Živ pokopan* Po aagleškem izviraika Ara. Beaaett aapisal Paulas. 1. aadaljevaaje. Saj se ludi doaioviaa ai brigala zaaj. Brala ga je, slavila ajegova dela, da, ajega saiaega pa je zaaemarjala. Njegovi ideali so aia aiorali služiti kruh, mesto da bi ma ga dajala domovina, ki ji je oa dajal svojo srčno kri, saai pa pri teai —. Zvonec jc zapel skozi saiaolac, j)iazae prostore velike hiše —. Hišai zvoaec je bil, spodaj pri vratih je visel aa zarjaveli žici, starosvetea ia oaeaiogel. Oče ga je dal aapraviti, ko je bil Aleš še deček. Njegovo razglašeno biagljaaje je javkajoč odmevalo po praznih kotih ia Aleš Blaž je plaail po koncu. Krčevito se je oprijela ajegova roka stolovfga aasloajala, plašao je pogledal k vralom, postavil aogo, — pa spet sedel. — Pustinio za trcautek Aleša Blaža, slavnega in aiaogo braaega pisatdja, ia si oglejmo dmgo plal ajegove oscbnosti, ki je amogo bolj zanimiva, čeludi je bila svetu čisto aezaaaa, ia ki.aaai bo pojasaila čudac ia ncverjetne okolščiae ajegovega življeaja. Kol zasebea človck je bil Aleš lilaž aaaireč aeizmerao plah ia boječ. čisto dragačea je bil, aego sle vi ali jaz aa priiaer. Naai se aikdar ae zgodi, da bi aas pograbil acznan strah, kadar se moramo srečati s tajiai človekoin ali pa celo govoriti z njim, ma povedati svoje ime, ae zgodi se aaia, da bi aaai kleeala kolcaa in bi aas oblival airzel pot, če aioramo vslopiti v dvoraao, polno ljudi, mi  ne zardimo in ne čutimo otročje zaiedcaosli, če stopi aio v prodajalao ali pa naročamo v gcstilai aatakarju. Da bi se obotavljali ali bi cdo preplašeai in aerodai siali in gledali krog sebe v takih preprostih slučajih življenja — to aam aiti na miscl ae pride. Mi se obnašaiao aaravao ia aeprisiljeno ia svoje ime povcmo pov-sod ia vsakomur, ki ga hoče vedeti. Zakaj bi se naj zdrav človek obnašal drugačc —? Aleš Blaž je bil drugačea. Vzbujati pozoraost, vzbujati zaaimaaje svela, povedati: «Jaz sem Aleš Blaž —«, to je bilo zaaj strašao, grozao, nemogoče. V tcm oziru je bil pisatelj Aleš Blaž čislo dragačca aego človek Aleš Blaž. Na papirja je zaal bili jckleno pogumen ia drzea ko gladea volk. če je držal za pero, ai pozaal aobeaega strahu. Sicei' pa je l)il plah ko sraa. Ia to je bilo krivo, da je svet pozaal pisatelja Aleša Blaža, za človeka Aleša Blaža pa se ai brigal. &d je v lujiao, mesto da bi bil doaia s komolci preriail v ospredje svojo osebaosl. skiil se jc, mOslo da bi bil vzbajal pozornost ia obračal aasc oči po ulk-ah, kavaraah, gledališčih ia dragih proslorj^h/ kjer hodi in poscda javnost. V «Ljudski uaiverzi«, v/drušlvu žca, da, v sami kraljevski akadeaiiji prosv/te bi bil moral aaslopiti — ia že zdavaaj bi bil dobil časlni naslov, časlao aagrado, preskrbljea bi bil za življcaje, nc bi se mu biio treba boriti za kruh. Kako aeki bi aaj aašla kraljevska akademija Alcša Blaža, če se jo pa skrival —! Ali je njcna dolžnost, iskali uiadaiko ia pisaldje —'¦' Spcl je pozvoailo ,topot glasaeje ia s poudarkoai. Aleš je vedel, da aiora vstati ia iti odpirat. Človekoljubje jt- lo zahlcvalo od ajega in skrb za lastao osebo ludi .Kajli pozni gost jc bil brez dvoma zdravnik, ki je prišel pogledal bolaega dovcka gori v prvem aad-  stropju. Bolai človek gori v sobi je bil Hiako Brglez ia Hiako Brglez je bil Alešev slaga. Aleš si je pred nedavaim časom oaiislil slngo. Ne iz udobnosli ia ker je iaiel preveč deaarja. Deaarja voljče ai imd preveč. Aaipak prav zaraditega, ker ai inogcl ia ai mogel aicd ljudi. Plah je bil. In Hiako je bil izvrstea slnga. Malopridacž in pretkaa navihancc jc bil — tako je suiail Aleš — sicer pa zelo uporabea. Kakor vi in jaz aa priiner ludi Hiako ai bil prav aič plah ia bojcč. Vsako reč je sloril čisto aaravno. Ljadi se ai bal. Polagoma je postal aeaadomestljiv, ediaa zveza med Alešem ia mcd svetom. Hiako je aakupoval, Hiako je kuhal, Hinko jc hodil aa pošto in če je bilo Ircba osebaih stikov, k založniku, Hiako je storil vsc. Na vso srečo ai bil nikdar Ijolaa — hočc-m reči, do včeraj. Včeraj pa je acpričakovaao zbold. Nerodaež! Kako aaj on. Aleš, živi brez Hiakota —? Najbrž se je kjc prehladil na svojih polih. Ves daa se je boril, poguauio boril s svojiai prehladom, hodil po opravkiJi v mesto ia mimogrede slopil ludi k zdravniku. Sinoči pa je. brez vsakršncga predhodaega obveslila, opuslil svojo borbo, v tieautku ko je pripravljal posteljo za gospodarja, prijelo ga je ia ker njegova postelja ai bila priravljeaa, jc legcl kratkomalo v gospodovo posteljo gori v prveai aadstropju. Hiako je sloril vsako reč aaravao. In AIcš aia jc še celo moral pomagati pri slačenju. Alešn se je godilo, kakor l>i lau bil kdo tla izpodacsel. Ni si vedel pomagati. Šc zase ni zaal aičesar storiti, kako bi aaj storil kaj za Hiakola? Žgaaja Hiako ai aiaral ia tudi kraha ia klobas ae. Ia v Aleševi shrambi ai bilo draga ko žganje in kruh ia klobase. 