Zdravstvo •
Gozdar^0
• Praznujejo »Ljudje in dogodki • Kultura, jezik in izobraževanje • Razvedrilo • Spominjamo se jih
-
iijjw
Listnica
uredništva
Marta Krejan
Najbrž ste opazili, dragi bralci in bralke, da se je Viharnik zadnje mesece malce spremenil in da se v njem malo pogosteje pojavlja moje ime. Razlog za to so seveda spremembe, do katerih je skoraj prišlo pred dvema letoma, zares pa prejšnji mesec. Moram priznati, da mi je v čast, da sta mi Ida in direktor Gozdnega gospodarstva Silvo Pritržnik zaupala funkcijo urejanja Viharnika; odgovorno in ne ravno enostavno delo, ki je obenem pestro, ustvarjalno in dinamično, ki s sabo prinaša zame nova znanstva, prijateljstva in tudi drugačne skrbi, dileme in odločitve.
Najboljša slovenska hlodovina že čaka na kupce
Jože Urbanci
Peta dražba vrednejših sortimentov lesa se bliža svojemu vrhuncu. Na prireditveni prostor ob letališču v Turiški vasi je že pripeljana vsa hlodovina iz različnih krajev Slovenije. Vsak hlod je seveda oštevilčen in vpisan v katalog, ki je bil dostavljen zainteresiranim kupcem. Zanimanje za kvaliteten les je seveda veliko tako doma kot tudi v tujini. Naša želja je, da bi kar največ lesa ostalo v Sloveniji in bi ga naša podjetja predelala v visokokvalitetne izdelke ter ga z veliko dodano vrednostjo prodala v tujino. Žal pa je naša lesnopredelovalna industrija še vedno v krizi, zato veliko hlodovine zapusti državo preprosto kot surovina namesto kot končni izdelek. Zato marsikateri tuji kupec, ki ima znanje in obvlada tehnologijo, zelo dobro ve, kaj pomeni vrhunski les, in je pripravljen ponuditi visoko ceno, a ob tem še vedno
zelo dobro zaslužiti. Organizatorji opažamo, da se priprava lesa iz leta v leto izboljšuje. Kljub temu pa se še vedno pojavljajo nekatere napake pri krojenju in tudi obdelavi čela hloda. Povsem razumljivo je, da si kupec želi hlod kar najbolje ogledati, zato mora biti čelo čisto in gladko odrezano, tako da so jasno vidne struktura lesa in morebitne napake. Prav bi bilo, da že prodajalec svojo kvalitetno hlodovino tudi primerno pripravi. Na mestu dražbe je veliko dela s prevzemom, izmero in številčenjem, tako daje nemogoče popravljati še napake, kijih napravijo prodajalci.
Kupci si lahko les ogledajo in nato oddajo ponudbe v zaprti ovojnici do 2. februarja. Takrat bo javno odpiranje ponudb in razglasitev rezultatov. Seveda postane novi lastnik tisti, ki ponudi najvišjo ceno. Naknadno višanje cene pri zaprtih dražbah pa žal ni mogoče.
Izdelal se bo nov katalog z vpisanimi doseženimi cenami, 11. februarja pa bo dan odprtih vrat in širši javnosti bodo predstavljeni rezultati dražbe. Vso hlodovino si bo možno ogledati in rezultate pokomentirati, zato ste prisrčno vabljeni vsi, ki vas to zanima.
Ido ljudje sprašujejo, če ji bo kaj dolgčas. Mirne vesti lahko v njenem imenu povem, da ji ne bo. Najbrž bo pogrešala sodelavce in sodelavke, druženje,verjetno pa ne tiste napetosti, ko je treba tik pred izidom revije še toliko stvari napisati, urediti, vključiti... Pa ko taki in drugačni škratje ponagajajo in računalnik zataji ravno takrat, ko je treba zaključiti z zbiranjem gradiva ... Napetosti, ki bo hkrati tudi sprostitev, bo imela na pretek, ko bo s konjem jezdila po pohorskih gozdovih ali pa z jeklenim konjičkom drvela proti enemu od njej ljubih jezer. Prepričana sem tudi, da bo spremljala rast revije in jo popestrila s svojimi prispevki in fotografijami. Mi pa se bomo trudili, da ji bo njen 42-letni "posvojenec" še naprej v ponos.
5r: X'
-
Hlodovino je
■■	^ potrebno prevzeti,
oštevilčiti in vpisati
V decembrski številki je direktor Silvo Pritržnik že predstavil določene manjše spremembe, ki smo jih uvedli, sčasoma pa se jih obeta še nekaj. Najbrž ni nikogar, ki se s tem, da so spremembe dobrodošle, ne bi strinjal. Gre za popestritev, dopolnitev, izboljšanje revije. Drastičnih posegov seveda ne nameravamo izvajati, saj je oblika Viharnika dopadljiva, prispevki pa pokrivajo področja, ki so aktualna, zanimiva, pomembna in tudi zabavna. Mar ne bi bilo čudovito, če bi revija bila v celoti barvna? Bi morda radi kaj prodali ali kupili in si želite oddati mali oglas? Pogrešate prispevke otrok? Njihove risbice? Da bomo lahko uresničili naše želje, pa potrebujemo vas, bralke in bralci ter soustvarjalci revije: sporočite nam vaša pričakovanja, želje, kaj pogrešate, česa morda ne želite ... Skupaj bomo poskrbeli, da bo Viharnik ostal najmanj to, kar je bil do sedaj, vsekakor pa si v uredništvu želimo, da bi bil še več.
v katalog
Draga Silva!
Božič. Rojenje odrešenik. Postojimo ob jaslicah, polni upanja na vse dobro. V naših srcih je veselje, družinska sreča. V naših srcih je nemir. Ampak to veselje, sreča, upanje ob kruti družinski usodi hitro splahnijo. Nemo strmimo ob jaslicah, ki so nam trenutek pred tem dajale polno energije, energije, ki je v trenutku odšla na temno stran življenja, saj smo obnemeli ob tvoji izgubi, draga Silva.
Verjela si v odrešenika, nisi pa več verjela v svoje življenje. V njem nisi več našla smisla bivanja, prišla si v temno ulico, iz katere nisi našla poti. Za vse te črne misli, za vsa tavanja v temi je bila kriva bolezen. Bolezen, ki je nevidna in ne boli, bolezen, kije mi zdravi ljudje ne razumemo. Draga Silva, vendar vedi, da smo ponosni, da smo živeli v tvoji bližini.
Čudna so pota življenja, včasih s soncem obsijana, polna radosti, veselja, a že v naslednjem hipu temna, polna žalosti, trpljenja.
Silva Ajtnik, rojena Kotnik, seje rodila mami Mariji in očetu Jožetu 23. junija 1959. leta. Že kot otrok je bila prikrajšana za veliko mamine ljubezni, saj jo je mama za zmeraj zapustila, ko je bila stara komaj pet let. K sebi jo je vzela teta Karolina. Tako je zgodnje otroštvo preživljala na Kremžarjevi domačiji. Karolina seje preselila k svojemu življenjskemu sopotniku Jožetu na Golavabuko in z njo seje preselila tudi Silva. Jože jo je vzljubil kot lastno hčer, njegovim in tetinim sinovom je bila kot sestra. Odraščala je v družini, polni ljubezni, ampak nekje v kotičku njenega srca je bila praznina, kije prišla na dan v trenutku njenega dejanja.
Bila je pridna učenka, končala je srednjo šolo in se zaposlila na Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec. Dobniški Ivan jo je leta 1979 popeljal pred oltar, kjer sta okronala svojo ljubezen. Istega leta je v njun dom prišlo še večje veselje, povila sta namreč sinka Tomaža, ki je bil njuna velika radost in sreča. Vzgojila sta ga v pridnega in poštenega fanta. Po dolgem času in hrepenenju je Silva našla svojega biološkega očeta Jožeta in ga vzela k sebi v svoj dom. Vsi skupaj so bili marljiva družina in radi so pomagali na Dobniški domačiji.
Silva je skrbno stala ob strani bolni Dobnikovi biči. Silva je bila ženska, polna spoštovanja in ljubezni tudi do drugih in vsem je rada pomagala, le sebi ni znala. Zvesta žena in skrbna mama je bila svetla zvezda v družini. Ta zvezda pa je prenehala sijati. Ne obsojamo, ne sprašujemo se, zakaj, saj le ona pozna odgovore na vsa vprašanja, ki se pletejo v naših glavah. Odgovore pa je odnesla v grob in nihče ne bo nikoli izvedel njene skrivnosti.
Še bo prihajal božič, radi bomo obstali ob jaslicah, ampak vedno z grenkobo v srcu, saj si nas mnogo prerano zapustila, naša draga mama, žena, hčerka, sestra, sorodnica, prijateljica, znanka in soseda Silva. V spomin na tvojo zvestobo in ljubezen, ki si jo gojila do vseh nas, bomo obstali pri tvojem grobu in ti prižigali svečke v spomin.
Vsi tvoji
Zapisala:
Jožica Jeromel
Nekje v tebi je bolečina bila, a le zamahnila si z roko in rekla:
"Saj zmogla bom, močnejša sem!"
A vendar ni bilo tako...
Mnogo težav v življenju si premagala, a v boju z boleznijo si, žal, omagala.
Ob izgubi naše drage Silve Ajtnik se vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in njenim sodelavcem iz srca zahvaljujemo za njihovo pomoč, izraze sožalja in podporo ob tem tragičnem dogodku. Posebej se za pomoč ob pogrebni slovesnosti zahvaljujemo družinam Šavc, Lakovšek in Šmon. Gospodu župniku Petru Leskovarju hvala za pogrebni obred, Jožici Jeromel in Borutu Tasiču za besede slovesa, glasbeniku za zaigrano Tišino ter pogrebni službi komunalnega podjetja Slovenj Gradec za pogrebne storitve.
Zahvala
Informativni gozdarski storži v decembru
Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd. ^ Zavod za gozdove Slovenije,
OE Slovenj Gradec
December je praznični mesec. Obiščejo nas, in če smo pridni, obdarujejo kar trije možje, Miklavž, Božiček in dedek Mraz. Na Štefanovo, 26. decembra, pa Slovenke in Slovenci praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. 23. decembra 1990 smo se odločili, da se osamosvojimo in zaživimo v samostojni državi. Rezultati plebiscita so
Pogled na Peco z Riflovega vrha
bili razglašeni 26. decembra 1990. Enotnost pa praznujemo od septembra 2005.
December je tudi prvi uradni zimski mesec. In kakšen je bil december v letu 2010 na Koroškem? Bil je vremensko zanimiv, predvsem pa hladen. Prevladovale so dnevne temperature pod 0°C.V nižinah so bile najnižje dnevne temperature med -14 °C (19.12.2010) in 4 °C (24.12.2010) in najvišje dnevne temperature med -6 in 6 °C (24.12.2010). Prvi decembrski teden je bil zimski, prve tri dni je snežilo. Največ snega je zapadlo 2. decembra (do 15 cm). Drugi teden je bil deževen. Je pa rahlo rosilo v Slovenj Gradcu že dopoldan 6. decembra, pojavila seje poledica. Bolj intenzivno je deževalo 8. in 9. decembra, prenehalo je 10. decembra. V višjih legah je snežilo (nad 2000 m nad morjem). V višjih legah je bilo v tem obdobju zaradi inverzije topleje kot v nižinah (na Rogli 12.12.2010 7 °C). Tretji teden v decembru je bil jasen do delno jasen. V noči z 18. na 19. december je pričelo snežiti in na Ravnah na Koroškem je v dopoldanskem času 19. decembra zapadlo do 22 centimetrov snega. Od 22. do 26. decembra se je otoplilo.Te dni je tudi deževalo po vsej Sloveniji. Zaradi dežja in topljenja snega so začele naraščati nekatere reke in potoki v
zahodni, osrednji in južni Sloveniji. Na Koroškem s poplavami nismo imeli težav. Od leta 2010 smo se poslovili v lepem in hladnem vremenu.
21. decembra 201 Oje bil popolni lunin mrk, vendar je bil na Koroškem zaradi delne oblačnosti bolj slabo viden. Ta lunin mrk je bil nekaj posebnega, saj seje po 372 letih pojavil na prvi zimski dan (zimski solsticij).
Na Turistični kmetiji Hudičevec pri Razdrtem je bilo 1. decembra 2010 zelo živahno. Na podelitvi priznanj seje zbralo 14 območnih najbolj skrbnih lastnikov gozdov v letu 2010. Zavod za gozdove Slovenije izbere vsako leto najbolj skrbne lastnike v posamezni območni enoti. Letos je bil za najbolj skrbnega lastnika v OE Slovenj Gradec izbran Jožef Matija, po domače Ledinek z Ojstrice (KE Dravograd). Njega smo bralcem Viharnika že predstavili, ostalih pet na posameznih krajevnih enotah OE Slovenj Gradec izbranih najbolj skrbnih lastnikov gozda pa bomo predstavili v februarski številki Viharnika. V ZGS OE Slovenj Gradec izberemo najbolj skrbnega območnega lastnika gozda iz skupine šestih na krajevnih enotah izbranih najbolj skrbnih lastnikov gozdov.
Priznanje si zaslužijo tudi najbolj prizadevni delavci Zavoda za gozdove Slovenije. Med pisano gozdarsko druščino je veliko prizadevnih sodelavk in sodelavcev. Tako konec leta direktor Zavoda za gozdove Slovenije na skupnem srečanju štirinajstim najbolj prizadevnim delavkam in delavcem podeli priznanja za njihov trud v tekočem letu. Podelitev priznanj najbolj prizadevnim v javni gozdarski službi v letu 201 Oje bila v prostorih Centralne enote ZGS v Ljubljani 15. decembra 2010. Direktor ZGS Jošt Jakša je podelil priznanje tudi revirnemu gozdarju v revirju Anton (KE Radlje) Janezu Skerlovniku. Janez Skerlovnik je bil v letu 2010 v OE Slovenj Gradec izbran za najbolj skrbnega delavca. Širši javnosti ga predstavljamo tudi v tej številki Viharnika.
Zaradi otoplitev in dežja v začetku drugega tedna v decembru je v posameznih predelih OE Slovenj Gradec sneg postal moker in težak. Na nekaterih neenakomerno oblikovanih krošnjah dreves je povzročil lomljenje vrhov, vendar snegolomov te oblike v območju ni bilo veliko. Najbolj so bili poškodovani rdeči bori. Posamezna poškodovana borova drevesa smo evidentirali na Lomu nad Mežico in v nižinskih gozdovih dobrav.
Veliko zanimanje je za dogajanja na Riflovemu vrhu pri Prevaljah, kjer so se leta 2009 množično naselile ose zapredkarice, ki
v Sloveniji pred tem časom še niso bile opazne. Množični pojav zapredkaric gozdarji in lastniki poškodovanih gozdov spremljamo čez vse leto. Letošnje rojenje v aprilu je bilo slabše od lanskega, ulov zapredkaric na lepljivih trakovih, ovitih okoli dreves, je bil slab, pa tudi svežih poškodb na smrekah ni bilo. So pa bile v decembru v lanskem letu z zapredki prepredene veje smrek, v katerih je gomazelo ogromno pagosenic zapredkaric, osute. Močna osutost krošenj vpliva na slabšo vitalnost dreves, taka drevesa pa so lahko zelo vabljiva za podlubnike.
V	decembru je bilo med krošnjami smrek na Riflovemu vrhu mirno. Mirno je bilo tudi v tleh pod krošnjami poškodovanih smrek. Zapredkarice v predbubalni razvojni fazi v zemlji mirujejo oz. so zaradi nizkih temperatur otrpnile. V drugi polovici decembra je zmrznila v gozdu tudi zemlja.
V	spomladanskem času bo prav zanimivo štetje zapredkaric v zemlji na vzorčnih ploskvah, kjer smo že izvajali štetje. Sliši se grdo, a upamo, da jih bo zimo čim manj preživelo.Tako bo ogroženost gozdov na Riflovemu vrhu manjša.
Decembrski storži vsebujejo manj operativnih gozdarskih dogodkov, kar pa ne pomeni, da koroški gozdarji nismo bili aktivni tudi na terenu. Revirni gozdarji so prevzemali še zadnja izvedena dela v državnih gozdovih, številni lastniki so zaprosili za od kazilo oz. označbo drevja za posek. Zimska sečnja je najboljša. Veliko časa smo porabili tudi za pisarniško delo. December je tudi mesec priprav na izdelavo programov in poročil ter raznih razpisov. Z birokracijo pa vas nočem obremenjevati!
Vodna erozija v snegu na Riflovem vrhu
Spomini na gozdarske dni
Na sliki sta sedaj že pokojna gozdna delavca Mirko Areh, po domače Sancinov Mirko, iz Starega trga, in Edo Pohovnikar, po domače Orlov Eda, iz Podgorja. Vse svoje življenje sta posvetila gozdu. Mirko je bil eden zadnjih furmanov pri takratni gozdni upravi v Slovenj Gradcu, ki je s konji vozil les iz gozda na žago ali železniško postajo. Edo pa je bil ves čas merilec lesa. Kmetje so njegovo delo zelo cenili in spoštovali. Oba na sliki sta bila med prebivalci Mislinjske doline zelo cenjena. Slika je nastala v Podgorju ob prazniku "Furmani po cest peljajo".
Franc Areh
Mednarodni projekt SylvaMED
Gozd ni samo les
Dragan Matijašič, univ. dipl. inž. gozd. Zavod za gozdove Slovenije
SYLVAMED
Zavod za gozdove Slovenije bo v okviru projekta SylvaMED pod sloganom Gozd ni samo les razvijal gospodarjenje z gozdovi za nelesne gozdne proizvode.
Projekt SylvaMED s 85 % nepovratnih sredstev financira EU in je umeščen znotraj EU programa MED, ta pa je namenjen povezovanju mediteranskih držav v Evropi. Vodilni partnerje Gozdarsko tehnični inštitut iz Katalonije (Španija), ostalih sedem partnerjev pa prihaja iz Slovenije, Francije, Italije in Grčije.
Glavna tema projekta je razvoj novih mehanizmov za plačevanje ekosistemskih oziroma okoljskih storitev v zasebnih gozdovih. Pri tem bo posebna pozornost posvečena načinu plačevanja pravic in nadomestil za pridobivanje nelesnih gozdnih dobrin v zasebnih gozdovih (npr. vode, gob, kostanjev ...). V projektu bodo raziskane možnosti trženja socialnih vlog zasebnih gozdov, predvsem rekreacije in turizma.
Projekt v svoji zasnovi predvideva izdelavo "Zelene knjige", v kateri bi bili jasno prikazani problemi in rešitve gospodarjenja v zasebnih gozdovih sredozemskega območja. V okviru projekta bomo na nekaj testnih primerih lastnikom gozdov in javnosti prikazali posebnosti gospodarjenja z gozdovi za nelesne gozdne proizvode. SylvaMED smo, po naključju, pridobili prav v času, ko na Zavodu za gozdove Slovenije izdelujemo območne načrte za obdobje 2011 -2020. Le-te bo ob koncu leta 2011 sprejela Vlada RS. Del obnove teh načrtov je tudi posodobitev podatkov o splošnokoristnih vlogah gozdov, zato bomo obe dejavnosti, ki se ukvarjata s podobno vsebino, smiselno povezali. Projekt traja od 1.9.2010 do 31.8. 2013. Skupna vrednost projekta je 1.300.000 €, pri čemer je slovenski delež 160.000 €. Skupina gozdarskih strokovnjakov Zavoda za gozdove Slovenije, ki sodeluje pri projektu, je imela prvo delovno srečanje v četrtek, 6. januarja 2011, na centralni enoti ZGS v Ljubljani.
Več na www.zgs.gov.si SylvaMED: www.sylvamed.eu
Daniel Založnik
Konec leta 2010 je zaključil delovno aktivno pot g. Daniel Založnik in se upokojil. Je eden redkih delavcev, ki je bil vso delovno dobo zaposlen v Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec. Kot štipendist Strojnega obrata je končal avtomehanično poklicno šolo in se nato leta 1969 zaposlil pri takratnemu Kmetijsko-gozdnem gospodarstvu v enoti za mehanizacijo v Mislinji.
Svojo poklicno pot je pričel kot
pripravnik v delavnici v Mislinji, vendar je kmalu pričel opravljati avtomehanska dela na terenu pri popravilu traktorjev. Po odsluženju vojaškega roka pa je v začetku ves čas opravljal dela na terenu predvsem na področju enote Mislinje in Slovenj Gradca, pozneje pa na celotnem območju Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec. S strokovnim izpopolnjevanjem na področju vzdrževanja predvsem traktorjev je bil zadolžen tudi za servisiranje traktorjev Fiat Štore, za katere smo imeli pooblaščeni servis. Seveda pa vzdrževanje gozdarskih traktorjev in žičniških naprav zahteva tudi veščine in znanja s področja hidravlike, maziv in avtoelektrike, kar je Daniel zelo dobro obvladal. Med sodelavci je bil zelo cenjen in nekonflikten, vedno je bil pripravljen svetovati in deliti svoje izkušnje z nami. Zadnja delovna leta je predvsem delal na vzdrževanju na Žagi v Šentjanžu in pri brušenju krožnih žag in drugih rezilih za potrebe proizvodnega procesa.
Za tvoje štiridesetletno požrtvovalno delo na področju vzdrževanja gozdarske mehanizacije v našem kolektivu v Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec, d. d., se ti iskreno zahvaljujemo in ti želimo mnogo veselja pri tvojih hobijih, sreče in zdravja in čim daljše uživanje zaslužene pokojnine.
Drago Pogorevc
Ul
ril
«

