KATOLIŠKI MISIJONI
Las MISIONES CATOLKAS
Misijon Sveti Kriz, na Alaski. — Spodaj: Misijonar na saneh s pasjo vprego gre obiskovat Svoje vernike, ßtran desno: K nedeljski maši prihajajo. — Spo-
531
Na otoku Mauricto so med tamkajšnji- na. Letos je tekmovalo kar 18 moštev-mi Kitajci vsako leto tekme v košarki	Zgoraj: Škof Listen pri prvem metu!
za pokal kitajskega katoliškega misijo- spodaj: razdelitev nagrad zmagovalcem-
Ti dvg sliki kažeta eno od Mau-Mau	nekaj teh taborišč obiskal krajevni škof
koncentracijskih taborišč, kjer imajo	Bessone (v sivem) s p. Casadei (v be-
^nsleži zaprtih na desettisoče črncev te	lem) in je ujetnikom govoril v njih do-
sekte. Katoliški misijonarji se skušajo	mačem jeziku kišvahili. Tudi v afriških
Zat'je zanimati, jih tolažiti in jim poma-	koncentracijskih taboriščih so potrebna
Kati, kolikor morejo. Pred kratkim js	takšna dela krščanskega usmiljenja.
Dr. Apithy, dahomejski poslanec v fran- re, msgr. Sigismor.dija. — Spodaj: Sku' coski narodni zbornici v (Parizu, je obi- pina nove ženske misijonske družbe, ki skal tajnika Kongregacije za širjenje ve- je zrasla iz duha p. Karla de Foucolda-
zadovoljni zamorski fantiči. — Spodaj: Ruandski stvom na poti k posvetitvi škofa iPerraudina, ki ga je
kralj Mwami s sprem-posvetil — škof h čimec.
Iz škofije Shillong; v Assamu (Indija). Misijonar p. Mauri na spiavu s puško na rami — treba se je varovati pred zvermi. — Spodaj: Eskimsko dekle pri slastnem griž.jaju. Med Eskimi se misijonsko delo vedno bolj razvija. Samo misi-
jon Sv. Križ (slike na str. 630 in 631) šteje kakih 58 cerkvic in kapel za 10.500 katoličanov. — Desno: Mošeja v kraju Uabiguya, v francoski zapadni Afriki. Samo v tem kraju je od 1. 1920 do danes zraslo deset novih muslimanskih ,mošej.
MISIJONSKI POGLED PO ZEMLJI
Alojzij Geržinič, Buenos Aires
Božje kraljestvo ni odvisno «id držav in vlad. Skrivnostni Jezus Prehaja meje in žične ograje. Blagor sicer državi in vladi, ki Njegovi Cerkvi daje vso svobodo delovanja; srečne dežele, v katerih se po svetiščih daruje Jagnje; blagoslovljena ljudstva, ki jih uči, vodi in posvetuje cerkvena hierarhija — vendar božje kraljestvo ni samo tu. Božjih otrok — drugih Kristusov — najdeš po vseh celinah in za železno zavezo. Delajo to, kar Jezus: uče, dele dobrote in odrešujejo s trplje-T1Jem. čas prvih kristjanov ni minil, ali pa se vsaj vedno znova povrača.
Misijonski pogled po zemlji sledi delo in žrtvovanje božjih otrok iu luči, včasih reke bleščeče milosti, ki se iz njih duš pretaka v še mrtve duše. človek z misijonskim srcem se ponižno sklanja pred čudeži k°žje ljubezni; zna ceniti sodelovanje ljudi in občuduje življenjsko silo Cerkve. Naš prevzvišeni škof jo je v Misijonskem zborniku 1953 takole °trtal: „Cerkev Kristusova je navzlic preganjanju v mnogih deželah
zelo živahno in trdno delujoč organizem, ki je v resnici Kristusovo skrivnostno telo. Kristus ne umrje več, on živi in deluje; nobena; sila Več mu življenja ne more vzeti ne njegovega delovanja zaustaviti.“ Ta moč posveča duše v državah, kjer je Cerkev priznana, pa tudi tam, kjer je pravno še ni, ali kjer jo preganjajo.
Misijonsko srce objema človeštvo v celoti, želi si in moli, da bi Cerkev povsod mogla neovirano delovati; čuti pa tudi važnost verskih vPrašanj v deželah, ki niso misijonske. Krepko versko življenje v katoliških državah je tudi misijonske važnosti: odkod naj pridejo misijonski poklici, če ne odtod? Odkod naj se dvignejo hlapi molitev, zata-Jovanja, podarjenega trpljenja, da se kot krepčilna rosa in oživljajoč
dež spuste nad izsušena polja poganskih in krivoverskih ljudstev, če ne odtod? Odkod naj apostolska vnema prejema tvarnih sredstev, da 2 njimi ustvarja pogoje za sprejem evangelija, če ne odtod? Duhovni prerod Zapada je izredne važnosti za misijonsko žetev v poganskih predelih. Zato je misijonski delavec sodelavec vseh, ki se trudijo za očiščenje in ojačenje krščanstva v krščeni družbi, prav tako kot so ti njegovi zavezniki. Organizator slovenske Katoliške akcije prof. Tomec je učil: Misijonstvo je tudi naša zadeva.
Drugo tako vprašanje je vrnitev ločenih kristjnov v rimsko Cerkev. Kdor dela za to veliko stvar, dela tudi za misijone. Kako bo ob zedinjenju že številčno narasla moč krščanstva — tu in v misijonih! Niti predstavljati pa si ne moremo, kaj vse bo zmogla notranja moč tako poveličane Cerkve.
Tri skupine duš si dele zemljo: kristjani - božji otroci, pogani i11 protibožci. Prvi in tretji so osvajalni in morajo biti osvajalni, sicer izginejo. Pogani so nekaka „tretja pozicija“ v duhovnem svetu. Njihov položaj je nevzdržen. Ali sprejmejo čas obiskanja, ali pa se morajo vključiti med božje sovražnike. Cerkev se ne boji preganjanja: cesto je preganjanje ne le krepilno sredstvo za poglobitev vere, marveč tudi znak, ida se je vera že poglobila. Pač pa je nevarno, ako se množe „nevtralci“. Ti nas ne spominjajo na naše napake in na vzore, ki se ji«1 moramo brez prestanka bližati; nasprotno: pogled nam obračajo drugam — k osebnim zadoščenjem, lagodnostim, nasladam. Kjer zmag3, tako razpoloženje, ni več smisla za misijonsko borbenost in kjer ni več tega smisla, je zamrl cerkveni duh sploh. Tako so misijonarji večkrat ne samo glasniki resnice v zemljah zmote, temveč tudi vzdrževalci cerkvenega duha v zaledju.
Za tega duha — božjega duha — gre. Z njim postanemo misijonski borci vsi. Med drugim moremo potem izpolniti brez bojazni papeževo naročilo, naj se ljudstva čim bolj spoznavajo med seboj in sicer neposredno, brez posredovanja vlad in režimov. Tako bo božjemu duhu odprta pot v duše vsepovsod.
>,,,ll,|"Himii,i,ii,l,llmimllllllllli..............................................
A. de Fvnseca: DEVICA IN MATI
*"••1,1,,
i"iiiiiiiI|||||||||I|||||,,mm,n,.....................................
PIJ XII. IN MISIJONI
Nikolaj Jeločnik, Buenos Aires
„Spodobi se tedaj in praivično je, da se vaš hosana vstalemu Kristusu, ki vam je privrel iz veselja prekipevajočih src, ker ste v Njem nosil Luč, trdnost in življenje, razlije kot oznanilo rešenja vsem ljudem zemlji, pa da v njih vzbudi spet novo upanje. Želimo zato, da bi slovesnost letošnje Velike, noči po-menila predvsem klic h Kristusovi veru klic namenjen vsem narodom, ki brez lastne krivde tše vedno ne vedo za odrešilno delo Odrešenikovo.“
(Iz letošnje velikonočne poslanice Pija XII. vsemu svetu.)
Kot trdijo, da je bil Pij XI. misijonski papež in hkrati papež Katoliške akcije, bo šel Pij XII. ;v zgodovino prav gotovo kot papež Mi' stičnega Telesa, papež nadnarodnosti katoliške Cerkve. Prav to je o-snovno vodilo njegovega pontifikata, srčika, kamor se steka in iz katere izvira vsa njegova učeniška, diplomatska in mednarodna dejavnost-njegovo posredovanje za mir v svetu, za kraljestvo pravičnosti in IjU' bežni med ljudstvi; vsi njegovi pozivi krščanskemu in nekrščanskeina svetu imajo tam svoje izhodišče in stečišče. če nam je vse to pred očm1» se nam leto 1946 resnično zazdi kot višek njegovega papeževanja:^ ne le, ker je takrat ustvaril redno hierarhijo v neizmerni kitajski deželi» temveč ker je z imenovanjem novih kardinalov pred vesoljnim svetoifl izpričal in veličastno potrdil nadnarodnost Kristusove Cerkve. Ustavimo se tedaj na kratko ob vsem tem gigantskem delu Pija XII.
OSNOVNA VODILA PAPEŽEVEGA DELA
Osnovno vodilo Pijevega delovanja in vseh njegovih prizadevanj je obseženo v dveh govorih: v božični radijski poslanici iz leta 1945 v nagovoru, ki ga je 20. februarja 1946 imel na kardinalski zbor oh priliki imenovanja 32 novih cerkvenih knezov. Sredi neizmernega dela sedanjega papeža, ki ob prerazličnih priložnostih govori vsem mogočin1 zborovalcem, kongresom, zastopnikom, učenim in preprostim, zdruzf' njem in posameznikom, državnikom in kulturnim veljakom, mladini in delavstvu, duhovščini in redovnikom, staršem in otrokom, vzgojit®' ijem in oblastnikom, bosta omenjena govora za bodoče zgodovinarje naj' izvirnejši in najpomembnejši izraz vsega mišljenja in snovanja P1' ja XII. že kratek izvleček glavnih misli nam to nazorno pokaže:
,.Katoliška Cerkev, katere središče je Rim,“ je dejal, .Je že po samem svojem bistvu nadnarcdna. Cerkev je mati... mati vseh narodov in vseh ljudstev, kot je enako mati vseh posameznikov: in prav zato, ker je mati, ni last in 'ne more biti last samo tega ali onega nar0'
Pij XII. med množico iz vseh nmrodov pred baziliko sv. Petra v Rimu.
da, niti enega naroda bolj kot drugega; je marveč vsem enaka. Je mati, zato pa tudi ni in me more biti tujka nikjer na svetu; živi, vsaj morala bi živeti, ker je to v njeni naravi, med vsemi narodi.“
In prav zaradi te svoje materinske narave Cerkev mi noben imperij ;, še več — je pravo nasprotje vsakega zemskega imperija.
NASPROTJE IMPERIALIZMA
„Cerkev... ni imperij, najmanj v itakšnem smislu, kot ga danes pojmovanje te besede vključuje. V svojem napredovanju in v razširjanju svojem je njem korak bistveno nasproten od pohoda moderneg® imperializma. Cerkev prodira predvsem v globino, potem šele v razsežnost in na kvišku. Išče predvsem človeka samega; trudi se, da bi iz človeka napravila res človeka, da bi vanj vtisnila podobo božjo in ga v njej izpopolnila. Polje njenega dela je globina človekovega srca, a na zunaj se kaže v vsem življenju, pa na vseh poljih človekovega udejstvovanja. V tako pripravljenih ljudeh postavlja Cerkev človeški družbi tisti temelj, na katerem bo lahko zanesljivo živela. Moderni imperiali' zem pa nasprotno sledi docela obratno pot. Udarja na razsežnost in n» kvišku. Ne išče človeka zaradi človeka samega, marveč vse stvari iu moči, ki bi si jih lahko usužnjil; zato pa že tudi sam v sebi nosi kali, ki so nevarnost za temelje človeške skupnosti... Zemski imperiji se mo rajo posluževati sile in zatiranja, če hočejo ohraniti notranji red; v vedno večje sile se razraščajo in njih .pritisk k splošni enoličnosti je vsak dan večji... Tako tedaj vsak imperializem zadaja naravnost smrtni u-darec sveti pravici različnosti medi ljudmi.“
Pred političnim komunističnim totalitarizmom, izprijenim naciO' nalizmom in rasizmom, pa spet pred gospodarskim totalitarizmom kapitalističnega sistema — Cerkev človeka brani in rešuje: ne nekega umis* 1 j enega človeka, marveč resničnega in živega, z vsem bogastvom in kr®” postmi, ki so v njem. Krščansko katolištvo brani različnost proti p°” splošenju, ki se že zajeda v moderni svet. Tako se na Kitajskem Cerkev danes ne poteguje samo za ohranitev svoje verske bitnosti, marveč trdno brani pravice kitajskega človeka v vsej veljavi njegovih starodavnih izročil, zastavlja vso svojo silo proti silam zatiranja, da bi očuvaia nravno in umsko plemenitost kitajske osebnosti.
Ta današnjemu svetu tako blagodejni tnauk Pija XII. izžareva vs® njegovo apostolsko delovanje. Njegova prva okrožnica Summi Pontifi' daltus vztraja na edinosti človeškega rodu, na spoštovanju svetovnih kultur in civilizacij. Evangelii praeoones, ki je pravi misijonski doku' ment iz leta 1951, znova visoko postavlja taista vodila spoštovanja različnih oblik človekovega mišljenja, njegovega umetniškega izraza ij1 njegovega svetovnega naziranja. Katoliške Cerkve, pravi v tej okrožnici papež, nikakor ne smemo enačiti z zapadno civilizacijo. Ta trditev, ki zveni kot mogočen opomin, se neprestano ponavlja. Cerkev pripada tako Zapadu kot Vzhodu; trudi se za zbližan je med vsemi ljudmi iu
Pij XII. s kitajskim kardinalom Tienoni
hkrati za edinost v njih različnosti, ki jim po vsej pravici gre. Iste ttiisli je naslovil Pij XII. tudi 16. majnika 1947 na švicarske römarje, 31. decembra 1952 na indijske katoličane, 27. junija in 7. septembra kini pa nemškim škofom in zgodovinarjem. Okrožnica Mystici corporis Pa nam med drugim veleva, da moramo v nekristjanih gledati „brate v Kristusu po krvi, ki so z nami vred k istemu večnemu zveličanju po-zvaaii“.
KAPež VELIKIH DEJANJ
Iz te vodilne papeževe miselnosti pa se je v teku let rodila vrsta Naravnost presenetljivih dejanj, ki v življenju zgovorno potrjujejo daljnovidnost sedanjega Petrovega naslednika. Z dejanji, ki vedno zno-Presenečajo po svoji veličini ne le krščanski, marveč tudi nekrščanski svet, hoče Pij XU. vsemu svetu pokazati ne le vesoljno hotenje Kristusove Cerkve, marveč tudi odlično mesto, ki v vesoljni Cerkvi gre vsem narodom, vsem ljudstvom, vsem iralsam in vsem civilizacijam. »Cerkev se visoko dviga nad vse razlike, nad vsa prostorja in časovje, ®aj nenehno gradi na nezmakljivem temelju celotne človeške družbe.“
DOMAČI ŠKOFJE
Z enim prvih svojih papeških odlokov je Pij XII. leta 1939 na Kitajsko raztegnil širokogrudno odločitev svojega prednika Pija XI., ki J’e Ma.že prej namenjena Mandžuriji in Japonski. Ni šlo za obrede v kitajščini ali japonščini, manveč za pristanek svete stolice k čaščenju Konfuceja in prednikov. V 18. stoletju so cerkvene oblasti to čaščenje sioer prepovedale, ker je takrat imelo še celo vrsto verskih in vražar-skih primesi; a v naših dneh se je te paznoverne navlake povsem otreslo in se slednjič izkazalo za povsem nenevarno, čisto zasebno, a hkrati tudi dokaj narodno tradicijo. S tem papeževim odlokom pa je bila odstranjena tudi ena največjih ovir za prihod azijskih narodov v naročje Kristusove Cerkve. Kristjani so se zdaj na celi črti vključili v narodno življenje. Njih vera je bila odslej na Kitajskem pač ena izmed mnogih ver, ne da bi zato izgubila svoj vesoljni značaj. Kitajski in japonski pogani im državne oblasti so začeli s katolištvom računati, kot so do zdaj računali z budizmom in šintoizmom.
Da bi še bolj poudaril ta vesoljni značaj krščanstva, je papež v premnogih poganskih deželah postavil za škofe domačine, četudi so domače cerkve še vedno ostale v tesni povezanosti s Papeško: Propaganda Fide, so jim odslej vendar že načelovali namesto apostolskih vikarjev in administratorjev pravi škofje, kot v starih krščanskih deželah-Mlade cerkvene občine so tako začele zoreti v polnost. Tako je bilo v Južni Afriki, v večini dežel angleške Afrike, na Kitajskem in v lanskem novembru tudi v francoski Afriki. Ta papežev ukrep, ki je dal tako lepo zadoščenje narodnemu ponosu novih kristjanov, pa se ni rodil le zato, da bi tem narodom ugodil; svoj prvenstveni vir ima marveč prav v nauku Pija XII. o nadnarodnosti katoliške Cerkve.
TUJA PREDSTAVNIŠTVA PRI SVETI STOLICI
Istočasno pa je Sveta stolica vzpostavila diplomatske zveze z različnimi krščanskimi, pa tudi nekrščanskimi državami, že sredi zadnje vojne z Japonsko (1942), potem s Kitajsko (1943) ; obe državi sta ime-tnovali svoje veleposlanike na papeškem dvoru. Leta 1947 je Kitajska poslala za veleposlanika v Vatikan dr. J. Wu-ja, znamenitega konverti-ta, ki je znan po svojem odličnem znanstvenem življenjepisu „Na Vzhod in na Zapad".
Tudi države, ki so se po zadnji vojni osamosvojile, so se druga za drugo trudile, da bi čimprej navezale uradne stike z rimskim papežem-Tako Libanon kot tudi lepo število muslimanskih držav: Egipt, Sirija, Indonezija; pa zraven bramansko budistična Indija in Vietnam, še nikdar v agodovini ni Sveta stolica vzdrževala tako odličnih in koristnih zvez z nekrščanskim svetom, kot jih danes vzdržuje. Papeževo delo pri reševanju mednarodnih vprašanj se je s tem olajšalo, krščanski vpliv med poganskimi narodi pa porastel na zavidljivo višino. Skoraj ne mine mesec, da bi sveti oče ne sprejel v posebnih avdiencah judovskih, musli-
Škof Alojzij Bigirrmwami iz Ruande v Razgovoru v Rimu.
ganskih, budističnih, šintoističnih in drugoverskih odposlancev, ka-teriin vsem govori o miru in ljubezni med vsemi narodi.
^popolnitev kardinalskega zbora
, Vse tja do leta 1946 so italijanski kardinali tvorili pretežno večino kardinalskega zbora. Od tod naprej pa se je po izrečni želji Pija XII., Pa da bi bila vesoljnost Cerkve pred vsem svetom izpričana še bolj, Položaj docela spremenil. Tuji kardinali danes po številu daleč nadkri-lojejo italijanske. Med 32 novimi najvišjimi knezi svete Cerkve, ki jih Jo imenoval Pij XII., so: en Kitajec, en armenski patriarh in za predstavništvo afriške Cerkve portugalski kardinal, nadškof v Mozambique. ^ekaj let pozneje pa se je kardinalskemu zboru pridružil še indijski P&dškof iz Bombaya, kardinal Gracias.
Svojo zgodovinsko odločitev je Pij XII. utemeljil v božični poslani-S1 Pa sveto noč 1945 z besedami: „S temi imenovanji smo želeli, da bi s« večje število narodov in ljudistev katoliške skupnosti predstavljalo in JPHčalo za bistveno načelo o vesolj nosti katoliške Cerkve. Kot smo v voj-Pm dneh okrog nas v okrožju Vatikanskega mesta zbirali ljudi z vseh strani sveta, nam je zdaj, ko je vojna končana, v zadoščenje, ko gledamo fstopnike z vseh delov sveta, kako nas obkrožajo v zboru našega Sve-eka kolegija. Kajti Vatikansko mesto je vesoljno.mesto, kamor so upr-
te oči vsega katolištva.“ Bolj jasno ni mogel povedati, kako silna je bila ta njegova očetovska srčna želja, da bi bila vlada katoliške Cerkve kar se da mednarodna, ter bi tako že na zunaj še popolneje odsevala podobo mističnega telesa Kristusovega. Nihče več ne dvomi, da se bo to prizadevanje v nezmanjšani meri nadaljevalo v vseh Pijevih naslednikih.
DOMAČA DUHOVŠČINA
Osnovni pogoj zakoreninjenju Cerkve po različnih deželah in med različnimi narodi je življenje in rast domače duhovščine vzporedno ® domačim katoliškim laikatom. število domačih duhovnikov in škofov (V misijonskih pokrajinah je za vlade Pija XII. občutno naraslo, že samo naslednji pomenljivi dogodek nam zgovorno priča o tej nenehni srčni skrbi svetega očeta. 29. oktobra 1939, v dneh, ko je druga svetovna morija že začela svojo; smrtonosno pot po svetu, je v Rimu lastnoročno posvetil dvanajst novih škofov. Novi binkoštni praznik, ki je zboru vseh zastopnikov — vojskujočih se držav, pridružil prvega Malajca in prvega črnca za škofa! Bila je nedelja Kristusa Kralja, ko cerkvene molitve oznanjajo vesoljno kraljestvo pravice, ljubezni in miru božjega Sina.. Tako je Pij XII. z enim svojih prvih vladarskh dejanj zadal odločilni udarec vsem rasnim predsodkom, ko je potrdil enakost vseh ras v božjih očeh in enako toplo ljubezen božje Cerkve do vseh narodov, božjih otrok.
Od tega dne se je število domačih škofov množilo vedno bolj. Že leta 1940 so z vseh japonskih škofovskih stolic vladali škofje Japonci ali pa apostolski administratorji iste narodnosti. Vsa Azija in Afrika sta zavzeto zrli na vedno več domačih škofov. Samo leta 1955 je bilo imenovanih spet petnajst novih domačih škofov. Dva med njimi sta bila imenovana celo v Kamerunu, ozemlje, ki pripada Franciji. „Da smo tako visoko prišli, gre nedvomno zahvala; inozemskim misijonarjem,“ jc 1951. zapisal sveti oče. A končni cilj teh prevažnih papeških odlokov je» „da se Cerkev trdno in dokončno zakorenini med novimi narodi, pa d® si ustvari lastno vodstvo, ki naj si ga izbere med krščanskimi domačini misijonskih pokrajin“.
O papeževem neprestanem prizadevanju za rast domače duhovščin® pa priča še premnogo drugega: ustanovitev rimskega kolegija sv. Petra, ki je namenjen duhovnikom misijonskih pokrajin, pa znameniti papežev nagovor 1. 1948 ob blagoslovitvi tega zavoda; v nagovoru topl° priporočilo k ustanavljanju misijonskih bogoslovnih semenišč v miši' jonskih deželah.
AZUSKI IN AFRIŠKI LAIČNI MISIJONSKI SODELAVCI
Nagovor, ki ga je Pij XII. leta 1946 imel na kardinale, razkriva vso velikansko važnost laičnih apostolov pri misijonskem delu katoliške
Cerkve. „Ti morajo imeti, predvsem ti,“ je dejal sveti oče, „vsak dan Jasnejšo zavest, ne samo, da pripadajo Cerkvi, marveč da so oni sami Cerkev!... Oni predstavljajo Cerkev, zato se že od prvih krščanskih “ni verniki s privoljenjem svojih škofov družijo v posebne organiza-ClJe, kjer iv krščanskem duhu delujejo na prerazličnih življenjskih pod-r°čjih. In Sveta stolica je takšna združenja vedno podpirala in visoko Povzdigovala.“ Skladno s tem načelom in v hotenju, da bi se krščanstvo docela zakoreninilo med poganskimi ljudstvi, sveti oče ven in ven Poziva k organiziranju in delovanju katoliškega laikata v misijonskih deželah.
Katoliški laični apostoli danes že delajo, veliko in mogočno delajo. Značilno je, da se Pij XII. že v okrožnici iz leta 1951 njih delovanja veseli in ga stavi ja za zgled. Njegova očetovska skrb je predvsem namenjena laikom-domačinom v misijonih. Zato njegov mogočni poziv v jsti okrožnici k ustanavljanju katoliško akcijskih jeder, ki naj vodijo laični apostolat povsod tam, kamor misijonarjev vpliv težko seže ali kjer je breme misijonarjevega dela pretežko.
Po prvem svetovnem kongresu laičnih apostolov v misijonskih de-Zelah, ki je bil 1. 1951 v Rimu, sta posebno dva pokrajinska nadvse pomembna: kongres afriških apostolov v Kisubi (Uganda) ob koncu 1953, Pa kongres za apostole južnovzhodne Azije lansko leto v Manili, na Fi-npinih. Prvi je bil že na zunaj velikanski uspeh ter je na globoko pokazal, kako resno in smiselno, pa kako veliko odgovornost si je nadel afriški laični apostolat. Drugi pa, ki je bil nekakšna krona: manjših de-Zelnih skupščin po različnih azijskih državah, predvsem v Indiji, je
©vojski v tem, da je prvič zbral na skupno zasedanje vse voditelje juž-noazijskeg-a apostolata. Nobenega dvoma, da se bo po tej veličastni skupščini njih delo še poglobilo in še poenotilo, da bo še bolj uspešno in še bolj blagoslovljeno. Sveti oče te laične pomočnike misijonarjev neprestano poziva, naj se ne utrudijo v svojih prizadevanjih na preraz-ličnih apostolskih področjih: v delu na univerzah, po delavskih sindikatih, v javnem življenju, v družbi in v politiki. Prav od njih v največji meri zavisi, če se bo precejšnje število mladih držav moglo razvijati v blagoslovljenem vzdušju medsebojnega delovanja in spoštovanja.
Na pobudo svetega očeta je konferenca Mednarodnih katoliških organizacij posvetila posebno skrb ustvarjanju stikov z misijonarji in katoliškimi laiki v misijonskih deželah; nadala si je nalogo, lajšati z vsemi možnimi sredstvi bedo v pokrajinah, ki trpe lakoto, in v tistih, ki so v svojem razvoju zaostale. Laikom vseh dežel pa Pij XII. naroča, naj se trudijo z združenimi močmi v medsebojnem razumevanju za dosego čim popolnejše, človeka vredne svobode ter za čim tesnejše sodelovanje med vsemi narodi pri napredku, ki naj vredne sadove prinese vsemu človeštvu.
V svojem božičnem nagovoru 1955 se je prvič dotaknil perečega sodobnega vprašanja kolonizacije; pozval je evropske države, naj prijazno zro na vedno večja prizadevanja kolonialnih narodov, ki se trudijo za svojo narodno in državno osamosvojitev ter jim hkrati pri tem plemenitem hotenju tudi dejansko pomagajo; kolonialne narode spet pa opominja, naj me pozabljajo, da so v prvi vrsti svojim dosedanjim varuškim velesilam dolžni civilizacijske dobrine, ki jih imajo.
PRIZADEVANJE ZA DOMAČO LITURGIJO
Nič manjšo prizadevnost in uvidevno širokogrudnost je pokazal Pij XII. tudi v svoji skrbi za duhovniška opravila v misijonskih pokrajinah, posebno kar zadene prikrojitev katoliških obredov domačim potrebam med različnimi marodi in rasami. V letih 1941/42 so misijoni na Novi Gvineji, na Kitajskem, Japonskem, v Indokini, Indiji in Afriki dobili posebno dovoljenje Svete stolice da smejo svete obrede opravljati v domačih jezikih. Latinščina je nujna samo še pri posvečevanjih, zarotovanjih in zakramentalih, pa še tam samo v bistvenih delih. Podobno dovoljenje je pozneje prišlo tudi misijonom v Indoneziji. Leta 1949 pa je papež dovolil celo uporabo mandarinske kitajščine pri mašnih molitvah na Kitajskem z izjemo kanona - stalnega dela, ki ga mora duhovnik opravljati še vedno v latinščini.
Tem odlokom pa je treba dodati še posebno dovoljenje številnim lafriškim pokrajinam za petje v domačem jeziku in melodiji v cerkvi pred sveto mašo, pa čedalje večji razmah domačinske cerkvene umet-niosti, katere pionir je bil prav pred meseci umrli kardinal Cela o Cons-tantilni. V svetem letu 1950 je bila v Rimu posebna razstava cerkveno umetnosti iz misijonskih dežel, ki je vzbujala splošno pozornost in
hkrati dokazala, kako visoko je katoliški duh oplemenitil umetniške stvaritve domačih umetnikov. Razstavo so v naslednjih letih po želji sv- očeta ponovili v vseh večjih evropskih mestih.
^ V svoji lanskoletni znameniti foožični okrožnici o cerkveni glasbi Musicae Sacrae pa; vabi papež k pospeševanju in ustvarjanju cerkvenih Posmi v domačem jeziku in v domači melodiji, ne da bi zato seveda pri bogoslužju opuščali gregorijansko petje. Med drugim pravi v omenjeni okrožnici tudi tole: „Znanilci Evangelija naj v poganskih pökra-Jlnah za večjo polnost svojega misijonskega poslanstva sami od sebe v.v.so ljubeznijo pospešujejo versko petje, kot je v navadi med doma-Clni, ki so jim v varstvo zaupani, tako da bodo ti narodi svojim starim efskim pesmim, ki premnogokrat vzbujajo iskreno občudovanje celo Pri visoko kulturnih narodih, pridružili še podobne krščanske pesmi, n katerimi bodo v svojem lastnem jeziku in z melodijami, ki so jim ako svojske, častili resnice naše svete vere, opevali življenje Našega gospoda Jezusa Kristusa ter s slavospevi oznanjali hvalo preblaženi devici in svetnikom.“
.v Pa je treba omeniti tudi neprestane pozive Pija XII h globlji teh-icni in strokovni izobrazbi bodočih misijonarjev, kot to lepo poudarja okrožnici Evangelii praecones; njegovo skrb za pospeševanje etno-kfafskih znanosti in misionologije, njegovo vzvišeno prizadevnost, da 1 86 v misijonskih deželah ohranile vse kulturne vrednote domačih 'rta-
rodov, vrednote, ki jih še nista okužila praznoverje ali greh, pa da bi to kulturno bogastvo novih krščanskih ljudstev tvorilo sestavni in pomembni del njihovega katoliškega življenja; slednjič pa njegova sve-čeniška skrb za češčenje in beatifikacijo mučencev in svetniških osebnosti iz misijonskih pokrajin... Vse to delo pa je usmerjeno v pričevanje in v dokaz visoke resnice o vesoljnosti katoliške Cerkve.
Ob osemdesetletnem življenjskem jubileju velikega Pija XII., ki s Petrovega prestola neumorno oznanja mir in ljubezen križanega Odrešenika vsem narodom in vsem ljudstvom tega sveta ter ne zamudi nobene priložnosti, da bi ne klical milosti iz nebes urbi et orbi — mestu rimskemu in vesoljnemu svetu, je prav, da se vsaj v bežnih obrisih zamislimo tudi ob njegovem velikem in zgodovinsko važnem delu na najvažnejšem in prvenstvenem področju katoliške Cerkve, ki je in ostane — misijonstvo, širjenje in zakoreninjenje kraljestva božjega med vsemi narodi, po vseh kontinentih, za vse čase, do konca sveta. Petrov naslednik ob zori atomskega veka nam bodi najbolj vzvišeni zgled sodobnega misijonarja in misijonskega delavca!
Križi Tia grobovih misijovwrjev jm> vsem poganskem tfvetu spominjajo njih vernike in bodo spominjali še pozne rodove na misijonske žrtve, ki jih iz ljubezni do Kri' stusa in njegove Cerkve, Ipa iz ljubezni do poganskih duš polagajo vse svoje misijonsko življenje Bogu na oltar ti junaki krščanskega sveta.
NAŠE SODELOVANJE
še vedno se najdejo rojaki, celo izobraženi, ki nimajo nobenega smisla za misijonsko delo in so celo nasprotni našemu sodelovanju pri Ali si morete predstavljati prepričanega komunista, ki bi mu odo vseeno, kako uspeva komunistična akcija po svetu in ki bi odrekel svoje sodelovanje pri njej, kadar je k temu povabljen? Vsakoletna svetovna Misijonska nedelja bo znova analizirala pristnost našega kato-dštva. „Ne vsak, ki pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo, arnipak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo“ — te Kristusove besede nam izprašujejo vest v Najvažnejšem in najpotrebnejšem: je li naša vera le v besedi, ali pa J.N tudi in pred vsem v dejanju, v izpolnjevanju volje božje, ki je „osvo-•dti svet Kristusu, dati Kristusa svetu“, kar je ravno katoliško misi-Jonstvo.
Kaj pričakuje Cerkev od mene v misijonskem pogledu? Da čutim 8 Cerkvijo njen veliki misijonski problem in da po svojih močeh skušani ^delovati pri njega reševanju. Čutiti s Cerkvijo in potem sodelovati pa 'ttorem le, če problem poznam. Slovencem po svetu je poznanje misijon-skega .problema pač zelo olajšano z našimi „Katoliškimi misijoni“. Kdor redno prebira naš list, ta pač mora začutiti s Cerkvijo pezo misijonske odgovornosti, če je še količkaj katoliško čuteč.
v In vsaj najmanjše misijonsko sodelovanje, ki ga sveta Cerkev pri-cakuje od sivo j ih vernih, tudi od vernih Slovencev v zamejstvu? črke ,ŠV so kakor vsem poznani SOS uradne cerkvene misijonske organizacije Družbe za širjenje vere oziroma DSD (Družba Svetega Detinstva Jezusovega) za otroke pod 12 letom. „Nič ni bolj želeti kot to, da bi bil 'Msak katoličan njen član“, teh besed Pija XI. o Družbi za širjenje vere nikdar ne ponavljamo zadosti, kajti vse preveč je še tudi med slovenskimi katoličani vernih oseb, ki tej svetovni papeški misijonski družbi SePe pripadajo ali pa zanemarjajo izpolnjevanje tistih tako malih dolžnosti: vsakdanjo molitev za misijone in letni denarni prispevek. Misijonska nedelja je namenjena pred vsem drugim prav poživitvi Družbe ^širjenje vere. Ti, ki to bereš, ne odlašaj, ampak se takoj trdno od-iooi, da boš ob letošnji Misijonski nedelji uredil vprašanje svojega članstva v DšV in da boš vnaprej vse bolj živi njen ud.
Prav je, da se ob največjem misijonskemp razniku spomnimo tudi naše dolžnosit, skrbeti za slovenske misijonarje, dolžnosti, ki je za nas v zamejstvu še toliko važnejše in večja, ker oni v domovini na tem področju ne morejo skoraj nič storiti. Oni tam lahko veliko molijo in “fPe za misijone, tudi DŠV prispevke morda lahko darujejo in kako tv *Iiin pošiljajo, a da bi vzdrževali stike s slovenskimi misijonarji in jim Npjnoč pošiljali, to je v sedanjih razmerah redno nemogoče. A sloven-s*ti misijonarji so kot zastopniki našega naroda na Kristusovi osvajal-
ni fronti ob svojem odhodu računali na naše sodelovanje, ne le molitveno, ampak pred vsem tudi gmotno, kajti tudi v misijonih Kristus danes ne dela vsak dan čudežev: ne postavlja v treh dneh templjev bož-nasičuje tisočev sirot, ne ozdravlja bolnikov, ne uči sam osebno množice ljudi. . . Vse to morajo delati misijonarji s svojimi pomočniki, s sredstvi, ki jih v mali meri sicer dobe iz. središča misijonske akcije, Rima, nekaj tudi vsak od svoje redovne družbe, a v veliki meri bi morali ta gmotna sredstva dobivati vsak iz svoje domovine, kot je pač danes praktično položaj. Slovenski misijonarji, kot rečeno, tovrstne pomoči iz domovine nimajo. Kaj je torej bolj naravno kot to, da jim Slovenci /v svobodnem zamejstvu skušamo toliko več pomagati?! Kdor se nad tem pohujšuje, je pač vise prej kot katoliško in narodno čuteč. No, pa saj .je takih med nami res zelo malo. Vendar je pa razmeroma malo tudi onih, ki ne ostajajo samo pri spoznanju in priznanju potrebe, pomagati slovenskim misijonarjem, ampak skladno s tem spoznanjem tudi ravnajo s prispevanjem vsaj skromnih misijonskih darov, če se med vsemi istotisoči rojakov v zamejstvu zbere kakih 3.000 dolarjev za letno podporo nad^ 50 slovenskim misijonarjem in misijonarkam, se to zdi marsikomu že tako veliko, da si misli: No, je že zadosti, meni zato ni treba prispevati. Pač velika zmota malih duš... ! Velike duše so velikodušne in vedo, da bi bilo teh 3.000 dolarjev letno izdatna pomoč komaj enemu misijonarju, kako petdesetim... Le berimo njih poročila in se malo zamislimo ob potrebah njih apostolata, pa bomo priznali, kako zelo je to res, in naša ljubezen do misijonov in naših misijonarjev bo toliko iznajdljiva, da bo našla možnost darovati svoj misijonski dar.
Toda če na misijonsko pomoč slovenskim misijonarjem vsaj nekoliko mislimo, pa v naši misijonski akciji preveč pozabljamo na važnejše vprašanje novih misijonskih poklicev. Nobenega opravičila, nimamo za to. Koliko duhovnikov, tako starejših, kot novomašnikov, je dala in še daje slovenska izseljenska skupnost deželam in narodom, 'med katere smo prišli, in kako malo smo jih dali in jih dajemo misijonskim de' želam in narodom! In ko danes toliko žrtvujemo za vzgojo novih slovenskih duhovniških poklicev v izseljenstvu, ali pa storimo tudi dovolj za vzgojo novih slovenskih misijonarjev iz izseljenstva? Ali ne spada tudi to v naše izseljensko poslanstvo? Ali nimamo tudi v tem nadomestiti tega, kar domovina ne zmore? Saj je, hvala Bogu, v izseljenstvu dnes slovenskih duhovnikov vse preveč za dušne potrebe izseljence^ samih, in če jih že večina deluje med tujerodci, zakaj jih ne bi moglo iti vsaj nekaj na pomoč slovenskim misijonarjem na slovenske položaje cerkvene misijonske akcije?! Zadnji čas je, da se začne resno misliti na vzbujanje misijonskih poklicev med slovenskim klerom in njih vzgajanje med slovensko mladino. Ali ni prišel čas, da v izseljenstvu dobimo Slovensko misijonišče, kakor so bile včasih Groblje ali KnobleharjeV zavod ?
In Baraga! Dejstvo, da je bil ta naš svetniškemu proglašenju najbližji rojak prav misijonar in celo misijonski škof, je kakor najzgo-
varnejša misijonska pridiga. Baraga, njegov vzvišeni misijonski lik, mo-ra vse nas dvigati v misijonski misli in voditi v misijonski akciji l’ Mo-rali Pa bi ga dvigniti na misijonski svetilnik tudi drugim narodom. Ni Važno populariziranje Barage med drugimi narodi samo zaradi njegove beatifikacije, ampak je morda še bolj važno zaradi misijonske plod-ttosti njegovega vzvišenega vzora. Koliko misijonskih poklicev in misijonskega sodelovanja je v svetovnem katolištvu v zadnjih 400 letih že vzbudil svetli Ksaverijev misijonski lik! In koliko prav takega misijonskega ognja bi vzbudil v idealnih dušah vseh narodov danes lik našega Barage, če bi njegovo herojsko misijonsko življenje in delovanje le malo poznali!
Ni prazna fraza: Mali slovenski narod naj postaine velik misijonski narod.. . Težko bomo kdaj veliki v svetovni politiki, veliko lažje bomo v kulturi in vernosti, še najhitreje pa v misijonski akciji, — a je, ako bomo v njej sledili našim največjim misijonarjem Baragi in Kno-bleharju in drugim, ki so sebe in naš narod prav v svojem misijonstvu naJvišje povzdignili pred Bogom in pred ljudmi!
L.L.C.M.
Malčki z misijona Maiko' na Japonskem (s. Zupančič, usmiljenka).
SLOVENSKI MISIJONARJI
Alojzij Geržinič, Buenos Aires
Misijonska miselno in delavnost je „dokaz, da je v nas vera. živa in da so naša srca topla od širokogrudne katoliške ljubezni. To pa nedvomno spada v največje duhovno bogastvo, ki ga imamo in ki ga ne smemo izgubiti, pa čeprav bi bili v gmotnem smislu še tako ubožni.“
(Prevzvišeni v Misijonskem zborniku 1953.)
Te besede povedo toliko lepega o tistih, ki delajo v zaledju in niso prejeli milosti misijonskega, poklica, ali pa se klicu niso odzvali.
Daleč spredaj v prvih vrstah pa se za Kristusa bori 60 do 70 naših rojakov. Vsak dan bi se jih morali spominjati vsi, me le nekateri-Tako je v družinah, ki so domovini dali sinove na fronto. Slovenski narod je taka družina. Bog nas je počastil in iz naše srede izbral četico misijonskih borcev.
Kako je počastil šele m jih! Izreden talent jim je izročil in zdaj pričakuje, da mu bodo peterno, deseterno vračali.
Vdihnil jim je posebno ljubezen do Kristusa. Odprli so ji svoje duše in svojo voljo podarili Križanemu.
Plamen sv. Tolažnika, ki je pri birmi obstal nadl njimi, jih je gna' v razdajanje samega sebe; požiga vezi udobnosti; sveti z darovi sv‘ Duha, gori z božjo ljubeznijo.
