Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 59 Valentin Pintar – Tinka (1898–1983) Martin Pintar Valentin Pintar se je rodil 30. prosinca 1898 očetu Va- lentinu in materi Ivani, rojeni Potočnik. V rodbini je bil do danes zadnji v seriji Valentinov, iz tega pa izhaja tudi hišno ime Tinkov (Tinkotov). Njegov oče Valentin Pintar ima v poročnem listu zapisano, da je bil hišar in žagar. To izhaja iz dejavnosti preteklih gospodarjev Klopčič. Priimek Pintar je k hiši prišel s poroko prednika Valentina Pintarja l. 1840, ko se je poročil z Marijo Klopčič. Če se vrnem k očetu, ki ima v po- ročnem listu iz leta 1896 zapisano hišar in žagar, je bila njegova dejavnost povezana tudi z zidarstvom, kar je razvidno iz lepo ohranjene reklamne table VALENTIN PINTAR – zidar, ki je predstavljena v nadaljevanju in jo je njegov sin Tinka kasneje pre- delal za čevljarsko dejavnost. Iz zidarske dejavnosti njegovega očeta je ohranjena zanimiva fotografija, kjer je oče na sliki skrajno levo. Po ustnem izročilu je bila fotografija narejena ob poslikavi zastora za glavnim oltarjem v župnijski cerkvi sv. Antona. Mama Johana, rojena Potočnik, iz Martinj vrha se je poročila z vdovcem Valentinom po smrti njegove Valentin Pintar – Tinka (1898–1983). Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 60 prve žene. Valentin – Tinka se jima je rodil v hiši tik ob plavžu v času, ko je dolgoletna železarska tradi- cija doživljala zadnje vzdihljaje in so bili Železniki na pragu stagnacije, revščine in številnih migracij. Glede na očetovo dejavnost in nekaj posesti je bila družina trdno zakoreninjena v kraju. Iz njegovega pripovedovanja mu je na ta leta ostal neizbrisljiv spomin, ko ga je oče peljal k plavžu, ko so v njem zadnjič zakurili, zaradi rosnih let pa mu, razumljivo, takratno dogajanje ob zatonu železarstva ni pustilo širšega vtisa na dogajanja tistega časa. Glas norca ga je spremljal le prva leta otroštva, v kasnejših le- tih pa je odraščal ob stalnem ropotu dveh žag pod plavžem, ki sta izkoriščali nekdanji bajer. Pogosto je omenjal, da je bilo v otroštvu njihovo igrišče ogrom- na skladovnica hlodov, ki so se razprostirali takoj za ozko cesto pa do žag. Šolska leta je nastopil v takratni dvorazredni ljudski šoli v Železnikih v šolskem letu 1904/1905. Fotografija posneta ob poslikavi zastora v cerkvi Sv. Antona v Železnikih. Valentinovo učno spričevalo. Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 61 čevljarskih spretnosti pri sosedu Valentinu Šmidu. S prvim majem 191 5 je pri njem nastopil prvo zaposli- tev, kjer je ostal do decembra. Nadaljeval je pri Jakobu Kralju do maja 1916, ko je dobil vpoklic v vojsko. S tem se je pričelo njegovo skoraj štiriletno obdobje negotovosti in kaljenja slo- venske zavesti, ki je trajalo do 28. februarja 1920. Ko je bil z osemnajstimi leti vpoklican v vojsko, je po Evropi že slabi dve leti vihrala vojna, slabo leto se je v bližini odvijala ena največjih morij te vojne – soška fronta. Na sliki z 11. maja 1 916 se še vidijo brezskrbni fan- tje. Valentin – Tinka, tako se je podpisoval na razgle- dnice, ki jih je v naslednjih letih pošiljal domov, sedi na skrajni levi. Tretji z leve je Polde Košmelj. Verjetno jim ni bilo prizaneseno z informacijami, ki so prihajale iz neposredne bližine, in je bilo slovo toliko težje. Po zbirnem mestu na Trati se je nekaj časa za njim izgubila sled, potem pa se je oglasil s pomirjujočo informacijo, da kot rekrut sodeluje pri oskrbovanju soške fronte v bohinjskem zaledju. Tu so transportirali opremo, orožje ter hrano od Bo- hinjske Bistrice mimo jezera in Komne na Bogatin. V nadaljevanju je služil v 1 7 . pešpolku v Judenbur- Iz obdobja odraščanja do leta 1915 ni posebnih za- piskov, v tem času je ostal brez