Poštnina plačana v gotovini DEJANJE Edvard Kocbek: Mali in veliki narodi Vida Taufer: Na obali / Vzdih Charles Plisnier: Igor Vlado Novak: Zapiski o slovenskih klasikih Dokumenti: Evropski federalizem Pregledi: Akademski kulturno-socialni teden SKAD »Zarje« (J. M.) Gledališka poročila: Ljubljanska drama v sezoni 1938/39 (France Vodnik) Gostovanja (Silva Trdina) Književna p o r o č i 1 a: Igo Gruden (Lino Legiša) ji- f ,J; Prešeren I. (Tine Logar) v * v* J SMrJp/ Zapiski: T^f^V i1 \ j.f Pohujšanje nad resnico (E. K.) Ovitek: 1 Drobna poročila o knjigah LETO II * SEPTEMBER 1939 * ŠTEV. 7 DEJANJE REVIJA ZA KULTURO, GOSPODARSTVO IN POLITIKO Izhaja 15. vsakega meseca razen v juliju in avgustu. — Za uredniški odbor in izdajatelja odgovarja Edvard Kocbek v Ljubljani. Vse dopise na uredništvo in upravo je naslavljati na naslov: Ljubljana, poštni predal 103. — Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani, Tyrševa cesta 17, predstavnik Maks Blejec. — Revija stane letno 80 din, polletno 40 din, posamezna številka v razprodaji 10 din. Naročnino je pošiljati na poštni čekovni račun št. 17.631. Prejeli smo t oceno: Prežihov Voranc: Požganica. Povest iz leta 1918. Naša založba, Ljubljana 1939. Else Jerusalem: Die Dreienigkeit der menschlichen Grundkrafte. Verlag Die Gestaltung, Ziirich 1939. Fran Erjavec: O izobrazbi kmečke mladine. Ponatis iz letnega (poročila Kmetijske zbornice, Ljubljana 1939. Emanuel Kolmam: V svetlobah in sencah. Založila knjigoveznica Ivan Avguštin, Jesenice 1939. Paul Alpent: Demain la democratie... Preface de Gaston Bergery. fiditionis de la Flechr. Pariš 1939. Gaston Bergery: Principes de 1'Economie frontiste. Les fiditions de la Fleche. Pariš 1939. Štefan Jeriko-Oiček: Poglejmo se. 135 karikatur. Založila uprava lista »Posebna izdaja« v Ljubljani, 1939. Alfred Max: Politicpie exterieure des fitats-Unis. Centre d'etudes de politicfue etrangere, Pariš 1939. Hemri Beuve-Meri: Vers la pliis grande Allemagne. Centre d'etu-des de ipoliticpie etrangere. Pariš 1939. Bernard Vernier: La politiqne islamique de P Allemagne. Centre d' etudes de politique etrangere. Pariš 1939. »Rešimo mladino pred alkoholizmom«. Zbornik. Izdal Higienski zavod v Ljubljani, 1939; Miroslav Adlešič: Naravoznanstvo in svetovni nazor. Izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1939. Davorin Petančič: Kuga. Igra. Založil minoritski samostan v Ptuju, 1939. Maurice Briault: Recits de la Verandah. Bloud & Gav, Pariš 1939. Stanislais Fuimet: L'amour. Desolee de Brouvver, Pariš 1939. Archambault-Terrenoire: Six options sur demain. Bloud & Gay, 1939. Albert Schreiner: Vom totalen Krieg znr totalen Niederlage Hitlers. Eddtions Promethee, Pariš 1939. 20 let ljubljanske medicinske fakultete. (Ponatis iz Zdravniškega vestnika.) Ljubljana, 1939. Marja Boršnik-škerlak: Aškerc. Modra ptica, Ljubljana 1939. EDVARD KOCBEK MALI IN VELIKI NARODI Kdo med nami ne čuti v isebi nepojmljivega strahu, kakor vedno takrat, ikadar se začne novo spreminjanje sveta? To je prastrah človeškega bitja, ki se je nekje odtrgalo od maternice in zablodilo v prazno. Človekova usoda je postala zgolj politična, človekovo življenje se je na zunaj z vso vsebino vključilo v družbeno življenje in njegove procese, tako da je na znotraj izgubilo zvezo s svojim človeškim smislom. Zgolj politična usoda izločuje nenavaden strup, pretresujočo in omamljujočo paniko. Bistveni znak današnjega človeka je strah. Boje se veliki in drzni, močni in plemeniti, neverni in zvesti, zakaj se ne bi bali majhni in zatirani? Toda med strahom velikih in strahom majhnih je velika razlika. Strah velikih je blazen, strah majhnih je človeški. Veliki se bojijo, ker vidijo spačene podobe, majhni se bojijo, ker čutijo pravične mere. Velilki razvijajo v strahu vedno večjo in vedno bolj slepo in nesmiselno moč, majhni izginjajo z razodetimi smisli. Kaj je grozotnejše, prvo ali drugo? Veliki narodi požirajo majhne. Zdaj jih nič več ne presajajo nebogljenih in nezavednih v svoja topla ležišča, zdaj jih krepke in zdrave goltajo v svoje apokaliptične trebuhe. Sila mora živeti, ker je sila, nemoč mora umreti, ker ni sila. Borba na življenje in ismrt, boj z vsemd sredstvi. Sodobni imperializmi so si podobni ne glede na to, če to svojo nasilnost kažejo javno, brez zadržkov, ali posredno in premišljeno. Vsem je lastno brezobzirno izživljanje človekovega po-sedovalnega in posilujočega nagona, ki se polašča ljudi in vrednot brez ozira na njihov samorodni, izvirni smisel. Njihova politika je postala samonamen: umetnija, ki služi sami sebi; obvladovanje časa in prostora za vsako ceno. Bistvo njihove politike je sistematično zbiranje in pomnoiževanje sile, kupičenje energij, skrajno izrabljanje kvamtitetne funkcije vesolja. To brezmejno in strastno povečevanje prostora in moči, kakor se dogaja v čustvih in v dejanjih velikih narodov, resno grozi naravnemu redu, ki ga sestavljajo veliki in mali narodi. 20 265 Veliki in mali narodi tvorijo pol i t i čno-d u ho ven svet, ki je podoben zvezdnemn vesolju in organskemu svetu sploh. Zgradba atoma je enaka izgradbi ozvezdja lin nič ne kaže, da bi eden izključeval drugega. Zgradba malega naroda je enaika zgradbi velikega naroda, njuna duhovna in tvarna reda sta si povsod somerna, le njune mere so različne. Iz dejstva, da je velik narod večji od malega, še ne sledi nobeno drugo, ki bi reklo, da je velik narod boljši ali vrednejši od malega. In če ni v ničemer boljši in vrednejši, nima pravice, da omejuje in zatira v malem narodu tisto človečnost, ki vzdržuje tudi bistvo velikega naroda. Zvezde se vežejo v ozvezdja, atomi v telesa, narodi pa se ne morejo zbrati v svojo družino. Kdaj bomo oživili iz podzavesti resničnost, ki sta jo zrla Goethe in Briand? V krvavem testamentu Napoleonovem njegovemu sinu stojijo besede: »Evropo je treba združiti v nerazvezno federativno zvezo... Evropa gre neizbežnemu spreminjanju nasproti; kdor ga zaustavlja, raztresa svoje sile v brezplodnem boju ...« Toda sleherno veliko resnico mora priklicati veliko izkustvo. Nastopa doba zadnjega in najhujšega nasilja, že dobrih sto let si sledijo v Evropi vedno hujše hegemonije. Goli nagon po neomejenem osvojevanju ljudi in sveta se je razširil prav tam, kjer je najmanj človeške kristalizacije, v življenjski zavesti velikih narodov. Danes, v najikritičnejši uri človeštva, si na svetu stojijo nasproti politične igre malih in velikih narodov ali držav, danes si stojita nasproti absolutno napadalna moč velikega in vedno večji zgodovinski strah malega naroda. Za nadvlado Evrope in sveta se borita danes dve hegemoni-stični volji, na eni strani Nemčija in Italija, na drugi Anglija in Francija. Oba bloka nastopata s svojimi določnimi političnimi stališči, od katerih je vsako izraz zgolj gospodarsko socialne miselnosti. Duh ekonomizma je najjasnejši izraz kvantitetnega vrednotenja. Če smo si o totalitarnih vladavinah popolnoma na jasnem in je naše razmerje do njih kratko in malo določeno z njihovimi dejanji, potem moramo spoznati tudi vse okoliščine zahodnih demokratičnih držav, ki se nam postavljajo za rešiteljice. Predvsem ne smemo zamenjati njihovih narodnih kultur, posameznih človečanskih ustvaritev in njihovih demokratskih naporov z njihovim stalnim hegemonističnim teženjem in z njihovo ošabno kulturno vzvišenostjo. Kljub njihovemu prijaznemu stališču do malih narodov tako dolgo ne moremo pričakovati od zahodnih demokracij resnično demokratičnega političnega reda, dokler ne bodo spremenile svojega plutokratskega bistva in zaživele v novi politično-dru-žabni stvarnosti. Za to pa jim manjka dvoje: socialna pravičnost in duhovno junaštvo. Res je, miselnost teh gospodovalcev in nasilnikov je predvsem ekonomska. Zmagoslavje in tesnoba današnjih dni se razvijata na temelju napačnega spoznanja, da so male države in mali narodi preslabotna sredstva v življenjski borbi, kakor da se življenje vzdržuje le s tvarno pomočjo ali kakor da človekova oseba ni glavni nosilec življenja. Ravno v tej točki je v malih narodih zadeto celotno načelo življenja, ravno v tej točki dobiva mali narod svojo skrivnostno moč. Narod je organska skupnost določenih človeških oseb; težišče življenja je na posameznem človeku, ne na narodu, zato je napačno prenašati človekov osebni smisel v narodne oblike ali vso življenjsko težo le na družabne procese. Življenjske borbe ne zajamemo le s tako imenovanimi gospodarskimi konflikti in še za te kaotične konflikte se bo polagoma našla razumna rešitev. Zato je napačno in krivično, če — načelno vzeto — polagamo politično-družabna dogajanja v nasprotja med velikimi in malimi narodi ali državami. Velik narod ne uspe nujno zato, ker je velik ali gospodarsko močan, majhen narod ne propade nujno zato, ker je majhen ali gospodarsko slab. Toda kakor veliki narodi grešijo s prevelikim poudarjanjem gospodarskih dejstev, tako zapadajo mali narodi v premočno poudarjanje ideje. Kdor koli misli, da se v mednarodni politiki sedanjega časa razvijajo človečanske težnje, da se življenje uravnava po splošno veljavnih pravilih duha in da gre vselej za vzorne vrednote, se usodno moti. In vendar prav majhni narodi padajo v to napako. Narava sama, ki jih ni obdarila z velikim številom in močjo, jih sili zgolj v etično smer, v čezmerno poudarjanje kvalitete, v zanašanje na idejni svet in duhovne napore. Predvsem danes, v času izredne zgodovinske stiske, obstaja nevarnost, da se mali narodi preveč predajo paniki ali da se prehitro umirijo sredi največjih nevarnosti. Predvsem nam Slovencem preti nevarnost, da si prenaglo ustvarimo rešitev in jo postavimo v negotov ali celo napačen idejni svet. Pri nas Slovencih je ideološki univerzalni vidik še vedno močnejši od stvarno zgodovinskega. Pri nas smo še vedno v Stadiju političnih čustev in zasnutkov, ko bi morali že dolgo odločati. Majhen narod se tako dolgo ne more dokončno zasidrati v življenju in se v vsem obsegu razmahniti, dokler ni polnovreden ud politične skupnosti sveta. Majhen narod tako dolgo ne more nastopiti kot nosilec splošne svobode, dokler se ne more udeležiti pravičnega svetovnega gibanja. 