Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta GeograFF4 Države v razvoju – med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Katja Vintar Mally Ljubljana, 2018 GeograFF 4 Države v razvoju – med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Avtorica: Katja Vintar Mally Urednika zbirke: Metka Špes, Darko Ogrin Recenzenta: Metka Špes, Dušan Plut Kartografija in fotografije: Katja Vintar Mally Lektoriranje: Tina Šlajpah Prevod povzetka: Katja Vintar Mally Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za geografijo Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Oblikovanje in prelom: Darja Gros Prva izdaja, e-izdaja Publikacija je brezplačna. Publikacija je dostopna na: https://e-knjige.ff.uni-lj.si DOI: 10.4312/9789610600640 Delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License (priznanje avtorstva, deljenje pod istimi pogoji). CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana COBISS.SI-ID=294341376 ISBN 978-961-06-0064-0 (pdf) Države v razvoju – med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Katja Vintar Mally GeograFF 4 KAZALO Predgovor 7 UVOD 9 1. TEORETIČNA IN METODOLOŠKA IZHODIŠČA 11 2. POJEM RAZVOJA IN NJEGOVE RAZSEŽNOSTI 16 2.1. Oblikovanje sodobnega razumevanja odnosov med varstvom okolja 16 in razvojem 2.2. Etična izhodišča razvoja 22 2.3. Opredelitev držav v razvoju 25 3. POVEZAVE MED GOSPODARSKIMI IN DRUŽBENIMI VIDIKI NAPREDKA 29 DRŽAV V RAZVOJU 3.1. Gospodarski položaj držav v razvoju v pogojih globalizacije 29 3.2. Značilnosti družbenega razvoja v državah v razvoju 38 3.2.1. Revščina in neenakost kot razvojna posledica in ovira 38 3.2.2. Izobrazba in zdravje kot stebra človekovega razvoja 47 3.3. Gospodarski razvoj in rast prebivalstva 51 3.4. Gospodarski razvoj in koncept človekovega razvoja 57 4. POVEZAVE MED OKOLJSKIMI IN GOSPODARSKIMI VIDIKI NAPREDKA 65 DRŽAV V RAZVOJU 4.1. Prispevek držav v razvoju h globalnim okoljskim problemom 65 4.1.1. Podnebne spremembe in tanjšanje ozonske plasti 66 4.1.2. Izgubljanje biotske raznovrstnosti 72 4.1.3. Izčrpavanje naravnih virov 75 4.2. Gospodarski razvoj in pritiski na okolje 85 5. POVEZAVE MED DRUŽBENIMI IN OKOLJSKIMI VIDIKI NAPREDKA 94 DRŽAV V RAZVOJU 5.1. Prebivalstvena rast in pritiski na okolje 94 5.2. Odnos med revščino in okoljem 99 5.3. Človekov razvoj in pritiski na okolje 106 6. SINTEZNO VREDNOTENJE SOCIALNO-EKONOMSKEGA IN 109 OKOLJSKEGA RAZVOJA 6.1. Povezanost preteklih razvojnih ciljev 109 6.2. Nadgradnja koncepta človekovega razvoja z okoljsko razsežnostjo 113 7. MOŽNOSTI ODPRAVLJANJA RAZVOJNIH PROTISLOVIJ DRŽAV 126 V RAZVOJU 7.1. Zagotavljanje ustreznih mednarodnih razmer – vloga razvitih držav 126 7.2. Ocena dolgoročnih razvojnih možnosti držav v razvoju 130 7.2.1. Države z zelo ugodnimi razvojnimi možnostmi 138 7.2.2. Države z ugodnimi razvojnimi možnostmi 141 7.2.3. Države z neugodnimi razvojnimi možnostmi 146 7.2.4. Države z zelo neugodnimi razvojnimi možnostmi 151 8. SKLEPNA RAZMIŠLJANJA 154 SUMMARY 163 KARTOGRAFSKE PRILOGE 174 VIRI IN LITERATURA 177 SEZNAM PREGLEDNIC, SLIK IN PRILOG 183 STVARNO KAZALO 185 PREDGOVOR Knjiga, ki obravnava protislovja okoljevarstvenih in razvojnih teženj v državah v razvoju, se na prvi pogled zdi nekoliko eksotično branje za slovensko strokovno in širšo javnost. Toda delo izhaja v času, ko se čedalje bolj zavedamo razsežnosti in prepletenosti globalnih problemov ter njihovega neposrednega vpliva na naš vsakdan. Problemi držav v razvoju so tudi naši problemi, zato spremlja pričujočo knjigo želja, da bi tisti, ki živimo v privilegiranih in premožnih družbah, bolje razumeli izzive, s katerimi se dnevno soočajo prebivalci afriških, azijskih in latinskoameriških držav. Pri tem ne gre pozabiti niti na moralno odgovornost gospodarsko razvitih držav, iz katerih širimo merila življenjskega standarda, stilov življenja, vrednot, kakor tudi okoljsko neustrezne vzorce proizvodnje in potrošnje. Slovenska geografija se je v zadnjem času ukvarjala pretežno s posameznimi razvojnimi problemi v svetu, le redki pa so bili poskusi celovitega vrednotenja okoljevarstvenih in razvojnih problemov, zlasti še za države v razvoju. Upam, da knjiga vnaša svež veter na to področje in dovolj aktualno opozarja na pasti obstoječih razvojnih vzorcev. Kljub težnji po pojasnitvi problemov, ponujanju možnih rešitev in predvidevanju scenarijev pa delo odpira vrsto novih dilem in vprašanj ter kar izziva k nadaljnjemu preučevanju. Nastanku knjige so koristile zlasti sugestije prof. dr. Metke Špes, prof. dr. Dušana Pluta in doc. dr. Darka Ogrina, za kar sem jim iskreno hvaležna. Posebna zahvala velja tudi Darji Gros za vloženi trud pri oblikovanju knjige ter Znanstveni založbi Filozofske fakultete, Oddelku za geografijo in Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije, ki so omogočili izid knjige. Iskrena hvala tudi vsem ostalim, ki ste bili v procesu nastajanja soudeleženi v terminološko-metodoloških razpravah ali prikrajšani za prijetnejše trenutke. Bralcem se toplo priporočam za opozorila o napakah in sugestije o možnih izboljšavah ter želim obilo dobrih idej ob prebiranju. Avtorica GeograFF 4 UVOD Na začetku 21. stoletja se svet sooča s široko paleto gospodarskih, socialnih in okolj- skih problemov. Omenjeni problemi se razlikujejo po svoji zapletenosti in prostorski razporeditvi, kar predstavlja veliko oviro doseganju globalnih ciljev, kakršne sta si zastavila za srednjeročno obdobje (do leta 2015) Milenijska deklaracija, v dolgoročnejši perspektivi pa paradigma trajnostnega razvoja kot sodoben in bolj uravnotežen pogled na svetovne razvojne dileme. V najtežjem položaju so dandanes prav države v razvoju, ki jih pestijo na eni strani pro- blemi revščine, lakote, bolezni, pomanjkljive zdravstvene oskrbe in možnosti izobraževanja, izrazite spolne neenakosti, oteženega dostopa do čiste pitne vode in primernih sanitarij, na drugi strani pa izčrpavanje naravnih virov, politična nestabilnost in konflikti ter vrsta vprašanj, povezanih s prebivalstveno politiko. Gospodarsko razvite države se s tovrstnimi problemi srečujejo v bistveno manjši meri, zato v želji po zviševanju splošne blaginje svojega prebivalstva vzporedno s socialno-ekonomskim napredkom v ospredje postavljajo tudi skrb za okolje. Slednja čedalje bolj pridobiva na pomenu zaradi zaostrovanja nekaterih okoljskih problemov globalnih razsežnosti, kot so podnebne spremembe, izgubljanje biotske raznovrstnosti, tanjšanje ozonske plasti, izčrpavanje naravnih virov in podobno. Zadnja desetletja sta tako svet globalno in regionalno zaznamovala procesa povečevanja socialnih in ekonomskih razlik na eni strani ter stopnjevanja okoljskih problemov na drugi. Reševanje obeh je zaradi različnih interesov in množice udeleženih strani zahtevno, saj ter- ja usklajeno iskanje rešitev na globalni in državni ravni, zlasti še v luči postopnega preo- brata k novi, trajnostni razvojni paradigmi. Slednja izpostavlja premišljeno in uravnoteže- no gospodarsko, socialno in okoljsko politiko na vseh prostorskih ravneh, kar pa v drža- vah v razvoju poraja številna protislovja. Gospodarsko manj razvite države si namreč za prioriteto postavljajo večinoma kratkoročno znatno bolj pereče probleme socialno-eko- nomskega napredka, zlasti ob nenehnem naraščanju njihovega števila prebivalstva. Pri ob- likovanju bolj celovitih razvojnih politik z vključevanjem zahtev varstva okolja pa države v razvoju pestita predvsem pomanjkanje finančnih sredstev in šibka usposobljenost insti- tucij. Glede na omenjeno lahko predpostavljamo, da se socialno-ekonomski napredek v državah v razvoju še vedno odvija na račun okoljskega kapitala in zapostavljanja dolgo- ročnega pomena okolja za človekov obstoj. Istočasno so prebivalci držav v razvoju tudi bistveno bolj ranljivi za številne spremembe, ki jih prinašajo posledice svetovnih ali pa prostorsko bolj omejenih okoljskih problemov. V odgovoru na kopičenje globalnih razvoj- nih problemov se ne izpostavlja le potreba po nujnosti vsestranske pomoči gospodarsko manj razvitim državam in njihovim prebivalcem, ampak še posebej dejstvo, da se brez njihove aktivne udeležbe in sodelovanja tudi gospodarsko razvite države same niso spo- sobne uspešno spopasti s posledicami obstoječega razvojnega vzorca. Opisane predpostavke so temeljno izhodišče pričujočega dela, ki v svojem prvem poglav- ju prinaša predstavitev metodoloških in teoretičnih izhodišč, v drugem pa opredelitev razvoja kot osrednjega pojma, zlasti še v odnosu do varstva okolja. V nadaljevanju se je 9 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami raziskava osredotočila na kvantitativno in kvalitativno proučitev večplastnih povezav med gospodarskimi, družbenimi in okoljskimi vidiki razvoja (v tretjem, četrtem in petem poglavju), ki se v sklepnem delu nadgradi z vrednotenjem splošne uravnoteženosti raz- voja (šesto poglavje), oblikovanjem dolgoročnih razvojnih scenarijev in sintezne ocene prihodnjih razvojnih možnosti držav v razvoju (sedmo poglavje). Države v razvoju so morebiti resda najbolj očitno razpete med težnje po doseganju social- no-ekonomskega napredka na eni strani in želje po ohranjanju kakovostnega okolja na drugi, toda tudi drugi deli sveta se zlahka prepoznajo v njihovih dilemah. Ob novih pogle- dih na povezanost različnih vidikov razvoja in na možnosti njihovega sinteznega vredno- tenja se kot temeljno izpostavlja spoznanje, da so v luči izzivov, ki jih pred nas postavlja imperativ sonaravnega materialnega delovanja kot načina udejanjanja trajnostnega raz- voja, tako in tako vse države sveta dejansko še “države v razvoju”. 10 GeograFF 4 1. TEORETIČNA IN METODOLOŠKA IZHODIŠČA Dosedanji planetarni razvojni vzorec je ob nenehnem povečevanju svetovnega bruto domačega proizvoda, obsega ter kakovosti proizvodnje in hkratni rasti prebivalstva pri- našal s seboj tudi probleme vztrajnega poglabljanja socialnih in ekonomskih razlik med gospodarsko razvitimi državami in državami v razvoju ter stopnjevanja okoljskih pro- blemov, ki so začeli sčasoma presegati lokalne in regionalne okvire ter dobivati globalne razsežnosti in posledice. Pri reševanju teh kompleksnih vprašanj se je ločeno obravnavan- je okoljskih, socialnih in ekonomskih vidikov razvoja izkazalo za neuspešno, zato vse bolj stopa v ospredje spoznanje, da je možno protislovja med socialno-ekonomskim napred- kom in varstvom okolja reševati le v skupnem ogrodju, kakršnega predstavlja koncept trajnostnega razvoja. Paradigma trajnostnega razvoja (angl. sustainable development) je rezultat sodobnega razumevanja odnosov med varstvom okolja in socialno-ekonomskim razvojem (Poglavje 2.1.). Predstavlja teoretično in metodološko izhodišče prikazane proučitve in se v praksi odraža kot iskanje možnosti socialno-ekonomskega napredka znotraj obstoječih okolj- skih omejitev. Zahteva torej sočasno upoštevanje in tehtanje gospodarskih, socialnih in okoljskih vidikov razvoja. Trajnost kot univerzalni koncept ne terja nekega nespremenljive- ga stanja, ampak predpostavlja trajen dinamičen sistem, ki se lahko razvija, ne da bi se ob tem samouničeval. Zaradi tega morajo biti številne, nanj delujoče sile, v ravnovesju (Hardi, Barg et al., 1997). Slednje zahteva prilagajanje in uravnoteževanje človekovih dejavnosti z nosilnimi zmogljivostmi okolja, kar poimenujemo s pojmom sonaravnosti kot praktičnim udejanjanjem načel trajnostnega razvoja (Plut, 2002; Plut, 2005) oziroma načinom nje- govega doseganja (Petek, 2001). Poudarek je torej na naravi in okolju prilagojenem delo- vanju družbe (Plut, 2006). V skladu z opisanimi izhodišči mora biti tudi raziskovanje okoljevarstvenih in socialno-eko- nomskih teženj v državah v razvoju zasnovano na proučitvi posameznih ekonomskih, so- cialnih in okoljskih vidikov razvoja ter njihovih vzročno-posledičnih povezav. Slednje omo- goča ne le podrobno analizo držav v razvoju, ampak tudi opredeljevanje njihovih prihodnjih razvojnih možnosti, zlasti še v obliki prepoznavanja skupin držav s podobnimi razvojnimi problemi. Za doseganje tega temeljnega namena je bil razvit poseben interakcijski re- gionalnogeografski model (Slika 1), ki predstavlja nadgradnjo tako imenovanega temat- skega modela (angl. theme model) Združenih narodov, osnovanega na proučevanju treh temeljnih razvojnih področij: ekonomskega, socialnega in okoljskega (Hardi, Barg et al., 1997; Indicators …, 2001). Model nudi oporo pri izbiranju in organiziranju posameznih tematik (vsebin) znotraj izbranega teoretičnega ogrodja, kar predstavlja tudi izhodišče za opredeljevanje kazalcev po tako razvrščenih vsebinah. Medtem ko takšen “tematski” regionalnogeografski model odlikujejo zlasti preglednost, razumljivost ter logična orga- niziranost tematik na okoljske, ekonomske in socialne, je njegova slabost v odsotnosti iskanja povezav med posameznimi tematskimi sklopi. Omenjeno slabost odpravlja inter- akcijski regionalnogeografski model, saj dodatno vključuje povezave med ekonomskimi, 11 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami socialnimi in okoljskimi vidiki razvoja. Zaradi prilagojenosti raziskovanja ciljem trajnost- ne paradigme bi ga lahko poimenovali tudi interakcijski trajnostno-sonaravni regionalno- geografski model. Obravnava posameznih vsebin, tudi preko analize izbranih razvojnih kazalcev, omogoča v okviru izbranega modela sistemsko in sistematično raziskovanje, ki se neposredno navezuje tudi na izvorne teoretične osnove koncepta trajnosti. Slednji namreč izpostavlja večgeneracijski pogled na udejanjanje treh nosilnih stebrov trajnost- nega razvoja: ekonomskega, socialnega in okoljskega. Ob tem je zelo pomembno celo- vito proučevanje, ki odkriva večsmerne vzročno-posledične zveze med ekonomskimi, družbenimi in okoljskimi vidiki razvoja. Takšno proučevanje pa seveda ne temelji zgolj na številčnih podatkih in nekakšnih dokončnih matematičnih modelih, ampak vsebuje tudi številne neznanke. Posledično ne moremo ponuditi zgolj ene in edine pravilne rešitve problemov (Söderbaum, 2000), pač pa razpolagamo le s fragmentarnim znanjem, ki omo- goča pojasnjevanje določenih povezav in iskanje najbolj optimalne med več možnimi re- šitvami problemov. Slika 1: Celostno regionalnogeografsko proučevanje: od klasičnega do interakcijskega regionalnogeografskega modela Na podlagi modela interakcij zasnovana analiza deli vsebine na okoljske, socialne in ekonomske. Pri tem je glavni poudarek na podrobnejši teoretični in empirični opredelitvi kompleksnih povezav med navedenimi tremi skupinami vidikov razvoja, kakor tudi med posameznimi dejavniki razvoja znotraj določene skupine (Slika 2). Poglobljena kvantitativ- na analiza omogoča tudi proučevanje razvojnih razlik v državah v razvoju, še posebej v primerjavi z gospodarsko razvitimi državami, ter identifikacijo skupin držav s podobnim spletom socialno-ekonomskih in okoljskih razvojnih problemov. Proučevanje razvojnih povezav in razlik je umeščeno tudi v kontekst sodobnih procesov globalizacije na eni strani in prebivalstvene rasti na drugi. Oboje postavlja pred države v razvoju še posebno 12 GeograFF 4 velike ovire pri doseganju čimbolj uravnoteženega razvoja oziroma ohranjanja kakovosti okolja ob zadovoljevanju teženj po zviševanju kakovosti življenja. Slika 2: Model interakcij med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki razvoja V skladu s splošnim prepričanjem, da naj bi geografi proučevali predvsem tiste zakonito- sti, ki na nekem konkretnem prostoru povezujejo najrazličnejše pojave med seboj v kom- pleksno, stvarno podobo zemeljskega površja, se lahko geografija kot kompleksna ali sintetična veda zelo učinkovito vključuje v celostno proučevanje udejanjanja trajnostnega razvoja, pri čemer podrobnejše proučevanje posameznih družbenih ali naravnih pojavov prepušča vedam, ki so za to specializirane. Slovenske geografske raziskave so se doslej ukvarjale zlasti s posameznimi globalnimi razvojnimi vprašanji, pričujoče delo pa skuša zapolniti vrzel še na področju kompleksne proučitve v okviru načel trajnostnega razvoja, ki vnaša tudi v geografsko stroko nove poglede in spoznanja, v našem primeru pa pred- vsem ugotovitve s področja varstva okolja in njihovega soočanja s spletom ostalih raz- vojnih vprašanj v državah v razvoju. Izhajajoč iz paradigme trajnostnega razvoja in uporabe modela interakcij, v nadaljevanju predstavljena raziskava kombinira induktivno-ideografsko metodo, kjer si delovne faze sledijo v zaporedju: indukcija – analiza – sinteza – dedukcija, in nomotetično metodo, pri kateri soočamo teoretska spoznanja z geografsko stvarnostjo. Poglavitne teoretične ugo- tovitve izvirajo iz obsežne domače in tuje literature, njihova veljavnost pa se preverja na podlagi kvantitativne obdelave zbranih podatkov. Knjiga je zasnovana na treh glavnih 13 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami sklopih proučevanih vsebin in razmerij držav v razvoju: gospodarsko-socialnem (Poglav- je 3), gospodarsko-okoljskem (Poglavje 4) in socialno-okoljskem (Poglavje 5), znotraj ka- terih so v središču kvantitativne in kvalitativne obravnave vseh temeljnih vsebin. Zaradi še vedno velikega pomena prebivalstvene rasti v državah v razvoju je posebej izpostavljen tudi njen vpliv na posamezne vidike razvoja (Poglavji 3.3. in 5.1.). V primeru vključevanja demogeografskih vprašanj in tudi zelo široko pojmovanega koncepta človekovega razvoja s terminom družbeni razvoj v besedilu nadomeščamo običajno ožje pojmovan socialni razvoj, čeprav gre v angleški inačici (social development) in praviloma tudi v slovenskih pojmovanjih za sinonima, analogna ekonomskemu in gospodarskemu razvoju (economic development), ki pa se v tem delu dejansko uporabljata kot sopomenki. Kvantitativna proučitev je zasnovana na mednarodno uveljavljenih razvojnih kazalcih, ki omogočajo natančnejšo oceno blaginje socialnih, ekonomskih in okoljskih podsistemov in sočasno zadostijo priporočljivim merilom, kot so relevantnost za politiko in odločanje, enostavnost izračuna, razumljivost vsebine, nedvoumnost glede želene smeri gibanja vrednosti, primerljivost izračunov na različnih prostorskih ravneh, občutljivost kazalca na spremembe v času in prostoru, dostopnost kakovostnih podatkov za čim daljše časovne ni- ze, stroškovna sprejemljivost in podobno (Hardi, Barg et al., 1997; Meadows, 1998; Bos- sel, 1999; Franke, 1999; Indikatorji trajnostnega …, 1999; Seljak, 2000; Morse, 2004; Vintar Mal y, 2006). Ob zavedanju, da so uporabljeni kazalci vedno le slabši ali boljši pribli- žek tistim, ki bi na najvišji analitično-teoretični ravni dejansko najbolj vsestransko pred- stavljali določene razvojne vidike, spremlja uporabo vsakega kazalca tudi kritični pretres njegovega vsebinskega dometa, prednosti in pomanjkljivosti njegove uporabe, kakor tudi kakovosti vhodnih podatkov. Medtem ko se proučitev na prvi stopnji odvija s pomočjo številnih posameznih ekonomskih, družbenih in okoljskih kazalcev (Slika 3), se model interakcij na drugi stopnji nadgradi z uporabo reprezentativnih sinteznih kazalcev za vsako od treh osnovnih razvojnih področij in ugotavljanjem medsebojnih (statističnih) povezav. Tretja stopnja modela se izteče v agregiranje oziroma nadgradnjo izbranih sinteznih kazalcev (Poglavje 6.2.). Na drugi stop- nji modela se z namenom proučevanja stanja, trendov in povezav kot reprezentativni ka- zalci uporabljajo: za gospodarsko področje: bruto domači proizvod na prebivalca po pariteti kupne moči kot celovit pokazatelj ustvarjenega dohodka na določenem območju in s tem posred- no materialnega standarda prebivalstva (Morse, 2004; Seljak, 2001) (Za prednosti in pomanjkljivosti kazalca glej Poglavje 3.1.); za širše pojmovano socialno oziroma družbeno področje: indeks človekovega razvoja kot sintezni indeks, agregiran iz delnih indeksov za tri glavne razsežnosti človekovega razvoja: dostop do virov za dostojno življenje, ustrezna izobrazba in dolgo ter zdravo življenje. V končni izračun so tako vključeni kazalci: bruto domači proizvod na prebivalca (za dostop do virov), stopnja pismenosti odraslega prebivalstva, kombinirana stopnja vpisa na različne ravni izobraževanja (za izobrazbo) in pričakovana dolžina življenja ob rojstvu (za dolgo in zdravo življenje) (Human …, 2003; Human …, 2005) (Za meto- dologijo izračuna glej Poglavje 6.2.); 14 GeograFF 4 za okoljsko področje: ekološki odtis na prebivalca kot sintezni izračun pritiskov člo- vekove družbe na okolje. Izračun ekološkega odtisa je podan v obsegu površin (t.i. globalni hektari), ki so potrebne za proizvodnjo porabljenih virov in asimilacijo nastalih emisij prebivalstva določenega območja (Global …, 2002; Hawken, Lovins, Lovins, 2004; Living …, 2004) (glej Poglavje 4.2.). Slika 3: Metodološka zasnova – interakcijski regionalnogeografski model za proučevanje držav v razvoju Medtem ko je bruto domači proizvod na prebivalca kljub nekaterim pomanjkljivostim že desetletja najbolj široko uporabljen in uveljavljen sintezni ekonomski kazalec, sta se koncepta človekovega razvoja in ekološkega odtisa uveljavila šele konec 20. stoletja. Človekov razvoj je zasnovan nekoliko širše od običajnega pojmovanja socialnega razvoja, saj v izračune vključuje tudi dosežen materialni standard prebivalstva. Ker ima bruto do- mači proizvod na prebivalca tretjino vpliva na višino indeksa človekovega razvoja, inter- 15 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami akcijski model na tretji stopnji namenoma izključuje omenjeno prekrivanje socialnega in ekonomskega polja oziroma natančneje – podvajanje teže bruto domačega proizvoda v sinteznem vrednotenju socialno-ekonomskega in okoljskega razvoja. Posledično je bruto domači proizvod vključen v zaključno agregiranje kazalcev in tipologijo držav v raz- voju le preko indeksa človekovega razvoja. Na najvišji stopnji modela se ne proučuje le možnosti razvoja alternativnih razvojnih kazalcev, temveč se teoretična in empirična dognanja iztečejo v tipologiji držav v razvoju (Poglavje 7.2.) kot temelja za ugotavljanje njihovih dolgoročnih socialno-ekonomskih razvojnih možnosti v okviru ugotovljenih no- silnih zmogljivosti okolja. Poleg vsebinske razjasnitve kompleksnosti razvojnih vidikov se s pomočjo uporabljenih metod in tehnik skuša doseči tudi metodološki napredek na področju proučevanja so- cialno-ekonomskih in okoljskih razvojnih vidikov v skupnem teoretično-metodološkem ogrodju. Metodološki napredek se kaže v nadgradnji sicer že široko uveljavljene uporabe individualnih razvojnih kazalcev z razvijanjem novih načinov statistične obdelave, iskanja korelacij in oblikovanja ter preverjanja uporabnosti agregatnih kazalcev, ki bi služili po- litikam usmerjanja razvoja v okolju bolj prijazne vzorce zagotavljanja kakovostnega živ- ljenja ne le prebivalcem držav v razvoju, ampak celotnega planeta. 2. POJEM RAZVOJA IN NJEGOVE RAZSEŽNOSTI Pred obravnavo posameznih vidikov razvoja in razmerij med njimi je potrebno na kratko osvetliti genezo razumevanja razvoja in oblikovanja sodobnih razvojnih paradigem, ki je odločilno zaznamovalo razvojne procese v državah v razvoju v preteklosti in sedanjosti. Poseben poudarek velja etičnim vidikom sodobnih konceptov razvoja, zlasti še pravici do razvoja kot temeljni človekovi pravici ter pojmovanju razvoja kot svobode, in, nenazadnje, tudi opredelitvi prostorskega okvira proučevanja – tako imenovanih držav v razvoju. 2.1. OBLIKOVANJE SODOBNEGA RAZUMEVANJA ODNOSOV MED VARSTVOM OKOLJA IN RAZVOJEM Čeprav je bilo okolje za človekovo življenje od vsega začetka odločilnega pomena, je vrednotenje odnosov med varstvom okolja in vsesplošnim razvojem človekove družbe so- razmerno mlad pojav, ki se postopoma krepi in pridobiva na veljavi šele od konca dru- ge svetovne vojne dalje. Kljub temu pa dandanes vsestransko razširjena raba pojma “razvoj” po vsebini pogosto še vedno ne vključuje okoljskih vidikov, ampak le socialno- ekonomski napredek. Pred osvetlitvijo geneze pojmovanja razvoja je zato nujno razjasniti še pomenske razlike med razvojem, napredkom in rastjo, saj se mnogokrat napačno uporabljajo kot sinonimi. Razvoj je mnogo širši pojem od rasti, ki se nanaša zlasti na kvantitativno povečanje dolo- čenih fizičnih dimenzij, medtem ko razvoj zaobjame tako kvalitativne kot tudi kvantitativ- 16 GeograFF 4 ne značilnosti (Hodge, Hardi, 1997, str. 9). V nasprotju s tem pogosto naletimo na primer razumevanja razvoja prebivalstva zgolj kot spreminjanja števila prebivalcev (glej npr. Geografija, 2001; Geografski terminološki slovar, 2005) ali pa se gospodarski razvoj enači z gospodarsko rastjo. Pri uporabljanju termina “razvoj” imamo največkrat v mislih le želene spremembe v pozitivni smeri, pozabljamo pa na možnost obratnega scenarija. Govoreč o razvoju, običajno mislimo pravzaprav na napredek, torej prehod z nižje stopnje kakovosti na višjo. M. M. Klemenčič (1997, str. 16) ugotavlja, da poteka neprestano spreminjanje zemeljskega površja po približno enakem scenariju, ki je zmes linearnega in krožnega razvoja, v obliki odprtih krogov oziroma spirale. Z linearnim razvojem si predstavljamo na- predek (spreminjanje v višje, bolj zapletene oblike), s krožnim razvojem pa stalni tok kroženja materije. Po drugi svetovni vojni je bil razvoj praktično sinonim za gospodarski razvoj oziroma je bilo zanimanje osredotočeno v glavnem na gospodarsko rast, opredeljeno kot rast bruto domačega proizvoda (BDP). Povojna leta so bila namreč zaznamovana s prepričanjem, da so vsi svetovni problemi povezani s premajhno proizvodnjo, zato naj bi njeno povečanje prineslo tudi ustrezne rešitve. Če je bila usmeritev na gospodarsko rast oziroma rast BDP sprva še mišljena kot sredstvo za doseganje višje kakovosti življenja, pa se je pozneje vse bolj sprevračala v glavni cilj. Gospodarska rast prinaša zlasti količinske spremembe in je tesno povezana z njej nadrejenim gospodarskim razvojem, za katerega je ključnega pomena, da gospodarstvo raste, vendar pa so ob tem pomembne še druge kakovostne spremembe v gospodarstvu (Seljak, 2000; Seljak, 2001), ki so tesno povezane s tehnološkim in družbenim napredkom. V skladu z omenjenimi nazori se je v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja dajalo prednost velikim investicijam v fizični kapital in infrastrukturo kot instrumenta gospodarske rasti in odpravljanja revščine (Duraiappah, 2000), zlasti še v državah v razvoju, ki so se v tem obdobju večinoma šele začele osa- mosvajati izpod kolonialne nadoblasti. Šestdeseta leta 20. stoletja so prinesla že nekoliko širše razumevanje razvoja in kom- pleksnih povezav med gospodarstvom in drugimi družbenimi procesi. V socialno-eko- nomskih razpravah so se gospodarski rasti pridružila vprašanja zdravstva, šolstva, sta- novanjskih razmer ter drugih dobrin in storitev, ki so se v kasnejših letih nadgradila v pojem države blaginje (Morris, 1998). Toda pričakovanja o vzporednem napredku na gos- podarskem in socialnem področju se niso izpolnila, saj gospodarstvo ustvarjene vrednosti ni samodejno prelivalo v prid zadovoljevanja negospodarskih potreb. Lastniki kapitala namreč skrbijo le za ohranjanje gospodarskih pogojev za rast dodane vrednosti. Država blaginje je povezavo med gospodarskim in socialnim razvojem morala zagotavljati mimo trga, z alokacijskim odločanjem v okviru socialnega partnerstva med vlado, delodajalci in delojemalci, medtem ko se je okolje še naprej prepuščalo ekonomski stihiji (Radej, 2001, str. 8). Kljub temu se je konec šestdesetih let v zahodnih industrijskih državah močno povečalo zanimanje za problematiko onesnaževanja okolja in izkoriščanja naravnih virov. Celo v ekonomskih krogih se je pojavila vrsta avtorjev, ki so obravnavali posledice in slabosti prevladujočega tržnega ekonomskega sistema (Robertson, 1999). Na drugi strani pa se je nemoteno nadaljevala degradacija okolja v komunističnih državah, medtem ko 1 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami so v državah v razvoju okoljski problemi veljali za zahodni luksuz v slogu izjave indijske pre- mierke Indire Ghandi: Revščina je najhujša oblika onesnaženja (Global …, 2002, str. 2). O vključevanju okoljskih vidikov v pojem razvoja lahko govorimo šele od sedemdesetih let 20. stoletja dalje. V tem času so nenehno povečevanje števila prebivalstva in obsega ter kakovosti proizvodnje spremljali tudi problemi povečevanja razlik med gospodarsko razvitimi državami in državami v razvoju, povečevanja socialnih in regionalnih razlik znotraj posameznih držav ter naraščanje okoljskih problemov, ki so začeli presegati lokalne in regionalne okvire ter zbujati pozornost ob naraščajoči zavesti o omejenosti naravnih vi- rov (Vintar, 2003). Zanimanje so pritegovali predvsem problemi onesnaževanja voda in zraka, degradacije prsti, dezertifikacije, divjih živali in podobno, za nastanek katerih se je v razvitih zahodnih državah izoblikovalo dvoje razlag. Prva je krivila pohlep in gospodarsko rast, druga pa prebivalstveno rast. Oboje je izpostavila tudi odmevna študija iz leta 192 “Meje rasti” (The Limits to Growth), ki je poudarila omejenost naravnih virov kot po- glavitne omejitve razvoju (Global . ., 2002, str. 3). Leto 1972 je odločilno zaznamovala prva konferenca Združenih narodov o okolju v Stockholmu, s katero se je skrb za okolje prenesla tudi na mednarodno raven. Konferenca je pomenila začetek zakonodajnega in institucionalnega urejanja varstva okolja, z deklaracijo pa je opredelila temeljna okolj- ska etična in naravovarstvena načela (Trajnostni …, 2002, str. 1). Po njeni zaslugi je bil ustanovljen tudi Program Združenih narodov za okolje (UNEP – United Nations Environment Programme), ki je do danes ohranil vlogo pomembne mednarodne agencije, zaslužne za organizacijo številnih mednarodnih srečanj in sprejem nekaterih mednarodnih spo- razumov (Towards . ., 2001, str. 7). Medtem ko je pred stockholmsko konferenco imela ministrstvo za okolje le deseterica držav, je s takšnim ministrstvom ali ustrezno vladno službo do leta 1982 razpolagalo že 110 držav, močno pa je narasel tudi obseg sprejete okoljske zakonodaje. Med mednarodnimi okoljskimi sporazumi iz sedemdesetih let 20. stoletja velja izpostaviti predvsem Ramsarsko konvencijo, Washingtonsko konvencijo o trgovini z ogroženimi vrstami (CITES) in Konvencijo o svetovni dediščini, na teoretičnem področju pa začetek razmišljanj o morebitnih podnebnih spremembah kot posledici emisij toplogrednih plinov in o pravičnem razvoju, ki bi uravnaval zadovoljevanje tako potreb revne svetovne večine kot bogate manjšine (Global …, 2002). V osemdesetih letih 20. stoletja so se takšna razmišljanja postopoma nadgrajevala v koncept trajnostnega razvoja, ki naj bi presegel sektorsko obravnavo varstva okolja in okoljski razmislek enakovredno vključil v vse razvojne politike. V gospodarsko razvitih državah so v praksi vprašanja rabe virov zasenčila vprašanja onesnaževanja okolja, kar je usmerilo politične prioritete k čiščenju “na koncu pipe” namesto zniževanja vnosov v gospodarstvo (Hil e, 1998, str. 7). Svetovna dogajanja so omenjeno desetletje zaznamovala z množico velikih vprašanj: z gospodarsko stagnacijo velikega števila držav v razvoju, s hudimi sušami in lakoto v Podsaharski Afriki, z zadolženostjo latinskoameriških držav, s konflikti in demografsko eksplozijo, s poročanji o pojavu ozonske luknje, pospešenem iz- ginjanju vrst in nesrečami v Bhopalu in Černobilu. V državah v razvoju je zato govora o “izgubljenem desetletju” (Global …, 2002), ki je na gospodarskem področju utrdilo doktrino 18 GeograFF 4 prostega trga z liberalizacijo, privatizacijo in zanašanjem na nevidno roko trga (Duraiappah, 2000), ter skupaj z informacijsko revolucijo postavilo temelje globalizacije. Ekonomske, socialne in okoljske probleme v gospodarsko bolj in manj razvitih delih sveta je na teoretični ravni pričel na skupni imenovalec združevati koncept trajnostnega razvoja. Vidnejši tovrstni poskus predstavlja leta 1980 objavljena Strategija ohranitve sveta (World Conservation Strategy), kjer je IUCN (International Union for the Conservation of Nature and Natural Resources) poudarjal medsebojno odvisnost ohranjanja naravnih virov in razvoja (Skoberne, 2001, str. 110), s čimer so prepoznali povezanost med okoljem, družbenimi vprašanji in gospodarskimi dejavnostmi (Hardi, Barg et al., 1997, str. 2). Enakovrednost ekonomskih, socialnih in okoljskih vidikov razvoja je poudarjala tudi leta 1983 ustanovljena Svetovna komisija za okolje in razvoj (WCED – World Commission on Environment and Development) v leta 1987 objavljenem poročilu “Naša skupna prihodnost” (Our Common Future). Poročilo je koncept trajnostnega razvoja navezalo tudi na prihodnje generacije (Hardi, Barg et al., 1997, str. 2) in poleg vprašanja znotrajgeneracijske izpostavilo še vidik medgeneracijske pravičnosti. Ob tem naj bi se globalni okoljski problemi pojavljali kot rezultat tako revščine na Jugu kot pretirane potrošnje na Severu, s čimer pa naj bi se bilo mogoče spopasti le z mednarodnim sodelovanjem (Keating, 1995; Towards . ., 2001). Za trajnostni razvoj kot okoljsko zdrav gospodarski razvoj je Svetovna komisija za okolje in razvoj terjala, da “zadovoljuje potrebe sedanjih generacij, ne da bi s tem ogrozil možnosti prihodnjih generacij za zadovoljevanje njihovih potreb”. Pri tem so bile posebej izpostavljene na eni strani potrebe, zlasti revnih, na drugi strani pa omejitve, ki jih stanje tehnologije in družbene organizacije postavljata zmožnosti okolja za zadovoljevanje sedanjih in prihodnjih potreb (Towards . ., 2001, str. 8). Tako oblikovana nova razvojna paradigma je pozivala k strategijam za integracijo okolja in razvoja. Medtem ko se je ko- nec osemdesetih let 20. stoletja v industrijskih podjetjih gospodarsko razvitih držav uvel- javil princip ekološke učinkovitosti kot sredstvo zmanjševanja okoljskih vplivov ob so- časnem večanju profita, je za države v razvoju obstajala bojazen, da bodo postale zato- čišče umazane industrije. Iz podobnih vzgibov je nastala tudi Baselska konvencija, ki je uvedla nadzor nad meddržavnim prenosom nevarnih odpadkov. Doslej najuspešnejši model sodelovanja med Severom in Jugom pri reševanju svetovnih okoljskih problemov pa je ponudil Montrealski protokol o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč (1987), katerega uspeh temelji na posebnem denarnem fondu za spodbujanje sodelovanja držav v razvoju (Global …, 2002). Devetdeseta leta 20. stoletja so se začela zelo optimistično, ko je bila z namenom spre- jetja konkretnejših dogovorov o uveljavljanju paradigme trajnostnega razvoja leta 1992 v Rio de Janeiru organizirana Konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju. Na največjem svetovnem okoljskem srečanju so sprejeli vrsto pomembnih dokumentov, med njimi Deklaracijo o okolju in razvoju, Agendo 21, načelno izjavo o gozdovih, okvirno konvencijo o podnebnih spremembah in konvencijo o biološki raznovrstnosti (Agenda 21, 1992; Keating, 1995, str. 7; Towards …, 2001, str. 10). Oblikovanje dokumentov so sprem- 19 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami ljala pogajanja med gospodarsko razvitimi državami in državami v razvoju. Zaradi pomanj- kanja finančnih sredstev in šibke usposobljenosti institucij so se države v razvoju upirale sprejemanju politik razvitih držav in izpostavljale vprašanje enakih možnosti ter pravico vseh prebivalcev do enake stopnje blaginje. Konsenz je zato obsegal dogovor, da imajo vsi ljudje pravico do blaginje in gospodarskega razvoja, ki pa mora vključevati tudi skrb za okolje in socialno pravičnost (Trajnostni …, 2002). Leta 1992 je Generalna skupščina ZN ustanovila posebno Komisijo za trajnostni razvoj (CSD – Commission on Sustainable Development), ki bdi nad izvajanjem sklepov konference ter spodbuja mednarodno sodelovanje in odločanje (Skoberne, 2001; Towards …, 2001). Tako komisija kot kasnejša mednarodna srečanja ugotavljajo, da je izpolnjevanje sprejetih obvez na konferenci v Riu (pre)počasno in odmika reševanje problemov za nedoločen čas v prihodnost, medtem pa se številni problemi le še poglabljajo. Prejšnje desetletje pa je kljub vsemu prineslo vrsto spodbudnih premikov. Močno se je na primer okrepilo število in intenzivnost delovanja nevladnih organizacij, zlasti v državah v razvoju. Na socialno-ekonomskem področju se je trdno zasidral koncept človekovega razvoja in se nesporno uveljavil kot eden glavnih stebrov trajnostnega razvoja. Na okoljskem področju je bila vzpodbudna ustanovitev Sklada za svetovno okolje (GEF – Global Environment Facility), finančnega mehanizma za projekte in programe globalnega varstva okolja, ki ga skupaj izvajajo UNEP, UNDP in Svetovna banka (Skoberne, 2001, str. 29). Dotacije in posojila z nizko obrestno mero so namenjena zlasti državam v razvoju in tranzicijskim državam. Slednje so zaradi gospodarske recesije v devetdesetih letih močno zmanjšale pritiske na okolje, vendar pa novejši razvojni trendi kažejo, da je bilo zmanjšanje večinoma le začasnega značaja. Po konferenci v Riu je več kot 150 držav ustanovilo ustrezne institucije ali organe v podporo izvajanja trajnostnega razvoja in oblikovanja ustreznih strategij (Global …, 2002, str. 16). V močnem porastu je tudi število organizacij in podjetij, ki pridobivajo razne certifikate (ISO, EMAS), izvajanje projektov pa je podprto s presojami vplivov na okolje. Močno je naraslo tudi število okoljskih sporazumov, ki pa so večinoma bilateralni in regionalni, le manjšina jih je dejansko globalnih (French, 2000a). Začetek 21. stoletja sta zaznamovali dve pomembni konferenci Združenih narodov. Prva se je leta 2000 odvijala v New Yorku in je z oblikovanjem Milenijske deklaracije (United Nations Mil ennium Declaration), ki jo je sprejelo vseh 189 takratnih članic Združenih narodov (Road map …, 2001), napovedala boj proti revščini, lakoti, boleznim, nepismenosti, diskriminaciji žensk in degradaciji okolja. Na podlagi deklaracije so bili oblikovani tako imenovani Milenijski razvojni cilji oziroma razvojni cilji novega tisočletja (Mil ennium Development Goals) z osmimi glavnimi cilji in skupno 18 podcilji ter 48 kazalci, s katerimi naj bi se spremljalo uresničevanje zavez. Pomemben napredek omenjenih naporov je razumevanje pomena okolja kot neločljivega sestavnega dela ostalih razvojnih vprašanj. Zavezanost k uresničevanju razvojnih ciljev Milenijske deklaracije je izrazil tudi izvedbeni načrt (Plan of implementation), glavni dosežek svetovnega vrha o trajnostnem razvoju leta 2002 v Johannesburgu. Omenjeno srečanje pa kljub potrditvi zavez iz Ria in ostalih konferenc ni izpolnilo velikih pričakovanj, saj je sprejeti načrt bolj spisek zaželenih ukrepov 20 GeograFF 4 kot pa temelj nadaljnjim časovno, finančno in institucionalno opredeljenim akcijam. Kot soodvisni in medsebojno podpirajoči se stebri so izpostavljene tri sestavine trajnostnega razvoja: gospodarski razvoj, družbeni razvoj in varovanje okolja, pri čemer so kot krovni cilji in bistveni predpogoji trajnostnega razvoja opredeljeni: boj proti revščini, spreminjanje netrajnostnih vzorcev proizvodnje in potrošnje ter varovanje in upravljanje z naravnimi viri kot osnovo gospodarskega in družbenega razvoja. Načrt poudarja tudi ključni pomen sodelovanja med razvitimi državami in državami v razvoju v vse bolj globalizirajočem se svetu. Zadnja leta pa so ob spoznanjih o stranskih učinkih globalizacije prinesla tudi dokaze o antropogeno pogojenih podnebnih spremembah, diskusije o uporabi gensko spremenjenih organizmov, o nevarnostih širjenja mikroorganizmov, tujerodnih vrst in obstojnih organskih onesnaževalcev. Iz pričujočega kronološkega pregleda širjenja razumevanja razvoja je razvidno, kako počasno in postopno je bilo vključevanje okoljskih vidikov, ki ga je sočasno spremljala tudi zamenjava paradigem. Uveljavljanje paradigme trajnostnega razvoja (angl. sustain- able development) pa ni le postavilo okoljske razsežnosti razvoja ob bok družbeni in gos- podarski, ampak prinaša s seboj tudi nove poglede na razvoj človekove družbe, nove raz- lage pojavov in procesov ter spremembo vrednostnih sistemov. Zelo široko in dolgoročno zastavljen koncept se uveljavlja kot ključni element politik na vseh ravneh (lokalni, re- gionalni, državni, globalni) ter poudarja enakovredno in sočasno obravnavo družbene, gospodarske in okoljske razsežnosti razvoja. Z drugimi besedami lahko takšen razvojni koncept opišemo tudi kot iskanje možnosti socialno-ekonomskega razvoja znotraj ob- stoječih okoljskih omejitev (Vintar Mal y, 2003, str. 14), kot so prostor, naravni viri in samočistilne zmogljivosti. Medtem ko se trajnostnost pojmuje kot univerzalno načelo, se je v slovenski literaturi za njegovo praktično udejanjanje v okviru različnih materialnih dejavnosti uveljavil pojem sonaravnosti (Plut, 2002; Plut, 2005). V osrčju sodobnega razumevanja razvoja je doseganje ustrezne ravni kakovosti življen- ja za vse prebivalce planeta, kar ob materialni blaginji vključuje še zagotavljanje izobra- ževanja, zdravstvene oskrbe, socialne varnosti, zaposlitve, kakovostnega okolja itd. Obseg navedenih zahtev predstavlja trd oreh za države v razvoju, kjer so okoljski problemi primerjalno manj očitni in se jih zato hitreje spregleda. Novejša dognanja so relativizirala predvsem nekdanje zaupanje v gospodarsko rast, ki sicer povečuje možnost izboljšanja človekovega razvoja ali okolju prijaznejšega razvoja, vendar tega nikakor ne zagotavlja samodejno. Prav nasprotno – gospodarski razvoj se pogosto dosega ravno na račun de- gradacije okolja, povečevanja neenakosti v družbi in zmanjševanja blaginje prebivalstva. Povezave med okoljskimi, gospodarskimi in socialnimi vidiki razvoja so večplastne in zapletene, zato igrajo pri zagotavljanju ravnotežja med posameznimi vidiki razvoja v okviru trajnostnega razvojnega vzorca ključno vlogo institucije in dobro upravljanje. Šib- kost obojega je ob pomanjkanju finančnih sredstev za države v razvoju ena glavnih raz- vojnih preprek. Pri odpravljanju navzkrižij interesov med varovanjem okolja in socialno- ekonomskim napredkom so izjemnega pomena etični vidiki oziroma vrednostni sistem družbe kot glavni kažipot odločitvam tako v državah v razvoju kot v ostalih delih sveta. 21 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Zadnja tri desetletja so posledice nesonaravnega gospodarjenja, degradacije okolja in revščine svet pripeljale do spoznanja, da sta okolje in razvoj globalni, kolektivni vprašanji, ki ju ni mogoče rešiti s posamičnimi in kratkotrajnimi akcijami. Prihodnje razvojne politike bodo zaradi pomembnosti povezav med okoljem, gospodarstvom in družbo morale do- seči konsenz med različnimi interesi razvitih držav in držav v razvoju, predvsem pa doseči prenos težišča s kvantitativnih na kvalitativne prvine razvoja v okviru trajnostne razvojne paradigme. Vpričo močnih mednarodnih organizacij, ki podpirajo zlasti interese (socialno-) ekonomskega razvoja pa se vse bolj izpostavlja tudi potreba po močni svetovni okoljski organizaciji, ki bi bila njihov enakovreden sogovornik, ko gre za zaščito okoljevarstvenih interesov, zlasti še v državah v razvoju. 2.2. ETIČNA IZHODIŠČA RAZVOJA Ob okoljskih, gospodarskih, družbenokulturnih ter upravljavskih vidikih predstavlja vred- nostni sistem oziroma etika tisti temelj razvoja, ki usmerja odločitve v želeno smer. Široka razprava o vplivu vrednostnih sistemov na splošni razvoj je na tem mestu omejena le na dva poglavitna vidika, ki sta pomembna za sodobno opredeljevanje razvoja in doseganje ciljev trajnostnega razvoja oziroma razvojnih ciljev novega tisočletja. Prvi omenjeni vidik izpostavlja pravico do razvoja kot temeljno človekovo pravico, drugi pa se loteva razlage razvoja kot svobode. Razlaga pravice do razvoja kot temeljne človekove pravice izhaja že iz Splošne deklaracije človekovih pravic (1948), kjer se več členov nanaša na različne pravice, zagotavljajoč po- samezniku svoboden razvoj osebnosti in vrsto pomembnih izbir. Pravica do razvoja je vpletena v številne člene deklaracije in se v ožjem smislu nanaša zlasti na naslednja do- ločila: posameznikova pravica do socialne varnosti in uživanja ekonomskih, socialnih in kul- turnih pravic, ki so nepogrešljive za njegovo dostojanstvo in svoboden razvoj oseb- nosti (22. člen); posameznikova pravica do dela, proste izbire zaposlitve, ustreznega plačila in delovnih pogojev, sindikalnih pravic in varstva pred brezposelnostjo (23. in 24. člen); pravica do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja posamezniku in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potreb- nimi socialnimi storitvami (varstvo v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmož- nosti ipd.) (25. člen); posameznikova pravica do izobraževanja, ki naj bi bilo na začetni stopnji obvezno in brezplačno, na višjih pa splošno dostopno (26. člen). Pri naštetih gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah posebej izstopa odsotnost pra- vice do zdravega in kakovostnega okolja, kar pa je upoštevajoč čas nastanka deklaracije povsem razumljivo. Čeprav takšna pravica ni eksplicitno omenjena, je vendarle vsebovana v posameznikovi pravici do zdravja in blaginje, ki jo dandanes interpretiramo ustrezno širše. Brezčasne in univerzalne človekove pravice so tudi osnova Milenijske deklaracije iz 22 GeograFF 4 leta 2000, ki poleg pravice do razvoja izpostavlja tudi medregionalno pravičnost oziroma kolektivno odgovornost za zagotavljanje človekovega dostojanstva, enakopravnosti in pravičnosti po vsem svetu. Zaradi nesorazmerne porazdeljenosti koristi in stroškov glo- balizacije naj bi vse politike in ukrepi morali temeljiti na posebnih potrebah in aktivnem sodelovanju držav v razvoju in tranzicijskih držav, ki se pri tem soočajo z največjimi problemi. Milenijska deklaracija in tako imenovani razvojni cilji novega tisočletja so pre- pleteni tudi s filozofijo trajnostne razvojne paradigme in med temeljnimi vrednotami mednarodnih odnosov v 21. stoletju izpostavljajo zlasti (United Nations …, 2000, str. 2): svobodo – vsi ljudje imajo pravico do dostojanstvenega življenja brez lakote in strahu pred nasiljem, zatiranjem ali krivicami, k čemur lahko bistveno pripomore de- mokratično upravljanje z aktivnim sodelovanjem prebivalstva; enakopravnost – noben narod ali posameznik ne sme biti prikrajšan za razvojne ko- risti, zagotoviti pa je treba tudi enake pravice in možnosti obema spoloma; solidarnost – stroške in bremena globalnih izzivov je treba razdeljevati v skladu s temeljnimi principi pravičnosti; tisti, ki najbolj trpijo in imajo najmanj koristi, morajo biti deležni pomoči tistih, ki največ pridobijo; toleranco – nujno je medsebojno versko, kulturno in jezikovno spoštovanje ter ne- govanje znotraj- in meddružbenih razlik ter aktivno spodbujanje kulture miru in dia- loga med civilizacijami; spoštovanje narave – samo s preudarnim upravljanjem vrst in naravnih virov v skladu s smernicami trajnostnega razvoja bo mogoče ohranjati in potomcem za- pustiti neizmerljivo bogastvo, ki ga zagotavlja narava, zaradi česar pa bo potrebna sprememba prevladujočih vzorcev proizvodnje in potrošnje v korist prihodnje blaginje in zanamcev; deljeno odgovornost – vsi narodi sveta si morajo deliti odgovornost za multilateralno reševanje izzivov svetovnega ekonomskega in socialnega razvoja ter groženj med- narodnemu miru in varnosti, pri čemer imajo Združeni narodi glavno povezovalno vlogo. Temeljnih vrednot sodobnih mednarodnih odnosov pa glede na navedeno ni mogoče zreducirati le na pravico do razvoja in medregionalno pravičnost, ampak so dejansko zas- novane mnogo širše. To je bilo doseženo predvsem z vključitvijo zahtev trajnostnega razvoja glede različnih potreb, želja, interesov in možnosti posameznikov ali skupin v sedanjosti ter v odnosu do prihodnjih generacij. Sledeč uporabi delitve nemških avtorjev (Schleicher-Tappeser et al., 1999; Thierstein, Walser, 2002) ugotovimo, da omenjene vrednote vključujejo tako pravičnost z vidika posameznikov (socialna, rasna, etnična in spolna pravičnost) kot s prostorskega (medregionalna, mednarodna pravičnost) in ča- sovnega vidika (medgeneracijska pravičnost). Pravičnosti pa vendarle ne gre razumeti v smislu enakosti v idealnem primeru, ampak zgolj kot zagotavljanje enakih možnosti oziroma pravične razdelitve možnosti. Predstavljena opredelitev Združenih narodov je dokaz velikega napredka v razumevanju razvojnih vprašanj v zadnjih dveh desetletjih in v spremembi vrednostnega sistema, ki postopoma vse bolj vključuje tudi okoljske pou- darke. 23 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Kljub temu pa so trenutno prevladujoči vrednostni sistemi še vedno zelo antropocentrično zasnovani in precej oddaljeni od bistveno širše zastavljene in celovitejše okoljske etike. Slednja po mnenju Pluta (1998, str. 235) predstavlja vrednostno osnovo trajnostne pa- radigme in jo označuje zlasti: medgeneracijska enakost oziroma odgovornost – razmerje do bodočih generacij; planetarna in regionalna okoljska (ekosistemska) odgovornost – razmerje do lokalnega, regionalnega in planetarnega okolja oziroma kakovosti okolja ter do naravnih virov; odgovornost do živalskih in rastlinskih vrst – prepoznavanje t.i. notranje vrednosti narave, razmerje do drugih vrst; socialna pravičnost – človeka vreden, zmeren materialni standard za vse prebivalke in prebivalce sveta, odprava revščine; ravnovesje ciljev napredka – ravnovesje med gospodarskimi, socialnimi, regionalnimi in okoljskimi koristmi. V prihodnosti lahko zagotovo pričakujemo nadaljnje zbliževanje predstavljenih nizov vred- not, nenazadnje tudi zaradi naraščanja resnosti svetovnih okoljskih problemov. Poudarjan- je pravic človeka in drugih vrst je posebej pomembno tudi zato, ker na ta način postajajo določene dejavnosti moralna obveza in ne zgolj oblika dobrodelnosti. Gospodarsko raz- vite države so potemtakem na primer moralno dolžne pomagati državam v razvoju pri varovanju in izpolnjevanju navedenih pravic, kar se bistveno razlikuje od sedanjega razu- mevanja finančne in tehnične pomoči kot poljubnega, občasnega in neobveznega znaka dobrotljivosti. Podobno široko zasnovan je tudi koncept razvoja kot širjenja človekove svobode, katerega idejni oče je Nobelov nagrajenec Amartya Sen. Njegov koncept presega obravnavo varstva okolja in razvoja kot dveh nasprotujočih si razvojnih vzorcev. Sen (2003) trdi, da s takšne širše perspektive ne moremo ločiti razvoja od konkretnega življenja ljudi in dejanske svobode, ki jo pri tem uživajo. Običajno vrednotenje razvoja v luči povečevanja materialnega udobja (rast BDP, rast osebnih dohodkov, industrializacija, tehnološki na- predek, modernizacija družbe ipd.) sicer izpostavi ključne dosežke, toda njihovo pravo vrednost predstavlja vpliv na življenje in svobodo obravnavanega prebivalstva. Tako se lahko ekonomsko bogastvo in dejanska svoboda razlikujeta zaradi številnih razlogov. Dokaz prinaša povprečna življenjska doba nekaterih revnih skupin prebivalstva v sicer bogatih državah, ki je primerljiva s tistimi v bistveno revnejših državah v razvoju. Daljša življenjska doba je sicer povezana z višjimi dohodki, vendar odvisna tudi od vrste drugih dejavnikov, kot na primer od kakovosti javnega zdravstva, zdravstvenega zavarovanja, izobrazbene ravni, družbenega okolja in epidemioloških razmer. Že na tem primeru postane jasno, da razvoja ni mogoče ločevati od okoljskih vprašanj. Pomemben del člo- vekovih svoboščin in kakovosti življenja je v temelju odvisen prav od kakovosti okolja (ibid.; Sen, 2001), zato mora razvoj upoštevati okoljske omejitve. Po Senu (2001) je temeljna vrednost okolja v možnostih, ki jih ponuja, medtem ko so v človekovi moči tudi izboljšave okolja, ko ga lahko razvoj dejansko tudi obogati in s tem poveča človekove možnosti. Glavna odlika Senovih razmišljanj pa ni razlaga razmerij 24 GeograFF 4 med okoljem in razvojem, ampak njegovo videnje svoboščin oziroma možnosti izbire, ki postavlja posameznika v aktivno vlogo. Posamezniku ali skupini je pomembno zagotoviti določene možnosti oziroma izbire, sami pa se pozneje odločijo če, kako in v kolikšni meri jih bodo izkoristili. Takšno razmišljanje je predvsem pomembno za revno svetovno večino, ki se vse prevečkrat pojavlja v vlogi nebogljene žrtve, potrebne reševanja, namesto da bi se ji zagotovilo okoliščine za samostojno rešitev. Tudi v tem primeru so predpogoj predhodno omenjene vrednote solidarnosti, deljene odgovornosti, tolerance, enakopravnosti, spoštovanja do narave ipd., le da nastopajo v povsem drugačni funkciji. Predstavljena razmišljanja so na teoretično-analitični ravni močno zaznamovala poglede na sodobne okoljske in socialno-ekonomske probleme, predvsem z vidika odnosov med državami v razvoju in razvitimi državami, odnosov med okoljem in revščino, okoljem in gospodarskim razvojem, kakor tudi oblikovanje globalnih razvojnih ciljev za 21. stoletje. Ob tem pa velja poudariti, da je udejanjanje teoretičnih konceptov počasno in da so zagovorniki gospodarske rasti in odpravljanja revščine ter zagovorniki okoljevarstvenih interesov še vedno pogosto vsak na svojih okopih, predvsem v državah v razvoju, kjer se vsaj kratkoročno zdijo socialno-ekonomski problemi bistveno bolj pereči, čeprav hkrati odsevajo tudi negativne okoljske posledice. 