Ob treh smo stali na melišču pod Sass Maorjem .in Cimu dellia 
Mad'onna in , ukrcpa1i o nadaljnjem pohodu. Italijanski vodruiki so 
nam svetovali sestop čez vzhodna pobočja levo od Sass Maorja, toda 
ker nismo poznati sten, smo lahko ugotavljali, da bi sice:r prišli, da 
pa 
1
bi se s spuščanjem ~~1o zamudili.. 
In tak.o smo odrinili. GelJO<tni sestop pod _pobočji Cime della 
Madonna tja dor skoraj v St. Mattino di Castrozza. Ta pot se v1eče 
dobri dve uri v sestopu mimo pobočij Va!l dsi Roda in nato z. opet 
na,v-..,gor mimo Pale d1 St. Murtino. 
Prav neprij, etno so me bdle{e noge, ko smo se IO<brnili iz sestopa 
zopet nav:k.re:ber in nepriijeten občutek je, če poznaš pot in se za­
vedaš, da boš koračil še najmanj dve uri. Mojemu pogledu so dajale 
nekaik.šen takt noge našega nemškega znanca, ki je stopal tik pred 
menoj. K◊ pa so minuli prvi trenutiki preorientacije, sem ugotovila, 
da bi lahko &la še daleč, daleč. 
Mrrak jce že bN, ,ko nas je znova pozdravil ob pr-ehodu skozi 
sedlo Pa1s-so dei Bagh rogljičasti vrh Sass Mao:rja in ravno pred temo 
smo ,si scglri. v roke z Avstrijci, ki so pred nami dospeli iz doline. 
Kmalu 7,,aiem pa je dahnila noč čez pokra:jino in znova se je 
zastiša,l šum kuhafrn:ilkov na mizici pred kočo . 
. . . Toda 7,di se mi , da sem se zmotila. Kaj ne sedim ob jezeru 
pod Cimo Canali iln strmim v r- oglas1:i wh Sass Maorja? Kaj ni to 
glas .Jurgena, ki me kliče, da me čakajo, kajti treba bo oditi spat 
in Cie je že .končal s popravitom čevljev. 
Kaj ne ~taja v daljavi tisofanetrska vzhodna stonUJ Sass MaQrja 
in me v.rbi? Kaj ne bo trajal ta hip večno? 
Aleš Kunave,r: 
V JUŽNA STENA SCH0SSELKARSPITZE 
Smer Kleisel-Schober 
"~etel dan je vdrl v -Oddelek tretjega razreda im. škni:­
panje zavor nam je naznanilo, da se vlak ustavlja. 
PodTožca. Pr.avk,air smo se ~rpelja'Ii skozi karavanški 
priedor in prvi poz.<Jrav tujine je bil zdolgočaseni k1ic 
»PasskOliltroNe, bitte!<< In potem: v jutranje meglice 
odeto Ba'&ko jezero, BeJjak, dir ka na vlak proti Ce­
lovcu, modrina Vrbskega jezera rn. končno Ce1ovec. 
Tu je Tone, moj edini sopotnik, opravil svtoj obisk in 
popoldne sva re sedla na brzovlak, ki naju je naslednje jutro odložil 
v Innsbrucku. Skromen zajtrk v potujoči mlečni okrepčeval'nici, 
ogled mesta; :in »kon.trola« športnih trgovin, to je bil najin OP'I'avek 
do enajstih, ko se tu zaono uradne ure v pisarni planinskega d-ru41itva. 
Tu so prijazno ustreg11i najini. prošnji in nama posodili. vodnik po 
Wettersteinm, ki je bil najin plezalski cilj. Sedaj, ko sv,a imela še ta 
zadnji del opreme, je najina skrb veljala vremenu, kajti nebo se je 
690 

preweglo s sivimi obfaki, ki so nedvomno kazali, da bo kmalu pri~ 
čelo dežev;ati. Molče in slabe vo}je sva se odpeljala v Seefeld, se 
zbasala na rumeni po.~tni avtobus m čez pol ure že sedel, a v izletniški 
vasici Lcutasch. Za s1o, vo od civilizacije sva pila Coca-Colo in kiončno 
ugotovila, da j, e na.~a Cockta. pl·ec.:ej boljša an tudi cenej~a,. 