20» 267 Dozdaj še ni nobena svetovna ideja tako čista, da bi bila brezpogojno pripravljena pomagati človeku sploh. Taiko kakor danes zadeve stojijo, ne prihaja rešitev malih narodov od nobenega 'političnega ali idejnega imperializma. Nepopisna je tragika malih narodov, ker jim rebus hic stan-tibus preti mnogo več od politične nemoči ali od zanikanja samostojnega narodnega obstoja. V današnjih malih narodih je ogrožen človek v svoji temeljni biti, pretita mu duhovna in telesna smrt. Majhen narod predstavlja človeka sploh. Usoda malega naroda je usoda človeka sploh. Vse je postavljeno na točko tvar-nega in duhovnega osvobajanja človeka, kadar je nesproščen in nesvoboden v okviru malega naroda. 1K0 bodo reševali človeka sploh, bodo reševali socialno in narodno vprašanje obenem, kadar bodo podelili malim narodom njihovo dostojanstvo, bodo dali dostojanstvo človeku sploh. Bodočnost malih in velikih narodov je v federativni ureditvi Evrope. Nova Evropa mora biti zveza velikih in malih narodov, velikih in majhnih domovin, ne pa totalitarnih držav, kjer se pod znamenjem sile spajajo v ljubosumno mitično enoto zemlja, človek, kapital, duh in kri. Nova Evropa se mora zgraditi pod znamenjem celotnega, osebnega človeka, njemu morajo služiti državni ustroj, gospodarski red in duhovne vrednote. Vse,t kar je, mora pomagati k človekovi osebni dopolnitvi. Kadar bo Evropa uredila svoje gospodarstvo po velikih, naravnih kompleksih, ki ne bodo nujno povezani niti z državami, niti z anonimnimi družbami, in kadar bo nastal v njej nov politični red, ki se bo spojil s človekovim osebnim smislom, takrat 'bodo zaživeli mali narodi v svoji izredni vrednosti. Bergson je nekje zapisal, da je najnaravnejša človekova domovina po svojem obsegu majhna dežela, le taka daje človeku najsrečnejši občutek. In res govori zgodovinsko izkustvo, da je življenje v majhni državi ali narodu kljub nevarnostim bolj človeško od življenja v velikih državah in narodih. Četudi je velika država povprečno bogatejša od majhne, je povprečna zadovoljnost v majhni državi večja od tiste v veliki. Življenje je v majhni domovini na vseh stopnjah stvarnejše in osebnejše. Občutje v majhni domovini je prijetnejše v narodnem, gospodarskem, kulturnem in moralnem oziru. Srce mi poskakuje ob veliki misli, da je Slovencem od nekdaj dana zapoved, naj si ustvarijo svojo srečno domovino. V tem veselju me ne motijo niti naše nesreče niti naše slabosti niti težak ikorak današnje zgodovine. V globini svojega bitja čutim stoletno pričakovanje tega, kar prihaja. Za zastrtim nebom čaka naš veter, pripravimo svoja jadra. VIDA TAUFER NA OBALI Morje pljuska na obalo, neprestano valovi, venomer poljublja skalo, ki vse dni ob njem molči. Kakor cvetje so valovi. Vonj jasmina mi dehti, kličejo me vsi glasovi, v vsakem klicu pesem spi. Vsaj za hip se skloni k meni, glej me z mirnimi očmi, s svojim srcem me objemi, morje nama govori. Daleč si in moji vzdihi danes žalostno pojo, saj so kot prividi tihi, ki se zibljejo z vodo. VIDA TAUFER VZDIH Čemu ne morem brez besed umreti, kakor umrje listje divjih trt, pokojno med plastmi zemlje trohneti, življenje je bridkejše 'kakor smrt. Glej, vsaka noč je težka kakor kamen, kot meč na usta vsaka misel pada, izgublja se mi v prsih svetla nada, ugaša pred očmi žareči plamen. Le tvoje roke v duši mi ječijo, zastrte s tugo kakor sklonjen cvet, o tebi neprestano govorijo, četudi so hladnejše kakor led. CHARLES PLISNIER IGOR Ko som urejal stare politične papirje, sem našel svoje beležke z antwerpenskega kongresa. Zakaj se je med vsemi obrazi, ki so v teh beležkah pokopani, naglo dvignilo eno samo lice, lice Igorjevo? Tisti čas so mi bih dražji mnogi drugi tovariši, tisti, ki so se takrat, ko se je začela priditi komunistična internacionala, v njej borili proti kompromisu, proti izdajstvu in umikanju kakor jaz, ki sem pozneje, ko mi je bilo dano, verno izražal njihovo misel in sveto jezo; tisti, ki so kakor Igor »na drugi strani« vsaj zame predstavljali deset let tesne tovariške borbe, ki sem vedel za njihove slabosti in junaštva, četudi so me pogosto navdajale s strahom. Toda med vsemi temi se je dvignil Igor sam, kakor da bi njegov obraz s skrivnostno močjo izbrisal vse druge okrog sebe. An t we r pe ns ki kongres. Danes dobro vem, da se je zadnja bitka za resnično revolucijo bila tam. V Rusiji so bili vse tako priredili kakor v ogromni, porogljivi komediji. Stalinova birokracija je zmagala nad Trockim in nad velikani iz leta sedemnajst, poslej je novi diktator zavladal nad brezkončnim prostorom, ki ga je revolucija v svoji oseki bila zapustila. V Rusiji so ljudje oktobra odšli v pregnanstvo ali padli v ječo. Po drugih zemljah so se strankini borci naveličali upirati se Moskvi, boriti se brez smisla, postali so poslušni uradniki. Tako je ta udar povsod vzbudil pristaše in poslušnike. Kajti čemu bi tudi razpravljali o novih navodilih in o novih ukazih, ko so ti vendar popolnoma ukinjali svobodo komunistov in pristaše neprekinjene revolucije spreminjali v vojake brez uniforme? Raje so se vdali. Tiste pa, ki so se sklicevali na Lenina in na rdečo armado, so obmetali z blatom in tako opljuvane izključili iz stranke. Slučaj je hotel, da je revolucionarni duh pokazal svoj zadnji odpor ravno na robu ene zahodnih dežel, v mestu trgovcev in brodo-lastnikov. Toda kdo je vedel za to? Maloštevilna belgijska komunistična stranka v majhna deželi nikogar ni vznemirjala. Antwerpenske pivarne so ji odrekale svoje zborovanjske prostore samo zato, da ne bi dražila njihovih gostov. In kadar so kongresni delegati, pregnani iz enega prostora tavali po ulicah in iskali zaklonišča, kjer bi se znova zbrali, nihče ni islutil, da je v teh ljudeh šlo za prihodnjost sveta, za usodo njihovih teles in njihovega duha. Dobrodušni redarji s čeladami iz črnega sukna so jih neprisiljeno ustavljali na robu pločnika, da bi pustila mimo njih otroški voziček. Tam, kjer smo sredi nekega predmestja končno obstah, je ves prostor razodeval pomanjkanje in poraz. Slavnostna dvo- rana, Iki je služila za ropotarnico. Parketna tla so žalostno škripala. Morali smo razporediti železne stole, ki so bili nagrmadeni ob zidu. Potem smo dvignili temnoirdeč gledališki zastor, predstavljal je razkošno nabrane zavese, ki jih držijo bogato pozlačeni držaji; odkril se nam je urejen vrt v neverjetno zeleni barvi z odprtimi in pokritimi hodniki ter terasami, sto kvadratnih metrov barvnih tkanin, ki so zatrepetale Ob najmanjši sapi. ,Na tem odru se je za mizo iz smrekovine utaborilo predsed-ništvo. V ospredju pozorišča pa so postavili rdečo in okroglo železno mizo za govornike. Že v prvi minuti smo občutili, da smo razdeljeni na dva tabora: sprti bratje. Kdo med njimi je imel prav, ali oni, stalinovci, ali mi? Ali je bil Trodki v resnici antikrist komunizma, kakor so to kričali? In mi, ki smo šli za njim, ali smo biLi res »majhni levičarski meščani«, »kontrarevolucionarji« in »belogardisti«? Ali pa so oni postali strahopetni in slepi od nemoči, neumnosti in uslužnosti ter pripravljali novi termidor, kakor smo mi to govorili. Od tistega je minilo osem let. Mislim, da nam je zgodovina dala prav. Ne morem verjeti, da so olktobristi umrli zato, da se nad sveto Azijo razvije socializem nizke oblike, ki se zdi, da si je prisvojil bogove ameriškega produktivizma. Morda sem si tiste dneve celo želel, da bi se motil. Na odru se je naenkrat pojavil človek, visok, suh in čokat obenem, skoraj brez vratu, s širokim, obritim obrazom, s čezmerno drobnimi ustnicami in s sivimi očmi, ki so jih tenka stekla okroglih očal čudno večala. Obdržal je svoj usnjat površnik. Tisti od predsedništva so zaploskali. Prav gotovo je Rus, delegat iz Moskve. Polovica delegatov v dvorani je vstala in zapela internacionalo. Eden od naših, suh Italijan, je skočil na pozorišče, dvignil stisnjeno pest proti človeku iz Moskve in za-klical z rezkim glasom, ki je prevpil himno: »Eviva T ročki!«. Potem se je obrnil proti nam in se pridružil petju. Vsi smo peli. Navadno ne ve nihče za pravo ime tistim osebam, ki jih pošilja kominterna, da prinesejo njene besede ali izvršijo njene ukaze; eno samo ime, en sam psevdonim. Ravno dovolj za označbo živega bitja, ki ni to, kar je. Ko je himna ponehala, je predsednik kongresa dal besedo »tovarišu Igorju, delegatu izvršilnega odbora internacionale«. Igor je dvignil roko, da bi zaustavil ploskanje, ki je nastalo. Snel je svojo čepico in pokazal ostriženo, plavolaso lobanjo. Pomaknil se je par korakov naprej in naslonil na mizo svoji dve majhni in zelo beli pesti. Potem se je zazdelo, da je s svojim pogledom poiskal vse tiste obraze, ki smo jih imeli v poltemi, jih izmeril in prepoznal, nato pa nenadoma popustil v svoji napetosti, se zravnal in začel: »Tovariši...