Mons. Kerec v krogu slovenskih in kitajskih sester ter njih novink v Caotungu £-• iil«»i!i a<»> iu» WSMS& mi/uoni ', : $r?rss j^1 1 i I 1 KAR NAENKRAT BO PRED NAMI NAJVEČJI MISIJONSKI PRAZNIK: MISIJOSKA NEDELJA, PREDZADNJA V OKTOBRU. SVETA CERKEV ŽELI, DA SE VSAJ TA DAN VSI KATOLIČANI POGLOBIMO V NAJVEČJI PROBLEM SODOBNEGA ČLOVEŠTVA: OSVOJITI SVET ZA KRISTUSA, IN DA SE ZDRUŽIMO V MOLITVI IN ŽRTVI ZA RAZŠIRJENJE IN UTRDITEV KRISTUSOVE CERKVE NA ZEMLJI, ZA MISIJONSKO DELO. MI, SLOVENCI BOMO LETOŠNJO MISIJONSKO NEDELJO ŠE POSEBNO LEPO IZKORISTILI S PROSLAVO PETINDVAJSETLETNICE USTANOVITVE VRHOVNE PAPEŠKE MISIJONSKE DRUŽBE ZA ŠIRJENJE VERE MED SLOVENCI, KI JO JE V LJUBLJANI PRIKLICAL V ŽIVLJENJE ŠKOF DR. ANTON BONAVENTURA JEGLIČ LETA 1924. NAJMANJ, KAR BOMO MORALI OB TEJ PRILIKI ZA MISIJONE STORITI, BO TO, DA BOMO OBNOVILI OZIROMA UDEJSTVILI NAŠE VČLANJENJE V Ds V, KAR SVETI OČE SRČNO ŽELI OD VSEH RESNIČNIH KATOLIČANOV. “MOLITEV IN MILOŠČINA STA KAKOR DVE PERUTI, PO KATERIH LETI EVANGELJSKI GLAS PO ZEMLJI” (SLOMŠEK). POSPEŠIMO TA ZMAGOSLAVNI POLET BOŽJE RESNICE V SVET TUDI MI! I i i s r XXIII • LAS MISIONES CATOLICAS • ŠT. 7-8 "j5 I NASE SODELOVANJE KO SEM POSTAL, MOŽ, SEM OPUSTIL, KAR JE BILO OTROŠKEGA (1 Kor 13, 11). Zavrgli smo otroško pojmovali,je misijonskega dela, zdaj moramo opustiti še otroške načine sodelovanja. Ne zadostuje, da smo pripravljeni pomagati sveti Cerkvi pri misijonskem delu, pomagati moramo sodobno. Zato moramo iti preko otroške preproste in malenkostne pomoči, ki jo je sicer rodila velika ljubezen do misijonskega dela. k sodelovanju in pomoči, ki bo vredna nas katoličanov 30. stoletja, ki pa bo tudi odgovarjala misijonskim potrebam. Istočasno mora iti tudi širjenje misijonske misli na bolj sodobno pot. Misijonsko delo, kakršno smo poznali in kakršno danes tudi je, ni več lako kot je bilo pred 100 leti. Po vsebini da, a po obliki in sredstvih ne. Zato bi pokazali malo razumevanja časa in svojega poslanstva, če bi se še vedno zadovoljili s tistimi otroškimi preprostimi sredstvi, ki jih je iznašla naša otinška ljubezen. Otrok res ne more prispevati kaj velikega, ker pa je najbolj pripravljen pomagati, si larišče v svoji gorečnosti naravnost čudovite načine pomoči. V tej svoji iznajdljivosti, prisrčnosti in veliki ljubezni nam pač morajo biti otroci zgled. Niso mogli dati denarja, niso mogli pošiljati potrebnih predmetov. In kaj so si izmislili? Začeli so zbirati stare znamke, sta-niol papir, stare nerabne kovance, svinčene krogle od nabojev in sam Bog ve, kaj še vse. Nosili so nabrano gospodu katehetu, ta je pošiljal v kakšno misijonsko centralo, kjer se je vse to prodalo, in tako so se zbrale včasih res precejšnje vsote, ki so bile poslane misijonarjem ali pa so se kar tu kupili misijonski predmeti. Otrokom pač ne bomo mogli dati v roke boljšega in lepšega sredstva, da bi zadostili svoji misijonski vnemi. Zato bodo morali vsi ti načini ostati, saj ob njih se vrši glavno: misijonska vzgoja. Več kot denar, ki se na ta način zbere v misijonske namene, je vredna tista vzgoja k odpovedi, požrtvovalnosti in misijonski gorečnosti naših otrok. A s tem ne smemo zagrešiti napake, da bi kar vsi posnemali otroke in bi imeli take otroške zbirke za vzor misijonske pomoči. Gorečnost in iznajdljivost, ki jih preveva, nam je pač lahko za vzor, ne pa akcija sama. Prav tu se spet kaže, kako smo ponesli v življenje otroške pojme o misijonstvu. Celo način sodelovanja smo obdržali iz otroških let. Zdaj ko zapuščamo otroško mišljenje, moramo zapustiti tudi otroško sodelovanje-Naj enkrat za vselej izgine iz naših vrst ravnanje, da je bilo poslano za misijone to, česar doma sploh ni bilo mogoče več uporabiti, pa naj bodo to kosi obleke ali cerkvenega perila, mašnih plaščev ali karkoli-Kar pri nas ni več uporabno, tudi v misijonih ni. In že samo prevoz bi več stal, kot je-vredna stvar sama. še dalje moramo iti. Misijoni res potrebujejo najprej vse, kar je potrebno za bogoslužje. Vso cerkveno opravo, vso mašno obleko, vse take in podobne stvari bomo-morali še pošiljati, čeprav je treba priznati, da se misijoni že tudi v tem osamosvajajo in že na mestu izdelujejo bogoslužne predmete. Na Kitajskem n. pr. že izdelujejo cerkvene posode in podobne. Iz Šanghaja so celo v USA pošiljali naprodaj bogoslužne predenete. A povsod tega še ni, čeprav gre razvoj v to smer, da gre misijonar v misijone le z denarjem in si tam potrebščine nabavi ceneje, vrh tega se pa še razbremeni prevoznih sitnosti in stroškov. A zavedati se moramo, da bogoslužni predmeti še niso vse-, kar misijoni potrebujejo. Tudi karitativna pomoč v obleki ali podobnem, ki se je nudila zlasti afriškim misijonom, ni še vse- Po nekaterih misijonih taka pomoč sploh ne bo potrebna. Japonska n. pr. si lahko že sama pomaga s karitativnim delom. Misijonarji morajo sodelovati v čim večji meri, a od nas jim ni treba drugega kot denarju. Vsako pošiljanje predmetov bi bilo odveč, saj bi morda pošiljaTf to, kar smo dobili iz Japonske. Isto v tej' ali oni stvari velja skoro za vse misijonske dežele, vsaj za tiste, ki že imajo zadostno stopnjo omike. Res pa mnogi misijoni še potrebujejo prevoznih sredstev. Tu še nismo pokazali sodobnega razumevanja. Zanimivo je, da se muslimanski propagandisti vozijo v avtomobilu, naš misijonar pa mora peš prepotovati dolge razdalje. Zakaj naj bi imel trgovski potnik motor najmodernejšega tipa, naš misijonar pa mora biti zadovoljen, če ima vsaj zasilno kolo. Zakaj ne bi imel avtomobila? In če se bliža čas, da se bodo ameriški dijaki s heli-kopterom vozili v šolo, zakaj bi moral misi- .fonar rzRubl.jati čas na dolgih vožnjah z volovsko vprego? Ali ne gre tu za večje stvari, brez primere važnejše od vsega drugega dela? In kolikokrat gre prav v misijonih za hitro potovanje. Taka vprašanja si je zastavljal I’. Pavel Schulte, ki je ustanovil svetovno misijonsko podjetje, “MIVA-” imenovano, ki naj oskrbi mi lijone z modernimi motornimi vozili. Ta družba, ki Ima začetek y Švici, je poslala že nešteto motorjev, avtov, koles, čolnov, motornih čolnov, ladij, pa tudi zrakoplovov v misijone. Ustanovitelj družbe sam je rešil življenje nekaterim misijonarjem, ki bi zaradi prevelike oddaljenosti v osrčju Afrike ali v Ledenem morju prav gotovo prezgodaj umrli, ■če jili ne bi rešila njegova hitra in pravočasna pomoč z zrakoplovom. In zakaj bi se naši misijonarji vozili po ■cele mesece z ladjami v misijone, če lahko polete z zrakoplovom v dveh dneh na kraj svojega dela? Saj nam ne bo šlo več toliko za romantiko takih voženj, ker so časi preresni in je treba hitrega in resnega dela. Papež Pij XI. je z velikim zanimanjem in navdušenjem spremljal delo P. Schulteja. In ko je ta naletel na nerazumevanje in ugovore vsepovsod, mu je dal polno priznanje in močno vzpodbudo sv. oče. A kot smo že večkrat omenili, so misijoni, kjer tudi tega ne bodo potrebovali, kajti železniška mreža je ponekod takt) gosta in občila so tako redna, da vprašanje potovanja sploh ne dela težav. Pač pa so druge skrbi. Najprej gotovo skrb za zidavo dobrih cerkva, ljudskih šol, bolnic, svetišč, sirotišč, vzgojnih zavodov in podobnih ustanov, ki jih še ne poznamo. Tu bo namreč naša pomoč bistveno potrebna. Da je zbiranje znamk za tako stvar nezadostno, je razumljivo. A tudi to še ni vse. Spoznali smo pomen srednjih in visokih šol, pomen znanstvenih zavodov, ustanov, v katerih naj bi se vzgajalo bodoče katoliško izobraženstvo. Urez tega ne bomo izpolnili svoje misijonske naloge. Zato bomo morali tudi mi dobiti smisel za tako pomoč. Dostikrat nam je kaj lahko razumljivo, da si morajo pozidati cerkev, vsaj zasilno, če ne pošteno; tudi pomen ljudske šole še razumemo, da se bodo otroci naučili krščanskega nauka; razumemo tudi zidavo bolnišnice; a vseučilišče, srednja šola, znanstveni zavod, to nam je odmaknjeno. še bolj seveda nam je tuje zelo sodobno in važno delo, ki ga više izobraženci po drugih deželah. Naša pomoč ne sme biti samo gmotna in molitvena, ampak tudi znanstvena, pomoč v gradnji krščanske omike v misijonih, delo za domačo krščansko umetnost, itd. Za tako delo seveda nismo imeli smisla, ker nismo niti vedeli zanj. V bodočnosti bo treba prelomiti tudi s tem. Drži pa, da so k temu poklicani samo izobraženci. '(še bi lahko naštevali, a naj zadostuje. Zavedli smo se. da nas čas in delo v misijonih silita k drugačnemu pojmovanju misijonskega sodelovanja. Ne gre samo za denar in |m>-klice, gre še za tesnejše sodelovanje. In denar ni potreben samo za zidavo cerkva, ampak še za celo vrsto drugih prav tako potrebnih stvari. In pri vsem skupaj ne gre samo za kakšno krščansko delo ljubezni do neomikanih poganov, ki jih je treba obleči in nahraniti, ampak gre pred vsem za to, da dobi novonastajajoča Cerkev vse tiste ustanove, ki so ji potrebne, če se hoče res zakoreniniti v poganske narode. Tu smo pri najbolj kočljivem vprašanju, vprašanju DENARJA. Tako se že zdi človeku, da misijonstvo ni drugega, kot “ena sama beračija”, sicer v očeli vernega človeka idealna beračija, a vendarle beračija. Kakor hitro pa kaka stvar dobi beraški značaj, je nam “modernim” zoprna. Težko prenašamo, da nas misijonarji ob koncu vsakega pisma in poročila vedno prosijo gmotne pomoči. Neradi beremo v misijonskih listih strani, ki naštevajo, kaj vse je treba misijonarjem kupiti. Vse misijonstvo se nam na ta način strne v eno samo misel: spet bo treba dajati miloščino. A zakaj je prišlo do tega? Zakaj misijonarji vedno prosijo? Zakaj vsa misijonska stvar dobiva pečat neprestanega beračenja? Stvar je preprosta. Beračenje v kakršni koli obliki bo izginilo, če bodo vsi, ki so v pomanjkanju, prišli do tolike posesti zem-skih dobrin, da bodo lahko pošteno živeli brez beračenja. Ista je z misijoni. Mi smo krivi, da morajo misijonarji vedno prositi, saj smo jih sami prisilili k temu. Za vsak vinar posebej — bi rekel — se morajo boriti. Potem pa naj bodo s tem drobižem kos svoji nalogi, naj zidajo cerkve, bolnišnice, šole in celo vseučilišča! Jedro vprašanja je spet v tistem temeljnem: v nas ni prave katoliške in misijonske zavesti. Saj če bi se zavedali, da gi-e res za važne stvari, da gre za svetovno važne stvari, ki nas zadevajo kot katoličane in ljudi dvajsetega stoletja, bi bili drugačnega mišljenja. Sami bi se zavedali, da moramo pomagati Cerkvi v zadostni meri, da se utrdi v misijonskih deželah. Kakor hitro hi imeli katoličani to zavest, bi misijoni prenehali biti 'beraška ustanova”, kajti misijonarji bi dobili dovolj pomoči. Ne sicer toliko, kolikor bi si vsak želel, gotovo pa toliko, da bi bile krite najhujše potrebe. In to je resnica, da smo mi katoličani dolžni gmotno vzdrževati podjetja Cerkve. Mi smo dolžni brez večnega moledovanja podpirati cerkvene ustanove v domovini in jih pomagati graditi v misijonih. Pij XI. je pri svojem prizadevanju spoznat zlasti dvoje velikih napak pri katoličanih: pomanjkanje misijonarjev, posebno izobraženih in za moderno misijonsko delo sposobnih, in pa pomanjkanje gorečnosti pri vernikih, da bi misijonarje res podprli s svojo molitvijo in gmotno pomočjo. Prav zato je posvetil ves prvi del svoje misijonske okrožnice temu, da bi ves katoliški svet vzpodbudil in mobiliziral za velikopotezno misijonsko akcijo. Tudi sicer je v svojih nagovorih vedno Ob petindvajsetletnici slov. I. JjYON V- FRANCIJI, LETA 1XH) Prostorna dnevna soba irnovite družine Jaricot. Okrog mize sedi več oseb; igrajo karte. Zunaj je jesenski hlad in tema. V' kaminu prijetno prasketa ogenj. Ob njem pa sedi lepo dvajsetletno dekle. Olo-boko zamišljena zre v plamene, ki kakor iskre odsvitajo v njenih očeh. Tudi v njej živi ogenj, ogenj ljubezni. Ljubezen pa da misliti. In njena ljubezen — še posebno. Še pred dvema letoma je ljubila drugače, bolj brezskrbno, a manj srečno: Ljubila je svet in sebe. In tudi svet jo je ljubil. Bila je ljubljenka lionske družbe. O, tedaj ni čemela doma ob kaminu, ampak je blestela v salonih in na plesiščih... A ni je ljubil le svet — vzljubil jo je tudi Bog. Hotel jo je čisto