Pozna ura naju je pog.nala na pm in jermeni težkih !Ilabr<btni­
.ro-ov so vedno ostreje '.reziali v 1,amcna. Skozi macoonov gozd, :ki 
so ga kasneje zamenjale nizke košate smreke, sva prisopiha,J-a na 
planšarijo in tu poz<ir:avila brad • atcga Tirolca, ki se naju j'C še od 
lani .spominjal, še posebno pa clob1'eg.a 1Jobaka
1 
s katerim sta bila 
Ra<lo in Mik dobro zalOŽ€'na. Tokrat mu kot nekadilca z njim nisva 
mogla postreči, on pa nama je klijub temu ·usirežljivro »napojili« 
kuhalnik s petrolejem, ki ga v dol!in.i ni bilo moči dobiti. še kratko 
opozor:ilo, naj se paziva pri plezanju, in iz go.~te črne bra<le nama 
je v slovo z;asij.al dobrodušen nasmeh, midva pa sva zagrizla v spolWto 
travnato strmino. Ni in ni je hotelo biti konec in šele, ko sva je bila 
že do ,grla sita, je prišlo malo sedelce in kma'1ru za njim še koča. Iz 
nje je donel vesel smeh in takoj ob pozdravu sva ugotovik½ da so 
tu Dunajčani, ki so z nama vroo naskdnjc dni preklinjalli. draž in 
sneg. 
Toda ti du:tevi so hitro minili, kajti dva izmed njih sta se 
pr.avlcair vmila iz Himalaje im. snovi za pogoV(Ore ni nikoli z.manjiklalo. 
Ugotovila sva tudi, da imamo iste cilje, Iker sta tudi ,onadva želelia 
preplezati smer P.eters-Ran·:im.ger v jugtovizhodni steni Schiis,ielkar­
spitze. 'T'ako srno zidaLi gradove v ob!,ake, iz katerih • pa SO se sipali 
debeli snežni kosmi in polnilri. ozračj,e s iajinst\•enim .šelestom. Zc 
utetjli dan je zapad!lo kakih dvajset contimetr<ov snega in od z-ame­
glenih sten je odmeva1o blej;anjc iovac, ki so oslepljene od novega 
snega tavale po pobočjih, dokler jih niso pastJi,rji in nji, hovi psi 
segnaH v dolino. Na plezanje torej ni bilo misliti, toda že naslednji 
večer nas je vesello presenreti~' sunek sever.a, ki je rav.pršil oblake 
in obudi.Ji naše upe. Naslednje jutro je res nekoliko več obetalo in 
od• pravila sva se pod steno. PrV'dltn.o namero sva brž opustrlla, kajti 
vrsta poči in zajed, po katerih gre Petersova sme:r, je imela vlogo 
odtočnega žleba za vodo, ki se je ce-di1a po pet sto metrov visoki 
previsni steni. Zato sva raje odšla v :-.-mer Kl:eisel-Schober, ki poteka 
kakih dve sto mebiuv desno od Peiersove in jle prnv tak-0 ocenjena 
:i: 7,gornjo mejo šeste stopnje, le da je težav manj. Smer je bila pre­
plezana tik pred Vl{)jno in sodi med modernej-še smeri ter je s svojo 
pestrostjo in razgibanostjo zdo :privlačna. Po dolg!ih dneh počitka 
nama je bilo plezanje res 'Pt·avi užitek in so se težki rmemji teh­
ničnega in prnstega plezanja urino izgubljali pod nama. Mred n,jlmi 
so nekateri re]o zanimivi, na primer eden prvih, kjer omogoča 
vzpon le 1.renka, pol centimetra široka poklina, ki reže dvajset me­
trov visok črn previs; to je mesto, kjei- izključno gospodaxijo k1adivo 
iin klini. VTeme nama j, e bilo še precej milostno, Sclj je Je včasih 
padlo nekaj tkapelj in kmalu sv.a stala pdd z:ach1jo velik o preveso. Tu 
691 

se je pred nama odprla 'lernna luknja, ki j:e imela svoj izhod kakih 
trideset metrov više v gl.adlcih plateh. Zal se je tudi po njej cedila 
v-oda in som S • C tam počutil kakor v mokrem bl~tnem dimniku, :ki 
je postal proti vrhu tako iozck, <la sem komaj obračal: glavo. Izstop 
iz te luknje je eno te7-'kih mest v smeri, toda plezalce ga urno pre­
maga, ker že vidi nedaleč nad seboj vrh stene in s tem konec težav. 
Tako tudli. midva, in kmalu sva stala na za&neženem grebenu ter 
zda na sever, kjer se ; razprostira ši:rna Bav.arska nižinai in se svetijo 
velika jczera, kakor bi velikan tja po1loml velika srebrna ogledala. 
