7. in 8. številka. Julij, flvgust — 1909. Letnik CERKVENI GLASBENIK. Organ Cecilijinega društva v Ljubljani. Izhaja po enkrat na mesec in velja, za celo leto z muzikalno prilogo vred 4 krone, za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 3 krone. Uredništvo v Rlojzijevišfu, upravništvo v Marijanišfu. Jožef Haydn. Ob stoletnici njegove smrti napisal Stanko Premrl. ^i-^red tremi leti mi je stopetdesetletniea Mozartovega rojstva dala povod, j da sem za „Cerkveni Glasbenik" napisal majhno študijo o Mozartu, predočil v kratkih potezah cenjenim bravcem velikega glasbenega genija in označil predvsem stališče, ki naj ga zavzemamo nasproti njegovim cerkvenim skladbam. Ze takrat sem mimogrede omenjal Haydna in Beethovna. Ti trije mojstri — na vsak način neka izredna prikazen v glasbeni zgodovini — tvorijo namreč posebno glasbeno skupino in slove že od začetka 1-9. stol.1) do danes bodisi glede svojih posvetnih, v prvi vrsti instrumentalnih, bodisi glede svojih cerkvenih skladeb kot dunajski klasiki x«t e^opjv. Letos, ko je celi glasbeni svet in zopet zlasti Dunaj na izredno slovesen in sijajen način obhajal stoletnico Jož. Haydnove smrti — 31. maja je minilo sto let — je gotovo bolj nego kedarkoli sicer umestno, da posvetimo tudi v našem listu nekaj vrst slavnemu skladatelju, „očetu" Haydnu; to pa še posebno zato, ker je llaydn tudi za cerkev mnogo zlagal in zložil in ker nas zlasti kot tak — hočeš, nočeš — mora zanimati. Življenje IIaydnovo,2) ki ga hočem najprej na kratko začrtati, je bilo takole. Rodil se je.dne 31. marcija 1. 1732. v nižjeavstrijski vasi Rohrau ob Litavi blizu ogrske meje in bil naslednji dan dne 1. aprila po rim. kat. obredu krščen. Ilaydnov oče Matija je bil preprost kolar in je imel precej naravnega glasbenega daru. Rad je igral harfo, seveda- brez not, kakor je Haydn pozneje sam zapisal v lastni življenjepisni črtici. Take vzgoje kakor Mozart Haydn ni imel in je ni mogel imeti. Prvi glasbeni pouk je dobival ') Do 1. 1800. so kot tri najsvetlejše zvezde na glasbenem nebu med Nemci veljali: Haydn, Mozart in Dittersdorf. Šele od 1. 1800. je stopil na Dittersdorfovo mesto Beethoven. Dittersdorf (1739—99) je bil tudi jako plodovit skladatelj, ki je zložil mnogo orkestralnih in komornih del, tudi več oratorijev in oper in nekaj maš. Pa danes ga le še malokdo omenja. 2) Prim. Leopold Schmidt: J o so p h Haydn, Berlin 1906. v bližnjem Hamburgu pri nekem daljnem sorodniku svojih staršev, pri šolskem vodju in cerkvenem zborovodju Jan. Matiju Frankbu. Temu možu so ga starši izročili jeseni 1. 1737. Tu se je petletni Jožek poleg navadnih šolskih predmetov začel učiti tudi petja in igranja na razne inštrumente. Osem let starega je takratni dvorni skladatelj in stolni kapelnik Jurij Reutter sprejel v zbor dunajske dvorne kapele. V tem zboru je pel Haydn deset let in dobival nadaljni glasbeni pouk v petju, v igri na klavir in gosli. Dasi v teoriji ni imel posebnega učitelja, je vendar že v tem Času poizkušal skladati. Zelo velikega pomena za Haydna je bilo to, da je imel na dvoru priliko slišati mnogo glasbe, seveda največ v laškem slogu. Osemnajst let star je mutiral in moral oditi iz dvorne kapele. Ta čas od 1. 1750. dalje se mu ni najbolje godilo. Revno in borno se je preživljal deloma s sodelovanjem na raznih cerkvenih korih in pri raznih ljudskih orkestrih, deloma s poučevanjem in komponiranjem. Nekaj časa je bival pri takratnem slavnem pevskem učitelju — kot skladatelju nekoliko manj znamenitem — Porporu, kjer je pri pevskem pouku spremljal pevce na klavirju. Od Porpora se je precej naučil. Zlasti pa je pridno študiral Fil. Em. Bachove klavirske skladbe in istega avtorja navod, kako se pravilno klavir igra. Kot teoretično knjigo je rabil slavno Fuxovo delo „Gradus ad Parnassum", ki je tudi še poznejšim velikim glasbenikom dobro služila in ki je še dandanes podlaga modernim knjigam o kontrapunktu. V tem času je napisal nekaj klavirskih sonat, trioiger in serenad za mali orkester. Tudi prva njegova opera „Krevljasti hudič" datira iz te dobe. Prvi kvartet na lok v B-duru je zložil 1. 1755. za barona Furnberga, na čigar posestvu v Weinzierlu se je mudil par mesecev. Po posredovanju tega barona je dobil kapelniško mesto pri grofu Morzinu v Lukavcu pri Plzuu na Češkem. L. 1759. je zložil tukaj svojo prvo simfonijo v D-duru. L. 1760.se je poročil na Dunaju s hčerjo brivca Kellerja, Marijo Ano, ki mu je pa prinesla v zakon več grenkosti nego sladkosti. Sreča je bila za Haydna, da je že 1. 1761. dobil stalno, v materialnem in glasbenoidealnem oziru jako ugodno službo pri knezu Pavlu Antonu Ester-hazyju v Eisenstadtu na Ogrskem. V tej službi pri knezu, kije pa že 1. 1862. umrl, kakor tudi pri njegovem nasledniku, knezu Nikolaju Jožefu je preživel llaydn blizu trideset let. Do 1. 1766. je opravljal službo drugega kapelnika •, od tega leta dalje pa je prevzel vsled smrti prvega kapelnika Wernerja izpraznjeno prvo kapelniško mesto. V Eisenstadtu in pozneje od 1. 