očeta, ostali so drob- ni spomini iz pripovedovanj. Po razglednici iz leta 1915 je bil verjetno že kot nabornik za krajši čas v Judenburgu. Obdobje, ko so bili Železniki na prepihu, ko so ljudje odhajali s trebuhom za kruhom, ni dopuščalo posebnega blagostanja in dogajanja. Pri hiši je bilo nekaj zemlje in ena do dve kravi, kar je v tistem času v Železnikih pomenilo mleko in nekaj mesa za pri- boljšek. Obenem je pomenilo tudi trdo delo po bre- govih in senožetih. Pogosto je omenjal nedelje, pa ne toliko glede tega, kaj so kot otroci počeli, ampak le to, da se je nedelja poznala po tišini, ker so takrat ustavili žagi, ki sta sicer v neposredni bližini nepre- stano godli. Poseben praznik z gostijo za otroke pa je bil, ko so 'vzeli vodo', in je bilo takrat lovljenje rib vsesplošna dejavnost, seveda, če si se po njegovih navedbah izognil 'ferboltarju', ki je strogo branil za- kupniške pravice. Njegova mladostniška želja je bila po navedbah sina Janka mizarsko znanje. V tistem trenutku ta želja ni bila izvedljiva, zato je zaslužek našel v če- vljarstvu. Od 1. maja 1912 do 1. maja 1915 se je učil Vojaški naborniki. Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 62 gu, kaj se je v tistih dveh letih z njim dogajalo, pa se lahko sklepa le po razglednicah in fotografijah, ki so se ohranile. O tem obdobju tudi ni govoril. Na fotografiji šestih sotrpinov iz Judenburga leta 1917, Tinka je srednji zadaj. Po uniformi se ne da ugotoviti, v kateri enoti je služil. V tistem obdobju so morali sami skrbeti za uniformo. Na fotografiji Kozaškega polka leta 1917 v Tha- lerhofu pri Gradcu je v skupini vojakov označen z X. Thalerhof je bil v tistem času veliko vojaško tabo- rišče predvsem z ujetniki z rusko-ukrajinskega pod- ročja. Ohranjena je še fotografija z Dunaja leta 1918. Domov se je vrnil po končani vojni 10. novembra 1918. Iz obdobja prve vojne je ohranjena šatuljica, kjer je navedeno sanitetno vozilo. Po kateri poti se je vračal, ni znano, se je pa v tistih dneh v Mariboru že zgodil Rudolf Maister. Po dobrih dveh mesecih domačega razvajanja je dobil vpoklic in se pridružil Maistrovim borcem za severno mejo. Ko so 14. januarja potekali prvi boji, je bil že vključen v njegove enote na Koroškem. Iz tega obdobja je ohranjena zanimiva fotografija, da- tirana z marcem 1919 in pripisom: spomin z Jesenic. Domov se je vrnil konec februarja 1920. Že konec februarja je željo po pridobivanju šuštarskih izkušenj uresničil v Selcih pri Štefanu Čenčiču in tam ostal dobrega pol leta. Želja po izpo- polnjevanju znanja ga je vodila v Ljubljano, kjer je Tinka s sotrpini v Judenburgu. Kozaški polk l. 1917 v Thalerhofu. Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 63 dobri dve leti nabiral izkušnje v petih čevljarskih de- lavnicah. V zapiskih so navedeni: Marija Ravnihar, Alojz Bergant, Mihael Peternel, Janko Ješe in Josip Balažič. Februarja 1923 se je vrnil domov in pričela so se njegova aktivna leta v domačem kraju. V tistem času v Železnikih ni bilo veliko zaposlit- venih možnosti. Izkušnje, ki si jih je nabral, so mu omogočile odprtje samostojne čevljarske dejavnosti. Obrtno dovoljenje je datirano s 13. junij 1923. Dejavnost je opravljal v domači hiši. Iz tega zače- tnega obdobja je lepo ohranjena lesena reklamna tabla z napisom Valentin Pintar, čevljar. Za osnovo je vzel že omenjeno reklamno tablo svojega očeta, kjer sta ime in priimek v originalu, dejavnost pa je spremenil. Izkušnje, ki jih je pridobil v Ljubljani, in znanje nemškega jezika, ki ga je pridobil v vojnih letih, so ga pogosto vodila v Ljubljano ali Celovec, kjer je nabavljal material in sledil trendom v čevljarstvu, kar je s pridom uporabljal v svoji delavnici, ki jo je stalno nadgrajeval. Delavnost in gospodarnost sta mu omogočili uresničevati tudi njegove skrite želje, med njimi je bila v tistem času med prvimi fotografija. Slika iz Dunaja 1918. Spomin iz Jesenic. Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 64 Obrtno dovoljenje. Reklamna tabla z napisom dejavnosti. Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 65 Njegov prvi fotoaparat je bila Kodakova kamera Obscura. Iz tega obdobja je ohranjenih nekaj foto- grafskih stekel in fotografij. Fotografija, ki je bila po- Fotografija prijateljev ob otvoritvi koče na Ratitovcu. Foto: Valentin Pintar Most na Klovžah. Foto: Valentin Pintar sneta po katastrofalnih poplavah leta 1926 na Klovž- ah, kjer se na mostu vidi sanacijo podobnih poškodb, kot jih je ta utrpel leta 2007. Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 66 Povorka prosvetnega društva l. 1938 na Klovžah. Foto: Valentin Pintar "Muzko štimat" pred Plavčevo hišo, kjer je prisoten tudi prof. F. Koblar. Foto: Valentin Pintar Gostovanje v Škofji Loki. Tinka in Ana Goja v igri Beneški trgovec. Nekaj fotografij izvira tudi iz gledališke dejavnosti pri Prosvetnem društvu, ko so pod vodstvom prof. dr. Koblarja igrali Beneškega trgovca. Po fotografijah sodeč, je eno od vlog igrala tudi njegova bodoča žena Ana. Takratno delovanje in prijateljevanje s prof. Koblarjem je bilo zaslediti skozi celo življenje. Prelomno leto v njegovi mladosti je bilo leto 1928. V tem letu je zaključil s prenovo domače hiše, ki ji je teme- ljito spremenil zunanjost, posodobil pa tudi notranjost. Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 67 Domača hiša pred prenovo in po prenovi leta 1928. Foto: Valentin Pintar Njegova duhovitost se je pokazala mnogo let kas- neje ob prenovi hiše leta 2004, ko se je odprla hišna kapelica, ki je bila ob obnovi v začetku leta 1928 zazidana. V notranjost je zazidal mapo, ki je vsebo- vala nekaj njegovih fotografij, in sicer fotografijo stare hiše, notranjosti hiše, svojo fotografijo in fo- tografijo svoje bodoče žene. Priložen je bil aktualni izvod časopisa Slovenec, srečke Jugoslovanske lote- rije in kratek rokopis takratnega dogajanja. Napove- dal je skorajšnjo poroko, z gospodarskega področja pa navaja ponovno pogajanje gospodarske komisije za gradnjo železniške proge v Selško dolino. Poročil se je z Ano Goja, ki mu je rodila tri ot- roke: Marjana (1928–2013), Marijo (1930–) in Janka (1936–). Ob družini in čevljarski dejavno- sti je pomagal mami, ki je še vedno vzdrževala za takrat značilno dejavnost Železnikov, to je košnjo po bregovih in senožetih za zagotavljanje krme za eno kravo z mladico. Ob tem se je navdušil tudi za sadjarstvo, kjer je izkoriščal skromne pogoje na kamnitem travniku za hišo. Pri izboru sadnega drevja si je pomagal s knjigo Sadni izbor iz leta 1929. Imel je številne sorte, vsake po eno drevo. Njegov izbor je vseboval beli in rdeči kalvil, be- ličnik, carjevič, debelo bojkovo, voščenko … Na zahodni strani hiše je imel zidni špalir za hruške, ki so bile po takratni navadi vezane ob zidne letve. Posadil je tudi Blumenbachovo maslenko in tudi pri njem je v hudih časih s svojo bogato rodnostjo služila za priboljšek, saj se je dobro prodajala. Kot zanimivost se je iz tega obdobja s pomlajevanjem ohranil beli poletni kalvil, ki ga je vzgajal na nizki podlagi v U-obliki, na katerega je bil zelo ponosen in je danes pri nas redka sorta. Na spodnjem vrtu je posebno mesto na obeh straneh poti dobil špalir dvanajstih raznobarvnih vrtnic na šipkovih deblih višine 1,5 m, ki jih je sam vzgojil in s posebno ljubeznijo negoval do svoje po- zne starosti. Njegova ostarela mama se je pred drugo svetovno vojno odločila, da proda kravo, rada pa je dejala, da bo to za ''kakšn kofe'' na stara leta. Takrat je to po- menilo