30 Didakta 201 UVOD Lahko bi rekli, da je eden od velikih vzgojnih izzivov današnjega časa, s katerim se vsak dan soočamo tako učitelji že v začetnih razredih osnov- ne šole kot seveda predvsem starši, povezan s sodobno tehnologijo: otro- ci so vedno bolj povezani z mobilnim telefonom oz., bolj specifično, z računalniškimi igricami. Problem pretirane uporabe digitalne tehnolo- gije med otroki je širše družbeni in ima poleg škodljivih socialnih tudi že zdravstvene razsežnosti, kot opo- zarjajo tudi psihologi in zdravniki šolske medicine. Na roditeljskih sestankih, govorilnih urah in ob drugih priložnostih sem zaznala, da so starši pogosto negoto- vi, polni dilem, kako reševati vzgojne izzive. Izrazili so željo, da si želijo več srečanj s pogovori, na katerih bi lahko izmenjali izkušnje, dileme o iz- zivih, ki jih otroci s tem problemom vsakodnevno postavljajo prednje. Ker je eno temeljnih vodil pri mojem pedagoškem delu participacija, smo v oddelku v tem šolskem letu pred govorilnimi urami uvedli mesečne čajanke z debatami za starše, teme predlagajo starši. Novembrska tema je bila povezana z izzivi današnjega časa – uporabo sodobnih tehnologij. Pobude za pripravo projekta Kako znati reči ne? Pobude za pripravo našega projekta, ki smo mu dali naslov Kako znati reči ne?, izhajajo iz celotne relacije dom – šola – širše družbeno okolje, ki jo ta problem zadeva. Prva je spodbudi- la mojo zamisel o pripravi projekta Kako reči ne?, ki smo ga nato izvedli v mesecu novembru 2018, pobuda mame, ki je na sestanku sveta star- šev kot zelo pereč problem zaznala težave in dileme, ki jih imajo starši z otroki zaradi pretirane uporabe računalnika in mobilnega telefona. Druga spodbuda za načrtovanje pro- jekta pa je bila napoved dogodka z naslovom Izzivalec ulice 2, organizi- ranega na nivoju šole. TEORETIČNI OKVIR Projekt ima temelje v dveh teoretič- nih izhodiščih, v načelu participacije in teoretskem okviru psihoterapevta M. Kramlija, univ. dipl. teologa, vod- ja centra za zdravljenje odvisnosti v ZD Nova Gorica. O načelu participacije Ker si želimo kakovostno šolo, ki bo ustvarila samo- stojne odgovorne posameznike za družbo 21. stole- tja, v kateri bodo učitelji razvijali svoje kompetence in aktivno skrbeli za svoj profesi- onalni razvoj, v kateri bo aktivna vloga učence spodbujala k učenju in grajenju lastnega znanja ter k pre- vzemanju odgovornosti, v kateri bo sodelovanje med učenci, učitelji in starši gradilo interakcijo, ki bo vplivala na rast in razvoj otrok ter ustvarjala učečo se skupnost, mora- mo izpostaviti participacijo učencev in njeno nujnost pri zagotavljanju ka- kovostnega vzgojno-izobraževalnega procesa (Bergel 2016). Izobraževa- nje za demokratično državljanstvo vključuje ponujanje priložnosti za participacijo in razvijanje spretno- sti ter odpravljanje ovir pri njenem udejanjanju (prav tam). Kot pou- darja S. Rutar, ki navaja Harta, naj bi bili otroci vključeni v smiselne projekte skupaj z odraslimi, saj je nerealistično pričakovati, da bodo otroci kar nenadoma pri šestnajstih, osemnajstih letih brez predhodne- ga izpostavljanja tem veščinam in odgovornostim postali odgovorni in participativni (Bergel 2016, 55). Skladno z načelom participacije, ki jo skušam tudi sicer v kar