« Govoril je bogato in pravilno francoščino, z labnim slovanskim naglasom, ki ga čez nekaj časa nismo več čutili. Včasih je iskal uporniško besedo, takrat je dvignil oči, razširil roke in bil Videti sredi molka kakor človek, ki moli. Naenkrat se je beseda pojavila na njegovih ustnicah, njegova dlan se je skrčila, njegova pest je znova padla ter nadaljevala neprestano in enolično gibanje, kakor bat stroja, ki se pravilno vrti in pravilno pojema. V svojih beležkah imam vsebino Jegorjevih besed. Toda čemu naj jih tu obnavljam? Igra je bila resnična. Kaj se je pokazalo med temi ljudmi in nami? Razlika v gledanju na svetovni položaj, na .revolucionarno strategijo? Da, šlo je za angleško-ruski sindikalni odbor, za položaj komunistov v Kuo-min-tangu, za to, kar se imenuje v doktrinarmem žargonu »možnost socializma v eni sami deželi«. Toda četudi so bila ta vprašanja težka za prihodnjost revolucije, bi lahko o njih razpravljali, ne da bi se sovražili in napadali. V resnici nas je nekaj drugega zoper-stavljalo in vedno bolj odaljevalo prepira joče se brate; to je bilo globoko nasprotje v čustvih in v prepričanju. Za stalinovce je veljalo obvarovati doktrinarno enotnost stranke, nam je bilo važno rešiti resnico. Igor je dejal, da je najvišja oblast inter-nacionale bila kratko in malo rešila vsa vprašanja; obsodila je bila vse samovoljneže, ki nikdar niso mogii razumeti duha boljševizma, ampak so s svojimi majhnimi vestmi hoteli vznemirjati delavske množice, ki hočejo predvsem zvedeti smer, kam naj gredo. Mi pa se moramo podvreči, sprejeti rešitve ter priznati svoje zmote in herezije. Za to ceno internacionala še morda lahko obnovi svoje upanje v nas in nam nekoč še lahko odpusti. Če pa 'bomo vztrajali v svojem ponosu in še naprej trmasto branili svoje zmotne položaje, dobro, potem pa »pojdite, vi buržuazni intelektualci, ki ste zablodili v delavske vrste, nazaj v svoj meščanski razred, pokažite svoje prave menjše viške in belogardistične obraze ...« Groza me je obšla, ko sem ga poslušal. Ne, ljudje kakor so Igor in jaz se ne morejo več razumeti. Ali je zares verjel v to, (kar je govoril? Dobro sem čutil, da bi govoril vseeno tako, četudi bi ne bil prepričan. Zanj je bila merodajna ena sama stvar, komunistična internacionala, ki »proti njej ne more imeti nihče prav«, ki se je treba z njo spojiti in izenačiti, tudi če se moti, če se izgublja ali če laže, samo zato, (kex je »orodje revolucije«. Ljudje pridejo in gredo, je mislil, ona pa mora ostati nedotaknjena. V svoji globini sem začel nejasno zavračati ta mit. Bil sem mnenja, da revolucije ni mogoče hraniti z lažmi; kdor koli bi, junak ali svetnik, odpovedal v tej zadevi, četudi bi bil prepričan, da ravna pravilno, bi v mojih očeh izdal vse in slehernega posameznika. Toda v tem človeku je ibila vera. Sovražil sem to, kar je govoril in kar je delal, toda predno sem zasovražil njega, sem ga vzljubil. Ko je Jegor umolknil, mu je polovica delegatov ravnotako ploskala kakor takrat, ko se je ipojavil; druga polovica je ostala hladna. Nekaj dvignjenih pesti se je dvignilo in nekaj vzklikov, nova internacionala je združila glasove nas vseh, vznemirjajoče občestvo soglasja in sovraštva. Čudna zborovanja so taki kongresi; ko se odpro, je že vse določeno. Ko je stališče enkrat zavzeto, ga nič več ne more omajati, tako da se na njih 'bolj odvijajo obredi kakor debate. In zato najbolj preseneča dejstvo, da se vsakdo tega sicer dobro zaveda, v resnici pa se strastno irazgreva, kakor da še nič ni odločeno. Natačno smo vedeli, kako ise bodo stvari odigrale. Kakor druge komedije je uredila Moskva tudi to, ki naj se odvije okrog trookističnih tez v tem izgubljenem kotu zahoda. Sklepi so bili napisani, člani novega središčnega odbora izbrani. Nekaj več kot polovica kongresa bo pritrjevala predlogom, mi pa se bomo uklonili sodbi ali pa nas bodo zaznamovali za heretike in pognali iz svoje skupnosti. Natančno tako se je tudi zgodilo. Dali so nam šest ur .časa, da se odpovemo svojim zmotam, četudi nam je zadostovala ena sama ura, da odbijemo izzivalno ponudbo, ki se je zdelo, da ne žali le našega človeškega dostojanstva, ampak proletariat, ki smo ga zastopali, revolucijo in resnico. Za ta zadnji sestanek naše frakcije je eden naših somišljenikov, neki antwerpenčan, odkril lokal blizu pristanišča. Dvorana, ki so nam jo odstopili, je bila neke vrste klet sredi dvorišča, ki so ga obkrožale visoke stavbe. Ena sama svetilka, pritrjena na stropu, jo je razsvetljevala. V nekem kotu je bilo dvoje ali troje praznih sodov. Ob stenah, ki so bile z apnico namazane, so bile zložene deske. Ni bilo niti mize niti stolov, morali smo stati. Zeblo nas je. Od daleč je bilo slišati sireno z .reke Escaut. V tej nizki dvorani se nas je zbralo v krog .kakih trideset. Neskladno človeštvo revolucije. Rudarji iz krajev Liege, Char-leroi, Borinage s svojimi voščenimi obrazi, .ki se jim poznajo modre brazgotine, trije dokerji, tekstilci, kovinarji, dva umetnika, — en slikar in en igralec —, nekaj vseučiliščnikov. Bilo je tudi nekaj Italijanov, ki jih je fašizem pregnal, pomagali so nam v tej preizkušnji, ki so jo .že poznali. Nekdo je spregovoril. Dejal je, naj se zavedamo, da smo v posesti revolucijske resnice, da smo odgovorni za duše in voljo ljudi, ki so se nam izročili, da jih vodimo, in da zaradi tega ne moremo zasužnjiti svoje vesti ali jo vreči od sebe kakor vržemo kost psu, ».tej zveri, ki jo je popadla steklina, temu izrojenemu (boljševizmu«. Nekdo je zaklicali »Kdor laže, izdaja«. Oglasil se je delavec, ki je izrazil svoj poslednji dvom in svojo potrtost. »Toda kljub vsemu smo mi ustvarili to stranko. S svojo krvjo. Hudo je kar tako prepustiti jo.« Ta glas je izražal občutje nas vseb. Toda najbrž nas je prav zaradi tega tako razburil. Kričali smo: »To ni več naša stranka ... To je sindikat hlapcev ... Množice bodo izpregledale ...« Upali so... Jaz pa sem zaslutil, da je za dolgo časa vse končano. Skupna izjava naše frakcije je bila kmalu napisana. Gledal sem teh trideset ljudi, zbranih v krogu. Vsakdo od njih je držal sveženj belih listov. Nekdo je glasno bral, čela so se nagibala. Brezbarven glas je hotel biti trd, hotel se je spreminjati, hotel je prikriti svojo bolečino, bolečino nas vseh. Ko se je ustavil, da bi se oddahnil in se okrepil, je bilo slišati obračanje listov. Spominjam se, da sem v tem trenutku preletel vseh devet let svojega življenja, ko sem bil razmišljal, veroval in se boril. Takrat zame nič drugega ni veljalo razen revolucije in te stranke, ki jo je utelešala. Vse sem jima podrejal. In vse to življenje mi je bilo zdaj navzočno. Zopet sem videl blindirane avtomobile, kako so leta triindvajset orali hamburške ubce, in tisti kot, kamor sem legel, ko so krogle obsule zid okrog mene; videl sem carinski urad v Ventimiglii, kjer sem pred arkadami cvetja čakal, da mi obmejni komisar vidira moj ponarejeni potni list, — če bi me zavrnil, bi dvanajst mladih ljudi izgubilo svoje življenje; videl sem hodnik spalnega vagona med Sofijo in Ruščukom, kjer mi je ponudil odišavljene cigarete belooblečeni častnik z browningom za pasom, poveljnik moje straže, ki bi me po navodilih moral dati ustreliti »zaradi poizkušenega bega«; videl sem moskovske množice, kako so se tisti dan, ko se je predal Šanghaj, po cele ure zgrinjale po T verski cesti in kako sem z nekega okna v Bristolu žalosten motril pijani sprevod dvomljive zmage, kajti dvom se je že polastil mojega srca. Zopet sem videl Ditko, kako si je raztrgala obleko, da bi mi pokazala svoje rdeče in brazgotinaste prsi brez dojk. Zopet sem prav določno slišal dva strela v garaži in kmalu nato Carlottin glas za svojim tilnikom: »Tovariš, kako ste nervozni«. Predlog resolucije je bil soglasno sprejet. Mene so določili, da jo preberem popoldne na kongresu. Igor je v imenu kominterne zahteval našo izključitev. Tako so vrgli trideset opozicionalnih delegatov iz stranke in iz internacionale. # Zakaj nisem mogel odtrgati svojih misli od Igorja? Moji prijatelji so ga zasmehovali in ga imenovali Jožefa, s ■PPPIPIP^ tem so hoteli osramotiti njegovo gorečnost, ker so videli v njem hlapčevski duh. Jaz pa sem slutil nenavadno skrivnost v tem trdem človeku, poklicnem politiku in tujcu, ki mu niti pravega imena nismo znali. Rad bi se mu bil približal in govoril z njim. Naključje mi je kmalu pokazalo vsaj eno podobo njegovega življenja. Ko so bili izrekli našo izključitev, smo zapustili dvorano. Kongres se je nadaljeval brez nas. Moji tovariši so se razkropili. Pretreslo me je, hotel sem ubežati nepristni vnemi, ki so se ji predajali, da bi zakrili svojo potrtost; zato sem si poiskal pretvezo ter se oddaljil. Hotel sem stopiti na večerni vlak in se odpeljati v Bruxelles. Dolgo časa sem taval sam samcat po pristanišču. Ne vem, ali sem se naslajal nad porazom ali pa sem začutil potrebo po novi nežnosti, ki bi stopila na mesto izgubljene, in sem zato iskal otož-nost, teman opomin iz svojih najbolj oddaljenih časov, iz dni, ko sem sanjaril ob morju. Na kolodvor sem prišel takrat, iko je vlak v Bruxelles ravno odhajal. Brez premišljanja sem skočil na pločnik. V oddelku, .ki sem stopil vanj, so bili sami kongresisti. Zdeli so se veseli in hrupni, moja navzočnost jih je spremenila v hladen molk. »Dober večer, tovariši!« Nekateri so mi iz zadrege pokimali v pozdrav, toda vsi so se obrnili od mene. Zanje sem bil krivoverec in odpadnik. Grenka senca je napolnila mojo dušo. Toda zakaj sem se upiral, čemu jim delal očitke? Saj niso mogli razumeti moje vere v človeka, oni so imeli drugo vero. Niso se več smejali. Polahko sem jih motril enega za drugim, toda vseh nisem prepoznal. Ali sem na priliko že kdaj videl človeka z rumeno poltjo, belimi lasmi in ozkimi očmi, ki je sedel v kotu meni nasproti? Navzočnost tega neznanca me sicer ni smela presenetiti; da bi si stalinovci zagotovili večino na kon-. gresu, so zadnje mesece pripeljali mnogo tujcev v stranko. Dolgo časa me je motril, pri tem so mu ustnice oblikovale dvoumen nasmeh, ki sta se v njem na čuden način mešala nestrpna ironija in prezir. Mahoma se je obrnil do svojih prijateljev. »Kakšno jeklo, ta Igor! To so pravi oktobrski ljudje,« je dejal. To je povedal zaradi mene, o tem nisem mogel dvomiti. Drugi so mu hrupno pritrjevali, kakor da bi bilo s temi besedami konec zadrege. »Pred tem kongresom sem ga videl en sam krat,« je nadaljeval tujec. »Deset let je že tega, in kakšnih let! Državljanska vojna vam razorje telo in obraz. In vendar sem ga takoj prepoznal.