zase in iztrgal jo je svetu, da bi jo rešil zanj, za njega rešitev. Pavlina že dve leti zbira okrog sebe preproste, a blage deklice, čita jim poročila misijonarjev, ki jih ji pošilja njen brat, bogoslovec v Parizu. Mlada, plemenita srca spremljajo misijonarje na njih potih in v njih trudili in čutijo z njimi, molijo in žrtvujejo zanje in za duše poganov, katerim se čutijo sestre, duhovne matere, žrtvujejo tudi v denarju. Saj tako malo zaslužijo, ko so povečini tovarniške delavke, in res nimajo veliko dati. Toda — ali ni bil Kristus vesel tudi in še posebno daru uboge vdove? In njih Pavlina je dobra skoro kakor Kristus, srčno vesela teh drobnih misijonskih prispevkov, od ust pritrganih. S kako spoštljivostjo jih zbira; bolj jih ceni kot svoje lastne, vse obilnejše doprinose... A le ni zadovoljna. Sedi pri kaminu in premišljuje. Obraz ji odseva v svetlobi ognja, dušo ji razjeda žar ljubezni za hišo Gospodovo, za božje kraljestvo. Le kako bi se dalo kaj več storiti, čim več storiti?! In kako vse to zbiranje prispevkov bolje urediti? Njen osebni vpliv je omejen, zajame le mal krog deklet, ki ji pomagajo. Kako ta krog razširiti? Že mesece premišljuje, a vse doslej ji je bil odgovor na to vprašanje velika neznanka. Kaj to, da je ogenj v kaminu naenkrat tako zaplapolal? Tudi v Pavlininem srcu je vzplamtelo. “Morda bo pa v temle rešitev vprašanja: če bi vsaka od mojih sedanjih deklet delala tako kot jaz in bi zbrala okrog sebe še deset drugih ... in od teh desetih spet vsaka novih deset. . . Moj Bog, tole, da! Jaz sem ena, samo ena. In tudi če imam 10 deklet, je enkrat deset le samo deset. A deset krat deset je sto in sto krat deset je tisoč. . . O, naša rešilna armada bi rasla! že imam, že imam!" Kakor bolj se ji je razkrival ta načrt, bolj široko so se ji odpirale lepe, črne oči. in ustne, ki so še pred kratkim izražale napetost, je obsijal srečen smehljaj. “že imam, že imam!” Kar vrglo jo je s sedeža. Planila je k mizi, da so kvartači kar obstali, pograbila je za pisalo in za najbližjo karto ter z bežnimi potezami zapisala na nje hrbtno stran svojo čudežno formulo: “Ne več 1 x 10 = deset; odslej 10 x 10 — 100, 100 x 10 — 1000, 1000 x 10 = 10.000. in tako dalje...” Srce ji je pelo vesele hvaležnosti Bogu: “Kaj bom povrnila Gospodu za vse. kar mi je dal. . . Velike reči mi je storil. . ., ker se je ozrl na nizkost svoje dekle. . . in mi je dal to ljubezen in to spoznanje...’' Zdaj ni mogla več sedeti in tudi kamina ni več potrebovala. Zdaj sta živela v njej sila in ogenj velikega načrta, ki ga bo treba u resnlčiti. In uresničila ga je. čez dve leti je imela tožil o tej dvojni pomanjkljivosti pri misijonskem delu, in s krepkimi primerami slikal položaj. Takole je klical k sodelovanju v bin-koštni homiliji leta 1»22.: “če se pogubi ena sama duša zaradi naše zanikarnosti, zaradi pomanjkanja plemenitosti, če en sam misijonar ne more napredovati, ker nima sredstev, ki bi mu jih morali oskrbeti mi, je to za nas velika odgovornost, na katero v svojem življenju morda še nismo dosti pomislili. Voditelji misijonov, škofje, misijonarji, njihovi pomočniki, katehisti, redovniki, misijonske sestre, vsa sveta vojska Gospodova stoji nasproti silnim množicam nevernikov; toda število delavcev je nezadostno in sredstev manjka. Pomislite! V svesti so si svoje zmage, pripravljeni so dati življenje za to, toda manjka jim orožja, manjka jim muni-cije. In pogumna vojska je obsojena na zastoj; medtem pa hite drugi na bojijo polje, a ti niso junaki krščanske resnice. , >* Kako žalosten prizor!. . . /ato kličemo s tega apostolskega sedeža ves katoliški svet na zbiranje sredstev.” Da bi tudi v najširše plasti našega naroda prodrl ta očetov klic. FR. SODJA ('..M. Družbe za širjenje vere - DŠV I avlina Jar.cot, ustanoviteljica Družbe /a “Resedo ima gospod Coste,” povzame pred-širjenje vere, že prvo tisočnijo duš, ki so sedujoči, kažoč na moža, ki se je končno molile in darovale za misijone. . . javil k besedi. II. TUDI V LYONU, 3. MAJA 1*22 Pod predsedstvom nadškof.jskega generalnega vikarja se je zbralo dvanajst vidnih osebnosti: deset laikov in dva duhovnika. Za veliko reč gre. Iz Severne Amerike, k jer so bili tedaj še misijonski kraji kot za časa našega Baraga, so deževale v Francijo, tedaj najbolj upoštevano katoliško deželo, prošnje po misijonski pomoči. Tudi v Fyon je prišla taka prošnja, od škofa v Xew Orleansu. Kaj storiti? Gospodje stoje pred težkim vprašanjem. Nekateri predlagajo ustanovitev nove misijonske organizacije, ki bi zbirala sredstva samo za misijon v New Orleansu, A drugi takoj stopijo na dan s pomisleki, češ da bo vseh teh nabiralnih družb preveč. Med navzočimi desetimi laiki je bilo tudi nekaj Pavlininih sodelavcev. Tako je namreč v teli letih že napredovala njena organizacija, da je začela zajemati ne le ženski, ampak tudi moški svet,in da so na škofiji smatrali za primerno, povabiti zastopnike Pavlinine družbe na to važno sejo, kjer naj bi s svojimi skušnjami in razgledanostjo na teni polju pomagali k najboljši rešitvi tega vprašanja. “Gospodje! Pridružujem se 'mnenju predgovornika,” tako nekako je zastavil besedo eden od Pavlininih. “da ne kaže pomnoževati števila nabiralnih misijonskih družb. Rojim se, da bi z ustanavljanjem novih ubijali razvoj in dejavnost komaj ustanovljenih, na primer naše. To pa se ne pravi graditi, ampak rušiti, in to gotovo ni v smislu Cerkve in še manj v prid misijonom.” Odločne iu modre besede so močno vplivale na zbrani krog; težko je bilo ugovarjati. “K izvajanjem zastopnika Pavlinine družbe naj mi bo dovoljeno dodati še sledečo misel: SV. FRANČIŠEK KSAVERU nebeški zaščitnik Družbe /,a širjenje veri**’ Ne le, da ni dobro ustanavljati novih nabiralnih družb, Je posebno slabo se mi zdi, ustanavljati nove družbe v podporo tem ali onim posameznim misijonom, ker se na ta način, upoštevajoč človeško slabost, kaj lahko razvije ne vedno lepo medsebojno tekmovanje, ki navadno porazno vpliva na dobro voljo dobrotnikov. Tudi bi bilo to v neskladju z univerzalnim duhom katoliške Cerkve sploh — po mojem skromnem mnenju. Zato predlagam dvoje: 1. Da ne ustanavljamo tu nabiralne družbe samo za misijon v New Orleansu, ampak splošno misijonsko družbo, ki naj bi pomagala katerimkoli misijonom, kakor bi pač pokazala potreba in dovoljevale možnosti. In 2. če se Pavlinina družba s svojim načinom nabiranja sredstev izkaže kot primerna za to, sem mnenja, naj bi se kar ta družba privzela in se kajpada razširila na pomoč vsem misijonom. — To je v kratkih besedah moj predlog.” Predlog je bil očividno mnogim zelo po-všeči, kajti že med izvajanjem so vedno bolj pritrjevali s kretnjo in besedo. Ko so razčistili še nekatere pomisleke in vprašanja, so se odločili za prevzem in preorganizacijo Pavlinine družbe. Prevzeli so njen desetnijski sistem, določili tedenski prispevek in vsakdanjo molitev: Oče naš, Zdrava Marija in: Sveti Frančišek Ksaverij, prosi za nas! Sestanek se je zaključil v splošno zadovoljstvo in gospodje so v skupinah odhajali, razgovarjajoč se živahno o teh in onih podrobnostih novega podjetja. Kar hinkoštni Ogenj je vel iz njih. . . In Pavlina? Ali so jo kaj vprašali, je li zadovoljna s tem načrtom? Zgodovina ve povedati, da ne. Skoro povsem so šil preko nje. Vsakega bi to bolelo. Pavlino pc je še celo. Družba s tem načinom dela je bila povsem njena zamisel, takorekoč njen otrok, ki ga je v silni ljubezni do misijonov v !>olt*činah rodila. Sedaj so ji ga — odtrgali od prsi. Vodstvo družbe je prišlo v druge roke. Ona je sodelovala le še kot voditeljica ene tisoč-nije. Klonila je v zaupanju v božjo Previdnost, v’ veri v blagoslov žrtve, tihe, vdane žrtve, kot je bila ona piva, na križu in pori križem. . . ‘‘če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ne obrodi sadu. če pa umrje, obrodi stoteren sad...” Pavlina se v zaupanju v Previdnost in v svoji živi veri ni varala. Njena družba, odslej imenovana Družba za širjenje vere, se je iz gorčičnega zrna, ki je vzkalilo v njenem srcu, razrasla v mogočno drevo, raztezajoče svoje veje na vse strani sveta in prinašajoče bogate sadove vsem misijonom. V sto letih od 1«22 do 1922 je Družba nabrala in razdala okrog 500 milijonov zlatih frankov... Neštete in še bolj dragocene misijonske molitve njenih članov pa je samo Dog štel in zapisoval v svojo ne-zmotno knjigo življenja, katere številke in računi nam bodo na vpogled v večnosti. . . Ul. ST« DET KASNEJE, DETA 1922, V RIMP, V SVETEM MESTU Na papeškem prestolu sedi misijonski papež Pij XI. že njegov prednik Benedikt XV. je v moči razsvetljenja Svetega Duha spoznal, da bo po razdejanju in prevratih ter spremembah po prvi svetovni vojni nastopila ena tistih redkih in dragocenih odločilnih dob v rasti svete Cerkve, ki jih nikakor ne kaže zamuditi, kajti “ura izgubljena, ne vrne se nobena”, in če se zamudi odločilna ura, je škoda še posebno velika. Na vseh koncih in krajih zemlje se Je obetala velika misijonska žetev, “žetev je velika, a delavcev malo. . .,” pa tudi sredstev, sredstev — zelo premalo. V tej odločilni uri je bilo treba Sveti Stolici vajeti misijonskega dela še bolj krepko vzeti v roke. Doslej je bila večina misijonskega dejstvovanja prepuščena privatnim akcijam, sicer’v glavnem v okviru poslanstva Cerkve, ki jih je s svojo avtoriteto podpirala in s svojimi blagoslovi obdarjala, ni jih pa vodila. Tako je bilo ne le z akcijami posa- meznih redov, na katerih je ležala večina bremena misijonskega apostolata in so bili ter so še vedno upravičeni, vsak za svojo, po širnem svetu se raztezajočo misijonsko akcijo organizirati posebno pomoč —, ampak samostojno so delovale tudi splošne, univerzalne misijonske akcije pod vodstvom škofov in laikov. Tako je bilo tudi z Družbo za širjenje vere. Pij VII. in kasnejši papeži so sicer kazali Družbi ves čas vso svojo naklonjenost In hvaležnost, jo obdajali z vedno novimi odpustki in predpravicami, a vendar je ostala skozi 10 let bolj privatna ustanova, zadeva posameznih škofij. Toda. “tempora mutantur et nos mutamur in illia” — časi se spreminjajo in z njimi se spreminjamo mi in se spreminjajo tudi reči. Tako je končno jk) 100 letili tudi DfiV’ doživela novo, veliko spremembo. Kardinalska Kongregacija de Propaganda Pide — za širjenje vere — je za izvedbo svojih velikih misijonskih podjetij potrebovala veliko misijonsko molitveno in nabiralno organizacijo. Kaj je mogla v ta namen boljšega ukreniti, kot da se je ravnala po načelu, ki so ga že pred 100 leti napram Pavlinim družbi uveljavili, da namreč ne kaže ustanavljati novih družb, ako primerne že obstoje. In obstajala je — svetovna lionska Družba za širjenje vere, ki si je bila vzela za načelo, naj darujejo in molijo “vsi verniki za vse nevernike”! Sveti kardinalski zbor za širjenje vere je torej predlagal svetemu očetu, naj to družbo iz zasebne preobrazi v uradno papeško misijonsko družbo. Tako se je zgodilo že drugič, da je vodstvo Družbe prešlo v druge roke. A če je bila prva preobrazba leta Ičkiiž dokaj nasilna in zato za ustanoviteljico ne malo boleča, je bila ta druga preobrazba (ki je vrhu tega prišla šele po lOO letih in ne po dveh, kot pri Pavlini. . .) izvedena na najfinejši, očetovski način. Povišanje Družbe v najvišjo papeško misijonsko družbo je bilo pač najbolj častno odlikovanje za njeno stoletnico. Pij XI. je s posebnim odlokom “Romano-rum Pontificum” z dne :l. maja 11)ÄJ, torej prav na dan stoletnice, Družbo za širjenje vere prestavil iz Lyona v Rim, njena pravila prilagodil novemu položaju in ji postavil na čelo tajnika Kongregacije de Propaganda in v vrhovni svet imenoval vse narodne voditelje, po večini škofe in visoke cerkvene dostojanstvenike. DSV je s tem postala res pravi uradni organ katoliške Cerkve za molitveno in gmotno pomožno akcijo vseh katoličanov pri misijonskem delu Cerkve. Razširila se je na obseg vse Cerkve in papež je pozval škofe in duhovnike, naj vse vernike povabijo v to družbo. Tako je v pismu na londonskega kardinala leta 1022 dejal: “DšV zavzema prvo mesto med misijonskimi družbami in nič ni bolj želeti kot to, da vsi katoličani postanejo nje člani.” IV. V RELI RJUBLJANI, PRED 25 LETI, DNE 7. JANUARJA 1024 Med ljudstvom, izobraženstvom in duhovščino je še blagodejno vplival sveži zrak katoliškega čutenja in mišljenja, ki ga je razbistril V. katoliški shod 102J?. leta. Že na tem vseslovenskem katoliškem zboru je visoko dvignil bakljo misijonske misli pokojni univerzitetni profesor dr. Lambert Ehrlich, ki je že od 1. 