Pomladni mrazovi Drugi dan je bila sobota in pri Mornikovih so nehali že popoldne s šivanjem. Jernejček je nesel obleko županu, in ta mu je dal za pot kar dve desetici. Vprašal je boječe po Dolenčevem Janezu in župan mu je odgovoril, da je nekfe na dvorišču ali pa v hlevu. Jernejček je našel svojega rojaka v hlevu, ko je ravno pospravljal svoje reči v majhen kovčeg. Janez, kaj pa je to?" ga je vprašai ves začuden. ,,Pa ne, da jo misliš že pobrisati?" ,,Hm, seveda jo mislim, pa še nocoj", je odvrnil Janez. ,,Gospodar mi je včeraj rekel, naj kar grem, ker ne more z mano ničesar početi. .Dobro dobro', sem si mislil, v nedeljo bom tedaj že doma! Ravnoprej sem bii gori pri njem in odpustil me je prav dobrohotno . .. Juhe, nikdar več ne bom gledal teh krajev!" Janez je začel ves vesel žvižgati in vrgel zadnjo stvar v kovčeg. ,,No, ti pa ostani zdrav in bodi priden, da bo enkrat kaj iz tebe", je potem nadaljeval. ,,Veš, Janez, pozdravi še naše", mu je naročal Jernejček v slovo. ,,Eh, le bodi brez skrbi — prav gotovo jih bom, saj smo sosedi! — Toda zdaj moram še v sosedno vas, da se poslovim od Rebernikovega. Z Bogom, Jernejček!" Podala sta si roke in Janez je odkorakal žvižgaje po poti. Jernejček je dolgo gledal za njim in si mislil: ,,Srečni čiovek!" Začutil se je osamljenega . . . Tedaj tudi ta gre od njega in on bo ostal sam, brez tovariša na tuji zemlji. — ,,Ne, jaz ne ostanem!" je mrmral sam s sabo, ko je stopal proti Mor-nikovi hiši... Ko je prišel domov, mu je pritekla Elica naproti in mu klicala: ,,Nejček, dobro, da si prišel! Meni je bilo tako dolgčas! — Pojdi, pojdi, da boš naredii moji ubogi punčki posteljico. — Saj boš, Nejček, kaj?" Jernejček je storil to z veseljem. Pridno sta zbijala z Elico deščice, ki jih je izrezal Mornik sam. Zbijala sta in zbijala — in nazadnje je bila posteljica gotova. Zraven sta kramljala in Jernejček je bil zgovoren, zlasti, ker ni bilo Rogerja doma, in Elici se je zdel strašno vescl. A da bi bila poznala Jernejčkove otožne misli, bi gotovo ne bila uro pozneje pravila svojetnu očetu, da se je Jernejček ves spremenil. Hitela je namreč naproti Morniku, ki je prihajal sem od vasi. — Jernejček je sedel sam v sobi. Skozi odprto okno je gledal kakor včeraj na sinje planine in še večje hrepenenje se ga je polastilo. Solnce se je že bližalo zatonu in lahen vetrič je šumel zunaj med listi drevja. Sem — 99 — od vasi pa so prihajali ubrani glasovi jasnih zvonov, ki so oznanjali zemlji delopust, kajti jutri ;e Gospodov dan ... Pri teh glasovih so se zbudili v dečkovi duši spomini na davno odbegle dni, vstajali so in se zopet razgubili s smehljajočimi ali pa žalost-nimi obrazi . . . Zdelo se mu je, da tudi ti vabijo kakor vrhovi planin, naj gre domov k svoji mami, k Minici . . . proč od zlobnega Rogerja!. . . Zvonovi so zvonili vedno jasneje čez mirne poljane in visoko gori v gore se je razlegal njih don . . . In drevje je začelo šepetati in se lahno sklanjati, kot bi tudi hotelo oznanjati, da je jutri Gospodov dan, dan miru. — Čez vso naravo so se pa razlili zadnji rumeni solnčni žarki in se raz-gubili med trudnim cvetjem. Jernejčku so tekle solze po licu in njemu se je zdelo, da zvoni tudi v njegovi duši . . . A ti glasovi so skriti, da jih