« S tem, da nam je priklical v spomin zvestega junaka, me je hotel udariti naravnost v sredo izdajalskih prsi. Vsi so ga v tem trenutku tako razumeli. Slišati je bilo le udarjanje koles ob tračnice in sikanje noči ob stene. »In kakšni spomini,« je nadaljeval moj nasprotnik. Malce je počakal, me premeril ter se obrnil od mene. »Bilo je v noči od 25. na 26. oktober pred Zimsko palačo. Streljali smo in se pomikali naprej v trdi temi po Milionaji. Drug drugega nismo videli. Top Petropavlovske trdnjave je začel streljati. Aspiranti, skriti za kupom drv, so s strojnico pometali cesto. Opečni prah nam je polnil oči. Nič drugega nismo videli, kakor iskre, deset .isker na sekundo. Izgubljali smo gotovost. In takrat so prišli oni iz Pavlovskega, s Čudnovsikim in Igorjem. Eno uro zatem smo skupno predrli v Zimsko palačo. V veži se je velika igra začela znova. Ubogi tipi začasne vlade so zgoraj že ob samem šumu omedlevali in močili svoje hlače. Toda vsi junkerji je niso pobrisali; tisti, ki so ostali, so se dali pobiti po hodnikih. Takrat je zadelo tudi Igorja. Dvigal se je po polžjih stopnicah in dobil kroglo skozi vrat. Kri je siknila v velikih curkih. Položili smo ga na tla. »Pokošen«, sem si mislil in odšel naprej. Ko smo opravili in se vrnili dol, je bil že tam. Vedno se ga bom spominjal, njegovih široko odprtih oči in po-bledelih ustnic. Toda on se je smehljal. Da, iz veselja. Tak je ta Igor!« Neznanec si je hrupno oddahnil. Vsi so molčali. »Šele pozneje sem zvedel za njegovo ime, za Igorja in za ono drugo.« Ko je pripovedovalec to rekel, je napravil tako skrivnosten obraz, da sem se nasmehnil. Mislil je, da sem zasramoval njegovega junaka. »Včeraj sem za trenutek govoril z njim. Ali se me je spominjal? ,Da\ mi je dejal, ,vaš browning se je trikrat zataknil. Nosili ste smešno zeleno čepico. In vedno ste šepetali. Slava Bogu. Če je priletel komu kamen na glavo: Slava Bogu. Ko sem padel: Slava Bogu. Ko sem vas videl, da greste dol, sem se še vedno smejal. In ni vam bilo prijetno, iko ste videli, da še živim.' — Kakšno naključje! Oba sva se vojskovala do konca državljanske vojne in se nisva več videla. In naenkrat... se je pojavil v Sviajsku.« V tem trenutku je neznanec pogledal v tla. Nisem več mogel molčati. »Ali veste, tovariši, kaj pomeni Sviajsk? Kazan je bil izgubljen, Kazan, to se pravi Volga, to se pravi zmaga in revolucija. Oddelek vojaštva prispe s posebnim vlakom. In napade, eden proti desetim.« »Da,« je vzkliknil moj nasprotnik. »Vi hočete imenovati Trookega in Smirnova.« »Naslednjega dne se je Trooki vkrcal na topnjačo in dal potopiti ibelo ibrodovje v kazanskem pristanišču.« Že takrat je bila sovražnost med njim in med nami tako ve-lika, da je junaštvo Sviajska izgubilo ves sijaj v njihovih očeh, ko se je razodelo kot delo Trookega. Neznanec je samo dostavil: »Tudi Igor je bil med njimi.« Skozi šipe smo zagledali luči, kako so se prižigale v bruxelle- ških predmestjih. Pripravili smo se za izstop iz vlaka. * Dokaj klavrno sem se bil lotil svojih poklicnih opravil in že sem čutil, kako se vsa ta bližnja preteklost z vsemi svojimi liki odmika v nepojmljivo oddaljenost. S tisočimi vlakni sem bil zvezan s stranko; ali je zadostovalo, da sem se jim brezobzirno iztrgal, če sem hotel spremeniti svoje gledanje na svet in določiti mesto svojemu življenju? Čutil sem se strahotno samega. Bil sem mnenja, da še ni mogoče, da prav za prav ni politično modro organizirati opozicijo, ki jo je internacionala izključila, v kako novo stranko. Zato se nisem hotel pridružiti tistim svojim starim prijateljem, ki so to namero poskušali izvesti. Nekateri so zaradi tega videli v meni ubežnika ter so mi izražali nezaupanje in hladnost. Morda so tudi moji stari nasprotniki sumili v meni nepristno odločitev. Tako se mi je zazdelo, ko sem nekaj dni po Antwerpnu dobil zelo prijazno pismo Roberta Clerca, v katerem me je vabil na kosilo. Robert Clerc ni bil nikdar član komunistične stranke. Bil je eden od tistih ljudi, ki so bili meščani od nog do glave, ki so ohranili z meščanstvom tisoč vezi, vezi družine, rodu, denarja, — in ki so na povsem intelektualističen način pristopali k revoluciji ter jo predstavljaH in ji služili v svojem območju. Bil je odličen inženir, človek visoke kulture, sicer muhast in lahkomiseln; vedel sem za njegove vznemirjujoče napake in za njegove še bolj vznemirjujoče odlike, vendar si nisem mogel kaj, da ga ne bi vzljubil. Vabilo Roberta Clerca me samo po sebi ni presenetilo. Le čas, ki ga je v ta namen izbral, mi je dal misliti. Vendar se nisem prav nič obotavljal. Ko sem ga nekega dne srečal v veži neke banke, me je mimogrede zgrabil za roko ter mi dejal z brezbrižnostjo, ki ga je delala tako prijetnega: »Torej jutri. Tudi Igor bo tam.« Ko je stekel dalje, je pristavil: »Pridi zgodaj!« Pri tej priči sem začel omahovati. Nisem mogel verjeti v naključje. To srečanje so določili premišljeno. Brez dvoma je Političnemu uradu prišla na uho kaka vest o mojem obotavljanju, pa je poskušal zaradi moje zvestobe preteklosti izsiliti iz mene kako izjavo ali kar preklic, kajti talka nagla vrnitev ■bi opozicijo demoralizirala in zmedla. Za trenutek mi je prišlo na um, da bi vse to poročal svojim dosedanjim prijateljem. Ko pa sem bolj premislil, sem spoznal nesmiselnost takega početja. Privlačevala me je misel, da se bom z delegatom kominterne lahko razgovarjal daleč proč od sleherne demagogije. Sklenil sem oditi k Robertu Clercu in govoriti z Igorjem. (Dalje) Prevedel E. K. vlado novak ZAPISKI O SLOVENSKIH KLASIKIH V organskem slovstvenem razvoju slehernega naroda je poznanje domačih klasikov in mojstrov najvidnejši izraz povezanosti z narodovo slovstveno tradicijo. To je najbolj trden temelj, ki skriva v sebi pogosto tudi že vsaj eno od vzmeti za nov ploden zagon. Tudi v slovenski slovstveni zgodovini je bila ta zavest vedno živa, včasih skoraj nevidna nekje na dnu, nekatere generacije pa so jo programatično izpovedovale. Cbeličarji so navezovali na tisto, kar so imeli iz svoje mlade slovstvene preteklosti za najboljše, na Pisanice in še bolj na Vodnika. Tega ni Kastelic izpovedal samo v uvodni pesmi »Prijatlam kranjšine« v prvem zvezku Krajnske Čbelice, ampak je hotel to dokazati tudi z novo izdajo Vodnikovih pesmi; pripravljal jo je od leta 1831.—1839., a svojega načrta ni izvršil.1 Storila pa sta to in še več Prešeren in Smole že naslednje leto 1840., ko sta v svoji zbirki knjižic izdala Vodnikove »Pesmi« in Linhartovega »Matička« ter pripravljala tudi že »Zupanovo Micko«. Samo Smoletova nenadna smrt je pretrgala njun načrt izdati vse, kar je do tedaj vrednega ustvarila slovenska slovstvena preteklost. Ponovno je dokumentirala to sklenjenost s slovstvenimi predniki mladoslovenska generacija: prvi vogelni kamen v temelju mladoslovenskega razdobja, ki stoji literarno v znamenju bogatega razcveta našega realizma, je »Klasje«, sistematično zamišljena zbirka slovenskih klasikov, ki je združila v delu Jurčiča, Levstika in Stritarja — tega je celo potegnila v slovstveno delo — a je žal ostala pri edinem prvem zvezku, pri Prešernu. Tudi dr. Ivan Prijatelj je v zadnjih vojnih letih v slutnji bližajočega se sodnega dne, »ki ga je napovedal že Prešeren, ko bo ob njem Gospod (zo -Kav) poklical narode pred svoj prestol in ločil kulturne od nekulturnih«,2 hotel utrditi tak temelj za bodoči slovstveni razvoj in je osnoval pri Tiskovni zadrugi zbirko »Slovenski pisatelji«, ki naj bi bila kolikor mogoče popolna serija slovenskih klasikov. To njegovo prizadevanje je rodilo kljub njegovemu kasnejšemu razočaranemu umiku dosti lepih sadov. Zbirka »Slovenski pisatelji« je dala pobudo in zgled za podobne izdaje tudi pri drugih založništvih. Ce bi sešteli vse zvezke, ki sestavljajo posamezne povojne izdaje zbranih in izbranih del naših pisateljev in pesnikov, bi dobili najbrž celo precej visoko število knjig. Toda vse to je kakor neprevejeno žito, ki ima dovolj zdravega zrnja pa tudi mnogo plev in celo nekaj snetja. Vse to izdajanje je silno neurejeno, preveč prepuščeno slučaju in založniškim računom. Popolnoma umljivo je, da do danes nismo mogli izvesti vsega, kar smo dolžni svojim klasikom, kajti praktično si je vsaj zelo težko, če ne nemogoče misliti trenutek, ko bi mogel tudi kritični kulturni kronist sam ugotoviti, da je storjeno vse in da ni nobene pomanjklji- i Prim. SBL I. 434. s Prijatelj, O izdaji naših klasikov (glej naslednjo opombo). vosti, nobene vrzeli. Takega samozadovoljstva se nam ni bati, kajti danes ta dan v številu izdaj naših klasikov take vrzeli so, nekatere so celo velike, skoro boleče, vsaj za slovstvenika, ki ve, da je med njimi mnogo takih, o katerih je gotovo, da so ostale odprte le slučajno, iz zunanjih nebistvenih razlogov. Zato je potrebno konkretno pokazati vsaj največje pomanjkljivosti in potrebe. Da bi to delo imelo realnejšo osnovo, se je zdelo primerno poprej znova načeti dvoje vprašanj: prvič, kdo je slovenski klasik, in drugo praktično: kako naj se slovenski klasiki izdajajo. Na obe vprašanji je odgovoril že dr. Ivan Prijatelj, ko je snoval zbirko »Slovenski pisatelji«.3 Med njegovim in našim odgovorom ne more biti bistvenih razlik. I. Ob današnjem stanju slovenske slovstvene zgodovine bi bilo več