—   187   —
Iz upravne prakse.
Samo po 12 kr., a ne po 36 kr. kolek gre na drugopis in tretjepis prošnje za vknjižbo zvršilne zastavne pravice zaradi tirjatev, katere ne presegajo 50 gold., ker za ta spisa ne velja tar. st. 43 lit. A) in w) prist. zak., oziroma § 17. zak. z 29. febr. 1864, št. 20 drž. zak.
Tožitelj A dobil je plačilni nalog davčnega glavnega urada v Lj. z dne i. marcija 1889, št. 143. naj plača utrgano ko-lekovno pristojbino 48 kr. in globe 96 kr., vkupe i gold. 44 kr., na podlogi §§ 64 in 79 ter tar. st. 43. k), n) pristojb. zak. in § 17. zak. z 29. febr. 1864, št. 20 drž. zak.: »ker je bila prošnja za vknjižbo zvršilne zastavne pravice de pr. 11. novembra 1888 zaradi 44 gld. 50 kr. s. pr. premalo kolekovana v drugopisu in tretjepisu (po 12 kr.).«
V rekurzu proti temu nalogu se je A skliceval na § 19. zak. z 29. febr. 1864, št. 20., drž. zak. da temu paragrafu velja § 17. samo kot izjema, kolikor gre za prvo polo prvopisa iste prošnje.
Druga instanca je rekurz odbila z odločbo finančnega ravnateljstva v Lj. z dne 20. septembra 1889, št. 2820: »ker § 19. zak. z dne 25. febr. 1864, št. 20, drž. zak., nima veljavnosti za vknjiž-bene prošnje; za t€ velja zgol le § 17. loc. cit. v zvezi s tar. st. 43 prist. zak.; torej je po tej zakonovi določbi kolekovati drugo-pise i. t. d. pri vknjižbenih prošnjah s kolekom po 36 kr, a nikakor ne z nižjim. Izjeme ni drugje, nego v odstav. 6. § 17. loc. cit., namreč le pri prošnjah za nadvknjižbo zvršilne zastavne pravice na zastavno pravico, ki je uže vpisana v javne knjige, kedar pavica, katero je vknjižiti, ni vredna brez pritiklin več nego 50 gold. V tem slučaji pa ni tako, ker zvršitelj A ni vložil prošnje za nadvknjižbo. Tudi to, kar pravi rekurent, da bi bil tar. st. 43 lit. n), derogovan po § 19. gori navedenega zakona, je popolnoma napačno, ker uprav § 17., ki stoji pred § 19. istega zakona, kaže uže po svojem napisu, da je hotel zakonodavec snovati olajšilo v tem § 17. prošnjam za vknjižbo, toda v § 19. odst. a) za vse ostale vloge v pravnih sporih, katere ne presegajo 50 gld.«
V ministerijalnem rekurzu je A bistveno navel, da prošnje za vknjižbo zvršilne zastavne pravice zaradi manj  nego 50 gold. ni
—   188   —
mogel zadeti § 17. loc. cit. tako, da bi ne bile več vloge v pravnih sporih zaradi manj nego 50 gld., da torej veljata oba paragrafa 17. in 19. loc. cit., da pa potem ni kolekovati drugopisa itd. po 36 kr., nego le prvopis in tudi tega le na prvi poli.
Temu rekurzu je ugodila tretja instanca z odločbo c. kr. finančnega ministerstva z dne 10. majnika 1890, št. 2592: »ker je nacijonovana dva istopisa prošnje de pr. 11. novembra 1888, št. 26.396 za vknjižbo zvršilne zastavne pravice zaradi 44 gld. 50 kr., glede vrednosti spornega predmeta, bilo kolekovati samo z 12 kr.«
Dr. P.
--