1769. v poletni sezoni v gradu Esterhazu je načeloval Haydn knezovemu orkestru in oskrboval vso glasbo, bodisi pri domačih zabavah, pri koncertih in opernih predstavah, bodisi v grajski kapeli pri bogoslužnih opravilih. Tu je zložil Haydn skoro vse "svoje opere, veliko število simfonij, kvartetov na lok in najrazličnejših instrumentalnih in vokalnih skladeb. Tu je nastalo tudi petero latinskih maš: Missa solemnis in hon. B. M. V. v Es-duru, Missa brevis St. Joannis de Deo v B-duru, Missa St. Nicolai v Gr-duru, Missa (solemnis) St. Caeciliae v C-duru in Missa (solemnis) Cellensis (Marijaceljska maša) v C-duru. Izmed skladeb duhovne vsebine omenjam iz te dobe poleg raznih ofertorijev, kantat in motetov zlasti: 1 Te De um, Stabat Mater in dva o ra torij a (II ritorno d i T ob i a in Sedem besed Zveli-čarjevih na križu.) Knez Esterkazy je Haydna visoko Čislal, in daleč naokrog, ne le na Dunaj, ampak tudi v Pariz in London in še dalje je segel njegov sloves. Zlasti njegove simfonije so veljale kot najboljše in najlepše. Gotovo je, da so mnogi Haydnovi častivei želeli Haydna tudi osebno poznati; in brez-dvomno je tudi Haydna samega močno mikalo venkaj v svet. Toda ni se hotel zameriti svojemu šefu in zato je raje doma ostal, doma muziciral in komponiral. Ko je pa 1. 1790. knez Nikolaj umrl, je za Haydna končno napočila lepša in svobodnejša doba. Nikolajev sin, knez Anton je razpustil orkester, pustil pa Haydnu kapelniški naslov in njegovi dotakratni plači, znašajoči 1000 ti. (2000 K) dodal še 400 d. (800 K). Zdaj je imel Haydn najugodnejšo priliko iti na kako glasbeno potovanje. In res. Povabilu violinskega virtuoza Salomona, ki ga je vabil v London, se je nemudoma odzval in se odpeljal meseca decembra I. 1791. na Angleško. Tu je ostal dve koncertni sezoni in dirigiral šest novih svojih simfonij. Tudi mnogo drugih Haydnovih del so takrat izvajali v Londonu, Haydn je nastopal kot pravi triumfator; od angleških magnatov je dobil mnogo dragocenih daril, vseučilišče v Oxfordu pa ga je promoviralo doktorjem glasbe. Na povratku v domovino 1. 1792. se je v Bonnu sešel z mladim, takrat dvaindvajsetletnim Beethovnom, in ga nekaj časa poučeval v kompoziciji. — Od 1. 1794. — 95. najdemo Haydna drugič na Angleškem. Zopet je prebil tamkaj dve koncertni sezoni, zložil in dirigiral zopet šest novih simfonij ter se z najboljšimi gmotnimi in umetniškimi uspehi vrnil na Dunaj. Največjega pomena za Haydna kot skladatelja sta bili njegovi dve potovanji na Angleško, ker je šele tamkaj v pravi luči spoznal velikega mojstra oratorijev Handla, slišal zlasti 1. 1791. pri Handlovi stavnosti najlepše Handlove oratorije, si z mogočno in velezanimivo Handlovo glasbo oplodil svojo lastno fantazijo, in na večer svojega življenja zložil še oni dve epo-halni deli, ona dva slavna oratorija: „Stvarjenje" in „Letne čase", ki sta poleg „cesarske himne" najbolj raznesla slavo Iiaydnovo širom sveta in ki ga delata še dandanes tako popularnega in priljubljenega. V onem času, ko je zlagal Haydn „Stvarjenje" in „Letne čase", je zložil obenem tudi še šest velikih maš in 1 Te Deum. Sestero njegovih velikih maš iz njegove najbolj zrele dobe se imenuje: „Sveto"-maša v B-duru, maša „in tempore belli" (v bojnem času) ali maša s pavkami v C-duru, Nelsonova maša v D-molu, Terezijina maša v B-duru, maša z motivom iz „Stvarjenja" (Schopfungsmesse) v B-duru in harmonična maša v B-duru. Pri zlaganju dveh zadnjih oratorijev in velikih maš se je Haydn zelo utrudil in jel bolehati na živcih. Tudi starost je nanj pritiskala. Posebno hudo pa mu je delo, ko so Francozi 1. 1805. in 1809. okupirali dunajsko mesto. Kot patriot tega ni mogel preboleti. Dne 31. majnilca 1. 1809. je mirno umrl in šel k večnemu počitku. Pokopali so ga na hundsthurmskem pokopališču, 1. 1820. so pa njegove telesne ostanke na željo kneza Esterhazyja prepeljali v Eisenstadt iri pokopali v ondotui zgornji župni cerkvi. (Dalje prih.) Gregorianski koral, njegov postanek, razvoj in uporaba. (Po svojih predavanjih na poučnem tečaju v Ljubljani spisal dr. Jos. Mantuaui.) (Dalje.) tvar tiči globlje. Že od pradavnih časov sem veljajo načela, po katerih je urejen lep ritmičen tok govora tudi v prozi. Glede na koralno glasbo je obravnaval ta načela Dom Mocquereau (izreči Mokero), Sole-smeski benediktinec v „Paleographie musicale", IV. zvez., str. 27 nsl. pod naslovom: „L'influence de 1'accent tonique latin et du cursus sur la struc-ture melodique et rhythmique de la phrase gregorienne."1) Stari so zahtevali, da bodi proza urejena po pravilih, ki omogočijo tako dikcijo, daje tudi za uho prijetna. To sega tako daleč, dajepapežka pisarna že pozno v srednjem veku uporabljala umetno prozo celo za besedila realističnih listin. (Prim. A. G i r y, Manuel de diplomatique; H. Brefilau, Handbuch der Urkundenlehre). To imenujemo: „Kurzus". To svojstvo je že 1. 1783. opazoval H. Blair in je to priobčil v: „Lectures on rhetoric and belles-lettres". —- Drugo temeljno knjigo o tem vprašanju je spisal Louis Ha vet: „La prose metrique de Syinmaque et les origines metriques du cursus.'1 Naslanjajoč se na to razpravo je raztegnil polje raziskavanja tudi na liturgiko L. Couture v svojem predavanju, oziroma spisu: „Le cursus ou rhjthme prosa'ique dans la liturgie du III.