Študijski krožek Pohorski furmani
Zdenka Jamnik, univ. dipl. inž. gozd. @ Zavod za gozdove Slovenije,
OE Slovenj Gradec
Udeleženci študijskega krožka pri Huderniku v Vuhredu
V novembru smo v KE Radlje pričeli s študijskim krožkom o furmanih. Zbrali smo se z možmi, ki so desetletja furali les iz naših gozdov, z njihovimi otroki in vsemi, ki jih furmanstvo zanima. Z nekaterimi smo se srečali že pred pričetkom krožka. Obujanje spominov na trdo delo, njihova bogata pričevanja ter poseben odnos do gozda in konjev so bili razlog, da smo s krožkom zares pričeli.
Kateri furmani so spravljali les iz naših gozdov, dobro vedo sodelavci gozdarji. Z njihovo pomočjo sem na druženje povabila te izkušene može, njihove otroke, gozdarje, ki so dolga leta sodelovali s furmani, ter sedlarja, kovača in kolarja, ki so skrbeli za vzdrževanje furmanske opreme. Ker so se furmani družili v raznih društvih, sem povabila tudi predstavnike turističnega društva.
Prvič smo se srečali novembra kar v gostilni Hudernik v Vuhredu. Več kot 15 se nas je zbralo in furmani so bili navdušeni, da so se srečali ter si po dolgih letih spet segli v roke. Ob sproščenem vzdušju je stekla beseda. Skupaj smo oblikovali program našega druženja, kjer se bomo pogovarjali o furmanstvu na Pohorju, opremi konjev, vozovih ter o vzdrževanju furmanske opreme, ki sojo opravljali sedlarji -zotlerji, kolarji - bognarji in kovači. Seznanili naj bi se tudi s furmanstvom in splavarstvom v Savinjski dolini. Cilj našega druženja je zapis pričevanj izkušenih furmanov, njihovih doživetij, zbirka starih fotografij in podrobni opis furmanske opreme z narečnimi besedami. Fotografije, stare in nove, so lahko bogata zbirka v okviru
kakšne prireditve in doprinos k dediščini našega kraja. Bila je tudi ideja o razstavi furmanske opreme in snemanju tega starega običaja.
Prvo druženje je bilo namenjeno predvsem razpravljanju o furmanstvu v domačem kraju. Slišali smo zanimivosti in doživetja, ki se jih spominjajo posamezniki, saj ima vsak furman svojo zgodbo in svoje izkušnje. Naš namen je, da jih v krožku zberemo in zapišemo kot bogato dediščino za naše naslednike. Udeleženci so prinesli tudi veliko starih fotografij, ob katerih smo se spomnili na furmane, kijih ni več med nami.
Drugo srečanje je bilo na kmetiji Polner v Vuhredu, kjer nam je lastnik Ivan Peruš na dvorišču pred stalo pokazal opremljenega konja, vpreženega v voz z vsem potrebnim orodjem. Polnarjev Ivan, dolgoletni izkušeni furman, nam je v narečju predstavil in opisal furmansko opremo. Komentar smo posneli, opremo in orodje pa poslikali. Česar nismo uspeli dokumentirati na tej kmetiji, bomo skušali najti in poslikati pri kakšnem drugem furmanu. Posnetki, nastali pri krožku, in vse stare fotografije, kijih prinašajo udeleženci, bodo gradivo, s katerim bomo obogatili delo našega krožka.
V decembru, na lep in mrzli zimski dan, smo se odpravili v Savinjsko dolino. V gradu Vrbovec smo si ogledali gozdarsko zbirko, kjer muzej hrani, dokumentira in predstavlja kulturno dediščino s področij gozdarstva in lesarstva na območju Zgornje Savinjske doline. Imeli smo priložnost slišati zanimivosti o gozdu, kot sta najvišje drevo na svetu (111 m visoka primorska sekvoja v ZDA) in najstarejšo drevo v Sloveniji (900 let stara tisa nad Solčavo). Videli smo staro
orodje za sečnjo, spravilo, prikaz splavarstva in furmanstva, kar je naše furmane tudi najbolj zanimalo. Bogate izkušnje so podelili z voditeljico muzeja, ki jih je z navdušenjem poslušala. Ogledali smo si še zanimiv Bohačev kozolec ter razstavo domače obrti v njihovi dolini. Kolega Damjan Jevšnik, tamkajšnji gozdar, nam je v sliki in besedi predstavil njihovo delo, težave, ki sojih imeli s poplavami, in druge posebnosti.
Zapeljali smo se do Ljubnega, kjer smo si v muzeju ogledali zanimivo flosarsko zbirko, ki predstavlja življenje flosarjev oziroma splavarjev skozi poltisočletno zgodovino. Dolgoletni flosar nam je pripovedoval zgodbo o gozdovih, o lesu, o flosarstvu in žagarstvu ter o usodi ljudi, ki so živeli v teh krajih. Pripoved o spravilu lesa, o težkem delu na žagah, izdelovanju splavov in splavarjenju v oddaljene kraje je segla v srce tudi našim furmanom.
Ob odhodu domov smo si ogledali še moderno žago v Otiškem Vrhu pod vodstvom Zlatka Svetine. Na tem mestu se njemu in Gozdnemu gospodarstvu Slovenj Gradec zahvaljujemo za prijazen sprejem in vodenje ogleda. Prepričana sem, da je bilo druženje v Savinjski dolini za vse prijetno doživetje.
S krožkom o furmanih bomo nadaljevali. Naše naslednje srečanje bo namenjeno pogovoru s kolarjem - bognarjem, sedlarjem -zotlarjem in kovačem. Zbrali bomo izkušnje in znanje o izdelovanju koles in vozov. Sedlar nam bo podal izkušnje o izdelavi in vzdrževanju usnjene furmanske opreme. Kako so kovali konje, kako izdelovali podkve in opravljali druga kovaška dela furmanov, nam bo predstavil eden od izkušenih kovačev.
Znanje in izkušnje, kijih bomo zbrali na našem krožku, bomo zapisali v naslednjih prispevkih.
Mentorica krožka: Zdenka Jamnik
Furmani še vedno obvladajo svoj posel
Kmetijstvo
Srečanje
upokojencev KKGZ
Mirko Tovšak
Foto: Mirko Tovšak
Upokojeni delavci Koroške kmetijsko-gozdarske zadruge Slovenj Gradec se že nekaj let srečujejo ob novem letu in na tak način ohranjajo svoje vezi. Tudi letos so se skupaj z vodstvom Zadruge zbrali v gostišču Dular na Selah. Udeležba sicer ni bila tolikšna kot prejšnja leta, predvsem so manjkali upokojenci s področne zadruge Vuzenica, kljub temu pa je bilo druženje prisrčno in veselo.
Srečanja seje udeležila tudi direktorica KKGZ Danica Ramšak, ki je v svojem
kmetijskih proizvodov ter s prometom v zadružnih trgovinah. Ukvarjajo pa se tudi z odkupom lesa, živine, s pridelavo krme v hčerinski firmi Poljana, za kmete pa opravljajo tudi druge storitve, na primer vodenje računovodskih poslov. Med pomembnejšimi investicijami je direktorica omenila gradnjo trgovskega centra v Starem trgu, ki bo predvidoma odprt konec februarja 2011 .Ta investicija bo Zadrugo stala skoraj milijon evrov, bo pa omogočila ponudbo trgovskega blaga in reprodukcijskega materiala za kmetijstvo na enem mestu.
Upokojence je pozdravil tudi predsednik KKGZ Stane Koprivnikar. Opozoril je na težave, ki jih imajo v zadnjem času zaradi nekaterih posameznikov, ki kljub večinsko sprejetim sklepom organov upravljanja Zadruge delujejo povsem po svoje in s tem
Skupinska fotografija udeležencev srečanja
pozdravnem nagovoru predstavila poslovanje Zadruge v letu 2010. Zadruga je poslovno leto 2010 končala s skupnim prometom 31,4 milijona evrov, kar je približno enak skupni prihodek, kot ga je dosegla leto poprej. Največ prihodkov so ustvarili z odkupom mleka in drugih
krnijo njen ugled. Na nujnost enotnega in povezanega delovanja v zadružnem sistemu je opozoril tudi upokojeni gozdar Jože Logar. Njegove velike zasluge so, da je v času svojega aktivnega dela v Mežiški dolini organiziral in izpeljal telefonijo na podeželju, veliko pa je pomagal tudi pri izgradnji številnih drugih infrastrukturnih objektov na tem območju. "Brez enotnosti in skupnega dela teh uspehov prav gotovo ne bi bilo," je poudaril v svojem nagovoru.
Upokojenci so si ob koncu srečanja zaželeli predvsem veliko zdravja v letu 2011 in si obljubili, da se bodo prihodnjega srečanja prav gotovo zopet udeležili.
Danica Ramšak pozdravlja zbrane upokojence
Azijska hruška ali nashi (naši)
Martina Cigler
Komaj že čakam pomladi in poletja, ki pa si ju na srečo lahko prikličemo tudi pozimi, in sicer na naše krožnike. Obožujem hruške vseh vrst, tudi tiste stare kmečke sorte. V zadnjih nekaj letih pa meje navdušila mnogim manj poznana azijska hruška naši, ki po okusu nekoliko, a ne preveč, spominja na jabolko.
Izvor tega okusnega sadeža, kot že ime pove, je Azija. Barva sadeža je rjava do zlata, japonska različica pa je rumeno zelena. Leta 1992 so jo v Brežicah in na Krasu pričeli cepiti na kutine in druge vrste hrušk. Drevesa so v teh prvih poskusih cvetela, rodila pa še niso. Vendar gojitelji niso obupali in tako danes pridelajo kar bogate letine našija. Ko drevo raste, mu je potrebno poganjke kriviti, ker imajo zelo pokončno rast. Cvetovi so privlačni za čebele, ki naši tudi oprašujejo. Ker nastane veliko plodov, jih je potrebno redčiti, ko so še majhni. Sadeže lahko uživamo neposredno utrgane z drevesa, zlasti jare sorte. Jesenske sorte so primerne za ozimnico. Naši je najbolj okusen zelo ohlajen, v sadnih solatah in kot dodatek jedem iz mesa. Če imamo prostor, si poskusimo kakšno sadiko našija vzgojiti sami, ker so sveže nabrani plodovi veliko okusnejši kot tisti s polic v trgovinah.
(vir:
http://static.zlacnene.sk/foto/vyrobky/442000/441890.jpg)
Čebelarstvo
Veterina
Pričelo se je novo leto
Janez Bauer
Foto: Janez Bauer
Zakorakali smo v novo leto in vsem bralkam in bralcem, posebej pa še vsem čebelarjem želim same lepe in dobre stvari.
Za nami je še eno leto, ki nam čebelarjem ni prineslo nič kaj lepega. Že zgodaj spomladi smo se srečevali s propadom velikega števila čebeljih družin, ponekod na Notranjskem je padla tudi več kot polovica vseh čebel. Vsi tisti čebelarji, ki so se zanašali samo na uradno zdravilo veterinarske službe, so imeli precej izgub. Pokazalo seje, daje zdravilo slabo učinkovalo in potrebno je bilo tudi zimsko zdravljenje. Vsak skrben čebelar, ki sproti spremlja obolelost svojih družin, je to tudi storil in prezimil je brez izgub. Pomlad je bila kar prijetna za razvoj čebel in panji so se kmalu napolnili. Pričakovati je bilo obilno točenje. Vendar jo je pa v maju vreme pošteno zagodlo. Hladni in deževni dnevi so zadrževali čebele v panjih, medičino s cvetočih dreves je opral dež.
V	redkih sončnih dnevih čebele niso imele kaj nabirati. Polni panji čebel brez dela pa povzročajo rojilno razpoloženje. Zato je bilo letošnje leto bogato s čebeljimi roji. Kot da bi naše čebele hotele nadomestiti velike izgube preko zime. Narava ima vedno prav in tudi tukaj seje to izkazalo.
V	redkih toplih dnevih so roji čebel kar viseli okrog čebelnjakov in čebelar si je lahko napolnil vse panje z novimi čebeljimi družinami.
V	juniju smo vsi pričakovali, kdaj bo zamedila smreka. Čakali smo in nismo dočakali. Čebele so nabirale samo po travnikih, še dobro, da je ob svojem cvetenju zamedila vsaj lipa. Nekaj pa je le bilo, pa tudi v gozdu so čebele pridno obiskovale malino in robido, tako da je bilo kar za eno točenje gozdnega medu. V začetku julija pa smo bili priče močnemu medenju smreke po vrhovih Pohorja. V višinah nad 1300 metri je močno zamedila smreka, in kjer so čebele to pašo dosegle, so domov nosile čudovit smrekov med. Medenje pa ni trajalo dolgo, saj je po parih dneh močna nevihta oprala vse pohorske smreke in tako seje medena sezona tudi zaključila. V avgustu smo čebele krmili in zdravili. Ugotovili smo, da so zdravila zelo dobro delovala in da smo čebele lahko očistili vseh zajedavcev in jih pripravili na zimske dni. Kljub temu pa moramo ponoviti zimsko zdravljenje, da čebelam omogočimo normalen pomladanski razvoj. Tako seje zaključilo še eno čebelarsko leto, bomo rekli kar povprečno. Zaradi
klimatskih sprememb namreč ni več pričakovati kakih močnih čebeljih paš. Te bodo prej izjema kot pravilo. Čebelar mora zato umno čebelariti, da bo s svojimi čebeljimi družinami nabral dovolj medu tudi ob skromnejših donosih. Kljub manjšim donosom pa je naš med še vedno vrhunske kvalitete.To pravijo vsi strokovnjaki, pokaže se pa tudi na vseh ocenjevanjih medu širom po svetu, kjer naš med pobere vedno najvišja svetovna priznanja.
Kaj bomo delali letos? Predvsem pričakujemo eno obilno letino medu, ki nam bo napolnila vso posodo. Če bodo za to seveda pogoji.Tako vremenski kakor tudi polni panji čebel, za kar pa poskrbita naša čebela, kranjska sivka, in seveda njen gospodar. Letos seje pričel tudi nov rejski program za kranjsko čebelo, zato vabimo vse čebelarje, da se vanj vključijo.
S pristopom v rejski program se bomo zavezali, da bomo čebelarili izključno s čistokrvno čebelo kranjsko sivko in da bomo osnovno odbira izvajali sami v svojem čebelnjaku. Dober čebelar vedno jemlje matičnike od najmočnejših in najbolj pridnih čebel. Na ta način izvaja tudi selekcijo in ohranja našo čebelo.
Naša čebela, kranjska sivka, je naš ponos, je eden od simbolov naše majhne državice in po njej smo znani po celem svetu. Zato je prav, da se potrudimo in jo ohranimo takšno, kakršna je že tisočletja.
Tumorji pri psih
Martina Sušeč Valentar, dr. vet. med.,
VP Slovenj Gradec
Foto: Marinka Dretnik
Tumorje delimo v dve veliki skupini: benigni in maligni. Benigni so nenevarni, neškodljivi, medtem ko so maligni nevarni, škodljivi, pogubni, rakasti.
Izraz rak pomeni nenadzorovano razmnoževanje izrojenih celic in nastanek patološkega (rakavega) tkiva. Delitev oziroma razmnoževanje celic je sicer normalen biološki proces, pri raku pa postane delitev celic nenormalna. Namesto da bi nastajale organu ustrezno organizirane in enako velike celice z natančno določenimi funkcijami, so rakaste celice spremenjene. Določene proizvajajo
hormone, druge pa se nenadzorovano delijo naprej in proizvajajo še več nenormalnih celic. Nastane gmota tkiva, tumor (novotvorba, neoplazija). Povzročajo metastaze ali razsevke na drugih organih. Na razvoj raka vpliva več rizičnih dejavnikov, med katere štejemo pasmo (zlati prinašalec, koker španjel, špringer španjel, bokser, doberman, chow chow, airdale, irski seter, boston terijer, šnavcer, škotski terijer, čivava), starost (živali, starejše od 10 let), okolje (izpostavljenost kemikalijam oz. sevanju) in spol (npr. rak mlečne žleze pri samicah oz. rak na prostati pri samcih).
Najpogostejši tumorji pri psih so kožni tumorji. Benigni kožni tumorji pri psu so videti kot okrogli, trdi, izbočeni deli temne barve s premerom od 0,5 do 5 cm. Po navadi se pojavljajo na glavi, prstih in
hrbtu. Pri psih se maligni tumorji najprej odkrijejo na pljučih. Otečenost limfnih vozličev je lahko znak razširitve melanoma. Nekateri melanomi niso značilno temne barve. Pigment melanin je drugače značilen za melanome in obarvanost je prisotna v mnogih primerih.
Tumor mlečne žleze je pri psih drugi najpogostejši tumor. 55 %teh tumorjev je malignih, 45 % benignih. Pri nastanku teh tumorjev imajo pomembno vlogo hormoni. Prav tako je znano, da na nastanek tumorjev v določeni meri vpliva debelost. Ni pa znano, ali na razvoj tumorjev vplivajo tudi genetski faktorji. Pri nekaterih pasmah je večja pojavnost tumorjev mlečne žleze (boston terierji, kodri, koker španjeli). Pojavnost je večja tudi pri spolno zrelih intaktnih psicah, zato v primeru, da psica ne bo imela mladičev, veterinarji svetujemo sterilizacijo živali (odstranitev jajčnikov) v starosti do dveh let, kajti s tem posegom se zmanjša tveganje za nastanek tumorjev.
Med ostala mesta, kjer se najpogosteje pojavljajo rakava obolenja, spadajo še ustna votlina, kosti in limfatični sistem. Najpogostejša oblika kostnega raka je osteosarkom,zelo agresivna in maligna
Decembrsko dogajanje v Koroškem domu starostnikov
V Domu starostnikov Slovenj Gradec je v sredo, 22. decembra, nastopila pevka Manca Ismajlova s svojim možem Benjaminom Ismajlovim. Manca Ismajlova ima za sabo že preko 500 nastopov, poje v 20 jezikih, vse dela s srcem. Študirala je muzikal in je edina s to diplomo pri nas. Poje različne žanre. Koncerta seje udeležilo kar lepo število stanovalcev, zaposlenih, pa tudi nekaj zunanjih obiskovalcev je bilo. Čudovit glas Mance je ganil srca vseh, kar so poslušalci nagradili z glasnim aplavzom, pomagali pa so tudi zapeti kakšno pesem. Ob koncu je Božo Jeromel, predstavnik Nove ljubljanske banke, predstavil akcijo Dobra zvezda, v kateri so sodelovali za dobrobit vseh domov starostnikov v Sloveniji. Stanovalcem Doma starostnikov Slovenj Gradec so kot darilo ob bližajočih praznikih podarili koledarje. Programje povezovala Kaja Brezočnik. Koncert je sponzorirala četrtna skupnost Polje, s katero dom odlično sodeluje. Zelo aktivna pri vzpostavljanju stikov je bila nekdanja predsednica četrtne skupnosti gospa Boža Vitežnik Raj.
Veterina Ljudje in dogodki
oblika raka, ki se po navadi razširi tudi na druge telesne organe, najpogosteje na pljuča. V večini primerov se razvije tik ob sklepih razširjenega dela dolgih kosti nog. Osteosarkom se najpogosteje pojavlja pri psih velikih pasem, njegova pogostost pa se nekoliko veča s starostjo. Pogosteje obolevajo samci.
Diagnostika
Vsaka diagnoza se prične s skrbnim fizičnim pregledom živali. Znamenja, ki se pojavijo, so seveda odvisna od prizadetega tkiva in oblike raka. Veterinarji po navadi posumimo na rakava obolenja, kadar skrbnik opazi nenormalne otekline ali bule, ki rastejo in dlje časa ne izginejo, pes pa vztrajno hujša in slabi. Pri nekaterih oblikah raka se rane izredno počasi ali celo neuspešno celijo. Poleg tega imajo lahko psi z rakavimi obolenji spremenjen apetit, krvavijo iz telesnih odprtin, občasno ima lahko pes neprijeten vonj in lahko tudi oteženo požiranje. Druga pogosta znamenja, ki se lahko pojavijo pri psih z rakom, so izguba volje do gibanja, oslabelost, šepanje ali otrdelost gibal, oteženo dihanje ali pa oteženo izločanje urina ali blata.
Biopsija tumoroznega tkiva je potrebna za diferenciacijo benignih in malignih
tumorjev. Z RTG posnetki lahko diagnosticiramo morebitne metastaze -zasevke - v druge organe. Med diagnostične metode prištevamo tudi UZ in CT.
Zdravljenje
1.	Pri prvi metodi se uporabljajo izbrana zdravila, ki zavirajo rast tumorja, nekatera pa celo povzročajo smrt rakavih celic.
2.	Najučinkovitejša metoda je kirurška odstranitev tumorja in tkiva, ki ga obdaja. Lokalne tumorje je mogoče v celoti odstraniti in žival popolnoma okreva. Če se maligni tumor razširi drugam po telesu, v regionalne bezgavke in nato v ostale življenjsko pomembne organe, je po navadi prognoza zelo slaba.
3.	Tretja metoda je obsevanje tumorja. To metodo opravljajo specializirani veterinarji - radiologi.
Lahko se izvaja več metod hkrati. Izbira in potek metod se lahko razlikujeta od živali do živali.
Ljudje se vse bolj zavedajo, da pri zdravju psa igra pomembno vlogo tudi kakovostna prehrana, ki ohranja psa zdravega, zdrav pes pa je bolj odporen.
Dva dni kasneje pa je v domu potekala svečana božična maša, ki jo je vodil slovenjgraški župnik Peter Leskovar. Gospod Leskovarje poudaril, da je treba v teh težkih, kriznih časih slabotne in nemočne zaščititi. Drug drugemu moramo dati možnost, da si pomagamo, posebno pa bolnim otrokom in starejšim. V svoji pridigi je poudaril pomen dobrodelnosti in nemoč starejših, ki jim je moč opešala. Gospod Leskovarje v pridigi namenil nekaj besed tudi pokojnim, ki so v tem letu
umrli v Domu starostnikov v Slovenj Gradcu. Zahvalil se je tudi vodji enote doma, gospe Marjani Kamnik, in zaposlenim, ki lepo in nesebično skrbijo za stanovalce doma. Mašo je popestril pevski zbor, ki je zapel čudovite božične pesmi.
Na koncu so člani Župnijske Karitas Slovenj Gradec podarili stanovalcem doma pomaranče in blagoslovljene božične razglednice. Vzdušje na božični maši je bilo svečano in obdarjeno s tančico ljubezni.
Nataša KonečnikVidmar
mmmmmmm
Nadaljevanje na str. 10
V Koroškem domu starostnikov Črneče smo pripravili tradicionalni božični koncert. Poklonili smo ga vsem prostovoljcem, družabnicam in voditeljicam skupin v zahvalo za njihovo delo. Nastopali so delavci doma, združeni v pevski zbor Mežiški knapi, posebna poslastica za stanovalce pa je bil nastop plesnega para Suzane Krevh in Alena Štalekarja.V programu sta sodelovali tudi učenki osnovne šole Tajda Krevh in Anja Rožič. Prireditev je povezovala Anja Vajde. Posebno pozornost so stanovalcem naklonili člani skupine NLB, saj so jih ob praznikih obdarili z novoletnimi koledarji.
Manca Š. Javornik
Skavta delita plamen mimoidočim v Slovenj Gradcu (foto: Klemen Krnc)
Zate imam Luč
Lan Seušek, skavt stega Koroška 1
Zadnje čase se zdi - ko je naša država skoraj neopazno praznovala svojo 20. obletnico plebiscita in samostojnosti -da je vse zamrlo, da gre vse narobe in da je v prihodnosti lahko samo še slabše. Poplave, porast brezposelnih in agresije v družbi. V medijih se večkrat slišijo mračne napovedi, v družbi pa vlada neke vrste apatija. Nekateri pravijo, da je to prehodno obdobje, da bo minilo in da se nimamo česa bati, drugi pozivajo k revolucijo. Človek se sprašuje, kam naj se obrne in kakšno pozicijo naj zavzame. Zdi se mi, da se je nekaj podobnega godilo pred več kot dva tisoč leti v Palestini. Po izkušnji obljubljene dežele, božjih zapovedi, so bili Hebrejci v tistem času pod rimsko okupacijo. Plačevali so davke, ki večkrat niso bili pošteni. Mnogi so si božje zapovedi prikrojili po svoje, hebrejski narod
je bil razdvojen, razdrobljen na različne skupine. Hrepenenje, ki so ga čutili Abraham, Mojzes, kralj David in drugi, je za mnoge postalo samo idealističen, nedosegljiv namen, kije sicer dober, ampak neuresničljiv. V tistem času se skoraj neopazno rodi deček z imenom Jezus. Kasneje ta deček zraste in vse ljudstvo mu sledi, takrat Palestinci, danes pa marsikdo od nas.
Pred dvajsetimi leti smo na plebiscitu izvolili svojo samostojnost in takrat smo prvič dobili v Slovenijo Luč miru iz Betlehema. Že dvajset let Luč miru iz Betlehema skavti in taborniki prinašamo ter jo delimo med vas. Sedemkrat smo jo ponesli na našo Uršljo goro. Luč miru iz Betlehema marsikdo pride iskat k maši četrte adventne nedelje ali pa na vsakoletno prireditev z igrami in pesmimi. Ljudem, ki v teh časih potrebujejo še posebno pozornost in so priklenjeni na bolniško posteljo, so v domu za ostarele ali v drugi socialni ustanovi, pa plamen Luči
miru iz Betlehema prinesemo kar tja.
Vsako leto v votlini Jezusovega rojstva v Betlehemu prižgejo plamen, ki ga otrok, ki si to na poseben način zasluži, ponese na letalo, ki prileti na Dunaj.Tam sledi slovesen sprejem Luči miru iz Betlehema, od koder ga predstavniki mnogih evropskih, pa tudi držav drugih celin ponesejo v svoje domovine. Luč miru iz Betlehema je namenjena vsem, njen namen pa nam pove že samo ime. Letos so plameni Luči miru iz Betlehema goreli po naših domovih pod geslom "Zate imam Luč", da bi vsakemu zasijalo upanje, kije pred dva tisoč leti posijalo na svet, da bi vsak začutil svojo izvoljenost za mir, za ljubezen. Vsako leto v Sloveniji ob tem dogodku zbiramo denar za določen dobrodelni namen. Letošnji prispevek je namenjen dvajsetim slovenskim družinam, ki so na pragu revščine ali pod njim. Zahvaljujemo se vsem, ki ste s svojim dobrodelnim prispevkom pomagali, da bo jutri teh družin obetavnejši.
Skavti stega Zvezdni veter in taborniki rodu Severni kurir iz Slovenj Gradca vam ob novem, že pričetem letu 2011 želimo vse dobro in da bi plamen miru, ki ga nosite v sebi, nikdar ne ugasnil.
Odprava, kije prinesla plamen Luči miru iz Betlehema na vrh Uršlje gore (foto: Zdenko Čas)
Druga slikarska kolonija Galerije Repnik
Martina Cigler
Foto: Martina Cigler
Zima je in ko že človek misli, da se razen smučanja nič ne dogaja, se v resnici dogaja še marsikaj. Tudi na področju umetnosti, s katero se tudi sama spogledujem, zaradi česar poznam kar nekaj slikarjev, ki mi dajejo razne nasvete. Eden izmed njih je zelo aktiven in mednarodno znani Janez Repnik, ki hodi po stopinjah svojega očeta Antona Repnika, prav tako mednarodno priznanega slikarja samouka.
Umetniki iz vse Slovenije in zamejstva so bili letos že drugič povabljeni na likovno kolonijo Repnikov, da si med seboj podelijo znanje in izkušnje. V novi zasedbi seje
Slika Janeza Repnika, kije nastala na likovni koloniji
avtorsko mitologijo lastne likovne izpovednosti; Leon Pišek je štajerski slikar, ki z veselimi in družabnimi motivi iz domačega življenja na vasi obudi rajanje in praznovanje malega človeka; Branko Repnik nastopa z zastrto prelivajočo se slikovno podlago, ki poudari figuralne podobe v ospredju slike, to so navadno živahne podobe živali; Janez Repnik, priznani slikar doma in v tujini, slika nežno ljubezen, prelito v prizore marginalnega življenja družinskega ali vaškega interjerja; Sanja Repnik je odrasla, a razvojno drugačna likovnica, ki zavzeto ustvarja svoj likovni svet imaginarij skozi otroško iskrene oči. Rada oblikuje svet narave in ljudi, take, kakršni so. Anton Repnikje mednarodno priznani slovenski slikar, zavezan tradiciji domačih motivov. Slika svet preprostih ljudi, tako kot ga čuti skozi tragičnost in komičnost življenjskih resnic, ki jih je spoznal.
Udeleženci kolonije od leve proti desni so: Jurij Kravcov, Branko Repnik, Leon Pišek, Sanja Repnik, Anton Repnik, Goran Horvat, Vesna Čadež in Janez Repnik. Manjkata Ejti Štih in Zoran Ogrinc.
deset umetnikov podpisalo pod skupno ustvarjalno noto - figuralika. Vsak od njih obvladuje svojevrsten značaj likovnega jezika, ki se iz figuralike nagiba ali h krajini ali k abstrakciji. Ob pogledu na bogat obseg ustvarjalnih del se razkriva mavričnost kolorita, ki ga umetniki dopolnjujejo z avtorskimi zgodbami. In da takšna dela ne bi ostala skrita, sta Janez in Anton Repnik priredila 2. slikarsko razstavo del, ki so nastala na koloniji.
Sodelovali so naslednji umetniki: Ejti Štih, Slovenka, ki živi v Boliviji in je mednarodno priznana slikarka, ki v slikah prikazuje
karakter ljudi; Zoran Ogrinc, priznani koroški slikar in grafik - njegove na videz ekspresivno razdelane slike pripravijo mesto komaj zaznavnim stiliziranim ženskim figuram; Vesna Čadeš je predstavnica mlajših umetnikov z javno nagrajenim javnim delom, ki ustvarja intimne prosojne krajine žarečih in iskrivih barv; Jurij Kravcov je po rodu ruski umetnik, ki v Sloveniji ustvarja že dalj časa in na slikah obuja spomine na dekliške figure v čas zadovoljstva in nežnosti njihovih mladostnih obrazov; Goran Horvat je priznani slovenski avtor, ki upodablja
Razstavo je uradno odprl podžupan občine Muta VladimirToplak, umetnike je strokovno predstavila mag. umetnosti Karmen Bajec, prireditev pa je vodila Petra Placet. Bogat kulturni program so pripravili Anja Burnik s flavto, Nejc Kamplet in Damjana Sger Kristan s klavirjem, Jana Čenadi s čudovitim sopranom, Veronika Mravljak pa s svojo poezijo.
Razstava je bila vredna ogleda, organizatorja Janez in Anton Repnik pa si želita, da bi slikarska kolonija z razstavo postala tradicionalna.
Sveti trije kralji
Bernarda Jerič
Tam v jutranji deželi ena zvezda gori gre, ta lepa nova zvezda prav lepo sveti se...
Lepa stara pesem, ki na predvečer Svetih treh kraljev doni po domovih Pernic, Bistriškega jarka, Mute, Gortine in letos celo po delu Ojstrice. Prepevajo jo perniški fantje in možje, ki jim je še kako mar za lepe stare običaje. Ti niso samo verskega pomena, ampak so naša dediščina. Le malokdo jo še zna spoštovati in jo želi ohraniti.
Ravno letos praznujejo ti fantje dvajset let koledovanja. Kar nekaj se jih je že zamenjalo, a srčica tega in glavni krivec za to je še vedno aktiven. Znal je pritegniti in vzpodbuditi tudi mlajšo generacijo, kar se je letos pokazalo v zelo pozitivni luči. Ustanovili so še eno skupino, saj bodo tako s svojim petjem lahko razveselili še več ljudi. Za tiste, ki ne veste, kje je kraj Pernice, naj povem, da leži čisto ob avstrijski meji in
Trije kralji: Ivan Krajnc (Napečnik), Peter Pečnik (Herman) in Anton Rejak (Planšak), fant z nahrbtnikom je Silvo Palko (Ari)
se razteza v smeri Ojstrice. Spogleduje se s sosednjimi Sobotami na avstrijski stani in z dolino pod seboj ter meče radovedne poglede proti Muti. Čisto na meji leži Hermanova kmetija. Lepo urejena planinska domačija prijazno pozdravi tvoj prihod, kakor tudi njeni prebivalci. Dobrodošel si v njihovem domu in prijazno postrežen.
Že prejšnji njihov rod je dal veliko na preteklost. To ljubezen je podedoval tudi
mlajši, sedanji gospodar Peter, ki je bil pobudnik skupine perniških treh kraljev. Vse seje začelo na kolinah, kjer je pogovor nanesel na stare običaje.Tamkajšnja gospodinja jim je rada pripovedovala, kako seje to delalo v njihovih časih. Petru seje porodila misel, da bi te običaje spet oživili. Navdušil je nekaj prijateljev, ki so mu pri tem pomagali, in tako seje začelo. Obleke, krone, svetleča zvezda, kadilo in čisto prava kadilnica. Mnogo, mnogo dobre volje je nadomestilo prehojene kilometre in neprespano noč. In najlepše plačilo -zadovoljni obrazi obiskanih in povabljenih na kasnejše skupno srečanje in pojedino. Čeprav je Peter vajeti že predal mlajšemu nasledniku Dušanu, se vsemu temu ne bo odpovedal. Kot sem že povedala, je letos njihova dvajseta obletnica, za katero jim lahko le čestitamo in jim zaželimo še veliko dobre volje in vztrajnosti, ko premagujejo zasnežene in poledenele poti (razen letos, ko ni snega).
Še naprej nam ohranjajte našo lepo dediščino in z njo poskrbite še za naslednje rodove. Le tako slovenski narod in jezik ne bosta nikoli izumrla.
Mislinjske malčke je obiskal dedek Mraz
Marijan Križaj
V	popoldnevu zadnje letošnje nedelje so bili najsrečnejši malčki mislinjskih zaselkov.
V	Lopanovo dvorano jih je povabil dedek Mraz. Učiteljice so poskrbele za privlačno lutkovno predstavo, saj je veseli december odet v pravljična presenečenja. Ob veselem prepevanju o beli bradi dobrega moža in njegove snežinke ni bilo težko priklicati. Otroška lička so kar žarela, ko jim je pripovedoval, kako seje iz svojega ledenega kraljestva na Pohorju s sanmi pripeljal v dolino. Ker pa je muhasto vreme pobralo sneg, so ga med te pridne deklice in fantiče s kočijo pripeljali iskri konjički. Srečneži so kar zaploskali od veselja, ko jim je povedal, da na darila ni pozabil. Zaupal pa jim je, da so tako bogata, ker mu je ob nakupu priskočil na pomoč mislinjski župan. Zaprosil ga je, da jim je sam povedal, kako rad pomaga pri uresničevanju otroških želja. Prešerno veselje malčkov, ko so prihajali po zavitke, si gotovo lahko predstavljate. Tokrat je presenečenje zarisalo poseben nasmeh celo na lica dobrega dedka. Da bi spoznala slovenskega dedka Mraza, sta namreč v Mislinjo iz daljne Avstralije priletela Jake in
Clare. "No, kaj takšnega se mi pa res še	Razigranim otrokom je ob dedku Mrazu prijazno
nikoli ni pripetilo," seje pohvalil, se pogladil	pregovoril tudi njihovžupan (foto: Jože Tasič)
po beli bradi in presrečen objel vsakega posebej. Jake seje tako razveselil, da seje za darilce po slovensko zahvalil. Ni bilo malo otrok, ki so se želeli slikati z dedkom Mrazom, preden so se s starši napotili proti domu. Seveda so mu veselo mahali, dokler se za njim niso zaprla vrata.
33. spominski pohod po poteh Pohorskega bataljona
MirkoTovšak
Foto: MirkoTovšak
političnih strankah porodile ideje, da naj bi prenesli posmrtne ostanke padlih borcev tega bataljona iz Gradca v Avstriji, kjer so pokopani, v Slovenijo. Najbolj vneti zagovornik tega je poslanec Jožef Jerovšek, ki ga že vrsto let srečujemo na vsakoletni komemoraciji pri Treh žebljih. Na te izzive je jasno odgovoril tudi predsednik Zveze borcev Slovenije Janez Stanovnik, ki je dejal, da naj si na račun Pohorskega bataljona nekatere politične opcije ne kujejo svojih političnih točk in da naj vsaj mrtve pustijo na miru.Tudi Pavel Gantar, kije bil slavnostni govornik na letošnji proslavi, je dejal, da naj o tem odločajo svojci padlih borcev in da takšni izzivi še potencirajo že tako močno razdvojenost slovenskega naroda.
Letos seje spominske komemoracije udeležilo rekordno število udeležencev.
Po izjavah organizatorjev jih je bilo preko 2000.Tudi mislinjski planinci, 65 nas je prehodilo to pot, smo se, tako kot vrsto let nazaj, udeležili organiziranega pohoda od Peska do Osankarice. Na prizorišču poslednjih bojev Pohorskega bataljona smo skupaj z delegacijo iz občine Mislinja prisostvovali komemoraciji. Letos seje te prireditve udeležil tudi novo izvoljeni župan občine Mislinja Franc Silak. Skupaj z njim smo položili spominski venec pri spomeniku padlim borcem, še posebej pa smo počastili spomin na našega borca Zdravka Čebularja pri kamnu, kjer je padel. Skupaj smo zapeli nekaj pesmi in prižgali svečko v njegov spomin. Sicer pa je v tem boju padel še en domačin, Mislinjčan Ernest Prevolnik-Vojko.
Planinsko društvo Zreče vsako leto organizira spominski pohod od Rogle do Osankarice v spomin na tragični dogodek iz 2. svetovne vojne, ko je 8. januarja pri Treh žebljih na Osankarici padlo 96 borcev Pohorskega bataljona.
V tej neenaki bitki, v katero so Nemci poslali kar 2000 močno oboroženih vojakov s takrat najsodobnejšo vojaško opremo, so padli vsi borci tega bataljona, ki so v tistih zimskih dneh bivakirali na Osankarici. Pri življenju je ostal le en borec, ki pa je bil tako hudo ranjen, da si ni mogel vzeti življenja kljub zavezi borcev, da bodo zadnji naboj uporabili zase.Tudi njega so kasneje Nemci po zverinskih zasliševanjih ustrelili. V tem boju je padel tudi legendarni kmet Šarh skupaj s svojimi tremi mladoletnimi sinovi Lojzkom, Pepkom in Vančkom, starimi komaj 13,15 in 17 let.
Tudi takole oblečeni udeleženci so se poklonili spominu borcem Pohorskega bataljona
Veselo razpoloženi pohodniki iz Mislinje med potjo
Sicer pa nas zgodovina uči, da je partizanska enota Pohorskega bataljona nastala 11. septembra leta 1942 v Dobrovljah na Pohorju. Na začetku je štela 90 borcev, njihov poveljnik pa je bil Rudolf Mede. 21. decembra seje premaknila na
Osankarico, kjer je pri Treh žebljih nameravala prezimiti. Po izdajstvu so jih 8. januarja 1943 obkolile že omenjene enote nemške vojske in po več kot dvournem boju tudi pokončale. Danes nekateri poizkušajo iz tega junaškega dogodka po svoje prikrojiti zgodovinska dejstva, češ da so Pohorski bataljon izdali komunisti iz vrhov partije, ker jim njegovo delovanje ni bilo povšeči, saj v njihovih vrstah naj ne bi bilo borcev komunistov. To so seveda zlonamerna, politično obarvana natolcevanja, saj vsaj domačini iz Mislinje dobro vemo, da je bil Zdravko Čebular že predvojni komunist.To pa prav nič ne zmanjšuje veličine njegovih junaštev, saj so morali biti komunisti vedno v prvih bojnih vrstah ali pa se lotevati najtežjih vojaških operacij. Prav tako so se pred kratkim v nekaterih
Položili smo venec ob spomeniku Pohorskega bataljona
Marijan Križaj
Letošnje spominske slovesnosti ob 68. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona so se na bojišču pri Treh žebljih na Osankarici 8. januarja udeležili številni borci in borke ter pohodniki in planinci. Med njimi so se na ta sveti kraj slovenske zgodovine, na slovenske Termopile, podali s Peska tudi člani PD Mislinja in dvajsetčlanska delegacija Občinske organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Mislinja. V imenu občine in združenja je venec na spomenik položila delegacija, ki jo je povedel župan Franc Silak. Upravičeno to dejanje uresničujemo že nekaj let, saj je bilo med borci Pohorskega bataljona pet mladeničev iz Mislinjske doline. Rojena Mislinjčana,
Ob svečanem polaganju vencev so žareli tudi naši obrazi (foto: Foto studio Samo Brbre)
Zdravko Čebular - Rado, politični komisar 3. čete, in Ernest Prevolnik - Miloš, član štaba Pohorskega bataljona, sta 8. januarja 1943 padla v neenakopravnem boju na Osankarici. Franc Dular - Franci iz Pameč je 27. novembra 1942 padel blizu Ribnice na Pohorju. Fortunat Verboten iz Doliča in Karel Rotovnik - Gojko sta kot člana patrulje Pohorskega bataljona 17. januarja 1943 izkrvavela v Završah nad Mislinjo.
Slavnostni govornik na letošnji proslavi je bil Pavel Gantar, predsednik DZ. S partizansko pesmijo so nas ogreli člani pevskega zbora
iz Slovenskih Konjic, prisluhnili smo recitaciji in zvokom harmonike.
Naj vas spomnim, daje bil Pohorski bataljon ustanovljen 11. septembra 1942 na Dobrovljah. Ob koncu decembra je štel 96 borcev in bork. Ti so 21. decembra 1942 prispeli na Osankarico in si tam postavili 26 zemljank. Zaradi izdaje je 8. januarja borce obkolilo okrog 2000 sovražnikovih vojakov. Borci Pohorskega bataljona so izpolnili povelje in se borili do zadnjega. Padlo je vseh 96 mož, žena in otrok. Njihov pogum in neustrašnost sta vrednoti, ki ju zato ne smemo pozabiti, dokler bo pod Pohorjem dihal slovenski človek.
Ob spominu na tragedijo na Osankarici je prav, da se zavedamo, da seje tu na naših tleh odločalo o usodi našega naroda. Brez narodnoosvobodilne borbe, v kateri so za svojo zemljo in jezik krvavela pogumna dekleta in fantje, ne bi bilo slovenske države, najbrž tudi slovenskega naroda ne.
Lovska družina Libeliče
Pod zcCanim
Lovska družina Libeliče
Martina Cigler
Foto: arhiv LD Libeliče
Odkar sem se bolj intenzivno pričela ukvarjati s pisanjem za rubriko Kmetijstvo, sem spoznala kar veliko zanimivih ljudi, in ker življenje ni samo delo za preživetje, obstajajo različni konjički, ki jih imajo tudi kmetje. Eni slikajo, klekljajo, pišejo, vzgajajo konje za ježo, veliko pa jih je, zanimivo, vključenih v najstarejši konjiček nasploh - lovstvo. No, prvotno seveda ne gre za konjiček, gre za golo preživetje. Moram priznati, da v preteklosti nisem bila kdo ve kako zaupljiva do lovcev, saj se mi streljanje živali ni zdelo zabavno oz. potrebno. Nato pa sem spoznala kar nekaj gospodov in fantov, ki so lovci, in uvidela, da so tesno prepleteni z naravo in zato potrebni za vzdrževanje ravnovesja pri staležu divjadi, ki nima več toliko naravnih sovražnikov, in bi se utegnila katera vrsta divjadi tudi pretirano razmnožiti. In ker sem bila na obisku na kmetiji Klančnik, kjer so že štiri generacije lovcev, sem se odločila predstaviti Markovo lovsko družino Libeliče,
katere starešina je on sam. Marko pove, da je veselje do lova dobil oz. "podedoval" od dedka in očeta, z lovstvom pa se spogledujeta tudi oba Markova sinova, Miha, ki je že lovec, in Peter, ki se za to šele pripravlja.
Lovska družina Libeliče je bila ustanovljena leta 1958 po razdružitvi takratne skupne Lovske družine Dravograd. Lovska družina Libeliče ima okoli 2500 hektarov lovnih površin, ki se razprostirajo med reko Mežo na jugu, med državno mejo z Avstrijo na severu in med reko Dravo na vzhodu ter grebenom Šteknije, Šteharskega vrha vse do izvira kisle vode pri Ronetu.
LD Libeliče je uvrščena med srednjegorske lovske družine, trenutno je včlanjenih 50 članov.
Njihova najpomembnejša divjad je srnjad, poleg tega imajo še prehodne gamse in divje prašiče. Na vrhu Šteknije in Cestnikovega vrha še pojejo divji petelini, precej je lisic in kun, vse manj pa v lovišču opažajo divjega zajca. Zelo veliko imajo obvodne in vodne perjadi. Pred petimi leti se je v njihovem lovišču na reki Dravi naselil tudi bober, kar nakazuje, da reka Drava postaja čista. Kot vsaka lovska družina imajo tudi oni lovsko kočo, in sicer na Črneški gori, kjer se lovci srečujejo na sestankih in raznih družabnih prireditvah.
Starostna struktura slovenskih in tudi libeliških lovcev se dviga proti 60. letu, tako da v svoje vrste vabijo mlajšo generacijo, ki jo zanima oz. veseli lov in delo v lovišču.
Predstavljamo vam
Fika Povsod, oskrbnik koče na Smrekovcu
Ida Robnik
Foto: Ida Robnik
Koča na Smrekovcu je poznana planinska postojanka, v zadnjih desetletjih še bolj po oskrbniku Viktorju Povsodu kot po drugih posebnostih smrekovškega pogorja: Smrekovec je poslednji in edini pred 30 milijoni leti ugasli vulkan v Sloveniji, ki je ustvaril pogorje slemenaste zaobljene oblike s poraščenimi vrhovi, z edinstvenim rastlinjem, med katerim so mnoge zaščitene vrste, ter z gozdom poraščena severna pobočja. O le-teh oskrbnik Fika obiskovalce pouči, če za to pokažejo zanimanje. Do koče na Smrekovcu se lahko pripelješ z avtomobilom oziroma pripešačiš iz različnih koncev, in sicer iz Šoštanja, Slovenj Gradca, Črne, Mozirja in Ljubnega.
Da je ravno Fika pred dvajsetimi leti prevzel v oskrbo kočo na Smrekovcu, je nam, ki ga poznamo od otroštva, čisto razumljivo. Že kot sošolci in otroci iz soseske Črne smo v prostem času najraje lazili po bližnjih hribih in vrhovih Tebra, Obistovih peči, po farovških in Matvozovih gošah ter nad skakalnico na Pristavi in se kasneje, že v najstniških letih, vzpenjali na vrhove koroških gora Pece, Uršlje in Raduhe.
Na poti z Raduhe 8. avgusta 1971:
Rajko Robnik, Fika Povsod in Ida Robnik
"Tole je fikazavrovo jajce ..
Drobne, sloke postave, poln energije, predvsem pa iskrivih in humornih pripomb in dovtipov, je Fika izpopolnjeval druščino hribolazcev v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih.
Naše poti so se razšle, ko smo že odrasli vsak po svoje skrbeli za svojo eksistenco, vendar se niso razšle povsem. Nekateri bolj pogosto, drugi manj smo se še vedno videvali na naših kočah in vrhovih gora; seveda smo jih odslej osvajali vsak po drugih poteh, eni še vedno po plezalnih, mi drugi pa bolj po pohodniških.
Fika je v svojem poklicu strojnega delovodje ostal le kratek čas. Vleklo gajev gore in v oskrbo je vzel kočo na Raduhi, dokler je leta 1986 ni zasul plaz. Po tem je nadaljnjih pet let spet delal v svojem poklicu, od 14. aprila 1991 pa je oskrbnik koče na Smrekovcu.
Med ljudmi velja mnenje oziroma že kar pravilo, da je človek, ki zahaja v gore, tam gori drugačen; iz njega izstopijo samo dobre lastnosti. Tudi Fika to potrdi, saj je v dolgih letih oskrbniškega dela na kočah dodobra spoznal ljudi. Ne glede na to, da je smrekovška koča dostopna z avtomobilom vsem, tudi takim, ki sicer ne hodijo oziroma ne morejo hoditi peš v gore, se tam gori značajsko spremenijo, postanejo drugačni, bolj sproščeni, prijazni. Fika meni, da je tudi to "oskrbnikovo delo", saj med drugim tudi vpliva na posameznike in jih vabi, da se vedno znova vračajo. Za ponazoritev pove, da se mu je že večkrat zgodilo, da je planince, ki so že prenočevali na koči, povsem nenamerno tudi drugič in celo tretjič napotil v isto sobo.
Koča na Smrekovcu (1377 m) je odlično izhodišče za različne ture: lahko se gre seveda na vrh Smrekovca (1577 m), na Uršljo goro (1699 m), na Krnes (1613 m),
Komen oz. Kamen (1684 m)... Preko Smrekovca so trasirane Slovenska planinska pot, Koroška planinska pot in K 24 ter pot XIV. divizije, v bližini je partizanska bolnišnica.
Posebej zanimiva je K 24 (v 24 urah prehoditi vse koroške planinske postojanke), ki jo zmorejo le redki. Fika jih našteje kakih deset letno, ki gredo mimo smrekovške koče. Pogosto jim je ta koča izhodišče in potem seveda tudi cilj. Vse ima zapisane, med njimi seveda tudi svojega tragično preminulega sina Ožbija, ki je bil z 19 leti najmlajši, ki mu je uspel tak podvig. Zapisal si je tudi posebneže, kakršen je možakar, kije povsem sam prehodil vso pot, brez kakršne koli pomoči, kot je na primer pijača ali hrana med potjo, kamor jo prinesejo drugi ali pa si to pohodnik že prej pripravi. Star pa je preko šestdeset let.Tudi njega mika, da bi seje lotil, pa nikoli ne najde časa. Vedno je kaj bolj pomembnega postoriti. Lani v jeseni je bilo veliko dela s prenavljanjem koče, ostalo je še precej del v notranjosti, kijih planira dokončati letos, pa sredstva je potrebno pridobiti ... Fika pravi: "Koča je kakor cerkev, če se nafehta, se lahko vzdržuje, sicer pa počasi propade."
Človek, ki se odloči pretežni del svojega življenja preživeti v planinah, ima v sebi prav gotovo nek vzgib, ki ga vleče in zadovoljuje neke redke strasti. Ena teh je plezanje, strast, ki jo je Fika v svojem življenju uresničeval, v mlajših letih malo več, veliko v Raduhi, pa tudi v tujini: v Paklenici že kot šestnajstletnik in pozneje v Prokletijah, predvsem pa v Julijcih in Kamniških Alpah. Ima tudi več prvenstveni h smeri, med njimi je v Raduhi zelo poznana smer Bini-Fika. Zdaj se plezalnih podvigov loti bolj poredko, do trikrat letno,
Nadaljevanje na str. 16
saj je kot oskrbnik koče na Smrekovcu pretežno tam. Plezalne izkušnje pa so osnova za še eno dejavnost, ki jo Fika vestno goji vsa leta - je gorski reševalec. Ob vsakem pozivu na pomoč se nemudoma odpravi in priključi akciji reševanja.Tudi na Smrekovcu, ki je na videz nedolžen, sta dve ali tri akcije letno; mimogrede pride do kakega zloma ali izvina. Poškodbo navadno kar sam oskrbi, potem pa — odvisno od poškodbe in vremenskih razmer — pride po poškodovanca reševalno vozilo ali helikopter.
Ko sva s Fiko nedavno tako klepetala o resnih in malo manj resnih dejavnostih v njegovem življenju, je beseda seveda nanesla na poznano jed parlamajs, ki jo že leta pripravlja svojim obiskovalcem na Smrekovcu. Povedal je: "Mama je včasih kuhala enolončnico, v katero je dala pač tisto, kar je imela v shrambi. Tako delam tudi jaz. Pravilno bi bilo parmalajs, gre pa za izraz, ki smo ga verjetno prevzeli iz nemščine. Leta 1983 smo imeli prireditev, na katero je vabil plakat, nanj pa je pisec narobe zapisal, da se bo kuhal parlamajs, in ta izraz seje prijel. Včasih smo imeli prav izpite iz kuhanja parlamajsa, namesto dokazil o opravljenem izpitu oz. činov pa smo nosili knoflce, ki so pripete na srajco služile kot držalo za žlico. Ljudje imajo radi to jed, zato jo poleg ajdovih žgancev kuham najpogosteje. Največ porcij parlamajsa v enem dnevu sem pripravil dobrih osem let nazaj, in sicer jih je bilo 950. V štirih kotlih seje kuhal." Seveda je Fika poleg maminih napotkov za kuhanje pridobil s tega področja tudi formalno izobrazbo.
Ena izmed hudomušnih in za Fiko značilnih nagajivih pripovedk je razlaga o dinozavrovih jajcih, ki ji vsak obiskovalec zagleda na krušni peči, ko vstopi v kočo. Seveda potem pove, da gre za kamna vulkanskega izvora, ki sta se verjetno kotalila po pobočju in pobirala lavo, zato so vidne plasti, ki so videti kot lupina.
Kamnine in fosili, ki jih najdemo po hribih, so zelo zanimivi. Kot tisti kamen v Raduhi, ki ga je Fika poimenoval knežji kamen, ko ga je okoli leta sedemdeset med plezanjem fotografiral.To ime so potem prevzeli vsi plezalci.
Del zime Fika preživi s svojo družino v dolini, v Črni na Pristavi. Sem pripelje tudi pritlikave koze, ki jih ima sicer na Smrekovcu. Gor pa se podaja s turnimi smučmi, saj so tereni za to vrsto športnih užitkov na Smrekovcu idealni.
Kot vedno mi je med klepetom tudi tokrat ponudil svoj njuhanec, ki ga pripravlja sam. Tega so deležni vsi njegovi "odrasli" obiskovalci in redko kdo ga odkloni.
Če se boste sedaj podajali na Smrekovec, znate srečati Fiko na smučeh, spomladi bo pa koča na Smrekovcu tako ali tako v polnem obratovanju in on bo gotovo tam.