Ko so se odpovedali sebi, so postali pripravna posoda milosti. Božje življenje njihovih duš oplaja duše tistih, ki so prej le naravno živeli-
Prejeli so božji nauk in zdaj širijo veselo oznanilo.
živo se zavedajo, da jim je Bog neskončno dobrotljiv, zato z nasmehom dele dobroto nehvaležnemu svetu.
Materina beseda jih le redko poboža, oni pa v tujih jezikih uce-Vendar so ponosni na svojo domovino in jo bolj ljubijo kot tisti, ki imajo zanjo veliko besed, pa malo dejanj.
Mnogo milosti nam Kraljica misijonov daruje zaradi njih. Več dobrega imena v Cerkvi in v isvetu imamo najbrž zaradi njih kot po svojih zaslugah.
Ko se v težavah borimo za svetost in za ureditev značaja, imamo v nJih vzornike in pomočnike.
Ne bodo sprejeli te trditve, ker so ponižni in vedo, da sam človek ni nič. Zato se moramo odzvati njihovemu klicu po naši molitvi, po darovanju trpljenja in žrtev v njihove namene. Prav tako so iskrene nji-hove ginljive zahvale za naše sodelovanje, čutimo, kako malo storimo, čutimo pa, koliko Bog stori.
Po desetletjih odsotnosti čuti misijonar še vedno, kako pripada slovenskemu narodnemu telesu, in mi čutimo v mjem isti ritem srca. Mnogo tesnejša od te ipa je skupnost, ki nas veže v isto sveto skrivnostno Kristusovo telo.
Polnost tega življenja je zapoved zanje in za nas. Bodimo ji zvesti!
MISIJONARJI JUBILANTI
Malo nas je Slovencev, še manjša je slovenska po svetu raztresena družina. rat° je prav, da smo medsebojno čim . olj tesno povezani, da čutimo in sodelu-■jcmo drug z drugim. K tej povezanosti epo pripomore tudi praznovanje raznih Jubilejev nam dragih ali zaslužnih roja-°v. Bralci “Katoliških misijonov”, ki z Zanimanjem zasledujejo misijonisko živ-Jenje jn delo naših misijonarjev, se po-.'Jo z njimi kot ena velika slovenska ^Njonska družina. Zato je prav, da se ^ zaledju spominjamo jubilejev naših 'sijonarjev in misijonark, da še bolj ^Poznamo in cenimo tnjih žrtev, da jih °f?u priporočimo, jim častitamo ter jih udi s čim obdarimo.
Katoliški misijoni” so si že v domo" ln'_ ustvarili posebno kartoteko imiisijo-arjev in njih najvažnejših življenjskih °datkov, a je vojna vse to (uničila. V vanjejstvu skušajo zdaj to kartoteko vsaj uh živečih misijonarjev nanovo sesta-
čil *’ ^ai se Je v vel’lfem d0!11	P081-6-
. in tako bo v bodoče mogoče opozar-ii vi s.l°v-enske misijonske prijatelje na ‘luje naših misijonskih delavcev. Jako praznujejo letos kar štirje slo-nski misijonarji oziroma misijonarke
svojo petdesetletnico, in sicer so to jezuitski misijonski brat Janez Germek, ki je bil rojen 5. januarja, s. Terezija Alojzija Šteh, oblatinja sv. Frančiška Šaleškega, rojena 3. julija, s. Terezija Medvešček iz Družbe Hčera Marije Pomočnice, rojena 21. septembra, in p. Franc Bratina iz Kongregacije misijonarjev sinov presv. Srca Jezusovega, rojen 30. septembra — vsi kajpada v letu 1906.
IVAN GERMEK S. J.
Rodil se je v Tomaju na Primorskem iz družine s sedmimi otroci, treh fantov in štirih deklet, od katerih so se kar štirje posvetili Bogu v redovnem življenju, naš jubilant in tri sestre. Ljudsko šolo je obiskoval v Tomaju, potem se je pa tri leta učil urarstva, zlatarstva in mehanike sploh v nekem večernem tečaju v Sežani, kar mu sedaj v misijonih zelo prav pride. Komaj sedemnajstleten je vstopil v Jezusovo družbo kot brat laik, im sicer v Gorici. Prve zaobljube je napravil v letu 1926, večne pa čez deset let, torej pred dvajsetimi leti. Takoj po prvih zaobljubah, leta 1927 je odšel v misijone, in sicer v Južno Indijo. Leta 1928 so ga predstojniki poslali v Kalkuto, da je tam
organiziral mehanično delavnico za si-rotišče. Leta 1J)34 je šel nazaj v Manga-lore (mesto njegovega prvega delokroga takoj po prihodu v Indijo), kjer deluje še sedaj in ima na skrbi vse strojne naprave ogromnega zavoda, na katerem študira in se v različnih, tudi tehničnih panogah uri nad 2.600 jezuitskih gojencev, zvečer pa še poučuje glasbo, ki jo v zavodu zelo goje. Misijonarju Ivanu Ger-meku, za katerega je širša slovenska javnost potom “Katoliških misijonov” zaznala šele v izseljenstvu (ker pač spada v beneško provinco jezuitske družbe), in ki deluje v misijonih že skoraj 30 let, iz vsega srca častitamo k njegovemu življenjskemu jubileju in zahvaljujemo Boga za neprecenljive milosti, ki mu jih je dal v njegovem nad tridesetletnem redovnem in imisijonskem življenju, po njem pa Cerkvi in indijskemu ljudstvu. Bog Vas živi, častiti misijonski brat Ivan Germek!
S. TEREZIJA ALOJZIJA ŠTEH
Kako teko leta! Urednik “Katoliških misijonov” se živo spominja sporočila, ki ga je dobil pred 18 leti od rodne sestre naše j.ubilantke, s. Benigne Šteh, ki je bila že sedem let v Afriki, ko je odšla za njo njena sicer za 4 leta starejša sestra Alojzija. Da je od tega že več kot 18 let! Sicer se je pa v teh letih tudi marsikaj spremenilo... Še bolj upravičeno lahko lugotavlja hitri tek življenjske dobe jubilantka, ki se je pred 60 leti rodila številni kmečki družini dveh fantov in kar desetih deklet tam v Veliki Račni, župnija Kopanj na Dolenjskem. Prvo šolsko znanje je zajemala v Kopanju, nakar je bila vsa najlepša leta doma v pomoč številni družini. Ko je bila njena mlajša sestra že leto dni v misijonih, je vstopila v isto družbo Oblati.nj sv. Frančiška Šaleškega, in sicer v avstrijskem Urfahru pri Linzu, odkoder je odšla v misijone leta 1938, v Kapsko provinco Južne Afrike. Tri leta je delovala na misijonski postaji Reitport, 300 milj od Kapskega mesta, nato po tri leta na postajah Van Rhynsdoorp in Pofad-
der, potem eno leto v Kamieskroon, nato več let spet v Reitportu in zdaj v Vredendalu, kjer šele deluje skupaj s svojo rodno sestro Benigno. Skoraj 25 let redovnega življenja in od tega 18 let trdega dela na misijonskem polju, še preje pa Bogu posvečena mladost v svetu, to je pač lepa bilanca dosedanjega življenja naše jubilantke, na kateri ji srca častitamo in Boga prosimo, naj j' ohranjuje in še množi telesne in duhovne moči za kar najbolj blagoslovljeno i* dolgotrajno nadaljnje garanje v vinogradu Gospodovem v Južni Afriki!
S. TEREZIJA MEDVEŠČEK
Don Boško je pritegnil v družbo svojih duhovnih hčera, ki se imenujejo Hčere Marije Pomočnice, razmeroma še male slovenskih deklet, zlasti primerjaje s salezijanci, ki so bili med Slovenci zelo številni in so še, hvala Bogu! Od teh malo številnih vemo samo za dve, da sta odšli v misijone, in sicer je bila to s-Veronika Bakan, ki je delovala med In' dijanci v Ekvadorju, pa je, če se pi"aV spominjamo, pred leti umrla, im pa naša letošnja jubilantka, ki je 22 letna vsto' pila v Družbo, potem ko se je odtrga'8 iz kroga številne kmečke družine z devetimi otroki, živeče v Sevnici ob Savi. ^ misijone je odšla 14. oktobra 1931, tak0 da slavi letos tudi srebrni jubilej miši' jonskega delovanja V teh petindvajsetih letih požrtvovalnega misijonskega delovanja je delovala na severu Indije v V°' krajini Assam, kjer se je najprej učil8 domačinskih jezikov v kraju Gauhatb zraven pa misijonarila po okoliških vaseh. Zaradi malarije so jo po treh letih poslali v Khari Hills, kjer je ostala 1^ let in učila v šoli ter izvrševala najrazličnejša dela krščanskega usmiljenja, čd tam je šla spet v Gauhati, kjer je ostal8 6 let, dočim je zdaj v Tezpurju, kjer deluje v sirotišnici in misijonari po okolici, Naši bralci jo poznajo po njenih številnih pismih, v katerih je popisovala svoja misijonska doživetja; tudi zdaj se nam še pogosto oglasi in se priporoča za pomoč, zlasti ker ji predstojniki radi
zaupajo reševanje ekonomskih problemov misijona... Iz srca ji častitamo tako k petdesetletnici rojstva kot k pet" ^dvajsetletnici misij onskegia delovanja 'n se ji zahvaljujemo za milosti, ki jih dobri Bog radi njenih zasluženj rosi nad "as, njene rojake v domovini in tujini! ®°g daj, da bi njenemu zgledu sledilo tudi kaj tistih slovenskih deklet, ki so iz begunstva in izseljenstva vstopile v nje-no Družbo Hčera Marije Pomočnice, pa daj bi se ponudile Bogu in predstojnikom še za žrtev misijoniskega poklica. To ju bila za misijonarko pač največja duhovna tolažba, in te tolažbe ji želimo!
OČE FRANC BRATINA F.S.C.
Črke F.S.C. pomenijo okrajšavo imena kongregacjjej kj j; nag jubilant pripada: uii Sacratissimi Cordis, ki pa prav za Pdav tudi ni polno ime te družbe, ampak Se pravilno glasi: Congregatio missiona-diorum filiorem Sacratissimi Cordis Je-z značko M.F.S.C. Slovensko se druž-a imenuje Kongregacija misijonarjev f uov presv. Srca Jezusovega. Svoj sedež Uia v Nemčiji in je nastala po prvi sve-ovni vojni ob razcepitvi preje skupne ružbe, nastale z namenom, da prevzame ddiščino in poslanstvo Knobleharjevega misijania v Sudanu. Ta izrazito misijom-•ka družba je imela najlepše pogoje, da Se med Slovenci razširi in razvije široko lsijonsko delovanje. Najvidnejša oseb-°®t v njej je bil pač dolgoletni gene-duini predstojnik p. Jožef Musar, ki je / .va* ne te v Sudanu, ampak tudi v JJzni Afriki. Zelo znani je bil misijonar ufael Kolenc, ki je kot misijonski brat bridno pisal v “Katoliške misijone” dol-vristo let, ko je deloval v misijonu Marn Trost v Transvaalu, Iz te družbe je d tudi br. Mihael Lešnjak. Danes so na 'sijonskem, polju trije njeni slovenski mijonarji; znani naš dopisnik br. Va-JuV]11 ^ozn'®> 'Pater Albin Kladnik in naš
Pater Bratina je primorski rojak: ro-se je v Idriji iz družine s 6 otroci. Judsk° šolo je obiskoval prav tam, nato sel v Briksen. kjer je študiral privatno
in že kot član družbe naredil bogoslovje. V mašnika je bil posvečen 26. junija 1932, naslednje leto decembra pa je odšel v misijone, in sicer v središče misijona njih družbe Lydenburg v Južni Afriki. Tam se je najprej lučil angleščine in zamorskega sesuto jezika. Nato je nekaj mesecev kot misijonar pomagal na im.isijan.ski postaji Glen-Cowie, dokler r.i istotam postal predstojnik misijona. Ko je vodstvo Družbe v želji, pridobiti kaj več misijonskih poklicev, ustanovilo v Dravljah pri Ljubljani Knobleharjev zavod, je bil poklican na pomoč rektorju p. dr Jožetu Dobovšku naš jubilant, ki je srečno prispel nazaj v domovino in bil v zavodu spiritual in ekonom, (Tam ga je obiskalo zastopstvo Slovenske misijonske dijaške zveze, zraven tudi urednik “Katoliških misijonov”; veliko nam je povedal in marsikaj pokazal ter razložil v misijonskem muzeju, ki so ga tamkaj imeli.) Po razpustu zavoda v času komunistične okupacije naše domovine je p. Bratina pomagal po okoliščih župnijah, dokler se mu ni (kot italijanskemu državljanu) posrečilo zapustiti Jugoslavijo in oditi najprej v Brixen, nato pa z letalom nazai v svojo ljubljeno Južno Afriko (decembra 1960), kjer zdaj deluje na misijonu Glen-Cowie med pogani rodu Bapedi. Lep primer misijonske vztrajnosti in žilavosti! Pater Brat;ma ne piše veliko, kar izvemo o njem, je večinoma iz poročil njegovega sobrata br. Valentina Pozniča ki, hvala Bogu. piše za oba. Iz njegovih poročil in slik, ki jih pridene, je več kot očitno, kako Bog blagoslavlja delo tamkajšnjih misijonarjev, v prvi vrsti našega jubilanta, kajti usta. nove misijona Glen-Cowie rastejo kot gobe po dežju, pač v nemajhno tolažbo našega jubilanta, ki mu toplo častitamo k tako lepo izrabljenemu življenju dosedanjih 60 let in mu želimo, da bi jih dočakal še 60 naslednjih, v porast Cerkve Kristusove imed njemu tako dragimi Bapedi, med katere naj božja previdnost pošlje še več slovenskih misijonarjev, im to iz obnovljenega Knobleharjevega zavoda v Ljubljani! (Prečastiti in dragi naš jubilant! Bog daj zdravja ir. milosti in
doživetja vseh teh lepih ciljev! Pa molite za mas, za to ubogo, a goreče Vaše slovensko misijonsko zaledje v izseljenstvu, da bi Vam, kot vsem drugim misijonarjem, čim več pomagalo v vseh, duhovnih in gmotnih potrebah> zlasti pa z novimi sodelavci!
Vse bralce “Katoliških misijonov” po širnem svetu vabimo, da se v svojih molitvah in darovih te mesece do kanca leta 1956 spominjajo posebno teh naših
štirih misijonskih jubilantov! Svoje jubilejno leto preživljajo v takih okoliščinah, da verjetno ne bodo prejeli ne čas' titk me daril ne kakih drugih priznanj» ki so ob takih prilikah običajna. Zato naj jih slovenska misijonska družina v zamejstvu (ko že ne morejo rojaki v domovini) vsaj skromno razveseli s temile vrsticami, pa z misijonskimi darovi iu zlasti z molitvami!
L. L., C.M.
ADAPTACIJA V INDIJI
Rudolf Smersu, Buenos Aires
Problem adaptacije ali prilagajanja je v misijonskem delovanju prav tako star kot je staro misijonstvo samo. Sv. 'Pavel je bil verjetno prvi katoliški misijonar, ki se je pri svojem delu v Mali Aziji in v Rimu posluževal te metode. Pozneje so se adaptacije v večji ali manjši meri posluževali’ mnogi misijonarji. Prav posebno pa so se v tem odlikovali n. pr. p. Nobili, Ricci, Lebbe, sv. Janez de Britto.
Danes pa se v nekaterih misijonskih področjih pojavlja nov problem, problem adaptacije višje vrste, problem združitve katolicizma z narodno kulturo in socialno strukturo ljudi, med! katerimi hoče misijonar širiti luč katoliške vere. Ta problem .se pojavlja pri vseh tistih narodih, ki imajo že staro kulturo in že ustaljeno družabno življenje (n. pr. Indijci, Kitajci, Japonci, itd.). Prav posebno pereče je to vprašanje sedaj v Indiji, kjer se je po odhodu Angležev razvil močni indijski nacionalizem, ki se zaveda posebnosti svoje indijske kulture in skuša v skladu S tem kulturnim izročilom graditi svoje zasebno inj javno življenje. To indijsko kulturo pa bistveno oblikuje hinduizem.
Kaj je hinduizem? V knjigah in zlasti še v verskih istatistikah je zapisano» da je hinduizem v0m, ki je različna od katoliške tako kot je n. pr. tudi konfuce' izem vera, ki je tudi različna od katoliške. Toda kako je potem mogoče, da si je znameniti indijski konvertit Upadhyaya Brahmabandhav nadel ime „katoliškega hindujca“ in da si je veliki kitajski konvertit — nekdanji ministrski predsednik Kitajske in poznejši benediktinski menih in opat — pater Celestin iLon Tseng-tsiang nadel ime „krščanskega konfuceista“?
Spomnimo se tudi, da je znani jezuit p. Robert de Nobili nastopal kot „krščanski braman“, torej kot Hindujec najvišje vrste. Toda ali ni to protislovje? Al' ni „katoliški hindujec“ prav tako nemogoč pojm kot n. pr. „katoliški mohamedanec“ •
O tem važnem vprašanju — za širjenje katolicizma v Indiji morda najvažnejšem vprašanju — je v) letošnji številki revije ,Die Katholischen Missionen“ napisal odlično študijo jezuit Hans Staffner, ki deluje v Indiji. Iz tega članka želimo posneti glavne misli in jih podati našim bralcem, da spoznajo probleme modernega misijonstva.	' : 'I
KATOLIŠKI INDIJEC
Med indijsko nacionalno zavestjo in katolicizmom ni nobenega nesoglasja in nobenega spora. Za to dejstvo se je treba zahvaliti političnim idealom največje poljske istranke — kongresne stranke in njenima voditeljema Gandhiju in Nehruju.
Indiji se smatrajo mohamedanci, katoličani in pristaši drugih ver prav tako Za Indijce, kot se smatrajo hindujci. Indijska ustava daje vsakemu pravico izpovedovati in razširjati svojo vero in vsako indijsko sodišče ščiti to pravico. Je icer v Indiji nekaj skrajnih nacionalistov, ki temu načelu nasprotujejo, toda nji" °Vo stališče ne najde odmeva med ljudmi.
i . dokler je bila Indija pod oblastjo Angležev, so smatrali Indijci Evropejce in j.nstjane za tuje „uvoženo blago“. Tuja nadoblast je imela evropsko in krščansko *c<5- In ko so Angleži zapustili Indijo, so mnogi Indijci pričakova,!i) da bodo z nji-i vred odšli tudi vsi misijonarji. Toda misijonarji so ostali in še naprej širili l"soansko vero. šele sedaj so Indijci spoznali, da krščanstvo nikakor ni isto kot kneška nadoblast, da ni krščanstvo vera zgolj Evropejcev, ampak da je vera,
I	more živeti tudi med Indijci in celo brez politične opore evropskih velesil. Ne , am° to. da je krščanstvo obstalo; v očeh Indijcev je celo pridobilo, ker se je po-
azalo, da more delovati neodvisno od evropskih političnih sil,
. V Indiji se nahajajo kristjani vsepovsod pomešani z nekristjani; v zasebnem on Javnem življenju, v upravi, trgovini, obrti in industriji, v političnih in kulturnih ‘Kanizacijah, v šolah, v bolnišnicah, itd. Vsi delajo za veličino in blaginjo Indije, kai’ zapira Indijcem višje kaste vrata v krščanstvo torej ni kaka napetost med j Soan'sko vero in indijsko narodno zavestjo, ampak napetost med krščansko vero
II	indijsko družbo. iSpreobrnitev ni za Indijca noben državnopravni ali narodni P oblem, pač pa je to zanj velik družabni problem.
o ^'or ni živel dalj časa v Indiji, težko razume in si težko ustvari pravi pojem družabni ureditvi indijskega življenja. Družabna ureditev, družabne Vezi, včle-]■ e,Y v družbo — to je nekaj, kar| je v Indiji močneje od vsake druge sile. Vsak v 'J60 spada že od rojstva dalje v neko družabno skupnost (community). Vsaka !ska skupnost — hindujci, muslimani, parijci, i dr. — tvori tudi svojo družabno Upnost, ki :se ne kaže samo v veri, ampak tudi v kulturi, obleki, prehrani, načinu , Jenja, v dednem in rodbinskem pravu, itd. Tudi kristjani tvorijo svojo družabno .^hpnost s svojimi navadam:!, s svojimi načinom življenja in tudi s svojim dednim
rodbinskim pravom (v Indiji namreč ne velja za vse enako dedno in rodbinsko Pravo).
v la povezanost vere in družabne skupnosti ima pri prestopu iz ene vere v drugo a zelo težke poledice. Ko se da hindujec krstiti, ni s tem spremenil samo vere, in Pak tll(D sv°ja družabno pripadnost. S krstom je izstopil iz hindujske družbe t vklopil v krščansko družbo. Ta družabni prestop je za hindujca nekaj silno -kega in v mnogih primerih praktično celo nekaj neizvedljivega. Biti hindujec po-(-e ni imeti določeno mesto v hindujski družbi, ki je zelo natančno urejena. Temelj-ureditve so kaste: bramani ali duhovniki in učitelji, kschatriya ali vojaki, wai-hik^a ali Ir^revci, svobodni kmetje, obrtniki, schudra ali mali kmetje in mali’ obrt-in * k°ncu te hindujske družabne ureditve stoji 60 milijonov „nedotakljivih“ os j!n. shih“ parijcev. Vsa hindujska družabna skupnost šteje okoli 300 milijonov ve ln vsa^a I6*1 °seb ima natančno določeno mesto v tej skupnosti; vsakdo dobro ob^ V kutero kasto in podkasto spada, kako naj se oblači in kaj naj je, s kom sme W Vat'’ k°ga STne Povabiti na kosilo, koga sme obiskati, s kom se isme poročiti ... PorT? skupnosti je hindujec v položaju zavrženca in izobčenca. Obsojen je na Polno osamelost, na družabni bojkot, celo na zaničevanje, ker je zapustil svoj
družabni krog. Prav to 'je vzrok, da se krščanstvo med hindujci — razen v južni Indiji — skoraj prav nič ne širi.
iP. Staffner S.J. pravi, da je večkrat srečal hindujce, ki so ljubili Kristus^ in iso dnevno čitali sveto pismo. Ko pa jih je vprašal, zakaj ne postanejo kristjani) so imu skoraj vedno odgovorili takole: Ali ne moremo Kristusa ljubiti, ne da bi zapustili svojo družbo?
Stojimo torej pred vprašanjem, ali je res potrebno zapustiti in menjati svoj® družabno okolje, kadar se menja vera? Ali se hinduizem in krščanstvo res bistve' no izključujeta?
Zaenkrat je položaj tak, da ne more nihče istočasno pripadati obema skup' nostima: hindujski in krščanski. Vsaka teh skupnosti ima n. pr. svoje dedno i11 rodbinsko pravo. Če pride spor zaradi dediščine pred sodnika, se najprej rešuj® vprašanje, v katero skupnost spada družina, in sodba se izreče v smislu določil) ki veljajo za tisto .skupnost, kateri pripada družina.
Popolnoma izključeno je, da bi nekdo spadal v dve skupnosti, da bi zanj veljali pravni in družabni predpisi dveh ali1 celo več skupnosti. Nihče torej ne more biti z ozirom, na družabno \pripadnost ■istočasno hindujec in kristjan.
Nastane pa vprašanje, ali ne bi mogel hindujec, ki sprejme katoliško vero, š® naprej ostati član hindujske družbe. Zaenkrat velja pred sodiščem to stališče, da s® s spremembo vere spremeni tudi družabna skupnost. Vendar je sodišče v Madrasu že leta 1939 izreklo, da je odločilni znak hindujca ta, da ga kasta smatra za svojega. Sodišče ni torej smatralo za odločilno versko pripadnost, ampak družabn® pripadnost. Če določena kasta ismatra svojega pripadnika, ki se je dal krstiti, š® naprej za svojega pripadnika, potem se njegova družbena pripadnost ne spremeni! ostal je hindujec kljub sprejetju krščanske vere.
ALI JE HINDUIZEM VERA?
Večina kristjanov je danes prepričana, da je protislovje, izdajati se za katoliškega hindujca, ker imajo hindujci drugo vero. Toda pomislimo na stare Grk® in Rimljane. Tudi oni so imeli svojo vero s svojimi bogovi. Toda ali prvi kristja®1 niso bili tudi Grki in Rimljani? Sprva je res zgledalo, d.a je vera nekaj bistvenega za pripadnost h grški ali rimski državi. Počasi pa je prodrlo prepričanje, da mor® biti Grk ne samo častilec Zevsa, ampak tudi Kristusa. Znano je, da so v Atenab pozneje postavili tempelj v čast raznim bogovom.
Nekaj drugega pa je n. pr. mohamedanstvo. Pri mohamedanstvu je vera nekaj bistvenega. „Katoliški mobamedanec“ je torej nekaj protislovnega, dočim pa 1,1 nobenega protislovja v pojmu, katoliški Grk ali katoliški Rimljan.
Kako pa je v tem oziru s hinduizmom?
Beseda „hindu“ je nastala v času, ko je mohiaimedanstvo osvajalo Indijo. hamedanski osvajalci so z besedo „hindu“ označevali prebivalce dežele. Dočim st®-besedi Indija in Indijec geografska pojma, pomeni beseda „hindu“ (hinduj®®’ hinduizem)1 nekaj več. Mohamedanci, ki so ostali v Indiji, so postali Indijci, ni®0 pa postali hindujci. Tudi Parzi, ki so prišli že nekaj stoletij pred mohamedanci v Indijo, so postali Indijci, ne pa hindujci. In isto velja za kristjane.
Katera pa je tista skrivnostna vez, ki veže vse Hindujce med seboj in ki j’b loči od vseh ostalih, ki niso Hindujci? Odgovor na to vprašanje ni lahek in zdi s®' da se Evropejci nismo mnogo bavili s tem vprašanjem. P. Staffner S.J. skuš'® takole odgovoriti: Hindujec je tisti, ki se izpoveduje za hindujca in ki ga hindujski skupnost kot takega tudi prizna. — Vera ni bistvena, pač pa je bistvena pripadm0®^ k hindujski družbi in priznanje pravil, ki veljajo za hindujsko skupnost. Ta pravil®
Se ‘menujejo „Hindu-Dharma“. O tem je v sevemoaimeriški reviji „Life“ (22. av-gittsta 1955) napisal nekaj zelo zanimivih misli Indijec C. P. Gopalkrishna, ki pra-• »Kot dober hindujec im ateist, kot pripadnik sekte ,charvaka‘, ki je znana že s oletja, odklanjam vaš opis hinduizma kot neke vere. Bolje bi ga bilo označiti ot kulturno skupnost, ki dopušča v svoji sredi vse vere in ureja življenje svojih anov po zakoniku (Manu). Čeprav me javnost pozna kot ateista, uživam vse pra->ce .svoje visoke kaste, lahko obiskujem templje in se udeležujem verskih zboro' atij. Kdor pa veruje in živi po naukih svoje vere, pa naj bo ta katerakoli, ne bo j..v° v družbenem oziru zapostavljen.“ — P. .Sbaffner še pristavlja, da je to sta-‘sce veljalo tudi za tiste krščanske občine, ki so bile kmalu po Kristusovi smrti stanovi j ene na indijski zapadni obali, in je veljalo vse dotlej, dokler se niso ti 'stjani preozko povezali z evropskimi kristjani.
„ Omenili smo, da se mora hindujec držati določenih pravil: Hindu-Dharma. tojimo pred vprašanjem, ali so ta pravila združljiva s katoliško vero?
2e omenjeni p. Staffner je mnenja, da sta združljivi Hindu-Dharma in bato-ska vera, in navaja sledeče razloge:
1. Hindu-iDharma ne zahteva od hindujcev, da morajo izpovedovati določeno 6r°. Hindujec je v tem pogledu svoboden: je lahko teist ali pa tudi ateist ali
‘Panteist.
^	2. Hindu-iDharma ne govori o bogovih, ki bi jih bilo treba častiti ali bi :se
a smeli častiti. Zato ne stori hindujec nič zoper pravila, ako se udeležuje kato-lskve službe božje, ako moli Kristusa, ako časti Marijo, prinaša v katoliško cerkev Veče v dar in podobno.
3. Hindu-Dharma ureja socialno življenje. Zato ima vsaka kasta svoj pravil-k. To pa ni v nobenem nasprotju z nauki katoliške vere. v Vidimo torej, da najvišji hindujski zakonik ne zahteva pripadnosti k neki dolo-ni veri, pač pa daje vsakemu hindujcu mesto v družbi ter mu s tem v zvezi pred-Plsujo pravice in dolžnosti.
g Hindujcu se zdi delitev človeške družbe v kaste nekaj naravnega in misli, da '?.Vsi ljudje po vsem svetu tako razdeljeni. Ko se je p. Staffner zglasil pri imdij-, 1 Policiji, da bi dobil dovoljenje za bivanje, so mu v dovolilnico napisali: kasta — ristjan; podkasta — katoličan.
,. Vendar pa ima način življenja hindujca nekaj, kar je težko spraviti v lad z, življenjem katoličana. Hindu-Dharma, ki vsebuje — kot smo zgoraj videli y' ^užabne predpise, navaja večkrat mesta iz „vede“ (svete knjige Indijcev). — v'šjih kastah imajo nek obred ^uspanayana“, katerega bistven dol je molitev "t'tyatri marta“ k sončnemu božanstvu Savitri. Vprašanje je, ali more katoličan storiti. — Dalje imajo hindujci mnogo praznikov, ki ,so posvečeni raznim božan-vom1. Kakšno stališče naj zavzame katoličan do teh praznikov?
Gotovo niso to lahki problemi. Toda kljub temu je konvertit Upadhyaya Brah-abandhov izjavil: „Od rojstva dalje sem hindujec in hindujec bom ostal do smrti. er so me zakramenti prerodili, sem pa tudi katoličan.“
TREBA JE NAJTI PRAVILNO REŠITEV
p ,. Gornje vrstice bodo morda zadoščale, da spoznamo težko vprašanje, kako prijati pripadnike hinduizma v katoliško Cerkev, ne da bi jih iztrgali iz njihove vj '5a“ne skupnosti. Problem zahteva rešitve in od te rešitve je v veliki meri od-paen napredek katolicizma med pripadniki višjih kast. V nižjih kastah, zlasti med Sv !JC1> ni tega problema. Parijci so celo zadovoljni, da s spremembo vere menjajo °Je družabno pripadnost. V hindujski družbi so bili na najnižji stopnji, so bili
„nedotakljivi“ an „nečisti“, v krščanski družbi uživajo enakopravnost in isto družabno stopnjo kot vsi ostali kristjani.
Člani višjih kast pa ne želijo, ne marajo in cesto tudi ne morejo menjati svojega družabnega stališča, čeprav bi radi sprejeli krščansko vero. Tem osebam je {potrebno pomagati z vso širokogrudnostjo, z vso .ljubeznijo in z vsem razumeva' njem njihovega položaja. Kakor se je znalo krščanstvo vključiti v grško in rimsko družbo ter kulturo in jo prežeti s krščansko miselnostjo, tako mora biti danes krščanstvo sposobno, da sprejme razne elemente hinduizma, njegov družbeni sestav, njegovo simboliko, njegovo kulturno dediščino in vse to prekvasiti z novim duhom — S Kristusovim duhom. Tako bo milijonom omogočen ali vsaj olajšan vstop v — Kristusovo Cerkev.
Indijska katoliška dnužina v 'misijonu p. Poderžuja.
Zmeda med japonskimi izobraženci
Japonska visokošolska mladima, ki jo je takole čez pol milijona, je v zadnjih ietih zašla v hudo zmedo. Ko so se sesuli stebri in temelji starodavne, tisočletne domače vere, so se japonski izobraženci zazrli na Zapad; na žalost so se pri tem 'skanjiU' nove duhovne poti vdali ne krščanstvu, ki jim tudi z zapada prihaja, mar-Vvč zapadnemu materialističnemu duhu. Posledica je bila, da je začel japonski duhovni svet preplavljati verski dvom; nebrižnost za najvišja duhovna vprašanja iz dneva v dan večja. Ta nebrižnost danes že žanje kaj nevarne in strupene sadove med bodočimi vodniki japonskega naroda.
(( Cerkev se z vseh svojih peterih univerz ma Japonskem, predvsem z univerzo Sofija — Modrost” nenehno trudi, da bi čim bolj in čim dlje razširila med ja" Ponsko izobraženstvo zdrava duhovna načela, ki naj pripravijo pot Evangeliju... A njeno delo za vzgojo japonskega izobraženstva je trenutno naravnost kapljica v Diorje spričo stotisočev, ki že tonejo v materialističnem potopu: katoliška vseučilišča na Japonskem privabijo komaj en odstotek vseh japonskih visokošolcev!
“NEZNANSKO VEDOŽELJNI iLJUDJE”
Od davnih dni veljajo Japonci za izobražen in kulturno visoko stremeč narod. ~jn'a izmed odlik teh sinov Dežele vzhajajočega sonca, ki jo je tako visoko cenil F rančišek Ksaverij; odlika, na katero je apostol Vzhoda vse svoje upe za uspešno s'L)enje krščanske resnice stavljal. Navduševal se je za Japonce, ker so “izredno yijudni in prikupni ljudje, razumski ljudje, (neznansko vedoželjni ljudje”. Prav 0 spoznanje ga je nagnilo, da je za ta svoj najvzhodnejši misijon prosil, naj mu Pošljejo učene in vsestransko razgledane patre v pomoč; predstojniki so ga celo Ogovorili, naj zamisli .poseben načrt, kako namestiti misijonarje kot profesorje Pa poglavitnih vseučiliščih v deželi...
Tista čudovita mrzlica vedoželjnosti, ki je tako prevzela Frančiška, na Japonskem do danes ni popustila: več — vedno višje sega; neko posebno barvo daje Plemeniti japonski duševnosti, da se prav po tem izrednem, drugim vzhodnim Parodom nič kaj običajnem hotenju, visoko vzpenja nad svojo okolico. Današnja apnnska je dežela, kjer so vsi ljudje pismeni, dežela, kjer kar od slehernega zahte-vPJo, da opravi vsaj malo maturo, dežela, ki se ponaša s čudovitim številom 15 PPlijonov dijaštva im čez pol milijona vseučiliščnikov. V šolskem letu 1,953-54 je Pp Japonskem delovalo 226 univerz in 228 univerzitetnih kolegijev, kjer je poučevalo °-000 profesorjev, pouka pa se je udeleževalo skupno 511.124 gojencev (429.000 fantov in 82.000 deklet).
A te številke še ne povedo vsega. Upoštevati je treba, če hočemo dojeti njih PPavo vrednost, veliko ekonomsko stisko, ki v zadnjih letih pesti japonsko aka-apisko mladino. Čez 75 odstotkov študentov je prisiljenih, da več ur vsak dan podeča ročnemu delu in si z njim služi tisto nekaj nujno potrebnega, da more nada-Jevati in dokončati svoje študije. Čisto nič nenavadnega na Japonskem, ko v pri-afaniščih zagledaš akademike, ki raztovarjajo ladje, ali pa naletiš nanje po tovar-Pph, kjer se ubijajo kot navadni težaki... Premnogo pa jih je, ki morajo prav zPradi pomanjkanja gmotnih sredstev študije sploh opustiti, čeprav so morda že ^soko prišli.
Navkljub vsem tem težavam, ki gnjavijo japonsko akademsko mladino, pa je ’’ ev.ilo teh, ki se potegujejo za univerzitetno diplomo, tako visoko, da morejo se-anj'a vseučilišča in vseučiliški zavodi ugoditi komaj četrtini vseh, ki prosijo za
vstop! Za omenjeno šolsko leto 1953-54 je za vstop na univerzo prosilo čez 525.000 japonskih dijakov — sami maturantje: komaj 153.000 jih je doživelo srečo, da so se jim sanje uresničile.
Prečudovit pogled n.a to plemenito mladino, ki s tolikšno zavzetostjo in vnemo hiti v svetišče znanosti in vednosti. Nesreča je le v tem, da tej mladini v takšnih svetiščih modrosti poleg znanosti prilivajo še umazano pijačo, ki razjeda in za' strup! j a zdravi, vedoželjni mladi japonski duh!
NEVERNOST IN MATERIALIZEM
Vsi, ki pridejo v ,stik z življenjem po japonskih univerzah, so si edini o stra' hotni zmedi, ki vlada v tamkajšnjem duhovnem vzdušju. Neki japonski mesečnik je pred nedavnim objavil izid posebnega vprašalnega natečaja, ki je izkazal, kako je večino japonskega izobraženstva zajelo danes popolno nebrižje za najosnovnejša duhovna vprašanja. Verski čut med akademiki strahotno upada iz dneva v dan; posledica — omrtvičenje verskih silnic med narodom samim.
(Premnogi so vzroki te agonije vernosti med Japonci. Nesrečno izkustvo vojaškega in političnega poraza v zadnji vojni je japonskega duha razočaralo in oplašilo. V stiski, tesnobi in zmedi so se milijoni japonskih oči zagledali na Zapad-Zapad pa jim je s svojimi laičnimi univerzami, s svojo liberalno kulturo, večji del versko “nebrižno”, s svojimi materialističnimi načeli in pojmovanjem življenja razkril skrivnost svojega slepečega tehničnega napredka, ki se je že zdavnaj docela ločil od osnovnih vrednot človeškega duha. Ro drugi strani pa spet težko gospo' diarsko stanje, v katero je država zabredla, ki se obenem s porastom prebivalstva slabša iz dneva v dan, prav gotovo ne ustvarja idealnega vzdušja za kako globlj® in višje hotenje, kot je prav versko življenje v vsakem narodu.
Dejstvo je, da danes japonska študentovska mladima gleda na vero kot na nekaj zunanjega, golo obredje, ki nima prav nobene zveze z narodno in visoko kul' turo, najmanj pa z življenjem samim. Vera je tej mladini samo še muzejska reli' kvija duševno “zaostale” preteklosti, stvar, ki more služiti samo še starcem, “ne" umnost”, ki — po njihovo — v ničemer ne pomore k napredku, kot tudi ne more miti v majmanšji meri vplivati na reševanje sodobnih vprašanj.
Vzrok vsej tej nevernosti in cinični posmehljivosti pa je v tem, ker japonski akademski mladini do danes še ni zasijal žar tiste edine vere, ki je Pot, Resnic3 in Življenje, vere, v kateri bi ta zmedena mladost našla stvaren in jasen odgovo1' na vse svoje zares človečansko, idealno hotenje. Japonski akademik še ni začutil prisotnosti katoliške Cerkve, ni je še videl od blizu, ni še ujel njenega vseobjew3' jočega srčnega utripa, ni mu še ljuba prijatejica, da bi se kot v materinem n13" ročjo odpočil ob vrelcih njenih nezmotljivih resnic in z njenim vseodrešujočint zveličavnim naukom potešil vse svoje kipeče težnje po lepšem, boljšem in človek3 vrednejšem življenju. Zato pa gleda nanjo, kot gleda na starodavni narodni verstvi — šintoizem in budizem — nebrižno, cinično, brez pozornosti, otročarija, ki tii vredna razmišljanja umnega bitja... Verski dvom im materializem sta si osvojil3 japonskega duha; zavdala sta ;mu s sušo; brezobzirno, s satansko naslado požirat3 vse skozi stoletja nagrmadene duhovne sile v današnji japonski mladini, že1jn’ vi.š-je (kulture in polni idealizma. Nič čudnega, če tisoči in deset tisoči juponskih akademikov zro danes v marksističnem misticizmu edino rešitev iz zmede sodobnih vprašanj, če jim je komunizerp edini rešilni vzvod, s katerim upajo pokreniti noV in boljši družbeni red. . .
Japonska je prišla ma prelomnico! Mladi ljudje, ki bodo jutri odločali o usodi svoje domovine, ki ji bodo dajali duhovno simer in ji kazali pot v bodočnost, so
twanjücirui nove jezuitske gimnazije v Hiroshimi na Japonskem. Spodaj študentje lr* 'izpitu. Iz takih kolegijev naj pride čim več katoliških izobražencev med ja ionsko
inteligenco.
zastrupljeni s pogubno in zlo učenostjo. Kaj more storiti Cerkev? Kako naj zaustavi ta strahotni vdor materializma med bodoče krmarje japonske usode, med bodoče usmerjevalce japonskega narodnega in človečanskega duha?
“OGROMNO, NEIZMERNO DELO...”
Jezuit, oče Arrupe, globok poznavalec japonskih duhovnih vprašanj, je današnje delo katoliške Cerkve na Japonskem že pred meseci označil za “ogromno, neizmerno, naravnost Dan Quijota vredno delo”... Japonci so skoz in skoz kulturni ljudje; samo z modernimi, sodobnimi potezami jim sežeš do duše. Boj proti materializmu je treba voditi med izobraženci, na univerzi sami. Na žalost je katoliški vpliv po japonskih univerzah več kot malenkosten.
V pravem gozdu univerz in univerzitetnih kolegijev je komaj 5 katoliških visokih šol! Pa še od teh je bila samo “Sofija” v Tokiju ustanovljena pred zadnjo vojno; je tudi edina, ki se lahko ponaša z različnimi fakultetami. Ostale štiri, ki jim lahko dodamo še nekatere višje univerzitetne ženske zavode (o enem poročamo med drobnimi novicami iz misijonskega sveta v tej številki), premorejo sani° filozofsko fakulteto. Akademikov na teh katoliških univerzah je komaj — pet tisoč, tedaj bedna stotinka vse japonske akademske mladine... Gojenci na protestantskih univerzah pa so že leta 1950 segli do števila trideset tisoč!