® siecle a la renaissance" v poročilu (Compte rendu) mednarodnega znanstvenega shoda katolikov, 5. odsek (== sciences historiques), v Parizu, 1892. — Prim. tudi Nor d en, Antike Kunstprosa. Usposobljene sotrudnike tega lista opozarjam na lepo zadačo, ki tiči v proučevanju umetne proze, kajti iz tega se bodo dala polagoma razviti pravila, veljavna za ritmični tok koralnih melodij. Mimogrede bodi omenjeno, da sloni ob tej skrivnosti tudi deklamiranje besedila pri velikih glasbenikih 16. veka. To dela modernim „muzikantom" včasih velike preglavice, osobito zato, ker je deklamovanje v vsakem glasu navidezno po drugih načelih urejeno. A stari so ravnali tako: v enem glasu n. pr. je upoštevano naravno naglašanje, v drugem umetna proza ali „kurzus", v tretjem pa kvantiteta, to se pravi, gramatična dolgost in kratkost posameznih zlogov. To so pa stari glasbeniki zato prakticirali, ker so tem potom dosegli nedvomno svoj namen, dajati posameznim glasovom popolnoma neodvisno kretanje. ') Meseca novembra 1908 je prišel prvi zvezek obsežnega dela o ravno tej tvarini na svetlo; spisal ga je P. Dom A. Mocquereau pod naslovom: Le nombre musical gregorien ou rliytmique gregorienne. Theorie et pratique. Rome-Tournai. 1908. Da je imel stari koral Dekako ritmično gibanje, je torej nedvomno, samo da utegne biti nekoliko, ali bolje povedano, precej drugačno, kot ga konstruirajo pristaši te teorije. Ime „cantus planus" je nastalo šele potem, ko se je bila razvila in udomačila menzuralna glasba, nima torej nobenega pomena za dobo pred mnogoglasjem. In sedaj se obrnimo spet nazaj k gregorianski reformi. Po več kot 550 letnem razvijanju in boju je prišla torej krščanska cerkev slednjič do lepo izbranega in sklenjenega glasbenega posestva na zapadu. In tega ni izgubila do današnjega dne. Veliko je pripomoglo k temu pisano izročilo izbranih in za bogoslužje določenih napevov. Sv. Gregor se je poslužil za napisavanje napevov posebnih znamenj, katere imenujemo „nevme". Najstarejše nevme so bile sestavljene iz raznih potez; zato se tudi dandanes imenujejo „potezaste nevme", nemški „Strichneumen". O nevmah, sestajajočih iz pik, bomo culi pozneje pri akvi-tanski notaciji. Za potezaste nevme glej spodaj primer (Graduale za 21. nedeljo po binkoštih). Dandanes velja za enkrat naziranje, da so ta znamenja „heironomična", to se pravi, da kažejo po svoji obliki, legi in razvrstitvi, kako naj se pevec z glasom dviga ali kedaj naj pada. Voditelji starih zborov so baje z roko popisavali v zraku polet ali padanje melodije. Bodisi temu tako ali drugače, gotovo je le, da so se morali srednjeveški zbori naučiti liturgičnih napevov na pamet, ker nevmična pisava, ki jo poznamo danes, ni bila zmožna označevati intervalov. Že v 10. veku niso znali več pomena nevmičnih znamenj; a najstarejši rokopisi z nevmiranimi popevi segajo v 9. vek. Jeli mogoče, da bi bil sv. Gregor izumil to pisavo? Menim da ne. Kajti gotovo bi bili njegovi životopisci omenjali to stvar, ako bi bil on izumitelj. Moje zasebno naziranje je to, da so nastale nevme iz okrajšane in malo predrugačene kurzivne grške pisave, ki se je ravnotako izpreminjala, kot črke v alfabetu. Zato mislim tudi, da so imele nevme za časa Gregorijevega popolnoma natančen pomen, i glede absolutne visočine i glede medsebojnega razmerja posameznih intervalov. Kadar bomo razvozlali to zagonetko, tedaj nam bo mogoče sigurno brati nevmirane napeve. Po sv. Gregoriju se začne doba absolutnega gospodstva koralovega. Cerkveno petje je umetno petje in se izvaja od izvežbanih sil. Svetno umetno petje se naslanja nanje. če si uredimo za spomin in za ložji pregled posamezne dobe po letnicah, mogli bi nekako takole reči: Od 1. 600. —900. nastopa doba strogega enoglasja na zapadu. Vtem času se ustanovi, uredi in razvije notna pisava z nevmami. Pišejo se pa napevi izključno le z znamenji brez sistemskih črt; zato jih imenujemo „nevme na prostem polju" (neumae in campo aperto). Značilno za to dobo je dejstvo, da ne pomnožuje svojega zaklada na napevih, temveč živi ob zbirki, ki jo je zapustil zapadni cerkvi sv. Gregor Veliki. Za nova besedila množečih se praznikov so zajemali iz antifonarja motive in dele napevov, ter jili prirejali za nove tekste. Tako n. pr. imajo maše v četrtkih v postu, katere je vpeljal šele sv. Gregor II. (715 — 731) same napeve iz motivov, naliajajočih se v antifonarju sv. Gregorija I. (Prim. tudi D. Johner, Neue Schule des gregorianischen Choralgesanges, str. 232 risi.). Druga pogregorianska doba sega od 1.900.—1200. približno. To je čas teoretičnega razvitka; začenja se doba Učenega dela in fizikaličnega pre-iskavanja na novi podlagi. Teoretični spisi se množe in tudi poglabljajo. V praktičnem oziru se začne tudi umetniško delo, novi napevi nastajajo. Nihče ne posega skoraj več po starih melodijah, ker so za oni čas dozdevno premalo razvite in smele. Postopi v melodijah postajajo drznejši. Vendar pa se ta čas še vedno ozira na merodajne vzglede v antifonarju, če jih tudi ne porablja naravnost. Samo pri sekvencah, ki so kot novi popevi nastale sredi 9. veka, a do vrhunca svojega razvitka dospele okoli 1. 