1»17 naprej, ko je bil še v Celovcu, posegal v razvoj slovenske misijonske misli. Eden redkih velikih mož našega naroda, ki so imeli resnično katoliško srce, široko dovolj, da so vanj sprejeli in v njem objeli ne le zadeve lastnega naroda, ampak vse človeške družine, zadeve celotnega božjga kraljestva na zemlji, zlasti vse katoliške skupnosti. Morda je bila v tej njegovi katoliški širini njegova največja poteza. V. katoliški shod je imel tudi posebni odsek za misijonstvo. Vodstvo pripravljalnega “Oče slovenskega misijonstva” — dr. Ehrlich odbora za ta odsek je bilo poverjeno profesorju Ehrlichu. Na treh sejah so pripravljali potrebno gradivo za misijonsko zborovanje katoliškega shoda. Prvi dan shoda tiri. avgusta je bila misijonska pobož- nost v cerkvi Srca Jezusovega, naslednji dan pa misijonsko zborovanje, ki ga je začel prof. Ehrlich s krepkim nagovorom. Sledili so trije in1.sifonski govori, nakar so si udeleženci ogledali misijonsko razstavo. Kot sad celodnevnega zborovanja so izdali tudi sedem resolucij in v njih nakazali smer bodočemu misijonskemu delu katoliškega slovenskega naroda. Ena teh resolucij je napovedala, da se bo naslednjo zimo vršil v Ljubljani poseben misijonski tečaj, kur je bilo sklenjeno prav za prav že na prvi seji samega vrhovnega pripravljalnega odbora za V. katoliški shod, in sicer na predlog prof. Jerneja Pavlina. Vidimo torej, da so pred 2” leti slovenski vodilni katoliški krogi postavljali misijonstvo med najvažnejše zadeve slovenskega katolištva. — Xo, tečaj se je res vršil, in sicer ga je pripravil poseben pripravljalni odbor pod vodstvom prof. Ehrlicha. Trajal je dva dni, <5. in 7. januarja 1024, v veliki unionski dvorani. In na tem tečaju pred 25 leti je bilo. da se je dvignil ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič ter razglasil uradno ustanovitev Družbe za širjenje vere za ljubljansko škofijo. Med Slovenci je sicer I *š\' zelo priporočal in širil že škof Slomšek in so jo poznali povsod pod imenom “L onska družba”, a ni se za stalno obdržala. Na tem tečaju pa je bil postavljen tako trden in soliden temelj nn- črtnep.a širjenja te sedaj papeške družbe, da se je nje življenje iz ljubljanske škofije hitro razširilo tudi v mariborsko škofijo. Tako jr 7. januar 11)24 ne le ustanovni dan BŠV v ljubljanski škofiji, ampak v Jugoslaviji sploh in je letos petindvajsetletnica te papeške misijonske družbe ne le za Slovence, ampak za vse katoličane jugoslovanskih narodov. Dr. Anton Bonaventura Jeglič je Imenoval rn škofijskega voditelja DšV kanonika dr. Tomaža Klinarja, za tajnika kateheta Antona Anžiča. S posebnim obširnim misijonskim pastirskim pismom v Ljubljanskem škofijskem listu 21. II. 11)24 je vsem vernikom misijonsko dolžnost in DšV lepo obrazložil ter vse “nujno prosil”, da pristopijo kot člani k tej družbi. Nekaj kasneje je bil prof. dr. Ujčič, sedanji belgrajski nadškof, od Kongregacije de Propaganda imenovan za narodnega voditelja DšV za vso Jugoslavijo in prof. dr. Ehrlich za nje vrhovnega tajnika. S tega mesta je zlasti slednji dajal vedno novega zagona razvoju ustanovljene DšV v Jugoslaviji in posebno v ljubljanski in mariborski škofiji, zlasti še, ker je bil istočasno tudi predsednik leta 11)24 ustanovljene Unio Cleri, to je Duhovniške misijonske zveze. Največja želja profesorja Ehrlicha je bila, organizirati DŠV na predpisani desetnijski način. A kljub dvajsetletnemu prizadevanju to ni uspelo. .Med 2H0 župnijami in ekspoziturami ljubljanske škofije je bila DŠV kot organizacija leta 10;11), torej po 15 letih, vpeljana šele v kakih <10 župnijah, a še tu večinoma ne v obliki desetnijskega sistema. DŠV je pred vsem organizirala zbirke prispevkov za misijone na misijonsko nedeljo po cerkvah, prave članarine pa domala ni bilo, ker tudi pravih članov, ki bi se zavedali članskih dolžnosti, ni bilo. Ne le, da se je s tem manj gmotnih prispevkov nabralo, jimrak misijoni so bili na ta način prikrajšani zlastj za obilne duhovne darove, ki bi rosili iz neba radi vsakdanje molitve članov DšV. Pozabiti ne smemo tudi na okolnost, da se na ta način verniki, ki niso bili pravdno vpisani v DŠV, niso mogli okoristiti z obilnimi duhovnimi ugodnostmi članov DŠV (samo popolnih odpustkov letno 7ti). Vendar smo bili Slovenci v pogledu na prispevke za DŠV, statistično gledano, razmeroma na visoki stopnji. Na enega katoličana v Jugoslaviji je leta 19:10 prišlo povprečno 0.05 din letnega prispevka za DŠV, na vernika zagrebške nadškofije 0.01 din, lavantinske 0.14 din, a ljubljanske 0.44 din, dočim je bil v istem letu povprečni prispevek italijanskega katoličana za DšV le 0.2S din. V. V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE, OKUPACIJE IN KOMUNISTIČNE REVOLUCIJE Silne preizkušnje, ki so prišle nad narod z drugo svetovno vojno in vsem, kar ji je sledilo, so naše ljudstvo, kar ga je moglo kolikor toliko svobodno živeti, ne malo poglobile v zavesti, da bo treba bolj odločno in bolj krepko zagrabiti za krščansko obnovo sveta, če nočemo doživeti popolnega propada krščanske kulture, vere in Cerkve v človeštvu. Tudi smo se začeli zavedati velite povezanosti in 'medsebojne odvisnosti narodov in njih usod. Tako smo tudi našli in utrdili resnico: Kaj nam pomaga, če razkristjanjeni krščanski svet še tako lepo spet pokristjanimo, če pa med tem mirno pustimo, da se zlo brezboštva razpase v nekrščaiiskem svetu, od koder potem lahko vsak čas navali na naše lastno cvetoče versko življenje in ga kar čez noč kakor slana zamori. To smo posebno začutili mi Slovenci, ki smo bili sami razmeroma na zavidljivi stopnji splošnega verskega življenja, pa nas je kljub teinu brezbožno zlo, ki je pred vsem od zunaj pritisnilo na nas, strlo in skoraj uničilo. Vse to je razgibalo srca in duhove, omehčalo voljo in jo napravilo bolj sprejemljivo za vse dobro. Krasne načrte smo v letih pred razpadom meseca maja 1945 delali na vseh področjih, z neizmernim veseljem in ognjem smo se pripravljali, da vsestransko obnovimo in dvignemo naše versko in narodno življenje, potem ko izrežemo in zacelimo čir brezbožne rane, našemu narodu zadane. Tudi misijonska akcija je kljub težki izgubi “očeta slovenskega misijonstva" dr. Ehrlicha skušala poglobiti in utrditi svoje temelje in izpopolniti svoje dejstvovanje, v skladu z dragocenimi spoznanji nove misijonske znanosti in z dognanji in izkustvi moderne organizatorne in akcijske teorije. To je bilo mogoče zlasti v moči izredno globoke misijonske zavesti in ljubezni ljubljanskega vladike škofa dr. Gregorija Rožmana in pa radi široke misijonske razgledanosti dveh slovenskih misijonskih ideologov tiste dobe, prof. dr. Vilka Fajdiga in mladega lazarista Franca Sodja. Ta dva sta v glavnem pripravila znameniti duhovniški misijonski tečaj v Ljubljani meseca januarja 11)4:5, ki se je vršil pri lazaristih na Taboru v Ljubljani in mu je predsedoval sam ljubljanski škof, predavalo pa je ob udeležbi kakih 40 duhovnikov K) predavateljev iz najrazličnejših krogov slovenske svetne in redovne duhovščine, ki so podali skupno 15 predavanj iz raznih področij misijonske teorije in prakse in ki je njih predavanja še isto leto izdala v posebni knjigi “Misijonska predavanja” slovenska Duhovniška misijonska zveza. Tečaj je poleg najklenejšega sadu: poglobitve in izčiščenja misijonske misli rodil tudi izredno praktične sadove, to je ustanovitev papeške Družbe sv. apostola iVtra za vzgojo domače duhovščine, škofijskega misijonskega sveta, župnijskih misijonskih odsekov in Misijonske dijaške zveze. Med drugim je dal pobudo tudi za pravilno pojmovanje in organiziranje DŠV v ljubljanski škofij’, ki naj bi se izvedlo po smernicah škofijskega misijonskega sveta zlasti s pomočjo župnijskih misijonskih odsekov. Tedanji vodja misijonske pisarne in urednik “Katoliških misijonov”, ki je na tečaju predaval tudi o DŠV7, je med drugim nakazal sledeči program za to važno akcijo: “Prihodnje leto 1944 bo jubilejno leto DŠV v ljubljanski škofiji. Ni lepše priložnosti, da se vzpodbudimo k pravilnemu organiziranju DŠV7 v naši škofiji in to organiziranje izvedemo vsepovsod, kjer koli razmere količkaj dopuščajo. Ako se tega organiziranja vsaj zdaj lotimo z vso odločnostjo, moremo v enem letu brez posebnih težav vsaj 100.000 vernikov naše škofije zajeti v DŠV7. Tako se bo že s samo članarino zbralo v enem letu 600.000 lir. Se pa k tej vsoti prištejemo 400.000 lir Se drugih darov, ki bi jih tako vsepovsod organizirana in izpeljana l>SV med letom in posebno na misijonsko nedeljo nabrala poleg članarine, potem imamo v enem letu zbranih en milijon lir, tako da bi na vsakega vernika ljubljanske škofije prišlo povprečno 3 lire. Samo to nam Je treba doseči, pa bomo Slovenci ljubljanske škofije v pogledu DSV prvi med vsemi katoliškimi narodi sveta, relo daleč pred vsemi drugimi. Saj je [trišlo leta 1039 na vsakega Holandca povprečno le 2.50 din in Holandska je bila na prvem mestu na lestvici narodov in njih prispevkov za DSV tisto leto. Treba je le dobro organizirati, kar je dolžnost župnijskih misijonskih odsekov in tudi le njim mogoče, župnijski misijonski odsek bo mogel zbrati v župniji primerno število sotrudnikov z desetniki, ki bodo vsak v svojem okolju pridobivali člane za DSV in jih potem tudi ohranjevali v izpolnjevanju članskih dolžnosti. Misijonska pisarna je v tem smislu pripravila sledeč načrt za organizacijo DSV po župnijah ljubljanske škofije, ki naj se izvede okrog misijonske nedelje 1943. 1. Do konca meseca septembra se v vsaki župniji ustanovi župnijski misijonski odsek, ki začne takoj z zdravim delovanjem. 2. Odsek izvede do misijonske nedelje vpis vsega članstva verskih organizacij v DšV. Med temi novovpisanimi pridobi zadostno število desetnikov, jim razdeli delokroge ter jim postavi na čelo po enega sotrudnika. 3. Na misijonsko nedeljo samo in 14 dni po njej izvaja župnijski misijonski odsek potom teh desetnijskih skupin splošno včla-njenje vernikov v DŠV. 4. V nadaljnjem pa skrbi za to, da Vsi člani redno izpolnjujejo svoje članske dolžnosti. V ta namen organizira potom desetnikov mesečno pobiranje članskih prispevkov in opozarja na člansko molitev. Skrbi tudi za misijonsko izobrazbo članov, zlasti s širjenjem glasila DŠV “Katoliški misijoni’’. Stalno skuša pridobivati za članstvo DšV še vse one farane, ki niso bili zajeti v sunku okrog misijonske nedelje. Skrbi, da otroci, člani Družbe Svetega Detlnstva, prestopijo v DŠV takoj, ko dopolnijo 12. leto. Take načrte je torej napravila in skušala izvesti škofijska misijonska pisarna v Ljubljani, na podlagi sklepov misijonskega tečaja in odločb škofijskega misijonskega svetu. V koliko so se ti lepi načrti udejstvili? Nimamo točnih podatkov, a vsaj delno, približno sliko lahko podamo: Kadi strašnih razmer v našem podeželju, ki so nastopile zlasti v letu 1944, se skoraj nikjer pravo, načrtno misijonsko delo ni moglo razviti, l’ač pa je zacvetelo povsod tam, kjer je bil kolikor toliko red in mir. Tako so se n. pr. v Ljubljani v vseh župnijah razen v eni, ustanovili Župnijski misijonski odseki, ki so v težkih okoliščinah zatemnitev in letalskih alarmov ter policijskih ur kljub vsemu razvili živahno delavnost in tudi rodili svoj glavni sad: organiziranje vernikov v DŠV, saj je bilo koncem 1. 