ko zgrešeno še podvomiti o veljavnosti načela, da je treba za vsako slovstvo znova zastaviti vse literarne probleme in jih reševati avtonomno, to pomeni tako, kakor narekujejo predvsem vsi tisti faktorji, ki so povzročili bistveno samostojen razvoj naše narodne kulture in jo obenem že tudi organsko včlenili v zapadnoevropsko kulturno enoto; Tudi na vprašanje, koga vse bi mogli iz svoje slovstvene preteklosti poimenovati z imenom klasik, bo slovenski slovstveni zgodovinar odgovoril precej drugače, kakor na primer zgodovinar francoske ali angleške literature. Moral bo biti mnogo širokosrčnejši in pri vrednotenju osebnosti mnogo dlje prizanašati s samim čisto estetskim merilom; ne morda iz apriornega naivnega vzroka, ker bi ob takem merilu premalo ostalo, ampak zaradi upoštevanja posebnih razmer, od katerih je bila odvisna slovenska duhovna in slovstvena rast. Izhajati bo moral iz dejstva, da spada slovensko slovstvo v vrsto onih, ki jim pravimo zamudniška. V zamudniških slovstvih je prehod iz pismenstva v literaturo mnogo kasnejšega datuma kot v onih s staro slovstveno tradicijo. Vpliv te značilnosti pa sega v slovenski slovstveni zgodovini še daleč v dobo čisto literarnega razvoja, ko slovstvena zgodovina že zdavnaj opušča ozir na pismenstvo in književnost, tako rekoč skoro do konca 19. stoletja. Kdor se tega zaveda, bo priznal, da bi uporabljanje samih čisto estetskih kriterijev bilo tudi še za to dobo neprimerno in krivično. Ze profesor Prijatelj je opozoril na važno vlogo, ki jo je v razvoju našega slovstva imel občan, organizator kulturnih tal; ta vloga je tolikšna, da mora naša slovstvena zgodovina vsakega izmed njih ne le imenovati, ampak celo podrobno obravnavati; »priznavati jim ne sme pesniških zaslug, če so se tudi sami ukvarjali s pesmijo v teoriji in praksi, zato pa jim mora priznati tem večje literarne zasluge. In zraven tega mora še poudariti, da te pogosto niso nič manjše, ampak samo drugačne«.1 Izhajajoč iz tega osnovnega prepričanja, si je isti prof. Prijatelj v članku »O izdaji naših klasikov« na vprašanje: kateri pisatelji naj se izdado, — kar je isto, kakor če bi vprašal, katere slovenske pisatelje smemo imenovati klasične — odgovoril takole: »...naši klasiki, pri čemer poudarjam obe besedi. Ne glede na to, kar pomeni izraz »klasičen« v estetiki, si predstavljam pod klasikom odličnega pisatelja — odbranika. Odličnost se določa najprej s čisto umetniških kriterijev, ki drže pred vsakim, torej tudi mednarodnim estetičnim tribunalom. Tudi takih klasikov imamo Slovenci, ki bi jih z užitkom čital najrazvajenejši literarni sladkosnednež slednjega naroda. Poleg njih pa imamo še celo vrsto pisateljev, ki najbrže ne bi 3 Dr. Ivan Prijatelj »O izdaji naših klasikov«, »Naga knjiga« (priloga sep-temberski Številki LZ 1917) str. 5—7, »O ureditvi naših klasikov«, prav tam pri _____i______lin: _,_ m 10 279 novemberski Številki str. 10—12. « Prim. Prijatelj, Pesniki in občani, LZ 37/1917, str. 316. prebili mednarodne estetične preizkušnje, a ki so govorili k srcu in umu Slovencem in bi jim govorili primerno izbrani in izdani še danes. To so »naš i« klasiki, slovenski pisatelji torej, ki so dajali v svojih ob svojem času našemu narodu prikupnih in tudi še sedaj za Slovence važnih umetninah naši duševno s ti obliko«.5 Osnovni kriterij za tako vrednotenje je torej po Prijatelju zavestna umetniška ambicija, ki mora biti vidna v delu vsakega pisatelja in pesnika, kriterij, ki je hkrati dovolj širokosrčen in dovolj strog, tako da le redko potrebuje odločujoče literarnozgodovinske podkrepitve. Le v posameznih izrednih primerih, kjer se ni mogoče izogniti gibljivi osnovi osebnega okusa, se bodo mnenja najbrž nekoliko razlikovala. V resnici vprašanja niso tako komplicirana. Najbolj naravne in zato najbolj pravilne rešitve daje sproti naša literarna zgodovina v toku svojega razpravljanja v celotnem kompleksu slovenskih literarnih problemov. II. Vprašanje o načinih izdajanja zahteva temeljite in nadrobne obdelave v zvezi s pretresom vseh izdaj, ki so jih do sedaj doživeli naši klasiki in neklasiki. V okviru tega članka je mogoče dati le glavne črte. Navedena Prijateljeva opredelitev slovenskih klasikov pričenja veljati šele v literarni dobi, kjer more literarna zgodovina govoriti o zavestnem umetniškem iskanju. Razumljivo je torej, da izloči vse obilno gradivo iz neumetniškega razdobja pismenstva in književnosti. Tu ni mogoče govoriti o klasikih. Pri razpravljanju o načinih in potrebah izdaj pa je vendarle treba razširiti pogled tudi na spomenike naše starejše slovstvene zgodovine. Za najstarejše anonimne slovstvene in jezikovne spomenike ter za starejše pisce je najprimernejša popolna znanstveno kritična izdaja, kajti njih vsebina v celoti ne more biti popularna, znanstvena potreba po takih popolnih izdajah pa je nedvomna in toliko večja, kolikor starejši je tekst, ki naj se izda. Nekateri slovenski protestantski tiski so danes že unica, ki jih hranijo tuje knjižnice v Gradcu, na Dunaju, v Gottingenu, TUbingenu, Dresdenu, celo v daljnem Londonu in Kopenhagenu, torej našim znanstvenikom zaradi oddaljenosti malodane nepristopni iin vrh vsega vsaj nekateri še v nevarnosti, da se izgube ali od starosti razpadejo, ker jih tujec ne zna vselej dovolj ceniti; zanj je to samo interesanten star tisk, redkost, ki je ne da iz rok, da bi mogla v polni meri duhovno koristiti tistim, katerih dragocena duhovna last je. Naše znanstvene ustanove bodo rešile te po vsej Evropi raztresene spomenike naše duhovne preteklosti v popolne znanstveno kritične izdaje, kajti v dejansko last slovenskega naroda bi jih najbrž niti ob drugačnih denarnih možnostih ne bilo mogoče dobiti. Na tem temelju bo seveda treba graditi dalje, kajti nevarnost propada ne sme biti edini motiv za knjižne izdaje spomenikov kulturne preteklosti. Vse tiste tekste iz tega razdobja, ki so za duhovno zgodovino Slovencev tako pomembni, da jih mora sleherni slovenski izobraženec poznati neposredno, ne samo iz pripovedovanja slovstvenega zgodovinar ja, pa je treba izdati v obliki antologij, bodisi šolskih ali pa obširnejših, kakor je na primer Ruplova knjiga »Slovenski protestantski pisci«. To je tip p oplemenitene leposlovne izdaje, ki ga je izoblikovala od prof. Prijatelja zasnovana in od Tiskovne zadruge izdajana zbirka »Slovenski pisatelji« in za njo druge podobne zbirke in izdaje. Za izdajo avtorjev z večjim ali manjšim 6 Prijatelj, o. c. str. 6. umetniškim hotenjem, torej po Prijatelju »naših klasikov«, ,se je namreč izkazalo, da je v naših razmerah najbolj prikladen prav ta način poplemenitene leposlovne izdaje, ki znanstveni trdnosti in popolnosti dodaja še neko žlahtno poljudnost, kar napravlja take knjige bolj žive in dostopne širšim inteligenčnim plastem, ne da bi -bili slovstveno vešči s tem prikrajšani. Če daje urednik v knjigi točen račun o prirejanju teksta — tako prirejanje je v leposlovnih izdajah upravičeno in potrebno — in če doda slovstvenikom na ljubo še variante, je izdaja dovolj zadostila tudi znanstvenim potrebam. Prof. Prijatelj sicer tega v svojih izdajah Jurčiča in Tavčarja ni storil, zato je bila potrebna kontrola, ki jo je nad tem njegovim delom opravil dr. A. Breznik,6 toda to dejstvo ne more zmanjšati vrednosti teh dveh izdaj niti toliko kakor to, da sta ostali nedokončani. Od ostalih urednikov takih izdaj so izpolnili to zahtevo nekateri bolj, drugi manj. V tem pogledu bo najpopolnejša Kidričeva izdaja Prešerna, ki že v 1. zvezku z vso znanstveno tenkovestnostjo polaga račune o redakciji teksta prav do zadnjega ločila in naglasa, za 3. zvezek pa obeta tudi vse variante in dodatke novih najdb. Drugi poudarka vredni tip, ki ga je izoblikovala poleg nekaterih drugih zlasti zbirka Cvetje z izdajo posameznih in izbranih del, je v bistvu samo v manjše enote razdrobljena in s šolniško umetnostno vzgojno prakso obogatena varianta Prijateljevega načina izdaj. Vreden pa je vsega uvaževanja, ker nedvomno presega šolski okvir, če drugje ne, vsaj v tistih zvezkih, kjer mam nudi trenutno najboljše izdaje, čeprav samo v izboru (Vodnik, Čop, Linhart). V neposredni zvezi z načini izdaj, od katerih smo pokazali samo glavne tipe, je vprašanje, kdo naj klasike izdaja, da se bodo mogli kar najbolj razširiti med narod. Med glavnimi vzroki, da še danes pogrešamo toliko knjig naših klasikov, je namreč tudi ta, da trgovski duh naših privatnih založništev iz ozirov na majhen obratni kapital prekinja začete izdaje naših klasikov in jih pušča nedokončane, ker se niso rentirale, novih pa iz istih vzrokov sploh noče več začenjati. Krivično bi bilo govoriti samo o pomanjkljivem narodnem čutu naših založništev. Nekatere založbe celo z veliko požrtvovalnostjo izdajajo klasike slovenske besede, čeprav se morajo omejiti na sramotno nizko naklado. Tu bi bila dolžnost javne oblasti, da jim priskoči na pomoč z izdatno podporo, da bi mogle take izdaje dobiti dovolj veliko naklado in dovolj nizko ceno. Večina naših izdaj bi zaslužila, da bi jih vrhovna slovenska prosvetna oblast v velikem številu izvodov odkupila za vse slovenske šolske knjižnice, vsem javnim knjižnicam pa s pomočjo drugih javnih korporacij z izdatno podporo omogočila nakup takih izdaj, če jih še nimajo. Poleg tega bi lahko z javnim denarjem postavila temelj veliki založbi, ki bi brez iskanja trgovskega dobička pošiljala dobro pripravljene knjige naših klasikov v velikih nakladah med narod. To bi izdaje pocenilo in ljudstvo bi mnogo laglje segalo po njih. Poleg tega pa bi poloficielni značaj založbe omogočal velika obvezna naročila od vseh šolskih in podobnih knjižnic. Zlasti s šolskimi izdajami klasikov bi morala