Pokojni gribeljski cerkovnik.
137
pevaje, dokler ga ni predramil zvonček cerkovnikov.
»0 da, da, v Padovo! O sv. Anton Padovanski!« hropel je nenadoma zboleli Rebula.
»Rebula! kaj tako naenkrat? Torej hočeš res prevideti se z Rogom?« vprašal je došli duhovnik.
»O Gruden!« prosil je milo bolnikov slabi glas, »daj mi roko, odpusti nesrečnežu!«
»Kaj takega? Kaj ti imam odpustiti?«
Duhovnik je zaprl vrata, poslavši ljudi ven.
Nikdo ni šel radostnejši domov čez uro časa, kakor nabrežinski župnik. Na potu ga je pozdravljal pijani Milic z zdivjanim obličjem in porudelim nosom. Kako prijetno se je smejal župniku!
Tam v bajtici pa se je odtrgala osre-čena  duša  od   revnega  telesa,   dobivši
dvojno odpuščanje. Župnik se je moral hitro vrniti k umirajočemu. Kdo je plačal mizarja, cerkvenika, pogrebnike, če ne Gruden ?
Še par let je deloval blagi, sedaj jako mili župnik sredi svojih župljanov, ki so ga zelo ljubili. Nekega dne je obsinilo solnce tudi njegov grob. Mladeniči in deklice pa so pokladali nanj cvetne šopke, vzrasle na domačih tleh, in od spomladnih cvetic do jesenskih poznic je bilo na gomili obilo domačega cvetja.
Lani sem šel mimo grobišča in slišal grobarje, ki so prekopavali grob »črno-šolca« ter si pripovedovali čudne zgodbe iz njegove dobe. Zdele so se mi dovolj zanimive, da je tudi jaz povem drugim.
Pokojni gribeljski cerkovnik.
(Črtica iz Bele Krajine; spisal Janko Barle.)
Tipe sedaj ga vidim, kako je korakal!
T'Ves se je zvijal in s posebno spretnostjo prestavljal svoji dolgi nogi, na katerih je počivalo ogromno truplo. •A tudi roki je dobro porabljal. Ko je z eno mahnil nekoliko čevljev izpred sebe, potegnil je z drugo nekoliko čevljev od sebe nazaj, in to veslanje seje enakomerno ponavljalo, kakor nihanje nihala pri uri. Prava škoda, da ni zagledal belega dne v Homerjevih časih, izvestno bi ga bili porabili za glasnika v vojski; morebiti bi bil celo med te-kalci v Olimpiji dobil častni lavorjev venec. Vendar dosti o tem, — pozabil sem, da ga niti poznali niste! pokojnega gribeljskega cerkovnika. Ker sem počel pri nogah in rokah, pa pojdimo dalje proti glavi! Ne vem, kakova napaka, ali pa   svojina  gribeljskega  cerkovnika je
bila, da mu je bilo levo rame višje od desnega, vendar bilo. kakor mu drago, gribeljski cerkovnik je imel to napako v taki meri, da jo je tudi neumetniško oko lahko zapazilo. Vendar to so malenkosti. Vsa popolnost gribeljskega cerkovnika se je zbrala na njegovi glavi, katera je počivala na ne previsokem, a precej širokem vratu. Narava ga je obdarila v obilni meri z onim ponosnim udom, katerega v navadnem jeziku nos zovemo in kateri si je izbral svoj sedež v sredi lica. Od podnožja iz očesnih dolin se je počasi vzdigoval, potem se je precej časa zmiraj više in više nadaljeval, dokler se ni s strmim prepadom doli proti ustnicam okončeval. Ust ni imel baš velikih, vendar primerna so bila nosu. Rrada mu je bila zašiljena in mu malomarno štrlela tja v beli svet.
¦
138                                   „DOM IN SVET5' 1889, štev. 7.
Na vsaki strani nosu sta se spuščali doli mimo ustnic do brade dve precej globoki brazdi, a prav blizo drage, na desni strani cerkovnikovega spoštovanega lica ukoreninila se je precejšna bradavica. Izpod košatih obrvi je gledalo dvoje rujavih očes, kateri sta se ugnjezdili prav daleč notri v očesnih jamicah. Ko se je cerkovnik zasmejal, pogledalo te je ono dvoje rujavih očes tako veselo in prijazno, da si kar zamaknen gledal v oni očesi, brazdi na obeh straneh ustnic sta se zaokrožili, nos se je spustil dostojanstveno doli proti ustnicam, brada mu je še bolj štrlela tja v beli svet, in priznal bi, dragi moj, da boljega človeka od gribeljskega cerkovnika ni na širokem svetu; priznal bi, da se živi stvor božji ne zna tako dobrohotno smejati, kakor se je znal gribeljski cerkovnik.