najopti- malnejši meri upoštevati pri svojem pedagoškem delu, je projekt zasnovan tako, da omogoča participacijo učen- cev in tudi njihovih staršev: učenci ima- jo s svojimi idejami, predlogi in lastno aktivnostjo mo- žnost za oblikovanje konkretnih vsebin in tudi za njihovo realizacijo v projektu; ob sicer organizacijsko KAKO ZNATI REČI NE? – PROJEKT MESECA NOVEMBRA 2018 Mag. Janka Bergel Pogačnik, magistrica znanosti s področja socialna pedagogika, Osnovna šola Toneta Čufarja Jesenice V prispevku predstavljam projekt z naslovom Kako reči ne?, ki smo ga na naši šoli izvedli v novembru – mesecu ozaveščanja o odvisnostih današnjega časa. Projekt je imel dva dela: raziskovalni del, ki z anketnim vprašalnikom za starše osvetljuje posnetek stanja glede uporabe tehnologije pri učencih tretjega razreda (torej pri otrocih, starih osem let), in neposredni empirični del – aktivnosti z vsebinami za starše in z vsebi- nami za učence. Njihov namen je bil ozaveščanje o škodljivosti pretirane uporabe tehnologij pri otrocih in aktivno vključevanje otrok in staršev v iskanje drugih oblik preživljanja prostega časa. Vsebine so bile na- menjene tudi krepitvi staršev in otrok, da bodo v družbi, kjer sodobne digitalne tehnologije zaradi različnih manipulacij v družbi hitro nadvladujejo posameznika, mobilnim telefonom z raznoraznimi aplikacijami, računalniškim igricam ter raznoraznim drugim, uporabnikom ˝prijazno približanim oblikam virtualne tehnologije za prosti čas˝, zmogli reči »ne«. Projekt je zasnovan tako, da omogoča kar najoptimalnejšo participacijo učencev in tudi njihovih staršev. Didakta 201 31 vnaprej pripravljenem programu projekta pa tudi starši sooblikuje- jo njegove vsebine in aktivnosti in usmerjajo njegov razvoj. Teoretski okvir M. Kramlija – pri- poročila Drugi temelj našega projekta se na- vezuje na ugotovitve in priporočila psihoterapevta M. Kramlija, univ. dipl. teologa, vodja centra za zdra- vljenje odvisnosti v ZD Nova Gorica. M. Kramli je v slovenskem prosto- ru eden temeljnih raziskovalcev, ki se ukvarjajo z nekemič- nimi zasvojenostmi, torej tudi z oblikami digitalne zasvojeno- sti. Je terapevt in vodja Klinike za zdravljenje neke- mične zasvojenosti, temu področju se posveča že petnajst let (Vir 1). Kot ugotavlja v svoji dol- goletni praksi, predstavljajo večinski delež znotraj nekemičnih zasvojeno- sti računalniške igrice in družabna omrežja: Facebook je na prvem me- stu. M. Kramli ugotavlja, da v zvezi z pri zasvojenostjo z no- vimi tehnologijami prepoznavamo šti- ri stopnje: vzorec, navada, prisilno ve- denje, zasvojenost (zadnji dve potrebu- jeta pozorno ukrepanje, zdravljenje): »Ko svojemu otroku rečemo, naj pri- de na kosilo in otrok pride takoj, poje, se pri mizi pogovarja in ne hiti nazaj za zaslon – temu rečemo vzorec. Če otroku rečemo, naj pride na kosilo, se dolgo časa obotavlja, mora za zapustitev virtualnega sveta potegniti moč iz pete, je nato med kosilom ves nervozen, hrano hitro zmeče vase in takoj pohiti nazaj – temu rečemo navada. Ko se otrok kosilu želi odpovedati zaradi potre- be po virtualnem in mu moramo groziti z izklopom interneta ali za- plembo računalnika, pridemo do tretje stopnje, ki ji rečemo – prisilno vedenje. V tej točki otrok ne more več samoiniciativno opravljati vsa- kodnevnih opravil, temveč se jih loti le ob grožnji, ob zunanjem pritisku, kar pomeni, da nima lastnih kapaci- tet, s katerimi bi prekinil igranje. In potem je tukaj še četrta stopnja – za- svojenost, v kateri morajo starši svoje otroke od računalnikov in telefonov odstraniti prisilno, otroci pa se na to odzivajo agresivno, celo s fizičnim obračunavanjem.