1944 v Ljubljani vpisanih v DŠV skupno okrog 10.00« oseb s povečini plačano članarino. Tri tisoč teh, večinoma dijakov, so vpisali člani Misijonske dijaške zveze. Iz tega, za tedanje razmere zelo lepega uspeha lahko ugotovimo, da je bil načrt Misijonske pisarne sam na sebi realen in ne preoptimističen in bi bil v normalnih razmerah stoodstotno izveden. Toda razmere so se vedno bolj slabšale, dokler ni nastopil maj 1945, ko je bil ne le misijonski akciji, ampak vsaki organizirani verski dejavnosti v domovini zadan smrtni udarec. Ali so bila torej vsa idealna misijonska prizadevanja v tistih letih okupacije in revolucije — zidanje gradov v oblake, cvet brez sadu? Odgovor ni težak: Saj z vso to akcijo nismo počenjali nič posebnega, am]>ak smo skušali vršiti le našo katoliško dolžnost. In vršiti dolžnost v čim popolnejši meri, kakor kdo v danem trenutku, v danih razmerah za možno in prav spozna, že to samo je neizmerne vrednosti pred Kogom in pred lastno vestjo, pa četudi naše dejanje in nehanje na zunaj doživi polom. A v našem primeru niti ne 'moremo govoriti o polomu, kajti vsa ta akcija zadnjih let v domovini je vkljub vsemu pustila dragocen misijonski sad, ki nam ne ho odvzet: Izčiščenje, poglob-Ijenje in razširjenje misijonske misli in pa smisel za pravilno organiziranje DšV. Teh in še drugih misijonskih sadov nam niti begunstvo ni moglo uničiti, ampak jih je celo gojilo in množilo. VI. DšV V KEGUNSKIH TABORIŠČI H To se je pokazalo že oh prvi misijonski nedelji v begunstvu leta 1945 zlasti v taborišču Peggez pri Lienzu. Takole pravi poročilo o tem: “Na misijonsko nedeljo 1945 so se v taborišču Peggez pri Lienzu zbrali mnogoštevilni misijonski prijatelji k misijonski molitveni uri v taboriščni kapeli. Ker je bilo s predhodno akcijo že vse prej pripravljeno, je ob tej priliki DŠV javno nastopila in začela s svojim delom. Jedro organizacije so ves čas tvorili «lijaki, ki so bili že pred misijonsko nedeljo vsi o DSV pri sestankih Dijaških Marijinih kongregacij dobro poučeni in tudi že vpisani med člane I)ŠVT. Zato so na misijonsko nedeljo dobro i/vršili svojo nalogo. Vsak je pridobil vsaj 10 novih članov in ustanovil desetnijo. Nekateri so /.brali celo do pet ali deset desetnij. Tako se je v začetku vpisalo okrog 700 članov. Čez tri mesece je DŠV štela že 1400 članov, ki so vsi redno vršili svoje dolžnosti in kazali res veliko misijonsko vnemo. Družba je bila urejena po desetnijskem sistemu. Vodil jo je gimnazijski katehet salezijanec Imskar Alojzij, glavno delo pa so opravljali vo«l-niki tisoČnij in stotnij. Ti so imeli vsak mesec enkrat sestanek, na katerem so se navduševali za misijonske ideale in vsakikrat naredili konkreten načrt dela za tisti mesec. Naslednji teden po tem sestanku so imeli isti vodniki sestanek z vsemi voditelji desetnij. Obdelali so podrobno mesečni delovni načrt in kako vprašanje z misijonskega področja. Ti sestanki so se redno konča vali z mislijo iz svetega pisma: Ak«> Gospod ne zi«la hiše, se zaman trudijo vsi, ki jo zidajo. . . Teden za tern sestankom je bil redno določen za splošno vsakomesečno misijonsko akcijo. Vsak vodnik desetnije je obiskal tedaj osebno vse člane desetnije in jih poprosil za dvoje: najprej za duhovni dar, ko jih je opozoril na dnevno člansko molitev, potem pa za prispevek v denarju, ki je bil določen na 10 grošev mesečno. Poleg tega jih je opozoril na odpustke, ki jih morejo v tistem mesecu prejeti vsi člani DŠV. S tem se je stalno krepila v članstvu zavest pripadnosti misijonski organizaciji, obenem pa je bila redno pobrana članarina. . .” “X taborišču Spittal ob Dravi je DSV začela z delom prav tako na misijonsko nedeljo 1. 1045. število članov se je tamkaj gibalo od 500 do 700. Pridobivali so jih mali mini-strantje pod vodstvom salezijanskega duhovnika Kovana Ivana.” Kasneje so se Slovenci iz taborišča v Pe-gg«*zu preselili po večini v Spittal, kjer so misijonski delavci z združenimi močmi nadaljevali z različnim misijonskim delom, vse v okrilju DŠV, zlasti v krožkih Misijonske «lijaške zveze, ki je podrejena tej Družbi. Računamo, da je bilo samo v Spittalu na Koroškem leta 1047 med slovenskimi begunci okrog 2oo<> dejavnih članov DŠV. Tudi v italijanskih taboriščih je DŠV delovala, a še daleč ni dosegla razvoja DŠV v avstrijskih taboriščih. Ne bo napak, če omenimo zanimivo okolnost, da je DšV in misijonska akcija med begunci v Italiji slabše uspevala kot med onimi v Avstriji, dasi je bil njen vodja v Italiji (v Rimu), odkoder se je osebno trudil za njen razvoj, «ločim je mogel v nje bitje in žitje v Avstriji posegati le s pismenimi zvezami. Znak, «la je misijonska akcija .ned Slovenci že toliko napredovala, da ne zavisi več samo od te ali one vodilne osebe, ampak od tega, kako se je z večjim ali manjšim razumevanjem oklenejo it' jo pospešujejo krajevni dušni pastirji in ostali duhovni činitelji ter verniki sploh, zlasti mladina. Tla za misijonsko akcijo so bila povsod enako dobro pripravljena, le trenutno razpoloženje vodilnih krogov do nje je bilo različno na eni in na drugi strani. VII. DŠV V IZSELJENSTVU Rliža se nam misijonska nedelja — predzadnja v mesecu oktobru. Glavni namen tega največjega, vesoljnega misijonskega praznika v Cerkvi je, «la se poživi misijonska misel, pred vsem pa da se obnovi med verniki DšV, 1° je, da oni, ki so že člani, urede svoje dolžnosti napram organizaciji (članarina in izpraševanje vesti o dnevni članski misijonski molitvi!), drugi pa, «la se včlanijo. Dušno-pastirsko vodstvo ima «lolžnost, vernike v t«> pravočasno in učinkovito usmeriti in jih p«j-tem kot dobre člane ohranjevati. Tu v Argentini je tudi razširjena DŠV In smo prav za prav vsi semkaj došli člani DšV podrejeni tukajšnjemu cerkvenemu vodstvu DšV. A po uvidevnosti buenosaireškega kardinala in drugih škofov imamo Slovenci zaenkrat lahko še svoje lastno versko organizacijsko življenje — kot ena duhovna, čeprav ne v pravo faro združena skupnost. ^a naše misijonsko življenje in dejstvo-vanje je pri slovenskem dušnopastirskem vodstvu ustanovljen poseben Misijonski odsek, ki ima dolžnost, v imenu Cerkve, pod vodstvom dušnega pastirja pospeševati misijonsko misel in akcijo med rojaki te dežele. Ta odsek ima tudi dolžnost, da ob misijonski nedelji 1040 pripravi in izvede zlasti akcijo za DšV med nami. K tej akciji nas danes še posebno priganja okolnost, da je letos, kot zgoraj navedeno, 25 letnica slovenske DšV, kar je vsekakor treba na misijonsko nedeljo primerno proslaviti, še posebno pa — DŠV med nami poživiti. O tem bomo še pisali v prihodnji številki našega lista, ki izide pred misijonsko nedeljo. Za danes samo sledeče: 1. Vsi, ki želijo sodelovati pri dušnopastirskem slovenskem Misijonskem odseku kot njega ČLANI, zlasti okrog misijonske ne- fiel,je, naj se javijo uredništvu “Katoliških misijonov'’, Victor Martinez 50. 2. Vsi, ki so pripravljeni sodelovati pri misijonski akciji samo kot SOTRUDNIKI ODSEKA (zlasti nekdanji desetniki DšV v taboriščih!), naj se prijavijo na isti naslov. 3. Vsi DOSEDANJI ČLANI DŠV naj sc že kar sami potrudijo, da urede svoje članske dolžnosti, zlasti tam, kjer ne bo desetnika, ki bi jih k temu vzpodbudil. 4. Vsi ostali rojaki, KI ŠE NISO ČLANI DšV, so v imenu Cerkve povabljeni, da že sedaj mislijo na svoje včlanjenje v DšV okroj; letošnje misijonske nedelje, da s tem izpolnijo svojo minimalno katoliško misijonsko dolžnost. člani Misijonskega odseka imajo dolžnost, udeležiti se vsakih 14 dni misijonskega sestanka in v svojem okolju organizirati mrežo sotrudnikov. Sotrudniki odseka niso dolžni udeleževati se sestankov, ampak pod vodstvom članov odseka v svojem okolju zastopajo in vrše misijonsko akcijo in so desetniki DŠV. člani DšV molijo dnevno Oče naš, Zdrava Marija in: Sv. Frančišek Ksaverij, prosi za nas. Letno darujejo 2 pesa — ali mesečno 20 centavov. DA BI BILI ■ Nadaljujemo in končujemo prevod za nas Slovence še posebno važnega članka iz revije “Mater Ecclesia“, če hočemo,, “da bi bili vsi eno”, moramo vprašanje združenja /. ločenimi brati dobro poznati, moramo veliko moliti in ne nazadnje, z dejanji jim naproti priti. O tem piše p. Filip Regis S. J. v omenjenem članku tole: I. POZNANJE VZHODNEGA VPRAŠANJA Poznanje, to je prvo in s tem je treba začeti. Zlo ločitve visi nad nami ne toliko radi kakih dogmatičnih razlik (ki so dejansko prav neznatne in so prav za prav le zgodovinska nesoglasja), ampak pred vsem radi premalega medsebojnega poznanja kristjanov Vzhoda in Zapada — posledica desetih stoletij ločitve. Najbolj gotovo in najbolj preprosto sc bomo z ločenimi brati duhovno in miselno ter srčno povezali, če se bomo najprej medsebojno poznali In se spoštovali. Veliki papež Renedikt XV’. je važnost te dolžnosti dojel v najpopolnejši meri. Ustanovil je posebno papeško Kongregacijo za Vzhod in se ji je sam postavil na čelo kot nje prefekt. Ustanovil je v Dimu višji zavod članarina se v celoti odda vrhovnemu vodstvu DšV v Argentini kot članarina DŠV slovenske kolonije. Včlanjenje v DšV in izpolnjevanje članskih dolžnosti se smatra kot častna zadeva vsakega katoličana napram Cerkvi, je kakor najskromneje odmerjeni tvoj davek božjemu kraljestvu na zemlji, katerega član si in od katerega prejemaš svoje nadnaravno življenje v obilju; članstvo v DŠV7 pa je končno tudi vir neizmernih milosti zate in za vse tvoje drage. V gigantski borbi sil Luči proti silam teme, katera skuša zajeti vase zlasti misijonske dežele, ne smeš stati ob strani križem rok! če morajo, radi ali neradi, milijoni in milijoni ljudi, da, celi narodi žrtvovati ne le svoje imetje, ampak celo svojo svobodo, svoje človeško dostojanstvo — v službi in v zmago sil teme, kako ne bi mi, katoličani, za zmago Luči žrtvovali vsaj to, kar terja od nas Cerkev — potom DšV! Misli torej že zdaj na to, da boš Izpolnil to svojo minimalno misijonsko dolžnost. Rog, Cerkev in narod pričakujejo to od tebe! Petindvajsetletnica DŠV naj pomeni vstajenje DšV’ med nami v tujini! L. L. C. M. VSI EMO... za orientalske študije. Sestavil je prelepo molitev za zedinjenje kristjanov, ki prekipeva ljubezni in razumevanja in v kateri moli tudi tole razmišljanja vredno prošnjo: “Obvaruj nas, Gospod, vsake trdote, ki bi jih (ločene brate) utegnila od nas odbiti!” Pij XI. je odločno stopil na pot svojega predniku. Noben papež ni toliko priganjal k študiju vzhodnega vprašanja kot on. Treba bi bilo brati njegovo okrožnico “Rerum orien-taliucm”. Naj navedemo vsaj zadnje misli iz nje, v katerih papež izraža trdno pričakovanje, da se lotimo bolj temeljitega spoznavanja vzhodnega vprašanja: “Kar moč Vas vzpodbujamo, častiti bratje, vse skupaj in vsakega zase, da na vse mogoče načine pospešujete poznavanje vzhodnih vprašanj in da se v tej veliki zadevi s svojim prizadevanjem pridružite našim trudom. S tem bodo vse ovire tako zaželjenega združenja premagane, s pomočjo preblažene Device in brezmadežne božje Matere, na priprošnjo svetih očetov in učenikov, skupnih Vzhodu in Zapadli, in mi bomo tedaj objeli naše brate, te naše sinove, ki so bili tako dolgo ločeni od nas, a sc bodo končno vrnili v očetno hišo, tesno združeni z nami v moči tiste ljubezni. (• ki ima najbolj trden temelj v resnici in v polnosti krščanske vere.” Ta dolžnost globokega spoznavanja vzhodnega vprašanja, duševnega razpoloženja in liturgije naših ločenih hratov, pa ne veže le kakega ozkega kroga posameznikov. Papež želi, »la bi se najprej vsi duhovniki spoznali v tem vprašanju, priporoča, naj se zato v vseh bogoslovjih poučuje ta tvarina in naj se vsako leto organizirajo posebni študijski in molitveni »Inevi izključno za Vzhod in vprašanje njegove združitve z nami. Vsi kristjani, ki niso to le po imenu, naj se prav tako o vsem tem s pomočjo duhovnikov pouče in naj se nauče gledati, misliti in moliti bolj široko, vesoljno, katoliško. Alj sletlimo teinu hlealu? Ali se zanimamo za ločene brate, ali pa se morda le bolj zapiramo sami vase? Ali skušamo prodreti v njih miselnost in čutenje? Poznamo kaj njih prelepo liturgijo, isto, ki jo tudi naša katoliška < erkev goji med katoličani vzhodnega obreda? Nam bije v prsih široko in ves svet »>b-jemajoče srce, ki gleda Kristusa vsepovsod? Kajpada se moramo varovati Indiferentizma, kakor da so vse vere enako dobre, in s»- neprestano zahvaljevati Gospodu, da