900., porabljajo se izprva izključno stare melodije ali bolje, njihovi odlomki. Napevi, za velike praznike posebno, so imeli na koncu dolgo vrsto glask, ki so jih peli na samoglasnik zadnjega zloga. S tem so označili kipečo krščansko radost in nebrzdano veselje ter so imenovali take note „iubilus" ali radostne glasove. Tem glasovom so pa jeli podstavljati besedilo, in tako so nastale sekvence. Pozneje so izumili novim sekvencam tudi nove napeve. Najboljši pesnik za sekvence je bil šentgalenski menih Notker I. s priimkom „Balbulus", t. j. jecljar. Stari so mu pripisovali 115 sekvenc. Novejša kritika (Julian, Dictionary of Hymnology, 812 nsl.) pa mu prisoja 46 besedil z vso gotovostjo, dočim je pri 24 verjetno, pri 37 mogoče, da so plod njegove nadarjenosti, le 8 jih je izvestno črtati. (Prim. tudi K i en le, Choralscluile, III. izd., str. 131.) Poleg Notkerja so delovali njegovi sobratje imenitnega šentgalskega samostana: Waldramus (ok. 960 dekan), opat Hartmann (IV., ok. 869—924) in Tuotilo (f 912), vsi v njegovem smislu. (Prim. mojo knjižico:, Tuotilo nnd die Elfenbeinschnitzerei am Evangelium longum zu St. Gallen, str. 22 nsl.). Notkerjeva šola je procvitala še dalje, nekako 250 let, ker se je tradicija ohranila najbolj neskaljena. Vendar pa ta šola ni bila edina. Malone istega pomena kot šentgalska je bila reichenauska in pa stara šola v Metzu. Tudi samostana Einsiedeln in Fulda sta dobila glede na negovanje cerkvene glasbe in gregorianskega korala velik pomen. Za našo Kranjsko so bile škofovske stolice v Ogleju, Briksenu in Freisingenu odločilne, a nobena ni prišla do samovlade. Naj-izdatnejši vpliv je zapustil oglejski patriarhat. (Prim. Cerkv. Gl. 1895, str. 57 in 1907, str. 52 nsl.) V tej dobi se začenja tudi stremljenje, izumiti in ustanoviti boljšo in natančnejšo, določnejšo in jasno notno pisavo. Okoli 1. 1000. so začeli pisati v Akvitaniji (to je v južnozapadnem delu Francoske, ki sega od pirenejskih gora proti severu do reke Loire (= Loar) od atlantiskega morja proti vzhodu do sevenskih hribov) nove nevme, sesta-jajoče skoraj iz samih pik. Te so postavljene tako nad besedilo, da kažejo razmerje in relativno razliko visočine med posameznimi glaskami. To imenujemo „akvitanske nevme". Za primer podamo „Alleluia" iz gradualnika, pisanega v 11. veku (okoli 1030). Prej je bil lastnina cerkve sv. Štefana v Toulouse (izr. Tfilfiz), a sedaj se nahaja v britiškem muzeju v Londonu. A. ~ K .j ■ -Ux_ / M j/ »/ » Im.* • • m. • f '.s f Posnetek je narejen po „Paleographie musicale" (II. zv. str. 84) in podaja napev iz gradualovega verza na praznik sv. Janeza evangelista. Ob enem velja ta primer tudi za način, kako so podčrtavali skupino not, ki se je pela kot „jubilus" na sklepni zlog a. Odmore je zaznamenjal notist na črti z *; prvega je menda pozabil in ga je nekdo pozneje vstavil z / med note. Melodija ni gregorianska, temveč lastnina samostojne francoske cerkve ali škofije. Prepis je delal sitnosti. Natančno po izvirniku se mora glasiti — tako sva uganila z združenimi močmi P. Celestin Vi veli in jaz — tonično: J ♦♦ 1 . ■■■ J ♦ ■■ Al-le A ■i. ______ _ \ mm '♦T« Malo pozneje se začenja pojavljati v Italiji Nonantolska notacija, ki je v tem karakteristična, da je vsaka „virga" (t. j. glavni ton nad vsakim zlogom) zelo dolga, tako, da sega do dotičnega samoglasnika, kateremu je namenjena. Druge notne skupine so v navadni obliki. Tudi ima ta pisava navadno že notne črte, če ne več, vsaj po eno, torej črto za /. Za primer te notacije podajam odlomek graduala: ' „ Justus ut palma florebit" po „Paleographie musicale" (II. zv., pod. 15) iz 12. veka. Neviue so pisane na 4 črtah: črta za f je rdeča, za c rumena, druge samo vtisnjene: j j, 9 L__M »tTU rindbmi) ■4. dam V moderne note natančno po izvirniku posnet prepis slove: 5 -: : s: 1 V u — —■ n—"1 F-■- —■ — -z- m— Solesmeska izdaja pa ima za ta odlomek (Comtnune confessoris lion pontificis), str. [45], mnogo bolj razpredeno melodijo, katera se nahaja v večjem številu starih rokopisov: •v,, \ bi-tur in do mo Do-mi-ni S/ Ad Medicea jo pa tako-le piše (Graduale, ed. Pustet, 1889, str. [29] lf=Jt vv "F- bi- tur in do - mo Do mi - ni. Ad 4 cc hi aa X 9 s f s e ) d C / b ■ 1» S ■ ♦ -j e - rent, aut JK V« for-ma-re-tur ter-ra et or ♦ ♦ dočim jc v medicejski izdaji skoraj docela nov in kratek napev (Graduale, ed. Pustet, 1889, str. 228): ■■■■!■■ "m ■ « ■ . rnon - tes fi - e-rent, aut for-ma-re-tur ter-ra et or - bia: a sae-cu-lo Razven ureditve sestava dobili smo najbrže tudi „solmizacijo" od Gvidonove nadarjenosti in učenosti. Tako se imenuje poučna metoda za izpoznavanje intervalov. Solmizacija je spojena brez dvoma z rabo hroma-tičnih, to se pravi takih tonov, katerih pristna škala ne-pozna; to so imenovali „musica ticta" ali izmišljena glasba. (Dalje prih.) Na Dunaj. (Piše F r. K i m o v e c.) Jy zkako dve leti sem sam sebi in drugim obetal, da si pojdem o prvi priliki ogledovat cesarski Dunaj, pa je tako daleč prišlo, da so moje stanovitno obetanje, pa še bolj stanovitno odlašanje primerjali zapeljivcu, ki radoverni deklici venomer zakon obeta, pa prav tako venomer tudi izmišlja vse polno izgovorov, da mu prevarane revice ni treba peljati pred oltar. Pa so mi krivico delali! Naravnost sreča je bilo zame to, da so mi razmere šele letos dovolile, izpolniti dolgo gojeno željo; saj sem imel tako priliko ogledati si Dunaj in pa — kar je večjega pomena — hkrati se udeležiti III. kongresa mednarodne glasbene dražbe, ki se je vršil od 25.