To neznatno število japonske akademske mladine, ki prejema zdrave življenjske nauke po katoliških univerzah v Deželi cvetočih češenj, dokazuje, kako katoliške višje šolstvo na Japonskem dejansko caplja kot nebogljeno otroče za vsemi drugimi-Vendar ima tudi to število svoj prevažni pomen, če pomislimo, da je od 88 mili' Jonov Japoncev med njimi komaj — dvesto tisoč katoličanov. Še bolj, če upoštevamo, kako je v zadnjih povojnih letih ugled teh katoliških visokih šol tudi v ja' ponskem narodnem življenju resnično zrastel, ugled, ki je dobil najlepši dokaz ^ uradnem državnem priznanju, ko je japonsko vzgojno ministrstvo prenekatere katoliške kolegije v zadnjih časih povzdignilo v — univerze!
Japonska Cerkev se v polno zaveda sedanje težavne ure. Zato se s tolikšn0 vnemo prizadeva, da bi čimbolj poglobila in razširila vzgojno delo med japonsko mladino. Dobro se zaveda, da prav od uspeha na tem polju zavisi v največji meti razširjenje in uspešno zakoreninjenje evangeljskih naukov v tej kulture in znanj9 in izobrazbe in umskih stvaritev tako žejni deželi. Sredi tega vzvišenega napon9 japonske Cerkve pa se danes bijeta tesnoba in zveličavno upanje... Tesnoba za usodo teh 88 milijonov japonskih poganov, ki jim materializem utegne vsak trenutek dokončno porušiti vse poti do dušnega zdravja in rešen ja; pa veselo upanj6; da bo ta peščica akademikov, ki jih vzgajajo na katoliških vseučiliščih, že jutri duhovno prekvasila vse japonsko izobraženstvo in ga naklonila, da bo z iskrenim in hrepenečim srcem po Resnici sprejelo edini odrešilni muk Njega, ki je za vge čase zaklical: “Jaz sem Pot, Resnica in Življenje...”.
Dolžnost slehernega katoličana je, da sprejme stisko današnjega japonske?9 izobraženca za svojo, za lastno stisko. Da vsaj z vročo molitvijo, ki naj rodi lu. spoznanja in rešenja japonski akademski mladini, doprinese svoj katoliški del®2 k rešitvi tega preperečega vprašanja v deželi Vzhajajočega sonoa. Nesreča bridke ure Evropi in Ameriki, če bosta s svojo lažno kulturo uničili japonske?9 duha in ga -spremenili v zver, ki jo bo težko zastaviti pot J Blagoslov in tolažb9 Evropi in Ameriki, če bosta zmogli vedoželjnim in plemenitim Japoncem dati to, kar imata sami v najvišji imeri: luč odrešenja in- resnico obljube miru Kristuse'
"*aI	ALADIN
OČE KITAJSKE MLADINE V EVROPI
Rav K°iJe Lebbe od,ha'ial v Evropo, pač ni verjel, da bo tam ostal tako dolgo dobo. štnHUna na nekaj več ko eno lett>’ 'ipravil bo na noge skrbništvo za kitajsko kit .Ir^°^0	v Evropi — potem pa ise bo skušal vrniti nazaj med svoje
Usn IT6 vernike> če le mogoče spet v Tienoin, kjer je dosegel prve in najlepše . P^ne. Toda meseci in leta med kitaiskn mladina it TTiryrv«;	_
f„,Pehe- Toda meseci in leta med kitajsko mladino v Evropi so se zavlekli šele njarju 1. 1927 je mogel odpotovati iz Evrope.
sv Kltajski študenti so odhajali na evropske šole, prevzeti idej novega časa. IPrva va iv™3, vojna se Je končala z donečimi besedami ameriškega predsednika Woodro-Wilson a o samoodločbi narodov — in med te narode so se šteli tudi azijski narodi, liai* ^edla^ nikdo v Evropi ali v ZIDA na to ni imislil. Te visoke besede so tedaj ve* in narode v Srednji Evropi; v Aziji in Afriki bojišč ni bilo — obratno: Azija Vel . rika sta bili smatrand kot veliko skladišče sirovin in bogatije za evropske esile. V vojni izčrpane velesile so potrebovale teh bogastev vse preveč, da bi iJn kdo resno pomisliti na to, da so Wilsonove besede pomenile tudi začetek v g0 prot' kolonializmu v Aziji in Afriki. Mladi kitajski intelektualci so prihajali izr ki1-0130’ Prežeti z mržnjo do vsega, kar je bilo na Kitajskem v zvezi s tujim Pr d Janjem iT1 zatiranJenl dežele — v vseh večjih kitajskih središčih so imeli tujci 5rGdPravice, v Pekingu, Šanghaju, Kantonu in drugod so imeli tujci cele mestne g , ele zase in nad temi predeli Kitajska ni imela pravic suverenosti. Ko so v an i aju ’n Pokingu izbruhnili socialni nemiri in stavke, so po ulicah korakali freski vojaki in delali red; kitajska policija je bila odstranjena.
^ v Ko je bil Lebbe v Parizu, je prva večja skupina kitajskih dijakov prišla iskat V0].aostb da se vpiše na francoske visoke šole. Med njimi je bilo nekaj premožndh, ika večina pa brez sredstev. Tisti, ki so imeli nekaj več denarnih sredstev, so tri^™1 postali enaki onim, ki niso imeli ničesar ali pa bore malo: kitajska Indus-Jska banka v Šanghaju je propadla in v njenih praznih blagajnah so tudi iagi-(ji-1 vleženi zneski za študij dijakov v Evropi. Nenadno obubožanje velike večine Jakov v raznih evropskih središčih je še povečalo nerazpoloženje med dijaki. Za-v 1 s° iskati dela po tovarnah. Položaj na delovnem trgu pa se je začel slabšati — del elikib evropskih industrijskih središčih se je začela brezposelnost, bedo med avstvom je prvi začel izrabljati komunizem.
kj dfofnaj so kitajski dijaki prišli v Evropa, so se začeli zbirati v svojih društvih, 0 bila predvsem zelo nacionalistično pobarvana. Dijaki so se morali obvezovati,
■da bodo ostali zvesti in odločni v obrambi ipravic Kitajske, da bodo ostali zvesti svojim starim navadam, zlasti pa se ne bodo približevali katoliškim ali drugim krščanskim organizacijam. Večina kitajskih dijaških združenj je celo v svojih nazivjjh označila, da so to kitajska — protikrščanska združenja. Kdor bi se približal krščahskim društvom, bi s tem zagrešil zločin marodnega izdajstva — za naj večjega (narodnega nasprotnika Kitajcev sta bila v društvenih programih označena evropski kapitalizem in — katolicizem.
Društvo kitajskih dijakov je takrat v Parizu vodil mlad, zelo agilen akademik *^5.en‘ sv°jo naloga si je določil med drugim tudi to, dia pobija med svojimi tovft" riši vse, kar bi jih moglo pritegniti v krščanski svet, v katerem so živeli, še več, sklenil je celo v tisku in besedi med svojimi tovariši pobijati načela in cilj® krščanstva.
Lebbe je mogel kaj kmalu ugotoviti, kako težko bo delo med to mladino. Vedel je, da bo moral začeti počasi in iskromno. Za prvo silo si je želel, da bi zbral okoli sebe vsaj pet dijakov, ki bi si upali pristati na njegovo družbo in sklenili z njim sodelovati. Moral je delati zelo previdno in dolgo je trajalo, da je dobil prvo tako skupino pionirjev. Toda uspel je. /Med prvim šolskim letom ni mogel prodreti dalj® kod do tega, da je začel med kitajsko mladino, ki je bila že večinoma v tovarnah /v pariških predmestjih, agitirati za počitniške študijske tečaje — poganski kitajski dijaki naj bi si v počitnicah odtrgali toliko časa, da bi prišli v zavod, izbran h1 pripravljen za učenje francoščine. Razmere so kitajske dijake stiskale tako, da večina ni mogla misliti na vpis na univerzo, dokler se niso naučili vsaj toliko fran* coščine, da bi mogli napraviti sprejemni izpit in nato koristno slediti predavanjem-Lebbe je razpisal in razglasil prvi počitniški tečaj — in to v misijonski hiši laza* ristov v Meudonu pri Parizu1. Tam je dosegel, da «o mu dali dvorano, kjer bi mogl° biti sprejetih 20 dijakov. Lebbe in njegovih pet sodelavcev je menilo, da bo šte* vilo 20 za prvi tečaj ve3 ko preveliko, saj se jih ne bo oglasilo niti toliko. Ko s® je bližal čas tečaja, je bila napovedana številka kmalu prekoračena. Dva tedna pred začetkom je število kmalu prekoračilo številko 40 in ob začetku tečaja je bil° nad 70 prijav. Labbu je zmanjkalo prostora, zlasti pa postelj — a nikogar ni želel odkloniti: iz bližnjega dekliškega zavoda so mu posodili postelje in, ob napovedanem času se je začel tečaj, pripravljenih dvajset mest je moralo biti reorganiziranih tako, da je bilo dovolj ugodnosti in prostora za sedemdeset udeležencev. Največj® presenečenje tečaja pa je bilo: prišel je nanj tudi predsednik Zveze protikrščansk® usmerjenih kitajskih dijakov — Jiičen. Srečanje med Lebbom in Jičenom je bil® zelo dramatično: takoj prvi dan je prišel Jičen k Lebbu in ga zaprosil za učbenik katoliških verskih resnic. Jičen ga je želel, da bo proučil katolicizem in nato napisi knjižico, v kateri bo svojim tovarišem razložil škodljivost katolicizma in krščanstva za Kitajsko in tudi dokazal nevzdržinost katoJiškega nauka. Lebbe imiu je dal zaže" Ijeno literaturo in ga samo zaprosil, da mora vse proučiti in napisati tako, da h® ostalo v mejah popolne lojalnosti m vljudnosti. Vedel je, da bo mladi kitajski inte' lektualec za ta dva argumenta najbolj dostopen in občutljiv.
Prvi tečaj je izpadel tako ugodno, da je ob koncu nekaj dijakov izrazilo želj®’ poučiti se še bolj v verskih resnicah, nekaj pa jih je celo izrazilo pripravljeno^ za sv. krst. Lebbe je vedel, da so ti prvi udeleženci njegovega počitniškega tečaj®' obenem že prvi stebri za podrobno delovanje med tisoči kitajskih dijakov, ki s® bili tedaj raztreseni že po vsej Evropi. S,pomnil se je, da je med kitajskim javnim mnenjem v Tiencinu največ dosegel s širjenjem tiska — takoj je ustanovil poseben list v kitajščini in to za študirajočo mladino v Evropi; list je začel izhajati v
Louvairm v Belgiji. Toda to ni bilo dovolj, v (Parizu je začel izhajati v francoščini pisaim list za kitajsko študirajočo mladino.
Vse delo pa je bilo obsojeno na to, da se je razvijalo zelo počasi. Propaganda med kitajsko mladino ni popustila, kitajski študenti so s prstom kazali na tiste '*v°je tovariše, ki so prestopili v katolicizem. Obdolžitev, da so zagrešili izdajstvo, Je bilo najmanj, kar so morali slišati. Ko so v Louviainu na neki katoliški manifestaciji Lebbovi dijaki korakali za svojo kitajsko zastavo v sprevodiui, je skupina Poganskih dijakov napad’ja sprevod, odvzela zastavo in napisno tablo in jo vrnila šele čez nekaj mesecev.
Lebbe je vedel, da bi bilo mnogo doseženega za njegove dijake, ako bi jih fOfel sprejemati v katoliške mladinske zavode in dijaške domove. Toda kdo bo Jemal v zavode dijake, ki so pogani in mnogi med njim odločeni ostati nasprotniki atolicizma. Trkal je na vrata zavodov, moral je v avdijence k škofom in rektorjem zavodov, toda težave so ise le počasi tajale.
Naslednje počitniške tečaje je Lebbe že mogel združiti s prvimi duhovnimi ^aJarru za kitajske dijake. Zaključil jih je s prvimi krsti in s cerkveno slovesnostjo bazili Sacre Coeur na Montmartru. Pri slovesni službi božji je imel pridigo v tajščini in dijaki so peli kitajske cerkvene pesmi, po maši pa je kardinal -Dubois mgoslovil prvi prapor kitajskega dijaškega društva.	i
. Višek vsega dela pa je bil dosežen 1. 1,923. Tečaj z duhovnimi vajami se je klj,u£ji z dogodkom, ki ga Lebbe ni pričakoval. Jičen, voditelj tistih kitajskih Jakov, ki so se obvezali, ne samo, da ne bodo pristopili h krščanstvu, ampak da bodo celo pobijali — je pristopil h katoliški veri in njegov ter nekaterih njV ^vih tovarišev krst je bil še posebej slovesen.
Ko se je Lebbe 1. 1927 vračal na Kitajsko, je v Franciji, Belgiji in Švici v . * celo vrsto «stanov in zavodov, ki so sprejemale kitajske dijake ma istano-n0e in v popolno oskrbo. Mnogi gojenci teh zavodov so v nekaj letih postali ‘^Jani. Brž ko je prišel v Šanghaj, je vzradoščen pisal znancem v Franciji, da .'na važnih kitajskih vladnih mestih in po uradih srečaval tiste, ki so bili prvi j, likovnici njegovih počitniških tečajev v 'Parizu. Iz Nankinga je pa mogel spo-. lt>. da je med maj višjimi sodelavci kitajske vlade že bilo troje mladih dosto-
iangt-v
venikov, ki jih je bil on krstil v Evropi.
RERUM ECCLESIAE	I
6 Benedikt XV. je umrl 22. januarja 1922, njegov naslednik je bil izvoljen dne fehr,,m.„;a — bil je to papež Pij XI. V prvih tednih svojega vladanja je že delcj tam, kjer je moral njegov prednik 1. 1918 odnehati. Ustanovil je delegacijo za Kitajsko in za prvega apostolskega delegata je bil ime-c'ij^an nadškof Celso Constamtini. Njegovo imenovanje ni bilo enako položaju nun-Pr h Ven<^ar Je bit to prvi veliki korak — Cerkev je imenovala svojega uradnega astavnika v največji državi ma svetu. Msgr. Celso Constamtini je na tem svojem stu °stal nad deset let.
Ve™ ^.f^dnje leto je Cerkev storila še en korak naprej. Pij XI. je imenoval pr--p * *kofa-domačira in sicer je ta čast doletela katoličane v Indiji. Za škofa v 'corin«, je bil imenovan jezuit Francis Tiburce Roche. Lebbe je zaslutil, da ta
prijel za P°stolsk0
korak sv. stolice .ne bo ostal omejen siamo na Indijo — ko se je vrnil ma Kitajsko» je ves kitajski teritorij že bil razdeljen na 63 vikariatov, ki iso jim načelovali škofje ali apostolski administratorji.
Že v letu 1923 pa je Pij XI., nazvan poslej „misijonski paipež“, z dvema poseb' nima bulama ustanovil dva nova vikariata na Kitajskem in isicer v IPončiju b1 Lyhsienu. Tema dvema vikariatoma pa je postavil na čelo dva Kitajca in sicer frančiškana Odorika Čen.ga v Pončiju in lazarista Melhiorja Souena v Lyhsiemr Kar se nikdar prej ni moglo zgoditi, se je lahko izvedlo v letu 1924: msgr. Con' stantini, apostolski delegat za vso Kitajsko, je v Šanghaj sklical prvo sinodo in na tej sinodi je eden prvih bodočih škofov-domačinov javno podčrtal potrebo, d* dobi Kitajska svoje škofe domačine.
Pij XI. je v letu 1926 oklical sveto leto in ob tej priliki je bila v Rimu odprt'® prva misijonska razstava. Ob koncu leta je bila razstava premeščena v latenansk0 palačo kot stalen misijonski muzej. Leto dni pozneje pa je Pij XI. objavil okrož' nico „Rerum Ecclesiae“, ki bo poslej skupno z okrožnico „Maximum Illud“ temelj n21 listina za nadaljni razvoj katoliških misijonov po vsem svetu. V uvodu pra^* Pij XI., da je ta okrožnica nadaljevanje okrožnice „Maximum Illud“, pri tem Pa poudari, koliko koristi je dosegla ravno ta okrožnica njegovega prednika. V uvodu tudi pravi, da odslej noben katoličan ne bi smel misliti, da so .misijoni zadeva, K’ zajema le ©n del poslanstva Cerkve. Misijonstvo mora biti velika skrb vseh v^C nikov, zlasti pa se njihovih voditeljev. Cela okrožnica pa je napisana tako, dia vidi, da ni bila naslovljena toliko vernikom, kakor ravno škofom in apostolski!11 vikarjem in administratorjem. Pij XI. podčrtava v nadaljevanju, da bo vse del° v misijonih začelo hirati, «ko ise Cerkev ne bo naslonila na duhovnike-domačin0 ih 2ato nalaga škofom in vikarjem dolžnost, naj skrbe, da bodo zlasti med mačini dobili dovolj odmeva in našli imed mladino dovolj tistih, ki se bodo hotel' odločiti za duhovniški poklic. Ako se to kmalu ne bo zgodilo, tedaj bo s tem zada11 velik udarec in bo mnogo zamujenega v delovanju misijonov. Ko so apostoli usta' navijali svoje verske občine, na njih vodilna mesta niso postavljali duhovnikom» ki so jih pripeljali s seboj, ampiak iso si takih sodelavcev izbrali na licu .mesta al11 pa so jih izvolili na taka mesta verniki sami. Zato je v nadaljevanju svoje okrožnic8 Pij XI. podčrtal, da mora izginiti naziranje, ki .pravi, da „duhovnik-domačin ne more služiti drugače kot pomočnik misijonarju iz Evrope in mu je bilo zaradi tega odrejeno delo druge vrste“. Nobenega razloga ni več, da bi mogli ali smeli PlCv” prečevati duhovnikom-domačinom, da bi sami gojili polje, ki je njihovo. Papfz Pij XI. gre še dalje, ko pravi: „Duhovniki-domačinj naj vladajo ljudstvu, ki )e njihovo.“ Ko bodo duhovniki-doimačini prevzeli mesta, ki jim gredo, bodo misij0' narji mogli prepustiti njim vse delo in oditi drugam pripravljat in nadaljeva1 svojo nalogo.
Zelo značilno za presojo položaja misijonov v bodočnosti pa je tisto poglaV)8 okrožnice, v kateri se papež vprašuje, kaj bo tedaj, ko se na Kitajskem ali d1"0 god more zgoditi, da bo Cerkvi »sovražen režim zavladal in kot svoj prvi ukrcP razglasil izgon vseh duhovnikov, ki so prišli iz Evrope. Tedaj bi morala Cerkev imeti že dovolj domačih duhovnikov in zlasti škofov, ki bi prevzeli vodstvo vernikov v tistih časih. Pa tudi sicer se bo moralo zgoditi, da bo vpliv misijonarjev'tuj cev postajal vedno manjši v deželi, kjer so sicer dosedaj samo oni opravljali aP°^ stolat širjenja Cerkve. Misijonar je obenem z vsem drugim razvojem prinašal v deželo kulturni in gospodarski napredek, šaril je izobrazbo in zanimanje za ra*' širjenje obzorja tako v duhovnem kot v materialnem pogledu. Vsem narodom J®
ana prilika za velik napredek in ko se bodo trenutno zaostali narodi zavedli ^voje moči im poslanstva, bodo vsekakor terjali, da jim poslej tujci ne bodo več azali poti in dajali smeri. Takrat bo tudi v .najbolj zaostalih misijonskih prede-n nastopil čas, ko bo samo delo duhovnika-domačina moglo pravilno nadaljevati delo Cerkve.
Pa to se ni vse — pravi Pij XI. Vedno bolj se vidi, da Evropi sami primiainj-uJe duhovnikov in v Evropi sami se odpirajo področja, kamor bo treba začeti poši-Jati duhovnike s; pravimi misijonskimi nalogami. Vse to tedaj upravičuje nazira-(/t’ da.vniora kmalu iziti še popolnejša listina, ki bo urejala položaj domačega ^Uhovmištva. Zato se je .Pij XI. v okrožnici Herum Eccleslae odločil, da vsem ško-P*1) nai'oči, naj začno ustanavljati semenišča za domačo mladino, zlasti pa naj p ''ne, da bi bili v ta semenišča sprejeti dijaki, ki bi v sebi čutili duhovniški poklic, oleg tega pa naroča, da naj med misijonarji in škofi ne bo mesta za razlikovanje ®d duhovniki raznih rodov ali ras; poleg duhovnikov-domačinov je prav tako muj-°> da dobi Cerkev tam tudi redovnice-domačinke.
d Pvole£ navodil, kako naj misijonarji pospešujejo tudi „materialno“ kulturo med ^°jnačini (nauk o umnem poljedestvu, gojitev obrti, izbira pravih poklicev), od-eja |Pij XI., dia se mora prelomiti s tradicijo, ko so posamezni redovi ali kongre-t,a?1Je imeli zase posebne predele misijonskih pokrajin. Apostolski delegati mo-zm°	otls,ej naprej popolno svobodo, da redu ali kongregaciji njen teritorij
anjšajo ali razširijo, prav tako pa tudi odvzamejo in prepuste dragemu redu,
0	spoznajo, da bi bilo to V prid vsej akciji misijonov v deželi.
Obe okrožnici — Maximum Illud in Renu,m Ecclesiae — sta v veliki meri pre-
1	z mislimi, ki jih je ustno ali pa pismeno utemeljeval že p. Lebbe. Tisti, ki je Pr°^ Lebbove misli posredovati najbolj uspešno, kardinal Mercier, je mesec dni
objavo okrožnice Rerum Eoclesiae umrl. V korespondenci med kardinalom ^ercieromj in Lebbom v 1. 1920 je zajetih večina misli, ki si jih Lebbe ni lastil ort k SVOJ'e’ bil je pa ves prežet navdušenja, ko je mogel ugotoviti, da so bile 0brene in razširjene z najvišjega mesta.
v. Ko je izšla okrožnica Rerum Ecclesiae, je bil Lebbe ravno v Belgiji in sicer na t dll®kem tečaju v Louvain.u. Tam je slušateljem „Misijonskega tedna“ prebral ^ erat: Domače duhovništvo na Kitajskem. V tem poročilu je prišel do naslednje * .ovitve: »Vprašanje imenovanja škofov-domačinov na Kitajskem ni več vpra* teor'je> ampak je že vprašanje prakse. Glede teorije se že vsi strinjamo, ksa sedaj narekuje, da moramo prej ali slej dobiti škofe-domačine na Kitaj-en*. Sedaj se je treba vprašati samo še to: kdaj?“
j. ». Odgovor jim je Lebbe dal takoj in sicer s temi besedami: ^Predlagam dve aij Vl' tega vprašanja: 1) še letos ali pa drugo leto mora Kitajska dobiti enega Ve® škofov-domačinov. Najkasneje se mora to zgoditi v dveh ali treh letih; kitajskim duhovništvom moramo najti ,elito“, iz katere bomo potem izbirali
Kit f^bbe se ni mnogo zmotil. Čez tri leta in en mesec je Pij XI. posvetil prve j, , ajCe aa škofe. Svoje predavanje na prireditvi v Louvainu pa je Lebbe končal Po;-dam,i: »Skoraj 2B let delujem na misijonskem polju im vse trpljenje in na-srm»'116 b°do nič v primeri z veseljem, ki me bo prevzelo, ako bom pred svojo šti .	, m°gel poljubiti prstan prvemu škofu-Kitajcu.““ Ta sreča ga je doletela
§liojnaist let pred njegovo smrtjo in ni polubil prstana samo enemu kitajskemu u> ampak šestim, in ko je umrl, je Kitajska imela 28 škofov-domačinov.
0 NAROÜIH IN 43U0(mi4
vmimrKiH
AZIJA
MONGOLI
Mongoli kot narod, ne Mongolidi kot rasa, štejejo največ kakšnih 3 -milijo116 duš. Več kot polovico jih prištevajo k vzhodnim Mongolom, ki [prebivajo v ruski Zunanji in kitajski Notranji Mongoli ji. Kako točno je razmerje med državno nad' oblastjo in Mongoli, je težko reči; evropskih znanstvenikov ne puščajo tja. Don1' nevarno, da so v ruski Mongoliji prevzeli vloge mongolskega plemstva ruski, v ki' tajski Mongoliji pa kitajski in tudi ruski komunistični bonci. Navidezno je ZuU; Mongolija nekakšen' kitajski protektorat. Druga skupina so zapadni Mongoli, k1 niso tako strnjeni kot vzhodni in prebivajo deli celo na [Kavkazu, večji marod mikov pa ob Volgi. Tretjih, severnih Mongolov najvažnejši rod so Burjati ob BaJ' kalskem jezeru. Drobci Mongolov živijo še imed Kirkizi, v Afganistanu in drug°d;
Prvotno ime za Mongole je bilo Tatar, kar so pozneje pomotoma pristavil Turkom. Mongol je bilo le majhno pleme, katerih ime se je po zedinjenju pod Džin' giskanom 1. 1206 oprijelo vseh Tartarov. Džingiskan je ustanovil svetovno cesa^ stvo, ki je segalo od Tihega oceana do Črnega morja, od sibirskih tunder do Indij' skega oceana, a po četrtem vladarskem rodu je pričelo drobneti in potem razpadati’
Mongoli so po večini nomadski živinorejci, ki gojijo konje, kamele, govedo & drobnico. Poleti pasejo ob vodah, pozimi na jiužniih pobočjih hribov. Posamez111 rodovi imajo razmejičene predele, v katerih ise selijo sem in tja približno vsak mesec. Bili so in so še tudi lovci, v zadnjem času so se pa v obmejnih predeli svojega narodnostnega ozemlja tudi že začeli stalno naseljevati kot poljedelci. Kje{ se še selijo, bivajo v šotorih. Vrata v šotore pa so lesena in prag je svet. Znotraj je šotor predeljen v desni ženski in levi moški prostor. V okrašenih kovčkih, k1 služijo obenem za hišne oltarje, imajo shranjene dragocenosti, če jim jih niso bob ševiki pobrali. Knezi so imeli lesene palače, lame zidane samostane. Nomadi pa s6 s seboj vlačili tudi šotorske julrte, svetišča. iHrana jim je najprej mleko in mle^rU izdelek, potem ovčje meso, neslan kruh, med sočivji največ kopriva in čebula. ^ kobiljega mleka varijo lahko alkoholno pijačo in tudi ječmenovo žganje je dokaJ priljubljeno.
Moški in ženske noisijo hlače. So kar ,se da bogato oblečeni in posebno imovi^6 ženske se ponašajo ali so se ponašale z dragocenim nakitom. Družabna ureditev U6 očetnopravna, toda ženske moški zelo spoštujejo in upoštevajo. Prvotna mjihoVia organizacija je bila zadružna, Džingiskan pa je uvedel nekakšen fevdalizem.
Kar je mogoče zasledovati njihovo versko zgodovino, so Mongoli najprej časti11 bogovenprednike; Džingiskan pa je s čaščenjem najvišjega boga Korumsta Te»' grija spet uvedel monoteizem. Že pod velikim kanom Kubilajem ok. 1280 pa s°. prišli prvi lamaističri misijonarji iz samostana iSača v južnem Tibetu. Njiho^ prvotni uspehi so se sicer kmalu razblinili, toda po reformaciji ,.rumene cerkve
časa 3. dalaj-lame se je lamaistično misijonstvo (ponovilo s tolikšnim uspehom, ^ Je bilo ustanovljeno v mestu Urgi (mongolsko narodno svetišče in da je bil 4. kn+J'Jama.Že Mongo1- ,Ima Pa mongolski lamaizem svoje posebnosti. Zelo razvit je j' domačega ognjišča. Poleg lam delujejo še šamani, ki se res poslužujejo bu-icnih zagovorov. Zelo veliko dajo na astrologijo (prerokovanje iz zvezd). Mr-ece izročijo enemu petih elementov: ognju, vodi, zemlji, lesu ali zraku. Na les -in^0 .!ZpostavIjene P°žr<) jastrebi, na znak (zemeljska tla) položene ipa, jastrebi skitn ' ]PSi- V žasovnem štetjiu m v literaturi so Mongoli popolnoma pod tibetan-
n> V 17. in lg. stoletju so napravili Mongoli nove poskuse, obnoviti svojo nekda-svetovno silo. Ob enem takšnih poskusov, od katerih se nobeden ni za daljšo ““o obnesel, je obtičal večji rod Kalmikov ob Volgi in so si potem postavili budi-’eno svetišče ob Volgi. Že ob bolj še viški revoluciji so mnogi bežali in tako so si Postavili nov tempelj v Belgradu. V zadnji vojski so Mongoli zelo radi prehajali Nemcem, samo da se rešijo boljševizma. Spoznali smo jih tudi v Sloveniji. Zato ma,o več o njih.
„ . Že to: med Burjati ob Bajkalskem jezeru živi vera, da stoluje na gorovju aJan 99 belih, zapadndh in p9 črnih, vzhodnih kanov; prvi so duše šamanov in Znakov, drugi duše hudobnih ljudi. Ali je to slutnja, da pride k njim Dobrota 2 zapada?
TIBET
p Vseh Tibetancev bo čez 7 milijonov; od teh jih živi v pravem Tibetu pičla dfelu'v*' .0stali 30 Porazdeljeni po Nepalu, Butanu, severni Indiji (Sikkim) in i0 kitajske. Sami se imenujejo Bodpa, deželo Bod Yul, ki jo je poznal že Pto-siCeej *0t. Bant,aJ- Tibet je kitajska oznaka za deželo. Tibetanci šo Mongolidi in p0s^na JUKU in jugovzhodu bolj (majhne rasti, na severu in na zapadu pa so po spv^1 Ve^ji in' im,aj0 orlovski nos. Barve so rdečo rjave in še najbolj podobni so CVernoameriškim Indijancem.
zgod0'1'“ .nauki 80 zatemnili starejšo zgodovino Tibeta. Naj starejši kitajski k -mnskiviri govorijo o neki ženski državi v Tibetu. Veliko državo je ustanovil' in J Nemrisrongcan, njegov sin Srongcangampo pa je sezidal prestolico Lhaso. Poka' Cl 1>u.dizem' ^ njegove vlade je nastala tudi tibetanska abeceda. V teku razvJ. stoletij se je budizem razvil do današnje oblike, ki ji pravijo lamaizem. Ta men?J. se Je vršil v borbi med starim plemstvom in lamami, dokler niso lame-Prec S Pomočjo Mongolov zmagali, .postali nosilci vladavine in potisnili plemstvo dalaLi V ozadje- RahIe odvisnosti od Kitajske se je popolnoma otresel šele 13. Stw . arna Tubdan Žamco (1874—1934), da jo je njegov sedanji mladi naslednik izgubil v korist rdeče Kitajske.
aeved'i^>etallCi živi^0 na svoji opomni visoki planoti v višini 4000—5000 m, ki je vi * skf>P° rodovitna. Več poljedelstva je samo na južnem robu, drugod pre-s0 n Je živinoreja in sicer reja drobnice in tibetanskega goveda jaka. Živinorejci Nide0niiadl .ali Poln°madi in se radi prevržejo v roparje. V deželi je dosti zlate > zlasti zlatega peska v majhnih rekah.
2	ono™® 80 zgraJ'ene iz ilovice in kamna, dosegajo 2 do 4 nadstropja in so k njim razvit?- ‘ 'Prlsl°nj©ne verande. Mogočne stavbe so lamaistični samostani. Visoko 'Pačil,- Z*6 barvarstvo oblačil. Tibetanska narodna jed je camba ali kot se je udo-in masimednar°dna OZnaka jedi: ^mba; sestavljena je iz ječmenove moke, čaja
Do ponovnega zavzetja Tibeta po Kitajcih, tokrat komunističnih, je vladal tam fevdalni red, v katerega so bili vključeni kot najpomembnejši fevdalni „g°' spodje“ številni samostani. Samostani pa so bili tudi gospodarska in trgovska sre' dišča. Vkljub temu, da je Tibet budističen in da so moški menihi, prevladujoč! stan v deželi, ima žena visok družabni položaj. V boljših krogih si vzame rada 2a drugega moža mlajšega brata prvega moža. Nasprotno pa vlada pri pastirski!1 živinorejskih rodovih še mnogoženstvo.
Kako so staro družabno ureditev komunisti prilagodili svojim naukom, P° skopih poročilih, ki odtam prihajajo, ni mogoče točno spoznati. Kazno pa je, d® velikih reform: niso započeli, ker tega nista dopustili niti zasidranost starega red® hiti porazdelitev prebivalstva na ogromne površine zemlje. Poročajo samo o mrzlični gradbi cest. če ni to samo baharija, potem so (ustvarili prve pogoje za modernejši promet in tem za sredstvo lažje prepojitve ljudi s svojim naukom. Kot marsikje v bližini, pa nikjer tako dosledno kot prav v Tibetu, se je lamaistična država zapirala pred svetom s slabimi prometnimi potmi in s strogo čuječnostjo, da tujci niso prihajali v deželo.
KITAJCI
Mongolijo in Tibet imenujejo tudi s skupnim imenom Visoka Azija; Kitajske Korejo in Japonsko: Vzhodno Azijo ali Daljnji vzhod. Med Mongolidi so Kitajci največji narod, vendar je njihovo številčno moč težko določiti. Aleksander Slavič jih je cenil 1. 1939 na 400 milijonov, današnje statistike iz Kitajske govorijo 0 600 milijonih. Lahko rečeno, da odgovarja število prebivalcev v rdeči državi Ki tajski številu kitajske narodnosti; kolikor je na Kitajskem drugih narodnosti' toliko približno živi Kitajcev izven matične države, v sosednjih državah, pa tud1 v Avstraliji, Južni Afriki in Ameriki. Rasno so bližji Tibetancem kot Mongoloi11' Po rasti in značaju ločijo tri skupine: 1.) Hnangho na severu države, v džuriji in južni Mongoliji. So visoke i,n močne rasti, črnih las, dolgih glav in irnal0 ozek nos. Imaju se za najčistejše Kitajce. So pošteni, varčni, modri, navezani o® domačijo in konservativni. 2.) čiangčang v sredini so nekoliko bolj nežne rasti’ So inteligentni, lokavi, klepetavi, nadarjeni za literaturo in navdušeni za liberal110 ideje. 3.) čukiang na jugu so manjši, imajo široke glave in kratek no:S. Njihov te111' •perament je živahen, so pustolovski, muhasti ir. gredo radi po svetu.
Že od začetka 1. tisočletja pred Kr. so vedno vdirali tuji narodi zlasti s sever*1 pa tudi z zahoda in juga na kitajsko ozemlje; ker so bili to po večini Mongoli^j’ stvar mi opazna tako močno, kot tam, kjer so se mešali rasno bolj raznoliki narodi’ Pa tudi Kitajci so že v starih časih naseljevali sosedne pokrajine.
O Kitajcih in pozneje o Japoncih in Indijcih bi mogli navesti mnogo narod0' pisnih podatkov. Ker so pa bralci po zaslugah naših misijonarjev o teh ljudstvi!1 boljše poučeni kot o drugih, se bomo omejili na bolj splošne podatke. Posebno 0 jeziku so KM že dosti pisali. Kitajski dialekti se delijo v tri ve ike skupine, jih lahko označimo s severno, južno in zapadno.
Kitajska hiša je največkrat pravokotna. Prevladujejo mesta in vasi, samotni!1 domov je razmeroma malo. V hribih in ob obalah so hiše zgrajene oporniki!1 odn. koleh, ob rekah .in morju stanujejo tudi v čonih. Konkavno vzbočene streh® so znak odličnejših javnih ali zasebnih zgradb. Na severu je poglavitni del his*® opreme kamenit podstavek, ki služi za posteljo, sedež in mizo obenem, v sredin’ in m« jugu prevladujejo v .iste namene leseni pogradi. Ognjišče v kmečki hiši ie v stanovanjskem prostoru kot v naših starih pohorskih dimnicah. iP‘remaklji're stene — mi jim pravimo „španske“ — delijo 'Stanovanjski prostor ,po vsakokratn1
Potrebi v oddelke. Skoraj v vsaki hiši je hišni oltar, v katoliških pač domači »oltarček“, oprava pa sestoji iz manjših kosov pohištva.
Prehrana. Kjer so ribe pri roki, tam se jih Kitajec pridno posluži. Kjer jih *> tem si redi po možnosti prašiče :in perutnino, čeprav njihovo meso ni vsak dan te mizi. Prvenstvena hrana je pa rastlinska. Odličniki imajo zelo rafinirano kuhi-J°. Mleka in mlečnih izdelkov skoraj ne poznajo, pač pa cenijo jajca, tudi divjih Ptičev. Kjer raste riž, je riž vsakdanji kruh, bolj na severu pšenica in kaša. Zrna Meljejo ali pa kuhajo cela, začinijo pa to hrano s čebulo, česnom ali kumarami, s paličicami, poleg vode pa pijejo najrajši čaj in riževo žganje.
Kitajec je, če ni meščan, pretežno poljedelec, kmet. Poljedelski predeli v °?romni državi so pa dokaj raznoliki. Na pustinjskem severozahodu gojijo pše-
nico
. proso in ječmen in imaju izpeljana umetna namakanja. Najnerodovitnejši Je pravi sever, kjer ni možnosti za takšno namakanje. Na vzhodu so z namakanjem Večje težave, ker ga morajo stalno regulirati, da ni moče včasih tudi preveč. Tam 'tejo letno tri žetve in gojijo poleg žitaric tudi dosti zelenjave. Na severovzhodu tepevata posebno riž in čaj. Na isubtropičnem jugu se bohoti poleg riža in čaja adkorni trs. Na jugozahodu so značilni vodnjaki kot rezervoarji za čas suše. ’tejei tudi žitaric ne sejejo, ampak sadijo. Živinoreja je v velikem zastanku. tudi
čem
gozdov je na Kitajskem malo, tem več pa bambusa, ki pride ljudem v marsi-
prav.
Moška in ženska obleka sta si precej podobni. Kita, ki jo je predpisal 3. 1644 ^fisar iz mandžurske dinastije, je po padcu monarhije 1. 1911 skoraj izginila. Prav fak° so si ženske nehale umetno manjšati noge. Pač pa si še vedno skrbno češejo llZure. Tekstilna obrt na Kitajskem je delo ženskih rok. Na jugu in jugovzhodu 'telijo sviloprejke in zato je na Kitajskem dosti svile. Papir so izumili že v 2. Sto1' Po Kristusu.
y V kitajski družini so bolj veseli, če se jim rodi sim kot če pride na svet deklica.
te dar žensk ne zaničujejo. Premožnejši Kitajec si je vzel poleg žene rad še pri" •Jteco, najrajši ženino mlajšo sestro, ki je uživala precej spoštovanja, posebno če gospodarju rodila sina. Revnejše rodbine so prodajale odvišne hčerke premož-eJsim ljudem za služabnice, vendar so z njimi lepo ravnali. Zelo raznoliki so e ročni običaji. Med ločitvenimi razlogi sta zanimiva ženina ljubosumnost in njena » cvelika klepetavost. (iPä so na Kitajskem tudi moški klepetavi!) Ločitev pa je a izključena, če žena ni imela več doma svojih staršev, kamor bi se lahko vrnila. jeC°Ve se navadno niso znova možile, vdovci so se pa kaj kmalu spet ženili. Tako bile še pred nekaj leti; danes je že marsikaj drugače, čeprav vseh starih navad te komunizem ne moro odpraviti.
^ O verovanju Kitajcev si ne upam kaj dosti napisati. Viri, ki se jih poslužujem, ® tej a sni. Naj bi to opravil morda kdo izmed gg. bivših misijonarjev. Kot sem °gel dognati, so verstva pred 6. stol. pred Kr. še zelo malo raziskana, vendar takrat zavladal med izobraženci metafizično-spekulativni taoizem, vera v večnega, eztelesinega in povsod pričujočega Taoja, ki vse ustvari in vse vodi. Konfucejevi niso bili toliko verski kot mbValni in šele pozneje so jih prilagodili verskim . °m. V 1. stol. po Kr. je pričel prodirati na Kitajsko budizem. Pa tudi budizma. Je oprijelo najprej izobraženstvo. Tudi vplivi islama na jugu in celo v Mandžuriji 0 brez pomena. Etnografi radi zamešavajo verovanje in vražarstvo in tako se znajdejo. Prav zaradi velike vloge slovenskega misijonstva na Kitajskem; bi a res zaželjena razprava o kitajskih verstvih, o ne ,,dogmatičnih“ verovanjih n vražarstvu.
Omenili smo že turkotatarske narodnostne skupine in Tibetance na zahodni posebno v provinci Sikiang. Druga zelo narodnostno raznolika provinca je Jun an ali kot 'jo piše zemljevid v PiL: Innan. So to po večini majhni narodiči z nekaj desettisoči pripadnikov, živečih ob porečjih Menonga in Salvena. Navedli jih bom® v približni zaporednosti od severozahoda proti jugovzhodu. Sihia so lamaisti, Pr* katerih je udomačeno mnogoženstvo. Tibetancem sorodni so Sifan, Moso ob gor njem Mekongu imajo svojo posebno pisavo v slikah in ostanke nekega prastarega tibetanskega verstva. Nutsi in Kifitsi se podrejajo poglavarjem in. poznajo ali so do zadnjega poznali še suženjstvo. Lolo so prišli baje iz Tibeta in spadajo kot prejšnja dva naroda v tibetansko-birmansko jezikoslovno skupino. So živinorejci in imajo vero, ki je mešanica taoizma in islama. Lisu živijo tudi izven Kitajske in so izraziti hribovci. 'Potem so tam še Lahu, V oni, Ahang, Mcuru, Lasi, Asi Kiava. Večji narod, čez 100.000 po številu, so Kacin; moški se ukvarjajo z lovoiUi ženske so pa hribovske kmetice in pastirice. Tai iz Zadnje Indije sežejo tudi n& Kitajsko. Ob birmanski meji živijo Pad, ki so dolinci; možje kmetujejo, ženske s® pa pečajo s tekstilno obrtjo. V Kuejčauvu prebivaju Čungčia, katerih prvotni tajski jezik je že precej kiniziran. Njihovi sosedje iso Čungli in Minčia.
