Tilka (priteče vsa zasopljena iz gostilne): Oče! Teta! Benečan Antonio je — grd. Vpričo vseh si upa kaj takega. Sram me je. (Si zakrije obraz.) (V gostilni hrup.) Robar: Kaj je? Kaj se godi? Blaž: Kar ste Robarji skuhali. Gabriele (priteče mimo). Robar: Kam bežiš? Gabriele: Naj jih Antoniju kar samemu nalože. Sem mu pravil, naj rajši pije vino, kakor pa da tišči za ženskami. (Zbeži.) Andrej (kriči): Ven! — Ven! — Prasec beneški. (Brcne Antonija čez prag gostilne, da se opoteče. Antonio hitro vstane in prihuljeno zbeži.) Andrej : Zgini, da te ne vidim več. Če ne, te zadavim kakor mačka. Tilka: Duši me. (Si strga zlato verižico z vratu in jo vrže proč.) Mina: Tilka, kaj počneš? Tilka (si puli prstan z roke): Peče — Peče — Prstan žge. (Vrže še prstan proč.) Robar: Tilka. Imej pamet! Tilka (grebe po laseh): Roža mogota mi gori v laseh. Neža (pristopi k Tilki in jo skuša pomiriti): Tilka. Nikar! Tilka: Proč! Ti si bela rojenica. Ne pogubi me! Neža: O, Bog! (Zabliska se in zagrmi. Vse hkrati.) Blaž: Bog in sveti križ božji. (Vsi se preplašeno pokrižajo.) Neža: Triglav! Prizanesi Klemenu. Z a s t o r. Vinko Žitnik Pomlad i Hej, pomlad k nam spet prihaja! Vse v carongeljcih so leske. Zrak je južen, sneg se taja. Teloh je nastlal soteske. Dan narašča, noč upada. Dan vse dlje pri nas poseda. Breg je rahlo zelen v lice. Kos na glog pripenja gnezdo. Glej, in kmet že spet naklada Kdo, ki vse to s srcem gleda, plug in brano na kolnice! rojen ni pod srečno zvezdo? 90 Kdor je prost, hej, v gozd po zvončke! V polju glej krog mej citrončke! Sap široki slap obliva tla, drevesa in domove ... Sonce, sonce spet izziva ven med bilke in cvetove! Dan že kaže zlato grivo ... Hlapec vozi gnoj na njivo. Sipek v seči rdi, v belino čipkasto se glog ogrinja. Kmetje orjejo ledino. Slast spočetja prst prešinja. Škorci so se k nam vrnili. Popki hrušk se razpustili. Deklica si prečko dela. Ob potoku poje lutnja ... Vame, ah, pa še vsa bela tiho zre ljubezni slutnja! Zrnje vzpelo je bodice. Trnje je vse belo v lice. Glej, ravni, obronki, jarki so čez noč ozeleneli! Ej, še v meni srčni žarki rdeče popke so spočeli! Popki, rosa, luč, blestenje ... V meni krili koprnenje! Tla pregrinja trava sočna. In nebo je tak brezmejno! O da si še ti navzočna! Ali pa srce ne žejno. Vidim te v neba sinjini, v žarkih — v zlati njih tkanini, v zvončkih — v njih belini krhki, v brezi, ki že spet je mlajša, v breskvi nežno rdeči, brhki. Toda ti si lepša, slajša! Dan je zlate perutnice že povesil. S polj kolnice, kmetje vračajo se z žulji. Sence vhode zagrnile so čebelicam pred ulji — v meni stenj srca privile. Mesečine prah srebrni pada na noči mah črni. Kakor tvoje roke čiste k meni žarek se je sprožil: Belo luč ko lilij liste mi na zglavje je položil.. Ah, te mlade bilke, veje! V polju brazde, kmet, ki seje. V soncu sočnih stebelc klitje. Jug, ki ziblje jih ljubeče ... Sred vsega pa tvoje bitje — kot zrcalo moje sreče! 91 Bog vas sprimi, ptički moji! Hej, vi, gozdi in prisoji, in ti, žarko sonce božje — spet smo skupaj kakor bratje! Vi bodite moji svat je, da se z ljubo združim ožje! Vsa si v meni: tvoja vedra, brhka lica, nežna nedra, ustne in oči kot rosa ... Draga, vem, da njih omame še deviške čuvaš zame. Naj jih straži ščit ponosa! Ljuba, glej: neba sinjina je brez mej! In ta dolina vsa je v cvetju kot nevesta. Ti sred nje z menoj v ljubezni cvetje vse želje pogrezni! Bodi mi kot zemlja zvesta. Jara zrna so vzkalila. Ozimina se zgostila. V vas z goric dišijo trsi. Ko dve vzcveli beli roži zdaj so tvoje mlade prsi. Čuj, po njih se meni toži! Listje prvo senco daje. Mlade bilke veter maje. V polju se klasi j o žita. V soncu se ravan razgrinja. In ti, s soncem vsa oblita, greš med žiti kot boginja ... Glej metulje in cvetlice, ki dajo, vse srečne v lice, ustnice jim sladke svoje! 92 O, zakaj greniš mi srečo? Naj poljubim ustne tvoje kot metulj rdeč rožo rdečo! Vigred spet je v našem kraju Mlado cvetje je krog naju. Zrak preliva se dišeče. Ti, vsa rožna, polna zdravja, dihaš vonj ljubezni, sreče. Jaz žarim od zmagoslavja! V srcu nama ognji čisti plamene ko zlati listi. Luč, toplota druži naju, spaja duši v bitje eno. V maju najinem ko v raju vse je čisto, posvečeno. Hej, morja daljave širne in gora pečine mirne s silnimi vrhunci, brezni: širša, globlja, višja — večna kakor Bog je moč ljubezni! Vriskaj, poj mi, duša srečna? Čiste deklice na pragih v mraku koprne po dragih. Njih smehljaji in pogledi se pleto kot mreže zlate. Draga, jaz pa tudi sredi njih gorim le zate, zate! Pa so grički spet zeleni! Ptiček se pri ptički ženi. In metulj k samički krili, da bo z njo med srkal v loki. Tudi vame želja sili, ljuba, da bi šla k poroki!