nas je hrez vsake naše zasluge obdaril z resnico katolištva. A še bolj se moramo varovati prena-petosti in prevzetnosti napram ločenim bratom in vsem, ki so v zmoti. Spoznati, ceniti in ljubiti nam je treba vse, kar imajo ločeni bratje pozitivnega, dobrega. Na ta način bomo storili za Cerkev mnogo, premnogo. II. MOLITEV Nekaj čudovitega je Jezusova molitev za edinost njih, ki jili je ljubil! Da hi bili vsi eno. . . Vnaprej je viflel žalostno dejstvo razkola . . . Pa ni našel bolj učinkovitega sredstva proti njemu kot — molitev. In je molil tako lepo, tako nepozabno lepo. . . Obranil nam je to njegovo molitev evangelist sv. Janez v 17. poglavju. Zdi se nam, da se je v tem pogledu v teku zgodovine marsikaj zamudilo in brez dvoma je krščanstvo nemalo tudi radi tega danes tako žalostno razklano, če bi v času Poti ja ves Vzhod molil in če bi se tudi ves Za pni 1 združil v prošnji za odvrnitev razkola, mar bi res prišlo do katastrofe? In če bi danes zajel val molitve za edinost res vesoljni katoliški svet in ne le nekaj skupinic, ali ne bi bil duh ločitve v temelju že premagan? Morda le preradi pozabljamo na globoko misel Kristusovo: “Kar je nemogoče pri Iju-deh, je mogoče pri Bogu.” Zedinjenje Cerkva s»' nam zdi tako strašno daleč in kakor utopija. A zavist od nas, o»l naše sile in vztrajnosti, s katero bomo nadlegovali Boga. da doživimo to “utopijo” kot veliki čudež sodobnosti, v moči katerega se bo izprijeni svet spreobrnil in veroval v Gospoda. Saj je On sam obljubil, da bo spreobrnjenje sveta sad edinosti kristjanov in njegove besede se nas dojmijo kot očitek: “Da bi bili vsi eno, kot si ti, moj Oče, v meni in jaz v tebi; »la bi bili tudi »mi v nama eno, da bo svet veroval, »la si me ti poslal” (Jn XVII, 22—2:5). če nam modre cerkvene določbe radi umevnega zavarovanja čistosti naše vere že ne dovoljujejo aktivne soudeležbe nas katoličanov pri bogoslužju ločenih bratov, pa ventlarle moremo in smemo, vsak zase, katoličani in pravoslavni, moliti drug za drugega, skrivnostno združeni v Kristusu, celo skupno nui-liti. Tako dejansko združenje ne bo več tako daleč, saj dve skupnosti se kaj hitro znajdeta na isti poti, če le resnično želita to in v ta namen molita. III. — SODELOVANJE. Tudi sodelovanje katoličanov s pravoslavnimi je potrebno, če hočemo res kaj prida doseči. Cerkev sicer upravičeno zabranjuje vsako pomešanost katoličanov in nekatoličanov pri službi božji (“comunicatio in sacrls”), kakor smo že zgoraj omenili. A jasno je, da nam je na široko odprto vse polje socialne pomoči, krščanske karitas, prijateljskega s»>-delovanja pri raznih kulturnih in verskih (ne bogoslužnih) prireditvah. Prav v Južni Ameriki sem imel priliko čuti besede visokega cerkvenega dostojanstvenika, ki so me silno ganile in jih ne bom nikdar pozabil: “ “Co-municatio in sacris” je cerkvena prepoved, da, in kot vdani sin Cerkve ji želim zvesto sle-»liti. Toda je samo pozitivna naredba, ki inia končno svoje meje, in bom zato budno pazil, da ne zaidem v pretiravanje. Ljubezen je pa Gospodova zapoved in ne more in ne sme poznati meja . . NTa to Gospodovo zapoved, vzvišeno nad vse človeške naredbe, so se pač opirali veliki škofje v izrednih okoliščinah za domovino, ljubezen do nje, zapostavijo na ljubo svojim verskim “kapricam”. če bi vedeli ti nevedneži, kako krivico in škodo s tem mišljenjem in govorjenjem našim misijonarjem in slovenski ter katoliški stvari prizadevajo! Na misijonarje in slovensko misionsko «lelo je treba gledati vsaj tako, kot je v februarju 1947 izrazil odličen in vodilen slovenski mož v pismu uredniku “Katoliških misijonov”. “V domovini se bije borba med dobrim In zlom. Ogromne žrtve dobrih, pa tudi zlo nehote vrednost žrtev še v«‘ča. Na zunaj zlo zmaguje, na znotraj zmaguje Križani. Domovina potrebuje dobrih in požrtvovalnih ljudi, Bog pa jih mnoge usmerja na druga polja, kjer je žito pripravljeno za žetev’. Nekdaj sem govoril v Ljubljani, da mora vsak katoliški narod izpolniti svojo dolžnost tudi na misijonskem polju. Prav v sodelovanju Slovencev na veliki božji njivi vidim odkup za zlo v domovini, vidim zagotovilo, da bo tudi Sloveniji kmalu zasijalo sonce zopetnega vstajenja k Bogu in k svobodi tudi na zunaj.” To je beseda laiku, a beseda na mestu! Pa pustimo modrovanje in k stvari. Tu nam gre namreč za to, da te najimenitnejše izmed nas našim bralcem po dolgem času vsaj kratko predstavimo, ker je naša DA BI BIBI VSI K.VO Zaradi premajhnega upoštevanja tvoje besede: še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas, — odpusti nam, o Gospod! Zaradi tega, ker smo hoteli videti iver v očesih ločenih bratov, namesto da bi upoštevali njihovo dobro vero in dobro voljo, _odpusti nam, o Gospod! Zaradi tega, ker so bili naši prepiri z njimi polni posmeha, grenkobe in pretiravanja, in ker smo bili preveč nestrpni in strogi v sodbi, — odpusti nam, o Gospod! Zaradi naših slabili zgledov, s katerimi smo ovirali, zmanjševali ali celo uničili milost v dušah ločenih bratov, — odpusti nam, o Gospod! 1’reko vseh jezikovnih, krvnih in narodnih meja, — zedini nas, o Gospod! Kljub našim nevednostim, predsodkom in na-sprotstvom, — zedini nas, o Gospod! Kljub temu, da smo si daleč po duhu, srcu in veri, — zedini nas, o Gospod! ^a>'adi tvoje večje slave, — združi vse ločene kristjane, o Bog! Zaradi veličastne zmage tvoje resnice in dobrote, — združi vse ločene kristjane, o Bog! Zato, da bi kmalu bili vsi ena čreda in en pastir, — združi vse ločene kristjane, o Bog! Da osramotiš napuh satana in njegovih pomočnikov, — združi vse ločene kristjane, o Bog! Da zavlada končno na svetu tvoj popolni mir, — združi vse ločene kristjane, o Bog! Da razveseliš Srce svojega Sina, — združi vse ločene kristjane, O BOG! Ml SU© NAC JI dolžnost, da vemo zanje in sodelujemo z njimi. Naravno, da je največ slovenskih misijonarjev in misijonark v dveh največjih misijonskih deželah, v Kitajski in Indiji. NA KITAJSKEM Kitajska doživlja svojo tragedijo in z njo jo doživljajo in jo bodo doživljali vedno bolj tudi slovenski kitajski misijonarji _ če Bog ne pošlje čudeža. Na severu, okrog Pekinga in Tientsina, je do nedavnega delovalo 5 slovenskih misijonarjev lazaristov, duhovnikov. Pa ker so slovenski lazaristi že v domovini imeli precej “tesne”, čeprav ne vedno prijateljske stike s komunizmom in jih imajo na žalost še sedaj, so se jim na Kitajskem radi ljubega miru skušali izogniti, kar se jim je pa komaj za leto dni posrečilo: Ko so jo novembra 1947 iz begunstva v Kirnu primahali na Kitajsko še 4 novi slovenski sobratje, so se sredi letošnjega leta 1948 vsi skupaj zbrali daleč na jugu Kitajske v provinci Kiangsi, ki je bila takrat komunističnim centrom še zelo odmaknjena. Tam so pod vodstvom g. Jereba začeli “na svoje”, kakor pravimo po domače. (Eden od njih je pa po 13 letnem truda-polnem delu šel za nekaj časa “na počitnice”, bolje rečeno na zdravljenje v USA.) Sedaj so jih pa tudi tam komunisti že došli, kajti naši so jih počakali, razen enega, bogoslovca Jermana, ki se je iz Šanghaja umaknil v Mamilo na Filipine, da bo tam v miru dokončal študije, čakajoč potem na prvo priliko za vrnitev na Kitajsko. Druga imenitna postojanka slovenskih misijonarjev na Kitajskem se je Pa uredila v öaotungu, v skrajnem jugozapadnem koncu kitajske zeml je. Tjakaj je Sveta Stolica pred več kot 10 leti poslala vladat zapuščeno misijonsko škofijo našega rojaka salezijanca insgr. Kereca, ki je lani praznoval svoj sre-hrnomašni jubilej. G. msgr. Kerec je za delo živahen kot njegove oči za pogled. V teh de- Kapelica v Kokoškhaliju ob morju Cerkveni pevski zbor z rodnim harmonijem setih letih bi zbral okrog sebe že celo naselbino slovenskih misijonarjev vseh vrst, če vnu ne In vojna in revolucija nagajala. Začel je s 4 slovenjebistriškimi šolskimi sestrami, ki so prišle po njegovem posredovanju že preje tja, a mu je od njih ena umrla, druga onemogla. šele pred letom dni je dobil dve novi — in pa tombolo: slovenskega misijonskega zdravnika za misijonsko bolnišnico — dr. Janeza Janeža, zdaj pa še svojo nečakinjo s. Jožefo, ki je prišla iz Francije. V glavnem mestu province Yunnan (v kateri leži tudi Caotung) pa imajo slovenski salezijanci š;> drugo nočno misijonsko postojanko. Velikanski šolski in vzgojni zavod, ki ga je priklical v življenje še g. Kerec pred odhodom v čaotung, pod vodstvom g. Majcena in še dveh, treh drugih slovenskih salezijanskih bratov, uživa splošen ugled. Misijonski škof na obisku delj podobice Proti jugozapadu pa smo Slovenci v provinci Kwantung pred nedavnim doživeli še novo misijonsko povzdignjen je: Prekmurski naš rojak msgr. Joško (Jeder je bil izvoljen za začasnega voditelja misijonske škofije Shiucbov. Tako imamo Slovenci že dva misijonska ordinarija. Msgr. (Jeder bo vodil škofijo do postavitve novega škofa, če ne bo on sam (a “žrtev”. . . Takole na visokih misijonskih mestih smo imeli Slovenci že preje nekaj misijonarjev: Baraga, Knobleharja, in že v našem veku: p. Avblja in p. Kovača, v sredini Kitajske, kjer je nad 85 let deloval tudi p. Baptist Turk — vsi ti zadnji trije frančiškani. Sedaj tani nekje dva slovenska Frančiškova sinova delujeta: dr. Aleš Benigar, kateremu se je pridružil prav pred kratkim še p. Pifko, up in nada mnogih mladih sobratov, ki škilijo za njim.. Pa je še več slovenskih misijonarjev in misijonark na Kitajskem, še en lazarist kot profesor blizu Šanghaja, kjer delujeta tudi dve Frančiškanki Marijini misijonarki in tri usmiljenke. V notranjosti Kitajske sta rodni brat in sestra Miklavčiča, a precej daleč na razen, v Hongkongu pa en novodošli salezijanski brat pomočnik. Morda se še kje kakšen nahaja, a mi zanj ne vemo. Kolikor nam je torej znano, je vsega skupaj na Kitajskem sedaj, če se ne motimo, ravno :{(> slovenskih misijonarjev oziroma,, če štejemo še g. Ruparja, ki je trenutno na oddihu v USA, in pa bogoslovca Jermana, ki na sosednjih Filipinih čaka na vrnitev, 82, in sicer 14 duhovnikov, od tega S lazaristov, 8 salezijanci in 2 frančiškana ter p. Miklavčič, dalje 11 misijonark: 5 slovenjebistriških šolskih sester, 3 usmiljenke, 2 frančiškanki in s. Miklavčič; 4 bratje: 3 salezijanci in 1 lazarist; 2 bogoslovca: 1 lazarist in I salezijanec in 1 laik misijonski zdravnik. PREDNJA IN ZADNJA INDIJA Drugo važnejše misijonsko področje, na katerem deluje znatno število slovenskih misijonarjev, je Indija, Slovencem pač najbolj znana, odkar so se pred nekako 15 leti slovenski in hrvaški jezuiti tamkaj lotili ustanavljanja samostojnega misijona v Bengaliji. Danes delujejo v Gangesovi delti ali tam blizu in pod Himalajo, 4 slovenski jezuitski misi-jonarji-duhnvniki, od katerih je pač najbolj znan p. Poderžaj, in pa štirje bratje. Še en jezuitski brat pa deluje v Južni Indiji. V zadnjem času so tudi slovenski salezijanci precej pomnožili svoje moči v Indiji, tako da imajo tamkaj danes 1 duhovnika Pavlu Bernika, 1 bogoslovca in 3 brate. Misijonark imamo Slovenci v Indiji kakih 7. Tri delujejo na področju Bengalije in je med njimi najbolj znana “čudodelna zdravnica” s. Magdalena Kajnč. Najbolj učena slovenska misijonarka pa je m. dr. Miriam Zalaznik, ravnateljica gimnazije in drugih Sol v Allahabadu v Severni Indiji. Imamo v Indiji še eno misijonarko v Hombayu, drugo v Assa-mu in tretjo na južnem koncu polotoka. Tudi v zadnji Indiji zasledimo naše misijonarje in misijonarke. Poleg ene Frančiškanske misijonarke Marijine v Annamu, imamo v Siamu enega salezijanskega brata in pa trojico slovenskih uršulink, kjer v svo jih zavodih vzgajajo in šolajo številno žensko mladino in otroke večinoma naj višjih bangkoškilr krogov. Fani se jim je pridružila m. Frančiška Novak, ki je prišla iz Francije, zapustila pa jih je znana m. Kafaela Vurnik, ki je 5>ila povabljena v Rim, kjer so jo obdržali kot generalno asistentko uršulink. Koliko je torej vsega skupaj slovenskih misijonarjev in misijonark v obeh Indijah.’ 5 duhovnikov, od tega -I jezuitski in -I salezijanski; 1 salezijanski bogoslovec; 11 misijonark in !