Slovenski Pravnik.
Leto XXI.    V Ljubljani, 15. decembra 1905.   Štev. 10. do 12.
Pomen
pred dovolitvijo izvršbe potrebnih za-slišeb zavezanca ter poizvedeb.
Spisal sodni pristav dr. Metod Dolenc.
Za pravdno postopanje v najširšem pomenu besede velja načelo, da je o vsaki odločitvi obe pravdni stranki zaslišati.^) Pojem zaslišbe je bil seveda v različnih časih in prilikah različen; civilnopravdni red uveljavlja načelo, da bodi vsakemu upravičenemu udeležencu dana možnost, svoje pravno stališče pred sodiščem zastopati, in sicer tako, da se stranko v resnici pokliče k sodišču in zasliši, ali pa, da se ji izjava nasprotne stranke pravilno dostavi s pozivom, naj se o izjavi izrazi, — ne glede na to, ali se stranka potem te pravice posluži ali ne. Na ta način dobimo z ozirom na čas zaslišbe ali poprednjo (anticipativno) ali poslejšnjo (postcipativno), a z ozirom na obliko zaslišbe ustmeno ali pismeno zaslišbo. Po našem pravu pa sta možni poprednja in poslejšnja zaslišba kumulirani na ta način, da je tudi tam, kjer ste bili pred odločitvijo obe stranki zaslišani, še vedno možna poslejšnja zaslišba v obliki pravnih sredstev.-)
Primerjaje postopanje v svrho dosege razsodbe s postopanjem v svrho dosege izvršbe vidimo, da je zbiranje pravnega gradiva, na podlagi katerega naj se izda sodna odločba, veliko enostavnejše pri postopanju v svrho dosege izvršbe, nego li pri postopanju v svrho dosege razsodbe; izvršbe se pač dovoljujejo
') Primeri pregovore: »Da se resnica prav spozna, treba čuti oba zvona«. — »Eines Mannes Rede, keines Mannes Rede; man muss sie horen alle Beede«, — »Bisogna sentir tutte le due campagne«.
Glej osobito Pollak, System  des Oest. Civilprocessrechtes 1., str. 400-404.
18
262 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
in opravljajo na podlagi že v pravdnem postopanju razmotriva-nega in osredotočenega gradiva. Sicer veljajo tudi za to postopanje splošne določbe civilnopravdnega reda (§ 78)') ter ima sodišče dolžnost, gradivo zbrati, kjer gre za pravna ali izkustvena načela, ali pa kjer gre za dejstva, katera je uradoma upoštevati (na pr. pri §-ih 39, t. 2, 3—5, 8; 140, 275, 253, 262 itd.) Izven teh mej pa zadene dolžnost dokaza in zbiranja gradiva za vse v predlogu uveljavljane okolnosti onega, ki predlog stavi (§ 55, odst. 2).^)
Ker pa izvršilno postopanje, čeprav služi koristim posameznikov, prošinja oficijalna maksima, zato določa § 55, odst. 2, da sme sodišče v vsakem slučaju — razen enega samega, ki bo precej omenjen — zaslišati eno ali obe stranki o predlogu, da poizve in ugotovi vsa za odločitev potrebna dejstva, da sme tudi druge udeležence zaslišati, da sme stranki pozvati, naj priskrbita potrebne listine in druge dokaze, slednjič, da si sme vsa potrebna pojasnila uradoma brez posredovanja strank pridobiti. V §-u 55 je torej dovoljena poprednja zaslišba pred vsako odločbo sodišča, toda z izjemo, da pred sklepanjem o dovolitvi izvršbe same predhodna zaslišba zavezanca ni dopustna, marveč zavezancu ne preostaja druzega, nego da svoje pravno stališče zastopa šele po dovolitvi izvršbe pred višjim sodiščem. Vzrok, da je izvršilni red takšno zaslišbo zavezanca pred dovolilom izvršbe izključil, je ta, da se zavezancu ni smelo dati prilike, da bi nameravano izvršbo, še predno izve za prvi izvršbeni korak zahtevajočega upnika, morebiti samovoljno otežil, ali celo onemogočil.'')
Pri prvem koraku izvršbenega postopanja se tedaj ne vpraša po dokazu, ali je zavezanec dolžnostim, naloženim v izvršilnem naslovu, zadostil ali ne, marveč sodišču naj že zadošča trditev zahtevajočega upnika sama. To izhaja povsem jasno iz tega, da § 35 zavrača zavezancev ugovor, češ da je zahtevku, izraženemu v izvršilnem naslovu, ugodil, na pot civilne pravde.
') §-i brez nadaljne označbe so iz izvršilnega reda.
2) Glej Pollak, 1. c, str. 415, 416; Walker, System der Executions-ordnung, str. 34, 35.
") Glej vladne motive k izvršilnemu redu, materijalije I., str. 164; Czoernig, Vorlesungen, str. 56; Schuster, Civilprocessrecht str. 623.
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 263
Z ozirom na ta »modus procedendi« v izvršilnem redu pa je bilo seveda treba poostriti zahteve glede temelja, na kojem sloni izvršilno postopanje, to je glede izvršilnega naslova; to se je storilo v zaščito zavezančevih interesov tako, da se je predpisala izvršilnemu naslovu taka določna vsebina abstraktnega povelja o dajatvi, storitvi, dopustu ali opustu, kakor je povelje izvršiti, in pa tako verodostojna oblika, da sodišče spričo nje ne sme več dvomiti o pravilnosti zahtevka, ki naj se izvrši.')
Zato ustanavlja izvršilni red v določbah glede izvršilnih naslovov, da morajo biti javne, ali vsaj javno poverjene listine z določeno slovesno obliko tako, da se njih obstoj ne da na nikak drugačen način dokazati, kakor baš s tako listino.
Vsebino tega abstraktnega povelja precizuje § 7 tako, da se sme izvršba dovoliti le tedaj, kadar je iz izvršilnega naslova doznati: a) oseba upravičenca, b) oseba zavezanca, c) predmet, način, obseg, čas dolžne dajatve ali storitve, oziroma opusta.
Predno ne zapade terjatev v plačilo in predno ne preteče v izvršilnem naslovu podani rok, se izvršba ne sme dovoliti. Zatorej določa § 7 v 2. odst. med-drugim: »Kadar je v izvršilnem naslovu izvršljivost zahteve navezana na nastop dejstva, ki je mora dokazati upravičenec, zlasti na popredno dajatev ali storitev upravičenčevo, tedaj je nastop dejstev, ki so potemtakem merodajna za dospelost ali izvršljivost, dokazati z javnimi ali javno poverjenimi listinami.
Tu je pred vsem poudarjati, da zakonodavec, drugače kakor v nemškem civilnopravdnem redu, v slučajih §-a 7 ni pričakoval od zaslišbe zavezanca nikakega haska za tek izvršbe, ter je zato tudi ni zaukazal.^) Ako sodnik ne more »prima facie« iz predloženih dokazov izvršbe dovoliti, naj zavrne predlog. Zahtevajočemu upniku pa daje § 10 še vedno priliko izvojevati si raz-
') Glej Pollak, 1. c, str. 26, 27.
^) V nemškem civilnopravdnem redu (od 30. januarja 1877, odnosno 17. maja 1898) je določeno v tem slučaju (§ 726), da morajo biti taka dejstva dokazana z javnimi listinami, pa izvršljivi izdatek razsodbe (§ 724 leg. cit.) sme v tem slučaju podeliti le predsednik (ne sodna pisarna), vendar je dopustno, da se še poprej zasliši zavezanca (§ 730 leg. cit.).
18*
264 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
sodbo, torej javno listino, o obstoju v §-u 7 zahtevanih pogojev izvršbe.
Nadalje moramo po argumentaciji »a contrario« iz besedila §-a 7 sklepati, da nalaga izvršilni red s to določbo zahtevajočemu upniku le takrat dokaz o nastopu dejstva, kadar je v izvršilnem naslovu nastop dejstva izrecno zahtevan, odnosno kadar je tak dokaz po splošnih pravnih pravilih presumovan.
Na tem mestu pa je poudarjati, da izvršilni red nikjer ne brani sodišču zaslišati pred dovolitvijo izvršbe predlagatelja samega; to je vsekakor potrebno, kadar je predlog tak, da ga sodnik ne more rešiti brez natančnejših pojasnil. Pripomniti pa je, da sme biti zahtevajoči upnik tudi pri zaslišbah zavezanca navzočen, da pa pri tem ne sme priti do razprave, kjer tega zakon izrecno ne dopušča.
Toda tudi izjemno načelo §-a 3, da pred dovolitvijo izvršbe ni dopustno zaslišati zavezanca, ni ostalo brez izjeme. Značaj nekaterih slučajev izvršbe je dal zakonodavcu povod, da je navzlic gori navedenim tehtnim pomislekom dopustil, da celo ukazal, da naj se pred dovolitvijo v zakonu izrecno navedenih izvršeb zavezanec popredno zasliši, ali pa da naj se vrše drugačne predhodne poizvedbe. Da so ti slučaji le izjeme od pravila, katere se smejo le utesnjevaje, torej samo tam, kjer jih zakon dopušča, uporabljati, razvidno je tembolj, ker je zakonodavec čutil potrebo, to v §-u 55, odst. 2, vnovič poudariti, da ne bi nastal kak dvom.')
A. Zaslišba zavezanca pred dovolitvijo izvršbe.
Le-ta se mora po nekodi vsakokrat odrediti, drugodi pa je odreditev odvisna od nastopa, oziroma nenastopa gotovih okolnosti.
a) Vsakokratna.
1.) Slučaj §-a 11, odst. 2: Izvršba zoper posameznega, osebno zavezanega družabnika na podlagi izvršilnega naslova zoper javno trgovinsko ali komanditno družbo, ali pa narobe:
') Besede »Ausgenommen den Antrag auf Bewilligung der Execution« je interpolovala še le skupna konferenca v vladno predlogo; materijalije, II., str. 692.
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 265
') Glej Neumann, Commentar zur E. O. str. 73; Walker, 1. c, str. 13. Glej nasprotujoče si odločbe vrhovnega sodišča v Manzovi izdaji trgovskega zakonika pri členu 112; razsodba priobčena v reperto-riju izrekov št. 108 rešuje vprašanje zanikalno, češ, ako ni bil zavezanec v plačilo obsojen, ampak firma, potem za izvršbo na zavezančevo premoženje ni podstave, ki je po §-u 298 o. s. r. za začetek izvršbe potrebna. Ta nazor, imenovan »korealitetna teorija«, sta osobito izpodbijala dr.Wach v Gerichtshalle 1888, št. 32—34, in dr. Ofner v Gerichtshalle 1887, št. 51, tako da se je za novi izvršilni red recipirala »identitetna teorija«. Glej Kerschbaum, Bemerkungen etc, Gerichtshalle 1896, št. 3.
izvršba zoper trgovinsko družbo na podlagi izvršilnega naslova zoper posameznega osebno zavezanega družabnika, potem ko je prenehal biti družabnik.
Splošno pravilo §-a 9, da bodi prehod izvršilnega zahtevka ali izvršljive obveze, bodisi pri zahtevajočem upniku, bodisi pri zavezancu — v slučaju, ko izvršbo vodi upravičenec, ki je različen od v izvršilnem naslovu označenega, ali ko gre izvršba zoper zavezanca, ki je od v izvršilnem naslovu označenega različen — izkazan z javnimi ali javno poverjenimi listinami, je izvršilni red z ozirom na določbe členov 84 in 112 trg. zak. izjemoma nekoliko razveljavil ter dopušča neposredno izvršbo v premoženje posameznega družabnika pri izvršilnem naslovu zoper trgovinsko ali komanditno družbo, ako se dokaže s predloženim izpiskom iz trgovinskega registra, da je zavezanec tisti čas še osebno zavezan družabnik.
Vprašanje, ali je treba, da je zavezanec za zastopstvo trgovinske družbe upravičen, ni merodajno; kajti iz člena 113 trg. zak. sledi, da celo oni družabnik, ki vstopi v že obstoječo družbo, jamči tudi za prejšnje obveze družbe, kakor ostali družabniki, in sicer z ozirom na člen 112 trg. zak. za vse obveznosti sploh, celo za one, iz obogatitve in iz deliktov nastale.')