2.3. OPREDELITEV DRŽAV V RAZVOJU Opredelitev držav v razvoju (angl. developing countries) v odnosu do razvitih držav (angl. developed countries) je težavna, saj obče veljavna delitev držav glede na njihovo splošno stopnjo razvitosti ne obstaja. Slednje je tudi posledica pomanjkanja mednarodnega kon- senza glede meril, na podlagi katerih bi bilo mogoče izdelati ustrezno uradno delitev. Različne organizacije zato še vedno uporabljajo vsaka svojo razvrstitev, kot je to na primer v Svetovni banki, Mednarodnem denarnem skladu, Organizaciji združenih narodov in dru- gih ustanovah (glej Human …, 2004; United Nations …, 2005; World Bank …, 2005; World Economic …, 2005). Večina organizacij za izhodišče uporablja glavne ekonomske pokazatelje: višino bruto nacionalnega dohodka (BND) na prebivalca, strukturo gospo- darstva in druge temeljne značilnosti ekonomije, ki se odražajo zlasti v materialni blaginji prebivalstva. Ena najbolj uveljavljenih delitev držav, ki ima pomembne posledice za usmerjanje sve- tovnih razvojnih procesov in finančnih sredstev, je delitev Svetovne banke. Na podlagi višine BND na prebivalca delijo države oziroma njihova gospodarstva na tiste z visokimi dohodki (angl. high-income economies; nad 10.066 USD na prebivalca leta 2005), s sred- nje visokimi dohodki (angl. middle-income economies; 826–10.065 USD na prebivalca leta 2005) in z nizkimi dohodki (low-income economies; do 825 USD na prebivalca). Skupina držav s srednje visokimi dohodki se nadalje deli še na dve podskupini; nižji srednje visoki dohodki (angl. lower-middle-income economies; 826–3.255 USD na prebivalca leta 2005) in višji srednje visoki dohodki (angl. upper-middle-income economies; 3.256– 10.065 USD na prebivalca leta 2005) (World Bank …, 2005). Klasifikacija Svetovne banke 25 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami velja zgolj eno proračunsko leto, zato vsako leto znova revidirajo sezname držav in mejne vrednosti razredov. Izhajajoč iz navedene delitve, označujejo države z visokimi dohodki kot razvite ali industrializirane države, države z nizkimi in srednje visokimi dohodki pa kot države v razvoju. Takšna delitev na dve glavni skupini naleti na dva temeljna problema. Prvi se nanaša na države z visokimi dohodki na prebivalca, ki pa jih zaradi manj ugodne gospodarske strukture in pogosto tudi uradnega stališča držav samih ne gre uvrščati v skupino najbolj razvitih. Zanje se je uveljavila oznaka države v razvoju z visokimi dohodki (angl. high-income developing countries) (Soubbotina, Sheram, 2000). Drugi problem se nanaša na uvrstitev skupine držav, ki se je v devetdesetih letih 20. stoletja podala na pot tranzicije iz centralnoplanskega gospodarskega sistema v tržno gospodarstvo. Z izjemo Slovenije namreč nobena država nekdanje Vzhodne Evrope in Sovjetske zveze ne zadovolji dohodkovnemu merilu za uvrstitev med razvite države, čeprav so večinoma visoko industrializirane in se po naravi svojih razvojnih problemov močno razlikujejo od večine držav v razvoju. Iz omenjenih razlogov se te države uvršča v posebno skupino tako imenovanih tranzicijskih držav, medtem ko jih Organizacija združenih narodov izloča pod imenom “države Srednje Evrope, Vzhodne Evrope in Skupnosti neodvisnih držav”. Podobno kot Svetovna banka tudi Organizacija združenih narodov v svoji klasifikaciji loči tri glavne skupine držav; poleg držav v tranziciji še države v razvoju in države OECD z visokimi dohodki. Združeni narodi torej izpostavljajo države članice Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) kot najbolj razvite države, pri čemer od tridesetih držav samo 24 presega prag skupine držav z visokimi dohodki. Ostale so bodisi države v tranziciji (Češka, Madžarska, Poljska in Slovaška) bodisi jih uvrščajo med države v razvoju (Turčija in Mehika) (Human …, 2004; United Nations …, 2005). Podobno se zaradi gospodarskih ali socialnih razlogov v skupino držav v razvoju uvršča tudi enajsterica zgoraj omenjenih držav v razvoju z visokimi dohodki (Bahami, Bahrajn, Brunej, Ciper, Hongkong, Izrael, Kuvajt, Katar, Saudova Arabija, Singapur in Združeni arabski emirati). Med- tem ko so razvite države pogosto deležne skupne obravnave, pa se države v razvoju naj- večkrat delijo po regionalni pripadnosti (na primer za Svetovno banko glej Prilogo 1). Te podrobnejše regionalizacije se med seboj precej razlikujejo, kar je posebej pomembno upoštevati pri interpretaciji različnih študij. V statističnih analizah in poročilih lahko prihaja do razhajanja med regionalizacijami tudi znotraj iste organizacije – na primer Združeni narodi, ki uporabljajo eno regionalizacijo za poročanje o človekovem razvoju (Priloga 2) in drugo za poročanje o razvojnih ciljih tisočletja (Priloga 3). Zaradi precejšnje nepreglednosti na področju opredeljevanja razvitosti držav v pričujoči raziskavi izhajamo iz opredelitve držav v razvoju v skladu s klasifikacijo Združenih naro- dov (Slika 4), ki se uporablja pri poročanju in izračunavanju regionalnih povprečij in agre- gatnih kazalcev človekovega razvoja. Statistični urad Združenih narodov ne predstavlja po- drobnejših meril izdelave delitve, čeprav je primarno merilo zagotovo socialno-ekonom- ski položaj posamezne države. Ker omenjena delitev ne vključuje vseh držav sveta, je bila za potrebe raziskovanja dopolnjena z nekaterimi manjšimi evropskimi državami (npr. Malta, Monako, Andora, San Marino) in Izraelom. Pri razvrstitvi slednjih je bilo primar- no upoštevano dohodkovno merilo, dodatno pa tudi predhodno navedeni splet socialno- 26 GeograFF 4 o razvitost na začetku 21. stoletja elitev držav sveta glede na splošn lika 4: DS 2 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami ekonomskih razmer v državi. Glede na končno razvrstitev se med 137 obravnavanih držav v razvoju prištevajo vse države Afrike, Latinske Amerike (z izjemo območja Francoske Gvajane, vendar ne zaradi gospodarske razvitosti dežele, ampak formalnega statusa fran- coskega čezmorskega departmaja) in večina držav Azije, kjer iz te skupine izpadejo le Japonska, Južna Koreja ter države nekdanje Sovjetske zveze. Protiutež državam v razvoju predstavljajo tako imenovane razvite države (29) in deloma tudi tranzicijske države (27). Problematična je zlasti razmejitev med tema dvema skupinama v Evropi, saj bi po do- ločenih merilih lahko nekatere nove članice Evropske unije uvrstili med razvite države, toda če tudi v tem primeru ohranimo dohodkovno merilo, potem ga izpolnjuje le Slovenija, ki je potemtakem edina “žrtev” takšne delitve. Slednje ne vpliva bistveno na proučevanje svetovnih razmerij pri posameznih razvojnih vprašanjih, ki so izpostavljena v nadaljevanju. V prihodnosti se bodo zagotovo postopoma izkristalizirale nove svetovne delitve, ki bodo odražale novejše razvojne procese v svetu in njihove regionalne učinke. Znotraj skupine držav v razvoju se pogosto izpostavlja še posebno podskupino držav v razvoju, ki ji mednarodne organizacije enotno priznavajo potrebo po pomoči in podpori. Gre za tako imenovane najmanj razvite države (angl. least developed countries) z naj- bolj zaskrbljujočimi socialnimi in ekonomskimi razvojnimi problemi. Od skupno 49 opre- deljenih držav jih le petnajst ne leži na afriški celini in so z izjemo azijskih držav večinoma manjša otočja s skromnimi človeškimi viri. Kljub uporabi tovrstnih delitev se je treba zavedati dejstva, da sodobni globalni procesi brišejo nekdanje ostre meje razvitosti. Vse več avtorjev se strinja, da smo v 21. stoletju v veliki meri že prerasli delitev na Prvi in Tretji svet, na razvite in nerazvite, na Sever in Jug oziroma sorodne posplošitve. Marsikatera država v razvoju je v tem času postala viso- ko industrializirana (npr. Brazilija, Mehika, Turčija), urbanizirana, tehnološko razvita in v precejšnjem številu pogledov premožna, čeprav večina njenega prebivalstva še vedno ostaja revna in izolirana. Takšne države istočasno izkazujejo značilnosti razvitih in neraz- vitih. Podobno je mogoče znotraj sicer gospodarsko močno razvitih držav najti skup- nosti prebivalcev, ki tudi trpijo zaradi revščine, onesnaženosti, neenakosti ali slabe infra- strukture (Wheeler, 2004, str. 109). Meje (ne)razvitosti je danes bolj smiselno postavljati znotraj posameznih držav – med “globaliziranimi bogatimi” in “lokaliziranimi revnimi”. Srednji razred dandanes obsega 20 % svetovnega prebivalstva, ki ga sestavlja večina prebivalstva držav Severa in različno velike elite držav Juga (Sachs, 2001; The Jo’burg Memo …, 2002; Brouns, 2004). Kljub teoretični upravičenosti in veljavnosti je z analitičnega vidika takšna delitev manj uporabna, vse dokler se ji ne bo prilagodilo tudi zbiranje in agregiranje podatkov. Do tedaj pa se je treba ob vsaki uporabi termina “razvita država” ali “država v razvoju” zavedati tudi navedenih nasprotij. Izpostaviti velja tudi grobost in navidezno statičnost delitve na zgolj tri, večinoma po gospodarskih merilih opredeljene, skupine držav. Takšne enostranske delitve ne zanemarjajo le kulturnega, družbenega in naravnega bogastva posameznih držav in skupnosti, ampak tudi dejstvo, da so z vidika širših razvojnih konceptov, kakršen je na primer trajnostni razvoj, še prav vse države sveta pravzaprav države v razvoju, ki jih v prihodnosti čaka obilica razvojnih izzivov. 28 GeograFF 4 3. POVEZAVE MED GOSPODARSKIMI IN DRUŽBENIMI VIDIKI NAPREDKA DRŽAV V RAZVOJU 3.1. GOSPODARSKI POLOŽAJ DRŽAV V RAZVOJU V POGOJIH GLOBALIZACIJE Poznavanje povezav med družbenim in gospodarskim razvojem je ključno za obravnavo razmerij med varstvom okolja in socialno-ekonomskim razvojem držav v razvoju. V tem pogledu je nujen vpogled v gospodarska gibanja in stanje v proučevani skupini držav, s posebnim poudarkom na izzivih, ki jih prinaša globalizacija in svet na eni strani združuje, na drugi strani pa deli na zmagovalce in poražence. Gospodarstva in družbe po svetu postajajo čedalje bolj prepletena, kar je zlasti posledica zniževanja transportnih stroškov in trgovinskih ovir, hitrejšega prenosa informacij ter povečevanja kapitalskih in migracijskih tokov (Globalization …, 2002, str. 1). To prepletanje ali globalizacija pa zbuja tudi številne bojazni glede svetovnih dimenzij širitve številnih negativnih pojavov, kot so degradacija okolja, naraščanje neenakosti (med svetovnimi re- gijami, med državami, znotraj posameznih držav in skupin prebivalstva) in grožnje kon- fliktov, manjšanja moči držav, kulturne uniformiranosti in podobno. Globalizacija je v zadnjih letih eden najpogosteje uporabljanih in najredkeje definiranih terminov, znotraj katerega je potrebno razlikovati med “komunikacijskotehnično, ekološko, delovnoorganizacijsko, kulturno, civilnodružbeno dimenzijo” itd. (Beck, 1997, str. 37), če- prav je v središču javne razprave običajno le ena dimenzija – gospodarska globalizacija. Slednja pomeni prostorsko razpršeno in interakcijsko zgoščeno mednarodno trgovanje, pogojeno z liberalizacijo trgovine in kapitalskih trgov ter tehnološkim napredkom (zla- sti informacijsko in komunikacijskotehnološko revolucijo). Pri tem se pozablja na sprem- ljajoče in deloma medsebojno povezane pojave globalne revščine, vprašanj globalne de- gradacije okolja, uveljavljanja človekovih pravic, spremenjenih razmerij moči, ko imajo po- leg vlad v postinternacionalni, policentrični svetovni politiki zelo pomembno vlogo tudi transnacionalni akterji, kot so Združeni narodi, nevladne organizacije in močni transna- cionalni koncerni (ibid., str. 18; Soubbotina, Sheram, 2000, str. 66). Obstajajo različni pogledi na začetek in potek globalizacije, saj nekateri teoretiki izpo- stavljajo globalizacijo kot nov pojav z začetkom v osemdesetih letih 20. stoletja, drugi pa jo označujejo za logično nadaljevanje trendov iz časov evropske kolonialne ekspanzije (Schirato, Webb, 2003). V tem smislu je pogosto govora o več valovih globalizacije. Prvi val naj bi obsegal obdobje med letoma 1870 in 1914, ko so se drastično povečali tokovi blaga, kapitala in ljudi. V tem času se je podvojila vrednost izvoza glede na višino svetovnega dohodka, potrojila se je višina tujega kapitala v afriških, azijskih in latinskoameriških dr- žavah, delovne migracije pa so zajele kar desetino svetovnega prebivalstva. Emigriralo pa ni le 60 milijonov Evropejcev, obsežne so bile tudi selitve med državami v razvoju, predvsem iz Indije in Kitajske na Filipine, Tajsko, Šrilanko, v Burmo, Vietnam itd. Obdobje 29 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami med začetkom prve in koncem druge svetovne vojne je pomenilo močan zastoj in celo nazadovanje omenjenih procesov, zlasti zaradi protekcionističnih politik (Globalization …, 2002). Drugi val globalizacije v obdobju 1950–1980 je bil osredotočen predvsem na so- delovanje gospodarsko razvitih držav Severne Amerike, Evrope in Japonske. Večina dr- žav v razvoju je bila omejena le na izvažanje surovin ter kmetijskih proizvodov in pridel- kov, medtem ko so jo kapitalski tokovi zaobšli, deloma tudi zaradi trgovinskih ovir in intro- vertiranosti državnih politik. Posledično so se gospodarske razlike med obema skupina- ma držav stalno povečevale (ibid.). Zadnji in najmočnejši val globalizacije, ki naj bi se začel okrog leta 1980 in nadaljeval še danes, ni bil spodbujen le s tehnološkim napredkom, ampak tudi z odločitvijo velikih držav v razvoju, da izboljšajo investicijske pogoje ter se odprejo tujim investicijam in trgovini. Vse manj držav ščiti svoja gospodarstva pred tujo konkurenco in vplivom z uvoznimi ca- rinami in necarinskimi ovirami, kot so uvozne kvote, izvozne omejitve in zakonske pre- povedi (Soubbotina, Sheram, 2000, str. 66). Prvič v zgodovini so države v razvoju pričele izkoriščati prednost obilne in poceni delovne sile pri preboju na svetovne trge industrijskih proizvodov in storitev. V obdobju 1980–1998 so povečale delež industrijskega blaga v izvozu z manj kot četrtine vrednosti na več kot 80 %. Skupno 24 držav v razvoju s tremi milijardami prebivalstva je v zadnjih dveh desetletjih doživelo najmanj podvojitev deleža trgovine v prihodku (Globalization …, 2002, str. 32). Pri tem je treba opozoriti, da imajo samo Brazilija, Kitajska, Indija in Mehika, ki se uvrščajo med države z največjim povečan- jem udeležbe v globalni trgovini in investicijah, več kot 2,6 milijarde prebivalstva. Omenjenim državam se v prvi vrsti ob bok postavljajo še Malezija, Bangladeš, Tajska, Ar- gentina in Filipini, medtem ko je v dveh tretjinah držav v razvoju delež trgovine v BDP dejansko upadel. Pri teh državah je govora o poraženkah globalizacije, kar se nanaša na okrog dve milijardi svetovnega prebivalstva, katerih gospodarski zaostanek za razvitimi državami se stalno povečuje. K poražencem globalizacije pa gre prištevati tudi velik de- lež prebivalstva siceršnjih zmagovalk globalizacije, ki so ga pozitivni učinki navedenih procesov zaobšli. V bolj globaliziranih državah v razvoju se je gospodarska rast na prebivalca z enega odstot- ka v šestdesetih letih povečala na 3 % v sedemdesetih letih in 4 % v osemdesetih letih ter celo na 5 % v devetdesetih letih 20. stoletja. Stopnja gospodarske rasti bistveno prese- ga tisto v razvitih državah, zato uspešno zmanjšujejo razvojni prepad (Globalization …, 2002, str. 5), toda z izjemo večine vzhodnoazijskih držav in nekaterih latinskoameriških, so se države v razvoju šibko in počasi vključevale v svetovno gospodarstvo. Tako se je na primer delež Podsaharske Afrike v svetovni trgovini od konca šestdesetih let 20. sto- letja dalje samo še zmanjševal (Soubbotina, Sheram, 2000, str. 66), v devetdesetih letih pa je bila povprečna gospodarska rast v omenjeni skupini poraženk globalizacije celo negativna. V obdobju 1990–2002 je znašala povprečna letna rast BDP na prebivalca v državah v razvoju 2,8 %, v državah OECD pa 1,7 %. Pri tem je pomembno opozoriti na statistični vpliv gospodarske rasti Indije (4,0 %) in Kitajske (8,6 %) na višino podatka za države v 30 GeograFF 4 razvoju, saj v teh dveh državah živi skoraj polovica vsega prebivalstva omenjene skupine. Istočasno je imela namreč kar četrtina držav v razvoju z razpoložljivimi podatki (29 od 117) negativno povprečno letno gospodarsko rast; večinoma afriške države (20), pa tudi Venezuela, Paragvaj, Haiti, Jamajka, Saudova Arabija, Kuvajt, zasedena palestinska ozemlja ter Salomonovi otoki in Vanuatu (Slika 5). Čeprav je rast bruto domačega proizvoda v državah v razvoju v povprečju višja kot v razvitih državah, jim hitra rast prebivalstva moč- no zmanjšuje možnost, da bi jih sčasoma dohitele. Rast BDP na prebivalca zato ostaja nizka in pogosto celo negativna. Kot smo že omenili, je rast BDP glavni pokazatelj gospodarske rasti kot povečevanja ob- sega gospodarstva in osnovna predpostavka večine politik zmanjševanja revščine ozi- roma doseganja razvojnih ciljev, vključno z okoljskimi. Temeljno zanimanje pri tem vzbuja iskanje in odpravljanje ovir gospodarski rasti. Poročilo o človekovem razvoju (Human …, 2003, str. 72–74) navaja vrsto geografskih de- javnikov gospodarske rasti, vrednih razprave. Prva strukturna ovira gospodarske rasti se nanaša na velikost države v smislu števila prebivalcev oziroma obsega domačega trga, pri čemer veljajo države z manj kot 40 milijonov prebivalcev za majhen trg. Prednost ima- jo tudi države v bližini velikih trgov (na primer za Mehiko so to ZDA, za magrebske dr- žave Francija, za azijske države Japonska ipd.) oziroma z dostopom do morja in s tem do poceni ladijskih prevozov. Ni torej naključje, da imajo najuspešnejša vzhodnoazijska gos- podarstva dostop do morja in glavnih morskih poti ter posledično do velikih trgov, kar pretehta tudi morebitne slabosti majhnega števila domačega prebivalstva. Dolgoročno gospodarsko rast lahko zagotavljajo tudi razpoložljivi naravni viri, vendar le pod pogojem njihove sonaravne rabe. Mnoge države v razvoju se redno soočajo tudi s škodo, ki jo pov- zročajo številne naravne ujme, kot so poplave, potresi, vulkani, tropski viharji, suše in pomanjkanje vode, pa tudi z značilnimi boleznimi, kot je na primer malarija. Pri tem seve- da ne gre zahajati v geografski determinizem, saj geografski dejavniki ne določajo tudi usode države. Z učinkovitimi politikami jih je mogoče uspešno obrniti v prid; najsi gre za gradnjo infrastrukture, namakalnih sistemov, jezov, nasipov, uporabo gnojil, oblikovanje gospodarskih povezav ali pa zgolj zagotavljanje mrež proti komarjem. Poleg rasti BDP je pomemben pokazatelj gospodarskega stanja tudi dosežena višina BDP na prebivalca v posamezni državi (Slika 6). Čeprav izraža povprečne prihodke v dr- žavi, pa ima z vidika merjenja človekove blaginje vrsto pomanjkljivosti. Kazalec namreč ne pokaže razporeditve dohodka znotraj države (prostorsko in med prebivalstvenimi sku- pinami), ne upošteva onesnaževanja in rabe virov, neplačanega dela v gospodinjstvih in skupnostih, sive ekonomije in pripisuje enak pomen človeku koristnemu (zdravila) in škodljivemu blagu (orožje, cigarete …) ob zapostavljanju vrednosti prostega časa in člo- vekove svobode (Seljak, 2000, str. 9; Soubbotina, Sheram, 2000, str. 13; Indicators …, 2001, str. 205). Ob interpretaciji podatkov se je treba zavedati, da gospodarski uspeh v številnih državah ostaja omejen na bogatejše sloje prebivalstva in na posamezne regije ter da se enaka stopnja gospodarske razvitosti lahko doseže z različno stopnjo okoljske in družbene škode. 31 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami alca v obdobju 1990–2002 P na prebivD lika 5: Povprečna letna rast BS 32 GeograFF 4 Boljšo primerljivost izračunanega BDP na prebivalca zagotavlja prilagojen BDP z uporabo paritete kupne moči (PKM). Metoda temelji na preračunavanju števila denarnih enot (v našem primeru USD), ki so v posamezni državi potrebne za nakup blaga, ki ga lahko kupimo z eno enoto iste valute v njeni matični državi (United Nations …, 2005) (torej z enim USD v ZDA). Upoštevaje dejansko kupno moč valute v posameznih državah se precej spremeni slika glede na “običajni” BDP na prebivalca, saj se ga nadgradi z zmožnostjo prebivalstva, da zadovoljuje svoje osnovne potrebe (hrana, bivališče, obleka, zdravstvena oskrba ipd.) (Al en, 1999, str. 57). Po takšnem preračunu nam en dolar za Zambijo pomeni enako, kot je kupna moč enega dolarja v ZDA (časopis, liter mleka ali ustekleničene vode ipd.) in ne toliko, kot bi sicer za en ameriški dolar lahko nakupili v Zambiji po lokalnih ce- nah. Z vidika pravičnosti je obravnavani kazalec boljši, zato se uporablja tudi za izračun indeksa človekovega razvoja, pa tudi kot merilo absolutne in zmerne revščine (1 oz. 2 USD na prebivalca). Leta 2002 je svetovno povprečje BDP po pariteti kupne moči znašalo 7.804 USD na pre- bivalca, kar je skoraj dvakrat več od povprečja držav v razvoju oziroma šestkrat več od povprečja najmanj razvitih držav. Na drugi strani pa je svetovno povprečje dosegalo le 27 % povprečja držav OECD z visokimi dohodki. Preglednica 1: Bruto domači proizvod na prebivalca po pariteti kupne moči leta 2002 Skupina držav* BDP na prebivalca (PKM, USD), 2002 Države v razvoju 4.054 Najmanj razvite države 1.307 Arabske države 5.069 Države Vzhodne Azije in Oceanije 4.768 Države Latinske Amerike 7.223 Države Južne Azije 2.658 Države Podsaharske Afrike 1.790 Tranzicijske države 7.192 Države OECD 24.904 Države OECD z visokimi dohodki 29.000 Svet 7.804 Vir: Human …, 2003, str. 142. Opomba: *klasifikacija OZN (Priloga 2). Primerjava višine BDP na prebivalca za posamezne države pokaže še bistveno večje razlike, ki so se po drugi svetovni vojni stalno povečevale in tega trenda tudi globalizacija ni uspela preusmeriti. Razmerje med državo z najnižjimi (Sierra Leone – 520 USD na pre- bivalca) in najvišjimi dohodki (Luksemburg – 61.190 USD na prebivalca) je leta 2002 zna- šalo 1 : 118, tako da v povprečju prebivalci Sierra Leone niso dosegali niti odstotka kupne moči prebivalca Luksemburga. Tudi znotraj skupine držav v razvoju obstajajo velike razlike. Najboljše povprečje dosegajo države Latinske Amerike, ki jim sledijo arabske (države JZ Azije in Severne Afrike) in azijske države, medtem ko so daleč najnižje na lestvici države Podsaharske Afrike (Preglednica 1). 33 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami alca leta 2002 ači proizvod na prebiv ruto dom lika 6: BS 34 GeograFF 4 Kljub hitri gospodarski rasti ostaja raven doseženega prihodka na prebivalca držav v razvoju nizka in v okrog treh četrtinah držav ne presega svetovnega povprečja. Poleg enaj- stih držav v razvoju z visokimi dohodki ga presežejo le nekatere manjše otoške države (Sej- šeli, Barbados, Antigva in Barbuda, Trinidad in Tobago, Mavricij ipd.) ter Oman, Argentina, Ekvatorialna Gvineja, Južnoafriška republika, Čile, Malezija, Mehika itd. Na drugi strani lestvice so med državami v razvoju, ki dosegajo najnižje dohodke na prebivalca (manj kot 1.000 dolarjev), izključno afriške države in Jemen. Relativno gledano postaja Afrika če- dalje bolj revna. Soubbotina in Sheramova (2000, str. 25) tako na primer navajata, da je leta 1965 povprečni dohodek na afriškega prebivalca ustrezal 14 % povprečja razvitih držav, medtem ko trideset let pozneje le še 7 %. Razloge gre zagotovo iskati v gospodarski strukturi držav, ki nam dopolnjuje sliko kvantitativnih značilnosti gospodarstva še s kva- litativnimi. Večina razvitih držav z visokimi dohodki se uvršča med tehnološke inovatorje (Slika 7), ki imajo visoko stopnjo patentiranja in običajno namenjajo nekaj odstotkov BDP za razis- kovanje in razvoj. V gospodarski strukturi večine držav v razvoju pa je pomemben izvoz blaga, zlasti surovin in kmetijskih pridelkov oziroma proizvodov. Ti imajo nizko dodano vrednost in so v pogojih globalizacije močno podvrženi povpraševanju in nihanju cen na svetovnem trgu. Večina držav z najnižjim BDP na prebivalca se uvršča prav v to skupino. V manjšem številu držav izstopa izvoz goriv, predvsem nafte (Irak, Iran, Kuvajt, Saudova Arabija, Katar, Združeni arabski emirati, Oman, Alžirija, Libija, Venezuela, Nigerija, Kongo, Gabon, Ekvatorialna Gvineja, Angola). Gospodarsko najbolj uspešne države v razvoju so v glavnem izvoznice industrijskih proizvodov: Brazilija, Mehika, Maroko, Tunizija, Turčija, Indija, Kitajska, Malezija, Indonezija ipd. Večinoma gre za predhodno tako imenovane bolj globalizirane države v razvoju, ki so v času globalizacije izkoristile prednosti svojega obsežnega kontingenta poceni delovne sile in znižanih transportnih stroškov. V devetde- setih letih 20. stoletja je bil to vsekakor recept za gospodarski napredek, ki pa se ni nujno odrazil tudi v splošnem dvigu kakovosti življenja. O pomenu gospodarske strukture za gospodarsko rast pričajo tudi izračuni Svetovne banke (cv: Human …, 2003, str. 83), ki navajajo povprečno letno stopnjo rasti BDP na pre- bivalca v obdobju 1980–1998 za vsako izmed navedenih skupin držav: izvozniki industrijskih proizvodov: 2,7 %, tehnološki inovatorji z visoko stopnjo patentiranja: 1,7 %, izvozniki blaga (brez goriv): –0,1 %, izvozniki goriv: –1,5 %, tranzicijske države: –1,7 %. Poleg povprečij za posamezne skupine držav je omenjena študija pokazala, da so po- zitivno gospodarsko rast doživljale skoraj vse države v skupini tehnoloških inovatorjev in izvoznikov industrijskih proizvodov, medtem ko le polovica držav s prevlado izvoza blaga v gospodarski strukturi. Posebej revne države Podsaharske Afrike, Srednje Azije in andske države so zaradi navezanosti na proizvodnjo in izvoz manjšega števila artiklov močno ranljive, kar je pogosto povezano s padajočimi cenami na svetovnem trgu, zastarelimi teh- 35 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami devetdesetih let 20. stoletja vrstitev svetovnih držav glede na gospodarsko strukturo konec lika 7: US 36 GeograFF 4 nologijami in počasno rastjo svetovnega trga (ibid., str. 17). Tržnim šokom se lahko v kme- tijstvu pridružijo še ujme ali bolezni, ki oklestijo pridelek. Za takšne države je zato pomem- bno, da skušajo diverzificirati svoje gospodarstvo in prodreti na trg industrijskih proizvodov in storitev. Medtem ko gospodarsko bolj razvite države prednjačijo v kapitalsko intenzivnih gos- podarskih dejavnostih z visokim vložkom znanja in visoko dodano vrednostjo, je v državah v razvoju slika povsem obratna. Frencheva (1998) trdi, da je kljub splošnemu naraščanju tujih naložb v industrijo in storitve, večina investicij v velikem številu držav v razvoju še vedno namenjena neposrednemu izkoriščanju naravnih virov – kmetijstvu, gozdarstvu, rudarstvu in črpanju nafte. Tako na primer večina tujih naložb v Čilu odpade na rudarstvo, v Bocvani na pridobivanje diamantov, v Tuniziji pa na črpanje nafte in zemeljskega plina. Predvsem v povezavi z odvisnostjo držav od izkoriščanja in izvoza surovin se pogosto omenja tudi povečano tveganje konfliktov, zlasti financiranje državljanskih vojn, uporniških skupin in podobno. Čeprav številni zagovorniki gospodarske globalizacije verjamejo, da ta ponuja izenačene pogoje za prosto menjavo blaga in storitev, so prednosti dejansko rezervirane za bogate in le še povečujejo razvojni razkorak. Koncem devetdesetih let 20. stoletja je tako v državah z najvišjimi dohodki živela petina svetovnega prebivalstva, ki je razpolagala s 86 % sve- tovnega BDP, obvladovala 82 % svetovnega izvoznega trga, 68 % tujih neposrednih na- ložb, 74 % telefonskih linij in 91 % vseh uporabnikov interneta. Zadnje desetletje je tako še pospešilo zgoščevanje dohodka, virov in bogastva v rokah prebivalcev in korporacij iz držav OECD (Schirato, Webb, 2003, str. 92). Za gospodarsko zastajanje držav v razvoju se pogosto krivi njihovo visoko stopnjo zadolženosti, slabo infrastrukturo, šibkost institucij, korupcijo, neugodnost mednarodnega trgovinskega sistema, nizko stopnjo izobraženosti in slabo zdravstveno stanje prebivalstva, neugodne naravnogeografske razmere ipd. Gospodarski rasti v vlogi univerzalne rešiteljice se je v obdobju globalizacije pridružilo še priporočilo po odpiranju trgov in privatizaciji, v devetdesetih letih pa zahteve po dobrem upravljanju in pravni državi. V nadaljevanju bomo poleg gospodarskih osvetlili še družbene in okoljske rezultate tovrstnih politik. V povezavi s sodobnimi koncepti trajnostnega razvoja je temeljno vodilo in cilj gospo- darskih dejavnosti oziroma upravljanja z redkimi viri zadovoljevanje potreb ljudi z učinko- vito rabo naravnih, človeških in tehnoloških virov (Schleicher-Tappeser et al., 1999, str. 24). Da bi zadovoljili osnovne potrebe naraščajočega svetovnega prebivalstva, predstav- lja gospodarska rast nujnost, vendar le pod pogojem, da je kakovostna in se dosega z višanjem produktivnosti virov v procesu ustvarjanja dodane vrednosti (Mäschli, 1998). Na ta način stopajo v ospredje kvalitativne značilnosti gospodarstva, saj je razvoj dogod- kov v preteklosti dokazal, da niti gospodarska rast na splošno niti rast dohodka posa- meznikov nista zagotovilo za napredek celotne družbe. 3 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami 3.2. ZNAČILNOSTI DRUŽBENEGA RAZVOJA V DRŽAVAH V RAZVOJU V razpravi o družbeni ali socialni razvojni razsežnosti stopa v ospredje zahteva po zago- tavljanju ustrezne kakovosti življenja vsem predstavnikom današnje generacije (Seljak, 2000). Kakovost življenja pa je zelo težko opredeljiv pojem, saj poleg materialne blaginje in zadovoljevanja temeljnih potreb po hrani, bivališču, zdravju in izobrazbi vključuje tudi potrebe po miru in varnosti, socialnih stikih, vključenosti, osebnem zadovoljstvu, ljubezni, sreči, enakih možnostih ipd. Zato nekateri to razsežnost razvoja opredeljujejo tudi kot ohranjanje in razvoj človeških in družbenih možnosti (Schleicher-Tappeser et al., 1999, str. 24). V državah v razvoju je neizpolnjevanje navedenih zahtev največkrat povezano z rev- ščino. 3.2.1. REVŠČINA IN NEENAKOST KOT RAZVOJNA POSLEDICA IN OVIRA Od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja je pojmovanje revščine in razvoja preseglo izključno poudarjanje dohodkov in se oprlo na bolj kompleksno predstavo o človekovi blaginji. Revščina zatorej ne pomeni le (pre)nizkih dohodkov, ampak tudi prikrajšanost za celo vrsto ključnih možnosti človeka, vključno z zdravjem, izobraževanjem ter drugimi sredstvi in pogoji za njihovo razvijanje (The World Health …, 2003). Dandanes lahko o rev- ščini govorimo dejansko skoraj pri polovici svetovnega prebivalstva, kjer se običajno po- javljajo tri stopnje revščine: ekstremna ali absolutna, zmerna in relativna revščina. Ekstremna ali absolutna revščina je po merilih Svetovne banke opredeljena z dohodkom na prebivalca. O absolutni revščini govorimo takrat, ko posameznik živi v gospodinjstvu, katerega dnevni dohodek je nižji od enega dolarja na osebo (po pariteti kupne moči). Takšni posamezniki in gospodinjstva živijo pod eksistenčnim minimumom; so kronično lačni, brez dostopa do zdravstvene oskrbe in izobraževanja, ustrezne pitne vode in higi- ene, pogosto brez primerne strehe nad glavo, oblačil in obutve. Ekstremna revščina za razliko od zmerne in relativne obstaja le v državah v razvoju in je revščina, ki tudi dejansko ubija (Sachs, 2005, str. 47). Podobno opredeljena je zmerna revščina, kjer prebivalstvo razpolaga z dohodkom med enim in dvema dolarjema na dan, s katerim naj bi bilo mogoče (komajda) pokrivati osnovne potrebe. Prav nasprotno je relativna revščina opredeljena z dohodkom pod določeno državno mejo, ki jo postavlja vsaka država zase in običajno pomeni prikrajšanost za stvari, samoumevne za življenjski standard srednjega razreda v državi (ibid.). Predstava o revščini se tako spreminja od države do države; bolj je država bogata, višja je državna meja revščine. Ob omenjenih vrstah revščine Il ife (cv: Gray, Moseley, 2005, str. 11) razlikuje še dve vrsti revščine: strukturno in konjunkturno. Strukturna revščina je zaradi osebnih in družbenih okoliščin navadno dolgotrajna in se kaže kot pomanjkanje zemlje ali dela. S konjunkturno revščino pa se ljudje soočijo v času krize, ki jo povzročijo specifični šoki, kot so naravne nesreče ali politična negotovost. Obe vrsti revščine zelo pogosto sovpadata, ker so struk- 38 GeograFF 4 turno revni tudi najbolj izpostavljeni konjunkturni revščini, saj nimajo na razpolago niti premoženja niti sistemov socialne varnosti za premostitev krize. V obdobju po drugi svetovni vojni so se gospodarske razlike med državami OECD zmanj- šale, medtem ko so se razlike med njimi in državami v razvoju še povečale in je število revnih vztrajno naraščalo. Po tako dolgo pričakovanem upadu deleža ekstremno revnega prebivalstva se je zato po letu 1980 uveljavilo mnenje, da globalizacija kljub izjemam glo- balno vendarle zmanjšuje revščino in razvojne razlike med državami (Globalization …, 2002). Toda že podatek, da je v devetdesetih letih število ekstremno revnega prebivalstva dejansko naraslo za 28 milijonov, če odštejemo samo Kitajsko (Human …, 2003, str. 5), zrelativizira zgornjo trditev. Optimizem glede globalizacije kot motorja svetovnega na- predka je bil pretiran z vidika več sto milijonov revnih v tako imenovanih poraženkah globa- lizacije. Obseg revščine se je znatneje zmanjšal le na Kitajskem, v Indiji in ducatu drugih držav v razvoju, pa še to ne v vseh delih držav oziroma skupinah prebivalstva. Omenjene navedbe empirično podpira kazalec absolutne revščine (Slika 8), ki kljub šte- vilnim metodološkim omejitvam zaenkrat edini omogoča mednarodne primerjave. Pri dohodku enega dolarja na dan je najbolj sporen način izračunavanja paritete kupne moči, ki temelji med drugim tudi na porabi proizvodov, ki jih revni ne trošijo ali pa zanje plačujejo nadpovprečne cene, saj si ne morejo privoščiti enkratnega nakupa večjih količin. Meja enega dolarja je bila kot eksistenčni minimum v državah v razvoju opredeljena na podlagi vzorčnih raziskav, ki pa jim nasprotniki očitajo zanemarjanje dejstva, da so ljudje revni glede na svoje sodržavljane in se z višanjem dohodkov meja revščine dviga, zato naj univerzalna meja revščine ne bi bila primerna (Human …, 2003). Ker so državne meje revščine zaradi močno razhajajočih se metodologij neustrezne za mednarodne primerjave, so aktualni napori usmerjeni predvsem v izboljšave izračunavanja paritete kupne moči. Kljub temu za večje število držav v razvoju podatki še vedno niso na voljo oziroma obstajajo samo ocene ali povprečja za daljše časovno obdobje. Vse države, v katerih več kot polovica prebivalstva živi v pogojih absolutne revščine, se nahajajo na afriškem kontinentu (Mali 72,8 %, Nigerija 70,2 %, Srednjeafriška republika 66,6 %, Zambija 63,7 %, Niger 61,4 %, Gambija 59,3 %, Burundi 58,4 % in Sierra Leone 57,0 % prebivalstva), kakor tudi večina tistih z več kot tretjinskim deležem. Kitajska in Indija kot dve največji državi v razvoju sta uspeli zmanjšati svoj delež revnega prebivalstva in s tem najbolj prispevati k ugodnim trendom celotne regije, v kateri se je absolutno število revnih zmanjšalo za četrt milijarde navkljub še vedno hitri prebivalstveni rasti. V obdobju 1990–2001 se je zmanjšal ne le delež, ampak tudi število revnega prebivalstva, in sicer na približno 1,1 milijardo prebivalcev. Znatnejši upad ekstremne revščine je bilo zaslediti v dobršnem delu Azije, medtem ko je bil upad v Latinski Ameriki počasen, v Se- verni Afriki in Zahodni Aziji pa do njega ni prišlo. Situacija se je najbolj poslabšala in delež revnih povečal v Podsaharski Afriki (Slika 9), ki je že pred tem imela najvišjo stopnjo revščine na svetu (The Mil ennium …, 2005, str. 6). V omenjenem obdobju se je v državah 39 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami alstva v državah v razvoju v obdobju 1990–2002 ečega prebiv olutni revščini živ elež v abs lika 8: DS 40 GeograFF 4 v razvoju število prebivalcev, ki živijo z manj kot dolarjem na dan, znižalo za skupno 130 milijonov. Gledano z vidika skupnega števila revnega prebivalstva na svetu se je (ibid., str. 7): v Podsaharski Afriki povečalo število revnih z 227 na 313 milijonov oziroma se je delež od revnega prebivalstva na svetu povečal z 18,6 % na 28,7 %; v Aziji zmanjšalo število revnih z 936 na 703 milijonov oziroma se je delež od revnega prebivalstva na svetu zmanjšal s 76,7 % na 64,5 %; v preostalih državah v razvoju (Latinska Amerika, Severna Afrika) povečalo število revnih s 57 na 74 milijonov oziroma se je delež od revnega prebivalstva na svetu povečal s 4,7 % na 6,8 %. Ekstremna revščina tako navkljub zmanjševanju ostaja pomemben problem in realnost za več kot milijardo svetovnega prebivalstva in gre največkrat z roko v roki z lakoto in podhranjenostjo. V državah v razvoju leta 2002 skupno 815 milijonov ljudi (ali le 9 milijonov manj kot leta 1990) ni zadovoljevalo svojih dnevnih energetskih potreb, kar je zlasti tvegano za otroke, saj pomanjkanje hrane zavira njihov fizični in duševni razvoj ter ogroža njihovo preživetje. V državah v razvoju je podhranjena več kot četrtina otrok do petega leta starosti. Ob upadu revščine se je v več kot tridesetih državah v zadnjem desetletju za najmanj četrtino zmanjšala tudi lakota, celo v štirinajstih državah Podsaharske Afrike (The Mil ennium …, 2005, str. 6). Prav podhranjenost zakrivi najmanj polovico smrti otrok, še zlasti v kombinaciji z izčrpanostjo zaradi infekcijskih bolezni in pomanjkljivo oskrbo. Glavna vzroka pomanjkanja hrane v prizadetih regijah sta naraščajoče število prebivalcev in skromna kmetijska produktivnost, kajti večina svetovnega lačnega prebivalstva živi na podeželskih območjih in je tako dohodkovno kot prehransko odvisna od potrošnje in prodaje naravnih proizvodov. Lakota je najbolj pogosta med prebivalstvom brez lastne zemlje oziroma s premajhno posestjo za zadovoljevanje lastnih potreb (ibid., str. 8). Eno poglavitnih ekonomskih vprašanj pri odpravljanju revščine se nanaša na vlogo gos- podarske rasti. Na splošno velja, da le-ta prispeva k zmanjševanju revščine, čeprav je kar nekaj primerov držav, v katerih je navkljub splošni gospodarski rasti prišlo do povečanja revščine in dohodkovne neenakosti. Poročilo o človekovem razvoju (Human …, 2003, str. 5) postavlja tezo, da gospodarska rast prispeva k zmanjševanju revščine, kadar je široko zastavljena in ne temelji samo na določenih dejavnostih in regijah, kadar je delovno (npr. kmetijstvo, tekstilna industrija) in ne kapitalsko (npr. naftna industrija) intenzivna in če se državni prihodki investirajo v človekov razvoj: v zdravstvo, šolstvo, prehrano, oskrbo z vodo ipd. Prav pri slednjem se pogosto pojavi problem, saj je veliko držav v razvoju pre- komerno zadolženih in velik delež proračuna porabijo za servisiranje dolga. V primeru revnih držav je pogosto govora o začaranem krogu revščine, ki vključuje njihove dohodke, varčevanje, investiranje in produktivnost (Slika 10). Pripravljenost posameznika za varčevanje za prihodnjo porabo namreč narašča vzporedno z njegovimi prihodki. Revni ljudje si težko privoščijo načrtovanje za prihodnost in varčevanje, saj večino dohodka na- menijo za zadovoljevanje trenutnih in najbolj nujnih potreb. Enaka logika velja tudi za gospodarstvo in vladne izdatke, zato je stopnja varčevanja v revnih državah nizka. Skrom- 41 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Slika 9: Delež v absolutni revščini živečega prebivalstva po posameznih regijah v letih 1990 in 2001 Opomba: klasifikacija OZN (Priloga 3) ni prihranki ovirajo nujno potrebne domače investicije v fizični in družbeni kapital, brez katerih ni mogoče dvigati ekonomske produktivnosti in dohodkov, kar posledično skle- ne začarani krog revščine (Soubbotina, Sheram, 2000, str. 32). Vendar obstaja kar nekaj izjem, ki jim je uspel preboj in so navkljub nizkemu začetnemu BDP na prebivalca dosegle visoko stopnjo domačega varčevanja in investicij (npr. države vzhodne Azije). Omenjene države so se oprle na nekaj dobro znanih dejavnikov spodbujanja varčevanja in naložb: na politično in ekonomsko stabilnost, zanesljiv bančni sistem in ugodno vladno politiko. Takšne razmere pritegnejo tudi tuje naložbe, ki lahko državi pomagajo prekiniti začarani krog revščine, zlasti če jih spremlja prenos novih, naprednih tehnologij iz razvitih držav (ibid., str. 34). Nikakor pa ni zaželeno odpiranje trgov kratkotrajnim in špekulativnim toko- vom kapitala, ki niti glede na obstoječo teorijo niti glede na empirične dokaze ne prispevajo h gospodarski rasti, temveč povečajo gospodarsko in splošno nestabilnost ter revščino (Stiglitz, 2003, str. 80). Države v razvoju se morajo izogibati tudi kakršnekoli politične nestabilnosti, saj lahko v nasprotnem primeru odženejo domače in tuje investitorje ter za- padejo v nov, začarani krog politične nestabilnosti, ki pospešuje revščino in spodkopava gospodarske napore. Zaradi podobnih okoliščin je zelo znan odliv kapitala z afriške celine, 42 GeograFF 4 ki ima že tako in tako najmanj kapitala in naj bi v začetku devetdesetih let imela celo do 40 odstotkov zasebnega kapitala na drugih celinah, kar je bil po ocenah največji delež med vsemi svetovnimi regijami (Globalization …, 2002, str. 41). Slika 10: Začarani krog revščine Prirejeno po: Soubbotina, Sheram, 2000 Ob že omenjeni nevarnosti, da konflikti in naravne ujme povečajo revščino oziroma iz- ničijo uspehe boja proti njej, lahko tudi lakota in revščina (zlasti še v kombinaciji z ne- enakostjo in sorodnimi dejavniki) zagotavljata ugodne razmere za konflikte in otežujeta spopadanje s posledicami ujm. Tako je kar 12 od 13 milijonov umrlih v raznih spopadih med letoma 1994 in 2003 odpadlo na Podsaharsko Afriko, Zahodno in Južno Azijo – na regije s skupno tremi četrtinami svetovnih beguncev in naraščanjem števila lačnih, v Podsaharski Afriki in Zahodni Aziji pa tudi z naraščanjem revščine. Velik delež smrti zaradi naravnih nesreč (v obdobju 1994–2003 skupno 669.000 žrtev) bi bilo mogoče preprečiti s sistemi pravočasnega obveščanja, kot se je pokazalo tudi na primeru cunamija decembra 2004 (The Mil ennium …, 2005, str. 9). Obseg revščine v posameznih državah ni odvisen le od povprečnega dohodka, pač pa tudi od njegove distribucije. Bolj je ta nesimetrična, večji je delež revnega prebivalstva. Države Latinske Amerike imajo podobne prihodke na prebivalca kot države bivše Sovjetske zveze, toda dohodkovne razlike v Latinski Ameriki so mnogo večje, tako kot tudi delež 43 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami lačnega prebivalstva. Po drugi strani imata Afrika in Kitajska podobne dohodkovne razlike, toda zaradi povprečno višjih dohodkov ima Kitajska nižjo stopnjo absolutne revščine. Čeprav splošna gospodarska rast znižuje absolutno revščino, jo, nasprotno, naraščanje prebivalstva in dohodkovne neenakosti zvišujeta (Raskin et al., 1998, str. 12, 13). Neenakost in revščina sta dva različna koncepta, toda medsebojno očitno zelo tesno povezana. Omejen posameznikov dostop do šolanja, zdravstvenih storitev ali političnih pravic lahko zmanjša njegove možnosti, da se izvije iz pasti revščine. Velike razlike v pre- moženju in dohodku, razlike med regijami, med podeželskimi in mestnimi območji, med spoloma in različnimi etničnimi skupinami so slabe za gospodarsko rast in razvoj, demo- kracijo in socialno kohezijo (Human …, 2005) ter posledično za človekov razvoj in dose- ganje ciljev trajnostnega razvoja. Neenakost zmanjšuje ekonomsko učinkovitost in pred- stavlja past družbenemu razvoju z najmanj treh vidikov (World Development …, 2003; Human …, 2005): zmanjšuje sodelovanje revnega prebivalstva v procesu političnega odločanja, zaradi česar imajo zapostavljene skupine šibko politično moč, kar povratno zmanjšuje nji- hove možnosti dostopa do izobraževanja, zdravstvene oskrbe in drugih pomembnih storitev; zavira ustanavljanje neodvisnih institucij in uveljavljanje zavezujočih pravil, ki bi uteg- nila zmanjšati koristi privilegiranih skupin prebivalstva; krepi položaj in pogajalska izhodišča bogatih bodisi neposredno ali posredno z grož- njo odlivanja njihovega kapitala, zaradi česar se družbe počasi in slabo odzivajo na zunanje šoke. Običajno primerjamo napredek na ravni posameznih držav, ne pa za posamezne skupine prebivalstva, pri čemer napredek najpogosteje obide prav najrevnejše. Ker je bilo o dohodkovnih razlikah med državami in svetovnimi regijami v tem delu že govora, velja le poudariti, da se neenakost povečuje. Povprečni dohodek dvajsetih najbogatejših držav na svetu je na začetku 21. stoletja kar 37-krat večji od tistega v dvajsetih najrevnejših državah. Omenjeno razmerje se je v zadnjih štirih desetletjih podvojilo, podobno povečevanje ne- enakosti pa je najti v mnogih, vendar ne v vseh, državah (World Development …, 2003, str. 2). Za merjenje neenakosti znotraj posameznih držav se najpogosteje uporablja Ginijev indeks, ki meri območje med Lorenzovo krivuljo in hipotetično linijo absolutne enakosti (x=y). Indeks je izražen kot odstotek območja pod linijo absolutne enakosti, pri čemer Lorenzova krivulja za posamezno državo predstavlja kumulativne odstotke pre- jetega skupnega dohodka (os y) glede na kumulativni delež njegovih prejemnikov (os x), začenši z najrevnejšim posameznikom ali gospodinjstvom (Indicators …, 2001, str. 63; World Resources …, 2003, str. 248). Zaradi načina izračuna in pomanjkanja ustreznih statističnih podatkov, so izračuni tega kazalca neenakosti na voljo le za 78 držav v razvoju (Slika 11). Dohodkovna neenakost med državami in regijami je zelo različna, tako da po Ginijevem indeksu v povprečju najvišje vrednosti dosegajo države Podsaharske Afrike (72,2) in Latinske Amerike (57,1), medtem ko najnižje vrednosti države Južne Azije (33,4) in čla- 44 GeograFF 4 inijev indeks leta 2000 ohodkovne neenakosti v državah sveta – G lika 11: DS 45 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami nice OECD z visokimi dohodki (36,8). Pod svetovnim povprečjem (67,0) se nahajata tudi skupini držav Vzhodne Azije in Oceanije (52,0) ter tranzicijskih držav (42,8). Čeprav referenčne meje niso opredeljene, se v kategorijo držav z visoko neenakostjo uvrščajo tiste z indeksom nad 50,0 (Human …, 2005, str. 55). V tej kategoriji je izključno 24 držav v razvoju, ki z izjemo Papue Nove Gvineje vse ležijo v Latinski Ameriki in Podsaharski Afriki. Primerjalne analize so zajele 73 držav in pokazale, da je v zadnjih dveh desetletjih kar 53 držav (s skupno 80 % svetovnega prebivalstva) doživelo povečanje neenakosti, le devet držav (s 4 % svetovnega prebivalstva) pa zmanjšanje neenakosti. Ugotovitve dr- žijo tako za države z visoko (npr. Kitajska) kot z nizko (npr. Bolivija) gospodarsko rastjo (ibid.). Podobne ugotovitve veljajo tudi za vpliv procesa globalizacije. Mednarodna trgo- vina namreč v nasprotju z običajnimi predpostavkami ekonomske teorije povečuje do- hodkovne razlike tako v državah v razvoju kot v drugih državah. Na primeru Čila in Bangla- deša je bilo empirično dokazano, da so se dohodkovne razlike v času njune liberalizacije povečevale. V Bangladešu, ki sicer sodi med zmagovalce globalizacije, so dohodki naj- revnejših gospodinjstev, navkljub znatnemu dvigu povprečnega dohodka gospodinjstev v državi, stagnirali. Posamezniki tako z globalizacijo niso ničesar pridobili, kar še zlasti velja za nekvalificirano delovno silo (Torres, 2001). Slika 12: Delež dohodkov najrevnejše in najbogatejše petine prebivalstva v izbranih državah v razvoju leta 2000 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% Namibija LesotoBocvana Sier a Leone Srednjeafriška republika Svazi Južnoafriška republikaBrazilija Kolumbija ÈileŠrilanka Indonezija JemenBurundiPakistan Indija BangladešEtiopija GanaRuanda dohodki najrevnejše petine prebivalstva dohodki najbogatejše petine prebivalstva Razlike v Ginijevem indeksu so v veliki meri tudi odraz deleža dohodka, ki ga dosega naj- revnejša petina (kvintil) prebivalstva v državi. V državah z najnižjim indeksom oziroma neenakostjo je delež dohodka najrevnejših 20 % prebivalstva celo trikrat do štirikrat večji 46 GeograFF 4 kot v državah z največjo neenakostjo. Slika 12 prikazuje deleže dohodkov najrevnejšega in najbogatejšega kvintila v posameznih izbranih državah v razvoju. Primerljivi podatki so na voljo za 78 držav v razvoju, od katerih je prikazano stanje za deset držav z najvišjimi vrednostmi Ginijevega indeksa (od Namibije do Čila) in deset državah z najnižjimi vrednostmi (od Šrilanke do Ruande). Prva deseterica držav je reprezentativna za vrsto držav z velikimi dohodkovnimi razlikami, v katerih najrevnejša petina prebivalstva dosega komajda nekaj odstotkov dohodka, najbogatejša petina pa več kot polovico. Razmerje med obema kvintiloma je tako v državi Sierra Leone kar 1 : 57,6. V drugi skupini držav se dohodek najrevnejšega kvintila približa največ desetim odstotkom, dohodek najbogatejšega pa zniža na 40–45 %. Ruanda ima med primerjanimi državami najugodnejše razmerje med revno in bogato petino, in sicer 1 : 4,0, in je povsem primerljiva z drugimi državami z nizko neenakostjo. Pri osvetlitvi neenakosti je potrebno še posebej izpostaviti kakovost življenja na podeželju, ki je v velikem številu držav slabša kot v mestih (neupoštevaje izredno slabe razmere v obsežnih slumih), saj je na podeželju revščina običajno večja, dostop do raznih storitev pa slabši. Dober primer nudi Gana, kjer je v glavnem mestu delež revnega prebivalstva 2 % in sčasoma upada, medtem ko ostaja na podeželju nespremenjen na okrog 70 % (Human …, 2005, str. 60). Podobno neugodna za podeželje so tudi razmerja glede oskrbe s pitno vodo, šolanja in dostopa do zdravstvenih storitev, kar se končno odraža tudi v povprečni dolžini življenja, trendih rodnosti in smrtnosti. Dohodkovna neenakost nam praviloma pove veliko o dostopu do virov, o razmerjih moči v državah in osvetli obseg revnega prebivalstva, ki ga napredek običajno zaobide in h kateremu je treba usmerjati pozornost. Izziv povečevanja prispevka najrevnejših terja v prvi vrsti aktiviranje revnega podeželskega prebivalstva, zlasti malih kmetov, pa tudi javne naložbe v infrastrukturo, spodbujanje zasebnega sektorja v obliki malih in srednje velikih podjetij, ki podeželskemu prebivalstvu zagotavljajo zaposlitev, oskrbo z blagom in storitvami. Ker so v večini držav izobrazbene razlike eden glavnih dejavnikov dohodkovnih in drugih razlik, bo moralo ključno razvojno vlogo odigrati tudi izobraževanje. 3.2.2. IZOBRAZBA IN ZDRAVJE KOT STEBRA ČLOVEKOVEGA RAZVOJA Koncept človekovega razvoja postavlja materialni blaginji ob bok dve pomembni sesta- vini kakovostnega življenja: izobrazbo in zdravje. Znanje, spretnosti in izkušnje ljudi tvo- rijo človeški kapital, ki se povečuje z naložbami v izobraževanje in zdravstveno oskrbo prebivalstva. Z ekonomskega stališča je večkrat govora tudi o človeških virih kot skupku razpoložljive kakovosti in obsega človeških naporov v procesu proizvodnje blaga in sto- ritev – od fizične moči do dela možganov (Soubbotina, Sheram, 2000, str. 100). V zadnjih desetletjih je na področju priznavanja pomena človeškega kapitala prišlo do pomembnega napredka, zato se dandanes naložbe v prebivalstvo štejejo za visoko donosne, zlasti še v državah v razvoju (Hardi, Barg, et al., 1997). Izobrazbo se pogosto vidi v vlogi izenačevalca možnosti, kakor tudi pospeševalca gospodarske rasti in učinkovitosti (Human …, 2005, str. 69) pod pogojem, da jo spremlja ustrezna razvojna strategija. 4 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Formalna in neformalna izobrazba zagotavlja posameznikom razvijanje lastnih potencialov. Ne glede na stopnjo gospodarske razvitosti države, obstaja tesna povezava med stopnjo izobrazbe in zakoreninjenostjo revščine, pomembna pa je tudi z vidika vključenosti v pro- cese odločanja. Primarni cilji se zato nanašajo na vključevanje vseh prebivalcev v osnov- no izobraževanje in na zmanjševanje nepismenosti odraslih (Indicators …, 2001, str. 43). Izkušnje kažejo, da se je zlasti izobraževanje deklic hitro in neposredno odrazilo v boljši prehranjenosti in zdravstvenem stanju družin, padanju rodnosti, zmanjšanju revščine in sesplošni učinkovitosti (Road map …, 2001, str. 20), predvsem z vidika večje gospodar- ske in družbene vključenosti. Izhajajoč iz pomena izobrazbe, je eden izmed osmih razvoj- nih ciljev novega tisočletja do leta 2015 prav doseganje osnovnošolske izobrazbe za vse otroke, kar bi med drugim odpravilo tudi problem nepismenosti. Leta 2001 je bilo na svetu okrog 115 milijonov otrok, ki niso hodili v šolo – večina iz Podsaharske Afrike, kjer se šola le 62 % otrok, in Južne Azije s 76 % šolajoče se generacije. V državah v razvoju je verjetnost šolanja otrok iz najrevnejše petine gospodinjstev kar trikrat nižja kot v najbo- gatejših gospodinjstvih oziroma je pri otrocih mater brez formalne izobrazbe dvakrat nižja kot pri otrocih izobraženih mater (The Mil ennium …, 2005). V državah v razvoju je težko zadržati otroke v šolah, saj le nekaj več kot polovica otrok zaključi osnovno šolo, v Podsaharski Afriki pa le tretjina. Slednje se odraža v (ne)pismenosti odraslih, starejših od 15 let (Slika 13). V državah v razvoju je kar četrtina prebivalstva ne- pismenega, od tega predstavljajo dve tretjini ženske. V najmanj razvitih državah je pismena le dobra polovica prebivalstva (52,5 %), v Južni Aziji nekaj odstotkov več (57,6 %), primerljiva pa je stopnja pismenosti v arabskih državah (63,3 %) in državah Podsaharske Afrike (63,2 %). Med državami v razvoju po pismenosti pozitivno izstopata skupini držav Vzhodne Azije in Oceanije (90,3 %) ter Latinske Amerike (88,6 %). Večina držav v razvoju se tako še vedno srečuje predvsem s tremi temeljnimi problemi (Human …, 2003, str. 93, 94): omejenimi finančnimi viri – v primerjavi z razvitimi državami se v državah v razvoju izobraževanju na vseh stopnjah namenja bistveno manjši delež BDP in tudi manjši obseg denarja na šolajočega se posameznika; neenakostjo – bogatim pripade večji delež sicer skromnih razpoložljivih sredstev, medtem ko revnim stroški šolanja nesorazmerno močno obremenijo že tako skromen gospodinjski proračun; neučinkovito porabo – večina finančnih sredstev se namenja za plače učiteljev, ne pa za dvig kakovosti pouka. Poleg pismenosti kot osnovnega rezultata izobraževanja se za svetovne primerjave v kontekstu človekovega razvoja uporablja še kombinirani kazalec vpisa na različne stopnje izobraževanja, pri katerem je poudarek zlasti na enakovrednem vključevanju deklet na vseh stopnjah izobraževanja, od osnovnošolske do univerzitetne. Kljub stalnemu napredku na področju izobraževanja, pa zastavljeni cilji do leta 2015 v določenih regijah zagotovo ne bodo doseženi, kar velja tudi za marsikateri ambiciozen cilj na področju zdravstvenega stanja prebivalstva. 48 GeograFF 4 alstva leta 2002 enega prebiv elež pism lika 13: DS 49 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Za spremljanje zdravstvenega stanja prebivalstva se najpogosteje uporabljata dva vo- dilna kazalca: pričakovana dolžina življenja ob rojstvu in smrtnost otrok do petega leta starosti. Oba kazalca imata izrazito sintezni značaj za merjenje kakovosti življenja, saj neposredno odražata številne vidike blaginje, vključno z dohodki in prehrano, kakovostjo okolja, dostopnostjo zdravstvenih storitev, primerne pitne vode in sanitarij. Življenjsko pričakovanje ob rojstvu navaja število let življenja, ki jih novorojenec v danih okoliščinah lahko pričakuje, v kolikor se te tekom življenja seveda ne bi spreminjale. Smrtnost otrok do petega leta starosti pove, koliko otrok od 1000 živorojenih ne bo doživelo petega leta starosti. Dojenčki in otroci so namreč ena najbolj ranljivih skupin prebivalstva, izpostavljeni podhranjenosti in slabim higienskim razmeram, zaradi česar v večini držav v razvoju prispevajo največji delež smrtnih primerov (Soubbotina, Sheram, 2000; Indicators …, 2001). Zmanjšanje smrtnosti otrok znatno prispeva tudi k daljšanju življenjskega priča- kovanja, oboje pa predstavlja glavni cilj svetovnih razvojnih politik. Smrtnost otrok do petega leta starosti se je samo v zadnjih treh desetletjih praktično pre- polovila, vendar razlike med regijami ostajajo izjemno velike (Preglednica 2). Večina otrok dandanes umre v državah v razvoju, od tega skoraj polovica v Podsaharski Afriki in tretji- na v Južni Aziji (The World Health …, 2003). Polovico smrti gre pripisati petim najpogos- tejšim boleznim: pljučnici, diareji, malariji, ošpicam in AIDS-u, ki bi jih bilo moč preprečiti oziroma pozdraviti z relativno nizkimi stroški (The Mil ennium …, 2005, str. 19). Preglednica 2: Pričakovana dolžina življenja in smrtnost otrok v obdobju 1970–2002 Pričakovana dolžina življenja Smrtnost otrok do 5. leta starosti (v letih) (na 1.000 živorojenih) Skupina držav* 1970– 2000– indeks 1975 2005** 2002/1970 1970 2002 indeks 2002/1970 Države v razvoju 55,5 64,7 116,6 166 89 53,6 Najmanj razvite države 43,8 50,7 115,8 244 157 64,3 Arabske države 51,9 66,4 127,9 197 62 31,5 Države Vzhodne Azije in Oceanije 60,5 69,9 115,5 122 42 34,4 Države Latinske Amerike 61,1 70,6 115,5 123 34 27,6 Države Južne Azije 49,8 63,3 127,1 206 95 46,1 Države Podsaharske Afrike 45,2 46,1 102,0 231 178 77,1 Tranzicijske države 69,2 69,6 100,6 43 22 51,2 Države OECD 70,4 77,2 109,7 53 14 26,4 Države OECD z visokimi dohodki 71,6 78,4 109,5 28 7 25,0 Svet 59,8 66,9 111,9 146 81 55,5 Vir: Human …, 2004, str. 171; lastni izračuni. Opombe: *klasifikacija OZN (Priloga 2); **ocena. Državam v razvoju grozi poleg nalezljivih bolezni, ki jih je mogoče relativno poceni in učin- kovito odpraviti, vse večji razmah neprenosljivih in “dragih” bolezni, kot so bolezni srca in ožilja, ki so dolgo veljale za bolezni premožnih, danes pa podobno kot v razvitih državah tudi v mnogih državah v razvoju že zasedajo vodilno mesto med povzročitelji smrti (The 50 GeograFF 4 World Health …, 2003). To nalaga zdravstvenim sistemom v državah v razvoju kar dvojno breme, pri čemer se podobno kot izobraževalni sistemi, soočajo s problemi omejenih finančnih virov, neenakosti in neučinkovite porabe sredstev, zlasti še na podeželju. Opisane razmere se odražajo v povprečni dolžini življenja, kjer so velike razlike tako med posameznimi državami kot tudi znotraj njih, zlasti še med obema spoloma in različnimi skupinami prebivalcev. V zadnjih treh desetletjih se je življenjska doba na svetu podaljšala za dobrih 7 let oziroma v povprečju vsako leto za slabe tri mesece. Kljub nadpovprečno hitremu daljšanju življenja v državah v razvoju, slednje še vedno zaostajajo za razvitimi državami za povprečno 14 let. Leta 2002 je novorojenec na Japonskem lahko pričakoval kar 81,5 let dolgo življenje, prebivalec Zambije pa vsega 32,7 let (Slika 14). Med državami v razvoju najbolj izstopajo države Podsaharske Afrike, kjer je nastop pandemije HIV/AIDS-a izničil pretekle dosežke. Konec osemdesetih let 20. stoletja je življenjsko pričakovanje v regiji že presegalo 46 let, dvajset let pozneje pa je bilo cela tri leta nižje. V omenjenem obdobju se je samo v Bocvani življenjsko pričakovanje znižalo za okrog 25 let, v Južnoafriški republiki se padec ocenjuje na več kot 10 let, podobno tudi v Tanzaniji. Brez smrtnosti zaradi AIDS-a bi v začetku tega stoletja povprečje za afriške države znašalo 54 let, tako pa dosega le 48 let (The World Health …, 2004, str. 6). Ob porabi relativno skromnih proračunov večine držav v razvoju se postavlja predvsem vprašanje ustreznega obsega financiranja zdravstva in šolstva. Proračuni držav v razvoju niso le ustrezno manjši od tistih v razvitih državah, ampak so tudi drugače strukturirani. V razvitih državah je več kot polovica vladnih izdatkov namenjena socialnim transferjem, vključno s pokojninami, podporami brezposelnim, zagotavljanju socialne varnosti ipd. V državah v razvoju je delež teh izdatkov bistveno manjši, večji pa so na primer izdatki za subvencioniranje gospodarskih podjetij v državni lasti (Soubbotina, Sheram, 2000, str. 62). Medtem ko države OECD namenjajo javnemu zdravstvu praviloma več kot 5 % BDP, to raven dosega le peščica držav v razvoju, večinoma pa niti polovice deleža. Manevrskega prostora za povečevanje tovrstnih izdatkov nimajo predvsem močno zadolžene države (Human …, 2003). Veliko držav si nastalo situacijo lajša z razvojno in humanitarno po- močjo, ki sicer rešuje kratkoročne, ne pa tudi dolgoročnih problemov. 