Gribeljski cerkovnik, — pisal se je za Srnica, a na krstu so mu dali lepo ime sv. Jurija — gribeljski cerkovnik, spoštovani Jurij Šmic, je bil edini naslednik svojega očeta v mali koči pred vasjo. Šmicova koča, i kaj bi jo hvalil, ni bila posebnost; takih koč je v Beli Krajini več, mogoče še boljših in lepših od njegove; a slonela je uprav tamkaj na rebru, kjer se začenja cesta vzdi-govati in se začenja tudi vas. Mala sobica se štirimi okni, skozi katera se je mogla jedva razkuštrana Jurijeva glava pomoliti, tesna veža, katera je bila tudi kuhinja, vrata, katera so imela samo lesen zapah in katera so bila tako nizka, da se je moral Jurij vselej pred njimi pripogniti, stara na pol raztrgana streha — evo vam Šmicove koče! Toda! — zabil bi bil skoraj Šmicovega hleva, če smem ono staro, nizko poslopje, katero je stopilo v isti red se Šmicovo kočo in pred katerim se je razprostiralo malo gnojišče — imenovati hlev. V tem poslopju, katero je bilo najpo-dobnejše staremu, preobrnenemu loncu, stanovala je stara«, suhorebra kravica »kraja«. Ime je dobila menda od krnja-stih rogov, ker enega je imela samo pol, drugi jej je bil doli zavit. A kjer je krava, tam je izvestno tudi njiva, ker kam bi sicer z gnojem! Tako je bilo tudi pri našem Juriju, ker tudi on je imel njivo — njivico, nekoliko metrov
v obsegu, prav doli pod kočo. Dosti koristna ni bila, ker so bila tla precej ilnata, — vendar njivica je bila, in pridelal se je kak sadež, ker ono, kar je cerkovnik za svojo službo dobil, bilo je precej pičlo. Cerkovnik bil vam je Šmicov Jurij,
—  cerkovnik v pravem pomenu besede; vendar večna škoda, da ni bil cerkovnik doli »pri fari«, kjer bi bolje opazili njegove zasluge in vrline, kakor pa v oddaljeni, osamljeni vasici. Umel je svoje opravilo; kako tudi ne bi, saj se je bil naučil od svojega očeta, a njegov oče od njegovega deda itd., ker je bila vedno »mežnarija« v Šmicovi koči, in nekdaj so vse bolje znali, nekdaj v starih, boljših časih. In kako je znal moliti gribeljski cerkovnik, naš spoštovani Jurij Šmic! Ženice so govorile, da je prava škoda, da ni naš Jurij kaj drugega postal. Hitreje je molil, kakor sam gospod kapelan. Posebno pa se je ponašal se svojim »konfitejorom«. Počel je v debelem basu — imel je čvrst glas naš Jurij — mrmljal je, mrmljal nekoliko časa, potem se pa trikrat prav čvrsto ob prsi udaril in rekel: »meja kolpa, meja kolpa« — to se je posebno dobro in razumljivo slišalo —; potem je zopet nekoliko časa mrmljal, a na zadnje pa rekel »domin noštrum« in ponosno dvignil glavo, češ, kaj ne, da znam?
In znal je, znal, kaj bi tisto!
Toda pustimo to, ker bilo je vendar večkrat v Gribljah tiho opravilo in prišli so gospod kapelan maševat. Kaj je bil Jurij Šmic, videlo se je pa najbolje na praznik sv. Vida, ko je bil v Gribljah cerkveni shod. Naj bi le eden izmed vas videl, kako je Jurij takrat okrasil veliki  oltar
—  (malih nij niti bilo)! Sv. Vid je bil ves v zelenju, tako, da se je skril tudi kotel in da je iz zelenja gledala samo glava sv. Vida. In vse to je napravil naš Jurij. Hej, znal je, znal ... A, da je znal, priznali so tudi gospod župnik, ker, če je bilo doli »pri fari« kaj večjega, n. pr. če je bilo opravilo s tremi, ali pa o velikonočnem času, ko je toliko opravila v cerkvi, vselej so dejali Martinim, cerkovniku doli »pri fari«:" »Pa reci tudi Juriju, naj pride, bode ti tudi on kaj pomogel!« — In mislim, da to priznanje tudi nekaj velja.
Pokojni gribeljski cerkovnik.
