ESLOVENIA LIBRE Glasilo Slovencev v Argentini Le t o LXXVIII | 25. mar c a 2019 - Buenos Air es, Ar g e n tina | Št. 3 www.svobodnaslovenija.com.ar Svobodna Slovenija ZACETEK POUKA V ŠOLSKEM LETU 2019 Slovenske osnovne šole V soboto, 16. marca, so se otroci vseh slo­venskih šol v Buenos Airesu skupaj s starši in ucitelji zbrali v cerkvi Marije Pomagaj pri sveti maši, da so Jezusa prosili za blagoslov in mu priporocili novo šolsko leto, ki zacenja. Boga in Marijo so prav posebno prosili, da bi jim božja beseda pomagala pri odlocitvah za življenje. Mašnik, gospod Robert Brest, je otroke lepo nagovoril, peli so pa otroci, ki so se meseca januarja udeležili slovenske pocitniške koloni­je v Córdobi. Petje so popestrili z inštrumenti, ki so jih sami izdelali! Po sveti maši je šolski referent Marcelo Bru­la, otvoril novo šolsko leto s temi besedami: “Predragi otroci, spoštovani ucitelji in starši! Rad bi vam prebral nekaj misli papeža Franci­ška ko se je srecal s starši in ucitelji ob zacet­ku šolskega leta: »Tukaj smo, ker imamo radi šolo. Da, to srecanje je zelo dobro,« s temi besedami je papež Francišek pozdravil in takoj poudaril, da je prisotna »cela šola«. Zatem se je zah­valil vsem prisotnim za vsa pricevanja, ki so pokazala, da je današnja prireditev »za« in ne »proti«, da je »praznovanje« in ne »pri­toževanje«: »Dobro vemo, da so problemi in stvari, ki niso v redu, to vemo. Toda vi ste tukaj, mi smo tukaj, ker imamo radi šolo. V nadaljevanju pa je razložil, da je šola »kraj srecanja«. In sicer srecanja na poti, ne na parkirišcu. To je v letih odrašcanja bistvene­ga pomena, saj je kot »dopolnilo družine«. Ta je prvo jedro odnosov. »Toda v šoli se 'socializiramo': srecujemo osebe, ki so dru­gacne od nas, drugacne po starosti, kulturi, izvoru, sposobnosti … Šola je prva družba, ki dopolnjuje družino, vzgaja za resnicno, dob­ro in lepo«. »Poslanstvo šole je, da razvije obcutek za resnicno, obcutek za dobro in obcutek za lepo.« To se zgodi preko bogate poti z veliko sestavinami. Razvoj je namrec sad razlicnih elementov, ki delujejo skupaj. Ce je nekaj resnicno, je dobro in je lepo; ce je lepo, je dobro in je resnicno; ce je dobro, je resnicno in je lepo. In ti elementi skupaj nam omogocajo rasti in nam pomagajo lju­biti življenje tudi, kadar se pocutimo slabo, tudi sredi problemov.« Prava vzgoja, kot je papež dodal, nas na­mrec »odpira za polnost življenja«. Poleg same vsebine se v šoli naucimo dolocenih navad in vrednot. V šoli naj bi prehodili pot, na kateri rastemo, rastemo v poznavanju treh jezikov, ki jih mora zrela oseba znati govoriti: jezik razuma, jezik srca in jezik rok. Mišljenje, cutenje in ravnanje se morajo ujemati. Za­torej, tako je papež Francišek sklenil, si »ne pustimo ukrasti ljubezni do šole« Osebno bi dodal, da si ne pustimo ukrasti tudi ljubezen do naših korenin. Ljubezen do slovenskega izrocila. Naj nihce ne ukrade našim otrokom to kar nosijo v srcih. Poma­gajmo jim, da tudi oni vzljubijo domovino dedov. Vse skupaj nas cakajo novi izzivi in nove naloge, poleg tega pa imamo razlicna pri­cakovanja. Skupaj se moramo potruditi, da bomo dneve, ki jih bomo preživljali skupaj, preživeli v ustvarjalnem, spodbudnem in spoštljivem vzdušju. Pravijo, da zaupanje, varnost in ljubezen že v mladih letih lahko pri otrokih zgradijo (samo)odgovornost za dosežke in medse­bojne odnose. Ker je to najboljša popotnica za življenje, v katerega vstopajo, se bomo skupaj trudili za to. Želim nam vsem lep zacetek šolskega leta!” Sledila je pa še zahvala: v imenu šolskega odseka Zedinjene Slovenije in voditeljev šol se je Marcelo Brula prav posebno zahvalil voditeljici letošnje pocitniške kolonije Mir­jam Mehle Javoršek ter spremljevalcem: gospodu Robertu Brestu ter Nevenki Grohar, Nataliji Javoršek, Viki Kastelic, Eriku Oblaku, Niku Puntarju in Tomažu Miklicu, za ves trud in cas, za dobro voljo in veselo razpoloženje v Cordobskih hribih. Vsi prisotni so jih nagradili z mocnim aplavzom! Tak je bil zacetek, poln otroškega veselja. Vsem otrokom, pa tudi uciteljem želimo, da bo šolsko leto potekalo v istem duhu in da bodo v njem otroci naprej rasli v modrosti, pa tudi v veseli slovenski zavesti! Marcelo Brula Slovenski srednješolski tecaj ravnatelja Marka Bajuka V soboto, 9. marca, smo zaceli novo šol­sko leto s sprejemnimi izpiti za 1. letnik. Prijavilo se je 18 lanskih osmošolcev, ki so uspešno opravili izpite in tako vsi postali dijaki tecaja. Naslednjo soboto, 16. marca, ob 17:00 uri, je pa potekalo vpisovanje novih in ostalih dijakov, ki so z razredniki prebrali napotke in pravila SSTRMB ter dopolnili vloge za vpis. Letos se bo pouka udeležilo 82 dijakov. Po opravljenem vpisovanju smo se zbrali v cerkvi, kjer je prelat dr. Jure Rode daro­val sv. mašo in se spomnil vseh pokojnih profesorjev srednješolskega tecaja, ter molili za blagoslov novega šolskega leta. Med mašo so vodili petje letošnji dijaki 5. letnika. Mirjam Goljevšcek za SSTRMB Petošolci leto 2019 Slika Janko Koželnik IZ SLOVSTVENEGA IZROCILA Iz barocne pridige na Veliki petek »Janez Krstnik Svetokriški o križanju Jezusa« Izmed pridig, ki jih je Janez Svetokriški posvetil Jezusovemu pasijonu v svojem ob­sežnem »svetem prirocniku«, Sacrum prom­ptuarium II (1695), je tudi pridiga Na Velik petek. Znacilnost te pridige je, da vecidel ne opisuje Jezusovega trpljenja neposredno in se ne osredinja na posamezne pasijonske prizore, temvec, nasprotno, meditira o raz­licnih vidikih Jezusove nedolžnosti. Razni se­stavni deli pridige tematizirajo razne aspekte Jezusove dobrote, ob njih pa postavljajo kot ostro nasprotje zahtevo po njegovi obsodbi v trpljenje in smrt: »Križaj ga, križaj ga!