3.3. GOSPODARSKI RAZVOJ IN RAST PREBIVALSTVA Rast svetovnega prebivalstva kljub počasnemu umirjanju še vedno ostaja ena vodilnih razvojnih tem, zlasti še v državah v razvoju. Hitro naraščanje prebivalstva igra pomembno vlogo pri zagotavljanju ustrezne stopnje splošne blaginje, na splošno pa je odnos med prebivalstvenimi in gospodarskimi gibanji zelo kompleksen. Število prebivalstva na svetu se giblje okrog 6.700 milijonov in v zadnjih letih narašča s hitrostjo približno 76 milijonov prebivalcev letno. Do leta 2050 naj bi se po projekcijah Združenih narodov število prebivalcev povečalo za okrog 2.500 milijonov oziroma toliko, kot je bilo leta 1950 vsega svetovnega prebivalstva. Ob tem naj bi kar 96 % predvidene 51 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami ljenja ob rojstvu leta 2002 lika 14: Pričakovana dolžina živS 52 GeograFF 4 rasti odpadlo na države v razvoju (State of world …, 2004, str. 8). Istočasno naj bi se samo v najmanj razvitih državah prebivalstvo potrojilo, v Afriki pa več kot podvojilo (na 1.700 do 2.300 milijonov prebivalcev) (Engelman, Halweil, Nierenberg, 2002). V taistih državah v razvoju že danes živi 2.500 do 3.000 milijonov prebivalcev z manj kot dvema dolarjema na dan oziroma pod pragom revščine. Glavni razvojni izziv, ki ga prinaša prebivalstvena rast, je zagotavljanje produktivnega dela oziroma zaposlitve in boljše kakovosti življenja za obstoječe in prihodnje prebivalstvo. Slika 15: Rast števila prebivalstva v posameznih skupinah držav (A) in na svetu (B) v obdobju 1950–2050 Tudi v preteklih petih desetletjih je bila prebivalstvena rast hitra (Slika 15), pa so jo ven- darle spremljali pomembni dosežki na področju zdravstva (izkoreninjenje določenih bolezni, znižanje smrtnosti, daljšanje življenjske dobe …), izobraževanja (dvig izobrazbene ravni, znižanje nepismenosti ipd.), medtem ko sta se napredek znanosti in zelena revo- lucija uspešno spopadla z lakoto in nekaterimi drugimi problemi (npr. ozonska luknja, zamenjava redkih naravnih virov ipd.). Vendar pa prihodnost prinaša nove izzive, saj se bo prebivalstvo v državah v razvoju zgoščevalo v velikih mestih in na ranljivih podeželskih ob- močjih, z upravljanjem katerih pa tudi razvite države nimajo dovolj izkušenj (World De- velopment …, 2003). Glede na navedeno bo sredi 21. stoletja svetovno prebivalstvo zna- tno bolj mestno, “tropsko” in starejše od današnjega. Znižanje smrtnosti otrok in razpoložljivost sodobnih kontracepcijskih sredstev sta naj- bolj neposredno prispevala k upočasnitvi prebivalstvene rasti, ki je dosegla vrhunec v šestdesetih letih 20. stoletja (2,1 % letna rast prebivalstva) in se v začetku 21. stoletja znižala na 1,3 % (Engelman, Halweil, Nierenberg, 2002). Trend naj bi se nadaljeval tudi v prihodnjih letih, čeprav bodo stopnje rasti posameznih skupin držav še vedno visoke 53 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami (Preglednica 3). Poleg držav Podsaharske Afrike po obstoječih in predvidenih stopnjah rasti izstopajo zlasti države severne Afrike in jugozahodne Azije. Preglednica 3: Število in rast svetovnega prebivalstva v obdobju 1975–2015 Štev. prebivalcev Letna rast Stopnja celotne (milijonov) prebivalstva (%) rodnosti Skupina držav**** 2002 2015* 1975– 2002– 1970– 2000– 2002 2015* 1975** 2005** Države v razvoju 4.937 5.868 1,9 1,3 5,4 2,9 Najmanj razvite države 701 942 2,5 2,3 6,6 5,1 Arabske države 297 390 2,7 2,1 6,7 3,8 Države Vzhodne Azije in Oceanije 1.918 2.124 1,4 0,8 5,0 2,0 Države Latinske Amerike 530 623 1,9 1,2 5,1 2,5 Države Južne Azije 1.480 1.805 2,1 1,5 5,6 3,3 Države Podsaharske Afrike 641 843 2,7 2,1 6,8 5,4 Tranzicijske države 409 398 0,4 –0,2 2,5 1,4 Države OECD 1.148 1.228 0,8 0,5 2,5 1,8 Države OECD z visokimi dohodki 912 963 0,6 0,4 2,2 1,7 Svet*** 6.225 7.197 1,6 1,1 4,5 2,7 Vir: Human …, 2004, str. 155. Opombe: *podatki temeljijo na srednji inačici projekcije; **ocena; ***neujemanje seštevkov zaradi prekrivanja skupin držav; ****klasifikacija OZN (Priloga 2). Še bolj nazorni pa so podatki o stopnji celotne rodnosti, torej o povprečnem številu rojstev na žensko (Slika 16). Slednje se je v zadnjih tridesetih letih močno znižalo, tako da večina razvitih in tranzicijskih državah nima več zagotovljene niti enostavne reprodukcije. Med državami v razvoju ima takšno stanje le peščica držav – med največjimi zgolj Kitajska, Tajska in Tunizija. Na drugi strani povprečna ženska v Podsaharski Afriki še vedno rodi več kot pet otrok, v državah severne Afrike ter južne in jugozahodne Azije pa v povprečju tri do štiri, kar je znatno nad povprečjem držav v razvoju in dvakrat več kot znaša povprečje razvitih držav. Indija (3,0 otroka na žensko) naj bi sredi tega stoletja postala po številu prebivalstva največja država in dokončno prehitela Kitajsko, ki ima že sedaj bistveno nižjo rodnost (1,8 otroka na žensko). Zniževanju smrtnosti koncem 19. in v 20. stoletju zaradi izboljšanega zdravstva in prehra- ne je v razvitih državah z določenim zamikom sledilo tudi znižanje rodnosti. Prav ta časov- ni zamik je v državah v razvoju mnogo večji. Demografi v sodobnih raziskavah zmanjšan- ja rodnosti poudarjajo predvsem pomen izobraževanja za dekleta, saj naj bi bilo (daljše) šolanje ključno pri načrtovanju družine, odločanju za kasnejše rojevanje in manjše število otrok, ker zgolj dostop do kontracepcije ne zadostuje. Izobraževanje žensk naj bi imelo celo večji vpliv na znižanje smrtnosti dojenčkov in otrok kot pa na primer možnost zapo- slitve, boljša zdravstvena oskrba in višji dohodek (Engelman, Halweil, Nierenberg, 2002). Povratno pa nižja smrtnost otrok prispeva tudi k nižjemu številu rojstev. Zelo pomemben dejavnik rodnostne politike je tudi enakost med spoloma, kajti neenakost preverjeno pos- 54 GeograFF 4 topnja celotne rodnosti v obdobju 2000–2005 lika 16: SS 55 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami pešuje prebivalstveno rast (MacDonald, Nierenberg, 2003). Gledano prostorsko je po- sebej neugodna močno nadpovprečna prebivalstvena rast (1,8 % letno) na območjih tako imenovanih vročih točk z izjemno biotsko raznovrstnostjo, kjer je leta 1995 živela 1,1 mi- lijarda prebivalstva. Prebivalstvena rast na teh območjih je rezultat tako nadpovprečne rodnosti kot obsega migracij, ki naj bi se v prihodnosti še povečeval (ibid.). Ob vseh navedenih prebivalstvenih gibanjih se postavlja temeljno vprašanje njihovega vpliva na gospodarski razvoj, okrog katerega so se dolgo kresala različna mnenja. Novejši rezultati kažejo, da lahko znižanje rodnosti in upočasnitev prebivalstvene rasti pod do- ločenimi pogoji močno spodbudita gospodarski razvoj. Manjše družine lahko vlagajo več v zdravje in šolanje svojih otrok, več prihranijo, prihranki gospodinjstev pa so v državah v razvoju glavni vir domačih investicij. Takšne razmere naj bi po izračunih harvardskih ekonomistov prispevale tretjino rasti prihodkov na prebivalca v vzhodnoazijskih državah, kot sta Južna Koreja in Tajvan (Engelman, Halweil, Nierenberg, 2002). To so hkrati države, ki so predhodno vlagale ne le v zdravstvo in izobraževanje, ampak tudi v razvoj industrije. Manjše število otrok poveča razpoložljiv dohodek na družinskega člana, ženske z manj otroki imajo več časa za služenje dohodka in izobraževanje ter bolje poskrbijo za zdravje družinskih članov. Na drugi strani so pogosto prav deklice iz velikih družin prikrajšane za izobraževanje, bodisi zaradi pomanjkanja dohodkov in/ali skrbi za sorojence, kar prispeva k medgeneracijskemu prenosu revščine tako na ravni družin kot širšega gospodarstva. Leta 2001 je študija Svetovne zdravstvene organizacije proučila 45 držav in dokazala, da je znižanje rodnosti za 5 ‰ v osemdesetih letih prispevalo k povprečnemu znižanju deleža revnih med sredino osemdesetih in sredino devetdesetih let za skupno 6,3 % (State of world …, 2004. str. 13). Z makroekonomskega vidika je hitra prebivalstvena rast neugodna tudi zaradi njenega močnega pritiska na obstoječo infrastrukturo. Države v razvoju že sedaj težko zagotavljajo ustrezno zdravstveno oskrbo, pitno vodo, stanovanja, šole, učitelje ipd. Brez dodatnih naložb naj bi se tako do leta 2040 v Podsaharski Afriki razmerje med številom učencev in učiteljev poslabšalo s sedanjih 39 : 1 na 54 : 1 (En- gelman, Halweil, Nierenberg, 2002). Na gospodarski razvoj države pomembno vpliva tudi starostna struktura prebivalstva. Kljub upadanju rodnosti prihaja v rodno dobo čedalje večje število prebivalcev, zaradi česar je absolutno število prebivalstva v državah v razvoju v nenehnem porastu. Medtem ko je v državah z visokimi dohodki razmerje med delovno aktivnim in vzdrževanim pre- bivalstvom 2 : 1, je v državah v razvoju okrog 1 : 1 do 1 : 1,5 (Soubbotina, Sheram, 2000, str. 46). Razvite države se dandanes vse bolj soočajo s problemom staranja prebivalstva in pritiski na sisteme socialnega in zdravstvenega varstva, ki se bodo sčasoma pojavili tudi v državah v razvoju. Strokovnjaki opozarjajo, da se življenjska doba v državah v razvoju daljša bistveno hitreje, kot se je v razvitih državah, in da države finančno ne bodo pripravljene na vzdrževanje na eni strani ostarelega prebivalstva in na drugi strani šte- vilčnega mladega prebivalstva (ibid.), saj večina nima urejenega zdravstvenega in pokoj- ninskega zavarovanja. Poleg tega je velik delež mladega prebivalstva neugoden tudi za- radi večje verjetnosti pojava socialnih nemirov in oboroženih konfliktov, ki jih lahko spod- 56 GeograFF 4 budi tudi čedalje manjša razpoložljivost naravnih virov na prebivalca (Engelman, Halweil, Nierenberg, 2002). Konflikti pa seveda močno prizadenejo ne le gospodarstvo države, ampak lahko posledično spodkopljejo tudi pridobitve družbenega razvoja in se odrazijo v degradaciji okolja. V povezavi s padanjem rodnosti se pogosto omenja kot veliko gospodarsko priložnost držav v razvoju tudi tako imenovano “demografsko okno”. Gre pravzaprav za že omenjeno znižano število mladega prebivalstva (otrok) glede na število aktivnega prebivalstva. Pri- hranki zaradi manjših potreb po vlaganju v šolstvo in zdravstvo omogočijo državam po- večane naložbe v gospodarstvo in posledičen dvig gospodarske rasti ter zmanjšanje rev- ščine. Okno se odpre le enkrat v procesu demografskega prehoda in se zapre s staran- jem prebivalstva oziroma poslabšanjem razmerja med vzdrževanim in aktivnim prebi- valstvom. Med državami, ki so to priložnost izkoristile, so v prvi vrsti Kitajska, azijski ti- gri, Brazilija in Mehika (World Development …, 2003; State of world …, 2004). Po na- povedih naj bi države Južne Azije dosegle najugodnejše razmerje med aktivnim in vzdrže- vanim prebivalstvom v obdobju 2015–2025, države Latinske Amerike pa v obdobju 2020– 2030. Podobna napoved velja še za nekatere arabske in azijske države, medtem ko je večina držav Podsaharske Afrike še zelo oddaljena od te točke, saj v mnogih do demo- grafskega prehoda sploh še ni prišlo. Samo enajstim državam Podsaharske Afrike naj bi se demografsko okno dejansko odprlo še pred letom 2050 (State of world …, 2004, str. 15). Veliko grožnjo opisani gospodarski priložnosti predstavlja tudi razširjenost AIDS-a, kajti smrtnost zaradi te bolezni najbolj zmanjšuje prav dragoceni kontingent delovno ak- tivnega prebivalstva. S socialno-ekonomskega zornega kota lahko sklenemo, da prebivalstvena rast pomem- bno zmanjšuje pridobitve človekovega razvoja v državah v razvoju, tako glede posamez- nikove materialne blaginje kot tudi glede dostopnosti in kakovosti razpoložljivih družbenih storitev. 3.4. GOSPODARSKI RAZVOJ IN KONCEPT ČLOVEKOVEGA RAZVOJA Oblikovanje ukrepov za doseganje vsestranskega razvojnega napredka mora temeljiti tudi na poznavanju povezav med gospodarskim razvojem in doseganjem višje stopnje tako imenovanega človekovega razvoja. Koncept človekovega razvoja so v zadnjih petnajstih letih razvijali pod okriljem Organizacije združenih narodov in ga kvantitativno predstavili z indeksom človekovega razvoja, ki se je s postopnimi izboljšavami uveljavil kot najboljša alternativa običajnim meram razvoja. Koncept človekovega razvoja povezuje različne vidike življenja ljudi in različne razsežnosti njihove blaginje, predvsem v luči povečevanja možnosti človekove izbire in posledično povečevanja človekovih možnosti. Pri slednjih se koncept osredotoča na možnost dol- gega in zdravega življenja, ustrezne izobrazbe, družbenega delovanja in dostopa do virov 5 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami za dostojno življenje. Takšno naziranje presega klasično vrednotenje razvoja preko ust- varjenega dohodka in gospodarske rasti ne obravnava kot cilj, temveč kot sredstvo za izboljšanje človekovega življenja (Seljak, 2000; Poročilo …, 2003; Human …, 2004). Predstavljene ideje nikakor niso nove, saj segajo najmanj v čas Aristotela in njegove razlage, da bogastvo ni tisto dobro, ki ga iščemo, ampak je zgolj sredstvo za doseganje nečesa drugega. Čeprav najdemo podobne trditve tudi v pisanju Immanuela Kanta ter uveljavljenih mislecev in ekonomistov, kot so Adam Smith, Robert Malthus in John Stuart Mil (Sen, 2001; Human …, 2004), se je v preteklosti človekovo blaginjo kot resnični raz- vojni cilj vedno znova zapostavljalo. Koncept človekovega razvoja je preboj v praksi doživel z letnimi poročili o človekovem razvoju (Human Development Report), ki jih od leta 1990 redno pripravlja skupina stro- kovnjakov pod okriljem Razvojnega programa Združenih narodov (UNDP – United Na- tions Development Programme). Z objavami v omenjenih poročilih je v zadnjih petnaj- stih letih vrsto metodoloških izboljšav doživel tudi indeks človekovega razvoja (Human Development Index), ki se ga iz ustreznih in mednarodno primerljivih baz podatkov izra- čunava že za več kot 170 držav sveta. Sintezni indeks človekovega razvoja je pravzaprav aritmetična sredina treh podrejenih indeksov, ki spremljajo tri glavne razsežnosti člo- vekovega razvoja. Dolgo in zdravo življenje se spremlja preko pričakovane dolžine življenja ob rojstvu, izobrazbo preko stopnje pismenosti odraslega prebivalstva in kombinirane stopnje vpisa na različne ravni izobraževanja, dostop do virov pa preko povprečnega BDP na prebivalca po pariteti kupne moči. Iz naštetih vključenih kazalcev je razvidno, da indeks upošteva le nekatere najpomembnejše razsežnosti človekovega razvoja, zlasti še tiste, ki jih znamo tudi ustrezno kvantitativno zajeti in predstaviti. Za dopolnitev slike je zato treba upoštevati in analizirati tudi druge vidike, saj kakovosti posameznikovega življenja ne opredeljujejo zgolj njegovo premoženje, zdravje in izobrazba. Zagotovo pa je indeks, ki meri dosežke države na področju zdravstva, izobraževanja in življenjskega standarda, bolj reprezentativen za vrednotenje človekove blaginje kot sam bruto domači proizvod na prebivalca. Izračun relativne vrednosti, ki se zaradi načina standardizacije giblje med 0 in 1, omogoča tudi rangiranje držav ter spremljanje gibanja indeksa in rangov v daljšem časovnem obdobju. Čeprav je mogoče indeksu človekovega razvoja očitati marsikatero vsebinsko in metodološko pomanjkljivost, ga lahko s socialno-ekonomskega stališča nesporno uporabljamo kot pomemben barometer sprememb človekove blaginje. Ob tem velja opozoriti predvsem na nujnost dopolnitve obstoječega indeksa še z okoljsko raz- sežnostjo blaginje. Glede na opredelitev in način izračunavanja indeksa človekovega razvoja se vrednosti indeksa iz leta v leto le počasi spreminjajo. Nenazadnje se tudi večje spremembe v stop- nji pismenosti, pričakovani dolžini življenja in šolskem vpisu odrazijo šele na daljši rok. Od leta 1975 dalje so se vrednosti indeksa za večino svetovnih držav nenehno povečevale (Slika 17), zato je padec indeksa v določenih svetovnih regijah še toliko bolj zgovoren pokazatelj resnične krize. Leta 2002 je povprečni svetovni indeks znašal 0,729 (Human …, 2003) in so ga v povprečju ob razvitih in tranzicijskih državah presegale še države Latinske Amerike in Vzhodne Azije z Oceanijo. 58 GeograFF 4 Slika 17: Gibanje vrednosti indeksa človekovega razvoja v obdobju 1975–2002 Opomba: klasifikacija držav OZN (Priloga 2) Po letu 1990 je upad vrednosti indeksa doživela dvajseterica držav, od tega trinajst držav Podsaharske Afrike, kjer je širjenje virusa HIV in AIDS-a imelo za posledico znatno znižanje pričakovane dolžine življenja. Podoben upad so zabeležile tudi nekatere države Skupno- sti neodvisnih držav, kjer so se socialno-ekonomske razmere slabšale že od sredine osemdesetih let 20. stoletja in se v prvi polovici devetdesetih let odrazile v padcu dohodkov in indeksa človekovega razvoja, ki se je ponovno izboljšal v drugi polovici devetdesetih let. Pojavi upada, stagnacije in na splošno počasnejše rasti indeksa človekovega razvoja od začetka devetdesetih let dalje so nov fenomen, saj je bil pred tem zabeležen upad indeksa le izjemoma (npr. v DR Kongo, Ruandi in Zambiji v osemdesetih letih) (Human …, 2003, str. 133). V obdobju (tretjega vala) globalizacije so se dosežki človekovega razvoja izkazali za splošno manj prepričljive. Ne le, da so zaobšli velike dele razvijajočega se sveta in se razkorak med revnimi in bogatimi stalno povečuje, tudi tako imenovane zmagovalke globalizacije le s težavo pretvarjajo gospodarski uspeh v dobrobit človekovega razvoja (Human …, 2005, str. 19). V obdobju 1975–2002 se je razkorak v vrednosti indeksa najprej nekoliko zmanjšal, po letu 1980 pa se stalno povečuje. Medtem ko je leta 1980 znašala razlika med prvo uvrščeno Švico (0,889) in zadnje uvrščenim Nigrom (0,257) 0,632 točke, je do leta 2002 narasla na 0,682 razlike med prvo uvrščeno Norveško (0,956) in zadnje uvrščeno državo Sierra Leone (0,273). Leta 2002 so vrh rang lestvice z visoko stopnjo človekovega razvoja (indeks 0,800 in več) zasedale razvite države in nekatere evropske 59 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami tranzicijske države, med državami v razvoju pa tiste z visokimi dohodki (z izjemo Saudove Arabije) in tudi Barbados, Argentina, Sejšeli, Saint Kitts in Nevis, Čile, Kostarika, Urugvaj, Kuba, Mehika, Trinidad in Tobago ter Antigva in Barbuda (Slika 18). Mesta od 56 do 141 so zasedale države s srednjo stopnjo človekovega razvoja (indeks od 0,500 do 0,800), medtem ko so zadnjih 36 mest zasedale države z nizko stopnjo človekovega razvoja (indeks manj kot 0,500) – z izjemo Haitija, Vzhodnega Timorja, Jemna in Pakistana vse iz Podsaharske Afrike. Ob tem je treba opozoriti tudi na dejstvo, da globalna, regionalna in državna povprečja pogosto zameglijo sliko in so razlike znotraj obravnavanih prostorskih enot še precej večje kot med njimi. Primerjanje razlik med rangom posamezne države po indeksu človekovega razvoja in po višini BDP na prebivalca pokaže, kako (ne)učinkovita je država pri pretvarjanju koristi gos- podarske rasti v kakovost življenja za svoje prebivalce. Kot primer neučinkovitosti lahko služi Bocvana, ki je bila leta 2002 po indeksu človekovega razvoja na 128. mestu oziroma za 67 mest slabše uvrščena kot po višini BDP na prebivalca. S celo nekaj sto dolarji nižjim dohodkom na prebivalca je denimo Urugvaj po indeksu človekovega razvoja dosegel 46. mesto. Bocvana namreč ob primerljivih dohodkih dosega le 55 % povprečne dolžine življenja in 80 % šolskega vpisa oziroma pismenosti Urugvaja. Podobnih primerov je še veliko in osvetljujejo pomen ustreznih državnih politik pri izkoriščanju pridobitev gos- podarskega razvoja, nikakor pa ne zmanjšujejo njegove vsesplošne razvojne vloge. Prav nasprotno, gospodarski razvoj oziroma naraščajoče materialno bogastvo pomeni, da lah- ko družba ponudi ustrezno nadomestilo tudi tistim, ki v procesu relativno izgubljajo. Nujnost prerazporejanja ustvarjenega bogastva je utemeljena na etičnem imperativu, da je “pravična družbena sprememba tista, po kateri so nekateri na boljšem, nihče pa ni na slabšem kot prej” (Poročilo …, 2003, str. 14). Indeks človekovega razvoja skuša zajeti prav te širše družbene pridobitve, saj upoštevanje zgolj ustvarjenega BDP predpostavlja, da so ustvarjeno blago in storitve v enaki meri dostopne vsem ter se državni proračun sestavlja in troši glede na širok družbeni konsenz, kar pa je prej izjema kot pravilo (Seljak, 2000, str. 174). Prav zato se je vrednotenja smiselno lotiti z vidika družbenih učinkov. Pri proučevanju razmerij med gospodarskim in človekovim razvojem je treba posebej iz- postaviti, da gre za vzajemen odnos, saj se gospodarski razvoj plemeniti s sadovi člo- vekovega razvoja, kot so izboljšanje znanja, spretnosti in zdravja prebivalcev oziroma lahko v nasprotnem primeru počasen človekov razvoj predstavlja oviro hitrejšemu gos- podarskemu razvoju (Soubbotina, Sheram, 2000). Na drugi strani gospodarska rast ne- posredno viša dohodke gospodinjstev in manjša delež revnega prebivalstva, v kolikor so dohodkovne neenakosti relativno majhne. Večanje državnih prihodkov in proračuna posredno omogoča tudi povečan obseg vlaganj v izobraževanje, osnovno infrastrukturo, prehrano in zdravje. V državah, kjer so takšna vlaganja visoko na listi prioritet, se učinek sčasoma odrazi preko prej omenjenega izboljševanja znanj, spretnosti in zdravstvenega stanja delovne sile tudi v gospodarski rasti in zaslužkih posameznikov (Human …, 2003), kar sklene krog pozitivnih učinkov. Dve najbolj temeljni prepreki tega principa sta, da bodisi dohodki ne dosežejo revnih, bodisi država presežka dohodka ne nalaga v človekov razvoj, zato ima gospodarska rast včasih pozitiven učinek na revne, drugič spet ne. V 60 GeograFF 4 lika 18: Indeks človekovega razvoja leta 2002S 61 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Latinski Ameriki se je tako po določenih merilih revščina v devetdesetih letih 20. stoletja povečala tudi v državah s pozitivno rastjo. Ne le da so od rasti imeli nesorazmerno visok dobiček premožni, ampak so slednji ustvarjali dobiček tudi na račun revnih. Stiglitz (2003, str. 80) zato poudarja, da v kontekstu globalizacije ni poglavitno vprašanje, ali je gospodarska rast dobra ali slaba, ampak ali različne politike usmerjajo pridobitve rasti v izboljšanje blaginje revnih. Slika 19: Bruto domači proizvod na prebivalca in pričakovano trajanje življenja v državah sveta leta 2002 90,0 80,0 70,0 60,0 50,0 40,0 (v letih) 30,0 20,0 Pričakovano trajanje življenja 10,0 0,0 100 1000 10000 100000 BDP na prebivalca (PKM, USD) Različne človekove svoboščine in možnosti izbire so med seboj tesno povezane, kar je posebej poudarjal Amartya Sen (2001) pri razlaganju razvoja kot širjenja človekove svobode. Možnost sodelovanja v proizvodnji in menjavi je tako spodbujena na eni strani s politično svobodo v obliki svobode govora in volitev, na drugi strani pa s socialnimi priložnostmi izobraževanja in zdravega življenja. Ekonomska nesvoboda v obliki revščine tako lahko goji socialno in politično nesvobodo, ki povratno spet vzdržujeta gospodarsko nesvobodo. Povezanost med dohodkom in kazalci človekovega razvoja je običajno po- zitivna in statistično pomembna. Vzemimo primer pričakovanega trajanja življenja kot pomembnega kazalca zdravstvenega stanja prebivalstva v odvisnosti od BDP na pre- bivalca. Razsevni grafikon potrjuje tezo, da se z višanjem povprečnih dohodkov držav viša tudi verjetnost dviga pričakovane dolžine življenja in s tem tudi indeksa človekovega razvoja. Ob tem je pri nižjih dohodkih vpliv rasti na življenjsko dobo večji kot pa pri višjih, kjer je opazna upočasnitev trenda. Vsekakor je dvig dohodkov le eden iz vrste socialno-ekonomskih dejavnikov, ki utegnejo vplivati na gibanje dolžine življenja. Posamezni avtorji (npr. Wilkinson, cv: Poročilo …, 2003, str. 38) tako ugotavljajo, da ljudje ne živijo najdlje v državah z najvišjimi dohodki na pre- 62 GeograFF 4 bivalca, ampak v državah z najbolj egalitarno porazdeljenim dohodkom. Slednje je moč dokazati na primeru Indije, države s petim najnižjim Ginijevim indeksom med državami v razvoju, katere prebivalci so v letu 2002 živeli v povprečju 63,7 let z 2.670 USD dohodka. V povprečju krajše trajanje življenja od Indijcev so si tega leta lahko obetali na primer prebivalci Južnoafriške republike, Namibije, Ekvatorialne Gvineje in Gabona, v katerih so povprečni dohodki kar nekajkrat višji od indijskih, vendar so znatno večje tudi dohodkovne neenakosti. Istočasno lahko tudi ugotovimo, da prav države z juga afriške celine (Južnoafriška republika, Svazi, Lesoto, Namibija, Zimbabve ipd.) najbolj odstopajo od teo- retične regresijske črte v razsevnem grafikonu in kažejo velik vpliv drugega dejavnika krajšanja življenjske dobe (t.j. povišane smrtnosti zaradi AIDS-a). Zdravje in izobrazba sta z vidika človekove blaginje nesporni vrednoti, katerih medsebojna povezanost je bila že večkrat izpostavljena, prav tako pa tudi njun vpliv na gospodarski razvoj. Čeprav imata v indeksu človekovega razvoja skupno dvotretjinski vpliv na končno vrednost, obstaja tudi med indeksom človekovega razvoja in BDP na prebivalca po pariteti kupne moči visoka pozitivna korelacija oziroma tesna statistična povezanost, saj je Pearsonov koeficient v primeru vseh držav sveta kar 0,730 in v skupini držav v razvoju 0,709. Pri izračunavanju korelacij je potrebno opozoriti na dejstvo, da se spremenljivki ne porazdeljujeta normalno in da večina statistikov v tem primeru priporoča simetričnost porazdelitve obeh proučevanih spremenljivk (Petz, 2002; Sagadin, 2003). V kolikor sta namreč porazdelitvi asimetrični v nasprotnih smereh, to vpliva na višino korelacijskega koeficienta tako, da znižuje njegovo vrednost (Sagadin, 2003, str. 121). Ker je v tem pri- meru ena spremenljivka asimetrična v levo (indeks človekovega razvoja) in druga v desno (BDP na prebivalca), je dejanska povezanost torej še toliko višja, kar potrdijo tudi izračuni Spearmanovega koeficienta. O tesni povezanosti obeh spremenljivk pričata tudi oba razsevna grafikona (Slika 20 in Slika 21). Kot je predhodno pokazano že na konkretnih primerih, prihaja tudi do odstopanj, ko države s primerljivimi dohodki dosegajo različne stopnje človekovega razvoja oziroma se lahko ista stopnja človekovega razvoja doseže z različno visokimi dohodki. Kljub pomembnemu napredku na področju daljšanja pričakovane dolžine življenja, zmanj- ševanja nepismenosti in odpravljanja revščine strokovnjaki Razvojnega programa Zdru- ženih narodov (Human …, 2003) opozarjajo na upočasnitev človekovega razvoja. Od leta 1990 dalje je v številnih državah prišlo do razvojne krize; 54 držav postaja čedalje rev- nejših, 34 jih je zabeležilo znižanje pričakovane dolžine življenja, v enaindvajsetih državah se je povečalo število lačnega prebivalstva, v štirinajstih je porasla smrtnost otrok in v dvanajstih se je zmanjšal celo osnovnošolski obisk. Takšni negativni trendi so bili v preteklosti redkost, tako kot tudi posledično zniževanje ali stagnacija indeksa človekovega razvoja v številnih državah v razvoju. Prav slednje opozarja ne le na neugodne gospodarske trende v svetu, ampak tudi na nesprejemljive družbene pojave. V sklepu proučevanja raznovrstnih povezav med družbenimi in gospodarskimi vidiki napredka držav v razvoju je nujno še enkrat poudariti tesno povezanost procesov, ki jo 63 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Slika 20: Bruto domači proizvod na prebivalca in indeks človekovega razvoja v državah sveta leta 2002 1,000 0,900 0,800 0,700 ga razvoja 0,600 0,500 0,400 0,300 Indeks človekove 0,200 0,100 0,000 100 1000 10000 100000 BDP na prebivalca (PKM, USD) Slika 21: Bruto domači proizvod na prebivalca in indeks človekovega razvoja v državah v razvoju leta 2002 1,000 0,900 0,800 0,700 0,600 0,500 0,400 0,300 Indeks človekovega razvoja 0 ,2 0 0 0,100 0,000 100 1000 10000 100000 BDP na prebivalca (PKM, USD) potrjujejo tudi empirične analize. Povezava sicer ni absolutna in v celoti pojasnjena, pri- naša pa pomembna spoznanja za usmerjanje politik. V tem smislu se izkaže tudi vrednost 64 GeograFF 4 indeksa človekovega razvoja, utemeljenega na celostnem povezovanju socialnih in eko- nomskih pojavov. Zaradi svoje enostavnosti in razumljivosti bo tudi v prihodnosti zagotovo pomemben razvojni barometer, vendar ga bo potrebno čim prej soočiti tudi z okoljsko razsežnostjo človekove blaginje. Le tako bo namreč lahko postal tudi kažipot trajnostnega razvoja. 4. POVEZAVE MED OKOLJSKIMI IN GOSPODARSKIMI VIDIKI NAPREDKA DRŽAV V RAZVOJU 4.1. PRISPEVEK DRŽAV V RAZVOJU H GLOBALNIM OKOLJSKIM PROBLEMOM Naraščanje števila prebivalstva in njegove tehnološke moči je povzročilo pojav globalnih okoljskih problemov, ki se jim zaradi omejenosti planeta kot zaprtega sistema (z izjemo sončne energije) ni mogoče izogniti ali reševati na hierarhično višji prostorski ravni, kakor je to pogosto primer na lokalni in regionalni ravni. S tem v zvezi je vse pogosteje govora o okoljski ali ekološki globalizaciji kot nepogrešljivi razsežnosti vsesplošnega procesa globalizacije. Okoljska globalizacija ostaja v strokovni literaturi vsebinsko izjemno slabo opredeljen termin, saj se avtorjem zdi nekako samoumeven, vendar se iz konteksta njegove rabe pokaže dejansko zelo raznoliko razumevanje. Najpogosteje se okoljska globalizacija po- javlja kot vzporednica ostalim vrstam oziroma dimenzijam globalizacije. Taylor in Flint (2000) uvrščata na primer ekološko globalizacijo ob bok finančni, tehnološki, ekonomski, kulturni, politični, geografski in sociološki globalizaciji. Vseh osem dimenzij globalizacije naj bi bilo med seboj tesno povezanih na številne in kompleksne načine. Tovrstne razlage so v literaturi najbolj pogoste, razlikujejo se le po številu in delitvi razsežnosti globalizacije. V slovenski literaturi zasledimo najbolj izčrpno opredelitev okoljske (ekološke) globalizacije pri Plutu (2004, str. 17), ki jo tolmači kot “skupni vpliv različnih gospodarskih, infrastrukturnih, prebivalstvenih, socialnih in drugih družbenih procesov na sestavo in delovanje (storitve) Zemlje kot planetarnega ekosistema.” Podobno razlago zasledimo tudi pri Frenchovi (2000, str. 184), ki razume globalizacijo kot obsežen proces družbenih sprememb, v katerih postajajo državne meje zaradi vrste prepletenih sil čedalje bolj prepustne, vključujoč rast trgovine, investicij, potovanj in sodobnih telekomunikacij. Termin ekološka globalizacija se v tem sklopu uporablja za skupni vpliv omenjenih različnih procesov na zdravje naravnih sistemov planeta. Znotraj okoljske globalizacije se pogosto izpostavljata dva temeljna vidika – na eni strani pojav okoljskih problemov globalnih razsežnosti in na drugi strani oblikovanje globalne ekološke ozaveščenosti. S slednjo povezana je rast in krepitev okoljskih in drugih nevladnih organizacij ter porast števila mednarodnih sporazumov s področja varstva okolja, ki pa še 65 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami vedno ne morejo enakovredno parirati gospodarskim. Medtem ko svetovno gospodarstvo zaznamuje izrazita težnja po odpravljanju vseh ovir in meja, ostaja odgovornost za okolje tako še vedno večinoma v domeni posameznih držav. Z etičnega vidika je še zlasti pomembno opozoriti na nesorazmerno razdelitev koristi eko- nomske globalizacije in stroškov okoljske globalizacije. Negativne posledice globalnih okoljskih problemov zadevajo vse države in njihove prebivalce, tudi, in še zlasti tiste, ki od ekonomske globalizacije nimajo nikakršnih koristi. Podobno kot se procesi v okolju ni- koli niso podrejali državnim oziroma drugim družbenim mejam in so bili globalni že pred nastopom ekonomske globalizacije, se tudi globalnih okoljskih problemov ne bi dalo sa- modejno rešiti zgolj z morebitno zaustavitvijo gospodarske globalizacije. Trditve, da o eko- loški globalizaciji govorimo od vrha v Riu leta 1992 dalje (Beck, 1997, str. 35), se zato izrazito nanašajo le na širjenje ekološke ozaveščenosti in mednarodnega reševanja glo- balnih okoljskih problemov. Pri tem pa ne gre pričakovati, da bo mogoče in smiselno iste rešitve uvajati po vsem svetu (Dahl, 1998). V nadaljevanju nas bo zato zanimal predvsem prispevek držav v razvoju k obstoječim globalnim okoljskim problemom, ki smo jih izločili na podlagi obsežnih ekspertnih ocen njihovega sedanjega in predvsem prihodnjega pomena (UNEP, 2000, cv: Haggett, 2001; The 2004-2 GlobeScan …, 2005). Poudarek bo zlasti na antropogenem prispevku k toplogrednim plinom in podnebnim spremembam, tanjšanju ozonske plasti, globalnem siromašenju biotske raznovrstnosti in izčrpavanju drugih naravnih virov. Kljub temu ne gre pozabiti, da so za države v razvoju izjemno pomembni tudi okoljski problemi, ki so “zgolj” lokalnega ali regionalnega pomena, vendar imajo kratkoročno večji vpliv na ka- kovost življenja (na primer kakovost zraka v mestih, kakovost lokalnih virov pitne vode, gospodarjenje z odpadki ipd.). 4.1.1. PODNEBNE SPREMEMBE IN TANJŠANJE OZONSKE PLASTI Učinek tople grede in ohranjanje temperatur v atmosferi z ravnovesjem med kratko- in dolgovalovnim sevanjem sta v znanstvenih krogih znana že od konca 19. stoletja dalje. Toda od začetka industrijske revolucije je koncentracija ogljikovega dioksida kot poglavitnega toplogrednega plina po zaslugi antropogenih emisij znatno narasla in konec 20. stoletja presegala koncentracijo s sredine 18. stoletja kar za tretjino. Tri četrtine porasta emisij gre v zadnjih dveh desetletjih pripisati izgorevanju fosilnih goriv, deloma pa tudi spremembi rabe tal, proizvodnji cementa in rabi biomase (Dunn, Flavin, 2002; Global …, 2002). V zadnjem stoletju je tako povprečna globalna temperatura narasla za 0,6 ºC, medtem ko je bilo zadnje desetletje 20. stoletja najtoplejše v zadnjem stoletju in pol. Pri tem gre ve- čino porasta temperatur nesporno pripisati prav emisijam toplogrednih plinov (CO , CH 2 4, N O, HFC, PFC, SF ) iz človekovih dejavnosti (Europe’s Environment …, 2003). 2 6 Emisije toplogrednih plinov so zelo neenakomerno razporejene med državami in regijami (Preglednica 4). Države v razvoju s skorajda štirimi petinami svetovnega prebivalstva 66 GeograFF 4 prispevajo le okrog 3 % emisij CO , medtem ko države OECD z dobrimi 18 % prebivalstva 2 več kot polovico svetovnih emisij CO . Omenjena razmerja se odražajo v absolutnih 2 količinah izpuščenega ogljikovega dioksida na prebivalca, ki v najmanj razvitih državah dosega v povprečju le 200 kg na prebivalca, v najbolj bogatih državah pa kar 12,5 ton na prebivalca (razmerje 1 : 62,5). V preteklih dveh desetletjih kaže svetovni trend emisij ogljikovega dioksida na stalno rast, zlasti v večini držav v razvoju (z izjemo nekaterih držav Podsaharske Afrike), medtem ko gospodarsko bolj razvite države izkazujejo v povprečju stagnacijo ali celo manjši upad emisij. Preglednica 4: Gibanje svetovnih emisij ogljikovega dioksida v obdobju 1980–2000 Emisije ogljikovega dioksida Skupina držav* ton na prebivalca indeks rasti % svetovnih 1980 2000 2000/1980 emisij 2000 Države v razvoju 1,3 1,9 146,2 36,9 Najmanj razvite države 0,1 0,2 200,0 0,4 Arabske države 3,0 4,1 136,7 4,5 Države Vzhodne Azije in Oceanije 1,4 2,3 164,3 17,6 Države Latinske Amerike 2,4 2,7 112,5 5,6 Države Južne Azije 0,5 1,1 220,0 6,3 Države Podsaharske Afrike 1,0 0,8 80,0 1,9 Tranzicijske države … 7,3 … 12,2 Države OECD 11,0 10,9 99,1 51,0 Države OECD z visokimi dohodki 12,2 12,5 102,5 46,2 Svet 3,4 3,8 111,8 100,0 Viri: Human …, 2004, str. 210; lastni izračuni. Opombe: *klasifikacija OZN (Priloga 2); … ni podatka. Zaradi nekaterih močno izstopajočih držav (Slika 22) dosegajo med državami v razvoju najvišje povprečje na prebivalca arabske države (4,1 tona CO na prebivalca), medtem 2 ko največji delež svetovnih emisij dosegajo države Vzhodne Azije in Oceanije (17,6 %), večinoma po zaslugi Kitajske. Med deseterico najvišje uvrščenih držav po količini emisij ogljikovega dioksida na prebivalca je bila leta 2000 (Preglednica 5) kar šesterica držav v razvoju z visokimi dohodki (Katar, Bahrajn, Kuvajt, Združeni arabski emirati, Saudova Arabija, Singapur). Omenjene države so energetsko izjemno potratne, saj večinoma razpolagajo tudi z obilnimi lastnimi zalogami fosilnih goriv, vendar je zaradi nižjega števila prebivalcev njihov prispevek k svetovnim emisijam sorazmerno nizek; giblje se med 0,1 in 0,2 %. Podobno majhen je tudi delež ostalih držav na lestvici, z izjemo Združenih držav Amerike. Slednje so po številu prebivalcev tretja največja država sveta in hkrati šesta po količini emisij na prebivalca, zaradi česar po prispevku k svetovnim emisijam CO 2 izrazito vodijo. Sledijo jim druge prebivalstveno velike države z visokimi emisijami (Rusija, Japonska, Nemčija, Velika Britanija, Italija) ter Indija in Kitajska s sicer nizkimi emisijami na prebivalca (1,1 tone CO na prebivalca v Indiji in 2,2 tone CO na prebivalca na Kitajskem), 2 2 toda z ogromnim številom prebivalcev. Danes imata ti dve državi skupaj le okrog 16 % 6 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami svetovnih emisij ogljikovega dioksida in skupno več kot osemkrat več prebivalcev kot ZDA. V kolikor bi Kitajska v prihodnjih desetletjih dosegla raven razsipnosti potrošnje Združenih držav Amerike, bi samo njen prispevek podvojil svetovne emisije ogljikovega dioksida, podobno pa velja tudi za Indijo, ki bo v vmesnem času predvidoma prehitela Kitajsko po številu prebivalcev. Preglednica 5: Deset držav z največjimi emisijami ogljikovega dioksida na prebivalca in z največjim deležem svetovnih emisij ogljikovega dioksida leta 2000 Emisije ogljikovega dioksida Mesto ton na % svetovnih država država prebivalca emisij 1. Katar 69,5 Združene države Amerike 23,1 2. Bahrajn 29,1 Kitajska 11,5 3. Kuvajt 21,9 Rusija 5,9 4. Združeni arabski emirati 21,0 Japonska 4,9 5. Trinidad in Tobago 20,5 Indija 4,4 6. Združene države Amerike 19,8 Nemčija 3,2 7. Luksemburg 19,4 Velika Britanija 2,3 8. Saudova Arabija 18,1 Kanada 1,8 9. Avstralija 18,0 Italija 1,8 10. Singapur 14,7 Mehika 1,8 Vir: Human …, 2004. Spoznanja, da je povišanim temperaturam mogoče pripisati tudi večji del dviga gladine morij (10 do 20 cm v zadnjem stoletju), da mnoge ekosisteme ogroža dvig temperature morske vode (npr. koralne grebene) ter spremenjene vremenske razmere (npr. ptice selivke), da so z njimi povezani tudi ekstremni vremenski pojavi in nenazadnje, da podnebne spremembe povratno vplivajo tudi na razpoložljivost vodnih virov, proizvodnjo hrane in razširjenost infekcijskih bolezni (Global …, 2002), so se odrazila tudi v mednarodnih pri- zadevanjih za stabilizacijo emisij toplogrednih plinov. V tem smislu je bila v Riu leta 1992 sprejeta okvirna konvencija o podnebnih spremembah, ki na podlagi zgodovinskega in aktualnega prispevka h koncentracijam toplogrednih plinov terja, da vodilno vlogo prevzamejo industrijske države. Konkretne in zavezujoče emisijske cilje je postavil leta 1997 sprejeti Kjotski protokol, na podlagi katerega naj bi industrijske države v obdobju 2008–2012 dosegle okrog 5-odstotno znižanje emisij toplogrednih plinov glede na stan- je leta 1990. Kjotski protokol ne vključuje obvez za države v razvoju, ki jim je bila prizna- na prednostna pravica do gospodarskega razvoja pred preprečevanjem podnebnih spre- memb (Brouns, 2004). Četudi se v nekaterih državah že nakazuje počasno ločevanje trendov vzporedne rasti emisij ogljikovega dioksida in gospodarske rasti, je tesna povezanost večinoma še vedno močno prisotna (Slika 23). Če bi prihodnji sporazumi omejevanja emisij toplogrednih pli- nov temeljili na pravici vseh prebivalcev sveta do enake količine emisij oziroma pravzaprav 68 GeograFF 4 alca leta 2000 isije ogljikovega dioksida na prebiv lika 22: EmS 69 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami na enaki upravičenosti do njihovih ponorov, bi to privedlo tudi do zmanjšanja meddržavnih razvojnih razlik, saj bi trgovanje z emisijami preusmerilo večji delež finančnih tokov s seve- ra na jug (ibid.). Za razvite države bi bila takšna rešitev draga, a verjetno zelo motivirajoča za prehod na nove tehnologije in obnovljive vire energije. Trenutni vzorec reševanja proble- ma po principu vsakokratnih zmogljivosti države za zniževanje emisij in proporcionalno glede na ustvarjene emisije ter deloma tudi glede na doseženo stopnjo gospodarske razvitosti (npr. znotraj EU) bo v prihodnosti z vidika držav v razvoju nesprejemljiv, nepra- vičen in brez korenitih sprememb zagotovo tudi neučinkovit. Slika 23: Bruto domači proizvod na prebivalca in emisije ogljikovega dioksida na prebi- valca v državah v razvoju, 2000–2002 100.000 10.000 1.000 (kg na prebivalca) Emisije ogljikovega dioksida 100 100 1.000 10.000 100.000 BDP na prebivalca (PKM, USD) Poučen primer počasnega, a vendarle učinkovitega mednarodnega ukrepanja, ponuja re- ševanje problema tanjšanja ozonske plasti, ki ga je povzročila raba halogeniranih ogljiko- vodikov v drugi polovici 20. stoletja. V preteklih desetletjih je bilo tako v ozračje izpuš- čenih okrog 23 milijonov ton klorofluoroogljikovodikov (CFC), 11 milijonov ton metil- kloroforma, 2,5 milijonov ton ogljikovega tetraklorida in 4 milijone ton delno halogeniranih klorofluoroogljikovodikov (HCFC-22). Po zaslugi njihove dolge življenjske dobe pridejo te snovi v stratosfero, kjer je trenutna količina klora šest- do sedemkrat večja kot sredi prejšnjega stoletja (Farman, 2004, str. 86). Uporaba omenjenih snovi v razpršilcih, proiz- vodnji pen, klimatskih, hladilnih in gasilnih naprav je dosegla vrhunec konec osemdesetih let 20. stoletja (Global …, 2002), ko je bilo na voljo že dovolj dokazov o njihovem vplivu na tanjšanje ozonske plasti in nevarnih posledicah povečanega UV-sevanja. Znanstvena dognanja so pospešila mednarodna pogajanja in leta 1987 sprejetje Montrealskega protokola, ki je začel veljati s 1. 1. 1989 in pozneje doživel še več dopolnitev. Samo v obdobju 1987–1997 se je proizvodnja ozonu škodljivih snovi zmanjšala za 87 %, kar je bilo pogojeno zlasti z obstojem ustreznih nadomestnih snovi (Gardner, 2002) in osredotočenostjo treh 0 GeograFF 4 četrtin svetovne proizvodnje CFC-jev v skupno trinajstih podjetjih, ki so bila pripravljena postopno preiti na proizvodnjo delno halogeniranih kloro-fluoroogljikovodikov (HCFC) in delno fluoriranih ogljikovodikov (HFC) (Farman, 2004). Slika 24: Gibanje svetovne porabe klorofluoroogljikovodikov v obdobju 1989–2003 Medtem ko sta se poraba in večina proizvodnje CFC-jev, halonov in metilkloroforma v razvitih državah ustavili, se je z zamrznitvijo leta 1999 začelo obdobje opuščanja teh snovi tudi v državah v razvoju, ki bo trajalo predvidoma do leta 2010. Kljub temu ne gre pozabiti, da se navzlic zaustavitvi proizvodnje v razvitih državah še vedno nadaljuje izpuščanje iz preteklih zalog in starejše opreme. Največji proizvajalki in porabnici CFC-jev in halonov sta sedaj Kitajska in Indija (Farman, 2004), zaradi česar Azija izrazito izstopa med svetovnimi porabniki ozonu škodljivih snovi (Slika 24). Montrealski protokol je postavil zgled svetovni okoljski politiki tudi z osnovanjem posebnega meddržavnega sklada, ki naj bi državam v razvoju pomagal pri opuščanju omenjenih snovi. Razvite države so v sklad prispevale več kot milijardo USD in na ta način financirale več kot 3.300 projektov, s katerimi se je problema lotilo 121 držav (French, Mastny, 2001). Uspešno izvajanje Montrealskega protokola predvideva, da bi se stanje ozonske plasti začelo izboljševati v prihodnjih dveh desetletjih in se sredi 21. stoletja izboljšalo na raven izpred osemdesetih let 20. stoletja (Global …, 2002). Uspeh pa krni dejstvo, da se je pri pogajanjih in reševanju problema premalo oziralo na kompleksne povezave med uničevanjem ozonske plasti in podnebnimi spremembami. Posledica je razvoj in množična uporaba HFC-jev kot nadomestka CFC-jem, čeprav so HFC-ji znani po svojem velikem toplogrednem potencialu (French, 2002). Mednarodne izkušnje z zaščito ozonske plasti so torej ne le spodbudne za prihodnje skupne aktivnosti varstva okolja, ampak ponujajo 1 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami tudi streznitev, saj je večina svetovnih okoljskih problemov in njihovih potencialnih načinov reševanja veliko bolj kompleksnih. 4.1.2. IZGUBLJANJE BIOTSKE RAZNOVRSTNOSTI V zadnjih petih desetletjih je človek spreminjal ekosisteme hitreje in obsežneje kot kadarkoli prej v zgodovini. Preoblikovanje planeta se je odvijalo zlasti v želji po zadovoljevanju potreb po hrani, vodi, gorivu, lesu in vlaknih, kar se je sicer odrazilo v zviševanju blaginje, vendar ne v vseh delih sveta in za vse prebivalstvene skupine (Ecosystems …, 2005). Izgubljanje biotske raznovrstnosti (genske, vrstne in ekosistemske) je dandanes eden najpomembnejših globalnih okoljskih problemov, saj smo od nje eksistenčno odvisni. Biotska raznovrstnost je vrednost že sama po sebi, za človeka pa predstavlja tudi vir blaga in storitev, od katerih so neposredno odvisni kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, lov, farmacevtska in druge veje industrije. Pomembna je z vidika kroženja hranil, rodovitnosti prsti, preprečevanja poplav, erozije, blažitve vremenskih pojavov, razgradnje odpadnih snovi, vpliva na kakovost zraka in še zaradi vrste drugih ekosistemskih storitev (Europe’s Environment …, 2003), med katerimi so za sodobnega človeka pomembne zlasti kulturne, doživljajske in rekreacijske (Pregled …, 2001; Ecosystems …, 2005). Sodobna taksonomija pozna 1,75 milijonov vrst (Global …, 2002), medtem ko se grobe ocene skupnega števila vrst gibljejo od 10 do 100 milijonov. Do sedaj je bil popisan le velik del višjih rastlin in vretenčarjev, istočasno pa ostaja neraziskana vrstna pestrost virusov, bakterij, protistov, gliv, talnih glist in posameznih skupin nevretenčarjev (Pregled …, 2001, str. 3). Največjo vrstno pestrost zasledimo na tropskih območjih, kjer se nahaja tudi večina držav v razvoju. Izpostaviti gre predvsem tropske deževne gozdove, ki se raztezajo na samo 8 % svetovne površine, vendar v njih verjetno domuje kar 90 % vseh svetovnih vrst (Haggett, 2001, str. 608). Medtem ko se torej večina vrst nahaja na ozemlju držav v razvoju, izhaja največje povpraševanje po njih samih in njihovih storitvah iz razvitih držav. Obstoječa asimetrija zato vse pogosteje poraja vprašanje o pravici njihove rabe. Izgubljanje biotske raznovrstnosti je predvsem posledica spreminjanja habitatov, pretirane rabe, onesnaževanja, vnosa tujerodnih vrst in vse bolj tudi podnebnih sprememb (Slika 25). Zaradi človekovih dejavnosti se izredno hitro spreminjajo habitati po vsem svetu, najhitreje prav v območjih tropskih gozdov. Po ocenah FAO naj bi samo v devetdesetih letih 20. stoletja letno izgubili 146.000 km2 naravnih gozdov (ustreza na primer površini države Nepal), od tega vsako leto 142.000 km2 tropskih gozdov. Praktično prepolovil se je obseg svetovnih mokrišč (Mac Donald, Nierenberg, 2003, str. 42), v zadnjih petih desetletjih pa je bilo med drugim izgubljenih tudi 35 % območij biotsko izjemno bogatih mangrov ter 20 % območij koralnih grebenov, medtem ko je degradiranih še nadaljnjih 20 % koralnih območij (Ecosystems …, 2005). Prav koralna območja močno ogroža dvig temperatur, povezan s podnebnimi spremembami. Čeprav je težko oceniti prihodnji vpliv podnebnih sprememb na biotsko raznovrstnost, lahko zagotovo pričakujemo znatne 2 GeograFF 4 spremembe v prostorski razporeditvi vrst, njihovi fiziologiji in selitvenem obnašanju. V kombinaciji s pretirano rabo tal bo v bolj sušnih območjih veliko grožnjo predstavljala zlasti dezertifikacija (Europe’s Environment …, 2003, str. 230). Velik in naraščajoč pritisk na biotsko raznovrstnost predstavlja tudi onesnaževanje zraka in vode, predvsem z dušikom in fosforjem. Od leta 1960 se je tok razpoložljivega dušika v kopenskih ekosistemih podvojil, tok fosforja pa kar potrojil. Več kot polovica od leta 1913 proizvedenih umetnih dušikovih gnojil se je uporabila po letu 1985 (Ecosystems …, 2005). Vse bolj homogena postaja tudi razporeditev rastlinskih in živalskih vrst na planetu, kar je posledica namernih in nenamernih vnosov tujerodnih vrst v povezavi s potovanji in trgovanjem (ibid.). Številne dragocene vrste so ogrožene tudi zaradi cvetočega trgovanja z eksotičnimi vrstami, ki je ocenjeno na 10–20 milijard USD letno. Vsaj četrtina trgovanja je ilegalna. Mednarodne meje tako vsako leto prečka 40.000 opic in drugih primatov, dva do pet milijonov živih ptic, tri milijone želv, dva do tri milijone drugih živih plazilcev, 10–15 milijonov kož plazilcev, 500–600 milijonov okrasnih rib, 1.000–2.000 ton koral, sedem do osem milijonov kaktej in 9–10 milijonov orhidej (French, 2000, str. 188). Vse bolj raziskana postaja tudi grožnja tako imenovane bioinvazije zaradi mednarodnega širjenja alohtonih vrst, ki se v novih ekosistemih množično razmnožijo in zatirajo avtohtone vrste. Danes so invazivne vrste takoj za uničevanjem habitatov druga največja grožnja biotski raznovrstnosti (ibid.). Po nekaterih ocenah naj bi kar petino vseh ogroženih vrst ogrožale prav tujerodne vrste (World Development …, 2003). Preglednica 6: Globalno ogrožene vrste vretenčarjev po celinah Sesalci Ptice Plazilci Dvoživke Ribe Skupaj Afrika 294 217 47 17 148 723 Azija, Avstralija in Oceanija 526 547 136 75 256 1.540 Evropa1 82 54 31 10 83 260 Latinska Amerika 275 361 77 28 132 873 Severna Amerika 51 50 27 24 117 269 Polarna območja 0 6 7 0 1 14 Pprirejeno po: Global …, 2002, str. 121. Opomba: 1vključuje Rusijo, Armenijo, Azerbajdžan, Gruzijo in Turčijo. Zaradi globalnega širjenja vrst niso ogroženi le ekosistemi, temveč širjenje mikrobov ne- posredno ogroža tudi zdravje ljudi. Svetovni letalski promet je namreč bistveno hitrejši od inkubacijske dobe številnih bolezni. V zadnjih dveh desetletjih se je pojavilo več kot 30 novih infekcijskih bolezni (AIDS, ebola, hantavirus, hepatitis C in E ipd.), ki pa so jih po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije povzročile večinoma spremembe v okolju – na primer deforestacija ali pa sprememba pašnikov v orne površine, ki poruši ravno- vesje med mikrobi in njihovimi gostitelji (French, 2000a). Človekovo zdravje je od biotske raznovrstnosti odvisno tudi preko zdravil; kar tri četrtine svetovnega prebivalstva se zdravi s tradicionalnimi naravnimi zdravili, pa tudi 10 od 25 najbolj prodajanih zdravil na svetu temelji na naravnih izvlečkih (Global …, 2002, str. 121), kar ilustrira njihov vsestranski pomen tudi v moderni medicini. 3 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Slika 25: Poglavitne grožnje biotski raznovrstnosti in ekosistemom Zelo posplošeno lahko torej vzroke za zmanjševanje biotske raznovrstnosti pripišemo prebivalstveni rasti v državah v razvoju, ki vodi k pretirani rabi in spreminjanju habitatov, na drugi strani pa pretirani potrošnji v razvitih državah, ki je večinoma zakrivila podnebne spremembe, vnašanje in trgovanje s tujerodnimi vrstami ter levji delež onesnaženosti. Današnja hitrost izumiranja vrst je neprimerljiva z naravnim procesom izumiranja, ki je v povprečju doletelo eno vrsto sesalcev ali ptic na vsakih 500 do 1000 let. Po ocenah IUCN trenutno grozi izumrtje kar 24 % vrst sesalcev in 12 % ptičjih vrst. Bolj natančne in pregledne kvantitativne ocene globalnih trendov niso možne zaradi slabe raziskanosti in le delnih informacij (Global …, 2002, str. 121), prav tako ni znano število že izumrlih vrst. Pregled ogroženih vrst pri vretenčarjih (Preglednica 6) pokaže, da je velika večina 4 GeograFF 4 ogroženih vrst prav na območjih držav v razvoju, kjer je na eni strani prisotna velika biotska raznovrstnosti, na drugi strani pa tudi veliki pritiski nanjo, predvsem v obliki izčrpavanja naravnih virov in spreminjanja habitatov (Poglavje 4.1.3.). Največ ogroženih vrst je tako na območju azijskih držav, polovico manj pa v afriških in latinskoameriških državah. Vrednost biotske raznovrstnosti je praktično neprecenljiva. Slednje je potrdila tudi skupina strokovnjakov, ki je samo ekonomsko vrednost poglavitnih svetovnih ekosistemskih storitev ocenila na okrog 61 biljard USD letno, kar predstavlja dvakratno letno vrednost obsega svetovnega gospodarstva (Mac Donald, Nierenberg, 2003, str. 42). Z napredkom genetskih raziskav postaja biotska raznovrstnost čedalje bolj pomembna tudi kot vir genov za gensko spremenjene organizme, farmacevtske in kozmetične proizvode. Povečano je zlasti zanimanje raziskovalnih ustanov in podjetij iz razvitih držav za učinke rastlin iz tropskih in subtropskih območij. Čeprav je konvencija o biološki raznovrstnosti leta 1992 uveljavila princip državne suverenosti glede razpolaganja z biološkimi viri, je v skladu s sporazumom o intelektualni lastnini (TRIPS – Trade - Related Aspects of Intel ectual Property Rights) Svetovne trgovinske organizacije možno patentirati rastlinske vrste, kar se izkorišča z razmahom biopiratstva v državah v razvoju. Podjetja iz razvitih držav izkoriščajo znanje lokalnih skupnosti o učinkih rastlin v državah v razvoju, ki same tehnološko niso sposobne izkoriščati “zelenega zlata” in tudi ne ustrezno zakonsko zaščititi svojih virov (Martinez-Alier, 2002; Brouns, 2004). Zato države v razvoju čaka dvojna naloga – nadzor nad trženjem in zaščita biotske raznovrstnosti. 