—29. maja l. l. Pota na Dunaj naj ne opisujem :■ na vlak sedeš, pol dne se voziš, pa si gori. Jaz sem se spotoma v neki glasbeni zadevi oglasil pri Gospe Sveti na Koroškem, kjer me je gosp. dekan Wieser ljubeznivo sprejel in prenočil. Drugega se mi ni primerilo, kakor to, da sta me dve sestri križar ki imeli na sumu, da sem protestantski pastor, 710 pa sta se kmalu potolažili in se v svoji ganljivi ponižnosti opravičevali tuii za žaljenje, ki sta mi ga v mislih prizadejali. — Se enega Dunajčana naj omenim, ki je na Zgornjem Štajerskem vstopil v voz. Prijazen — kakor so Dunajčani sploh — sva bila takoj dobra znanca. Na vse me je opozarjal, vse razlagal z najrazličnejšimi dati —• če niso bila vsa pravilna, mu kar nič ne zamerim, sem tudi vse sproti pozabil — sploh sva jo tako govorila, da mi je kar sapo jemalo. Tako sem jo privozil v cesarsko mesto. Prišel sem popolnoma incog-nito, „v copatahkakor mi. je očital_ eden mojih dobrih znancev, ki jih imam na Dunaju — imenovati ga smem vsled njegove ljubeznivosti celo dobrega prijatelja. Hodil sem po cestah s karto v roki, sam, popolnoma prost! Ne maram vodnika, če si hočem kaj ogledati, še manj kakšnega razlagavca, ki mi pač more pojasniti ime umetnikovo in postanek umetnine, ki pa človeku tudi sodbo sugerira, tako da človek navsezadnje ni drugega kot album napolnjen s tujimi mislimi in izreki. Zase rad sam sodim in me kaj malo briga, kako drugi sodijo o istem prcdvietu. Seveda jo vsled tega včasih globoko zavozim. Zadnjič so me n. pr. neka gospoda prašali, kako sodim o slovenski umetniški razstavi in o posameznih umetnikih. Prašali so me, ki si sami razstave še niso ogledali. Povedal sem prav po pravici, kakšen utis je name napravila razstava in posamezni umetniški izdelki. Pa so se pomilovavno nasmihali, češ: popolnoma napačno, vse zmotno. In ko sem — da bi se zavaroval — poizkušal navesti razloge, se je eden celo toliko ojunačil, da mi je tudi z besedo povedal, da sem popolnoma na napačni poti. Izpoznal sem, da se s poznavavci umetnosti, ki kar zdaleka ^vohajo" umetnine, ne da bi jim jih bilo treba ogledati, da se s takimi veščaki človek zastarelih pojmov in umetnostnih nazorov ■—• kakor sem — ne morem meriti; in sem med splošnim tihim pomilovanjem odnehal. Samo enega bi bil rad imel seboj, zgoraj omenjenega dobrega prijatelja, to pa zato, ker je res veščak v teh rečeh, čeprav so ga nekateri ntudi-veščakiu izvolili nazivati diletanta. Takemu možu se pa človek tudi v svoji sodbi rad zaupa; ampak kaj/ Ko bi ga bil celi tisoč udeležencev rad vsak zase imel kot mentorja pa še pol Dunaja po vrhu; to sem dobro vedel in zato sem tudi k njemu prišel „v copatah", da bi ga kaj ne zmotil in ne zadrževal. Enkrat me je pa kljub vsemu delu nekoliko po Dunaju potegnil m mi v kratkem času čudovito veliko lepega pokazal in razložil. — Pa te reči le mimogrede, da boš cenjeni bravee znal soditi moje razmerje do Dunaja. Prvi dan — soboto po vnebohodu je bilo — sem pravzaprav samo postopal, venomer hodil in si ogledoval Dunaj, kakršen je na zunaj. Nečem popisovati cerkva, spominikov itd., samo to naj omenim, da bi se smel imenovati zeleni ali cvetoči Dunaj. Kamor greš, povsod parki, ali če ni mogoč park, pa manjši nasadi, tako da človeku popolnoma izgine tista čudna tesnoba, ki se te tako rada poloti v večjih mestih. Poleg tega so hiše, okna, balkoni okrašeni s svežimi cvetlicami, celo poulične svetilke imajo v višini kakih štirih metrov napravljene široke košare, v njih pa polno najlepšega cvetja, ki ga pa izmenjavajo, tako da je mesto vedno odeto v cvetje, ki je v dotični letni dobi najlepše. Tujci: Nemci, Angleži, Lahi, Amerikanci se niso mogli tej ljubeznivi uredbi dosti načuditi, glasno priznavajoč, da na kaj podobnega še niso naleteli. Zato ni čuda, če se je Dunajčanov polotil neki ljubeznivi ponos in veselje, da nam njih mesto tako zelo ugaja. Vsi so pa kazali na dr. Luegerja, ki je, odkar je župan, dal Dunaju čisto novo lice. Pri spommikih, zlasti novejših, sem z velikim zadoščenjem opazil, da dobri duh tudi iz moderne umetnosti še ni popolnoma izginil. Saj bi bilo pa tudi prežalostno, če bi se v mestu, kjer stoje prekrasne umetnine Don-nerjeve, Canovove, Zumbuscheve in brez števila drugih, če' bi tudi tam prodrla blazirana, brezizrazna glediška afektiranost. Če v provincialnih mestih ta tudi pri kiparstvu prevladuje, je to pač znamenje, da je ljudi ozkega obzorja in zato tem obsežnejše domišljavosti, ki dokazujejo smer umetniškemu gibanju, zmedeni, nejasni, še ne umerjeni tok časa za seboj potegnil. Med več ali manj imenitnimi ljudmi, ki so zadnje čase dobili spo-minike, so ga Dunajčani tudi znanemu burkaslemu Avguštinu prisodili. Menda je svetovnoznana njegova pesem: „O, du lieber Augustin, alles ist hin. Roek ist