« (Vir 1) Kot pravi Kramli, je že pri stopnji prisilnega ve- denja, sploh pa pri stopnji zasvojenosti potrebno organizi- rano institucionalno zdravljenje. Kramli pri svojem terapevtskem delu poudarja (prav tam), da je potreb- no ljudi naučiti, da ločijo med pro- duktivno in zabavljaško funkcijo nove tehnologije. Meni, da moramo otroku dati jasno vedeti, koliko časa lahko preživi v virtualnem svetu in kje. Rešitev ni zgolj abstinenca, pač pa je potrebno krepiti fizične in pro- stočasne aktivnosti: če je otrok vedno bolj zaposlen in aktiven na drugih področjih, ima na- mreč vedno manj časa za preživljanje v virtualnem svetu, tudi njegova pozor- nost se preusmerja drugam. NAMEN IN CILJI PROJEKTA Namen našega projekta Kako znati reči ne? je bil ozaveščanje, tako star- šev kot seveda učencev, o škodljivosti pretirane uporabe tehnologije pri otrocih in aktivno vključevanje otrok in staršev v iskanje drugih oblik pre- življanja prostega časa. Konkretneje – pripraviti sem želela aktivnosti za starše in učence, ki bi: • osvetlile problematiko nekemič- nih odvisnosti; • omogočile staršem pridobiti ustre- zne informacije, uzavestiti pomen vloge staršev v zvezi s tem proble- mom in jim z izmenjavo mnenj nuditi suport pri postavljanju mej in vzpostavljanju zdravega odno- sa do uporabe novih tehnologij; • omogočile skupaj z učenci in star- ši iskati možnosti in rešitve, kako ravnati, ko je dolgčas, in kako ak- tivno preživljati prosti čas; • omogočile, preko iger za spod- bujanje socialnih spretnosti in s pomočjo Sos terapevtskega kuža, učinkovito obdelavo vsebine in s tem krepile moč učencev, da prevzamejo aktivno vlogo in se začnejo zavedati, da lahko zmo- rejo reči odločni in jasni »ne« v situacijah, ko je to potrebno. Cilji projekta so bili: • povezovati, osmisliti, videti nove izzive, nove prednosti, učiti se drug od drugega in videti radosti življenja, saj nas le odnosi, ki po- vezujejo, bogatijo in nas krepijo, osrečujejo; • ozavestiti, da je uporaba tehno- logije namenjena temu, da je pripomoček za učenje, iskanje ko- ristnih informacij za znanje in ne orodje za zabavo in nadomestilo za prosti čas; • starše seznaniti in jih opre- miti z zavedanjem, da sta pretirana uporaba mobilnega telefona, družabnih omrežij in igranje računalniških igric ško- dljiva za otrokov celosten razvoj (mišljenje, gibanje in tudi čustvo- vanje); • opremiti starše in učence s ko- šem idej, kako lahko svet realnosti ostane lep in barvit; • opremiti starše z mislijo, da imajo moč, da oni sami vodijo tehnolo- gijo in ne tehnologija njih. KORAKI IZVAJANJA PROJEKTA Program projekta je sledil več kora- kom, ki so dali projektu vsebinsko polnost. V tem smislu sem pripravila program za starše in vzporedni pro- gram za učence. Program za starše: 1. korak: Posnetek stanja (anketi- M. Kramli je v slovenskem prostoru eden temeljnih raziskovalcev, ki se ukvarjajo z nekemičnimi zasvojenostmi, torej tudi z oblikami digitalne zasvojenosti. Že pri stopnji prisilnega vedenja je potrebno organizirano institucionalno zdravljenje. 