« Iz tega notranjega antagonizma se poraja po­glavitni zagon pridige in retoricno bogastvo njenih slikovitih nasprotij. Iz njih se pred bralcem izoblikuje predstava o nevidni sili zla, ki ji je dopušceno, da vsem pravicnim razlogom navkljub triumfira z obsodbo Kris­tusa na muke in smrt. Prav z dopušcenjem tega tako nepravicnega in skrajnega trplje­nja, ki ga naše zlo povzroci Jezusu, je bralcu nakazano misterijsko ozadje Velikega petka. Ko premišljuje, kako je Jezusa v odkupitvi grehov vsega cloveštva zadelo in ranilo trpljenje, navede Svetokriški vzklik sv. Ber­narda: »Kdo je to naredil? Ljubezen, ki ne pozna ponosa … Ljubezen zmaguje nad Bo­gom!« V tej misli je sv. Bernard namenoma, paradoksno razlocil Jezusovo božanstvo in njegovo ljubezen na dvoje in ju postavil v nasprotje, tako, kakor ju doživlja clovek, ko gleda Križanega na razpelu. S tem je Svetok­riški za sv. Bernardom predstavil, ponavzocil nedostopni misterij Svetega Rešnjega Telesa, ki se uresnicuje na križu in je uresnicen v vsa­kem obhajilu. Kakšnih 30 let po tej pridigi Svetokriškega se je prav ta tema razvidno utelesila v odrskem prizoru Kupida (personifikacija ljubezni) pod križem v Škofjeloškem pasijonu, – Kupida, ki je zvezal, ranil in premagal Boga. To so brez dvoma bili trenutki, ko je bila s slikovitostjo ter lepoto podob in z velicastno vsebino nji­hove simbolne govorice slovenska kultura vi­soko na obnebju evropskega baroka, pridiga pa je tem podobam dajala teološko-duhov­no globino in smisel. (Polglasnik . beremo kakor v besedi »pes«. Zadosti storiti – zadošcevati.) Kupido Kdo je bil vojšak le-ta, kater. je premagov Boga, Boga toko mocno ranil? Nobeden ni toko moc.n bil, kok.r ta lubez.n velika; je zvezala brez vsega štrika, tega, kter na more ranen bit., se je pustov od mene zvezat. j.no ranit.. Za ta greh zadost. strite, tega zvezanga odrešite. Na Velik petek (odlomek) Spumnim, de kadar Jacob je vidil to krijvavo sukenco svojga lubiga sinu Josepha, »Scissis vestibus indutus est cilicio, lugens filium mul­to tempore« (In Jakob je pretrgal oblacila, si ogrnil z raševino ledja ter žaloval za sinom dolgo casa). Polč, vam hocem pokazat nikar sukenco, temuc tu krijvavu telu Jesusa, Sinu Božjiga, za vas taku rezmartraniga. Pogledaite: »O vos omnes, qui transitis per viam, attendti­te & videte, si est dolor, sicut dolor meus« (O vi vsi, ki mimo greste po potu, poglejte in vidite, je li katera bolecina, kakor je moja bolecina). Kadar so tovarši Jobovi njega polniga ran na gnoju ležat vidli, nejso mogli od velike žalosti govorit. Ah, jest pocutem nezgruntano [nepoj­mljivo] žalost, o Jesus! Kir videm, de »A planta pedis usque ad verticem capitis non est sanitas in te« (Od podplatov do glave ni nic zdravega na tebi). Inu sim persilen s sv. Bernardam zavpi­ti: »O bone Jesu! quid tibi est? mori nos debu­imus, & tu soluis …« (O dobri Jezus, kaj je tebi, ko bi mi morali umreti in nas ti rešuješ; mi smo grešili in nas ti rešiš?) Inu dergi pravi: »O amo­ris vim! Itane summus omnium vilissimus fac­tus est omnium? Quis hoc fecit? Amor dignita­tis nesciens. Quid violentius? Triumphat de Deo amor.« (O sila ljubezni! Je potemtakem najvišji od vseh postal najbolj nicen? Kdo je to nare­dil? Ljubezen, ki ne pozna ponosa. Kaj je bolj silnega? Ljubezen zmaguje nad Bogom!) […] O sladki inu rezmartrani Iesus! O svete Rane, studenici milosti Božje! Jest želim tu­kaj moje dnij sklenit. Ah, svete krivave rane! Spodobnu bi bilu, de bi jest s solzami vas spral, dokler [kajti] za izvelicajne moje duše ste taku krivave. Oh svete roke, prebodene z žeblij mojh grehou! O svete noge, perbite z mojo nehvaležnostjo. O sveta usta, polne žauca moje hudobije! O ti prebodenu usmi­lenu serce! Iz kateriga zvera milost. Milost, milost, milost mi prosimo, inu tvojo bridko martro za odpuscejne našijh grehou Ocetu nebeskimu oframo … Inu ti, o dobrutlivi us­mileni Jesus, kir že rezpete držiš tvoje svete roke, žegnaj nas, kateri pred tvojo milostjo klecimo inu cez tvojo bridko martro inu naše grehe se jokamo inu za milost prosimo. Je pervolil Jesus, de ž njegovo sveto Rešno Kri­vio vas žegnam, In nomine Patris, & Filij, & spiritus sancti. Amen. Matija Ogrin S TRAN 2 25. MAR CA 2019 | S V OBODNA SL O VENIJ A OkrOgle OBLETNICEKaj so govorili in pisali o škofu RožmanuŠkof dr. Gregorij Rožman (1883 - 1959) “ Pred 90 leti, 17. marca leta 1929, je papež Pij XI imenoval