139
Še enega opravila se je gribeljski cerkovnik, spoštovani Jurij Šmic, prav veselil — — bila je to bira, pšenična in prosena bira. Ko so kmetje pšenico omlatili, — bilo je to navadno tam okoli velike maše — vselej je Jurij po pridigi posebno nategnil ušesa in z veseljem poslušal oznanilo, da se bode v ponedeljek začela pšenična bira. On je bil že stari noseč. Takrat se je dobro živelo, ker so v kaki premožnejši hiši vselej pripravili dobro južino, — a gospod toliko, da so pokusili, saj so pa krepkeje udarili nosci po mastni gibanici, posebno pa Jurij, kateri je gibanico jako. čislal. Pa tudi kaka kapljica se je dobila, saj so premožni in gostoljubni ljudje Beli Kranjci. Jurij je bil vstvarjen za nosca, ker so druge zelo ovirale in trudile one silne ograje in plotovi, katerih ima tako obilno vsaka hiša doli v Beli Krajini, on je pa kar prestavil svoji nogi, saj dolgi sta bili dosti. Pri biri je bil .lurij vedno dobre volje, posebno se je pa takisto dobrodušno smejal, a večkrat je zakričal se svojim čvrstim glasom tako glasno, da se je na drugi kraj vasi slišalo: — »Hej, ljudi, hej! dajte šenice, dajte!« Pri pro-seni biri je bilo pa še bolje.#Takrat je imel že mnogokateri kmet sladkega mošta, in Jurij se je večkrat izgubil v katero klet. Ni sicer znano, kaj je Jurij tamkaj počel, vendar mislim, da bi ugenil, če bi za sodnika takrat na pomoč poklical Jurijev rudečkasti nos.
Kaj bi še dalje govoril! Bil je mož na svojem mestu, naš spoštovani Jurij Šmic, gribeljski cerkovnik, in to vam bodi dosti. Še dolgo časa bi bil lahko opravljal vestno in natančno častno svojo službo, kakor jo je nekdaj, da ga ni pokrila črna mogila prav na pokopališču sv. Vida, kjer je bil toliko časa cerkovnik. Škoda ga pa je, škoda Šmicovega Jurija. Od tega je pač že nekaj let. A povem vam, kako je to bilo.
Bilo je nekoč po sv. Juriju, v soboto popoludne. Naš cerkovnik je baš od-klenkal — klenkati je tudi znal Jurij, kakor le malokdo — potem je pa stopil, pripognivši se na ona nizka vrata v svoj
raztrgani hlev, kjer je že dolgo časa mukala njegova suhorebra kravica krnja. Cerkovnik jo je odvezal in odšla sta, kravica naprej, naš Jurij pa za njo, doli ob rebru, dokler nista prišla do graje, kjer je vodila mala pot doli na Dogave. Tamkaj je ob potu raslo dokaj sočne trave, posebno sedaj spomladi, ker pozneje jo je vso do čistega po-mulila ješča krnja. Naj pohvalno omenim, da je bila krnja prav poštena kravica in zadovoljna z malim, rada se je pasla in Jurij se ni bal, da bi mu kam odbezljala. Vsedel se je zato Jurij na grivo, podprl si glavo s komolcema, katera je naslonil na svoji dolgi nogi, in malomarno gledal kravico, kako je zadovoljno pulila zeleno travo. Bog vedi, kako je počel Jurij misliti na gospodarstvo, saj navadno ni mnogo mislil naš spoštovani Jurij Šmic. — »Doli na njivici« — govoril je sam seboj — »posadil sem krompir, vsejal nekaj debeljače,
I da bode kaj jesti. Hvala Bogu in. njegovemu ljubljencu sv. Vidu, živi se, živi. Ne morem se baš potožiti. Krnja se bode za tri tedne otelila, prodam tele, a novce spravim. Nekaj sem si že prihranil hm! hm! zmeraj se še kaj zasluži. Vendar kaj mi bo vse to, ker sem sam samcat, kakor suh hrastov štor na tem širokem svetu. »Mežnarija« je bila vedno pri naši hiši, in kdo pride za menoj?« Zamislil se je in mislil je dolgo, naš spoštovani Jurij Šmic. Ne vem, kako mu je prišla tako nenavadna misel v glavo in da je začel govoriti: »Hm! hm! oženil naj bi se, ta bode prava. I saj res, kako, da se nisem že preje domislil! Pametna misel je to. Kaj bi se vedno sam z vsem bavil, posebno pa v kuhinji, kjer tako malo razumem. Ženske je treba v hiši, ženske. Ona naj mi bi kuhala vsak dan debeljačne žgance, katere tako spoštujem — no, a h kakemu prazniku bi se naredila za premembo tudi mastna gibanica — — he — he — he — — moja najljubša jed.« — Baš seje krnja zmotila in nekako nehote zagrizla v bližnjo deteljino. To je Jurija vzbudilo iz globokih in prijetnih mislij, in zakričal je s svojim krepkim glasom: — »Na, krnja, mala krnja, krnjica, kam greš v
! škodo — greš nazaj!« In ressejekra-
140
„DOM IN SVETi' 1889, štev. 7.
vica domislila, da ni na pravem potu, poslušala je resni opomin svojega gospodarja in pulila zopet kakor preje travo ob grivi.