4.1.3. IZČRPAVANJE NARAVNIH VIROV Pod skupno oznako izčrpavanja naravnih virov se izpostavljajo predvsem trije globalno po- membni in povezani okoljski problemi: deforestacija, degradacija prsti in vodnih virov. Posledice navedenih problemov posebej močno prizadevajo revno prebivalstvo držav v razvoju, medtem ko so dolgoročno ključnega pomena za blaginjo sedanjega in prihod- njega svetovnega prebivalstva. Deforestacija dandanes ne ogroža le najpomembnejšega rezervoarja biotske raznovrst- nosti, ampak tudi najmanj 1,7 milijarde prebivalcev v štirih desetinah držav s tako okrnjenim gozdnim pokrovom, da je ogrožena oskrba prebivalstva z gorivom, lesom in drugimi gozd- nimi dobrinami ter storitvami (Gardner, 2002). Krčenje gozdov je bilo zgodovinsko po- vezano s prebivalstveno rastjo in povečevanjem obsega obdelovalnih površin, med nepo- srednimi vzroki pa velja omeniti še pretirano pašo, izsekavanje za potrebe industrije in kurjave, pa tudi naravne vzroke (bolezni, škodljivci, požari, ekstremni vremenski pojavi ipd.) (Global …, 2002). Deforestacija ne predstavlja le problemov z oskrbo prebivalstva in izgubljanje biotske raznovrstnosti, ampak je tudi pogost vzrok erozije tal in dezertifikacije v sušnih območjih. Svetovni gozdovi so leta 2000 pokrivali le še okrog 38,5 milijonov km2 ali 29,7 % kop- nega, saj so njihove površine samo v zadnjem desetletju 20. stoletja izginjale s povprečno 5 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami hitrostjo 0,2 % letno (World Development …, 2004). Čeprav je težko podati natančne ocene in se zato v njih različne študije precej razhajajo, je opaženo krčenje gozdnih površin nesporno. FAO tudi za prvih pet let 21. stoletja ugotavlja alarmantno visoko stopnjo deforestacije – 13 milijonov hektarjev letno. Istočasno se povečuje delež pogozdenih površin, gozdnih plantaž in ogozdovanja, zaradi česar znaša aktualna neto izguba gozdov le 7,3 milijonov hektarjev letno (Global Forest …, 2005). Največjo neto izgubo gozdov beležita Afrika in Latinska Amerika, medtem ko je Azija, zlasti po zaslugi obsežnih pogozdovanj na Kitajskem, poročala o porastu deleža gozdov. Zelo pomembno je tudi dejstvo, da se v strukturi gozdov nenehno zmanjšuje delež prvotnih gozdov, ki dandanes obsegajo le še 36 % gozdnih površin, kar ni le posledica deforestacije, ampak tudi selektivnega drvarjenja in drugih človekovih posegov v gozdove. Z izjemo gozdov zahodne in osrednje Afrike, južne in jugovzhodne Azije ter srednjeameriškega območja predstavlja večino lesne zaloge ostalih regij vsega deset najpogostejših drevesnih vrst (ibid.). Medtem ko je gozdni pokrov večine razvitih držav stabilen oziroma se celo počasi po- večuje, ostaja deforestacija izrazit problem držav v razvoju, kjer se gozdovi umikajo veli- kim kmetijam, plantažam in samooskrbnemu kmetijstvu. Od tamkajšnjih gozdov je od- visnega 90 % v absolutni revščini živečega prebivalstva, pomembno vlogo pa igrajo tudi v prehrani in kmetijstvu polovice prebivalstva držav z nizkimi dohodki (World De- velopment …, 2003). Prav slednje so v obdobju 1990–2000 izgubile vsako leto 0,8 % gozdov, kar je istočasno ustrezalo tudi letni stopnji deforestacije v državah Podsaharske Afrike (0,8 %), ki sta ji sledili Latinska Amerika (0,5 %) in Vzhodna Azija z Oceanijo (0,2 %) (World Development …, 2004, str. 130). V globalnih okoljskih bilancah postaja vse bolj po- membna tudi vloga gozdov kot ponorov ogljika, katerega dobra polovica je shranjena prav v vegetaciji in prsti. Velik delež ogljikovih emisij iz držav v razvoju, ocenjen na 10 do 30 % globalnih emisij, tako izvira iz izgorevanja gozdne biomase (ibid.; Global …, 2002). V zadnjem desetletju 20. stoletja je le 50 držav oziroma tretjina (podatki so na voljo za 149 držav) zabeležila porast, nadaljnjih 26 držav pa stagnacijo gozdnih površin (Slika 26). Med državami v razvoju so o večjem porastu deleža gozda poročale zlasti države z manj kot 8 % gozdnih površin (Kuvajt, Izrael, Egipt, Urugvaj, Združeni arabski emirati, Libija, Alžirija, Tunizija), pa tudi nekatere bolj gozdnate države (Kuba, Svazi, Kitajska, Vietnam, Turčija in Indija). Skupno 73 držav je izkazovalo neto izgubo gozdnih površin. Med njimi najdemo le dve iz kroga tranzicijskih oziroma razvitih držav: Južno Korejo in Albanijo. Najbolj izrazita deforestacija pesti Podsaharsko Afriko (države ob Gvinejskem zalivu, na območju Sahela, Burundi, Ugando, Ruando, Zambijo, Zimbabve in Malavi), Srednjo Ameriko in države Jugovzhodne Azije. Izstopajoče države so letno izgubljale celo več kot 3 % gozda: Burundi (9,0 %), Haiti (5,7 %), Salvador (4,6 %), Ruanda (3,9 %), Niger (3,7 %), Togo (3,4 %) in Slonokoščena obala (3,1 %). Prikazani podatki FAO so sicer pogost predmet kritike, saj med gozdne površine prišteva- jo tudi gozdne plantaže, zaradi česar so izračunane neto izgube gozdnih površin nižje. Gozdne plantaže so v primerjavi z naravnimi gozdovi revnejše tako po svoji biotski raznovrstnosti kot po nudenih ekosistemskih storitvah. Z njihovo izključitvijo iz izračunov 6 GeograFF 4 lika 26: Povprečna letna stopnja deforestacije v obdobju 1990–2000S Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami naj bi se izgube gozdov v tropski Aziji in zmernih širinah Latinske Amerike več kot podvojile (Gardner, 2002). V zadnjih letih (2000–2005) se površine gozdnih plantaž povečujejo s hitrostjo 2,8 milijonov ha letno in se približujejo petim odstotkom svetovnih gozdnih površin (Global Forest …, 2005). Nasadi drevja so v veliki meri namenjeni trgovini z lesom, ki je sicer pogost razlog hitre deforestacije v državah v razvoju. Slednje velja med drugim tudi za Indonezijo in Malezijo, ki sta v obdobju 1975–1998 povečali izvoz vezanega lesa z 0,2 na 12 milijonov m3. Državi skupaj obvladujeta že 60 % svetovnega izvoza vezanega lesa in se kljub gozdnim plantažam letno soočata z izgubo 1,2 % gozdnih površin. Tudi vrednost svetovne trgovine z lesnimi proizvodi je v zadnjih desetletjih nenehno naraščala, zlasti pri trgovanju s proizvodi, kot so vezani les, papir in pulpa, katerih delež v svetovni trgovini se močno krepi, kar je pomemben pokazatelj naraščajoče globalizacije sektorja (French, 2000). Vzporedne ekonomske raziskave kažejo na pospešeno izsekavanje gozdov zaradi gospodarske rasti in liberalizacije, ki krepita kmetijstvo in tržno usmerjeno gozdarstvo, ki sta dva glavna vzroka deforestacije (Globalization …, 2002). V veliki meri gozdove ogrožata tudi rudarstvo in pridobivanje energentov, saj se glavna ob- močja rudarjenja običajno nahajajo v prej neokrnjeni divjini oziroma gozdovih. Po naved- bah World resources instituta (WRI) sta rudarstvo in energetika takoj za drvarjenjem dru- gi največji vir pritiskov, ki zadeva 40 % ogroženih gozdov in njihovo avtohtono prebival- stvo. Države v razvoju trpijo okoljsko škodo pridobivanja in izvoza mineralnih surovin; 76 % boksita in niklja, 67 % bakra, 54 % kositra in 45 % železove rude. Industrijske države kot največji porabnik mineralnih snovi pa uvozijo več kot 90 % boksita, skoraj 100 % nik- lja, več kot 80 % cinka in približno 70 % bakra, železa, svinca in mangana (French, 2000, str. 186). Revne in močno zadolžene države v razvoju preko rudarstva, gozdarstva in kme- tijstva močno pritiskajo na svoje naravne vire, da bi si s prodajo surovin in pridelkov za- gotovile devizni priliv, ki jim omogoča odplačevanje dolgov in uvoz potrebnih dobrin. Obdelovalne površine oziroma prsti postajajo čedalje bolj dragocen naravni vir, saj poleg prehranjevanja naraščajočega števila prebivalstva v državah v razvoju prispevajo tudi k oskrbovanju preostalih delov sveta. Trgovanje s kmetijskimi pridelki in proizvodi je namreč intenzivno vključeno v sodobno svetovno gospodarstvo in predstavlja 11 % vrednosti svetovnega izvoza. V nekaterih državah v razvoju je delež bistveno večji; v Latinski Ame- riki je 25 % vrednosti izvoza kmetijskega, v Afriki pa 18 %. Države v razvoju so neto uvoznik osnovnih živil, kot so žita in meso, toda velik izvoznik številnih tržnih kmetijskih pridelkov, kot so banane, kava, bombaž, soja, sladkorni trst in tobak. Omenjeni pridelki so sicer močna opora mnogih nacionalnih gospodarstev, vendar povzročajo tudi znatne socialne in okoljske stroške (intenziviranje proizvodnje z uporabo zaščitnih sredstev, gnojil, deforestacijo, premeščanje majhnih kmetov, oteževanje dostopa do zemlje ipd.) (French, 2000a). V državah v razvoju trije od petih prebivalcev živijo na podeželju, kjer je kmetijstvo v mnogih državah še vedno glavni vir zaposlitve. Po drugi strani je večina raz- položljivih površin za pridelavo hrane že obdelana in nadaljnja širitev nujno posega na ranljiva in obrobna območja (World Development …, 2004). 78 GeograFF 4 O prebivalstvenem pritisku na obdelovalne površine veliko pove izračun gostote podeželskega prebivalstva kot koeficient med številom podeželskega prebivalstva in obsegom razpoložljivih obdelovalnih površin (njiv, travnikov, pašnikov, ledin, vrtov) (ibid.). Zaradi upoštevanja skupnega števila podeželskega prebivalstva pri tako opredeljenem koeficientu ne gre za klasično agrarno gostoto, kjer se upošteva razmerje med vsemi kmetijsko produktivnimi zemljišči in kmečkim prebivalstvom, ki se neposredno preživlja z njihovo uporabo (Vrišer, 1995; Geografski …, 2005). V državah v razvoju se pomensko obe merili zelo približata, saj je na podeželju živeče prebivalstvo v manjši meri zaposleno izven kmetijstva. Gostota in pritisk podeželskega prebivalstva na obdelovalne površine (Slika 27) sta v pov- prečju največja v državah Južne Azije (553 prebivalcev na km2), Vzhodne Azije in Oceanije (568 prebivalcev na km2) ter Bližnjega vzhoda in Severne Afrike (601 prebivalec na km2). Medtem ko sta po tem kazalcu prvi dve regiji bolj homogeni, povprečje zadnje dvigujejo zlasti izstopajoče gostote Omana (1.533), Egipta (1.306), Jemna (923), Združenih arabskih emiratov (773) ipd., v drugih državah pa gostota ostaja podpovprečna. Visoke gostote beležijo še države vzhodnega dela Afrike in posamezne države drugod po svetu. Med državami v razvoju ima v povprečju najnižjo gostoto Latinska Amerika (203 prebivalce na km2), kar ustreza tudi povprečju razvitih držav (World Development …, 2004). Preračun na državna povprečja zakrije izjemno visoke gostote znotraj posameznih držav, kjer se na omejenih obdelovalnih površinah zgošča veliko število prebivalstva (npr. nižavja Kitajske, Indija, Bangladeš, dolina Nila, obalni pas ob Gvinejskem zalivu, v Latinski Ameriki), predvidena rast prebivalstva pa bo ta razmerja v prihodnjih desetletjih še zaostrila. Ena poglavitnih nalog ob zagotavljanju zadostnih količin hrane v prihodnosti tako ostaja tudi sočasno preprečevanje degradiranja obdelovalnih površin. Človekov prispevek k degradaciji prsti in obdelovalnih površin je povezan z neprimerno kmetijsko rabo tal, slabim urejanjem vodá, deforestacijo, odstranjevanjem naravne ve- getacije, pretirano pašo, uporabo težke mehanizacije, neustreznim kolobarjenjem, neu- činkovitim namakanjem in podobno (Global …, 2002). Prst ni le omejen vir, ampak se tudi zelo počasi obnavlja, zato je z vidika človekove rabe praktično neobnovljiv vir, njegova izguba pa v večini primerov nepovratna (Europe’s Environment …, 2003). V preteklosti so bile tovrstne izgube obdelovalnih površin ocenjene na 0,5 % letno, zaradi nove infra- strukture pa še na dodaten 0,1 % letno. V Latinski Ameriki in Afriki je bilo skupno izgub- ljenih približno toliko površin (303 milijonov ha) kot jih je trenutno v obdelavi (307 milijonov ha) (Slika 28). Prsti najbolj resno ogroža vodna erozija (zlasti v Jugovzhodni Aziji in Srednji Ameriki), zaslanjevanje na obsežnih namakalnih območjih in izčrpavanje hranil, na katerem temelji požigalniški način obdelovanja zemljišč, zlasti v Afriki. Po obsežnih površinah izrazito nesonaravnega kmetovanja izstopa Južna Azija (World Development …, 2004, str. 86), kjer so zaradi prebivalstvenega pritiska primorani obdelovati tudi za to neprimerne površine in praktično ni več na voljo nikakršnih rezerv obdelovalnih površin. Precejšnje zaloge ornih površin imata le še Afrika in Latinska Amerika, vendar skorajda polovico poraščajo gozdovi, preostanek pa bodisi ni ekonomsko primeren za izrabo bodisi se že uporablja za pašo ali pa je izpostavljen številnim živalskim in človeškim boleznim (ibid.). 9 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami alstva leta 2001 ostota podeželskega prebiv lika 27: GS 80 GeograFF 4 Zatorej bi kmetovanje na omenjenih površinah imelo za posledico (pre)velike okoljske stroške. Slika 28: Razpoložljivost svetovnih obdelovalnih površin na začetku 21. stoletja Medtem ko je v drugi polovici 20. stoletja obseg obdelovalnih površin v državah v razvoju stalno naraščal, so začele razvite države v zadnjih desetletjih beležiti počasen upad, kar je odraz ekonomskih vplivov, zlasti prevelikega obsega domače proizvodnje glede na povpraševanje in posledičnega upadanja cen kmetijskih proizvodov (Global …, 2002, str. 63). Tako v državah v razvoju kot tudi globalno se z rastjo prebivalstva vse bolj zmanjšujejo razpoložljive obdelovalne površine na posameznika. Od sredine prejšnjega stoletja so se površine gojenja žitaric prepolovile z 0,24 ha na 0,12 ha na prebivalca, do leta 2050 pa naj bi se zaradi prebivalstvene rasti znižale celo na 0,08 ha na prebivalca. Slednje bi veljalo le ob predpostavki, da bi obseg obdelovalnih površin ostal nespremenjen in bi se izgube zaradi urbanizacije, industrializacije in degradacije prsti nadomestile z nadalj- njim poseganjem v rezerve obdelovalnih površin (Brown, 2000, str. 7). Tudi najbolj kon- zervativne sodobne študije postavljajo za mejo prehrambene neodvisnosti najmanj 0,07 ha ornih površin na prebivalca. Že sedaj živi 420 milijonov ljudi po svetu v državah, ki nimajo dovolj obdelovalnih površin na prebivalca, da bi lahko zagotavljale potrebno hrano, zato so odvisne od uvoza, kar pa je strateško in ekonomsko zelo neugodno. Po predvidevanjih naj bi do leta 2025 številka narasla na milijardo prebivalcev (Engelman, Halweil, Nierenberg, 2002; Bright, 2003). Med prebivalstveno številčnejšimi državami opisani trendi že ogrožajo prehransko varnost Etiopije, Nigerije in Pakistana ter drugih držav Podsaharske Afrike in Indijske podceline, kjer se pomanjkanje obdelovalnih površin neposredno prevede v lakoto, saj revni prebivalci in majhni kmetje nimajo dostopa do uvožene hrane (Brown, 2000). 81 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Poleg prsti postaja vse bolj dragocen in redek naravni vir tudi voda, saj bo zaradi nara- ščajoče porabe v prihodnjih desetletjih v določenih delih sveta povpraševanje po njej izredno naraslo. Po ocenah že sedaj izkoriščamo več kot polovico od tistega 1 % vseh zalog sladke vode, ki nam je na voljo kot obnovljiv vir. V obdobju 1961–2001 je povpra- ševanje po vodi naraščalo za 1,7 % letno, kar je privedlo do podvojitve skupne porabe vode. Med glavne dejavnike povečane porabe vode lahko prištevamo zlasti prebivalstveno rast ter razvoj industrije in namakalnega kmetijstva. Posledično se je poraba v gospo- dinjstvih v omenjenem obdobju početverila, v industriji podvojila, v kmetijstvu pa na- rasla za tri četrtine (Living …, 2004, str. 16). Povprečna svetovna poraba vode je leta 2001 znašala 650 m3 na prebivalca – od najbolj razsipne porabe 1900 m3 na prebivalca Severne Amerike do najnižje porabe 250 m3 na afriškega prebivalca. Države z visokimi dohodki so porabile v povprečju 1000 m3 vode na prebivalca oziroma dvakrat več od držav s srednjimi in nizkimi dohodki (ibid.). Več kot 70 % odvzema vode iz rek, jezer in podzemnih virov odpade na kmetijstvo, ki jo večinoma uporabi za namakanje kmetijskih površin, na katerih se proizvede okrog 40 % svetovne hrane (Global …, 2002, str. 151). V državah v razvoju je prav zagotavljanje hrane za potrebe naraščajočega prebivalstva povzročilo največji odvzem vode. Medtem ko kmetijstvo v državah z visokimi dohodki porabi le 42 % vode (industrija 42 % in gospodinjstva 12 %), države z nizkimi dohodki porabijo celo 92 % vode v kmetijske namene (4 % v industriji in 5 % v gospodinjstvih), države s srednjimi dohodki pa 73 % (18 % v industriji in 9 % v gospodinjstvih) (World De- velopment …, 2004). Tretjina svetovnega prebivalstva živi v državah z zmernim do velikim primanjkljajem vode, kar pomeni, da ni dovolj vode za zadovoljevanje vseh potreb po njej. Boljšo sliko kot obseg razpoložljivih vodnih virov ali poraba vode na prebivalca nam nudi kazalec o odvzeti vodi iz rek, jezer in podzemnih vodonosnikov. Odvzete količine vode se običajno izražajo v deležu obnovljivih vodnih virov, ki je na razpolago posamezni državi (Slika 29). V strokovnih krogih velja za sprejemljiv do dvajsetodstotni odvzem voda, medtem ko preseganje meje 20–40 % že velja za stresnega za naravne ekosisteme. Posamezne države prekoračijo celo 100 %, kar je mogoče le z izkoriščanjem neobnovljive fosilne vode iz podzemnih vodonosnikov (Living …, 2004). Takšna praksa pomeni izčrpavanje vodnih virov v pravem pomenu besede in jo v tuji literaturi pogosto označujejo kot rudarjenje (angl. mining). Z njim se srečujejo zlasti države Arabskega polotoka in Severne Afrike. S črpanjem fosilne vode so določene države leta 2001 večkratno presegle količine lastnih obnovljivih vodnih virov, med njimi Kuvajt (19-krat), Združeni arabski emirati (16-krat), Libija (8-krat), Saudova Arabija (7-krat), Jemen (1,6-krat), nekoliko manj (do 125 %) še Izrael, Egipt, Jordanija in Uzbekistan. Omenjenim državam se približuje še cela vrsta drugih, ki presegajo prag 40 %, vendar so to izključno države Severne Afrike, Jugozahodne in Srednje Azije z rela- tivno skromnimi vodnimi viri na prebivalca. Za primerjavo, v proučevanem letu je le se- dem razvitih držav beležilo 20–35 % odvzem vode, večina pa mnogo manj. Stanje je tudi rezultat izrazito neenakomerne razporeditve vodnih virov na planetu; največji delež neiz- koriščenih virov imata Latinska Amerika in Podsaharska Afrika. Samo Kuba, Južnoafriška republika, Somalija in Gvineja so izkoriščale več kot petino razpoložljivih vodnih virov, veliko držav pa celo manj kot 1 %. 82 GeograFF 4 alca leta 2001 ih vodnih virov na prebivjiv elež rabe razpoložl lika 29: DS 83 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Državno povprečje v številnih državah zabriše notranje probleme z vodooskrbo. Najbolj slikovit in z vidika številčnosti prebivalstva tudi najbolj zaskrbljujoč primer nudita Indija in Kitajska. Čeprav se zdi kitajski odvzem (19,2 %) sprejemljiv, predstavlja zaradi izčr- pavanja podtalnice resno okoljsko grožnjo obsežnim ravninskim območjem, zlasti še Severnokitajskemu nižavju, ki proizvede 40 % žita, medtem ko se gladina podtalnice vsako leto zniža za 1,6 metra. Podobna je situacija v Indiji, zlasti na severozahodu države, ki je s potrojitvijo prebivalstva od leta 1950 dalje znatno povečala tudi odvzem vode (33,7 % leta 2001). Uničenje vodonosnikov in pomanjkanje vode za namakanje bi lahko v prihodnosti znižalo indijsko proizvodnjo žit na samo četrtino obstoječe (Brown, 2000, str. 7). Posledice pomanjkanja hrane na Kitajskem in v Indiji bi po opozorilih številnih strokovnjakov lahko resno zamajale tudi svetovni trg žit in hrane, ki ne bi uspel pokrivati povečanih potreb, zlasti še v primeru nepredvidenih negativnih vplivov na proizvodnjo (npr. podnebne spremembe). Morebitni porast cen hrane bi najbolj prizadel revno prebivalstvo držav v razvoju in se zelo hitro odrazil v podhranjenosti in možnih socialnih nemirih. Primanjkljaj vode v številnih državah že pospešuje uvoz žit, kajti za vsako uvoženo tono žita država prihrani okrog 1000 ton vode, potrebnih za njegovo pridelavo (Brown, 1999). Na ta način smo posredno že priča svetovni trgovini z vodo. Že sedaj so največje uvoznice žit države Severne Afrike in Jugozahodne Azije, trend pa se bo verjetno še okrepil. Države v razvoju se na primanjkljaj vode običajno odzovejo z varčevanjem v kmetijstvu, ki je politično šibko zastopano. V zameno krepijo delovno intenzivno industrijo za izvoz, da bi z deviznim prilivom med drugim pokrivali tudi stroške uvoza hrane (Brown, 2001). Prevelika odvisnost od uvoza hrane je za gospodarsko šibke države še posebej slaba, pogosto sokriva za njihovo zadolževanje in okrnitev uvoza ostalih potrebnih dobrin (Gardner, 2002). Druga tipična strategija reševanja pomanjkanja vode in ohranjanja kmetijske proizvodnje je poseganje v zaloge podzemne vode, kar je dolgoročno prav tako neugodno (ibid.). Smotrna raba vode v kmetijstvu je namreč pogosto povezana z znatnimi naložbami (npr. v kapljično namakanje), ki si jih države v razvoju težko privoščijo. Posledice pretirane rabe so vidne tudi na primeru velikih rek, kot sta Nil in Rumena reka, ki jih odvzem vode za namakanje izčrpa v tolikšni meri, da v sušnem obdobju občasno ne dosežejo več morja. Vzporedno z njimi se osušujejo tudi številna druga kopenska vodna telesa in mokrišča ter vodonosniki (Living …, 2004, str. 16), ključni za preživetje ekosistemov. Ob napovedani prebivalstveni rasti naj bi se do leta 2025 delež svetovnega prebivalstva v državah z zmernim do velikim primanjkljajem vode povečal s tretjine na polovico in več (4 milijarde) prebivalstva, v kolikor institucije ne bodo omogočile boljše zaščite in razdelitve vodnih virov (World Development …, 2003). Čeprav naj bi bilo v naslednjih desetletjih globalno vode še dovolj, se bodo z znatnimi primanjkljaji soočile prav vse celine. Predvidevana zaostritev konfliktov glede rabe tal in voda naj bi bila najhujša v že sedaj vododeficitarnih območjih Severne Afrike, Južne in Jugozahodne Azije. Konflikti ne bodo le med gospodarskimi in okoljevarstvenimi interesi, ampak tudi med urbano (visokoprofitno) ter kmetijsko (nizkoprofitno) rabo (ibid., str. 86). V politiki gospodarjenja z vodnimi viri bo morala v državah v razvoju pomembno vlogo odigrati tudi oskrba s pit- 84 GeograFF 4 no vodo, ki je bila leta 2002 zagotovljena le 79 % prebivalcev držav v razvoju. Poleg mili- jarde prebivalcev brez dostopa do pitne vode (The Mil ennium …, 2005, str. 30) in raz- položljivosti vodnih virov postaja enako resna tema v državah v razvoju tudi slabšanje kakovosti vodá zaradi vse bolj obsežnega onesnaževanja s strani industrije, prometa, kmetijstva in drugih dejavnosti. Prizadevanja razvitih držav za boljšo kakovost vodnih virov so države v razvoju zaenkrat v pretežni meri zaobšla iz socialno-ekonomskih razlogov, v prihodnosti pa se jim ne bo več mogoče izogniti. Predstavitev globalnih okoljskih problemov, prispevkov posameznih držav in delov sveta k njihovemu nastanku in reševanju lahko zaključimo z napovedjo, da bo mednarodno po- litiko 21. stoletja zagotovo pomembneje zaznamovalo vprašanje o pravični delitvi ome- jenih naravnih virov in samočistilnih sposobnosti planeta. Tovrstni dogovori bodo morali državam v razvoju prinesti večje omejitve, državam v razvoju pa dopuščati možnost socialno-ekonomskega razvoja ob zmernih pritiskih na okolje. 4.2. GOSPODARSKI RAZVOJ IN PRITISKI NA OKOLJE Trendi izčrpavanja naravnih virov in preobremenjevanja storitev okolja, kot dveh sodobnih spremljevalcev gospodarskega razvoja, se na sintezen in razumljiv način zelo dobro kažejo v konceptu ekološkega odtisa. Slednji preko sledenja tokom snovi in energije opozarja predvsem na vplive globalnih, nacionalnih, regionalnih in lokalnih vzorcev proizvodnje in potrošnje na okolje. Izračunavanje ekološkega odtisa temelji na seštevanju površin, potrebnih za proizvodnjo hrane in vlaken, za absorpcijo odpadnih snovi, ki so posledica rabe energije, in površin, namenjenih raznovrstni infrastrukturi. Ker prebivalci določenega območja običajno po- rabljajo naravne vire in okoljske storitve z različnih koncev sveta, se v končni bilanci povr- šine zmanjšajo glede na njihov izvoz oziroma povečajo uvozu ustrezno (Living …, 2004, str. 10). Ekološki odtis torej podaja ekvivalentno območje produktivnih zemljišč in vodnih ekosistemov, potrebnih za proizvodnjo porabljenih virov in asimilacijo proizvedenih emisij določenega prebivalstva na določeni stopnji materialnega življenjskega standarda, ne glede na to, kje se te površine nahajajo (Global …, 2002). Končni preračun na prebivalca torej podaja obseg potrebnih ekoloških kapacitet za podporo obstoječe potrošnje proiz- vodov oziroma celotnega življenjskega sloga (Hawken, Lovins, Lovins, 2004, str. 51). Model ekološkega odtisa sta v devetdesetih letih 20. stoletja začela razvijati Mathis Wackernagel (organizacija Redefining Progress) in Wil iam Rees (univerza Britanska Ko- lumbija), pozneje pa je doživel še mnoge dopolnitve in pretežno pozitiven odziv pozna- valcev. Mnogi ga tako označujejo za najbolj zanimiv način kvantitativne opredelitve vpli- va človekove družbe na okolje, ki zaradi svoje preproste logike igra veliko vlogo tudi pri ozaveščanju in izobraževanju prebivalstva (Bossel, 1999; Wheeler, 2004). Poleg razum- ljivosti govori kazalcu v prid tudi povezovanje idej razvoja, pravičnosti in logike trajnostno sonaravnega razvoja. Preračun na površino, in ne v energijo ali denarne enote, je zelo 85 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami plastičen in omogoča številne zgovorne primerjave glede preseganja nosilnih zmogljivosti okolja na proučevanih območjih, učinka različnih stopenj dohodka in tehnološke razvitosti na okolje in kaže na odvisnost vsakokratnega prebivalstva od trgovanja (Hardi, Barg, 1997, str. 50). K slabostim kazalca gre prišteti zlasti določene poenostavitve pri izračunavanju, medtem ko se metodologija še vedno nenehno izboljšuje in dopolnjuje. Model ekološkega odtisa se je sprva uporabljal predvsem na primerih posameznih mest in regij, šele pozneje tudi za celotne države in svet. Znani so zlasti izračuni ekoloških odtisov mest v razvitih državah. London (12 % prebivalstva Velike Britanije, živečih na 170.000 ha) ima po izračunih Herberta Girardeta ekološki odtis 21 milijonov ha, kar je 125-kratna površina samega mesta oziroma ekvivalent vseh produktivnih zemljišč v Veliki Britaniji (Global …, 2002, str. 243). Podobno je Wil iam Rees za Vancouver prišel do ekološkega odtisa velikosti 174-kratne površine mesta (ibid.), drugi raziskovalci pa so za 29 največjih pribaltskih mest ugotovili, da potrebujejo ekološke storitve območij, ki za 500- do 1000- krat presegajo njihovo površino (World Resources …, 2001, str. 145). Medtem ko naj bi povprečno severnoameriško mesto s 650.000 prebivalcev za zadovoljevanje svojih potreb (z izjemo industrije) potrebovalo 30.000 km2 površin (ustrezno površju poldruge Slovenije), bi podobno mesto v Indiji potrebovalo le 2.900 km2 površin (Global …, 2002, str. 243). Podobna razmerja zasledimo tudi pri splošnih primerjavah ekoloških odtisov razvitih držav in držav v razvoju, vendar je pri tem treba opozoriti, da ekološki odtis premožnih slojev v državah v razvoju ni nič manjši od odtisa razvitih držav oziroma je nekajkrat večji od povprečnega odtisa vsakokratne države v razvoju (The Jo’burg Memo …, 2002). Slika 30: Gibanje ekološkega odtisa človeštva v obdobju 1961–2001 Prirejeno po: Living..., 2004. 86 GeograFF 4 Skupni ekološki odtis človeštva za določeno leto se prikazuje s številom planetov, pri čemer en planet ustreza skupni letni bioprodukciji vseh ekosistemov na planetu. Leta 2001 je bil ekološki odtis 2,5-krat večji kot leta 1961 (Slika 30), medtem ko se je v istem obdobju svetovno prebivalstvo podvojilo. Globalni ekološki odtis je leta 2001 znašal 13,5 milijarde globalnih hektarov (gha) ali 2,2 gha na prebivalca, kar je za okrog 20 % presegalo zmogljivosti planeta (Living …, 2004). Globalni hektar (gha) je enota, na katero se preračunava tako ekološki odtis kot tudi biološka produkcija ekosistemov in ustreza hektaru s povprečno svetovno bioprodukcijo. Bioprodukcija planeta je leta 2001 znašala 11,3 milijarde gha ali v povprečju 1,8 gha na prebivalca (ibid.). Ekološki deficit (t.j. razlika med bioprodukcijo in ekološkim odtisom) na prebivalca je posledično znašal 0,4 gha. Takšno preseganje zmogljivosti pomeni neposredno izčrpavanje naravnega kapitala in ni možno za nedoločen čas. Presežek ekološkega odtisa nad bioprodukcijo pa se stalno povečuje že od sredine osemdesetih let 20. stoletja, zaradi česar se povratno zmanjšuje razpoložljiva planetarna bioprodukcija, na katero vpliva tako obseg produktivnih površin kot tudi njihova produktivnost. Po poročilu Living Planet Report (2004) z zadnjimi objavljenimi podatki, ki omogočajo meddržavne in časovne primerjave, se je v obdobju 1961–2001 povprečni ekološki odtis na prebivalca držav z visokimi dohodki stalno povečeval – s 3,8 na 6,4 gha, v zadnjem de- setletju za skupno 8 %. Istočasno se je v državah s srednjimi in nizkimi dohodki (ustrezajo oznaki držav v razvoju po Svetovni banki) povprečni ekološki odtis na prebivalca le malo spreminjal. V obdobju 1961–2001 je narasel z 1,4 na 1,5 gha na prebivalca, v zadnjem desetletju pa je celo upadel za 8 %, saj je bila prebivalstvena rast (indeks rasti 2001–1991: 116) prvič hitrejša od rasti skupnega odtisa (indeks rasti 2001–1991: 107). Države z visoki- mi dohodki s skupno 920 milijonov (ali 15 %) prebivalcev so leta 2001 prispevale 44 % k skupnemu ekološkemu odtisu, države v razvoju pa s 5.197 milijonov (ali 85 %) prebivalcev preostalih 56 %. V zadnjih štirih desetletjih se to razmerje ni bistveno spremenilo, čeprav se je v tem času več kot podvojilo število prebivalstva držav v razvoju (indeks rasti 224) in tudi njihov skupni ekološki odtis (indeks rasti 230). Planetarni ekološki odtis človeštva sta tako gnala kvišku na eni strani silovito povečevanje potrošnje v državah z visokimi dohodki in prebivalstvena rast v državah v razvoju. Za leto 2001 je z izračuni ekološkega odtisa na prebivalca razpolagalo 143 držav (Slika 31). Prva mesta so tega leta zasedali Združeni arabski emirati (9,9 gha na prebivalca), Združene države Amerike (9,5 gha na prebivalca), Kuvajt (9,5 gha na prebivalca) in Avstralija (7,7 gha na prebivalca), ki so jim z nad 5 gha na prebivalca sledile še druge razvite države. Slednje so z izjemo Italije, Japonske in Južne Koreje presegale dvakratno svetovno pov- prečje, tako kot tudi Izrael in Saudova Arabija. Tri petine držav je ostalo pod svetovnim povprečjem – poleg držav v razvoju le še nekatere tranzicijske, ki so pretežno po zaslugi gospodarskega upada v devetdesetih letih 20. stoletja znatno znižale svoj ekološki odtis (npr. Tadžikistan, Gruzija, Armenija, Kirgizistan, Moldavija, Azerbajdžan, Uzbekistan in tudi Albanija). Bistveno pod svetovnim povprečjem ostaja velika večina afriških in azijskih dr- žav, izrazito nadpovprečni (3,0 gha prebivalca in več) pa so le Združeni arabski emirati, Ku- 87 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami alca leta 2001 ki odtis na prebiv lika 31: EkološS 88 GeograFF 4 vajt, Saudova Arabija, Izrael, Libija in Malezija, ki so večinoma v svetovnem vrhu tudi po potrošnji energije. Še bolj zgovoren od skupnega ekološkega odtisa na prebivalca je njegov razrez po posameznih vključenih sestavinah. Prvo predstavlja poraba hrane, vlaken in lesa (razen za kurjavo), zaradi česar vključuje pašnike, travnike, gozdove in ribolovna območja. Ob hitrem naraščanju potreb po živalskih proizvodih je v obdobju 1961–2001 znašal porast odtisa zaradi rabe pašnih površin 186 % in ribolovnih območij 98 %. Skupno je ta del odtisa porasel za 42 %, kar je malo v primerjavi z energetskim delom odtisa, ki je istočasno doživel rast v višini 700 %. Razmerje energetskega odtisa med Afriko in Severno Ameriko je bilo leta 2001 kar 1 : 14,5 (Preglednica 7), razmerje pri hrani, vlaknih in lesu pa 1 : 4,3. Energetski odtis tudi sicer kaže največje razlike med državami različnih dohodkovnih skupin, saj lahko ljudje porabimo le določene količine hrane, medtem ko je raba energije omejena le s potrošnikovo kupno močjo (Living …, 2004). V skupnem ekološkem odtisu se poleg omenjenih dveh sestavin upoštevajo še izračuni zasedenih površin, kjer površje zavzema infrastruktura za bivanje, promet, industrijsko proizvodnjo in energetiko (ibid.). Preglednica 7: Struktura in gibanje ekološkega odtisa v obdobju 1991–2001 Biopro- Ekološki Spremembe Ekološki odtis, 2001 dukcija deficit na prebivalca, (globalni ha na prebivalca) 2001 2001** 1991–2001 (%) Skupina držav* hrana, vlakna, energija zasedene ekološki biopro- les površine skupaj (globalni ha na prebivalca) odtis dukcija Države Afrike 0,7 0,4 0,06 1,2 1,3 –0,1 –5 –18 Države Bližnjega 0,7 1,3 0,08 2,1 1,0 1,1 –27 –16 vzhoda in Sr. Azije Države Azije 0,7 0,6 0,06 1,3 0,7 0,6 6 –11 in Oceanije Države Latinske 1,2 0,8 0,07 3,1 5,5 –2,4 6 –12 Amerike Države Severne 3,0 5,8 0,42 9,2 5,4 3,9 7 –11 Amerike Države 1,9 3,0 0,17 5,1 2,1 3,0 5 –7 Zahodne Evrope Države Srednje 1,4 2,2 0,07 3,8 4,2 –0,4 –23 0 in Vzhodne Evrope Svet 0,9 1,2 0,07 2,2 1,8 0,4 –2 –12 Vir: Living …, 2004. Opombe: *regionalizacija se ne ujema povsem z drugimi v tem delu, **pozitivne vrednosti kažejo ekološki deficit, negativne vrednosti pa presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom. Pri uporabi in tolmačenju podatkov o ekološkem odtisu velja opozoriti, da je model še razmeroma mlad in se stalno izboljšuje, tako kot se izboljšujejo tudi vhodni podatki. Ne glede na morebitno slabšo kakovost podatkov ali poenostavitev na nekaterih področjih pa so izračunani trendi in stanje pomembni in dragoceni z vidika nadaljnjega usmerjanja 89 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami razvoja. Sami po sebi so zelo zgovorni tudi izračuni naraščajočega ekološkega deficita, razkoraka med bioprodukcijo in ekološkim odtisom, ki ga država lahko pokriva zgolj z uvozom ali pa izčrpavanjem lastnih virov. V zadnjih desetih letih se je ekološki odtis po- večal z 12,196 na 13,495 milijarde gha, toda zaradi istočasne rasti prebivalstva se je sled- nje odrazilo celo v dvoodstotnem znižanju povprečnega odtisa na prebivalca, medtem ko je bioprodukcija na prebivalca, tudi zaradi sočasnih pritiskov na ekosisteme, upadla za 12 %. Preprosti izračuni pokažejo, da bi ob predvideni rasti prebivalstva in podvojitvi povprečnega življenjskega standarda do leta 2050 letno potrebovali bioprodukcijo treh planetov in pol. V kolikor bi sredi 21. stoletja vsi živeli na način današnjega povprečnega prebivalca ZDA, bi k prejšnji oceni morali dodati še štiri do pet planetov. Že ob današnjem številu prebivalcev bi namreč takšen način življenja terjal bioprodukcijo več kot petih planetov. Pričakovano visok ekološki deficit v razvitih državah se dandanes pokriva z obremenje- vanjem skupnih planetarnih ponorov in z izčrpavanjem naravnih virov v državah v razvoju, kar mnogi označujejo kot ekoimperializem (Dalby, 2003). Potrošniki preko svoje kupne moči usmerjajo tokove naravnih virov iz držav v razvoju v razvite države, čeprav ne gre pozabiti niti na kupno moč premožnih v državah v razvoju. Nanje odpade nesorazmerno velik delež skupnih državnih pritiskov na okolje, kar še poudarja skrajno nepravično razdelitev okoljskega kapitala. Posledično je bolje govoriti o najbogatejših 20 % svetovnega prebivalstva, ki porabijo 70–80 % svetovnih virov: 45 % svežega mesa in rib, 68 % elektrike, 84 % papirja ipd. Obratno najrevnejša petina prebivalstva porabi manj kot 5 % omenjenih storitev in blaga (The Jo’burg Memo …, 2002, str. 17; Global …, 2002, str. 35). Na ta način se slabša ne le socialno-ekonomski, ampak tudi okoljski položaj revnega prebivalstva. Slika 32: Bruto domači proizvod na prebivalca in ekološki odtis držav sveta, 2001–2002 12,0 10,0 8,0 6,0 Ekološki odtis 4,0 (globalni ha/prebivalca) 2,0 0,0 0 10.000 20.000 30.000 40.000 50.000 60.000 70.000 BDP na prebivalca (PKM, USD) 90 GeograFF 4 Ker je ekološki odtis funkcija števila prebivalstva in materialne rabe na prebivalca, se ukrepi preprečevanja ekološkega zadolževanja nanašajo zlasti na (Living …, 2004, str. 20): varovanje in regeneracijo ekosistemov in biotske raznovrstnosti z namenom ohranjanja bioprodukcije in okoljskih storitev, zniževanje (rasti) svetovnega prebivalstva, zniževanje porabe blaga in storitev na prebivalca, izboljševanje učinkovitosti rabe naravnih virov. O velikih tovrstnih rezervah govorijo na primer ocene Dahla (1998), da je v visoko razvitih državah tehnično možno povečati učinkovitost rabe energije in virov za faktor deset s sočasno malim vplivom na življenjski standard. Posledična sprostitev virov bi lahko revnim in državam v razvoju omogočila velik napredek. Zaradi pričakovane rasti svetovnega prebivalstva in želje po vsesplošnem napredku se pogosto zastavlja tudi vprašanje povezanosti gospodarskega razvoja s pritiski na okolje. V ta namen zasnovana razsevna grafikona za vse države sveta (Slika 32) in za države v razvoju (Slika 33) kažeta na statistično povezanost ekološkega odtisa na prebivalca in bruto domačega proizvoda na prebivalca po pariteti kupne moči. Slednje dokazujejo tudi izračuni korelacij, ki pokažejo visoko pozitivno korelacijo oziroma tesno statistično povezanost obeh spremenljivk, saj znaša Pearsonov koeficient v primeru vseh držav sve- ta 0,827 in v skupini držav v razvoju 0,862. Pri izračunavanju korelacij je v obeh primerih zadovoljeno merilu simetričnosti porazdelitve proučevanih spremenljivk (obe spremen- ljivki sta asimetrični v desno). Slika 33: Bruto domači proizvod na prebivalca in ekološki odtis držav v razvoju, 2001–2002 12,0 10,0 8,0 6,0 Ekološki odtis 4,0 (globalni ha/prebivalca) 2,0 0,0 0 5.000 10.000 15.000 20.000 25.000 30.000 BDP na prebivalca (PKM, USD) 91 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Kljub visoki statistični povezanosti bi bilo preveč poenostavljeno trditi, da je ekološki odtis držav zgolj odraz stopnje njihove gospodarske razvitosti in števila prebivalstva, saj nanj vpliva še vrsta drugih dejavnikov. Običajno se vpliv na okolje (V) izraža z enačbo, ki povezuje prebivalstvo (P), njegovo kupno moč oziroma gmotno stanje (K) in razpoložljivo tehnologijo (T) (Middleton, 2004; State of world …, 2004): V = P x K x T Po tej poenostavljeni enačbi predstavlja največjo gonilno silo za povečevanje ekološkega odtisa (kot sinteznega prikaza vplivov na okolje) prav hitro rastoče svetovno prebivalstvo z vse večjo razpoložljivo tehnološko močjo, ki pa mu vsekakor gre priznati pravico do razvoja. Razvojne strategije, ki najprej dajejo prednost gospodarski rasti, kakovosti okolja pa se nameravajo posvetiti šele po dosegu določene razvojne stopnje, se praviloma zanašajo na tako imenovano okoljsko Kuznetsovo krivuljo. Makroekonomist Kuznets je bil znan po svoji teoriji povezav med dohodkovno neenakostjo in razvojem, zasnovano na trditvi, da so manj razvite družbe prvotno poznale nizko stopnjo dohodkovne neenakosti, ki pa se je s procesom industrializacije postopoma zviševala, v postindustrijski družbi pa ponovno znižala. Ekonomisti so pozneje sklepali po analogiji, da podobno razmerje obstaja tudi med gospodarsko razvitostjo in kakovostjo okolja. Potemtakem bi se prvotno nizko ones- naževanje povečevalo v obdobju hitre industrializacije, v zrelih gospodarstvih pa bi se ponovno zmanjšalo (Gray, Moseley, 2005). Tovrstnih razmišljanj ni podpirala le ekonomska teorija, ampak tudi psihološka in sociološka literatura s hierarhijo potreb, po kateri naj bi prebivalci z zadovoljenimi osnovnimi potrebami dajali prednost potrebam višjega reda, kamor sodi tudi kakovostno okolje. Premožnejše družbe naj bi zato več investirale v preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja (ibid.; World Development …, 2003). Kljub številnim razlagam v prid omenjeni teoriji, pa so empirični dokazi zelo neenotni. Vrsta novejših raziskav resno spodbija okoljsko Kuznetsovo krivuljo, katere veljavnost se je potrdila le za določena onesnaževala – npr. pri lokalnem onesnaževanju zraka z žveplovim dioksidom, ogljikovim monoksidom in pri kakovosti voda. Prav nasprotno pa emisije ogljikovega dioksida praviloma naraščajo vzporedno z višanjem dohodka na prebivalca (ibid., Globalization …, 2002; Tietenberg, 2006). Odnos torej nikakor ni avtomatski in samoumeven, zato so na njem temelječe strategije zelo kratkovidne in bodo imele za posledico nepredvidljivo visoke socialno-ekonomske in okoljske stroške v prihodnosti. Potemtakem bi se morale države v razvoju takšnim razvojnim modelom izogibati. V tem smislu so ugotovitve Svetovne banke (World Development …, 2003), da se veliko držav v razvoju na okoljske probleme odzove prej, kot so se industrijske države na primerljivi razvojni stopnji, pozitivne. Širjenje znanja o vplivih degradacije in nove tehnologije lahko pri tem prispevajo k boljšim odločitvam držav v razvoju in k bolj učinkoviti rabi virov. Globalizacija v tem primeru igra pozitivno vlogo, čeprav je v državah v razvoju opaziti tudi veliko njenih negativnih učinkov. Sachs (2000) med njimi izpostavlja predvsem roparsko 92 GeograFF 4 izčrpavanje naravnih virov zaradi priliva tujih investicij, zastajanje državnih okoljskih politik v korist ekonomske globalizacije, večanje rabe naravnih virov zaradi nižanja njihovih cen na svetovnih trgih, povečevanje obsega prometa, zlasti letalskega, in z njim povezanih okoljskih pritiskov. Velik vpliv na naravne vire imajo tudi krize zaradi nihanja vrednosti državnih valut in zadolženosti držav. Zgovoren primer nudi azijska gospodarska kriza z resnimi socialnimi in okoljskimi posledicami koncem devetdesetih let 20. stoletja. Zaradi nje je v Aziji padlo v revščino več deset milijonov ljudi, saj so odrasli izgubili službe, več milijonov otrok pa je prenehalo obiskovati šole, mnogi so bili s strani obubožanih družin prisiljeni celo v prostitucijo. Države in podjetja so oklestila izdatke za okolje, da bi preprečili bankrot, v Indoneziji pa se je v iskanju hitrega zaslužka povečal lov na ogrožene opice, tigre in druge vrste (French, 2000, str. 195). Strahovi pred podobnimi akcijami se povečujejo tudi s pojavom gospodarske krize koncem leta 2008, posledice katere je zaenkrat še nemogoče napovedati. V povezavi z okoljskimi posledicami gospodarskega razvoja v državah v razvoju se po- gosto izraža strah, da bi države v želji po zviševanju svoje konkurenčnosti zniževale okoljske standarde in postale tako imenovani onesnaževalski pristani ali zatočišča (angl. pol ution havens). Vendar tudi v tem primeru številne študije in empirični dokazi niso uspeli potrditi pomembnega obsega takšne prakse (Eskeland, Harisson, 1997; Human …, 1999; OECD …, 2001; Tietenberg, 2006). Stroškovno naj bi se lokacije med seboj bolj razlikovale zaradi dejavnikov, kot so transport, infrastruktura in ekonomska politika, tako da naj bi bil v primerjavi s tem strošek prilagajanja okoljskim regulativam relativno nizek. Čeprav se države v razvoju soočajo z resnimi problemi industrijskega onesnaževanja, pa to praviloma ni posledica učinka omenjene selitve onesnaževanja. Celo nasprotno – marsikatera multinacionalka prinese v države v razvoju čistejšo tehnologijo, saj ima za- radi optimiranja proizvodnje poenoteno tehnologijo po vsem svetu, ki pogosto znatno presega okoljske standarde posameznih držav (Globalization …, 2002, str. 132). Dejanska selitev industrije v države v razvoju se najpogosteje odvija iz povsem drugih razlogov, vključujoč ceno in kakovost delovne sile, razpoložljivost naravnih virov, kakovost infra- strukture, politično stabilnost, bližino velikih in obetajočih trgov. Pri tem pa vendarle lahko mnoga podjetja izkoriščajo tudi ohlapne okoljske predpise in prav tako se vlade zaradi konkurenčnosti bojijo dvigovati okoljske standarde (Sustainable …, 2001; French, 2000a), pred čimer svarijo tudi posamezne okoljske nevladne organizacije. Vendar tudi slednjim s študijami primerov ni uspelo potrditi omenjenih bojazni oziroma so si pridobljeni rezultati zelo nasprotujoči in se izgubljajo v metodoloških razpravah. Po drugi strani pa dvom zavračajo tudi ekonomski modeli, ki ocenjujejo prilagajanje okoljskim predpisom v večini podjetij na povprečno dva do tri odstotke celotnih proizvodnih stroškov, višje pa le v določenih materialno intenzivnih dejavnostih (Sustainable …, 2001, str. 224). Glede na ugotovljeno povezanost gospodarskega napredka s povečevanjem vplivov na okolje države v razvoju ne bi smele ponavljati preteklih napak razvitih industrijskih držav in odlagati reševanje okoljskih problemov na poznejši čas. Varovanje okolja bi moralo biti enakovreden sestavni del njihovih politik, ki bi se morale osredotočiti zlasti na izkoriščanje prednosti naprednih tehnologij in pozitivnih učinkov ekonomske globalizacije. 93 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami V nasprotnem primeru bo degradacija okolja imela hude socialne učinke ter povratno močan negativen in zaviralen vpliv na njihove prihodnje gospodarske možnosti. 5. POVEZAVE MED DRUŽBENIMI IN OKOLJSKIMI VIDIKI NAPREDKA DRŽAV V RAZVOJU 5.1. PREBIVALSTVENA RAST IN PRITISKI NA OKOLJE Povezave med okoljskim in družbenim razvojem so še zadnja manjkajoča dimenzija v ob- ravnavani triadi okolje – družba – gospodarstvo. Zaradi že predstavljenega izčrpnega ori- sa značilnosti družbenega razvoja ter stanja in procesov na okoljskem področju v državah v razvoju, se pričujoče poglavje osredotoča izključno na iskanje povezav med obojim. Poleg razmerij med družbenim razvojem in pritiski na okolje se še posebej izpostavljata odnos med revščino in okoljem ter nekateri dodatni vidiki posledic predvidene prebivalstvene rasti. Pri razpravi o povezavah med prebivalstveno rastjo in okoljskimi pritiski se je potrebno zavedati, da prebivalstvena rast zadeva prav vsa okoljska vprašanja. Povečanje prebivalstva je glede na današnje vzorce proizvodnje in potrošnje nujno povezano tudi z naraščanjem skupnih pritiskov na okolje, saj rezultati povečevanja učinkovitosti tehnologij ne dohitevajo rasti prebivalstva. Po enačbi, kjer so pritiski na okolje funkcija števila prebivalstva, njiho- ve materialne blaginje in tehnologije, pa se pritiski na okolje povečujejo tudi še po umi- ritvi prebivalstvene rasti, saj je višanje materialne blaginje obstoječemu prebivalstvu praviloma eden poglavitnih ciljev. Takšna razmišljanja potrjujejo gibanja v večini razvitih držav, kjer se pritiski na okolje povečujejo navkljub skromnemu povečevanju ali celo stag- naciji števila prebivalstva. Navezava rasti prebivalstva in osebne potrošnje potiska naše zahteve preko planetarnih zmogljivosti, ki pa ostajajo omejene oziroma se zaradi degra- dacije ekosistemov celo zmanjšujejo. Prenovljene napovedi prebivalstvene rasti do leta 2050 (UNPD, 2005a) kažejo, da bo tega leta po srednji projekciji na svetu živelo okrog 9.100 milijonov prebivalcev. Medtem ko naj bi ostajalo število prebivalstva današnjih razvitih držav nespremenjeno (1.200 milijonov) in bi se v večini držav v razvoju prebivalstvena rast nekoliko umirila ter povzročila porast prebivalstva z današnjih 4.500 na 6.100 milijonov, pa bi skupina tako imenovanih najmanj razvitih držav doživela več kot podvojitev prebivalstva, z 800 milijonov leta 2005 na 1.700 milijonov leta 2050. Čeprav si je težko predstavljati obseg pritiskov na okolje s strani do- datne poltretje milijarde prebivalstva, se je možno o učinkih podučiti iz preteklih trendov. Brown s sodelavci (1999, str. 25) ugotavlja, da se je v pretekli polovici stoletja poraba lesa za ogrevanje podvojila, poraba žit in vode potrojila, fosilnih goriv početverila in poraba pa- pirja povečala za šestkrat. Pri naštetih povečanjih so razmerja med povečanjem pov- praševanja zaradi prebivalstvene rasti na eni in zaradi naraščajočega potrošništva na drugi strani zelo različna. Tako nastane večina povpraševanja po papirju po zaslugi dviga 94 GeograFF 4 blaginje, večina porabe lesa kot goriva, vode in žit pa zaradi prebivalstvene rasti. Od leta 1950 se je namreč poraba žit na osebo v povprečju zvišala le za 30 %. Pri fosilnih gorivih sta za rast porabe približno v enaki meri odgovorna rast prebivalstva in potrošnje (ibid.). Po- sledično je pri ocenah prihodnjih pritiskov potrebno upoštevati oba dejavnika in alternativo omejevanju potrošnje bo v 21. stoletju lahko predstavljalo le izboljševanje tehnologij. V kolikor združimo spoznanja o obstoječih pritiskih na okolje in predvideno povečanje šte- vila prebivalstva, pridemo do zaskrbljujočih zaključkov. Številne države že danes beležijo znaten ekološki deficit na prebivalca bodisi na račun porabe domačih ali uvoženih virov. Po zaslugi visoke bioprodukcije je veliko tropskih držav v razvoju leta 2001 imelo pozi- tivno bilanco, kar pa se utegne izničiti z naraščanjem prebivalstva. Bolj ali manj konstant- na bioprodukcija se bo razdeljevala na čedalje večje število prebivalstva, ki bo ob tem želelo še povečati svoj ekološki odtis. Posledično se utegne ekološki deficit na prebi- valca nesorazmerno hitro povečevati. Po napovedih Združenih narodov (UNPD, 2005) lahko do leta 2050 pričakujejo najmanj potrojitev prebivalstva Afganistan, Burundi, Čad, Gvineja Bissau, Kongo, DR Kongo, Liberija, Mali, Niger, Uganda in Vzhodni Timor. Veči- na omenjenih držav na začetku 21. stoletja še ni beležila ekološkega deficita, z izjemo Ugande in Burundija, kar pa je pričakovati ob povečanju prebivalstva. Predvidena visoka prebivalstvena rast bo pomenila zlasti velik pritisk na relativno skromne naravne vire sušnih in polsušnih območij Afrike in Azije. Več kot podvojitev prebivalstva lahko v prihodnjih de- setletjih pričakujejo na primer Somalija, Eritreja, Etiopija, Jemen, Zahodna Sahara in Irak, nekaj manj pa Egipt, Libija, Sudan, Alžirija, Mavretanija, Oman, Pakistan (Slika 34). V celoti naj bi v obdobju 2005–2050 polovica porasta števila prebivalstva odpadla na vsega osem držav, in sicer po velikosti prispevka na: Indijo, Pakistan, Nigerijo, DR Kongo, Bangladeš, Ugando, ZDA, Etiopijo in Kitajsko (ibid.). Z izjemo DR Kongo imajo že danes vse omenjene države znaten ekološki deficit. Ob navajanju prebivalstvenih projekcij pa je treba vendarle poudariti, da upoštevajo zgolj demografske dejavnike na podlagi obstoječih trendov in preteklih izkušenj in ne vključujejo morebitnih socialnih, okoljskih ali ekonomskih ovir, ki se utegnejo pojaviti v prihodnosti in zavreti rodnost ali nepredvidljivo povečati smrtnost. Težko si je na primer predstavljati porast prebivalstva pretežno puščavskega Jemna z 21 na 59 milijonov prebivalcev, saj se že sedaj spopadajo z resnim pomanjkanjem vode in obdelovalnih površin za gojenje žita (le še 0,03 ha na prebivalca) (Brown, Gardner, Halweil, 1999), večina socialno-ekonomskih kazalcev pa je izrazito neugodnih. Država je bila leta 2002 po indeksu človekovega raz- voja na 149. mestu. Podobne razmere in pomisleki bi veljali tudi za Čad (167. mesto po in- deksu človekovega razvoja, predviden porast z 9 na 31 milijonov prebivalcev), Niger (176. oz. predzadnje mesto po indeksu človekovega razvoja, predviden porast s 14 na 50 milijo- nov prebivalcev) in še nekatere druge države. V primerjavi z Jemnom so na boljšem pred- vsem zaradi večjih zalog vodnih virov in posledično boljših možnosti za prehranitev do- datnega prebivalstva. Okoljski vpliv prebivalstvene rasti je zagotovo največji takrat, ko ta sovpade z visoko stop- njo rabe virov na prebivalca. Navedimo kot primer države, ki so imele ekološki odtis na 95 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami alstva do leta 2050 ki deficit leta 2001 in predvidena rast prebiv lika 34: EkološS 96 GeograFF 4 prebivalca leta 2001 višji od 5,0 gha in indeks rasti prebivalstva 2005–2050 višji od 150: Saudova Arabija, Združeni arabski emirati, Kuvajt, Izrael. Podobno bi ob predpostavki ne- spremenjenih državnih ekoloških odtisov na prebivalca samo ekološki odtis predvide- nih dodatnih 97 milijonov prebivalcev ZDA ustrezal ekološkemu odtisu dodatnih 1.082 milijonov prebivalcev v skupno šestih državah v razvoju (Indija, Pakistan, Nigerija, DR Kon- go, Bangladeš, Uganda), ki bi se jim absolutno število prebivalcev do leta 2050 najbolj povečalo. Na porabo virov vzporedno s prebivalstveno rastjo vpliva tudi povečevanje števila gos- podinjstev. V obdobju med letoma 1970 in 2000 se je povprečno število članov v gos- podinjstvih držav v razvoju zmanjšalo s 5,1 na 4,4, istočasno pa v razvitih državah s 3,2 na 2,5. Opaženi trend je posledica naraščanja dohodkov, urbanizacije in manjšanja družin, kar z okoljskega vidika pomeni povečane potrebe po novih stavbnih zemljiščih, surovinah in povečano rabo energije. Tudi v evropskih državah in na Japonskem, kjer se je začel upad prebivalstva, so takšni življenjski vzorci gonilo povišane potrošnje (State of world …, 2004, str. 18). Zgodovinsko se je na rast prebivalstva gledalo kot na glavni vir degradacije okolja (Tie- tenberg, 2006), kar je bilo deloma ovrženo z zgornjimi trditvami. Ne smemo pa zanemariti dejstva, da povečevanje gostote prebivalstva zaostruje obstoječe okoljske in socialne probleme – od razpoložljivosti obdelovalnih površin, vodnih virov, podnebnih sprememb, izgubljanja biotske raznovrstnosti, do problemov zaposlitve (Brown et al., 1999). Navedeni problemi se zaostrijo zlasti ob prisotnosti revščine, predvsem na podeželju, kjer so pre- bivalci najbolj neposredno odvisni od naravnih virov in ekosistemskih storitev. Večina pre- bivalstva v državah v razvoju se še vedno ukvarja s samooskrbnim kmetijstvom, zato so če- dalje številčnejše generacije postavljene pred izbiro enega ali več osnovnih scenarijev (Nebel, Wright, 1998, str. 147): razdelitev kmetij med otroke in/ali povečevanje intenzivnosti obdelave na obstoječih kmetijskih zemljiščih, pridobivanje novih obdelovalnih zemljišč na prej neobdelanih površinah, preselitev in iskanje zaposlitve v mestih, pridobivanje dohodka z nelegalnimi dejavnostmi in legalna ali nelegalna emigracija v druge države. Naštete možnosti se v različnih družbah udejanjajo v različnem obsegu (ibid.), vse pa ozna- čujejo številne in tudi medsebojno povezane okoljske in socialne posledice (Slika 35), ki imajo določen vpliv tudi na preostali svet. Državne meje lahko prečkajo tako okoljski pro- blemi kot migranti, oboje pa se odrazi tudi na gospodarskem področju vpletenih držav. S preseljevanjem podeželskega prebivalstva v mesta se prostorsko selijo tudi problemi, saj je v mestih za običajno slabo izobraženo in nekvalificirano delovno silo na voljo le ome- jeno število delovnih mest. Ob tem je zelo omejen tudi obseg dovoljenih mednarodnih mi- gracij, zato so revni prebivalci večinoma ujeti v splet slabih življenjskih pogojev bodisi na podeželju ali v mestih. Prebivalstvena rast pritiska na vedno nove obdelovalne površine, 9 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami ki so v preteklosti ostajale neobdelane iz tehtnih razlogov. Leta 2000 je na takšnih občut- ljivih območjih živelo 1,4 milijarde svetovnega prebivalstva, večinoma v državah v razvoju (Preglednica 8). Med občutljiva se prištevajo sušna območja brez možnosti namakanja (40 % prebivalstva), območja s prevlado obdelanih pobočij (17 % prebivalstva), za kme- tijsko obdelavo slabo primernih prsti (33 % prebivalstva) in območja občutljivih gozdnih ekosistemov (10 % prebivalstva). Kmetovanje jih še dodatno izpostavlja degradaciji, ero- ziji, poplavam in plazovom (World Development …, 2003, str. 60). Slika 35: Socialne in okoljske posledice prebivalstvene rasti Prirejeno po: Nebel, Wright, 1998, str. 153 Največji delež prebivalstva na občutljivih območjih imajo države Afrike in Jugozahodne Azije, medtem ko sta v absolutnih številkah daleč najbolj v ospredju Vzhodna in Južna Azija. Na občutljiva območja se prebivalci ne zatekajo le zaradi visoke rodnosti in agrarne prenaseljenosti boljših zemljišč, ampak tudi kot begunci in priseljenci zaradi naravno (poplave, požari, viharji, plazovi …) in družbeno pogojenih vzrokov (oboroženi konflikti, viso- ka brezposelnost v urbanih območjih …). Pretežno samooskrbna pridelava na kmetijah, ki jih pogosto vodijo ženske s skromno izobrazbo in dostopom do informacij ter s pogosto neurejenim zemljiškim lastništvom, v kombinaciji s prebivalstvenim pritiskom in strahom pred spremembami običajno vodi v nesonaravne prakse. Tudi vlade držav v razvoju so v preteklosti zanemarjale to vejo kmetijstva, večino pozornosti in izdatkov pa namenjale trž- nemu kmetijstvu (ibid.), ki se mu je samooskrbno pogosto moralo umikati na manj rodovitna območja. V prihodnosti se bo zato morala kmetijska politika na vseh ravneh te- meljito spremeniti, zlasti še ob napovedanem povečevanju števila prebivalstva, ki bo opi- sane razmere še zaostrilo. 