Gregorija Rožmana za ljubljan­skega pomožnega škofa s pravico nasledstva škofu Jeglicu. Za škofovsko geslo si je Rož­man izbral “Crucis pondus et praemium” – Teža križa in placilo. Škofa Rožmana je cakalo 30 let težkega apostolskega dela: ljubljansko škofijo je vodil med drugo svetovno vojno, javno obsojal brezbožni komunizem, pred njim svaril slovenski narod in bil nasprotnik vsakršnega nasilja. Zaradi protikomunisticne usmerjenosti je bil preganjan in se je moral umakniti v Avstrijo, od tam pa v Severno Ameriko. Do svoje smrti je opravljal apo­stolsko in misijonsko delo med slovenskimi izseljenci po svetu. Trikrat je obiskal tudi slo­venske izseljence v Argentini in jih spodbujal in spremljal v težkih prvih letih izseljenstva. Umrl je v Clevelandu pred 60 leti, 16. novem­bra 1959. Od leta 2013 škof Rožman pociva na slovenskih tleh, pokopan je v ljubljanski stolnici, v kripti stranske kapele sv. Marije Magdalene. ŽIVLJENJSKA POT ŠKOFA DR. GREGORIJA ROŽMANA Škof dr. Gregorij Rožman je koroški rojak. Rodil se je 9. marca 1883 v Šmihelu pri Pli­berku. Vzgledno življenje njegovih staršev je mocno vplivalo na mladega Gregorija in v njegov znacaj so se že v tistih letih mocno utisnila njegove lepe lastnosti: ljubeznivost, preprostost, odkritosrcnost, globoka srcna dobrota in ljubezen do bližnjega, zlasti do tistega, ki trpi in je pomoci drugih potre­ben. Gimnazijo je študiral v Celovcu. Bil je vseskozi dober dijak, že v dijaških letih se je odlocil za duhovniški poklic in je po maturi tudi vstopil v celovško bogoslovje. V duhov­nika je bil posvecen v Celovcu dne 21. juli­ja 1907. Prvo kaplansko službo je nastopil v industrijskem mestu Borovlje. Njegova topla in mehka beseda je kmalu našla od­prto pot tudi do tedaj zakrknjenih src med nekaterimi delavci. Vsi so ga kmalu vzljubili, delavci in kmetje. In pozneje je škof ponov­no dejal, da ne bi nikdar nehal delovati med ljudstvom kot navaden duhovnik, ce bi bilo vse po njegovem. Toda njegovi predstojniki so mu že tedaj dolocili nova podrocja v duš­nem pastirstvu. Kot nadarjenega kaplana so ga zato poslali nadaljevat bogoslovne študi­je v Avguštinej na Dunaju, kjer je 27. junija 1912 postal doktor bogoslovja. Že naslednje leto 1913 so ga cerkveni predstojniki pokli­ cali v Celovec. Imenovali so ga za špirituala v celovškem bogoslovju ter za profesorja cer­kvenega prava. Na tem mestu je dr. Rožman prebil vsa leta med prvo svetovno vojno ter prva povojna leta, ko je zaradi svoje narodne zavednosti odšel v Ljubljano. Slovenska pre­stolnica je odlicnega koroškega rojaka spre­jela z odprtim srcem ter mu zaupala mesto na novo ustanovljeni univerzi za cerkveno pravo. Profesor za cerkveno pravo je postal 27. avgusta 1920. V Ljubljani se je dr. Rož­man z vso vnemo udejstvoval med slovensko mladino. Najprej kot prefekt v Marijanišcu, pozneje pa kot duhovni vodja pri Orlu. Dne 21. junija 1922 je prevzel funkcije oficiala pri škofijskem cerkvenem sodišcu, dne 18. avgusta 1924 je postal na univerzi izredni profesor. 20. decembra 1927 je bil imeno­ van za svetnika škofijskega konzistorija. Tako je tedanji škof dr. Jeglic dobil v svojo bližino sposobnega, vestnega ter dobrega delavca in svetovalca. Škof Jeglic si je prav dr. Rožma­na izbral tudi za svojega pomocnika in nasle­dnika. Na njegov predlog je bil od Svete sto­ lice 17. marca 1929 imenovan za naslovnega škofa šeintskega in za pomocnika ljubljan­skega škofa s pravico nasledstva. Kot škof je bil posvecen v ljubljanski stolnici dne 14. julija 1929. Dne 10. septembra istega leta je bil dr. Rožman imenovan za generalnega vikarja ljubljanskega škofa, ko so pa škofu Jeglicu zacele moci pešati in je odstopil, je škof dr. Rožman postal dne 1. avgusta 1930 škof ljubljanski. Kot škof ljubljanske škofije je storil veliko za duhovno obnovo slovenskega ljudstva. Zlasti je priporocal svojim vernikom pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Zna­ne so njegove pridige ob kanonskih vizitaci­jah, zlasti pa ob postu v ljubljanski stolnici. Vsa leta je pisal globoke dušnopastirske in cerkvenopravne clanke za reviji “Cas” in “Bo­goslovni vestnik”. Pred vojno — leta 1937— je obiskal tudi Slovence v Severni Ameriki in bil pri odkritju spomenika škofu Baragi v Kulturnem vrtu v Clevelandu. Oh izbruhu komunisticne revolucije med drugo svetov­no vojno je dr. Rožman takoj v zacetku javno obsodil komunisticno nasilje, umore in poži­ge. Javno je škof dr. Rožman obsodil komuni­zem že v prvem svojem pastirskem pismu v jeseni leta 1941, ponovil pa nato v nagrob­ nem govoru ob pogrebu Jaroslava Kiklja leta 1942, pozneje pa znova v raznih pridigah in govorih. Ko je bila stiska najvecja, je škof ver­nikom venomer govoril o zaupanju v božjo Previdnost in Marijino varstvo. V tedanji sti­ski slovenskega naroda ga je posvetil Njene­mu brezmadežnemu Srcu. Sam je tedaj vodil spokorno procesijo, trpeci narod je pa stopal za njim. Na prigovarjanje in rotenje pred­stavnikov slovenskih demokratskih strank je leta 1945 odšel z demokratskimi Slovenci v emigracijo, da