Z ozirom na te stroge določbe trgovskega zakonika je izvršilni red v §-u 11, odst. 1, davno preporno vprašanje,-) da je dopustna izvršba na podstavi izvršilnega, zoper trgovsko družbo podanega naslova v premoženje osebno zavezanega družabnika. Nadalje pa je bilo še vpoštevati 1.) določbo trgovskega zakonika, kako dolgo je zavezan član trgovske družbe za njene obveznosti (člen 147 trg. z.: 5 let, odkar je bil razpust v trgovinskem  registru zaznamovan, ako je dospela obveznost pred
266 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebniti zaslišeb itd.
tem vpisom v plačilo; ako pa po vpisu, 5 let od dospelosti v plačilo naprej), in pa 2.) določbo, da postane družba zavezana po pravnih poslih družabnika, ki je upravičen družbo zastopati, čeprav se pravni posel ni izvršil v imenu družbe, samo če se da iz okolnosti sklepati, da se je izvršil po volji kontrahentov za družbo. Glede na te špecijalne določbe trgovskega prava je bilo vsekakor dopustiti zavezancu iz teh določb izhajajoče ugovore v svrho, da je moči dognati identiteto onega, ki je zavezan (upravičen), z osebo onega, proti komur (od kogar) je bila izvršba naperjena. Ti ugovori se dado najbolje uveljaviti s poprednjo zaslišbo zavezanca. Vladni motivi (materijalije I., str. 472) pravijo, da so pomisleki zoper zaslišbo zavezanca pred dovolitvijo izvršbe izginili na eni strani z ozirom na to, da je ta zaslišba samo za čisto določne dejanske okolnosti odmenjena, na drugi strani pa, ker je kak kvalifikovani dokaz z listinami namesto zaslišbe po naravi stvari izključen, a je pri tem zaslišba vendar še prikladnejše sredstvo, nego pravda.
Premotriti je v glavnem ta dva slučaja:
7.) izvršilni naslov gre zoper družbo, izvršba pa zoper osebno zavezanega družabnika, bodisi po razhodu družbe, bodisi pri nadaljnjem obstoju družbe po izstopu ali izločitvi družabnika;
fi) izvršilni naslov gre v zadevah družbe zoper osebno zavezanega družabnika, izvršba pa zoper družbo.
V prvo navedenih slučajih je zaslišati zavezanca družabnika, v drugem slučaju enega iz med onih družabnikov, ki so kakor upravičeni zastopniki družbe registrirani.
Iz nagibov, zakaj da se je zaslišba odredila, je razvidno, da zakon nima pri teh zaslišbah ničesar drugega v mislih, kakor pojasnitev pravnega razmerja glede materijalnopravne obveznosti napram trgovski družbi ali iz nje. Nikakor ne bi torej smel zavezanec pri teh zaslišbah ugovarjati, na pr., da izvršljiva terjatev ni dospela v plačilo, da je ugasnila, da se je dovolila odložba, ali kaj sličnega; le vprašanje o vzrokih izključitve obveznosti po trgovskem zakoniku in nič druzega je z zaslišbo zavezanca pojasniti.')
') Glej Czoernig, 1. c, str. 15; Furstl, Commentar zur E. O., str. 34; Neumann, 1. c, str. 74; Heller-Trenkvvalder, die ost. Executionsordnung, str. 12; materijalije. I., str. 472; II., str. 645; Commetar zur E. O. v Ger. Halle 1899, str. 358.
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 267
Dopustni so ugovori pri slučajiii a), da je obveznost zastarela, odkar je družabnik izstopil, ali bil izločen iz družbe; a pri slučajih fi), da izvršilni naslov ni bil v stvareh družbe izpo-slovan.
Samo ta dva ugovora navajajo vladni motivi; ako bi bili še drugi ugovori možni, tedaj pač ne bi bilo nobenega vzroka, zakaj bi jih vladni motivi ne bili omenili.
Navajajo pa še tele ugovore:
Po Neumannu, Commentar zur E. O., stran 72, sme zavezanec ugovarjati, da je zahtevajoči upnik odobril pogodbo med družabniki, ki so ostali v družbi, in izstopivšim ali izločenim družabnikom, da zadnji ni več za družbene obveznosti zavezan. Neglede na to, da je ta slučaj skrajno nepraktičen, ker zgolj zavezančeva trditev, da obstoji tako odobrilo, ne bo zadostovala za preprečenje dovolitve izvršbe, kajti po členu 112 trgovskega zakonika se družabnikova obveznost presumuje, — ta ugovor tudi ni stvaren ugovor, ampak le ugovor zoper osebo zahteva-jočega upnika. Ako namreč postavimo, da je zahtevajoči upnik svojo terjatev iz izvršilnega naslova odstopil komu drugemu, ki o tistem odobrilu ničesar ne ve, — ali bo potem tak ugovor še možen? Člen 112 trg. z., odst. 2., ga gotovo izključuje; onda pa pri zaslišbi tudi ne more biti tak, v resnici samo zoper osebo zahtevajočega upnika veljaven ugovor dopusten, marveč naj se uveljavlja samo potom tožbe v zmislu §-a 36 trg. zak.
Furstel, Commentar zur .E. O., str. 43, omenja še ugovor, ako zavezanec trdi, da ni bil družabnik družbe, ter meni, da tako ugovorja lahko pri zaslišbi po §-u 11, t. 2., ali pa tudi lahko s tožbo po §-u 36. Toda tudi ta zavezancev ugovor ne more biti predmet zaslišbe po §-u 11, t. 2.: tu gre namreč le za ta slučaj, da zavezanec, četudi vpisan v trgovski register, istinito ni pripadal družbi, bodisi sploh nikdar ne, bodisi ne tisti čas, ko je bil pravni posel, ki tvori podlago izvršilnemu naslovu, opravljen, in da je bilo to dejansko razmerje zahtevajočemu upniku znano (člen 110, 112, 130, 25 trg. zak.). Teh okolnosti pa se pri poprednji zaslišbi zavezanca sploh ne bi dalo ugotoviti, ter se že s prilo-žitvijo^izpiska trgovskega registra pokaže neopravičnost takega ugovora; zatoraj se je izreči, da je v teh slučajih dopustna samo tožba po §-u 36 trg. zak.
268 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
' Glej Neumann, Commentar zur E. O., str. 72, 73.
Poslovanje sodnikovo pri gori naznačenenem ugovoru za slučaj y.) (zastarelost) je kaj enostavno: na podlagi izpiska iz trgovskega registra bo ugotoviti, ali je zahtevek iz časa, ko je družabnik še pripadal družbi in ali je doba zastarenja od izstopa, izločitve ali razhoda do dne, ko se je izvršba predlagala, že pretekla.
V izvršilnem postopanju za slučaj |i) pa je stvar drugačna-Pogoj za izvršbo zoper družbo je ta, da se izvršilni naslov nanaša na pravni posel, ki ga je opravil osebno zavezani družabnik v stvareh družbe. Treba toraj preskusiti pri zaslišbi zastopnika družbe, ali se ta okolnost priznava. Ako da, potem je izvršbo takoj dovoliti, ako pa ne, tedaj je treba pred vsem premotriti, ali je družabnik, ki je pravni posel opravil, glasom izpiska iz trgovskega registra za časa te oprave osebno zavezan družabnik s pravico zastopanja družbe (člen 115 trg. zak.). Samo kadar je ta predpogoj izpolnjen, treba še nadalje premotriti vprašanje, ali je bil pravni posel opravljen v stvareh trgovske družbe, kar je moči le tako dognati, da je ta okolnost ali v izvršilnem naslovu v tenorju neposredno označena, ali pa, da izhaja brezdvomno vsaj iz razlogov, pridodanih izvršilnemu naslovu. Ako le enega teh pogojev ni, je predlog na izvršbo zavrniti.
Furstlov nazor (Comment, str. 44), češ, nekaka presumpcija je, da veljajo vsi pravni posli osebno zavezanega družabnika, ki je upravičen družbo zastopati, za pravne posle v stvareh trgovske družbe, samo da spadajo ti posli med trgovske posle dotične družbe, — je pač preširoka interpretacija §-a 11 odst. 2., kajti ta določba je vsekakor izjemna, torej jo je utesnevaje uporabljati. Sicer pa je tudi po zmislu izvršilnega reda izključeno, da bi bil zakonodavec hotel prepustiti pred dovolitvijo izvršbe nekako dokazno postopanje, kaj da spada v delokrog dotične družbe na podlagi zaslišanja družbenega zastopnika, ker bi sicer določbo glede pogoja, da je bil izvršilni naslov v stvareh družbe izpos-lovan, gotovo precizoval. To se pa ni zgodilo, torej je pač le gori navedena ožja interpretaciia po zmislu zakona.')
2.) Slučaj §-a 3 0 9, odst. 2. Ta določba je v več ozirih izjemna; gre tu za preodkaz v poteg kake take dajatve dolžnikovega
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 269
dolžnika, ki je zavisna od protidajatve zavezančeve, obstoječe v tem, da mora le-ta kake premične stvari izročiti. Ako namreč zavezanec teh stvari noče izročiti, tedaj tudi zahtevajoči upnik ne more od dolžnikovega dolžnika vdobiti dajatve. Tako postopanje pa meri že nekako na obrezuspešenje izvršbe zahtevajočega upnika. Da pa se pride takemu nepravilnemu početju zavezanca v okom, dovoljuje zakon izjemoma na podlagi »sumarne komisije izvršilnega sodnika« (materijalije, II. str. 57, skupni odsek) uporabo prisilnih sredstev tako, da dopušča izvršbo po zmislu §-ov 346 do 348 v zavezančevo imovino v svrho pridobitve zadevne stvari.^)
Izjemno je tu dvoje: 1.) sumarna kognicija izvršilnega sodnika, 2.) izvršilno sodišče stori samo sklep, ki tvori v nadaljnjem izvršilnem postopanju v svrho izročbe stvari izvršilni naslov (§ 1, točka 1). Pri tako okrajšanem postopanju je bilo treba vsekakor v obrambo zavezančevih interesov ustanoviti posebne varnostne odredbe, in sicer se določa za pogoj take izvršbe, da mora biti zahtevek dolžnikovega dolžnika glede protidajatve ustanovljen ali po razsodbi, ali pa po kaki drugačni dokazni listini, in pa da mora biti zavezanec še pred dovolitvijo zaslišan.
Pri tej zaslišbi zavezanec ne sme ugovarjati, da je terjatev nasproti zahtevajočemu upniku že poravnal, da mu je le-ta dovolil odlog ali kaj sličnega. Takisto ne sme ugovarjati ničesar glede obstoja njegove obveznosti do izročbe zadevne stvari, ako je le-ta podana vsled izvršilnega naslova; osobito v tem oziru ne more ugovarjati, da je iztekla razsodba zoper dolžnikovega dolžnika in ne zoper njega.-) § 309 sicer ne ustanavlja nikakega subjektivnega razširjenja pravomočnosti razsodbe zoper kako, v razsodbi ne navedeno osebo, ker je gotovo, da je »exceptio non adimpleti contractus« tudi v slučaju preodkaza po tj-u 309 dopustna,-)
') V civilnopravdnem redu za nemško državo take določbe ni;,marveč določa § 844, da se sme kak drugačen način vnovčenja dovoliti, osobito prodaja preodkazanega zahtevka. Torej je ustanovljen v našem'pravu | povsem novum, ki bi naj po vladni predlogi še dalje segal,namreč; na J! dovolitev izvršbe tudi za slučaj, da je zavisna dajatev dolžnikovega dolžnika od kake storitve zavezanca; ,skupni odsek' pa je to določbo črtal, češ da bi bila za zavezanca pretrda.
-) Glej Schauer, E. O., opazka druga pri §-u 309.
^) Glej Tilsch, Einfluss der Civilprozessgesetze etc, str. 31, 259.
270 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zasiišeb itd.
toda ker hoče § 309 le dokazno postopanje urediti, zatorej ugovori zavezančevi glede obstoja njegove obveznosti do izročbe pri zaslišbi po §-u 309 ne bi bili na mestu.