98 GeograFF 4 Preglednica 8: Regionalna razporeditev prebivalstva občutljivih območij Število prebivalcev, Prebivalci na občutljivih območjih Skupina držav 2000 (milijonov) (milijonov) (%) Države Latinske Amerike 515,3 68 13,1 Države V Evrope in Srednje Azije 474,7 58 12,1 Države Bližnjega vzhoda in S Afrike 293,0 110 37,6 Države Podsaharske Afrike 658,4 258 39,3 Države Južne Azije 1.354,5 330 24,4 Države Vzhodne Azije in Oceanije 1.856,5 469 25,3 Države OECD z visokimi dohodki* 850,4 94 11,1 Ostale države 27,3 2 6,9 Svet 6.030,1 1.389 24,7 Skupaj brez držav OECD 5.179,7 1.295 26,9 Viri: World Development …, 2003, str. 61. Opomba: klasifikacija Svetovne banke (Priloga 1), * brez Južne Koreje. 5.2. ODNOS MED REVŠČINO IN OKOLJEM Trajnostni razvoj se spopada z dvema velikima izzivoma – revščino na eni strani in degra- dacijo okolja na drugi, pri čemer je temeljni cilj zmanjšanje revščine preko sonaravnega upravljanja ekosistemov. Zaradi pogostega prostorskega sovpadanja obeh pojavov se je v preteklosti uveljavilo prepričanje, da je za degradacijo okolja odgovorna prav revščina. Takšna razlaga je preveč poenostavljena in enostranska, zato velja povezavo med revščino in okoljem osvetliti z več zornih kotov. Pri obravnavi odnosov med družbenim razvojem in pritiski na okolje se tako še posebej osredotočamo na najbolj zapostavljeno svetovno skupino prebivalstva. V skladu s sodobnimi delitvami prebivalstva na globalizirane bogate in lokalizirane revne bomo izjemoma zanemarili bogato prebivalstvo držav v razvoju, ki je po življenjskem standardu, potrošniških navadah in možnostih zaščite pred posledicami degradacije okolja zelo podobno premožnim sodobnikom v razvitih državah. Poraba virov s strani obojih pa ima kljub temu velik vpliv na življenje revne svetovne večine, zato jih ni mogoče povsem izključiti iz odnosa med revščino in okoljem. Prav tako za bogato manjšino po vsem svetu veljajo podobni ukrepi odpravljanja in zmanjševanja škode v okolju, nastale kot posledica njene pretirane potrošnje. Revščino v skladu s predhodnimi opredelitvami razumemo v njenem najširšem smislu kot prikrajšanost na materialnem in socialnem področju (vključno s skrajno nizkimi dohodki, omejenim dostopom do zdravstvene oskrbe, izobraževanja in družbene vključenosti) in posledično kot kršenje osnovnih človekovih pravic (Poročilo …, 2003, str. 23). Enostransko razumevanje revščine kot vzroka degradacije okolja sega še v čas Thomasa Malthusa in njegove predpostavke, da se revni prej zatečejo k okolju škodljivim dejavnostim, saj naj ne bi bili sposobni razmišljati dlje od naslednjega obroka. Ideje so se oklenile tudi kolonialne sile v Afriki in Aziji in za degradacijo prsti, požigalništvo in deforestacijo krivile 99 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami lokalne kmetovalce (Gray, Moseley, 2005, str. 9). Šele z vzponom koncepta trajnostnega razvoja konec osemdesetih let 20. stoletja se je revščino in degradacijo okolja začelo obravnavati kot dvosmerni vzajemni proces (ibid.; Beck, 1997). V začetku devetdesetih let so sodelavci Worldwatch instituta (Brown et al., 1991) zagovarjali zapletenost povezav med obema, saj degradacija okolja peha v revščino čedalje večje število prebivalstva, medtem ko je revščina postala dejavnik okoljske degradacije, zato ni mogoče reševati enega problema brez vzporednega reševanja drugega. V sodobnosti se tudi vse bolj pou- darja različno naravo degradacije okolja, ki jo povzročajo revni in bogati. Po Becku (1997, str. 64) se s strani bogatih oz. z blagostanjem pogojeno uničevanje okolja “enakomerno porazdeljuje po celi zemeljski obli, medtem ko se z revščino pogojeno uničevanje okolja kopiči predvsem na kraju samem in se internacionalizira šele v obliki srednjeročnih stran- skih učinkov”. Na začetku 21. stoletja priznavajo tesne povezave med revščino in okoljem tudi vsi poglavitni razvojni programi, ki opozarjajo, da lahko ignoriranje okoljske trajnosti, četudi vodi h kratkoročnim ekonomskim dobičkom, prizadene revne ter spodkoplje dol- goročno zmanjševanje revščine (Human …, 2003). Gospodarstva večine držav v razvoju še vedno v veliki meri temeljijo na produktivnosti prsti, gozdov in ribolovnih območij. Raba pogosto presega obnavljanje teh virov in vodi v ekološki bankrot posameznih območij, kar lahko v skrajnem primeru sproži celo konflikte, revolucije, vojne in prisilne migracije (Hobbs, Salter, 2006). Čeprav je dolgoročno blaginja vseh ljudi – bogatih in revnih, živečih v državah v razvoju in v razvitih državah – odvisna od ekosistemskih storitev, so revni kratkoročno od njih mnogo bolj odvisni. Bogati si na primer lahko kupijo čisto vodo ali tehnologijo za njeno čiščenje, revni pa s svojimi omejenimi finančnimi viri te možnosti nimajo in so večinoma odvisni od javno dostopne vode (Exploring …, 2004, str. 10). Podobne so razmere pri pridobivanju energije, saj se v najrevnejših državah pridobi iz tradicionalnih virov, kot so gnoj, les ter ostanki pridelkov, več kot 80 % energije (Human …, 2003, str. 126). Draga fosilna goriva in alternativi viri energije ostajajo revnim cenovno nedostopni. 900 milijonov ljudi na svetu živi v absolutni revščini na podeželju, kjer so odvisni od rabe in prodaje naravnih proizvodov (ibid., str. 123). Nasploh živi na podeželju kar 70 % vsega revnega svetovnega prebivalstva (World Development …, 2003), ki nihanje cen primarnih dobrin in izčrpavanje naravnih virov občuti neposredno v spremembi svojega gospodarskega in socialnega položaja. Države v razvoju zaradi pomanjkanja kapitala težko vlagajo v zaščito gozdov, prsti, izbolj- šanje namakanja, energetsko bolj učinkovite tehnologije ali čistilne naprave, dolgovi pa jih pogosto silijo v razprodajo naravnih virov, ne glede na dolgoročne posledice (Brown et al., 1991, str. 151). V pomanjkanju materialnih dobrin je drugačno tudi razumevanje časa. V današnjem svetu je bogatim pomemben čas, ki jim ga praviloma vedno primanjkuje, medtem ko jim virtualno ali dejansko premagovanje razdalj ne predstavlja nobene ovire. Revni pa so obratno vezani na prostor (Beck, 1997), v katerem je prihodnost negotova, zato čas kot komponenta zanje ni pomemben v boju za vsakodnevno preživetje, prav tako ne okoljski problemi s posledicami na dolgi rok. 100 GeograFF 4 Pri odnosu do okolja igrajo pomembno vlogo tudi informacije in znanje. Revni običajno sprejemajo racionalne odločitve o delu, o zanje sprejemljivih tveganjih in vplivih na zdrav- je na podlagi omejenih informacij, s katerimi razpolagajo v danem institucionalnem in po- litičnem okviru (Shyamsundar, 2002, str. 13). Odločitve revnih v ozračju ekstremne ne- enakosti pogosto pogojujejo spodbude premožnega dela prebivalstva, ravno tako pa ne povzročajo nujno tudi degradacije okolja. V večini držav v razvoju so prav ne-revni tisti, ki pretežno izkoriščajo naravne vire in vplivajo na obseg rabe ter količino in kakovost virov, ki jih bodo deležne prihodnje generacije (Comim, 2002). Revni degradirajo okolje pogosto tudi zato, ker so jim bogate elite odrekle pravico do naravnih virov. Marsikdaj je namreč revno prebivalstvo odrinjeno na periferna območja večje občutljivosti in izpostavljenosti degradaciji (Human …, 2003). Vsled navedenih opažanj lahko politike zmanjšanja revščine pomembno pripomorejo k manjšim pritiskom na okolje. S pridom velja izkoristiti ugotovitve, da obstajajo na revnih po- deželskih območjih tesne povezave med visoko stopnjo smrtnosti otrok, visoko rodnostjo, rastjo prebivalstva in obsežno deforestacijo, ko kmetje sekajo tropske gozdove zaradi po- treb po lesu in novih obdelovalnih površinah. Sledeč verigi vzrokov, bi politike zmanjšanja smrtnosti otrok zmanjšale okoljske pritiske preko zmanjševanja rasti prebivalstva in njego- vega pritiska na občutljive ekosisteme (ibid., 2003, str. 123). Na ta način se prekine spi- rala, v kateri revščina povečuje degradacijo okolja, degradacija okolja pa revščino. Izbolj- šanje položaja žensk se pri tem šteje za enega najbolj učinkovitih ukrepov (State of world …, 2004). Ženske v državah v razvoju predstavljajo 67 % kmečke delovne sile, vendar so zaradi načinov dedovanja in zakonskih omejitev pogosto omejene pri odločan- ju, zagotavljanju dolgoročne prehranske varnosti svojim družinam in pridobivanju po- sojil za izboljšave v proizvodnji. Nasploh urejeno lastništvo zemljišč pomembno prispe- va k varovanju prsti in drugih virov (GEO Year …, 2005), podobno kot tudi izobraževan- je in ozaveščanje prebivalstva o posledicah nesonaravnih praks, ki pa ga je v večji meri deležno moško prebivalstvo. Pogosto je zaslediti poročanje o večji učinkovitosti okolje- varstvenih projektov, kjer so bile v izobraževanje in načrtovanje ter izvedbo enakovredno vključene ženske (ibid.; Nierenberg, 2002). V proučevanju odnosa med okoljem in revščino predstavlja naslednji izziv opredelitev okolj- skih problemov kot determinante revščine. Okolje najbolj neposredno vpliva na življenje in blaginjo ljudi preko ekosistemskih storitev: podpornih, oskrbnih, kulturnih in storitev reguliranja (Slika 37). Najbolj je od njih odvisno prav revno prebivalstvo, saj mu pogosto predstavljajo edini razpoložljivi kapital, zato ga degradacija teh storitev tudi najbolj pri- zadene. Omejen dostop do naravnih virov in okrnjene ekosistemske storitve vplivajo na zdravje prebivalstva, na njegove dohodke in splošno varnost, zlasti še v obdobjih naravnih nesreč in drugih nepredvidenih dogodkov. Na zdravje prebivalstva močno vpliva njegova prehranjenost, ki je pri revnih slojih še po- sebej odvisna od pridelane ali nabrane hrane. Pridelavo hrane ogroža po eni strani de- gradacija prsti, zaradi katere sta na svetu prizadeti dve milijardi hektarov površin in okrog milijarda prebivalstva sušnih območij, po drugi strani pa pomanjkanje vode, ki že sedaj 101 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami prizadeva tretjino prebivalstva držav v razvoju (Human …, 2003). Pomanjkanje vode najprej ogrozi namakalno poljedelstvo in bi na primer v Indiji lahko v prihodnosti imelo podoben vpliv na skrajšanje pričakovanega trajanja življenja kot AIDS na jugu Afrike (Brown, 2000). Prehransko varnost in oskrbo s proteini milijarde prebivalcev revnih držav ogroža tudi svetovni ribolov, onesnaževanje in uničevanje vodnih habitatov. Po ocenah FAO je enajst od petnajstih glavnih ribolovnih območij na svetu ter 70 % poglavitnih ribjih vrst bodisi popolnoma ali pa pretirano izčrpanih. Za prelov in usmerjanje industrijskega ribolova na svetovni jug je odgovorna potrošnja v razvitih državah z več kot 80 % uvoza, kar ropa majhne lokalne ribiče njihovega ulova in draži ribe na domačih trgih, dokler ne postanejo predrage za lokalno prebivalstvo (French, 2000, str. 187, 188). Tesna je tudi navezava na gozdne ekosisteme. Eksistenčno naj bi bilo od njih odvisnih 1,1 milijarde prebivalcev, najbolj v Latinski Ameriki, kjer dohodki iz tega vira dosegajo kar 35 % (Sustaining …, 2005). Navezanost pride še bolj do izraza v primeru izpada letine zaradi poplav, suš ali dru- gih ekstremnih vremenskih pojavov. V sušnih območjih Indije predstavljajo naravni proiz- vodi (npr. divji sadeži, plodovi, med) okrog 20 % prihodkov revnega podeželskega pre- bivalstva, v času suš pa celo 40 % (Human …, 2003, str. 124). Deforestacija v takšnih ob- močjih ne ogrozi le energetske oskrbe, ampak tudi prehrano in dohodek revnega prebival- stva ter še poveča njihovo ranljivost v primeru izjemnih dogodkov oziroma zmanjša mož- nost njihovega prilagajanja nanje. V primeru zagotavljanja hrane, vode, krme in goriva se ponovno pokaže močna spolna komponenta odnosa med revščino in okoljem. V strukturi revnega prebivalstva s 70 % prevladujejo ženske (GEO Year …, 2005), ki jih degradacija okolja prizadene nesorazmerno bolj od moških, saj so pogosto odgovorne za oskrbo gospodinjstva z omenjenimi dob- rinami. Zaradi deforestacije in/ali presušitve vodnih virov so prisiljene hoditi dlje in porabiti več časa ter energije v ta namen. V Afriki porabijo ženske do tri ure na dan samo za prinašanje vode, s čimer potrošijo več kot tretjino zaužitih kalorij in so tudi bolj izpostavljene z vodo prenosljivim boleznim (ibid.). Ženske in otroci so tudi bolj prizadeti zaradi zbiranja izginjajočih zalog energetskih virov za kuhanje in ogrevanje ter še dodatno zaradi daljšega zadrževanja v slabo prezračenih bivališčih z uporabo biomase in premoga (Exploring …, 2004). Prav neustrezna voda in onesnažen zrak imata med okoljskimi dejavniki največji vpliv na zdravstveno stanje revnega prebivalstva. Odgovorna naj bi bila za 11 % bolezni in prezgodnjih smrti v državah v razvoju, kar je primerljivo s posledicami podhranjenosti. Samo zaradi onesnaženega zraka v bivalnih prostorih letno umre 2,5 milijona otrok (World Development …, 2003, str. 25; Environment …, 2005). Zahtevno zagotavljanje potrebnih osnovnih dobrin se ne odrazi le na zdravju prebivalstva, ampak vpliva na revščino tudi preko drugih dejavnikov. Tako otroci, zlasti dekleta, zaradi nabiranja kurjave in nošenja vode izstopijo iz izobraževanja, kar je dolgoročno najslabša socialno-ekonomska odločitev. Zagotovitev dostopa do ustrezne pitne vode in izboljšanje sanitarnih razmer je eden po- glavitnih razvojnih ciljev novega tisočletja, ki naj bi v obeh primerih do leta 2015 prepolovil delež prebivalstva brez obeh predpogojev zdravega življenja. V začetku 21. stoletja nima ustreznih sanitarnih pogojev kar 2,6 milijarde ali polovica prebivalcev držav v razvoju, med- tem ko ustrezna pitna voda ostaja nedostopna več kot milijardi prebivalstva, zlasti na po- 102 GeograFF 4 deželju in v barakarskih mestnih predelih (The Mil ennium …, 2005, str. 33). Zaradi takš- nega stanja je diareja kot glavni vzrok smrtnosti otrok samo v devetdesetih letih 20. sto- letja terjala več žrtev kot vsi oboroženi spopadi po drugi svetovni vojni (Human …, 2003, str. 10). Upoštevajoč celotno populacijo dnevno zaradi vodno prenosljivih bolezni umre 14.000 do 30.000 ljudi (Gardner, 2002, str. 7). Pri dostopu do ustrezne pitne vode se upošteva delež prebivalstva s priključkom na vo- dovod ali z dostopom do javnega rezervoarja, vrtine, zaščitenega vodnjaka, izvira ali zbi- ralnika deževnice, kjer je posamezniku dnevno na voljo najmanj 20 litrov vode, in sicer v oddaljenosti manj kot kilometer od bivališča (World Development …, 2004, str. 25). Po navedenih merilih je vodooskrba najslabša v Podsaharski Afriki, kjer je bila leta 2002 zagotovljena le 45 % podeželskega in 82 % mestnega prebivalstva. V preostalih delih sveta ima opisani dostop do pitne vode zagotovljeno več kot 90 % mestnega prebivalstva in od 70 do 80 % podeželskega prebivalstva (Implementation …, 2004, str. 44). Razmere so povsod znatno slabše na podeželju, kar državna povprečja precej zakrijejo (Slika 36). Da kakovost vodne oskrbe ni odvisna od izdatnosti vodnih virov, potrjujejo države Severne Afrike in Jugozahodne Azije, z dobro dostopnostjo pa so v vrhu tudi države Latinske Amerike. Bogatejši prebivalci si lažje privoščijo ustrezno infrastrukturo, na boljšem pa so tudi pri dostopu do zdravstvenih storitev, ki so na podeželju in med revnim prebivalstvom praviloma skromnejše. Poleg z vodo pogojenih bolezni so drugi najpogostejši vzrok smrti med revnimi obolen- ja dihal. Pomen različnih okoljskih tveganj v posameznih delih sveta se lahko izraža s šte- vilom izgubljenih zdravih let zaradi bolezni in prezgodnje smrti, pridobljenih s posebnim ponderiranjem za različne starostne skupine. Delež bolezni zaradi okoljskih tveganj v skupnem številu izgubljenih let se v razvitih državah ocenjuje na dobre štiri odstotke (Shyamsundar, 2002), v Podsaharski Afriki pa celo na 26,5 % (Preglednica 9). Med de- javnike tveganja so zajeti tako tradicionalni, povezani z revščino in nižjo stopnjo socialno- ekonomske razvitosti (pomanjkanje ustrezne pitne vode, neurejene sanitarije, odlaganje odpadkov, onesnaženost zraka v gospodinjstvih, malarija ipd.), kot tudi sodobni (one- snaženost zraka v mestih, izpostavljenost industrijskim odpadkom in kemikalijam), ki so posledica razvojnih procesov in pomanjkanja varovalnih mehanizmov. V Afriki presegajo klasični dejavniki novejše za desetkrat, v Aziji petkrat (ibid.), v Latinski Ameriki pa so oboji primerljivi. Znotraj posameznih regij ali držav ima upadanje kakovosti okolja bolj resne posledice za zdravje revnih kot pa bogatih, saj so revnejši običajno slabše prehranjeni in zato manj odporni (ibid., str. 8). Večje tveganje za revne predstavljajo tudi ekstremni naravni dogodki, kot so neurja, vi- harji ali poplave, saj so njihova bivališča zaradi omejenosti denarnih virov običajno slab- še grajena oziroma se nahajajo na zemljiščih, kjer so bile naravne ovire za plazove ali poplave uničene (Exploring …, 2004). Pogosto k večji škodi in žrtvam prispeva tudi slab- ša obveščenost, po ujmi pa zelo težko odpravljajo škodo, saj za to nimajo rezervnih sred- stev niti razvitega socialnega varovalnega omrežja (GEO Year …, 2005). V celoti odpade kar 97 % smrtnih žrtev zaradi naravnih nesreč na države v razvoju, preostalo prizadeto 103 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami alstvo držav v razvoju brez dostopa do ustrezne pitne vode leta 2000 lika 36: PrebivS 104 GeograFF 4 prebivalstvo pa se je pogosto prisiljeno odseliti. Po ocenah Rdečega križa je leta 1998 število beguncev zaradi naravnih nesreč prvič preseglo število vojnih beguncev (Linking …, 2002). Sicer pa je večina poročanj o okoljskih beguncih le fragmentarnih, zato celovite ocene ni mogoče podati. Preglednica 9: Breme bolezni zaradi okoljskih tveganj v državah v razvoju Prispevek k boleznim (v % skupno izgubljenih let*) odo aprtih estih ere etijski anitarne m zroki skrba z v alarija** nesnažen nesnažen O in s razm M O zrak v z prostorih O zrak v m Industrijski in k odpadki Vsi v Države Podsaharske Afrike 10,0 9,0 5,5 1,0 1,0 26,5 Države Azije in Oceanije*** 8,0 1,5 5,0 2,0 1,0 17,5 Indija 9,0 0,5 6,0 2,0 1,0 18,5 Kitajska 3,5 0,0 3,5 4,5 1,5 13,0 Države S Afrike in Bližnjega V 8,0 0,3 1,7 3,0 1,0 14,0 Države Latinske Amerike 5,5 0,0 0,5 3,0 2,0 11,0 Vir: Shyamsundar, 2002, str. 5. Opomba: *izgubljena leta življenja zaradi bolezni in prezgodnje smrti (angl. DALY – disability adjusted life years); **vključene tudi druge in manj razširjenje s paraziti prenosljive bakterijske bolezni; ***brez Indije in Kitajske, regionalizacija ne sovpada z ostalimi v delu. Zaradi neposredne fizične ranljivosti bodo prebivalstvo držav v razvoju močno prizadele tudi posledice napovedanih podnebnih sprememb. V gospodarstvih revnejših držav in posameznikov so zelo pomembne kmetijske kulturne rastline, ki uspevajo le v danih podnebnih pogojih, medtem ko so institucionalne sposobnosti držav glede prilagajanja na spremenjene razmere zelo šibke. Posledice podnebnih sprememb bodo revno prebivalstvo držav v razvoju prizadele predvsem zaradi zmanjšanih kmetijskih donosov v večini tropskih in subtropskih območij, proizvodnja pa bo nihala tudi zaradi ekstremnih vremenskih dogodkov (suše, poplave ipd.). V Aziji bi lahko zmanjšala proizvodnjo hrane in povečala lakoto variabilnost padavin v času poletnih monsunov, razpoložljivi vodni viri pa naj bi se še dodatno zmanjšali v številnih že sedaj z vodo revnih regijah, zlasti na sub- tropskih območjih. Sušna in polsušna območja Azije in Afrike naj bi se istočasno soočala z dviganjem temperatur zraka, nižanjem količin padavin, izgubljanjem vegetacije in posle- dično hitrejšim napredovanjem dezertifikacije. Ogrevanje ozračja naj bi zmanjšalo vlaž- nost prsti tudi v polvlažnih območjih, povečalo bi se uničevanje koralnih grebenov in obalnih ekosistemov. Zaradi dviga morja bi bile ogrožene številne male otoške države in obširna območja obmorskih držav, zaradi vdora slane morske vode pa tudi njihovi vo- donosniki. Pričakovana je tudi povečana izpostavljenost ljudi prenosljivim boleznim v še višjih nadmorskih višinah in geografskih širinah (malarija, mrzlica denga), kakor tudi porast bolezni zaradi onesnažene vode (kolera) (Human …, 2003; World Development …, 2003; Climate …, 2005). 105 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Ključnega pomena je tudi povezanost nadzora nad naravnimi viri z nevarnostjo konfliktov zaradi križanja interesov različnih skupin. Sodobni konflikti so čedalje manj ideološki in čedalje bolj pogojeni z željo po nadzoru območij rudnega bogastva, lesa ali drugih dragocenih naravnih dobrin. Odvisno od vsakokratnih okoliščin izvira nasilje iz boja za prevlado med vladnimi in uporniškimi skupinami, paravojaškimi enotami, kriminalnimi združenji in podobno, največkrat pa je uperjeno proti nemočnemu civilnemu prebivalstvu takšnih območij (Renner, 2002), ki se je prisiljeno umikati ali pa trpeti zlorabe. Analiza državljanskih vojn zadnjih štirih desetletij 20. stoletja je pokazala, da je veliko večja ver- jetnost za tovrstne konflikte v državah, ki zaslužijo več kot četrtino letnega BDP z izvozom surovin in kmetijskih pridelkov. Poleg primerov spopadov za bogate naravne vire (Angola, DR Kongo, Liberija, Sudan …) se lahko pričakuje v prihodnosti več konfliktov zaradi manjšanja razpoložljivih vodnih virov in obdelovalnih površin (Renner, 1997; Linking …, 2002). Na splošno bo za vse večje število svetovnega prebivalstva na voljo vse manj virov, zaradi česar bodo brez ustreznih mehanizmov zaščite najbolj prikrajšani prav najrevnejši in najšibkejši. 5.3. ČLOVEKOV RAZVOJ IN PRITISKI NA OKOLJE Soočanje koncepta človekovega razvoja in pritiskov na okolje prinaša korak naprej k bolj vsestranskemu razumevanju blaginje sedanjih in prihodnjih generacij kot temeljnega cilja sodobne paradigme trajnostnega razvoja. Napredne interpretacije blaginje ne izpo- stavljajo več samo ekonomske in družbene blaginje, pač pa vanjo vse bolj vključujejo tudi okoljsko. V skladu s Senovo filozofijo razvoja kot človekove svobode je tako revščina ali odsotnost blaginje razumljena ne le kot prikrajšanje za dohodek, hrano, obilje, izobrazbo, zdravje in dolgo življenje, ampak tudi kot prikrajšanost za čisto pitno vodo in zrak, čisto in varno bivališče, uporabo tradicionalnih zdravil, energijo za ogrevanje in kuhanje, varnost pred ozdravljivimi in preprečljivimi boleznimi ter ekstremnimi naravnimi dogodki. Na kratko, gre za zahtevo po zadostnih količinah razpoložljivih naravnih virov in ekosistemskih storitev oziroma zaščito pred posledicami degradacije okolja. Ekosistemske ali ekološke storitve so osnova vseh človekovih dejavnosti in na splošno tudi socialno-ekonomskega razvoja v celoti. Po eni strani nas oskrbujejo z dobrinami (npr. hrana, les, gradbeni material, gorivo), ki vstopajo kot energija in surovine tudi v proizvodne procese, po drugi strani pa zagotavljajo raznovrstne storitve reguliranja in podpore, ki delujejo tudi kot ponori za proizvedene odpadke (The Encyclopaedic …, 2003, str. 182). Medtem ko so oskrbne storitve običajno tudi denarno ovrednotene preko doseženih cen na trgu, se na ostale kategorije ekosistemskih storitev pogosto pozablja oziroma se jih obravnava kot samoumevne. Odsotnost trga in cen zanje je pomenila tudi neopaženo spreminjanje njihovega stanja (Exploring …, 2004). Povezave med posameznimi skupinami ekosistemskih storitev in sestavinami človekove blaginje so večplastne in delujejo v obe smeri (Slika 37). Intenzivnost povezav in potencialni vpliv socialno-ekonomskih dejavnikov se med ekosistemi in območji razlikujeta, prav tako 106 GeograFF 4 pa lahko na blaginjo močneje vplivajo tudi ekonomske, socialne, tehnološke in kulturne razmere, kar povratno spet vpliva na ekosisteme. Med sestavinami blaginje velja posebej izpostaviti svobodo izbire in delovanja, na katero vplivajo druge sestavine blaginje in je tudi sama predpogoj za njihovo uresničevanje (Ecosystems …, 2005, str. 50). Prikazan način razumevanja kompleksnih povezav postavlja posameznika, zlasti revne, v aktivno vlogo kot udeležence procesa in ne v vlogo pomoči potrebnih žrtev. Osredotočanje na dolgoročnost rezultatov in ukrepov pa postavlja shemo v koncept sonaravno trajnostnega razvoja. Slika 37: Povezave med ekosistemskimi storitvami in človekovo blaginjo Povezave med socialno-ekonomsko blaginjo in pritiski na okolje lahko raziskujemo na pod- lagi soočanja indeksa človekovega razvoja (kot pokazatelja poglavitnih socialno-ekonom- skih dosežkov) in ekološkega odtisa (kot sinteznega pokazatelja pritiskov človekovih dejavnosti na ekosisteme, ki jih povzročajo posamezne države v zasledovanju ekonomskih in socialnih ciljev blaginje). Po predhodno ugotovljenih pomembnih povezavah med gospodarskimi gibanji in ekološ- kim odtisom ter tesno povezanostjo višine indeksa človekovega razvoja in gospodarske razvitosti (z bruto domačim proizvodom na prebivalca kot njenim poglavitnim merilom) razsevna grafikona in izračuni korelacij potrjujejo tudi statistično povezanost med indek- som človekovega razvoja in ekološkim odtisom na prebivalca. Izračuni korelacij za vse dr- žave sveta (Slika 38) pokažejo visoko pozitivno korelacijo oziroma tesno statistično po- vezanost, saj znaša Pearsonov koeficient 0,735. V skupini držav v razvoju (Slika 39) je vrednost koeficienta z 0,557 nižja in kaže zmerno, vendar bistveno statistično povezanost. 10 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Slika 38: Ekološki odtis na prebivalca in indeks človekovega razvoja držav sveta, 2001–2002 1,000 0,900 0,800 0,700 0,600 vega razvoja 0,500 0,400 0,300 Indeks človeko 0 ,2 0 0 0,100 0,000 0,0 2,0 4,0 6,0 8,0 10,0 12,0 Ekološki odtis (globalni ha/prebivalca) Slika 39: Ekološki odtis na prebivalca in indeks človekovega razvoja držav v razvoju, 2001–2002 1,000 0,900 Izrael Kuvajt 0,800 ZAE Saudova Arabija 0,700 0,600 0,500 0,400 0,300 Indeks človekovega razvoja 0 ,2 0 0 0,100 0,000 0,0 2,0 4,0 6,0 8,0 10,0 12,0 Ekološki odtis (globalni ha/prebivalca) Korelacijski koeficient znižujejo zlasti štiri vključene države v razvoju z visokimi dohodki (Kuvajt, Saudova Arabija, Združeni arabski emirati in Izrael). V kolikor iz izračunov izključimo omenjeno skupino držav, se korelacijski koeficient zviša celo na 0,744. Podobno kot pri 108 GeograFF 4 računanju korelacij med indeksom človekovega razvoja in bruto domačim proizvodom je treba tudi v tem primeru opozoriti na dejstvo, da sta porazdelitvi spremenljivk asimetrični v nasprotnih smereh (indeks človekovega razvoja v levo in ekološki odtis v desno), zaradi česar se zniža vrednost korelacijskega koeficienta. Dejanska povezanost je torej še ne- koliko višja, kar potrdijo tudi izračuni Spearmanovega koeficienta. Iz predstavljenih prikazov in izračunov je z veliko zanesljivostjo mogoče sklepati, da se tako v razvitih državah kot tudi v državah v razvoju višja socialno-ekonomska blaginja dosega na račun večanja pritiskov na okolje oziroma zviševanja surovinske in energetske potrat- nosti. Države v razvoju na ta način v veliki meri sledijo dosedanjim razvojnim vzorcem da- našnjih razvitih držav. Prav tako se na primeru skupine držav v razvoju z visokimi dohod- ki pokaže, da so energetsko in surovinsko potratne podobno kot razvite države s primer- ljivimi dohodki, medtem ko visokih dohodkov ne uspejo preliti tudi v ustrezno visoke splo- šne dosežke človekovega razvoja, kot sta zagotavljanje izobrazbe in dolgega življenja za vse svoje prebivalce. Takšna razvojna pot je problematična ne le okoljsko, ampak tudi socialno. Izkazani trendi potrjujejo, da splošni razvojni vzorec držav v razvoju vodi v nasprot- no smer od zastavljenih smernic trajnostne paradigme, kar je zaskrbljujoče predvsem z vidika številčnejših prihodnjih generacij in omejenosti ekosistemskih storitev. Povečanje razpoložljivih ekosistemskih storitev ima v obdobju njihovega izobilja, ko prese- gajo povpraševanje s strani človeške družbe, le skromen učinek na povečanje blaginje. Povsem obratno je v situaciji, ko viri in storitve postanejo redki in ponudba znatneje zao- staja za povpraševanjem. Že njihov majhen upad lahko bistveno zniža blaginjo (Ecosys- tems …, 2005, str. 49). V tem smislu smo že opozorili na zniževanje razpoložljive biopro- dukcije na prebivalca do sredine 21. stoletja, ko naj bi se prebivalstvena rast začela umir- jati. V takšnih okoliščinah je najbolj ogroženo prav revno prebivalstvo z omejenimi mož- nostmi dostopa do raznovrstnih virov in skromno sposobnostjo prilagajanja. Problem sve- tovne revščine nas zato še posebej postavlja pred izziv povečevanja učinkovitosti rabe virov, preden utegne njihovo pomanjkanje resno zamajati temeljne dosežke socialno-eko- nomskega napredka. 6. SINTEZNO VREDNOTENJE SOCIALNO-EKONOMSKEGA IN OKOLJSKEGA RAZVOJA 6.1. POVEZANOST PRETEKLIH RAZVOJNIH TRENDOV Sodobne države so dandanes razpete med težnje po doseganju socialno-ekonomskega napredka na eni strani in želje po ohranjanju kakovostnega okolja na drugi strani. Vendar pa mnoge empirične raziskave in podatki kažejo, da se socialno-ekonomski napredek v številnih državah v razvoju dosega na račun okoljskega kapitala in potemtakem očitnega zapostavljanja dolgoročnega pomena okolja za človekov obstoj. K takšnim praksam jih silita hitra prebivalstvena rast in želja po zmanjšanju razvojnega zaostanka. Odločitve jim 109 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami lajša dejstvo, da so okoljevarstveni problemi na kratek rok običajno videti manj pereči, četudi v resnici bistveno zmanjšujejo njihove dolgoročne razvojne možnosti. Zgornje navedbe potrjuje tudi analiza gibanja vrednosti sinteznih razvojnih kazalcev za zadnje desetletje, za katerega obstajajo primerljivi podatki za gibanje bruto domačega proizvoda na prebivalca (ekonomsko področje), indeksa človekovega razvoja (družbeno področje) in ekološkega odtisa na prebivalca (okoljsko področje). Za spremljanje trendov skozi daljša časovna obdobja žal ni na voljo ustreznih podatkov, povsem pa se ne ujema niti časovni razpon uporabljenih izračunov, saj so gibanja ekološkega odtisa na voljo le za desetletje 1991–2001, razpoložljivi podatki za gibanje BDP in indeksa človekovega razvoja pa se nanašajo na obdobje 1990–2002. Kljub temu osnovna primerjava trendov ni sporna, saj obdobji večinoma sovpadata in so podatki posameznih spremenljivk za proučevane države povsem primerljivi. Zaradi slabe razpoložljivosti podatkov so bile iz analize izločene visokodohodkovne države v razvoju, ki tudi sicer po gospodarskih in potrošniških vzorcih tvorijo svojstveno skupino (majhna, otoška in naftna gospodarstva). Ker so primerljivi podatki na voljo le za tri od enajstih držav, omenjena skupina ne more biti deležna posebne obravnave. Zaradi večje homogenosti skupine držav v razvoju tudi po dohodkovnem merilu in reprezentativnosti ugotovitev je omenjene tri države primerneje izločiti. Povezave med gospodarskimi gibanji in spremljajočimi okoljskimi vplivi v državah v razvoju najprej osvetljuje primerjava povprečne letne rasti bruto domačega proizvoda na prebivalca in istočasnih sprememb ekološkega odtisa na prebivalca (Slika 40). Z obema podatkoma razpolaga skupno 86 držav v razvoju. Dva ducata držav sta v proučevanem obdobju doživljala gospodarsko rast in ob tem uspela bolj ali manj zmanjšati tudi svoj ekološki odtis (npr. Laos, Uganda, Jemen, Tanzanija, Mongolija ipd.). Z vidika varstva okolja je to dolgoročno edina prava pot, ki zagotavlja večanje blaginje prebivalcem ob ohranjanju naravnih virov in ekosistemskih storitev za bolj številčne prihajajoče generacije. Vse ostale možnosti so s tega vidika bistveno manj ugodne. Omenjena skupina držav je torej edina, za katero bi lahko predpostavljali, da pri doseganju ekonomskih koristi ne izčrpava okoljskega kapitala in daje morebiti večji pomen tudi varstvu okolja oziroma ustreznemu prestrukturiranju gospodarstva z učinkovitejšo rabo virov. Vseeno bi takšno trditev lahko dokončno potrdili šele z bolj natančnimi analizami, ki bi izključile vpliv ostalih dejavnikov in proučile tudi učinkovitost in obseg okoljskih politik posameznih držav. V ostalih treh skupinah držav lahko z gotovostjo govorimo o nesonaravosti gospodarskih vzorcev. Najbolj negativen trend je zaslediti v četverici držav (Jamajka, Saudova Arabija, Angola in Venezuela), ki so navkljub gospodarskemu nazadovanju celo povečale svoj ekološki odtis. V večini držav v razvoju pa so imela gibanja obeh spremenljivk enak pred- znak, ko sta gospodarski upad oziroma porast spremljala tudi upad (levi spodnji kvadrant) oziroma porast (desni zgornji kvadrant) pritiskov na okolje. Opazno je tudi, da so države z enakimi stopnjami rasti imele povsem različne ekološke odtise oziroma so bili gospo- darski učinki enakega obsega rabe okoljskih storitev in naravnih virov zelo različni. Na splošno je med gibanjem obeh spremenljivk v proučevanem obdobju obstajala zmerna 110 GeograFF 4 statistična povezanost, kar pomeni, da države v razvoju sledijo podobnemu razvojnemu vzorcu kot razvite države, kjer je povezanost še nekoliko bolj izrazita. Ugotovitve utrjujejo prepričanje, da mora tudi v državah v razvoju ostati v prihodnosti poglavitna naloga prav razdruževanje gospodarske rasti in pritiskov na okolje. Slika 40: Gibanje BDP na prebivalca in ekološkega odtisa na prebivalca v državah v razvoju v obdobju 1990–2002 80 Belize 60 40 Jamajka Libanon Dominikanska rep. Čile 20 Mauritius Saudova Arabija Vietnam Angola Kitajska Venezuela 0 1991-2001 (%) Laos -10,0 Sierra Leone -5,0 0,0 5,0 10,0 15,0 Uganda -20 Jemen Burundi Zambija ZimbabveTanzanija gibanje ekološkega odtisa na prebivalca, -40 Mongolija Kongo -60 povprečna letna rast BDP na prebivalca, 1990-2002 (%) Opomba: grafikon zaradi pomanjkanja podatkov ne vključuje držav v razvoju z visokimi dohodki Podobne ugotovitve sledijo tudi iz proučevanja trendov človekovega razvoja in ekološkega odtisa. Ustrezni podatki obstajajo za 82 držav v razvoju, od katerih jih je 15 beležilo stagna- cijo oziroma upad indeksa človekovega razvoja (levi zgornji in spodnji kvadrant). Z izjemo Belizeja se je indeks človekovega razvoja znižal izključno v državah Podsaharske Afrike (Slika 41). Mnoge med njimi so v tem obdobju doživljale negativno gospodarsko rast (Zambija, Zimbabve, Kongo, Slonokoščena obala, Kenija, Kamerun), druge spet zmerno gospodarsko rast (npr. Bocvana, Lesoto, Burkina Faso). V državah z juga Afrike je indeks po- slabšalo skrajšanje pričakovane dolžine življenja zaradi bolezni (večinoma vpliv smrtnosti zaradi AIDS-a), ki se jim pridružuje tudi nesposobnost držav pri pretvarjanju koristi gos- podarske rasti v povečevanje kakovosti življenja prebivalcev. Več kot štirim petinam držav je v proučevanem obdobju vendarle uspelo izboljšati social- no-ekonomski položaj svojega prebivalstva, pri čemer so se učinki na okolje bistveno razlikovali. Pozitivna povezanost med obema spremenljivkama v državah v razvoju (Sli- ka 41) je nekoliko nižja kot v primeru gospodarske rasti in ekološkega odtisa. Ker je bruto domači proizvod tudi sestavni del indeksa človekovega razvoja, je logičen sklep, da imajo v državah v razvoju večji neposredni vpliv na pritiske na okolje gospodarska gibanja, 111 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami konkretno rast bruto domačega proizvoda na prebivalca, kot pa družbeni razvoj. Ko torej govorimo o navzkrižjih socialno-ekonomskega in okoljskega razvoja, je izrazito bolj v ospredju križanje interesov med gospodarskim razvojem in okoljem. Slika 41: Gibanje indeksa človekovega razvoja in ekološkega odtisa na prebivalca v državah v razvoju v obdobju 1990–2002 8 0 Belize 6 0 4 0 Jamajka Dominikanska rep. Libanon 2 0 Iran Kitajska Tunizija Burkina Faso JAR 0 1991-2001 (%) -0,150 -0 ,1 0 0 -0 ,0 5 0 0 ,0 0 0 0 ,0 5 0 0 ,1 0 0 0 ,1 5 0 0 ,2 0 0 Uganda Svazi Mavretanija -2 0 Gvineja Bissau DR Kongo Jemen Zimbabve Zambija gibanje ekološkega odtisa na prebivalca, -4 0 Mongolija Kongo -6 0 gibanje indeksa človekovega razvoja, 1990-2002 (razlika) Opomba: grafikon zaradi pomanjkanja podatkov ne vključuje držav v razvoju z visokimi dohodki. Tako kot je določenemu številu držav uspelo znižati ekološki odtis na prebivalca ob pozi- tivni gospodarski rasti, je 30 % proučevanih držav v razvoju uspelo povečati indeks člo- vekovega razvoja in znižati pritiske na okolje. V deveterici držav (Burundi, Niger, Gvineja Bissau, Madagaskar, Čad, Haiti, Nigerija, Togo in Paragvaj) gre znižanje pritiskov v večji meri pripisati gospodarskemu upadu v proučevanem obdobju, kar pa se na srečo ni odrazilo na pridobitvah družbenega razvoja. Samo v primeru šestnajstih držav (Mongolija, Malavi, Jemen, Mavretanija, Uganda, Benin, Mali, Papua Nova Gvineja, Senegal, Argentina, Fili- pini, Maroko, Laos, Nepal, Kolumbija in Etiopija) so torej pozitivna gospodarska in druž- bena gibanja spremljali zmanjšani pritiski na okolje. Samo na primeru te petine držav bi morda lahko, če bi uspeli izločiti vpliv prebivalstvene rasti, ki statistično zmanjšuje ekološki odtis na prebivalca v večini omenjenih držav, ovrgli tezo o zapostavljanju okolja na račun socialno-ekonomskega napredka. Socialno-ekonomski in okoljski trendi zad- njega desetletja v preostalih štirih petinah proučevanih držav pa vsekakor govorijo v prid omenjene teze. Na osnovi ugotovljenih povezav lahko torej tudi kvantitativno potrdimo, da velika večina držav v razvoju za doseganje socialno-ekonomskega napredka sorazmerno močno po- sega po svojih naravnih virih in okoljskih storitvah. V splošnem kažejo države v razvoju vse 112 GeograFF 4 znake zapostavljanja dolgoročne skrbi za varstvo okolja ob zagotavljanju kratkoročnih, zlasti gospodarskih pridobitev. Teoretična in empirična spoznanja o značilnostih okoljskega, družbenega in gospodarskega razvoja ter njihovih medsebojnih povezavah v državah v razvoju izpostavljajo tudi potrebo po zunanji pomoči. Države v razvoju imajo namreč nesporno pravico do nadaljnjega socialno-ekonomskega napredka, toda sledenje dosedanjim razvojnim vzorcem razvitih držav utegne močno zaostriti okoljske probleme tako v posameznih državah, regijah kot tudi globalno. Največja žrtev njihovih posledic pa je prav ekonomsko šibko prebivalstvo v gospodarsko manj razvitih državah, ki se v pogojih čedalje intenzivnejše globalizacije niso sposobne izkopati iz začaranega kroga revščine in degradacije okolja. Razvite države, ki so v veliki meri prispevale k nastanku svetovnih razvojnih nesorazmerij, so tudi moralno obvezane pomagati državam v razvoju pri iskanju novih razvojnih poti. K integraciji varstva okolja in socialno-ekonomskega razvoja bi lahko razvite države pripomogle tako s svojim zgledom, kjer bi bil poudarek na zmerni potrošnji in tehnološkem razvoju za učinkovito rabo virov, kakor tudi z neposredno strokovno, tehnično in finančno pomočjo državam v razvoju (Poglavje 7.1.). Poglavitni problem takšnega scenarija izhaja iz dejstva, da razvite države same zaenkrat še nimajo razvitih celovitih mehanizmov za doseganje integracije varstva okolja in socialno-ekonomskega razvoja oziroma ciljev trajnostnega razvoja. Kljub temu bo v prihajajočih desetletjih mogoče uravnotežiti razvojne in varstvene zahteve le z mednarodnim sodelovanjem, ki bo utemeljeno na človekovih pravicah in razumevanju razvoja kot širjenja vsestranske človekove svobode. 6.2. NADGRADNJA KONCEPTA ČLOVEKOVEGA RAZVOJA Z OKOLJSKO RAZSEŽNOSTJO Kvantitativno vrednotenje razvoja nikoli ne uspe zajeti vseh vidikov iz realnega življenja, zato so posamezni kazalci vedno deležni kritik na ta račun. Najpogostejši predmet kritik je bruto domači proizvod kot najbolj široko uporabljan sintezni ekonomski kazalec. Po- samezne države lahko tako navkljub oziroma prav zaradi prelova, deforestacije in izčr- pavanja drugih naravnih virov beležijo rast BDP. Posebej uspešni niso niti različni poskusi modificiranja sistema nacionalnih računov, ki skušajo vključiti izčrpavanje naravnih virov in onesnaževanje okolja preko njunih pretvorb v denarne enote. Ob nedorečenosti de- narnega vrednotenja ekosistemskih storitev je pri presoji posameznih kazalcev proble- matična tudi odsotnost določenih mejnih vrednosti, na podlagi katerih bi lahko ocenjevali ugodnost razvojnih trendov z vidika paradigme trajnostnega razvoja. Slednje v veliki meri zavira nadgradnjo individualnih socialnih, ekonomskih in okoljskih kazalcev s sinteznim vrednotenjem oziroma agregiranjem. V tem smislu ostaja nedokončan tudi dolgoletni trud Komisije za trajnostni razvoj pri ZN na področju opredeljevanja kazalcev trajnostnega razvoja (Indicators …, 1997; Indicators …, 2001). Večina sodobnega proučevanja urav- noteženosti ekonomskega, socialnega in okoljskega razvoja tako ostaja na ravni analizi- ranja posameznih pokazateljev, njihovih preteklih trendov, iskanja povezav med različ- nimi spremenljivkami in ocenjevanja dolgoročne sprejemljivosti posameznih razvojnih vi- 113 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami dikov. Kljub navedenemu lahko opazimo določene pobude pri razvoju sinteznih kazalcev, ki pa pogosto zaidejo v pretirano agregiranje in postanejo nerazumljivi in zapleteni, kar znatno ovira njihovo uveljavljanje in relevantnost za politično odločanje. Kot primer lah- ko navedemo indeks okoljske trajnosti (glej 2002 Environmental …, 2002; 2005 Environ- mental …, 2005), ki preko zapletenih načinov statističnega združevanja vključuje kar 76 nizov podatkov. Pretirana agregacija pri kazalcih praviloma zakrije njihovo vsebino in oteži razumevanje (Meadows, 1998), običajno pa je težko doseči tudi splošni konsenz glede števila in upravičenosti vključevanja določenih kazalcev. Slika 42: Človekov razvoj in ekološki odtis držav na začetku 21. stoletja 1,000 0,900 TRAJNOSTNI RAZVOJ 0,800 meja visokega človekovega razvoja 0,700 0,600 0,500 0,400 0,300 Indeks človekovega razvoja 0,200 0,100 povp. bioprodukcija na prebivalca 0,000 10,0 8,0 6,0 4,0 2,0 0,0 Ekološki odtis (globalni ha/prebivalca) razvite države tranzicijske države države v razvoju najmanj razvite države Omenjene slabosti se je v devetdesetih letih 20. stoletja uspešno zaobšlo s konceptom človekovega razvoja in agregiranjem najpomembnejših kazalcev z ekonomskega in so- cialnega področja. Čeprav je UNDP že v svojem poročilu leta 1990 nakazal, da bi koncept človekovega razvoja v naslednjih razvojnih stopnjah vključil tudi okoljevarstvena vprašanja (Seljak, 2000), zaenkrat do tega še ni prišlo. V vmesnem času pa se je na okoljskem po- dročju vse bolj uveljavljal ekološki odtis kot celovit kazalec glavnih okoljskih pritiskov člo- vekovih dejavnosti, ki pa se mu očita prav izključevanje socialne dimenzije (na primer Bo- ssel, 1999), čeprav v svojem bistvu temu niti ni namenjen. Prvi poskusi združevanja kon- cepta človekovega razvoja in ekološkega odtisa (Wackernagel et al., 2005) so zgolj gra- fični in spominjajo na zasnovo barometra sonaravnosti s soočanjem človekove in eko- sistemske blaginje. Primerjamo lahko vrednosti indeksa človekovega razvoja in ekološke- ga odtisa na prebivalca za vsako posamezno državo glede na dve mejni vrednosti (Slika 42). Prva je ekološki odtis v obsegu 1,8 gha na prebivalca, kar ustreza povprečni oziro- ma “pravično” porazdeljeni bioprodukciji na prebivalca in torej predstavlja zgornjo mejo nosilne zmogljivosti planeta ob obstoječem številu prebivalstva. Druga mejna vrednost 114 GeograFF 4 je indeks človekovega razvoja v višini 0,800 oziroma na ravni meje za visoko stopnjo človekovega razvoja. Obe meji razdeljujeta grafikon v štiri kvadrante oziroma štiri temeljne skupine držav. Družbe, ki bi uspele presegati mejo visokega človekovega razvoja in ustvarjati visoko raven blaginje ob relativno nizkem ekološkem odtisu, bi lahko označili kot trajnostne (zgornji desni kvadrant). Nobena država zaenkrat ne dosega te idealne kombinacije, čeprav se ji nekatere zelo približajo. Najbliže so nekatere tranzicijske države in države v razvoju z močno nadpovprečno izobraženostjo in/ali življenjskim pričakovanjem (Kuba, Albanija, Kolumbija, Tajska, Armenija, Brazilija, Kostarika ipd.), ki pa dohodkovno zaostajajo. V želji po dvigu materialne blaginje bi te države v prihodnosti utegnile zgrešiti cilj in slediti gospodarsko bolj razvitim državam. Slednje se brez izjeme ponašajo z visokim človekovim razvojem, vendar se pri ekološkem odtisu čedalje bolj oddaljujejo od želenega. Pravo nasprotje so najmanj razvite države z nizkimi ekološkimi zahtevami, ven- dar tudi skromnimi dosežki na socialnem in ekonomskem področju (spodnji desni kva- drant). Dejansko nadgradnjo koncepta človekovega razvoja z okoljsko razsežnostjo lahko do- sežemo preko kvantitativne vključitve ekološkega odtisa po analogiji izračuna indeksa človekovega razvoja. Indeks človekovega razvoja je pravzaprav povprečje treh indeksov: indeksa življenjskega pričakovanja, indeksa izobrazbe in indeksa življenjskega standarda (BDP). V vseh treh primerih poteka standardizacija po enačbi: indeks Xi - X = min X max - X min pri tem je: x – vrednost spremenljivke pri posamezni državi, i x – minimalna vrednost spremenljivke, min x – maksimalna vrednost spremenljivke. max Zaradi načina standardizacije se vrednosti posameznih in skupnega indeksa gibljejo med 0 in 1, pri čemer višje vrednosti pomenijo tudi večje približevanje idealom človekovega razvoja. Minimalne in maksimalne vrednosti vseh spremenljivk so dogovorne in vnaprej določene, kar omogoča časovne primerjave trendov posameznih držav in med državami. Minimalna vrednost za pričakovano trajanje življenja je 25 let, maksimalna pa 85 let. Indeks pričakovane dolžine življenja se za vsako posamezno državo računa po enačbi: indeks dolzine zivljenja v v Xi - 25 = 85 - 25 Indeks izobrazbe je sestavljen iz dveh podrejenih indeksov. Dvotretjinsko težo ima indeks pismenosti, tretjinsko pa indeks kombiniranega bruto vpisa na različne (primarno, sekundarno in terciarno) stopnje izobraževanja. V obeh primerih je maksimalna vrednost 100 %, minimalna pa 0 %. Izračun indeksa izobrazbe v posamezni državi se torej računa: indeks izobrazbe = 2 Xi - 0 1 Yi - 0 ) )+ ) ) 3 100 - 0 3 100 - 0 115 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Indeks življenjskega standarda je pravzaprav indeks BDP na prebivalca po pariteti kupne moči z maksimalno vrednostjo 40.000 USD in minimalno vrednostjo 100 USD. Ker se z višanjem dohodka sčasoma začne manjšati njegov dejanski prispevek k splošni blaginji prebivalstva, se v izračunih uporablja logaritem dohodkov po enačbi: log (X ) - log (100) indeks BDP = i log (40.000) - log (100) V končni vrednosti indeksa človekovega razvoja ima vsak od treh predstavljenih indeksov tretjinsko težo. Poenostavljeno – skupni seštevek indeksa BDP, indeksa izobrazbe in indeksa dolžine življenja delimo s tri (Human …, 2005). V kolikor želimo v predstavljeno shemo vključiti še ekološki odtis, je treba nekoliko prilagoditi enačbo za izračun delnega indeksa ekološkega odtisa. V primeru pričakovane dolžine življenja, pismenosti in izobraževanja ter dohodkov se izboljšanje enači s povečanjem vrednosti spremenljivk, medtem ko za ekološki odtis velja ravno obratno. Bolj ugodne so nižje vrednosti ekološkega odtisa, zato izvajamo standardizacijo po enačbi: indeks ekolosk v ega odtisa Xi - X = min 1- Xmax - Xmin ali krajše: indeks ekolosk v ega odtisa X max - X = i X max - X min Za maksimalno vrednost je opredeljenih 10 globalnih ha na prebivalca, medtem ko bi se v skladu z želenimi čim nižjimi posameznikovimi pritiski na okolje morala dejanska minimalna vrednost ekološkega odtisa čim bolj približati zaokroženi vrednosti 0,0 ha na prebivalca. Temelječ na predstavljenih enačbah so v nadaljevanju prikazani rezultati nad- gradnje indeksa človekovega razvoja z ekološkim odtisom. V skladu s teoretskimi in metodološkimi izhodišči naj bi nov sintezni indeks enakovredno vključeval tako ekonomsko, socialno kot tudi okoljsko razvojno dimenzijo. Končni cilj raz- vojnih prizadevanj naj bi bil uravnotežen razvoj na vseh treh področjih kot bistvo paradigme trajnostnega razvoja. Potemtakem bi tudi vsako od vključenih področij moralo imeti enako velik vpliv na končno vrednost sinteznega indeksa. V idealnem primeru bi torej moralo imeti vsako področje tretjinski vpliv. V skladu s tem je bila tretjina vpliva pripisana indeksu BDP (za ekonomsko področje), tretjina indeksu ekološkega odtisa (za okoljsko področje) in skupno tretjina tudi obema delnima indeksoma s socialnega področja (indeksu izobrazbe in indeksu dolžine življenja), zato je slednja treba združiti v obliki aritmetične sredine. Novo pridobljeni indeks meri uspešnost držav pri uravnovešanju razvojnih zahtev na eko- nomskem, socialnem in okoljskem področju, zato smo ga poimenovali za “indeks urav- noteženosti razvoja”. Višje vrednosti indeksa predstavljajo tudi večje približevanje stanju uravnoteženosti kot končnemu, idealnemu razvojnemu cilju. Ker še nobena država ni uspela uravnotežiti vseh vidikov, bi bila uporaba besedne zveze “uravnotežen razvoj” pri 116 GeograFF 4 poimenovanju indeksa zavajajoča, zato poimenovanje bolj poudarja proces kot pa končno stanje. Indeks uravnoteženosti razvoja se potemtakem izračunava po enačbi: indeks uravnoteženosti razvoja = 1/3 (indeks BDP + 1/2 (indeks izobrazbe + indeks dolžine življenja) + indeks ekološkega odtisa) Zaradi načina izračuna je novi kazalec globalno pravičnejši, saj ob pridobitvah človekovega razvoja upošteva tudi sočasne posege v naravne vire in ekosistemske storitve kot osnovo dosežene blaginje. Vzorčni izračun indeksa uravnoteženosti razvoja je osnovan na us- treznih podatkih za leto 2002, le podatki za ekološki odtis so za leto 2001. Razhajanje je dopustno, saj naj v enem letu ne bi prišlo do bistvenih sprememb v pritiskih na okolje. Izračun indeksa uravnoteženosti razvoja je bil mogoč le za 143 držav sveta z ustreznimi podatki (Preglednica 10). Obravnava socialno-ekonomskih in okoljskih vidikov razvoja v enotnem ogrodju temeljito spremeni uveljavljeno sliko razvitosti in blaginje. Slednje dokazuje že enostavna primerjava kart indeksa človekovega razvoja (Slika 18) in indeksa uravnoteženosti razvoja (Slika 43). Velikostni razredi so ostali enaki, da bi zagotovili možnost neposredne primerjave spre- memb v odvisnosti od metodologije izračuna kazalca. Čeprav ima ekološki odtis le tretjino vpliva, je znatno korigiral vrednost skupnega indeksa. Prva takšna ugotovitev se nanaša na absolutni razpon razlik med državami, ki se je pri novem indeksu znatno zmanjšal. Razlika med zadnjo uvrščeno državo Sierra Leone (indeks 0,486) in prvo uvrščeno Italijo (indeks 0,822) je tako znašala 0,336. V primeru indeksa človekovega razvoja je bila leta 2002 ta razlika (med Sierra Leone z 0,273 in Norveško z 0,956) kar 0,683. Zaradi primerjalno nižjih ekoloških odtisov so se na dnu lestvice vrednosti povečale, tako da je Sierra Leone edina ostala pod pragom 0,500. Na vrhu lestvice držav pa so se vrednosti iz obratnega razloga močno znižale. Po indeksu uravnoteženosti razvoja tako nobena država ni več presegla praga za najvišji razred (indeks nad 0,900), kamor se je po indeksu človekovega razvoja uvrščalo 23 razvitih držav in Izrael. Z vračunavanjem pritiskov na okolje so te države nazadovale za en ali celo dva velikostna razreda. Le še devet najvišje uvrščenih držav je preseglo prag 0,800 (Italija, Japonska, Južna Koreja, Nizozemska, Kostarika, Av- strija, Argentina, Luksemburg in Kuba), medtem ko je prva pod omenjenim pragom prav Slovenija na desetem mestu (indeks 0,799). Z vračunavanjem pritiskov na okolje so najvišja mesta sicer še vedno zasedale razvite države, vendar so se jim v veliki meri pridružile tudi države v razvoju (Slika 44), zlasti države Latinske Amerike z ugodnimi kazalci trajanja življenja in izobrazbe ter bistveno nižjim ekološkim odtisom od razvitih držav na vrhu omenjene lestvice (Preglednica 10). V prvi dvajseterici se ob bok razvitim državam in Sloveniji postavlja kar devet latinskoameriških držav (Kostarika, Kuba, Čile, Kolumbija, Peru, Panama, Trinidad in Tobago ter Urugvaj). Ob pregledu rezultatov je nujno ponovno opozoriti, da se pri njihovem oblikovanju upoštevajo le izbrani ekonomski, socialni in okoljski vidiki, predstavljeni s petimi vodilnimi kazalci (življenjskega standarda, pismenosti, vključevanja v izobraževalni proces, pričakovanega trajanja življenja in skupnih pritiskov na okolje), medtem ko so iz proučitve izpuščeni drugi 11 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami lika 43: Indeks uravnoteženosti razvoja leta 2002S 118 GeograFF 4 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 rang **RIU indeks 0,822 0,815 0,807 0,805 0,805 0,805 0,804 0,803 0,801 0,799 0,797 0,794 0,792 0,792 0,788 0,784 0,784 0,784 0,784 0,783 0,782 0,782 0,780 0,777 0,776 0,776 21 9 28 5 45 14 34 15 52 27 6 43 73 19 85 46 20 54 61 11 76 65 48 38 92 12 rang I*DH indeks 0,920 0,938 0,888 0,942 0,834 0,934 0,853 0,933 0,809 0,895 0,942 0,839 0,773 0,925 0,752 0,833 0,922 0,801 0,791 0,936 0,768 0,781 0,830 0,848 0,745 0,936 indeks 0,620 0,570 0,660 0,530 0,790 0,540 0,740 0,510 0,860 0,620 0,510 0,740 0,870 0,520 0,910 0,740 0,520 0,770 0,820 0,470 0,840 0,850 0,710 0,650 0,860 0,460 dtis*** 3,8 4,3 3,4 4,7 2,1 4,6 2,6 4,9 1,4 3,8 4,9 2,6 1,3 4,8 0,9 2,6 4,8 2,3 1,8 5,3 1,6 1,5 2,9 3,5 1,4 5,4 Ekološki o ha/preb. e b z a r b o z i s k e d n I 0,934 0,938 0,967 0,991 0,871 0,963 0,958 0,911 0,904 0,960 0,993 0,901 0,841 0,953 0,858 0,935 0,967 0,871 0,858 0,954 0,860 0,886 0,899 0,948 0,737 0,994 indeks 0,895 0,942 0,840 0,888 0,883 0,892 0,818 0,888 0,862 0,853 0,895 0,850 0,785 0,887 0,745 0,837 0,903 0,773 0,827 0,902 0,735 0,810 0,818 0,778 0,795 0,885 ivljenja olžina ž etih 78,7 81,5 75,4 78,3 78,0 78,5 74,1 78,3 76,7 76,2 78,7 76,0 72,1 78,2 69,7 75,2 79,2 71,4 74,6 79,1 69,1 73,6 74,1 71,7 72,7 78,1 D v l indeks 0,931 0,934 0,857 0,947 0,748 0,948 0,783 1,000 0,661 0,872 0,938 0,766 0,693 0,935 0,653 0,728 0,896 0,759 0,688 0,952 0,709 0,647 0,773 0,817 0,703 0,929 PD ) B M /preb. (PK 8.840 5.259 9.820 6.370 5.010 7.830 9.430 6.170 7.010 4.830 6.760 D 26.430 26.940 16.950 29.100 29.220 10.880 61.190 18.540 27.570 27.100 21.460 30.010 10.240 13.400 26.150 SU eljni razvojni kazalci držav sveta leta 2002 obago ska n T ržava**** oreja burg a ritanija D bija čija a 10: Tem izozem vstrija rgentina lovenija ile em rugvaj panija lbanija rvaška adžarska Italija Japonska Južna K N Kostarika A A Luksem Kuba S Belgija Č Kolum N Peru U Š Trinidad i Panam Švica Tajska A H M Tunizija Velika B * * R U I g n a R 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. Preglednic 119 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 rang **RIU indeks 0,776 0,776 0,774 0,773 0,769 0,769 0,768 0,768 0,768 0,766 0,766 0,763 0,763 0,762 0,762 0,762 0,761 0,760 0,759 0,758 0,757 0,755 0,753 0,753 0,753 0,753 0,750 0,750 0,749 64 53 83 82 42 60 1 72 37 96 98 97 18 94 16 66 56 10 88 22 59 26 41 68 91 24 4 90 rang 103 I*DH indeks 0,785 0,802 0,753 0,754 0,842 0,793 0,956 0,775 0,850 0,740 0,738 0,739 0,926 0,745 0,932 0,720 0,781 0,796 0,936 0,751 0,908 0,793 0,897 0,842 0,778 0,746 0,902 0,943 0,750 indeks 0,760 0,750 0,880 0,900 0,640 0,770 0,380 0,780 0,640 0,890 0,840 0,920 0,450 0,850 0,420 0,880 0,770 0,730 0,380 0,800 0,470 0,700 0,480 0,610 0,760 0,850 0,460 0,360 0,810 dtis*** 2,4 2,5 1,2 1,0 3,6 2,3 6,2 2,2 3,6 1,1 1,6 0,8 5,5 1,5 5,8 1,2 2,3 2,7 6,2 2,0 5,3 3,0 5,2 3,9 2,4 1,5 5,4 6,4 1,9 Ekološki o ha/preb. e b z a r b o z i s k e d n I 0,792 0,851 0,890 0,899 0,906 0,875 0,987 0,883 0,959 0,832 0,819 0,888 0,993 0,832 0,964 0,751 0,844 0,911 0,959 0,802 0,942 0,826 0,970 0,960 0,859 0,874 0,946 0,975 0,860 indeks 0,782 0,805 0,747 0,788 0,810 0,808 0,898 0,717 0,813 0,792 0,695 0,808 0,887 0,765 0,898 0,760 0,817 0,765 0,865 0,757 0,902 0,800 0,852 0,792 0,810 0,785 0,887 0,905 0,765 ivljenja olžina ž etih 71,9 73,3 69,8 72,3 73,6 73,5 78,9 68,0 73,8 72,5 66,7 73,5 78,2 70,9 78,9 70,6 74,0 70,9 76,9 70,4 79,1 73,0 76,1 72,5 73,6 72,1 78,2 79,3 70,9 D v l indeks 0,782 0,750 0,623 0,574 0,810 0,696 0,983 0,725 0,778 0,597 0,700 0,520 0,898 0,638 0,934 0,649 0,683 0,712 0,984 0,694 0,880 0,753 0,869 0,774 0,665 0,579 0,873 0,949 0,625 PD ) B M /preb. (PK 8.970 4.170 3.120 6.470 7.700 3.570 6.640 2.260 4.580 4.890 5.970 7.130 6.390 9.120 5.380 3.210 4.220 D 10.810 12.840 36.600 10.560 21.740 26.920 36.360 19.530 18.280 10.320 18.720 29.480 SU ep. ercegovina ržava**** elandija n H D enija inikanska r avricij ehika rm lovaška akedonija orveška rilanka om ruzija ova Z itajska alvador alezija zerbajdžan rčija anada M M Filipini A S M N Brazilija Poljska Š D G N K Francija S Bosna i Bolgarija Irska Turčija Izrael M Portugalska Litva Venezuela A G K Jordanija * * R U I g n a R 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45. 