taka močna vseslovenska založba razbremeniti privatna založništva. Realizacija take ustanove, katere prvo načelo bi morala biti čim višja kvaliteta izdaj, je samo materialno vprašanje, mož za vodstvo takega podjetja bi ne bilo treba iskati. V tem primeru bi se Slovenci morali vzgledovati pri »Državni štampariji« v Beogradu, ki vztrajno izdaja srbske klasike, samo bolj načrtno bi moralo biti naše delo, da bi postalo zgled tudi privatnim založbam in ne bi zniževalo nivoja izdaj. Caveant consules! Slovenski duh terja to od njih. 8 A. Breznik, Izdaje naših pripovednikov, DS 47/1934, str. 229 si., 384 si. !I 281 Poizkusimo zdaj v bežnem pregledu pokazati na vrzeli v poznanju slovenske slovstvene preteklosti, ki naj bi jih slovenski inteligenci izpolnila taka ali drugačna izdaja v pravkar nakazanem smislu. Potreba po takih izdajah je zdaj večja, zdaj manjša, največja pač tam, kjer se tiče kakega zelo vidnega slovstvenega tvorca, o katerem ima slovenski inteligent nejasno ali nepopolno predstavo, ker mu njegova dela niso dostopna v lepi komentirani izdaji. Nič za to, če bo ta veriga opozoril nepopolna. Ze v prejšnjem poglavju smo poudarili potrebo po popolnih znanstveno kritičnih izdajah spomenikov starejše književnosti, zlasti protestantske. Omenili smo tudi dr. Mirka Rupla antologijo »Slovenskih protestantskih piscev«, ki je na odličen način izpolnila svojo nalogo in na trdnem znanstvenem temelju do človeške neposrednosti približala te može slovenskim izobražencem naše dobe. Na svoj način skuša služiti istemu smotru tudi bibliofilski ponatis prve slovenske knjige, Trubarjevega »Katekizma« iz leta 1551, ki ga je oskrbela Akademska založba 1935. leta. V tem bibliofilskem načinu bi si Slovenci iz svoje protestantske književnosti lahko privoščili še marsikaj, morda kako pesmarico, Bohoričeve »Arcticae horulae« ali celo Dalmatinovo »Biblijo«, samo paziti bo treba, da bodo taki ponatisi tudi za znanstveno rabo bolj zanesljivi kot omenjena izdaja prve slovenske knjige. Za gradivo protireformacijske dobe velja o potrebnosti popolnih znanstvenih izdaj isto kot za reformacijsko. Antologifa kulturnozgodovinsko pomembnejših tekstov se bo morala zgledovati ob Ruplu, čeprav tako žive neposrednosti že zaradi snovi same najbrž ne bo mogla doseči. Potreben pa je tak izbor vsaj v obsegu šolskega Cvetja, ki že pripravlja tudi zvezek najstarejših jezikovnih spomenikov in je poseglo v Grivčevo izdajo »Žitij« celo v panonsko cerkvenoslovansko književnost. Blizu začetka slovenskega preroda stoji pisaniška poezija. Za širši krog izobražencev je dovolj, da jo pozna iz dobro prirejenega in komentiranega izbora, morda bi zadostoval šolski način Cvetja. Nobenega dvoma pa ni, da bo sčasoma treba misliti na znanstveno kritično^ izdajo »Pisanic«, prav tako na izdajo P o h 1 i n a in raznih tu je jezičnih prerodnih avtorjev. Pomembnost Linhartovega dela je naša slovstvena zgodovina že objektivno utrdila, zdaj bi bil že čas, da ta najinteligentnejši prosvetljenec tudi sam spregovori v izdaji zbranega dela, ki bo vsebovala ne le »Zupanovo Micko« in »Matička«, ampak tudi vse njegovo nemško pisano delo, zlasti njegov »Versuch einer Geschichte von Krain etc.« in vso korespondenco. Kot 14. zvezek »Cvetja« je izšel zelo dober izbor iz Linharta v ureditvi A. Gspana; knjiga je več kot samo šolska izdaja in priča, da je treba za popolno kritično izdajo z monografijo rešiti samo še vprašanje založnika. — Isto velja za izdajo Vodnika; Grafenauerjeva izdaja v 5. zvezku »Cvetja« je v tesni okvir pomožne šolske knjige stisnjen posnetek popolne izdaje Vodnika, ki v rokopisu čaka na založnika. Zoisovo mentorstvo bo predstavila komentirana izdaja njegove korespondence pri našem najvišjem znanstvenem zavodu. Skozi ista vrata bo moralo stopiti v sodobno zavest slovenske inteligence Kopitarjevo delo. Tako prostranemu duhu, kakor je bil Čop, smo Slovenci dolžni več kakor samo drobno, sicer svojemu namenu dobro ustrezajočo knjižico Pirjevčeve izdaje v Cvetju. Treba bo misliti na izdajo v stilu Kidričevega Prešerna, kajti nobenega dvoma ni, da so razmere za mono-grafično obdelavo Čopove osebnosti že zrele in da že presegajo samo okvirno prešernoslovsko gledanje, čeprav je in mora biti to izhodišče. Na nek način bo treba — vsaj za šolo — predstaviti tudi ostale čbeličarje. Težka naloga pa bo pripraviti dober izbor iz obširnega noviškega gradiva, kajti v momografični obdelavi je mnogo laže govoriti o zrnu in plevah, kakor dati o obojem pravo predstavo v izboru, zlasti če gre za tesen šolski okvir. Na izdajo »Starejših pokrajinskih pesnikov in pisateljev« sta mislila doslej samo Erjavec in Flere v svoji seriji izborov za mladino, a te zamisli nista izvedla. V mladoslovenski dobi, zlasti pa kasneje, je treba iti vedno bolj samo po vrhovih, vedno bolj je treba rabiti tudi strožje umetniško merilo. Trdina na primer, je še tipičen primer pisatelja, katerega delo je mogoče tako visoko ceniti samo v okviru našega slovstva. Dejstvo, da še do danes ni pošla sicer nepopolna izdaja njegovih del, ki jo je pod anonimnim uredništvom izdajal od 1. 1903.—1912. Schwent-ner, je danes samo v oviro novi izdaji z uvodi in opombami, kakor je pri nas postala že navadna in ki bi ustvarila trdnejšo in pravilnejšo sliko o Trdini. To težavo bo moglo za enkrat premostiti edino Cvetje z dobrim šolskim izborom. Jenko je eden tistih redkih naših klasikov, katerih delo imamo zbrano ne le v tako popolni in dobro pripravljeni izdaji, kot je Glonarjeva, ampak poleg tega še v dobrem Pregljevem šolskem izboru, ne glede na posnetek iz Glonarja, ki sta ga napravila Erjavec in Flere. Toliko bolj pa je presenetljiva usoda, ki jo doživlja Levstikovo zbrano delo v Slodnjakovi ureditvi. Začeti je morala izdaja zaradi založniških računov s 3. zvezkom, to je s prozo; zdi se, da bo prav zaradi enakih založniških računov ostala okrnjena tako spredaj, kjer je prihranjeno mesto za izdajo pesmi, kakor na koncu, kjer bi bilo gradiva vsaj še za dva zvezka: preostali filološki spisi in zlasti izklesani politični članki. Zaključek vsega bi morala biti monografija o Levstiku. Morda bo ob stoletnici Levstikovega rojstva začeta izdaja vsaj do stoletnice njegove smrti vendarle dokončana in popolna. Čakajmo in upajmo! — Kakor bi se hotel urednik Slodnjak poslej zavarovati pred podobno usodo, je pri Erjavcu biografijo in oceno dela postavil na čelo izdaje. A tudi v tej vrsti ga je založnica pustila samo do tretjega zvezka in nadaljevanje prepustila muhasti usodi. Prijateljevi nedokončani izdaji Jurčiča in Tavčarja čakata nadaljevalca, pod pogojem seveda, da je tudi založnica pri volji nadaljevati. Zanimivo je, da prvi zvezek Jurčiča, ki je že precejšnja redkost na knjižnem trgu, še ni doživel ponatisa, kakor ga je šesti (po času izdaje, kot znano, prvi) zvezek Tavčarja. Vzroki niso znani. Gregorčič, ki je po zaslugi izdaje Mohorjeve družbe iz leta 1908., najpopularnejši slovenski poet, je danes dobro izdan v šolskem Pregljevem izboru kot 1. zvezek Cvetja. Kadar se bo pripravljala kritična izdaja njegovega dela, bo treba marsikatero sodbo o njem popraviti in ločiti čisto estetske vrednote od rodoljubnih in razvojno formalnih. Rahle nastavke za tako revizijo ustaljenih zanesenih sodb je tu in tam opaziti tudi že v omenjeni Pregljevi izdaji. Od ostalih naših mladoslovenskih realistov doživlja Detela solidno pripravljeno izdajo pri Mohorjevi družbi v ureditvi prof. J. Šolarja, ki pa počasi napreduje. Kersnikovega zbranega dela v predvojni izdaji Vladimirja Levca in Iv. Prijatelja je še dovolj na knjižnem trgu, razen razprodanega 1. in 2. zvezka. Prvi zvezek (Cyklamen, Agitator) lahko nadomesti Prijateljeva izdaja teh najznačilnejših Kersnikovih del v zbirki Prosveti in zabavi pri Tiskovni zadrugi 1924. leta. Nobenega dvoma pa ni, da bo tudi Kersnik moral dobiti izdajo v načinu Prijateljevega Tavčarja z opombami in uvodi. Prijateljeva monografija o Kersniku se je razlila v širok tok politične in kulturne zgodovine, iz katere je treba Kersnikovo podobo šele izluščiti, kar je tem težje, ker delo nima ne osebnega, ne stvarnega kazala. In še potem ni gotovo, če bo slika popolna, o čemer je med prvimi podvomil Prijatelj sam 21* 283 v avtokritiki tega svojega dela.' Toda vse to je skoro zadovoljivo v primeri z usodo Stritarjevega dela. Njegova lastna dokaj dobra izdaja je pošla že zdavnaj. Lastnica njegove zapuščine pa je utegnila izdati Je »Stritarjevo antologijo«, ki ji stoji na začetku izvrstna Prijateljeva študija o Stritarju, to je biografski del z literarnozgodovin-skim okvirom in oznaka njegove pesmi, katerih izbor prinaša knjiga. To je pa tudi vse in ni videti, da bi kmalu mogli v zbirki »Slovenski pisatelji« Jurčiču in Tavčarju pridružiti še nekaj zvezkov Stritarja, ki bi spet osvežili spomin na tega našega največjega literarnega občana: literarnega kritika in učitelja. Pri večini ostalih je izdaja vsaj začeta, pri Stritarju niti to ne. To vrzel bo prvo izpolnilo najbrž spet Cvetje, ki pripravlja nekaj zvezkov izbranega Stritarja. Še večja vrzel, skoro neodpustljiv greh je pomanjkanje Levčevega zbranega dela, ki ga je Prijatelj sicer obljubljal, a je mogel nabrano gradivo uporabiti samo pri znanstvenem delu v univerzitetnih predavanjih in publikacijah. Do zdaj še ni videti, da bi si kdo količkaj prizadeval to stvar premakniti z mrtve točke, čeprav je več kot jasno, da je vrzel tako občutno velika, da jo bo treba izpolniti med prvimi. Nekaj podobnega bi veljalo tudi za Celestina, največjega svetovljana mladoslo venske generacije, na katerega močni vpliv pri njenem izoblikovanju smo skoraj čisto pozabili, ker premalo poznamo njegove, za tisti čas in okolje presenetljivo visoko stoječe eseje in članke. Aškerc je poleg Levstika edini, o katerem imamo izčrpno bibliografijo. Na tej trdni plodni osnovi je dr. Marji Boršnikovi vzrasla monografija. Ta metoda dela pri obravnavanju posameznih literarnih osebnosti je vredna posnemanja. Ni velike verjetnosti, da bi monografiji mogla v bližnji bodočnosti slediti tudi kritična izdaja Aškerčevega dela. Poleg Prijateljevega izbora pesmi v »Aškerčevi čitanki«, bi bilo treba postaviti še izbor proze, člankov, ocen in korespondence vsaj v Cvetju za šolske potrebe. Monografija sama bo v tem pogledu mogla dati mnogo pobud i:n biti hkrati tudi že regulativ. Požrtvovalnosti naprednega ženstva se bomo morali zahvaliti, če bo dokončana pravkar začeta izdaja izbranega dela Zofke Kvedrove v uredništvu dr. Marje Boršnikove in Eleonore Kernceve. Od naše »moderne« je najpopolnejše izdan Cankar v dvajsetih zvezkih. Ta izdaja z nekoliko skopimi uvodi Izidorja Cankarja bo za dolgo časa zadostovala, ker je na splošno solidno pripravljena. Izločeni so samo »nezaokroženi fragmenti in ona mladostna dela, ki jih pesnik sam ni hotel objaviti, ker se zdi, da za tako izdajo, kakor tudi za izdajo njegove korespondence čas še ni goden.