Dopustni in upoštevni pa so zavezančevi ugovori: da dokazna listina ne zadošča; da se stvar ne nahaja v njegovi imovini; ali da se drže stvari take poprej pridobljene pravice drugih, katere branijo izročbo.
Pri vseh teh ugovorih je sodniku priti na čisto; glede dokaza z listino bo odločiti po §-u 292 c. pr- r. in naslednjih po prostem preudarku, glede trditve, da se drže iste stvari pravice drugih, bode treba dobiti podlago za presojo s pomočjo nadaljnjih zaslišeb ali poizvedeb po §-u 55, odst. 2 in 3. Ako pa trdi zavezanec, da stvari nima, potem je razločevati med trditvijo, da je stvar sicer zavezančeva last, pa v hrambi tretje osebe, in trditvijo, da zavezanec stvari sploh nima v svoji imovini. V prvem slučaju je dovoliti izvršbo po §-u 347, v drugem slučaju pa je dovolitev po §-346, ako zahtevajoči upnik pri svojem predlogu vztraja, navzlic zavezančevemu ugovoru možna in dopustna. Naloga iz-vrševalnega organa je, da stvar najde, in pri tem mu pojde zahtevajoči upnik redoma z intervencijo na roko; ako pa se stvari navzlic temu ne najde, potem more zahtevajoči upnik takoj predlagati, naj se naloži zavezancu prisega po zmislu §-a 47, odst. 1, da pove, kje se stvar nahaja. Neumann (Comment., str. 857) sicer uči, da more zahtevajoči upnik zavezanca šele potom tožbe ter, če treba, potom tej razsodbi sledeče izvršbe in prisege po §-u 47 prisiliti k izročbi. Toda ta nazor je pomoten; dasi je resnica, da prvotna razsodba na izročitev stvari prisoja to pravico le dolžnikovemu dolžniku, vendar nove tožbe ni treba, ko je že sklep izvršilnega sodišča po §-u 309, odst. 2, sam ob sebi zoper zavezanca izvršljiv in podaje možnost takoj, kakor hitro se dotične stvari ne najdejo pri zavezancu, postopati po §-47, odst. 1, zoper zavezanca.^ )
Ako ostane izvršba po §-u 309, odst. 2, vzlic temu brezuspešna, ima zahtevajoči upnik še vedno priliko odpovedati se svojim, s preodkazom v poteg pridobljenim pravicam in predlagati po §-u 317, odst. 1, da se dovoli drugi način spraviti zarubljeno terjatev v denar.
') Glej Schauer, E. O., opazka četrta pri §-u 309.
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 271
') Besedilo slove: ». . . . sollen Verbiicherungen auf Staatsguter nie-mals ohne vorlaufige Einvernehmung des konigl. Fiscus be-williget werden, damit das Eigentum des Staates, an dessen Erhaltung und Sicherstellung dem allgemeinen Besten so sehr gelegen ist, gegen alle Ge-fahr, Verkijrzung und andere Verwicklungen vervvahrt werde.« Pollak, 1. c, str. 23—25, ne priznava veljavnosti tega dekreta in pride do zaključka, da velja izvršilni red za izvršljive zahtevke zoper fiskus kakor zoper kako drugo osebo.
^) Neumann, 1. c, tega niti ne izključuje, niti ne priznava.
3.) Slučaj dvornega dekreta od 21. septembra 1 7 9 8, z b. prav. z a k. š t. 4 3 4. Ta dekret določa, da vknjižbe na državno lastnino ni dovoliti, predno se ni zaslišalo fiskusa.
Da je ta dvorni dekret še v veljavi, o tem ne more biti dvombe spričo določbe člena Vil. uvodn. zakona k izvš. redu, da ostanejo veljavni zakoniti predpisi, po katerih so neke reči, pravice in terjatve izvršila zavoljo denarnih terjatev popolnoma od-tegnjene, ali po katerih se izvršilne in zavarovalne naredbe glede takih stvari, pravic in terjatev dopuščajo le v določenih mejah in z določenimi omejitvami. Za veljavnost navedenega dekreta govori tudi to, da izvrš. red ustanavlja za zavode, katerih premoženje je podvrženo državnemu nadzorstvu, ali kateri služijo javnemu prometu, po členih IV. in IX., št. 2, uvod. zakona k izvrš. redu in osobito po §-u 15 posebne dobrote v izvršilnem postopanju zoper nje; kar pa zakonodavec priznava za državi podrejene zavode, dejal bi, za dele države, tega gotovo ni hotel glede države same kakor celote izključiti.
Na podlagi teh uvaževanj se je izreči tudi za nazor Neu-manna, Comment. str. 93. in 94., ki uporabo navedenega dvornega dekreta razširja, učeč, da je pred vsako izvršbo, s katero se sega ne samo na državne nepremičnine — ampak na državno last sploh, zaslišati pred dovolitvijo izvršbe erarjevega zastopnika. Pripomniti bi bilo le to, da veljaj ta nazor le za slučaje, kjer se vrši izvršba v izterjanje denarne terjatve.-) Navedeni dvorni dekret govori namreč izrecno le o vknjižbah na državno lastnino, torej ima le hipoteke v mislih in tudi člen VII. uvodn. zakona k izvrš. redu govori le o izvršbah zavoljo^denarnih terjatev. Prav kakor je določba §-a 15 izključno le za izvršbe radi denarnih terjatev veljavna, tako more tudi dvorni dekret le za
272 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
take izvršbe veljati, kajti tudi to določbo je, ker je izjema, utes-nujoče uporabljati.
Predmet zaslišbe erarjevega zastopnika je pač samo ta, da naj se dožene, ali se je administrativnim potom nakaz izplačila dotične prisojene denarne terjatve že brez uspeha zahteval, ali ne. To je namreč predpogoj vsake izvršbe radi denarne terjatve, s katero se sega na erarjevo last; kajti država ne plačuje nalik privatnemu dolžniku, marveč poklicano oblastvo ukaže državni blagajni izplačilo, in na to mora upnik priti sam po denar, ki ga dobi le proti pravilni pobotnici. Brez teh določeb ne bi bilo možno vzdrževati v državnem gospodarstvu reda in nadzorstva. Zategadelj je torej tudi izrek vrhovnega sodišča (določba od 18. junija 1901, št. 7153, repert. pravorekov št. 173.) opravičen, da namreč določbe prvega dela drugega oddelka izvršilnega reda glede izvršbe radi denarnih terjatev ni uporabljati, ako ni bil upniku zoper erar prisojeni denarni znesek v razsodbenem roku nakazan v dvig.
Označivši pa konstatovanje gori označene okolnosti za edino vsebino poprednje zaslišbe zavezanca, fiskusa, smo pritrdili tudi že nazoru, da more zahtevajoči upnik praktično to zaslišbo storiti nepotrebno, ako izkaže v izvršilnem predlogu z javnimi listinami (n. pr. z izjavo nakazilnega administrativnega oblastva), da se je nakazilo odklonilo.
Dodatek: V kategorijo takih izjemnih zaslišeb zavezanca pred dovolitvijo izvršbe štejejo nekateri avtorji tudi določbo §-a 47, odst. 4.') Toda brez potrebe. V §-u 3. se misli le na dovolitve izvršbe na podstavi v §-ih 1 in 2 navedenih izvršilnih naslovov ter je le za rešitev o teh predlogih predpisano, da jih je rešiti, ne da bi se popred ne zaslišalo zavezanca. V §-u 47 pa ne gre za tako dovolitev, marveč za odredbo izvršilnega sodišča, da se osigura uspeh že prej dovoljene izvršbe.
Postopanje po §-ih 47 in nasl. ni nikak primarni izvršbeni korak, tako n. pr. odložba izvršbe nima vpliva na razodetno postopanje;-) dovolitev razodetne prisege je le subsidijarno sredstvo, da se zavezanca, ki more, pa noče plačati, prisili pod prisego povedati, kakšno izvršbi podvrženo, a zahtevaječemu upniku ne-
') Schauer, opazka četrta pri §-u 3, Neumann, System der E. O., str. 8. ^) Glej Pollak, 1. c, str. 450.
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 273
znano premoženje ima. Potemtakem pa slučaj §-a 47 ni dovolitev izvršbe v zmislu §-a 3, ter bi se smelo izvršilno sodišče poslužiti pravice §-a 55, namreč zaslišati zavezanca, druge osebe, pozvedovati i. t. d., tudi ako ne bi tega naravnost § 47 zahteval.
Zakon pa je imel seveda tehtne razloge, da je to fakultativno zaslišanje spremenil v obligatorno.
Inštitut razodetne prisege je sredstvo, katero se je ustanovilo kakor skrajni pripomoček pomagati zahtevajočemu upniku do plačila; takšno skrajno sredstvo pa je le previdno uporabljati. Ako se torej zavezanca sili, da pove, s katerim premoženjem še razpolaga, in da se s tem morebiti svojih zadnjih gospodarskih sredstev iznebi, ali pa da gre v zapor, odnosno ako bi resnico popačil, da se okrivi hudodelstva, onda je bilo v njegovo zaščito pred vsem odrediti, da se ga poprej zasliši o njegovih morebitnih pomislekih zoper razodetno prisego.*) Šele potem, ko se je o teh pomislekih odločilo in ko je postal zaukaz na razodetno prisego pravomočen, pride v resnici do prisege; kajti inače bi zavezanec moral priseči ter bi ga eventualne kazenske posledice krive prisege zadele, čeprav bi pozneje višja sodna stopnja izrekla, da je bila prisega nedopustna (materijalije, 11., str. 18).
Ugovarjati, pa sme zavezanec: da izvršba ni bila brezuspešna;'^) da zahtevajoči  upnik ne sme zahtevati razodetne
') Korespondujoči § 900 nemškega c. pr. reda določa, da se naj postopanje prične z vabilom zavezanca; ako zanika obveznost prisege, mora sodišče o tem ugovoru z razsodbo odločiti; šele po pravomočnosti razsodbe pride do prisege.
-¦) Kdaj je izvršba brezuspešna, je sporno; nazor, da to šele tedaj, kadar je tudi izvršba na nepremičnine ostala brezuspešna (Bum, Jurist. Blatter 1891, str. 39; Walker, System, str. 41; odločbe vrh sod.: od 21. marca 1901, št. 3765, Gl.-U., N.-F. Nr. 1346; od 2. aprila 1901, št. 4634, Gl.-U., N.-F. Nr. 1480, [Nowak N.-F. Nr. 399]) se mi zdi pravilen navzlic Neumannovim nasprotnim razlogom (glej njegov System, str. 392, in Commentar, str. 223; isti nazor zastopajo Vitorelli-Fischbock, Beispiele, str. 69, opazka 69; odločbe vrh. sod.: od 10. junija 1900, št. 8616, Slov. Prav. št. 1 iz 1900; od 25. junija 1901, št. 9225, Gl.-U., N. F. Nr. 1480); kajti inštitut razodetne prisege je izjemno sredstvo ter kakor tako po splošni socijalnopolitični tendenci izvršilnega reda, ki premnogokrat stavi meje šikanam od strani zahtevajočega upnika zoper izvršenca, raje milejše kakor strožje uporab-Ijevati.
274 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
prisege, ker je njegova terjatev zarubljena, ali ker jo je komu drugemu odstopil;') da je razodetno prisego že enkrat storil, a ni izkazano, da si je novega premoženja pridobil. Radi zadnjega ugovora se je sicer uvedel pri vsakem izvršilnem sodišču seznam o storjenih razodetnih prisegah (just. min. naredba od 28. junija 1902, št. 28), toda ker velja določba §-a 49, odst. 2, za ves čas po prisegi, dokler se imovinske razmere zavezančeve niso izpre-menile,-) in tudi za čas še pred uvedbo označenega seznama, je zadnji slučaj gotovo najpraktičnejši.
b) Od okolnosti zavisna.
Sem spadajo slučaji, kjer poprednja zaslišba sicer ni le fakultativna, marveč obligatorna, vendar le takrat, ako to hoče zahtevajoči upnik, ali pa ako ni izvršba nujna.