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 120 GeograFF 4 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 0,749 0,748 0,747 0,746 0,746 0,742 0,741 0,741 0,740 0,739 0,736 0,736 0,733 0,731 0,729 0,728 0,725 0,725 0,724 0,723 0,722 0,721 0,720 0,719 0,717 0,715 0,713 0,712 0,711 0,711 0,709 0,707 69 2 108 58 101 17 89 32 80 100 112 78 111 62 79 99 106 110 50 114 13 121 70 118 122 125 115 116 120 86 113 128 0,778 0,704 0,794 0,732 0,932 0,751 0,868 0,758 0,735 0,691 0,766 0,692 0,790 0,764 0,737 0,946 0,710 0,701 0,823 0,681 0,935 0,649 0,777 0,667 0,648 0,620 0,672 0,671 0,653 0,752 0,681 0,589 0,730 0,850 0,690 0,790 0,360 0,780 0,500 0,770 0,820 0,920 0,720 0,880 0,680 0,740 0,740 0,300 0,810 0,890 0,560 0,880 0,300 0,880 0,670 0,890 0,830 0,910 0,860 0,940 0,850 0,690 0,880 0,870 2,7 1,5 3,1 2,1 6,4 2,2 5,0 2,3 1,8 0,8 2,8 1,2 3,2 2,6 2,6 7,0 1,9 1,1 4,4 1,2 7,0 1,2 3,3 1,1 1,7 0,9 1,4 0,6 1,5 3,1 1,2 1,3 0,877 0,694 0,867 0,743 0,979 0,852 0,921 0,836 0,846 0,816 0,932 0,803 0,952 0,834 0,750 0,993 0,753 0,915 0,949 0,863 0,994 0,650 0,941 0,726 0,718 0,527 0,742 0,905 0,625 0,930 0,868 0,759 0,758 0,742 0,793 0,752 0,860 0,762 0,838 0,808 0,762 0,733 0,687 0,693 0,748 0,843 0,775 0,917 0,778 0,723 0,765 0,645 0,882 0,678 0,742 0,740 0,527 0,725 0,730 0,727 0,727 0,698 0,727 0,273 70,5 69,5 72,6 70,1 76,6 70,7 75,3 73,5 70,7 69,0 66,2 66,6 69,9 75,6 71,5 80,0 71,7 68,4 70,9 63,7 77,9 65,7 69,5 69,4 56,6 68,5 68,8 68,6 68,6 66,9 68,6 41,4 0,698 0,677 0,722 0,702 0,957 0,639 0,845 0,630 0,597 0,523 0,680 0,580 0,669 0,615 0,686 0,928 0,599 0,465 0,755 0,535 0,929 0,619 0,649 0,535 0,699 0,608 0,544 0,381 0,608 0,628 0,449 0,735 980 6.560 5.760 7.570 6.690 4.610 1.620 9.210 2.470 3.810 3.810 1.470 8.170 30.940 15.780 4.360 3.580 2.300 5.870 3.230 5.520 3.980 6.080 26.050 3.620 2.460 26.190 4.080 4.870 6.590 2.600 4.300 ala enistan unija ajka lžirija anska eška ietnam azahstan irija irgizistan vatem krajina ikaragva abon aroko onduras oldavija Rom A Libija Iran D Paragvaj Č Libanon Ekvador V K Indonezija Belorusija Jam Belize Švedska S K Latvija Bolivija Finska G U N G M H Tadžikistan Egipt Turkm M Bocvana 56. 57. 58. 59. 60. 61. 62. 63. 64. 65. 66. 67. 68. 69. 70. 71. 72. 73. 74. 75. 76. 77. 78. 79. 80. 81. 82. 83. 84. 85. 86. 87. 121 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 rang 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 115 116 **RIU indeks 0,707 0,707 0,705 0,703 0,701 0,698 0,696 0,683 0,666 0,665 0,664 0,662 0,650 0,648 0,648 0,647 0,646 0,644 0,641 0,638 0,637 0,634 0,633 0,626 0,625 0,615 0,614 0,612 0,611 57 3 77 36 8 rang 107 119 126 127 117 131 130 137 145 133 138 135 132 142 140 141 147 139 143 153 152 144 148 149 I*DH indeks 0,795 0,946 0,768 0,709 0,666 0,607 0,595 0,668 0,568 0,568 0,853 0,519 0,939 0,493 0,542 0,509 0,534 0,551 0,497 0,504 0,501 0,491 0,505 0,495 0,463 0,465 0,494 0,488 0,482 indeks 0,560 0,230 0,560 0,810 0,720 0,840 0,920 0,810 0,890 0,890 0,310 0,890 0,050 0,940 0,870 0,940 0,900 0,910 0,930 0,940 0,910 0,900 0,900 0,910 0,950 0,890 0,910 0,910 0,930 dtis*** 4,4 7,7 4,4 1,9 2,8 1,6 0,8 1,9 1,1 1,1 6,9 1,1 9,5 0,6 1,3 0,6 1,0 0,9 0,7 0,6 0,9 1,0 1,0 0,9 0,5 1,1 0,9 0,9 0,7 Ekološki o ha/preb. e b z a r b o z i s k e d n I 0,954 0,994 0,711 0,915 0,832 0,794 0,592 0,885 0,647 0,659 0,980 0,741 0,969 0,759 0,565 0,452 0,639 0,728 0,399 0,498 0,640 0,794 0,522 0,620 0,519 0,423 0,713 0,740 0,505 0,178 indeks 0,695 0,902 0,785 0,742 0,397 0,338 0,645 0,645 0,547 0,540 0,777 0,867 0,188 0,540 0,602 0,488 0,537 0,597 0,577 0,363 0,148 0,508 0,415 0,407 0,455 0,388 0,337 0,580 ivljenja olžina ž etih 66,7 79,1 72,1 69,5 48,8 45,3 63,7 63,7 57,8 57,4 71,6 35,7 77,0 36,3 57,4 61,1 54,3 57,2 60,8 59,6 46,8 33,9 55,5 49,9 49,4 52,3 48,3 45,2 59,8 D v l indeks 0,736 0,942 0,808 0,470 0,770 0,689 0,548 0,474 0,511 0,505 0,803 0,637 0,981 0,532 0,521 0,473 0,475 0,389 0,495 0,437 0,500 0,530 0,484 0,450 0,464 0,517 0,381 0,388 0,361 PD ) B M 980 870 /preb. (PK 8.230 1.670 6.210 2.670 1.710 2.130 2.060 4.550 2.420 2.270 1.700 1.720 1.027 1.940 1.370 2.000 2.400 1.820 1.480 1.610 2.220 1.020 D 28.260 12.650 10.070 12.260 35.750 SU ep. v. rabija ova G ržava**** ar D ibija bodža erun babve en vstralija audova A zbekistan am ongolija ana am angladeš janm epal am udan aiti avretanija Rusija A S U Južnoafriška r N Indija M G K Estonija Svazi ZDA Lesoto Papua N B Laos M Pakistan N K Zim S Togo H M Kongo Kenija Jem * * R U I g n a R 88. 89. 90. 91. 92. 93. 94. 95. 96. 97. 98. 99. 100. 101. 102. 103. 104. 105. 106. 107. 108. 109. 110. 111. 112. 113. 114. 115. 116. 122 GeograFF 4 117 118 119 120 121 122 123 124 125 126 127 128 129 130 131 132 133 134 135 136 137 138 139 140 141 142 143 0,603 0,601 0,597 0,597 0,596 0,590 0,589 0,586 0,582 0,579 0,577 0,576 0,566 0,560 0,556 0,553 0,552 0,547 0,546 0,545 0,544 0,540 0,531 0,522 0,514 0,501 0,486 146 155 160 150 159 156 157 151 166 163 44 161 49 164 162 165 171 170 169 168 167 172 173 174 175 176 177 0,493 0,452 0,425 0,469 0,431 0,439 0,437 0,466 0,381 0,399 0,838 0,421 0,824 0,389 0,407 0,388 0,354 0,359 0,361 0,365 0,379 0,350 0,339 0,326 0,302 0,292 0,273 ekološkega odtisa in indeksa uravnoteženosti 0,850 0,890 0,900 0,920 0,930 0,930 0,880 0,880 0,920 0,910 0,050 0,900 0,010 0,920 0,910 0,930 0,930 0,930 0,890 0,930 0,870 0,930 0,930 0,890 0,890 0,890 0,910 1,5 1,1 1,0 0,8 0,7 0,7 1,2 1,2 0,8 0,9 9,5 1,0 9,9 0,8 0,9 0,7 0,7 0,7 1,1 0,7 1,3 0,7 0,7 1,1 1,1 1,1 0,9 0,695 0,402 0,369 0,600 0,637 0,490 0,389 0,596 0,381 0,473 0,806 0,439 0,742 0,683 0,619 0,657 0,445 0,392 0,426 0,509 0,421 0,386 0,446 0,214 0,159 0,179 0,389 R – indeks uravnoteženosti razvoja; ***podatki za ekološki odtis se nanašajo na leto i za izračun indeksa človekovega razvoja, 0,345 0,482 0,398 0,473 0,232 0,462 0,462 0,443 0,252 0,270 0,858 0,428 0,827 0,128 0,308 0,213 0,225 0,342 0,247 0,273 0,328 0,337 0,263 0,392 0,347 0,350 0,155 anim 45,7 53,9 48,9 53,4 38,9 52,7 52,7 51,6 40,1 41,2 76,5 50,7 74,6 32,7 43,5 37,8 38,5 45,5 39,8 41,4 44,7 45,2 40,8 48,5 45,8 46,0 34,3 i podatki, zahtev 0,439 0,472 0,508 0,334 0,424 0,365 0,461 0,359 0,511 0,454 0,850 0,396 0,903 0,355 0,293 0,293 0,392 0,343 0,411 0,312 0,388 0,327 0,307 0,372 0,400 0,347 0,275 – indeks človekovega razvoja; **IU i ustreznim 740 890 860 840 580 580 780 650 710 630 930 800 520 1.390 1.690 2.100 1.270 1.580 2.130 1.520 1.170 1.100 16.240 1.070 22.420 1.050 1.020 ent index) elopm . , 2004; lastni izračuni. b. m ep. an dev rab. e issau aso bik eone bija bija ongo , 2003; Living … I (angl. hum ganda am vineja adagaskar enegal igerija ngola lonokoščena o alavi ozam rednjeafriška r R K ad vineja B ali iger ierra L D U G G M Ruanda Eritreja S N A S Kuvajt Benin Združeni a Zam Tanzanija M M Etiopija S D Č G Burundi M Burkina F N S an … ba: *H um 117. 118. 119. 120. 121. 122. 123. 124. 125. 126. 127. 128. 129. 130. 131. 132. 133. 134. 135. 136. 137. 138. 139. 140. 141. 142. 143. ir: H pomO 2001; ****v pregled so vključene le države z vsem razvoja. V 123 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami pomembni vidiki kakovostnega življenja, kot so na primer politična svoboda, razširjenost korupcije, upoštevanje človekovih pravic in podobno. Vključevanje tovrstnih vidikov bi lestvico zagotovo še dodatno spremenilo in z njo tudi splošno uveljavljene predstave o razvitosti sveta in njegovih regij. Primerjava rangov za 143 držav, ki so bile zajete v izračun indeksa uravnoteženosti razvo- ja, pokaže, da so v primerjavi z indeksom človekovega razvoja pridobile nekaj mest pri indeksu uravnoteženosti razvoja prav vse države Latinske Amerike (edina izjema je Haiti) – največ Peru (51 mest), Kolumbija (44 mest), Dominikanska republika (38 mest), Salvador (37 mest) in Kuba (31 mest). V Afriki je slika bolj pestra, saj sta na primer Tunizija in Alžirija pridobili kar 47 oziroma 25 mest, na drugi strani pa je Libija izgubila 13 mest, deseterica držav Podsaharske Afrike pa nazadovala za nekaj mest. Afriške države zavzemajo večinoma dno lestvice, od tega 28 od trideseterice zadnjih mest. Večina azijskih držav v razvoju ima po indeksu uravnoteženosti razvoja boljši položaj kot pri indeksu človekovega razvoja. Močno so nazadovali le Kuvajt (93 mest), Združeni arabski emirati (91 mest), Saudova Arabija (32 mest) in Izrael (26 mest). Prav na primeru teh štirih držav v razvoju z visokimi dohodki se najbolj očitno pokaže neuravnoteženost razvoja, saj socialno-ekonomski dosežki znatno zaostajajo za visokim ekološkim odtisom. Podobne razmere izkazuje tudi vrsta gospodarsko razvitih in tranzicijskih držav, ki so po novem indeksu za več deset mest slabše od indeksa človekovega razvoja. Najbolj izraziti primeri poslabšanja rangov so Združene države Amerike (93 mest), Avstralija (87 mest), Estonija (71 mest), Švedska (68 mest), Finska (64 mest), Kanada (50) in Danska (36 mest). Na podlagi pozitivne statistične povezanosti med ekološkim odtisom in bruto domačim proizvodom na prebivalca bi lahko sklepali, da se bo njun vpliv na nov, skupni indeks v ve- liki meri medsebojno izničeval. Višanje vrednosti bruto domačega proizvoda namreč zvišuje višino indeksa uravnoteženosti razvoja, medtem ko ga praviloma spremljajoče po- večevanje ekološkega odtisa znižuje. Navkljub temu konkretni izračuni kažejo na velik ob- seg sprememb in dokazujejo smiselnost uvedbe predlagane nove alternativne mere splošnega razvoja. Indeks uravnoteženosti razvoja na preprost, pregleden in razumljiv na- čin enakovredno združuje poglavitne razvojne vidike. O njegovi dejanski uporabnosti in primernosti v praksi pa bo sodil prihodnji razvoj raziskovanja. Vsebinske in metodološke omejitve takšnega sinteznega kazalca namreč ne izhajajo le iz načinov agregiranja, ampak tudi iz omejitev posameznih vključenih kazalcev, ki tudi ne pokrivajo vseh pomembnih področij človekovega življenja (npr. politične svobode, človekovih pravic ipd.). Pri pre- sojanju kazalca ne gre zanemariti, da predstavljata sintezno proučevanje in ustrezna ob- težitev različnih razvojnih vidikov v enotnem ogrodju tudi pomembno vsebinsko izho- dišče za premagovanje navzkrižij med okoljevarstvenimi interesi in težnjami po social- no-ekonomskem napredku v državah v razvoju. Vračunavanje okoljskega bremena gos- podarskega in družbenega razvoja v državah z visokimi dohodki, kamor sodijo tako razvite države kot tudi skupina držav v razvoju z visokimi dohodki (npr. Kuvajt, Združeni arabski emirati, Saudova Arabija, Izrael …), v večini omenjenih držav relativizira njihove dosežke, na drugi strani pa se pokaže tudi uspešnost nekaterih razvitih držav in držav v razvoju glede zagotavljanja enakomernosti razvoja. Rezultati nam dokazujejo, da so razvojne 124 GeograFF 4 erjava rangov držav po indeksu uravnoteženosti razvoja in indeksu človekovega razvoja leta 2002 lika 44: PrimS 125 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami razlike med tako imenovanimi razvitimi državami in državami v razvoju veliko manjše, če upoštevamo tudi obseg pritiskov na naravne vire in ekosistemske storitve, ki spremljajo siceršnji socialno-ekonomski napredek. Istočasno to potrjuje našo uvodno trditev, da so z vidika širših razvojnih konceptov, kakršen je trajnostni razvoj, še vse države sveta pravzaprav države v razvoju. 7. MOŽNOSTI ODPRAVLJANJA RAZVOJNIH PROTISLOVIJ DRŽAV V RAZVOJU 7.1. ZAGOTAVLJANJE USTREZNIH MEDNARODNIH RAZMER – VLOGA RAZVITIH DRŽAV Večina držav v razvoju po gospodarski razvitosti in kakovosti socialnih storitev močno zaostaja za gospodarsko razvitimi državami. Istočasno je tudi skupni obseg njihovih pri- tiskov na okolje bistveno manjši, čeprav marsikje tudi že presega nosilne zmogljivosti okol- ja. Kljub takšnim splošnim ugotovitvam pa se sklop različnih razvojnih problemov od drža- ve do države močno razlikuje, zato tudi ni mogoče in utemeljeno podajati obče veljavnih rešitev zanje. Vsekakor pa se bo moralo reševanje razvojnih protislovij odvijati v okviru kon- cepta trajnostnega razvoja z uravnoteževanjem okoljskih, socialnih in ekonomskih vidikov razvoja. Predhodno je bilo že izpostavljeno, da integracije varstva okolja in socialno-eko- nomskega razvoja v državah v razvoju ne bo mogoče doseči brez pomoči gospodarsko razvitih držav. V prid omenjene ugotovitve ne govori le izkazana resnost in globina po- sameznih razvojnih problemov, ampak tudi prodiranje mednarodnega sodelovanja in njegovih vplivov v vse dele sveta. Nobena država sveta ni zaprt, izoliran sistem, ki ga ne bi prizadevale odločitve na mnogokrat zelo oddaljenih koncih sveta, zato tudi reševanje pro- blemov ni mogoče in smiselno le v okviru posamezne države, brez upoštevanja širšega razvojnega konteksta. Človekovi pritiski na okolje so konec 20. stoletja presegli nosilne zmogljivosti planeta, kar postavlja zlasti pred razvite države odgovornost, da se osredotočijo na izboljševanje kakovosti življenja znotraj obstoječih oziroma zmanjšanih pritiskov na ekosisteme. Izbolj- šanje tehnologij in zmanjšanje potratnosti življenjskih vzorcev bogate svetovne manjšine bi sprostilo manevrski prostor za revno večino, da nadoknadi svoj socialno-ekonomski zaostanek, ki pa bo tudi zaradi predvidene prebivalstvene rasti neobhodno povezan z manjšim ali večjim povečevanjem pritiskov na okolje. Prav razvite države nosijo tudi pre- cejšen del zgodovinske odgovornosti za nastala razvojna neskladja, zato je z vidika med- regionalne pravičnosti njihova moralna obveza k pomoči pri iskanju novih razvojnih poti za države v razvoju še toliko bolj izrazita. Države v razvoju ne potrebujejo le tehnične in finančne pomoči, ampak predvsem zago- tavljanje ustreznih mednarodnih razmer, ki bi jim omogočile razvojni preboj. Pri tem se bodo vendarle morale primarno opreti na lastne sile. Največjo nevarnost pri odpravljanju so- 126 GeograFF 4 cialnih in ekonomskih zaostankov vidimo prav v morebitnem zapostavljanju okoljevarstve- nih vprašanj, ki utegnejo voditi v nesprejemljivo izčrpavanje naravnih virov in okoljskih storitev. Iz strukture današnjega kapitala držav z nizkimi in srednje visokimi dohodki, kamor se uvrščajo tudi države v razvoju, je razvidno, da igra okoljski kapital v njih nekajkrat večjo vlogo kot pa v državah z visokimi dohodki (Preglednica 11), zaradi česar jih njegova degradacija tudi bistveno močneje prizadene. V državah z nizkimi dohodki predstavlja okoljski kapital celo več kot četrtino skupnega premoženja, v državah OECD pa le 2 %. Prav tako izrazito opazen je prepad v skupni vrednosti kapitala med razvitimi državami in državami v razvoju, kakor tudi pri proizvedenem (fizičnem) kapitalu in “nevidnem” kapi- talu z vključenima družbenim in človeškim kapitalom. O celotnem obsegu in razdelitvi okoljskega kapitala nam več povedo nemonetarne ocene Svetovne banke s sredine de- vetdesetih let 20. stoletja, ki se za države z visokimi dohodki gibljejo okrog ene petine (21,5 %) svetovnega obsega, medtem ko štiri petine odpadejo na preostali svet, večinoma na države v razvoju. Med slednjimi imajo največji skupni delež države Latinske Amerike (28,6 %), najmanjšega pa države Severne Afrike in Jugozahodne Azije (3,1 %) (Serageldin, 1995). Takšne ocene se v splošnem ujemajo tudi z regionalnim razrezom planetarne bio- produkcije. Okoljski kapital držav v razvoju že danes v veliki meri izkoriščajo razvite drža- ve, za kar ne plačujejo ustrezno visoke cene, saj so naravni viri zaradi neupoštevanja eks- ternih stroškov njihove rabe pogosto podcenjeni. Plačevanje polne cene zanje bi vsekakor preusmerilo del finančnih sredstev iz razvitih držav v države v razvoju, razvite države pa spodbudilo k razvijanju tehnologij za bolj učinkovito rabo naravnih virov. Preglednica 11: Ocene strukture kapitala v državah različnih dohodkovnih skupin leta 2000 Proizvedeni Okoljski Ostali (“nevidni”) Skupni Delež Dohodkovna skupina* kapital kapital kapital kapital okoljskega kapitala (%) v USD na prebivalca Države z nizkimi dohodki 1.174 1.925 4.433 7.532 26 Države s srednje visokimi dohodki 5.347 3.496 18.773 27.616 13 Države OECD z visokimi dohodki 76.193 9.531 353.339 439.063 2 Svet 16.850 4.011 74.998 95.860 4 Vir: Hamilton et al., 2005, cv: Sustaining …, 2005, str. 5. Opomba: * brez naftnih držav. Pri razpravi o vlogi okoljskega kapitala v državah v razvoju tako neposredno trčimo na posledice njegovega zanemarjanja, ki se po logiki medsebojnega součinkovanja odrazijo tudi na obsegu drugih vrst kapitala. Družbe s strategijo gospodarske rasti na račun aku- muliranja fizičnega in izčrpavanja ostalih vrst kapitala dolgoročno ogrožajo možnost traj- nostnega razvoja, predvsem pa blaginjo prebivalcev in tvegajo socialne napetosti in ne- stabilnosti (World Development …, 2003, str. 22). Družba lahko tako zapravi tudi naravni vir, ki bi utegnil v prihodnosti postati strateškega pomena. Zagovorniki močne trajnosti zato zagovarjajo ohranjanje vseh vrst kapitala v danem obsegu za prihodnje generacije, medtem ko zagovorniki šibke trajnosti dopuščajo tudi zamenjave med posameznimi oblikami kapitala. Čeprav je pretekli razvoj dokazal, da so mnogi vnosi v proizvodnjo tudi dejansko zamenljivi, pa to ne velja za določene ekosistemske storitve, za katere tehnolo- 12 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami ški razvoj ne najde ustreznih zamenjav. Zagotavljanje blaginje prihodnjim generacijam zato terja ohranjanje ustrezne ravni takšnih storitev oziroma ustrezen obseg posameznih vrst okoljskega kapitala v prihodnosti, zlasti v primeru nevarnosti njihove nepovratne degra- dacije (ibid., str. 14; Plut, 2005). Mednarodna skupnost bi morala v prihodnosti bdeti nad takšnimi odločitvami in ustrezno posredovati, kar pa bi terjalo že omenjeno ustanovitev močne svetovne okoljske organizacije, ki bi učinkovito uveljavljala svoje interese, podobno kot jih na gospodarskem področju Svetovna trgovinska organizacija. Takšna organizacija bi morala združevati vse skupine držav, usklajevati njihove interese in zagotavljati tudi fi- nančno podporo projektom za postopen prehod s šibke proti močni trajnosti. Vzporedno s tem se bo spreminjal tudi pomen posameznih vrst kapitala, prioritete generacij, njihove tehnologije, predvsem pa vzorci proizvodnje in potrošnje. Zmanjševanje razvojnega zaostanka držav v razvoju za razvitimi državami in sočasno us- klajevanje socialno-ekonomskih in okoljevarstvenih interesov bo v prihodnjih desetletjih tudi od razvitih držav terjalo določene spremembe v politiki razvojne pomoči, trgovanja, migracij ter dostopa do znanja in tehnologij. Pri tem se izpostavljajo zlasti (World Develop- ment …, 2003, str. 195): povečanje obsega in učinkovitosti pomoči, ki jo razvite države namenjajo državam v razvoju; odpis dolgov državam v razvoju; odprtje kmetijskih in industrijskih trgov ter trgov delovne sile razvitih držav za blago, storitve, kapital in priseljence iz držav v razvoju; povečanje dostopnosti znanja in tehnologij za države v razvoju. Za doseganje ciljev trajnostnega razvoja bo ukrepe omenjenih politik nujno vsakokrat presojati tudi z vidika njihovih socialnih in okoljskih učinkov, tako globalno kot v posameznih državah. Za temeljite spremembe današnjih netrajnostnih vzorcev proizvodnje in potrošnje pa bo potrebno razviti ustrezne celovite mehanizme, kar bo dejanski izziv prihodnje med- narodne politike. Ob tem velja opozoriti na neučinkovitost dosedanjih politik in na nujnost njihovih korenitih sprememb. Razvite države so v začetku 21. stoletja za razvojno pomoč namenjale le 0,25 % skupnega BND in s tem močno zaostajale za zastavljenim ciljem 0,7 % BND. Problematičen pa ni le nizek obseg pomoči, ampak tudi način prenosa v države v razvoju (visoki transakcijski stroški, pogojevanje pomoči z določenimi koristmi za do- natorke, zlorabe ipd.) ter neučinkovita in netransparentna raba sredstev v prejemnicah pomoči. Finančna in tehnična pomoč (transfer znanja, strokovnjakov, naprednih tehnolo- gij …) državam v razvoju je naložba v globalno blaginjo, skupno varnost in prihodnost (Human …, 2005), podobno kot tudi izenačeni pogoji trgovanja za vse države sveta. Razvite države postavljajo trgovinske ovire za uvoz kmetijskih in industrijskih proizvodov iz držav v razvoju, s subvencijami v domačem kmetijstvu pa uničujejo tudi konkurenco v državah v razvoju. V začetku tega desetletja je skupna višina kmetijskih subvencij v državah OECD (okrog 300 milijard USD letno) za skoraj šestkrat presegala obseg razdeljene razvojne pomoči (Human …, 2003). Po drugi strani morajo za učinkovitost navedenih ukrepov po- skrbeti tudi države v razvoju. Zagotavljati morajo politično stabilno okolje z močnimi insti- tucijami, ki delujejo transparentno. Predvsem pa so pomembne izdelane prioritete raz- 128 GeograFF 4 voja, na podlagi katerih se skuša čimbolj optimalno črpati ponujeno pomoč. Socialno- ekonomsko šibke države naj bi dajale prednost zlasti vlaganjem v izobraževanje, zdravstveni sistem in gospodarsko infrastrukturo ob sočasni skrbi za ohranjanje okoljskega kapitala (Human …, 2003; World Development …, 2003; Human …, 2005). Ob tem velja dodati, da bo potrebno za doseganje ciljev trajnostnega razvoja razviti tudi ustrezne mehanizme za presojo socialne in okoljske sprejemljivosti projektov, katerim se pomoč namenja. Na ta način bi se lahko vsaj delno vplivalo na bolj uravnoteženo obravnavo in uveljavljanje eko- nomskih, socialnih in okoljskih interesov razvoja. Vpliv razvitih držav na razvojne vzorce v preostalih delih sveta je večplasten. Med drugim razvite države postavljajo tudi merila življenjskega standarda, stilov življenja in vrednot, zato bodo tudi v prihodnjih desetletjih v veliki meri krojile mednarodne razmere in razvojne scenarije. Napoved slednjih je v času hitrih sprememb in krepitve globalizacije zelo ne- zanesljiva, saj vključuje (pre)veliko neznank. Kljub temu bomo v nadaljevanju predstavili štiri temeljne scenarije kot potencialni razvojni okvir, na katerega bi se države v razvoju morale odzvati v prihodnjih desetletjih (Slika 45). Scenariji razvoja običajno pokrivajo razpon od najbolj pesimističnih do najbolj optimističnih razpletov, znotraj vsakega izmed njih pa je povsem možnih še več različnih variant. Zaradi nepredvidljivosti prihodnosti v nadaljevanju zgolj hipotetično predstavljamo možne vplive glavnih inačic razvoja do sredine 21. stoletja. Shematično prikazani so vplivi na gibanje števila prebivalstva, gospodarski razvoj, obseg socialnih razlik, kakovost okolja in tehnološki napredek. Medtem ko smer trendov znotraj posameznega scenarija največkrat ni vprašljiva, pa je težje napovedati njihovo izrazitost. Najbolj neugoden med vsemi je scenarij konfliktov, pred katerim svarijo pesimistične na- povedi poglabljanja socialno-ekonomskih razlik in okoljskih problemov, vključno s pomanj- kanjem določenih strateških naravnih virov. V tem primeru bi lahko prišlo do oboroženih konfliktov večjega obsega, ki bi med drugim povzročili tudi resno gospodarsko krizo in tehnološki zastoj ali upad, česar ne predvideva nobeden izmed preostalih treh scenarijev. Takšen scenarij bi vodil tudi k povečanju socialnih razlik, pri čemer bi bile nesorazmerno močno prikrajšane prav socialno šibke skupine svetovnega prebivalstva. V drugem možnem scenariju predvidevamo nadaljevanje obstoječih praks, s poudarkom na hitrem gospodarskem razvoju, katerega gonilo je med drugim tudi tehnološki napre- dek. Z nadaljevanjem uveljavljenih vzorcev proizvodnje in potrošnje je pričakovati tudi povečevanje degradacije okolja, zlasti ob hitro naraščajočem svetovnem prebivalstvu. Prebivalstvo držav v razvoju bi v tem primeru stremelo za današnjim življenjskim stilom in standardom gospodarsko najbolj razvitih držav. Brez načrtnih političnih posegov v delo- vanje trga ne bi bili priča le slabšanju kakovosti okolja, ampak tudi nadaljnjemu počasnemu povečevanju socialnih razlik med zmagovalci in poraženci opisane razvojne tekme. Scenarij političnih sprememb vključuje temeljno predpostavko, da pričnejo države dajati ustrezen poudarek socialni varnosti in pravičnosti ter politikam preprečevanja in odprav- ljanja okoljskih problemov. Čeprav bi bil glavni poudarek še vedno na gospodarskem razvoju, bi pomembne postale tudi socialne in okoljske prioritete oziroma prelivanje us- 129 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami tvarjenega dohodka v tovrstne namene. Scenarij temelji na zaupanju v tehnološki napre- dek, ki bi omogočil bolj učinkovito in čistejšo rabo naravnih virov ter z inovacijami vplival tudi na izboljšanje kakovosti okolja. Slika 45: Dolgoročni scenariji razvoja Trajnostni scenarij je nadgradnja scenarija političnih sprememb in predvideva najbolj iz- razit preobrat razvojnih prioritet in vzorcev. Tudi ta scenarij je zasnovan na predpostavki hitrega tehnološkega napredka, vendar tudi bolj zmernega gospodarskega razvoja. Hkra- ti je edini scenarij, ki vključuje upočasnitev prebivalstvene rasti in ne le bistveno iz- boljšanje kakovosti okolja, ampak tudi odpravljanje socialnih razlik. Takšen scenarij dejan- sko predpostavlja uravnotežen razvoj na vseh prostorskih ravneh, utemeljen na načelih okoljske etike, kakor ga vidijo tudi zagovorniki močne trajnosti. Scenarij lahko označimo kot najbolj zaželen in vsestransko pravičen, toda tudi zelo optimističen, saj bi zaradi števil- nih vključenih zahtev terjal temeljito spremembo delovanja človeške družbe in to na na- čin, ki ga lahko danes zgolj slutimo. Ne glede na inačico razvojnega scenarija, ki ji bomo dejansko priča v prihodnjih desetletjih, bo pripravljenost držav v razvoju na ustrezne prilagoditve in odzive pogojena tudi s pro- blemi, ki jih zaznamujejo že desetletja in se sčasoma celo krepijo. V tem kontekstu je treba razumeti tudi podano oceno dolgoročnih razvojnih možnosti držav v razvoju. 7.2. OCENA DOLGOROČNIH RAZVOJNIH MOŽNOSTI DRŽAV V RAZVOJU Čedalje bolj intenzivna vpetost držav v razvoju v globalne procese diktira tudi razvojne vzorce, ki prispevajo k povečevanju socialno-ekonomskih razlik ob sočasnem poglabljanju okoljskih problemov. Medtem ko se države na različnih koncih sveta soočajo s podobnimi problemi, pa tega pogosto ni mogoče trditi za sosednje države. S tem pa v zadnjih deset- 130 GeograFF 4 letjih postajajo vprašljive tudi v preteklosti uveljavljenje regionalizacije sveta. Pomemben izziv zato predstavlja poskus identifikacije skupin držav v razvoju s podobnimi socialno- ekonomskimi in okoljskimi razvojnimi problemi oziroma dolgoročnimi razvojnimi mož- nostmi. Slednje je mogoče doseči s pomočjo tipologije, ki vključuje tako sestavine tre- nutnega stanja kakor tudi napovedi prihodnjih gibanj. Pri tipologiji držav izhajamo iz zahtev globalnega trajnostnega razvoja kot večgeneracijskega pogleda na usklajevanje socialno-ekonomskih in okoljskih ciljev razvoja. Glede na pred- hodno predstavljene možne razvojne scenarije to pomeni spremembe preko scenarija po- litičnih sprememb do trajnostnega scenarija s podobno vizijo kot jo vidijo Raskin in sode- lavci (1998, str. 7): izkoreninjenje absolutne revščine, podhranjenosti in lakote, splošna dostopnost osnovnih socialnih storitev (zdravstvo, šolstvo ipd.), izboljšanje kakovosti življenja vseh prebivalcev, zmanjševanje ekonomskih in socialnih razlik, povečanje kakovosti okolja z nadzorom onesnaževanja in rabe naravnih virov, izkoreninjenje nasilja in oboroženih konfliktov in stabilizacija števila svetovnega prebivalstva. V smislu podane vizije sta bila za glavni merili tipologije izbrana indeks človekovega razvoja in ekološki deficit. Indeks človekovega razvoja nam podaja sintezno predstavo o socialno- ekonomskih dosežkih držav, ki se odražajo v pričakovani dolžini življenja, izobrazbeni ravni in življenjskem standardu (Poglavje 3.4.). Ekološki deficit predstavlja okoljski vidik razvoja in je kot drugo vodilno merilo izbran na podlagi predpostavke, da postavljajo nosilne zmo- gljivosti okolja osnovno omejitev delovanju planetarnega ekonomskega sistema. Ekološki deficit namreč neposredno opozarja na razkorak med okoljskimi pritiski, ki jih ustvarja posamezna država pri doseganju določene ravni socialno-ekonomskega razvoja (ekološki odtis), in med bioprodukcijo njenih ekosistemov (Poglavje 4.2.). V tem smislu je ekološki deficit ne le bistveno zgovornejši pokazatelj kot ekološki odtis, temveč je tudi primernejši za prikazovanje razvojnih protislovij v okviru izbrane tipologije. Z enakovrednim upoštevanjem indeksa človekovega razvoja in ekološkega deficita potemtakem presojamo države z vidika njihove učinkovitosti zagotavljanja čim višje stopnje socialno-ekonomskega razvoja v okviru lastne nosilne zmogljivosti oziroma posredno tudi s čim nižjimi okoljskimi pritiski. Da bi tipologiji dodali širšo časovno razsežnost, je kot merilo sekundarnega pomena vključena še predvidena prebivalstvena rast do leta 2050. Do sredine 21. stoletja bo prav projicirana poltretja milijarda dodatnega prebivalstva v državah v razvoju predstavljala ključno oviro pri zagotavljanju ustrezne kakovosti življenja in obsega okoljskih pritiskov. Na podlagi izračunov indeksa človekovega razvoja za leto 2002 smo vse države v razvoju z razpoložljivimi podatki razdelili v tri razrede: 1. razred: visoka stopnja človekovega razvoja – indeks 0,800 in več; 2. razred: srednja stopnja človekovega razvoja – indeks od 0,500 do 0,800; 3. razred: nizka stopnja človekovega razvoja – indeks manj kot 0,500. 131 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Meje in poimenovanja navedenih treh razredov se ujemajo z opredelitvami in klasifika- cijo Združenih narodov po načelu višanja vrednosti indeksa v skladu z doseženim so- cialno-ekonomskim napredkom. Uvrstitev posameznih držav v ustrezne razrede prikazuje slika 46, ki zaradi možnosti primerjav ob državah v razvoju prikazuje tudi rezultate za os- tale države sveta. V primeru ekološkega deficita ne obstajajo mednarodno določene mejne vrednosti, na podlagi katerih bi lahko zasnovali ustrezne razrede. Edina nesporna mejna vrednost je točka, na kateri se ekološki odtis in bioprodukcija določene države ujemata. Ekološki defi- cit se pojavi, ko ekološki odtis na določenem območju preseže bioprodukcijo, medtem ko lahko v obratni situaciji govorimo pravzaprav o presežku bioprodukcije in so navedene vrednosti za ekološki deficit negativne. Meja dveh globalnih hektarov, do katere presežek ali deficit v pričujoči tipologiji še označujemo kot zmeren, je povsem dogovorna in določena po principu globalne pravičnosti. V začetku 21. stoletja je namreč povprečni ekološki odtis na prebivalca znašal 2,2 ha. Ker naj bi bili v principu vsi prebivalci sveta upra- vičeni do enakega obsega okoljskih storitev in naravnih virov, bi 2,0 ha ekološkega deficita kot meja med “zmernim” in “visokim” deficitom pomenila, da bi se v razred z zmernim deficitom lahko uvrstile tudi države z najnižjo bioprodukcijo (npr. Jordanija z 0,2 ha) in pov- prečnim ekološkim odtisom na prebivalca. Druga možna meja med “zmernim” in “visokim” deficitom oziroma presežkom bi lahko bila v višini 1,6 ha, če bi po enaki logiki izhajali iz razpoložljive povprečne globalne bioprodukcije na prebivalca, ki je leta 2001 znašala 1,8 ha na prebivalca. Ker se med obema predstavljenima mejnima vrednostima nahajata le dve državi v razvoju (Gvineja z –1,8 ha in Trinidad in Tobago z 1,9 ha ekološkega deficita) in je smiselno postaviti bolj realna, torej nekoliko nižja pričakovanja, smo mejo postavili na 2,0 gha. V skladu s tem se države razporejajo v štiri razrede: 1. razred: visok presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom – ekološki deficit manj kot –2,0 ha; 2. razred: zmeren presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom – ekološki deficit od –2,0 do 0,0 ha; 3. razred: zmeren presežek ekološkega odtisa nad bioprodukcijo – ekološki deficit od 0,0 do 2,0 ha; 4. razred: visok presežek ekološkega odtisa nad bioprodukcijo – ekološki deficit 2,0 ha in več. Uvrstitev posameznih držav v tako opredeljene razrede prikazuje slika 47, ki tudi v tem pri- meru zaradi možnih primerjav podaja rezultate za vse države sveta z razpoložljivimi podatki. Ob obeh glavnih kazalcih se kot dopolnilno merilo opredeljevanja tipov držav uporablja še indeks rasti prebivalstva, ki je izračunan kot razmerje med številom prebivalstva leta 2050, predvidenega po prenovljeni srednji projekciji Združenih narodov, in med oceno števila prebivalcev posameznih držav za leto 2005 (UNPD, 2005). Za “zmerno rast prebivalstva” je označen razpon indeksa rasti do 150, medtem ko je rast prebivalstva z indeksi od 150 do 200 označena za “hitro” in z indeksom nad 200 za “zelo hitro”. Poimenovanja so za- radi razumljivosti zelo preprosta in relativno poljudna. S slike 48 je razvidno ustrezno uvrščanje držav, pa tudi dejstvo, da bodo ob velikem številu razvitih držav zabeležile upad prebivalstva tudi nekatere države v razvoju. Med njimi izstopajo zlasti države na jugu af- riške celine, ki se bodo še naprej spopadale z visoko smrtnostjo zaradi AIDS-a in beležile 132 GeograFF 4 vrstitev držav v razrede po višini indeksa človekovega razvoja leta 2002 lika 46: US 133 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami kega deficita leta 2001 vrstitev držav v razrede po višini ekološ lika 47: US 134 GeograFF 4 alstva v obdobju 2005–2050 vrstitev držav po indeksu rasti prebiv lika 48: US 135 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami ožnosti držav v razvoju na začetku 21. stoletja ena razvojnih m intezna oc lika 49: SS 136 GeograFF 4 negativno (Bocvana, Lesoto, Svazi) ali pa zelo nizko pozitivno rast (Južnoafriška republika, Zimbabve). Ker do znižanja prebivalstvene rasti v omenjenih državah ni prišlo zaradi demografskega prehoda in/ali socialno-ekonomskega napredka, jim tega tudi ni mogoče priznati kot razlog za preskok v tip držav z ugodnejšimi razvojnimi možnostmi. Kot rezultat soočanja navedenih meril za vsako izmed držav v razvoju je v nadaljevanju podana sintezna ocena njihovih razvojnih možnosti (Slika 49). Po proučitvi vseh možnih kombinacij je bilo oblikovanih skupno deset osnovnih tipov, ki jih nadalje združujemo v štiri osnovne skupine (A, B, C in D) z naslednjimi oznakami: A – zelo ugodne razvojne možnosti: tipa A1 in A2, B – ugodne razvojne možnosti: tipi B1, B2 in B3, C – neugodne razvojne možnosti: tipi C1, C2 in C3, D – zelo neugodne razvojne možnosti: tipa D1 in D2. Številčne oznake tipov znotraj posamezne skupine ne pomenijo hkrati tudi vrstnega reda z vidika ugodnosti, saj se je glede slednjega zaradi različnih kombinacij (ne)ugodnosti vključenih spremenljivk praktično nemogoče izreči. Zavedati se je namreč treba, da so že v sam izračun indeksa človekovega razvoja vključene štiri spremenljivke, podobne sin- tezne narave in zapletenega računa pa je tudi ekološki deficit. V nadaljevanju je vseh de- set tipov opredeljenih opisno, v skladu z opredelitvami po glavnih dveh merilih (indeks človekovega razvoja in ekološki deficit) in dopolnilnem merilu. Zaradi vključenosti predvidene rasti prebivalstva kot merila drugotnega pomena je pri razvrščanju držav v posamezne skupine pri dotičnem indeksu dovoljeno do 15 % odsto- panje od zahtevane meje določenega tipa. V tipologijo je vključenih 94 držav v razvoju, za katere razpolagamo z ustreznimi, zanes- ljivimi in primerljivimi podatki. Iz istega razloga niso vključene ostale države v razvoju, saj bodisi ne razpolagamo z izračuni ekoloških odtisov ali pa države ne poročajo Združenim narodom za namene izračunavanja kazalcev človekovega razvoja. Končna razvrstitev držav po tipih je zelo neenakomerna. Kar tri petine držav se uvrščajo v tipe z neugodnimi razvojnimi možnostmi (skupno 20 držav v tipih skupine D in 38 držav v tipih skupine C), dve petini pa v tipe z ugodnimi razvojnimi možnostmi (skupno 14 držav v tipih skupine A in 22 držav v tipih skupine B). V nadaljevanju (Poglavja 7.2.1. do 7.2.4) sledijo natančnejši opisi posameznih skupin držav z njihovimi glavnimi značilnostmi ter podrobnejšo oceno razvojnih prednosti in slabosti. A – ZELO UGODNE RAZVOJNE MOŽNOSTI visoka stopnja človekovega razvoja, visok presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, tip A1: predvidena zmerna rast prebivalstva; srednja stopnja človekovega razvoja, visok presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, tip A2: predvidena hitra rast prebivalstva; 13 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami B – UGODNE RAZVOJNE MOŽNOSTI nizka stopnja človekovega razvoja, visok presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, tip B1: predvidena zelo hitra rast prebivalstva; srednja stopnja človekovega razvoja, zmeren presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, tip B2: predvidena hitra rast prebivalstva; visoka stopnja človekovega razvoja, zmeren ekološki deficit, predvidena zmerna rast tip B3: prebivalstva; C – NEUGODNE RAZVOJNE MOŽNOSTI nizka stopnja človekovega razvoja, zmeren presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, tip C1: predvidena zelo hitra rast prebivalstva; srednja stopnja človekovega razvoja, zmeren ekološki deficit, predvidena zmerna do hitra tip C2: rast prebivalstva; tip C3: visoka stopnja človekovega razvoja, visok ekološki deficit, predvidena hitra rast prebivalstva; D – ZELO NEUGODNE RAZVOJNE MOŽNOSTI nizka stopnja človekovega razvoja, zmeren ekološki deficit, predvidena zelo hitra rast tip D1: prebivalstva; srednja stopnja človekovega razvoja, visok ekološki deficit, predvidena zmerna do hitra rast tip D2: prebivalstva. 7.2.1. DRŽAVE Z ZELO UGODNIMI RAZVOJNIMI MOŽNOSTMI V skupino držav z zelo ugodnimi razvojnimi možnostmi se uvršča skupno 14 držav v razvoju na 19,6 milijonov km2 površine in s 347 milijonov prebivalcev (2005). Kar deseterica držav je latinskoameriških, poleg njih pa imajo zelo ugodno razmerje med doseženo stopnjo socialno-ekonomskega razvoja in obsegom pritiskov na nosilne zmogljivosti okolja še tri afriške in ena azijska država (Slika 50). Obema tipoma držav (A1 in A2) je skupen zlasti visok presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom. Presežek znaša od 2,4 do 18,4 ha in je v povprečju celo nekoliko višji v državah tipa A2. Slednje je na eni strani posledica podpovprečno nizkih ekoloških odtisov na prebivalca v večini držav, na drugi strani pa visoke bioprodukcije na prebivalca, zlasti v državah vlažnih ter polvlažnih tropskih in subtropskih območij s sorazmerno nizko gostoto poselitve. Države tipa A1 (Argentina, Čile in Urugvaj) presegajo mejo visoke stopnje človekovega razvoja, saj beležijo zelo visoko pričakovano trajanje življenja ob rojstvu (nad 74 let) in 96–98 % pismenost med odraslim prebivalstvom obeh spolov. Podobno ugodne razme- re kažejo tudi drugi socialni kazalci, saj imajo države omenjenega tipa med vsemi op- redeljenimi tipi v povprečju najmanjše deleže ekstremno revnega prebivalstva (2–3 %), podhranjenosti otrok (pod 5 %), medtem ko jih po drugih kazalcih prekašajo le bistveno premožnejše države tipa C3 (npr. pri smrtnosti dojenčkov, smrtnosti otrok do 5. leta starosti, višini zdravstvenih izdatkov na prebivalca). Argentina, Čile in Urugvaj so že v preteklih treh desetletjih imele najnižje letne stopnje rasti prebivalstva, pa tudi do srede 138 GeograFF 4 21. stoletja se jim napoveduje le zmerna prebivalstvena rast, kar naj predvidoma ne bi bistveno obremenilo njihovega naravnega kapitala. Umirjanje prebivalstvene rasti je raz- vidno tudi iz nizke stopnje celotne rodnosti (2,3 do 2,4 otroka na žensko) oziroma za države v razvoju nadpovprečno hitrega staranja prebivalstva. Dolgoročno bolj zaskrbljujoča je visoka stopnja družbene neenakosti, kar se med drugim kaže zlasti v dohodkovni ne- enakosti znotraj posameznih držav (Ginijev indeks od 45 v Urugvaju do 57 v Čilu). Bolj iz- razito dohodkovno neenakost dosegajo le še države tipa A2 (do vrednosti Ginijevega in- deksa 70,7 v Namibiji). Države tipa A2 so v primerjavi z državami prejšnjega tipa v slabšem položaju, saj dosegajo nižjo stopnjo človekovega razvoja in bodo morale nadaljnji dvig kakovosti življenja zago- tavljati ob višji rasti prebivalstva. Medtem ko se po vrsti socialnih in ekonomskih kazalcev uvrščajo v povprečje vseh opredeljenih tipov (npr. po doseženem dohodku na prebivalca, pričakovanem trajanju življenja, pismenosti, prehranjenosti, rodnosti, infrastrukturni op- remljenosti itd.), je njihova največja primerjalna prednost prav visok okoljski kapital, za- radi česar bo do določene mere možno premišljeno povečevanje ekološkega odtisa brez strahu pred preseganjem nosilnih zmogljivosti ekosistemov. Ob visokih presežkih bioprodukcije na prebivalca nam to potrjujejo tudi podatki o dosedanjem majhnem deležu rabe razpoložljivih vodnih virov (do največ 2 %) kot najbolj strateškega naravnega vira prihodnjih desetletij. V primerjavi z drugimi tipi držav je nizka tudi gostota podeželskega prebivalstva (Preglednica 12), kar še dodatno krepi našo napoved o ugodnosti prihodnjih razvojnih možnosti. Države znotraj tipa A2 se tudi bistveno bolj razlikujejo po naravi in teži posameznih vrst razvojnih problemov od držav tipa A1. Tako na primer afriške države Bocvano, Namibijo in Gabon v večji meri težijo zdravstveni problemi in z njimi povezano nizko pričakovano trajanje življenja, Mongolijo, Nikaragvo in Bolivijo pa skromni dohodki na prebivalca. Po socialno-ekonomskih razmerah se na začetku 21. stoletja obravnavani tip držav uvršča v povprečje držav v razvoju, izrazito pa izstopa po razpoložljivosti naravnih vi- rov kot največji razvojni prednosti. Ob hitri rasti prebivalstva bodo zato morale dajati države velik poudarek sonaravni rabi naravnih virov in preprečevati njihovo izčrpavanje, kakršen je bil v preteklem desetletju primer znatne stopnje deforestacije v vseh državah tipa A2 (do 1,0 % letno). Podobne prakse v državah v razvoju bi bile v prihodnosti delno sprejemljive le pod pogojem, da bi se odrazile v dolgoročnih pridobitvah družbenega razvoja in ne le kratkotrajnem ekonomskem dobičku za omejeno število prebivalstva. Veliko spodbudo ne- premišljenemu izčrpavanju naravnih virov utegne predstavljati tudi obsežen zunanji dolg posameznih držav, ki že sedaj namenjajo velik delež BND za servisiranje obstoječih dolgov. Po optimističnem scenariju političnih sprememb in trajnostnem scenariju bi morale drža- ve z zelo ugodno sintezno oceno razvojnih možnosti (tipa A1 in A2) z nadaljnjim gospo- darskim razvojem dosegati predvsem zniževanje velikih socialnih razlik in v čim večji meri ohranjati svoj okoljski kapital za prihodnje generacije in tudi za uravnoteževanje globalne bilance okoljskega kapitala. S tem bi si zagotovile tudi dodaten vir prihodkov za odpravljanje svojega zunanjega dolga in za tehnološki napredek. 139 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami i ožnostm i m i razvojnim žave v razvoju z zelo ugodnim lika 50: DrS 140 GeograFF 4 Preglednica 12: Države v razvoju z zelo ugodnimi razvojnimi možnostmi – izbrani razvojni kazalci 001 001 a 001 001 001 a a ), 2 ), 2 reb., rajanje 002 2 % 005 ha), 2 ha), 2 ha), 2 /preb., dtis n eficit n Država rebivalcev 002 odeželskega asti p let), 2 irov ( SD 002 lovekovega U azpoložljivih 000), 2 ), 2 P ( število p (v 1 indeks r 2005-2050 BD PKM pričakovano t življenja ( indeks č razvoja, 2 ekološki o prebivalca ( bioprodukcija n prebivalca ( ekološki d prebivalca ( gostota p preb.(preb./km raba r vodnih v TIP A1: visoka stopnja človekovega razvoja, visok presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, predvidena zmerna rast prebivalstva 1. Argentina 38.747 133 10.880 74,1 0,853 2,6 6,7 –4,2 13 4 2. Čile 16.295 127 9.820 76,0 0,839 2,6 5,5 –2,8 108 1 3. Urugvaj 3.463 117 7.830 75,2 0,833 2,6 7,5 –4,9 20 2 TIP A2: srednja stopnja človekovega razvoja, visok presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, predvidena hitra rast prebivalstva 4. Belize 270 164 6.080 71,5 0,737 2,6 6,9 –4,3 … 1 5. Bocvana 1.765 94 8.170 41,4 0,589 1,3 4,3 –3,1 232 1 6. Bolivija 9.182 162 2.460 63,7 0,681 1,2 15,6 –14,4 110 0 7. Brazilija 186.405 136 7.700 68,0 0,775 2,2 10,2 –8,0 54 1 8. Gabon 1.384 165 6.590 56,6 0,648 1,7 20,1 –18,4 71 0 9. Kolumbija 45.600 146 6.370 72,1 0,773 1,3 3,7 –2,4 420 1 10. Mongolija 2.646 137 1.710 63,7 0,668 1,9 11,8 –9,9 87 1 11. Namibija 2.031 151 6.210 45,3 0,607 1,6 4,5 –2,9 164 2 12. Nikaragva 5.487 171 2.470 69,4 0,667 1,1 3,7 –2,6 117 1 13. Paragvaj 6.158 196 4.610 70,7 0,751 2,2 5,7 –3,5 77 0 14. Peru 27.968 152 5.010 69,7 0,752 0,9 4,3 –3,3 191 1 Vir: Human …, 2003; Living …, 2004; UNPD …, 2005; World Development …, 2005; lastni izračuni. Opomba: … ni podatka. 7.2.2. DRŽAVE Z UGODNIMI RAZVOJNIMI MOŽNOSTMI V skupino držav z ugodnimi razvojnimi možnostmi uvrščamo vse tiste tipe držav v razvo- ju, ki kažejo še vedno ugodno razmerje med doseženo stopnjo človekovega razvoja in obsegom izkoriščanja bioprodukcije. Medtem ko imajo države prvih dveh tipov visok (B1) in zmeren (B2) presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, s katerim jim uspe dosegati nizko (B1) in srednjo (B2) stopnjo človekovega razvoja, pa države tretjega tipa (B3) dosegajo visoko stopnjo človekovega razvoja z zmernim ekološkim deficitom. S pred- videnim upadom (Kuba, Trinidad in Tobago) oziroma zmerno (Kostarika, Mehika) rastjo prebivalstva do leta 2050 bodo države te skupine lažje usklajevale okoljevarstvene zah- teve s socialno-ekonomskim napredkom kot države iz skupin C in D. 22 držav s skupno 383 milijonov prebivalcev na 12,8 milijonov km2 ozemlja ima glede na izbrano tipologijo ugodno oceno razvojnih možnosti. V tip B1 se uvršča sedmerica afriških držav, v tip B3 141 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami i ožnostm i m i razvojnim žave v razvoju z ugodnim lika 51: DrS 142 GeograFF 4 četverica latinskoameriških držav in v tip B2 enajsterica držav v razvoju z različnih celin (Slika 51). Ob pregledu razvrščanja tipov po celinah lahko ugotovimo, da ima velika večina latinskoameriških držav ugodno ali zelo ugodno oceno prihodnjih razvojnih možnosti, saj se le Haiti, Salvador, Dominikanska republika in Jamajka ne uvrščajo v tipe skupin A ali B. Državam tipa B1 so skupni skromni dosežki na socialno-ekonomskem področju, ki se nenazadnje kažejo tudi v nizki stopnji človekovega razvoja, po kateri so primerljive z državami tipov C1 in D1. Izmed sedmerice držav jih je kar šest iz skupine najmanj razvitih držav (Slika 4) (izjema je Kongo). Ob nizkih dohodkih na prebivalca je države tega tipa v zadnjem desetletju spremljala večinoma tudi negativna gospodarska rast. Države tipa B1 pa ne sodijo le v vrh držav z najbolj neugodnimi kazalci človekovega raz- voja (Preglednica 13), ampak tudi po deležu v absolutni revščini živečega prebivalstva (od 26 % v Mavretaniji do več kot 60 % na Madagaskarju in v Srednjeafriški republiki), dele- žu prebivalstva brez dostopa do pitne vode, smrtnosti in podhranjenosti otrok, visoki zadolženosti in stopnji celotne rodnosti (od pet do sedem otrok na žensko) ipd. Poleg tega imajo izrazito mlado prebivalstvo in bi s pomočjo primernih politik ob znižanju rodnosti lahko uspešno izkoristile prednosti demografskega okna. Prav predvidena zelo hitra rast prebivalstva do sredine 21. stoletja bo lahko pomenila tudi več kot podvojen ali potrojen pritisk na ekosisteme držav, katerih bioprodukcija zaenkrat še bistveno presega ekološki odtis človekovih dejavnosti. Ekološki odtisi na prebivalca v obravnavanih državah ne dosegajo niti polovice svetovnega povprečja, bioprodukcija pa jih presega za faktor 3,4 (Srednjeafriška republika) do 9,0 (Kongo). Predvidena rast prebivalstva tudi ne bi v večji meri ogrozila razpoložljivosti vodnih virov. Edina izjema je Mavretanija, ki že sedaj izkorišča 15 % svojih razpoložljivih vodnih virov, kar opozarja tudi na širši problem prenaseljenosti nekaterih polsušnih območij, ki se utegne zaostriti z nadaljnjo rastjo podeželskega prebivalstva in pomanjkanjem ustreznih obdelovalnih površin. V prihodnosti se bodo tudi države tega tipa morale za zmanjševanje socialno-ekonomskega zaostanka do določene mere opreti na smotrno rabo lastnih naravnih virov. Države tipa B2 se soočajo s podobnimi problemi, le da so socialno-ekonomske razmere v njih nekoliko boljše (srednja stopnja človekovega razvoja), vendar so istočasno bolj skromni tudi njihovi še razpoložljivi naravni viri. Zmeren presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom v sedanjosti pomeni tudi določen manevrski prostor za prihodnje do- seganje višje stopnje človekovega razvoja ob sicer relativno hitri rasti prebivalstva, ko naj bi v skrajnem primeru nekatere države zabeležile celo podvojitev števila prebivalstva. Ekološki odtisi večine držav tipa B2 so znatno pod svetovnim povprečjem, ki se mu naj- bolj približata Panama in Ekvador (1,8 ha na prebivalca), medtem ko ga Venezuela celo preseže (2,4 ha na prebivalca). Taiste države se tudi najbolj približajo visoki stopnji člo- vekovega razvoja in bodo imele v prihodnosti nižjo rast prebivalstva od ostalih (indeks Rasti 2005–2050 od 145 do 158). Proučevanje dodatnih kazalcev pritiskov na obdelovalne površine (gostota podeželskega prebivalstva) in vodne vire (delež rabe razpoložljivih vodnih virov) pokaže, da bo v prihodnosti problematičen zlasti Sudan kot edina država z 143 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Preglednica 13: Države v razvoju z ugodnimi razvojnimi možnostmi – izbrani razvojni kazalci 001 001 001 001 a 001 002 vega a a ), 2 ), 2 reb., rajanje 2 % Država 005 ha), 2 ha), 2 ha), 2 /preb., dtis n eficit n rebivalcev 002 odeželskega asti p let), 2 irov ( SD 002 vano t loveko U azpoložljivih 000), 2 ), 2 P ( M loški o loški d število p (v 1 indeks r 2005-2050 BD PK pričako življenja ( indeks č razvoja, 2 eko prebivalca ( bioprodukcija n prebivalca ( eko prebivalca ( gostota p preb.(preb./km raba r vodnih v TIP B1: nizka stopnja človekovega razvoja, visok presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, predvidena zelo hitra rast prebivalstva 1. Angola 15.941 273 2.130 40,1 0,381 0,8 3,5 –2,7 277 0 2. Gvineja Bissau 1.586 335 710 45,2 0,350 0,7 3,0 –2,3 317 0 3. Kongo 3.999 343 980 48,3 0,494 0,9 8,1 –7,3 690 0 4. Madagaskar 18.606 234 740 53,4 0,469 0,8 3,1 –2,3 378 4 5. Mavretanija 3.069 244 2.220 52,3 0,465 1,1 6,0 –4,8 228 15 6. Srednjeafriška rep. 4.038 167 1.170 39,8 0,361 1,1 3,7 –2,7 114 0 7. Zambija 11.668 195 840 32,7 0,389 0,8 3,6 –2,8 115 2 TIP B2: srednja stopnja človekovega razvoja, zmeren presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, predvidena hitra rast prebivalstva 8. Ekvador 13.228 145 3.580 70,7 0,735 1,8 2,1 –0,3 285 4 9. Gana 22.113 183 2.130 57,8 0,568 1,1 1,3 –0,2 343 1 10. Gvatemala 12.599 203 4.080 65,7 0,649 1,2 1,3 –0,1 516 … 11. Honduras 7.205 177 2.600 68,8 0,672 1,4 1,9 –0,5 288 1 12. Kamerun 16.322 165 2.000 46,8 0,501 0,9 1,4 –0,5 130 0 13. Laos 5.924 196 1.720 54,3 0,534 1,0 1,4 –0,4 495 1 14. Mjanmar 50.519 126 1.027 57,2 0,551 0,9 1,3 –0,4 346 3 15. Panama 3.232 158 6.170 74,6 0,791 1,8 2,7 –1,0 230 1 16. Papua Nova Gv. 5.887 180 2.270 57,4 0,542 1,3 2,6 –1,3 2.060 0 17. Sudan 36.233 184 1.820 55,5 0,505 1,0 1,8 –0,8 125 58 18. Venezuela 26.749 157 5.380 73,6 0,778 2,4 2,5 –0,1 122 1 TIP B3: visoka stopnja človekovega razvoja, zmeren ekološki deficit, predvidena zmerna rast prebivalstva 19. Kostarika 4.327 149 8.840 78,0 0,834 2,1 1,6 0,6 697 2 20. Kuba 11.269 87 5.259 76,7 0,809 1,4 0,8 0,7 76 22 21. Mehika 107.029 130 8.970 73,3 0,802 2,5 1,7 0,8 102 17 22. Trinidad in Tobago 1.305 94 9.430 71,4 0,801 2,3 0,4 1,9 441 8 Vir: Human …, 2003; Living …, 2004; UNPD …, 2005; World Development …, 2005; lastni izračuni. Opomba: … ni podatka. velikim deležem izrazito sušnih območij. Sudan utegne v prihodnjih desetletjih doživeti celo podvojitev prebivalstva, že sedaj pa črpa 58 % razpoložljivih vodnih virov. Ostale države uporabljajo zelo majhen delež razpoložljive sladke vode in tega predvidoma naj ne bi spremenila niti napovedana rast prebivalstva. Drugačne so razmere z vidika visoke gostote poselitve podeželja, kjer izstopajo zlasti Gvatemala, Laos in Papua Nova Gvineja. 