bi v svobodnem svetu kot naj­višja slovenska cerkvena avtoriteta podprl borbo za resnicno osvoboditev slovenskega naroda, obenem pa družil po svetu razkrop­ljene slovenske naseljence. Svoje sovraštvo do škofa Rožmana so komunisti pokazali s procesom, od 20. do 27. avgusta 1956, na katerem so ga sramotili in koncno obsodili na 18 let jece. Begunska leta je škof preživel v Avstriji, odkoder je odpotoval preko Švice v Severno Ameriko, kjer je živel pri prijatelju Monsignoru Omanu v Clevelandu. V emi­ graciji je škof dr. Rožman ostal to, kar je bil doma: nadvse skrbni dušni pastir slovenskim vernikom. Obiskoval jih je po Severni Ameri­ki, Kanadi, bil pri njih v Cilu in trikrat na dalj­ših obiskih v Argentini. Vsemogocni je svoje­ga zvestega in neustrašnega borca poklical k sebi 16. novembra leta 1959. (Svobodna Slovenija, št. 46 - November 1959) “Škof Rožman je bil slovenski narodni zgradbi, tisti doma in tej v tujini, mocan steber opornik. Škofov veliki duh bo vse Slovence še naprej vo­dil, njegov nauk in zgled bo pa vsem kažipot” – dr. Julij Savelli, direktor Slovenskega pevskega zbora Gallus “ “Doba škofa Rožmana je bila predvsem doba velikega trpljenja, ne samo vsega naroda, pac pa tudi njegovega, saj je moral skozi vse oblike trpljenja in ponižanja. Toda ravno iz tega trplje­nja vodi pot v odrešenje. Bil je med nami ved­no poln optimizma in glasnik ljubezni ter dob­rote, zlasti pa popolne edinosti in povezanosti. Zato je podpiral vse, kar je služilo temu cilju. Slovenska kulturna akcija ga je štela med svoje mecene in bil je med prvimi, ki so njen nastop pozdravili. Pozneje pa je pozorno spremljal in bodril k vztrajnosti in pogumu. Sam je bil med najbolj plodovitimi javnimi in kulturnimi delav­ci in kdor se je nanj obrnil za pomoc ali sode­lovanje pri listih, revijah in zbornikih, je v njem takoj naletel na najiskrenejšega prijatelja ter svetovalca. Slovenska kultura je z njim izgubila velikega graditelja in podpornika. “ – Ruda Jurcec | Slovenska Kulturna Akcija “ “Ko se je zgodilo, da je, kot nad vse druge slo­vanske narode, tudi na Slovence z vso težo padel križ brez Kristusa, je škof Rožman bil trdno odlocen, da ostane in gre na grmado, ki mu jo je pripravila komunisticna fronta. Škof ni bežal pred nikomur. Ni bilo osebne žrtve, ki bi se je on bal. Drugi so bili, ki so se bali zanj. Zdel se jim je predragocen. Zlasti celov­ški škof je povzrocil, da je dr. Rožman v po­nižni ubogljivosti tiste usodne dni v prevratu prišel v Celovec, še od tam se je hotel vrniti, pa se ni vec mogel. Kot poprej vse druge, je sprejel tudi križ begunstva in uporabil to po­sebno priložnost in cas, da je iz svobode delal za svojo škofijo in za svojo, po vsem svetu raz­tepeno credo. Tako smo Slovenci v škofu Rož­manu imeli v stoletju begunstva in nasilnega preseljevanja narodov najvecjega misijonarja med begunci. On nam je bil in je ostal v vsej polnosti besede najvecji dar božji.” – Dr. Miha Krek predsednik Narodnega Odbora za Slovenijo “Svoje življenje je škof Rožman kot pastir Cerkve popolnoma posvetil Kristusu. V njem je crpal moc za vsakdanje darovanje in življenje ter mu postal podoben tudi v njegovem trplje­ nju. Vreden je naše hvaležnosti za njegov zgled pokoncnega cloveka, Bogu vdanega kristjana in zvestega delavca v Gospodovem vinogradu.“ – Dr. Anton Stres | ljubljanski škof. “ “Vedeti moramo nekaj, kar vcasih tudi v me­dijih ni prav predstavljeno. Škof Rožman je bil škof 30 let in vsi ga predvsem poznajo po dogodkih iz casa druge svetovne vojne, ko je zaradi svojega protikomunisticnega stališca in svojih nastopov, ko je branil vse žrtve in pos­redoval za razlicne ljudi v casu druge svetovne vojne, morda bil v povojnem ideološkem od­ boju v zgodovinopisju napacno predstavljen. Vendar se je škof tudi pred vojno v casu, ko je katoliška Cerkev imela razlicne velike priredi­tve, izkazal kot velik pastoralni delavec. V po­vojnem obdobju, ko je bil tudi sam begunec med begunci pa je naredil zelo veliko za naše izseljence po svetu, da so ohranili zvestobo Bogu in tudi zvestobo domovini. Moram reci, da v zadnjem casu vendarle mediji skušajo preseci tisto ozko vojno obdobje in gledanje na škofa Rožmana. Koncno vidijo tudi, kako je bila vecina njegovega življenja izrazito pasto­ralno obarvanega.“ – Msgr.Franci Petric | glavni urednik Družine “ “Stikov škofa Rožmana z okupatorjem in nje­govega delovanja ne moremo razumeti, ce ne upoštevamo vzroka za to. Škof Rožman je dobival nešteto prošenj za intervencije. Lahko recemo, da je interveniral za nekaj tisoc ljudi. Da je škof Rožman bil nasprotnik vsakega nasilja, tako okupatorjevega kot komunistic­nega, je razvidno iz njegovih izjav in njegove­ga delovanja. Škof Rožman je bil potujoci misijonar in škof pravzaprav vseh Slovencev, ki so bili v emi­graciji. Veliko je pisal o tem. Potoval je tako v Argentino, po ZDA, seveda pa tudi v Evropo, kjer je obiskoval Slovence, ki so morali zapu­stiti domovino, saj je iz lastnih izkušenj vedel, kakšne težave imajo.