Z žlico po svetu
Kuharija v tibetanskih samostanih
Peter Lenče
Streha sveta, skrivnostna dežela, zaradi redkih obiskovalcev, ki bi primerno predstavili njene zanimivosti, pa je tudi precej nepoznana. Tibet. Drugačne prehranjevalne navade, kot jih poznamo doma, drugačni recepti, pa tudi za nas neobičajna hrana, vse to me je vedno zanimalo. S prijateljem sva se v Katmanduju na hitro odločila in s primernim posredovanjem sva prej kot v enem dnevu dobila skupinsko (za dve osebi) vizo za obisk Kitajske. Viza je imela precej kratko veljavnost in po kratkem letu do letališča blizu Lhase sta naju tam pričakala vodič in šofer. Torej je bilo treba čim več reči videti v čim krajšem času.
Avtorica nekaterih nepalskih kuharskih knjig Indra Majapuria je napisala tudi knjigo o prehranskih navadah in o načinu prehranjevanja Tibetancev. Drugih (zame) razumljivih tiskanih virov (v angleščini) nisem našel, tako da sem se moral pri svojem iskanju kulinaričnih zanimivosti v tibetanskih samostanih zanašati tudi na skope in občasno precej težko razumljive informacije, ki sem jih dobival sproti v kuhinjah tistih par samostanov, ki sem sijih med kratkim potovanjem imel možnost ogledati. Ob obisku nekaj tibetanskih
restavracij v Nepalu in ogledu njihovih kuhinj (tistemu, ki bi ponovil takšne oglede, svetujem enak vrstni red) ter ob ogledu par samostanskih kuhinj vTibetu sem ugotavljal, daje včasih res potrebno jakost nekaterih od doma priučenih navad in prepričanj o tem, kako naj bi bile videti stvari okoli nas, zmanjšati na minimum. V teh krajih naša merila ne veljajo in razmišljanja, o čistoči recimo, so nesmiselna in tu in tam tudi motijo naše dojemanje celote.
Ponekod so mi v samostanskih kuhinjah, za plačilo nekaj juanov seveda, celo pustili fotografirati, tako da s posnetki vsaj delno lahko pokažem utrip tistega dela življenja, ki je celo pri nas doma deloma zakrit.
Po kitajski kulturni revoluciji v šestdesetih letih so Kitajci leta 1965 proglasili osrednji in zahodni del Tibeta za Avtonomno pokrajino Tibet in izredno veliko Tibetancev seje izognilo kitajskemu pritisku tako, da so prebegnili v sosednje države. V Nepal in v Indijo. Sedanji Dalaj Lama je takrat uspel, preoblečen v enostavna tibetanska oblačila, z velikim delom svojega spremstva prebegniti v Indijo. Leta 62 so se odnosi med Kitajsko in Indijo izredno poslabšali, prišlo je do vojne in indijski predsednik Nehru je začel z uradnim državnim programom za pomoč beguncem in administrativno določil mesto Dharamsala za uradni center za tibetanske begunce, od koder sedaj deluje Dalaj Lama s svojim spremstvom kot tibetanska vlada v izgnanstvu. Po nekaterih virih živi v tujini preko 100.000 tibetanskih beguncev. Velika večina teh beguncev živi Indiji, mnogo od teh ravno v Dharamsali in okolici, veliko manj pa v Nepalu, kamor so se zatekli v zgodnjih 60. letih.
V glavnem mestu Nepala, v Katmanduju, so mnogi od beguncev odprli svoje restavracije in počasi seje celo začel spreminjati odnos domačinov (Nepalcev) do hrane. Zanimiv komentar že omenjene avtorice nepalskih kuharskih knjig Indre Majapura je, da Nepalci šele po izrazitem povečanju števila tibetanskih restavracij v glavnem mestu spoznavajo hrano, ki jim prej ni bila domača. Sem spadajo tipični tibetanski cmoki, ki jim domačini pravijo momo. Takšni momo so v eni od izvedb polnjeni z govedino, ki naj bi bila nekaterim Nepalcem iz verskih razlogov prepovedana. V varni notranjosti tibetanskih restavracij so celo ti Nepalci začeli uživati prepovedano meso (skrito v cmokih), saj niso pričakovali, da bi jih kak njihov verski gorečnež mogel razkrinkati.
Najbolj značilna vroča nacionalna pijača je tibetanski čaj.
Tihožitje na kuhinjskih policah
Najbolj značilna vroča nacionalna pijača je tibetanski čaj. Za domačine je to zagotovo najpopularnejša tibetanska pijača, za nas zahodnjake (Evropejce) pa je navadno prvi požirek pravi šok.
Tibetanski čaj /butter tea/ (eden od načinov priprave)
7 skodelic vode
1 velika žlica črnega čaja (Tibetanci uporabljajo v polkilogramske kocke stisnjen kitajski črni čaj; če tega ni možno dobiti, bo Darjeeling ali kak podoben črni čaj čisto v redu)
1	skodelica mleka
2	mali žlički soli (da, pravilno ste prebrali -sol!)
Vodo najprej zavrejo, dodajo čaj in mleko ter počakajo, da ponovno zavre. Dodajo maslo in pustijo počasi vreti. Po dveh do treh minutah rahlega vrenja vse skupaj precedijo v posodo, ki ji pravijo dhongmo, kjer čaj intenzivno mešajo, tako da se skoraj speni, ga dajo ponovno segreti in ga servirajo. Piti gaje treba čim bolj vročega. Domačini večkrat dodajo malo sode bikarbone (natrijev bikarbonat) za ekstrahiranje barve čaja, kot sami pravijo. Dhongmo je cev za pripravljanje čaja. To je bambusov valj (z dnom), ojačan s par kovinskimi obroči, v sredini pa ima bat. S tem batom intenzivno mešajo vsebino v bambusovi cevi, da se skoraj začne peniti. Zelo podobna posoda je v Sloveniji na kmetih še precej pogosto v uporabi za pripravo masla - pina ji pravijo Korošci.
Čaj je priporočljivo piti čim bolj vroč, saj lahko maslo, če je tekočina prehladna, na vrhu napravi skorjo in še tako navdušenemu pivcu čaja estetski čut ob pogledu na ohlajeno vsebino skodelice povzroči rahel odpor do tako pripravljene vode. Domačini pravijo, daje njihov čaj nomadom edina tekočina, ki jo pijejo. Skodelice imajo sicer bolj majhne, vendar pa je podatek, da popijejo po trideset do štirideset skodelic takšnega čaja na dan, vseeno zgovoren. Precej neprijetna situacija za tistega, ki z domačini ne deli veselja do domačega čaja, pa nastane v kakem lokalu, kjer kdo od omizja naroči to pijačo.
Navadno ga prinesejo v veliki (liter in pol do dva litra) termovki. Čaj iz termovke vam stalno dolivajo v vašo skodelico, ne da bi vi prosili za dodatni požirek.Takšno dolivanje je namreč njihov znak spoštovanja do gosta in prav neprijazno nevljuden postane tujec, ko (navadno že sredi prve skodelice) preneha piti ponujano nacionalno pijačo. Več tistih, ki so jakov čaj (jasno, z maslom, mlekom in soljo) le poizkusili, pravi, da je samo ena stvar bolj groznega okusa od vročega jakovega čaja - hladen jakov čaj.
Ta trditev je verjetno največkrat slišana poved med popotniki, citirana pa je iz ene od izdaj knjižic Lonely Planet.
Ob naročanju čaja moramo pač poudariti, da ne želimo njihovega "butter tea" ampak le navaden črni čaj, ki včasih tudi koristi urejanju prebave.
(se nadaljuje)
l/i
J