32 Didakta 201 ranje staršev glede uporabe novih tehnologij pri otrocih v prostem času). 2. korak: Dogodek (dokumentarni program Izzivalec ulice 2). 3. korak: Čajanka za starše po do- godku. Program za učence: 1. korak: Ko kuža spreminja odno- se: Kako znati reči ne? 2. korak: Ko kuža spreminja odno- se: Kaj storiti in delati, ko mi je dolgčas? 3. korak: Načrtovanje naslednje dejavnosti. V nadaljevanju so na kratko pred- stavljeni posamezni koraki obeh vzporednih programov, nekoliko po- drobneje pa predstavljam prvi korak programa za starše, ki nam z anke- tno raziskavo omogoča neposredni uvid v problematiko, s katero se so- očamo. IZVEDBA PROGRAMA ZA STARŠE 1. korak: POSNETEK STANJA • Anketni vprašalnik in izvedba ankete Zanimalo nas je, kakšno je pri naših učencih tretješolcih dejansko stanje glede uporabe novih, virtualnih teh- nologij v prostem času. V ta namen je bil narejen anketni vprašalnik za starše, ki so ga staršem domov odne- sli učenci in nato izpolnjenega vrnili v šolo razredničarkam. Anketa je bila anonimna. Od 100 razdeljenih anketnih vpra- šalnikov je bilo vrnjenih 61, kar predstavlja 61 % odziv, v enem od štirih oddelkov pa je bilo od 26 raz- deljenih vprašalnikov vrnjenih 25, kar predstavlja kar 96 % odziv. • Rezultati ankete Podatki, pridobljeni v anketi, so pri- kazani v Preglednici 1 – predstavljajo skupne rezultate vseh 61 vrnjenih in izpolnjenih anketnih vprašalnikov in se torej nanašajo na učence vseh šti- rih oddelkov tretjega razreda na naši šoli. Podatki na nivoju posameznih oddelkov so posebej prikazani le za oddelek, ki je imel 96 % odzivnost. (V ostalih treh oddelkih je bila odzivnost veliko nižja, podatki za te oddelke to- rej niso dovolj relevantni in zato v preglednici niso posebej navedeni.) Preglednica 1: Predstavitev rezul- tatov ankete o uporabi sodobne tehnologije v prostem času pri na- ših učencih osemletnikih Pojasnilo: N1 = 61 – skupno število vseh vrnje- nih anketnih vprašalnikov od 100 razdeljenih (vsi štirje oddelki tretje- ga razreda). N2 = 25 – število vrnjenih anketnih vprašalnikov v oddelku s 96 % odziv- nostjo. * pove, da je bila vsebina dogovorov, kot so jih starši pripisali pri odgovoru na drugo vprašanje, zbrana kot poseb- na priloga k analizi rezultatov ankete. VPRAŠANJE N1 % N2 % 1. Ali menite, da vaš otrok preveč prostega časa preživi pred TV, računalnikom in preveč časa na dan uporablja mobilni telefon? da 16 26 % 7 28 % ne 41 67 % 16 64 % ne vem 4 7 % 2 8 % da 53 87 % 20 80 % 2. Ali imate z otrokom sklenjen dogovor, koliko časa in kdaj lahko uporablja računalnik in gleda televizijo? * Prosimo, če nam zaupate vaš dogovor z otrokom o uporabi telefona in računalnika: ne 8 13 % 5 20 % 3. a Koliko časa dnevno vaš otrok gleda televizijo: 15–30 min. 31 51 % 10 40 % 1–2 uri 29 47 % 15 60 % 3–4 ure 1 2 % 0 0 % 5 ur in več 0 0 % 0 0 % 3. b Koliko časa dnevno vaš otrok igra igrice na računalniku ali mobilnem telefonu: 15–30 min. 35 58 % 12 48 % 1–2 uri 19 31 % 8 32 % 3–4 ure 2 3 % 1 4 % 5 ur in več 0 0 % 0 0 % ne igra 5 8 % 4 16 % 4. Ali ima vaš otrok svoj