Jurij je pa zopet dalje mislil: »Pa red bode v hiši, red, ko pride ženska. Prala mi bode obleko, zakrpala včasih kaj — pa kaj bi govoril, vedno bode dosti opravila. Saj je tudi gospodarstvo, in jaz ne morem vsemu kaj. Pa kaj, če zbolim, kdo mi bode neki stregel, kdo mi kuhal, kdo me bode tolažil?   In pride starost,
pride nadloga in jaz sam samcat-------
Treba ženske, treba v hiši in povsodi, kaj bi tisto! Oženil se bodem, pa se bodem!« —
Dolgo je še mislil naš Jurij o prihodnji ženitvi, dokler se ni približal večer in ni zašlo zlato solnčece »za božjo gnado«. In zopet sta stopala domov proti hlevu, spredaj dobra kravica krnja, sedaj s polnim želodcem, a za njo pa spoštovani Jurij Šmic, gribeljski cerkovnik, s trdnim sklepom v glavi, da se oženi čim preje.
* *           *
Dolgo je premišljeval in pretresoval naš Jurij v svoji počasni pameti, kje naj si poišče primerno nevesto. Mislil je, mislil in se naposled vendar domislil. Meginova Neža, katera je gostačila v svoji raztrgani koči prav doli pod cerkvico sv. Vida, bilo je ono srečno stvo-renje, katero si je naš Jurij za družico izvolil. — »Lepa ni« — mislil si je modri Jurij — »hm! pa saj tudi meni niso nikdar dejali, da sem Bog ve kako one-gast — pa kaj za to, saj nisem nespameten fant; ima jih tudi že blizo petdesetih, hm! tudi jaz nisem več mlad, glavno je, kakor govore, da ni takisto brez vsega. Nekaj je po svoji rajni teti dobila — pravijo — in prav bi prišlo tisto, prav. Njena koča bi se prodala, ona bi k meni prišla, prinesla nekaj se seboj — prikupila bi se še kaka njivica — hm! — živelo bi se z božjo pomočjo. I prav njo vzamem, njo, Meginovo Nežo. Poprašal jo bodem pri prvi priliki.«
In ta prilika je prišla kmalu. Meginova Neža je imela mali okrajek prav ob poti k cerkvici sv. Vida, katera je stala v senci dveh orjaških lip na malem holmu zunaj vasi. Cerkovnik je nekega popolu-
dne baš nekaj v cerkvi opravil in jo mahal proti svojemu domu. Ne vem kako, menda nekako slučajno pogledal je na ono Nežino njivico in zagledal na njivi Nežo, ko je okopavala krompir. Čuden stvor božji bila je ta Meginova Neža. Podobna je bila menda najbolj polni, zavezani vreči; bila je male, čvrste postave, živega, vendar grdega obraza. Vaščanje so govorili, da je prav jezična, vendar kdo bi jim verjel, le meni verjemite, povem vam, da je bila Neža prav ponižna, pohlevna in krotka ženica. A če se je malo huje otresla na kakega hudomušnega zabavljivca, kdo bi jej zameril, saj še pes pokaže zobe dečku, če ga draži.
Vendar vrnimo se k našemu Juriju, kateri jo je mahal prav korenjaško mimo njive, na kateri je Neža krompir okopavala. Neža je začula človeške stopinje, saj ni preveč polahko stopal gribeljski cerkovnik, in obrnila je glavo in telo (vratu je imela jako malo) na ono stran, od koder so se začuli koraki. Cerkovnik je to opazil in se brzo domislil — tako ostroumen je vendar le bil — da je to najlepša prilika, da izvoljenki svojega srca izrazi srčna čustva.
»Bog,, daj dobro srečo, Neža!« — začel je. — »Ti že okopavaš. Pa lep krompir imaš!«
»Bog daj, Bog!« — odgovarjala je Neža — »hm! moj krompirček je hvala Bogu še precej lep. Bala sem se pa zanj one dni, ko je mraz pritisnil, da ga ne bi oparilo, no pa je vendar vse po sreči izišlo!«
»Po sreči ti gre, po sreči, pa v gospodarstvu se tudi razumeš, kaj bi tisto. Veš, škoda je, prav škoda, da kje drugje ne gospodariš.«
»Kako misliš to, Jurij?« poprašala ga je ona in stegnila še ono malo vratu, kar ga je imela.