> bratov, od tega jezuitskih in 1 salezijanski, torej skupaj liti moči. OSTAIjI misijonski svet Afrika? V Severni je več slovenskih redovnikov in redovnic, a mnogim ne moremo pripisovati tipično misijonskega poslanstva, ker delujejo med belimi kristjani in jih zato ni šteti v vrsto slovenskih misijonarjev. Pač pa lahko štejemo med n!e tri redovnice, ki so v vsakdanjem stiku z arabskim mohamedanskim življem, in pa slovenske trapiste, ki imajo na Malem Atlasu svojo naselbino z menda dvema duhovnikon a in ,■» brati, ki skušajo prodreti v zaprti mohamedanski svet. V Osrednji Afriki imamo samo 2 slovenska misijonar'a, in sicer dva rodna brata in redovna sobrata — lazaristovska brata Marcela in Karla Kerševana, ki pomagata belgijskim sobratom i ri cvetočem misijonu v Belgijskem Kongu. Brat Marcel je pred nekaj meseci odšel na enoletni oddih v Belgijo. V Južni Afriki? Smo brez stikov s tamkajšnjimi misijonarji že od pričetka druge svetovne vojne. Ce je med tem ostalo vse tako kot ie bilo tedaj — imamo tam Slovenci I misijonskega brata in več misijonark; dve ur-šulinki in 4 oblatinje sv. Frančiška Šaleškega, med njimi dve rodni sestri Šteh. Tako bi imeli v Afriki skupno IS misijonskih moči: 3 duhovnika, H bratov in H misijonark. Imamo pa nekaj pravil? misijonark tudi v Južni Ameriki, namreč 4 slovenske mariborske šolske sestre, ki se ukvarjajo v rezervaciji večinoma še poganskih čulnpi Indijancev v notranjosti Paragvaja. Drugi slo- Indijska deklica, ki želi vstopiti v samostan venski duhovniki in redovnice v Južni Ameriki, kolikor moremo vedeti, delujejo v že pokristjanjenem okolju. če omenimo št' Japonsko, kjer deluje 1 salezijanski duhovnik Antolin in pa dve misijonarki — ena usmiljenka in ena franči-škanka, smo navedli vse slovenske misijonarje in misijonarke, kateri danes na svetovnem misijonskem polju živijo, v kolikor pač vemo zanje. Skupaj torej: Kitajska 32, obe Indiji 2(S, Afrika IS, Južna Amerika 4 in Japonska 3 — kar znese K3 slovenskih misijonarjev in misijonark, od tega 22 duhovnikov, 3 bogoslovci, 2l bratov, 38 sester in 1 laik. Ali je to vel ko? Ne, prav malo, tudi relativno gledano, zlasti še. če pomislimo, na kako visoki verski stopnji je živelo slovensko ljudstvo, primerjajoč ga drugimi narodi.. Opeko z:i cerkev znašajo skupaj V Argentini obnovljeni “Katoliški misijoni’.’ -so v svojem drugem zvegku objavili sledeče naj novejše podatke o številu holandskih misijonarjev in misijonark: 20 % vseh misijonarjev na svetu je holandskega pokolenja, četudi je samo 3,100.00» Holandcev katoličanov, to se pravi niti ne 1 % vseh katoličanov na svetu. Med holandskimi katoliškimi misijonarji je 30 škofov, 7 apostolskih prefektov in 2.»02 drugih misijonarjev. Povdariti je treba, da so v tej že itak ogromni številki vključeni samo misijonarji duhovniki, ne pa misijonske sestre, ki jih je še veliko več, misijonski bratje in laični misijonarji. . . Slovenci imamo samo 22 misijonarjev duhovnikov, torej 100 in večkrat manj kot Holandci. Mu.v significativo. . . bi rekli Argentinci. . H koncu še spomin umrlih. V zadnjih vojnih in povojnih letih so umrli sledeči slovenski misijonarji in misijonarke: Starosta slovenskih misijonarjev p. Baptist Turk OFM na Kitajskem, mladi g. Ivan Cigan, salezijanski duhovnik v Indiji, prav tam tudi jezuitski brat Janez Kihaš, dalje svetniška s. Vir- SLOVENSKA Dva meseca na obisku Kot smo že poročali, se je v začetku tega leta podala na daljni uradni obisk misijona •svojih sosester v čaotung na Kitajskem glavna predstojnica slovenskih slovenjebistriških šolskih sester v inozemstvu s. Amabilis Solar, ;ki deluje stalno v Franciji, kjer ima slovenska provinca teh sester precej postojank. Srečno in hitro sta s s. Jožefo Kerec, novo misijonarko, dopotovali na cilj. Tam je vizi-tatorica ostala dva meseca, nakar se je vrnila v Evropo, že iz Kalkute nam je poslala več fotografij, izdelek misijonskega fotografa dr. Janeža. . . takoj po prihodu nazaj v Francijo pa nam je poslala sledeči opis svojih vtisov, ki ga objavljamo dobesedno: Prečastiti gospod urednik! “Katoliški misijoni” so že prinesli toliko lepih in zanimivih poročil z Čaotunga, da je morda drzno od mene, če hočem Še kaj dodati. Vendar se mi ne zdi nepotrebno. Vem, da bo težko povedati kaj novega, a marsikaj bo z drugega vidika. Poročila tako g. Maj-. cena kakor tudi francoskega konzula, kažejo čaotunški misijon nekako v prazniški obleki. •<». dr. Janež je pa strokovnjak, to izberete .tudi iz njegovih poročil. Kar mene zadeva, ginija šiler v Caotungu, najstarejša slovenska misijonarka s. 1.urina Maher pod Kiliman-džaro v Afriki in s. Veronika Brečko v valovih neke reke v notranjosti Belgijskega Konga. — Xaj po težkih misijonskih bojih počivajo v miru! Toda vrzeli, nastale s smrtjo le-teh, so se v kratkem izpolnile v dvojni meri: Na mesto šestih umrlih misijonskih moči je po vojni iz begunstva odhitelo na misijonsko polje že 18 novih misijonarjev in misijonark (zgoraj že vštetih), namreč 7 lazaristov (4 duhovniki, 1 bogoslovec in 2 brata), 4 salezijanci (1 bogoslovec in 3 bratje), 1 frančiškanski pater, 1 jezuitski brat, 3 sloven'ebistriške Šolske sestre, 1 uršulinka in 1 misijonski zdravnik. Vendar — če pomislimo, da se je umaknilo iz domovine v tujino zadnja leta samo slovenskih duhovnikov, bogoslovcev in bratov do 300, če ne še več, in da nas je od tega samo v Argentino prišlo duhovnikov že nad 00 — potem je odstotek onih, ki so šli na misijonsko polje, zelo majhen. Pri mnogih ni druge ovire kot le strah pred malo večjo žrtvijo. . . Zakaj je slovenska misijonska bolnišnica v Caotungu dobila pač slovenskega misijonskega BOLNIŠNICA nisem ne strokovnjak ne kak tuj gost. Prebila sem v Caotungu 2 meseca z nalogo, spoznati in deliti vsakdanje življenje misijonske bolnišnice. Vsak tujec, ki obišče čaotung, zastrmi ob pogledu na to bolnišnico. Saj je brezd vonmo najlepša stavba mesta, čeprav še ni dokončana. Mlada je še, komaj 1» let je, odkar so naše štiri sestre sprejele od ap. administratorja nalogo, zidati bolnišnico,, ki jo je bil njegov predhodnik obljubil mestu. Niso bile same: Misijon jim je bil odstopil zemljišče in tudi prvo denarno podlago, izkupiček njive, prodane v ta namen. Za to so sestre prevzele obveznost, lečiti brezplačno člane misijona. Msgr. Kerec je dobrohotno prevzel vlogo in trud stavbenika, stavba je rastla po njegovem načrtu in pod njegovim vodstvom. Skrb za dobavo materijala in za delavce so imele sestre. Z ročnim delom so služile potrebni denar, tekale so tu in tam na vrata meščanov', ki so jim pomagali deloma z darovi deloma s posojili. Tako se je stavba dvigala in prvi del je bil dokončan 1. 11)42 v toliki meri, da so 4. januarja mogle bolnišnico odpreti in sprejeti notranje bolnike. Vendar je šlo počasi. Pač so stale stene, a manjkala je oprema, manjkali so inštrumenti in zdravila. Bila je vojska in sestre so bile popolnoma odrezane od zaledja. Obnemogle Zdravnika, sidveriskegä duhovnika, ki Sa že tako dolgo prosi, pa še ne? Zakaj se slovenski narod, slovenski posameznik misijonske žrtve tako boji? Saj vendar nanjo Itog razliva naj večji blagoslov za posameznika in narod. . . Papež Pij XI. je v misijonski okrožnici “Herum EcclesiaC” zapisal ne le za škofe, ampak za nas vse zelo pomenljive, odločne besede, katerim ni ugo--vora, ampak jih je treba vedno znova razmišljati in v' življenje nanašati-: ^škofje in vsi katoličani si morajo složno prizadevati, da se število misijonarjev pomnoži. če se vam torej zdi, da so v vaši škofiji mladeniči, bogoslovci ali duhovniki, 'ki so pb božji volji poklicani k tako vzvišenemu apö-stolatu, morate z naklonjenostjo in vplivom njih sklepe in nagnjenja podpirati, nikdar pa jih ne smete pri tem ovirati. Dovoljeno vam je sicer, svobodno preskušati duhove, ali so od Hoga (1 Jan 4,1). če pa spoznate, da se je tak nad vse koristen sklep po božjem vplivu rodil in da zori, naj vas niti pomanjkanje duhovnikov niti potrebe škofije ne vznemirjajo in ne odvračajo od dovoljenja, saj naši rojaki imajo, da tako tečem, sredstva za zveličanje V DALJNEM bi bile, ako jim ne bi bile pomagale ameriške misijonarke-begunke v letih 1943—45. Leta 1944 je epidemično nastopila kolera in je prenapolnila bolnišnico, ki je imela takrat 48 postelj. Odslej je število notranjih bolnikov stalno rastlo. L. 1947 jih je bilo nad 1009, 1. 1948 pa je bilo 14.900 dni prisotnosti. Bolnikov dispanzerja je bilo 1. 1944 8.899, 1. 1948 pa 47.557! Da sestre pri vsem tem delu niso pozabile svojega misijonskega namena, priča število krstov v smrtni nevarnosti: 1152 jih je bilo v letih 1943—48. Tisoči poganov pa, ki pridejo morda v bolnišnici prvič v stik s katoličani, odnesejo od prijaznih sester nepozaben spomin in temeljno znanost o “Tjen-ču-ju”. Kajti nobeden ne zapusti bolnišnice, ne da bi mu sestre pripovedovale o pravi veri in zakaj so zapustile domovino ter prišle na daljno Kitajsko. Bo prihodu zdravnika-kirurga je bolnišnica zaslovela po celi pokrajini, da, daleč čez meje province. Saj v Južni Kitajski doslej ni bilo bolnišnice, kjer bi operirali želodčne rane. In tudi druge operacije so delali le neradi in previdno. Dr. Janež pa ne zavrne nikogar, če mu le more pomagati. Vkljub pomanjkanju elementarnih sterilizacijskih sredstev, vkljub neveščemu osebju — zgodilo se mu je, da je ostal sam z eno sestro pri od- pri rokah in so zato veliko bliže zveličanju kot' IM>gani. če torej pi-il ka nanese, žrtvujte ravnodušno iz ljubezni do Kristusa in do duš: katerega svojih duhovnikov, če se to sploh sme imenovati žrtev. Kajti če boste izgubili pomočnika in sodelavca, ga bo Ustanovitelj Cerkve gotovo nadomestil ali z obilnejšimi! milostmi za škofijo ali tako, da bo v sveto’ službo poklical druge mladeniče.” Po vsem tem: Kdo, ki čuti v sebi nadnaravni klic pridružiti sc najimenitnejšim našim izseljencem, misijonarjem in misijonarkam, se bo še obotavljal, in kdo, ki za ta njegov klic Vč, mu ne bo pomagal iti za njim! Naj nas ne plaši, da v nekaterih misijonskih deželah, kakor na Kitajskem, misijonstvo vstopa v katakombe. Misijonska akcija Cerkve se ni nikdar strašila preganjanj, ampak Je vztrajno prodirala v poganske dežele — tudi za ceno še tako velikih žrtev. Okoliščine in metode dela se spreminjajo, a delo ostane in če je težje ter bolj ovirano, je treba zanj še več in še boljših delavcev. Tistemu, ki hoče, nič ni nemogoče! Kdor more razumeti, naj razume! Tj. L. c. m. ČAOTUNGU prtem trebuhu, vse drugo mu je padlo v nezavest — vkljub temu, da ni elektrike in petrolejka ugasne, ko je sila največja, vkljub-vsem tem težavam ne odkloni nobene ope-racije, o kateri ve, da bi mogla rešiti človeško življenje. Tako je imel tekom 1. 