“ - Dr. Tamara Griesser Pecar - zgodovinarka Misli in vizija škofa Rožmana “Ko sem silno težko sprejel crucis pon­dus ob posvecenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – odtod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpola­go za vse žrtve, ki mi jih namerava nalo­žiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nespo­sobnosti in nevrednosti nobene škode. Tedaj sem Bogu daroval tudi sledece: naj umrjem v zanicevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako crno in temno slika in naj osta­ne tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime cisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja vec – samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v du­šah, samo da bi cim vec duš se zvelicalo, samo da bi božja cast rasla in se vecala.” “Cerkev ima v cloveški družbi nalogo, resnice kršcanstva, to je verske in moral-ne, cuvati in uciti, navajati narode, da si uredijo vse življenje in dejanje v skladu s temi resnicami in da tako pridejo do svo­jega nadnaravnega cilja.“ “Cerkev obsoja kot nemoralno vsako nasilno spremembo vladavine, vsako re­volucijo. … Cerkev je napram obliki vla­davine indiferentna, nobene ne smatra za edino pravo … Cerkev uci, da je najviš­ja dolžnost vsake vlade skrbeti za obcno blaginjo. Ob casu revolucije je najvišja dolžnost vlade in državljanov cim prej koncati kaos, zgraditi na razvalinah sta­rega novo državo kot napravo obce bla­ginje … V konfliktu dveh dolžnosti pre­vladuje zmerom višja, važnejša.“ “Nihce ne more biti istocasno katoli­can in komunist. Brezbožnost in vera v S V OB ODNA SL O VENIJ A | 25. MAR CA 2019 S TRAN 3 NOVA KNJIGA | Slavni slovenski pravdarji Boga sta nezdružljivi kot voda in ogenj. nas v domovini ni mogel. VZTRAJAJMO Kdor je komunist, ni vec kristjan … So-TOREJ!” delovanje z brezbožnim komunizmom “Slovenci: ne pozabite idealov, zaradi brez greha ni mogoce.“ katerih ste prišli sem in zaradi katerih “Brezbožni komunizem je v bistvu zlo ste se doma ustavljali rdeci nevarnosti. – moralno zlo –, sodelovanje z njim … Ohranite jih! Ce bi te izgubili, bi bila to v katerikoli reci je prav tako zlo, torej popolna tragika naša in našega naro­moralno prepovedano … V osvobodil-da. Ce se svobodna misel v nas budi, ni fronti imajo komunisti, kakor sami ce se nam zdi, da imamo boljše nacrte, trdijo in kakor je razvidno iz njihovih bi se morali pogovoriti kot zreli ljudje, publikacij, vodilno vlogo. Kdor torej bi morali najti nacin, da se med seboj podpira osvobodilno fronto, podpi-moško in odkrito pogovorimo in nap­ra komunizem … Ker je osvobodilna ravimo dogovor na temeljih, ki so pot­fronta dejansko v rokah komunizma in rebni, ce hocemo ostati takšni, kakršni njegova nosilka med našim narodom, smo prišli v svet.” zato je vsako prostovoljno sodelovanje “ To vas prosim in želim: povežite se z osvobodilno fronto bodisi z gmotnim med seboj! Držite enotnost in edinost, ali moralnim podpiranjem bodisi s prik-v kateri smo mocni in lahko kaj dose­rivanjem in simpatiziranjem kot sodelo-žemo. Ce smo med seboj edini in ce vanje z moralnim zlom pod grehom … gremo za istim ciljem, ce ni nobenega prepovedano.“ razdora med nami, potem bomo kljub “Brezbožni komunizem je pognal temu, da nas je tukaj malo, dosegli, da ljudstvo v pogin, ene v smrt, druge v se bo naš glas dalec slišal.” revšcino. Iz teh grobov življenje vec ne “Prišli smo v druge dežele, z drugimi bo vzklilo: ne iz tistih, ki jih je roka ko-navadami, z drugo zgodovino, z delo­munistov direktno odprla, ne iz onih, ma drugacno kulturo. Mnogo se nam ki jih je indirektno izkopala. Da, tudi zdi vcasih nerazumljivo. Ne razumemo oni grobovi tam v drugem kotu – koliko jezika, ki ga govore okoli nas. Prines­jih je – so delo komunisticne OF, zaradi li pa smo nekaj s seboj: ne milijonov, njenega za narod pogubnega nastopa-prinesli smo našo slovensko poštenost, nja so se bili odprli in vzeli vase toliko pridnost in delavnost. Darujte to našo mocnih mladih življenj, koliko idealnih, slovensko pridnost, poštenost in delav­najboljših ljudi našega naroda je v gro-nost veliki Argentini, ki vam je tako ši­bovih širne naše zemlje, ljudi, ki bi jih rokogrudno odprla vrata v svobodo, vas narod v sedanjosti in bodocnosti brid-tako gostoljubno sprejela in dala, vam ko potreboval, a ne bo jih vec. … “ beguncem nov dom.” “V toku 14 stoletij naše ljudstvo ni “ Imamo še en zaklad: našo slovensko doživelo nicesar hujšega. In kaj zlega pesem. Cuvajmo, gojimo in ohranimo bo sledilo. Nikjer na svetu nimamo ta naš veliki zaklad. V novi domovini opore. Le Bog je naša opora, vanj pola-sprejmite vse, kar je dobrega in mno­gamo svoje upe … “ go tega boste našli in boste tako pos­ “Mnogo nedolžne slovenske krvi je tali še bolj ocišceni in izklesani, modri bilo prelite od crnih, rjavih in rdecih in izurjeni. - Za tiste pa, ki so povzrocili, sovražnikov — srca se nam krcijo, ko da smo morali oditi po svetu, za vse, ki se je spominjamo — a na to kri se opi-so nas preganjali, za vse, ki so pozabili ra naše najtrdnejše upanje. Ta kri bo na