»Omožila naj bi se, omožila« dejal je Jurij in nemirno potegnil z roko po vročem čelu.
»Jaz naj bi se omožila? Pojdi, pojdi ti osle stari, ti se ženi ti, dolgin dolgi, ti se ž6ni ti, če te bode katera hotela. Pa poberi se od tod in ne draži me dalje!«
»Neža! nikari ne, saj te ne mislim dražiti. Prav resno mislim, omoži se, take bi ne bilo daleč okoli . . .«
Cigan je cigan.
141
Vendar ogenj je bil že v strehi. Ni še Jurij izgovoril, kar je mislil, že so se vsule nanj, kakor toča na žitno polje, razne psovke.
»Oj, ti prekla dolga, ti butec, ti, ti osel oslasti, ti bedak bedasti, nisi li zadosti star, pa si še tako neumen in pa hudoben! Kaj so ti vrane mozeg izpile, ti dolgin dolgi, ti nosan ti, ti, ki nimaš toliko pameti, kolikor jaz za nohtom črnega, ti — — ti — — ti se hočeš iz mene, poštene ženske norčevati? Oj, ti pijavka, ti butec — — pa iz mene poštene ženske? Pa ti, da si pošten človek — — ?«
Kdo bi naštel razne psovke, s katerimi je Meginova Neža spoštovanega Jurija Srnica, gribeljskega cerkovnika, na-delila! Na srečo jo je Jurij še za časa pobrisal, a Neža je preminjala barve kakor zelenec, kadar se na pomladanskem solncu solnči, in kričala je in se penila, ko je bil cerkovnik že blizu svoje koče. A ko je v kočo prispel, stisnil se je naš spoštovani Jurij Šmic, gribeljski cerkovnik, kakor da ga je kdo z vodo polil, prav v kot in dolgo premišljeval, kako so mu s tem dogodkom vse lepe nade odplavale po vodi . . . (Konec.)
*«s
Cigan je cigan.
(Slika iz domačega življenja.  —  Spisal M. O.)
^Igfilo je vročega poletnega  popolu-
^dne, ko je tovoril voznik in pot i* našega trga, strijc Jože Strijček, se svojim dokaj na okroglo ukrojenim »belcem«, pa dobro obloženim vozom iz Ljubljane proti domu. Poleg razne druge ropotije in strijca Strijčka samega je sedelo na vozu še troje drugih oseb: dve ženski, potujoči se Strijčkovo »pošto« prav iz mesta in en delavec-tesar, ki je bil pa še le po poti prisedel. Šlo je počasi; le sedaj pa sedaj se je posrečilo vozniku z zopetnim in zopetnim »hi!« in* pa s kako gorko črez hrbet dopovedati rejeni živali, da je splošna želja na vozu sedečih, naj se premice malo hitreje.
-Na vozu sedeči pa so imeli med seboj razne pogovore.
»Sedaj ste dodelali s tesanjem?« vpraša Strijček tovariša poleg sebe.
»Smo«, pritrdi oni.
»Koliko časa si bil z doma?«
»Od Telovega sem.«
»Oho! ti si pa že dobro naredil.« In Strijček je pomel koščene svoje prste hoteč pokazati, kaj je »dobro naredil«, zategnil je usta na smeh, pa pokimal z glavo.
»1 tako, tako. Doma bi se ne zaslužilo toliko v tem času.«
»Kaj še! Doma ni sedaj nič. Kdor ima živino, eden, dva para vol, ta še zasluži kak krajcar. Posihdob pa tudi z živino ne bo nič. Saj mora poiti vožnja, če ni pes. Prekupcev za les je čimdalje menj, a voznikov vedno več.«
»Res je tako, res. Prekupci izginjajo. Saj se vedno sliši: ta-le, pa ta-le je obožal pri lesu, le oni se pa komaj še drži. Kaj meniš, Jože, kupčija z lesom je loterija: kdor ima srečo, tisti obogati pri njej, kdor pa sreče nima, izgubi še tisto, kar je kdaj imel. E, niso več časi za to.«
»Slabi časi so, slabi«, poseže tu vmes ženski jeziček, ki je že ves čas sem migal in se premikal, a kaj, ko je ni bilo take govorice, da bi se dala katera ziniti vmes! Sedaj pa se je ponudila prilika, četudi le bolj za silo. Ženski stvarici namreč bi gotovo raje videli, če bi se sukal pogovor o tej in oni: kakšna je, kako vse ve o njej, kako jej vse zavida, ker je taka pa taka; kako se je one naredil, da je onegavo vzel, ki je pa bolj tako, da bi se rada gosposki držala, če bi  šlo,   ki   ni   vajena
168
„DOM IN SVET!' 1889, štev. 8.