weg, Stock ist weg, Augustin liegt. . . Zložil jo je pred dobrimi dve sto leti, ko se je nekoliko „v rožicah11 ponoči vračal z vesele svatbe pa zabredel v gnojno jamo. S to pesmijo si je lajšal srce v težavnem položaju in klical na pomoč, dokler ga niso iz jame izvlekli. Spommik je pravzaprav vodnjak: iz podstavka, okrašenega z vinsko trto in bogatimi grozdi priteka prav čista studenčnica, 7)ienda opomin Avguštinu, — pač nekoliko zakasnel! — da bi bilo bolj modro, če bi si bil žejo raje tudi nekoliko z vodo gasil nego s preobilim vinom. Seveda dandanes se lahko taki opomini dajo, takrat pa še ni bilo tako hudega abstinenčnega gibanja, da bi si bili ljudje z brezalkoholnimi pijačami, zabeljenimi s salicilom kvarili želodce in z brezalkoholnih veselic od?iašali hude „mačke". — Avguštin je oblečen v obleko svoje dobe, hlače ima deloma zakrpane deloma raztrgane, iz čevljev gleda radovedni palec; svoj instrument — dudle na rami, klobuk na desno uho, s čudovito muhasto pozo kaže na obrnjeni prazni žep. Lep spominik, da ga Dunajčanom kar zavidaš! Stoji v ulicah „Neusli/tgasse". Samo še enega spominika naj ne pozabim, ta je pa izmed naj starših: veličastna cerkev sv. Štefana. Zidati so jo začeli l. 1359- Velikanski zvonik — malodane 137 metrov visok — so zidali -4 let, cerkev pa, da je bila dodelana, kakor danes stoji, krog 147 let, seveda z raznimi presledki. Sedaj jo pa že od l. 1850. venomer popravljajo. In tule: bi rad nekaj povedal! — Pri nas v Avstriji se pod jirmo restavriranja vse mogoče pametne in nespametne reči gode. Celo c. kr. centralna komisija za ohranitev umetniških spominikov je podvržena raznim težavam zlasti, kadar le bolj zdaleka voha ali pa če se postavi na stališče starega plesnivega arheologa brez ozira na realne vsakdanje potrebe. Gotovo je pa, da se ji pri cerkvi sv. Štefana ta nezgoda ni pripetila, vsaj v kolikor sem restavracijska dela na zunanji severni strani mogel sam opazovati-1) Odstranjali so stare arhitektonske člene, jiale, križne rože, stebriče, baldahine itd., kar jih je bilo okrušenih in razpalih m jih nadomeščali z novimi, lepo izdelanimi. Celo kipe so nove postavljali v dol-bine pod baldahine. Po tem, kako se morajo danes na višji ukaz n. pr. slike restavrirati, bi človek moral pričakovati, da bodo stare razdrapane člene zamazali. s cementom, tiste, ki so popolnoma za nič, pa odvrgli m jih nadomestili s katerimikoli oporami, da bi pač stavba še ostala, ampak da bi se poleg tega tudi še natančno videlo kaj je starega, kaj na novo pridejanega. Če se potem milijoni jeze nad spakami in pokvekami, ki bi na ta način nastale, kaj zato! Se pa le utegne pripetiti, da vsakih 50 let pride mimo arheolog, z narobe nataknjeno glavo in bo užival nedopovedljivo veselje nad temi tako bistro(ne)umno restavriranimi umetninami. (Dalje prih.) Gosp. J. Milavec je postavil pri Sv. Jakobu svoje 17. delo. Dispozicija se glasi: I. Manual: 1. Principal 8', 2. Burdon 8', 3. Gamba 8', 4. Salicional 8', 5. Oktava 4', 6. Ilarm. flavta 4', 7. Sup. Oktava 2','8. Mikstura 22/s'. — II. Manual: 9. Violinski Prine. 8', 10. Fibia 8', 11. Eolina 8', 12. Undamaris 8', 13. Cevna flavta 4'. — Pedal: 14. Violon 16', 15. Subbas 16', 16. Pianobas 16', 17. Cello 8', 18. Flavta 8'. — Zadnji trije kombinirani. Sklepi: Ped. sklep ad I, ad II; Subokt. sklep II—I, man. sklep II—I, superokt. sklep II, II—I, I; štirje zbiravniki, crescendo za vse registre, avtomatična pedalna izpremena. Mojster se je natančno držal dispozicije, izpremeni so jako značivni, funkcija točna, oblika omare in igravnika lična, situacija na koru idealna. Superoktave so izpeljane, dodana, oktava v suboktavnem sklepu je premočna, meh zahteva močnega moža, režoči izpremeni prevladujejo. — Orgle stanejo 6450 K, zmerna cena. Glede dispozicije omenim, 1. naj se v bodoče voli več flavtinih registrov, da dobe orgle zopet milejši glas, sedaj preveč prevladuje orkestralni značaj; 2. v malih orglah naj izostane sentimentalni „Voix celeste", ker je preveč nervozno alteriran in škoduje jasnosti harmonije. Naj zavzame isto mesto raje drug miren in koristnejši izpremen. V Ljubljani, dne 18. junija 1909. P. H. Sattner. Orgle v Križevem pri Kostanjevici. V novi, krasni in veličastni cerkvi v Križevem sta postavila brata Maier nove, isto-tako veličastne orgle, ki imajo nastopno dispozicijo: I. Manual: 1. Principal 8', 2. Bordun 16', 3. Salicional 8', 4. Flauto dolce 8', 5. GroBgedeckt 8', 6. Hohlfliite 4', 7. Octav 4', 8. Octav 2', 9. Mixtura 22/s', petera. II. Manual: 10. Flotenprincipal 8', 11. Viola 8', 12. Lieblich Gedeckt 8', 13. Oboe 8', 14. Dolce 8', 15. Trav. Fliite 4', 16. Gemshorn 4'. Pedal: 17. Subbass 16', 18. Violon 16', 19. Flotenbass 16', 20. Cello 8'. Zveze: Pedalna k I. in II., Suboktavna II—I, Superoktavna II—I, mannalna II—I. Zbiravniki: štirje, avtomatična pedalna izpremena. Orgle imajo na obsežnem koru lep prostor, fasada je dolga 7 metrov, spredaj je igravnik, in še je obilo prostora za pevce. Omara je pleskana primerno cerkvi, ki je znotraj in zunaj prevlečena z jako srečno krem-barvo. Stebrički omare so beli, sence rdeče — jako zanimiva in okusna