Aleksandrov: Sonet starčka.
755
Ko je izprevod prišel do kraja, kjer se je imelo zadostiti pravici, je bataljon obkolil od treh strani jamo. Nadporočnik 26. pešpolka se je postavil s šestimi vojaki pet korakov pred obsojence, ki so ob robu jame tako stali, da so gledali proti  vojakom.
Sodnik jim je še enkrat prečital smrtno obsodbo, potem so jim sneli turbane z glave in jim z njimi zavezali oči. Zaslišali sta se dve kratki poveljki ter le eden pok iz vseh šestih pušk — in zgrudili so se vsi trije.
Zadet je bil vsak dvakrat tako dobro v glavo in srce, da je zdravnik, ki je imel pri tem ostudnem poslu službo, kar stoje kon-statoval in poveljniku sporočil, da so vsi trije res mrtvi.
Vojaki so takoj odkoračili, ljudstvo pa je radovedno gledalo, kako so grobokopi polagali usinrčene zločince z vsem, kar so imeli na sebi, v jamo ter jih potem zagrebli. —
Sonet starčka.
J3
ila pomlad, da, bilo je za njo poletje, ljubili smo, okusili vse radostno zavzetje želeče gorke, mladostne ljubavi in žgoče muke, koprneč v daljavi.
A zdaj  minulo je. Utihlo v gajih petje, domov hite v svoj stan molčeči kmetje, in slana sklanja glave travi in bolnim rožam, zadnjim na planjavi.
Ej, kak je mrzla tiha krajina,
tak bila ni ljubezen najina,
tak, starka, bilo nama ni srce . . .
Oblaki, dež in zimske te megle pod nebom nizko ves dan plavajo, kot izgubljene misli tavajo —
Aleksandrov,