Turek. Tudi smrt je svoboda. O krasna svoboda slovanska — smrt!
Brez težav pridejo v Radušo. Potovali so skozi male vasi, kjer so stanovali večjidel pravoslavni kristijani; za peščico poturčencev se itak niso menili, vede, da jim nič zalega storiti ne morejo.
Imeli so ustaši kaj važne razloge zapustiti svoj dosedanji tabor. Potolkli so i bili tlačitelje v Klanjcu, turška vlada jih je vsled tega  iskala po bližnjih gorah.
Tonkič-aga je bil pa še celo v taboru — in sedaj je prost. Ustaši mu ne verjamejo mnogo, saj je že star rek, da moslim ne drži prisege. V Raduši planini so bili ustaši varnejši in bližje bratom Ercegovcem.
Taborili   so v globoki dolini pod Radušo. Dolg čas so prodajali in brez posla so pohajali po  gozdih,   ne vede, kaj se godi v Plivu in okolici. (Konec.)
Pokojni gribeljski cerkovnik.
(Črtica iz Bele Krajine; spisal Janko Barle.) (Konec.)
^Ifp menite-li, da se je premislil spo- | $k štovani Jurij? — »Oženil se bo- | **    dem, pa se bodem,«  — bila je od  sedaj  edina misel v  njegovi  modri glavi,   čeravno se je že enkrat pošteno opekel.   Njemu je bilo sedaj   le še bolj jasno,   da  res ženske v hiši   potrebuje, na katero še preje mislil ni.   —   »Kdo mi   bode  krpal,   kdo   kuhal,   kdo  me i bode pral?«   — mislil  si je cerkovnik, I čeravno se je  vse  to   preje  tudi  brez ; ženske opravilo. Zakrpal si je »brageše« (hlače) sam, čeravno ne znam kako lepo, vendar za silo je le bilo, in tudi krompir | se je za silo skuhal na malem ognjišču spoštovanega Jurija Srnica, gribeljskega ! cerkovnika.
In zopet je cerkovnik premišljeval, ka- i tero naj bi si izbral za družico.  Težko se dobi dobra ženska. Iskal je cerkov- j nik, iskal tu pa tam, — nikjer nič: ena ga ni hotela,   druge   se ni upal prositi, tretja je bila presiromašna.
Ril je v Černomlju somenj. Cerkov-nikova dobra krnja se je med tem ote-lila in gribeljski cerkovnik je odgnal lepega telička v Gernomelj na prodaj. Nekaj posebnega so vam ti somnji v Beli Krajini.  Vedno so dobro obiskani,
dasi je pravih kupcev in prodajalcev le malo. Skoraj od vsake hiše gredo po trije: gospodar, da si kupi koso, ali pa brus; hišna mati, katera nosi na somenj par vencev čebule, ali pa kako glavico zelja, tudi kako pišče, a na somnju si pri zgovornem Ribničanu umisli lonec ali pa skledo; a z njima gre pa tudi nadepolni sinček, ali pa pridna hčerka, da se že v mladosti nauči kupovati in pa prodajati. In to vam je, dragi moji, vselej tako, kadarkoli je v lepem Černomlju, ali pa v novi Metliki somenj. Med te redne obiskovalce sejmov pa nisem uvrstil spoštovanega Jurija Šmica, saj je imel danes vendar le važnega posla, saj je prodajal malega telička in ga tudi še dosti dobro prodal.
Popoludne se je vračal Jurij Smic s somnja domov. Dobro je prodal teliča in korakal je zadovoljno in veselo po prašni cesti, a nogi je imel dolgi in je skoro do-šel Rrkopčevo Doro iz Cerkvišč, katera se je tudi vračevala s somnja. Rrkop-čeva Dora je bila, menim, nekaj čez trideset let staro dekle. Svojega doma ni imela, nego je imela tam pri Rutala-tovih sobico izgovorjeno, saj so si bili nekaj v rodu. Vendar niso lepo med seboj
Pokojni gribeljski cerkovnik.