svojega Boga, prosimo, da najdejo našemu narodu v vstajenje, ne v smrt, pot resnice. Jaz sam nisem noben vecer v osvobojenje, ne v suženjstvo, v zaslu-pozabil dati blagoslov tudi vsem svojim ženje, ne v kazen — v koncno odreše-sovražnikom v domovini, ce imamo mi nje. To je naša trdna vera, ki jo izreka-resnico in nas ona dviga , potem naj ta mo ob slovesnem spominu na one, ki odpre pot tudi tistim, ki so v zmoti.” so morali preliti svojo kri, da nam zasi-“Koncno odkrito izpricujem, da sem je boljša in lepša svoboda.” videl v brezbožnem komunizmu, po­ “Vztrajajmo na svoji poti, po kateri polnoma v smislu enciklike ‚Divini smo hodili v letih groze in gorja in ki jo Redemptoris’ najvecjo nevarnost za zdaj ves demokraticni svet priznava za kršcanstvo in za kršcansko življenje pravilno. Ta pot nas je vedla iz domovi-mojega naroda, nevarnost za casno in ne v begunstvo. Odlocili smo se zanjo, vecno sreco, kakor doslej v tisoctris­da rešimo sebi in zanamcem SVOBODO toletni zgodovini naroda ni nikdar IN VERO. Po vecini so begunci že naš-poprej obstajala. Zato sem smatral za li novo domovino — upamo, da samo svojo nadpastirsko dolžnost, da ver­zacasno — in zdaj velja, da si v tujem nike o resnosti te nevarnosti poucim, okolju ohranimo to, kar smo z begom jih po poglobitvi verskega življenja in hoteli rešiti in ohraniti. Naša tragika bi dejanskem navajanju k vrednemu in bila popolna in dokoncna, ce bi v tujini pogostemu prejemanju presvete Evha­izgubili to dvoje: svobodo in vero. Hudic ristije, po ponovnem in skupnem obha­bi užival demonsko zmagoslavje, ko bi janju ljudskih pobožnosti prvih petkov nas v tujini vklenil v svojo sužnost, ko in prvih sobot, posvetitvi brezmadež­ nemu Srcu Marijinemu, po petmesec­ ni intenzivni pripravi in organiziranju Katoliške akcije – duhovno utrdim za grozeco težko versko in zvestobno pre­izkušnjo v vedno bolj verjetno priha­jajoci komunisticni revoluciji. To svojo dolžnost sem vršil kljub nevarnosti, da se je od komunisticne strani marsika­tero moje delo napacno tolmacilo kot sodelovanje z okupatorjem. Ce sedaj pred Bogom vse prav premislim, mo­ rem priti samo do enega in edinega zakljucka: Tudi v drugo bi vse to vec ali manj enako storil.To je moj ‚zlocin’ za­radi katerega sem bil obsojen …“ Odvetniška zbornica Slovenije letos praznuje 150 let svojega obstoja in ob tej priložnosti je izšla razkošna in slavnostno zasnovana knjiga “SLAVNI SLOVENSKI PRAVDARJI”, ki s portreti natancno osvetljuje poklic odvetnika in nje­gove najvidnejše slovenske predstavnike iz preteklosti. Že hiter pregled desetih najbolj znanih slovenskih odvetnikov z njihovimi ži­vljenjepisi pokaže, da so med njimi osebnosti, ki so neizbrisno zaznamovale (pol)preteklo slovensko zgodovino, saj sem spadajo pesnik France Prešeren, pisatelj Ivan Tavcar, publicist in hribolazec Henrik Tuma, prvi slovenski fil­mar Karol Grossman, (humoristicni) pisatelj Fran Milcinski in ekstravagantna odvetnica Ljuba Prenner. A to je šele uvod v ta pregled, ki nam v nadaljevanju postreže s portreti 98 odvetnikov, ki so (v veliki vecini) v zadnjih dvesto letih zaznamovali družbeno življenje na slovenskih tleh ter poklicu pravdarja do­dajali nova izkustva in cloveške dimenzije. Za dodatek te enciklopedicne in za odvetni­ško stroko nadvse pomembne knjige so na njenem koncu navedeni vsi predsedniki Od­ vetniške zbornice Slovenije, ter vsi odvetniki v zbornici od leta 1918. Med temi odvetniki sta predstavljena v tej knjigi tudi dva izseljenska Slovenca, ki sta se nastanila v Argentini pred 70 leti: Franc Bajlec in Alojzij Voršic. Skupnega imata veliko. Poleg poklica, politicne usmerjenosti in izgnanstva v Argentino, sta se tudi obe družini poveza­ li: hcerka prvega – Mirjana – se je porocila s sinom drugega – Vladimirjem Jurijem. Poglej­mo kratek izpisek iz novo objavljene knjige: FRANC BAJLEC (1902-1991) Franc Bajlec se je rodil 17. marca 1902 v eni najstarejših in najslikovitejših prekmurskih vasi, Bogojini. Tamkajšnji župnik Ivan Baša, narodni buditelj, pisatelj, urednik in prevaja­ lec je prepoznal sposobnosti mladega Bajleca in ga po koncani osnovni šoli napotil v salezi­janski zavod v Veržeju, kjer je opravil prva dva razreda gimnazije. Med prvo svetovno vojno, leta 1917, pa se je podal v Šentvid nad Lju­ bljano, v zavod sv. Stanislava. Po vojni se je vrnil v domace kraje in leta 1923 maturiral na državni klasicni gimnaziji v Mariboru. Odlocil se je za študij arhitekture pri Jožetu Plecniku, a mu gmotno stanje ni dopušcalo, da bi na­bavil vse potrebne pripomocke. Prepisal se je na pravo, študiral v Ljubljani in Zagrebu, še vedno pa je vzdrževal stike s Plecnikom in nekdanjimi študijskimi kolegi. Bajlec sicer ni postal arhitekt, njegova zveza s Plecnikom pa je imela prav poseben pomen. Kot eden od mladih, ki so se zbirali okrog žu­pnika Baše, je vedel, da ta že dolgo razmišlja o gradnji vecje cerkve. Kot Plecnikov znanec pa je dobil priložnost, da ju poveže. Ko je ve­liki mojster obiskal Bogojino, so se mu kraj in njegovi prebivalci tako prikupili, da je izdelal nacrte za novo cerkev. V nekaj letih je nastala prav posebna umetnina. K slikovitosti njene notranjosti pa je prispeval tudi Bajlec, ki je narisal skice za okraske lesenega stropa. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v jugoslovansko vojsko, zajeli so ga Nemci in ga odpeljali v Nemcijo kot vojnega ujetnika. Ko je bil izpušcen se je preselil v Ljubljano, kjer je bila prva seja Narodnega odbora za Slovenijo, ki so ga oktobra 1944 ustanovile katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS), li­beralna Jugoslovanska narodna stranka in Socialisticna stranka. Med clani odbora, ki so zastopale vrste SLS, je bil tudi Franc Bajlec. Tretjega maja 1945 se je udeležil seje zaca­snega slovenskega parlamenta, na kateri je bila razglašena prva slovenska država kot del federativne kraljevine Jugoslavije. Predviden je bil tudi za clana slovenske vlade, v kateri naj bi prevzel resor za notranje zadeve. Manj kot teden dni zatem se je v Evropi uradno koncala druga svetovna vojna, v Ljubljano pa je skupaj s partizansko vojsko prispela druga vlada – Narodna vlada Slovenije. Tako kot mnogi slovenski protikomunisticno usmerjeni politiki se je tudi Bajlec z družino umaknil na Koroško. Od tam je odšel v Rim, kjer je ostal eno leto. Potem je do odhoda v Argentino prebival v begunskem taborišcu Trani. Leta 1948 se je naselil v Buenos Airesu; tam je bil nekaj let zaposlen na ministrstvu za javna dela, pozneje pa je ustanovil manjše družinsko podjetje za izdelavo rokavic, da je lahko omogocil študij vsem štirim otrokom. V emigraciji je ostal zvest idejam SLS in bil njen zaupnik in svetovalec. Samostojne Slovenije ni docakal – umrl je 2. julija 1991 v Buenos Airesu. ALOJZIJ VORŠIC (1888-1973) Alojzij Voršic se je rodil 16. junija 1888 v Bra­tonecicah v Prlekiji v kmecki družini. Gimna­zijo je obiskoval v Mariboru in Ljubljani, pra­vo pa je študiral v Gradcu in Pragi. Med prvo svetovno vojno je moral študij prekiniti, ker je bil vpoklican k vojakom. Ko je leta 1917 dobil dopust, se je porocil s Cehinjo Libuše Fantu­lovo; imela sta štiri otroke: Bogdano, Milivo­ja, Dragomirja in Vladimirja Jurija. Po vojni je leta 1920 na praški univerzi doktoriral, potem pa se je z družino preselil v Maribor. Nekaj let pozneje se je preselil v Celje; najprej je delal na sodišcu, leta 1930 pa je odprl lastno od­vetniško pisarno. Politicno je bil delaven v okviru Slovenske ljudske stranke (SLS). Leta 1924 je bil izvo­ljen v celjski mestni svet. Marca 1939, ko se je dotedanji celjski župan Alojzij Mihelcic odpovedal funkciji, ga je nadomestil Voršic. V obdobju njegovega županovanja je bil izde­lan mestni urbanisticni nacrt, izvedena je bila regulacija Savinje in posodobljen je bil javni prevoz. Ob delu v mestnem svetu je bil Voršic med drugim še podpredsednik mestne hra­nilnice, predsednik orlovske podzveze v Celju in clan razlicnih kulturnih organizacij. Potem pa je prišla druga svetovna vojna in nemška zasedba Celja. Bolan in v spremstvu policije je Voršic moral predati kljuce župan­ske pisarne in njeno dokumentacijo okupacij­skim oblastem. Kot odkrit nasprotnik nacizma je bil na “crni listi” hitlerjancev, zato mu je bilo takoj odvzeto vse premoženje. Uspelo mu je z družino pobegniti v Ljubljano. Leta 1945 se je z družino umaknil na Koroško, tu pa so ga aretirali Britanci. Spušcen je bil šele leta 1947. Skupaj z ženo, hcerko Bogdano z možem in sinom Vladimirjem Jurijem mu je uspelo oditi v Argentino. Naselil se je v Buenos Airesu, do­bil službo v podjetju INCA SA, ki jo je opravljal vse do upokojitve. Umrl je 25. avgusta 1973. Sorodniki v Prlekiji dalj casa niso bili sezna­njeni z njegovo usodo. Šele po letu 1950 so prejeli prvo pismo iz Argentine. Slovenska jav­nost pa je Alojzija Voršica in njegove potomce ponovno spoznala v zadnjem casu – njegov vnuk, Vladimir Jurij (Jorge) Voršic, je namrec porocen z necakinjo papeža Franciska, Mario Ines, rojeno Narvaja. Pripravil Jože Jan S TRAN 4 25. MAR CA 2019 | S V OBODNA SL O VENIJ A KOLEDAR 30. marca ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 31. marca ob 10:30 Obcni zbor društva Slovenska vas 6. aprila ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 13. aprila ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 13. aprila ob 20.30 Velikotedenski muzikal “Kerigma” v Slomškovem domu 14. aprila | Cvetna nedelja 14. aprila ob 18:00 Velikotedenski muzikal “Kerigma” v Slomškovem domu 18. aprila | Veliki cetrtek 19. aprila | Veliki petek 20. aprila | Velika sobota 20. aprila | Velika noc 5. maja Obletnica doma – Carapachay 19. maja Obletnica doma – San Martin 26. maja Žegnanje v cerkvi Marije Pomagaj OSEBNE NOVICE ROJSTVA 16. februarja je bil rojen Joaquín Wilken, njegova starša sta Lucía Ameghino in Miha Wilken Komar. 