telefonski aparat, ki ga uporablja? da 43 70 % 20 80 % ne 18 30 % 5 20 % Didakta 201 33 Iz Preglednice 1 lahko razberemo pomembne ugotovitve. Rezultati skupine N1, v kateri so zbra- ni vprašalniki vseh staršev tretješolcev, ki so vrnili ankete (61 % odzivnost), in rezultati skupine N2, tj. oddelka s 96 % odzivnostjo, so si zelo podobni. (Pri analizi za boljšo predstavljivost nava- jam vrednosti obeh zbranih skupin: vrednosti oddelka, ki je imel 96 % od- zivnost, so napisane v oklepaju.) • Kar staršev 67 % (64 %) staršev, to- rej kar 2/3, meni, da njihovi otroci ne preživijo preveč prostega časa pred TV in računalnikom in da ne uporabljajo preveč časa mobilne- ga telefona. • Približno polovica 51 % (40 %) oziroma 58 % (48 %) je otrok, ki 15–30 min. dnevno gledajo tele- vizijo in uporabljajo računalnik. Ostala polovica oz. 47 % (60 % ) TV gleda 1–2 uri dnevno. En uče- nec gleda TV 3–4 ure dnevno. • TV gleda 1–2 uri na dan 47 % (60 %) otrok, pri igranju raču- nalniških igric 1–2 uri na dan je odstotek nižji – 31 % (32 %). Manj otrok torej igra igrice 1–2 uri kot pa isti čas gleda TV. • Dva učenca igrata računalniške igrice 3–4 ure dnevno, en učenec toliko časa gleda TV. • Od 61 (25) tretješolcev jih računal- niških igric ne igra le 5 (4). • 70 % (80 %) tretješolcev ima svoj mobilni telefon. • Glede na rezul- tate ankete 87 % (88 %) otrok ob uporabi tehnolo- gije kaže vedenje, ki ga M. Kramli imenuje vzorec. • 5 (1) otrok kaže (po Kramliju) vedenje navade in 3 (2) otroci pri- silno vedenje. • 87 % (80 %) staršev ima z otrokom sklenjen dogovor o času in kraju uporabe digitalne tehnologije. (Iz vsebine dogovorov, kot so jih star- ši pripisali pri odgovoru na drugo vprašanje in so bili zbrani kot po- sebna priloga k analizi rezultatov ankete, naj na tem mestu nave- dem le podatek, da je 31 staršev (tj. 51 %) poudarilo, da glede na dogovor dovolijo uporabo naprav do 1 ure dnevno.) • Interpretacija rezultatov ankete Naj izpostavim tri najpomembnejše ugotovitve. (1) Prva pomembna ugotovitev se navezuje na verjetno medsebojno korelacijo rezultatov pri štirih kate- gorijah vprašanj, katerih rezultati so v preglednici označeni s podčrtavo. Visoki odstotki pri vprašanju o dogo- vorih med starši in otroki (2. vpraša- nje – 87 % (oz. 80 %)), o času uporabe tehnologije (3. b vprašanje – 58 % (oz. 48 %) pri 15–30 min. in 31 % (oz. 32 %) pri 1–2 uri), o posedovanju lastnega te- lefona (4. vprašanje – 70 % (oz. 80 %)) in o stopnji vedenja vzo- rec (5. a vprašanje – 87 % (oz. 88 %)) na- mreč nakazujejo medsebojno poveza- nost. Predvidevamo, da do ene ure dnev- no (če upoštevamo tudi vsebinske odgovore staršev, ki so jih zapisali glede dogovora s svojimi otroki pri drugem vprašanju ankete) v pro- stem času preživijo ob uporabi nove tehnologije otroci, ki imajo s star- ši sklenjen dogovor in omejen čas preživljanja prostega časa z upora- bo nove tehnologije. Predvidevamo tudi, da ti otroci izkazujejo vedenje vzorec, ki ga M. Kramli opredeli kot vedenje, h kateremu stremimo in je socialno in psihološko zdravo, ustre- zno. Menimo, da imajo starši teh otrok vedenja in znanja o tem, da je potrebno otrokom z zgledom poka- zati pravilen, zdrav odnos do nove tehnologije in jih ustreznega odnosa tudi naučiti, kar pomeni tudi, da z dogovorom otrokom ustrezno posta- vljajo omejitve in se dogovorov tudi držijo. Pomembna ugotovitev naše anketne raziskave je torej, da večina staršev naših tretješolcev postavlja otrokom ustrezne meje za uporabo tehno- logije: na takšno ugotovitev lahko 5. a Ko otroka na primer pokličete h kosilu, pride brez obotavljanja. Pri kosilu ni neučakan in sodeluje v pogovoru. Po kosilu ostane v vaši družbi ali se loti druge aktivnosti. 