izbira barv. Omara ima sedem prospektov, v njih so cinkaste piščali, prevlečene z aluminijem, ki dajo lep, bel, moten svit. Meh je v omari (Balancebalg), ima dva zajemavca, daje zadostne In mirne sape s pritiskom 85 mm. Zistem je pnevmatičen s sapniki na stožce. Značaj posameznih izpremenov je jako izrazit. Principal je radi cene iz cinka in se malo ali nič ne loči od cinastega. Flavte so okrogle, voljne, orkestralni izpremeni lepo režoči. Viola 8' je precej široka in ostra, to pa radi tega, ker tvori s kvintatenom labialno oboo 8'. — Dolce 8' je čudovito blagodejen, Mikstura ima v sebi tudi terco in je diskretna. Flotenbas 16' je vzet iz burdona 16', vsi drugi izpremeni so samostojni. Superoktava je izpeljana do zadnje tipke, prvi manual nima superoktave. Zelo ugaja v I. manualu Hohlfliite 8'. Tresočih izpremenov ni, zato imajo orgle miren, čist značaj. Klaviature, sedež, registri v podobi deščic v treh bojah sem našel v najboljšem redu, v pravih dimenzijah in na pravem mestu. Tipke padajo nekoliko pregloboko, in temu se bo lahko odpomoglo. Ker je cerkev zelo akustična, je vsak ton ublažen, in delajo orgle podrobno in v celoti velikanski vtis. Glasovi so po celi klaviaturi natančno zravnani, dasi ima n. pr, ena flavta lesene, cinaste in prepiskajoče piščali. Cinkaste piščali imajo cinaste labije in prereze, Funkcija je točna in prava radost je sesti k tem orglam. Cena orglam z omaro vred je 8000 K, torej po 421 K za en izpremen; cena nele zmerna, ampak naravnost nizka, cena mogoča le v tem slučaju, da se dragi cin v prospektu nadomešča s cenejim cinkom. Orgle so pripeljane in postavljene na stroške mojstra, P. H. Sattner. Razne reči. — Orglarska šola je končala svoje 32. leto v četrtek dne 8. julija. Ob 7. uri zjutraj so peli orglarski učenci v alojzijeviški kapeli pri slovesni peti maši VIII. koralno mašo (De Angelis), ki se je prav veličastno glasila. Introit in Comunio so peli koralno. Gra-duale „Diffusa est" Foersterjev, ofertorij so recitirali. Ob 8. se je začela javna izkušnja, ki je trajala do poldne. Navzoč je bil predsednik kanonik dr. Karlin in več organistov in prijateljev cerkvene glasbe. Splošni utis je bil prav ugoden, videlo se je, da so se med letom vsi trudili: učitelji in učenci. Sposobnimi so bili spoznani sledeči gojenci: 1. Martin Dodič iz Pregarjev na Primorskem, 2. Alojzij Jevec iz Črne vasi pri Ljubljani, 3. Vincencij Jovau iz St. Vida nad Ljubljano, 4. Martin Seher iz St. Janža v Rožni dolini na Koroškem, 5. Anton Stazinski iz Metlike, 6. Frančišek Vozel iz Št. Lamberta. Poučevali so: Profesor Anton Foerster, stolni kapelnik, vodja orglarske šole: klavir, harmonijo, modulacijo, kontrapunkt, Stanko Premrl, alojzijeviški prefekt: orgle in figuralno petje, Frančišek Ferjančič, semeniški podvodja: liturgiko in cerkveno-glasbeno zgodovino, Frančišek Kimovec, alojzijeviški prefekt: koralno petje. Po izkušnji se je prvi vodja orglarske šole prof. Anton Foerster, ki je vseh dolgih 32 let vodil orglarsko šolo, poslovil od šole in učencev. Zahvaljuje se v svojem nagovoru predsedniku Cecil. društva kanoniku dr. Karlinu za naklonjenost in podporo, zahvaljuje svojim kolegom, učiteljem za trud in delo. Od učencev — pravi — se posebno s težkim srcem loči. Prirastla mu je šola k srcu in težko zapušča zavod, ki je bilo ž njim njegovo delovanje ves čas tako tesno združeno. Zapušča ga, ker potrebuje pokoja in oddihljaja. Učencem želi, naj bi duha, ki jih je orglarska šola v njem vzgajala, ponesli s seboj, ga ohranili in vneto delovali na začrtani poti v prospeh prave cerkvene glasbe in slavo božjo. To mu bo najlepše plačilo. Besedo povzame predsednik kanonik dr. Karlin. Žalostna dolžnost — pravi — mu je, ko se mora poslavljati od vsem nam dragega, požrtvovalnega vodja orglarske šole. 32 let — dolga doba! — je srečno vodil šolo. Sredi velikih težav, trudov in naporov se je čutil sredi svojih učencev srečnega; in kljub obilemu delu, vedno uprežen si je ohranil mladeniško sree, ohranil zdravo, gibčno telo. To nas hkrati navdaja z veseljem in upanjem, da bo še dolgo užival sad svojih trudov in naporov. Prepričan naj bo, da bomo ohranili neusahljiv spomin prvemu ravnatelju tega zavoda. Non omnis moriar!1) lahko vzklika s pesnikom. Spomin na njegovo osebnost, na njegovo delo, trud in pot, ostane nam njegovim sotrndnikom in prijateljem, ostane njegovim učencem neizbrisno zapisan v srce. Tudi njega naj ta spomin, priznanje in hvaležnost naših src spremlja v srečni pokoj, ki naj ga — zvesto zasluženega — po dobroti božji še dolgo uživa! — Vneti živioklici so zaključili ganljivo slavje. Ganljivo pravim — zakaj vidno ganjen je z veliko gorkoto govoril predsednik, ganjenjc se je bralo z obraza in oči poslavljajočega se ravnatelja, o globokem ganjenju so pričale solze, ki so zalesketale v očeh udeležencev, ganjenje je govorilo glasno ilitenje učencev. Slavljenec se je še od vseh in od vsakega posebej prav ljubeznivo poslovil in ganljivo slavlje je bilo končano. Končano, toda ne končana hvaležnost in prijateljske vezi in globoke simpatije, ki vežejo Cecil. društvo kar tako in prijatelje in soborivce s prvim ravnateljem