Mandžujci živijo v Mandžuriji, na severovzhodu Kitajske, in so tudi v tej „svoji“ deželi manjšina v primeri s tam naseljenimi Kitajci. Kolikšno je njihovo število, je težko dognati. Podatki, ki jih uporabljam, nihajo med poldrugim i® sedmimi milijoni! (Nekaj podobnega, kot na slovanskem jugu!) Sorodni so sevei“ nejšim Tungruzem. Njihova vera je precej zmešana in ima šamanizem pri nji*1 veliko veljavo. Mandžurija je najbolj industrijska dežela na Kitajskem in za*-0 tradicija starega naroda tam najhitreje gine.
JAPONCI
Japonska je narodnostno najbolj enotna država na azijskem kontinentu, saj tai® razen kakšnih 15.000 Ainujev in običajnih neizogibnih tujcev ni ljudi, ki ne *>' bili Japonci. /Pač pa živi mnogo Japoncev tudi še v sosednjih in prekomorskih de želah. Japonski jezik je po mnenju jezikoslovcev uralo-altajski z mnogimi pap'->air skimi in austronezijskimi elementi, katerim so se pozneje pridružile še kitajske primesi. Mnenje, da ibi prevzeli Japonci jezik od praprebivalcev Ainu, je zmotno-Od 'Kitajcev so Japonci prevzeli tudi pisavo in jo po svoje poenostavili.
Japonska je hribovita dežela. Ker je močno obljudena in so hribi za naselje' vanje neprimerni, so ljudje še bolj na tesnem. Večje naselbine so zato le v dolin»*1 in ob morju. Kmečke hiše so krite največkrat s travo ali s slamo; tudi na Japo11' skem so konkavno vzbočene strehe znak premožnosti ali odličnosti. Ker je Japonska dežela lesa, prevladujejo tam lesene hiše. Stene v notranjosti so premakljive, Pa ne tako prestavljive kot na Kitajskem. Na tleh glavnega stanovanjskega prostor» je vdolbina za ogenj, nad katerim visi čajni kotel. (Pohištvo je zelo nizko.
Šestdeset odstotkov zemlje pokrivajo gozdovi. Zemlje, sposobne za poljedelstvOi zavzemejo do polovice rižna polja. Ostalo polovico obdelujejo bolj ma vrtnarski kot na kmetovalski način; v to vrtnarstvo so vključeni sadni, čajni in murvind nasad*-Živinoreje je malo, pač pa gojijo dosti perutnine. Ribištvo je zelo razvito in Ja' ponči nabirajo z vnemo tudi školjke, pri čemer so zlasti ženske-potapljačke ze*° spretne. Najpogostejša hranila so riž, kaša, ribe in sočivje; drugega mesa je n» japonski preprosti mizi malo. Pijači sta čaj in riževo žganje. Opiia, ki je. P®1" ljubljen Kitajcem, Japonci ne uživajo. Pač pa precej radi puhajo tobak, ki so ji|lT1
vPelja]i Portugalci že v 16. stoletju. Največji obrok hrane zaužijejo Japonci večerjo.
sk' ^■ urn€^n'ost*> likovni in glasberj, so bili Japonci v prejšnjih časih pod kitaj-im in korejskim vplivom. Njihovo slikarstvo in kiparstvo pa se je razvilo iz h dokaj naturalističnih vplivov v večjo monumentalnost. sr,. Močne so družinske vezi. V prejšnjih časih je družbena razdelitev precej a kastam, kar so pa z zakoni odpravili. V dejanskem življenju ta zakonita Prava še ni popolnoma odpravila stare družbe, se -Stiara jaP°nska vera je bila šintoizem. Iz Kitajske in iz Koreje pa je prodrl soi' budizem- Toda v 17- in 18. stoletju je prišlo do renesanse šintoizma. Tri st S!avri0 komponente šintoizma: kami — bogovi, tarna — duša, in mono — duhovi, rahovi. šamanizem je tudi na Japonskem razvit in je v službi šintoizma. Nimajo moških šamanov, ampak ženske šamanke. Cesar je potomec sončne boginje materasu. šintoistični templji so zelo preproste lesene stavbe.
RIU-KIU
otok ^ J'e skupno ime za približno '50 otokov na jugu Japonske. Prebivalci teh Kov so po rasi in. jezika podobni Japoncem, s katerimi so že od 8. stol. v državni sta2*' V?ndar 80 kitajski vplivi skoraj večji kot na Japonsko. Ohranili so se mnogi boli,'	in stari Tniti (verski obredi in pripovedke). Ženski šamanizem je še
raz* •razvit kot na Japonskem. Budizem je prišel na otoke v 12. stoletju. Zelo je vita svinjereja in svinje so tudi daritvene živali.
KOREJCI
Še Q^a Koreji, polotoku, jih bo kakšnih 22 milijonov, v kitajski Mandžuriji pa 8 milijonov. V tem narodu je močan staromongolski element. Njihov jezik je vzel močne mandžurske, tunguške, japonske in kitajske elemente. jjen mftd številnimi tipi korejskih hiš naj omenimo tiste, ki so do polovice izgreb-dy e. v zemljo, potem stožaste in kupolne stavbe, ki so zidane. Zanimivi so kmečki v h kjer so gospodarska poslopja pravokotno prizidana stanovanjskemu traktu nl"ki treh stranic četverokoitnika, podobno kot pri nas v Prekmurju.
Korejci so pretežno poljedelci1 in ribiči. Njihova hrana je kot drugod na Dalj-Vzhodu brezmlečna, pač pa ljubijo ti ljudje močne, pikantne začimbe. Jedo Ja ’ ka'so’ fižol, sočivje, jajca, perutnino, ribe in tudi več svinjine pa govedine kakor rof-i ’n glede govedine Kitajci. Zelo radi imajo med, ki jih varuje arterije scle-e- Zato je prezident Rhee pri svojih letih še tako čil in podjeten. s, ,'mleka je pretežno bela. Široki klobuki so velika moda. Ženske frizure so zelo ob n° Počesane, pa skoraj pri vsaki je preča na sredi. V umetnosti in v .umetni Iftst' 80 k*'* že v starih časih pod kitajskimi vplivi, vendar so s časom razvili svoj ge n' korejski slog. Na Koreji vlada sistem velikih rodbin, večjega sorodstva, doti a-V ne v Vtlikem obsegu, kot ga je zavzemala slovanska zadruga. Samci so vse dokler se ne oženijo, mladoletni, pač najprimernejši „samski davek1* za 0 frdnvratneže, ki se nočejo prostovoljno vpreči v zakonski jarem.
Korejci so po večini še budisti, toda njihov budizem je prepleten z mnogimi fcan« •mi doma^'m' verskimi izročili. Častijo razne živali, rastline in prednike. ska k' S° m°ški 'n ženske, a ženske bolj privlačijo. Šamanizem je naravnost žen-4 Zna °ar^’ k‘ se Podeduje na hčere in snahe in jo šamanke učijo v posebnih šolah. na so zamaknjenja korejskih šamank.
AINU
Omenili smo že ta prastari narodič, ki živi na Japonskem, pa deloma tudi ^ severnejšem otoku Sahalinu. So zelo — moški namreč — poraščeni in nosijo igo s te i dolge brade, kar na daljnjem vzhodu ni navadno. Njihov jezik je v družbi vzhodno' azijskih jezikov osamljen in menda je najbolj podoben še eskimskim jezikom' Čeprav jih je največ — ok. 15.000 — na Japonskem, vend/ar po zadnjih etnološki*1 ugotovitvah to niso praprebivalci japonskih otokov. Družbeno značilna je zanj® majhna, najožja rodbina staršev in mladoletnih otrok in pa rodovno poglavarstvo-Mož je glava družine, vsak star možakar pa je deležen posebnega spoštovanja. Nj1' hova vera je monoteistična, čeprav rahlo pomešana z animizmom. Šamanov 1,6 poznajo. Svoje pisave nimajo, pač pa je bogata njihova ornamentika.
M.M-
INDIJSKA DEKLETA
MISIJONAR o. CUKALE — SLOVENSKIM DEKLETOM
Napisati hočem nekaj besed o indijskih dekletih izpod niašega farnega zvon® v Kalkuti, da boste Ve, slovenska dekleta, vsaj malo poučena o njih težava*1' radostih in delu.
Le malo je bogatih med nami, morda komaj pet deklet, v glavnem Amerikank® in Evropejke, ki jim je mehko in toplo postlano in postreženo. V splošnem se naša tukajšnja dekleta sučejo v eni ali dveh tesnih, najetih sobah, za katere je vsak mesec treba plačevati čedno vsoto. Zato se ni čuditi, da je vik in krik in nor® razpoloženje, kadar imajo priliko za majhen izlet ali zanimiv picnick, četudi je ^ samo živalski vrt, ki ga imamo skoraj pred nosom. Nekako polovica je pravi*1 Indijk, druge pa so Angloindijke. Zadnje so pokolenja angleških ali portugalski*1 vojaških in civilnih uslužbencev, ki so se poročali z domačinkami. Govorijo ang*e ški in se tudi nosijo, oblačijo in vedejo kot Angležinje. Anglija pa se jih seveda otepa, čeprav bi rajši danes kakor jutri odjadrale čez lužo za svojimi bratran®^ in 'sestričnami. (Predstavljajo pa inteligenčni del katoliškega prebivalstva in so k,aI" precej zavedne katoličanke. Misijonarjem so v veliko pomoč pri župnijskih orga^ nizacijah. Delujejo v raznih poklicih kot strojepiske, telefonske uradnice in proda jalke. Ena zelo sposobnih in apostolsko navdahnjenih v naši fari je članica Ma'1 jine kongregacije in voditeljica apostolata za dober tisk. Celo fante poseka, ki .P11 ji kot odborniki vseeno pridno pomagajo s tem, da pod njenim vodstvom slehern® nedeljo prodajajo pred cerkvijo lepo število izvodov katoliškega tednika „Heral ^ ter druge katoliške tiskovine. Dekleta razpošiljajo tudi farni mesečnik ,,Magazine'
Vedno so pri roki, kadar je treba kaj „prirediti“ in kakšen denar skupaj spra' nekako tako, kot to delajo v zaledju naše slovenske misijonske sodelavke v
vitif
G**'
bertu, v U.S.A. Duhovnik sam pa tukaj mnogo ne zmore, če nima na razpolag teh katoliških apostolk, ki so njegova podaljšana roka in ,,load?ipeakers“ obenc1^ To posebno opažam in čutim pri evharističnem križarstvu, ki ga vodim. Zdravn mi je zaradi srčne napake prepovedal hoditi za ovcami po raztreseni fari, pa s-čem šestero še zelo mladih dvanajst do šestnajst let starih deklic-voditeljic> ^ imajo vsak četrtek svoj organizacijski sestanek. Navadno gredo ob petkih zve ^ po svojem okrožju od hiše do hiše, da starše in otroke opozarjajo na otroško s
®tno mašo evharističnih križarjev. Tako so v kratkem času dvignile število obi-ujoeih pri tej maši od 20 na 80! In zanimivo pri vaem tem je, da so te „captains voditeljice“ ne Angloindijke, temveč čistokrvne domačinke!
v Moj namen pri vsem tem je, vzgojiti kader voditeljic, ki bodo zveste starim, p steni m indijskim izročilom in tako bo.j pristno krščansko usmerjene, kakor ipa SV°bode in užitkov željne njih angleško govoreče prijateljice. Te zadnje, čeprav ,.e.vne, najdejo hitro denar za kino, lepotičje in ples. Zelo pogosto sklepajo dviom-Jiva. prijateljstva in beg z doma ni redka zadeva pri njih. (Pri tem seveda niso nav nič izvzete ostale, kajti vpliv kmo-plaže, slabih romanov, nravno slabo okolje ^muslimani) kaj brž zajamejo mladega človeka. Kolikokrat misijonarju srce krva-ko gleda, kako mu propadajo sadovi dolgotrajnega truda, a bar je najtežje, 6 gotovo to, ko gleda, da Hindiuji, ki svoje družine drže v zelo strogem duhu, azejo na nas s prsti, kadar duhovniku ovce pobegnejo ali pa postanejo garjave. eveda pa nočejo priznat', da bi se njih dekleta desetkrat slabše obnesla, če bi jiim °volili na ulico ali v mesto.
v Med pristnimi indijskimi dekleti je največ Tamilk, ki so v 'Kalkuti že dolgo-sa meščanke ali pa so e svojimi starši prišle iz južnoindijskega Madrasa in iz ^galske okolice. Nekaj je Bengalk in nekatere so iz Ranchija- ter iz Goa. Na Pmsno jih starši trdo drže ali kakor se reče, ,,na kratko“... Nikoli ne hodijo ^arn° ua cesto in celo v cerkev gredo v skupinah. Zelo „držijo nase“ ter obsojajo Ponašanje in flirt svojih angleško govorečih sosed — „frosk girls“. Seveda, če se tena osimeli na pot Angloindijke, se redno izgubi, ker ji je prevelika razlika v 'djenju ;n čustvovanju v pogubo. Imajo zelo dober čut za izbiro barv pri svojih 6kah, ki jih nazivljajo „šari“; to oblačilo je tudi za zapadnjaški lepotni čut ®n° najlepših oblačil na svetu. Kakor v-e Evine hčere se rade lepotičijo z uhani, Pestnicami in drugim pođotn'm ter so strašno ponosne na svoje dolge, valovite
črne lase. Res lep pogled, kadar jim frfotajo svileni, pestro barvani sariji krog ramen. Ozirati se okrog ali celo na cesti postajati jim je tuje in nespodobno, kadar pa so doma, si dajo duška v igrah, viku in kriku. To strogo zadržanje na zunaj je za naše in amerikanske pojme nekoliko tuje in morda celo pretirano; pa je zaradi okoliščin in razmer, v katerih žive, posebno pa zaradi ljudi, s katerimi pri' dejo v stik (muslimani), nujno potrebno. Zavedati se je treba, da ima Indija sto' letno modrost, indijska žena in dekle pa slovita po svoji skromnosti, čistosti in p°' nižnosti. Kar pa je pri tem pretiravanja, bo prav gotovo krščanstvo spravilo v pravi tir. Morda ste brale ali čule o indijskem ženstvu iz Delhija, ki je protestiralo proti nekaterim zapadnjaškim izložbam, ki so razstavljale ženske obleke... T® indijske žene so vložile tudi protest proti uvozu šliabih angleških, ameriških in francoskih filmov, ki kvarijo mladino in žalijo pošteni čut indijskega ženstva.
Ko vam opisujem zanimivosti dekliškega življenja iz Kidderpurja (fara v Kalkuti, kjer deluje o. Cukale - op. ur.), naj vam oznanim tudi veselo vest, da sino začeli z organizirano molitvijo za spreobrnjenje grešnikov v naši fari in za vstop nekristjanov v božje kraljestvo. Uspeh? Vsak teden zaznamuje farna kronik» primere, ko se odpadle ali blodne ovce vračajo k Bogu. To ljudem tudi ipri sobotni maši omenjam. Z zanimanjem zasledujejo naša dekleta uspehe božje milosti v fari! spravna obhajila za može, misijonska misel: osvojiti svet Kristusu — vse to jih o' isvaja, da vsak dan bolj razumevajo, kaj se pravi — misijonariti. 29. januarja letos smo v Cerkev 'sprejeli poganko z juga, članico visoke kaste, ki je po poklic» telefonistka. Ime ji je Kanta Murthy, pri krstu pa je prejela ime Marija Fiilomen»-Naše križarke so same seveda prešibke za vse to apostolsko delo. Priti j'111 morate v pomoč ve, slovenska dekleta, z uspešno organizirano molitvijo, s prostovoljnimi žrtvami. Kaj ko bi vzpostavile, posebno iz U.S.A., kjer znate angleško, dekliško’dopisovanje med našimi dekleti in med vami? Izmenjavo misli, molitev> svetih obhajil, načrtov, prireditev?... Eni naših križark je uspelo, da je v Cerkev privedla, celo protestantsko družino. Seveda je to prav gotovo udi zasluga tistih slovenskih deklet v misijonskem zaledju, ki se pridno žrtvujete. Vsem vam se P® misijonsko zahvaljujem in vas zagotavljam, da se vas bom spominjal kot tud1 vaših dragih pri sveti maši in pri svojih molitvah.
Sprejmite, slovenska dekleta, zares žlahtne pozdrave s prošnjo za molitev in sveta obhajila: vrnil vam jih bom s svoje strani!
Vaš p. Jože Cukale S.J., misijona1"
...«»j
KNJIGA JE NAPETO BRANJE, KNJIGA JE VZPODBUDNO BRANJE, !
KNJIGA JE LEPO BRANJE.
: •
Tako trdi Marijan Marolt — o kateri knjigi? O nedavno izišlem dr. Jakličevem življenjepisu:
KNOBLEHAR
[
j Dodamo še, da je knjiga tudi ceneno branje, kajti obsega skoraj 500 strani S • s številnimi slikami na umetniškem papirju, a stane v karton vezana sama ;
35 pesov, 3 dolarje, 1000 lir, 35 avstrijskih šilingov, 2 funta, v platno vezana | pa 45 pesov, 4 dolarje, 1200 lir, 45 avtrijskih šilingov, 2,5 funta.
TANG KINK PO UMRL
Poroča g. Andrej Majcen, Hongkong
Pred dobrini mesecem je umrl naš večji tukajšnji dobrotnik, gospod ang Kink Po. Je res težko dobiti ka-eSa drugega Kitajca, ki bi bil tako da-J’ožljiv in širokega srca.. Bot štirideset-eten je prišel v Hongkong, da bi tu I^orda našel primeren zaslužek in bi ta-o unogel dostojno preživljati družino. 11 je takrat še pogan, a po srcu iz-redtlo dober, pošten mož, ki so ga vsi at*> imeli zaradi njegove izredne usluž-^0sti, šegaviosti in olike, kar je pri Ki-^aJcih velika vrlina. Trgovina., ki jo je a®el, mu je dobro uspevala. Kaj brž so ?a vsi, ki so ga poznali, cenili in spo-^ ovali iPa tudi Bog ,ga je lepo in dz-®dno blagoslovil. Za mal denar je naku' P* takrat precej zemlje.. Po vojni so eveda cene zemljiščem vsak dan bolj astle. Pa je lepega dne nekaj svoje zem-Prodal: izkupiček je bil tako velik, ... se je upravičeno lahko štel med mi-'Jonarje... Sinove je že vse odpravil s J*6Pk° dediščino; tedaj je dobremu sefr‘dt!U — 78 je že imel — prišlo na mi-^ i da bi bilo vseeno vredno, če bi nekaj svojega imetja dal tudi v „dobre na-
ene“, takole za revne kitajske fante, . * se naučili kake obrti ali drugega pristnega posla. Obiskal je našo šolo, miu' je strašansko ugajala. S škofom
sta
•	potem domenila, da smo salezi-
...Cl 2 njegovo radodarno pomočjo po-jeva^ tole našo sedanjo šolo, kjer delu" ve a 2 g. Gederjem. Bog mu ni ostal ni-j Sar dolžan! Lepo ga je poplačal z mi-*.stJ° svetega krsta. Tudi sveti oče je bil vesel tega izrednega ki-6Pa krščenca in mu je za njegove
XI1-ta j sk,
'-stranske dobrote, ki jih je izkazal ®1Jonskem delovanju v Hongkongu, smred viteza sv. Silvestra. (Pred Za ^ ° Je ‘^e dv°je svojih hiš namenil go>SOl° levn’m kitajskim lotrokom. Nje-. P°greb je dokazal, kako so ga Ki-c Ji1’ tudi pogani, posebno pa mladina, je v1.1 ‘n ljubili. Čez tisoč mladih ljudi s 0 v sprevodu. Posebno ganljiv je bil
prizor, ko so se naši fantje ob lodprtem grobu poslednjikrat poslavljali od svojega velikega dobrotnika. Pogrebne obrede je opravil hongkonški škof, velik njegov prijatelj... Obžalujem le, da še noben njegovih sinov ni katoličan.
Tudi meni je bil stari Tang King Po velik in resničen prijatelj. Velikokrat sva se pogovarjala, čeprav ne znam preveč dobro kantonščine, ki je bila njegova materinščina. Kar me je posebno prevzelo pri njem, je bila njegova iskrena in preprosta skromnost in ponižnost, ki ju ni izgubil navkljub vsem svojim milijionom. Zase časti nikoli ni iskal; če so mu jo hoteli izkazati, jo je odklonil. Še tega ni dovolil, da bi šolo, ki nam jo je vendar docela on sezidal, po njem imenovali! Vsem nam je zapustil visok zgled ponižnega dobrotnika. Priporočam njegovo dušo v molitev vsem rojakom.
Zavod „Tang Kink Poil. — Slika spodaj in. obe čhe&no kažejo prizore s pogreb^
K SLIKAM IZ ^^JSKEGA FILMA
"SAM^Nl PTIČ"7
1. V samostanskem vrtu. — 2. ^	^tana. £opek vrtnic, ki jih redovnica
do Kristusa. Katera
5 <*<>
stisika na srce, je pomenilo velike ,Jl*	katere, pa tudi
^>l11.
obeh bo zmagala? — 3. Prihod na °ie	4* Razgovor z materjo. — 5. Ljubezen
do staršev, vabe tega sveta utegnej0	Junakinjo.
A srce, ki Je že ujelo
božji klic, hoče v življenje, nazaj v samostan, v življenje, ki ga ni vredno zapraviti... — 6. Na križ-potju... — 7. Spet med samostansko družino. Mati (v ozadju pri cerkvenih vratih) vrača Bogu svojo hčer.
(Glej članek na naslednji strani I)
i I malu po novem letu so v Hongkongu prvič predvajali novi kitajski film, ki nosi naslov “SAMOTNI iPTIč”. Za vse, ki se zanimamo za kulturne in posebno umetniške napone v miisijonsk h deželah, ni morda toliko važno, da ta film obravnava povsem versko vsebino, pa da je krščanska imisel v njem zgledno lepo podana. Tudi osnovni motiv sam po sebi ni nič izrednega, čeprav lep in vzvišen: tiho, a vztrajno vojevanje osamljene duše, ki se skuša navkljub tisočerim preprekam in na videz nepremostljivim človeškim vezem iztrgati zakoreninjenim predsodkom poganskega okolja in se docela izničiti v ljubezni do edinega pravega Boga. Nekaj izrednega pa je, da se je dela lotila nekrščanska filmska družba (Kitajska Runde Shaw), da je i scenarij o — besedilo in režijsko knjigo napisal poganski pesnik in, kar je se posebej vredno omeniti, da so bili igralci v filmu vsi do zadnjega sami pogani! Pa so vendar krščansko misel in značaj svoje igre tako prepričljivo podali, da letos ta najnovejša kitajska filmska umetnina dosega presenetljive uspehe po vsej južni Aziji, po vseh kino dvoranah, ki jih vedno znova polnijo — pogani vseh teh dežel. Spomnimo se ob tej priložnosti na japonski film “Kristus v bronu...”, o katerem smo pred meseci poročali: tudi tam so bili .pisatelj, režiser in igralci pogani, tudi tam filmska dnužba poganska . .. Takrat smo opozorili, kakšen vihar nasprotujočih si mnenj je predvajanje japonskega filma med katoličani vzbudilo prav zato, ker vidi več:na v njem prej osmešehje kot pa veličanje krščanske misli Prav nasprotno z novim kitajskim filmom!
Že vsebina sama je dokaz, da so se kitajski umetniki lotili plemenite, a hkrati nič manj težavne naloge. Občudovanja vredno so jo rešili. Vse resne kritike v tem soglašajo. Snov res ni izredna, je .pa duhovno težka in zahteva za svoje oblikovanje duhovno močnih igralcev in režiserja.
Kaj je zgodba v tem filmu?
Kratko jo navedimo:
Mlado Kitajko je vojna iztrgala star šem in očetneimu domu. V prekuciji k1” vavih dni jo je obsijala milost; našla je pot v krščanstvo, prestopila je in' vstopila v samostan. Tak je bil njen srčni klic. Vojne je konec. Po dolgem iskanja so starši spet našli izgubljenega otroka — katoliško redovnico, ki je svoje življenje zaobljubila Bogu. Poganski oče in mati, ki ne moreta razumeti otrokov® sreče — med samostanskimi zidovi. ZdaJ se začenja prava drama tega Bogu odločenega, čistega dekliškega srca: otrokova ljubezen se bije z ljubeznijo mate rino. Samostanska novinka bi rada oboje: zadovoljila mater, pa hkrati poslušala božji klic. Odloči ise, da bo za teden dni zapustila samostan. Sleče samostansko haljo, odide na očetni dom in začn® staro življenje v krogu svojih najdraZ' j 'h. Mati in sorodniki poskušajo vse, da bi dekle — ta “samotni ptič”, ki se c®'0 v prostosti čuti ujetega — za vedno °s' talo v njihovem svetu. Film je prepolni naravnost do osuplosti nasičen te enot® denske dušne drame: bridkega spopad dveh kipečih ljubezni — naravne otrokove do staršev in očetnega doma, še ved no zbegane po mamljivih vabah tega sveta, pa vzvišene ljubezni Kristusov®-Edinstvena drama sleherne h Kristusu hiteče duše, ki se začne v trenutku, k° so v svet prvič zazvenele besede: “^e hočeš biti popoln, pojdi, prodaj vse, k»r imaš in hodi za menoj” (Mat. 19, 21)-Drama tistega .skrivnostno bridkega ln hkrati skrivnostno sladkega klica, ki °A' meva v srcu bogatega mladeniča: “Kdor pa očeta ali mater bolj ljubi kot meu®’ ni mene vreden... Kdor more razume^1’ naj razume... Nisem prišel, da bi Pr' nesel mir, a.-npak meč...” (Mat. lOi ^ .’ 37; 19, 12). To je tisti skrivnosti meč bolečin meč, ki bolj kruto preboj srce očetu in materi, kot pa srce izvoli nemu otroku, tako da je celo Mati vs®*1’ ki so matere, ki drugega ni hotela, k® da je „dek’a Gospodova“, to bridkost o čutila in -e svojega otroka, ki je sle 1 klicu svojega nebeškega Očeta ter ost
templju, začudeno vprašala: kaj si nama TO storil...?”,
“Sin, *a' To, kar
bodo pozneje premnogi otroci <naprav'.li *vojim očetom in materam... Pa še: .Glej, tvoj oče i,n jaz sva te z žalostjo 'skala” (Luka, 2, 48). — Po poslednjem Poskusu, da bi hčer pod rodnim krovom zadržalaj pa mati vendarle ipo skrivnost-n' milosti od zgoraj spozna — osmi dan!
božji klic, ki je v njenem otroku. Več Se Jnu ne upira. Njena materinska bol je ^'■mo: s čudovito srečo v srcu vodi svo-■P3 ljubljeno hčer v samostan nazaj...
Nekristjan^ ki so to čez vse krščan-sko dramo mlade dekliške duše, za višje Poklicane filmali in igrali, so to storili * tolikšnim prepričljivim zanosom, da je 'M[ Parno to dejstvo v največje zadošče-oje azijski Cerkvi. Danes tudi rumeni gledalci tega filma vedo, kaj čudovitega film rodil pri njega snovalcih in Ustvarjalcih; glavna igralka Ros:e!la Yu je že letošnjo veliko noč prejela sv. Kllst; njena mati, sestre in bratje so tu-
di že katoličani; rsž-rer in avtor filma, Doe čing sam je za zadnji praznik Vnebovzetja z vso svojo družino prestopil v katolicizem, medtem ko je njegova druga hčerka Linda učakala krstno milost že za Vstajanje, skupno z Rosiello.
Blagoslovljeni učinki, ki jih bo ta film prinesel vsem v jugovzhodni Aziji: kristjanom; in nekristjanom! Prvič se je namreč zgodilo, da je kitajski film zasnoval docela krščansko dramo, ki se dogaja v docela kitajskem isvetu in katere edini igralci so — Kitajci sami. Kdo ve, koliko mladih kitajskih src — krščanskih in poganskih — bo ob gledanju te drame ujelo božji klic in zaznalo svojo resnično življenjsko pot... Eno pa že zdaj zanesljivo zatrdimo ob tem filmu: kitajskega in azijskega č’oveka duša vse bolj teži h Kristusu! Kdo jo more v tem vzvišenem poletu, ki mu daje krila sama milost božja, ustaviti?	N. J.
Tudi med Eskimi Bog kliče izbrane duše v svojo službo. Slika nam kaže tri eskimske redovne kandidatinje pri molitvi...
PISMO IZ PARIZA
Pet mesecev bo že minilo, odkar sem prišel v ruski internat pri (Parizu. Dovolj sem se že vživel v svoje novo okolje, tako da lahko zopet povem kaj zanimivosti iz življenja naših ruskih fantov.
VELIKONOČNO SLAVJE
Letos sem prvič prisostvoval ruski velikonočni liturgiji, ki traja, kot na zapada« ves teden pred Veliko nočjo. Med postom se redko mašuje, da bi se duhovnik no" tnanje pripravil na Kristusovo Vstajenje. Mesto maše so liturgični obredi. Skupin9 duhovnikov vodi obrede, ostali pojejo v koru, tako vsaj pri nas, ker kora nimamo-Smisel obredov je podoben zahodnim. Velika noč je na vzhodu največji cerkveni ipraznik. Ljudje se že predčasno zbirajo na dvorišču, nestrpno pričakujoč slavno" stne maše. Ob polnoči se prdčno jutranjice, ki trajajo nekako tričetrt mre. Takoj nato se ljudje uvrstijo, s prižganimi svečami v rokah, in obidejo dvorišče v proce" siji. Nato se prične slavnostna daritev. Odpro se vsa tri vrata ikonostaza, za katerim večina duhovnikov v bleščečih oblačilih obkroža oltar. Vsi duhovniki zapojejo-„Hristös voskrese iz mertvih, smertiu smert poprav i suščim vo grobjeh život darovdv. — Kristus je vstal od mrtvih, premagal je smrt s smrtjo in mrtvim v grobeh daroval življenje.“ Ta pesem postane geslo Velike noči. Prepeva se stalno med vso mašo in še teden dni za tem. Vsak duhovnik stopi po enkrat izza ikono-staža, odkoder pokadi vernike s kadilom, govoreč: „Hristos voskrese — Kristus je vstal“ in verniki mu enoglasno odgovarjajo: „Vo istino voskrese — Resnično J vstal“. Ta stavek je postal na vzhodu velikonočno voščilo med verniki. Še preden ise konča maša, si posamezniki voščijo na ta način velikonočne praznike, obeinem se pa trikrat poljubijo na lica v znak krščanske ljubezni, ki mora vse kristjane med seboj vezati.
Ob pol treh zjutraj se je velikonočna liturgija končala. Ljudje so že nekolike utrujeni, ker v vzhodnih cerkvah ni klopi, temveč je treba stati in celo ne da bi se kdo naslanjal na zid. iPoistavi se le nekaj klopi za stare ljudi in za bolnike.
Nato smo šli v obedmico, kjer je bil že pripravljen velikonočni banket. Vsak je dobil tudi majhen kozarček tradicionalne „vodke“. Ljudje so se veselo pogovar jali, malo popevali ruske narodne pesmi tet tako dočakali jutra.
BALALAIKE IN RUSKI NARODNI PLESI
Čeprav okoliščine onemogočajo, da bi bili ruski fantje vzgojeni v pravem ruskem duhu, se vendar voditelji internata trudijo, da bi dosegli vsaj glavne znači ^ nosti. Eno izmed sredstev, morda najbolj učinkovito, je orkester balalajk in rodni plesi. Vsako leto (prirejamo nastope za francosko in rusko javnost. V prejs njih letih so potovali fantje tudi v druge države, kjer so povsod želi velike uspeh6-Letos smo predvajali dva koncerta s plesi v (Parizu. Pri plesih so sodelova tudi dekleta iz ruskega dekliškega internata sv. Olge, ki ga vodijo katoliške redov niče. Najbolj učinkovit je bil seveda ples fantov, posebno takozvani „gopak“ 1
"džigitslci ples“. Uprizorjena je bila tudi Puškinova pravljica „Ribič in rdeča iri-*oa“i 'brez vsakega dialoga: ples spremljan s petjem, balalaikami in klavirjem. Gledalci so svoje vzhičenje izražali z brezkončnim ploskanjem.
(Pozneje smo predstavo ponovili na našem vrtu. Bil je bolj družinski praznik, KaJti prisostvovali so predvsem starši otrok in drugi Rusi.
Vse to pa zahteva seveda vztrajne priprave. Dvakrat tedensko vaje, ki so trajale več mesecev, pod vodstvom profesorja glasbe in profesorice plesa. Dekoracijo Sl Je zamislil in jo izvedel nek ruski umetnik.
PRAVOSLAVNIMI V PARIZU
Naš internat je v ipetintridesetih letih obstoja mnogo doprinesel k zbližanju .d pravoslavnimi in katoliškimi Rusi v (Pariza. Pariška ruska Cerkev (pravzaprav Je več jurisdikcij) je ena izmed najmočnejših na zapadu. Imajo krasno stolnico s ^jim metropolitom^. Za Veliko noč sem prisostvoval obredom in si obenem ogledal Certcev ter kripto. V Parizu in okolici je več ko 20 ruskih cerkva. Nia Rue de Crimee sb)ji rusko pravoslavno bogoslovje. Ob priliki zaključka šolskega leta smo prejeli vabil. Prisostvoval sem s ip. rektorjem našega internata. Slavnost se je pri-0e‘a 's „Te Deum“ in liturgijo. Sledila je konferenca o ruski filozofiji laičnega bo-S°slovnega profesorja in pisatelja Zanderja. Nato smo si ogledali prostore. Slav ^ost se je končala s skupnim kosilom.
Pri prireditvi Ruskega zawoda v Parizu — ples „Gopak“
V enaintridesetih letih svojega obstoja se je v bogoslovju izšolalo in posvetilo 128 pravoslavnih duhovnikov. Šest od teh je škofov, štirje so pa bogoslovnii prof e' sorji. Danes šteje bogoslovje 30 seminaristov. Rektor bogoslovja, škof CassieDi nam je zelo naklonjen, kot tudi večina profesorjev. Profesorji so velike osebnosti na pravoslavnem področju, mnogi izmed njih svetovno poznani po svojih knjig®^' kot pokojni Bulgakof, Zenkovski, Fedotof, Weidle, Zander, Kovalevski in drug’-Njihova dela obdelujejo vsa vprašanja od filozofije in teolo*gije do političnih, so-cialnih in literarnih vprašanj.
POČITNICE, ŠPORT IN DRUGE DEJAVNOSTI
Dvakrat letno, za Božič in Veliko noč, odpotujeta dve skupini naših fantov v Avstrijo na smučanje. Za Božič veliki fantje, za Veliko noč pa otroci. Ostali 50 na počitnicah pri svojih starših. Za velike počitnice po odpotujemo k ženevskem11 jezeru, kjer ostanemo dva meseca. Od tam delamo večdnevne izlete na francoske ali švicarske gore. Včasih predvajiamo koncerte in plese v Švici; Seveda ne gredo vsi fantje na skupne počitnice, a priglasijo ise tudi drugi, ki niso iz internata.
Za šport med šolskim letom imamo lepa igrišča. Letos sem jaz prevzel ves »P01^ gimnazijcev in sicer sem organiziral tekmovanje odbojke z:a velike in nogomet 23 srednje. V času tekem, več kot dva meseca, se je opazila v internatu vel ka navdu-
Koncert „balalajk“
lenost. Za nagrado zmagovalcem je bil izlet s kamioneto v Port-Royal, kjer smo-ostali ves dan. Ogledali smo si razvaline stare opatije, kjer sta nekoč Pascal in Racine pisala svoja dela.
Za praznik p. rektorja sem pripravil s skmpino večjih fantov sketch, posnet-na magnetofon. Izbral sem Molierjeve „Skapinove zvijače“ a le nekaj scen. Fantje’ so se z velikim veseljem trudili po ure in ure. Sketch je zelo dobro uspel.
Kar se mene tiče, predan sem ruščini in francoščini, kajti obvladati je treba °a jezika. Ruščina je težek jezik, tudi za mas Slovence, in zahteva mnogo vneme, toda v internatu je okolje za učenje ruskega jezika ugodno, ker imam priliko posvetovati se s iprofesorji, obenem pa se razgovarjati. Le z obvladanjem ruščine se Moremo približati Rusom, ki znajo ceniti maš trud.
Pred dnevi je bil tukaj p. Ivani žužek, ki potuje na Irsko v tretjo probacijo. Njegov brat Niko je bil letos posvečen v duhovnika vzhodnega obreda.
, Na splošno je delal za združenje Cerkva zelo težko. Tega se človek zave šele,.
0 Je na področju. Avanturisti — ki jih ne manjka — prqpadejo. Treba je mnogo ^trajnosti, nadnaravnega duha in krščanske ljubezni do naših vzhodnih bratov.
Uhovnik vzhodnega obredla se mora odreči tolažbi, da bi sam videl sadove svojega ^e*a. Danes šele lahko opazujemo sadove iprejšnje generacije, ki ni imela sreče, ;a bi jih sama videla. Potrebujemo mnogo pomoči od Zahoda, ki na nas žal pozablja ali nas pa sploh ne razume. Mi morda v Rusijo sploh stopili ne bomo, °da pripravili bomo generacijo, ki bo dočakala ta srečni dan. Do takrat je pa reba še mnogo priprav in molitev.
Silvin Eiletz D.J.
Sveta gora Atos, kamor se je umaknil sveti Sava, oče srbskega pravoslavja.
* po m m jomiuM 5vn« *
JAPONSKA
SVETO PISMO V JAPONŠČINI
Pod vodstvom, nemškega frančiškana p. Evzebija Breitunga, ki je hkrati tudi ravnatelj založbe „Kumyosha“ (Luč) v mestu Sapporo na Japoniskemi so v japonščino prevedli celotno Sveto Pismo. To je hkrati prvi prevod katoliških svetih knjig v japonski jezik. Prvi zvezek je izšel 1954 in obseže vse do Butove knjige. drugi se konča z Jobom.
DUHOVNIŠKI POKLICI V NAGASAKIJU
Ob začetku šolskega leta, ki ga na Japonskem začenjajo v aprilu, je 90 mladeničev iz škofije atomiziranega mesta Nagasaki vstopilo v malo semenišče in v druge apostolske šole različnih redovnih družb. Skupno število vseh duhovniških gojencev v tej škofiji je 288; od teh jih študira v malem semenišču 103, 134 pri frančiškanih, 20 pri očetih Božje Besede, 31 pa pri marianistih.
Prebivalcev ima nagasaška škofija
1.600.000.	Katoličanov je med temi ok.
71.000.
ŽENSKI KATOLIŠKI UNIVERZITETNI KOLEGIJ
Univerzitetni kolegij Najsvetejšega Srca je prvi katoliški ženski vseučiliški zavod na Japonskem. Zemljišče, kjer se dvigajo univerzitetne stavbe, meri osem hektarjev: poleg poslopij, ki so zgrajena v starodavnem, tipičnem japonskem slogu — med njimi tudi palača kneza Kuni, ki jo je odstopil vzgoji katoliškega izobraženstva — so tudi moderne stavbe; obojne lepo ir. pomenljivo prikazujejo povezanost med Vzhodom in Zapadem, ki je tako očitna v kolegiju samem. Obiskovalec, ki bi prišel v ta visokošolski zavod, bo to povezanost takoj opazil, če bo govoril z mladimi aka-demičarkami, ki pripadajo 15 narodom...
Kolegij ima štiri razrede filozofije,
hkrati pa nudi svojim gojenkam pred' poklicno izobrazbo v vzgoji, dušeslovju in socialnih vedah. Višji študij, ki so g& začeli 1. 1952, pa podeljuje tudi diplome iz japonske ter angleške književnosti in zgodovine. S to diplomo lahko akademi' čarke nadaljujejo svoje višje študije na inozemskih univeraitetnih zavodih, ker je kolegij Nasvetejšega Srca sestavni del katoliške univerze v Združenih državah.
KNJIGE SO GA SPREOBRNILE
Na enem nedavnih sestankov Odbora za katoliško vzgojo na Japonskem je Goro Fujise, ki je po vsej deželi znan kot govornik v državnih radijskih oddajah» podal izjavo, ki dokazuje, kako daleč more seči vpliv katoliškega šolstva. Njegov sin je bil gojenec nekega katoliškega učnega zavoda. Oče je lepe?8 dne začel listati po sinovih šolskih knjigah: tako se je spoznal s katoliškim naukom, ki ga je tako prevzel, da je sled njič prestopil — v katolicizem...