Srečanje bratrancev po Avgustu in Alojziji Hergold
Srečanje je bilo prijetno in lepo, saj smo se srečali bratranci, ki smo se do sedaj bolj malo poznali ali pa se sploh nismo. Srečali smo se kar v lepem številu. Če bi se srečanja udeležili vsi, bi nas bilo več kot
120. Vsi si želimo, da bi se v prihodnjih letih zbirali v prav tako lepem številu.
Marija Balek
Prvo srečanje, 30. maja 2009, sta organizirali Vikica Breznik in Marta Naglič.
Drugo srečanje je bilo 29. maja 2010. Organizirala sta ga Jože Balek in Vida Merzdovnik.
Najprizadevnejši delavec Območne enote Slovenj Gradec v letu 2010
Jerneja Čoderl, univ. dipl. inž. gozd. @ Zavod za gozdove Slovenije,
OE Slovenj Gradec
Ivan Skerlovnik - Janez
Zavod za gozdove Slovenije je konec preteklega leta že tretjič zapored izmed zaposlenih izbiral najprizadevnejše delavce. Izbor je zajel po enega zaposlenega za posamezno območno enoto, najprizadevnejšega sodelavca pa so izbrali tudi na nivoju centralne enote ZGS v Ljubljani. Že drugič, v treh dosedanjih izborih, smo najprizadevnejšega delavca naše območne enote našli v krajevni enoti Radlje, na kar smo zelo ponosni.
V letu 2008 je priznanje za svoje delo z razglasitvijo za najprizadevnejšega delavca dobil sodelavec Mihael Kristan, leto kasneje je bila izbrana naša tajnica območne enote Metka Pohovnikar. Kot tretji doslej pa je častno priznanje prejel Ivan Skerlovnik.
Janez Skerlovnik, kakor ga sodelavci običajno imenujemo, že preko trideset let opravlja delo revirnega gozdarja v revirju Anton KE Radlje. Revir Anton je strokovno zahteven, obsega velik delež najproduktivnejših jelovih rastišč in površinsko presega povprečno velikost revirjev naše krajevne enote. Sega od reke Drave do vrha Kop. Janez je svoje delovne obveznosti vedno vestno izpolnjeval. Njegov odnos do sodelavcev sta oblikovali dve značajski lastnosti, s katerima Janez razpolaga v veliki meri. Je umirjen in odlikuje ga smisel za humor. Velikokrat miri
Janez je v svojem revirju velikokrat sodeloval pri terenskih vajah študentov gozdarstva (spredaj dr. prof. Jurij Diaci - profesor za gojenje gozdov)
strasti ob burnih debatah med mlajšimi sodelavci.
Janez je zelo dober organizator, kar smo s pridom izkoriščali znotraj delovanja kolektiva KE in pri delovanju širše v prostoru in času. Naš sodelavec je bil vselej pripravljen požrtvovalno iskati sponzorje za izvedbe izobraževanj KE in naših lastnikov. Veliko truda je vložil v sodelovanje pri izvajanju terenskega pouka za študente gozdarstva in za druge skupine, ki so želele strokovno vodenje po naših gozdovih v Hudem Kotu, na Orlici, na Sv. Antonu na Pohorju. Ker Janez rad zapoje, je bil eden od pobudnikov za ustanovitev gozdarskega pevskega zbora Stezice. Prevzel je skrb, da so bili člani Stezic vselej usklajeno oblečeni in da nas niso razveseljevali le z ubranim petjem, ampak tudi s svojim všečnim videzom. Vrsto let je Janez Skerlovnik vodil sindikalno organizacijo naše območne enote. Zahtevnost vodenja je prišla še posebej do izraza, ko je svojo funkcijo želel zaključiti in je imel veliko dela z animiranjem mlajših gozdarjev za delo na čelu sindikalne organizacije.
Za Janeza ugotavljamo, da pozna ogromno ljudi, da ima res veliko prijateljev in znancev. Dobre odnose z lastniki gozdov, ki so pogoj za uspešno delo, je kalil na najrazličnejše načine. Tradicionalno je pripravljal nogometna srečanja med lastniki gozdov in gozdarji, ki so na drugačen način in v drugem okolju doprinesla k uspešnemu vsakdanjemu delu.
Kot zaprisežen lovec Janez dobršen del prostega časa preživi v gozdu na lovskih poteh. Lovske izkušnje je uspešno vpletel v delo revirnega gozdarja in skrbel za divjad z ustreznimi gojitvenimi ukrepi. Poverjena mu je bila tudi skrb za del evropske pešpoti E6, ki teče skozi gozdove naše KE.
Odločitev, da se Janezu Skerlovniku izreče priznanje za dobro delo v gozdarstvu, je mogoče utemeljiti na več načinov. V ospredju je vselej njegovo nesebično delo za druge, za najširši krog ljudi.
EuroSkills 2010
Olimpijada poklicev v Lizboni
Andrej Otto, učitelj praktičnega pouka na Srednji gostinsko turistični in lesarski šoli Slovenj Gradec
Foto: arhiv Srednje gostinsko turistične in lesarke šole
EuroSkills ali olimpijada poklicev je tekmovanje v poklicnih spretnostih, na katerem lahko sodelujejo mladi med 18. in 25. letom starosti. Potekalo je med 9. in 12. decembrom v Lizboni na Portugalskem. Več kot 500 tekmovalcev iz 28 evropskih držav se je pomerilo v 52 poklicnih panogah. Slovensko ekipo je zastopalo 15 tekmovalcev in 11 mentorjev-sodnikov iz šestih poklicnih panog. Po tednu dni smo se vrnili domov s šestimi posamičnimi in dvema skupinskima medaljama. Med temi smo bili med najuspešnejšimi tudi lesarji -kar trikrat srebrni.
V priprave na to tekmovanje smo vložili ogromno svojega časa. Že dobro leto prej smo se v Ljubljani zbrali predstavniki večine lesarskih šol in pričeli pod okriljem CPI, Centra za poklicno izobraževanje, načrtovati izvedbo prvega nacionalnega tekmovanja za poklic mizar. Poleg strokovnega znanja je bil pogoj za sodelovanje tudi osnovno znanje angleškega jezika, in to za tekmovalce in mentorje. Tu so nastopile prve težave in
zato so nekatere šole odstopile. Nismo iskali odličnjakov, temveč tiste, ki so bili voljni delati, ki so bili spretni pri delu v delavnici in se pripravljeni še dodatno učiti in trenirati za tekmovanje. Marko Merkač, dijak 2. letnika, smer lesarski tehnik, je na naši šoli že štiri leta izkazoval veliko veselje do poklica. S svojim znanjem in spretnostmi je navduševal tako učitelje kot sošolce. V aprilu preteklega leta je nekoliko zadržano sprejel izziv nacionalnega tekmovanja. Z drugim mestom seje uvrstil v državno ekipo. S tem seje pričelo novo resno delo. Dobili smo načrte za testno nalogo, na podlagi katere smo se lahko pripravljali na evropsko tekmovanje.
Dva meseca pred tekmovanjem smo bili dvakrat tedensko preko spleta povezani s Portugalsko, da smo se naučili delati na njihov CNC-stroj z novo programsko opremo. S tečajem je organizator želel omogočiti enakovredne pogoje za vse tekmovalce. Carlos, ki je vodil tečaj, je Marka posebej pohvalil, kako dobro seje pripravil v tako kratkem času. Nekatere države imajo programsko opremo že v učnih procesih na šolah.
Potovanje na Portugalsko seje v drugem tednu decembra za obe skupini, 11 mentorjev v ponedeljek in 15 tekmovalcev v torek, začelo z zamudo. Na zbranost in dobro pripravljenost to seveda ni najbolje vplivalo. Mentorji smo zamudili uvodne sestanke, tekmovalci so pristali sredi noči in spali manj kot 3 ure.
Počeli smo nekaj čisto novega, kar lesna industrija do sedaj ni prakticirala. Prvič v zgodovini so se lesarji morali pomeriti v
timu kot trije različni strokovnjaki, ki izdelujejo en izdelek, sestavljen iz treh modulov. Prvi je opravljal delo stavbnega mizarja, drugi je imel na skrbi bivalno pohištvo, tretji pa je bil strojni mizar (lesarski tehnik), ki je pripravljal material za prva dva, nastavljal stroje in obedoval les na CNC-stroju. Ocenjeni so bili kot posamezniki in kot skupina. Na VVorldSkillsu, svetovni olimpijadi poklicev, izdeluje vsak tekmovalec svoj izdelek. Slišati je bilo kar nekaj pripomb, da ta novi način dela ni primeren, a dokazali smo nasprotno.
Po začetnih težavah in strahu, da bo kljub podvojenemu številu strojev prišlo do pretiranega čakanja pri strojni obdelavi, so se tekmovalci zelo hitro porazdelili in že na začetku pokazali, da so dobro pripravljeni. Posebno pozornost smo polagali na varno delo in osebna zaščitna sredstva. Cilj tekmovanja ni bil samo končan izdelek, temveč tudi, da se kljub pritisku zaradi novega okolja in drugačne strojne opreme ne zgodi nobena nesreča ali poškodba pri delu. Na koncu smo z veseljem ugotavljali, da nismo imeli večjih kršitev. Na razpolago so bili novi stroji, ki jih je bilo lahko nastavljati, varovala so bila narejena tako, da jih je bilo mogoče zelo enostavno prilagajati.
Marko Merkač, dijak lesarske šole v Slovenj Gradcu, je opravljal delo strojnega mizarja. Njegova naloga je bila, da je nažagal in poskobljal obdelovance, ki sta jih potrebovala tekmovalca Denis Strok, iz lesarske šole v Mariboru, in Boštjan Pajk, iz lesarske šole v Novem mestu. Slednja sta se
osredotočila na risanje, zarisovanje in izdelavo vezi - vsak na svojem delu izdelka. Vsi so imeli jasno določen cilj, da nobeden izmed njih ne čaka drugega ali da bi bil kdo brez dela. Vsak trenutek so morali načrtovati tako, da so pomagali drug drugemu, da pri delu na stroju ni bil eden sam, da so si pomagali tudi pri sestavljanju in lepljenju. Zaključna dela so izvajali vsi. Markoje svoje delo odlično opravil. Posebno nalogo je imel pri CNC-tehnologiji, kije bila sestavljena iz treh delov in je prinesla kar četrtino točk v njegovem modulu. Glede na podano risbo je moral poiskati napake in dopolniti manjkajoče podatke v ISO-programu za CNC-stroj. Slednjega so potem optimizirali. Druga vaja je bila nastavljanje orodja in generiranje NC-kode na podlagi risbe s 3D-simulacijo s programsko opremo AlphaCam. Tretji del naloge je bilo izvajanje izdelanega programa na najnovejšem petosnem CNC-stroju Balestrini X300. Euroskills tekmovanje ni dogodek, ki bi bil namenjen samo iskanju najboljšega v določenem poklicu. Ideja tekmovanja je predvsem v tem, da bi v krizi poklicne izobrazbe mladim približali različne poklice in jim s tem omogočili izbiro in lažjo odločitev predvsem za poklic, ki pritegne, navduši in v katerem vidiš uresničitev samega sebe. Danes, ko je delo vedno manj cenjeno, je to še posebej pomembno. Naše tekmovanje seje odvijalo v zelo velikih sejemskih halah. Dejansko smo bili mi razstavni subjekti, saj nas je v teh treh dneh prišlo gledat preko 64.000 učencev, dijakov in študentov iz portugalskih šol ter preko
20.000 drugih obiskovalcev. Ustavljali so se ob prostorih za tekmovanje in nas opazovali pri delu, mi pa se nismo smeli pustiti motiti.
Nekatere ekipe so bile zelo dobro pripravljene. S seboj so imele cele omare orodja, ki so, ko se raztegnejo, kot delovne mize. Naša ekipa bi lahko v omaro zložila vso ročno orodje in strojčke iz šolske delavnice, pa še vedno ne bi bila polna. Zato smo še posebej ponosni, da smo tudi brez tega dosegli tako dober rezultat. Najboljše orodje še ne zagotavlja uspeha, lahko pa k temu pripomore. Zanimivo je bilo opazovati ekipe, ki so vsaka na svoj način zastavljale tehnologijo. Tehnološko smo bili omejeni in morali smo se znajti, da je le delo bilo varno in v okviru dogovorov. Naši fantje niso veliko zaostajali za Estonijo, ki je imela za seboj že dve tekmovanji na VVorldSkillsu in tako tudi zelo dobre izkušnje na tem področju.Tudi Španci in Portugalci so bili zelo dobri, Nizozemci so se močno trudili. Pričakoval sem, da bodo razlike v točkah zelo majhne, kar je pomenilo, da odločajo malenkosti. Bal sem se, da smo prvi dan zapravili nekaj priložnosti, ko je naša ekipa prehitevala. Za vsak dan je bilo točno določeno, kaj mora biti narejeno, da se oceni. Ocenjevanje pa je potekalo dolgo v noč.Tačas so fantje že trdno spali. Res so bili utrujeni, a sem verjel, da bodo zdržali tempo in si odpočili doma. In končni rezultati: Marko Merkač, dijak Srednje gostinsko turistične in lesarske šole Slovenj Gradec, je dobil srebrno medaljo za strojno obdelavo lesa in CNC-obdelavo, Boštjan Pajk je dobil
srebrno medaljo za bivalno pohištvo (Cabinet makeing), Denis Štrok pa je bil četrti pri stavbnem pohištvu (Joinery). Kot tim so naši fantje dobili skupaj s Španci še ekipno srebrno medaljo. Veselje je bilo nepopisno, saj na tako visoko uvrstitev kot novinci nismo računali. Na koncu pa nas je čakalo še eno veliko presenečenje. Firma Bitmind, katere direktorje Carlos Rodrigues in je bila z Marjos sponzor pri CNC-obdelavi, je prvim trem pri strojni obdelavi izročila za nagrado programsko opremo AlphaCam - za risanje, generiranje NC-kode in simulacijo CNC-obdelave. Pa ne za en sam računalnik, temveč za kompletno računalniško učilnico. Ob tem sem pomislil samo na eno: naše enoletno pripravljanje seje izplačalo. Vsekakor smo šola, ki potrebuje dodatno programsko opremo ob našem CNC-stroju. Osvojena medalja nam je v velik ponos, mladim pa naj bo spodbuda, da se tudi s poklicnim izobraževanjem lahko daleč pride. Največ pa bo meni osebno gotovo pomenilo odkritje talenta v mladem dekletu ali fantu, da nosi v sebi takšno ljubezen do dela z lesom, kot jo izkazujejo Marko in še mnogi naši dijaki.
Povezave na spletu: www.euroskills2010.pt www.euroskills.org http://www.cpi.si/ http://www.mojaizbira.si/
'p «*	...
dimpijadapoklicev EUTOSkillS LISB0A2 IO	tur0P""5k''lsProm0,iOT
Na obisku na kmetiji Klančnik
Martina Cigler
Foto: Martina Cigler
Zima je in ker se pozimi nerada podam kam više v hribe, sem si tokrat izbrala družinsko kmetijo v domači vasi, in sicer kmetijo Klančnik iz Podklanca.
Zgodovina kmetije sega v 18. stoletje, ko so bili gospodarjevi predniki najemniki komaj treh hektarov velikega zemljišča. Kmetija je bila v lasti Št. Pavelskega samostana na avstrijskem Koroškem. Kmetijo je vedno prevzel moški potomec, in ker so bili predniki zelo sposobni, so pripeljali kmetijo do velikosti, kakršna je danes. Kmetija Klančnik obsega 70 hektarov lastne zemlje, 20 pa je ima v najemu. Od vseh površin je 25 hektarov gozda, iz katerega pridobivajo les za lastne potrebe.
Od poljščin imajo letos prvič posejano krušno pšenico, in sicer 5 hektarov, 0,5 hektara imajo pire in 0,5 hektara rži. Imajo tudi mlin za žito, tako da bodo v bodočnosti pekli kruh iz domače moke.
Na kmetiji Klančnik gospodari družina Kogelnik, ki trenutno šteje sedem članov: gospodarjev oče Jože je že upokojen in je odgovoren za predelavo mesa in gojeno divjad, mlada gospodarjeva žena Marjana je zadolžena za prašičerejo in gospodinjstvo, njuna hči Špela Kogelnik je odgovorna za vodenje turizma in vse administracijske posle na kmetiji, sin Miha z dekletom Gabrielo Mori je odgovoren za vodenje govejega hleva, sin Peter, kije še osnovnošolec in igra nogomet, pa s harmoniko frajtonarico razveseljuje goste na kmetiji. Seveda pa ne smemo pozabiti mladega gospodarja Marka Kogelnika, kije organizator vsega dogajanja na kmetiji, ki jo je prevzel leta 2005. Gospodar Marko ima še tri sestre in brata, ki pa imajo že svoje družine in svoje domove, na kmetijo pa se radi vračajo na obisk.
Danes je na kmetiji več različnih proizvodenj; prva je reja krav molznic. V hlevu imajo tako 100 glav govedi, od katerih je 40 do 50 molznic. Letna proizvodnja mleka je 200.000 do 300.000 litrov mleka. Druga osnovna proizvodnja na kmetiji je prašičereja. Čez leto imajo v hlevu 25 do 30 plemenskih svinj in vzredijo 300 do 400 odojkov letno. Tretja je gojenje divjadi. Imajo 40 hektarov veliko ograjeno oboro, v njej pa gojijo 100 do 150 glav štirih različnih vrst divjadi, kot so damjaki,
Kmetija Klančnik
mufloni, gamsi in navadni rdeči jelen. Kombinacija teh treh osnovnih dejavnosti na kmetiji je dala dve dopolnilni dejavnosti, to sta predelava mesa in turistizem. Na kmetiji se vse meso tukaj vzrejenih živali tudi predela. Predelavo mesa so registrirali leta 2000. Da lahko vse izdelke tržijo, so registrirali turistično kmetijo. Na leto jih tako obišče nekaj tisoč gostov. Za popestritev turističnega ogleda njihove kmetije so leta 2005 nabavili turistični vlak s 56 sedeži, s katerim goste
Različni preparati živali v lovski koči
Lastni turistični vlak
odpeljejo na ogled divjadi in njihove lastne lovske koče, v kateri imajo kar 400 trofej različnih živali. Za najmlajše goste, tj. za skupine iz vrtcev in osnovnih šol, imajo na kmetiji organiziran tudi ogled domačih živali. Poleg krav, prašičev in divjadi lahko vidimo tudi vietnamske prašiče, mini koze in račke. V načrtu imajo napraviti še majhen živalski vrt domačih živali.
Delovni dan na kmetiji Klančnik se prične ob sedmih zjutraj in konča ob petih popoldne, delajo šest dni v tednu, ob nedeljah pa si vzamejo prosto. Kljub časom, nenaklonjenim kmetijstvu, nihče ne hodi v službo, vsi živijo od kmetijstva, kar je ob Markovi optimistični naravi vredno posnemanja.

