KOLUMNA Janez Bizjak Posmeh umirjanju prometa Cesta na Mangrtsko 1 sedlo Kdor seje ceste, žanje promet. (Komisija za pripravo Alpske konvencije, 1990) Ne pozabimo: Mangrtsko sedlo sodi med naj­ imenitnejše naravne dragulje Julijskih Alp. Zaradi iz­ jemne pestrosti redkih in ogroženih rastlinskih in ži­ valskih vrst ter bogastva geomorfoloških in geoloških posebnosti so sedlo, njegova južna pobočja in vrh Mangrta po Zakonu o ohranjanju narave razglašeni za naravne vrednote državnega pomena, po Zakonu o Triglavskem narodnem parku (TNP) pa za narav­ ni spomenik. Vsebinska predstavitev obeh statusov bi bila preobsežna za to kolumno. Planincem je sedlo z našo najvišjo gorsko cesto dobro znano tudi zaradi prometne preobremenjenosti v zadnjem desetletju. Novembra 2012 je cesto pod Rdečo skalo nedaleč od sedla delno zasulo padajoče kamenje. Pred nevarnim mestom, to je za zadnjim velikim ovinkom, je bil po­ stavljen prometni znak za prepoved prometa. Veči­ na obiskovalcev je spoštovala ta znak, parkirala svoja vozila ob ovinku, kjer je nastajalo manjše parkirišče, in šla naprej peš. A ne dolgo. Nekdo je s strojem od­ stranil velike kamne in leta 2014 je bila cesta do sedla, kljub znaku za prepoved (!), spet »normalno prevo­ zna«. Z dodatnim opozorilom Na lastno odgovornost. Nič ni ustavilo kolon motoristov, osebnih avtomobi­ lov, kombijev, avtodomov, celo malih avtobusov, ki so v poletnih opoldanskih urah na cesti in na sedlu sou­ stvarjali neobvladljivo prometno zmedo ter dolge za­ stoje v obeh smereh. Tudi zaračunavanje »ekološke takse«, ki jo na podlagi koncesije za urejanje prometa na mangrtski cesti pobira Razvojna zadruga Log pod Mangrtom, ni omililo prometne stihije. Govorim iz lastnih izkušenj poleti 2016 in 2017. Sanacija podora ali kakšna druga rešitev je pogojena z večjimi spremembami površja na območju naravne­ ga spomenika, kar pa po zakonu o TNP ni dovoljeno. Zaradi nujne sanacije je bil zato oktobra 2017 sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o TNP (skrajšano Zakon o TNP 2017), ki je omogočil prav­ no podlago za manjše prostorske ureditve državnega pomena. O tem, kaj se je dogajalo zatem, širša javnost ni bila seznanjena. T udi sam sem šele lani jeseni zvedel, da je Direkcija za infrastrukturo Ministrstva za infrastruk­ turo RS (kratko Direkcija) na podlagi Zakona o TNP 2017 pripravila načrt Prestavitev trase državne ceste RT-902/1019 Strmec–Mangart zunaj nevarnega ob- močja pod Rdečo skalo. Torej ne gre za sanacijo po­ dora, ampak za predvideno gradnjo novega cestnega odseka, po katerem bi speljali motorni promet mimo planinske koče direktno do obstoječe cestne pentlje na sedlu. Razlog za nadomestno cesto čez strmo skal­ no pobočje, dolgo en kilometer, naj bi bil v tem, da je del stroke zavrnil možnost sanacije podora z gra­ dnjo zaščitne betonske galerije. Za nov cestni odsek je Direkcija že marca 2018 pridobila pozitivni mne­ nji Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN) OE Nova Gorica in Javnega zavoda TNP . Ob tako občutljivem posegu v visokogorje sredi naravnega spomenika dr­ žavnega pomena nisem zasledil nobene konstruktiv­ ne javne razprave, čeprav gre za javni interes. Pogrešal sem tudi jasno stališče Planinske zveze Slovenije kot organizacije v javnem interesu, pa do srede februarja letos ni bilo nobenega njenega javnega odziva. ZRSVN je v svojem pozitivnem mnenju opozoril, da vedno bolj obremenjena cesta predstavlja vedno večjo grožnjo zavarovanim naravovarstvenim vsebi­ nam. Ali za Mangrtsko sedlo in ohranjanje njegovih naravnih vrednot državnega pomena res ni druge re­ šitve kot gradnja novega cestnega