Sneg pod nogami naju je 01l)02lorH, da s· cstop ne bo ·ravno igtač-a in 
hrž sva krenila po grebenu. T~ je že v ()bič..1.jnih razmerah samo­
stojna pleU1l1na tura s krasnim raz,gl'edom na Bavarsko nižino na 
severu im. na neP'regledno morje alpskih vrhov na jugu. Od teh se 
mnogi blešče še v poLetncm soncu okovani v lc<l in sneg. Tokrat se 
za razgled nliJsva kiaj prida meni.la, saj nama je zasneženi greben 
nudil dovolj sitnosti. Star prego · vf<>r pravi, da nesreča nikoltl. ne pn­
č:i.va, in midva sva se dodobr:a prepričala o njegovi resničnosti. Pri 
spustu preko enega prevri.snih skokov se je z.ataknila vrv in ni nama 
preoi,taLo drugega kot sple:uaii po vrvi nazaj. 't'o pa ni bil prijeten 
oprav-e'k, saj J'e čez rob previsa močno tekla voda in na nesrečo meni 
ravno n.i. glavo, .ko sem se s po.močjo stlopnih 1.ank npenjal po vrvi. 
Kopel ni bila ravno prijetna, saj se je med tem že spustil ,mrak in 
je postalo občutno hladno. Nedaleč rod naju so se zasvetile prij,azne 
Luči hotela ln OJbser.vatorija na whu Zugspitzc. Mokor i1n prczc-bcl 
sem se kmalu vrnil k Tonetu -in čez kako uro sva že stala na melišču 
pod steno on zvijala vrvi. Tedaj pa se je ulil dež, ki mu je pridno 
drugovala toča in v vreliko zabavo Dunajčanom sva stopila v kočo 
mokra kot miš. Oni so s tem računali in na razbeljeni pečici je že 
klok!otal lonec vode za čaj. Po kratki večerji smo z,adovoljni z -dne­
vom pocepali po pog:riatlu in sladko zaspali. 
Smer Peters-Harringer 
Sivo in mrko nam je viselo nebo naq. glavami, ko smo drugo 
jutro stopili iz koče. Nič ni motilo moreče ti.~ine, le kdaj pa kdaj 
se je fa brezlične sivine pripeljala snežinka. šele proti pold'n.1evu se 
je nebo razgibalo, sivina se je pričela trgati in s Tonetom sva jo 
ubrala pod steno gledat vstop v Peilersovo smeq-_ P,oč.i '.in zajroe so 
bile sicer črne in odbijajoče, lioda odločila sva se, da, bova drugo 
jutro r poi.zlkusila. Iz opazovanja naju j.e zmotil rezek žvižg - zname­
nj.e, da so v b'1ili.ni sv-jzci. Umaknila sva se na malo poraslo vzpetino 
in nemoteno opazovala ,početje ieh zanimivih glodaleev. Svizci so zelo 
g,ospoda,rn.i., saj je znano, da celo poletje suše travo kakor kosci in 
jo potem spravljajo v nalašč zato izkopane. luknje. Lakota naju je 
prignala doma-v in na mizi se je kmalu kadi1a topla večerja. Tudi 
DU!Il.ajčana Ha1n:s jn Raimund sta se odfočjJa za Peter.sovo sme-r in 
dl"U~o jutro smo po kratkem omahovanju kljub dvomljivemUi vre--
692 

mcmu le vstopili. DwnaJčana sta vstopila 
nekohko preje, lka;r pa naju n i motilo, saj 
j,e stena tak-o stmna in iskala ilrdna, da se ni 
pa.ti rz.apadnega kamenj:a. 
Smer naju je že ta ·koj navdušila, ker 
SIQ skr.a1ine režave začele ie v drugem razte­
žaju in niso inchalie sUroro do wha. Posebno 
je zainimiv sne<ln j'i del stene, ki ga pre.refo 
dklolii. tri sto metrov, visoka W'Sta poči in 
zajed, večk:rat prekinjenih s :;.t.rehastimi 
odgt:,a,vki. Za ta dol s-me.ii navaja opis zani­
miv stav;e'k, k j,e:r pravi, , da predstavljajo vs.i 
r-a~ežaji skrajn e finese prostega in tehnič­
nega plezanja. No, midva sva se dobro pod­ pr.l:a, :in nama je d€la1o sicve lase le n ajtežje 
me..sto, ;ki je -z,elo vi.<.jdko, .im. sva pi-i ,čakovala, 
da bova tam .že precej UJtruijena. ~ preden 
sva prtp-lc-zala do tja, se n ama je p r,ipetila 
majhna nezgoda, ki je vzela mnogo časa. 