1.) Slučaj §-a 133, odst. 3: Ako zahtevajoči upnik sega s prisilno prodajo na nepremično premoženje zavezanca, ki še ni vpisano v javni knjigi, mora z listinskimi spričevali dokazati, da zavezanec poseduje te nepremičnine; ako tega ne more, sme zahtevati, da se zavezanec pred dovolitvijo prisilne dražbe zasliši o posesti te nepremičnine; to pač zato, da se dožene identiteta tega zemljišča kakor predmeta izvršbe. Ako tedaj hoče zahtevajoči upnik zavezančevo zaslišbo, sme ta ugovarjati, da ni on v posesti zadevne nepremičnine; to posest je tu razumevati v pravnotehničnem zmislu besede, ne pa kakor hrambo po zmislu §-a 253 ali detencijo.''') Zavezanec sme nadalje ugovarjati trditvi zahtevajočega upnika, češ da se nepremičnine ne drže nikake druge pravice (Neumann, System zur E. O., str. 232); ta ugovor je lahko jako važen za morebitno ustavitev izvršbe po §-u 39, točka 8. —
O vseh teh ugovorih mora sodišče pred dovolitvijo ukrepati, in sicer, če je treba, po poprejšnjih pozvedbah v zmislu §-a 55, odst. 2 in 3. Vsak drugačen ugovor zavezanca, ki se ne
¦) Odločba vrh. sodišča od 2. maja 1899, št. 4485, Nowak N. F. Nr. 105.
-) Celo pri naroku za razodetno prisego samem je še vedno upoštevati ugovor po §-u 49, odst. 2; glej Fellner-Ohmeyerjevo zbirko št. 159,
«) Glej Tilsch, 1. C, str. 74; izraz Furstlov, (Comm. str. 277) »unan-gefochtene Herrschaft der Liegenschaft« — ni točen.
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 275
tiče vprašanja glede posesti nepremičnine ali nje kakovosti, je pa izključen.
Naj na tem mestu omenjam določbo §-a 91, ki jo smatrajo nekateri avtorji') tudi za izjemo §-a 3. Tam gre za pridobitev zastavne pravice na knjižno nevpisano nepremičnino ter je zaukazano, da naj se zavezanec zasliši pred zaukazom zastavnega popisa o posesti te nepremičnine, ako ta posest ni znana izvršilnemu sodišču, niti verjetno izkazana po predloženih listinskih dokazilih. Že iz besedila te določbe izhaja, da se predpisuje le izvršilnemu sodišču, kako naj postopa v svrho sigurnega postopanja; za dovolilno sodišče, ki s tem poslovanjem nima nikake dotike, pa ta določba ne more veljati. Nasprotno, zanjo velja le glavno pravilo §-a 3, da zavezanca pred dovolitvijo ne sme zaslišati. Iz navedenega vzroka je torej sklepati, da je zaukaz zaslišbe pred zastavnim popisom nepremičnine nekak »super-fluum«, ker bi moralo izvršilno sodišče tudi brez njega že po zmislu §-a 35 vse potrebno ukreniti, da se dožene posest zavezančeva, a to je predvsem treba, da se ga zasliši.
2.) Slučaj §-a 3 5 8: Ta določba je praktično izmed najbolj važnih, njen pomen pa deloma zelo sporen.
Predno se izdado sodne odločbe in odredbe, navedene v §-u 353 (izvršba v dosego dejanja, katero more opraviti tudi kaka druga oseba), v §-u 354 (izvršba v svrho dosege dejanja, katerega ne more opraviti kaka druga oseba), v §-u 355 (izvršba v svrho dosege dopustov ali opustov), v §-u 356 (izvršba v svrho obnovitve prejšnjega stanu radi premembe, ki je nastala z za-vezančevim ravnanjem zoper razsodbo), v §-u 357 (odstranitev zavezančevega upora v dosego obnove prejšnjega stanu) — je zaslišati zavezanca, toda le ako ni nevarno odlagati. —
Predno govorimo o pomenu tega zaslišanja v posameznem, treba preiskati, zakaj in kdaj smatra zakon zaslišanje za potrebno.
Predmet izvršbe je po današnjem pravu vselej, kadar hoče zahtevajoči upnik izterjati terjatev, zavezančevo premoženje. Nekdaj pa je bilo tudi za izterjanje terjatev izmed najpriljub-Ijenejših sredstev izvršbe zavezančeva oseba; zahtevajoči upnik
') Schauer, E. O., opazka 4. pri §-u 91; Czoernig, 1. c, str. 8; Pollak, 1. C, str. 362, opazka 7.
276 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
je sme! zavezanca zapreti, zasužnjiti, sploh storiti ž njim, kar mu je bilo drago. Ti strogi, nesocijalni elementi izvršbe so se od časa do časa odkrhavali in slednjič tako ublažili, da imamo v modernem pravu le še ostanke teh strogih izvršb, po našem Izvršilnem redu le tam, kjer se ni dalo izhajati z izvršbo v zavezančevo premoženje, to je pri izvršbah po §-ih 354 in 355. Tu ni bilo moči izogniti se naložitvi zapora, toda tudi tu se je ublažila izvršba na ta način, da se je odredilo za prisilno sredstvo alternativo, ali zapor ali globa (glej materijalije I., str. 585). Kjer pa se je zakon mogel takim strogim sredstvom izogniti, se je zgodilo to potom t. zv. indirektne') izvršbe. Ako je namreč storitev, ki je zavezanec noče izpolniti, taka, da jo more mesto njega tudi kdo drugi opraviti, tedaj zakon ne sili zavezanca na direktno izpolnitev, marveč pooblašča zahtevajočega upnika, da sme dotično dejanje na zavezančeve stroške po kaki tretji osebi opraviti dati, stroški za to opravo pa so izvršljivi v zavezančevo premoženje. Vse to so pa določbe, katere zavezanca, kakor zapor ali globa, v živo zadenejo, ali pa kakor naložitev plačila odškodnine za po tretji osebi izvršeno dejanje, ki utegnejo zavezanca gospodarsko ugonobiti, ako bi se dovolilo zahtevajočemu upniku brez pravde ali vsaj brez obojestranskega zaslišanja predujem stroškov ugotoviti in iz zavezančevega premoženja izterjati. Izvršilni red je tedaj po svoji socijalni tendenci naložil sodniku, »dem berufsmassigen Repraesentanten des Gesamtinte-resses,« kakor pravijo vladni nagibi, da naj zasliši zavezanca, predno dovoli kako tako izvršilo.
Tako je bilo po praksi, ko je še veljal občni sodni red čeprav besedilo §-ov 309 in 310 o. s. r. ni določalo; bodi omenjeno, da so vladni nagibi celo poudarjali, da se glede izvršbe radi dosege dejanj, opustov in dopustov ni hotelo obstoječih razmer nikakor izpreminjati. Tako je tudi določeno v nemškem civilnopravdnem redu, ki je po svojih določbah §-ov 887, 888 890 in 891-) predhodnik našega reda.
') Glej Pollak, 1. c, str. 34, 35.
2) Po tem §-u je zavezanca vselej zaslišati: »horen«; tako se je glasil tudi vladni načrt (Mat., 1., str. 447), še le skupna konferenca je nadomestila izraz »horen« z »einvernehmen« (Mat., II., str. 840).
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.        277
Ali pa je zavezanca vselej brez izjeme zaslišati? V tem oziru merodajna določba §-a 358 govori o sodnih odločbah in odredbah in zaukazuje zaslišbo zavezanca pred vsako odločbo in odredbo, to pa le, ako ni nevarno odlagati.
Predvsem se je sodišču o tem odločiti, ali je za zahteva-jočegu upnika nevarno, ako se izvršba ne dovoli takoj, oziroma ne odredi nje uprava takoj. Merodajno za razsojo o tem vprašanja je v prvi vrsti to, kar navaja zahtevajoči upnik sam. Ker pa te trditve niso takšne, da se dado povzeti iz izvršilnega naslova samega, jih mora zahtevajoči upnik takoj že v izvršilnem predlogu za tako verjetne izkazati (§ 274 c. pr. r.), da bodo sodnika o nevarnosti v resnici prepričale. Ker § 274 c. pr. r. izključuje zaslišbo stranke kakor sredstvo za izkazanje verjetnosti, bi pač zaslišanje zahtevajočega upnika glede teh okolnosti ne bilo na mestu. Seveda tudi dovolilno sodišče samo lahko dobi prepričanje, da je nevarno odlagati, na pr. ako je obenem izvršilno sodišče, ter mu je iz oprave drugih izvršeb zoper istega navezanca znano, da bi utegnil zavezanec, recimo, opravo izvršbe po §-u 356, kakor hitro izve za njeno dovolitev, onemogočiti ali otežiti. Tega nazora vsaj vladni nagibi (materijalije, 1., str. 356) ne izključujejo, čeprav se ne spuščajo v podrobnosti, kdaj je smatrati, da je nevarnost radi odloga izkazana.
§ 358 pa govori o odločbah in odredbah, in pri tem je pač misliti na razloček med dovolilnim in izvršilnim sodiščem ter je smatrati odločbe za dovolila, odredbe pa za ukaze glede oprave izvršbe.') Ako bi se hotelo strogo po zakonovem besedilu soditi, bi bilo sklepati, da ima zakon prav vsako odredbo izvršilnega sodišča v misli. Toda kaj takega bi bilo neumestno. V praksi se lahko primeri, da se naloži zavezancu v svrho, da se ga prisili storiti dejanje, ki je samo od njegove volje zavisno, najprej nekaj dni zapora ali nekaj kron globe; ako bi se moralo to kazen vsled trajnega odpora zavezanca zaporedoma, dokler je to dopustno, poostriti, počemu naj bi se zaslišavalo zaporedoma zavezanca pred vsako vnovično odredbo? — Seveda je tukaj »quaestio facti«, ali se položaj pri ponovnih odredbah ni vendar spremenil, toda največkrat bode prvo zaslišanje pred dovolitvijo
') Nemški civilnopravdni red pozna v korespondujočem §-u 891 le »Entscheidungen«.
19
278 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
izvršbe najvažnejše in za poznejše odredbe merodajno. Ta nazor se lahko potom logične interpretacije §-a 358 vdobi, ker zakon pač ni imel namena, da bi sodniku nalagal brezplodna zasliša-vanja. Tega nazora se drži tudi praksa.')
Kaj pa je predmet zaslišbe zavezanca? — Iz nagibov k vladni predlogi se ne da nič drugega posneti, kakor da zaslišba ugotovi zavezančeve pomisleke glede določbe stroškov pri izvršbah po §-ih 353 in 356 (materijalije, 1., str. 586). Vendar ne more biti samo ta okolnost predmet zaslišbe, ker bi se inače ne ukazovala zaslišba tudi za izvršbe po §-ih 354 in 355, kjer o kaki določbi stroškov nadomestne oprave ne more biti govora Zatorej treba razbrati potom logične dedukcije iz narave le-teh posebnih izvršeb in iz celega sistema izvršilnega reda, kaj bodi predmet zaslišbe po §-u 358.
a) Nedopustno je zavezancu brez dvoma, da bi uveljavljal ugovore, tičoče se pravdnega postopanja pred izvršbo, na pr., da je postopanje pred izvršilnim naslovom nično, ali da je izvršilni naslov napačno tolmačen, in slično. Ti ugovori se niti s tožbo po §-u 35 ne dado uveljaviti (Neumann, Comm. str. 152), temmanj po poprednji zaslišbi. Ako zavezanec pri zaslišbi kaj takega ugovarja, naj sodnik to zabeleži, izvršbo pa vzlic temu dovoli, ne da bi se spuščal v poizvedbe o upravičenosti takih ugovorov; v dovolilnem sklepu naj se zavrnitev teh ugovorov vsekakor označi. Zabeležba takih ugovorov utegne biti namreč važna za morebitni rekurz zoper dovolilo izvršbe; ako je zavezanec podal ugovore na pr. glede tolmačenja izvršilnega naslova, katerih dovolilno sodišče ne bi smelo prezreti, jih bode uveljavljal z rekurzom, v katerem se bode potem lahko skliceval na svoje ugovore, ne da bi mu bilo moči rekurz zavrniti radi nedopustnih novot.