m
Degustacijska klet



22

Trije kralji pri predsedniku države Danilu Turku
Trije kralji iz Podgorja in z Razborja pri predsedniku države
Leopold Korat
Za letošnji praznik Svetih treh kraljev so bili koledniki trije kralji iz Podgorja povabljeni v Ljubljano. Preko Misijonskega središča Slovenije, ki že sedemnajst let vodi koledniško akcijo, smo bili izbrani, da zapojemo in voščimo vse dobro v novem letu predsedniku države Danilu Turku. Tako smo se nekaj dni pripravljali na to veliko nalogo. Podgorskim kraljem sta se pridružila še dva harmonikarja in dva pastirčka z Razborja. Ekipa je bila popolna. V sredo zjutraj smo se odpeljali v Ljubljano. Ker smo imeli še nekaj časa, smo odšli do stolnice in frančiškanske cerkve naTromostovju in si ogledali lepe jaslice. Nadaljevali smo čezTromostovje in mimo Magistrata do nadškofijskega dvorca. Ko smo se vrnili v prostor Misijonskega središča, smo se začeli pripravljati. Pripeljali smo se do stavbe, kjer "stanuje" gospod predsednik. Po protokolu smo se postavili v sprejemno dvorano in čakali.Točno ob 11. uri je vstopil g. predsednik. V kratkem nagovoru seje zahvalil vsem kolednikom, ki preko misijonov pomagajo ljudem po svetu. Dejal je, da je tega v našem svetu še premalo in da je še kako prav, da se običaji naših prednikov združijo z dobrodelnostjo.
Koledniki, ki kot trije kralji, ki oznanjajo, da seje za vse ljudi rodil Odrešenik, vzbujajo novo upanje. Svet bi bil veliko lepši in srečnejši, če bi razmišljal in deloval v luči in z mislijo kolednikov. Po govoru in pozdravu sta sledila pesem treh kraljev in voščilo predsedniku. Ob skupinskem fotografiranju je tako bliskalo, daje našemu Boltežarju (črncu) začela po obrazu teči barva. Sledil je še prijateljski pogovor, potem pa je moral gospod predsednik po drugih dolžnostih. Mi pa smo počasi zapustili zgradbo. To srečanje s predsednikom države, ki je za vsakega od nas imel lepo in prijazno besedo, nam bo ostalo za vedno v spominu.
V Podgorju smo samo malo menjali obleke in maske ter se v dveh skupinah podali od hiše do hiše, od srca do srca. Dobrota ljudi je še velika, le potrkati je treba (na vrata in na srce!). Letošnja trikraljevska akcija je nosila naslov: Naše veselje za srečo drugih! Utrujeni in veseli, da so naredili nekaj lepega za srečo drugih, so se trije kralji pozno v noč vračali v župnišče. Odložili so kraljevske obleke, sklenili pa so, da bodo po srcu ostali vedno kralji, kralji, ki želijo prepevati in delati za srečo drugih. Kako lep bo svet, če bo tako. Hvala, kralji in kraljice!
Po Razborju
Leopold Korat
Prvič smo letos na predvečer praznika Svetih treh kraljev koledovali in prepevali v župniji Razbor. Šest kraljev, dva pastirčka, dva harmonikarja in nosilec zvezde so se v spremstvu župnika in šoferja Marjana podali v mrzlo noč. Če je bil začetek bolj tipajoč, pa je konec koledovanja bil nadvse lep in vzpodbuden. Ker so domačije po Razborju precej oddaljene, smo se vozili od hiše do hiše s kombijem. Ob lepem petju otrok seje marsikdo v spominih vračal v mladost. Ko so s starši, dedijem in bico hodili od poslopja do poslopja, kropili, molili in na vrata pribijali križce. Kar pri nekaj domačijah smo to še letos doživeli. Gospodarje iz blagoslovljenega snopa s cvetne nedelje rezljal križce. Te so potem pribili na vrata. Po številu pribitih križcev so včasih ugotovili, kako dolgo je pri hiši ta gospodar. Ta tretji sveti večer pred
Gospodar rezlja križe iz
blagoslovljenih
vejic
praznikom je bilo zelo mrzlo, zato smo tu in tam stopili v hišo in se ogreli. Pokropili smo stanovanje, napisali imena kraljev na hišne podboje, pokadili z dišečo smolo, voščili vsem pri hiši mir in blagoslov v letu in se podali naprej. Blizu polnoči smo se vračali na svoje domove. Lep spomin bo ostal v srcih nas, ki smo prepevali, kakor tudi pri tistih, ki smo jih obiskali. Noč je bila kratka,
težko je bilo vstati in se v šolo podati. Toda vse je šlo, saj smo vedeli, da bo nekdo z veseljem prejel našo pomoč. Tako da ves napor, mrzla noč in kratko spanje niso bili zaman. Naši trije kralji - otroci z Razborja -so s svojim prepevanjem upravičili misel: Česar se mi veselimo - radi z drugimi delimo. Mladim po svetu hudo se godi, z darovi jim radi pomagajmo vsi.
Dan se je zgodaj začel,
med potjo se v meglo odel...
Simona Jerčič Pšeničnik
Foto: Marija Šegula
Literarno kulturno društvo Beseda iz Dravograda je mlade literate iz OŠ Dravograd in OŠ Šentjanž, ki so med poletnimi počitnicami sodelovali na literarnem natečaju Košenjak 2010, nagradilo z nepozabnim izletom v Maribor, ki se je dogodil v torek, 11. januarja 2011. Predsednik društva, g. Janez Jurič, in ostali člani (ga. Jožica Heber, ga. Milena Cigler) si želijo, da bi se ta srečanja nadaljevala tudi v prihodnje.
Svoje vtise o izletu so zapisali tudi učenci: Lutkovna predstava je bila smešna, spoznali smo delo v lutkovnem gledališču. (Eva Gnamuš)
Bilo je v redu. Dan se je zgodaj začel. Doživeli smo veliko lepega. (Miha Rek, Žan Jevšnik) Bilo je zelo zanimivo. Najbolj mi bo ostala v spominu vožnja z vlakom, pa tudi predstava je bila zanimiva. (Urška Špalir)
Bilo je super mega fantastično, še posebej na kosilu pri Ranci in na vlaku, kjer smo lahko pokukali k strojevodji. (Nika Perovnik)
Imeli smo se res lepo, še večkrat bi lahko ponovili tako druženje. (Nika Pokeržnik)
Bilo je super. Imeli smo se fantastično. Takšne izlete bi morali še večkrat organizirati. Hvala. (Anja Rožič)
Zjutraj smo se zbudili v megleno jutro in se odpeljali. Vožnja je bila sproščujoča in zabavna, saj smo lahko videli, kakšno je delo strojevodje. Ko smo prispeli, smo si ogledali mesto in lutkovno gledališče, kjer smo se najprej nasmejali ob lutkovni predstavi, nato pa so nam pokazali še, kako nastane
lutkovna predstava, in kdo vse pri tem sodeluje. Izlet je bil zelo zanimiv, saj sem se naučil veliko novega. (Žan Onuk)
Dež tiho pada iz neba, Afrodita, boginja ljubezni, se s kapljicami igra. Pred njimi umaknem se v hišo veselja, domišljije in božanske iskre. (Karmen Jeseničnik)
Ob tej priložnosti pa so na vlaku nastale tudi naslednji verzi:
Ko sonce vzhaja, vlak odhaja.
Enajst otrok na njem sedi, eden pa že skoraj spi.
Maribor je daleč proč, ustavimo se na postaji tiho gredoč.
Bila predstava zelo je smešna, količina hrane nepregrešna. (Eva Gnamuš)
Ko se zjutraj zbudimo, na vlak pohitimo.
Se izleta veselimo, ker v maribor hitimo.
Na vlaku smo veseli, smo si pesem peli.
Strojevodja nas povabi v kabino, res je fino.
V Mariboru v gledališču lutke skačejo »po smetišču«, miška smetka rada šale zbija, vse nas od smeha zvija.
Po predstavi lačni smo bili, zato k Ranci smo šli.
Ko smo se najedli, odšli smo spet nazaj, v ljubi domači kraj. (Daša Vinšek, Amanda Poplas)
Na vlaku zdaj sedimo, v Maribor hitimo.
Skozi okno nos tiščimo, skupaj v tunelu ga izgubimo.
Ko mrši veter nam lase, spomnimo se pesmi te.
Pokliče strojevodja nas, z vso močjo pritisne na "gas".
Kmalu domov smo prispeli,
lep spomin na pot bomo imeli. (Daša Vinšek,
Amanda Poplas)
Kot mentorica se zahvaljujem literarno-kulturnemu društvo Beseda, še posebej predsedniku društva, g. Juriču - Vančyju, da mlade literate OŠ Dravograd in OŠ Šentjanž spodbujajo pri ustvarjanju. Hkrati pa bi se zahvalila tudi Občini Dravograd in ge. županji Marijani Cigala, da društvu finančno pomagajo pri uresničitvi tega sodelovanja, ki prinaša nepozabne in prijetne trenutke vsem udeležencem. Hvala.
Sprejem pri predsedniku države
Franc Areh
V četrtek, 9.12. 2010, je na Brdu pri Kranju predsednik Danilo Turk sprejel slovenske
gasilce in se jim zahvalil za sodelovanje pri reševanju ob septembrskih poplavah, ki so zajele našo državo, in GZ Slovenije odlikoval z visokim odlikovanjem. Pri tem reševanju je sodelovalo preko 60 operativnih gasilcev iz Gasilske zveze Mislinjske doline v občini Zagorje ob Savi. Na sliki so vodilni gasilci iz koroške regije, ki jih je sprejel predsednik države.
Praznujejo
Marica in Oto Skobir -zlatoporočenca
Darja Rošer
Daleč, daleč je za naju pomlad, miza mladostjo je hudo, a ne bi hotel sam postati spet mlad, raje star sem, star in z njo...
A. Smolar
ni več potreben. Oto in Marica sta ga prejela na Brezjah in Marijin blagoslov je obrodil sadove.
Spoznala sta se v gostilni Čebular, kjer je Marica, p. d. Pačnikova, s Tolstega Vrha po končani gimnaziji pomagala pri strežbi.
Oto je v Mislinji nastopil službo mladega logarja, ki gaje poklicna pot od rodne domačije pri Žnidarju v Podgorju popeljala najprej v Idrijo.
V Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec sta vse do upokojitve službovala oba.
Dom sta si ustvarila v Mislinji ter življenje podarila sinu Juretu in hčerki Mateji. Danes ju obdaja že šest vnukov. Kolikšna povezanost in ljubezen je med njimi, se ni dalo skriti tudi na zlati poroki. Po gostiji v gostilni Kovač so jima pripravili bogat kulturni program in jima izkazali svojo
vedno rad potegne svoj meh. Med slovesnostjo civilnega obreda, ki jo je z izbranimi besedami vodil župan Mislinje g. Franc Silak, pa je zazvenela pesem Okteta Dolič. Slavljencema so prišli čestitat tudi mislinjski lovci, katerih član je Oto že vrsto let, in ob pesmi rogistov so se zatresla tla. Presenečenj pa še kar ni bilo konec. Zbrali so se pevci Lovskega okteta Podgorje pod vodstvom g. Toneta Gašperja, pri katerem pojeta tudi oba slavljenčeva brata Tone in Janko. S pesmijo so povedali vse tisto, kar včasih ostane neizrečeno: občutki zadovoljstva, veselja in pripadnosti, ki z leti postane še trdnejša. Ta dan so ostale skrbi in težave tega sveta nekje drugje, ničesar ni bilo, kar bi nas razdvajalo in ločevalo.
Bilje praznik ljubezni in razumevanja, kar sta nam s svojim življenjem izkazala
Marica in Oto z otrokoma Matejo in Juretom
Prava zimska idila nas je pričakala prvo soboto v mesecu decembru. Smreke so globoko upogibale svoje veje pod bogato snežno odejo, ki je kot nevestina obleka očarala s svojo lepoto. To ni bil navaden dan. Naša teta Marica in stric Oto Skobir iz Mislinje sta slavila zlato poroko - 50 let skupnega življenja. Še vsa mladostna in elegantna nista mogla prikriti sreče in veselja, kije grelo njuni srci. Lepo število svatov seje zbralo v cerkvi sv. Urha v Podgorju, kjer sta se Bogu zahvalila za ta častitljivi jubilej.
Slovesnost je vodil g. Leopold Korat, kije ob čestitkah poudaril, da predstavlja zlata poroka obliko protesta proti tistim, ki mislijo, da nam zakrament svetega zakona
hvaležnost za vso skrb in ljubezen, ki jo razdajata kot babica in dedek.
Prijaznost in dobrota sta tisti besedi, ki zaznamujeta naša slavljenca. Z nostalgijo smo se sprehodili med starimi fotografijami, na katerih so bile osebe, ki so jima veliko pomenile, pa so se morda že poslovile od tega sveta. V želji, da svoj praznik podoživita ne le sama zase, ampak da zajameta čim širši krog sorodnikov in prijateljev, sta nam omogočila, da se srečamo, za kar smo jima še posebej nečaki iz srca hvaležni. Njun stisk roke je pristen in v odkritem zanimanju spremljata naše poti. Tako kot njuno življenje je bilo tudi praznovanje zaznamovano s harmoniko in pesmijo, saj je Oto pevec in muzikant, ki še
zlatoporočenca. V njunih očeh sta se zrcalila zadovoljstvo in ponos, ki ga lahko daje le sad ljubezni in spoštovanja do drugega človeka, da si lahko srečen sam. Da jima je to uspelo, ni nobenega dvoma, zato iz srca iskrene čestitke.
Naj vama brezjanska Marija nakloni blagoslov srečnih in predvsem zdravih let, da še naprej ohranita svojo zvezo v prijateljstvu in ljubezni!
ril