«8 Vendar so s fragmenti potem v teku izdajanja ravnali nekoliko bolj širokosrčno. V okviru danih možnosti je izdaja vzorna, saj je v nekem smislu celo popolna. Bolj škoduje dejstvo nepopolnosti izdaji Murna, ki jo je za Tiskovno zadrugo pripravila dr. Silva Trdina, a ta pomanjkljivost ima načelen vzrok, je tako rekoč hotena, kar je označeno z naslovom izbrano delo. Raje bi imeli popolno, zbrano. Zupančičevo delo nam je časovno mnogo preblizu, da bi mogli zanj zahtevati literarnozgodovin-sko z uvodi in opombami opremljeno izdajo, kakor za starejše klasike. Izdaja Akademske založbe, ki pušča ob strani samo mladostni drobiž in priložnostne fragmente ter daje odprto pot knjigam morebitne nove pesniške in esejistične žetve (Ostrnice, Govor v Vrbi itd.), je vredna Zupančiča, moža v sredini. Kettejevo delo je v dobrih rokah, ki bodo s popolno izdajo dokončno osvetlile to svojevrstno pesniško osebnost. Kajti Aškerčeva izdaja, to živo nasprotje Prijateljevega Murna, je bila smrten greh nad pesnikom. Končno ne smemo pozabiti na ? Veda 5/1915, str. 45 si. 8 I. zvezek, str. VI. (Založnikov predgovor.) izdajo del Ivana Prijatelja, ki je s toliko ljubeznijo pripravljal knjige naših klasikov in zamislil za slovenske razmere in potrebe tako dobro se obnašajoči način izdajanja. Zato pač zasluži, da je kot utemeljitelj naše moderne literarne kritike in eseja tudi sam prištet med klasike z izdajo dela, raztresenega po irevijah in z izdajo zapuščine, čeprav je v njej mnogo takega, čemur razočaranje nad razmerami ni dalo dozoreti. Poleg teh najvidnejših bi bilo mogoče našteti še to in ono ime, katerega delo samo po sebi je sicer manj izrazito in ima samo relativno ceno kot sestavni del pravilne predstave o celotnem slovstvenem razvoju, ki nima samih vrhov. Bistro slovstvenikovo oko bo tudi v teh plasteh našlo vrednote, zaradi katerih bo vredno tudi taka dela izkopati iz zaprašenih starih letnikov naših revij in jih oživiti v knjižnih izdajah. Tu ne bo šlo toliko za zbiranje kakor za izbiranje, ne samo med posameznimi pisatelji, ampak tudi med deli enega in istega človeka. Slovstveni zgodovinar gre pri svojem delu lahko k prvotnim virom, širšim krogom izobražencev, pa mora prav on te zaklade posredovati v knjižnih izdajah. Pri tem delu pravi slovstveni zgodovinar nikdar ne pozabi, da vrednost klasikov ni samo v estetski popolnosti, ampak da se v njihovem delu skriva mnogo več: naši klasiki so najvidnejša manifestacija totalnega slovenskega duha. Največji med njimi, Prešeren, Levstik, Cankar, niso stali samo v areni literature, ampak sredi slovenskega življenja. Večkrat kakor politični veljaki so bili v naši preteklosti duhovni delavci možje v sredini, narodovi glasniki. Ob tem nam posebno živo stopa pred oči tragična postava Franceta Levstika, ki se je ves razdrobil v trdem delu na vseh poljih slovenskega življenja svoje dobe. Omahnil je, predno je mogel preprečiti razkol, ki je zazijal po njegovi smrti med slovensko politiko in slovensko kulturo. Tudi danes čez ta prepad še ni trdnega mostu. In vendar je neizpodbitna resnica, da je najbolj bistven del slovenskega duha utelešen v delih slovenskih klasikov. Sleherni slovenski izobraženec, zlasti pa naši politični vodniki bi morali biti vsi prežeti z njihovo vsebino. Slovenski klasiki so večno živ studenec slovenske zavesti. Skrbimo, da se nam ne razteče nobena kaplja tega zdravilnega napoja! # Brez zaničevanja tistega dela, ki je bilo na tem polju že opravljeno, hočejo pričujoči zapiski obnoviti nekatera vprašanja, ki so s tem v zvezi, predvsem pa opozoriti, kje je to delo najbolj nujno potrebno dopolnila. Narekovala jih je iskrena želja, da bi takrat, ko nam bo kak jubilej spet dal povod za slovstveno bilanco, še z večjo upravičenostjo in večjim zadoščenjem mogli govoriti o »sredo tež nos ti slovenskega duha, ki od davnih dni do danes noče ničesar izgubiti, ki svoje bistvo ohranjuje in obnavlja: staro uklepa v novo življenje in novo opira na staro«." 9 France Koblar, Slovensko leposlovje od 1.1918.—1938., Spominski zbornik Slovenije (Ljublj. 1939), str. 274. DOKUMENTI EVROPSKI FEDERALIZEM List »Temps pržsent« je med redkimi evropskimi listi začutil potrebo po določitvi takih političnih ciljev povojne Evrope, ki bi bili v skladu z njeno tradicijo in s člove-čanskimi rešitvami vseh perečih vprašanj. V tem smislu razvija Oeorges Scelle, profesor prava na pariški univerzi, v številki od 8. septembra 1939 med drugim naslednje misli: » ... Potrebno je, akustiko, ritmiko in melodijo irelevantne jezikovne neskladnosti z današnjim pravopisom. Toda to je splošno načelo, ki je brez dvoma tehtno in upravičeno. Praktična izvedba tega načela pa je pač subjektivna, odločitev marsikje tvegana in težka, ponekod skoraj obupna. Zavedajoč se vse teže svoje naloge se je Kidrič obrnil na jezikoslovca Franca Ramovša in v posvetovanju in sporazumu z njim jezikovno redigiral Prešernovo pesem. To sožitje literarnega zgodovinarja in jezikoslovca se je ob Prešernu naravnost sijajno obneslo. Prešeren I. je jezikovno enoten, pristen, gorenjski in knjižen obenem, njegov izraz je nepotvorjen, arhaič-nost nezabrisana in pomlajena h k r a t uj, melodija, ritmika in rima so ohranjene. Na drugi strani pa je vizualna podoba Prešernovega jezika v tej izdaji mnogo bližja moderni. Vse moteče tradicionalne jezikovne posebnosti Prešernovega jezika, ki melodije njegove pesmi občutneje ne niansirajo, so odstranjene. To so velike odlike te izdaje. Kakor v redigiranju je Kidrič hodil svoja pota tudi v ureditvi pesmi. Tudi v tem pogledu je za izdajo značilna znanstvena dognanost, enotnost, utemeljenost in končno celo smotrnost. Dvoje principov urejuje ob Poezije 1847 ostalo pesnikovo zapuščino: 1. estetski vidik, načelo, ki mu je Prešeren sam dajal najvišjo ceno. Upoštevajoč ta vidik, je Kidrič iz vsega preostalega slovenskega gradiva mimo Poezij 1847 izločil one pesmi, katerim je Prešeren pripisoval literarno ceno, dasi jih iz kakršnega koli že neestetskega razloga v Poezijah ni objavil. Prof. Kidrič je te pesmi nato po njihovi vsebinsko-obliikovni pripadnosti uvrstil v kronoškem redu »Balade in romance« oziroma »Različne poezije«. 2. kronološko načelo, zaradi katerega je vse ostale slovenske in nemške pesmi uredil po kronološki zapovrstnosti v oddelka »Dodatek slovenskih tekstov« in »Nemške pesmi«, ne oziraje se pri tem zaradi preglednosti na formalno in vsebinsko stran pesmi. Po enakem principu je uredil tudi Prešernovo korespondenco, njegova pisma, pisma njemu in akte. Kidričev Prešeren I. je res monumentalna izdaja Prešernove zapuščine ne le po svoji enotnosti in preglednosti, temveč še mnogo bolj zaradi svoje znanstvene dognanosti, zaradi do vseh podrobnosti precizirane zadnje redakcije in svojstvene jezikovne obnove, ki je Prešernovo pesem pomladila, približala modernemu literarnemu jeziku, a ji vendarle ničesar bistvenega odvzela. Izdaja bi morala zaradi tega postati normativna za vse bodoče izdaje Prešernovih pesmi. Tine Logar. ZAPISKI »POHUJŠANJE NAD RESNICO" V francoskem svetu so opazili, da se je pisatelj Georges Bernanos, nekoč navdušen pristaš Action frangaise, obrnil proti njenemu voditelju Charlesu Maurrasu, in to v času, ko se je ta pripravljal na svojo spravo s katoliško Cerkvijo. Moč Bemanosove besede se ni lotila Maurrasa kot osebe, lotila se je načina njegovega mišljenja. Maurrasovim delom očita notranji razkol med prepričanjem in tehniko mišljenja. V kratkem polemičnem in izpovednem spisu »Pohujšanje nad iresnico«1 pa se preko njega obrača proti duhovni zgradbi francoskih desničarjev, proti njihovi podobi človeka, družbe in duha, proti njihovi neživi resnici in proti njihovemu pohujševanju nad živo resnico. S slovesnim glasom pribija: »Človek ne pohujšuje, kadar izreče resnico, ampak kadar ne pove vse resnice, kadar z opuščanjem uvaja vanjo laž, ki na zunaj resnice ne spremeni, v resnici pa ji razje srce in notranjost.« Proti istim ljudem se je nekoč obračal Charles Peguy, češ da so to ljudje, ki se trdovratno branijo, da bi plačali stroške gospodarske in družbene obnove. Ko je Peguy postavil to trditev, je nadaljeval: »In da bi ne bilo treba plačati teh stroškov, je prišlo do nenavadnega spoja med taborom teh razumnikov in Cerkvijo. Zabavno in smešno, toda globoko resnično. To skladje, ta dogovor hočeta odstraniti in prenesti razpravo, prav za prav območje razgovora nekam drugam. Na ta način lahko vsakdo nekaj doseže, kajti to nikogar nič ne stane, to ne zahteva nobene gospodarske, industrijske, družbene revolucije, in naši meščani na tej in na oni strani, naši kapitalisti te ali one strani, te ali one veroizpovedi, klerikalni radikali in radikalni klerikali, ljudje razuma in ljudje duha, vsi hočejo le eno: da bi ne plačali stroškov.