nihče ne čuje, in ti glasovi so tako skrivnostni, da jih umeje le on — — ,,Domov . . . domov" . . ., odmeva po njegovi duši, ,,proč od tod, kjer te tepejo, četudi si nedolžen!" Glasovi v njegovi duši so se večali in deček je ves vzkoprnel od njihove moči. Vstal je in se nagnil skozi okno — a kakor da bi ga bilo sram, se je hitro odmaknil od okna, sedel na stol in obrisal solze . . . V tem je stopil Mornik z Elico v sobo. Dekla je prinesla večerjo in dasi še ni bilo Rogerja, so vendar povečerjali. Elici se je čudno zdelo, da ni Jernejček več tako zgovoren; loda oče jo je potolažil, češ, da je Jer-nejček od dela preveč truden, da se torej spodobi, da gre spat, kakor njena punčka, ki je sladko sanjala v novi posteljici . . . Zvečer je sedel Jernejček pri mali mizici in bral iz knjige, ki mu jo je podarila Elica. Toda pri tem so mu uhajale misli na dom in strah ga je obhajal pred Rogerjem, ki se še vedno ni vrnil domov. Čital je in čital — a sam ni vedel kaj. Vsak šum ga je preplašil: kajti mislil je, da prihaja oni, katerega se tako boji ... Naposled je vendar prišel. ¦ ¦ S težkimi koraki je stopil v sobo in se skoro opotekel. Jernejček je spoznal, da je pijan, in zazeblo ga je po vsem životu. Roger se je vsedel na stol in vzdignil nogo. ,,Na, doli!" se je zadrl nad dečkom, ki je hitro priskočil in mu potegnil črevlje z nog. Toda, ko je vstal, ga je sunil pijani pomočnik z nogo tako krepko, da je ubogi deček odletet daleč v kot in zadel z glavo ob zid. Z glasnim ropotom so padli črevlji na tla. ,,Pes", je renčal Roger, ,,pes!" . . . a potem se je zavalil na posteljo in kmalii začel glasno smrčati . . . Jernejček je vstal od tal in se jel tiho slačiti. Potem je ugasnil luč in legel spat. Dolgo, dolgo je strmel v črni strop — a misel za mislijo se je rodila v njegovi glavi ... Ne, niti dneva ne ostane več tu! — Ta sklep mu je popolnoma po-trdil današnji dogodek. Prej je še vedno upal, da se bo Roger skesal in lepo ravnal ž njim. Toda prevara, sama prcvara . .. ProL od tod, proč! 7» — 100 — Ali kaj porečc maii, čc pride kar naenkrat domov? Ali se ne bo raz-žalostila, ker je ni ubogal, da bi ostal tu? — Ne, ne — povedal ji bo vse, s solzami ji bo potrdil, kako nesrečen je bil tu . . . ln mati bo vesela, da je ušel trpinčenju. — Ali kaj poreče Mornik? Vedno mu je bil dober in nakionjen in žalil ga bo njegov beg . . . Toda kaj more on za to? — In Elica?. . . Ali ne bo huda nanj in ali ne bo jokala, ker je zbežal? — Eh, Elica bo kmalu pozabila nanj, kakor vsi drugi ... ,,ŠeI bom", je ponavljal Jernejček in nobena solza mu ni porosila nocoj bledih Hc, ko je gledal skozi okno v košček neba, kjer je žarelo tisiih pet zvezdic kakor prvi večer ... V njegovem srcu je vstala trda upor-nost. Ali sme tak človek, kakršen je Roger, delati z mano, kakor se mu poljubi? vpraševal se je. Samemu sebi je odgovarjal, da ne, in zdelo se mu je, da tudi one zvezdice na nebu odmigavajo in da pod oknom šumč jablane: ,,Ne . . . ne" . .. ,,Šel bom", je ponovil glasneje, ,,bo že kako! Povsod je bolje kakor tukaj." — Ko je storil ta sklep, je zmolil — a potem je zaspal in ponavljal še v sanjah: ,,Šel bom ... šel bom" . .. Nihče ga ni čul — le onih pet zvezdic je nemirno trepetalo na jasnem nebu .. .