:

Ana Doler, Zrelo klasje
Milena Cigler
Foto: Milena Cigler
Če bi bilo na meni, da dam naslov tej drugi zbirki pesmi pesnice Ane Doler, bi ji dala naslov Jablanov drevored. Zanimivo, da mi je pri tej pesmi zaigralo v duši, morda iz nostalgije po nekdanjih časih. Zato jo bom na koncu tudi navedla bralcem Viharnika. Druga zbirka Ane Doler zagotovo ni izšla po naključju. Čeprav ga je izrazila pozno, se je njen pesniški talent razvijal skladno z njeno samozavestjo. Njena poezija zagotovo ni strategija preživetja niti način življenja. Preprosto zrasla je iz razmer neke divje lepe narave, s cerkvico, ki spominja na davno kulturo pradedov, ki so tudi zasadili prelesten jablanov drevored, čeprav je to v resnici čisto navaden drevored, ampak božanska iskra njene poezije gaje ovila v bleščeč drevored življenja, saj se v njem neprestano nekaj dogaja.
Poskušala je ujeti trenutke odhoda noči, svetlikanja juta, občutka raja, blaženosti otroških let, čuda ptičjega petja, skratka, njene pesmi je treba prebrati - vodijo te za seboj in ne dajo ti predaha, tako čiste, tako naše, čeprav jih ne moremo ujeti. Listi, ki so se njej pustili napolniti, potujejo naprej kot kamenčki, ki jih zalučamo po vodi; nekaj časa se skupaj z valovi odbijajo, nato pa počasi potonejo v vodo. Voda je naša duša in teh kamenčkov si želimo še več.
Ana je svojo poezijo predstavila v Knjižnici Dravograd dne 13.1.2011, programje povezovala ga. Jožica Heber, poezijo smo predstavile Betka Kolenbrand, Nika Holci in
Milena J. Cigler. Glasbeno spremljavo so prispevali mladi glasbeniki Živa Poberžnik, Mitja Schondorfer in David Skutnik, večer pa so zaokrožile še Stare sablje z lirično balado, ki se je s predstavljeno poezijo ujela v skladno celoto.
S krasno spremno besedo je knjigo v življenje pospremil naš kantavtor Adi Smolar.
Jablanov drevored
Sodobna koza
Na poti do domače hiše, stare jablane so se zarasle v rob.
Drevesca majhna je nekoč posadil prapraded. Minevala so leta, spletena iz nekaj dob, a na spomlad njihove so krošnje en sam rožnat cvet.
Tam ena sama so čudesa: petje ptic, brenčanje čmrljev in čebel.
Hladne sence v vročih dneh. Jesen otresa jabolka v travo, pobarva krošnje na skrivaj, prvi mraz pa zadnji list jim vzame. Ko pride sneg, pokrije stare gole veje in uspava vso naravo.
Sodobna koza golta banane in pražen krompir, če ga kaj ostane. Ker je le za družbo konju, se ne sme poznati po vonju.
V pisarno ne hodi, tja hodim jaz, ona je le konju za kratek čas. Čeprav pogosto golta banane, ne želi, da opica kdaj postane.
Milena Cigler Gregorc
rstrtika
Filozofija
Marta Krejan, prof.
Nikar se ne zgroziti, češ, spet dolgočasno nakladanje, ki ga je najbolje preskočiti. Odzivi na moj odgovor, kaj študiram (študirala sem slovenščino in filozofijo), so namreč takrat v glavnem izražali nekaj med pomilovanjem (ker to je pa res neperspektivna zadeva) in skoraj zgražanjem (ker to je pa res dolgočasna zadeva). Filozofija je res lahko dolgočasna, na nek način je tudi neperspektivna, vendar je to povsem relativno. Lahko je neverjetno zanimiva veda in če smo že pri neperspektivnosti - kako bo neperspektivna, ko pa vendarle vse znanosti izvirajo iz nje!?
No, dejstvo je, da filozofija preživlja bolj malo ljudi, zakaj je tako, pa ne bom razglabljala tukaj, moj namen je namreč drug.
Sokrat, Aristotel in Platon so imena, za katera smo zagotovo slišali že vsi. Tudi Nietzsche ni neznanka. Najbolj znan in svetovno priznan slovenski filozof je Slavoj Žižek... Filozofija je humanistična veda.' Grška beseda filozofija je sestavljena iz dveh besed: philos in sophia - prijatelj, ljubitelj in modrost. Gre torej za ljubezen do modrosti (mimogrede: v Mariboru obstaja društvo za razvoj humanistike, ki se imenuje Zofijini ljubimci). Začetki filozofije torej segajo v čas starih Grkov, ki so se začeli spraševati dejansko o vsem, kar obstaja. Za začetnika velja Tales iz Mileta, ki je v petem stoletju pred našim štetjem prvi pravilno napovedal sončni mrk. Zmotno je mislil, da je vesolje voda, zemlja pa plošča, ki plava po njej, vendar so se ravno zaradi njegovih spraševanj in iskanj odgovorov razvile sodobne znanosti.
Filozofi ravno tako kot znanstveniki in umetniki raziskujejo svet in življenje, vendar na drug način in z drugimi metodami. Glede na to, kaj je osrednji predmet raziskovanja, obstaja več različnih panog filozofije. Estetika in etika, ki sta vsebovani v naslovu tele podrubrike, sta dve izmed njih, ostale so še logika, ontologija, gnoseologija, filozofija zgodovine, filozofska antropologija in politična filozofija.
Logika (grško logos - beseda, smisel, načelo, nauk) je filozofski nauk o mišljenju in njegovih zakonitostih; v ožjem pomenu
je znanost o pravilnem sklepanju. Logika je kot prvotno filozofska disciplina v 19. stoletju postala del matematike in kasneje računalništva.
Ontologija je temeljna filozofska disciplina, ki obravnava bivajoče oz. bitnost nasploh; je nauk o biti (iz grških besed ontos - bitje in logos - beseda, nauk).
Gnoseologija (lahko tudi spoznavna teorija oz. epistemologija) raziskuje spoznanje in njegove možnosti ter meje (iz grških besed gnosis - spoznanje in logos).
Estetika se ukvarja z naravo lepote, je nauk o lepem in umetnosti (aistetikos - čuten; ta, ki apelira na čute).
Etika je nauk o naravnem, o dobrem in zlu, je skupek moralnih principov, načel. Raziskuje temeljne kriterije moralnega vrednotenja.
Filozofska antropologija - antropologija je znanstvena veda o človeštvu (anthropos -človek); filozofska antropologija je filozofski nauk o bistvu in smislu človeškega obstoja.
Filozofija zgodovine je filozofski nauk o bistvu, smislu in zakonih zgodovinskega razvoja.
Politična filozofija proučuje temeljna vprašanja oblasti in odnose znotraj neke trajnejše organizirane skupnosti. Ukvarja se s pojmi: država, pravičnost, vlada, pravo, oblast, svoboda ...
(vir: http://blocs.xtec.cat/elfildelesclassiques/files/2008/03/tales.jpg)
1 Humanizem - kulturno in umetnostno gibanje v renesansi, ki je poudarjalo pomen človeka, njegovega življenja; nazor, ki temelji na spoštovanju človeškega dostojanstva in skrbi za človeka.
Staranje prebivalstva
Polonca Jakob Krejan, univ. dipl. soc. del.
Današnji čas je obdobje velikih družbenih sprememb, ki so v veliki meri posledica razvoja političnih, gospodarskih in prebivalstvenih dejavnikov. Zaradi leta trajajočega zniževanja rodnosti, zmanjševanja smrtnosti oz. daljšega trajanja življenja se posebej v razvitem svetu - in to evropske družbe so - srečujemo s pospešenim procesom staranja prebivalstva ter s spremembami in težavami, ki so s tem povezane. Primerno je, da se posvetim tej temi, ki je zelo obširna, zato bom za začetek za boljše razumevanje naredila splošni pregled, kako je s staranjem prebivalstva.
0 staranju prebivalstva govorimo takrat, ko se delež prebivalstva nad izbrano starostno mejo (pogosto je to doseženih 65 let) povišuje glede na celotno prebivalstvo. Staranje prebivalstva je tako eden resnih izzivov, pred katerim seje danes znašlo človeštvo. Čeprav so ustrezni kazalniki že vrsto let opozarjali na ta pojav, se moramo zavedati, da »staranje prebivalstva je tih proces, ki se razvija na dolgi rok in povzroča posledice, ki jih je težko predvideti« (Antonio Galini) »Današnji stari ljudje niso takšni kot stari ljudje včerajšnjega dne in so drugačni od starih ljudi jutrišnjega dne.« (Elizabeth Mullen)
Naraščanje deleža starejšega prebivalstva med prebivalstvom posameznih držav je večinoma posledica demografskega prehoda z visokih na nizke stopnje rodnosti in smrtnosti. Po predvidevanjih bo do leta 2050 prvič v zgodovini število starejših v svetu preseglo število mladih. Še več, po letu 1998 se je ta zgodovinski obrat (v relativnih deležih mladih in starih) že zgodil v številnih razvitih državah sveta. Vsaka deseta oseba je danes že stara 60 let ali starejša; do leta 2050 bo po napovedih OZN toliko star vsak peti človek, do leta 2150 pa vsak tretji. Večino starejših ima trenutno Azija, 54 %, z 22,4 % prebivalcev v tej starosti pa ji sledi Evropa. V Sloveniji se delež otrok (0-14 let) zmanjšuje, povečujeta pa se delež delovno sposobnih (15-64 let) in delež starejših prebivalcev (65 let in več). Delež otrok se je od 1981 do 2009 zmanjšal s 23 % na 14 %, delež delovno sposobnih (15-64 let) pa seje v
istem obdobju povečal s 66 % na skoraj 70 %. Delež starejših (65 let in več), ki je v osemdesetih letih 20. stoletja miroval na ravni 10 %, se od leta 1987 stalno povečuje, sredi leta 2009 pa je že presegel 16 %, delež prebivalcev, starih najmanj 80 let, pa je pri nas obsegal v tem letu slabe 4 %. Po osnovni varianti projekcij prebivalstva Slovenije EUROPOP2008 se bo do leta 2060 delež prvih (65+) povečal na 33,4%, delež drugih (80+) pa na 14,1 %.
Pričakujemo, da bodo kazalci starostne sestave začeli kazati bistveno slabšanje
(invalidnost, starost, kronične bolezni in podobno) ne zmorejo več samostojno opravljati temeljnih življenjskih aktivnosti in potrebujejo ob tem pomoč zato, da lahko ostanejo v svojem domačem okolju in se tako izognejo institucionalnemu varstvu.
V zadnjih desetletjih se je v Sloveniji na področju socialnega in zdravstvenega varstva ter organiziranja socialne varnosti razvila tema dolgotrajne oskrbe ljudi. Namenjena je predvsem ljudem, ki potrebujejo dolgotrajno, organizirano pomoč in podporo drugih ljudi. Lahko
Preglednica: Delež prebivalcev po starostnih skupinah v statistični regiji Koroška (2008-2010)
70,70 69 95 69 65
14,05—14,20 1+20
3.00	5.25 3.50
Delež prebivalcev, starih Delež prebivalcev, starih Delež prebivalcev starih Delež prebivalcev, starih 0-14let(%)	15-64let<%)	65 let ali več (%)	80 let ali več (%)
■ 2008 ■ 2009 «2010
številčnih razmerij med omenjenimi starostnimi skupinami pri nas v drugi polovici naslednjega desetletja. Enak trend je prikazan v preglednici, kjer v razmeroma majhnem časovnem obdobju prikazuje, da delež prebivalcev na Koroškem, starih 0-14 let, razmeroma stoji, delež starih med 15-64 leti pa seje zmanjšal za dober odstotek. Delež prebivalcev, starih 65 ali več let, se je zvišal za odstotek. Zanimivo je, da se delež starih 80 let ali več povečuje, saj seje število toliko starih ljudi od leta 2008 dvignilo za 15,71 %.
Model skrbi za stare ljudi je v Sloveniji določen s tipom sistema blaginje, ki seje izoblikoval v razvoju slovenske družbe v preteklih petdesetih letih (Nagode in idr. 2004:24). Imenujemo ga lahko državnosocialistični tip sistema blaginje (Črnak Meglič 2000; Kolarič 1993; Kolarič in dr. 2002), v katerem je imela pri zagotavljanju zdravstvenih in socialnovarstvenih storitev za starejše dominantno vlogo država, ki pa je bila usmerjena prvenstveno v razvijanje institucionalnih oblik varstva v javnih zavodih (Nagode idr. 2004:24).
V Sloveniji sta v okviru organizirane mreže pomoči staremu človeku ključnega pomena predvsem institucionalno varstvo ter pomoč na domu. Slednja predstavlja obliko pomoči osebam, ki iz različnih razlogov
rečemo, da so denarne pomoči na področju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji relativno nizke in ljudem z nekoliko višjimi potrebami pogosto ne zadostujejo za ohranjanje samostojnega življenja. V primeru, da oseba potrebuje več kot 20 ur pomoči na teden, je primorana vstopiti v institucionalno oskrbo, ki ima na področju dolgotrajne oskrbe še vedno dominantno vlogo. To predstavlja enega vidnejših problemov ureditve dolgotrajne oskrbe, saj ljudje, ki potrebujejo tovrstno podporo, nimajo na izbiro dovolj različnih in njihovim potrebam prilagojenih (individualizacija) oblik podpore in oskrbe. Toliko o temi staranja na splošno, naslednjič bom podrobneje opisala formalne in neformalne oblike podpore in možnosti, kijih lahko starostniki koristijo v svojih letih.
Viri:
-	Črnak Meglič, A. (2000): Vpliv (tipov) države blaginje na obseg in vlogo neprofitno-volonterskega sektorja v sodobnih družbah: doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
-	Nagode, M., Kolarič, Z., Hlebec, V. (2004); Delovanje in vrednotenje varovalno alarmnega sistema za starostnike. Kakovostna starost, 7 (1): 21-34.
-	Surs, Si Stat - podatkovni portal.
-The Ageing of Populations and its Economic and Social Implications, Population Studies, No. 26 (United Nations publication, Sales No. 1956. Xlll.6); and Population Ageing 1999 (United Nations publication, Sales No. E.99.XIII.11).
V času praznikov nastane veliko nepozabnih trenutkov, ki jih digitalno fotografiramo ali zabeležimo kot videoposnetek. Vse to z željo, da si bomo ob gledanju digitalnih fotografij in filmčkov kasneje pričarali spomine na lepe praznične trenutke. Prav tako so sedaj časi, ko imamo razna vabila, voščila in najrazličnejše druge dokumente shranjene v računalniku oz. na diskih. Dokler je teh dokumentov še malo in vemo, v kateri mapi je kaj, to še gre, kaj pa, ko se dokumentov nabere in se več ne spomnimo, kje je kateri shranjen?
Imamo veliko dokumentov, shranjenih po različnih mapah v računalniku in tudi na zunanjem trdem disku, zato je njihovo upravljanje lahko zelo zahtevno. S starejšimi VVindovvs sistemi je iskanje počasno in zamudno: Je v tej mapi? Ne, ne vidim je. Kaj pa v tej? Tukaj? Mogoče tam ...
Kako iskati dokumente s pomočjo VVindovvs 7?
Kako iskati z iskalnim poljem v mapi ali knjižnici?
V mapah in knjižnicah lahko z iskalnim poljem iščete datoteke, fotografije in glasbo ter poglobite svoje iskanje z dodatnimi filtri. Ko menite, da ste našli, kar ste iskali, si lahko dokument ogledate kar v mapi, ne da bi ga sploh odprli. Iskanje je še ena možnost, s katero je delo z VVindovvs 7 hitrejše in preprostejše.
’ M	1	p!
	snežinke novoieto router Dodaj iskaini filter Avtorji:	Tip:	Datum spremembe:
Danes zgolj redki vse datoteke hranijo na enem mestu. Sistem VVindovvs 7 je zasnovan tudi tako, da omogoča iskanje po računalniku, zunanjih trdih diskih, računalnikih v omrežju in knjižnicah. Ste se izgubili v množici rezultatov iskanja? Število rezultatov lahko takoj skrčite po datumu, vrsti datotek in drugih uporabnih kategorijah.
		
.jj :.	Rezultati iskanja v mestu Dokumenti >	J	snežirkej
| Datoteka Uredi		
		
| Organiziraj -	Shrani iskanje	Zapiši	JS - ES
j_jj Dokummt		
■aP Glasba 1 S sste	Rezultati iskanja n: 			Razvrsti po: Na pomembnejši rezu Tati »
§ Videoposnetki
# Računa In'k 44) Lokalni disk (C:) j HPTOOLS (Es)
Omrežje
$ ji SNEŽINKE
—221 .» ~retji ne posluša, v žep lov snežinke, rad bi sl najlepšo hranil med spominke. Nič mu ne povejmo da se bo stopila, da se v d...
C:\Uporabniki\Sitvija\Moji dokumenti
spfememhf 71.10,7^101fi;51 Velikosti 18,1 KB Avtorje Silvija
fgjrfj Pri prava-plesna-Cela snežinka
...z izbrano pesmijo Bde snežinke v izvedbi DamjaneGolaviek, vrečo presenečenja za začetno motivacije v kateri ie lutka snet,
Datum spremembe: 5.1.2011 5:59 Velikost: 40,0 KB
vrečo presenečenja za začetno motivacije v kateri je lutka snet.. Avtorji: Silvija C:\Uporabniki\Silvija\Moji dokumentiVl Predšolska vzgoja\Plesno izražanje
p
i Priprava-plesna2 (Samodejno shranjenojl
I — i ubran o pesmijo Bde snežinke (Anica Cernejeva) v izvedbi
Datum spremembe: 1912.2D101919 Velikost:	KB
Število elementov: 13
0
Slike (8)
nove leto 2011
S' Božično novcleto voščilo novoieto voščilo j££j novoieto 2
novoieto snežinke novoieto 1
;£4 novoieto snežinke Ig; novoieto okraski
Microsoft Office Outlook (1)
Ek Srečno!
£3 Pokaži več rezultatov
j novoieto)	X !	! Zaustavitev sistema j ►
> rv Im
Ni vam potrebno brskati po mapah in menijih. Preprosto kliknite gumb Start O in vnesite besedilo. Še preden boste končali, bo VVindovvs 7 začel pripravljati seznam programov, dokumentov, slik, glasbe in e-pošte, razvrščenih po kategorijah.
Rezultati so razvrščeni po kategorijah, v njih pa so označene ključne besede in delčki besedila, ki jih vsebujejo dokumenti. Tako je iskanje olajšano.
ijsg Knjižnice jžlj Dokumenti J Gfasba M Slike
§ Videoposnetki
* Računalnik 44 Lokalni disk (C) ^ HP_TOOLS (E:)
jjj novoieto 2011 m Božično novoieto voščilo £2 novoieto snežinke k. novoieto okraski novoieto 2 jfc novoieto 1 jj^l novoieto voščilo novoieto snežinke
z*
-?:* A