« Berinanos, ki je v zadnjem času ina lastni koži doživel špansko tragedijo, pa za svojo trditvijo o pohujšanju nad delno resnico nadaljuje: »Vem, da bodo te besede izzvale nasmeh mnogim dostojanstvenikom katoliške akcije in političnim prelatom. Zato pa bom tem ljudem vedno in vedno ponavljal, da nimajo resnice v zakupu, da je najpreprostejšo resnico odkupil Kristus, da je torej del božanstva tistega, ki si je hotel privzeti našo naravo, — consortes ejus divinitatis, — ali slišite lažnivci? Kadar vas vidim, kako brskate po resnici s svojimi spretnimi, sleparskimi, svetoskrunskimi prsti, takrat dobro vem, koga oskrunjate, ali me razumete, saj ste me sami naučili iz katekizma... Tem lice-jnercem, ki imajo na ustih le besedo ugleda, ne bom prenehal ponavljati, da resnici ni potreben ugled; le oni čutijo to potrebo, to poželjenje, to pohotnost, toda nimajo pravice, da ji zadoščajo na škodo resnici. Bridko se norčujejo iz ubogih ljudi, kadar govore kot nepodkupljivi sodniki o nasprotnikih, češ da so krivi vesoljnega zla, ki ga trpi sodobna družba, in kadar odgovarjajo tistim, ki jih povprašujejo o njihovih lastnih napakah: »Nesrečneži, ko bi rekli resnico o samem sebi, bi je najbrž ne mogli več oznanjati drugim. Lažemo torej zato, da koristimo resnici. Cim ostrejši smo do drugih, tem bolj prizanesljivi moremo biti do svojih lastnih oseb!' Čudni šaljivci!« Pred leti so postale znane Gideove besede: »Ni prijetno bivati v družbi, kjer vsi goljufajo«. Ta občutek varanosti je postal naravnost 1 Georges Bernanos: Scandale de la včritš. Gallimard, Pariš 1939. strašen med kristjani, ki so pozabili na evangeljske resnice in se ravnajo le še po političnih načelih. »Toda jaz imam dovolj vseh teh laži,« vzklika Bernanos nad klerikalno taktiko, ki totalitarno idejo v eni državi preklinja, v drugi tolerira, v tretji pa poveličuje, ki obsoja en imperializem, drugega pa podpira, in ki jemlje generala Franca za vsako ceno pod svoje varstvo. »Poznam klerikalno stranko. Dobro vem, koliko srčnosti in poštenja ji manjka. Nikdar je nisem zamenjal z božjo Cerkvijo. Cerkev varuje revnega, klerikalna stranka pa je bila vedno potuhnjen posredovalec hudobnega bogatina, več ali manj zavesten, toda nujen povzročitelj vseh simonij.« Na drugem mestu knjižice, ki nam je žal ni mogoče določneje analizirati, pravi: »Kadar govorim tako, kakor sem ravnokar storil, me imajo kaj hitro za anarhista. Toda če bi bil anarhist, bi se veselil nizkega stanja, ki so nanj padli pristaši reda. V resnici pa obžalujem to nižino in te podobe ne morem videti. Ponavljam samo, da ljudstev ne morete varati, da vse te govorniške previdnosti, vsi ti »toda« in vsi »če«, vse te velike, ogromne in neskončne besede, ki porajajo le povprečna dejanja, katera lahko vsakdo po svoje razlaga, povzročajo Cerkvi več škode, kakor vsi nekdanji vdori barbarov.« Na koncu knjižice se povrača k pojmu poštenja. »To, kar najbolj primanjkuje izrojenim potomcem viteškega krščanstva, je čut časti. Drago, mnogo dražje, kakor si mislite, sem plačal pravico, s katero trdim, da s takimi kristjani inikakor več ne računam. Nikakor več. Upam, da bodo mladi francoski kristjani prisegli med seboj enkrat za vselej, da ne bodo nikdar lagali, niti in posebno ne nasprotnikom, da ne bodo nikdar lagali, da ne bodo lagali pod nobeno pretvezo in še manj pod pretvezo tako imenovanega ugleda, ki se ga drži laž. Tu smo pri jedru stvari. Danes ni več dovolj, če rečeš, da si kristjan. Reči moraš, da si »kristjan, ki ne laže«, ki ne laže niti z opuščanjem, ki pove vso resnico in je nikdar ne okrni. Naj to novo viteštvo začenja reševati čast. Iin ker je že tudi ta beseda izgubila svoj smisel, naj reši čast Časti.« Ta junaška Bernanosova izpoved ni osamel glas med francoskimi kristjani. Skoraj istočasno je Jacques Benet v letošinji majniški številki »Cahiers du Sud« objavil nič manj pretresljiv članek »Sleparske karte«, kjer poziva nazaj k evangeljskemu krščanstvu in proč od današnje dvojne resnice kristjanov. In ko so se v letošnjem avgustu zbrali sodelavci in prijatelji lista »Temps present« na letno zborovanje v Bordeaux-ju, jih je nagovoril injihov mojster pisatelj Fran^ais Mau-riac: »Nas mora vezati še posebna vez. Kako naj jo določimo? To je poseben duh, poseben način, s katerim enako odgovarjamo na okoliščine in dogodke. Lahko se razlikujemo v gledanju na posamezne dogodke, vsi pa smo edini v tem, da nočemo varati. Dragi prijatelji! Ta volja nam je skupna, mi nočemo lagati drug drugemu, mi nočemo lagati. Kaj se pravi varati? To se pravi igrati se z resnico. To se pravi resnico spretno prikrojevati smislu naših koristi ali strasti, ali tistih koristi in strasti, od katerih sta odvisna maše tvarno življenje in naš napredek v svetu.« Teh pričevanj bi ne mogli bolje uravnati v skupno smer, kakor je to storil mlad kristjan v nekem belgijskem listu: »Pravijo, da je na svetu sedem sto milijonov kristjanov? Kje so danes ti kristjani? v žosističnem gibanju, v koncentracijskih taboriščih, na nekaterih tveganih mestih. To je peščica, kje pa so ostali? Ostali se kvartajo, služijo denar, se tresejo od strahu, sanjajo o komunističnih grozotah, so pridni, gledajo kako dnevi tečejo in hodijo v nedeljo k zadnji maši. Sedem sto milijonov kristjanov, ali si lahko zamislite to silo, kako bi združena odpravila plutokracijo, anarhijo, fašizme in vojno?« DROBNA POROČILA O KNJIGAH Six options sur demain. La Nouvelle Journee. Bloud & Gay, Pariš 1939. Šest mladih francoskih kristjanov misli itik pred bližajočo se vojno na veliko prihodnjost novega sveta. Nihče od njih ne razvija v ta namen oddaljenih in nejasnih vizij, nasprotno vsi se kot strokovnjaki lotevajo perečih vprašanj v območju mišljenja in delovanja, v narodnem občestvu, v družbi, v politiki, v krščanstvu in v človeškem bitju samem. Knjiga je redek dokument. Že večkrat smo doživeli v zadnjem času, da se mladi kristjani ,z resnobo in iskrenostjo postavljajo v žarišče časa ter mislijo v službi človeka v odnosu do dejstev, ne pa do formul in sistemov. Študije odpirajo nove razglede, čim dalje spremljamo njih izsledke, tem bolj nam je jasno, da krščanstvo mnogo človeških resnic še ni asimiliralo. Na drugi strani pa nas vera in stvariteljnost takih ljudi opozarjata, da se po prihodnjih hudih peri-petijah zgodovine lahko začne nova krščanska era, doba pravega krščanskega humanizma. Prav tu je treba poudariti, da veje iz knjige redek čar svobode. To je treba omeniti tem bolj, ker danes vedno težje najdemo ljudi, ki bi to vrednoto tako neposredno približali soljudem, kakor je ito storila ta šestorica. Paul Alpert: Demain la democratie... Editions de la Fleche, Pariš 1939. Vprašanje, zakaj demokratske vladavine ne morejo biti učinkovitejše od totalitarnih, je napotilo avtorja, da je v osmih poglavjih napravil zgodovinsko analizo demokracije. Začne z dejstvom, da sta se proti koncu 18. stoletja rodila istočasno gospodarski liberalizem in demokracija, dva različna izraza istega človekovega teženja po osvobajanju. Toda razvoj kapitalizma je v 19. stoletju polagoma izkrivil in demoraliziral delovanje demokracije. Ker kapitalizem delovnim množicam ni mogel več zagotoviti gospodarskega obstoja, so nastala totalitarna gibanja, proletarska gibanja, ki se hranijo iz socialne zagrenjenosti, privzemajo metodični in načelni materializem ter razdvajajo družbo, — in nacionalistična gibanja, ki se hranijo iz socialne in nacionalne zagrenjenosti ter se naslanjajo na naturalistični iracibnalizem. Oba razdvajata človeštvo in onemogočata skupni napredek. Demokracija ima bodočnost pod pogojem, da ustvari tako človeško gospodarstvo, ki sleherniku zavaruje polno pravico do življenja na podlagi dela, da presnovi politično strukturo diružbe ter zavaruje ljudsko voljo. Gaston Bergery: Notre plan. I. Principes de 1' Rconomie frontiste. Editions de la Fleche, Pariš 1939. Francoski frontizem je leta 1936. izdal kritično analizo sodobnega gospodarstva pod naslovom »France, voici tes maitres«. Njegov šef jo je zdaj dopolnil s sistematično in konstruktivno doktrino. Najprej našteje znake gospodarske krize, analizira njene vzroke ter ugotovi varljiv značaj liberalnih in marksističnih načel. Potem pa upostavi glavne smernice novega gospodarstva, vzporednega in tako imenovanega mešanega gospodarstva, ki racionalno izkorišča mehanično večvrednost. Tako gospodarstvo se opira na tak denarni sistem, ki ljudstvo načrtno preskrblja in vsrkava morebitno brezposelnost. Knjiga je napisana v zelo jasnem jeziku in vsebuje mnogo mest, ki presenečajo po iznajdljivosti in pravičnosti. f VABIMO NA SUBSKRIBCIJO ZBORNIKA PREDAVANJ AKADEMSKEGA KULTURNO-SOCIALNEGA TEDNA V BOHINJU * VAŽNE TEME O OSEBI, SVOBODI IN SLOVENSKEM KULTURNEM, GOSPODARSKEM, IN NARODNEM POLOŽAJU SO OBDELALI: DR. J. JANŽEKOVIČ, E. KOCBEK FR. KOBLAR, DR. S. GOGALA DR. J. FABIJAN, FR. VODNIK DR. S. CANJKAR, J. ŠOLAR DR. A. GOSAR, B. GRAFENAUER F. S. FINŽGAR, DR. J. BITEŽNIK OBSEG OKOLI 160 STRANI. — SUBSKRIBCIJSKA CENA 30 DIN SUBSKRIPCIJE NA NASLOV: S. K. A. D. ZARJA - MIKLOŠIČEVA S PRIPOROČAMO K R A N I f IVAN MEHANIČNA T V R D KO J 1TaX1 DELAVNICA ZASTOPSTVO KOLES IN MOTORNIH VOZIL, OPEL SERVICE I T. D. SV. LENART V SLOV. GOR. - TEL. 8 ZADRUŽNA TISKARNA V LJUBLJANI TYR ŠEVA CESTA 17 SE PRIPOROČA ZA IZDELAVO VSAKOVRSTNIH TISKOVIN