Flandrija
IN CAS IZ ROKAVA
Marko Bauer
3 ■5 m
O m
oc <
Najprej (osebna) zadrega. Koliko je režiserju Jezusovega življenja (La vie de Jésus, 1997) in Človečnosti (L'humanité, 1999) po Twentynine Palms (2003; Antonioni sreča slasher exploitation; konec kot kristalizacija nemoči avtorja, ki se ponaša s tem, da vzbuja gnus) ter delno Flandriji (Flandres, 2006; kaj je že Cassavetes povedal o Kubrickovi Peklenski pomaranči!) še mogoče slediti? Hadewijch (2009) je vrnitev, prenovitev, ne nujno vrnitev zaupanja. Bruno Dumont ostaja sumljiv avtor, pravzaprav demiurg ne senzacionalistične metafizike, temveč senzacionalizma metafizike (ali estetizacije mesijanstva), nje bombastičnosti, a takšne, ki iztrga solze.
Hagiografije delikventov, nekam debilnih policijskih inšpektorjev, nimfonoric ... Znamenja so kakor pogledi, raztreseni po telesih, nebu, krajini, ki prikličejo geste, odločitve. Svetost, svetniškost je mizanscensko naložena (pogosto prek stika praznega pogleda in pogleda v prazno), tako rekoč vsiljena, predestinirana, da bi se zasvetilo tisto, kar uhaja pravu, psihiatriji, kriminologiji, medijskemu, oblasti. Če ne bi bili fiktivni, bi jih Foucault bržkone uvrstil v Življenje
zaničevanih ljudi. Dumont bi vztrajal, da so realni (ali vsaj resnični) oziroma da niso literatura.
Jezusovo življenje bi se lahko imenovalo Človečnost. In obratno. Aristokratska drža Božjih otrok, ki si prisvojijo pravico do ennui. Niso brezposelni, temveč brezdelni. Božji proletarci (potomci), za katere se zdi, da so določeni za brezpotomstvo. Očeladeni vitezi križarji na mopedih. Ko ni turnirja v petju ščinkavcev ali izzivanja rdečega zmaja, je razvedrilni, poživilni program vojna. Naj bo v flamski pustinji Bailleula (kjer se nahaja tudi grad-knjižnica Marguerite Yourcenar) ali v tunizijski puščavi.Ta zemlja je tako jalova, da se na njej prej vstane od mrtvih, kakor rodi. Svojo poklicanost, ki vendarle pade z neba in katere podpora je večna (kljub zatrjevanju matere), najdejo v figuri nevernika, Arabca-muslimana, takšnega, ki odklanja odrejeno mu mesto, osvajalca ženske. Da bi v njem videli brata brezdelneža, aristoproletarca, jim preprečuje default fašizma-rasizma.
In vendar se tu stakneta dve glavi. Jezusovo življenje vse svoje trajanje prikazuje napetost, agitacijo Freddyjeve.
Kako jo sprostiti? Z mehaniko spolnega akta. Z delanjem sile debeluški. S padci z mopeda. Z brcanjem v steno. Končno, s poskusom prebitja neke druge stene, arabsko-muslimanske lobanje. Glava zgoraj, ki gleda navzdol, in noga spodaj, ki brca v glavo. Ko je stena prebita, ko je opravljeno, dovršeno, je nekaj izgubljeno. Božjast. Freddy jo hoče nazaj, a ta se ne vrne. Kot razlaga Kirillov v Besih Dostojevskega (ki stakne glavo z Mohamedovo): »So trenutki, zapovrstjo jih pride kvečjemu po pet ali šest, ko mahoma začutite navzočnost večne harmonije, ki ste jo popolnoma dosegli. To ni pozemeljsko; ne govorim o tem, da bi bilo to nebeško, temveč mislim na to, da jih človek v zemeljski podobi ne more prenesti. Mora se telesno spremeniti ali pa umreti. To čustvo je jasno in nesporno. Kakor hitro na vsem lepem začutite vso naravo in mahoma spregovorite: da, to je resnica. Ko je Bog ustvaril svet, je na koncu vsakega dne stvarjenja dejal: 'Da, to je resnica, to je dobro.'« Avra, občutje pred božjastnim napadom, je ta piš in ta sij iz časa Geneze. Satov Kirillovu odvrne, da ga teh pet sekund spomni na epileptika Mohameda, kije, še preden seje izpraznil vrč, predirjal raj. »Moja božjast, moja božjast, zakaj si me zapustila?« Vrata raja so zaprta. Oblak se postavi pred sonce in ustvari »črn ekran« oziroma platno, na katerem se konstituira Freddyjeva zavest. Zdaj je, kot gre krilatica, vržen v svet. V tem je ta Človečnost.
