KAJ NAM JE PRINESLA GLASBENA SEZONA 1964/65? Mesto, kakršno je Ljubljana, ki s svojim številom prebivalcev pač sodi med manjša mesta, združuje pa v svojem naročju vsa prizadevanja celotnega Ičeprav majhnega) naroda, teži s svojim glasbenim potencialom k čim večjemu številu javnih glasbenih manifestacij. To in pa dejstvo, da z estetsko vzgojo naše mladine (seveda še bolj odraslih) že dlje časa nekaj ni v redu — razpravljanje o kul-turno-umetniški razgledanosti povprečnega absolventa naših visokih šol bi bilo na tem mestu seveda kaj jalov posel — postavljata vestnega zasledovalca vseh teh prireditev pred zelo težko nalogo: poslušati veliko koncertov ali javnih radijskih oddaj. Ker pač ti entuziasti ne zmorejo zasesti vseh praznih sedežev na prav vseh prireditvah v našem mestu, vsa nastopajoča glasbena telesa pa še nimajo dovolj številne stalne publike, gre mnogo dobrih prireditev tako rekoč mimo našega kulturnega odziva. Naj se takoj v začetku omejim na tisti del prireditev, ki me poklicno najbolj zanimajo: na simfonično in komorno glasbo. Zato v svojem razmišljanju ne bom upošteval številnih nastopov glasbenih šol, pevskih društev in drugih amaterskih prizadevanj, ki pestrijo in dopolnjujejo glasbeno podobo našega mesta. Koncerti Slovenske filharmonije (z orkestrom in zborom), prav tako zbora in orkestra RTV Ljubljana, kakor prireditve v okviru koncertne direkcije Slovenije, sestavljajo jedro in obenem levji del vseh pomembnejših prireditev v Ljubljani. Prištel bi jim še koncerte Collegium musicum. ki že leta sistematično predstavlja prizadevanja na področju sodobne glasbe po vsem svetu, delovanje skupine Pro musica viva in dejavnost koncertnega biroja Društva slovenskih glasbenih umetnikov. Čeprav je republiški sekretariat za kulturo in prosveto dal spodbudo za načrtnejše in koordinirano programiranje glasbenih prireditev tako v pogledu programske politike kakor tudi glede terminskega usklajanja, nam ta prepotrebna organizacijska enotnost še ni povsem uspela. Zlepa namreč ne bomo našli tako majhnega kulturnega okolja s toliko različnimi prireditelji in organizatorji glasbenih manifestacij. To pa neverjetno drobi še tista, že tako ne ravno številna prizadevanja med organizatorji glasbenega življenja. Z glasbenimi prireditvami lahko dosezamo navidezen blišč (z velikimi tujimi imeni), lahko pa včasih kljub skromnejšemu videzu bistveno pripo-moremo. da naše mesto ne ostane na ravni povprečne provincialnosti. kar bi mu bilo glede na njegovo velikost sicer pripisati. Če naj velja Ljubljana za mesto z bogato glasbeno tradicijo (saj se le redkokatero mesto na svetu lahko ponaša, da ima filharmonijo že od leta 1702). predvsem pa za center nekega naroda z lastno kulturo in umetnostjo, potem bi morale biti prireditve ene in druge vrste vsaj v približnem ravnovesju. To pa, žal, ni tako. Ne samo, da snobistično težimo za tujimi imeni, celo mnogi naši poustvarjalci segajo po standardnem, v bistvu nezanimivem ponavljanju preizkušenih del. Tako lahko na koncertih poslušamo zvečine repertoar, ki je danes malodane ves dostopen povprečnemu zbiralcu plošč. Tu pa se pričenja pravi pruvineializem. Manjka nam namreč hotenega programiranja takšnih del. ki bi dala v nekaj letih prerez skozi ustvarjanje našega časa. in obenem ponavljanja najuspelejših in najzanimivejših umetnin preteklih dob. Ob krstnih izvedbah domačih del naj bi tako ustvarili zares zanimiv program, ki naj nas ne bi potisnil v sivo nezainteresiranost večnega ponavljanja bolj ali manj posrečenih interpretacij istih simfonij, koncertov in sonat. Napredek tehnike in kulturnejši standard 932 bo tako ali tako pripeljal