6) Kar se tiče ugovorov zoper obstoj izvršilnega zahtevka, uči Neumann, System str. 378, da zavezanec ne more pravno relevantno ugovarjati, da je vterjavanemu zahtevku že ugodil, trdeč, da sme zavezanec ta ugovor le s tožbo po §-u 35 uveljaviti. Enako pravi tudi F u rs t e I, Commentar str. 683, rekši: Prav
') Glej razsodbo v Fellner-Ohmeyerjevi zbirki št. 726; Furstel, Comm. str. 690; Formuralienbuch, str. 250; opazka druga pa gre predaleč, ko trdi, da sklepom na opravo izvršbe ni treba zaslišbe, ako je bil zavezanec pred dovolitvijo zaslišan. Quaestio facti! —
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 279
tako, kakor pred izvršilom razsodbe, ki prisoja zahtevajočemu upniku kako terjatev, sodnik ne sme preskušati, ali je bila ta terjatev že plačana, ali kako drugače poravnana, prav tako malo sme sodišče preiskavati, ali ni bila storitev že izpolnjena. Ako izjavi zavezanec, ko se mu je predlog zahtevajočega upnika priobčil, da je dejanje že storil, to ne more ovirati izvršila po §-u 353; ustavitev izvršbe se more le na ta način doseči, da se toži po §-u 35.
Ta nazor je pravilen; svojo pravno zaslombo ima v besedilu §-a 35, kjer je rečeno, da je take ugovore po dovolitvi izvršila potom tožbe uveljavljati, in sicer vse istočasno. Tudi judikatura je posnela ta nazor; tako je vrhovno sodišče (odločba od 11. nov. 1902, št. 15133, Gellers Zentr.-Bl. XXI., 11.) izreklo: »Iz §-a 35, odst. 2, izhaja, da je moči podati ugovore zoper izvršilno postopanje vsled dejstev, ki zahtevek razveljavljajo, samo potom tožbe in gotovo ne potom v § - u 3 5 8 o d r e j e n e zaslišbe.«
Kaj je storiti, ako zavezanec pri zaslišbenem naroku vzlic temu kak tak ugovor uveljavlja? Zabeležba tega je vsekakor potrebna, že radi razlogov, pod a) navedenih; tudi je zavrnitev ugovora utemeljiti. Nadaljnje postopanje pa je po našem mnenju zavisno od slučaja. Ako trdi zavezanec okolnosti, radi kojih bi mogel po §-u 40 predlagati ustavitev izvršbe, bo vsekakor umestno, da se tudi predlagane dokaze za tak ugovor zabeleži.
Ako so ti dokazi taki, da ni misliti, da bi jih mogel zahtevajoči upnik uspešno izpodbijati, onda bo pač najumestnejše napotiti zavezanca, naj stavi takoj opozicijski predlog po §-u 40, obenem mogoče še — vsaj pri izvršbah po §-ih 353 in 354 bode to praktično — predlog na odložbo nadaljnjega izvršbenega postopanja do ukrenitve o predlogu po §-u 40. Ker je zahtevajočega upnika o naroku za zaslišanje zavezanca vsekakor obvestiti — dasi mu za intervencijo ponajvečkrat ni ničesar prisoditi — se morebiti zahtevajoči upnik, ako je navzoč, takoj izjavi o zavezančevem opozicijskem predlogu. Ako zavezančevim trditvam oporeka in pri svojem izvršilnem predlogu vztraja, onda mora sodnik izvršbo dovoliti, in se nikakor ne sme spuščati v morebitno dokazno postopanje v o trditvah zavezančevih, marveč mora napotiti    zavezanca   z    opozicijskim    predlogom
19*
280 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
dodatno k dovoliinemu sklepu na pot civilne pravde po §-u 40, odst. 2, kajti tu je potemtakem odločba v opozicijskem predlogu zavisna od uvedbe in ugotovitve spornih dejanskih okolnosti.
Ako zahtevajoči upnik sploh ni bil prisoten pri zavezančevi zaslišbi, tedaj po našem mnenju ni dopustno vabiti zahtevajočega upnika pred dovolilom nekako per analogiam §-a 40; kajti prezreti ni, da bi bilo zahtevajočega upnika vabiti po zmislu §-ov 55, 56 (eksekucijski obrazec št. 107), da bi se mu moralo tedaj naznaniti predlog, kateremu naj bi indirektno s svojim ne-prihodom pritrjeval. V le-tem slučaju pa sploh ni možno konkre-tovati zavezančevega predloga kakor predlog na ustavitev po §-u 40, ker izvršba še niti dovoljena ni bila. Pravilno postopanje je torej to, da dokazov v prilog zavezančevemu ugovoru ni izvesti, marveč da je izvršbo dovoliti brez ozira na ta ugovor. Takoj po dovolitvi je pa zahtevajočega upnika po §-u 40 o ustavitvenem predlogu zaslišati, eventualno tudi opravo dovoljenene izvršbe po §-u 42, t. 3, odložiti.
Pa ugovarjalo se bo, da tudi opozicijskega predloga na odložbo izvršilnega postopanja ni moči staviti, predno ni izvršba dovoljena. V teoriji je sicer sporno, ali se sme izvršilno postopanje še prej odložiti, predno je dovoljeno; tu pa se vpraša ,in thesi' le, ali se sme opozicijski predlog pravnorelevantno pred dovolitvijo staviti. Gotovo pa ni nikjer prepovedano, eventualne predloge staviti, marveč zaukazuje § 84 opravil, reda naravnost, da naj se sodni posli kolikor možno pospešujejo, tako da moreta pravna zaščita in pravosodje kar najhitrejše popolno učinkovati.')
c) Isto velja glede ugovora zavezanca, da mu je zahtevajoči upnik dovolil začasni odlog, ali da se je uvedbi izvršbe sploh, ali pa za gotov, še ne potekel čas odpovedal. Tudi tu ni o teh okolnostih dopustiti dokazovanja, ampak je postopati prav tako kakor je v slučajih pod c) navedeno.
d) Zavezanec ugovarja, da je postala storitev kakor predmet izvršilnega zahtevka že po razsodbi nemožna, na pr. storitev je
') Tako je tudi vrhovno sodišče v svojem judikatu št. 169 glede predloga na eventualno odločbo izvršbe »pendente revisione« odločilo (če je upravičen judikat »in merito«, je seveda vprašanje).
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 281
bila oblastveno prepovedana (petje gotove pesmi v javnem prostoru se je iz varnostnih ozirov prepovedalo), ali storitev, ki je bila individualno le od strani zavezanca možna, je postala fizično nezmožna (pevec izgubi na pr. svoj glas). Neumann (System, str. 388) uči, da je tak ugovor dopusten; potemtakem bi ga bilo pred dovolitvijo uvaževati, osobito bi se moral sodnik prepričati, ali je predmet predlagane izvršbe še možen, ker bi v nasprotnem slučaju izvršbe ne smel dovoliti. Toda ako pretresamo bistvo tega ugovora, moramo uvideti da ta ugovor ni nič druzega nego trditev, da je razveljavljen izvršilni zahtevek po okolnostih, ki so nastopile šele po nastanku izvršilnega naslova, torej kratkomalo — ugovor po §-u 35; tak ugovor pa je možno uveljaviti le z opozicijsko tožbo po §-u 35, oziroma z opozicijskem ugovorom po §-u 40. Opravičenost take tožbe je priznalo vrhovno sodišče izrecno za slučaj izvršbe v svrho izterjanja kupnine proti izročitvi kupljenega predmeta, ako je postala izročitev po okolnostih, ki so razsodbi šele sledile, prodajalcu nemožna (§ 1061 o. d. z.; glej razsodbo od 5. marca 1883, št. 988, Nowakova zbirka IV., štev. 111). Tudi Neumann sedaj v svojem komentarju str. 151 uči, da je uveljaviti ugovore, da je predmet izvršbe postal nemogoč, s tožbo po §-u 35; kar pa velja za vse druge slučaje, mora veljati tudi za slučaje izvršbe po §-ih 353 do 356, ter je potemtakem Neu-mannov nazor, zastopan v sistemu str. 378, pravno pomoten, ter je tudi pri takih ugovorih prav tako postopati kakor smo zgoraj pod c) navedli.
e) Pri izvršbi v dosego dopusta ali opusta ugovarja zavezanec največkrat, da slučaj izvršilnemu naslovu nasprotnega ravnanja (kontravencije) ni podan. F ii r s t e I, Commentar, str. 688, meni: V postopanju radi motenja posesti je ivršba na podlagi motenja posesti zavisna od pogoja, da je izvršenec nasproti zaukazani opustitvi storil dejanje, ki pravico izvršitelja utesnuje; to dejanje je najprej sodno konstatovati in potem odločiti o izvršilni prošnji.') Neumann, Commentar, str. 970, se je postavil
>) FUrstl se pri tem sklicuje na odločbo vrhovnega sodišča od 23 jan. 1872, št. 622, Gl.-U. št. 4448; pa ta odločba ni baš srečen argument, kajti ona velja še za poslovanje po občnem sodnem redu ter se ji tudi lahko prigovarja, da pravzaprav polemizuje z vsebino končnega sklepa, ki je vendar pravomočen.
282 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
tudi na to stališče, da nnora zahtevajoči upnik dokazati kontra-vencijo, ako jo zavezanec pri zaslišbi zanika. Sicer se o tem vprašanju v literaturi avstrijskega izvršilnega reda še ni pisalo.') Pač pa se je to vprašanje v literaturi glede nemškega prava obravnavalo ter takisto v zgoraj označenem zmislu rešilo.') — V praksi se vprašanje ne rešuje enotno; nekatera sodišča nalagajo zahtevajočemu upniku dokaz za njegovo trditev, da je zavezanec zoper izvršilni naslov ravnal,') druga sodišča ne pripuščajo dokazovanja, marveč dovoljujejo izvršbo, naj potem zavezanec izpodbija izvršbo s tožbo, odnosno izposluje njeno ustavitev.*)
Po našem mnenju je zadnji nazor edino pravilen. Vprašanje je namreč rešiti na podlagi določbe §-a 7. Že v začetku te razprave smo poudarjali, da izvršilni red le tedaj nalaga zahtevajočemu upniku dokaz o nastopu dejstva, ako je v izvršilnem naslovu izrecno in naravnost zahtevan. Morda ne bode odveč tu nekoliko obširnejše navesti mnenje vrhovnega sodišča v povsem analognem slučaju, kjer je izvršilni naslov priznal zahtevajočemu upniku, ako nastane potreba poprave pri njegovi hiši, služnostno pravico, stopati po sosednem dvorišču. Vrhovno sodišče je odločilo,'') da zahtevajoči upnik ni primoran dokazati, da je nastopila potreba te poprave po zmislu §-a 7, odst. 2, z utemeljitvijo, da pristoja najprej zahtevajočemu upniku presojati o potrebi poprave, ne da bi jo moral v vsakem poedinem slučaju dokazovati; stvar zavezančeva je temu  nasproti dokazati
') Vsaj v Sperlovi knjigi »Grundriss der Rechtsquellen, Literatur und Praxis« ni najti ničesar, vendar ta knjiga seže le do leta 1903.
Glej najnovejši Gaup-Steinov Commentar, 7. izdaja iz 1. 1904, stran 705 in 706, kjer se izreka, da tudi izkaz verojetnosti za kontravencijo ne zadostuje, marveč mora zahtevajoči upnik dokazati, da je in s čim je zavezanec zoper izvršilni naslov ravnal. Morda ni preveč, ako trdimo, da naši komentatorji stoje pod vplivom nemških pisateljev.
=) Tega nazora je c. kr. deželno kakor rekurzno sodišče v Ljubljani (sklep od 3. avgusta 1904, o. št. R III 166,4-1) in c. kr. okrožno kakor rekurzno sodišče v Rudolfovem (sklep od 14. aprila 1904, o. št. R I 27/4-1); oba sklepa še nista priobčena.