19. februarja je bil v Mendozi rojen Valentín José Šmon, njegova mamica je Karina Marušic, ocka pa Agustín Šmon. Cestitamo! SMRTI V Ramos Mejii je 16. marca umrl g. Janez Bitenc, star 90 let. V San Justu je 5. marca umrla gospa Matilda Mustar roj. Trpin, stara 93 let. Umrl je Franci Gorše, star 56 let. V Ljubljani je umrla ga. Tinka Fink roj. Kovac (94). Naj pocivajo v miru! OKTET JURIJ DALMATIN V ARGENTINI Oktet Jurija Dalmatina iz Boštanja, je od 20. februarja do 9. marca 2019 gostoval pri Slo­ venkah in Slovencih v Argentini. Po naporni vožnji z letalom iz Zagreba pre­ko Londona v Buenos Aires smo po dveh urah in pol cakanja na letališcu koncno prišli do izhoda, kjer nas je pricakal rojak Franci Novak, ki nas je s kombijem odpeljal do na­šega hotela. Pricakale so nas tudi okrog 20°C višje temperature. Prvi nastop smo imeli na univerzi UCEMA, kjer je prorektor univerze Slovenec Toni Ma­rin. V soboto zvecer smo imeli nastop na pri­reditvi Pust po ta Starem v Carapachayu, ki je del Buenos Airesa. Navdušeni smo bili nad njihovim znanjem slovenskega jezika in pet­jem slovenskih pesmi. Igrali sta dve slovenski skupini: KM 43 in Baires Polka. Naslednji dan, v nedeljo, smo peli v Slom­škovem domu v Ramos Mejia pri maši in po njej imeli koncert. Sledilo je prijetno druže­nje ob slovenskih in argentinskih dobrotah. V ponedeljek smo se odpravili v okrožje Entre Rios. Prvi koncert je bil v cerkvi v San Benitu. V torek smo imeli skupni koncert z odlicnim mešanim pevskim zborom Carmina Gaudi, ki deluje v okviru katoliške univerze v Paranaju, v sredo pa smo imeli koncert cerkvi v mestu Hasenkamp. Bili smo tudi na obisku pri županu v Cerritu in na obisku pri ministrici za kulturo v Paranaju. Tudi na obi­skih smo vedno ponosno predstavili kakšno slovensko pesem. Vse koncerte je organizira­lo društvo Slovenski duh v okviru praznova­nja 140. obletnice prihoda prvih Slovencev v Argentino. V cetrtek, pozno zvecer, smo prileteli v Men­dozo. Domacini pravijo, da je Mendoza dežela vina, sonca in hribov. Res je tako. Imeli pa smo sreco, da smo ta kraj obiskali v casu pred Ven­dimio (trgatvijo), ko je v mestu še posebej ži­vahno. V petek smo si ogledali nekaj naravnih znamenitosti, vsi smo bili prvic v Andih. Slikali smo se z Aconcaguo, obiskali Inkovski most in na skoraj 4000 metrih naredili nekaj korakov po Cilu. V soboto dopoldne smo si ogledali vinsko klet in vinograd Catena Zapata, kjer Oglaševanje v Svobodni Sloveniji pridelujejo najznamenitejša argentinska vina, ki smo jih imeli priložnost tudi degustirati. Zvecer pa smo imeli v Slovenskem domu še zadnji koncert, kjer sta nastopala tudi Men­doški slovenski oktet in zbor. Obcinstvo je bilo navdušeno, marsikdo pa je ob slovenski pesmi potocil tudi kakšno solzo. V nedeljo smo peli še pri maši. V ponedeljek zvecer smo bili prica tudi poroki, kjer smo nazdravili in praznovali z ženinom in nevesto, ki sta oba Slovenca, ter s skoraj 400 svati. Poroko smo popestrili tudi z našim petjem. Zadnjih nekaj dni smo preživeli ob velicastnih slapovih Iguazu, ki smo si jih ogledali tako z brazilske kot tudi argentinske strani. Pred od­hodom domov smo zapeli še Slovencu ob 60. rojstnemu dnevu in se razvajali ob tradicional­nem argentinskem kosilu z jedjo Asado. Vsepovsod nas je pricakalo cudovito, nav­dušeno in hvaležno obcinstvo, ki nas je tudi nagradilo s stojecimi ovacijami. Zelo smo hvaležni za te cudovite izkušnje, ki pa ne bi bile mogoce brez cudovitih in prijaznih ro­jakov, ki so nas velikodušno sprejeli, odprli vrata v svoje domove in nas kar malce razva­jali. Res hvala vsakemu posamezniku, še po­sebej pa Obcini Sevnica, Krajevni skupnosti Boštanj in Izseljenskemu društvu Slovenija v Svetu ter Uradu Republike Slovenije v za­mejstvu in po svetu. Pohvalno je, da kljub oddaljenosti, naši ro­jaki, tako lepo ohranjajo slovensko besedo, pesem in obicaje in verjamemo, da jim bo to uspevalo tudi v prihodnje. Oktet Jurij Dalmatin Cenik za spletno in tiskano izdajo casopisa Veljavnost feb / jul 2019 Oglasi, objavljeni na zadnji strani tiskane izdaje in v desnem stolpcu spletne a. Prireditve in dogodki društev slovenske skupnosti, tedensko $ 1.000.- b. Osebni in trgovski oglasi, tedensko $ 1.500.- c. Mali oglasi, letno $ 2.500.­ d. Velikonocna in božicna vošcila manjša $ 1.500.- // vecja $ 3.000.- (za sponzorje brezplacno / bonificado para los sponsors) Program sponzorjev Logotipi s povezavo na lastno spletno stran, objavljeni v spodnjem pasu spletne in tiskane izdaje A . Vecji logotip, letno $ 25.000.­ B . Manjši logotip, letno $ 15.000.- Letna narocnina 2019: $ 2.500.­ Bancna nakazila: Banco Santander Río Cta Cte en Pesos 052 - 000110732 CBU 0720052620000001107322 Alias: Bled.Triglav.Zmaj CUIT: 30-53331351-1 Titular: Asociación Civil Eslovenia Unida S V OBODNO S L O VENIJO S OFINANCIRA URAD VLADE R S Z A SL O VENCE V Z AMEJS TVU IN PO S VETU . | Glasilo Slovencev v Argentini Uredniški odbor SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE Ustanovitelj Miloš Stare Mariana Poznic, Cecilija Urbancic, Lucijana Hribar, Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Sonja Tomazin, Jože Jan, Jože Lenarcic, Miloš Mavric, email svobodna.ba@gmail.com Predsednik Jure Komar Marko Vombergar in Tomaž Žužek. www.svobodnaslovenija.com.ar