novoieto okraski Datum posnetki:; Določi datum posnetka Ocene
Slika JPEG	Oznake: Dodaj oznako	Mere 1920 <-200
Vekkosl 168 KB
V sistemu VVindovvs 7 lahko preprosto razširimo podokno predogleda, da vidimo, kaj se skriva v mapi.
Knjižnice so nov način organiziranja datotek v sistemu VVindovvs 7. V levem podoknu so štiri knjižnice: Dokumenti, Glasba, Slike in Videoposnetki. Knjižnice so podobne mapam, vendar so drugačne. V knjižnicah ne hranimo datotek, kot jih hranimo v mapah. Namesto tega v njih zbiramo datoteke z različnih lokacij. Torej, ko brskate po knjižnici, morda vidite datoteke z mnogih različnih mest. Pomembno je, da so prav knjižnice mesto, kamor se odpravite iskat datoteke. Knjižnice so privlačne, ker omogočajo preprosto iskanje po več mestih hkrati. Na primer knjižnica Slike kaže tako na mapo Moje slike kot tudi na mapo Javne slike. Tako lahko z enim iskanjem v trenutku najdemo ustrezne slike, ki so na obeh lokacijah. Lahko pa v slikovno knjižnico vključimo še več map iz različnih mest.
Kultura, jezik in izobraževanje Razvedrilo
Izšla je nova številka revije Odsevanja
Peter Petrovič
Novembra 201 Oje izšla, tako kot je bilo načrtovano, nova dvojna številka revije Odsevanja. To je bila druga lanska številka revije, ki jo v sodelovanju z založbo Cerdonis pripravlja in izdaja Društvo Odsevanja iz Slovenj Gradca. Kot je pri tej reviji že nekaj let uveljavljena praksa, najdete v njej poezijo, prozo, dramatiko, tudi prevode, recenzije in popularni "film", ki tokrat ujame v življenjski in predvsem ustvarjalni presek nam vsem znanega gospoda Toneta Gašperja iz Mislinje. Revija je bogata tudi zaradi likovne priloge in opreme, kar tokrat pomeni predstavitev ljubiteljske fotografije na Koroškem.
Vsakič novo številko predstavimo tudi na priložnostnem literarnem večeru, ki bo tokrat v januarju, ne zgolj slučajno v mislinjski knjižnici.
Ob tej priliki, ko predstavljamo novo številko revije Odsevanja, je potrebno
omeniti še, da revija izhaja neprekinjeno že enaintrideset let, kar je poleg Viharnika še edini tak primer na Koroškem. Lahko torej rečemo, da je revija Odsevanja potrebna, vedno dovolj sveža in predvsem odprta za pišoče; za že uveljavljene kot tudi za mlade avtorje besedil, ki si šele utirajo literarno pot.
Menedžerka in Mirko
Milena Cigler
Foto: Milena Cigler
Kdo je Mirko? Izvedeli boste, potrpljenje! Torej, na idejo, da bi imeli Mirka, sem že zdavnaj prišla. Soseda mi je ponujala, da ga pripelje iz Prekmurja, kjer imajo vikend. Potem je nekega jutra sosed klical: "A ga pripeljeva ali ne, odloči se, midva zdaj greva!"
"Raje ne," sem bila neodločna. Saj nimam toliko hrane, da bi ga lahko fotrala.
"To je pametna beseda!" odvrne sosed in me s tem malo potolaži.
Potem sta se odpeljala, meni je bilo pa skoraj žal. Dunja, vnukinja, namreč kar naprej sitnari, da bi ga imeli.
Po božični maši pa grem za svojim kolegom Jožetom z družinske kmetije. Pa sprašujem, če še imajo tiste male živalce, ki tako hitro dirkajo. "Dva sta pa res še ostala!" pravi.
"Ali bi nam prodali enega?" slišim svoj glas; saj ne morem verjeti, da bom zinila.
"Seveda, Dunji ga podarimo za božič!" je bil odločen. In sledil je dogovor, kdaj naj pridemo ponj ali ponjo. No, zdaj je že čas, da povem, za kakšno zverinico gre: gre za vietnamskega prašička.Tega prašička bojda lahko vzgojiš kot psa, da hodi za teboj.
Ko smo Dunji povedali, kaj bo dobila, je od veselja skakala v zrak: "Juhuhu, hura, bravo!" In ker je zelo vztrajna, smo na dogovorjeni dan šle vse tri iskat to čudo; s škatlo od čevljev, prepričana sem bila namreč, daje to bitje veliko kot hrček.
Ko smo prišli v hlev naših darovalcev, sta nas pričakala vnukinja in vnuk ter njegova prijateljica, okrog njih pa so se podili dokaj veliki plavočrni prašiči in svinjke, ki so
najbolj spominjali na divje prašiče. "O Marija, pomagaj! Tako veliki so! Kam ga bomo pa dali, Martina?" Ona tudi ni vedela odgovoriti, samo strmela je v dirkajoče živali.
"Vse že vemo," nas je prijazno ogovorila Špela. "Naši so šli na Bled! Bomo kar mi zrihtali. Ali imate kakšno vrečo zraven?" Sram meje bilo pokazati škatlo za čevlje, zato sem jo hitro skrila v prtljažnik in odkrila na dnu vrečo od ovsa. "Hvala Bogu, imamo!" sem jo dala Špeli in Mihu. Potem seje začel lov za "zverino".
"Če bo moški, bo Mirko!" je odločila Dunja in res seje naključilo tako.
Po poti smo se menile, da bi lahko bil v tistem delu hleva, kjer je prej stal kozel Rumenko.
V hlevu sem nagnala vse koze v bokse, kure v kokošnjak, odprla vrata, Martina pa je slavnostno prinesla božično darilo v hlev. Prikupil se mi je že na začetku, ker se sploh ni drl, niti glasu ni spustil. Zavlekel se je pod
konjske jasli in pasel mulo.
Dunja je šla v hišo pripravljat hrano zanj.
Kot je videla dedka na kmetiji, je vse sestavine zmečkala in narezala jabolko na vrh. Mirko se ni dotaknil ničesar.
Drugi dan pride proti večeru menedžerka Mateja. Midve z Dunjo ravno prihajava iz hleva. Mirko že drugi dan ni jedel in Dunja je zelo razočarana, saj je hrano pripravila po pravilih, kakor to dela deda. Jaz ji kažem z znaki, naj bo vpričo Mateje tiho o prašiču, saj se njegova nabava ne sklada s finančnim načrtom, ki gaje napravila Mateja za letos. "Pa zakaj Mirko ne je, babi?" se Dunja spozabi, ko me tri srebamo okusno kavico, kot jo skuha Mateja.
"Kak Mirko?" se čudi Mateja?
"Eh, nič, pri biči soji kupili morskega
Razvedrilo
prašička, ki mu je dala ime Mirko!" prehitim Dunjo. In zaprem vrata v dnevno sobo, kjer se igra.
Tretji dan, ko Mirko še vedno ne poskusi hrane, najdem rešitev: peljeva ga na pašnik, kjer je ograda za koze, in tam pokaže, kako zdržljiv mehur ima; lula kar deset minut skupaj, potem se še pokaka in zatem začne šele uživati. Brska pod jeseni zapadlim listjem, grize staro travo in se vrti v krogu od veselja. Midve z Dunjo pa tudi.
Drugo jutro Dunje ni doma, je morala v šolo, jaz pa, ko odprem vrata od hleva, ostrmim.
Kokoši stojita pred kokošnjakom, petelin na vrhu ograje, koze slonijo s prednjimi nogami na ograji in z zanimanjem opazujejo dvoboj: koza Sladka se z rogovi zaganja v Mirka, on jo pa z rilcem odriva v zrak. Nasprotnika sta bil kar enakovredna, tako da bi borba še dolgo trajala, če ne bi jaz začela delati reda. Ko Mirko vidi hrano, z mlaskanjem sreba svojo, potem poliže še kokošje krmilo in ker je ne more pojesti še kozam, jih skozi železne palice boksa straši z rilcem, da "tulijo" od strahu. "Mirko, kaj si znorel, ajde v pašnik, pa se tam znori!" ga naženem, Dunjo pa kličem v šolo, kaj naj storim z njim.
"Babi, pusti ga, naj se na pašniku zdivja, potem bo pa miren," odgovarja naš bistri otročič, mene pa čaka še dolžnost, da Mateji objasnim, kaj dela Mirko pri nas, saj bova slej ko prej z Martino kam odpotovali in prišla bo potreba po varstvu za živali.
Nočem namreč, da Mateja doživi šok, ko naslednjič odpre vrata našega hleva, da nakrmi živali. "Vedno je kakšna nova žival notri!" se razburi vsakič. "Ali ste znorele, ali kaj?!"
Turne smučke
Ivan Rus
Veje so ječale pod težo snega, grobovi so bili zasuti do vrha, tudi nagrobni spomeniki so bili pod snežno odejo. V takšni zimi sem si po skoraj petnajstih letih zopet nadel smuči. Imel sem zdravstvene težave z levim kolenom, ker je prišlo pri operaciji do neke nepravilnosti. Potrebna je bila dolgoletna rehabilitacija. Ker sem se počutil nekoliko bolje, sem poprosil sina Gregorja, da mi posodi svoje turne smuči; hotel sem se malo "preznojiti". Ugodil je moji želji, zato sem si oblekel smučarsko opremo, si nataknil smučke in se spustil po bregu. Nisem še pozabil smučati. Resda nisem izvajal smučarskih veščin tako elegantno kot drugi, vendar peljal sem se. Mahnil sem jo proti Rahtelu in čez dobro uro prispel do kmetije, ki je last ženine sestrične. Razveselila seje mojega obiska, saj že dolgo nisem bil pri njih. Skuhala mi je klobaso ter dodala nekaj skute in čebule. Razkomotil sem se, ker sem bil ves prepoten. Zgubil sem veliko tekočine, zato sem jo moral nadomestiti z drugo. Prijazna žlahtnica mi je postregla s sadjevcem, ki mi je zelo prijal. Spil sem ga domala pol litra. Nekateri pravijo, da sadjevec ni dober, vendar sta ga po mojem po krivici izpodrinila vino in pivo, in to tudi na kmetih. Noge so mi postale težke. Iti moram, sem si dejal, večeri se že. Izza Kremžarice je pokukala luna. Oblekel sem se in se zahvalil za prijaznost.
Nadel sem si turne smučke in se spustil po strmini. Odločil sem se, da se popeljem po celem snegu po poseki. Pred leti je bilo tu smučišče, a so ga zaradi pretoplih zim
opustili. Zraslo je grmovje in že več let ni stopila tja noga smučarja. Drvel sem po zaraščenem bregu in po nekako dvesto metrih vožnje me je vrglo, še sam ne vem, kako, da sem obvisel na vejah z glavo navzdol! Nisem si mogel pomagati. Dolgo sem se trudil, da bi se nekako izmotal z vej in iz grmovja. Kri mi je zalila glavo in že sem pomislil: konec je z menoj! Ali naj dočakam tako neslaven konec? Kot opica na veji? Stemnilo se mi je pred očmi, rešiti sem se poskušal še z zadnjimi močmi. Uspelo mi je prijeti za vezalko in jo popustiti; noga se mi je izdrla iz smučarskega čevlja. Sedaj sem imel eno nogo prosto, z drugo pa sem še visel na veji.Teža mojega telesa je zlomila vejo in telebnil sem v sneg. Ni mi še bilo usojeno, da z glavo navzdol končam življenje na veji. Sedaj mi ni bilo težko odpeti še druge smučke. Ponovno sem se obul, bil sem rešen, sklenil pa sem, da se ne bom peljal naprej. Oprtal sem smučke na rame in se odpravil peš domov.
Po nekaj korakih hoje sem se začel tresti kot šiba na vodi. Sedaj, ko sem dobil bitko s tistim grmovjem, naj bi obtičal v celem snegu! Prešinila meje misel, da bi lahko zmrznil, če bi se pogreznil v sneg in tam obsedel. Kaj bi vnuka brez dedejal Kdo jima bo pripovedoval pravljice? Z muko sem vstal, noge sem imel težke, kot da mi jih svinec vleče k tlom. Smučke sem pustil kar v snegu, jih bom že drugi dan prišel iskat. Krevsal sem po globokem snegu in ko sem napravil kakih sto korakov, sem se nekoliko umiril in hodil sem lažje. Zaslišal sem zvon pameške cerkve, zvonilo je ave Marijo.
Od tistega dogodka še nisem stopil na turne smučke. Strah je pustil trajne posledice.
Morda bom letos zopet poskusil...
(Foto: Marjan Turšič)
Opozorilo
Prijatelja modrujeta o naši prihodnosti, pa reče eden: Če pri sosedu zagori, mu nikar neteči na pomoč.
-	Neumnost! Zakaj ne?
-	Lahko te obtožijo dela na črno.
Bolj zoprno
Tone vpraša prijatelja: Kaj je bolj zoprno, kot brati star časopis?
-Ojoj,tega pa ne vem.
-	Gledati tretji program TV Slovenije.
Ojoj
Prve dni v letošnjem letu se srečata prijatelja, pa reče eden: Na tisoče Slovencev je letos silvestrovalo na cesti.
-Ojoj!
-	Kaj, ojoj?
-	Da jih le preveč na cesti ne bo tudi ostalo.
Žalostna prihodnost
Prijatelja politizirata o prihodnosti, pa vpraša eden: Kaj misliš, kakšna država postajamo?
-	Hm, ti povem?
-	Ja, povej.
-	Postajamo država klošarjev z evri!
SPECIALIZIRANA TRGOVINA ZA OSKRBO GOZDARSTVA
Zaupanje
Na železniški postaji čakata dva potnika na vlak. Nenadoma se eden obrne in reče:
Ali bi, prosim, malo popazili na mojo prtljago?
-	Ali se zavedate, da sem direktor Istrabenza?
-	Nič ne de, vseeno vam zaupam.
Opazno
Moški, ki je imel težave s spuščanjem plinov, je tiho ugotavljal: Ko se smeješ, nihče ne opazi tvojega nasmeha. Ko si žalosten, nihče ne opazi tvojih solz. Ampak prdni samo enkrat, pa te bodo vsi opazili.
Pravi modeli
Zvone smeje pravi prijatelju: Naši politiki so res pravi modeli!
-Modeli? Zakaj?
-Še na praznik enotnosti se skregajo.
Posledice
Prijatelja se pogovarjata: Ženi sem kupil knjigo z naslovom Umetnost varčevanja.
-	In kakšne so posledice?
-	Ne pijem več in ne kadim.
SLOVENJ GRADEC
Cesta na Štibuh 1 telefon in faks: 02/88 21 620
Ne more vedeti
Mladoporočenec se vrne iz službe domov in vpraša ženo: Kaj bo danes za kosilo, draga?
Mladoporočenka odvrne: Kako naj vem, ni še končano.
RADLJE OB DRAVI (Dvorec)
Koroška cesta 68 telefon in faks: 02/88 71 423
Vedel je
Poslovneža se pogovarjata.
-	Obstaja le en način, da obogatiš na pošten način.
-	Kateri?
-	Sem vedel, da ti tudi ne veš!
Zanimivosti in obvestila
Alpinistični klub Ravne na Koroškem vas vabi na svečano otvoritev nove velike plezalne stene in na dan odprtih vrat. Pridite v torek, 25.1.2011, ob 19. uri v telovadnico OŠ Prežihovega Voranca na Ravne. S seboj prinesite športno opremo, saj boste lahko plezalno steno ob navzočnosti naših inštruktorjev preizkusili tudi sami.
Domen Petek, načelnik AK Ravne
/	N
V decembrski številki smo predstavili knjigo notranjskega Korošca Milana Vošanka Gora je kakor ženska. Veseli me, da vas lahko tokrat obvestim, da bo predstavitev knjige ob pogovoru z avtorjem tudi v slovenjgraški knjižnici, in sicer v četrtek, 3.2. 2011, ob 18. uri.
Vabljeni!
Marta Krejan
V_____________________________J
Trening
medkulturnega dialoga v
MKC Slovenj Gradec
Nataša Konečnik Vidmar
V četrtek, 20. januarja, ob 10. uri so v Mladinskem kulturnem centru Slovenj Gradec pripravljajo delavnico z naslovom Trening medkulturnega dialoga. Sodobna družba je družba, ki zajema posameznike iz različnih nacionalnih, socialnih, generacijskih in drugih življenjskih okolij. Zavedanje o večkulturnosti današnje družbe pa velikokrat še vedno ne zadošča za vzpostavljanje odprtega dialoga o priznavanju drugačnosti, spoštovanju vrednot in življenjskih slogov različnih kulturnih, etničnih in drugih skupin, ki sobivajo v istem okolju. Potrebno je stopiti korak naprej - od večkulturnosti k medkulturnosti. Delavnica Trening medkulturnega dialoga se opira na učenje in vzpostavljanje kvalitetne komunikacije in razmišljanja o drugačnostih, ki jih največkrat povezujemo z etničnimi, socialnimi, kulturnimi in jezikovnimi lastnosti posameznikov. Biti pripravljen na medkulturni dialog tako predstavlja: zavedanje o drugačnosti in njeno sprejemanje brez predsodkov in stereotipov ter vzpostavljanje kritičnega odnosa do informacij v sredstvih javnega obveščanja, ki nam podajajo sliko okolja, v katerem živimo. Na delavnici so bile uporabljene naslednje tehnike: simulacijske igre, igranje vlog, kresanje domislic, vodene diskusije in razprave. Delavnica je bila namenjena vsem posameznikom, ki se bodisi poklicno ali na prostovoljni bazi srečujejo s problemi predsodkov in stereotipov pri svojem delu ter iščejo nove načine za vzpostavljanje kvalitetne in odprte komunikacije v duhu medkulturnosti v okolju/skupini, znotraj katere delajo. Udeleženci so s pomočjo skupinskega in individualnega dela pridobili znanje o novih načinih in metodah dela, ki omogočajo učenje o medkulturnih dialogih, ki so prenosljivi na različna neformalna in formalna okolja. Delavnico je vodila Moira Kobše.

