Za poduk in kratek časIz Maribora v Solčavo in savinjsko dolino. VII. Drugi den bil je god Marije snežne, patroninje farnej cerkvi v Solčavi. Poetavil sem se pred službo božjo pred faiovž ter sem upazoval gornjake, kako so počasi pribajali. Ljudje so večjidel visoke sube, vendar inočne in žilave postave. Eden bil je nenavadno plečast, pravi orjak; zuanci 80 mu smešuico uaveseli, da če pest proti solncn stegne, pol ure široko tenjo naredi iu tedaj se vse v senco njegove dlaui oblcče. -Prosto in redno življenje se jim bere na zdravih obrazib; tudi ženske so velike, niočne osebe in ne zaostajajo veliko za moškiru spoloin. Veudar tako krepkega rodu je za ove gorate kiaje res potreba. Posanacsue biše čepijo ali vesijo visoko ua planinab, vsako reč od drugod je treba ua brbta v košib nositi na strrae vrhove. Po dnevu so le kar slabi staici in deca doma, vse drugo dela Bog vedi kde daleč od hiše na planini. Krepke postave Solčavčanov potrjujejo stari pregovor slovenski: kdor j6 ovsenjak, je prav korenjak. Poglavitni živež jim je ovseni kruh in ovčetina. Kos ovscnjaka in ovnova pečenka delata Solčavčana srečnega včasih bolj, kakor je kak graščak, ki za gosposko mizo sedi, iz nad katere se kadijo najbolj izbrane in dragc jedi. Solčavčan je pri svoji piiprosti hrani večjidel vedno zadovoljen, kar povsod dela srečne Ijudi; brez zadovoljnosti še na gostiji veselja ui. Kmeti po solčav8kih planinah so sploh premožni ljudje; skrbna živinoreja in les jim pomagata do blagostanja. Pravijo, da se zamore pri marsikteri hiši v škijnji najti dolga nogavica polna starib srebernjakov. Planinčanje radi noge med hojenjem visoko vzdigavljejo, kakor da bi vsako stopinjo imeli storiti črez velik kamen; tako delajo tudi če v svojih lesenih cokljab po gladki stezi cokljajo. Temu se od mladosti privadijo, ker res veliko po kamenju in skolovju plazijo in od otročjib \et do smrti pienmogo drapastih strmin prehodijo. Cudna posebnost solčavskim višavam je neka planinska cvetlica, ki pa ne raste prepogosto; latinski se jej piavi a8trimontana in je podobna arniki ali roži sv. Antona. V sebi ima posebno zdravilo proti gadovemn strupu. Zapazil je to najprej nek kmet, ki je na skrivnem Btojč zagledal, kako sta se na belem pečevju vojskovali 2 kači, namreč navadna kača belouška (nestrupena) in pa strnpeni modros. Srdito 8ta treskala nasprotnika drug v drugega. Kolikorkrati je prišel modros z svojim strupenim zobom pisanej kači do živega, tolikokrat je ta švignola do žolto cvetoče rože in si je ž njo rano ogladila in zopet ^muknila na dvoboj. Ker so solčavski kiaji jako nepristopni in od drugega sveta močno ločeni, so nekdaj mladenči pogosto v te skalne planine bežali, kedar so jih med vojake lovili. Tukaj so bili varni ter so se tako najleži oguili belemu jermenju in težkej puški. Pri kmetih so služili ali pa po gozdih za plačilo drvarili in se tako preživljali. Obuasali so se vselej pošceno in če se je kedaj med nje priklatil kak neporednež, so ga brž iztirali. Hudobnežev tned seboj niso trpeli, vsak je moral takoj pete zopet odnesti. Gosposka in žandarji so sicer vobali za begunci, a večjidel zastonj. Leta 1850. se je dvema žaudarjeiua posrečilo jednega begunca vjeti. Brž ga vkleneta v železje in žencta črez plauine v Kaplo. Toda vest o vjetem tovarišu se raznese v planine in sedaj vzame vsak drrar svojo sekiro iu vsi vderejo po straneh in ovinkih tiho za žandarjema, uju prebitijo, v goščavi počakajo, uenadno napadnejo, pivega ubijejo, drugemu oiožje poberejo in ga na- tepejo, jetDika pa resijo iu se ž njim veselo vriskajč vinejo. Ali to ni bilo prav iu je imelo bude nasledke. Iz Celja in Kaple so knialu piisle stevilue čete vojakov; vsa okolica jib je bila polna. Se gosp. župaika niso prizauesli. Oficiiji so se mu v farovž jio sili nastavili in v njeui delali, kakor da bi bili prišli v biso krvavega soviažnika. Še sedaj se vidijo sledovi in znarnenja jibovega neu- ljudnega obnašanja. Vojaki so moiali vse hiše po planinah in dolinah preiskati, povobalo se je v slebemi kot, ali beguncev vendar dolgo niso mogli zaslediti. Neko jutro zapazi vojak, kako se je iz pokujene pečine kvišku vlekel tenek dim. Sedaj je bilo brž vse na nogah, vojaki obkolijo kraj in potem vzdignejo iz skritega gnezda celo družbo beguncev. Naberejo jih potem na črne, železne patrnoštre, piipnejo diugega drugemu, da se nobedea ni mogel še obiisati ne; iz nosov so jim visele dolge sveče, kakor po zimi iz kapov. Nobeden ni kazni ušel. (Dalje prih.) Slovstvo. Občna zgodovina za visje razrede narodnib in meščanskib šol imenujese knjižica, ktero je po netnškem izvirniku prof. dr. Nef.oliczke poslovenil marljivi ljutomerski učitelj g. Ivan Lapajne in ki je ravnokar v Pajkovi tiskarni v Marjboru v založbi ačiteljskega društva za slovenski Stajer prišla na svitlo. Knjiga obsega 88 strani ter v jako umevnem jeziku obravnava vse važnejše dogodke občne zgodovine. G. Lapajne je ž njo zopet pomnožil število slovenskih šolskih knjig in nasprotnikom sloveuskib šol kmalu ne bode več mogoče izgovarjati se, da Slovenci uimamo potrebnib učnili pripomočkov. Vsem slovenskim i-odoljubom priporočamo knjižico, ktera se za 25 kr. dobi pri vsakem knjigotržcu in posebič še pri g. Lapajne-tu v Ljutotneru (Luttenberg) iu tamošnjem knjigarju! Smešničar 3. Sti elko Nezadenovič daje tistim lovcem, kojim se strelni prab in svinec uiili, sledcči nasvet; vzame se za nekoliko krajcarjev najmočnejšega ^šnoftobaka". Ž njim se potrosi kamen in zajcu nastavi. Ko ta zvabljen pride, povohno tobak io trobica potegnjena v nos je dosti, da začne zajc močno kihati in mcd kibanjem z glavo ob kamen treskati; naposled se ubije — sam. Kdor ne veruje, pa naj poskusi!