144 GeograFF 4 V teh državah bo vzporedno z rastjo prebivalstva hitro naraščala tudi gostota pode- želskega prebivalstva in z njo pritisk na obdelovalne površine, ki se običajno širijo na račun krčenja gozdov. Vse države tipa B2 so tako že v preteklem desetletju doživljale izrazito deforestacijo. Čeprav je presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom v državah obravnavanega tipa znatno nižji kot v državah predhodno opisanih tipov (A1, A2 in B1), je dolgoročno v razmerju do doseženega socialno-ekonomskega napredka vendarle pomembna razvojna prednost pred državami skupin D in C. Na drugi strani pa se po neugodnosti socialno-ekonomskih kazalcev (npr. pismenosti prebivalstva, pričakovanega trajanja življenja, dohodka na prebivalca, stopnje celotne rodnosti, podhranjenosti in smrtnosti dojenčkov, deleža prebivalstva brez dostopa do pitne vode ipd.) države tipa B2 uvrščajo neposredno za države z nizko stopnjo človekovega razvoja (tipov B1, C1 in D1), čeprav so med državami obravnavanega tipa velike razlike. Tako se Panama na primer močno približa meji visokega človekovega razvoja (74,6 let pričakovanega trajanja življenja in 6.170 USD BDP na prebivalca), medtem ko Kamerun komajda presega mejo srednje stopnje človekovega razvoja (46,8 let pričakovanega trajanja življenja in 2.000 USD BDP na prebivalca). Podobno heterogeni so tudi drugi tipi držav s srednjo stopnjo človekovega razvoja in opozarjajo na nujnost upoštevanja specifičnega spleta socialnih, ekonomskih in okoljskih razmer v posamezni državi pri vsakršnem oblikovanju ustreznih razvojnih rešitev zanje. Države tipa B3 (Kostarika, Kuba, Mehika, Trinidad in Tobago) se od ostalih držav razreda B ločijo po doseženi visoki stopnji človekovega razvoja, ki pa jo spremlja tudi že zmeren ekološki deficit. Gre za edini tip držav znotraj razredov A in B, ki beleži ekološki deficit in smo njegove razvojne možnosti vendarle ocenili za ugodne. Slednje lahko utemeljimo z za države v razvoju izredno ugodnimi pokazatelji socialno-ekonomskih razmer. Obravnavane države bodo do sredine 21. stoletja predvidoma zabeležile bodisi upad ali pa le zmerno rast prebivalstva, saj se je stopnja celotne rodnosti že v preteklih letih gibala med 1,6 (Kuba, Trinidad in Tobago) ter 2,5 otroka na žensko (Mehika) in prebivalstvo čedalje bolj ostareva. Ker bodo te države v prihodnosti razbremenjene močnega prebivalstvenega pritiska in že sedaj dosegajo za države v razvoju izrazito nadpovprečne dohodke na prebivalca (od 5.259 do 9.430 USD BDP na prebivalca po pariteti kupne moči), bodo lažje brzdale tudi obseg pritiskov na okolje. Obstoječi ekološki deficit je na eni strani posledica ekološkega odtisa na prebivalca, ki se povsem približa svetovnemu povprečju, na drugi strani pa močno podpovprečnega obsega bioprodukcije na prebivalca. Ugodnost razmerja med doseženo stopnjo človekovega razvoja in spremljajočimi pritiski na okolje potrjuje tudi uvrstitev omenjenih držav po indeksu uravnoteženosti razvoja, kjer zasedajo med vsemi vključenimi državami sveta range od 5 (Kostarika) do 28 (Mehika). Slednje je dober obet tudi za prihodnost, ko bi te države bistveno lažje usklajevale okoljevarstvene zahteve z želenim socialno-ekonomskim napredkom kot države skupin C ali D. Države v razvoju, ki se uvrščajo v tipe skupine B in imajo ugodno sintezno oceno razvojnih možnosti, bodo imele v prihodnosti bistveno manjši manevrski prostor za zagotavljanje vsestransko uravnoteženega razvoja kot države skupine A. Iz tega bo morala izhajati tudi večja premišljenost odločitev pri odpravljanju velikega socialno-ekonomskega zaostanka 145 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami (države tipov B1 in B2) oziroma preprečevanju nadaljnjega izčrpavanja naravnih virov in preseganja nosilnih zmogljivosti okolja (države tipa B3). V skladu z optimističnim scenarijem političnih sprememb in trajnostnim scenarijem bi morale države pričeti tudi z ukrepi za umirjanje prebivalstvene rasti (zlasti države tipa B1) in prevzemanje oziroma vlaganje v naprednejše in okolju prijaznejše tehnologije (zlasti države tipa B3). 7.2.3. DRŽAVE Z NEUGODNIMI RAZVOJNIMI MOŽNOSTMI Skupina držav v razvoju z neugodno sintezno oceno razvojnih možnosti je najbolj številčna skupina, ki obsega kar 38 držav na skupno 33,6 milijonov km2 ozemlja s približno 3,7 milijarde prebivalstva. Znotraj tako obsežne skupine ločimo tri tipe držav, ki se med seboj razlikujejo tako po doseženi stopnji človekovega razvoja kot tudi po višini ekološkega deficita (tipa C2 in C3) oziroma presežka (tip C1). Državam vseh treh tipov je skupno neugodno razmerje med doseženo stopnjo človekovega razvoja in obsegom izkoriščanja razpoložljive bioprodukcije, zlasti še ob predvideni hitrosti rasti števila prebivalstva do sredine 21. stoletja. Medtem ko se v tip C1 uvrščajo izključno afriške države z nizko stopnjo človekovega razvoja in v tip C3 trojica azijskih držav z visoko stopnjo človekovega razvoja, se v najbolj obsežen tip C2 (tri četrtine območja in 95 % prebivalstva razreda C) uvrščajo večinoma azijske države, sedem afriških in dve latinskoameriški državi s srednjo stopnjo človekovega razvoja (Slika 52). Države tipa C1 so v neugodnem položaju predvsem zaradi obsežnega razkoraka med razpoložljivim obsegom okoljskega kapitala in velikim razvojnim zaostankom na gospo- darskem in socialnem področju. Z izjemo Slonokoščene obale se vse države obravnava- nega tipa uvrščajo tudi v skupino tako imenovanih najmanj razvitih držav (Slika 4). Gos- podarsko šibke afriške države (z bruto domačim proizvodom na prebivalca med 520 in 2.420 USD) so večinoma močno zadolžene in navezane na izvoz blaga, zlasti surovin in kmetijskih pridelkov (Slika 7). Države tipa C1 pestijo problemi obsežne revščine, slabe izobrazbe in zdravstvene oskrbe, kar se odraža ne le v majhnem deležu pismenega prebivalstva (večinoma pod 50 %, v Nigru in Maliju celo manj kot 20 %) in nizkem pričakovanem trajanju življenja (od 36,3 let v Lesotu do največ 52,7 let v Eritreji), ampak tudi v povprečno zelo nizki stopnji doseženega človekovega razvoja. Prebivalstvo je izrazito podeželsko (delež urbanega prebivalstva je v večini držav nižji od tretjine), slabo infrastrukturno opremljeno (brez dostopa do pitne vode je od 19 % prebivalstva Slonokoščene obale do 73 % prebivalstva Čada) in mlado (od 40 do 50 % prebivalstva je mlajšega od 15 let) z visoko rodnostjo. V obdobju 2000–2005 je v omenjenih državah celotna rodnost znašala v povprečju od šest do sedem otrok na žensko v rodni dobi. Projekcije do leta 2050 tako napovedujejo zelo hitro rast prebivalstva z najmanj podvojitvijo njegovega današnjega števila. Edino izjemo predstavlja Lesoto, ki ima glede na ostale države tipa C1 ugodnejšo vrsto socialnih in ekonomskih kazalcev, vendar izrazito izstopa z najkrajšim življenjskim pričakovanjem kot posledico smrtnosti zaradi AIDS-a. Iz tega razloga je za Lesoto predviden še nadaljnji upad števila prebivalcev. V vseh ostalih državah bo prebivalstveni pritisk znatno povečal povpraševanje po naravnih virih in 146 GeograFF 4 i ožnostm i m i razvojnim ržave v razvoju z neugodnim : D lika 52S 14 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami okoljskih storitvah, kar bo nesorazmerno močno obremenilo razpoložljivo bioprodukcijo. Zaradi obstoječe gospodarske šibkosti držav tudi srednjeročno ne gre pričakovati, da bodo dajale prednost okoljevarstvenim zahtevam pred socialno-ekonomskih razvojem, ki bi prebivalstvu omogočil zadovoljevanje vsaj osnovnih potreb. Iz tega razloga so države tipa C1 navkljub zmernemu presežku bioprodukcije nad ekološkim odtisom uvrščene v skupino z neugodnimi možnostmi za zagotavljanje prihodnjega uravnoteženega gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja. Državam tipa C2 kot prostorsko najbolj razširjenega tipa je skupna srednja stopnja človekovega razvoja (indeks človekovega razvoja od 0,500 do 0,800) in zmeren ekološki deficit (do 2,0 ha na prebivalca). Skupina držav je kljub izpolnjevanju omenjenih dveh osnovnih meril zelo heterogena, kar se kaže tudi v predvideni rasti prebivalstva do sredine 21. stoletja. Medtem ko naj bi posamezne države beležile stagnacijo oziroma počasno rast prebivalstva (npr. Južnoafriška republika, Svazi, Kitajska, Šrilanka, Tajska in Mavricij), naj bi v drugih indeks rasti presegel 175 (npr. Jordanija, Kambodža, Nepal, Sirija). Prav Preglednica 14: Države v razvoju z neugodnimi razvojnimi možnostmi – izbrani razvojni kazalci 001 001 a 001 001 001 a a ), 2 ), 2 reb., rajanje 002 2 % 005 ha), 2 ha), 2 ha), 2 Država /preb., dtis n eficit n rebivalcev 002 odeželskega asti p let), 2 irov ( SD 002 lovekovega U azpoložljivih 000), 2 ), 2 P ( število p (v 1 indeks r 2005-2050 BD PKM pričakovano t življenja ( indeks č razvoja, 2 ekološki o prebivalca ( bioprodukcija n prebivalca ( ekološki d prebivalca ( gostota p preb.(preb./km raba r vodnih v TIP C1: nizka stopnja človekovega razvoja, zmeren presežek bioprodukcije nad ekološkim odtisom, predvidena zelo hitra rast prebivalstva 1. Čad 9.749 323 1.020 44,7 0,379 1,3 2,8 –1,4 171 1 2. Eritreja 4.401 255 890 52,7 0,439 0,7 0,7 –0,1 679 5 3. Gvineja 9.402 244 2.100 48,9 0,425 1,0 2,8 –1,8 614 35 4. DR Kongo 57.549 308 650 41,4 0,365 0,7 1,6 –0,9 … 0 5. Lesoto 1.795 89 2.420 36,3 0,493 0,6 1,1 –0,4 380 2 6. Mali 13.518 311 930 48,5 0,326 1,1 1,5 –0,4 165 7 7. Mozambik 19.792 190 1.050 38,5 0,354 0,7 2,1 –1,5 302 0 8. Niger 13.957 359 800 46,0 0,292 1,1 1,2 –0,1 195 7 9. Sierra Leone 5.525 250 520 34,3 0,273 0,9 1,2 –0,3 644 0 10. Slonokoščena obala 18.154 187 1.520 41,2 0,399 0,9 2,1 –1,2 292 1 11. Tanzanija 38.329 174 580 43,5 0,407 0,9 1,3 –0,3 575 2 TIP C2: srednja stopnja človekovega razvoja, zmeren ekološki deficit, predvidena zmerna do hitra rast prebivalstva 12. Alžirija 32.854 151 5.760 69,5 0,704 1,5 0,7 0,8 170 43 13. Bangladeš 141.822 171 1.700 61,1 0,509 0,6 0,3 0,3 1.228 6 148 GeograFF 4 001 001 a 001 001 001 a a ), 2 ), 2 reb., rajanje 002 2 % 005 ha), 2 ha), 2 ha), 2 /preb., 002 dtis n eficit n odeželskega Država rebivalcev asti p let), 2 irov ( SD 002 lovekovega U azpoložljivih 000), 2 ), 2 P ( število p (v 1 indeks r 2005-2050 BD PKM pričakovano t življenja ( indeks č razvoja, 2 ekološki o prebivalca ( bioprodukcija n prebivalca ( ekološki d prebivalca ( gostota p preb.(preb./km raba r vodnih v 14. Dominikanska republika 8.895 142 6.640 66,7 0,738 1,6 0,8 0,7 263 16 15. Egipt 74.033 170 3.810 68,6 0,653 1,5 0,5 1,0 1.306 118 16. Filipini 83.054 153 4.170 69,8 0,753 1,2 0,6 0,6 564 6 17. Indija 1.103.371 144 2.670 63,7 0,595 0,8 0,4 0,4 460 34 18. Indonezija 222.781 128 3.230 66,6 0,692 1,2 1,0 0,2 591 3 19. Iran 69.515 147 6.690 70,1 0,732 2,1 0,7 1,4 160 53 20. Jordanija 5.703 179 4.220 70,9 0,750 1,9 0,2 1,6 449 118 21. Južnoafriška republika 47.432 103 10.070 48,8 0,666 2,8 2,0 0,8 129 30 22. Kambodža 14.071 185 2.060 57,4 0,568 1,1 1,0 0,1 274 1 23. Kitajska 1.315.844 106 4.580 70,9 0,745 1,5 0,8 0,8 561 19 24. Malezija 25.347 154 9.120 73,0 0,793 3,0 1,9 1,1 554 2 25. Maroko 31.478 147 3.810 68,5 0,620 0,9 0,7 0,2 146 44 26. Mavricij 1.245 118 10.810 71,9 0,785 2,4 1,2 1,2 701 28 27. Nepal 27.133 189 1.370 59,6 0,504 0,6 0,5 0,2 668 5 28. Salvador 6.881 157 4.890 70,6 0,720 1,2 0,6 0,6 370 5 29. Sirija 19.043 189 3.620 71,7 0,710 1,9 0,9 1,0 173 76 30. Svazi 1.032 99 4.550 35,7 0,519 1,1 1,1 0,0 440 18 31. Šrilanka 20.743 114 3.570 72,5 0,740 1,1 0,4 0,7 1.607 25 32. Tajska 64.233 116 7.010 69,1 0,768 1,6 1,0 0,6 326 21 33. Tunizija 10.102 128 6.760 72,7 0,745 1,4 0,7 0,6 118 60 34. Turčija 73.193 138 6.390 70,4 0,751 2,0 1,4 0,6 97 17 35. Vietnam 84.238 138 2.300 69,0 0,691 0,8 0,8 0,0 923 8 TIP C3: visoka stopnja človekovega razvoja, visok ekološki deficit, predvidena hitra rast prebivalstva 36. Izrael 6.725 155 19.530 79,1 0,908 5,3 0,4 4,9 157 122 37. Kuvajt 2.687 196 16.240 76,5 0,838 9,5 0,3 9,2 684 1.900 38. Združeni arab. emirati 4.496 201 22.420 74,6 0,824 9,9 1,0 8,9 773 1.600 Vir: Human …, 2003; Living …, 2004; UNPD …, 2005; World Development …, 2005; lastni izračuni. Opomba: … ni podatka. rast prebivalstva bo v večini držav tipa C2 pomenila glavno razvojno oviro pri doseganju uravnoteženega razvoja, saj že sedaj njihovi ekološki odtisi presegajo razpoložljivo bio- produkcijo. Ekološki odtisi na prebivalca v obravnavanih državah so sicer znatno pod 149 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami svetovnim povprečjem (izjemi sta le Južnoafriška republika z 2,8 in Mavricij z 2,4 ha na prebivalca), toda zaradi številčnosti prebivalstva ostaja podpovprečna tudi bioprodukcija na prebivalca, kar vodi v opisani zmerni ekološki deficit. Naravni prirastek bo še dodatno povečal gostoto podeželskega prebivalstva, ki je že sedaj ponekod med najvišjimi na svetu (npr. Bangladeš, Šrilanka, Vietnam in Egipt, pa tudi posamezna območja znotraj ostalih držav), kakor tudi pritisk na razpoložljive vodne vire. Z največjim primanjkljajem vode se utegnejo soočiti zlasti države suhih in polsuhih subtropskih in tropskih območij, ki že sedaj črpajo več kot 40 % razpoložljivih vodnih virov (npr. Alžirija, Maroko, Tunizija, Egipt, Iran, Sirija, Jordanija), nekatere pa so v veliki meri izčrpale tudi že zaloge fosilne vode iz podzemnih vodonosnikov. Poleg vododeficitarnih držav v celoti velja opozoriti tudi na ob- sežna vododeficitarna območja znotraj posameznih držav, ki jih državno povprečje zakrije (npr. severozahodna Indija, Severnokitajsko nižavje ipd.). Zaradi opisanih razmer se bo večina držav tipa C2 zelo težko izognila poglabljanju okoljskih problemov ob zagotavljanju ustrezne socialno-ekonomske blaginje več milijardam prebivalstva. Države tipa C3 so zastopane le s tremi državami v razvoju (Izrael, Kuvajt in Združeni arab- ski emirati), čeprav bi se ob razpoložljivih podatkih vanjo verjetno uvrstile tudi nekatere druge države v razvoju z visokimi dohodki. Prav tako bi se v ta tip uvrstilo tudi veliko raz- vitih držav, ki jim je skupno doseganje visoke stopnje človekovega razvoja ob visokem ekološkem deficitu čeprav ob znatno nižjih stopnjah rasti prebivalstva. Izrael, Kuvajt in Združeni arabski emirati se po ekološkem odtisu na prebivalca uvrščajo v sam vrh sve- tovne lestvice, medtem ko je njihova bioprodukcija na prebivalca med najnižjimi na sve- tu in jo ekološki odtis presega za faktor 10 (Združeni arabski emirati) do 32 (Kuvajt). Izčr- pavanje naravnih virov se kaže tudi v primeru vodooskrbe, saj vse tri države v celoti pre- segajo rabo razpoložljivih vodnih virov, razliko pa pokrivajo z izčrpavanjem zalog fosilne vode. Čeprav so vse tri države visoko urbanizirane (85–96 % mestnega prebivalstva), je pritisk na obdelovalne površine velik in se bo s predvideno hitro rastjo prebivalstva še povečeval. Kljub visokim dohodkom na prebivalca in uvrstitvi na visoko stopnjo člo- vekovega razvoja pa je ekološki odtis Kuvajta in Združenih arabskih emiratov v primerjavi z razvitimi državami s podobnimi dohodki nesorazmerno visok oziroma številni socialni kazalci primerjalno zaostajajo za višino dohodkov (npr. izobrazbeni in zdravstveni kazalci), ki izvirajo pretežno iz naftne industrije, zato je zelo vprašljiv nadaljnji uravnotežen razvoj obeh držav ob morebitnem izčrpanju zalog nafte ali prehodu svetovnega gospodarstva na druge vire energije. Po vseh navedenih merilih je Izrael v bistveno boljšem položaju od ostalih dveh držav. Države z neugodno sintezno oceno razvojnih možnosti bodo v prihodnosti zagotovo st- remele k izboljšanju gospodarske in socialne blaginje svojih prebivalcev. Slednje bo glavna prioriteta državam tipov C1 in C2, ki pa se bodo ob napovedani hitri rasti prebi- valstva soočile s prekoračenjem domačih nosilnih zmogljivosti okolja ali pa bodo morale uvažati blago in storitve, kar bo posledično znižalo razpoložljiva sredstva za druge namene. Medtem ko bodo zaradi nesporne pravice do vsestranskega razvoja bile države v razvoju večinoma upravičene do povečevanja svojega ekološkega odtisa, bi morale biti visokodohodkovne države v razvoju (tip C3), podobno kot razvite države, zavezane k 150 GeograFF 4 zmanjševanju pritiskov oziroma iskanju poti za dvig kakovosti življenja v okviru obstoječih pritiskov. 7.2.4. DRŽAVE Z ZELO NEUGODNIMI RAZVOJNIMI MOŽNOSTMI V skupino držav z zelo neugodnimi razvojnimi možnostmi uvrščamo dva tipa držav v raz- voju (D1 in D2), ki kažeta izrazito neugodno razmerje med doseženo stopnjo človekovega razvoja in sočasnim obsegom izkoriščanja razpoložljive bioprodukcije. Države omenjenih dveh tipov zagotavljajo svojemu prebivalstvu nizko (D1) ali srednjo (D2) stopnjo človekovega razvoja, vendar ob zmernem (D1) oziroma visokem (D2) ekološkem deficitu, ki se utegne v skladu z dolgoročno napovedjo rasti prebivalstva še povečevati. Skupina držav z zelo neugodno sintezno oceno razvojnih možnosti obsega skupno 20 držav na 9,5 milijonov km2 in s 580 milijonov prebivalcev. V obeh tipih so skupno tri četrtine afriških držav, ob njih pa še tri azijske in dve latinskoameriški državi (Slika 53). Države tipa D1 imajo podobno kot države tipa C1 in B1 nizko stopnjo človekovega razvoja in za prihodnja desetletja predvideno zelo hitro rast prebivalstva. Tudi države tipa D1 so pretežno opredeljene kot najmanj razvite države (Slika 4). Po bruto domačem proizvodu na prebivalca večinoma ne dosegajo niti polovice povprečja držav v razvoju (4.054 USD leta 2002), po pričakovanem trajanju življenja pa zaostajajo za povprečjem držav v razvoju (leta 2002: 64,7 let) od 3,9 let (Pakistan) do 30,8 let (Zimbabve). Slednje kaže nenazadnje tudi na velike razlike znotraj obravnavanega tipa držav. Prebivalstvo živi večinoma na podeželju (od 90 % v Burundiju do 51 % v Senegalu), kjer je raven različnih storitev še bistveno slabša kot v mestih. Obravnavane države imajo izrazito mlado prebivalstvo (od 40 do 50 % prebivalstva je mlajšega od 15 let) z visoko rodnostjo, zato bo morala biti premišljena prebivalstvena politika ena glavnih prioritet. Že sedaj so namreč številne države izrazito prehransko ogrožene (npr. Nigerija, Etiopija, Pakistan). Države tipa D1 imajo sicer zelo nizke ekološke odtise na prebivalca, vendar tudi ene najnižjih vrednosti bioprodukcije na prebivalca, iz česar je na začetku 21. stoletja izhajal sicer le zmeren deficit (od 0,1 ha do največ 0,4 ha). Slednjega bo zviševala prav predvidena rast prebivalstva, ki bo pri enakem obsegu posameznikovih pritiskov na naravne vire in okoljske storitve podvojila ali celo potrojila skupni obseg pritiskov na okolje, medtem ko se bo razpoložljiva bioprodukcija delila na dvakrat ali trikrat večje število prebivalstva. Z nesonaravno rabo pa bi se obseg bioprodukcije še dodatno zmanjševal, z njim pa tudi ekološki deficit, kar pomeni še dodatno razvojno oviro gospodarsko šibkim državam. V prihodnosti bo morala biti prioriteta omenjenih držav prav dvigovanje kakovosti življenja za čedalje številčnejše prebivalstvo, vendar bo ob tem zanje na razpolago tudi relativno čedalje manj lastnega okoljskega kapitala oziroma obnovljivih naravnih virov. V državah tipa D2 (Jamajka, Libanon, Libija in Saudova Arabija) se srednja stopnja člo- vekovega razvoja dosega ob sočasno visokem ekološkem deficitu. Nesorazmerje med dosežki na socialno-ekonomskem področju in okoljskimi vplivi je že sedaj veliko, v prihod- 151 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Preglednica 15: Države v razvoju z zelo neugodnimi razvojnimi možnostmi – izbrani razvojni kazalci 001 001 a 001 001 001 a a ), 2 ), 2 reb., rajanje 002 2 % 005 ha), 2 ha), 2 ha), 2 Država /preb., dtis n eficit n rebivalcev 002 odeželskega asti p let), 2 irov ( SD 002 lovekovega U azpoložljivih 000), 2 ), 2 P ( število p (v 1 indeks r 2005-2050 BD PKM pričakovano t življenja ( indeks č razvoja, 2 ekološki o prebivalca ( bioprodukcija n prebivalca ( ekološki d prebivalca ( gostota p preb.(preb./km raba r vodnih v TIP D1: nizka stopnja človekovega razvoja, zmeren ekološki deficit, predvidena zelo hitra rast prebivalstva 1. Benin 8.439 262 1.070 50,7 0,421 1,0 0,7 0,3 182 1 2. Burkina Faso 13.228 296 1.100 45,8 0,302 1,1 1,0 0,1 243 6 3. Burundi 7.548 342 630 40,8 0,339 0,7 0,6 0,1 699 7 4. Etiopija 77.431 220 780 45,5 0,359 0,7 0,5 0,2 517 2 5. Gambija 1.517 205 1.690 53,9 0,452 1,1 1,0 0,1 372 0 6. Haiti 8.528 152 1.610 49,4 0,463 0,5 0,3 0,3 664 7 7. Jemen 20.975 283 870 59,8 0,482 0,7 0,4 0,3 923 164 8. Kenija 34.256 243 1.020 45,2 0,488 0,9 0,7 0,2 439 5 9. Malavi 12.884 229 580 37,8 0,388 0,7 0,5 0,1 406 6 10. Nigerija 131.530 196 860 51,6 0,466 1,2 1,0 0,2 251 3 11. Pakistan 157.935 193 1.940 60,8 0,497 0,7 0,4 0,3 438 76 12. Ruanda 9.038 201 1.270 38,9 0,431 0,7 0,5 0,2 743 2 13. Senegal 11.658 198 1.580 52,7 0,437 1,2 0,9 0,3 203 4 14. Togo 6.145 220 1.480 49,9 0,495 0,9 0,8 0,1 123 1 15. Uganda 28.816 441 1.390 45,7 0,493 1,5 1,1 0,4 401 0 16. Zimbabve 13.010 121 2.400 33,9 0,491 1,0 0,9 0,2 255 13 TIP D2: srednja stopnja človekovega razvoja, visok ekološki deficit, predvidena zmerna do hitra rast prebivalstva 17. Jamajka 2.651 98 3.980 75,6 0,764 2,6 0,5 2,1 648 4 18. Libanon 3.577 131 4.360 73,5 0,758 2,3 0,3 2,0 257 31 19. Libija 5.853 163 7.570 72,6 0,794 3,1 1,0 2,0 36 818 20. Saudova Arabija 24.573 201 12.650 72,1 0,768 4,4 0,9 3,4 79 691 Vir: Human …, 2003; Living …, 2004; UNPD …, 2005; World Development …, 2005; lastni izračuni. njih desetletjih pa se utegne še povečati. Medtem ko se rast prebivalstva na Jamajki in v Libanonu že umirja (2,4 oziroma 2,2 otroka na žensko v rodni dobi), tega ni opaziti v Libiji in Saudovi Arabiji. Pritiski na skromne naravne vire se povečujejo (npr. raba vode v Libiji in Saudovi Arabiji presega razpoložljive obnovljive količine tudi za sedem- do osemkrat, za Jamajko pa je značilna visoka gostota prebivalstva na podeželju in pritisk na obdelovalne površine), dosežena materialna blaginja pa za njimi zaostaja. Izrazito neučinkovita pri pretvarjanju koristi gospodarske rasti v kakovost življenja je Saudova Arabija, saj s približno 152 GeograFF 4 i ožnostm i m i razvojnim žave v razvoju z zelo neugodnim lika 53: DrS 153 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami trikrat nižjimi dohodki na prebivalca dosega na primer nižjo pričakovano trajanje življenja in pismenosti od Jamajke ali Libanona. Vse štiri države tipa D2 se po ekološkem odtisu na prebivalca uvrščajo v sam vrh držav v razvoju, zaradi česar je ob nizki bioprodukciji na prebivalca tudi ekološki deficit med najvišjimi (takoj za državami tipa C3). Iz navedenih razlogov bo današnjo izrazito neuravnoteženost razvoja v škodo okolja tudi v prihodnje zelo težko prevesiti v njegovo korist. Zelo neugodna sintezna ocena razvojnih možnosti za dvajseterico držav tipov D1 in D2 izhaja iz relativno nizke ravni doseženega človekovega oziroma socialno-ekonomskega razvoja glede na (znatno) prekoračen obseg koriščenja lastne bioprodukcije. Omenjene države se bodo pri zviševanju kakovosti življenja naraščajočega števila prebivalcev v prihodnosti še naprej soočale z izčrpavanjem okoljskega kapitala, v kolikor ne bo prišlo do korenitih političnih in tehnoloških sprememb v skladu z optimističnim scenarijem trajnostnega razvoja oziroma scenarijem političnih sprememb. Istočasno so to države, ki bodo potrebovale največ pomoči mednarodne skupnosti pri uvajanju okolju prijaznejših načinov gospodarjenja in bolj učinkovite rabe naravnih virov. 8. SKLEPNA RAZMIŠLJANJA Države v razvoju se na začetku 21. stoletja nahajajo pred temeljno dilemo: kako dosegati vsesplošen napredek za večino svojega prebivalstva in sočasno zadostiti zahtevam po varovanju okolja. V tem delu smo zato skušali prikazati kompleksnost povezav med posameznimi vidiki razvoja, zlasti še z vidika možnosti doseganja ciljev trajnostne para- digme in priložnosti ter groženj, ki jih prinašata na eni strani globalizacija, na drugi strani pa hitro naraščajoče število prebivalstva v državah v razvoju. Sklepna razmišljanja so namenjena predvsem kritičnemu ovrednotenju predstavljenih vsebinskih in metodoloških spoznanj ter pogledu v prihodnost v luči porajajočih se novih odprtih vprašanj. Preglednica 16: Korelacijski koeficienti sinteznih razvojnih kazalcev BDP na Indeks človekovega Ekološki odtis Pearsonov koeficient korelacije prebivalca (PKM) razvoja na prebivalca Države v razvoju BDP na prebivalca (PKM) 1,000 *0,709 0,862 Indeks človekovega razvoja *0,709 1,000 *0,5571 Ekološki odtis na prebivalca 0,862 *0,5571 1,000 Svet BDP na prebivalca (PKM) 1,000 *0,730 0,827 Indeks človekovega razvoja *0,730 1,000 *0,735 Ekološki odtis na prebivalca 0,827 *0,735 1,000 Opomba: *višino koeficienta znižuje asimetričnost spremenljivk v nasprotnih smereh; 1v primeru izločitve skupine visokodohodkovnih držav v razvoju znaša koeficient 0,744. 154 GeograFF 4 S pomočjo posebej izoblikovanega tristopenjskega interakcijskega regionalnogeograf- skega modela so bili na prvi stopnji proučeni ekonomski, socialni in okoljski vidiki razvoja ter njihove vzročno-posledične povezave. Medtem ko je s statistično obdelavo podatkov mogoče empirično dokazati številne povezave, se zaplete pri njihovi vsebinski razlagi. Povezave namreč nikoli niso absolutne, saj vedno obstajajo izjeme in določena mera odstopanja. Z razpoložljivim poznavanjem kompleksnih procesov lahko pojasnimo le do- ločen del ugotovljenih povezav, saj nanje vpliva preveliko število znanih in neznanih dejav- nikov, katerih vloga pogosto ni povsem jasna. Kljub temu pa lahko tudi delne razlage povezav igrajo pomembno vlogo pri usmerjanju prihodnjih politik držav. Tovrstne ugo- tovitve veljajo tudi za proučevanje interakcij na drugi stopnji modela, kjer je bila analizirana statistična povezanost med izbranimi reprezentativnimi sinteznimi kazalci za ekonomsko, družbeno in okoljsko področje (Preglednica 16). V vseh primerih se je potrdila visoka pozitivna korelacija oziroma tesna statistična povezanost, z izjemo povezanosti med eko- loškim odtisom na prebivalca in indeksom človekovega razvoja v državah v razvoju, ki je zmerna, vendar bistvena. Ugotovljeno je bilo, da gre pri gospodarskem in človekovem razvoju za vzajemen odnos, v katerem se gospodarski razvoj plemeniti z dosežki človekovega razvoja, kot so izboljšanje znanja, spretnosti in zdravja prebivalcev, medtem ko lahko država z višanjem gospodarske razvitosti presežek dohodka vlaga v človekov razvoj. V primeru večjih dohodkovnih ne- enakosti, ko ima korist od gospodarske rasti zlasti bogatejši sloj prebivalstva oziroma ko vlaganja v izobraževanje, osnovno infrastrukturo, prehrano in zdravje niso razvojne prio- ritete držav, se pridobitve gospodarskega razvoja ne odrazijo v splošni blaginji prebivalstva. To je značilno med drugim za nekatere države v razvoju z visokimi dohodki, ki glede na razpoložljive dohodke dosegajo sorazmerno skromne rezultate na področju človekovega razvoja in sočasno visoke ekološke odtise. Pri izključitvi te skupine držav iz izračunavanja statistične povezanosti med ekološkim odtisom na prebivalca in indeksom človekovega razvoja je višina koeficienta korelacije primerljiva s tisto v vseh državah sveta. Podobno tesna je tudi statistična povezanost med višino bruto domačega proizvoda na prebivalca in ekološkim odtisom na prebivalca. Z višanjem dohodkov se tako načeloma poveča obseg izčrpavanja naravnih virov in obremenjevanja storitev okolja. Opisana povezanost je v drža- vah v razvoju še bolj izrazita kot v državah sveta nasploh. Slednje lahko pojasnimo z učinko- vitostjo prizadevanj posameznih razvitih držav, ki jim uspeva razdruževati gospodarsko rast in rabo naravnih virov, zlasti energetskih. Na podlagi ugotovljene povezanosti gospodar- skega napredka s povečevanjem vplivov na okolje, se za države v razvoju izpostavlja zahte- va, da ne bi smele ponavljati preteklih vzorcev proizvodnje in potrošnje današnjih razvi- tih industrijskih držav ter odlašati z reševanjem okoljskih problemov, temveč se osredo- točiti na izkoriščanje prednosti naprednih tehnologij in pozitivnih učinkov ekonomske glo- balizacije. Nadaljnje zapostavljanje okoljskih vidikov razvoja in pospeševanje degradacije okolja utegneta ob naraščajočem številu prebivalstva v državah v razvoju povzročiti resne socialne probleme in postati močan zaviralni dejavnik prihodnjega gospodarskega razvoja. V naslednjem koraku se je raziskava osredotočila na preverjanje izhodiščne teze, da države v razvoju zaradi hitre prebivalstvene rasti in v želji po zmanjševanju socialno-ekonomskega 155 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami zaostajanja zapostavljajo kratkoročno manj pereče okoljevarstvene probleme. V ta namen je bila izdelana primerjalna analiza gibanja ekološkega odtisa na prebivalca in gibanja bruto domačega proizvoda na prebivalca po pariteti kupne moči. Na enak način je bila opravljena tudi primerjalna analiza gibanja ekološkega odtisa na prebivalca in indeksa človekovega razvoja. Obe analizi in razpoložljivi izračuni so se nanašali izključno na države v razvoju in obdobje 1990–2002. Zaradi neobstoja zahtevanih podatkov ni bilo možno opraviti analize za daljše časovno obdobje. Proučevanje povezav med gospodarskimi gibanji (povprečna letna rast bruto domačega proizvoda na prebivalca) in spremljajočimi okoljskimi vplivi v državah v razvoju (gibanje ekološkega odtisa na prebivalca) je po- kazalo, da so imela v večini držav v razvoju gibanja obeh spremenljivk enak predznak. Gospodarski upad oziroma porast je tako spremljal tudi upad oziroma porast pritiskov na okolje. Le dva ducata držav sta v obdobju 1990–2002 doživljala gospodarsko rast in ob tem uspela zmanjšati svoj ekološki odtis na prebivalca, kar je tudi sicer edina dolgo- ročna možnost povečevanja blaginje prebivalcev ob ohranjanju naravnih virov in ekosis- temskih storitev za številčnejše prihajajoče generacije. Gibanja v ostalih državah v raz- voju govorijo v prid teze, da se socialno-ekonomski napredek zaradi zapostavljanja okolje- varstvenih vprašanj dosega na račun izčrpavanja okoljskega kapitala in obratno. Na- vedene ugotovitve podpira tudi analiza trendov človekovega razvoja in ekološkega odtisa. Med obema spremenljivkama obstaja pozitivna povezanost, čeprav nekoliko nižja kot v pr- vem primeru, kar nas je privedlo do zaključka, da imajo gospodarska gibanja v državah v razvoju večji neposredni vpliv na obseg pritiskov na okolje kot pa družbeni razvoj. Pri pro- učevanju protislovij med socialno-ekonomskim in okoljskim razvojem so zato izrazito bolj v ospredju prav protislovja med interesi gospodarskega razvoja in interesi varstva okolja. Prikazano stanje in razvojni trendi v državah v razvoju opozarjajo, da bodo za doseganje trajnostnega razvojnega vzorca nujno potrebovale pomoč gospodarsko razvitih držav in da bo doseganje razvojnih ciljev možno le ob poglobljenem mednarodnem sodelovanju obeh skupin držav. Največji dvom se poraja pri zmožnosti doseganja integracije varstva okolja in socialno-ekonomskega razvoja, saj so razvite države same od nje še zelo oddaljene in jim primanjkuje potrebnih vzvodov. Poudarjanje nujnosti mednarodnega sodelovanja izhaja iz prepričanja, da imajo države v razvoju nesporno pravico do nadaljnjega socialno- ekonomskega razvoja ob zmernih pritiskih na okolje, medtem ko bi morale razvite države stabilizirati oziroma postopoma zmanjšati svoje pritiske in iskati tehnološke možnosti bolj učinkovite rabe naravnih virov, kar bi sprostilo vire za države v razvoju. Visok ekološki deficit v razvitih državah se namreč dandanes pokriva z obremenjevanjem skupnih pla- netarnih ponorov in z izčrpavanjem naravnih virov v državah v razvoju, ki pa za to ne pre- jemajo ustreznih finančnih nadomestil. Z veliko gotovostjo lahko na podlagi predstavljenih empiričnih rezultatov zaključimo, da se tako v razvitih državah kot tudi v državah v razvoju višja socialno-ekonomska blaginja dosega pretežno na račun večanja pritiskov na okolje oziroma zviševanja surovinske in energetske potratnosti. Obstoječi splošni razvojni vzorec ne vodi k doseganju uravno- teženega, trajnostnega razvoja, kar je z vidika prihodnjih, številčnejših generacij in ome- jenosti ekosistemskih storitev izjemno neugodno. 156 GeograFF 4 Uspešnost uravnoteževanja ekonomskih, socialnih in okoljskih razvojnih prioritet kaže indeks uravnoteženosti razvoja, ki je bil z združevanjem konceptov človekovega razvoja in ekološkega odtisa izoblikovan na tretji stopnji modela. Z namenom preizkušanja primer- ljivosti in zanesljivosti postopkov so bile v izračune vključene vse države sveta, ne le dr- žave v razvoju. Novi indeks je pravzaprav nadgradnja indeksa človekovega razvoja z okolj- sko razsežnostjo, zato je v obeh primerih uporabljen enak postopek standardizacije. Te- meljna razlika v izračunih izhaja iz teže, ki jo pripišemo vključenim delnim kazalcem z eko- nomskega, socialnega in okoljskega področja. V indeksu človekovega razvoja imajo nam- reč enako, tretjinsko težo vsi trije vključeni socialno-ekonomski kazalci: bruto domači proizvod na prebivalca po pariteti kupne moči (ekonomsko področje), delež pismenega odraslega prebivalstva in kombinirana stopnja vpisa na različne ravni izobraževanja (so- cialno področje). Indeks uravnoteženosti razvoja temelji na teoretskih in metodoloških izhodiščih trajnostnega razvoja, ki terjajo enakovredno vključenost ekonomskih, socialnih in okoljskih razvojnih razsežnosti. Posledično imajo kazalci vsakega področja tretjino vpliva na končno vrednost indeksa uravnoteženosti razvoja, zaradi česar je potrebno v obliki aritmetične sredine združiti oba socialna kazalca. Seveda pa takšno izračunavanje alternativnih kazalcev vedno poraja tudi vrsto odprtih vprašanj, ki se nanašajo zlasti na: omejitve in pomanjkljivosti vključenih kazalcev, način standardizacije, določanje mejnih vrednosti za posamezne kazalce, pripisovanje ustrezne teže vključenim kazalcem in razpoložljivost in kakovost podatkov ipd. V primeru vključenih kazalcev se je potrebno zavedati, da imajo vsi določene pomanjkljivo- sti in noben kazalec v popolnosti ne zajame celotnega proučevanega področja. To velja tako za preračune bruto domačega proizvoda kot za socialne kazalce ali ekološki odtis. Omejitve posameznih kazalcev so zato nujno tudi omejitve sinteznega kazalca. Podo- bno izhajajo določene omejitve tudi iz načina standardizacije. Zaradi uporabe že uveljav- ljenega načina, ki se med drugim uporablja tudi pri izračunu indeksa človekovega razvoja, se novo razviti kazalec kot nadgradnja obstoječega tej dilemi deloma izogne. Z izbranim načinom standardizacije je povezana tudi obvezna določitev mejnih (minimalnih in mak- simalnih) vrednosti za vsak vključen kazalec. Za ekološki odtis na prebivalca so določene po enakem principu, kot velja za kazalce človekovega razvoja. Medtem ko minimalna vrednost ekološkega odtisa teoretično terja minimaliziranje posameznikovih pritiskov na okolje (zaokroženo na 0,0 gha na prebivalca), je maksimalna vrednost (10,0 gha na prebivalca) postavljena tik nad najvišjimi zabeleženimi državnimi odtisi. Vse meje delnih indeksov bi lahko dogovorno pomikali navzgor oziroma navzdol. Podobno je mogoče razpravljati tudi o primerni teži vključenih kazalcev, saj tudi ta vedno temelji na bolj ali manj subjektivni odločitvi oziroma ekspertni oceni. Indeks uravnoteženosti razvoja je bil izračunan le za 143 držav sveta, medtem ko zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov to ni bilo mogoče za ostale države, zlasti manjše države v razvoju. Vendar je spodbudno, da se kakovost vhodnih podatkov in njihovih baz z leti izboljšuje in bo sčasoma problem v veliki meri odpravljen. Izračun indeksa uravnoteženosti razvoja je zaradi enakomerne obtežitve vseh treh vključenih razvojnih področij temeljito preoblikoval ustaljeno pred- 15 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami stavo o razvitosti posameznih delov sveta. Višje vrednosti indeksa dosegajo države, ki uspejo svojim prebivalcem zagotavljati visoke dohodke, dobro izobrazbo, kakovostno zdravstveno oskrbo in druge pogoje za dolgo in zdravo življenje, pri tem pa čim bolj ome- jiti svoje pritiske na okolje. Kljub vsem navedenim dilemam in izzivom ima nov sintezni kazalec številne prednosti. Največja je zagotovo enakovredno združevanje poglavitnih vidikov razvoja v preprost in pregleden indeks. V kolikor bi v prihodnosti kateregakoli izmed vključenih kazalcev na- domestili z boljšim, je njegova zamenjava v izračunu končnega indeksa povsem eno- stavna. Potemtakem bi lahko nadomestili tudi ekološki odtis na prebivalca, če bi sčasoma iznašli boljši koncept sinteznega prikazovanja pritiskov na okolje. Ker način standardizacije in mejne vrednosti kazalcev od leta do leta ostajajo nespremenjene, so izračuni indeksov tudi povsem primerljivi tako za časovno spremljanje sprememb v posamezni državi kakor tudi med državami in regijami. Indeks razvršča države glede na njihovo uspešnost uravnovešanja razvojnih in varovalnih zahtev, zato želimo že z njegovim imenom opozoriti na nedovršnost takšnih prizadevanj. Vsebinsko pa ga lahko označimo kot globalno pra- vičnejši kazalec, ki ob pridobitvah človekovega oziroma socialno-ekonomskega razvoja upošteva tudi sočasne posege v naravne vire in ekosistemske storitve kot osnovo dose- žene blaginje. Na osnovi teoretičnih in empiričnih dognanj v okviru uporabe interakcijskega regionalno- geografskega modela je bila zasnovana posebna tipologija držav v razvoju. Njen namen je prepoznavanje skupin držav s podobnim spletom socialno-ekonomskih in okoljskih problemov, zaradi česar sta bila ponovno soočena koncepta človekovega razvoja in eko- loškega odtisa, le da v nekoliko spremenjeni obliki. Za glavni merili tipologije sta bila namreč izbrana indeks človekovega razvoja in ekološki deficit. Slednji kaže na razkorak med skupnimi antropogenimi pritiski na okolje (ekološki odtis) in razpoložljivo bioprodukcijo v državi. Na ta način se presoja države z vidika učinkovitosti zagotavljanja čim višje stopnje socialne in ekonomske blaginje v okviru lastnih nosilnih zmogljivosti. Dolgoročni značaj tipologije je bil dosežen z vključitvijo napovedanega indeksa rasti prebivalstva do leta 2050 kot merila sekundarnega pomena. V državah v razvoju je namreč prebivalstvena rast še vedno zelo pomemben razvojni dejavnik. Z upoštevanjem navedenih meril so bile glede na (ne)ugodnost njihovih prihodnjih razvojnih možnosti oblikovane štiri skupine s skupno desetimi tipi držav v razvoju (Preglednica 17). Z metodološkega vidika ostajajo odprta zlasti vprašanja določanja mej razredov pri posameznem izbranem merilu, ki so sicer logične, vendar zasnovane po subjektivni presoji. Vsebinsko pa je bolj podrobna analiza stanja in razvojnih možnosti držav znotraj posameznih tipov opozorila na velike razlike med tipi in s tem potrdila upravičenost takšnega razvrščanja. Po drugi plati pa so se pokazale tudi znatne razlike med državami posameznega tipa, kar je še podkrepilo izhodiščno prepričanje, da je za tako oblikovane skupine držav mogoče podajati le do- ločene smernice prihodnjega razvoja, nikakor pa ne obče veljavnih receptov in rešitev. Primerjava posameznih tipov držav in višine indeksa uravnoteženosti razvoja (velikostni razredi na sliki 54 so ostali nespremenjeni zaradi primerljivosti s predhodnimi analizami) 158 GeograFF 4 pokaže, da dosegajo države iz tipov razredov A in B v povprečju višje vrednosti indeksa uravnoteženosti razvoja. Med njimi se najslabše odrežejo države iz tipa B1, saj dosegajo le nizko stopnjo človekovega razvoja, kar jim močno poslabša končni indeks. Podobno se po višini indeksa uravnoteženosti razvoja (Preglednica 10) izmed tipov razredov C in D nadpovprečno visoko uvrščajo določene države tipa C2 (npr. Tajska, Tunizija, Filipini, Šrilanka, Kitajska, Turčija ipd.) s sicer srednjo stopnjo človekovega razvoja. V obeh navedenih primerih se torej izrazito pokaže vpliv višine kazalcev človekovega razvoja, ki imajo v indeksu uravnoteženosti razvoja skupno kar dve tretjini teže, medtem ko jim v okviru tipologije pripišemo enak pomen kot višini ekološkega deficita oziroma presežka. Glede na to se razvrstitev držav v tipologiji precej razlikuje od tiste po višini indeksa uravnoteženosti razvoja. Pri primerjavi višine slednjega med državami znotraj posameznih tipov je jasno razvidna tudi heterogenost omenjenih tipov, ki je največja v tipu C3. V Izraelu tako znaša indeks uravnoteženosti razvoja 0,757, medtem ko v Združenih arabskih emiratih le 0,566. Razlike ne gre pripisati le skoraj dvakrat večjemu ekološkemu odtisu v Združenih arabskih emiratih, ampak tudi bistveno slabšemu pretvarjanju (z Izraelom primerljivo) visokih dohodkov v izboljšanje kazalcev socialnega razvoja. Obe državi ob tem beležita visok ekološki deficit, kar je poglavitni razlog za slabšo oceno prihodnjih razvojnih možnosti. Medtem ko se na eni strani pokaže izrazito ujemanje med ugodnostjo sintezne ocene prihodnjih razvojnih možnosti in najvišjih vrednosti indeksa uravnoteženosti razvoja v državah tipa A1 (Argentina, Čile in Urugvaj), velja podobna ugotovitev tudi za dno lestvice, kjer zadnja mesta zasedajo večinoma države tipov C1 in D1 s sicer nizko stopnjo človekovega razvoja in predvidoma več kot podvojitvijo števila prebivalcev do sredine 21. stoletja. Preglednica 17: Pregled obsega posameznih skupin držav po tipologiji razvojnih možnosti Število Površina Število prebivalcev, 2005 Skupina držav držav milijoni km2 % milijoni % A – Zelo ugodne razvojne možnosti 14 19,6 25,9 347,4 6,9 B – Ugodne razvojne možnosti 22 12,8 17,0 382,8 7,7 C – Neugodne razvojne možnosti 38 33,6 44,5 3.690,1 73,8 D – Zelo neugodne razvojne možnosti 20 9,5 12,6 579,6 11,6 Skupaj 94 75,5 100,0 4.999,9 100,0 Na podlagi izdelane tipologije so bile za posamezne tipe držav opisane zlasti njihove primerjalne prednosti in slabosti oziroma možnosti prihodnjega razvoja. Izhajajoč iz obstoječega stanja je bila v napoved vključena tudi predpostavka želje držav v razvoju po nadaljnjem socialno-ekonomskem napredku ob predvideni prebivalstveni rasti. Pre- gled po celinah kaže, da imajo med njimi v povprečju dolgoročno najboljše razvojne možnosti latinskoameriške države, najslabše pa afriške države. Višje vrednosti indeksa uravnoteženosti razvoja sicer dosega večje število držav Severne Afrike, Jugozahodne in Jugovzhodne Azije, vendar pa njihove prihodnje možnosti slabi v glavnem dejstvo, da že ob sedanjem številu prebivalcev njihov ekološki odtis presega razpoložljivo bioprodukcijo. V vsaki od geografskih regij pa najdemo tudi po več različnih tipov držav glede na na- 159 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami erjava tipov držav v razvoju in višine indeksa uravnoteženosti razvoja lika 54: PrimS 160 GeograFF 4 vedeno oceno razvojnih možnosti. Med bolj homogenimi je poleg azijskih regij še ob- močje Južne Amerike, medtem ko je najbolj heterogeno območje Srednje Amerike in Podsaharske Afrike, kjer pogosto niti dve sosednji državi nimata enake ocene prihodnjih razvojnih možnosti. Izdelana tipologija tako v precejšnji meri relativizira veljavnost grobih delitev sveta in opozarja na pasti pretiranega posploševanja pri obravnavi večplastnih razvojnih problemov držav v razvoju. Kot je pokazal že indeks uravnoteženosti razvoja, z uveljavljanjem paradigme trajnostnega razvoja in postavljanjem okoljskih zahtev enako- vredno ob bok socialnim in ekonomskim postajajo preživete ne le delitve na razvite in nerazvite, ampak tudi tradicionalne geografske delitve sveta. Z vračunavanjem pritiskov na okolje v dosežen socialno-ekonomski razvoj so se po tako spremenjeni opredelitvi razvitosti razvitim državam na najvišjih mestih pridružile tudi mnoge države v razvoju, ki so uspešne pri zagotavljanju relativno visoke stopnje človeko- vega razvoja ob neprimerno nižjih pritiskih na okolje. Podobne znake razsipnosti z naravni- mi viri kot razvite države so pokazale tudi države v razvoju z visokimi dohodki, ki jim ob tem ne uspe visokih dohodkov preliti tudi v socialni napredek. Zaradi svoje gospodarske strukture in vzorcev potrošnje utegnejo v prihodnosti zaiti v velike težave, če bi postali določeni naravni viri redki in cenovno težje dostopni. Upad razpoložljivih ekosistemskih storitev, ki bi bil povezan z rastjo svetovnega prebivalstva in nadaljnjim povečevanjem posameznikovih pritiskov na okolje, bi pomenil presežek povpraševanja nad ponudbo in znatno znižanje dosežene blaginje. Takšne razmere bi v največji meri prizadele revno prebivalstvo s skromno sposobnostjo prilagajanja in omejenim dostopom do raznovrstnih virov. Sodobno razumevanje blaginje namreč med drugim zahteva tudi zadostno količino razpoložljivih naravnih virov in ekosistemskih storitev oziroma zaščito prebivalstva pred posledicami degradacije okolja. Z vidika številčnejših prihodnjih generacij in omejenosti ekosistemskih storitev je zaskrb- ljujoč prav uveljavljeni razvojni vzorec držav v razvoju in razvitih držav, ki vodi v nasprotno smer od zastavljenih smernic trajnostne paradigme. Povečevanje učinkovitosti rabe naravnih virov, prehod na obnovljive vire energije, sonaravna zasnova svetovne trgovine, zelena davčna politika in odpravljanje okolju škodljivih subvencij postajajo na začetku 21. stoletja nujnost, na kar opozarja tudi skupni svetovni ekološki odtis, ki že presega pla- netarne zmogljivosti za najmanj 20 %. Zviševanje cene okoljskega kapitala bi spodbu- dilo gospodarsko razvitejše in energetsko ter surovinsko bolj potratne države k preho- du na nove in bolj učinkovite tehnologije. Z upoštevanjem principov solidarnosti in del- jene odgovornosti v mednarodni politiki bi od novih tehnologij in širjenja znanja o vplivih degradacije okolja imele koristi tudi ostale države. Države v razvoju bi morale stremeti k zagotavljanju čim večje stopnje samozadostnosti pri oskrbi z naravnimi viri, saj je odvisnost od uvoženih virov ekonomsko in strateško neugodna ter sokriva za okrnitev preskrbe prebivalstva z drugimi potrebnimi dobrinami. Zaradi razširjenosti in zaostrovanja okoljskih problemov ter primanjkovanja določenih na- ravnih virov bo mednarodno politiko 21. stoletja v veliki meri zaznamovalo prav vpra- šanje pravične delitve naravnih virov in planetarnih ekosistemskih storitev, ki ga bo moral 161 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami spremljati tudi prenos težišča s kvantitativnih na kvalitativne prvine razvoja v okviru trajnostne razvojne paradigme. Razvojne in varstvene zahteve bo mogoče uravnotežiti le z mednarodnim sodelovanjem, ki bo spoštovalo človekove pravice in bo utemeljeno na konceptu razvoja kot širjenja človekove svobode v vseh delih sveta. . 162 GeograFF 4 SUMMARY Developing countries – between environmental protection and socio- economic aspirations Due to a continuous increase of production extent and quality as wel as due to a rapid population growth, the so far existing global developmental pattern has brought about the consequences of worsening environmental problems and growing socio-economic disparities between economical y developed and developing countries. In the last decades, environmental problems began to spread across local and regional borders, causing severe global difficulties. Accordingly, a comprehension is coming to the fore that it is possible to solve the contradictions of socio-economic and environmental development only in a joint framework, such as the concept of sustainable development. In praxis, the concept is reflected in the search for possibilities of socio-economic development within the existing environmental limitations or in a form of coincident consideration and weighing of economic, social, and environmental aspects of development. As such, sustainable development forms a theoretical and methodological basis of our research. At the beginning of the 21st century, developing countries are facing a major dilemma: how to achieve general progress for the majority of their population and at the same time respect environmental protection requirements. The research presents the complexity of linkages between economic, social, and environmental dimensions of development, taking into account especial y globalization processes and rapidly growing population in developing countries. For this purpose, a three-level regional geographic model of interactions was formed. The study is based on a constant intertwining of theoretical and empirical findings, complementing each other and gradual y upgrading them. The presentation of theoretical starting-points is fol owed by a systematic analysis of selected environmental, social, and economic themes and indicators, supplemented by the investigation of the causal-consecutive linkages between the studied factors. Selected indicators provide essential information in a simplified and concise form. The analysis of individual indicators and the investigation of their mutual interactions form the fist level of the research model. For this purpose, a number of international y established indicators can be used, such as: economic indicators: GDP per capita, economic growth rate per capita, and structure of country’s economy; social indicators: population growth rate, total fertility rate, population living below poverty line, Gini index of income inequality, adult literacy rate, life expectancy at birth, child mortality rate, and population living on fragile land; environmental indicators: greenhouse gas emissions, consumption of ozone de- pleting substances, global y threatened species, deforestation rate, rural population density, withdrawals of available water sources, population with access to improved water source, and burden of disease from major environmental risks. 