*) Tako je odločilo c. kr. okrožno kakor rekurzno sodišče v Plznu (sklep od 6. sept. 1898, o. št. R 116/98-1); ta sklep je priobčen v Ger. Halle 1898, str. 27.
•¦) Odločba od 10. januarja 1900, št. 177, Manzova zbirka N. F. št. 190.
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 283
morebitno prekoračenje ali razširjenje služnostne pravice od strani zahtevajočega upnika — potom posebne tožbe.
Nadalje se je lahko sklicevati na drug analogen slučaj, ko izvršilni naslov izreka, da zapade glavnica v takojšnje popolno plačilo, ako zavezanec zamudi pravočasno plačilo enega obroka ali obresti. Judikatura vrhovnega sodišča se je že davno izrekla, da zadene zavezanca dolžnost dokazati, češ ni res, da je zavezanec zamudil rok, in da more to storiti le z opozicijsko tožbo.') Po strogem besedilu §-a 7, odst. 2, bi lahko tudi tukaj rekli, da bi moral zahtevajoči upnik priložiti predlogu za izvršbo javno listino, s katero bi izkazal, da je zavezanec v zamudi. Toda prezreti ne smemo, da se v izvršilnem naslovu ne izreka pogojna izvršljivost cele glavnice, marveč podana je nepogojno izvršljivost cele glavnice, in pri tem se more zavezanec izogniti izvršbi s točnim plačilom obrokov ali obresti.-)
Tudi v našem slučaju §-a 355 je izrek izvršilnega naslova, da je zavezanec dolžan neko dejanje opustiti, nepogojen, le izvršba tega izvršilnega naslova je odvisna od dejstva, da je zavezanec ta ukaz z nasprotnim ravnanjem prekršil. Baš tako, kakor je za razsodbe z izrekom, da je zavezanec dolžan svoto denarja plačati, pogoj izvršbe, da svote ni plačal, in kakor je zavezanec dolžan dokazati svojo nasprotno trditev, da je plačal, — prav tako mora dosledno tudi pri izvršbi po §-u 355 zavezanec dokazati, da ni proti izvršljivemu ukazu ravnal, oziroma, ako se hoče to v pozitivni obliki povedati, da se je izvršljivemu ukazu pokoril.
Pa še drugi tehtni razlogi govore za pravilnost nazora, da naj zadene dokazno breme zavezanca, ako misli, da ni ravnal zoper izvršilni naslov. § 7 ima predvsem le taka dejstva v mislih, katera je možno dokazati z javnimi ali javno poverjenimi listinami; ako pa to ni možno, potem § 7 takojšnjo izvršbo odklanja, tedaj stopi v veljavo določba §-a 10, da je izvršilni naslov dopolniti z razsodbo, pridobljeno v posebni pravdi. Povsem jasno je, da se dokazila o kršenju  kakega iz-
•) Glej osobito odločbo od 16. oktobra 1877, št. 10029, judikat št. 100. Glej Neumann, Commentar, str. 53—55. — Furstel, Commentar, str. 35, priznava to le za notarijatske izvršljive akte, ne da bi navedel razloge za to utesnujočo razlago.
284 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
vršilnega ukaza na opust ne dadč formulovati — na javno listino! Na primer: Končni sklep ukazuje, da je zavezanec dolžan vzdrževati se košnje čez dognano mejo parcele x; ako zavezanec to zapoved vzlic temu prekrši, — na kakšen način naj to dokaže zahtevajoči upnik, ako je prisiljen to okolnost, namišljeni pogoj v zmislu §-a 7, odst. 2, dokazati v izvršilnem predlogu z javno ali javno poverjeno listino? In ker mu to ni možno, ali naj za vsak slučaj kršitve v svrho vsakokratne, mnogokrat ponovne izvršbe naperi ugotovitveno tožbo? Take razmere bi bile naravnost v posmeh načelu koncentracije izvršilnega postopanja, ter jih izvršilni red gotovo ni nikdar nameraval ustanoviti.
Pa ugovarja se, da je stvar dovolilnega sodišča, prepričati se na podlagi zaslišeb prič, zvedencev itd. o resničnosti trditev zahtevajočega upnika, ne da bi bilo treba tožbe, in pa — da vladni motivi k poglavju §-ov 353—358 sami poudarjajo, da se ni hotelo dotedanjega prava nič preminjati, da torej velja slej kot prej (§-a 309, 310 o. s. r.), da je vse dokaze glede kontravencije pred dovolitvijo izvršbe sprejemati in izvajati. Glede zadnjega ugovora ni, da bi se izgubljalo dosti besed, ker je izvršilni red vzlic nasprotnemu zatrdilu vladnih nagibov šel svojo pot, ko je izrecno ustanovil, da ni potreba nobenega zasli-šavanja, ako je nevarnost zamude podana; ako pa zahtevajočemu upniku v teh nujnih slučajih ni treba kontravencije dokazati, da doseže dovolitev izvršbe, pokaj pa naj bi bilo ravno to neobhodno potrebno, ako nevarnosti v zamudi ni?!
Glede prvega ugovora, da tožbe ni treba, češ saj so zapisniki prič, ali izvedencev javne listine, je pripomniti, da se tu v §-u 7, odst. 2, zahtevani listinski dokaz povsem napačno tolmači. V tem oziru veljajo povsem razmotrivanja Kleinova (Vorlesungen uber die Praxis des Civilprocesses, str. 38 in 39), katera so brez dvombe popolnoma opravičena. »S tem, da se iz-povedba priče zapiše v zapisnik«, pravi Klein, »se ne spremeni dokaza po priči v dokaz po javni listini: meritorno vrednost vsebine zapisnika je premotriti vzlic pismeni obliki kakor pri-čino izpoved... Zapisnik kakor javna listina samo ustanavlja (§ 292 C. pr. r.), da je bila izpoved tako ali tako pod v zapisniku navedenimi okolnostmi storjena; s tem pa je listinski dokaz izčrpan.« Pa tudi za slučaj, da je bil, recimo, samo zahte-
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 285
vajoči upnik pričujoč, ko je zavezanec osebno brez prič ravnal zoper izvršilni ukaz, nastane nerazrešno vprašanje, kakšnih dokazov naj se posluži sodišče; saj vendar zaslišanja strank pod prisego brez pravdnega postopanja civilno pravdni red in izvršilni red ne poznata!
Neupravičenost označenega ugovora izhaja slednjič še iz nastopnih uvaževanj: Recimo, da je sodišče res dopustilo dokaze o trditvi, da je zavezanec ravnal zoper izvršilni naslov, in da je na podlagi teh dokazil smatralo za dokazano, da se je kontraven-cija res zgodila. Zavezanec ima tedaj pravico rekurza, in če tu propade, kdo mu more braniti, da vloži novo tožbo po §-u 36, t. 1, z novimi dokazili, dasi le-teh potom rekurza — radi prepovedi navajati v rekurzu nove okolnosti — ne bi mogel uveljavljati. Kdo more siliti zavezanca, da naj svoje dokazno gradivo že pri zaslišbi o predlogu zahtevajočega upnika navede, ako se priznava, da zadene dokazno breme zahtevajočega upnika? Na ta način bi prišli do nevzdržnih razmer; na eni strani bi zahtevajoči upnik, če nima baš prič za dokaz kontravencije, le-te sploh nikdar ne mogel dokazati, na drugi strani bi pa zavezanec, ako hoče zahtevajočega upnika šikanovati, svoje dokazno gradivo za pravdo prihranil in povzročil s tem zahtevajočemu upniku vsled dvakratnega dokazovanja brezpotrebne stroške. Seveda zadenejo ti stroški itak zahtevajočega upnika, ako je predlagal izvršbo na podlagi napačnih informacij; toda pomisliti je, da gre dokaz pred izvršbenim dovolilom, ako izvršenec nima premoženja, na vsaki način samo, da se zavezancu zijubi kontravencijo zanikati, na njegov riziko, kar pač ne more biti pravično.
Ako tedaj zavezanec pri zaslišbi po §-u 358 ugovarja, da nI zoper izvršilni naslov ravnal, tedaj naj se to na njegovo zahtevo sprejme v zapisnik, eventualno naj se zabeležijo tudi njegovi dokazni predlogi,') inače pa je dovoliti  izvršbo
') Zanimivo je, da Vitorelli-Bloch-Fischer (Beispiele von Schriftsatzen II., str. 359.) v tekstu predloga na izvršbo po §-u 355 ne ponudijo za trditev o kontravenciji nikakih dokazov; ravno tako tudi uradni Formularienbuch, obrazec št. 255. Heller-Trenkvvalder, die oest. Executionsordnung, str. 768, opazka 4J tudi ne navaja dokazov, vendar pristavlja, da obstoji remedura zoper neopravičeno ravnanje zahtevajočega upnika v določbi §-a 358; na kakšen način, tega natančnejše ne pove.
286 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebniti zaslišeb itd.
brez ozira na taugovor, ne da bi se izvajalo dokaze za to trditev ali proti njej, vendar naj se napoti zavezanca v dovolilnem sklepu z njegovim ugovorom na pot civilne pravde po §-u 36, t. 1. V tem slučaju bi bilo dopustno sprejeti v zapisnik eventualni predlog na ustavitev izvršbe, ako se bode dovolila; kajti takšen predlog je možen le na podlagi §-a 40, v katerem pa za slučaje po i;-u 36, t. 1, ni dovoljen opozicijski predlog. Preostaja torej le pot pravde po §-u 36, t. 1.
e) Na ta način smo izluščili izmed možnih ugovorov vse one, kateri se tičejo bistvenega obstoja izvršiijivega zahtevka samega, preostali pa so ugovori glede načina in oblike izvršbe same; samo ti ostanejo dopustni, le o teh mora sodnik pred dovolitvijo izvršbe popolno jasnost doseči; o teh sme dokaze izvajati, če treba, sam popolnjevati, bodisi na kakršenkoli način (§ 55, zad. odst.). Taki dopustni ugovori so ti-le:
7.) Zavezancev ugovor, da so stroški za opravo storitve po tretji osebi, katere zavezanec ni izpolnil, previsoki; ta ugovor omenjajo izrecno vladni smotri, kakor je bilo že zgoraj povedano. Povsem jasno je namreč, da bi bilo nedopustno, da bi zahtevajoči upnik kar po svoji glavi po najdražjih cenah dal opraviti storitev, kjer in kakor bi se njemu ljubilo, in da bi smel vse stroške za to delo izterjati iz zavezančevega premoženja. Tu poseže zakon, da varuje zavezančeve interese, vmes ter dovoljuje, da se zasliši zavezanec o višini teh stroškov; sodišče pa najdi na podlagi obeh strankinih trditev, eventualno po zaslišbi izvedencev (§ 55 zadnji odst.), pravično višino teh stroškov. Baš z ozirom na zavezančeve interese treba pri odmeri teh stroškov previdnosti: bolje je vsoto morebiti prenizko izmeriti ter si pridržati, da se, če treba, naknadno poviša, kakor pa vsoto previsoko določiti in s tem zavezancu naložiti, brez upa na povračilo, večje plačilo, negoli je v resnici za nadomestno delo potrebno.
[i) Prvemu slučaju analogen, dopusten ugovor je ta, če zavezanec trdi, da je od zahtevajočega upnika predlagani rok za storitev prekratek; tudi tu ima sodišče nalogo vse od zavezanca navedene okolnosti vestno premotriti in potem šele o izvršbenem predlogu sklepati.