tisoč din. Ko je prišla okupacija in menjava denarja, bi za ta denar dobila simbolično vrednost nemških mark. Močan slovenski ponos, ki je bil vt- kan v celo družino, je botroval, da tega tisočaka ni zamenjala, ampak je vedno dejala, da ga ima raje za spomin, kot da njeno kravco zamenja za drobiž tuje- ga denarja. Hranila ga je v molitveniku, kjer je ostal do današnjih dni. To je bila tudi popotnica v sledečih vojnih letih negotovosti in ukleščenosti med različ- ne interesne strani. Preživeti je moral mlado druži- no, imel je obrt, ki so jo koristili tako okupatorji kot civilisti, od samega začetka narodno osvobodilnega boja pa je bil čevljar tudi partizanskim odredom. Od leta 1943 je bil član gospodarske komisije pri NOO. Po navedbah sina Janka je že v času okupacije imel pripravljeno slovensko zastavo, takrat še brez zvez- de. Iz svojih prostorov se je moral dvakrat izseliti. Prvič je bilo ob nemški hajki, ko so hišo za svoj štab uporabili Nemci, drugič pa ob napadu na Železnike leta 1944, ko je bil v hiši štab Gradnikove brigade. Obakrat je bila hiša pravi vojaški arzenal. Po na- padu naj bi pomagal tudi pri organizaciji mitinga, čemur se je s somišljeniki v gospodarskem odboru v prid krajanom uprl, ker so bili domačini izčrpani. Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 68 Sledila je nočna mobilizacija. Po odhodu je družina ostala brez hrane. To je botrovalo odločitvi, da se najprej odpove svojemu hobiju. Za golo preživetje je za moko prodal fotografu Francu Beštru iz Selc svoj Kodak in še en fotoaparat, kar je težko prebolel. Do konca vojne je sodeloval v Vojkovi brigadi, v za- četku v četi, po bolezni pa je ostal v pokretni bolnici v Novakih, kjer je lahko ostal kot čevljar pod pogo- jem, da preskrbi lastno orodje. Tega mu je s pomočjo kurirja po številnih zapletih dostavila hči Marija. Za določena opravila, ki jih je moral opraviti doma na šivalnih strojih, je dobival prepustnice. zaspanemu kraju prinesla večjo prepoznavnost in združevanje. Ker je bilo klekljanje v tistih letih do- polnilna dejavnost številnih žena pa tudi moških, so to izkoristili in s starimi običaji pripravili odmevno etnološko prireditev, za katero je pripravil program. V družini je klekljala žena Ana, on pa se je lotil spominkarstva. Izdeloval je lesene miniature z etnološkim pridi- hom, in sicer kozolec, zibko in čebelnjak. Slednja dva je izdeloval v barvni izvedbi, kjer je izkoristil še ene- ga svojih hobijev, to je bilo slikanje z oljnimi barva- mi. Po slikarskih čopičih in olju je segal kot samouk, najprej je slikal na les, nato tudi na platno in steklo. V partizanih, Valentin skrajno desno. Zibka in kozolec, delo Valentina Pintarja. Valentin Pintar ob slikarskem platnu. Pred iztekom vojne mu je umrla mama. Čevljar- sko dejavnost je takrat po svojih zmožnostih že opravljal sin Marjan. Kljub stalni podpori narodno osvobodilnemu boju pa zaradi obrtniškega statusa in svojega širšega nazorskega pogleda pri politič- nem delu narodno osvobodilnega boja ni bil najbo- lje sprejet, kar se je kasneje odražalo pri uveljavitvi pokojnine. S čevljarsko dejavnostjo je nadaljeval tudi po vojni. Njegov model ženskih škornjev je bil po na- vedbah hčerke Marije pravi modni hit. V avgustu 1955 je svojo čevljarsko dejavnost zaključil. Temu je botrovala tudi poškodba sina Marjana, ki se je že izučil za čevljarja, vendar si je pri služenju vojaškega roka poškodoval hrbtenico. Zaposlil se je v Kmetijski zadrugi Martinj Vrh, kjer je ostal do invalidske upokojitve leta 1963, ko je tudi zadruga zaprla svoja vrata. Še v času zaposlitve je s somišljeniki pričel z aktivnostmi turistično-muzejske dejavnosti, ki bi Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 69 Kot predsednik Turističnega