163 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Each individual (economic, social, and environmental) group of indicators is interpreted in connection with the other two groups, since only in this way an integrated view of developmental problems can be ensured. In order to evaluate current state, analyze trends, and study linkages, one representative synthetic indicator for each of the three basic areas of development is used at the second level of the research model: gross domestic product per capita (expressed in terms of purchasing power parity) for economic area, human development index for wider understood social area, ecological footprint for environmental area. The gross domestic product has for decades been one of the most established and wi- dely used economic indicators. It measures primarily the economic growth. Since the be- ginning of the 1990s, the human development index has won recognition as the leading socio-economic measure. At the same time, the ecological footprint has been developed as a synthetic evaluation of total environmental pressures of a given country or area. Each of the three indicators covers specific dimensions of development and brings new perspectives to development discussion. The human development index measures the progress in human development, while focusing on its three measurable dimensions: living a long and healthy life (as measured by life expectancy at birth), being educated (as measured by adult literacy rate and the combined primary, secondary, and tertiary enrolment ratio), and having a decent standard of living (as measured by GDP per capita in purchasing power parity terms). However, the human development index has also many limitations and deficiencies, as it does not include the aspects of political freedom, social safety and justice, quality of living environment, and other important social issues. The ecological footprint (expres- sed in global hectares per capita) offers for the time being the most synthetic evaluation of total environmental pressures of a given area or population. The indicator is experi- encing growing use worldwide. It presents the total area required to produce the food and fibre that each country consumes, the area needed to absorb the waste from energy consumption, and to provide space for infrastructure. Consequently, the resources and ecological services from al over the world, being used in a particular country, are added up in the footprint and divided by the number of country’s inhabitants. Despite the constant methodological improvements, the indicator stil fails to include some significant aspects of resource consumption and waste production (for example, freshwater withdrawals, land use intensity, and toxic releases). The analysis of the linkages between al three described indicators for al countries of the world as wel as for developing countries reveals positive and mainly large correlation between them. The results clearly confirm that economic growth (as measured in GDP per capita), providing more resources to invest in health and education, advances human development. On the other hand, human development can nourish economic growth (for example, by improvements in workers’ knowledge, skil s, and health) or put an end to fast economic growth when being too slow. However, wealth is not automatical y 164 GeograFF 4 translated into human development. In the countries with the high level of income inequality, economic development gains fail to reflect in the general wel -being of the population, especial y when rich people profit the most and investments in education, health, basic infrastructure, and food provision are not high on the development priority list. Some developing countries have disproportional y high incomes and obviously too low investments in human development, as their indices of health and education lag behind considerably (for example, Algeria, Equatorial Guinea, Gabon, Oman, Qatar, Saudi Arabia, United Arab Emirates, etc.). In other countries the gap is widening because of the disease burden, especial y due to the HIV/AIDS incidence, primarily lowering life expectancy in Sub-Saharan Africa (for example, in Botswana, Lesotho, Namibia, South Africa, Swaziland, etc.). Despite some exceptions, the correlation between human development index and gross domestic product is positive and large, with the Pearson correlation coefficient reaching 0.730 in al countries of the world and 0.709 in developing countries. With both variables, having a skew in the opposite directions, the actual correlation is probably even larger. Similarly large and positive is also the correlation between gross domestic product per capita and ecological footprint per capita, with the Pearson correlation coefficient rea- ching 0.827 in al countries of the world and 0.862 in developing countries. These calcu- lations confirm that growing gross domestic product is stil an important driving force behind environmental pressures, though not the only one. The ecological footprint of a country changes also with its population size, per capita material consumption (depen- dent on the purchasing power of inhabitants), and the efficiency of energy and material use (dependent on available technologies). However, growing environmental pressures accompany economic growth in particular and economic development in general, which is especial y worrying in developing countries, stil having considerable and legitimate developmental aspirations. The correlations between social indicators and ecological footprint prove that social progress has similarly important and direct effect on the extent of environmental pres- sures. Comparison of ecological footprint per capita and human development index re- veals large and positive correlation (the Pearson correlation coefficient in the case of all countries of the world is 0.735 and in the case of developing countries 0.557), despite the skewness of variables in the opposite directions. The correlation in the case of medium- and low-income developing countries is even larger. Among developing countries with disproportional y high ecological footprint compared against the level of human develop- ment achieved, some high-income developing countries stand out the most (for exam- ple, Israel, Kuwait, Saudi Arabia, United Arab Emirates). Their ecological footprints are comparable to those of developed countries with similarly high incomes on the one hand and much better education and health performance on the other. The presented data and calculations lead to the conclusion that the socio-economic welfare, both in economical y developed and developing countries, is being achieved at the expense of environmental deterioration. Such path of development leads away from 165 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami sustainability goals. It is environmental y and social y worrying, especial y from the view- point of limited ecological services and resources as wel as future growing generations. Developing countries should not postpone solving their environmental problems until indefinite future and should make use of advanced technologies and of positive glo- balization effects. The moral obligation of developed countries is to focus on technology improvement and to facilitate the transfer of technology to developing countries, enabling them to keep human demand on nature low together with achieving maximum progress in human development. The next step of the study included the comparison of past trends in ecological footprint growth and annual gross domestic product growth rate per capita. The second compa- rison included changes in ecological footprint and human development index. Both anal- ysis and available calculations refer only to developing countries and to the period 1990– 2002. Due to the lack of data needed, it was not possible to analyze long-term trends. In the majority of developing countries, variable changes have had the same orientation: decreasing or increasing of gross domestic product was accompanied by decreasing or increasing environmental pressures, respectively. Only two dozen countries have ex- perienced economic growth and reduced their ecological footprint per capita at the same time. The latter is the only recommendable long-term scenario of improving populations’ wel -being and preserving natural resources together with ecological services for future generations. Trends in other developing countries support our initial assumption. Due to the rapid population growth and the striving after the decrease of socio-economic lagging, developing countries are neglecting comparatively less urgent short-term environmental problems. This is confirmed also by the comparison of trends in ecological footprint and human development index. The correlation between them is positive and significant but smal er than in the first case. It can be concluded, that economic development causes larger direct impacts on environment in comparison to social development. However, so- cio-economic development in the majority of developing countries is being achieved at the expense of the natural capital, which in return diminishes their long-term development possibilities. The development trends and current state highlight the need to integrate the environmen- tal protection requirements into policies on socio-economic development. Nevertheless, developing countries wil not be able to achieve sustainable development patterns without the help of developed countries and the profound international cooperation. The inability of economical y developed countries to provide the examples of good practice in the integration of environmental and developmental requirements remains one of the biggest obstacles to the presented idea. Developed countries should lead the way in finding sustainable solutions for the future by control ing their environmental pressures (i.e. ecological footprint), using their energy and materials more efficiently, and focusing on the per capita consumption, particularly avoiding the wasteful consumption. Developing countries have an indisputable right to develop socio-economical y and increase their use of global ecological services and resources. However, the technology improvement and transfer from developed countries would enable to keep their demand on nature as 166 GeograFF 4 low as possible. Nowadays, developed countries have a disproportional y high demand on the biosphere. They are often causing ecological deficit by importing resources from other (mostly developing) countries and are overburdening planetary waste sinks. The lowering of their ecological footprint would give more room for manoeuvre to al ow de- veloping countries use their fair share of the planet’s ecosystem services. Modern development indicators should encompass al dimensions of development. Therefore, at the third level of the research model, synthetic economic, social, and environ- mental indicators are aggregated and upgraded, offering a complex evaluation of overall development in each country of the world. Due to the fact that the calculation of human development index already includes gross domestic product as a measure of standard of living, only human development index and ecological footprint were aggregated into this new index. The ambition of the new index is to measure economic and social “benefits” of development on the one hand and the accompanying environmental “costs” on the other. It equal y includes the achievements of human development and the coincident environmental pressures, and is therefore an alternative measure of overal development. Measuring the balance between different dimensions of development, the new index is named “development balance index”. The calculation of the development balance index combines the human development index (representing socio-economic achievements) and ecological footprint (representing environmental pressures), using the same standardization as proposed by the United Nations Development Programme (UNDP) for the purposes of the human development indices calculation. The human development index is a simple average of three dimension indices: life expectancy index, education index, and gross domestic product index. In order to calculate the performance in each dimension, the minimum and maximum values or goalposts are chosen for each under- lying indicator. The standardization formula used in the index calculation is: index Xi - X = min X max - X min with x being the actual value for the variable, x being the minimum value and x being i min max the maximum value. Consequently, the value of the indices ranges between 0 and 1. The life expectancy index measures the relative achievement of a country in life expectancy at birth, using formula, where the maximum value is 85 years and the minimum value is 25 years. Agreed maximum value for GDP is 40,000 US$ (PPP) and minimum value is 100 US$ (PPP). In the calculations of GDP index the logarithm of income is used, because achieving decent level of human development does not require unlimited income. The education index includes two indices: an index for adult literacy and one for combined gross enrolment. In both cases, the minimum value is 0% and the maximum value is 100%. To calculate the education index these two indices are combined, with two-thirds weight given to adult literacy and one-third weight to combined gross enrolment (Human Development . ., 2005). Such standardization with preset minimum and maximum values al ows comparisons over time and across countries. 16 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami In contrast to longevity, education, and incomes, increasing environmental pressures do not contribute to overal welfare or sustainability. On the contrary, the lower the ecological footprint values, the more favourable are the conditions for sustainable development. Therefore, the incorporation of ecological footprint into this scheme requires the adjustment of the above presented standardization formula: ecological footprint index Xi - X = min 1- Xmax - X or shorter: min ecological footprint index X max - X = i X max - X min The maximum value used for the ecological footprint index calculation was 10.0 global ha per capita, while the minimum value was rounded up and set at 0.0 global ha per ca- pita, representing (theoretical y) minimal possible pressures on the environment. Final- ly, al indices (GDP index, education index, life expectancy index, and ecological footprint index) can be added up and the average value (i.e. the development balance index) for each country calculated. While the human development index gives one-third weight to economic dimension (i.e. to GDP index) and two-thirds weight to social dimension (i.e. one-third weight to education index and one-third weight to life expectancy index), the development balance index gives an equal (one-third) weight to the common achievements in the economic (GDP per capita), social (life expectancy at birth, literacy rate, combined primary, secondary, and tertiary gross enrolment ratio), and environmental area (ecological footprint per capita). The development balance index fits better with the sustainable development philosophy, which requires equal emphasis on al three areas of development in order to achieve ongoing balanced development: development balance index = 1/3 (GDP index + 1/2 (education index + life expectancy index) + ecological footprint index) The development balance index is an alternative index, suggesting how to combine eco- nomic, social, and environmental aspects of development in a simple and comprehen- sive way. It is a tentative example, which could lead to other attempts in the future, im- proving the calculations and data. The calculation of this new index raises many questions about: the limitations and deficiencies of individual indicators included in the calculation; the standardization method used; the designation of minimum and maximum values; the weight assigned to each indicator; the availability and quality of the data used for the calculation. Each indicator included in the calculation has certain deficiencies and no indicator is able to present a specific development dimension in its ful extent. This applies to gross domestic product as wel as to social indicators or ecological footprint. The limitations 168 GeograFF 4 of individual indicators included are inevitably also the limitations of synthetic indicator. Consequently, the development balance index does not include the issues of political freedom, social safety and justice, some aspects of resource consumption and waste ge- neration, and some other important circumstances, which affect the quality of everyday life in the area studied. The inclusion of these aspects would further correct the cal- culation and build an even more just measure of overal development and human welfare. However, for the time being, the development balance index combines the best available socio-economic and environmental indicators, undoubtedly giving it a certain amount of credibility. Compared to human development index, the calculations of the development balance index reveal a strongly modified image of development and general wel -being in the world. Due to the inclusion of environmental pressures, the differences in the resulting development balance index values are much smal er than in the case of the human de- velopment index. The development balance index values vary from 0.486 in Sierra Le- one to 0.822 in Italy (at the same time as the human development index values vary from 0.273 in Sierra Leone to 0.956 in Norway). Due to comparatively lower ecological footprints, the values at the bottom of the ranking are higher and Sierra Leone was in 2002 the only country with the index value below 0.500 (i.e. threshold of low human development). On the other hand, only the index values of nine countries (Italy, Japan, South Korea, the Netherlands, Costa Rica, Austria, Argentina, Luxembourg, and Cuba) stil exceeded 0.800 (i.e. threshold of high human development, in 2002 exceeded by 23 developed countries and Israel). Although developed countries ranked high, some developing countries with relatively low ecological footprints and good health or/and education performance managed to keep pace with them. For example, among the top 25 countries by the value of development balance index were Costa Rica, Argentina, Cuba, Chile, Columbia, Peru, Uruguay, Trinidad and Tobago, Panama, Thailand, and Tu- nisia. On average, Latin American and Asian countries ranked higher in development ba- lance index than in human development index, with the exception of some high-income developing countries (for example, Kuwait, United Arab Emirates, Saudi Arabia, and Israel), whose rankings deteriorated considerably. Irrespective of their low per capita ecological footprint, the majority of African countries ranked lowest (28 out of 30 last ranking countries were African countries). This is mainly the consequence of their ex- tremely unfavourable indices of human development. The highest ranked countries are those successful at providing their population with high incomes, good education, health services of high quality, opportunities for a long and healthy life, and successful at limiting their environmental pressures at the same time. The calculation of the development balance index is open to future methodological chan- ges. Each of the included indicators can be replaced, if better indicator for a certain area of development is created. For the time being, the development balance index already provides an important strategic message: balancing developmental requirements in economic, social, and environmental area is the greatest task of the countries al over the world on their way to a more sustainable future. From the point of view of sustainable 169 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami development paradigm, al countries are actual y stil considered as developing count- ries. Beside investigating the contradictions between environmental protection and socio- economic aspirations in developing countries, the research is also focused on identifying groups of developing countries with a similar combination of problems. Based on the theoretical and empirical findings within the regional geographic model of interactions, a typology of developing countries is carried out. In order to detect countries with a si- milar combination of socio-economic and environmental problems, a new, slightly chan- ged, confrontation of the concepts of human development and ecological footprint is pro- posed. The human development index and the ecological deficit are used as the main typology criteria. To classify developing countries into three groups according to the achieved level of human development, the UNDP’s classification can be used: high human development – human development index of 0.800 or above, medium human development – human development index of 0.500–0.800, low human development – human development index of less than 0.500. The ecological deficit shows the difference between the total environmental impacts of human activities (ecological footprint) in the country and the available country’s bio- capacity. In this way, countries are evaluated in the scope of their efficiency in ensuring the highest possible level of social and economic welfare within their own carrying capacities. Developing countries can be classified into four groups: high ecological reserve of 2.0 gha or above – country’s biocapacity is considerably greater than its ecological footprint, moderate ecological reserve of 0.00–2.0 gha – country’s biocapacity is greater than its ecological footprint, moderate ecological deficit of 0.00–2.0 gha – country’s ecological footprint is greater than its biocapacity, high ecological deficit of 2.0 gha or above – country’s ecological footprint is consi- derably greater than its biocapacity. The long-term character of the typology is assured by the inclusion of the population growth projections. During the period 2005–2050, developing countries are probably going to experience: rapid population growth – population growth index of 200 or above, fast population growth – population growth index of 150–200, moderate population growth – population growth index of less than 150. Population growth is stil an important factor of development in developing countries, although not the most decisive. Therefore, population growth rate is used as a secondary measure of the presented typology. Taking the above mentioned criteria into account, a synthetic evaluation of development possibilities results in the identification of four 10 GeograFF 4 groups with ten types of countries (Figure 49). Development strengths and weaknesses of countries involved are defined for every type. Four groups and their types have the fol- lowing main characteristics: Group A countries (altogether 14 developing countries with 347 mil ion inhabitants on 19.6 mil ion km2 – Figure 50; Table 12) have very favourable development po- ssibilities. Type A1 countries have high human development, high ecological reserve, and can expect moderate population growth. Type A2 countries have medium human development, high ecological reserve, and are going to experience fast po- pulation growth in the coming decades. Group B countries (altogether 22 developing countries with 383 mil ion inhabitants on 12.8 mil ion km2 – Figure 51; Table 13) have favourable development possibilities. Type B1 countries have low human development, high ecological reserve, and expect rapid population growth. Type B2 countries have medium human development, moderate ecological reserve, and are going to experience fast population growth. Type B3 countries have high human development, moderate ecological deficit, and are foreseen to have moderate population growth in the future. Group C countries (altogether 38 developing countries with 3,690 mil ion inhabitants on 33.6 mil ion km2 – Figure 52; Table 14) have unfavourable development possibilities. Type C1 countries have low human development, moderate ecological reserve, and expect rapid population growth. Type C2 countries have medium human de- velopment, moderate ecological deficit, and are foreseen to experience moderate to fast population growth. Type C3 countries have high human development, high ecological deficit, and are going to experience fast population growth in the coming decades. Group D countries (altogether 20 developing countries with 580 mil ion inhabitants on 9.5 mil ion km2 – Figure 53; Table 15) have very unfavourable development pos- sibilities. Type D1 countries have low human development, moderate ecological deficit, and experience rapid population growth. Type D2 countries have medium human development, high ecological deficit, and are expected to have moderate to fast population growth in the future. The proposed typology raises some questions about the appropriate data classification into classes, concerning individual indicators. However, the detailed analysis of current state and development possibilities in the countries of certain types highlighted con- siderable differences between types and justified the proposed classification. On the other hand, the differences between countries of a certain type should not be neglected. Due to these differences, it is only possible to propose some general guidelines for their future development and no general y valid solutions can be prescribed. Additional y, the spatial distribution of countries with similar development possibilities questions also the traditional geographical regionalization of the world. 11 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami The comparison of the typology results and the values of development balance index confirms that countries of groups A and B have on average higher values of human development balance index. The worst performance is observed for the B1 type countries, having only low human development. Similarly, among group C and D countries, the C2 type countries have above average values of development balance index (for example, Thailand, Tunisia, the Philippines, Sri Lanka, China, Turkey etc.) because of the achieved medium human development. In both cases, the impact of human development indices is evident. The development balance index gives them two-thirds weight, whereas the ty- pology gives them an equal weight as to the ecological deficit. Consequently, the results of both analyses differ considerably. According to the development balance index, the most heterogeneous type is C3. For example, the development balance index reaches 0.757 in Israel and only 0.566 in the United Arab Emirates. Compared to Israel, the ecological deficit of the United Arab Emirates is twice as large and the country is less successful at translating high incomes into social wel -being of its population. However, both countries have large ecological deficit, which is the main reason for worse final evaluation of their development possibilities. The most favourable assessment of future development possibilities and the highest values of the development balance index coincide in the case of type A1 countries (Argentina, Chile, Uruguay) (Figure 54). On the other hand, countries at the bottom of the development balance index ranking are mostly type C1 and D1 countries with low human development and predicted population doubling until the middle of the 21st century. Among developing countries, the most favourable long-term development possibilities are found in Latin America and the most unfavourable in Africa. Some countries in Northern Africa, Southeast Asia and Southwest Asia have relatively high values of development balance index but their population is already exceeding the country’s biocapacity, causing ecological deficit and reducing possibilities for the future, more numerous generations. According to the development possibilities typology, each geographic re- gion encompasses countries of different types. More homogenous are Asian regions and South America. The most heterogeneous is the area of Middle America and Sub- Saharan Africa, where the evaluation of development possibilities for two neighbouring countries can often differ completely. The proposed typology questions not only current rough regionalization of the world but also an excessive generalization related to the solving of multi-layered development problems in developing countries. The calculation of overal development, which takes into account not only socio-economic achievements but also their accompanying environmental pressures, reveals a different image of more or less developed countries, respectively. At the top of the ranking list are some developing countries, successful at achieving relatively high level of human development and causing substantial y lower environmental pressures compared to so- cio-economical y most developed countries. The group of high-income developing co- untries is obviously fol owing the wasteful development patterns of developed countries and is not being able to assure social progress, in spite of high incomes. Due to their economic structure and consumption patterns, those countries are likely to have great 12 GeograFF 4 problems, if some natural resources become increasingly rare and costly. The decline in ecosystem services, connected with the global population growth and further increase in per capita ecological footprint, would cause an excessive demand and a considerable decrease in general wel -being. Such conditions would harm especial y the poor with the limited access to diverse resources and the limited capacity to adapt to changes. The contemporary understanding of welfare requires sufficient natural resources and ecosys- tem services to support the population and demands for the right of protection against environmental degradation. Current development pattern in developed countries as wel as in developing countries leads away from the sustainability goals and is unacceptable from the perspective of future, more numerous generations and limited ecosystem services on our planet. At the beginning of the 21st century, humanity’s ecological footprint exceeds the Earth’s biological carrying capacity by more than 20 %. The latter cal s for the green tax policies, sustainable world trading systems, improvements in resource use efficiency, transition to the use of renewable energy technologies, and phase out of environmental y damaging subsidies. Higher prices of natural capital would encourage economical y developed and wasteful countries to develop and use new, more environmental y efficient technologies. International relations should fol ow the principles of solidarity and shared responsibility, al owing developing countries to benefit from technological innovation and knowledge transfer. Since dependency on imported resources is economical y and strategical y un- favourable and also partly responsible for insufficient supply of other necessary goods, developing countries should strive towards self-sufficiency in natural resources. The international politics in the fol owing decades is going to be shaped by the growing scope and intensity of environmental problems as wel as by the lack of certain natural resources. These issues are going to raise the question of more equitable distribution of natural resources and planetary ecological services. According to the sustainable deve- lopment paradigm, development wil have to focus on the quality instead of quantity. The balance between developmental aspirations and environmental protection wil be possible to achieve through international cooperation, respecting of human rights and perceiving development as a process of expending freedoms in al parts of the world. 13 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami KARTOGRAFSKE PRILOGE vetovni banki lasifikacija držav sveta pri S Priloga 1: K 14 GeograFF 4 razvoju za poročanje o človekovem ZN lasifikacija držav sveta pri O Priloga 2: K 15 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami za poročanje o razvojnih ciljih novega tisočletja ZN lasifikacija držav sveta pri O Priloga 3: K 16 GeograFF 4 VIRI IN LITERATURA Agenda 21. 1992. Programme of Action for Sustainable Development, Rio Declaration on Environment and Development. The United Nations Conference on Environment and Development. Rio de Janeiro, 294 str. Allen, J. L., 1999. Student Atlas of World Geography. Connecticut, The McGraw-Hill Companies Inc., 180 str. Beck, U., 1997. Was ist Globalisierung? Irrtümer des Globalismus – Antworten auf Globalisierung. Frankfurt am Main, Suhrkamp Verlag, 209 str. Bossel, H., 1999. Indicators for Sustainable Development: Theory, Method, Applications. A Report to Balaton Group. Winnipeg, The International Institute for Sustainable Development, 124 str. Bright, C., 2003. A History of Our Future. V: State of the World 2003. Washington, Worldwatch Institute, str. 3–13. Brouns, B., 2004. Was ist gerecht? Nutzungsrechte an natürlichen Ressourcen in der Klima- und Biodiversitätspolitik. Wuppertal, Wuppertal Institut für Klima, Umwelt, Energie GmbH, 49 str. Brown, L. R., Flavin, C., Postel, S., 1991. Saving the planet: how to shape an environmentally sustainable global economy. New York, W. W. Norton & Co., 224 str. Brown, L. R., 1999. Feeding Nine Billion. V: State of the World 1999. Washington, Worldwatch Institute, str. 115–132. Brown, L. R., Gardner, G., Halweil, B., 1999. Beyond Malthus: Nineteen Dimensions of the Population Change. Washington, Worldwatch Institute, 167 str. Brown, L. R., 2000. Challenges of the New Century. V: State of the World 2000. Washington, Worldwatch Institute, str. 3–21. Brown, L. R., 2001. Eradicating Hunger: A Growing Challenge. V: State of the World 2001. Washington, Worldwatch Institute, str. 43–62. Climate Change Futures: Health, Ecological and Economical Dimensions. 2005. Epstein, P. R., Mills, E. (ed.). Harvard, The Centre for Health and the Global Environment, 138 str. Comim, F., 2002. The Poverty-Environment Nexus and the Poor. Nexus, 1, str. 2. Dahl, A. L., 1998. Globalization and the Environment. URL: http://bahai-library.com/ conferences/ globalization.html (citirano 8.11.2005). Dalby, S., 2003. Globalization, Geography and Environmental Security. V: Globalization: Theory and Practice. New York, London, Continuum, str. 35–46. Der Fischer Weltalmanach 2006. 2006. Frankfurt am Main, Fischer Taschenbuch Verlag, 799 str. Dunn, S., Flavin, C., 2002. Moving the Climate Change Agenda Forward. V: State of the World 2002. Washington, Worldwatch Institute, str. 24–50. Duraiappah, A. K., 2000. Sustainable Development and Poverty Alleviation. Exploring the Links. Kanada, International Institute for Sustainable Development. URL: http://www.iisd.org/pdf/pov _ sd _ overview. pdf (citirano 12.1.2004). Ecosystems and Human Well-being: Synthesis. 2005. Washington DC, Island Press, World Resources Institute, 13 str. Engelman, R., Halweil, B., Nierenberg, D., 2002. Rethinking Population, Improving Lives. V: State of the World 2002. Washington, Worldwatch Institute, str. 127–148. Environment and Human Well-being: A Practical Strategy: Summary. UN Millennium Project 2005. 2005. New York, UNDP, 27 str. 1 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami 2002 Environmental Sustainability Index: Main Report. 2002. Yale Center for Environmental Law and Policy. URL: http://www.ciesin.columbia.edu/indicators/ESI (citirano 5.3.2004). 2005 Environmental Sustainability Index. 2005. New Haven, Yale Center for Environmental Law and Policy, 408 str. URL: http://www.yale.edu/esi (citirano 25.1.2006). Eskeland, G. S., Harisson, A. E., 1997. Moving to Greener Pastures? Multinationals and the Pollution Haven Hypothesis. World Bank Working Paper Series 1744. URL: http://www.worldbank.org/nipr/work _ paper/wps1744.htm (citirano 8.3.2006). Europe’s Environment: the third assessment. 2003. Copenhagen, European Environment Agency, 343 str. Exploring the Links. 2004. Nairobi, The United Nations Environment Programme, The International Institute for Sustainable Development, 44 str. Farman, J., 2004. Halogenirani ogljikovodiki, ozonska plast in previdnostno načelo. V: Pozne lekcije iz zgodnjih svaril: previdnostno načelo 1896–2000. Ljubljana, MOPE, Agencija RS za okolje, 218 str. Franke, W., 1999. Indikatoren zur Messung einer nachhaltigen Entwicklung auf Landesebene. V: Indikatorensysteme für eine nachhaltige Entwicklung in Kommunen. Berlin, Deutsches Institut für Urbanistik, str. 29–38. French, H., 1998. Assessing Private Capital Flows to Developing Countries. V: State of the World 1998. Washington, Worldwatch Institute, str. 193–219. French, H., 2000. Coping with Ecological Globalization. V: State of the World 2000. Washington, Worldwatch Institute, str. 184–202. French, H., 2000a. Vanishing Borders. Protecting the Planet in the Age of Globalization. Washington, Worldwatch Institute, 253 str. French, H., Mastny, L., 2001. Controlling International Environmental Crime. V: State of the World 2001. Washington, Worldwatch Institute, str. 166–188. French, H., 2002. Reshaping Global Governance. V: State of the World 2002. Washington, Worldwatch Institute, str. 174–198. Gardner, G., 2002. The Challenge for Johannesburg: Creating a More Secure World. V: State of the World 2002. Washington, Worldwatch Institute, str. 3–23. Geografija. 2001. Tržič, Učila International, 682 str. (Zbirka tematski leksikoni). Geografski terminološki slovar. 2005. Kladnik, D., Lovrenčak, F., Orožen Adamič, M. (ur.). Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 451 str. GEO Year Book 2004/5: An Overview of Our Changing Environment. 2005. Nairobi, United Nations Environment Programme, 96 str. Global Environmental Outlook 3. Past, present and future perspectives. 2002. United Nations Environment Programme, 426 str. Global Forest Resources Assessment 2005. 2005. URL: www.fao.org/forestry/site/ fra2005/en (citirano 20.12.2005). Globalization, Growth and Poverty. 2002. Washington, The World Bank and Oxford University Press, 14 str. Gray, L. C., Moseley, W. G., 2005. A geographical perspective on poverty-environment interactions. The Geographical Journal, 171, 1, str. 9–23. Haggett, P., 2001. Geography: A Global Synthesis. Harlow, Prentice Hall, 833 str. Hardi, P., Barg, S., et al., 1997. Measuring Sustainable Development: Review of Current Practice. Occasional Paper Number 17. Ottawa, Industry Canada, 119 str. 178 GeograFF 4 Hawken, P., Lovins, A.B., Lovins, L. H., 2004. Natural capitalism: the next industrial revolution. London, Earthscan, 396 str. Hille, J., 1998. The Concept of Environmental Space. Implications for Policies, Environmental Reporting and Assessments. Luxembourg, Office for Official Publications of the European Communities, 58 str. Hobbs, J. J., Saulter C. L., 2006. Essentials of World Regional Geography. Fifth Edition. Canada, Thomson Brooks/Cole, 687 str. Hodge, R. A., Hardi, P., 1997. The Need for Guidelines: The Rationale Underlying the Bellagio Principles for Assessment. V: Assessing Sustainable Development: Principles in Practice. Winnipeg, International Institute for Sustainable Development, 166 str. Human Development Report 1999. 1999. New York, United Nations Development Programme, 262 str. Human Development Report 2003. 2003. New York, United Nations Development Programme, 367 str. Human Development Report 2004. 2004. New York, United Nations Development Programme, 285 str. Human Development Report 2005. 2005. New York, United Nations Development Programme, 372 str. Implementation of the United Nations Millennium Declaration. Report of the Secretary-General. 2004. URL: http://www.un.org/millenniumgoals (citirano 27.5.2005). Indicators of Sustainable Development. A pilot study following the methodology of the United Nations Commission on Sustainable Development. 1997. Luxembourg, Office for Official Publications of the European Communities, 128 str. Indicators of Sustainable Development: Guidelines and Methodologies. 2001. New York, United Nations Commission on Sustainable Development, 310 str. Indikatorji trajnostnega razvoja za Mestno občino Ljubljana. Zaključno poročilo prve faze. 1999. Ljubljana, Urbanistični inštitut Republike Slovenije, 95 str. Keating, M., 1995. Agenda za spremembo s Srečanja na vrhu: Agenda 21 in drugi sporazumi iz Ria de Janeira v razumljivem jeziku (prevod). Ljubljana, Umanotera, 79 str. Klemenčič, M. M., 1997. Geografski prehod. Dela, 12, str. 15–29. Linking Poverty Reduction and Environmental Management: Policy Challenges and Opportunities. 2002. Washington, DFID, EC, UNDP, World Bank, 80 str. Living Planet Report 2004. 2004. Loh, J., Wackernagel, M. (ed.). Cambridge, WWF, 40 str. Martinez-Alier, J., 2002. The environmentalism of the poor. URL: www.foe-scotland.org.uk/ nation/ej _ alier.pdf (citirano 9.8.2005). Mäschli, C., 1998. Das Leitbild Nachhaltigkeit – Eine Einführung. URL: http://www.bats.ch/ publications/ report4-98/index.html (citirano 26.2.2002). MacDonald, M., Nierenberg, D., 2003. Linking Population, Women and Biodiversity. V: State of the World 2003. Washington, Worldwatch Institute, str. 38–61. Meadows, D., 1998. Indicators and Information Systems for Sustainable Development. A Report to the Balaton Group. Vermont, The Sustainability Institute, 78 str. Middleton, N., 2003. The Global Casino: An Introduction to Environmental Issues. London, New York, Oxford University Press, 435 str. Morris, A., 1998. Geography and development. London, University College London, 193 str. Morse, S., 2004. Indices and Indicators in Development. An Unhealthy Obsession with Numbers. London, Earthscan, 206 str. Nebel, B. J., Wright, R. T., 1998. Environmental science: the way the world works. Sixth Edition. New Jersey, Prentice – Hall, 698 str. 19 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Nierenberg, D., 2002. Correcting Gender Myopia: Gender Equity, Women’s Welfare, and the Environment. Washington, Worldwatch Institute, 68 str. OECD Environmental Outlook. 2001. Paris, OECD, 32 str. One Planet, Many People: Atlas of Our Changing Environment. 2005. Nairobi, United Nations Environment Programme, 322 str. Petek, F., 2001. Vrednotenje rabe zemljišč v slovenskih pokrajinah z vidika kazalcev sonaravnega razvoja: magistrsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 172 str. Petz, B., 2002. Osnovne statističke metode za nematematičare. 4. izdanje. Jastrebarsko, Naklada Slap, 384 str. Plan of implementation. World Summit on Sustainable development (advance unedited text – 4 September 2002). 2002. URL: http//www.iisd.ca/linkages/2002/wssd/PlanFinal.pdf (citirano 14.9.2002). Plut, D., 1998. Varstvo geografskega okolja. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 311 str. Plut, D., 2002. Teoretični in terminološki vidiki koncepta trajnostnosti/sonaravnosti. Geografski vestnik, 74, 1, str. 73–86. Plut, D., 2004. Zeleni planet? Prebivalstvo, energija in okolje v 21. stoletju. Radovljica, Didakta, 239 str. Plut, D., 2005. Teoretična in vsebinska zasnova trajnostno sonaravnega napredka. Dela, 23, str. 59–113. Plut, D., 2006. Mesta in sonaravni razvoj: geografske razsežnosti in dileme urbanega sonaravnega razvoja. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 226 str. Poročilo o človekovem razvoju Slovenija 2002–2003. Človekov razvoj in zdravje. 2003. Javornik, J., Korošec, V., (ur.). Ljubljana, Urad za makroekonomske analize in razvoj, 100 str. Pregled stanja biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti v Sloveniji. 2001. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, 224 str. Radej, B., 2001. Od konvencionalnega ekonomskega razvoja k trajnostnemu – implementacijske teze. IB Revija 35, 4, str. 7–12. Raskin, P., Gallopin, G., Gutman, P., Hammond, A., Swart, R., 1998. Bending the Curve: Toward Global Sustainability. Stockholm, Stockholm Environment Institute, 90 str. Renner, M., 1997. Fighting for Survival: Environmental Decline, Social Conflict, and the New Age of Insecurity. London, Earthscan Publications Ltd, 239 str. Renner, M., 2002. Breaking the Link Between Resources and Repression. V: State of the World 2002. Washington, Worldwatch Institute, str. 149–173. Road map towards the implementation of the United Nations Millennium Declaration. 2001. New York, United Nations General Assembly, 58 str. Robertson, J., 1999. The new economics of sustainable development. Luxembourg, Office for Official Publications of the European Communities, 165 str. Sachs, W., 2000. Globalization and Sustainability. Berlin, Heinrich Boell Foundation, 29 str. Sachs, W., 2001. Rio+10 and the North-South Divide. Berlin, Heinrich Boell Foundation, 16 str. Sachs, J. D., 2005. The End of Poverty. Time, (14. marec 2005), str. 42–54. Sagadin, J., 2003. Statistične metode za pedagoge. Maribor, Obzorja, 470 str. Schirato, T., Webb, J., 2003. Understanding Globalization. London, SAGE Publications, 232 str. Schleicher-Tappeser, R., Lukesch, R., et al., 1999. Instruments for Sustainable Regional Development. 180 GeograFF 4 The INSURED Project Final Report. Freiburg, Institut für Regionale Studien in Europa, 175 str. Seljak, J., 2000. Merjenje uravnoteženega razvoja: doktorska disertacija. Ljubljana, Ekonomska fakulteta, 241 str. Seljak, J., 2001. Nove mere razvoja – kazalec uravnoteženega razvoja (KURA). IB Revija, 35, 4, str. 27–37. Sen, A., 2001. Development as Freedom. Oxford, New York, Oxford University Press, 366 str. Sen, A., 2003. Sen’s address to the 22nd UNEP Governing Council. Nexus, 3, str. 1–3. Serageldin, I., 1995. Sustainability and the Wealth of Nations: First Steps in an Ongoing Journey. Washington, The World Bank, 35 str. Shyamsundar, P., 2002. Poverty-Environment Indicators. Washington, World Bank. (Environmental Economics Series, Environment Department Paper No. 84, 32 str). Skoberne, P., 2001. Pregled mednarodnih organizacij in predpisov s področja varstva narave 2002. Ljubljana, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, 140 str. Söderbaum, P., 2000. Ecological Economics. A Political Economics Approach to Environment and Development. London, Earthscan Publications, 152 str. Splošna deklaracija človekovih pravic. 1948. Generalna skupščina Združenih narodov. URL: http://www. varuh-rs.si/index.php?id=102#66 (citirano 23.8.2005). State of the world’s forests 2003. 2003. Rome, FAO, 151 str. State of world population 2004. 2004. New York, United Nations Population Fund, 115 str. Stiglitz, J. E., 2003. Poverty, globalization and growth: perspectives on some of the statistical links. V: Human Development Report 2003. New York, United Nations Development Programme, str. 80. Soubbotina, T. P., Sheram, K. A., 2000. Beyond economic growth: meeting the challenges of global development. Washington, The World Bank, 155 str. Sustainable Development – Critical Issues. 2001. Pariz, OECD, 487 str. Sustaining the Environment to Fight Poverty and Achieve the MDGs: The Economic Case and Priorities for Action. 2005. New York, UNDP, 17 str. URL: http://www.povertyenvironment.net/pep (citirano 12.1.2006). Taylor, P. J., Flint, C., 2000. Political Geography: World-Economy, Nation-State and Locality. Harlow, Pearson Education Limited, 412 str. The 2004-2 GlobeScan Survey of Sustainability Experts. 2005. Toronto, GlobeScan Incorporated, 20 str. URL: www.globescan.com (citirano 18.5.2005). The Encyclopaedic Dictionary of Environmental Change. 2003. Matthews, J. A. (ed.). London, Arnold, 690 str. The Jo’burg Memo. Fairness in a Fragile World: Memorandum for the World Summit on Sustainable Development. 2002. Sachs, W. (ur.). Berlin, Heinrich Böll Foundation, 79 str. The Millennium Development Goals Report 2005. 2005. New York, United Nations, 43 str. The World Health Report 2003: Shaping the Future. 2003. Genova, World Health Organization, 193 str. The World Health Report 2004: Changing history. 2004. Genova, World Health Organization, 169 str. The World Health Report 2005: Make every mother and child count. 2005. Genova, World Health Organization, 219 str. Thierstein, A., Walser, M., 2002. An evaluation framework for the quality management of projects on sustainable development. URL: http://www.orl.arch.ethz.ch/FB _ Raumordnung (citirano 20.8.2002). 181 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Tietenberg, T., 2006. Environmental & Natural Resource Economics. 7th Edition. Boston, Pearson Addison Wesley, 655 str. Torres, R., 2001. Towards a socially sustainable world economy: An analysis of the social pillars of globalization. Ženeva, International Labour Office, 101 str. Towards the World Summit on Sustainable Development, Johannesburg, South Africa, 2002. 2001. Berlin, Heinrich Böll Foundation, 31 str. URL: http://www.boell.org/ docs/towardsthewssd.pdf (citirano 16.8.2002). Trajnostni razvoj – ključ do dolgoročnega zagotavljanja blaginje in varnosti (Rio+10 Assessment Report). 2002 (predlog). URL: http://www.sigov.si/mop (citirano 3.9.2002). United Nations Millennium Declaration. 2000. 2000. URL: http://www.un.org/ millenniumgoals (citirano 29.10.2003). UNPD – United Nations Population Division. 2005. World Population Prospects: the 2004 Revision. URL: http://www.un.org/esa/population/publications/publications.htm (citirano 18.1.2006). UNPD – United Nations Population Division. 2005a. World Population to grow from 6.5 billion to 9.1 billion by 2050. URL: http://www.un.org/esa/population/publications/ publications.htm (citirano 18.1.2006). United Nations Statistics Division. 2005. URL: http://unstats.un.org/unsd/mi/mi _ worldmillennium _ new. asp (citirano 10.8.2005). Vintar, K., 2003. Okoljevarstveni vidiki sonaravnega regionalnega razvoja Slovenije: magistrsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 179 str. Vintar Mally, K., 2003. Udejanjanje sonaravnega razvoja – Slovenija na pragu EU. Geografija v šoli, 12, 3, str. 13–20. Vintar Mally, K., 2006. Prednosti in omejitve uporabe kazalcev sonaravnega razvoja. Dela, 26, str. 43-59. Vrišer, I., 1992. Uvod v geografijo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 458 str. Vrišer, I., 1995. Agrarna geografija. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 218 str. Wackernagel, M., et al., 2005. Europe 2005: The Ecological Footprint. 2005. Brussels, WWF, 24 str. Wheeler, S. M., 2004. Planning for sustainability: cresting livabe, equitable, and ecological communities. London, New York, Routledge, 280 str. World Bank – Data and Statistics. 2005. URL: http://www.worldbank.org/data/ countryclass/countryclass. html (citirano 10.8.2005). World Development Report 2003: Sustainable Development in a Dynamic World. 2003. New York, The World Bank and Oxford University Press, 231 str. World Development Indicators 2004. 2004. Washington, World Bank, 386 str. World Economic Outlook 2005. 2005. Washington, International Monetary Fund, 289 str. World Resources 2000–2001: People and ecosystems: the fraying web of life. 2001. Washington, World Resources Institute, 389 str. World Resources 2002–2004: Decisions for the Earth: Balance, Voice and Power. 2003. Washington, World Resources Institute, 315 str. 182 GeograFF 4 SEZNAM PREGLEDNIC Preglednica 1: Bruto domači proizvod na prebivalca po pariteti kupne moči leta 2002 33 Preglednica 2: Pričakovana dolžina življenja in smrtnost otrok v obdobju 1970–2002 50 Preglednica 3: Število in rast svetovnega prebivalstva v obdobju 1975–2015 54 Preglednica 4: Gibanje svetovnih emisij ogljikovega dioksida v obdobju 1980–2000 6 Preglednica 5: Deset držav z največjimi emisijami ogljikovega dioksida na prebivalca in z največjim deležem svetovnih emisij ogljikovega dioksida leta 2000 68 Preglednica 6: Globalno ogrožene vrste vretenčarjev po celinah 3 Preglednica 7: Struktura in gibanje ekološkega odtisa v obdobju 1991–2001 89 Preglednica 8: Regionalna razporeditev prebivalstva občutljivih območij 99 Preglednica 9: Breme bolezni zaradi okoljskih tveganj v državah v razvoju 105 Preglednica 10: Temeljni razvojni kazalci držav sveta leta 2002 119 Preglednica 11: Ocene strukture kapitala v državah različnih dohodkovnih skupin leta 2000 12 Preglednica 12: Države v razvoju z zelo ugodnimi razvojnimi možnostmi – izbrani razvojni kazalci 141 Preglednica 13: Države v razvoju z ugodnimi razvojnimi možnostmi – izbrani razvojni kazalci 144 Preglednica 14: Države v razvoju z neugodnimi razvojnimi možnostmi – izbrani razvojni kazalci 148 Preglednica 15: Države v razvoju z zelo neugodnimi razvojnimi možnostmi – izbrani razvojni kazalci 152 Preglednica 16: Korelacijski koeficienti sinteznih razvojnih kazalcev 154 Preglednica 17: Pregled obsega posameznih skupin držav po tipologiji razvojnih možnosti 159 SEZNAM SLIK Slika 1: Celostno regionalnogeografsko proučevanje: od klasičnega do interakcijskega regionalnogeografskega modela 12 Slika 2: Model interakcij med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi vidiki razvoja 13 Slika 3: Metodološka zasnova – interakcijski regionalnogeografski model za proučevanje držav v razvoju 15 Slika 4: Delitev držav sveta glede na splošno razvitost na začetku 21. stoletja 2 Slika 5: Povprečna letna rast BDP na prebivalca v obdobju 1990–2002 32 Slika 6: Bruto domači proizvod na prebivalca leta 2002 34 Slika 7: Uvrstitev svetovnih držav glede na gospodarsko strukturo konec devetdesetih let 20. stoletja 36 Slika 8: Delež v absolutni revščini živečega prebivalstva v državah v razvoju v obdobju 1990–2002 40 Slika 9: Delež v absolutni revščini živečega prebivalstva po posameznih regijah v letih 1990 in 2001 42 Slika 10: Začarani krog revščine 43 Slika 11: Dohodkovne neenakosti v državah sveta – Ginijev indeks leta 2000 45 Slika 12: Delež dohodkov najrevnejše in najbogatejše petine prebivalstva v izbranih državah v razvoju leta 2000 46 Slika 13: Delež pismenega prebivalstva leta 2002 49 Slika 14: Pričakovana dolžina življenja ob rojstvu leta 2002 52 Slika 15: Rast števila prebivalstva v posameznih skupinah držav (A) in na svetu (B) v obdobju 1950–2050 53 Slika 16: Stopnja celotne rodnosti v obdobju 2000–2005 55 Slika 17: Gibanje vrednosti indeksa človekovega razvoja v obdobju 1975–2002 59 Slika 18: Indeks človekovega razvoja leta 2002 61 Slika 19: Bruto domači proizvod na prebivalca in pričakovano trajanje življenja v državah sveta leta 2002 62 Slika 20: Bruto domači proizvod na prebivalca in indeks človekovega razvoja v državah sveta leta 2002 64 183 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami Slika 21: Bruto domači proizvod na prebivalca in indeks človekovega razvoja v državah v razvoju leta 2002 64 Slika 22: Emisije ogljikovega dioksida na prebivalca leta 2000 69 Slika 23: Bruto domači proizvod na prebivalca in emisije ogljikovega dioksida na prebivalca v državah v razvoju, 2000–2002 0 Slika 24: Gibanje svetovne porabe klorofluoroogljikovodikov v obdobju 1989–2003 1 Slika 25: Poglavitne grožnje biotski raznovrstnosti in ekosistemom 4 Slika 26: Povprečna letna stopnja deforestacije v obdobju 1990–2000 Slika 27: Gostota podeželskega prebivalstva leta 2001 80 Slika 28: Razpoložljivost svetovnih obdelovalnih površin na začetku 21. stoletja 81 Slika 29: Delež rabe razpoložljivih vodnih virov na prebivalca leta 2001 83 Slika 30: Gibanje ekološkega odtisa človeštva v obdobju 1961–2001 86 Slika 31: Ekološki odtis na prebivalca leta 2001 88 Slika 32: Bruto domači proizvod na prebivalca in ekološki odtis držav sveta, 2001–2002 90 Slika 33: Bruto domači proizvod na prebivalca in ekološki odtis držav v razvoju, 2001–2002 91 Slika 34: Ekološki deficit leta 2001 in predvidena rast prebivalstva do leta 2050 96 Slika 35: Socialne in okoljske posledice prebivalstvene rasti 98 Slika 36: Prebivalstvo držav v razvoju brez dostopa do ustrezne pitne vode leta 2000 104 Slika 37: Povezave med ekosistemskimi storitvami in človekovo blaginjo 10 Slika 38: Ekološki odtis na prebivalca in indeks človekovega razvoja držav sveta, 2001–2002 108 Slika 39: Ekološki odtis na prebivalca in indeks človekovega razvoja držav v razvoju, 2001–2002 108 Slika 40: Gibanje BDP na prebivalca in ekološkega odtisa na prebivalca v državah v razvoju v obdobju 1990–2002 111 Slika 41: Gibanje indeksa človekovega razvoja in ekološkega odtisa na prebivalca v državah v razvoju v obdobju 1990–2002 112 Slika 42: Človekov razvoj in ekološki odtis držav na začetku 21. stoletja 114 Slika 43: Indeks uravnoteženosti razvoja leta 2002 118 Slika 44: Primerjava rangov držav po indeksu uravnoteženosti razvoja in indeksu človekovega razvoja leta 2002 125 Slika 45: Dolgoročni scenariji razvoja 130 Slika 46: Uvrstitev držav v razrede po višini indeksa človekovega razvoja leta 2002 133 Slika 47: Uvrstitev držav v razrede po višini ekološkega deficita leta 2001 134 Slika 48: Uvrstitev držav po indeksu rasti prebivalstva v obdobju 2005–2050 135 Slika 49: Sintezna ocena razvojnih možnosti držav v razvoju na začetku 21. stoletja 136 Slika 50: Države v razvoju z zelo ugodnimi razvojnimi možnostmi 140 Slika 51: Države v razvoju z ugodnimi razvojnimi možnostmi 142 Slika 52: Države v razvoju z neugodnimi razvojnimi možnostmi 14 Slika 53: Države v razvoju z zelo neugodnimi razvojnimi možnostmi 153 Slika 54: Primerjava tipov držav v razvoju in višine indeksa uravnoteženosti razvoja 160 SEZNAM PRILOG Priloga 1: Klasifikacija držav sveta pri Svetovni banki 14 Priloga 2: Klasifikacija držav sveta OZN za poročanje o človekovem razvoju 15 Priloga 3: Klasifikacija držav sveta OZN za poročanje o razvojnih ciljih novega tisočletja 16 184 GeograFF 4 STVARNO KAZALO infekcijske bolezni 41, 68, 73 invazivne vrste 3 Agenda 21 19 izobrazba 48, 58 begunci 98, 105 izobraževanje 47, 48, 54 biopiratstvo 5 kakovost življenja 38, 47, 60, 126 bioprodukcija 87, 95 kjotski protokol 68 biotska raznovrstnost 2, 3, 5 konflikti 37, 43, 84, 99, 106, 129 blaginja 20, 21, 22, 50, 58, 72, 94, 106, 109, 127 koralni grebeni 68, 72 bruto domači proizvod 14, 17, 30, 32, 33, 34, 58, Kuznetsova krivulja 92 62, 63, 91, 110 lakota 41, 81 človekova svoboda 24 migracije 97 človekov razvoj 14, 15, 20, 47, 57, 60, 110, 111, 114 Milenijska deklaracija 9, 20, 22, 23 človekove pravice 22, 99, 124 mangrove 2 degradacija okolja 97, 99, 106 migracije 99, 128 degradacija prsti 18, 101 mokrišča 72, 84 deforestacija 75, 76, 77, 102 model 13 demografski prehod 57 najmanj razvite države 27, 28 demografsko okno 5 napredek 1 dezertifikacija 18, 73, 75, 105 naravne nesreče 103 dolgovi 99, 128 naravni viri 21, 57, 75, 78, 90, 93, 99, 101, 105, 127 družbeni razvoj 14, 21, 112 neenakost 44 države v razvoju (developing countries) 20, 21, nepismenost 48 25, 26, 28, 126, 154 nosilna zmogljivost 86, 126 eko-imperializem 90 občutljiva območja 98 ekološki deficit 87, 90, 95, 131, 132 obdelovalne površine 78, 79, 81 ekološki odtis 15, 85, 86, 88, 89, 91, 107, 110, obnovljivi viri 70, 82 111, 114 OECD 26 ekosistem 2, 3, 94, 99, 102, 10 okolje 16, 17, 18, 19, 22, 94 ekosistemske storitve 72, 75, 86, 99, 101, 106, okoljska etika 24, 130 10, 12 okoljska globalizacija 65 ekstremni naravni/vremenski dogodki 68, 103, okoljska škoda 31, 78 105 okoljske omejitve 21 emisije 85 okoljske storitve 12 toplogrednih plinov 66 okoljski kapital 12 ogljikov dioksid 67, 68, 69 okoljski problemi 9, 18, 65–85, 97, 101, 161 erozija 5 onesnažen zrak 92, 102 fosilna goriva 6, 94, 99 onesnaževanje 72, 85 Ginijev indeks 44, 45, 46 pariteta kupne moči 33 globalizacija 12, 29, 37, 46 pitna voda 102, 104 globalni hektar 87 pismenost 49, 58 gospodarska rast 1, 31, 33, 41 podhranjenost 41, 102 gospodarski razvoj 14, 1, 20, 21, 56, 60, 91 podnebne spremembe 68, 72, 105 habitat 72 potrošnja 94, 95 HIV/AIDS 51, 57, 59, 111, 132 pravičnost 19, 23, 24, 85 indeks človekovega razvoja 14, 58, 59, 61, 63, prebivalstvena rast 12, 18, 51, 53, 84, 87, 94, 95, 10, 114, 131 9, 126, 132 indeks uravnoteženosti razvoja 116, 159 pričakovana dolžina življenja 50, 51, 52, 58 185 Države v razvoju - med okoljevarstvom in razvojnimi težnjami prst 9 rast 16 razvite države (developed countries) 24 razvoj 16, 17, 19, 38, 85 razvojna pomoč 128 razvojne možnosti 130–154 razvojni cilji tisočletja 20, 22 razvojni scenariji 129, 130 raziskave in razvoj 35 Rees, William 85 revščina 38, 43, 56, 97, 99, 102 absolutna ali ekstremna 38, 39, 40, 41, 42, 6, 99 zmerna 38 relativna 38 strukturna 38 konjunkturna 38 rodnost 98 celotna 54, 55 selitev industrije 93 Sen, Amartya 24, 62 smrtnost 54 smrtnost otrok 50 socialno-ekonomski razvoj 11, 29, 109, 126 sonaravni razvoj/sonaravnost 11, 21 standardizacija 58, 115, 157 statistična povezanost 63, 91, 107, 155 tanjšanje ozonske plasti 70 tehnološki inovatorji 35 tehnologije 128 tipologija 131, 15, 159 tranzicijske države 26 trajnost/trajnostni razvoj 11, 12, 13, 19, 21, 23, 37, 85, 99, 116, 126, 131 tuje investicije 30, 93 tujerodne vrste 2, 3 varovanje okolja 21, 93 varstvo okolja 24, 65, 126 vodni viri 82, 83, 84, 102, 105 zdravje 58, 101, 102 znanje 101, 128 Wackernagel, Mathis 85 186 Doslej izdane publikacije iz zbirke GeograFF GeograFF I - 2008 Ogrin Matej: Prometno onesnaževanje ozračja z dušikovim dioksidom v Ljubljani GeograFF 2 - 2008 Barbara Lampič: Kmetijstvo v Mestni občini Ljubljana: relikt ali razvojni potencial GeograFF 3 - 2009 Marijan M. Klemenčič, Barbara Lampič, Irma Potočnik Slavič: Življenjska (ne)moč obrobnih podeželskih območij v Sloveniji