169
živeli, ker se je Dora vedno kregala z mlado Butalatovko. Ne vem, katera je bila vzrok temu večnemu prepiru, Dora vsaj ni hotela biti nikdar ničesar kriva; vendar ljudje so govorili, da imata obe neki prav dolg jezik. Zato si je pa Dora tudi sama kuhala in imela vedno kako njivico v najemu, kjer je posejala in posadila, kar ji je bilo potrebno. Lepa ni bila Brkopčeva Dora. Tanka, dolga, suha je bila, in ni čuda, če je imela, kakor se je govorilo, tudi dolg, vendar ne suh, nego dobro namazan jeziček.
»Ti jo pa dobro mahaš!« — ozrla še je Dora na Jurija, ko jo je došel. — »Kaj si tako hitro opravil?«
»I saj tudi nisem imel posebnega posla. Tele je bilo lepo in našel sem skoro kupca. Kaj pa hočem še v Čer-nomlju delati?«
»No, mož že dobi opravila, če ni drugega, gre pa malo v krčmo, saj imajo neki dobro pijačo ,v gradu'.«
»He, seveda pijača je, samo za denar je huda — svet nima groša!«
»Presneti Jurij, glej ga no, kako si varčen postal; kdo bi si mislil?«
»Treba je, treba, časi so hudi!« — odgovarjal ji je Jurij in korakala sta v prijateljskem razgovoru dalje. Ne vem, kako se je dogodilo, da je Jurij, ko je domov prišedši spravljal dobljene denarje v omarček, dejal: — »To vzamem, ali pa nobene!« — in tako je tudi bilo, ker se v jeseni onega leta Brkopčeva Dora ni zvala več Brkopčeva Dora, nego žena spoštovanega Jurija Šmica, gribelj-skega cerkovnika.
Imel je Jurij Šmic ženo v svoji koči, katere je tako potreboval. Ne vem, kako je bilo s krpanjem, ker je naš cerkovnik prav tako sedaj, kakor popreje, imel na svoji suknji večkrat kako luknjo, a tudi mi ni znano, da bi se bil kje hvalil, da mu njegova mlajša polovica ne znam kako izvrstno kuha. Vendar bilo je nežno žensko bitje in sicer prav zgovorno žensko bitje v cerkovnikovi koči in o tem so znali najbolje njegovi sosedje povedati.
Cerkovnikova Dora je imela tudi kokoši ; Jurij jih popreje, dokler je bil še
samec, ni imel. Čemu neki? Saj je imel z drugimi stvarmi dosti opravila, in pripraviti si tudi ne bi znal kokošje pečenke. Povedal sem že, da ni bilo kaj prida sveta okrog Jurijeve koče, pa se je zato kaj lehko pripetilo, da so kokoši zašle tjekaj na sosedovo dvorišče. Soseda ni s početka nič rekla, ali kasneje, ko se je to le ponavljalo, zapodila je te nadležne goste, češ, kaj jih pa redi, če jih nima kje imeti. I kaj vem kako, saj ni rekla bas tako glasno, vendar jo je mlada Šmicovka, ki ni imela samo dobro razvitega jezika, nego tudi sluh, slišala, pokazala se iz veže in začela:
»Ne bodejo ti trave pozobale, ne! Kolikokrat se pa tvoje k meni zalete!«
»Moje?« — začudila se je soseda. — »Tega mi pač ne moreš reči. To ti pa povem, da bodem odslej vsako tvojo kar s kamenom ali pa s krepelcem pognala, če mi pride še kdaj na dvorišče.*
»Ti boš krepelila? Ti?« ustila se je cerkovnikovka — »jaz bi te pač rada videla, kako bi moje kokoši krepelila, ti, pa ti! . . .«
In tako se je nadaljeval prepir, a nečem naštevati raznih priimkov, s katerimi sta se jezni sosedi nadarjevali, dokler se nista, kakor dva razdražena gada pobrali v svoji veži.
Tako se je prepir širil. Tudi z drugimi se je cerkovnikovka spoprijela. Cerkovniku, našemu poštenemu Juriju Šmicu, bilo je pač težko, da se mu žena prepira z vsemi vaščani, s katerimi je preje v takem lepem miru živel, vendar potrpel je.
Enkrat, ji je pa vendar-le rekel:
»Slišiš, Dorka« — počel je in se po-gladil z roko po čelu — »slišiš, Dorica, mislim, da bi bilo vendar le prav, da malo bolje živiva se sosedi. Človek vendar večkrat kako stvar potrebuje, kje naj jo dobi, če ne pri sosedu? Pa ljubiti se moramo med seboj.«
»Sedaj bodi pa še ti siten, bedak neumni! Kakoršni so oni, taka sem pa jaz. Lizala se jim pa ne bodem« — rekla je odločno žena.