naše orglarske šole. — Začetek v orglarski šoli bode za bodoče šolsko leto dne 2 0. septembra. Vpisavati se bo pričelo ob treh popoldne. Novi učenci naj seboj prineso izpisek iz cerkvenih matic o času in kraju rojstva in župnikovo izpričevalo o nravnosti in dosedanjem vedenju. — Občni zbor Cecilijinega društva za stolno župnijo sv. Nikolaja v Ljubljani se je vršil po naznanjenem sporedu dne 27. junija. Predsednik po pozdravu navzočnikov imenom tajnika poroča o dosedanjem društvenem delovanju. Želeti bi bilo, da bi se agitacija za društvo bolj živahno vnela, brez denarnih prispevkov je društvo trhlo drevo. Zahvaljuje se še posebe gdč. Ani Roner, ki je z mnogim samozatajevanjem in marljivo vstrajnostjo nabirala novih članov in članarino. — Denarni stan društva je tak, da preostaje danes v blagajni 45'20 K. — Ko so se vzela ta poročila na znanje, izvršila se je volitev novega odbora _ • in sicer tako-le: Predsednik kanonik g. dr. Kar lin, podpredsednik in hkrati pevovodja čast. gosp. Stanko Premrl, tajnica gdč. Ana Roner, blagajnik čast. g. Frančišek Ferjančič, sem. pod vodja, arhivar čast. g. prefekt Fr. Kimovec. — Novi pevovodja potem razvije svoj program in upa, da se bode na podlagi tega načrta dalo marsikaj doseči v društvu. Predsednik naposled omenja mnogoletnega delovanja blag. g. A. Foersterja, ki se te dni poslavlja od stolnega kora. Navzoči njemu v čast vzkliknejo: Bog mu plačaj ! — Nato predsednik zaključi občni zbor. — Sedemdesetletnica gl asbeno-p e v s k ega društva „Vijenca" v Zagrebu. Mejnika meseca je minulo 70 let, odkar se je ustanovilo v Zagrebu prvo glaslieno-pevsko društvo. Časniki so ta jubilej proslavljali z daljšimi in krajšimi sestavki, iz katerih veje navdušenje za to velezaslužuo društvo. „Jutro" št. 27. v podlistku navaja kratko zgodovino tega društva in pravi mej drugim: Tome cilju — preporodu naše cerkvene glazbe — ima da bude i jedan stup evo i ovo naše najstarije hrvatsko glazbeno - pjevačko društvo „Vijenac" — koji je bio kroz sedemdeset godina promicač crkvene glazbe; i ako ne jed-nakom intenzitetom u svako urijeme. Kroz sedemdeset godina njegovalo je to društvo glazbu sviju struka tako, te se može reči, da je baš „Vijenac" bio sjeme, koje je urodilo mnogim glazbenim društvima — koje je urodilo krasnim danas moževima na glazbenom polju. — Brezdvomno je vrlo zanimiva zgodovina tega društva in bi utegnila zlasti zanimati nase bogo-slovce in dijake. Kdor bi se hotel ž njo seznaniti, naj si naroči knjižico: Milan Zjalič: Glaz-beno-pjevačko društvo „ Vijenac" u nadbiskupskom sjemeništu. Črtice iz njegove prošlosti, Zagreb 1906. Oglasnik. Herder (Freiburg im Breisgau) nam je poslal dvoje cerkvenih muzikalij, da ju objavimo in ocenimo v našem listu. I. Jo h. Diebold: 25 deutsche und lat. Gesange (25 nemških in latinskih spevov za cerkvene moške zbore, semenišča in zavode.) Op. 71. Cena partituri: K 1-80. — II. Carl Schvveitzer: 5 Marienlieder (5 Marijinih pesmi za sopran, alt, tenor in bas.) Op. 21. Cena partituri: 96 vin., posamezni glasovi a 24 vin. — Med Dieboldovimi spevi se nahaja osem latinskih: Landa Jerusalem, ofertorij za praznik varstva sv. Jožefa), Laudate Dominum, (ofertorij za četrto postno nedeljo), Tenebrae factae sunt (responzorij v matutinu za Veliki petek), Victoria, (spev, primeren za vstajenje), Adoro te, Jesu dulcis memoria, 0 esca viatorum in Salve Regina. Zbori so deloma liomo- deloma polifonni ter primeroma lahko izvedljivi. Glasbeni stavek je izvzemši par malenkosti zelo korekten in gladko tekoč. Pri štv. 2. v 1. taktu zadnjega sistema bi alt gotovo pravilneje lepše in bolj efektno postopal s sopranom takole: „ a_ i^ppi I Pri štv. 23. v 3. taktu 2. sistema naj stopa 1. bas mesto v a v c. Kaj izredno originalnega nam zbirka ne podaja, semtertje bi si tudi na vsak način želeli nekoliko več živahnosti v melodiji oz. v ritmu. Toda splošno so zbori čvrsti in zanosni, skrbno in solidno delani, dostojni in razen štv. 22, ki je od avtorja samega določena za „zunaj cerkve," vsi za bogoslužje porabni. Zbirka je vredna toplega priporočila. — Schvveitzerjeve Marijine pesmi niso ravno slabe, imajo semtertje prav čedna glasbena in iskreno občutena mesta. A originalnosti je v njih še manj nego v Dieboldovih, tudi glasbeni stavek bi se dal na nekaj mestih bolj naravno in okusno izvesti. Istotako modulacija v štv. 4. Zlasti so popolnoma nepotrebne večkrat se ponavljajoče vsporedne prime: enkrat v štv 1. med altom in tenorjem, sicer pa pogosto med tenorjem in basom. Neeerkvenega se nič ne nahaja v njih. G. Anton Grum je hkrati s Cerkveno pesmarico izdal tudi še: V ponižnosti klečimo in pet Marijinih pesmi za mešani zbor. Cena 1. K. — Tudi tem skladbam manjka cerkvene aprobacije. Odločno povemo, da takih in enakih nezrelih in čisto vsakdanjih skladeb ne bomo nikoli priporočali v našem listu. Edino 1. in 2. Marijina pesem sta dobri in porabni. Pri prvi mora v 2. taktu 2. sistema nad polovično noto stati 51. Enako koncem prvega dela. Drugače ni prave simetrije. Pri ostalih bi bilo pa še precej več in večjih popravkov treba Današnjemu listu je pridejana 8. štev. prilog. mesto