društva in govornik na 2. Čipkarskih dnevih. Vabilo na sejo iz leta 1966. Po navedbah iz spominskega članka o njegovem delu, ki ga je Muzejsko društvo izdalo po njegovi smrti, je bil leta 1950 med ustanovitelji Pododbora Muzejskega društva v Škofji Loki, ki je kasneje pre- raslo v samostojno Muzejsko društvo Železniki. Ko je zadruga po letu 1963 zaključila svojo dejavnost, se je upokojil, kar mu je omogočilo tudi aktivnej- še vključevanje v muzejsko dejavnost, saj se je kot predstavnik Železnikov redno udeleževal sej Muzej- skega društva v Škofji Loki in skrbel za povezavo z domačim krajem. To so bili tudi zametki muzejske dejavnosti v Železnikih, kjer so bili z Blažem Gor- tnarjem in Nikom Žumrom gonilna sila pri postav- ljanju prve muzejske zbirke. V povojnih letih se je navdušil nad čebelarstvom, ki ga je spremljalo vsa nadaljnja leta. V bregu za do- mačo hišo je leta 1946 postavil čebelnjak z verando, ki je bil kasneje predstavljen v knjigi Čebelarstvo na Gorenjskem kot primer idiličnega čebelnjaka. V Krasu, takoj nad takratnim obratom Tehtnice, je postavil še en čebelnjak, ki pa je konec sedemdese- tih let pogorel. Čebelarstvo mu je prineslo nove priložnosti in prijateljstva. Ko je s čebelarji vozil čebele na pašo v Goriška Brda, je navezal številna prijateljstva, ki jih je povezoval s turistično dejavnostjo. Rad je imel dobro kapljico in veselo družbo. V tretjem življenjskem obdobju mu je močno opešal vid. Ljubezen do naše dediščine, druženje in entuziazem so ga gnali v številne aktivnosti pri Muzejskem in Turističnem društvu. Sredi sedem- Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 70 desetih se je lotil izdelave kopije žage venecianke, gnane z elektromotorjem. Po navedbah sina Janka se je pogosto odpravil do Zgage in v Zgornjo Smo- levo, kjer sta bili takrat še nespremenjeni origi- nalni žagi te vrste. Maketa žage še sedaj domuje v muzeju. Po otvoritvi muzeja je med drugim sodelo- val pri snemanju dokumentarnega filma od Suhe do Sorice, kjer je RTV med drugim posnela del muzeja, dele Železnikov s plavžem ter klekljanje. Aktivno je sodeloval tako pri vodenju po muzeju kot tudi z g. Žumrom pri širjenju, vodenju, pripravi in urejanju muzejskih zbirk. Leta 1969 se je po nekajletni bolezni od njega poslovila žena Ana. Iz tega časa je ohranjeno sožal- no pismo dr. Franceta Koblarja, ki kaže na njuno tes- no povezanost in dolgoletno prijateljevanje. Po smrti žene Ane ga je dobrih 13 let do konca življenja s svojim petjem prebujal lišček, ki ga je pri- nesel z enega od svojih pohodov po Goriških Brdih. Kot muzejski sosed je bil stalno vpet v turistično vodenje v okviru muzeja in okolice. V naslednjih letih svojega življenja je poleg aktivnega vodenja Čebelnjak v bregu za domačo hišo. Foto: Valentin Pintar Čebelnjak za nekdanjim obratom Tehtnice. Foto: Valentin Pintar Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 71 Na čipkarski razstavi v Idriji leta 1968. Pismo F. Koblarja Tinku ob smrti njegove žene Ane. Med bodočim muzejem in domačo hišo ga je ločila le gasa. Foto: Valentin Pintar Železne niti 15 Valentin Pintar – Tinka 72 večjih skupin v sodelovanju s Toniko Ramovš skrbel tudi za njeno nadomeščanje pri dežurstvu v muzeju. V letih po upokojitvi ni bil le turistični delavec, ampak je turistične izkušnje nabiral na številnih po- tovanjih po takratni domovini in sosednjih državah. Na njegovo zdravje je v poznih letih usodno vpli- valo potovanje po Egiptu, kjer si je trajno pridobil težave s prebavnim traktom. Svojo bogato življenjsko pot je zaključil po kratki bolezni 26. februarja 1983. Slike so iz domačega arhiva Martina Pintarja. Viri: Marija Kalan, Janko Pintar. Strastni kadilec v Pragi. V Egiptu s pogostim sopotnikom Mihom Bertoncljem.