»Nikari tako, Dorka, cerkovnik sem in pristoji se pač, da z vsemi lepo v miru živim.«             /
170
„DOM IN SVETi* 1889, štev. 8.
»He, he,« — zasmejala se je žena — »to ti pa res mnogo nosi! Glej ga no, glej, kaj se ti meša?«
»Ne, ni lepo ne, da nad vsakim kričiš, in da se z vsakim kregaš.«
»No, ti me bodeš učil, kaj naj delam? Ti osel stari, ti! Pojdi, pojdi raje s krnjo na pašo, a mene pa pusti, jaz že vem, kaj delam, poslušala pa ne bodem nobene pridige!«
Odšel je Jurij in bilo mu je težko, da ima tako ženo, in nič več ni bil vesel. Tudi sosedov se je ogibal, boječ se, da mu ne bi kaj očitali, ker je bil poštena duša spoštovani Jurij Šmic, gri-beljski cerkovnik.
*
Bilo je po zimi. Sneg je pokril pred nekoliko dnevi lepo ravnino ob Kolpi, a doli od Gorjancev je brila prava kraška burja. Vsakdo se pritisne ob takem času najraje k topli peči, v kateri veselo plapola ogenj. Tudi spoštovani Jurij Šmic, gribeljski cerkovnik in pa njegova zgovorna polovica sta bila v svoji koči; ona je nekaj krpala, on je pa pri peči lučnike cepil.
»Ti!« dejala je ona — »drv ni, treba bode v gozd, da nabereš suhljadi.«
Cerkovnik je prenehal cepiti, vzdignil je glavo in rekel:
»Ej, za nekoliko dnij bode že še, čeravno bolj po malem.«
»Kaj, nič več jih ni. Se slamo pa ne bodem kurila.«
»Pa bi vendar počakala, Dorka, sedaj tako brije zunaj; jutri pojdem, mogoče bode topleje.«
»Kar sedaj pojdi, kaj se bodeš izgovarjal! Sediš rad pri peči, a storil ne bi nič, jaz sama pa tudi ne bodem hodila v gozd po drva.«
Molčal je Jurij, vzel suknjo in sekiro in odšel v gozd. Dolgo je nabiral, saj ni mogel nič pripravnega nabrati, ker je najlepše polomljene veje sneg zamel. A po taki  burji nabirati je tudi  hudo,
saj si je mislil, da mu bode odneslo nos in ušesa. Utrudil se je Jurij, predno je nabral, da je bilo dosti. Povezal je veje in se na butaro vsedel, da se malo odpočije, saj se je tako trudil, da mu je postalo vroče. Ko se je malo odpočil, vzel je butaro na rame in odšel počasi po snegu domov . . .
*
In ni bil več oni stari Jurij. Ko je ondaj iz gozda prišel, ni mu bilo dobro in čez nekoliko dnij je moral v postelj. Vstal je sicer zopet, Vendar zdrav ni bil, pokašljeval je in dušilo ga je nekaj.
Pa mu tudi ni bila njegova Dora v bolezni to, kar je nekdaj o svoji bodoči nevesti sanjal. Ni ga tolažila, le kregala ga je, češ, zakaj v postelji lenobo pase; ni mu skuhala kaj boljšega, hranila ga je le s krompirjem. In žalostilo je to dobrega Jurija, da so se mu njegove nade tako izneverile.
A po veliki noči je moral Jurij zopet v postelj, katere ni več zapustil. Čakal je in Boga prosil, da dočaka vsaj še enkrat praznik sv. Vida, vaškega patrona, da mu zopet okiti mali oltarček, kakor je samo on znal. Vendar tudi ta želja se mu ni izpolnila. Baš nekoliko dnij pred sv. Vidom so ga zagrebli na pokopališču sv. Vida, in košate lipe, katere obkoljujejo malo pokopališče, razprostrle so svoje veje tudi nad njegovim grobom. Kadar cveto lipe in šumi med listjem in med cvetjem lehak veterček, takrat pada dišeče lipovo cvetje na pozabljen grob pokojnega gribeljskega cerkovnika Jurija Šmica. Pozabljen? . . . Ne. O prazniku sv. Vida, ko se zbero pobožni ljudje iz vse Bele Krajine na tem prijetnem mestu, ko upro svoje oči v goreči molitvi na mali, skromni altarček, opazi pač marsikateri, da ni več tako vešče ozaljšan, kakor je bil preje, koga je kitila spretna roka pokojnega cerkovnika; takrat se spomnijo njega in izmo-lijo nekoliko očenašev tudi za njegovo — dobro dušico.