53 87 % 22 88 % 5. b Ko otroka na primer pokličete h kosilu, odvrne, da se bo takoj, čez nekaj minut pridružil, a na to pozabi. Kosilo poje hitro in se po njem vrne k računalniku. 5 8 % 1 4 % 5. c Ko otroka na primer pokličete h kosilu, se tem navodilom upira. Ko mu zagrozite z odvzemom naprave, se odzove z burnim kričanjem in nervozo. 3 5 % 2 8 % 5. d Otrok klicu na kosilo ne posveti nobene pozornosti. Ko jo želite dobiti, postane nasilen. 0 0 % 0 0 % Glede na rezultate ankete 87 % (88 %) otrok ob uporabi tehnologije kaže vedenje, ki ga M. Kramli imenuje vzorec. 34 Didakta 201 z veliko verjetno- stjo predvidevamo zaradi visokega odstotka pri anke- tnem vprašanju, ki kaže, da večina otrok (kar 87 % oz. 88 %), ki upora- bljajo tehnologijo, ne kaže znakov, ki vodijo v odvisnost (po Kramliju), saj gre za zdravo vedenje tipa vzorec. (2) Pomembna je žal tudi ugotovi- tev, da pri 8 otrocih (13 % vzorca) starši žal že opaža- jo znake navade in prisilnega vedenja, kar je seveda signal za nujno potrebno povečano pozor- nost, saj gre šele za tretješolce, osem- letnike! 8 (13 % vzorca) osemletnih otrok torej kaže vedenje, ki kliče po ukrepanju – Kramli pravi, da sta ti stopnji vedenja znak za alarm in nujno ukrepanje: nadaljevanje tovrstnega vedenja in uporabe teh- nologije bi otroka vodilo v odvisnost. (3) Pri interpretaciji rezultatov an- kete se seveda pojavlja vprašanje, kaj pomeni visok odstotek otrok, ki posedujejo svoj mobilni telefon. Na podlagi interpretacije rezulta- tov lahko predvidevamo, da ima od stotih tretješolcev osemdeset učen- cev svoj mobilni telefon. M. Kramli meni, da naj otrok v osnovni šoli ne bi bil lastnik mobilne naprave ali računalnika. Zakaj? Starši lažje vzpostavljajo nadzor in kontrolo: ker naprava otroku ni dosegljiva ves čas in kjerkoli, se je veliko lažje izogniti skušnjavam in s tem je staršem laž- je obvladovati meje in kontrolirati otrokovo uporabo teh naprav. Pred- videvamo pa, da – glede na današnji tempo zaposlenih staršev – starši mobilno napravo otrokom kupijo z namenom, da imajo »na daljavo« v določeni meri vendarle povezavo z njimi in tudi nadzor nad njimi (budilka, sporočilo, da je prispel na trening …). Dokler je mobilni telefon pripomoček in naprava, ki ne služi zabavi in preživlja- nju prostega časa, je, sploh v dana- šnjem času, seveda lahko koristen; v tem smislu je visok odstotek rezultata naše ankete glede lastnega telefona pri otrocih lahko celo upravičeno visok. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je meja, ko ta vedno prisotna naprava postane priročna za zapolnjevanje prostega časa, tanka. Zato je nujno zavedanje staršev, da mora biti njihov nadzor, če ima otrok svoj tele- fon, še doslednejši: že ob sami nabavi telefona naj otroku zelo jasno določi- jo pravila uporabe (kraj in čas), ki naj bodo enaka, kot če otrok ne bi imel lastnega telefona; zavedajo naj se tudi, da bodo goto- vo porabili več energije za dosledno izvajanje dogovora. Starši teh 80 % otrok morajo še posebej paziti in zavestno nadzirati uporabo tehno- logije pri svojih otrocih, saj uporaba hitro postane navada – in tedaj, kot pravi M. Kramli, je čas za ukrepanje. Nujno je, da so starši o tem poučeni in tako opozorjeni na pasti preti- rane uporabe nove tehnologije pri otrocih, saj se nevarnost zasvojeno- sti sprva kaže v morda le občasno zaznanih spremembah otrokovega vedenja – ozaveščanje v tem smislu je bil tudi namen našega projekta. Interpretacija dobljenih rezultatov odpira vprašanja in hkrati daje potr- ditve, kako pomembno je ozaveščati starše o tem, da imajo odgovorno vlogo pri tem, kakšen odnos bodo imeli do novih tehnologij njihovi otroci. 2. korak: DOGODEK – IZZIVALEC ULICE 2 Smiselno in nujno je, da šola kot vzgojno-izobraževalna institucija star- šem ponudi možnosti izobraževanja v obliki dogodkov, delavnic z vsebina- mi o uporabi novih tehnologij. Dogodek, kot je bil dokumentarni program Izzivalec ulice 2, neodvsen. si, kjer skupina slovenskih strokov- njakov razkriva dejstva ter napeljuje k pravočasnemu prepoznavanju in kritičnemu razmišljanju glede ke- mičnih in nekemičnih zasvojenosti, glede presojanja svojega odnosa do virtualnih tehnologij 1 , staršem ponudi dejstva in jih spodbudi h kri- tičnemu presojanju svojega odnosa do tehnologij. Udeležba na takšnem dogodku starše lahko opremi in opo- gumi, jim nekako naravna kompas, da v današnjem času najdejo moč in suport za postavljanje omejitev otro- kom. 3. korak: ČAJANKA ZA STARŠE Srečanje na Čajanki za starše, ki smo jo priredili po ogledu dogodka Iz- zivalec ulice 2, je staršem ponudilo možnost izmenjave mnenj, izkušenj in krepitve občutka, da pri težavah in dilemah niso sami. Na čajanki so starši dobili so tudi povratno infor- macijo o rezultatih in ugotovitvah naše ankete. Na srečanju se med starši v pogo- voru izoblikujejo tudi nove ideje, načrtujemo naslednji korak, izbere- mo novo temo za pogovor na naši naslednji čajanki, v mesecu decem- bru. Izbrali smo temo Kako na glavo obrniti strah? IZVEDBA PROGRAMA ZA UČENCE V projekt so bili seveda vključeni tudi učenci. 1. korak: KO KUŽA SPREMINJA OD- NOSE – Kako znati reči ne? V dopoldanskem času smo s pomočjo terapevtskega kuža (Sos tačke Ho- ney) obdelali najprej naslovno temo našega projekta Kako znati reči ne? S pomočjo pasjega sveta in dejavno- sti igre vlog in iger za spodbujanje socialnih spretnosti smo osvetlili vlo- ge izzivalca, žrtve in pokazali, kako ravna tisti, ki zna pastem, nevarno- stim, izzivalnim manipulacijam reči 1 Vzeto z vabila na dokumentarni pro- gram Izzivalec ulice 2, ki je bil v več- namenski dvorani Osnovne šole Toneta Čufarja Jesenice, 21. 11. 2018 ob 17. uri. Večina staršev naših tretješolcev postavlja otrokom ustrezne meje za uporabo tehnologije. Pri 8 otrocih (13 % vzorca) starši žal že opažajo znake navade in prisilnega vedenja, kar je seveda signal za nujno potrebno povečano pozornost, saj gre šele za tretješolce, osemletnike! Didakta 201 35 »ne«. Ker sva s kužko Honey tera- pevtski par v Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo živali in je naša šola vključena v mrežo Šolski pes, Honey enkrat tedensko pride v šolo. Sodeluje pri različnih dejavnostih pri pouku. Lahko je aktivna ali pa kot opazovalka pomaga pri spremi- njanju učnega okolja. Več o najinem delu si lahko pogledate na http://tac- ka.splet.arnes.si/ (Vir 2). 