1949, to je v 5 mesecih, nad 200 manjših in lOO težkih operacij. Smrtna slučaja po prestani operaciji sta bila dva, med operacijo nobeden. Ni čudo, da si je ta “la slakveisen’’ pridobil srca vseh, in če bi hotel oditi, ga meščani za nobeno ceno ne bi pustili. — Druga, recimo senčna stran te slave je pa tale: Pri in po operaciji se raiii veliko prevez, gaze, zdravil. Velik del bolnikov pa plača le s svojim hvaležnim smehljajem. Prav za prav plačajo bolniki tretjega razreda komaj za prehrano, dober del (do 30%) pa se zdravi popolnoma brezplačno. Mučno je vprašanje, odkod dobiti potrebna sredstva, vendar si ga vodstvo bolnišnice mora staviti. Kajti bolnišnica, ki bi odklanjala revne bolnike, ker nima sredstev, da jim pomaga, ne bi pridobivala duš za našo vero, ampak jih odbijala. Misijon od svoje strani ne more storiti v tem oziru ničesar za bolnišnico. Morda boste na Vi, g. urednik, ali ta ali oni čitatelj “Kat. misijonov” pomagal najti odgovor na to vprašanje. .41 isijonska bolnišnica brez trdne za- slombe v zaledju je nesmisel, in nam ta zaslomba manjka. Ne pozabite, da je ta Prefektura prepuščena domači duhovščini, čeprav ima msfjr. Kereca za ap. administratorja. Ne pozabite tudi, da je bolnišnica finančno neodvisna od misijona, to se pravi, da ne more ničesar od njega pričakovati. Pač ji nudi predobri msgr. Kerec vso moralno podporo, a denarne pomoči ji ne more dati. Dovolite, da popravim pomoto, ki jo je prinesel članek francoskega konzula: čao-tunski misijon nima najdenišnice! Pač ima sirotišnico, a tam ne sprejemajo otrok pod 4. letom. Sestre so si pač nabrale v svoji bolnišnici kopico malih sirot, a ne vedo kam z njimi. Pripravile so že zemljišče, ga obdale z zidom, kjer bi rade postavile najdenišnico, a danes še raste tam krompir. . . Stroški bodo silno veliki. Ne samo biše je treba, ampak hlevov, krav za mleko, osebja. Odkod dobiti ta sredstva? Vendar je to najbolj boleča točka čaotunškega misijona. Slike, ki sem Vam jih poslala iz Kalkute, kažejo, da se tudi v Caotungu dogaja to, kar opisuje o. Pifko. Neki večer je sestra pobrala najdenčka, čigai’ sliko imate, in drugi dan jih je bilo pet na istem mestu! Mislim, da je bolnišnica v čaotungu edina misijonska ustanova, ki je popolnoma v slovenskih rokah. Morda je prav zato tako zapuščena? Domovina je gluha ali pa ima zvezane roke. Ali bodo rojaki širom sveta posnemali domovino, ali pa bodo odprli srca in še kaj več, in tako pomagali našim junaškim misijonarjem nadaljevati delo, ki so ga dvignili — prav iz nič — do takega raz-cvita ’• teku 10 let? S. M. Amabilis šolar, generalna vizitatorica Lepo poročilo in prisrčno vabilo k sodelovanju, k pomoči! Kako se mu ne bi rojaki odzvali! Vsak, kdor more in kolikor more. Darove sprejema uredništvo “Katoliških misijonov”, Victor Martinez 50, Buenos Aires, ki je tudi prav z veseljem na razpolago za vsa morebitna pojasnila. A hvala Bogu. še preden je častita sestra vizitatorica to pismo pisala, je že bila v teku posebna akcija za pomoč tej bolnišnici, akcija, ki se nam zdi trenutno najbolj potrebna in najbolj učinkovita in tudi najbolj gotovo dosegljiva, in smo jo zato v prejšnji številki sprožili pod imenom; Dr. Janežev rentgenski sklad Obstoji pa ta akcija v tem: Dr. Janež, ki pomeni pravo zdravniško čudo za tamkajšnje razmere, je brez najpotrebnejše zdravniške priprave: rentgenskega aparata. To ne le da mu silno otežuje delo, ampak tudi ovira razvoj bolnišnice ter kazi njen dober glas, za uspeh misijonske akcije tako potreben, prav tako tudi n jen prestiž. V Čaotungu je namreč poleg katoliške slovenske bolnišnice tudi protestantska bolnišnica, ki v pogledu požrtvovalnosti, sposobnosti in uslužnostj osobja sicer zaostaja za našo bolnišnico, a jo daleč nad-kriljuje po opremj in ima tudi prav odličen rentgenski aparat. Prisiljen po (eh okoliščinah se je dr. Janež zelo previdno in z njemu lastno skromnostjo in nevsiljivostjo obrnil na naše uredništvo z vprašanjem, kaj misl.mo o tem, bi li mogli med Slovenci v izseljenstvu najti kake dobrotnike, ki bi mu omogočili nabaviti vsaj tnal. prenosljiv rentgen. če bi nui torej mi dali kako oprijemljivo upanje za to pomoč od naše strani, bi si on tamkaj sposodil potrebno vsoto in rentgen lepo nabavil, v nemajhno korist misijonski bolnišnici in njenemu vzvišenemu po-s laust v u. Ker ji' stvar res silne važnosti in ker poznamo ali smo mu injekcijo za pomirjenje, a vse zastonj, začel je besneti, pograbil desko s postelje, hotel razbijati in grizti. Potniki so večinoma poskakali čez okna ali se zaklenili v puščajo na poziv konzulov celotno Kino. So to večinoma protestantje. Tudi iz čaotunga odhajajo. Kaj pa mi? Na evakuacijo nitj ne mislimo. Ni rečeno, da bi bila nemogoča, saj imamo vsi potne liste tukajšnjega francoskega konzula in bi lahko dobili vizume za Francijo. Toda mi bomo ostali na svojih mestih, pa naj se zgodi karkoli. X ljudmi nismo v slabih odnošujih. Vprašanje je le, kaj bo rdeča diplomacija naredila. Ali bodo poslali jugoslovanske konzule v Kino ali ne? Da bi nas takoj ven pometali, ni verjetno, ker nas bodo v tem kraju vsaj nekaj časa rabili, če bo prišlo do celotne zasedbe, prav gotovo delo ne bo poseben užitek. Pod sedanjimi oblastmi v miru lahko delamo in se sploh ne vmešavajo v naše stvari. Pod komunisti bodo vse druge težave. . . Naj že bo karkoli, mi vdano in z zaupanjem zremo v bodočnost, pripravljeni na vse. Pred veliko nočjo me nekdo v pismu vprašuje, če je življenje v misijonih res tako romantično kot v mojih pismih. Pravi, da dvomi. Pekel bi, da še nekoliko bolj. Tako smo na primer imeli precej romantično veliko noč. Na veliki petek se je raznesla vest, da se mestu bliža neka neuradna vojska. Me- •sohe. Nihče se ga ni upal dotakniti, vedno hujie je besnel. 5 ur je delal v bolnici, kar je hotel. Ob - ponoči so prišli vojaki, ga od vseh strani napadli in zvezali, čez dan je umrl. V bolnici je na srečo razbil le nekaj šip. ugriznil pa nikogar. Steklina je strašna bolezen in na žalost tukaj precej pogosta. . ■ Po veliki noči smo operirali 18 letno študentko. Odstranili smo ji iz trebuha 5 kg težko bulo. Operirali smo jo zvečer. Zjutraj se je bliskovito po vsem mestu raznesla vest o tei operaciji in v trumah so prihajali gledat odstranjeno bulo. Morali smo zakleniti vrata, preveč jih je bilo in bolniki niso imeli miru. Tudi tuk. časopis je takoj priobčil vest o neki čudni operaciji v Huitung bolnišnici. ■ Solnica nas je po 10 dneh zdrava zapustila in se še sedaj dnevno skozi 14 dni z očetom zahvaljujeta bolnici za hitro ozdravljenje. 4 leta je jedla razna domača zdravila, včasih tako močna, da je na vse strani krvavela. Posebnih težav radi bule n| imela, le srce jo je bolelo, ker so zlobni jeziki šušljali, da ho rodila. . . Sedaj je zdrava in celo mesto se je moglo prepričati o resnici, sama pa pravi, da pojde študirat medicino. Ima že veliko maturo in v zahvalo za ozdravljenje hoče postati zdravnica in tako najbolj koristno pomagati svojemu narodu. Mene je pa prosila. naj vsaj 20 let ostanem v čaotungu. . . . Neki moški je pred dnevi pripeljal sorodnico s kompliciranim prelomom podlehti. Naslednji den se je pojavila plinasta oteklina. Od sorodnika smo zahtevali podpis za amputacijo roke. Itekel nam je menda vse, samo ljudje ne. Ni podpisal, ampak jo takoj dal odnesti li “zdravniku na ulico”, češ da so naša zdravila zanič. Učil nas je, da bi moral dati zdravilo samo na mesto preloma, ne pa na celo roko. Upam, da nas ne bo dal tudi la v~časopis. Zvečer mi je kitajski zdravnik zaupno pripovedoval, kako so ga nekje pošteno pretepli in m i razbili ordinacijo, če bo tudi meni kaj priletelo po hrbtu, bom pozneje sporočil. . . Mislim, da ni nobenega dvoma o romantiki v službi misijonskega zdravnika. Te je še mnogo več, a ie skrita v dnevniku misijonskega zdravnika, za št'r'mi stenami njegovega dela. Med nami se je mudila 2 meseca na vizi-taciji vikarica sr. Amabilis šolar iz Krancije. Vihrat krm času je lahko marsikaj videla. <«o-tovo Vani bo tudi ona pisala kaj romantičnega. Pripeljala je s seboj tudi sr. Jožefo Ke-lec, nečakinjo našega monsignorja. Ker nas je veliko, naj še drugi kaj pišejo. Prilagam tudi nekaj slik. če se Vam zdi Pred pogrebom sorodniki na Kitajskem mrtvemu poklonijo prašiča. Pri tej ceremoniji imajo tudi bobni svojo vlogo. Po pogrebu sledi gostija vredno kaj priobčiti, priobčite. Sr. vikarlci smo dali za spomin lep album preko 100 slik moje produkcije. Filme imam sam. Upam, da Vas to pismo srečno dob’, odnesla ga je s seboj sr. vikarica. Ona jc tudi lahko videla potrebe naše bolnice. Upam tudi. da se bomo lahko še kaj javili — če pa ne bo mogoče, potem p» ne pišite o naši usodi ničesar, ampak mislite n« nas in molite za nas. Pa tudi počasi kaj skup spravljajte, da bomo ik>z-neje kdaj lahko našo bolnico dostojno opremili. Sporočite lepe pozdrave vsem! Končno nas v pripisu gospod doktor še prosi, da se javno zahvalimo gdč. Francki Šušteršič iz Kanade in pa č. g. Demšarju iz Avstrije, ki sta mu poslala vsak nekaj tako zaželjenih igel za operiranje. Pravi, da so obema silno hvaležni. Kog plačaj obema darovalcema! Naj bi našla kaj posnemovalcev!! (»robovi dveh francoskih misijonarjev in enega kitajskega na čaotunškem katoliškem pokopališču M a apostolskem potovanju po svojem raz-sežnem, a še neobdelanem misijonskem vinogradu se Gospodov poslanec, oče misijonar, ustavi v večjem zamorskem naselju, daleč od osrednje misijonske postaje. Približa se mu domačinka, poglavarjeva žena. “Oče, glej tukaj moja dva otroka; darujem ju tebi, ker vem, da si kakor leopard, ki zvesto čuva svoje mladiče, in zato jim bo dobro pri tebi. Jaz sem poganka, hočem pa, da dečka doraščata in se vzgajata pri tebi na misijonu. Sprejmi ju oba; imenujeta se Itola in Mboyo.“ Po teh besedah se žena z obema dečkoma ob strani umakne za par korakov. Otroka sta očividno vesela materinih besed. Misijonar jo pokliče: “žena, pridi bliže.” žena pristopi. Njena zunanjost napravi dober vtis. Prijazna je in odkritega nastopa. Oblečena je snažno in dostojno in tudi dečka sta čedno opravljena. “Prav je, kar prosiš, žena; toda vedeti moram, kaj pravi k temu oče tvojih otrok?”.. "On nima prav ničesar reči, otroka pripa- D * A * C * data meni in storim z njima, kar hočem.” Med tem se polagoma približuje postaven mož mišičastih udov. Polt njegovega telesa je rujavo-črne barve. Neke vrste klobuk iz anti-lopje kože pokriva do ušes njegovo glavo. Na mogočnem vratu nosi zbirko amuletov iz školjk, raznih zob in kosti. Njegova zapestja obdajajo tanki kovinasti obroči, vsa njegova obleka pa je panterjeva koža, ovita okoli ledij, in v koraku speta skupaj v obliki kratkih hlačk. “Pozdravljen, beli gospod!” “Kdo je to: beli gospod?” “To si ti.” “Ne, ni tako. Jaz nisem beli gospod. Imenuj me: oče misijonar.” Mož v zadregi zakašlja in pljune pred se. “Oprosti, oče. Jaz sem mož žene, ki stoji pred teboj in oče obeh dečkov. Tudi moja želja je, da ju vzameš s seboj.” “Tega sta kriva vidva, vidva stara. . . ” “Kaj si ti in katerega Boga moliš?” “Jaz sem tukaj poglavar, a prav nič ne molim, ker sem pogan.” “Tako, ti si torej poglavar in zato ima» morda večje število žen, kaj?” “Da, oče; imam tri žene. Ena je protestantka, druga poganka, tretja pa moli s teboj. Glej jo, tu prihaja!” Mlada žena s svetinjico na vratu pristopi in pozdravi misijonarja ter nadaljuje: “Jaz. sem, oče, tretja žena tega moža, toda nočen» več ostati pri njem. Nič lepo ne ravna z. menoj in, kar je več, jaz želim biti krščena. Glej tukaj svetinjico, ki sem Jo prejela od očeta misijonara lani, ko je bil pri nas.” “Lepo, žena. Zdaj pa mi daj še ti svoje otroke,da jih vzamem s seboj na misijonske postajo in v misijonsko šolo.” “Oče, jaz nimam otrok...!” * * * Dva starca odvratne zunanjosti, z redke»' razkuštrano brado, s pokrivalom iz opičje kože in s sulico v roki, se počasnih korakov bližata. V “Oče, pri nas je nesreča, zlo. Vas se prazni in nas je vedno manj, ker mnogi umrjejo, matere pa več ne rodijo. . .” “Tega sta kriva vidva, vidva stara. Ko vaju ne bo več, bo vse drugače v vasi, boljše bo, novo življenje, otroci...!” Presenečena starca se hočeta izgovarjati, a vsi mlajši vneto pritrjujejo očetu misijonarju: “Tako je, oče! Re» je tako!” Vsem je bilo všeč, ko so videli, da so misijonarjeve besede zadele v živo in ju spravile pred vso -vasjo v nemalo zadrego. Kako to, da sva midva kriva, da naša vas izumira?” “Ker ne živita po božji postavi in Boga žalita. Zato Bog nima rad ne vas ne vaše vasi. Ste kakor strup na konici vajinih sulic: česar se z njo dotakneta, je zapisano poginu, mora umreti.” In še nadaljuje misijonar: ■ “Pridi, pokaži, kje je t^oje bivališče.” “To je moja hiša, oče.” “Tolikšno stanovanje samo zate? čigavo je to ležišče?” “To je za mojo ženo.” “In ono tam-le?” “Za mojo drugo ženo.” “A tako! Ti si dovoljuješ imeti dve ženi!' Ali je to. kar Bog hoče?” “Vi trdite, da ne.” “Torej, ko ne izpolnjujemo tega, kar Bog od nas zahteva, ali moremo potem reči, da ga ljubimo in pričakovati še od Njega pomoči?” — “Ne.” “Zatorej ti ne ljubiš Boga, ki je tvoj go-spodar, tvoj oče.” Molk . . . Podoben prizor pri drugem starcu.. Sledilo je prerekanje med njima in ostalim» vaščani, ki so dali prav očetu misijonarju. Ta se v tem oddalji in obhodi vso vas. Leži! ZAMCESrEGA GGB;GVN!l\/\ ob cesti, ki veže med seboj troje