do tega. da bodo stalni obiskovalci koncertov in kulturno razgledani ljudje imeli lastne diskoteke s standardnim repertoarjem iz klasike in romantike (naj dodam, da kljub razmeroma skromni prodaji gramofonskih plošč pri nas že sedaj izbira na tem področju prekaša programe naših javnih glasbenih prireditev). Zato bi bilo nujno, da bi standardni program oblikovali tako, da bi težili k čim popolnejšim izvedbam z zanimivimi izvajalci, a le v tolikšni meri, da bo ostalo ob njem še vedno dovolj prostora za novitete in ključna dela našega časa. Naj nekaj seštevkov skuša pokazati, kaj je ljubitelj glasbe lahko poslušal v letošnji sezoni. Slovenska filharmonija, ki je s šestdesetimi koncertnimi nastopi (všteta so seveda vsa gostovanja), glavni oblikovalec okusa naše publike, je sicer na videz obdržala ravnotežje med deli 20. stoletja in tradicijo. Vendar, če upoštevamo, da so bili kar trije večeri posvečeni velikim oratorijskim stvaritvam klasike in predklasike (Bach — Hohe Messe. Haendel — Belsazar, Havdn — Letni časi), odštejemo pa koncert v sodelovanju s skupino Pro musica viva, ki je prinesel kar šest sodobnih novitet, bi bilo to razmerje kaj klavrno. Statistika, ki bi upoštevala minutažo del, pa bi najbrž katastrofalno prikazala našo pretirano skrb, da ne bi pozabili na velike umetnine naše glasbene preteklosti. Ostaja še vedno praksa, ki na videz zadošča naši lastni kulturi s tem, da programiramo čim krajše uvodne točke z deli domačih skladateljev. Zato bi pohvalil prizadevanja RTV Ljubljana, ki je na treh koncertih svojega orkestra izvedla kar šest domačih del (hkrati pa je tudi njihov zborovski koncert prinašal predvsem domače skladbe), medtem ko je Slovenska filharmonija na svojih abonmajskih in izvenabonmajskih koncertih (okoli 25 prireditev) izvajala le šestnajst slovenskih del in tri dela drugih jugoslovanskih skladateljev. Tudi glede krstnih izvedb prednjači RTV Ljubljana: za svoj slavnostni koncert ob dvajseti obletnici osvoboditve je naročila kar štiri izvirna domača dela (Škerl — Piccola suite, Lipovšek — Druga rapsodija za violino in orkester, šivic — Zaklinjanja, Srebotnjak — Ekstaza smrti), pri tem pa je obudila še Osterčev Koncert za orkester. Filharmonija je letos krstila le dvoje del (Srebotnjak — Kraška suita in Štuliee — Diferenciacije). Ali je tega kriva nezainteresiranost naših avtorjev, ki ne čutijo nobene organske povezanosti z našim centralnim simfoničnim orkestrom, ali pa so dirigenti in umetniško vodstvo raje ponavljali že preizkušena dela (kar vsekakor sodi v kulturno akcijo, ki naj skuša z leti ustvariti vrsto del, ki bi se jih zavedalo naše kulturno občinstvo in jih sprejelo v svojo kulturno last!). Tako smo slišali že večkrat izvajane skladbe (Švara — Sinfonia in modo istriano, Lipovšek — Tretja suita za godala, Bravničar — Tretja simfonija, Krek — Sonatina za godala, Škerjanc — Koncert za fagot, Osterc — Religioso), pa tudi taka, ki si skušajo utreti pot v stalni repertoar (Osterc — Druga suita. Skerl — Koncert za klarinet, Leskovic — Etuda, Stibilj — Impresije, Petrič — Simfonične mutacije, Božič — Improvizacije, Stibilj — Verz. Merkii — Eno besedo). Prištejmo še skromno informacijo o drugih jugoslovanskih ustvarjalcih (Bergamo — Musica concertante, Kirigin — Pet skladb za godala, Kelemen — Transfiguracije za klavir in orkester), ki pa jih navadno posredujejo gostujoči orkestri iz Zagreba in Beograda. Površnemu bralcu, ki bi se mu zdelo, da je bilo naših del na sporedih koncertov pač dovolj, naj postrežem s podatkom, da kar na devetih pomembnejših simfoničnih koncertih Slovenske filharmonije ni bilo na sporedu nobene jugoslovanske