KOREJA
NAPREDEK CERKVE NA KORE-11
Število katoličanov v južni Koreji j® lani od manj kot 200.000 poraslo na P^1 bližno 233.000. Število utegne biti večje, če upoštevamo izrazito nomadsK^ značaj korejskega ljudstvo, ki ima n8 vado, seliti se iz kraja v kraj in mn®; gokrat trnja po cele mesece, včasih tum leta, da se katoličani registrirajo v ka^ ki krajevni župniji. Lani so katoliški P*1 sijonarji krstili 17.223 poganov in 9® protestantov. Katehumenov pa je h1, 26.625. Kot kaže se postopno naraščanj® spreobrnjenj iz prvih let po vojni me jugom in severom lepo nadaljuje.
Cerkev je v južni Koreji upravno vaI deljena na dva apostolska vikariata 1 eno apostolsko prefekturo; vse troje n' pravi ja domača korejska duhovščina. E
Vlkariat in eno prefekturo pa vodijo sv. Kolumbana. člani pariške ariižbe za zunanje misijone in maryk-nollci spet pa imajo vsak po eno cerkve-n° Pokrajino, kjer misijonarijo.
Močno je v zadnjih časih čutiti pri" Vdevanje protestantov; ki so posebej razsipni s propagando. Če gledamo njih ericye, je očitno, da protestantje razipo-a&ajo z velikimi denarji, če pa zraven ^mislimo še, da pride na vsako kato-!sko cerkvico kar po 5 protestantskih f^išč, bi kak nepoučen morda res u-gnil misliti, da hiti Koreja protestan-'Zttm v naročje. A protestantizem je
tudi
na Koreji, kot povsod drugje, iz-
edno šibek prav zaradi svoje notranje azdvojenosti in nedoslednosti. Mimo te" ^a Pa imajo veliko svojih cerkva prav v ^kšnih krajih, kjer imajo vse prej kot ® 'ko pripadnikov... Nasprotno pa ka-'cani pozidajo svoje cerkve edinole kjer ima tudi misijonar možnost 'ušega delovanja. Vsako farno obče-oloe Sest°j' iz večjega števila cerkvenih vW'n (od 6 do 26), ki jih misijonar po *ti obišče po dvakrat vsako leto, da eo zakramente in skrbi za krščanski v "k. V misijonarjevi odsotnosti pa za J^sko življenje med katoličani skrbe do.
katehisti, ki navadno na lastnih Ornovih vernike zbirajo k pouku.
n številni pogani vstopajo v katoliško Pol eV' ^e<t bolj znanimi velja omeniti g drugih sina prejšnjega korejske-PUKi ra'ja 'n bivšega podpredsednika re-,j .ke, tudi največjega korejskega zgo-st ‘«arja Choi Namsena, ki je pri ki-Oe KPrevzel 'rne iPoter. Ta znanstvenik pa b'l čez petdeset let goreč budist. Ko K-raziskoval zgodovino preganjanja 'Mjanov v XIX. stoletju na Koreji, se
j.11 Je porodilo vprašanje: kako da bu-nima nobenega mučenca, med-
't'Zem
nima nooenega mucenca, meo-S] . k° katoličani vseh starosti in vseh lCrJev tako radodarno žrtvujejo svojo , v 2a zvestobo Kristusovemu nauku.
—je dejal—, ki je zmožna roditi pr Cence, mora nujno biti edino prava.“ z,. ,v ta izsledek je bil, kot je sam pri-’ ki ga je napotil v krščanstvo.
MALAJSKA
NA MALAJSKEM DRUGOVERCI HVALIJO ŠKOFOVSKA IPISMA...
Škofje v Singapurju in na Malajskem so letos naslovili ma malajsko prebivalstvo posebno pastirsko pismo, v katerem svare pred nevarnostmi in zablodami brezbožnega komunizma. Poslanica je vzbudila veliko pozornost in odobravanje tudi med odločnimi predstavniki nekatoliških skupin, tako med protestanti, muslimani m budisti. Ti so odločnost katoliških škofov javno pohvalili in ugotovili, da se njih opozorilom in svarilom na vsej črti pridružujejo.
Poglavar muslimanske verske občine v Singapurju, Huan Ali Mohamed je izjavil: „Muslimani na celi črti pozdravljamo izjavo katoliških knezov proti komunizmu. Z njih ugotovitvami se docela strinjamo. Nikdar se ne bomo mogli sporazumeti s komunisti prav zato, ker SO’ sovražniki vsaki veri.“ Potem pa je dodal, da se muslimani prav iskreno lahko-pridružujejo katoličanom v skupnem boju proti komunizmu, pa da bo tak sklep predlagal osrednjemu muslimanskemu svetu.
Enako soglašajo s poslanico katoliških škofov tudi metodisti: „Protestanti in še posebej metodisti na južnem Malajskem smo naravnost dolžni, da zavračamo in obtožimo sleherno obliko vladavine, ki bi mogla kakor koli škoditi človekovim osnovnim pravicam in ki bi človeka mogla prikrajšati v njegovi o-sebni svobodi in v izpolnjevanju božje postave.“
Budisti pa so po Simonu, predsedniku budističnega združenja v Singapurju,, izjavili: „Ni vredno, da bi zdaj na drobno razlagali vse zlo, ki je v komunizmu. Budist nikdar ne more biti komunist,, kajti komunizem po svojem bistvu zanika ves Budov nauk.“
Slednjič pa je veliki singapurski dnevnik „Singapore Standard“ posvetil škofovski poslanici cel (uvodnik na prvi strani svoje izdaje dne 22. aprila.
KITAJSKA
MISIJONARJI MUČENCI
Po vesteh) ki so prišle iz Han Yanga, v pokrajini Hupeh na Kitajskem, so komunisti tam nedavno umorili dva katoliška misijonarja in eno redovnico. Misijonarja sta očeta Pavel Chang in Janez Gao, misijonarka pa sestra Elizabeta, iz družbe loreških sester. Vsi trije so bili aretirani že lani, ko se je začelo z aretacijo Šanghajskega škofa Kiango novo preganjanje Cerkve na Kitajskem. Oba misijonarja so odgnali na prisilno delo pri obnavljanju jezov, ki jih je porušila lanska povodenj na Modri reki. Sestra Elizabeta pa je po odhodu svojih ameriških sosester delovala kot bolničarka v neki bolnišnici v Hankowu.
Ob komunističnem prihodu je Škofija Han Yang (1949) štela 53.000 katoličanov, ki jim je misijonarilo 50 duhovnikov. Danes je v škofiji le en sam du* hovnik še — o. Peter Chang, ki so ga v lanskem oktobru sicer aretirali, pa pozneje zaradi težke bolezni začasno izpustili ...
KOMUNISTIČNA BRZOJAVKA — PROPAGANDI FIDE V RIMU
Ob koncu letošnjega marca so na Propagandi Fide v Rimu prejeli telegram, ki je bil odposlan na to papeško kongregacijo iz Šanghaja. Vsebina je bila nekako naslednja: Škof Ignacij Kiong (iz Šanghaja) je bil po zakonu aretiran zaradi svoje protinarodne miselnosti; po kanonu je bi] za kapitularnega vikarja 'šanghajske škofije izvoljen Frančišek Ks. Tsang... Telegram nosi podpis Ignacija Z', kot predsednika „Skupščine“.
Oba omenjena duhovnika Tsang in Zi dejansko spadata v šanghajsko škofijo. ,,Skupščina“, ki naj bi ii predsedoval v brzojavki podpisani Zi, je lahko samo „Ljudski odbor“, ki vodi ločeno kitajsko Cerkev!
V Rimu si še niso na jasnem, če sta se omenjena duhovnika res pridružila raz-kolniškemu gibanju, pa če jima je omenjena brzojavka poznana ali ne. Navkljub temu se človek nehote zgrozi ob mis-
li, da so oba rdeči morda z mučenjem prisilili k obsodbi istega njunega nadpa' stirja, ki sta ga še do včeraj iskreno priznala za svojega edinega predstojnika. Na gornjo brzojavko je kardinal prefekt 'Propagande 27. marca letos odgovoril v Šanghaj naslednje: „Po krivični aretaciji ptrevzvišenega gospoda škofa šanghajskega, Ignacija Kionga, se škofija ravna pa kanonu 429.“
Cerkveni zakonik iz leta 1917 pa v pr vem odstavku kanona 429 ugotavlja tole: „Kadar je škofovska stolica izpraznjena zaradi zapora ordinarija (škofa)> pregnanstva ali nezmožnosti opravljanj® službe istega, preide uprava škofije, Če Sveta Stolica drugače ne odloči, v rok® generalnega vikarja ali kakega drugeg® duhovnika, ki ga je postavil škof na t® mesto.“
V Šanghaju je bil na škofiji ob aretaciji škofovi zakoniti generalni vikaT’ poleg tega pa je škof za primer kakršn® koli nevarnosti že vnaprej določil nek®' tere duhovnike, ki naj bi škofijo v nje' govi odsotnosti vodili. Šanghajska rdeč® brzojavka je torej v Rimu zadela — ^ prazno!
NOVI MISAL V KITAJŠČINI
Založba „Catholic Truth Society“ Hongkonga je nedavno izdala nov mi®a v kitajščini. Knjiga je luksuzna izdaja n® biblijskem papirju Na 1300 straneh s° natisnjene maše celega leta; posebno® pa je tudi v tem, da vsebuje že novo 0' turgijo Velikega tedna_ Misal je delo V' Marchanda, člana Pariških zunanjih m1 sijonov, in Kitajca, p. Tomaža Chena' bivšega nadzornika katoliških šol v Ce‘ kiangu. Knjiga je med kitajskimi kat°^ ličani vzbudila splošno pozornost in liko veselje.
FORMOZA
VEDNO VEČ KATOLIČANOV NA FORMOZI
Na azijskem otoku Taipei - Formo09' kjer deluje že nekaj let čez vse uspešn® slovenski misijonski zdravnik dr. J®116
anež in je trenutno najmočnejša po-st*>janka kitajskega narodnega odpora Proti komunizmu, je 'bilo 1952. leta 20.112 atoličanov. Letos 'pa so jih našteli že ^r —- 48.000. Torej so se več kot podojili. Katehumenov, ki :se (pripravija-J° na krst, pa je 41.500; tod niso všteti ?'‘Pravniki iz apostolske prefekture Tai-Ur>g, kjer je točno število nepoznano, pa ^endar lahko sklepamo, da je precej ve-llco, saj en sam misijonar tam, oče Ja* 0b Armando M.M., poučuj» čez 1500 *atehumenov...
Misijonski apostolat opravlja danes na orniozi 387 duhovnikov, med njimi 109 •rajcev, in 261 redovnic. Število vsega Prebivalstva na otoku je 8,685.991 dr.’š.
VIETNAM
KITAJCI V VIETNAMU ^ Poleg Saigona, prestolnice južnega otnama, je drugo glavno kitajsko sre-l 'Oo v Indokini mesto Cholon. Tod živi j, ‘b 800.000 Kitajcev, ki so izvečine antončani, Teočovvsi in Hakkas. Ne-ja0*no je to, največja k:tajska posto-'zven -domovine. V mestnem sre-sk U'S° 0^Pr*‘ Prvo katoliško kitaj-? gimnazijo. Letos si je vstop vanjo za-p° ovijo po blestečih sprejemnih izpitih ko“ gojencev. A ko bo zavod do-nčan, bo v njem prostora za 1200 di-
jpkov.
Pripravljajo pa že tudi posebni
ki a.^no‘n'loha'iski oddelek za vse tiste, bl se hoteli posvetiti tehničnim po-j d®1*1- Na zivodu profesorji poučujejo • učno v mandarinski kitajščini. s. kitajska župnija, ki so jo v me-s u Ustanovili, naglo raste. Župnijska o-st°vua šola šteje že čez 1000 otrok. U-aUovili pa so v zadnjem času še dve ^Postolski ustanovi: katoliško skrbstvo , d°bavce med rojaki iz Kantona pa sno pastirstvo med prot'komunbtični-1 begunci iz sev. Vietnama.
MISIJONSKI ŠKOF GRE — MED GOBAVCE!
šk^lS^r' Gassaigne, 77 letni misijonski °r iz Družbe pariških zunanjih mlsi"
jonov, ki ga že več let muči malarija, se je z dovoljenjem svetega očeta odpovedal škofovanju, da bi se lahko ves posvetil delom krščanske ljubezni med gobavci v Djiringu (Vietnam). Ko so ga vprašali, kaj ga je pripeljalo do takšne herojske odločitve, je preprosto odgovoril : „Svoje zemske dni hočem skleniti med najbednejšlmi...“
INDONEZIJA
KONGRES KATOLIŠKIH VZGOJITELJEV V INDONEZIJI
V mestu Suruabai je zboroval kongres, ki ga je pripravila Zveza katoliških vzgojiteljev v Indoneziji. Zborovanj se je udeležilo po svojih zastopnikih 40 od 70 pododborov tega združenja, ki je razširjeno po vsej deželi. Glavni sklepi na omenjenem zboru so naslednji:
Posebni odbori bodo raziskali vsa vprašanja, ki zadevajo razne vrste šol in šolanja, ter poskrbeli, da bodo vzgojni zavodi v bodoče zadostili vsem nujnim pogojem tako na socialnem-, vzgojnem :n narodno prosvetnem področju.
Od v ade bodo skušali dobiti podporo za vse svobodne šole, ki izpolnjujejo potrebne pogoje za taksne zavode; tudi bodo skušali za svoje učiteljstvo zado-biti iste pravice in ugodnosti, ki jih že ima državno.
Skušali bodo izposlovati pri pristojnih oblasteh, da bodo tudi katoliški zasebni vzgojniki pripuščeni s pravico glasovanja in odločanja k vsem tistim odborom, ki ocenjujejo filme in njih nvedstave; enako bodo zahtevali pri vladi. da podvzame potrebne korake za pobijanje nemoralne literature.
KATOLIČANI V
INDONEZIJSKI VLADI Sedanja indonezijski vlada, ki jo je no vol'tvah v letošnjem marcu potrdi! predsednik Sukamo, je sestavljena iz treh g'-avnih strank v deželi, ki so: narodna stranka (-P.N L), obeh muslimanski Nadhatul Ulama in Masjomi, pa iz obeh krščanskih strank: katol'ške i-n pro-
testantske. V ministrskem svetu ima danes Indonezija dva katoličana in dva pro. testanta. Katoliška ministra sta Soehar-di (poljedelstvo) in Bozari (pošte). V parlamentu, ki ima 260 poslancev, imajo katoličani sedem, protestanti pa osem zastopnikov.
FILIPINI
NEVARNOST ZA KATOLIŠTVO NA FILIPINIH
Med filipinskimi katoličani vlada v zadnjih mesecih velikansko razburjenje zaradi naravnost nezaslišanega predloga dveh državnih senatorjev, ki sta zbornici predložila v odobritev zakonski predlog, na podlagi katerega naj bi postali na vseh filipinskih gimnazijah in univerzah obvezni naslednji dve izrazito protikatoliški knjigi:	„Ne dotikaj se
me“ in „Rokomavharstvo“; zadnja je .pravzaprav samo nadaljevanje prve. Obe je napisal filipinski narodni junak Jose Protasio Rizal y Alonso.
Pisatelj je bil v svojih mladih letih jezuitski gojenec, pozneje pa je prešel k framasonom. Obe omenjeni knjižni deli sta nesramen napad na redovne družbe in na katoliško vero samo. Njuna vsebina je čez in čez prepletena z naravnost odvratnimi nauki. Pisatelj je bil 1896 postavljen pred sodišče, obdolžen podpore pri protišpanskem uporu. Pred smrtjo pa je javno obsodil vse svoje zablode in zmote in obžaloval vse, kar je kdaj zlega in napačnega napisal o katoliški veri in Cerkvi. Prav tako se je slovesno odpovedal masoneriji v navzočnosti jezuita p. Vicente Balaguerja in drugih svojih mladostnih jezuitskih prijateljev.
Filipinski škofje so proti omenjenemu predlogu na vlado naslovili najostrejši protest, v katerem nagilašajo, da sta obe knjigi na cerkvenem indeksu katoličanu aa branje prepovedanih knjig; er nako v svoji poslanici navajajo številna mesta iz obeh knjig in ob njih opozarjajo na škodljivo zmotnost pisateljevih nazorov. Škofje slave Rizala kot narodnega
junaka, priznavajo mu vsa rodoljubna čustva, obenem pa poudarjajo, kako pr»v spoštovanje do tako velikega duha zahteva, da vsi državljani spoštujejo rodo" ljubovo poslednjo voljo in. njegovo predsmrtno javno odpoved vsem zmotam i51 pripadnosti tajnim protiverskim združenjem.
Ozadje vsega tega nerodnega spora je docela politično. Omenjeni predlog sta zbornici poslala senatorja Jone Laurah ki je bil filipinski državni predsednik v dneh japonske okupacije, in Claro Rea' to, glavni nasprotnik sedanjega predsednika Magsaysaya na zadnjih volitvah. Oba hočeta predsednika, ki je odločen katoličan, spraviti v zadrego: oć bi predlog odbil, ga utegnejo obdolži narodne izdaje, češ da dela proti narodnim junakom!...; če pa bi ga odobril, se bo prav gotovo za vedno zamoril katoličanom...
BIRMANIJA
BUDISTI IN KATOLIČANI
V BIRMANIJI
V nadškofiji Visoke Birmanije, ki im® okrog 6 milijonov prebivalcev, je od teh 4 milijone budistov, 300.060 anamitov, d°
200.000	muslimanov in kakih 40.000 kristjanov, med njimi 16.000 katoličanov. ^ Mandalay.u, ki je glavno mesto te pokrajine in ima 200.000 prebivalcev, je kakih
30.000	budistov in 2.300 katoličanov. Med temi misijonari tudi slovenski salezijanski brat Joško Kramar.
Vse te številke pričajo prezgovorno 0 resnično neznatni katoliški manjšini med poganskimi Birmanci. A navkljub tema je posebno po mestih vpliv katoliške Cerkve občuten. Največ pripomore k tema odlično urejeno katoliško šolstvo. Pr6" mnogi budisti si štejejo v največjo časti če morejo svoje otroke poslati v šole h katoliškim misijonarjem in misijonarkam. Tudi državne oblasti so katolicizmu iskreno naklonjene. Bivši ministrski predsednik U Nu je to svojo naklonjenost večkrat javno pokazal in tudi z dejanji izpriča’, posebno odkar je bil pred
dvemi leti pri 'Piju XII. To srečanje s svetim očetom je napravilo na priznanega državnika izreden vtis in neenkrat je v svojih govorih počastil Kristusovega ^aniestnika ra zemlji. Na lastno željo je ”■1 navzoč pri posebni sveti maši, ko so katoličani molili ob lanskoletni papeževi bolezni za njegovo zdravje.
Edino v eni stvari ni vlada nič kaj naklonjena katolištvu: kadar gre za dovo-jonje za vstop novih misijonarjev v de-zelo! A prav ta točka je za katoličane Posebno važna, vsaj dokler ne bodo zmo-zadostne domače duhovščine...
Birmanci, ki so po naravi zelo darež-üvi, ne poznajo lastnih dobrodelnih u-ztonov. Pač pa katoliškim zavodom radi včasih naravnost bogato pomagajo. telo uporniki na birmanskem severu na 'Plošno spoštujejo katoliškega misijonar-Ja- „Dobro vemo,“ zagotavljajo misijo-b^jem, „da ste možje božji in da se v Politiko ne spuščate!“
INDIJA
komunizem napreduje
NA INDIJSKEM JUGU
g. ^ indijski zvezni državi Travancor-Ko-j^P so nedavno občinske volitve izkaza-Precejšen komunističen porast. Kon-,resna stranka predsednika Nehruja je ,°'egla večino samo v 8 občinah. Levi-ki jih vodijo komunisti, pa so si gojili kar 7 občinskih odborov. Komu-^‘sp'čna fronta je sicer izgubila večino ®nem mestu, a si jo je zadobila v šti-kj drugih — v škodo Kongresni stran-'• Bdeči si zdaj na vse sile prizadevajo ustanovitev nove zvezne države, ki Seri imenuie Kerala in naj obseže del anje države Travancor-Kočin in del .barske pokrajine, ki je najbolj ko-stična v sedanji zvezni državi Ma-v a':>. Moskovski priganjači upajo, da bi k j bbvi državi zlahka dosegli večino in ža taa° ustvarili prvo komunistično dr-LiVo.v sklopu indijske Zvezne republike. Pod* e V Bravancor-Kočinu so za vse to heh-*? ’n dokaj nevarno trenje povsem rizn1. Mnogokrat so nekomunistični
Nehrujevi stranki naravnost sovražni. Kot se zdi, podpirajo zares iskreno delhijsko vlado v tej zvezni državi samo kristjani; prav to pa je tudi eden izmed razlogov, da pogani sovražno gledajo na Nehruja im na njegovo stranko.
JAKOBITI SE VRAČAJO V NAROČJE CERKVE
Gibanje za vrnitev v naročje katoliške Cerkve med jakobiti v indijski škofiji Trivandru/m zavzema vse večji obseg. Za božič 1955 je Rimu svojo vdanost izjavilo spet 170 jakobitov iz Nalille (manjše mesto blizu starodavne prestolnice Qui-lon). Mar Gregorij, sirsko-malabarski nadškof, ki je za to priložnost Nalille obiskal, je doživel nad vse slovesen in prisrčen sprejem. Po nadškofovem govoru o krščanski edinosti, si je do cerkvenega kneza utrl pot plemiški Hindujec, ki se je pred prestolom globoko poklonil in Mar Gregoriju ponudil — oranžo. Ta pozornost je pač samo neznaten dokaz velikega spoštovanja, ki ga vse trivandrumsko prebivalstvo izkazuje svojemu zakonitemu škofu.
V Thumaponu, kjer imajo ločeni jakobiti svojo stolnico, so začeli z novim katoliškim misijonom. Tod se je v naročje Kristusove Cerkve v februarju vrnilo spet 30 ločenih bratov. Ker katoličani tam še nimajo lastne cerkve, je eden izmed novih vernikov svojo hišo odstopil nadškofu, da je v nji maševal.
MOHAMEDANSKI SVET
KATOLIŠKI APOSTOLAT V IRAKU
V zadnjih letih je v Bagdad, prestolnico Iraka, prišlo večje število izseljencev, ki govore angleški. V deželo jih je privabil pač vedno večji gospodarski raz. voj te petrolejske države; mnogi pa so se odzvali tudi vabilu iraških oblasti, ki so pozvale evropske profesorje in učitelje, da posedejo učna mesta po gimnazijah in vseučiliških zavodih. V Iraku je namreč do zdaj še veliko pomanjkanje domačih profesorjev.
Za vse te izseljence je brž poskrbea tudi katoliška misijonska služba v Iraku. Neki jezuit mašuje vse nedelje in zapovedane praznike v bagdadskem kolegiju za vse katoličane, ki govore angleščino in žive v Bagdadu. Naval k tej službi božji pa je bil tolikšen, da imajo zdaj ob nedeljah še večerno mašo ob petih .popoldne v latinski cerkvi v Kerradi, ki je večje bagdadsko predmestje. Pridigova-nje za angleško govoreče katoličane oskrbujejo patri iz katoliškega bagdadskega kolegija, ki ga vodijo ameriški jezuitje.
bi gledal samo na število katoličanov, bi se mu ta duhovniška moč zdela kar zadostna. A dejansko stanje samo priča drugače: katoličani so po vsem tem pr®' cejšnjem ozemlju večinoma raztreseni in je mnogokrat dostop do posameznih naselbin, kjer žive, več to težaven.
Za duhovniško vzgojo skrbi šest s®' menišč: po eno višje bogoslovno v Al' žiru, Oranu in v Konstantini, skupno * 80 bogoslovci in filozofi, pa zraven š® mala semenišča v istih mestih, kjer što' dira 214 gojencev.
CERKEV V ALŽIRU
Alžir je Tunisu sosednja severnoafriška dežela, ki se v zadnjem: letu z orožr jem v krvavi revoluciji bori za narodno in državno neodvisnost od dosedanje svoje evropske mačehe — Francije. Deli se dežela ma 4 francoske pokrajine: Alžir, Oran, Bona in Konstantina; južne pokrajine pa sežejo od Atlaškega pogorja tja noter v osrčje saharske puščave. Cerkveno pa je to obsežno in danes tako kipeče ozemlje razdeljeno na štiri škofije: Alžir, ki je prestolnica, ima podrejeni škofiji v Oranu in Konstantini; škofija v Laghouat, ki obseže vse južne pokrajine in francosko zahodno Afriko, pa je podrejena neposredno sveti stolici.
Prebivalstvo v Alžiru šteje 9.743.000 duš, od katerih jih kak milijon živi v južnih predelih, tedaj že v Sahari. Katoličani, ki so v glavnem evropskega po-kolenja, žive izvečine na severu. Po številni jih je v vseh štirih omenjenih škofijah 895.566. Med kristjane je šteti še 15.800 protestantov in 300 pravoslavnih. Judov je okrog 152.000. Večinski del prebivalstva pa tvorijo Arabci in Kabi-lenci, ki so docela vsi muslimani, štejejo 8.678.494 duš.
Za vseh teh skoraj deset milijonov duš skrbi 797 misijonarjev: 433 je med njimi duhovnikov, ki so podrejeni štirim pokrajinskim škofijam:, 364 pa je redovnikov. Belih očetov z raznimi postor jankami v škofiji Laghouat je skupno 141, jezuitov 34, salezijancev 18. Kdor
ŠOLSTVO V TUNISU
Tunis, včerajšnji francoski protckbr rat v Sev. Afriki, ki so mu v Parizu on' mesec končno le priznali državno saM®' stojnost in neodvisnost, ima danes kakih 980.000 šoloobveznih otrok. Od t®h pa jih v šole hodi le 244.530. Katolišk1 vzgojni zavodi posredujejo vzgojo 11-04® arabskim in evropskim gojencem.
CERKEV V TUNISU
Tunis v sev. Afriki, je v katolišk®111 misijonskem svetu posebno znan kot n18' tično središče Belih očetov, redov®6 družbe, ki jo je ustanovil pokojni kari dinal Lavigerie v Kartagini. V tej starodavni afriški deželi, domovini star'® Kartažanov, ki so «e v stoletjih pr® Kristusom z Rimljani potegovali za .na® vlado v tedanjem omikanem sredoz®1®' skem svetu, živi danes 3.800.000 Iju*' ki se dele v glavnem v dve večji skup' ni: prvo tvorijo muslimani (3.470.000) in Judje (57.800), drugo pa novejši Prl' seljenci v deželo, ki so izvečine Fra®^ cozi, Italijani, Maltežani ali pa poto®1 ci teh treh narodnosti. Ta druga skü' pina je v pretežni meri po veri katoH' ška in šteje okrog 265.000 duš skup®0 (protestantov ded njimi je 3500, pnaV® slavnih pa 1000).
Tunis ima tudi svojega nadškofa, k je obenem afriški iprimas in ima »v J nadškofijski sedež v prestolnici, v Wf" stu Kartagini. Dušno pastirstvo, ki nadškofiji podrejeno, opravlja 214 m1 sijonarjev, od njih 100, ki so svetni d®''
hovniki. Večinoma «o to Francozi. Med Jimi je tudi slovenski lazarist Martin CePek, ki vodi velik Dom duhovnih vaj v kraju Sidi-Driff pri zgodovinskem ime-s .'J »La Marsa“. Nadškofija ima tudi bogoslovno semenišče, kjer tre-utno študira 13 bogoslovcev, pa malo Semenišče, kjer se na bodoči poklic pri-Pravlja 76 gojencev.
ČRNA AFRIKA
ISLAMSKA NEVARNOST MED ČRNCI
t ,^vakšna resnično nevarnost rasti ka-iske Cerkve med afriškimi zamorci ^stavlj. vsak dan bolj prodirajoči .ain. nam nazorno kaže primer v ško-^ h Nouna, ki leži v francoskem Suda-in meji z enim delom na pokrajino na+- i	kjer je mohamedanski fa-
'ZeM več kot silovit. bj|	šteje 578.000 duš. Čeprav je
a šele nedavno tega ustanovljena, se s katoliškega prebivalstva: scenih in katehumenov je dejansko
28.224. Protestantov je 2000, mu-anov 121.000, poganov pa 427.000.
^ijn^
®eđem različnib narodov živi v deželi, ki vs0v°re tudi sedem različnih jezikov. Med b , so se zasidrali mohamedanci, tu itini’ tam sPet manj. Skoraj popolnoma ^medanski so Felati in v veliki ve-g 1 tudi rodovi Mande porekla kot so ra 1T1^ara’ ^arka. Samo; rodovi voltaiške j.,,86 — Mossi in Bobo se boli upirajo lamu kot drugi.
Zr°ki za širjenje islama so skoraj k»1’ s° kih v preteklosti: v davnini da aVane< danes trgovski stiki. Mohame-av .Cl P0 vseh večjih krajih ustvarjajo Ja središča, odkoder prodira njih pro-^s.anda med črnce. Mnogo pripomore Pia* e^roPska politika, ki ni samo laično, da	prevečkrat naravnost mohame-
y sk° nadahnjena. Črnska mladina sili sta°k^ajine,	obvlada islam, v me-
Iht’ kj6r 80 mo^ne islamske postojanke. St'k	naPre<iku, združena več kot do-
sk.,frat z nujnostjo za preživljanje, poti" 6 mlade ljudi proti Zlati obali ali
pa v velika mesta. Preden se zaposle po' delavnicah ali po plantažah, gredo boječi Afričani, s kmetov doma, iskat nasvet k veščim afriškim trgovcem, ki so izvečine muslimani. Prav ti kramarji po naravi so tudi kramarji z Mohamedovim naukom. Musliman namreč vedno lahko najde delo, medtem ko fetišista plačujejo s srdom in sovraštvom... Tako je ta cesta, ki vodi v islam, naravnost zložna in široka, saj je edina, po kateri prideš do vsakdanjega kruha in si po njej za-dobiš prijateljstvo vplivnih ljudi.
In neenkrat se nameri, da se potem ti mladi ljudje vračajo v svoje rodne vasi s turbanom na glavi in v mohamedanskem oblačilu; zavedajo se svoje duhovne nadmoči in imajo kot takšni velikanski vpliv na rojake.
KATOLIŠKA CERKEV V FRANCOSKEM SUDANU
Francoski Sudan obseže štiri cerkvene pokrajine, ki jih vse vodijo Beli očetje: nadškofijo Bamako in prefekture Gao, Kayes in Sikaso. Med tri in pol milijoni duš, ki žive na tem ozemlju, je skoraj 2 milijona muslimanov, čez poldrugi milijon poganov, komaj 2000 protestantov, kakih sto pravoslavnih in 25.000 katoličanov. Med temi pa deluje 5 domačih in 92 inozemskih misijonarjev, ki so izvečine Francozi. Trije bogoslovci domači-ni študirajo v višjem semenišču. Nižje semenišče pa ima kar 41 gojencev.
ŠOLSKO VPRAŠANJE V BELGIJSKEM KONGU
Belgijska vlada je oznanila, da je prišlo do zadovoljivega sporazuma s stalnim odborom katoliških škofov v Bel--pod oufoSzA auapuz .xuj[ ‘nSuo^j uiajisfih ročje. A predstojnik tega škofijskega od. bora je takoj po vladni izjavi dodal, da trenutno ne gre za nikak resen sporazum glede udejstvovanja katoliških misijonarjev na šolskem področju med črnci, temveč le za dejstvo, da so državne oblasti umaknile neko nedavno določbo, kj je stavljala precej nerodne prepreke misijonarjem pri gradnji šolskih poslo-
pij. Po najnovejšem državnem odloku misijonarji spet lahko nadaljujejo z gradnjo lastnih šolskih poslopij, vedno seveda z denarjem; ki so si ga sami oskrbeli z milodari in darovi. Niso pa pri gradnji mič več vezani na kakšne u-radne gradbene licitacije. Šolsko vprašanje samo pa je še vedno odprto...
DOMAČI DUHOVNIK — KRŠČUJE LASTNO MATER
V Belgijskem Kongu je bil nedavno v mašnika posvečen neki domači bogoslo. vec. Po svoji novi maši pa je kot prvi zakrament, ki ga je opravil, krstil lastno mater. Časopisje v Kongu je ta pri--mer navajalo kot pomenljiv in vzvišen dogodek v življenju črne Cerkve. Ganljivo pripominjajo, da se navzoči ob sloves-n 'sti niso mogli vzdržati solz. Svetemu opravilu pa je prisostvoval tudi novo1--mašnikov brat, ki je novinec v družbi Bratov služabnikov, afriški domači redovni ustanovi.
ČRNCI IN ŠTUDIJ SOCIOLOGIJE
Nimamo socialnih dnevov in tednov ter socialnih tečajev samo v Evropi in Ameriki. Tudi v misijonskih deželah se leto za letom vrše mnoga socialna Zborovanja, ki spominjajo na podobna zborovanja v stari Evropi. Zlasti v Indiji in na Japonskem precej študirajo socialne probleme in imajo številne ser Stanke oz. zborovanja, na katerih obravnavajo socialna vprašanja. Tudi v Afriki sledijo zgledu Evrope in sklicujejo socialna zborovanja. V Togo so n. pr. letos imeli že četrti socialni dan, ki je bil namenjen domačim katoliškim sociologom, ki se trudijo, da bi našli primerne rešitve za težke socialne probleme v Afriki. Iz tvarine, ki so jo obravnavali, je videti, da jih težijo nekateri problemi, ki so popolnoma podobni evropskim ali ameriškim socialnim pro' blemom. Druga tvarina pa je tipična za afriške razmere in je gotovo, da bodo domači socialni strokovnjaki našli za te probleme boljše rešitve kot bi jdh mo-■gel najti katerikoli Evropejec.
ČRNSKA GLASBA PRI SV. MAŠI
Tudi v črnsko glasbo že prodira kr ščanski duh. To dokazujejo tudi prve tn maše, ki so jih uglasbili črnski sklada' telji, vse po domačih zamorskih motivih' Prvi dve, „Maša Piragverov“ in „Maš® Katanga“ sta iz Belgijskega Konga» tretjo pa je pred nedavnim skomponir®1 domači misijomar-glasbenik p. Rober Wedraogo in ji za osnovo vzel narod®1 plesni ritem, ki je v navadi v rodu Mo® si. Črnci so za glasbo še posebej dovzetni' Vsa svoja notranja razpoloženja izraža-jo s petjem. Nič čudnega tedaj, če se Je med črnci začela pojavljati tudi domač® cerkvena glasba, ki jo nekateri glasbe®1 kritiki že precej visoko postavljajo. NaJ; bolj plodna v tem pogledu sta do zdaj Kongo in pokrajine okrog Velikih jezei"» kjer je krščanstvo že seglo prav v dus0 domačega prebivalstva.
NOV KATOLIŠKI ČASOPIS V NIGERIJI
V začetku tega leta so v škofiji OWe^" ri v afriški Nigeriji, začeli izdajati nov katoliški štirinajstdnevnik, ki nosi i®1® „The Leader - Vodnik“. Časopis je tu6 prebivalstvom naletel na veliko odobr® vanje in čez vse prijazen sprejem. Zace je z 10.000 izvodi, pa je do danes makla ® narasla že na 18.000. Trenutno ga še ^ skajo v angleščini. Pripravljajo pa tu posebno izdajo v ibo jeziku, brž ko boCl_ v tiskarni dobili potrebne črke za dom® čo govorico. List izdajajo in urejuje! očetje sv. Duha,
NOVO SEMENIŠČE V JUŽNI AFRIKI
Kapski nadškof je slovesno blagoS‘°_ vil malo semenišče sv. Frančiška verija, namenjeno vzgoji mladih mešaU^ cev. Slovesnosti se je udeležilo, kot P°^ ročajo, veliko število duhovnikov in toliških laikov. Ob tej priložnosti je šoki afriški nadpastir zagotovil svoj globoko hvaležnost očetom kapucinoi®» ki imajo največ zaslug za pozidanje te" ga zavoda, pa tudi papeški družbi 3
Petra Apostola, ki je za zidavo prispe-va!a potrebni denar. Semenišče je svoje delo začelo z 8 gojenci, a število se je Ze v mekaj mesecih podesetorilo.
ŠE DRUG KATOLIŠKI LIST V AFRIKI
V Kdoli, na Rodeziji, so 1952 očetje flajičiškani začeli izdajati v skromnih
00	izvodih mesečnik „Kačema - Pastir“,
1	j?a tiskajo v cibema jeziku. Kmalu po ^četnih težavah pa so mu spremenili ol:>liko; zdi se, da je bila ta sprememba Precej (uspešna, kajti od prvotne .naklade j6 daees narasel že na 5000 .izvodov! Prodajo list po obeh Rodezijah, v Niasi,
V Pelg. Kongu in v Tanganjiki.
Cibema je jezik, ki ga govore Ba-bem-a, številni rod na rodezijskem severu, aterega sinovi si služijo kruh v bakre-rudnikih v Copperbeltu.
CERKEV V JUŽNI AFRIKI
Južna Afrika obseže zemljepisno: Juž-Oafrigko zvezo — province Capetown, ^ransvaal, Orange in Natal —, protek-i rate Svaziland, Basutoland in Bechu-v nu, Kalaharsko puščavo in slednjič biv-joV-uško kolonijo v zapadni Afriki. Ce-n°_ prebivalstvo po vseh teh deželah .re čez 14 milijonov duš. Od teh pa jih j®. P° veri: 1 milijon katoličanov, 4 mi-Juue protestantov, 8000 pravoslavnih, . -uOO judov, čez 100.000 mohamedancev n "k2 — ^ milijonov poganov! |Pb zad-lanskoletnih poročilih pa je stanje gJ*1 katoličani v Južni Afriki naslednje: 9-685 krščenih in 50.242 katehumenov, Se!?*1-0 tedai 1-029.927 duš. Vse ozemlje 4 deli v 26 cerkvenih pokrajin s skupno jv Nadškofijami, ki so: Kapsko mesto, g^ban v Natalu, Bloemfontein v Oran-ko ln ^retorija v Transvaalu. Duhovni-18?	na področjih 1121, od njih
j.■ domačinov; vključeni so v tem zad-ien^1 ^ev'^u 'n beli, ki so bili ro-^ *. v teh deželah. Inozemskih misijo-lg.rjGV (934 vseh) pa je: 271 Nemcev, jjj R^rcev> Kanadčanov, 71 Angležev gg f kotov, 66 Francozov, 58 Holandcev, e^gijcev, 40 Sevemoamerikancev, 36
Italijanov, 21 Švicarjev, 19 Avstrijcev in 14 drugih narodnosti, med katerimi so zastopane: Španija, Portugalska, Poljska, Slovenija, Češka, Slovaška, Avstralija in Armenija. V treh višjih semeniščih, ki so v IPretoriji (Transvaal), Romi (Basutolandi j a) in Pevesny (Natal), se na duhovniški poklic pripravlja 74 bogoslovcev; tem je dodati še 58 seme-niščnikov iz redovnih poklicev. V nižjih semeniščih pa se za bodoči poklic pripravlja 200 gojencev.
RAZNO
RDEČA KNJIGA „PREGANJANE CERKVE“
V letošnjem majniku so Piju XII. predložili prvi izvod „Rdeče knjige preganjane Cerkve“. Kanonik Jean. Bernard, predsednik Odbora Preganjane Cerkve, pa je posebni mednarodni skupščini časnikarjev in diplomatov razkril to pomembno zbirko dokumentov o preganja-nju katoliške Cerkve v državah za železno in bambusovo zaveso. Ne gre v tej zbirki za polemična razpravljanja, temveč zgolj za skupek dokumentov, ki bi jih lahko imenovali „državni akti“ in so vsi iz najbolj verodostojnih virov; nekateri med njimi tudi uradna državna poročila iz prizadetih pokrajin. V zbirki je suho in stvarno popisano stanje katoličanov v Rusiji, na Kitajskem, Koreji, Vietnamu, Albaniji, na češkem, v Bolgariji, Madžarski, Jugoslaviji, poljski in Romuniji. To suho in mrzlo podajanje golih dejstev pa še bolj dokazuje resnično žaloigro teh dežel, pa hkrati tudi vse satansko maličenje resnice po komunistični propagandi. Delo bo na svetovno javnost prav gotovo napravilo zelo velik vtis. Knjiga je do zdaj izšla v italijanščini, pripravljajo .pa že tudi izdaje v drugih svetovnih jezikih.
14 MILIJONOV DOLARJEV ZA DŠV
Na letni skupščini papeških misijonskih družb, ki je bila v Rimu v začetku letošnjega maja, so zborovalci na pod-
lagi statističnih poročil z bolečim srcem ugotovili, da se katoličani navkljub vsemu prizadevanju še vedno mnogo premalo zavedamo visoke važnosti, ki jo ima posebno DŠV za širjenje božjega kraljestva. Tako so številke pokazale, da je mogla Družba od 437 prejetih prošenj za podporo ugoditi le v 341 primerih, pa še pri teh samo s tretjinskim delom od zaprošene pomoči.
Vsa podpora, ki jo je lani DŠV naklonila misijonom po vsem svetu, znaša skupno 14 milijonov ameriških dolarjev. IDrispevki udov DŠV so v zadnjem letu najbolj porasli v naslednjih deželah: U.S.A. — 897.180 dolarjev več kot lani; Nemčija 168.000 dolarjev več; Francija 111.000 dolarjev; Španija 76.000 dolarjev; z manjšimi vsotami pa
Cerkev misijona Da/m z nekaj šolarji misijonske ljudske šole. Z izpolnjevanjem članskih dolžnosti DŠV pomagamo h graditvi cerkva v misijonih.
so lanskoletne nabirke presegle tudi Cor lombia, Italija, Australija, Kanada, Irska, Holandija, Mexico in Brazilija.