Agitacije glave se v kot prst črni komediji Človečnost nadaljuje v pasijonu glave. Ta tuli, hrope, se poveša, naslanja, ovohava, empatija je tako silovita, da ne neha vodeneti oči. Glava je nekakšna pasja glava in policijski inšpektor Pharaon De Winter, ki mu primerjava z gospodom Beanom in Chaunceyjem Gardinerjem ne bi smela biti pretuja, nekakšen pes raziskovalec. Zmore celo lebdeti, kakor tista posebna pasma v Kafkovi zgodbi. Ko se domnevno v interesu preiskave - Dumontovfilm dovolj očitno dvomi v procedure detektiranja ali diagnosticiranja, da ni izpeljiva nobena izmed njih - zglasi v umobolnici, je videti, kot bi se pes prosto potepal po živalskem vrtu. Vprašanje, ki se vrti okoli Pharaonove pojave, bi se lahko glasilo: je bolj disturbed ali disturbing? Človečnost
D <
I» g
DC <
5
Hadewijcti
toliko povleče na Pasolinijevo Teoremo (1968), da ga pojma, kot sta perverznost ali skatološkost, nujno ne zadevata. Tu se odloča o odnosu med sublimnim in seksualnim, ki se kakor prepirljivi podstati prerivata za primat. Je seksualno sublimirano ali sublimno seksualizirano?
Pharaonov vrtiček, podoben nekdanjim žalskim, bi utegnil biti Borgesov vrt razcepljenih stez, »splet časa, ki zaobjema vse možnosti«. Po Leibnizu bi to naneslo, da je Bog prevarant. »Bog se igra, vendar postavlja pravila igre,« kot v Gubi zapiše Deleuze. Je Dumont Bog ali demiurg, sveta ali svetov? Ko je Pharaon prvič pokazan v načelnikovi pisarni, se zagleda v portret-obraz, ki ga ni mogoče nikdar videti dovolj od blizu, da bi bile razbrane njegove poteze, a je občutiti njegov pogled, za katerega je Nikolaj Kuzanski postavil, da ne zapušča. V zaključnem prizoru, v katerem inšpektor z lisicami na rokah sedi na stolu in smrči z odprtimi očmi, se poslednji pogled filma sreča, ujame s tem pogledom. Ne naknadno
priznati, prevzeti nase prek razprtja časa. V tem je to Jezusovo življenje.
Predvsem razpleta, če mu je tako mogoče reči, ne gre rekonstruirati, ker bi bilo to že početo v imenu kronologije. Tako je, kot je (bilo) prikazano. - Toda prikazano ni (bilo) dovolj razvidno. Potem je ta ne-dovolj-razvidno ravno tisto, kar je (bilo).
Konci Dumontovih filmov so vselej blizu bressonovskemu manierizmu razrešitve oziroma pomiritve. Deus ex machina, milost, ki skoči iz konzerve, kar je malodane mogoče prevesti v: »Vse bo še v redu.« Paul Schrader povzame:»Ta konec sem kopiral v Ameriškem žigolu (American Gigolo, 1980), kar je bilo na nek način perverzno, saj je Ameriški žigolo zelo površinski film. Toda oprijel sem se ga samo zato, ker mi je bil všeč. Ko sem delal Rahli spanec (Light Sleeper, 1992), sem dojel: 'Ne, tukaj bi ga moral uporabiti.' In sem ga uporabil še enkrat!«
Kateri je čas, v katerem se dogodi zaključek Hadewijchal Odgovor se ne skriva znotraj chrônosa, ki ga mora Dumont šikanirati že zato, ker je filozof. Finale uvede prva uporaba nediegetske glasbe v njegovem opusu. Ta glasba ni v tem prostoru, a morda se ta prostor znajde v tej glasbi, v Le miroir de Jésus (Jezusovem zrcalu) Andreja Capleta. Kaj je razstreljeno, kaj jeta oblak dima, ki kakor zavesa in zaveza prekrije Slavolok zmage? Razstreliti kontinuum zgodovine, zapiše Walter Benjamin (ki stakne glavo s Pavlovo) v svojih tezah O pojmu zgodovine, kontinuum praznega in homogenega časa, po katerem kakor Dorothy in Toto tavata Céline in njen Pes. Iztrgati preteklo uradni zgodovini historizma, faktografije.
Na kateri čas so tempirani Dumontovi človeki-bombe? Kairôs, Jetztzeit. Vratca, skozi katera stopi mesija. Mouchette je rešena. Happy end.