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 287
-;-) Zavezanec sme nadalje ugovarjati upravičenosti predlagane uporabe zapretenih prisilnih sredstev. Načeloma je sicer priznati, da ima zahtevajoči upnik pravico predlagati, kakšno prisilno sredstvo naj zadene zavezanca, ali pripor, ali globa. Pač krivično bi namreč bilo, če bi se zaukazalo zahtevajočemu upniku v svrho oprave izvršbe, da naj tvega stroške za pripor zavezanca, čigar imovinske razmere so slabe, oziroma, da naj se sploh odpove izvršbi, ako teh stroškov ne bi mogel založiti. V tem oziru je sodnik pač vezan na predlog zahtevajočega upnika, — ako ni od zavezančeve strani ugovora, kakor: da presega posamič zapreteni predlagani pripor nad 2 meseca, da znaša ves že prisojeni pripor z vnovič predlaganim nad 6 mesecev; da presega posamič zapretena globa 4000 K, skupna vsota že zapadlih in vnovič zapretene 20.000 K. Seveda se ti ugovori nanašajo na okolnosti, ki jih mora sodnik itak uradoma uvaževati; a vzlic temu se marsikdaj nameri, da stvar »a priori« ni tako jasna, n. pr. pri vprašanju, ali se sme v enem sklepu radi več kontravencij prekoračiti dopustno izmero globe ali pripora,') koliko kontravencij pride v poštev in enakih vprašanj več. Samo ob sebi umljivo ima naposled zavezanec pri zaslišanju priliko obrazložiti vse zadržke zoper prisojo pripora, ki so v §-ih 363 do 365 navedeni. Pri vseh teh ugovorih mora sodišče njih upravičenost eventualno na podlagi sprejetih dokazov premotriti in potem šele sklepati o izvršbenem predlogu.
Določba §-a 357, da je zaslišati zavezanca, predno se rabi sila, da se odstrani odpor zavezancev, ni posebno srečna, ker se utegne tako stvar prav mnogokrat vsaj za toliko časa zavleči, kolikor ravno zavezanec hoče; sodnik v teh slučajih pač najboljše stori, ako pri količkaj nevarnosti radi odloga zaslišbo opusti. Ako pa pride do zaslišbe, mora vsekakor zavezanec sodniku povedati, zakaj se upira izršitvi naloga po §-u 326, in to bo dalo sodniku povod, da zavezančeve pomisleke pretrese in šele potem glede rabe sile odloči.
S) Slednjič je po našem mnenju dopusten tudi ugovor, da je po §-u 354 predlagana izvršba v danem slučaju nedopustna, ker se da storitev po tretji nadomestni osebi opraviti in ni samo
') Glej takšen slučaj v Fellner-Ohmeyerjevi zbirki pod št. 121.
288 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
od volje zavezanca zavisna.') (V nasprotnem slučaju, kjer je po §-u 353 predlagana izvršba, pa ugovora, da je izvršba po §-u 354 na mestu, zavezancu ni pristati, kajti nedvomno mora biti merodavna v tem oziru izjava zahtevajočega upnika, da se zadovolji z nadomestilno storitvijo.)
Rešitev navedenega zavezančevega ugovora je »questio facti«. Ako smatra sodnik, da je predlagana izvršba v resnici pogrešena, tedaj po našem mnenju sodnik brez izrecne privolitve zavezančeve ne bo smel predloga zahtevajočega upnika le-temu po §-u 84 C. pr. r. in po §-u 78 v popravo in dopolnitev (glede izjave o visokosti stroškov za nadomestno opravo) vrniti, marveč bo moral predlog zavrniti in prisoditi zavezancu stroške, nastale vsled zaslišbe.
t) V isto vrsto ugovorov pa spada ugovor zavezancev, da je izvršba po §-u 354 radi tega nedopustna, ker storitev ni zgolj od njegove volje zavisna, marveč tudi zaeno od volje tretjega, katerega zavezanec ne more k sodelovanju siliti, — ali pa — kakor se je vrhovno sodišče v odločbi od 20. septembra 1904, št. 12.318, Manzova zbirka N. F. št. 822, izreklo, — ker storitev ne obstaja zgolj v dejalnosti zavezančevih duševnih ali fizičnih sil, ampak zahteva še drugih gmotnih žrtev, katere pa zavezancu niso na razpolago. Ta zadnji ugovor je gotovo tehten; kajti nelogično bi bilo na pr. siliti z zaporom ali globami zavezanca, da naj povzroči izbris hipoteke na prodanem zemljišču, ako denarja za poplačilo upnika nima.-)
Kajpada je takšen ugovor od slučaja do slučaja rešiti, na vsak način pa se je sodniku z vsemi pripomočki, ki so mu na
') Že zgoraj omenjena odločba vrhovnega sodišča od 11. novembra 1902, št. 15.133, navaja sicer v razlogih, da »se v §-u 358 ukazana zaslišba zavezanca z ozirom na kategorično obliko 1. odstavka v §-u 353 ne more nanašati na ugovor zavezancev zoper način oprave izvršbe«, pa ta izrek se pač nikakor ne da analogno uporabiti pri v tekstu obrazloženem slučaju; praksa pač kaže, kako je mnogokrat prepirno, kaj je le od volje zavezanca zavisna storitev.
-') Druga pa je, ako hoče zahtevajoči upnik sam denar za plačilo hipoteke založiti, in ako se naj zavezanec le sili, da na pr. dolg svojemu upniku odpove, česar zahtevajoči upnik ne more storiti; tu bi bila pač izvršba po §-u 354 na mestu. Glej članek dr. E. Bousek v Gerichtshalle 1903, stran 443, 444.
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 289
razpolago, prepričati o upravičenosti ugovora; ako snnatra ugovor za upravičen, bo izvršbeni predlog zavrnil, a zahtevajočemu upniku ne preostaja drugega, kakor poslužiti se, kadar je storitev zavisna od volje tretjega, tožbe na plačilo interesa radi neizpolnitve zavezancu zaukazane obveznosti (§ 368), odnosno, ako zavezanec uveljavlja ugovor, da brez gmotnih sredstev obveznosti ne more izpolniti, počakati, da se gmotne razmere zavezanca izboljšajo.
Dodatek: Radi popolnosti treba omeniti še dveh slučajev, ki sta po predpogojih slučaju §-a 358 slična in ki se ju navaja') takisto za izjemi glavnega pravila §-a 3, toda, kakor bomo videli, po krivici. To sta slučaja §-a 303 in §-a 317.
V prvem slučaju (§ 303) je pred dovolitvijo preodkaza — bodi v poteg, bodi v glačilo — zaslišati:
a) na vsak način druge zahtevajoče upnike, ki tudi segajo z izvršbo na isto terjatev;
b) samo pod pogojem, da se more to brez znatnega zatezanja zgoditi, zavezanca;
c) pod zadnjenavedenim pogojem tudi one druge udeležence, ki stavijo po navedbah dolžnikovega dolžnika do zarubljene terjatve kake zahtevke.
V drugonavedenem slučaju (§ 317) pa je pred dovolitvijo drugačnega vnovčenja zarubljene terjatve zaslišati:
a) na vsak način one zahtevajoče upnike, ki imajo na za-rubljeni terjatvi zastavno pravico,
b) samo pod pogojem, da se more to brez znatnega zatezanja zgoditi, tudi zavezanca. —
Namen pogojne zaslišbe zavezanca je spričo dejstva, da se zahteva na vsak način zaslišba drugih upnikov, ki so na zarubljeno terjatev že prej posegli, gotovo jasen: Zahtevajočemu upniku naj se njegov položaj nasproti zarubljeni preodkazani terjatvi pojasni, da se ga na tak način v njegovem interesu obvaruje kakih nadaljnih brezplodnih korakov. Pri tem je zakonu posebno važno zaslišanje poprejšnjih zahtevajočih upnikov, ker jih mora izvršilno sodišče uradoma dognati (ne da bi ga za morebitne slučajne nepopolnosti zadela odgovornost [Neumann,
') Tako Schauer v svoji izdaji izvršilnega reda pod opazko 4 pri §-u 3, in pod opazko 5 pri §-u 303.
290 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
Commentar, str. 840]), zaslišba zavezanca pa pride šele v drugi vrsti v poštev. — V praksi se zavezanca pač kaj poredkem zaslišuje, ker se na eni strani zahtevajočemu upniku v svrho zmanjšanja stroškov združitev predlogov na rubežen in preodkaz priporoča in tudi z enim samim sklepom oba predloga zaeno reši, ako zahtevajoči upnik prvi na tisto terjatev poseže in je dovolilno tudi izvršilno sodišče, na drugi strani pa, ker se pogoj zaslišbe zavezanca, da naj se z zaslišanjem postopanje znatno ne zateza, tolmači v prilog interesov zahtevajočega upnika zelo strogo, kar je za nezamotane slučaje pač priporočati. —
Vendar slučaja §-ov 303 in 317 sploh ne moreta spadati med izjeme §-a 3, ker nista primarni dovolitvi izvršbe, marveč nadaljevanje izvršbe izvršilnega sodišča na podlagi že izdanega dovolilnega sklepa dovolilnega sodišča. Prav tako kakor ne bo nihče smatral, da je ustanovitev dražbenih pogojev, odredba draž-benega naroka i. t. d., dovolilo izvršbe po zmislu §-a 3, tako tudi preodkaznih sklepov ni smatrati za dovolila po §-u 3, to še osobito ne, ker ima o teh sklepati le izvršilno sodišče. Zato pa bi bilo tudi brez posebnega zaukaza §-ov 303, 317 že po splošnem pravilu §-a 55, odst. 2 v teh slučajih dopustno za-sl sati, ako treba, zavezanca ali pa tudi kogarkoli drugega.
B. Drugačne pozvedbe pred dovolitvijo izvršbe.
Za izvršbe, ki gredo zoper zavezanca, iz javnopravnih interesov privilegovanega, ali ki slone na kakem inozemskem izvršilnem naslovu, je zakon ustanovil deloma izjemne določbe, vendar ne tako, da bi bilo treba zavezanca zaslišati, marveč izvesti je, predno se sme taka izjemna izvršba dovoliti, drugačne pozvedbe, pa tudi ne vsakokrat, ampak le ob gotovih okolščinah.
1. Slučaj §-a 1 5: Bilo bi zoper javne interese celokupne države, ako bi se dopuščalo, da bi se zoper juristične, javnim koristim služeče osebe kakor sostavne dele državnega ustroja tirale izvršbe tako daleč, da bi svojemu javnopravnemu, obče-koristnemu namenu ne mogle več zadoščati (materijalije. I, str. 472, 473). Iz teh uvaževanj se je izcimil § 15, ki določa, da je dovoliti izvršbo radi denarnih terjatev zoper občine ali zoper zavode, ki so proglašeni za javne in občekoristne, le glede takih delov imovine, ki se smejo uporabiti v poplačilo upnika brez škode
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 291
za javne koristi, katerih mora paziti občina ali zavod, toda z izjemo, da pri tem ne gre za uresničbo pogodbene zastavne pravice.')
Najprej je razločevati med slučaji izvršbe zoper občine in izvršbe zoper zavode, ki so po smislu §-a 15 privilegovani. V prvem slučaju mora sodišče samo odločiti, ali je zavezanca po §-u 1 ukaza just. min. od 6. majnika 1897, drž. zak. štev. 153, smatrati za »občino«, ter mora značaj te »občine« uradoma premotriti, da se odloči, ali ji pristoja privilegovano stališče. Pri tem pa je še poudarjati, da § 1 cit. ukaza ne našteva taksativno, ampak le eksemplifikativno, kaj vse so »občine«. Drugače pa je pri izvršbah zoper »zavode«. Tu je povsem možno, da ob času predloga na izvršbo zavod-zavezanec sploh še ni proglašen javnim in občekoristnim. V takih slučajih, ko privilegovani značaj zavezancev sodišču ni znan, je seveda dovoliti izvršbo, kakor vsako drugo. Kako pa je izvršbeno postopanje nadaljevati, ko sodišče za privilegovani  značaj zavezanca izve, o tem pozneje.