CERKEV IN GOBAVCI
Vsem je poznana junaška zgodba očeta Damijana Veusterja, apostola gob»' vih na otoku Miakogai, ki je sam postal gobavec, da bi nesrečnike lažje vodil k Bogu. Belgijski kardinal je že pokrend vse potrebno, da se je pred nedavnim začel uradni proces za njegovo beatifikacijo. Najbrž pa je med katoličani zelo ma' lo znano, da je v misijonskih deželah čez 200 gobavskih zdravilišč, kjer katoliške redovnice in zdravniki skrlbe za 70.000 bolnikov!
Na Svetovni zdravstveni skupščini, k' je bila 23. maja letos v Ženevi, je oŽe Riedmatten O.P., zastopnik Svete stolice, jasno in točno prikazal delovanje katoliške Cerkve za pomoč gobavim in zraven opozoril na prevažne možnosti, ki se katoliškemu zdravstvenemu prizadevanju za pobijanje te strahotne kuge mea tolikimi milijoni ljudi v bodočnosti nakazujejo. Izvajanja papeževega zastop nika so na vse zborovalce napravila najgloblji vtis. Prizadevnost katoliških misijonarjev za lajšanje te strahotne bolezni med poganskimi narodi pa je želn splošno odobravanje im priznanje.
RAST MISIJONOV ZA VLADANJA PIJA XII.
V času papeževanja Pija XII. je iz' redno poraslo število cerkvenih pokrajin, ki so pod upravo Propaganda Fide-V juniju mesecu 1939, ko je sedanji Pa' pež komaj dobro zasedel Petrovo stolic®' je bilo 532 cerkvenih misijonskih pokra jin. Ob koncu maja letos pa je to število poskočilo že ma 683. Trenutno se t® cerkvene pokrajine v misijonih po številu dele takole: Afrika 215, Azija 283, A' merika 80, Oceanija 86, Evropa 19. O" teh jih je 166 pod komunistično zased bo: 142 na Kitajskem, 10 v VietnamHi 3 na Koreji in 11 v Evropi.
J
]NA\ BARAGA1
PRED 160 LETNICO BARAGOVEGA ROJSTVA
Dr. Tine Debeljak, Buenos Aires
• Na dan svetih apostolov Petra in Pavla prihodnje leto poteče 160 let, kar se j^na gradu Mala vas pri Trebnjem rodil Friderik Baraga, poznejši ameriški škof, enovan budi apostol Indijancev, ena naj svetlejših in najheroičnejših slovenskih V0stav resnično svetovnega formata in o katerem se nadejamo, da ga bo Cerkev ^Postavila na oltar. Želeli bi, da bi se to zgodilo čimprej, kajti Baraga je tako 2 *jca postava v katoliški Cerkvi in slovenskem narodu, da vsak, ki pride v dotik Pj°, obstane pred to duhovno veličino: zato ipa je treba mam Sovencem sodelovati ^ 1 spoznavanju našega Barage v svetu. Tega pa ne bomo dosegli, dokler nas same po prevzela do dna njegova velikost in ne bomo zaživeli iz njegovega duha nove
PPeroditve.
Slovenci smo kulturno rod Prešernov in Čopov, pa smo tudi rod njunih sošol-6v in prijateljev Barage in Slomška. Če smo prvih bolj v svojih izbrancih, smo ragiih dveh v vsej svoji narodni širokosti in splošnosti; predvsem pa v njuni kj'gioznosti, v njuni ljubezni do Boga in Cerkve. In v tej ljubezni je naša duša ta-t , Vse°b s o gaj oča, da zajame v vsej polnosti najglobljo domovinsko ljubezen, pa prav 110 tudi vsa plemena in vse zemlje na obeh oblah sveta. Zahteva spošitovanje do z Sanieznega človeka in do lastnega naroda, to ljubezen in spoštovanje tudi terja je°Z'.rorn do drugih narodov in ras. In kakor je Slomšek postal apostol Slovencev, 6 njegov prijatelj postal apostol ameriških preganjanih Indijancev, ostajajoč isto-sn° tako njihov kakor slovenski kulturni delavec in pisatelj — v tesni poveza-ostj g slovenskim narodom. Z Barago smo se Slovenci dali v službo vesoljni krščan-1 kulturi, ne da bi prenehali hiti Slovenci. Svoje krščansko duhovno obličje smo 'snilj v tem primeru koščku sveta na drugi polobli, in sicer ameriški pokrajini ob ichiganskih jezerih, ter s tem postali pionirji krščanske kulture te ameriške po-rajine, ki je bila ob Baragovem času izrazito slovensko misijonsko področje. Tako a"0 * Barago že pred 100 leti stopili v duhovno sorodstvo in smo bili tedaj Skr €Tlc' tisti, ki smo prinašali zahodno krščansko kulturo v ameriški deviški novi svet.
(Predvsem! pa imamo razlog emigranti, da se spominjamo te 160 letnice. Saj ? bil Baraga ne samo škof Indijancev, temveč tudi evropskih izseljencev v Arne-. belih rudniških delavcev. Zdaj, ko je nas same zadela usodfe izseljenstva 'Oljenja v tujini, Baraga lahko postane naš lepi zgled zvestobe do Boga in na-V ^zRnans'tvu- Kakor on ni nikdar pozabil, da je Slovenec, ter je bil v vednem ^ ‘.ku z rojaki, še več: v bedi in uboštvu indijanske samote ter neumornega dela za ■dobivanje poganskih duš ter ustvarjanja temeljev indijanskega pismenega je-- a>_ je še vedno našel časa,1 da je pisal rojakom slovenske knjige. Tako tudi mi ^Pajmo pri njem zgled, da v še hujši bedi življenja v tujini, ki nas morda čaka,
v osamljenosti in domotožju ne bomo pozabili na svoje dolžnosti do slovenske
kulture ter njenega žlahtnenjia v Bogu, ki ga nosimo s seboj in ki ga doma v knjigi tako pogrešajo. Iz Amerike je pošiljal on „Zlata jabolka“ domov. Nalj bo tudi naš kulturni pridelek v tujini kakor „Zlata jabolka“ za domovino, zrastla iz Baragovega duha globokega katolištva, ljubezni do naroda in do slehernega bliž' njega, pa čeprav je drugobarvne polti, kaj šele do lastnega brata...
Naj bo Baraga patron slovenske emigracije; zveste Bogu in zveste narodu» pa nalj najdemo svoje delovno torišče že kjerkoli, tudi med indijanskimi pragozdovi, močvirji in stepami, kakor ga je našel on...
Toda Baraga naj bo nam vsem zgled svetega človeka, junaka Kristusovega, heroja krščanske odpovedi ter osvaj ateljakega duha čimveč zemelj in narodov z0, Kristusa. Danes, ko je sveti oče jasno povedal, da stoji pred nami vsemi jasna i,n usodna- odločitev: Ali za Kristusa ali proti Kristusu!, naj nam bo Baraga zgled aktivnega katoličana, osvajaljočega za Kristusa sebe in ves svet. Niaj v nas budi tisto aktivno razgibanost katoliških Slovencev, ki so tik pred vojno iz Ljubija«® zaklicali vsemu svetu poziv po vladanju Kristusa Kralja! Ta Kralj naj po svoji božji pravici ohranja in vlada vse narode, tudi tako majhnega kakor so Slovenci tudi tako zapuščenega kakor so Indijanci, katerim je škof Baraga prinesel lu® krščanske civilizacÜje in jim zapisal prvo njihovo besedo in jim jo celo tiskal — v naši Ljubljani.
(Predvsem pa naj nam bo Baraga zgled poj svojih lastnih človeških bednostih» po gorečnosti in uboštvu in odpovedi ter samožrtvovamiju, po vsem tistem, kar i® umrljivih ljudi dela večnostne svetnike, junake življenja po zgledu Kristusa: 1® tako se bo svet v Kristusu prenovil in le tako bo lahko prišlo k nam Njegovo kra' Ijestvo, za katerega je Baraga z vsem svojim življenjem- živel in deloval.
In v tem naj nam bo največji zgled — živega in polnega kristjana.
Ali naj zelo na kratko podam opis njegovega življenja, -s katerim nam je p°' kazal zgled v vseh onih smereh, ki smo jih navedli in ki danes nas zadevajo z v s« aktualnostjo in sodobnostjo?
Rodil so je 29. junija 1797 v gradu Mala vas v župniji Dobrnič od plemiških prednikov. Tam je preživel dve leti, nakar je oče kupil še večji Trebanjski grad, ki je postal prava domačija njegova in njegova — last. Po šolanju v Ljubljani pr* Vodniku (sošolec Čopov), je šel na dunajsko univerzo, da se izpopolni v pravu» ki mu bo dobro služilo kot bodočemu graščaku. Tudi je imel že izbrano nevesto hčerko ljubljanskega bogoslovnega profesorja-laika. Obenem je bil odličen risar» ki bi v umetnosti lahko še jasno zablestel. Jus — pravo — je na Dunaju končal ter je bil tako že gotov mož, ko ga je zajel val novega religioznega preporoda P° napoleonskih vojskah, tisti duh, ki ga je na Dunaju vodil njegov spovednik, poznej' ši sv. Klemen Dvorak (Hofbauer) in kateremu se je pridružil tudi največji slove«' ski znanstvenik tega časa, Jernej Kopitar. To je bil čas nove katoliške cerkve«® pobožnosti proti hladnemu jožefinskemu duhu ter mrkemu janzenizmu, ali drugaČ® povedano: proti neugnanemu duhu, ki se je zaradi strahu pred božjo jezo odvrača* od cerkvenega življenja, zlasti svete spovedi, je zdaj novi človek hitel v cerkev 'z zavesti neizmerne ljubezni božje do človeka, ki tudi po vsakem padcu sprejme rada človeka po sveti spovedi v svoje srce. Iz mrkega razumarstva je zavladala v srcih novih katoličanov veselost nad ljubeznijo božjo in nad božjo usmiljenostjo ter ra' dostno žrtvovanje za duše. V dobi romantične cene duševnosti posameznika te« univerzalnosti Duha, je tudi v vernikih zrastla cena posamezne krščanske duš® ter zavest univerzalnosti duhovnosti in Cerkve. In takega duha romantične duhoV-
Osti dunajskega ozra&ja, iz katerega je pognal tudi Prešeren, pa je Baraga še Pred njegovim Črtomirom zavrgel svetno življenje in kariero, da je lahko šel ozna-J&t blagovest Kristusovo med svoj narod in pozneje v svet — poganskim rodovom. Ta odločitev, ki ga je zajela z vso nenavadno — da svetniško, — gorečnostjo, je terjala od njega mnogo, mnogo žrtev.
Odpovedal se je svoji ljubezni.
Odpovedal se je svojemu premoženju in grad zapustil svoji sestri Amaliji, 1 lmu je nadomestoviala zemsko ljubezen v čistem sestrskem razumevanju.
. Stopil Ije v bogoslovje v Ljubljani in pri oltarju Presv. Rešnjega Telesa v Jubljani, prav pri takšnem, kakor je še zdaj, je pel svojo novo mašo leta 1823.
Petem je nastopil prvi službeni mesti kaplana v Šmartnem pri Kranju in v Metliki — z gorečnostjo, kako jo je videl na Dunaju pri sv. Klementu Dvoraku. , Ta gorečnost je vodila v spor. Vsa kranjska duhovščina is škofom vred je ' a še polna razumarskega duha prejšnje dobe jožefinizma in janzenizma, ki je “roranjeval n. pr. pobožnosti križevega pota, bratovščine in procesije ter branil P>ed pogostim prejemanjem sv. Rešnjega Telesa ter zato rad odklanjal sveto odvezo.
a*nanja in baročne pobožnosti nikakor niso bile po godu vladi, ki je bila ^eralna, in duhovnikom, ki so bili pod vodstvom škofov, otrok tega časa. Baraga začel s pobožnostmi sv. križevega pota, s češčenjem Marijinim, s češčenjem sv. «snjega Telesa ter z vabljenjem k pogosti sveti spovedi, skratka, z vsemi pobožno-^i, ki pospešujejo živo cerkveno in zakramentalno življenje. Zaslovel je kot spo-“n'ik in rijegova spovednica je bila oblegana od ljudstva. Zato pa je naletel
i.	°dpor pri duhovščini stare šole in zaradi „prevelike gorečnosti“ je bil prestav-en v Metliko. Tu je bil par let, gojil iste pobožnosti, nadaljeval s pisanjem mo-
^’enlkov (Dušna paša), molitvenikov v čast Marijino, o kateri že 60 let ni izšla slovenščini nobena knjiga, in premišljevanja o sv. Rešnjem Telesu. Tudi tu je , ‘®tel s svojimi novimi metodami na odpor svojih duhovskih bratov, kaplana in «a(ana’ za^° se 'J'6 (pozivu avstrijske misijonske družbe, ki je iskala duhovnikov indijanske rodove v Ameriki, z veseljem odzval in prosil svojega škofa za od-nst iz škofije. Tega mu je škof Wolf dal s poročilom o njegovi „včasih že kar
1	^tirani dušinopastirski vnemi..., ki jo je bilo treba kar krotiti in brzdati... toda
'rala je iz pobožnega srca“.
Tako je leta 1830 na Silvestrovo stopil nia ameriška tla In postal ameriški
^’sijonar.
]. Njegova pregoreča vnema je dobila ogromno torišče dela: saj je bil na ozem-n, Večjem kakor vsa bivša Avstrija, edini duhovnik, j ^n tu se začenja njegovo ogromno delo. Škof v Cincinnati ga je poslal imed
j.	jnjanske pogane na meji Kanade in Zedinjenih držav ob Michiganskem jezeru.
Je prvi duhovnik med rodovi Otava in Očipve, postavljal je prve cerkvice — j, Sene» kakor je tudi sam stanoval v lesenih kolibah —, krstil prve Indijance teh
2	v®nnih ameriških rodov in jih uvajal v krščansko kulturo. Tako se je ves zrastel ^njirni, da- je na starost dobil celo njihove poteze v obraz. Postali je tako njihov, j, sc ga imenovali le „oče“ ter so ga na skupnem zbonovanju vseh poglavarjev
Čiipvejcev sprdjeli za člana tega rodu. Tako je prvi Slovenec postal —- Indi-jj Naučil se je njihovega jezika in živel med njimi kot eden izmed njih. Bil "' je zagovornik pred preganjanjem od strani vlade ter jih učil prebivati tudi v plenih kočah in v skupnih vaseh, s čemer jih je res reševal pred uničenjem, ki Za kij "k temu ni mogel zavreti^ Da bi še bolj lahko širil sveto vero, je pivi Tep,sal njihovo besedo ter tiskal prve knjige v jeziku Otava, (pozneje pa Čipvejcev. ^ "njige, tiskane najprej v Parizu, pozndje v Ljubljani in nazadnje v Ameriki, Postale osnova indijanskega knjižnega jezika ter njih literature. Kar pa je
Baragovo ime povzdignilo tudi v očeh mednarodnih jezikoslovcev, je njegova a n' gleško pisana slovnica- teh indijanskih rodov ter slovar, obsegajoč 1700 strani roko-piša, Z nevarnostjo lastnega živJJjenja, ko se je že vtapljal v zamrzlem jezeru, Je reševal in rešil to delo, ki predstavlja že samo življenjsko delo učenjaka, pa ga je Baraga opravil mimogrede poleg glavnega svojega dela misijonarja in v miši' jonske svrhe. Po njem so se učili indijanJčine nadaljni slovenski misijonarji, ki so prihajali k Indijancem na njegov Wie (Pirc, Lavtižar, Vertin, Mrak, Skola, itd.)-Tako je vsa ta ogromna pokrajina postala slovensko misijonsko področje in za t0 ozemlje so postali slovenski duhovniki pionirji krščanske kulture.
Ne moremo v podrobnostih navajati to misijonsko delo Baragovo, ki je bil0 zvezano s takimi osebnimi žrtvami in napori, da bi jih navadni človek ne prenesel-On pa je z božjo pomočjo premagal vse ter dobil sredstva in sotrudnikov. Zato je dvakrat obiskal domovino — drugič tedaj, ko je postal škof, apostolski vikat svojega ozemlja, da si nabere sredstva za svoj vikariat in duhovnikov. Njegova p0* tedaj (1854) po Sloveniji, je bila velik triumf. Obiskal je svoja kaplanska služ' bena mesta in njegovi bivši sokaplani, ki so ga svoj čas sramotili, so ga kleče Pr°| sili odpuščanja in Škofja Loka, kjer je svoj čas doživel telesni napad, mu je zdaJ ob poti, kjor je šel, prižigala sveče v oknih... V domači župniji tik pred -svoji110 gradom, ki se mu je -odpovedal, ni govoril o Indijancih, temveč o uboštvu. Škot -Slomšek je bil zadnji, ki ga je pospremil do meje slovenskega ozemlja, preden je odšel poslednjič med svoje Indijance, da se več ne vrne.
Kot škof v „Devici Mariji na Slapovih“ (Sault Ste. Marie) je skrbel za dušn0 pastirstvo več indijanskih rodov ter evropskih izseljencev. Kmalu je prenese svojo stolico s kanadske meje v mesto Marquette. Ko -se je leta 1866. vršil v Baj' timoru cerkveni kongres severnoameriških škofov (47), je Barago pred stopa1 cami nadškofijske palače zadela prvič kap. Križ na prsih se mu je pri padcu zadr v prsi, da mu je izteklo nekaj krvi, kar «ga je rešilo tedaj pred smrtjo.
Odslej je hiral in dve leti počasi umiral, dasi je bil do konca pri zavest1-Umrl je 19. januarja 1868, „na dan Jezusovega imena, za katerega je delal 111 ^ žrtvoval... ga oznanjal poganom im ga nosil v svojem srcu“. Ime Jezusovo — I“ — je bilo tudi v njegovem grbu in na njegovem škofovskem prstanu.
Pokopan je v svoji stolnici v Marquettu, kjer -sta za njim stolovala še dv® slovenska škofa, -njegova sodelavca: škof Mrak in škof Vertin. Na njegovem grob0 tna marmorni plošči se blesti časten naslov: „Otavskih in očipvejskih Indijance^ apostol“.
Ali ni Baraga indijanski sveti Ciril, ki ga je tem rdečekožcem dal majh111 slovenski narod?
To je samo na -kratko njegov življenjepis in nismo našli prostora, da bi očrta1 njegovo globoko vero, kakor se kaže v njegovih pismih, ne njegovega siromašne#0 življenja kot misijonarja in škofa, pred katerega bedo -je ušla celo njegova lastn0 sestra Antonija, ki je šla za njim v Ameriko, da bi ga spremljala, pa ga je zf pustila, ko ni mogla prenašati pomanjkanja. Nismo omenili njegove odpovedi vsa , danji opojni pijači, da je z zgledom reševal indijanski rod, niti njegovo odpove mesni hrani iz višjih razlogov. Njegovo življenje je bila ena sama odpoved im za zveličanje duš. Njegova prevelika dušnopastirska vnema je našla svoji ogro11^ nosti primemo ogromno področje, ki ga je z gigantsko silo obdelal im spremenil Kristusov vinograd.
Resnično: Baraga-, -svetniški katoliški škof, odlični pisatelj slovenski in it*0 jamski, osvajatelj ozemelj kraljestvu božjemu in pionir krščanske Amerike,
katerem se zdaj imenujejo mesta in ustanove v Zedinjenih državah, zasluži vso ^šo zemsko slavo in za vedno živ spomin med Slovenci.
Še predvsem pa med nami emigranti in zlasti še v današnjem času, ko narodi 1 zahodno kulturo, zajeti v železni obroč poganske miselnosti naših dni, čakajo Misijonske pomoči iz krajev po Baragu posejanega vrta.
Vsi Slovenci onstran morja in onstran evropske meje dvignimo ob njegovem Jubileja roke k Bogu s prošnjo, naj pospeši čas, da dozori v dejanje želja nas vseh:
„Dvigni nam, Bog, svojega služabnika Friderika Barago ma oltar in daj nam * hjim Slovencem svojega svetnika v vzpodbudo našega življenja in v slavo požrtvovalne ljubezni, ki maj zopet zajame vse narode sveta — tudi in predvsem s'°venskega, tega, ki je dal iz sebe tak cvet Tvoje Ljubezni kot je naš Baraga!“
(Predavanje dr. Tineta Debeljaka na proslavi v Rimu za 150 letnico Baragovega tujstva, z malenkostno priredbo; še neobjavljeno.)
AMERIŠKI SLOVENCI IN BARAGA
y 11. številki VI. letnika „Katoliških j^ionav“ za avgust 1930. leta je č. g.
erne; Pavlin podal zanimiv pregled te-^ niega dela ameuftških Slovencev za Ba-a0a še pred ustanovitvijo Baragove *Veze, ga pormtiskujeimo v priznanje tedanjim delavcem za Baragovo za-Vo 1>a v vzpodbudo današnjim:
Pokojni prof. Jernej Pavlin izvaja sledeče:
let^ne decembra 1930 bo minilo sto j.,,’ 0dkar je naš veliki misijonar Fride-Baraga stopil na ameriška tla. Ta $n .n*ca J® ugodna prilika, da poživimo 0,uin na tega odličnega rojaka in zač-delati na to, da bi ga kdaj imogli kot svetnika.
^ši rojaki v Ameriki so to delo že ^celi. Od 6. do 8. julija 1929 so imeli j. * vseslovenski katoliški shod na ame-do>> ®rezj'aB v Lemontu, ki je zelo st i1"0 usPeB Zborovalci so se spominjali etnice Baragovega prihoda v Ameri-0 , P- Bernard Ambrožič je v govoru slo a^°Bškem tisku omenil tudi njegovo vstveno delo, med drugim je rekel:
uaš veliki mož je tako velik, da bi
raz k^oliški shod lahko trajal cel teden, javlja, samo o Baragi in proslav-n j ego ve neizmerne zasluge, vendar
bi še vse ne bilo nič v primeri s tem, kar Baraga v resnici pomeni za katoliško slovenstvo in za katoliško američan-stvo. Toda naš katoliški shod ima odmerjen le kratek čas za zborovanje in bo mogel velikemu škofu Baragu posvetiti le malo pozornosti. Prepričan sem pa, da bo dal ta prvi katoliški shod vsaj živo pobudo, da se bomo katoliški ameriški Slovenci vse bolj živo zanimali za velikega moža, ki je bil kri naše krvi, srce našega srca, ki je zapustil rodno grudo ter prišel v to deželo med Indijance, gnan od ognja in duha apostola narodov sv. IP'avla.“ Nato je govornik p. Bernard poudarjal, kako je Baraga pisal knjige za Indijance, pa tudi za Slovence, ki jih tudi v indijanskih gozdovih ni pozabil. Njegova pisma, ki jih je pisal v domovino, 'so se brala v mnogih jezikih tedanje Avstrije.
Dr. Ivan Seliškar je na katoliškem shodu govoril o katoliški izobrazbi, ki naj jo goje ameriški Slovenci. Za zgled je navedel slovenske duhovnike, ki so prišli v Ameriko, njim na čelu škof Baraga. Rekel je: „Slovenci smemo biti ponosni na lepo število rojakov, ki so se posvetili duhovniškemu poklicu. Tudi v tej der želi so bili naši pionirji-duhovniki. Začelo se je z Baragom, sledila je pa dol-
ga veriga škofov, misijonarjev in dir hovnikov. Iz nebeških višav gleda danes naš Baraga na to ogromno število zbranega ljudstva in prosi Vsemogočnega, da bi njegovi Slovenci vedno ostali zvesti veri pradedov.“
Na katoliškem shodu so sprejeli več skletpov (resolucij) glede bodočega ka-toliškega delovanja. Deveta resolucija se glasi: „Prvi slovenski katoliški shod, ki se vrši ob stoletnici prihoda prvega slovenskega misijonarjia( škofa Friderika Baraga, ki je umrl v sluhiu svetosti, ■srčno želi, naj se čimprej začne akcija za njegovo proglašenje za blaženega. V ta namen glavni odbor katoliškega shoda prosi marquettskega g. škofa, da pod-* vzame potrebne korake.“
Ta sklep hočejo ameriški Slovenci tudi uresničiti, zato so sklenili letos prirediti romanje katoliških Slovencev na Baragov grob v Marquettu in ob tej slovesnosti izročiti sedanjemu škofu primerno spomenico v smislu devete resolucije. Glavni odbor K. S. K. Jednote je na svoji polletni seji v Yolietu meseca januarja to misel pozdravil in jo sprejel v svoje zavetje. Določil je tri glavne odbornike, da pri organiziranju romanja zastopajo Jednoto. Pripravljalni odbor je škofu Nussbaumu, ki je četrti Baragov naslednik na marquettski stolici, poslal obširno poročilo, kaj se snuje med katoliškimi Slovenci. Zaprosil je dovoljenja, da sme delo nadaljevati, in njegovega blagoslova.
škof Nussbaum je takoj odgovoril, da mu ta načrt iprav ugaja, da se pa želi osebno pogovoriti z zastopniki pripravljalnega odbora. Po njegovi želji je bil 3. aprila sestanek v samostanu oo. pa-sionistov v Norwood (Parku (Chicago), škof je pokazal kar na j večje zanimanje za Baragovo zadevo in je rekel, da bo z veseljem storil vse, kar je v njegovih močeh. Tudi on misli, da Baragovo proglašenje za blaženega ni prav nič neverjetna stvar, če se bo le narod — slovenski in ameriški — z vso resnostjo zanjo zavzel. Domenili so se, da bo ro-
manje na Baragov grob meseca avgusta.
Slovenska naselbina v Oalumetu v marquettski škofiji je dala soglasno izjavo, da iprevzame v Bai-agovi proslavi vodilno vlogo. Calumet si je izbral delaven krajevni odbor in mu naložil nalogo, naj pripravi vse, kar je potrebno za veličastno proslavo. Tudi slovenska župnija Sheboygan v nadškofiji Milwaukee je izbrala navdušen krajevni odbor.
Častno predsedstvo pripravljalnega odbora je prevzel slovenski žuipnik monsig' nor A. I. Režek v Houghtonu med Mai" quettom in Calumetom. Režek deluje že 40 let v škofiji, ki jo je ustanovil Baraga, in je spisal nje zgodovino v dveh debelih knjigah. To delo je med najbolj znamenitimi znanstvenimi deli te vrste-
Dne 14. maja je bila v Chicagu seja glavnega pripravljalnega odbora, na kateri so sklenili, da se proslava začne 5* in 6. julija v Lemontu ob obletnici prvega katoliškega shoda. V Lemont naj pridejo posebno tisti, ki ne bodo mogli romati v Marquette. Romanje v Marquet" te bo 9. avgusta. Od tam bo še isti daU izlet v Calumet, drugi dan pa velika slavnost vseh tamkajšnjih katoličan0^ na iprostem v nekem parku. Pripravljalni odbor je izrazil željo, naj bi se tudi P° drugih naselbinah, ki morda v Lemontu in Marquettu ne bodo sodelovale, kaj primemega priredilo.
Vrsto Baragovih proslav je začela M'” nessota. Katoliška slovenska društva s° se združila in priredila v nedeljo 29- Ju' nija v Evelethu prav lepo proslavo, ki jo je Amerikanski Slovenec obširno V°' pisal. iProslave se je udeležil tudi Škot Thomas A. Welch iz Dulutha. V kratkem nagovoru je slavil Baraga kot iap° ■stola Amerike v krajih ob Velikih Je' zerih na severozapadu in prav tako njegove vredne sodelavce: Pirca, Čebuljf' Lavtižarja, Buha in druge. Izrazil Je iskreno željo, dia bi sv. Cerkev dala našemu Baragu čast oltarjev. Med škofovo sveto mašo je profesor dr. Ivan Gruden proslavljal škofa Baraga in poudarjal, kako je Baraga v svojem bogatel11
z*v]jenju uresničeval rek: moli in delaj! Po maši je bil slavnosten obhod po me-popoldne ipa akademija z govori in Potjem. Zvečer je bil Banovčev koncert.
Pri proslavi v Lemontu je bila Baragova misijonska razstava. Razstavljeni So bili predmeti, ki so v tesni zvezi z Ba-"ffom in drugimi slovenskiimi misijonarja v Ameriki. Hkrati z razstavo je bil ‘Pdijanski bazar, ki je bil zopet nekaj samosvojega. Iz vsega je vel pristni in-O-Uanski duh in v vseh posameznostih bil vtisnjen indijanski značaj.
, V Lemontu so pričeli zbirati prispev-za 5000 dolarsko Baragovo dijaško ®tanovo. ki naj bo primeren spomenik Velikemu možu. Obresti te vsote se bodo abile, da se siromašen, pa od Boga po-^'can deček izšola za duhovnika misijo-I*arja. Oo. frančiškani upajo, da bodo to Vs°to nabrali do konca letošnjega Bara-e°vega leta.
. ^ Ave Maria koledarju za leto 1930 J® dr. L. Zaplotnik objavil: Nekaj podukov k Baragovim življenjepisom. Do-
godki 20 mesecev, to je od marca 1853 do oktobra 1854. V tem času je bil Baraga posvečen v škofa in je obiskal domovino. Na koncu pravi pisatelj: „Dragi Slovenci, nazaj k Baragovim večnim idealom, ki vam edini morejo prinesti pravo srečo.“
List Ave Maria je objavil letos več slik iz Baragovega delovanja in prinaša p. Bernarda Ambrožiča indijansko povest iz Baragovih časov pod naslovom: Minnetonka. Ave Maria koledar za 1. 1931 bo posvečen Baragovemu spominu. O Baragu piše tudi Amerikanski Slovenec.
Tako delajo naši ameriški rojaki za Baragovo proslavo. Kaj pa naj mi storimo? P. Bernard svetuje ameriškim Slovencem in tudi nam dve stvari: Prosimo Boga v goreči molitvi, da> bi po svoji Cerkvi na zemlji poveličal našega rojaka in nam po izreku sv. očeta v Rima naklonil svetnika iz naših slovenskih vrst. Dalje častimo Baraga s tem, da se v zasebnih molitvah zatekamo k njemu kot svojemu priprošnjiku pri Bogu.
USLIŠ ANJ A
G. Ivan ROJNIK iz Venezuele pošilja . slovenske misijonarje znesek 10 do-rJev v zahvalo Baragi za uslišanje.
> Misijonska sotrudnica Manca PRE-k iz Clevelanda nam piše pismo, iz terega posnemamo sledeče:
junija 1966. — ...Jaz zadnja dva teeSec5 kar nekam boleham in sem radi ^ že drugi teden v bolnici. Večinoma v® Preiskujejo, obenem pa tudi zdra-rA' .IPravij°, da mi menda na pljučih le v - raste> rentgen nič ne pokaže, kašljam še vedno im glas pravijo, da kot am ^°^er- č® bi imela kaj podobnega Pokojni misijonar Jerman, se lahko
kmalu znajdem pred strogim stolom
SabJ'm Zadev° sem izro®ila božjemu slu-8e Frideriku Baragi in potem naj
Zg,°di božja volja...
27. junija 1956. — Sporočam Vami, da. so mi rekli, naj jutri zapustim bolnico, ker je moje zdravje normalno. Zato se mi zdi najbolje, da Vam takoj napišem zahvalo našemu svetniškemu škofu Baragi, kakor sem obljubila, ako se moje zdravje toliko zboljša, da bom spet lahko prijdla za delo brez skrbi za svoje zdravje. Pripomniti moram, da so bili zdravniki v bolnici prepričani, da imam raka rra pljučih. — V zahvalo prilagam skromni dar 25 dolarjev za najpotrebnejše misijone ter obljubljam moje nadaljnje misijonsko sodelovanje.
Za večkratno uslišanje v različnih zadevah se Frideriku Baragi lepo zahvalim in ga vsakemu priporočam. Prilagam 5 dol. kot dar za beatifikacijo.
N., Ontario, Kanada
BARAGOVE NOVICE IZ ARGENTINE
Iz Buenos Airesa odide dne 16. avgusta v Marquette v U.S.A. zaslužni bara-goslovec dr. Franc Jaklič, da tam pomaga inž. Gregoricbu pri delu Baragove zgodovinske komisije in tudi sicer pri raznih akcijah v pospeševanje Baragove beatifikacije. Več o 'Stvari bomo poročali v prihodnji številki.
Mesec 'avgust bo tu Baragov mesec. Izšla bo nova številka Baragovega Vestnika, na duhovniškem sestanku je že bilo predavanje o slovenskem delu za Baragovo beatifikacijo (dr. Filip Žakelj), z
razgovorom, na programu je šest Bara' govih sestankov raznih skupin, od 10' avgusta vštevši naprej se bo opravljala Baragova devetdnevnica in dne 19. aV' gusta bo slovensko romanje v argentiU' ski Lurd pri Buenos Airesu, kjer bo dr-Filip Žakelj pridigal o Baragovi zadevi in se bo molilo za Baragovo beatifikacij0-Slovenska kulturna akcija izda končen1' avgusta Geržiničevo Baragovo kantato na iDebeljakovo besedilo v opremi Bate Remec, z nad 30 stranmi not za soliste» tercet, kvartet in dr. ter zbor s klavirsko spremljavo ter slovenskim in angleški111 besedilom v verzih.
ANDREJ MEŠUTAR
(Dodatek h knjigi o Knobleharju str. 143; sestavil dr. Franc Jaklič.)
Da bi zagotovil svojim osrednjeafriš-kiim misijonom stalno podporo iz Avstrije, je Knoblehar na svojem potovanju v Evropo (1850-51) ustanovil na Dunaju “Marijino društvo” ki bi naj vsako leto po vsej državi nabiralo prispevke. Dne 19. avgusta 1851 je rimska Kongregacija za širjenje vere društvo potrdila. Njegov prvi predsednik je bil dunajski prošt in posvečeni, škof Andrej Mešutar, Slovenec po rodu. — G. Anton Miklavčič, dušni pastir begunskega taborišča v iSpitalu ob Dravi, je poslal uredništvu “Katoliških misijonov” pismo duhovnika Mohorja Piceja, ki deluje na Schember-gu (Šernbergu) pri Schwarzachu (Švar. cahu). Pismo se glasi:
Andrej Mešutar se je rodil 17. februarja 1791 v Selu na Kranjskem. (Ne pravi pa. v katerem Selu). Šolal se (e od ljudske šole do bogoslovja v Ljubljani. Poleg obveznega študija se je z vso vnemo lotil francoščine im je bil v Napoleonovih letih 1812 in 1813 zaposlen na škofijstvu za poslovna pogajanja s Francozi. (Leta 1817 je bil posvečen v mašni-ka jn je postal istega leta katehet na ljub. Ijamski normalni glavni šoli. Postal je
ravnatelj te šole in profesor katehetik® in pedagogike v ljubljanskem semenišoU' L. 1824 je bil imenovan za stolnega š0*’ nadzornika za primorske škofije. L. 1830 je postal gubernijski svetnik, 1. 183» dvorni svetnik pri Združeni dvomi pisar' ni in član študijske dvome komisij®-Istega leta je postal tudi sekcij ski na' čelnik v ministrstvu za uk in bogočast' je. L. 1836 je bil imenovan za naslovu®' ga prošta v Avdaggerju v St. Pöltensk1 škofiji, 1. 1850 vitez kraljevsko ogrskega reda sv. Štefana, 1. 1853 pa naslovni škof v Sardiki. Bil je tudi častni kanonik stolnega kapitlja v Trstu in član Kranjsk® kmetijske družbe. Po svoji upokojitvi 1-1860 je živel v Badenu pri Dunaju. Umrl je 15. decembra 1865 in je bil tam poko' pan. Nagrobnik se ni ohranil; najbrž j® bil odstranjen, ko je bil prekopan. B1 je častni član Akademije znanosti in umetnosti in modroslovnega oddelka vs®' učilišča v Padovi;
Z domovino je bil v zvezi kot član Km®' tijske družbe. Še bolj je pa bil poveza11 z njo kot predsednik “Marijinega drus' tva v prid misijonom v srednji Afriki”» kjer so misijonaril; dr. Knoblehar in nj®' učilišča v Padovi.
(Viri: Oesterr. volkswissenschaftl. K3' lender Jg. 1867, ein Nekrolog von Ritte1, v. Hofflinger; (Wiener Zeitung 1865, Nr-282 in 289; Biografski leksikon).
* IZ mu HOViNMJI MmJONA&JIV *
JAPONSKA
Iz Obayashi na Japonskem se je ob ®neu junija oglasila usmiljenka s. ANTONIJA CIRENIJA JUG, ki med ruf?im ipiše tudi tole:
. red tedni sem prejela okrožnico Slov. ls'jonske zveze. Bog povrni za novice, ena med njimi je žalostna: č. g. An-6J Jerman nas je zapustil. Kakšna ^ ko je toliko obetal, posebej zdaj,
0	tako primanjkuje dobrih delavcev na Ospodovi žetvi. Goreč misijonar, kot je
1	> nas bo gotovo iz nebes s svojo pri-P^šnjo podpiral.
4a Vašo prihodnjo tombolo imam že kj aj pripravljenega: 4 yarde svilenega j.a?a, ki ga tukajšnja dekleta uporab-b.aj0 za svoj značilni kimono. Najrajši blago poslala kar k Vam, pa naj bi k Srečna dobitnica potem sama sešila, 2di se mi namreč, da Vaša .®kle(ja tamkaj ne bi bile nič kaj navdu-ne> če bi jim poslala že ukrojen ja-0i ,risb' kimono: dvomim, da bi ga katera in šla celo na ulico v njem... posebnih novic z našega misijona tresk' T1'Irnam- Pač Pa se vsem sloven-tjltn ni is i jonskim prijateljem vneto pri-^todam v molitev.
sk tla'^*mi malimi molim za vse sloven-dai irt1l's'Jenske sodelavce, da bi jim Bog ^nj blagoslov in pomoč.
Qospa Tušarjeva nam je za objavo v ji J’®111 listu poslala lepo pismo, ki ga je p. naslovila usmiljenka s. JOŽE-hie .ŽUPANČIČ, ki deluje v japonskem s*jonU	V pismu pravi naša imi-
tiücj.0g naj poplača lep denarni dar in k; p°šiljko obleke za naše najrevnejše, je tako prav prišla. To pošiljko dj^./lfnevala neki tukajšnji zelo revni S 4 'ni' Sirota je pravzaprav mlada žena letj °brpki) ki je že pred kakimi dvemi Prišla prosit za pomoč v naš misijon.
Mož jo je namreč zapustil in odšel neznano kam. Žena je bolehna, ker jo je n'a ulici povozil težek voz in ji precej poškodoval nogo. Sirota je prosila, da bi ji pri nas odmerili kako delo. iBa nismo imeli nič takega. Pač pa smo v o-skrbo vzele njeno najmlajšo, tri leta staro hčerko. Tudi ostale tri njene otroke smo podpirale, kar se je največ dalo. Žena sama pa se je ukvarjala z zbiranjem starih, zavrženih stvari, ki jih je potem prodajala. Lahko si mislite, kako malo je pri tem zaslužila. Toliko je garala, da je slednjič omagala in lepega dne obležala na cesti. Znašla se je v bolnišnici. Komaj se je zavedela, je takoj prosila, naj nas obvestijo o nesreči.
Iz 'misijona s. Zupančič: Po končanem pouku otroci sami pometejo iprost&i4.
Šla sem k nj:i. Neznansko hvaležna mi je bila. Ko je okrevala, so jo z otroki vred vzeli protestantje v neko svoje zavetišče. Pozneje se ji je vendar posrečilo, da je dobila neko zasilno službo in tako vsaj skromno skušala preživljati družino. Liani pa je spet zbolela in je svojo najmlajšo poslala k nam, ki je izjecljala, da je mati bolna... Sosestra, ki je hitela k nji, jo je našla skoraj docela slepo. Pa je vendar vneto zahrepenela po svetem krstu. Res smo jo krstili in kar ma obrazu se ji je videlo, kako je bila srečna. Spraviti smo jo hoteli v bolnišnico, ipa ni pustila, češ da hoče lumreti pri svojih otrokih. Za veliko noč ji je naš župnik podelil prvo sveto obhajilo. Nenadoma pa se ji je zdravje izboljšalo in zdaj je dobra žena že toliko močna, da sama prihaja v našo kapelo k službi božji. Tudi njeni otroci se zdaj vsi štirje pri nas uče katekizma. Tej ženi sem tedaj darovala poslani paket z obleko. Morali bi jo videti, kako srečna je bila.
Iskreno pozdravljam vse slovenske misijonske prijatelje, ki nam pomagajo, in molim zanje.
HONGKONG
Hongkong, 18. februarja 1956.