skladbe! Pa tudi na ostalih se delež, izražen v minutaži, 933 pokaže v kar najskromnejši luči, ki nas še vedno uvršča med tiste (najbrž silno redke) narode, ki se ne zavedajo pomena lastno umetnosti. Kaj smo lahko pomembnega slišali med deli našega stoletja na koncertih SF? Na prvem mestu naj omenim dela. ki jih še nismo poznali, ter jih imam zato za potrebno osvežitev programa: Bartok — Dve sliki. Honegger — Preludij. fuga, postludij, Hindemith — Nobilissima oisione, Prokofjev — Druga simfonija. Stravinski — Štiri norveške impresije. Berg — Koncert za violino in orkester (!). Henkemans — Koncert za harfo in orkester. RTV Ljubljana nam je postregla tudi z nekaj zanimivimi novostmi za naše glasbeno življenje: Bartok — Plesna suita (!). Šostakovič — Koncert za violino in orkester. Kodalv — Simfonične variacije. Ponovitve nekaterih del (Prokofjev — Prvi violinski koncert, Stravinski — Ognjena ptica in Petruška. Debussv — Morje) pričajo D njihovi priljubljenosti med izvajalci kakor tudi pri publiki. Koncertna direkcija Slovenije, ki skrbi poleg angažiranja tujih umetnikov za vse naše ustanove, prireja tudi komorne in solistične koncerte. Letos sta izjemoma SF in KDS skupaj organizirali Beli abonma, ki je poleg treh simfoničnih koncertov obsegal še šest solističnih in komornih prireditev: vedno v izvedbah domačih umetnikov. Da je bil obisk teh koncertov slabši, nas ni nič začudilo. Ves snohizem in hlastanje za tujimi imeni, ki ga v našem mestu še ne bo zmanjkalo, se zrcali v tem dejstvu. Abonma bi bil lahko lepa perspektiva za oblikovanje zavestne program-ke politike, ker z domačimi izvajalci pač edino lahko izbiramo programe po svoji volji. Vendar se, žal. to ni zgodilo. Zato je ta abonma nekako zvodenel in pri nekaterih prireditvah ostal na nivoju zadostitve želji po koncertiranju nekaterih domačih koncertantov. Mislim, da bi lahko s smotrnim programiranjem tako umetnikov kakor programa sčasoma ustvarili zelo zanimiv abonma, ki bi nudil užitek in informacijo o ustvarjalni umetnosti in odvrnil naše zanimanje od (velikokrat) brezbarvnih virtuoznih parad. Naj navedem nekatere prireditve tega al)onmaja, ki so pomenile izreden umetniški užitek kljub nezvenečim imenom: večer francoske glasbe (klavirski kvartet RTV, dno Mallv-Dekleva). komorni večer Marijana Lipovška. večer pihalnih skladb in vsi trije simfonični koncerti. Ta abonma nam je prinesel tudi nekaj domačih skladb, ki so vredne naše pozornosti (Ukmarjevi Partnerji v izvedbi Hilde Horakove, Krekove Sarodne pesmi z Mitjo Gregoračem in Marijanom Lipovškom, Slavenskega Muziko. Ostrčev Koncert za violino in sedem instrumentov, Malčeve Tri stečke in Ramovševo Enneafonio v izvedbi ansambla Slavko Osterc. Modri abonma, ki ga organizira KDS z izključno velikimi in tujimi imeni (z izjemo naših vrhunskih umetnikov Ozima in Tomšičeve), nam seveda po programski plati ni mogel nuditi večjega zadovoljstva: gostujoči umetniki sami predlagajo svoje sporede, ki jih zato ni mogoče hoteno urejati skozi nekaj let. Zato le sem in tja zaide na takšne sporede kaj takšnega, kar bi pritegnilo našo pozornost. Izvrstni pianist Entremont je na koncu programa zasijal z deli Debussvja. Ravela in Cliabriera (kdaj bodo naši pianisti gostovali v tujini z več kot polovico domačega programa! ! !), Pina Carmirelli je igrala dvoje sodobnejših del: Savagnonejevo Sonato za šolo violino in Ravelovo Sonato za violino m klavir (kako redko slišimo to odlično delo — pa vendar Ravel ni nikakršno novo ime; še en dokaz za okostenelost večine koncertantov), Zagrebški solisti so izvajali svoj železni repertoar, ki pa je že dobil sodobnejše konture —