Na zaičetm neke poči se mi je namreč u1irgal 
podplat na Jevem č.evlju, in to kot nalašč 
tam, !kjer bi lahlk:o s pridom upOOC'a:bljatl. le 
levo nogu. Pozneje som se tol~žil s t~m, da 
sem vsaj enkrat poizkusil, kako se šesta 
sl!opnja pleza s 'kloleni, mmam pa namena ta 
_poi-zlkus še kdaj prostovoljno. ponoviti. Ko je 
prišel Tone do mene, sva n a mojišču odprla 
oev1jars'ko d-eLav.n.ico in čevelj stroko'Wl'O po­
pravila. V Tazte-laju, ki je sledil, sva našfa 
zadnjo oo. mnogih ~nlk za spuščanje, ki sta 
jili lani ipust.ila v steni Fr.anroza Ancke Ber­
tram:l in PhUipipe Ga!rdc, ki sta S€ mudila 
tam istočasno z nami. Na tem mestu se je 
Bertrandu ir.q,ulil kliin. in je zato padel k<l'kih 
<lvajoot metrov. Keir je stena tu iprev:i.sna, je 
ostal brez . pošk.odfb, le ena . od obeh m.ylonskih 
VII'Vi se je p1°etrgala. Nj.egov tovariš je to 
plačal z odirglinami, saj mu je ta na več 
mestih na ,rokah dd.besedino iztrgala meso. 
Z mešanimi •občutki sva plezala llllidcv.a to 
:im kmahu 1D.ato še najtežje mesto. To je detajl 
:prost.ega ple,banja, kjer Je treba preplezati 
nekak kot med glaiCl.ko plošoo in pr:is-lonj-eno 
str-eho. šlo je precej bolje, kakor sem pri­
čakoval; po kakih osmih metrih sem željno 
vpel .kJin in kmalu nato :1Jezel na udobno 
stojtl.šče. Najt,ežje je bilo 11ovej za nama iin 
vsa teilka mesta, ki sva jih mornla še pre-
693 
• 
1 
1 
1 
1 
1 
• 
e - stojišča 
V -previsi 
• ,•····• - V/ 
S - streha 
Sk,ica smeri: Peters­
Harringer (navpične 
1-azdalje so razmeroma 
močno skrajšane) 
J 

✓ 
b"Oto Aleš Kunaver 
A - Aschenbrenner- Rei.ner {VI) (to smci · smo preplezali lani), 
B - Petters-Harringer {VI-), C-Klelsel-Schober (VI+) 
plezati, da sva po iza<lnj:i !cr<u!Šljivi rpolici dlosegla wh, so se :nama 
:c:dela kot prijeten zaključek tcžk>cga dela. Na vwruu naju je zopet 
očarala z rdečo ·večenno lučjo osveitlj ena , panorama in po d, veu rn:em 
sestopu sva -sreona :in nasmejana stopila v :k.oč'o. 
Sedaj' ~ , bili (11.aši/ chlji <lose.ženi. Drugo jutro smo že :cbasali 
naše imetje v :nahrbtnike in odšli do prvega hudournika, .kiajti vode 
za umivanje v »KIOČi spominov« ni bilo. Priložnost je bila ugodnia 
in iopra-'Vili smo vse od tkopanja pa do britja in rnanild.tanja. Bila je 
ravno nedelja. Ker smo bili verjetno p.rri tem iposl'U zelo zanimivi, 
so nas mimoidoči nedeljski turisti z zanimanjem opa~ovali1 in nas 
fotografrrali kot kake eksotifuc živali. 
Zvečer smo se ž~ ločili na kolodvoru v Innsbrucku in zakasnjeni 
brz,ec najru je odpcljaw v Zi.irich na sestanek , določen že pri nas v 
Vraitih, :iin ,nato v Francijo, kjer sva hotela poi'7'J<usiti tprosluH »A-uto 
stop!«, ase je wkazal kot '.l)re. oej nezanesljiv 11ačin poiu, vam.ja, poi,ebno 
še v stabem vremenu, ki je tedaj vladalo nad Evropo. Spočetka je 
še kar nek'<lm .šlo in na krov so naju sprejemala različna vozila od 
naj. modermejše limuzine -pa do starega kamiona. Potem pa se ni 
hotelo nobeno W'Zi1lo več usta.vj,ti in neki šofer se mama je celo 
odka:il in s tremi praznimi ~deži odpeljal mimo. To pa nama je bilo 
pveveč in odpravil>a. sva se peš po trdi cesti v rpetindvajset kilometrov 
oddaljeni L'Isle. Kilometer pred. ciljem sva okoli polnoči zbita po­
padala v 1.rav,o obcestnega sadovnjaka in za~ala kot 11bita. Spati 
694 

nisva mnogo u tegnila, ker naju je okoli •treh zbudil naliv in mokra 
od nog do glave sva odštorkTjala :na kolodvor. Prvi jutranji vlak 
naju je bledai in upadlih liic pripeilj,a,J. v Dijun k znanoem na vam.o. 