Zadnje Vaše pismo me je res iznena-dilo s tako lepim darilom, pa prav na praznik sv. Janeza Boška. Res ne vem, kako naj se Vam in vsem dobrotnikom dostojno zahvalim za vse, prav vse. Pisal sem že našemu bogoslovcu Zengu, da naj se Vam in gospe Mary Ciber osebno zahvali za to velikodušje. Šeststo ameriških dolarjev je že lep „lot of money“, ki si ga morejo res le nesebične in nadnaravno usmerjene duše utrgati na stara leta od svojega prihranka, žrtev je bila storjena v svet namen in Bog jo bo, tako sem prepričan, tisočkrat poplačal! lA naj. lepše plačilo plemeniti darovalki bo prav gotovo svet duhovnik, ki bo z njeno pomočjo zdaj lahko doštudiral in prav gotovo mnogim poganom odprl pot k zveličanja. Prav lepo se zahvalim tudi darovalcem za svete maše. Iz srca Vam bom
hvaležen, če boste mogli najti kakega do' brotnika za vietnamske poklice. Dva Vietnamca bosta šla v maju v noviciat drugi pa bodo še dolga leta študirali, pre' den bodo godni... Tu delamo na dolg* rok, zato je delo počasno in zahtevi mnogo potrpljenja in je združeno včasih z velikimi težavami, med katerimi nis° najmanjše tudi finančne. A kar mani' je najbolj potrebno, je molitev, kajti n*0' litev in žit ve dajejo duhovno rast ten1 fantom, pa bodo vzbrsteli v lepe cvetov« pravih nesebičnih in požrtvovalnih, ^ božji ljubezni gorečih delavcev v vin0'' gradu Gospodovem. Taki so potem prav« „lux mundi — luč sveta'1 in „sal terra® — sol zemlje“.
Novoletne kitajske počitnice so prav-kar mimo. Saj si lahko predstavljam0' kako je: vso noč pokajo petarde, Pa spet od zore do mraka, zunaj po vaiS®^ pa ropoče boben, ki daje takt levu, d8, pleše pred radovedno množico. Ljudi0 počivajo, hodijo na izlete in dobro jed0' Ceste so nastlane čez in čez z rdeč01 papirjem, vozila natrpano polna vse*1 mogočih ljudi, ki so si privoščili oddih za novo leto.
Pri nas pa začenjamo spet z novim p°|' letjem. Vedno bolj globoko moramo P0} jemati. Tudi vlada nam bolj in bolj vr1' va svoj vzgojni načrt. Nenehoma pr°sl škofa in cerkvene oblasti, naj ji pri teh1 tako važnem delu pomagajo, kajti na h8’ toliške in verske šole se še najbolj zan®' sejo. Lahko pa zatrdim, da so prav k8' toliške šole resnično najboljše in najbo*! cenjene. Maryknollske sestre imajo hu' di v svoji dekliški šoli že dve leti naptej vse prostore do zadnjega oddane. 0. srednjih šol pa najbolj slovita jezuitsk1 dve, koj za njimi pa naša sv. Alojzij8’ pa tudi zavoda bratov Lasalle in m»1'1' stov sta zelo upoštevana, enako kot dekleta šola, ki jo vodijo kanosijank®-
Maristi so sezidali novo srednjo š0'1? za 1000 gojencev, pater De Angelis tu .j zavod za enako število diakov ob novi cerkvi sv. Frančiška. Neki italij8ll_ ski duhovnik je postavil šolo za beg1011 ske otroke, ki jih je samo pri njem okr°g
J200. Jezuitje so na drugi strani Hong-^p^iga zgradili šolsko poslopje za 1000 t*1jakovi ki naj si zadobe pri n j ib elitno Vi?ojo. Kanadske sestre so pred dnevi ^dprle kar dve novi šolski poslopji: eno ■le v mestu in sprejme čez 1200 gojenk in gojencev, drugo pa, „Goo Hop Sohool“ menova'no( ima prostora za približno e-aako število. Tudi ameriške sestre hite ? zidavo nove šole. Tako je z manjšimi s°lami vred v katoliški vzgoji kakih 7000 Vladih duš več, kot jih je bilo lani. Se-J'eda je vse to le skromen napredek. (Po-rebe so še mnogo večje! Vlada nam gre i'fi zidavi šol zelo na roko z brezobrest-ni»>i posojili.
. Zidajo pa na celi črti tudi protestant-Prav ob naši hiši so pozidali novi v°*egij za amojske protestante in zra-,6n še svojo cerkev. Upamo, da nam ne
'bodo
diel ali prepad preglavic. Našemu
avodu nasproti spet pa zidajo kar tri ,°ve šole: prva je za meščane v Kow-^gu, ki je brezplačna, druga zname-lt‘ ,,Asia College“, tretja pa je v rokah ode. prav razkošno opremljena. Samo t®kaj korakov proč je tudi ženska pro-l^bantska šola ter znameniti King’® Col-^ei in blizu tam tudi zasebna šola. Te-i na prostoru enega samega kvadrat-^ega kilometra kar 7 velikih šol! To ,a seveda vpliva tudi na naš zavod, za ^oterega se sedaj trudimo, da bi mu na-l‘.kakšno svoj'sko posebnost, ki ga bo c‘la od drugih. Naš župnik je zadnjič .krat Boga hvalil, da ima salezijance v Mii i’ bodo v tej mešanici šol in uč-. ^ načrtov vsaj zdrav katoliški pouk ^°Jirn gojencem dajali sredi tako važne, j, hlasta. Eden naših gospodov uči ve-za katoliška dekleta tudi na bližaj Protestantski šoli. Je pa njegovo ]jv° precej težavno, ker imajo kato-sk ar,ke, zastrupljene že po protestant-ozračju, vse polno ugovorov... Dru-<ji	duhovnikov pa hodi tudi v mla-
^ ®ko kaznilnico. Tudi tam že delujejo s,, v ubogimi fanti protestantje. Med ne-.	je tudi r.ek moj bivši gojenec iz
Z^ v'P'Hga. Še pred prihodom rdečih je rot^' V Hongkong z bratom: bil je si-a brez staršev. Tu v našem mestu sta
G. Andrej Majcen S.D.D. skupaj z zastopnikom moštva salezijanskih bivših gojencev, ki so pri nekih telcmah „dobili“.
oba trdo delala, da ista se preživljala. Pa sta se lepega dne z bratom sprla in šla vsak .sebi. Tale moj nekdanji gojenec je ves lačen nekje nekaj izmaknil, pa so ga seveda brž prijeli in vtaknili v zapor: odsedeti mora 6 mesecev. Kaj bo z njim, ko bo spet v prostosti, si težko predstavljam; komaj štirinajst let mu je!
Hongkong je iz dneva v dan bolj trgovsko mesto. Noč in dan zidajo in mesto se čedalje bolj širi v okolico. Kar dvoje bližnjih gričkov bodo podrli, tsamo da bodo imeli prostor za zidavo... Avtomobili in vlaki neprestano odvažajo zemljo in jo mečejo v morje, da bi tam zgradili novo letališče, ki bo največje v teh krajih. Pri tem so seveda zaposlili veliko število delavcev. Dela bodo trajala menda cela tri leta.
Za kitajsko novo leto je hongkonska vlada izdala čez deset tisoč dovoljenj aa potovanje v rdečo Kitajsko. Tam so namreč priredili veliko razstavo v Čanton-gu. Je pa škoda, da se mnogo ljudi nazaj vrača precej zastrupljenih s komunistič-
no propagando in zdaj samo najboljše govore o „resničnem napredku v pravi Kitajski pod Mao Tcejem...“. V prejšnjem polletju je prišlo iz rdeče Kitajske tudi precej študentov, ki so se vpisali v hongkonške šole. Nekateri iso tudi k nam prišli, celo katoličani so bili vmes. Smuknejo pa Kitajci, če le morejo, silno radi v Hongkong, ker si tu za mal denar nakupijo dobrot, ki bi jih na Kitajskem niti v sanjah ne mogli dobiti! Rdeči silijo s svojo priliznjeno propagando neprenehoma na naše svobodno ozemlje. Tako je slabotna vlada v Macao dovolila v svojem mestu nastop čez 200 kitajskim igralcem, ki zdaj v najlepših mestnih gledališčih prirejajo velikanske predstave, s katerimi spretno posredujejo tisočem gledalcev svojo rdečo propagando.
V Macao so lepo proslavili petdesetletnico prihoda prvih misijonarjev salezijancev. Don Rua je 1. 1906 poslal v to portugalsko trdnjavo prve štiri salezijance. Vodja te misijonske odprave je bil msgr. Versiglia, poznejši škof in mučenec. Za njegovo beatifikacijo je proces že v teku! Leta 1911 so morali salezijanci zaradi revolucije bežati v Hongkong in odtairo v notranjost Kitajske, odkjer so se potem spet vrnili v Macao. Zdaj imamo salezijanci tam tri šole: sirotišnico Brezmadežne, prav lepo srednjo šolo, ki je bila prej protestantska, pa čudoviti lepi novi zavod sv. Janeza Boška za portugalske in napol kitajske otroke.
Naj končam to svoje tako brez reda napisano poročanje o našem delu tukaj. Vse misijonske prijatelje, posegno pa Vas prav lepo pozdravlja vdani
Andrej Majcen
Tudi č. g. Wolbangu je pisal misijonar ANDREJ MAJCEN S.D.B. iz Hongkonga :
Samo nekaj vrstic, da se Vam iz srca zahvalim za 100 ameriških dolarjev, ki sem jih prejel! Zelo hvaležen sem Vam tudi za šolsko štipendijo g. Čsangu. Za drugega bogoslovca pa bom. nekoliko razmislil.	I
Škoda gospoda Jermana, ki je bil reS vzoren gospod. Koliko dobrega bi lahko še storil!
Prejel sem tudi ček od g. Kopača C.M' Tako sem vsem Vam zares velik dolž' nik. Hvala vsem dragim dobrotnikom} — res , v največji „suši“ je prišel V1®5
■ofofsilf in mi nrvmiril ü.ivee“ Vna.jdh 1®
stotak in mi pomiril „živce“. Včasih , premalo mislimo na božjo iPrevidnost, k je tako nepričakovano poskrbela za n®* in bo prav gotovo stoterno povrnila vse®} slovenskim dobrotnikom, za katere stal no molimo.
Iz Hongkonga je pisal salezijanski misijonar STANKO PAVLIN:
V	marčni številki „Kat. misijonov' > ki sem jo prejel, sem bral lepo poročilo ® misijonski prireditvi argentinske P°“ zveze v mesecu januarju. Čestitam vsem1 sodelavcem. Veseli me, da se slovenska skupnost v Argentini tako zelo za n in}® za naše misijonske potrebe in ji«p skuš® tudi odpomoči.
V	teh mesecih sem pripravil nekaj fa}1' tov za sv. krst. Na praznik Marije (P0' močnice smo krstili 38 teh katehumenoV-Kako lepo se vse to ujema: Vi tam da leč v Ameriki se trudite za pomoč slo-venskim misijonarjem, naša prizadeva-nja tukaj pa niso brez uspeha! Goto''0 nam je tudi z Vašo pomočjo dano, ^ napredujemo v širjenju božjega kralj® stva med pogani.
Moje zdravje se je zdaj' že toliko P0} pravilo, da upam, da me bodo po duhov nih vajah v mesecu avgustu spet posla1 na delo med mladino, čeprav bom mor® biti vsaj v začetku še previden, da s® mi bolezen ne ponovi. Bral sem tudi, m® ste sporočili slovenskim misijonskim prI' jatel.jem mojo željo po nabavi pisalne!?® stroja. Prav lopo Vas vse zahvalim 1,1 upam, da mi ga bo s slovensko pomoči.
le mogoče dobiti. V „Ave Maria“,
ga izdajajo lemontski frančiškani, se1® bral, kako priporočajo nabavo slove® skih plošč „Mati - domovina . Boi?.' Kaj menite, gospod urednik, kako bi ®1_ trije (misijonar misli gg. Majcena, Gf derja in sebe -op. ur.) tukaj prišli "
®Pega slovenskega petja na ploščah? rav lepo našim prijateljem to stvar Priporočim in pripomnim, da sem bil aa Šiasbo in posebno za lepo petje vedno
Vt*et. _ _
SIAM
Znana uršulinska misijonarka m. f'-SAVERUA PIRC, ki deluje v Bang-°ku med Siamci, je pisala č. g. Wol-atlgu v U.S.A. pismo naslednje vsebine:
Kako ste me vendar presenetili s pis-'°>n iz junija meseca, še bolj pa s če-lito1 Za ameriških dolarjev! Pomis" , e> da to v siamski valuti predstavlja 4000 tikalov, kar je že izredno lep 3 nar- Ne morem se zadosti načuditi ipo-ja^0Valinosti slovenskih misijonskih pri-v.^fUev, ki tako neutrudno zbirajo za
Jenje božjega kraljestva na zemlji, nas v zavodu „Mater Dei“ nas je Ji , re^ovnjc S različnih narodnosti, pa B eija domovina tako požrtvovalno ne h'mira svojih kot to delajo Slovenci!
fted
'ieot;
°'V'nice drugih narodnosti začudene
^vUaj°: „Vi Slovenci ste kot ena bil'Zina'“ Kako leipo se to čuje! Da bi le
*ka
res tudi vsi eno! Slovenska misijon-
s , ZVeza	močno prispeva k med-
j^jni ljubezni med Slovenci in med na-Ijj '> Posebno jk> čudovito lepih knjigah, lllas vedno znova presenečajo.
jia ®^n° prelepo branje je knjiga „Ig-PJis'^ ^n°^ebar“. Koliko je delal ta naš 'Jonar, koliko trpel, pa je na videz ‘e neuspehe. (Prav kot naš Gospod, živ,niu je Kalvarija kronala misijonsko je J 671J e. Ko sem prebrala knjigo, mi s 'Prikipela prošnja: „Gospod, poveličaj ^el?a služabnika Ignacija!“
Pregljev zbornik „Moj svet in PJin ^aS<< Je ^110 lePa knjiga, polna spo-bir na ti8*® leta, ko smo Preglja pre-Za v ®omu in Svetu. Prav lepa hvala Ybe knjigi!
vž(i vaj Pa mi pišete, da nameravate $]0 Zevati še siamskega bog(»slovca na -• enake stroške za celih pet let! Ta-
koj
smo pisali v semenišče v Siračo, ka-
kih šest ur z avtobusom iz Bangkoka) in smo veselo novico sporočili rektorju semenišča. Kakor hitro imi bo mogoče, bom poslala fotografijo srečnega semeniščni-ka. Vodstvo tamkajšnjega semenišča je silno hvaležno, če se kdo zavzame za kakega bogoslovca in mu omogoča študij. Našim misijonom tukaj tako zelo primanjkuje gmotnih sredstev. Koliko velikopoteznih načrtov v slavo božjo, koliko načrtov za širjenje božjega kraljestva ostaja neuresničenih prav zato, ker nimamo denarja.
Novice, ki iz Kitajske pridejo, so naravnost grozovite. Če tako pomislimo, kaj se v naši neposredni soseščini godi, lahko upravičene/ treikičemo za Siam. Če bo ostal obvarovan komunizma, bo to pravi čudež! Zato pa smo misijonarke toliko bolj hvaležne, ko ugotavljamo, da tam daleč na ameriškem jugu naši rojaki molijo za slovenske uršulinke v Siiamu. ..
Lani sem bila za deset mesecev v noši generalni hiši v Rimu. Tam je tudi naša m. Rafaela Vurnik O.S.U. v visoki službi generalne asistentke. A njeno srce je še vedno v Siamu in če bi mogla, bi se takoj vrnila na Vzhod... A zdaj v središču krščanskega sveta vneto deluje za misijone, kar je tudi silno potrebno.
V iskreni hvaležnosti pošiljam Vam in vsem misijonskim sotnudnikom prisrčne pozdrave.
Iz Hua Hin v Siamu je pisal sredi letošnjega januarja daljše pismo tudi naš salezijanski misijonski brat JOŠKO BEVC. V pismu popisuje primer spreobrnjenja nekega tamkajšnjega kitajskega dekleta, ki ji je, na smrt bolni, naš misijonar še o pravem času pokazal ,pot h Kristusu. Takole poroča:
Danes bi Vam rad pisal o svojem apostolatu. Doživel sem veliko srečo, da mi Ije bilo dano za nebesa rešiti dušo mladega kitajskega dekleta. Dekle, ki so jo klicali Be Hieng, je bilo staro okrog trideset let. Njega dni je bila v službi pri protestantih kot njihova propagandistka. Zdaj je pa že več kot leto dni bila v po-
steliji: napadel jo je rak in je strašansko trpela. Domači so jo že zdavnaj za-vrgli( ker so jo pred leti silili v zakon z nekim Kitajcem, poganom, pa ga ni hotela, ker je zaničevala kitajsko budistično vero. Bila je kristjana, a protestantka. Ti so ji dali tudi službo. Dokler |je bila zdrava in močna, zraven pa še prikupna, je še kar slo. Pozneje pa jim je vendar začela kar .presedati: bila je preživa, pravili so celo, da jim je delala več pohujšanja kot dobrega... Poslali so jo v svojo bolnišnico za bolničarko. Tu so zaznali, da ima raka. Že pred letom dni so jo operirali prvič na vratu. Bolezen pa se je od tega dne še poslabšala. Kot neozdravljivo so jo poslali domov, kjer so jo nekaj tednov sicer še nekam negovali, a ker (je bila iz dneva v dan slabša, so jo pognali na cesto... Namestili so jo v nekšni kolibi, blizu tam, kjer jaz stanujem. Vsako noč sem iz tiste kolibe čul vzdihovanje, jok in kričanje. Nesrečno dekle je prestaljalo naravnost nečloveške muke, pa ga ni bilo, ki bi se zanjo menil. Zasmilila se mi je, pa sem poslal k nji enega svojih delavcev, ki je spreobrnjeni Kitajec, da ji ije od časa do časa kaj pomagal in da bi ji nudil tudi malce •dušne tolažbe, če bi hotela. Lepega dne mi je možak pravil, kako jo je tisto jutro našel na vrvi visečo na podbdju pri vhodu: nesrečnica, ki je spoznala, da ji ni več rešitve, si je sama hotela vzeti življenje. Stopil sem do predstojnikov in jih poprosil, da bi jo smel obiskati ter ji pomagati, če se da ka|j storiti zanjo. Dovolili so mi. iStreslo me je, ko sem prvič prišel k nji: od doma so ji komaj po enkrat na dan pošiljali prgišče riža in majhno skodelo neke juhe. To je bila vsa nljena hrana. Bila je takšna, da je skoraj nisem več prepoznal: nisem’ mogel verjeti, da je to ista ženska, ki sem jo videl še pred leti kot močno, prikupno dekle; zdaj pa resnično sama kost in koža! Naprosil sem tudi neko misijonsko zdravnico, Slovakinjo po rodu, da je šla z menoj bolnico obiskat. Moja spremljevalka se je naravnost ustrašila človeškega okostnjaka tam na revnem ležišču v
kolibi. Ker pri nas skoraj nimamo zdravil — še za domače potrebe nam ju* manjka — je ta zdravnica na lastne stroške kupila nekaj inljekcij za ubog® dekle. Dokler je bila ta misijonarka prj nas, je dekle vsak dan obiskala in j' skušala lajšati bolečine. A ko je odšla* je bila spet vsa skrb samo na meni. Nekaj zdravil mi |je še pustila, pa sem se sam lotil tega „sanitetnega“ dela. Ne m®; rete si predstavljati, kako hvaležna m* je bila nesrečnica! Seveda nisem pri tern svojem delu nikdar opustil priložnosti* da bi ji ne govoril o naši pravi veri i® jo skušal pripraviti za nebesa. Videl sem, kako bolj in bolj so ji šle molje be' sede do srca: bolezen je le tudi nekaj dobrega pri nji storila! Tako sem sled-njič dosegel, da smo jo lani 8. novembra pogojno krstili na ime Marija. Deset dni pozneje jo je Bog poklical k sebi. Zadnji njeni trenutki so bili zelo lepi. Vese} sem, da sem jo pripravil na krst in J1 : pomagal vsaj do nebeške sreče.
Prav lepo pozdravljam vse slovenske dobrotnike in misijonske sodelavce in s® jim priporočam v molitev.
S krajšim pismom se je isti misijonar oglasil še enkrat kak mesec pozneje. S6" daj se po dolgih letih misijonarjenja pri' pravlja na obisk v domovini. Med drugi111 tudi piše o položaju v siamski deželi- ^
Na splošno nam gre tukaj kar lepo i11 dela nam ne zmanjka. Število naših aS' pirantov se je povečalo in bi jih bilo še več, pa žalibog nimamo prostora... M°' rali bi zidati, pa ni sredstev. A zaupan1® tudi v tem v božjo pomoč! Položaj tukaj je trenutno sicer še miren, ker so na ime; jah še vedno Amerikanci. A če bi se t) umaknili, sem prepričan, da bi bil tud1 Siam čez noč rdeč, kot je severni VieV nam. Komunistične propagande je tukaj več kot preveč. K temu največ pripom®' rejo množice pol izobraženih. Višjih š® je v Siamu v primeri z drugimi deželam' mnogo preveč, zato ni nič čudno, če n*1" letiš na sto in sto mladih ljudi, ki s® ukvarjajo s težaškimi posli, pa imajo z*
seboj vsaj šest gimnazij! Ti so največji Poborniki za komunizem: dežela sama Pe more zaposliti tolikih množic izobražencev. .. Ti ljudje bero vsej kar jim pod Poke pride, ponajveč seveda komunistično knjigo, ker imamo pač svobodo tiska. In ndeči znajo to svobodo spretno izrabiti. Nasprotni tisk je prešibek, da bi ljudi, ki tukaj mnogo bero, mogel prepričati o Pogubnosti komunističnega nauka.
Molite za siamski misijon in za vse misijonarje tu.
INDONEZIJA
Iz Makassarja na otoku Celebes (Indonezija) je krajše pismo poslala slo-Venska misijonarka s. MARIJA ROSANA BRILEJ.
Veliko dolžnost čutim, da se Vam naj-®rej iz srca zahvalim za lepo darilo v °Miki knjige o našem misijonskem vzorniku, Ignaciju Knobleharju. Knjigo pre-oipam res z veseljem. Je pa to tudi edi-a slovenska knjiga, ki jo imam, in prav-2aPrav tudi edino slovensko branje po-veg „Kat. misijonov“. Knoblehar mi je posebno ljub, ker je pravzaprav moj . 'žnji uojak z Dolenjske. Vaša misi-l°nska revija pa mi z vsako številko PPikazuje zanimivo in veliko misijonsko a*lo med rojaki v zaledju, pa tudi delo naših misijonarjev in misijonark.
. Tu pri nas so na misijonskem področ-71 še velikanske težave, saj smo šele a°bro začeli z delom. Prebivalstvo je mu.
'niansko in so spreobrnjenja med do-^äcini skoraj nemogoča. Malo lažje je ^ številnimi kitajskimi priseljenci tukaj, so bolj mehki; pa je tudi pri njih Peba velike potrpežljivosti in dosti ča-Sa< preden kaj opraviš.
Vse naše delo iskreno priponočam v olitev slovenskim misijonskim prijate-
‘lem.
MAKASAR V INDONEZIJI
P kraju svojega misijonskega delova-Jp Kam je naša nova misijonarka s. Ro-Brilej poslala v angleščini pisan e'Vfl,-uefc, ki nam ga je za objavo lepo
Tv
S. Rozalija Brilej s sosestro na potu v misijone
prestami g. Ruda Jurčec, za kar se mu najlepše zahvaljujemo.
Makasar —- bogata dežela, je bila s svojim pristaniščem celo v Evropi znana že v zgodnjem 16. stoletju. Ni prav nič verjetno, da bi bil tod deloval sv. Frančišek Ksaverij, vendar je možno, dia se je njegova ladja ustavila v tem zavetju*, kakor je to storila večina ladij, ki so plule proti vzhodu. Če je bil prišel sem, tedaj je videl veliko špansko trdnjavo, ki čepi nad mestom. Videl je deželo — lepo in polno sonca, kakor je to še sedaj, obiskal je gostoljubne domove mornarjev in ribičev in kakor vsakega tujca, tako je tudi njega takoj obsipala množica radovednih otrok. Če je bil med temi ljudmi, potem je Bogu v žaru sonca in lepote dajal hvalo im oznar njal Njegovo resnico. Seveda tedaj še ni bilo vseh teh ogromnih naprav, ki danes služijo velikim parnikom in tovornim ladjam. V tistih časih mesto še ni štelo 300.000 prebivalcev (med temi je 50.000 Kitajcev). V kitajskem delu mesta so misijonarji zgradili samostansko hišo, v mirnem predelu, ki pa je prav blizu
široki trgovski cesti, kjer hrup in šum nikdar ne preneha. iPromet se začenja ob sončnem vzhodu' (sonce vse leto vzhaja točno ob šestih zjutraj in zaide točno ob ipol sedmih popoldne). Toda po ces-stah ni videti tramvajev ali avtobusov — sicer je mnogo luksuznih limuzin — pač pa se vse vozi v vozičkih ali pia na kolesih. Vse to drvi do trenutka, ko se vlažni monsum spusti nad mesto z vso svojo silovitostjo. Ljudje beže domov ali trgajo liste banan, da jim služijo kot dežniki.
Ob lepih dnevih se v daljavi vidijo gore, vse zajete v gozdove dreves — po cestah pa hite možje in žene v svojih slikovitih narodnih nošah. Nosijo jih s kneževsko lahkoto in nežnostjo. Vsi so bo3i> pa vendar nikdo med njimi ni izgubil čuta za svoje človeško dostojanstvo. Največ med njimi je imuslimanov in dasi so zelo vljudni, je med «jimi zelo malo spreobrnitev v krščanstvo. Katoliški misijonarji še niso dolgo tu — bratje so prišli sem šele leta 1937. Katoličanov je nekaj tisoč, večinoma so vsi Toradži ali Kitajci, v naših šolah in bolnišnicah pa je polno muslimanov. Ma-kasar ima svojo majhno katedralo in v njeni bližini ima svoje domovanje škof msgr. Schneider. Bratje vodijo šole, sestre pa delajo v dekliških šolah in bolnišnicah. Med njimi je mnogo redovnic-domačink. Največja šola sester, Arends-burg, šteje nad 2000 gojencev. Sestre vodijo tudi katoliško bolnišnico „Stella Maris“. Ta bolnišnica je resnična zvezda, ki se je ustavila v tem zalivu. Sestre bolniškega misijona so odprle tri bolnišnice za matere in otroke, vendar bi mesto potrebovalo še nekaj takih zatočišč. V težkih okoliščinah so sestre pred kratkim odprle dekliško srednjo šolo za kitajska dekleta, kjer pomagajo že tudi kitajske sestre. Mnogo je bilo težav v začetku, z božjo pomočjo pa je šlo in danes obiskuje zavod 240 deklet. Šola je v lepem belem poslopju z zelenimi okovanimi vrati. Za šolo je tudi lep prostor za igrišče. Tujci se čudijo lepi ureditvi in ozračju, ki vlada v šoli, prav tako so
zadovoljna dekleta in nekaj najboljših med njimi se sedaj pripravlja za krst. Ko se je osebje zvišalo na šest delovnih moči, je bil ustanovljen še otroški vrtec za indonezijske otroke. Predmestje Ma' nadjang je dobilo svojo faro. Otroški vrtec pa je poln zabave in veselja — saj so otroci lepo na varnem, ko morajo njih matere na delo ali pa po opravkih. 0' prava otrok dokazuje, da bi njih domovi potrebovali podpore. V tej deželi je ogromno prilik za resnično dobro socialno delo.
Domačini vidijo delo, ki ga opravljamo. Delo sestra je dnevno pričevanje o nauku, ki taka dela omogoča. Domačini ne vprašujejo mnogo, naše delo sam0 jim je najboljši odgovor. Kristusova ljubezen naim je narekovala ves ta napor in vse to delo, zaupamo v Njega in 'kmalu bo tudi On prišel v vse te domove.. •
INDIJA
Izredno zanimivo in obširno pismo je pisala tudi misijonarka m. dr. MIRIAhi ZALAZNIK, ki že vrsto let deluje na indijskem severu (Allahabad). Objavljamo ga v celoti:
To pismo bi pravzaprav morala napisati že pred meseci. Ob koncu marca sem namreč prejela po ip. Ehrlichui S-J; iz Kalkute lepo vsoto 235 rupij, torej 50 dolarjev iz sklada za slovenske misijonarje. Prejmite mojo naj iskrenejšo zahvalo za ta velikodušni dar! Lepo pa se v mojem imenu zahvalite tudi vsem» ki so pri zbiranju teh darov sodelovali ter tako omogočili to tako res dobrodošlo pomoč. V misijonih res ni denarja nikoli preveč! To pa (predvsem zato, ker je toliko, tolik© dela, ki ga moremo za" ' četi le, če imamo tudi gmotno pomoč.
Letos so po vsej Aziji 26. maja oV bajali 2500 letnico Budovega rojstva. Kaj vse bi se dalo o tem zapisati! Tu ^ Indiji hlastno iščejo danes kakršno ko'1 osnovo za življenje, zato se tako hitro navdušijio za vsako duhovno gibanje; f žalibog prave Resnice še vedno ne najdejo. ..
Napisala in poslala sem Vam poseben Canek o kronanju sedanjega nepalske-kralja. Podatke so mi oskrbele so-®®stre, ki so kronanje same videle v Katmanduju.
Zdaj trenutno sem v hribih na oddi-u- Lepo sem se okrepila, hvala Bogu. ,a^ar začenjamo s startostjoj nam tudi ravj6 navadno dela kake preglavice. Iskreno Vas zahvalim tudi za veliko-ocno misijonsko okrožnico, ki je sem-aJ prišla, sredi junija. Kako sem se za-a, ko sem iz pisma izvedela, da je 11 'taš slovenski rojak tudi član argen-lnske ekspedicije na Dawalagiri. Sicer edn0 vneto prebiram vsa poročila o kitajskih ekspedicijah, tudi za argen-sem vedela. A imena, ki so jih j^kajšnji listi navajali, niso bila res ar nič podobna slovenskim...
Po vrnitvi v Allahabad bom odposlala jthno pošiljko za prihodnjo misijon-* 0 tombolo. V pošiljki bo nekaj primer-indijske umetnosti, pa morda nekaj 1 niov. Lepo se tudi zahvaljujem za Prelepo knjigo o Knobleharju, ki me je aegla v maju. Zanimivo je pisana, po-
sebej
za nas, ki poznamo razmere ,^sa
^tisami“. Pravkar sem prebrala življe-j JePis velikega kitajskega misijonarja-^arista očeta Lebbeja, ki ga je napi-1 kanonik Leclercq; knjiga je res spodbudno branje za vsakogar. Le ko-. ? se mora človek za svojo zamisel foo-koliko truda ,ga velja, da slednjič 'taga!
Indija se je že tudi nekaj naučila od ‘ostne usode Kitajske. A vprašujem k ' ti bomo pni nas obvarovani pred jtnunizmom. V začetku novembra pri-ndnjega leta bodo pri nas splošne vo-, ye- Komunisti si svoje zmage niso nič aj Rotovi. Zato se trudijo, da bi se
Rezali
k s socialisti in z narodno proti-j^tgresno stranko (Nehru vodi proti" ^ tunistično Kongresno stranko) v e-ntno fronto ter bi si tako zagotovili ztag0.
Cerkev pa v Indiji, vsaj kolikor je nah' znari0> še kar lepo raste. Ko bom nrala več podatkov, bom poslala čla-
nek o precej uspešnem poskusu za uveljavljenje in razširjenje indijske glasbe. Kanadski kapucin p. Edmond, ki je sam glasbenik, že nekaj let sem na globoko študira na allahabadskem konzer-vatoriju in je že napravil najvišje izpite. Za svoj življenjski cilj si je zastavil: adaptirati indijsko glasbo za u-poirabo pri katoliškem bogoslužju! Ni samo teoretik, marveč tudi plodovit skladatelj, ki ima mnogo znanja, predvsem pa stvariteljskih zmožnosti. Letos je tu v hribih pripravil dvomesečni tečaj, ki ga je nazval „Poletni tečaj hindujske glasbe“. Tečaj je imel naravnost presenetljiv odziv: čez 75 duhovnikov, redovnikov, seminaristov in laikov je dan na dan vneto sledilo njegovim izvajanjem in ugotovitvam. Iz Allahabada je prišla h končnim izpitom posebna komisija. Tečaja se je udeležilo tudi šest naših sosester.
H koncu tole prošnjo vsem Slovencem: priporočam jim .sebe, našo kongregacijo in vse misijonsko delo v molitev, kot tudi v nadaljno gmotno podporo, posebno naši sirotišnici.
Gospodu Wolbangu C.M. v ZDA je 22. marca 1956 pisala naslednje pismo misijonska setra TEREZIJA MEDVEŠČEK, ki deluje v Gauhati (Indija):
Sporočam z velikim veseljem, da sem prejela denarni dar iz Sklada za slovenske misijonarje, ki ste mi ga poslali po č. g. patru Ehrlichu. Naj Vam in vsem dobrotnikom Bog to velikodušje stoterno poplača!
Tu v Gauhatiju nameravamo graditi kapelo. Za zdaj imamo v ta namen le veliko sobo, ki pa je za vse vernike mnogo pretesna; zraven pa jo uporabljamo še za šolOj ker drugih prostorov nimamo. Število razredov in naših otrok, ki hodijo k pouku, pa vedno raste. Zato nam bo vsak dar, ki ga bomo prejeli zares prav prišel. Mene vedno doleti ta sreča v misijonih, da povsod, kamor pridem, vedno novo cerkev potrebujejo... Prav lepo svetišče smo dokončali v Tez-purju. Prepričani smo, da bo Bog na du-
hovnih sadovih bogato povrnil ves maš trud, pa tudi poplačal vsem, ki so nam pomagali.
AFRIKA
Iz Caroline (Južna Afrika) je pisal slovenski misijonar g ALBIN KLADNIK:
Že dalj časa dolgujem zahvalo: Po Vaši dobrotni naklonjenosti sem potom ZDA prejel 300 ameriških dolarjev. Bil sem zares v veliki stiski in mi je ta dar prišel kot mana iz neba... Ničesar bolj si ne želim, lahko si mislite, kot da bi se že izkopal iz nesrečnih dolgov, ki sem si jih naprtil z zidavo nove cerkve. Prav srčna hvala in tisočkrat Bog povrni vsem plemenitim dobrotnikom!
Cerkev Srca Jezusovega je dokončana. Nič ne mislite, da se hvalim, če Vam zatrdim, da je res lepa in vsakomur, ki jo vidi, ugaja. Celo naši Buri, ki so zagrizeni kalvinci in veliki nasprotniki vsega, kar je katoliško, zdaj večkrat pridejo k meni in si ogledujejo svetišče. To je zanje nekaj povsem novega. Prav radi prisluhnejo razlagi, kaj je oltar, večna luč, lepa slika Srca Jezusovega nad oltarjem, kip lurške Matere božje in drugo. O vseh teh rečeh še nikoli niso ničesar čuli. Mislim si, da bi celo našim Slovencem ta misijonska cerkev ugajala, če bi jo le mogli od blizu videti. Odprta in blagoslovljena pa bo šele 31. maj-nika, na praznik presv. Rešnjega Telesa. 10. majnika bo namreč posvečen naš novi misijonski škof, ki je doma iz Južne Tirolske in je študiral v Brixnu. Blagoslovitev naše cerkve v Carolini bo njegovo prvo javno škofovsko dejanje.
Tako vidite, je slovenska plemenitost dobrih src zgradila v dveh letih kar dve lepi misijonski cerkvi. Eno v čast Mariji Pomagaj v Torontu, drugo pa v čast Srcu Jezusovemu sredi poganske Afrike v Carolini. (Tudi pri gradnji cerkve v Bodipurju v Bengaliji, ki jo je postavil misijonar o. Sedej, smo Slovenci izdatno pomagali. - Op. ur.)
Mene pa seveda že vedno pečejo in
vznemirjajo nadležni dolgovi. To letOi upam, si bom odslužil vsaj nekaj ognj* v vicah. Stalo me je vse mnogo več, kot sem si spočetka predstavljal. Odkar seh1 v Afriki, se je vse petkratno podražilo-Prav lepo prosim, da me tudi letos h® pozabite in molite za uspeh pri moj etn ; delu.
Pisal nam je spet misijonski brat VA' LENTIN POZNIČ, ki misij onari v Glen-Cowie, v Južni Afriki:
Letošnjo veliko noč smo precej dru' j gače obhajali kot prejšnja leta. Spr^ men j en a liturgija je privabila veliko vec ljudi v cerkev. Vse dni v velikem tedntl je bilo veliko obhajil. Največ ljudi pa se je nabralo na velikonočno nedeljo. Ker imamo prvo sveto obhajilo vedno na ve liko nedeljo, na ta dan prejmejo svet1 krst tudi vsi tisti otroci, ki so priprav' Ijeni. Letos je bilo krščenih 38 otrok, prvo sv. obhajilo jih je skupno prejel0 50. Med svetim opravilom so naši ve>" niki — čez 600 se jih je nabralo — pr®' pevali svoje velikonočne pestmi (irnäm0 jih zdaj že kakih osem v tukajšnjem je* ziku, ki je po izgovorjavi kar precej P°' doben slovenščini, ker pozna tudi sičnik® in šumnike). Prav za praznike pa se jf spet pokazalo, kakšna nujnost je na naš1 postaji večja, nova cerkev. A za zdaj še ne moremo pričeti z deli: še vedno čaka' mo, da se bo dokončno odločila vlada, k1 hoče popolno ločitev belih in črnih.
Zdaj prezidavam in preurejam star0 bolnišnico, ki bo odslej služila samo z9 tuberkulozne bolnike. Ko bo vse urejeno, bo imela prostora za kakih 80 postelj-Ker teh bolnikov vedno precej umrje< naši misijonarji zelo skrbijo, da bi nihč® ne umrl brez svetega krsta. Stare vodo' vodne cevi smo zdaj zamenjali z velik1 mi vodnjaki, ki smo jih navrtali v zen1' Ijo in tako dobili precej vode. Nabavil) smo tudi električni motor za črpalko, k* bo hkrati črpal vodo in dajal pogonsko silo vsej stavbi.
Naj Vam poročam še kratko o nesre" či, ki se je na tiho nedeljo zgodila na naši misijonski postaji. Sredi popoldne*
Va se je nad naš misijon znesla nevihta * bliskom in gromom. Strela je udarila udi v električni vod, kakih deset me-,rov od hiše, kjer stanujejo patri in l'a*'je. Strela je prežgala obe žici, nato je spolzela ,po žici in prešla v prvo sobo, kjer stanuje pater Bratina, ter aui odtrgala škatljo z varovalkami. V 'S.0bi je bil takrat pater Bratina in tri °kleta iz bližnje vasi, ki so prišle po otografije. Ob streli so vse tri padle po eh. Dve sta se pobrali, ena pa je oble-'ala mrtva. Poklicali smo zdravnika, ki *ja hi mogel ničesar več storiti... Kakih eSet iminut pozneje pa je strela udarila Udi v bližino vasi in nekemu kmetu ubi-a v staji devet koz in enega osla. Kmet u oče nesrečnega dekleta, ki je bilo ubi-. na naši postaji. Ljudje zdaj vso stvar Uftiljejo za kazen božjo; pripovedujejo amreč, da je imel oče tisto popoldne s curko precejšen prepir, ker ji je hotel sUiti nekega ženina, ki ga deklica ni arala. oče jo je hotel pretepsti, pa je ezala na misijonsko postajo. Moža je k Srečna hčerina smrt zelo pretresla; ® je že prepozno, zatrjuje, da ne bo a°gar več nikoli silil v ženitev... /nav lepa hvala za Vašo misijonsko
0	rožnico s tako obširnim poročilom o .. delovanju Misijonske zveze med izse-
del. Bog prav gotovo vidi vse, kar si [j lZadevate za širjenje Njegovega kra-
1	stva, in bo vse naše misijonske sodeče nekoč bogato poplačal!
junija smo imeli na našem misijonu .j °vsko procesijo. K slovesnosti je pri-l 0 silno veliko ljudi, večinoma naših ]. lstjanov. Nedeljo pozneje pa smo ime-Yft.Svet° birmo. Tokrat je bilo ljudi še /> ki so od daleč in od blizu že v sobo-^ Prišli k nam ter čakali na prihod ne-''P0 posvečenega našega novega škofa. £l°v' hadpastir je po rodu iz Tirol in je jj V1 Paše misijonske družbe. Že prej je K.aj let deloval na naši misijonski po-l*- Govori tudi tukajšnji pedi jezik, § 0 s° ga ljudje še toliko bolj navdu-Po ° aPreeli. Za binkoštno nedeljo smo ].^av*li oltar pred cerkvijo, da so bili ko vsi udeleženci pri sveti maši. Cer-
kev bi bila za tolijšno množico premajhna... Okrog 300 je bilo obhajil samo pri škofovi maši! Birmancev pa je bilo čez sto, med njimi tretjina otrok. Upamo pa, da je bila birma letos zadnjikrat zunaj cerkve, ker smo se že odločili, da bomo začeli z zidavo nove, večje. Trenutno smo si denar za gradnjo izposodili, pa smo prepričani, da nam bo že Bog tudi iz teh težav pomagal, saj delamo za Njegovo čast in slavo.
Najlepša hvala za vse, kar mi dobrega storite. Lepo pozdravljam vse slovenske misijonske prijatelje in sodelavce.
Gospej Anici Tušar je pisala iz Južne Afrike (Roodepoort) uršulinska misijonarka m. BRIGITA BREGAR. Nekatere odlomke iz tega pisma objavljamo:
Prisrčna hvala za božična voščila in za priloženi dolar. Prav na božično jutro sem to veselo darilo prejela in povem, da sem bila res presenečena. Kot vidim, so slovenska dekleta v U.S.A. precej vneta za misijone; zato upam, da bo skoraj med njimi zrastel kak misijonski poklic. Tu pri nas neprestano molimo za nove misijonske poklice, ki jih tako primanjkuje.