1'božec je kratkomalo legel in aiolče ia tibo ležal lcr čakal na zdravnika, ki je obljubil, da pride zvečcr na obisk. In zemlja se je zasukala krog svoje osi in tema je legla nanjo. Ubogi Aleš pa je zabrižen stopical po stopnicah iz pritličja v prvo nadstropje in iz prvega nadstropja spet nazaj v pritličje, dokler mu ni Hinko s slabotnim glasom, a kratko in odločno povedal, da bo že vse dobro in naj ga pusti pri miru. In Aleš Blaž, slavni, zavidani pisatelj, junak vseh mladih deklet, ki bero povesti, veselje jn zabava vseh izkušenih starih ljudi, ki iščejo razvedrila v lepem berilu, se je nastanil v prazni sobi svojega sluge, prižgal okajeno svetiljko, se naslonil na mizo, čakal na neprijetne dogodke, ki so se bližali, in mislil na svoje življenje —. V tretje je zabingljal starosvetni zvonec, da bi se bila lahko utrgala zarjavela žica, in potrkalo je, da jc bobneče odmevalo po praznih prostorih. Mrtvi bi se zbudili na tako trkanje. Aleša je pretreslo: «Kaj, če je nevarno bolan —?« Nemirno je skočil po koncu, za trdno odločen, da slopi pred javnost, naj stane kar hoče. II. Aleš je odprl vežna vrata. , Pred njim je stal dolg, suh, zdelan človek v fraku iu cilindru. Boječe, negotovo, zlaho sta se pogledala moža pri luči ulične plinove svetiljke. V veži ni bilo luči. tTiikaj stanuje gospod Aleš Blaž?« je vprašal prišlec plaho. Ko je Aleš čul svoje ime iz tujčevih ust, ga je ob- lila zona. Preklicani Hinko! Ali bi ne bila zadoslovala hišna številka? «Da!« je odgovoril, napol plašno napol nevoljno. «Vi ste zdravnik —?« «Da!« Stopila sva v lemno vežo. «Kako je bolniku?« «\c vem, kaj bi dejal —. V postelji leži in miren «To je dobro. Ko je bil danes zjutraj pri meni, sem mu naročil, naj gre v posteljo.« Mučen molk je zavladal. Aleš je pokašljal, zdravnik je tudi pokašljal, si pomencal roke in pomemral odlomek neznane melodije. «Glej ga«, je šinilo Alešu skozi glavo, «tale človek je boječ, se mi zdi!« In zdravniku je šinilo skozi glavo: «Glej ga, ludi tale je eden izmed tistih —!« In hipoma sta se oba počutila čisto domača. Toliko da si nista podala rok. Aleš je zaprl vrata, stala sta v temi. «Miniogrede, — kaj pa mislite da nrn je?« je vprašal z glasom kakor mlad fantič. «Ne vem. Prehlad! V prsih mu je hropelo in piskalo. Mogoče ju vse. Zato sem mu rekel, da ga bom nocoj obiskal. Nisem mogel priti prej, oprostite! Od šestih zjutraj sem na nogah! Saj veste, kaj se pravi, za kruh se boriti —!« Kruto se je nasmejal. «Zelo ljubeznjivi steJ da ste prišli!« je dejal Aleš z gorko hvaležnostjo v gldsu. «Hvala lepa, hvala! Ni bilo tako hudo! — Pa luči ni nobene tukaj, kakor vidim. Prižgal bom užigalico.« Užigalica je zaplamtela v temi. Zdravnik je pogledal po Alešu in nato po veži. «Kod pa naj grem?« «Tule po stopnicah.« Lučica je ugasnila, po temi sta tipala po stopnicah navzgor in se pritipala po nerodnih kotih do spalnice. Aleš Blaž je odprl vrata. Sveča je dogorevala na nočni omarici in osvetljevala par kosov revnega pohištva, razpostavljenega po kotih in ob stenah, in posteljo, ki je s svojo udobnostjo iri snažnostjo čudno samevala v zanemarjeni, zaprašeni sobi. Zdravnik je pristopil in pregledal bolnika. «Mrazi ga!« Hinkotov slarikavi obraz — tudi on je že imel 50 let — je bil ves zasinel. Mož se je tresel od mraza vkljub debcli pernici in kopici loplih odej, ki so ležale na njem. Pa ni se genil, ni zinil besede, le mračno je strmel predse. «Ali so še ženske po koucu —?« Sunkoma se je obrnil zdravnik k Alešu in rezko je / donel njegov glas. Aleš se je prestrašil . . «Nihče razen naju ne. stanuje v tej hiši. — Sama sva.« Manj izkušen človek bi se bil začudil, pa zdravnik je bil izkušen človek in je videl že različne reči na sve- tu. Zato se ni čisto nič začudil. «Torej pa vi! Brž prinesite \Toče vodel« Zapovedu- joče je govoril. «Brž! In žganja! In še odej! — Pa ne stojte tule tako štorasto! čakajte, z vami greni v kuhinjo. Kažite mi pot!« (Dalje prihodnjič.)