Naslednje dm sw1 iz malega, a ličnega avtomobila ogledovala osred­
njo Francij;o. Skozii r:ed!k.o dolinsko meglo sva zagledala bleščeči sneg 
Mont Blranca in 'ki:ma.Iu nato smo se -po divji dolini pripeljali v 
Chamonix. Midva sva postav,ila platneno hiši.co na tabornem pro­
storu šrevilka 4 in p1i pregledtu denarnic ugotovila, da moreva 
o.stati najv,eč pet dni. To je ,bil za takratno slabo vr,eme ,precej 
skopo odm-e:rjen čas. Upala sva, da bova: vsaj lahklO stopila na 
St:reho Evrope in si ogledala , • položaj za drugo leto. šele če?. dva dni 
se je vreme malo zbo1jšaJb in ob pet iih zjutraj sva že pešačila po 
dolini do vasi Les Houches in nato vlueber na Mont Lachat. Bila 
sva malce slabe volje, kajti vse, kar sva premogla za to turo, je bila 
štruc;a kiruha, konserva mairmeilaldr e, ~a:wbek ~pagetov, pol litra petro­
leja v l.ruhahri.ku, dve sto frankov in nič soli. Kljub temu sv.a urno 
pobh·ala ~'k>pinje po mokrih ser'!)entinah sever-nega pobočja dn vmes 
pridno zobala jagode »za kaforije«. Nebo se je znova prepreglo z 
obla-ki in iz.ra grelbenw se je , pripo<llila meglia, iz katere sta se 
izmenoma sipala sodra in sneg. Popo:tdne sva prisopihala na Tete 
Rousse, kjer naju j. e p1ija:m.i osktbn.i'.k povabil, na~ sphia pni njem 
in naj počakava, ker z Mont Blam.com verjetno ne bo ruč . Vso noč 
je veter butal v o:kna in jih zasipal s sneži'll'k,ami in zju1ir.aj sva pred 
:kočo zagazi1a v svež sneg. Hr cane .im. denarja ni bi1o- več in morala 
sva odnesti pete na--~j v Chamonix. In za nama je ostal Chamonbl:, 
nad kube1im se je v o,polldan5k~ soncu svetil Mont Blanc. 
France Avčin: 
K PREHRANI NA VISOKIH GORAH 
J 
Pred vojno sem se udeležil zimskega :prečenja šar planine (Id Ljubotena 
nad Kosovim iI'avnom pa vse do Koraba nad Albanijo. Na tem nepoz.abnem, 
teden dni trajajočem potovanju stalno v vi~inah nad 2000 m, sem se poleg 
drugega naul-il marsičesa tudi v pogledu prehrane in sicer od naših šiptarskih 
nosat'.:ev. Mislili smo, da ni mogoče prenašati velikih naporov n1:1 dolgotr.a.joih 
turah brez po"2ivil in polumctnih hranil, ki smo jih bili navajeni i:.: doline. 
Zato sem že takrat občudoval nosače-muslimane, ki so dosledno odklanjali 
hrano svinjskega .izvoru, hraneč se domala :izključno s koruznim kruhom
1 
in 
in zagozdo ovčjega sfra, pa še to v kaj skopih obrokih. Bremena pa, ki so jih 
nosili, so bila tej skromnosti vprav obratno sorazmerna. 
Ze zdavnaj je znfillo, da se himalajski nosi;l.či, pa tudi šerpe hranijo do­
mala izključno z maslom in »tsampo«, praženim ječmenovim zdrobom (dchidri­
ra;na hrana!), ki ga zgnetejo z vodo ali čajem in pojedo kuhanega, pečenega 
ali kar su1·eve_ga, če ne gre drugače. Zjutraj ne jedo nič-, šele po dveh urah 
hoje sledi Izdaten wjtrk. Tako odpade jutranja briga okrog kuhanja, vse gre 
hitreje, hoja je latja, saj preba v:il;;i niso preobremenjena z masivnim zajtrkom. 
Znano je tudi, kakšnih dobesedno nečloveških naporov so ti ljudje ob svoji 
skromni hrani zmožni. Bremena v višini lastne teže niso nič posebneg~, za 
' znano Je, da .koI"Uza izredno pospe~e mlečnost doječih mat-er. v I'evnlh lttajih 
Italije ljudje od koruzne polente ž!v~. 
695