Pri nas sta umrli dve sosestri misijonarki, tretja pa je tudi hudo bolna in skoraj ni upanja, da bi se pozdravila. Sama se ukvarjam s kuho in tudi s postrežbo bolnikom, pa še z drugimi potrebnimi rečmi. Delo nam iz dneva v dan raste. Posebno v šolah ga je čez glavo! V našem zavodu imamo vedno čez 80 gojencev, samih fantov. Blizu pa imamo tudi misijon za črnce, kamor gresta vsak dan dve sosestri misijonarki, da jim dajeta pouk o krščanski veri.
Božič je bil pri nas. kar lep. Božični večer prijazen; mesec je s svojo lučjo vabil k polnočnici. Cerkev je bila za to slovesnost nabito polna.
Letos bom obhajala 25 letnico svojega delovanja v afriških misijonih. Sem pa vedno zelo srečna in zadovoljna, posebno pa Bogu hvaležna za prelepi misijonski poklic.
Lepo pozdravljam vse slovenske misijonske prijatelje in sodelavce ter se jim priporočam v molitev.
Isti gospe Tušarjevi je pisala krajše pismo tudi sestra MARIJA VINCENCIJA NOVAK, oblatinja. Zahvaljuje se za poslani denarni dar za zadnji božič. Naša misijonarka, ki deluje v Keimoes v Južni Afriki, potem piše med drugim tudi tole:
Na lanski praznik vseh svetnikov smo imeli tukaj v Keiimoesu zares lep in milosti poln dan. Nad sto naših katehume-nov je takrat prejelo sveti krst, sv. birmo in sv. obhajilo. Takrat sem se domislila, kako je misijonsko življenje resnično posuto s trnjem, pa tudi z dišečimi rožami, posebno v takih dneh, kot je bil omenjeni praznik.
iPrav lepo vse pozdravljam.
Iz Ulete v črni Afriki se je spet oglasil slovenski furlanski misijonar p. ČUK. Pismo je napisano v letošnjem juniju:
Prav toplo se Vam zahvalim za veselo novico, ki mi jo sporočate, da ste mi s pomočjo blagih misijonskih dobrotnikov nakazali vsoto 100 ameriških dolarjev. Gospod Bog naj bogato povrne vsem, ki so imi tako pomagali plačati moj motor, ki ga na svojih misijonskih potih tako nujno potrebujem. Denarja zaenkrat sicer še nisem prejel, a mislim, da se bo tudi to v kratkem zgodilo. Iskreno se Vam zahvalim tudi za naklonjenost, da ste v eni prejšnjih številk ,,K'at. misijo-nov‘‘ objavili moje pismo s fotografijo vred. Danes Vam pa pošiljam še drugo fotografijo, ki me kaže v Tosamaganga na mojem motornem kolesu in ki je zdaj s 'pomočjo slovenskih dobrotnikov dokončno moja last.
Kot ste lahko razbrali, ne delujem več v Tosamaganga, marveč na misijonu v Ulete, kakih 30 milj proč od prejšnjega kraja. Že zadnjič sem pisal, da bom odšel na drugo misijonsko postajo, brž ko bom dokončal svojo „prenosljivo“ hišo.
Gotovo Vas zanima, kaj tukaj v Ulete počenjam. Naj Vam navedem besede,
s katerimi me je moj nadpiastir poslal na novo misijonsko polje: „Zdaj, ko ste do' končali .prenosljivo1 hišo v Ukingo, seit Vam namenil novo nalogo... (Poslal Va® bom v Ulete, da boste tam postavili bol' nišnico, četudi za zdaj samo zasilno; ta' kole za kakih osemdeset postelj... Hkrati pa boste pozidali prvi del za novo sa' mostansko poslopje .Služabnikov bre*' madežnega Srca Marijinega1 (domača laična redovna družba), ki smo m® odmerili kakih osemsto hektarjev zemlj® za obdelovanje. Upam, da Vam bo ta (P0* sel ugajal. Kaj menite?...11
Lahko «si mislite, kako me je odločite^ našega prevzvišenega začudila in tudi osupnila. Imel sem že vse pripravljen® za misijonsko postajo Ukinga, zdaj P® nenadoma vse drugače. .. Pa mi ni osta' lo drugo, kot da sem sprejel. TakSnen*® dobremu in očetovskemu škofu, kot je naš, pač ne moreš ničesar odreči 1 In ver jemite mi, da me je stresalo, ko sem mi®' lil na vse, kar bom moral storiti: bolnišnica, novi samostan za domačo redor no družbo, noviciat v tem samostan* dušnopastirsko, moralno, intelektualno i*1 tehnično skrbstvo za tamkajšnje dom®' čine, zraven pa še skrb za obdelovanj® 800 hektarjev zemlje! Precejšnja in dosti odgovorfna nalogla. A upam, d® bom s pomočjo molitev misijonskih P^'. jateljev tudi to zmogel. Tako sem ted* od začetka letošnjega junija na novi m1 sijonski postaji, kjer sem že začel z 2®' četnimi deli.
Naj Vam zdaj napišem nekaj besed 0 zadnjem praznovanju Velike noči v T° samagangi. Ves veliki teden sem bil *** imisijonU' v Irole (27 milj od Tosamaganga) v pomoč edinemu tamkajšnjemu m1' sijonarjiu. Dela mi ni zmanjkalo. Posebn® še na velikonočno nedeljo: peta m»®8’ pridiga, neprestano spovedovanje, " slovesnih krstov, popoldanska slovesno®1 in še druge stvari...
Ko sem se vrnil spet v Tosamagang®’ sem se lotil blagoslavljanja domačinski" domov v okolici. Kristjanom, ki so bob oddaljeni od misijona, si ne upamo blagosloviti hiš, ker bi jim to lahko povzr0'
^isijornar p. Čuk na motornem kolesu, ki so mu ga pomagali [plačati tudi Slovenci
' ° težke posledice od strani poganskih oiTiačinov. Verjemite mi, da človeka po-f. n° utrudi to pohajanje iz koče v kočo, 80 raztresene daleč po poljih. Pa je endar zadoščenje, ki nam ga to delo rinaša, vredno čez vse drugo. Že koj ^rugi dan, ko sem blagoslavljal, sem prestanka hodil več ko osem ur, ves jj,Sv]— tešč... |Pia sem bil vendar srečen. aši črnci so si svoje kolibe silno lepo •"‘pravili za ta slovesni trenutek blago-c “Va božjega. Zgodilo se mi je, da so me e*o poganski sorodniki po kočah prosili, jih blagoslovim... kako so mi pomagali moji kristjani tem poslu! Naš Štefan, postavim, si na rame naložil precejšnjo desko, ki a je krepko upogibala, in jo je nosil 1 J* oienoj: čez sleherni potok jo je poda* ’ ^ 86,11	Pr‘šel... pa
•Pi ni bilo treba poskušati mojih
„akrobatskih zmožnosti“, ki se navadno končavajo s kakšnim prav lepim padcem na dolgo in široko... Pavel spet, oče številne družine, mož tamle pri petdesetih, ki ga daleč naokrog visoko spoštujejo in ima velik vpliv med sosesko, pa je bil vedno kakih šest mr pred menoj in je vse pripravil za moj obisk po krščanskih domovih. Za to priložnost se je posebej okrasil s perjanico in vsem mogočim nakitom, da bi imel pri rojakih še več veljave. Tako je hodil pred menoj kot nekak poseben glasnik... Morda dela tako že leta in leta: vedno si on pridrži to posebno čast, da naprej oznanja misijonarja, ki prihaja k svojim kristjanom.
Otroci pa so se zgrinjali ob poti in tvorili moje najlepše spremstvo. Z vzkliki in petjem so spremljali misijonarja. Takole kake tri popoldneve je trajalo to
potovanje, dokler nismo pri koče, Katarinine koče, kot .
Katarina je svetniška ženi vdova, ki ji pomagata sam nova, Bog vedi, koliko mik sijonarjem in našim kristj; iz nebes s svojo neprestano žrtvovanjem. To je res „n ki živi dejansko iz vere in morete si predstavljati, k; vtis napravi na človeka nje smehljaj, ki je ves zamaki Koj ko sem prišel, sem hc viti njen dom, pa me je zavrnila, češ da se moram najprej odpočiti... Moral sem se ukloniti njeni ljubeznivosti. Na najbolj šo slamo, ki jo ima v koči, me je posadila, postavila predme majhno mizico in nanjo krožnik s slaščicami, ki jih
P. Čuk (s klobukom na glavi) pred preprostim zvonikom v Afriki
ripravila za misijonarja (slaščice so posebne vrste: brez soli, pa z
0	sladkorja!). Bogsigavedi, kje je žena iztaknila piščanca, ki mi ga
ipravila, posebno koruzno pogačo brez soli), čašo čaja in mleko. Ka-lovito mi je teknila po takšnem dol' ) o to vanju ta izdatna „malica“! goslovil sem ji dom. Ko sem odha' s stopila predme in mi skromno po*
1	štiri jajca. „Takole, oče, za maj' pomin na ta dan...“ Sprva nisem
__iz« sprejeti njenega daru. Mislil sem
si, s kakšno težavo jih je spravila skU' paj, isaj tukaj pri nas jajca veliko (po* menijo in jih ni tako lahko dobiti. Pa m® je vneto zagotavljala: „Nikar se mi n« zahvaljuj, oče! Jaz ti moram biti !iz src» hvaležna, ker si prinesel blagoslov v moj dom...“ Naslednjo nedeljo pa je sam» prišla na misijon in mi je v dar prinesi» še — kokoš...
Le nekaj stvari iz mojega vsakda' njega življenja sem popisal Zato, da b‘ moji slovenski misijonski prijatelji videli, kako čudovite duše so tile naši »' friški katoličani, kako znajo ceniti milost svete vere in kako globoko spoštujej° svojega imisijonarja. Pa tudi zato, d» boste videli, kako Vaša plemenita pomoč, ki jo nam misijonarjem naklanjate, ve' liko pomaga, da lahko delamo za zmag0 božjega kraljestva med pogani.
Prosim božji blagoslov in milosti iz nebes na vse slovenske misijonske prija' telje in sotrudnike.
PRIJATELJI SLOVENSKIH MISIJONARJEV!
DARUJTE ZANJE V LETOŠNJI SKLAD!
KDOR MISIJONOM DARUJE, BOGU POSOJUJE!
HUDI MU»
, ^am v začetku oktobra, ki je misijon-* mesec, je lepega dne iprišel v sloven-1 gimnazijski zavod in semenišče A-r°gue predsednik Slovenske misijonske CZt!. Gospod prefekt je proti večeru ^°vabil fante v učilnico in jim obetal fiimivo predavanje o slovenskem misi-nskem zdravniku. Kar nič se niso upi-a * naši študentje. Tonček ,pa je bil še je .n° zavzef in ves navdušen, saj si mislil, da bo s tem predavanjem nje-'J11 misijonska delavnost med tovariši dobila še bolj trdna tla. v Velik vtis so napravile na vse navzoče jo*vilne skioptične slike, ki jih je misi-,o^i Predavatelj kazal. Precej na drob-so tako spoznali delovanje sloven-ba6^ rn*s*Jons^e"a zdravnika dr. Janeža r, daljnem vzhodnem otoku Formoza, v ,r. že nekaj let sem zdravi vse vrste ^ nikov. Videli so veliko bedo in obe-veliko dobrega, ki ga more v po-ske kraje prinesti misijonski zdrav-fa .^ar nekam ponosni so bili naši mtje, da je njihov rojak na tako odgo-0rnein
hiim
mestu, kjer lahko veliko s sa-
Jen' SVoj*m poklicem stori tudi za šir" ]{ü Je božjega kraljestva na zemlji. Tonč-tti i^a 80 predavateljeve besede, ki je a» Vse tako lepo predstaviti, narav-gel Sa*50 zaP'rale. Tudi se ni in ni moki ..aagledati prečudovitih barvnih slik, Je misijonski zdravnik poslal. Naj-dav Pa- mu Je	srca končni pre-
sii ate Jev poziv, da moramo vsi, ki mi-Več nSa° delujemo v zaledju, še mnogo >n	za pomoč našim misijonarjem
.'sijonarjem-laikom, ki se trudijo na l(rj1J.onskih poljih med pogani za rast pStu sove Cerkve.
Vgt^. P^davanju je Tonček ujel preda-® Ja na hodniku.
ad bi vas nekaj vprašal, gospod!“
Gospod ga je pogledal in se mu nasmejal:
„O, Tonček, Bog daj. Kako ti gre?“ ,jPrav dobro. Sem res zadovoljen tukaj,“ je dodal, potem pa kar ni mogel z besedo naprej. Slednjič je le iztisnil: „Veste, samo sam s seboj nisem preveč zadovoljen.“
„Sam s seboj?“ se je čud;l gospod. „Kako pa to misliš?“
„Takole, glejte: za misijone bi hotel veliko več storiti, kot sem do zdaj, pa kar ne vem, česa naj se še lotim. Tako lepo ste govorili o potrebi naše pomoči misijonarjem, tako me je prevzelo delo našega misijonskega zdravnika, da res čutim, kako veliko bi morali mi tukaj zanje vse storiti. Pa sam ne vem, kje naj primem. Med tovariši v zavodu že nekaj migam, a to se mi zdi mnogo premalo.“ „Prav lepo je tvoje delo, Tonček,“ mu je zagotavljal predsednik Misijonske zve. ze, „vsi ga poznamo in smo ga prav veseli. Kaj bi še storil.. .“ je pomislil, potem pa brž uganil: „Veš kaj! Zdajle se bodo kmalu začele tu pri vas poletne počitnice. Prvo gimnazijo boš skončal. Knjige boš za dober mesec in več odložil. Ta čas bi lahko koristno uporabil za misijonsko delo.“
„Le kako?“ je tuhtal naš Tonček. „Čisto preprosto. Dobro veš, kako nujno potrebno je v misijonskem zaledju med nami Slovenci delovanje treh organizacij, ki so: Družba za širjenje vere, Družba svetega Detinstva Jezusovega, pa Baragova zveza. Za vse troje potrebujemo danes vnetih gorečnikov, ki bi šli od rojaka do rojaka in bi ga navduševali za vpis in vsaj za najosnovnejše delo v teh organizacijah. Kot ti je znano, je namen Družbe za širjenje vere, da pri odraslih vnema za pomoč misi-
jonskemu delu z mesečnimi prispevki, pa še bolj z osebnim žrtvovanjem in z molitvijo. Prav isto delo opravlja Sveto De-tinstvo med otroki. Namen Baragove zveze pa je, da vse Slovence poveže v mogočno armado molilcev in prosilcev k Vsemo-gočnemu Bogu, da vsemu katoliškemu svetu skoraj nakloni milost, častiti Barago na oltarjih kot blaženega in svetnika. Več ko nas bo in več ko bomo molili in se k Bogu po Baragi v svojih stiskah in težavah zatekali, prej bomo dočakali tisti slovesni dan, ko ga bo Cerkev prištela med blažene. Kaj ti lahko storiš pri tem? Ko boš spet doma ma počitnicah, zberi nekaj svojih tovarišev, navduši jih za stvar, sklenite, da boste šli po slovenskih domovih v tvoji bližini, pa da boste čimveč naših rojakov vpisali v te organizacije. S tem boš lahko opravil veliko in zares vredno delo za misijone. Včasih se zgodi, da vi mladi mnogo več lahko opravite, kot mi odrasli. Kar boš pa potreboval nasvetov in pojasnil, pridi samo v našo Misijonsko pisarno, kjer ti bodo vse razložili in te še bolj natančno poučili, kako delaj... Kaj praviš, bi zmogel to stvar?“
Tonček je kar gorel od zavzetosti. Spet se mu je odpiralo novo polje misijonskega dela v zaledju. Zdaj ni bila misel na bližnje počitnice več dolgočasna. Kar videl se je, kako hodi od hiše do hiše, po slovenskih domovih, kako govori, prepričuje, navdušuje, zbira nove člane za DŠV, otroke vpisuje v DSD in vse rojake vnema za Baragovo stvar. Nič ni pomišljal, nič okleval, korajžno in skoraj moško je zatrdil gospodu:
„Kar računajte z menoj. Brž ko se bodo začele počitnice, bom prijel za delo!“
A Tonček je že prej prijel za delo. Koj naslednji teden po tistem predavanju se je neko popoldne v odmoru na vrtu menil s sošolci, kaj namerjajo v počitnicah. Večina ni prav vedela, kaj bi. Zdaj jih je Tonček začel navduševati za delo pri misijonski akciji. Nekateri so se mu sprva kar malo neverno posmehovali, pa so se ob fantovem navdu-
šenem govorjenju kaj kmalu zresnili. Ni ga bilo slednjič med vso družbo, ki bi ne pritrdil Tončku, da je res naše veliko katoliško delo — pomoč misijonarjem) ki s svojo žrtvijo za širjenje božjega kraljestva prinašajo med milijonske na' rode po Šimih kontinentih sveto KristU' sovo Cerkev. Po prvih navduševalnih be' sedah pa je Tonček začel sošolce nagovaf; jati, naj bi tudi sami med počitnicami storili kaj koristnega za misijone. Da bi pridobivali člane za misijonski druž' bi pa za Baragovo zvezo, da bi sami kaj malega žrtvovali za uspeh pri delu naših misijonarjev in misijonskih sotrudnikoV, da bi molili za rast božje Cerkve V° vsem svetu. Iz iskrenega srca so mu pri' šle besede, iskreno so bile sprejete, hva' ležen odmev so našle. Dva ali trije, ki so imeli svoje domove približno v istem naselju kot Tonček svojega, pa so m® zanesljivo obljubili, da mu bodo v Ver čitnicah pomagali pri delu za misijonsko akcijo.
Tako je Tonček ob koncu šolskega lo' ta odhajal na svoje prve gimnazijsko počitnice že v zavesti, da ima prvo po' moč za bodoče misijonsko delo zagotoV' Ijeno: pomočniki so mu ostali zvesti. Pa jih je že takoj prve dni v novembru š® več dobil.
Doma je ves svoj načrt seveda razim žil Ivanki, ki je bila takoj vneta za do" bro stvar. Sestra se je odločila, da h0 podobno družbo gorečnikov kot Tonček med fanti dvignila med deklicami v bl>' žini. In ko so jima v misijonski pisarn1 dali še potrebna navodila, tiskovine 111 vse drugo, sta začela s pravim delom-
Razdelili so se v skupini po dva 111 dva in si določili domove, ki jih bod® obiskali. Lepo vojsko teh mladih misijon' skih gorečnikov sta zbrala Tonček ^ Ivanka. Okrog dvajset fantov in pmv toliko deklic. Za prvi dan so se domen1' li, da bo „obrala“ vsaka skupina po J1®' kaj slovenskih domov. IProti večeru bi ^ vsi skupaj sešli pri Tončkovih im P1'® gledali uspehe ter neuspehe.
Tonček je potrkal pri prvi hiši, kj®1 so stanovali Slovenci. Našli so družin11
£&vno pri obedu. Sprva niso vedeli, ka-naj bi z besedo na dan, a brž se je lonček ojunačil in začel navduševati za ■'■veto stvar. In izkazalo se je, da sta bila oče in mati že člana DŠV in tudi “aragove zveze, otroci pa so kaj malo Vedeli o Svetem Detinstvu. iPa so se sled-‘bjiČ le vse domenili in Tonček ter njegov Jbisijonski pomočnik sta veselo zapušča-a prvo slovensko hišo s pobranimi pri-sPevki za misijonske družbe, za Barago-zvezo in z vpisnicami za Družbo Sve-,ega Detinstva. Začetek je bil kar lep
i,	n Ju je podžgal, da sta še bolj navdur Seno stopila v drugo hišo. Tako je šlo Vse popoldne. Veselo so ju sprejemali P°vsod. Nekje sta morala več, drugje SlPet manj prepričevati. A odbili ju niso jjdtjer. Mnogo novih udov misijonskim cll'užbam sta zadobila, mnogo rojakov Puvdušiia za Baragovo zadevo. Kako na-?el° so povsod poslušali Tončka, ko jim j® pravil, kakšen resnično velik priproš-
Jik pri Bogu je naš Baraga, kako kar ^erjeti skoraj niso mogli, da je prav °nčkovemu očetu izprosil zdravje, ko je iponesrečil. In obljubljali so, da se j^o tudi sami zatekali po pomoč k te-u' svetniškemu slovenskemu misijonske-, P škofu ter molili za njegovo beatifi-^ijo, pa da bodo pomoč slovenskim ‘sijonarjem vzeli za resno versko in ,arodno dolžnost, ki po vesti veže vsa-eSa katoličana, posebej pa še nas Slo-euce, ki nas je Bog rešil preganjanja: ] 'Vav zato smo še bolj dolžni, že iz hva-J^nosti do te posebne milosti božje, da ki jim še ni zasijala luč Odreše-, Ja> skušamo, kar le moremo, pomagati spoznanju Resnice.
.j, ^^ečer so se vsi zbrali na domu pri doh^ku- izkazalo se je, da so še kar io r°. °Prav'li prvi dan svojega „misi-^urjenja“. Obračun je pokazal: okrog j^tdeset novih članov v DŠV, DSD in Pragovo zvezo in tudi že plačane letne ri3Pevke za vse troje.
j.	^'adaljeVaii so skozi vse naslednje dni. bik i^an ve^> drugi spet manj. A ;skoraj jih • ^reZ uspe^a- Kar očitno je bilo, da
Je svetniški misijonar Baraga pri
Bogu podpiral. Misijonska misel med rojaki iz Tončkovega okraja je znova zaživela, molitev za Baragovo beatifikacijo je bila zdaj med rednimi molitvami po slovenskih družinah.
Na zadnjo nedeljo v novembru, ko so že vse obredli, kot so se domenili, so se vsi ti naši mladi misijonarji in misijonarke po slovenski maši sešli spet pri Tončkovih. Tam so napravili dokončni obračun. Navdušeni so bili nad svojim delom: prepričanje v uspeh jih ni prevaralo. Dosegli ®o cilj, ki so si ga zastavili.
Tedaj se je Ivanka domislila:
„Kaj pravite, prijatelji, če bi poslali v ,Katoliške misijone1 posebno sporočil lo vsem slovenskim misijonarjem in misijonarkam po svetu, kaj smo opravili med našimi Slovenci za misijone?“
Z navdušenjem so pozdravili Ivamkino spodbudo. In brž so sestavili naslednjo poslanico našim misijonarjem:
„Dragi slovenski misijonarji in misijonarke!
Vam, ki se med poganskimi narodi trudite in žrtvujete za zmago Kristusovega kraljestva na zemlji in za rast Njegove svete Cerkve, pošilja slovenska mladina iz Velikega Buenos Airesa tople pozdrave in Vam sporoča, da smo začetek letošnjih šolskih počitnic porabili za plemenito delo pri tukajšnji misijonski akciji: nabrali smo vrsto novih udov v DŠV in DSD ter pomnožii število članov za Baragovo zvezo. Tudi svoje molitve, delo in žrtve smo ves ta čas darovali za blagoslov pri Vašem prelepem in vzvišenem misijonskem delu.
Vaši mladi rojaki.“
Ko sta se Tonček im Ivamka v začetku decembra oglasila v misijonski pisarni, se jima skoraj niso mogli Zadosti načuditi, kako sta vendar zmogla tako veliko delo. Toliko novih misijonskih gorečni-kov, toliko novih članov Baragove zveze, toliko slovenskih otrok v Družbi sv. Detinstva! Pa je Tonček skromno pojasnil:
„Veste, malo je Baraga pomagal, malo smo se pa sami potrudili, pa je šlo!“
APOSTOLA
V tistem pismu, ki ga je bil papež Janez VIII. dal Metodiju in s katerim ga je znova potrdil za moravskega nadškofa, pa je bila tudi druga važna, za našega apostola in njegovo misijonsko delo nič kaj razveseljiva novica. Sveta stolica je namreč postavila za škofa tudi nemškega duhovnika Vihinga, ki je zastopal Nemcem prijazno stališče na moravskem dvoru. V škofa je bil ta duhovnik posvečen na željo nemštvu naklonjenega moravskega kneza Svetopolka. Dobil pa je naslov nad pastirja nitranske škofije.
Metodij je sicer imel s papeževim pismom pravico spet nastavljati nove škofe v svoji (nadškofiji in
Cesar je Metodija sprejel z veliko častjo...
SLOVANOV
lahko je utrjeval svojo cerkveno-pokrajino. A pravega miru ni več imel. Škof Vihing mu ni hotel biti pokoren. Vztrajno je rovaril proti njemu. V njem je bilo pač več skrbi za razširjenje nemške države, kot pa za pokristjanjenje slovanskih pokrajin. Vrnil se je na Moravsko še pred prihodom Metodija iz Rima in širil tam vesti, da je sveti oče postavil njega za edinega škofa na Moravskem, Metodija pa da je ukazal pregnati. S papeževim pismom pa se je vse razjasnilo. Vikingovi pristaši so začasno utihnili in se potajili.
A njih zloba ni odjenjala. šle jim je za osebne koristi, ne pa za zmago božjega kraljestva med slovanskimi narodi. Začeli so širiti govorice med ljudmi, da je bizantinski cesar jezen na Metodija in da prav gotovo ne bo živ ostal, če ga vladar dobi v roke.
Na carigrajskem prestolu je takrat vladal cesar Bazilij Makedonec (867), ki je nasilno odstranil pokvarjenega Mihaela III. Po smrti patriarha Ignacija, ki je bil vdain rimski stolici, je patriarški presto* spet zasedel Fotij, ki se je takrat začasno tudi spravil s papežem. Nm vi cesar je resnično želel govorit1 z Metodijem, pa ne da bi ga pogubil, marveč da bi se z njim pogovoril, kako bi z apostolovo pomočjo mogel razširiti svoj državni vpli^ na slovanske narode. Je pa tud* Metodij sam želel govoriti z bizantinskim cesarjem, ker je želel, da mu tudi ta, kot prej papež, potrd1 slovansko bogoslužje in mu tak0

odpre misijonsko polje med tistimi slovanskimi narodi, ki jih je vladal Carigrad. Ti narodi so bili pred-vsem Srbi in Bolgari.
, Nasprotno kot so lagali Metodi-Jevi nasprotniki . plemiči na Moravskem, je cesar Mihael poslal slovanskemu nadškofu ljubeznivo ln sinovsko vdano pisanje, v kate-retti mu je dejal tudi tole: ..Častitljivi oče! Močno te želim v*deti. Bodi tako dober in potrudi k mam (v Carigrad), da te vidimo, dokler si na tem svetu, in Molitev tvojo sprejmemo...“ Metodi j se je cesarjevemu pismu ?dzval in šel v Carigrad. Cesar ga Je sprejel, kot pravi staro izročilo, 2 veliko častjo in radostjo. Njegov apostolski nauk je pohvalil in po-j*dil tudi za Slovane pod svojo o-dlastjo. Da bi se o vsem še bolj po-'dml, si je od nadškofa izprosil dva ^venca: enega duhovnika in enega -mkona, ki naj bi ga seznanila s .fijigami o slovanskem bogosluž-Vse, kar je Metodij želel, je izpolnil. Dal mu je dovoljenje, da
sme misij onariti med vsemi slovanskimi narodi, ki so pod njegovo oblastjo, ne v grškem, temveč v slovanskem jeziku. Enako prijazno ga je sprejel tudi patriarh Fotij in mi v ničemer nasprotoval Metodi-jevi zvestobi papeški stolici v Rimu. Nasprotno: še sam je zagotavljal svetega apostola, da je tudi on za zmeraj priznal papeževo vrhovno oblast v Cerkvi in da ni nobene razlike med Rimom in Carigradom. Tudi patriarh mu je dal vse pravice oznanjevanja Kristusovega e-vangelija pri vseh narodih, ki so spadali pod n j egovo cerkveno upravo.
S tem je nadškof Metodij dosegel vse, kar je želel. Njegova misijonska gorečnost je še porasla. Vsem je hotel biti vse, kot sveti Pavel pravi, da bi vse h Kristusu pripeljal. In njegovi verniki so ga še bolj ljubili in spoštovali. Iz vsega srca so mu bili vdani. Tudi na Moravskem samem po njegovi vrnitvi vsaj za nekaj let niso nasprotniki več rovarili proti njemu.
* ©»toadVdJct TtUiljäKCLxji •
V Afriki
V tej deželi je deloval za Barago pc največji slovenski misijonar .ktiacij Knoblehar in z njim lepo v e^*.0 naših rojakov, ki pa so po ^ecini že zgodaj umrli, radi tedaj ,e zelo težkih zdravstvenih razmer ^isijonih.
Banes imamo Slovenci tamkaj pka skupaj 12 poznanih misijo-nfriey in misijonark, ki delujejo ifP,črnci: tri duhovnike, tri misi-ske brate in šest misijonark.
Slika tu zgoraj kaže kraje, kjer delujejo naši afriški misijonarji. Spodaj: Stolnica o. Čukovega delokroga*
O. Emila čuka (glej sliko na str. 629) smo' “odkrili” prav pred nedavnim, čeprav je že od 1. 1949 v misijonih Vzhodne Afrike. Rojen je bil 1. 1922 v vasi Dolenje v Benečiji. Njegovo delovanje v misijonih je zelo raznoliko*: Bil je nekaj časa tajnik misijonskega škofa, potem vodja misijonske postaje, predstoj-
nik njihove domačinske misijonske družbe, graditelj nove misijonske bolnišnice, itd. Vedno je v stiku z krščanskimi in poganskimi domačini, katerim na vse načine pomaga.
Druga dva duhovnika sta pa člana Kongregacije Misijonarjev Sinov Presvetega Srca. Ta družba je prav za prav izšla iz Knobleharje-vega misijonskega dela, in res se njeni prvi člani delovali tam kot Knoblehar, v Kartumu v Sudanu, na primer naš rojak Jožef ki je bil nekaj časa celo predstojnik cele Družbe in je v tis-
O, Franc Bratina F.S.C.
Musar.
vrhovni
tem času v Dravljah pri Ljubljani s .pomočjo zdaj zlatomašnika Antona Merkuna ustanovil Knoblehar-jev zavod za vzgojo slovenskih afriških misijonarjev. Prav v tem zavodu je nekaj let deloval tudi p-Bratina Franc in prvi sad zavod» je p. Albin Kladnik, ki zdaj oba delujeta v Južni Afriki. P. Bratin» je šel v misijone že leta 1933, tem se je pa 1. 1937 vrnil v domovino, da bi pomagal pri vodstvu Knoblehar j evega zavoda, katere#8, so pa rdeči revolucionarji razpustili, nakar je p. Bratina leta 1950 p°' novno odšel v misijone in zdaj deluje na misijonu Glen-Oowie. T» misijonar, ki je doma iz Idrije, le'
P- Kladnik kršenje na prostem.
s praznuje 50 letnico svojega živ-^nja, h kateri mu tudi mladi slo-Venski “misijonarji” častitamo, Proseč Boga, naj ga ohrani v misi-J°nih še mnogo, mnogo let!
> P- Albin Kladnik je pa doma iz ob Savinji, kjer se je rodil le-a 1914 V misijone je odšel leta , j48, v isto misijonsko pokrajino P. Bratina. Nekaj časa se je j ClJ razne tamkajšnje domačinske eZike, zraven pa pridno pomagal v^&im misijonarjem. Zdaj pa je Ppnik novoustanovljene misijon-p Postaje Karolina, kjer že dose-l0o^ePe usPe^e: Krstil je že nad odraslih poganov in sezidal le-s° cerkev (glej sliko spodaj), tudi Pomočjo slovenskih misijonskih Porotnikov, med katerimi je pač Pogo “mladih misijonarjev”.
AFRIŠKA PRAVLJICA
Po zapisku misijonarke s. Pogorelc sestavil -nj.-; riše Hotimir Gorazd.
Živel je njega dni mogočni kralj Kosi, ki pa ni imel drugih potomcev kot ljubko hčerko Ma Ihao, ki je bila najlepša v deželi. Dva mlada kraljeviča sosednjega kraljestva, hudobni Voloti in. plemeniti, pogumni Morongu sta 'se potegovala za njeno roko. Kralj Kosi je dal na izbiro kraljični, naj sama odloči, koga od obeh hoče za moža. In kraljična se je odločila za plemenitega Morongu. S tem pa si je mladi par nakopal smrtno sovraštvo užaljenega in maščevalnega Voloti.
Ta je šel in poiskal čarovnika. Obljubil mu je bogato plačilo, če mu spravi s sveta kneza Morongu, njegovega tekmeca. A to mora storiti tako, da nihče ne bi sumil, da mu je bil Voloti to naročil.
Morongu pa je dobro poznal zvitega in hinavskega Voloti. Vedel je, da ga sovraži in mu želi smrt. Zato se ga je ogibal, kjer je le mogel. Po vsej deželi je postavil straže, da bi ga zahrbtni napadalec ne dobil v pest.
Pa se je zgodilo, da se je lepega dne Morongu poslovil od svoje kraljične in odšel na polje s čredo. Prišel je večer, minila noč, minil naslednji dan, minili so dnevi im tedni in meseci — a Moron-gu se ni več vrnil. Nihče ni vedel, kam je šel, nihče, ali je še živ, ali mrtev. Kraljična Ma Ihao je jokala im jokala, a plemenitega kraljeviča, njenega zvestega soproga tudi ljubeče solze niso več privabile domov. Vso svojo ljubezen je zdaj naklonila sinčku Isietsiju, ki je kar čez noč ostal sirota brez očeta.
Lepega dne pa pride k žalostni kraljici Ma Ihao zlobni Voloti. Nagovarja jo, naj njega vzame za moža. A kraljica ga je ponosno zavrnila.
Dolga leta so minila, a kralj Morongu se ni vrnil, četudi ga je kraljica čakala dan na dan. Isietsi se je razvil v čvrstega mladeniča, ki je bil ponos svoje matere in vse dežele. Dober im plemenit kot
njegov nesrečni oče Morongu, je obetal, da bo vzoren vladar svojim podložnikom.
Mlademu princu pa se je čudno zdelo, da nikoli ne vidi očeta. Videl je očeta svojih mladostnih vrstnikov in prijateljev, le svojega nikoli. Zato je stopil pred svojo kraljevsko mater in dejal:
“Mati, kje je moj oče? Vsi moji vrstnik; imajo očeta, le jaz svojega ne poznam. Povej, kje mi je oče?”
Krajica Ma Ihao, ki se je vedno bala tega trenutka, ko jo bo sin povprašal po očetu, je zdaj s solzami v očeh odgovorila:
“Nisem ti o njem govorila, dokler si bil obrok. Zdaj pa isi že skoraj mož in pravico imaš, da vse veš. Tvojega očeta, mojega ljubljenega soproga, so ugrabili hudobni ljudje, ker so mu bili zavistni in sovražni.”
“Pa kje je zdaj?” je vpraševal sin. “Ne vem,” je žalostno odgovorila mati; “vem, samo to, da moraš biti močan in se pripravljati na dan, ko boš šel in razvozljal uganko o svojem očetu.” Zamislil se je princ Isietsi in od tistega dne ni več šel med prijatelje. Ni se več igral z njimi, sam je hodil po dvoru in razmišljal o tem, kako bi našel očeta. Za nič na svetu bi ga ne mogli prepričati, da je stari kralj mrtev.
Hodil je po deželi in vpraševal vse, jih je srečal:
“Kje je kralj Morongu, moj oče?”
A ljudje so ga samo žalostno pogled® li in niso vedeli odgovoriti.
Nekega dne pa je naletel na starčk®' Tudi njega je povprašal po očetu. ^ stari mož je dejal princu:	1
“Pojdi in zaupaj svojo bolečino veli*0 žabi Modrosti in Vednosti, ki živi v g0* du ob potoku Viaduni...”
Princ Isietsi je šel na pot. Dolga 1 težavna je bila. Skozi pustinjo pod žg®j čim soncem ga je vodila, skozi črne se je prebijal in slednjič prišel do vel' kega gozda in v njem do silnega vod0” pada, kjer je živela skrivnostna žaba. _ Stopil je (prednjo pogumno in z ja®111 mi očmi in vprašal:
“Povej mi, žaba Modrosti in Vednos*'1' kje je moj oče, kralj Morongu?’’
Pa mu je žaba odgovorila z glas0®1' ki je prihajal kot iz podzemlja:
“Če se nevarnosti ne bojiš in si p°£ men dovolj, vstani, pojdi do kraja sve^
Prišel boš do velikega morja. Pa r.e
od®
kaj na ladjo, marveč poženi se v v1 in hodi po morskem dnu vse do drug®».
brega. Tam boš našel očeta. Tvoj oče kot so drugi ljudje in o tebi samem česar ne ve.”
id.
tli'
,0t-
Zahvalil se je stanovitni princ mog® ■ ni žabi, šel je k svoji kraljevski mat® in ji povedal, kako je izvedel za °®e <c pa tudi, kaj mu je storiti, če ga najti.	(Sledi.)
A
Z misijona dr. Janeža na Formozi (Kitajska) : Levo vidimo dekle z novotvorbo nad očesom, ki je prišla po pomoč k ra.še mu. rojaku. Tolikšno je zaupanje domačinov v dr. Janeža, da je postala njegova bolnica premajhna: povečati so jo morali z dvemi novimi poslopji, — Na sliki tu zgoraj in spodaj pa vidimo še nov načrt: ameiliški katoličani iso se odločili pozidati blizu Lotunga, kjer dr. Janež deluje, novo bolnišnico. Sliki nam kažeta kraj in začetna dela te bolnice.
**
Slika zgoraj kaže g. Andreja Majcena g. misijonarja prejeli poročilo, da bo ^ sredi desetih vietnamskih aspirantov. kratkem odšel na novo mesto, v Saigo11 Tik pred zaključkom te številke smo od (prestolnica južnega Vietnama), kjer b°
avnateLj salezijanskih zavodov. — Spo-raj..>ev°: M. dr. Miriam Zalaznik s sta-^šimi študenti pred cerkvijo
s sta-v Alla-
habadu. — Tu zgoraj: Indijska družina pred svojo kočo. — Spodaj: Pred dispanzerjem m. Magdalene Kajne, Indija.
:	V MISIJONSKI SKLAD 1956 SO DAROVALI:
•S.A. (oj 7 junija d0 4 julija 1956): 20 dol.: Rev. Joseph Klopčič. — 10 dol.: Mrs. Julijana Kragel. — 5 dol.: Mrs. Jennie Zelle; Mrs. Aprnes Kompare ' Ka\t	Srcu Jezusovemu za slov. misijonarje).
NADA: Toronto (po Rev. J. Kapach C.M.) : 50 dol.: Dr. Vojmir Bratina. — VRvrn ®	^r. Stane Lamovšek.
^E^UELA: G. Ivan Rojnik (v zahvalo Baragi za uslišanje, za slovenske mi-Rn. sijonarje), 10 dolarjev.
aNCIJA: Neimenovana po č. g. Čretniku 20.000 frankov.
LEPO PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO!
Obračamo se na vse poverjenike „Katoliških misijonov“ s prošnjo, • J bi čimpreje obiskali svoje naročnike in pobrali naročnino za letos za nazaj.	'
Se lepo priporoča
.	Uprava „Katoliških misijönov“
Naročnina „Katoliških misijonov“ za leto 1956;
y Argentini 35 pesor, v U.S.A. in Kanadi 2.50 dolarja, v Italiji L400 lir, v Avstriji 30 šilingov, v Angliji in Avstraliji 1 funt, v Franciji 800 frankov. Drugod 2.50 dolarja.
AfISlJON. TISKOVINE SE PLAČUJEJO NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Petek Janez CM, Misijonska pisarna, Cochabamlba 1467, Buenos Aires. .Rev. Charles Wolbang CM, St. Vincen/t’s Sem., 500 East CheRea Ave, '‘hiladelphia 44, Pa. — Rudi Knez, 15011 Cardinal Ave, Cleveland 19, Ohio. Mary Vavpotič, 1923 W. 22nd Pl., Chicago 8, 111, — Anica Tushar, Box 731,
'-Gilbert, Miim.
Rev. John Kopač CM, 594 Manrving Ave, Toronto 4, 0.nt. — John Marentič, 362 Wellesley St. E., Toromrto Ont. — Rev. Martin Turk, 545 Mahon Ave,
:	^orth Vancouver, B: C. — Antonija Čuden, 3958 Laval Ave, Montreal, Que.
TrJJa:	Kasimir Humar, Corte s. Hario 7, Gorizia.
I 4Vs,' .^'dajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
r'-*a: Rev. Alojizij Luskar, Kamevi 14, P. St. Kanzian i. J., Kärnten, Austria. 4U Rev- Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Austria.
V ra**ia: Prane Vrabec, 28 Beaufort St., Woodville, S. Australia.
!'—^^'h deželah sprejemajo jg prijaznosti naročnino slovenski dušni pastirji.
m*s'joni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih ’ s 0Venskih misijonarjev, „Slovenske misijonske zveze“ in „Južnoameriške ®odeln? ^eze“. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Urejuje Lenček Ladislav C.M. ^•lart , anJem dr. Maksimilijana Jezernika v Rimu, Karla Wolbanka C.M. v
v
Buenos
U.S.A., prof. Lojzeta Geržiniča in Nikolaja Jeločnika v
Petek Janez C.M. — Naslov uredništva in uprave: Calle Cocha-Buenos Aires, Argentina. — Tiska „Federico Grote“, Montes de
320 (Lenček Ladislav C.M.). — S cerkvenim dovoljenjem.

*eSistr
O 0 2	m	TARIFA REDUCIDA
W H	s	
*' « S		
O C3	i	CONCESION 5612
<		
■° de la Prop. Int. N9 528.263
KRISTUSU

H-
A IV ETÜ