. .... ..... . . .
Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d. Vorančev trg t, 2380 Slovenj Gradec
telefon: 02 88 39 480 faks:	02 88 42 684
e-mail: viharnik@gg-sg.si
■
Glavna in odgovorna urednica:
Marta Krejan
'	' 'j.	.	"	■ .■■.
Uredniški odbor:
Ida Robnik, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Marta Krejan, Franc Jurač, Brane Sirnik
Lektorica:
Marta Krejan, prof.
Naslovnica:
Polonca Jakob Krejan
Oblikovanje in grafična priprava:
Unigraf - Igor Senekovič, s. p., Prevalje
ZIP center, d. o. o., Ravne na Koroškem
Na podlagi mnenja ministrstva za Informiranje z dne 30.1.1992 je Viharnik proizvod informativnega značaja (tč. tarifne številke 3).
-r-
Franc Lampret
1928-2010
V	imenu domačih, prijateljev in znancev sem se na pokopališču v Črni in tudi na kakšnem drugem domu miru poslavljal od marsikaterega pokojnega, a vendar naj rečem, da mi je bilo zadnje slovo eno od najtežjih. Pred več kot tridesetimi leti sem prišel v službo v Črno in moj prvi in najbližji sodelavec, tovariš in pravi prijatelj mi je postal Franci Lampret. Čeprav je bil eden star enainpetdeset let in drugi le enaindvajset, sva se takoj ujela in postala res dobra, odkrita prijatelja in Franci je bil ves čas moj zaupnik.
Še ne dolgo tega sem pisal v eno od slovenskih revij nekrolog za enega od naših sodelavcev in v sestavku sem napisal, da smo imeli takrat v moštvu človeka, katerega ime še danes izgovarjam z veliko začetnico - Franca Lampreta. Nismo ga cenili le zaradi njegovega odnosa do gozda, do sodelavcev, nadvse smo ga cenili zaradi njegovih človeških lastnosti.
V	tistih časih pešačenja do gozda in po njem ter ob nepisanih pravilih delitve dela sva si zaupala marsikatero stvar. Tudi za govor ob dnevu slovesa mi ni bilo potrebno iskati nobenih podatkov pri svojcih. Življenje je kot potovanje z vlakom. Ljudje vstopajo in izstopajo. Na začetku poti so prvi potniki starši, sestre in bratje. Od njih pričakujemo in si želimo dolgo skupno potovanje. Včasih se zgodi kaj nepredvidljivega in potovanje, ki ga spremlja veliko lepega, tudi kdo zapusti. Vstopajo pa vedno novi sopotniki. To so znanci, prijatelji, življenjski partnerji in otroci.
Franc je svojo življenjsko pot začel pred dobrimi dvainosemdesetimi leti v osrčju gozdov na Pohorju mami Mariji in očetu Feliksu. Bil je srednji izmed treh sinov, imel je starejšega brata Feliksa in mlajšega Stanka. Srečal je veliko tistega, kar sem v uvodu imenoval potovanje z vlakom življenja. Že v rani mladosti so bile to lepote otroškega življenja v prijetni družini. Nadaljevalo se je z manj prijetnim delom poti, ko je svetovna morija prekinila marsikatero mladostniško željo, upanje ali sanje. Zasluga staršev je bila, da je lahko obiskoval želeno šolo za logarja v Kromberku. Čeprav je bila ta šola oblika dopolnilnega izobraževanja, so iz nje prišli pravi gozdarji z veliko znanja, ljubezni do
gozda in s čutom odgovornosti do dela in ljudi.
V	izvenzakonski skupnosti se mu je rodila hči Manica, o kateri je veliko in rad pripovedoval. Z dekretom je bila za njegovo delovno mesto določena z gozdom in gozdarsko tradicijo obdarjena Črna. Prijazen fant si je tu našel ogromno prijateljev in znancev in še posebej je bil cenjen na kmetijah, kjer jim je bilo v veliko pomoč njegovo strokovno znanje.
V	Javorju je kmalu spoznal lepo in prijazno dekle, Šumnikovo Ivanko, se z njo poročil in srečen zakon sta dopolnila hči Anka in sin Milan.
Poti življenja spremljajo tudi tragedije. Ivanka je zbolela za boleznijo, ki je danes običajno ozdravljiva, takrat pa je bila usodna. Mladi mož in majhna otroka so izgubili največ, najdražjo osebo, mamo in ženo. Dobri prijatelji so jim pomagali prebroditi tudi to krizo.
Včasih se z dogajanjem na življenjski poti poigra usoda, a tokrat so Lampretovi imeli srečo. Franci si je nagovoril mlado dekle iz Šmihela nad Mozirjem, ki jo je v te kraje prineslo delo, ki ga v domačem kraju ni bilo. Čudovita ženska je olajšala bolečino otrok in očeta in pred skoraj petdesetimi leti, le nekaj dni je zmanjkalo, sta si obljubila večno ljubezen. Pridružila sta se še sin Robi in hčerka Stanka. Dobro so se razumeli in navkljub le očetovi plači sta oče in mati vsem omogočila šolanje.
Iz Javorja so se preselili v Črno. Otroci so odrasli in Franci se je pred petindvajsetimi leti upokojil. Vedno več časa je bilo za njegovo veliko ljubezen, knjige. Bil je pravi knjigožer in v domači knjižnici je že zmanjkovalo neprebranih knjig in vnukinja, gimnazijka, mu je iz študijske knjižnice nosila na kupe nove literature.
Frančovo življenje je potekalo v valovih, bilo je lepo in prijazno, a tudi slabo in grdo včasih. Začele so se prve zdravstvene težave za oba zakonca. Ženine težave so se uredile, pri Francu pa je iz majhne, nedolžne ranice nastajal strupen zametek velike bolezni.
Bolezen je dolgo tlela, zadnji mesec pa je izbruhnila v vsej svoji silovitosti. Ni pomagala ne velika volja ne zdravniška pomoč, niti ne velika skrb žene in ne pogosti obiski hčera in sinov. Niso pomagale tolažbe najbližjih vnukinj in vnukov in ne ohrabrujoče besede prijateljev. Prišlo je do nekega kraja, roba in Franc ne bo več fizično prisoten, bomo pa še vedno veliko govorili o njem, o njegovi dobroti, poštenju, ljubezni do gozda, ljudi in knjig.
Na željo svojcev bi se rad še posebej zahvalil za nesebično pomoč zdravnici Ani Fajmut za zdravljenje Francija. Pomoč domačim ni pomenila le opravljanja zdravniškega poklica, temveč veliko več.
Janez Švab
Maks Vončina
16. september 1935-30. december 2010
"Zahod žari, tema je že povsod, nad črnim gozdom zvezda trepeta; grmovje, lesa belkasta steza...
Že marsikdo j e v mraku hodil tod in zdaj ne hodi tod in ne drugod."
... so besede pesnika Janeza Menarta, s katerimi smo se poslovili od našega dragega gospoda Maksa Vončine.
Izguba ljudi, ki smo jih spoštovali, cenili in jih imeli radi, nas vedno znova preseneti, razžalosti in ovije v razmišljanje o smislu življenja, o našem poslanstvu in kakovosti medčloveških odnosov. Delavnost, predanost, poštenost, široka družbena aktivnost, posluh pomagati drugim, strpnost in srčnost je nekaj besed, s katerimi tisti, ki so z njim delali, opišejo gospoda Maksa. To so pravzaprav besede, ki opisujejo ljudi z lastnostmi, ki so cenjene, vedno bolj iskane, a vendar na tem krutem globalnem planetu vedno redkeje najdene. Zato z odhodom takšnih ljudi ne izgubljale družina, temveč vsa skupnost.
Gospod Maks je bil rojen Mislinjčan. Kot univ. dipl. inž. gozdarstva je svojo poklicno pot pričel na Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec leta 1963. Tu je najprej sodeloval pri projektiranju gozdnih prometnic, nato pa je prevzel vodilna mesta - od vodje Gozdarskega obrata do direktorja TOZD-a Gozdarstvo in Obrata za kooperacijo na območju celotne Mislinjske doline. Leta 1978 so ga imenovali za predsednika izvršnega sveta občine Slovenj Gradec. Po končanem mandatu je bil do leta 1991 direktor Tovarne ivernih plošč v Otiškem Vrhu. V zadnjem obdobju svoje službene poti je vodil žagi v Mušeniku in Otiškem Vrhu ter se kot direktor žage v Mislinji v letu 1997 upokojil.
Med Starotržane se je z družino priselil na začetku sedemdesetih let. Kmalu se je vključil v delo takratne Krajevne skupnosti Stari trg, kjer je opravljal različne funkcije. Dva mandata je bil predsednik Zbora krajevnih skupnosti pri Skupščini občine Slovenj Gradec, med letoma 1998 in 2006 pa predsednik četrtne skupnosti Stari trg-mesto.
V Starem trgu je deloval v številnih društvih:
Športnem, Gasilskem in Kulturnem društvu, sodeloval je pri aktivnostih Rdečega križa. Bil je član Zveze borcev, Društva upokojencev Slovenj Gradec in zelo aktiven v Lovski družini Slovenj Gradec.
Zadnja leta gaje pestila bolezen, a se je vseeno, kolikor jebilomogoče, udeleževal prireditev v četrtni skupnosti. Na mene osebno je naredil vtis z zelo spoštljivim odnosom do soproge, predvsem pa se ga bom spominjala, kako je ob večerih z avtom h Končnikovim pripeljal ženo Marjano in psička, ki nas je vse, ki tam dobivamo mleko, glasno pozdravljal skozi šipe avtomobila.
Gospod Maks, vsi ki v Starem trgu nadaljujemo vaše delo, se zavedamo, da je pred nami težka odgovornost, da bomo skozi svoje aktivnosti verodostojno ohranjali lep in trajen spomin na Vas.
V svojem imenu, v imenu sveta četrtne skupnosti in vseh Starotržanov ter v imenu MO Slovenj Gradec izrekam družini: ženi gospe Marjani, hčerkama Simoni in Darji, sinovoma Marku in Samu ter ostalemu sorodstvu iskreno sožalje.
Tatjana Krejan Košan
Spomin
24. januarja mineva dve leti žalosti, odkar nas je za vedno zapustil nadvse dober in skrben mož, oče in dedi
Anton Pavlič
1. junij 1946-24. januar 2009
Njegove tople besede še vedno zvenijo v naših srcih, zavedamo pa se tudi, da so to lepi spomini na našega moža, očeta in dedija Toneta, ki ga več ni med nami.
Hvala vsem, ki se ga spominjate, postojite ob njegovem grobu, mu naklonite lepo misel ali prižgete svečko.
Marti Orter
9. julij 1941-13. december 2010
V dneh, ko smo si v poslednjem mesecu leta že šepetali želje o sreči in zdravju, je plahnelo upanje najbližjih, da bi dragi ženi in mami Marti Orter zahrbtna bolezen še prizanesla. Boleče tavanje med bolnišnico in domom je Marto in njenega moža Ivana že prikrajšalo za prelepe trenutke zlate poroke, saj je lani, 19. novembra, poteklo petdeset let, odkar sta si pred oltarjem prisegla večno zvestobo. V ponedeljek, 13. decembra, pa je Martino agonijo doma prekinila smrt in v žalost odela Razbornikovo domačijo.
Na Vaukanovi domačiji v Mali Mislinji je 9. julija 1941 mama Marija povila hčerkico Marto. Skromnosti jo je učilo že otroštvo, saj so leta vojne in še lep čas po njej ljudem na kmetijah skopo rezala kruh. A rasla je ob kmečkih opravilih, vzljubila travnike in polja in ostala kmetovanju zvesta za vse čase. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Mislinji, je zato ostala kar doma. Vrtela se je okrog mame ob vseh gospodinjskih opravilih, ob delu in igri pa se je navezala na sestro Polonco in brata Zdravka. Ob vsej pridnosti pa je nesrečnemu dekletu zdravje ponagajalo že pri petnajstih letih. Lep čas je potekalo okrevanje, a se je Marta vendarle pozdravila. Ob mladem Ivanu ji je veselo zaigralo srce in ljubezen je okrepila tudi njeno voljo do življenja. Ko sta v nepozabnem novembrskem dnevu pred petdesetimi leti pred oltarjem dahnila da, sta presrečna mladoporočenca zaživela na Martini domačiji. Po letu dni zakonskega življenja je njun kotiček postala hiša v Stražah, ki so jo Marti podarili starši. Razumevanje moža ji je nudilo uteho ob bridki preizkušnji, ko je umrl njun prvorojenec. Materinsko srečo so ji povrnila in jo navdala s toplino rojstva sinov Simona, Egidija in Danila. Z Ivanom sta se veselila slehernega joka novorojenca in otroško čebljanje je bogatilo njuno zakonsko harmonijo. Ko je družina po desetih letih zaživela na Ivanovi domačiji, na Razbornikovem, je Martina pridnost zagorela še z večjim žarom. Ob kmetovanju je spretno in predano gospodinjila. Po dobrem kruhu in pecivu so jo poznali daleč naokrog. Nasmejana in vesela je
bila, kadar sta z možem pohitela na srečanje, zabavo ali na izlet. V aktivu žena pri Društvu upokojencev Mislinja je bila vsa leta zelo aktivna. Ker je bila vselej pripravljena pomagati, so bila njena vrata za aktiviste RK vedno odprta. Njen prosti čas so bogatili tudi meseci gobarjenja. Takrat v tavanju za očarljivimi klobučki nikakor ni izgubljala časa. Da se je lahko razdajala otroškim glavicam, je skrbelo šest vnukov. Njihovih obiskov se je vedno razveselila. Žal pa je Marti v lanskem novembru prerano ponovno ponagajalo zdravje. V slovenjegraški bolnišnici so preiskave pokazale, da je zahrbtna bolezen pokazala zobe. Kar dve operaciji v Ljubljani je prestala, iskanje pomoči je potekalo med bolnišnico in domom. Doma je zanjo predano skrbel mož Ivan, po svojih močeh so ji lajšali boleče trenutke otroci. V poslednjih dneh leta se je hvaležno ozirala po obrazih svojih dragih. Med njimi jo je v ponedeljek našla smrt. Dva dni kasneje, v sredo, 15. decembra, jo je na poslednji poti do groba na šentiljskem pokopališču pospremila množica pogrebcev.
Marijan Križaj
>

;

■



• ■


Veronika Knez
1915-2010
Pravijo, da pokrajina značajsko oblikuje ljudi. Znani slovenski pisec opisuje Korošce kot ljudi, ki sta jim dobrohotna popustljivost in mehkoba eni od osnovnih lastnosti. V primerjavi z ostalimi Slovenci smo dokaj redkobesedni, vendar nam ostali tega ne štejejo za slabost. Torej, mehkoba in redkobesednost sta vrlini, značilni za Korošce, in Veronika Knez je bila ravno takšna. Mehka in redkobesedna.
zlomila nogo in od takrat je praktično vse dni preživela v postelji. Zanjo so skrbeli vsi Cvelberjevi, in čeprav ni imela navade stokati, je tudi ona imela svoje dobre in slabe dni. Navsezadnje je bilo potrebno biči pomagati tako pri hranjenju kot pri vsakodnevni negi. Morda še najbolj z besedami tolažbe in upanja. Tu so bili Cvelberjevi pravi. Pri postelji bolne matere in biče so se znašli prav vsi: sinova, snahe, vnukinje in vnuki in v zadnjem času tudi pravnukinje in pravnuki.
Veronika Knez je to cenila in odšla mirno, kot bi svojim najbližjim želela reči: "Ljubi moji, povedala bi vam rada le to, da sem vam hvaležna za vse.”
H
Veronika Knez se je rodila na lepi, sončni, prijazni in z gozdom obdani Vesevkovi domačiji na Ludranskem vrhu v neposredni bližini matere slovenskih dreves, Najevske lipe. Na veliki kmetiji se je prve dni leta 1915 rodilo dekle. Dali so ji lepo ime, Veronika. Eden od obeh bratov, Pavli, je na domači kmetiji ostal za gospodarja, Milan seje poročil na sosednjo Najevnikovo kmetijo, Veronika pa se je pri petindvajsetih priženila na kmetijo pri vhodu v Črno, k Cvelberju. Bilo je to v času tik pred pričetkom svetovne morije, leta 1940. Velika Cvelberjeva kmetija je potrebovala in dobila gospodinjo po meri. Delovno in gospodarno. Kmalu se je mladima dvema pridružil dojenček, ki je živel le šest mesecev. Oče in mati nista obupala. Kmalu sta na svet privekala dva mala korenjaka, Rok in Franc, in obstoj velike kmetije je bil zagotovljen. Obstoja ni skalila niti tragika v letu 1962, ko je v nesreči umrl mož in oče, ali tri leta pozneje, ko je umrl še Veronikin tast. Gospodinja je zbrala dovolj moči in skupaj s sinovoma vodila kmetijo. Fanta sta odrasla in si v Javorju našla dekleta. Klavževe hčerke so postale žene Cvelberjevih sinov.
Franc je prevzel upravljanje kmetije, Rokova družina pa si je na domači zemlji zgradila hišo. Življenje na Cvelberjevi kmetiji je bilo in ostaja pojem dobrega razumevanja med brati in sestrami.
Na tej kmetiji sem imel kot gozdar kar precej opraviti in sem te njihove medsebojne sestrske, bratovske in prijateljske vezi dobro spoznal. Prav zares težko najdeš kje drugje takšno medsebojno razumevanje. Še posebej je njihova sloga prišla na površje ob poškodbi matere Veronike, ki si je pred dvajsetimi leti
Zahvala
Franc Gaberšek
31. julij 1926-16. november 2010
Janez Švab
"Skozi vrata rojstva pridemo v to deželo prebivat, skozi vrata smrti gremo v neznano večnost počivat."
M. Slomšek
Iz dna srca cenimo pomoč vseh tistih, ki so nam v najtežjih trenutkih stali ob strani, in se jim zahvaljujemo: sestram in zdravnikom v Bolnišnici Slovenj Gradec za njihov trud, snaham Mariji in Maruši za pomoč in skrb na domu, sosedom in prijateljem za izrečeno sožalje in podporo, župniku Gabrijelu Knezu za lepe besede, pevcem in praporščakom za lep pogrebni obred. Hvala vsem, ki so se prišli poslovit od dragega dedija Franca.
Iskrena hvala vsem za darovane maše, cvetje, sveče in za denarni prispevek. Naj na njegovem grobu nikdar ne ugasne lučka, ki bo v naših srcih osvetljevala najlepše spomine nanj.
Njegovi žalujoči: žena Hedvika s sinovoma Milanom in Jožetom, hčerke Mimika, Anica, Žalika in Jožica, sin Franc, snahi Marija in Maruša z družinami


* 2=1 J
e

Marija Slivnik
15. april 1932-26. oktober 2009


■ I 11
Silvester Slivnik
26. december 1922-17. oktober 2010
Ob boleči izgubi mame in očeta Marije in Silvestra Slivnika se vsem sosedom, sorodnikom, prijateljem in znancem najlepše zahvaljujemo za izrečena sožalja ter darovane sveče in svete maše.
Iskrena hvala zdravstvenemu osebju in patronažni službi za pomoč, gospodu župniku za opravljen obred in svete maše in govornikoma Francu Knezu in Ivanu Glasenčniku za govor ob slovesu.
Žalujoči otroci: Zlatka, Silva, Marjana in Jožica z družinami ter Dragica
Frančiška Logar
1934-2010
Tiho odpade list,
ostane radostno upanje v novo vzklitje. Ko se ustavi srce, obmolkne vse, ostaneta le tišina in večna bolečina.
Zato je sodelovala v gasilskih vrstah Stari trg, kamor je vstopila že 26. decembra 1950 in je tudi leta 1962 končala šolo za nižje časnike v Medvodah. Vseskozi je bila aktivna in dobra nižja častnica. Prejela je vrsto priznanj, med njimi tudi plaketo veteranke in značko za 50 let dela v gasilstvu. Gasilci jo bomo v svojih vrstah zelo pogrešali, saj je bila velika vzornica v ženskih vrstah.
Prav tako je bila dejavna tudi pri Rdečem križu, bila je redna krvodajalka, sodelovala je v Kulturnem društvu Stari trg in v Društvu invalidov. Rada je hodila v cerkev in jo dolga leta pomagala krasiti.
Za vsa ta dobra dela se ti, draga Fanika, danes še zadnjič iz srca zahvaljujemo! Počivaj v miru!
Ohranili jo bomo v lepem in trajnem spominu!
V mrzlem decembrskem torku se je po naši fari razširila žalostna novica, da je na svojem domu po kratki in hudi bolezni prenehalo biti dobro srce Frančiške Logar, Vahtarjeve Fanike. Smrt je vedno prerana, še posebej ko poseže v družino, med prijatelje, znance ali sosede. Odšla je tja, kjer ni ne trpljenja ne bolečin.
Življenje ji je steklo 11. februarja leta 1934 na Vahtrjevi kmetiji v Grajski vasi, kjer je odraščala v številni družini. Življenje v takšni družini pa ni prinašalo le radosti v igri sestra in bratov, temveč tudi trdo delo. Komaj je malo odrasla, že se je nad deželo zgrnila druga svetovna vojna.
Kljub temu da so jo težka vojna in povojna leta prikrajšala za lepo otroštvo in brezskrbno mladost, je bila Fanika zmeraj vedrega obraza in vesele narave in je z delom pomagala povsod, kjer je bilo treba. Veliko je bilo dela doma, pa še v tavrh je bilo potrebno hoditi. Medtem si je našla službo v takratni Kmetijski zadrugi Slovenj Gradec, kasneje pa v Novi opremi, kjer je delala vse do upokojitve.
Leta 1963 se je poročila z Logarjevem Pepijem. Oba navajena trdega dela sta ob skromnih dohodkih kmalu zgradila hišo in ustvarila varen in topel dom svojim otrokom, ki so ju osrečili: Mirko, Jožek, Marjan, Franjo in Darja. Vsi so postali samostojni, delovni in pošteni. Posebno vesela sta bila vnukov, ko sta jih razvajala in se veselila njihovega uspeha pri šolanju. Ko je Faniki pred petimi leti umrl mož, so bili vnuki deležni njene še večje ljubezni. Bila je dobra mati in babica, za vsakega je imela čas in dobro besedo, pa dobrote, ki jih je znala pripraviti in ponuditi vsakemu.
Kljub temu da ji je bila življenjska pot postlana bolj s trnjem kot z rožami, je za vsakogar našla prijazno besedo in topel nasmeh ter bila pripravljena pomagati sočloveku v stiski.
Ni večje bolečine kot v dneh žalosti nositi v srcu srečnih dni spomine!
(Dante)
ZAHVALA
Ob prezgodnji smrti naše drage mame, babice, sestre in tašče se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam z besedami sožalja lajšali bridke bolečine, darovali cvetje, sveče in svete maše. Hvaležni smo duhovniku Gabrijelu Knezu za obredno svečanost, cerkvenim pevcem ter pevskemu zboru Ksaver Meško s Sel in dr. Hartmanovi za nesebično nudeno medicinsko pomoč. Zahvala Gasilskemu društvu Stari trg za udeležbo pri pogrebni slovesnosti in vsem prisotnim gasilkam in gasilcem.
Vsi njeni: otroci Mirko, Marjan, Franjo in Darja z družinami, sin Jože in ostalo sorodstvo

Šparovni kotiček
II
Srebro, odlična
investicijska
priložnost
Bernarda Dretnik,
samostojna premoženjska svetovalka
Domači in tuji mediji nas dnevno obveščajo o največji svetovni krizi po letu 1929, mednarodni priznani analitiki pa medtem napovedujejo novi val, ki naj bi na finančnih trgih povzročil dodatne, še večje težave. V tako ekstremno negotovi svetovni finančni situaciji je dovolj razlogov, da vsak resno razmisli o zaščiti svojega premoženja, da vsaj del premoženja, zaradi boljše optimizacije in zaščite, prerazporedi v plemenite kovine, predvsem srebro. Glede na to, da za relativno malo denarja dobimo precejšnjo količino srebra, se kaj hitro pojavi vprašanje njegovega shranjevanja. Premoženjski svetovalci v zadnjem času vse pogosteje priporočamo, da ga vlagatelji shranijo na drugem najvarnejšem mestu za hranjenje plemenitih kovin na svetu v St.
Gotthardu v Švici. Eden od razlogov, zakaj se ljudje težje odločajo za nakup srebra, je tudi ta, da je srebro zelo težko shranjevati. Za relativno malo denarja namreč dobimo kar precej velik kos srebra, ki pa ga je zelo težko varno hraniti doma. Najugodnejši nakup dosežemo pri velikih, 15-kilogramskih srebrnih palicah, ki se hranijo v že prej omenjenem najbolj varovanem brezcarinskem trezorju St. Gotthard v Švici. Dodatna prednost je nakup velikih srebrnih palic, saj so proizvodni stroški pri velikih palicah približno 10 odstotkov nižji kot pri manjših. Poleg tega pri hranjenju srebrnih palic v brezcarinskem trezorju stranka kupi srebro brez DDV-ja, kar pomeni, da dobi za to toliko večjo količino srebrnih palic.
Na kakšen način je v St. Gotthardu poskrbljeno za varnost srebra?
Švica je bila v zgodovini vedno varna država za hranjenje osebnega premoženja. Srebrne palice v strogo varovanem brezcarinskem trezorju St. Gotthardu se vedno hranijo v imenu stranke. Stanje v trezorju nadzoruje mednarodno priznani neodvisni revizor, ki registrira vsako spremembo pri hranjenju. Poleg tega pa so vse srebrne palice še dodatno zavarovane pri zelo priznani mednarodni zavarovalnici. Stranka lahko svoje palice kadar koli proda in dobi izplačilo, lahko pa zahteva izplačilo v srebrnih palicah. Realizirani dobički pri prodaji srebrnih palic so po zakonu oproščeni davka. Zagotovo je kakršen koli dvom o tem, če je srebro strank na varnem, povsem odveč.
Zakaj naj bi se fizične osebe raje odločale za nakup srebra kot zlata?
Srebro ima v prihodnjih petih letih veliko boljši potencial rasti cen kot zlato. Srebro ima namreč kot kovina najboljše lastnosti (je najboljši toplotni prevodnik, ima najmanjše trenje, najboljšo odsevnost itd.), zato ne preseneča, da se v več kot 1.300 patentiranih industrijskih procesih porabi skoraj 70 odstotkov
letne proizvodnje srebra.Trenutne poznane rezerve pri trenutni porabi srebra bi tako zadostovale za dvanajst let. Zaradi tega iz dneva v dan naraščata priljubljenost in zanimanje za različne naložbe v srebro, kot so naložbene palice, srebrniki, delnice, ETF skladi, vzajemni skladi, certifikati itd.
Najboljša naložba v plemenite kovine je zagotovo v fizični obliki. Zgodovinsko gledano je namreč srebro v primerjavi z zlatom trenutno močno podcenjeno, kar pomeni, da za svoj denar dobimo veliko več srebra.
Zaključim naj s citatom Theodorja Butlerja, vodilnega svetovnega analitika za srebro: "Tukaj imamo življenjsko pomemben material, poznan vsem ljudem že cel čas, ki dobesedno izginja pred našimi očmi, nad in pod zemljo. Je material, od katerega sta odvisna naše moderno življenje in naraščajoč življenjski standard. Je nujno potrebna, čudežna kovina. Temelji pri srebru so tako močni in prepričljivi, da si jih ne bi mogel izmisliti, četudi bi si jih poskusil. Se vam ne zdi dobro, da bi ga zato morali imeti nekaj tudi sami?"
Marta Krejan
Iz Pekla smo prišli
Glasovi komornega moškega pevskega zbora s Ptuja so v jami zveneli prav svečano
mimmm
Naša četica koraka
i | n
S spodbudnimi besedami in optimizmom je večerjo "požegnal" naš direktor Silvo Pritržnik
Iz jame Pekel namreč. Druga januarska sobota je bila za zaposlene v Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec in povezanih družbah oz. podjetjih dan za druženje, zabavo in tudi za izobraževanje. No, slednjega je bilo malo manj, kar se za tovrstne dogodke tudi spodobi. V Levcu pri Celju se nas je okoli sto "GG-jevcev" zbralo v Lesnem centru Štajerles, kjer smo si ogledali trgovino in konstruktivno ali zgolj prijateljsko poklepetali, zatem pa nas je s svojimi v popolni temi skritimi zakladi očaral sam Pekel. Nisem ravno človek za podzemlje, kar nekaj jam sem si tudi že ogledala in kljub njihovi lepoti me ni pretirano mikalo iti še v kakšno, toda tale meje navdušila. Morda tudi zato, ker je tako blizu nas in ker se zdi, da taka jama nekako ni ravno značilnost teh krajev... Pogostitve, glasba ali humor na tak ali drugačen način so bili spremljevalci vsega, kar seje ta dan dogajalo, tako da nihče ni niti pomislil, da bi mu lahko bilo dolgčas.
Da okusne večerje niti ne omenjam ... Vsekakor je bil to zaključek leta, kot se šika, za kar se lahko zahvalimo tudi Samu Foltinu, kije vse skupaj organiziral!

Jama obiskovalca nikakor ne pusti ravnodušnega
Naši fantje
	rvni
	
	
	
Zbrali smo se v Levcu in si ogledali trgovino Štajerles