2. korak: KO KUŽA SPREMINJA ODNOSE – Kaj storiti, ko mi je dolgčas? Učenci so se živahno vključili v ome- njeno igro vlog in pri načrtovanju dejavnosti aktivno sodelovali. Napi- sali so seznam idej, kaj lahko delajo, ko jim je dolgčas, pa to ni elektron- ska naprava. V učilnici so uredili kotiček Preganjalec dolgčasa, kjer so mesto našle ideje za skupne igre, namizne družabne igre, pribor za ustvarjanje s knjigami idej za ustvar- janje, naravoslovne revije, material za kvačkanje, prstne lutke, … 3. korak: NAČRTOVANJE NASLE- DNJE DEJAVNOSTI – KVAČKANJE Učenci so v pogovoru predlagali, da bi se skupaj naučili kakšne nove spretnosti, in za cilj izbrali – kvač- kanje: da drug drugega naučimo kvačkanja in da vsak tački Honey nakvačka vrvico – z vsemi vrvicami bomo za Honey oblikovali ovratnico. Zelo razveseljivo, sodelovalno! SKLEPNE MISLI Pomembno je, da se o novodobnih odvisnostih, ki jih nova, virtualna tehnologija zanaša že med otroke, govori in da se ozavešča družbeni prostor. Šola ima tudi pri tem svojo vzgojno-izobraževalno vlogo, tako za učence kot tudi za njihove starše: z organizacijo delavnic, predavanj in drugih oblik izobraževanja jih spod- buja k razmišljanju in pridobivanju znanj o uporabi novih tehnologij in o vplivih na razvoj njihovih otrok. Šola, ki ustvarja številne priložnosti za vključevanje staršev in učencev, spodbuja medsebojno sodelovanje, krepi zaupanje: v negotovih časih, ko je marketing usmerjevalec in kreator prostega časa, starši tako najdejo prepotreben suport, potrdi- tev in spodbudo za razmišljanje o svojih vrednotah in prioritetah, kar jih spodbuja k načrtovanju aktivne- ga skupnega preživljanja prostega časa s svojimi otroki (predvsem giba- nja v naravi). Tako svet, ki ga vidijo okrog sebe otroci, ostaja barvit. LITERATURA Bergel Pogačnik, Janka (2016) Mo- del spreminjanja kakovosti odnosov z medsebojnim sodelovanjem učencev, učiteljev in staršev. Ljubljana: Peda- goška fakulteta, Univerza v Ljubljani – magistrsko delo. Bergel Pogačnik, Janka (2018) Kadar kuža spreminja odnose. Spreminjanje učnega okolja s pomočjo terapevtskega kuža (priročnik v fazi recenzije). Vabilo na dokumentarni program Izzivalec ulice 2, v večnamenski dvo- rani Osnovne šole Toneta Čufarja Jesenice, 21. 11. 2018 ob 17. uri. Vir 1: Kocjančič, G. (5. 1. 2018) Miha Kramli, terapevt,vodja klinike za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti. Dostopno na https://www.mladina. si/183549/miha-kramli-terapevt-vod- ja-klinike-za-zdravljenje-nekemicnih- -zasvojenosti/, 17. 11. 2018. Vir 2: http://tacka.splet.arnes.si/. Ker sva s kužko Honey terapevtski par v Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo živali in je naša šola vključena v mrežo Šolski pes, Honey enkrat tedensko pride v šolo. Napisali so seznam idej, kaj lahko delajo, ko jim je dolgčas, pa to ni elektronska naprava. Predlagali so, da bi se skupaj naučili kvačkanja in da bi tački Honey vsak nakvačkal eno vrvico.