Pa denimo prvi slučaj, da je o izvršilnem predlogu zavezančevo izjemno stanje po zmislu §-a 15 nedvomno. Tu mora sodišče pred vsem predlog na to stran preskusiti, katere vrste izvršba se predlaga. Ako namreč izvršba meri na izročbo ali dajatev premičnih stvari (§-i 346 — 348), prepustitev ali izpraznitev nepremičnih stvari (§ 349), podelitev ali razveljavo knjižnih pravic (§ 350), razveljavo vkupnosti in popravo meje (§351), dražbo vkupne nepremičnine (g 352), dosego drugih dejanj, dopustov ali opustov (§-i 353—355), oddajo izraza volje (§ 267), — potem izjemna določba §-a 15 sploh ne pride v poštev. Vrhovno sodišče se je sicer nekoč (odločba od 26. maja 1898, št. 7359, Pravnik str. 20 ex 1899, katere vsebina je navedena tudi v Neumann, Commentar str. 89) izreklo, da omejitev §-a 15 velja za vse načine izvršbe, a ta nazor je spričo jasnega besedila zakona, (ki je sledil enaki določbi v civilnopravdnem redu za Nemško, glej opazko ') pod črto) brez dvoma pravnopomoten. Tega mnenja je tudi ukaz pravosodnega ministrstva, ki je bil zgoraj naveden; kajti le-ta govori, dasi je izdan na podstavi člena XL1. uvodnega
') § 15 uradnega zakona k civilnopravdnemu redu za Nemško, ki je ostal še v veljavi, dopušča enake privilegije pri izvršbah radi denarnih terjatev — zoper fiskus, javnoprave združbe, ustanove in zavode, »sovveit nicht dringliche Rechte verfolgt werden«.
292 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
zakona k izvrš. redu v izpopolnilo določbe §-a 15, izključno le o izvršbah v izterjanje denarnih terjatev. — Pri izvršbah, katere ne merijo na izterjanje denarnih terjatev, torej izjema §-a 15 ne velja, in jih je izvesti brez ozira na označeni privilegovani značaj zavezane občine ali zavoda.
Pa tudi od izvršeb v izterjanje denarnih terjatev je izločiti vse one, kjer se je bila za izvršljivo terjatev pogodila zastavna pravica. Ta izjema je upravičena, ker je morala biti zastavna pogodba itak že poprej od višjega oblastva potrjena in ker zadene v tem slučaju izvršba le špecijalno določen zastavljen predmet. Vprašanje, ali je zakonsko zastavno pravico staviti v isto vrsto s pogodbeno zastavno pravico, moramo zanikati. Ako n. pr. občekoristen zavod, ki je najel v zasebni hiši svoje lokale, zaostane s plačilom najemnine, ali naj bo izvršba na »invecta et illata« dopustna brez ozira na privilegij §-a 15? To bi bilo pač proti zmislu izvršilnega reda, ki tu izrecno javne interese postavlja nad zasebne.') Torej je pač izvršbe radi denarnih terjatev, za katere obstoji pogodbena zastavna pravica na imovini privilegovanega zavezanca, izvesti kakor navadne, pri terjatvah, za katere je pa le zakonska zastavna pravica podana, pa privilegij §-a 15 velja.
Kako naj sodišče to upošteva? — Ako je previden zahtevajoči upnik že sam priklopil izvršilnemu predlogu listino poklicanega državnoupravnega oblastva z izrekom, kateri deli imovine občine ali zavoda se smejo uporabiti v poplačilo upnika brez škode za javne koristi, onda bo dovoliti izvršbo baš na te, izvršbi podvržene imovinske dele. Ako pa takega izkazila ni, tedaj sta — tako se navaja — dva pota možna: Ali sodišče takoj dovoli izvršbo v zavezančevo premoženje s pridržkom vseh onih delov imovine, ki jih bo poklicano upravno oblastvo kakor izvršbi nepodvržene svoj čas izločilo, — ali pa sodišče vpraša še pred dovolitvijo upravno oblastvo, kateri deli zavezančeve imovine so izvršbi podvrženi.
Prvo pot dovoljuje osobito Heller-Trenkwalder, (Die oest. Executionsordnung, str. 15) in se sklicuje na vladne na-
') Tako tudi Tilsch, I. c, str. 67, glede realizacije zakonske zastavne pravice za davke v nasprotju s H. Fux, Behandlung von Steuern im Con-curs- und Executionsverfahren.
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 293
gibe, (materijalije I, str. 473) kjer stoji: »Izjave državne upravne oblasti ni treba že pred dovolitvijo izvršbe vdobiti; izvršbo bo pač moči dovoliti v premoženje, na koje sega zahtevajoči upnik s pridržkom sestavin, ki jih bode po §-u 15 izločiti.« Pri tem se nanašajo nagibi na določbo §-a 41 vladnega načrta, ki je slednjič prešel v izvršilni red kakor točka 4 §-a 39. Pa sklicevanje na te vladne nagibe ne dokaže ničesar: Besedilo §-a 15 pravi izrecno, da se sme dovoliti izvršba samo glede takih delov imovine, ki se smejo za izvršbo uporabiti po izreku pristojnega oblastva. Z navedenim postopanjem pa bi se dovolilo, sicer nekako začasno ali pogojno, pa vendar izvršbo tudi na izločene predmete, ter bi se morala potem ta izvršba dosledno tudi pogojno opraviti; kaj tacega pa izvršilni red ne pozna.
Nazor vladnih nagibov se »per interpretationem logicam« ne da vzdržati in ga je iz nagibov k §-u 15 izločiti. Kajti pomisliti je, da bi se na ta način določba §-a 15 sama obšla, ako se danes izvršba takoj dovoli, jutri rubež opravi na ta način, da se zavezancu vzame denar, ki ga izroči izvrševalni organ takoj zahtevajočemu upniku, in šele čez dolgo časa, ko je zahtevajoči upnik denar že porabil, pa pride izjava, da je bila izvršba na zavezančevo imovino nedopustna, na kar se izvršba šele ustavi (§ 39, t. 4). Ako uvažujemo notorno počasno uradovanje upravnih oblastev, ako dodamo še, da je treba pred oddajo izjave po §-u 6, odst. 3, gori cit. ukaza zaslišati — od strani upravnega oblastva ~ zastopnike občine ali zavoda in pa upnika ter opraviti potrebne uradne pozvedbe o namenu in dejanski uporabi imovinskih delov, ki prihajajo v poštev, in ia ima slednjič prizadeti pravdni del še pravico tako odločilo rekurzom do političnega deželnega oblastva, oziroma ministrstva za notranje stvari izpodbijati, - potem smo pač dovolj podprli trditev, da že namen in pomen §-a 15 izključuje tako poslovanje. Zategadelj pač večkrat navedeni ukaz just. ministrstva niti z besedico ne omenja slučaja, ki ga imajo vladni nagibi na navedenem mestu v mislih, dasi bi bilo prav za te slučaje potreba pojasnitve »ex professo«, kako naj bi sodišča postop:ila.
Ostane torej edino pravilno poslovanje to, da upoti sodišče, kakor hitro pride takšen izvršilen predlog k sodišču, v zmislu §-a 6 cit. ukaza pozvedbe na ta način, da uradno vpraša pri-
20
294 Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd.
stojno upravno oblastvo po obsegu izvršbi podvrženih delov imovine občine ali zavoda. Nujnost teh pozvedeb je še posebej predpisana i sodišču i upravnemu oblastvu v §-u 9 cit. ukaza. Šele ko pride izjava, naj se dovoli izvršba v premoženje, v kolikor je izvršbi podvrženo, odnosno ako tacega premoženja ni, je izvršbeni predlog zavrniti.
Preostaja še omeniti, kako je postopati, ako se šele po izdani dovolitvi izvršbe pokaže, da spada zavezani zavod med one, po §-u 15 privilegovane. Tudi tu je nujna naloga sodišča, da vpraša poklicano upravno oblastvo po obsegu zavezančevih imovinskih, izvršbi podvrženih delih uradoma; največkrat se to zgodi na predlog zavezanca samega, ki bo previdoma takoj tudi odložitev predlagal (§42, t. 3; § 43, t. 3). Vsekakor dopustno pa Je, da prizadeta občina ali zavod po zmislu §-a 6, odst. 1, cit. ukaza sam zaprosi pri upravnem oblastvu dotične izjave; tudi taka izjava veže sodišče po zmislu §-a 6, odst. 4, cit. ukaza tako dolgo, dokler se ne razveljavi vsled rekurza, ki ga more tudi zahtevajoči upnik vložiti, odnosno ako isti ali kak drugi upnik pozneje segajo z izvršbo na imovinske dele privilegovanega zavezanca, dokler se ne donese hkratu z izvršilnim predlogom izjave upravnega oblastva, da se ti imovinski deli ne potrebujejo več za javne koristi, katerih mora paziti občina ali zavod.
2.) Slučaj §-a 8 2, odst. 3. Izvršilni red je način izvršbe na podstavi spisov in listin, narejenih v inozemstvu v primeri s poprejšnjim postopanjem po dvornih dekretih od 18. maja 1792, just. zak. zbirka št. 16, in od 18. januarja 1799, just. zak. zbirka št. 452, korenito izpremenil. Delibacijsko postopanje je odpadlo, obveljala je »metoda ustanovitve obstoja pogojev izvršbe, kakršna odgovarja položaju, ustvarjenem na podlagi naslova, ki se pokaže ,prima facie' izvršljiv.« Sodišče naj koštatuje zajamčeno vzajemnost z državo, v kateri je bil izvršilni naslov napravljen, potem naj na podstavi §-ov 80 in 81 preskusi, če ni podan kak povod za zavrnitev (Materijalije 1., str. 494, 495). Ako zadjbi prepričanje, da je izvršbeni predlog upravičen, naj dovoli izvršbo in takoj odredi njeno opravo.
Ako pa na podlagi te preskušnje glede pogojev, v §-ih 80 in 81 navedenih ne more priti do jasnosti, onda ne sme zavezanca pred dovolitvijo izvršbe zaslišati (razen če bi ga bilo pri
Pomen pred dovolitvijo izvršbe potrebnih zaslišeb itd. 295
20*
predlagani izvršbi tudi na podlagi tuzemskega izvršilnega naslova zaslišati), pač pa sme, če se mu zdi potrebno, upotiti pozvedbe na ta način, da zaprosi pred dovolitvijo, oziroma odločbo o predlogu pojasnilo od zunanjega oblastva, od katerega izhaja naslov, ali katero je predlagalo dovolitev izvršbe.
K sklepu bodi še pripomnjeno, da so vse gori obravnavane poprejšnje zaslišbe zavezanca— zaslišbe v tehničnem pomenu besede, v nasprotju s pojmom razprave. Izvesti jih je na ta način, da se zavezanca povabi pismeno, izjaviti v določenem času svoje pomisleke, opombe, ugovore itd. glede stavljenega predloga, ali pa da se ga povabi k sodišču na določeni, nejavni narok, da odda označeno izjavo ustno. Vabila ni treba v lastne roke zavezanca dostaviti, pač pa mora biti v njem obrazložena bistvena vsebina predloga, ter dostavek po zmislu §-a 56, odst. 2. — Ako zavezanec izjave noče oddati, more ga sodišče k temu tudi siliti na podlagi §-a 87 sod.-org. zak. z denarnimi kaznimi, to pa le tedaj, kadar je njegovo sodelovanje neobhodno potrebno (Neumann, Commentar, str. 251) in pa — to menimo, da treba še pristaviti, — ako zahtevajoči upnik vsled neprihoda zavezanca ni pridobil pravice do tega, da se šteje zavezancev neprihod za pritrditev k predlogu. Izrecno pa je treba poudarjati, da to ni vselej slučajno, marveč ima sodnik dolžnost vse pogoje za dovolitev izvršbe premotriti, in le tedaj, ako se na podlagi tega ne pokaže nikak zadržek zoper dovolitev, sklicuje se lahko zahtevajoči upnik na to okolnost, »a priori« pa za izvršilni red ne velja pravilo, da bi bilo nalik kontuma-cijskemu postopanju vse pravdne izjave zahtevajočega upnika smatrati vsled zavezančega neprihoda za resnične.
Ako zavezanca k zaslišbi ni, ali ako zamudi rok za pismeno izjavo, pa navzlic fikciji §-a 56, odst. 2, ne izgubi pravice rekurza zoper dotični dovolilni sklep, pred katerim naj bi bil zaslišan, vendar se sme njegov rekurz le toliko na dejanske okolnosti naslanjati, kolikor ne nasprotujejo njegovi indirektni pritrditvi k stavljenemu predlogu. Ta prejudic pritrditve k predlogu pa velja za vse izvršbeno postopanje, na prvi kakor tudi na višjih instancah (ukaz just. min. od 3. decembra 1897, št. 25.801, just. min. uk. št. 44).