odseka? Kaj pred­ stavljata javni interes in državni pomen? Omogočiti vsem vozilom in za vsako ceno dostop do sedla? Ali je za naravni spomenik res treba, da se trume turistov, ki jih naravne vrednote niti ne zanimajo, pripeljejo v njegovo središče? Ali se res ne da drugače? Skalni podor lahko razumemo tudi kot posebno zna­ menje in opozorilo, da je bilo motoriziranega hrupa ter onesnaženja zraka dovolj, da se je treba pred na­ ravnim čudežem − Mangrtskim sedlom ustaviti, opu­ stiti negativne vplive motorizirane reke in obiskoval­ ce povabiti, da parkirajo ob glavni cesti pod kočo in se mimo nje do sedla sprehodijo peš. Ne traja več kot dvajset minut! Menda še nismo pozabili, da je čarob­ nost doživljanja gorske narave v hoji. Še dobro, da je bil sprejet Zakon o TNP 2017. V njem ni ničesar o gradnji novega cestnega odseka, ampak splošna dik­ cija, ki omogoča izjeme za manjše prostorske uredi­ tve državnega pomena. Izkoristimo to! Ne za gradnjo 1 Na avtorjevo željo uporabljamo ime Mangrt, čeprav Slovenski pravopis predvideva zapis Mangart. 24 sporne nove ceste, ampak za prepotrebno obnovo obstoječe ceste med Mangrtsko planino do ovinka pod podorom. Nobena skrivnost ni, da so zadnji ki­ lometri ceste do odcepa h koči zelo nevarni. Za pla­ čljivo cesto je nedopustno, da je večidel brez zaščitnih ograj, brez zaščitnih mrež, brez urejenih izogibališč, da se podirajo podporni zidovi. Zakaj ne bi denarja, potrebnega za nov cestni odsek, porabili za varno­ stno prenovo obstoječe ceste? V razmislek predlagam: • zaključek mangrtske ceste pri zadnjem ovinku pred podorom, • ureditev dovolj širokega cestnega obračališča pri tem ovinku, • trajno fizično zaporo z manjšim nasutjem, kar bo onemogočalo vožnjo do sedla, • od obračališča navzdol do odcepa h planinski koči ureditev večjega parkirišča na obeh straneh ceste, • prenovo obstoječe planinske poti od koče do sedla, • od Mangrtske planine navzgor pa ureditev manjših obcestnih postajališč (razgledišč) in varnih izogiba­ lišč, predvsem pa postavitev varnostnih ograj in za­ ščitnih mrež. Ne nov cestni odsek do sedla ne spodnja nevarna cesta, ampak prenovljena in varna, četudi nekoliko skrajšana cesta je lahko nova razvojna priložnost za Razvojno zadrugo Log pod Mangrtom: za nove po­ letne zaposlitve pri okoljsko manj obremenjujočih, a privlačnejših tržnih izzivih, npr. z organizacijo prevo­ zov obiskovalcev sedla z malimi električnimi avtobu­ si. Za njihov nakup so na voljo sredstva Podnebnega sklada na Ministrstvu za okolje in prostor. Čas bi že bil, da bi tudi našo cestno zakonodajo, ki dovoljuje pobiranje cestnine le na avtocestah, dopolnili z enim odstavkom, ki bi tudi na kritičnih območjih državnih cest v TNP (Vršič, Vrata, Mangrt) dovoljeval plače­ vanje cestnine ali parkirnine, namenjene tudi razvoj­ nim programom lokalnih skupnosti v parku. S tem bi odpravili današnje zadrege preimenovanja cestnin v »ekološko takso« ipd. Cilj gradnje novega cestnega odseka po mojem mne­ nju ni nič drugega kot težnja, da se motoriziranemu prometu po vsej sili omogoči dostop do sedla. Boljša cesta prinaša večji promet. Pika. Vse drugo je sprene­ vedanje. Prometno preobremenjeno sedlo bo še bolj obremenjeno. Ali je to v državnem interesu in držav­ nega pomena? Ob tem se odrešujoče vizije o neka­ kšnem umirjanju prometa in o trajnostni mobilnosti nekje v nedoločljivi prihodnosti zdijo kot cenene flo­ skule in pesek v oči.  m Cesta na območju naravnega spomenika je tudi prizorišče relijev. Foto: Janez Medvešek Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva in Planinske zveze Slovenije. 25 marec 2019 PLANINSKI VESTNIK