rodov, to je Balaka, Bakutu ter Bakanda; zato misijonarja Se posebno zanima. Tu je tudi sedež pokrajinskega poglavarja ter domačega sodišča. Sem prihaja mnogo ljudi iz daljne ■okolice po opravkih; mnogo je tudi takih, ki samo potujejo skozi vas, vsi pa odnesejo s seboj svoje vtise. Misijonar je že sklenil, da se vrne semkaj čimprej in začne sejati seme božje besede. Krščanski nauk mora preobraziti mišljenje teh ljudi, zlasti poglavarja in njegovo okolico, domače sodnike in po njih Tse, ki imajo opravka z njimi. Vas Mbema mora postati vplivno krščansko središče pokrajine jezera Mpela. * * * Misijonar je na povratku preko jezera na osrednjo misijonsko postajo Mwanza, ki se nahaja na nasprotnem, južnem bregu. Potuje z motornim čolnom, ob katerega jo priklenjena piroga, v kateri se nahajajo otroci, ki jih je na svojem misijonskem potovanju nabral, da se vzgojijo na misijonu. Silno neurje preseneti potnike med krajema Bitonga in Maboko. V hipu se znajdejo daleč od brega, ki se sedaj skriva za sivini zastorom gostega dežja. Streha čolna ne vzdrži pritiska vetra in valovi butajo obe vozili eno ob drugo. Kaj storiti? Kam iti, ali bolje, kam gremo? Otroci v strahu topo zrejo v misijonarja. Nekateri, iz notranjosti, ki niso vode vajeni, začno jokati. Ta vožnja je zanje pravi krst. Sicer tako zgovorni ne zinejo sedaj niti besedice in so kakor onemeli od strahu. Misijonar jim veli: “Vsi na dno čolna; zakrite si z rokami oči in obraz in ne gledati v valove.” Ubogali so, a skozi prste so jim še nadalje uhajali preplašeni pogledi na grozeče razburkane valove. . . Bo li Se dolgo trajala nevarnost? Strašne minute potekajo misijonarju, ki postaja že tiuden in nosi odgovornost za življenje otrok v čolnu. Večji del so še pogani. Ali naj jih Pripravi na smrt" Kot misijonar je odgovoren tuj- za njih duše. . . Take misli v teh nego-to ili trei utkili mučijo ubogega misijonarja. Po dobri uri hude in negotove borbe z viharjem sta čolna prišla v mirnejšo vodo. Iz ; meri Bitonga se pojavi nekaj pirog. Vaščani I rihajajo' da vidijo, če smo ostali živi. Nič rudnega; voda v jezeru nikakor ni globoka. Ob pritisku močnega vetra je valovanje zadostno, da se voda popolnoma odmakne in zazija dno te ogromne naravne sklede. Bilo hi po nas, če bi bil naš čoln prišel v tako Praznino in butnil ob dno jezera. že od daleč vpije iz prve piroge nekdo naproti: “Oče, Bog je. Bog prav gotovo biva, sicor bi vas sedaj ne bilo več. V vasi smo bili Po gongu in se zbrali ter skupno molili za vašo rešitev v trenutku, ko se nam je zdelo, da se že potapljate. Vi ste pravi božji čudodelec.” To je govoril nekdo, ki v svojem življenju ni dovolj zvesto držal krstne obljube. Drugi pa: “Tako, oče, ti se ne bojiš te vode, ki je tako nevarna? In to potem, ko je komaj pred kratkim eden kakor ti (misijonar) v njej poginil? Ni bilo prav, da si se podal v nevarnost.” Do smrti izmučen, misijonar ni odgovarjal na zaslužene očitke. Res je videl bližajočo se nevihto, vendar je imel upanje, da jo še prhiti. . . Mračilo se je že, ko je oče misijonar s svojim mladini spremstvom po nevarnosti “Jaz bi rad postal duhovnik. . dneva srečno pristal ob obrežju vasi Mvanza. Par metrov od brega je misijonski dobrotnik dal postaviti Kristusov kip, ki je sedaj s svojimi široko odprtimi rokami sprejel v svoje varstvo vse novodošle. Leta potekajo, življenje na misijonski postaji gre svojo pot. šolarji se prizadevajo uspešno slediti pouku. Dečka, katerih mati je nekoč rekla očetu misijonarju: “Glej, tu sta, vzemi ju s seboj!” sta še posebno pridna. Sedaj sta že krščena in se imenujeta Itela Pavel in Mboyo Janez. Pavel je ljubezniv: in prijazen dečko, toda vedno zamišljen in tih. Morda nosi v srcu kako skrivnost? Mogoče čuti v sebi tajen klic Kristusa z obale, ob čigar vznožju se rad pogostoma zadržuje? Brez dvoma je nekaj na vsem tem in verjetno, da si je Božji Misijonar izvolil to mlado dušo. Zaključni izpiti na misijonski šoli so potekli. Pavel se je zelo dobro izkazal, toda svoje skrivnosti še ni razkril. Nekega jutra se tiho pojavi pred vrati pisarne očeta misijonarja, ki ga ljubeznivo povabi bliže: “Torej, 'Pavel, kako kaj s teboj?” Nič odgovora. “Ti nekaj skrivaš, Pavel; tebe mučijo kake težave. To ne more tako biti, govori, povej, kaj ti stiska srce!” “Moj oče, nič hudega mi ni, nasprotno, prav dobro se imam, vendar nekaj imam na srcu. Hočem vam povedati.” “Tako je prav, Pavel; govori torej.” “Pri razlagi katekizma v cerkvi ob nedeljah ste večkrat ponovili, da more vsak katoličan postati duhovnik, da imajo po raznih deželah številni narodi svoje domače duhovnike in da mi zamorci tudi smemo imeti svoje mašnike. Vzklikali ste: žetev je preobilna, toda žanjcev je zelo malo...!” — Deček pomolči. “Res je, v cerkvi je bil govor o tem; ii* kaj potem?” "Jaz bi sedaj rad odšel v tisto šolo, v kateri bi mogel postati duhovnik.” Misijonar ni mogel prav verjeti svojini ušesom. Pavel ni nikoli prej niti malo dal slutiti, kaj misli. 'Zdaj pa naenkrat odkrito in določno izpove: “Jaz želim..., jaz hočem . . . ! ” #*# _ Splošno vznemirjenje je nastalo vTVvTfivi rojstni vasi ob novici, da jih v kratkem zapusti. Duhovnik, kaj je to nam? To je zadeva Belih, to ni za naše otroke. Pavel je poglavarjev sin, njegov prvorojenec, ki bi naj nekoč prevzel njegovo mesto, skrbel za blagostanje in procvlt družine in rodu ter namnožil njegovo število v veselje in zadovoljstvo duhovom pokojnih dedov. Treba je vedeti, kaj pravi k temu veliki čarovnik Nganga Nkoi, ki slovi daleč okoli, kateri zajema vodo v košaro, ki bos hodi po žerjavici, ne da bi se opekel, ki se ponoči spreminja v duha in lazi po vseh kotih in skrivoma prihaja v sleherno kočo. V zavetju noči je čarovnik pozvan, da posluša in razsodi zadevo: “Mož duhov, poslušaj! Beli so nam pogubili enega naših sinov, ki nas sedaj hoče za vselej zapustiti. To je v nasprotju z običaji rodu; duh naših očetov, duh Bajaka gre zato iz njega in duh Belih zasede njegovo mesto. Pozivamo te pri tvoji mogočnosti, ki je neomejena, da spreobrneš njegovo srce in se vrne k nam, k duhovom našega plemena. Itela je šel k Belini, da se nauči brati na “papirju, ki govori”, toda Beli so mu zmedli glavo in nam ga na zvit način ukradli. Preje je Itela bil ubogljiv in nas spoštoval, sedaj se norčuje iz vsega, kar počenjamo ali govorimo. Postal je trdovraten In uporen kot kozel. To je posledica zločinskega ravnanja Belih.” čarovnikov pogled je strašen, poln groze in hudobije. Lične kosti mu stopajo izpod suhe kože. iz jastrebovo plešaste lobanje žari kakor ogelj edino oko. drugo mu je bilo izpraskano v divjem boju z leopardom. Posluša nepremično in od časa do časa zaškriplje z zobmi. Plamen njegovega pogleda prebada vse prisotne. Morala je izkrvaveti koza in med, običajnim obrednim petjem se je izvršila zadostilna daritev duhovom. ### Itela Pavel je postal oče Pavel. Dodeljen je bil misijonski postaji Mbelo, eni najlepših v pokrajini, postavljeni na koncu dolgega in ozkega potoka, ki kot nekoliko zakrivljen, a mogočen valobran ščiti vzporedno obrežje jezera. Palmovi drevoredi, cvetoče perunike in akacije, temni lavorji, oranžna in citro-nova drevesa ter mnogo drugega bujnega ekvatorjalnega rastlinstva spreminja ta košček zemlja v pravi raj. še nadležnih komarjev ni v tej deželici. Domačini so precej številni in nikakor ne sovražni misijonarjem. Nekaj njih kaže, da se čutijo nagnjene h krščanstvu in želijo biti poučeni, drugi so neodkriti, celo hinavski. Večina pozna misiinnar.ie in življenie na postaji, ker jih vsakdanje prilike silijo, da se zatekajo k njim. Zlasti mora misijonar razsojati v brezkončnih družinskih prepirih. Na splošno poznajo nekoliko krščanski nauk, ki se kljub vsemu počasi a vztrajno širi med njimi. Spreobrnejo se pa ne, ker jih kakor jekleni okovi trdo vežejo gotove razvade, katerim se pa ne marajo odpovedati, živijo in postarajo se v sramoti ter tako ostanejo zunaj cerkvenih vrat... Zdi se, da želijo z dobrohotnostjo napram misijonarjem popraviti zlo, čigar verige suženjsko nosijo. Oče Pavel je odločen, da tukaj resno poprime. Polagoma jih hoče spraviti čez cerkveni prag in jih oprostiti pečata, s katerim se ne morejo približati Bogu. Odstraniti hoče vse zadržke, ki jim branijo postati dobri katoličani. Previdno in modro je napeljal svoje delovanje, ki zahteva dobro mero potrpljenja in vztrajnosti. Pokazal je, da razume dobro svoj poklic, in izpričal obenem redko sposobnost, pridobivati si zaupanje in ugled. Bil je spoštovan od vseh in njegova osebnost je izražala neko nadnaravno moč, tako da je njegova okolica imela nek pritajen strah pred njim. Splošno je bilo mnenje, da je to velik mož božji. • *# V domači vasi očeta Pavla se razjarjenost nad belimi “roparji otrok” nikakor ni polegla. Vas še vedno objokuje prvorojenca svojega poglavarja, njegovo desno roko, in žuga misijonu, ki je kriv te njih sramote. Glas gonga je sleherni večer pošiljal v noč očetu Pavlu poslanico rodu ter 'ga prosil in rotil, naj se vendar vrne v njegovo okrilje, spominjajoč ga brez prestanka zapovedi rodu: — prvo in najvišje dobro je tvoj rod; — zavzemaj se vedno in povsod za tvoje brate po rodu, drugače si ničvreden; — ostani do smrti zvest svojemu rodu; — namnoži in nadaljuj njegovo število; tvoje potomstvo ne sme izumreti; — obdan in objokovan od tvojih, mirno umri v svojem rodu. Včasih je oče Pavel ujel iz dalje prihajajoče tožne glasove, polne materine bolečine in tožbe daljnih bratov: Itela! Ti si bil najboljši naš brat,. in glej, zapustil si nas same. Itela! Bil si najboljši med prijatelji in zdaj nas zaničuješ. Itela! Slava plemena in rodu našega ti, zakaj so te nam Beli ugrabili? Itela! Slava naših sel in vasi, zakaj so te nam Beli ugrabili? t Itela! Ponos naših prednikov, čemu so te zdaj Belim prepustili? Itela! čast naših očetov in dedov naših, čemu naj se zdaj Beli ponašajo s tabo? Itela! Pokloni se spominu očetov daljnih na- [ših, daritev spravno njim zažgi v čast. Itela! Ne odmikaj se dolžnosti svoji, duhovom daj, kar terjajo od tebe vsi. Pavel se ne pusti premotiti, kot duhovnik hoče ostati do zadnjega v službi svojega božjega Učenika. Sveta katoliška Cerkev je njemu domovina, družina pa vse duše, katerim naj posreduje zveličanje. Njegov gong je zvon božjega svetišča in sveto petje liturgičnih spevov mu nadomešča divje lovske in bojne krike ter besno-tožno plesno vpitje njegovih bratov. Zakonik domačega rodu mu je sedaj duhovski brevir in talar oblačilo, ki ga je izvolil. Njegova dolžnost je sedaj, ne roditi otrok domači družini, marveč večati družino božjih otrok na zemlji in zveličanih v nebesih. Leta, ki jih je preživel med svojimi v domači vasi, so minila, to vse je že daljna preteklost. Ali naj se sedaj zopet vrača nazaj?... Od časa do časa očetu Pavlu neprikrito grozijo: čemu se zoperstavljaš tem, katere podpira nevidna moč? Na vsak način se boš moral ukloniti. Ne boš več imel mirnega življenja in tvoja duša ne bo smela v prebivališča naših duhov, če ostaneš še naprej trdovraten.”. . . Drugič zopet se mu laskajo: “Pavel, ali veš, da biti poglavar pomeni, poosebiti v sebi družino, rod, pleme; biti poglavar se pravi, živeti življenje nas vseh; biti poglavar se pravi, biti naš najvišji razsodnik v brezštevilnih nesporazumljenjih in sporih. Ko postaneš poglavar, boš samo ukazoval, vsi bomo odvisni od tebe, vsi bomo izvrševali tvojo voljo. Brez tebe nam ne bo mogoče obstati; sodil boš in kaznoval, a tebe se nihče ne bo smel dotakniti, še manj te obsojati. Duhovi prednikov ti bodo govorili in ti svetovali ter vodili vse tvoje dejanje in nehanje.” “Medtem ko sedaj, kaj si, kaj počneš? Vse ti obrača hrbet in se iz tebe norčuje in ne mara poslušati tvojih naukov. Mučiš in trudiš se, čemu? Tujci ti odrekajo čast in plačilo ter te izkoriščajo. Kakor izobčenec živiš med takimi, ki nimajo niti iste polti kot je tvoja. Nimaš ne lastne družine, ne domačega ognjišča, ne potomcev. Povrni se torej vendar in zavzemi svoje mesto med nami, ki je prvo, najvišje mesto. . . ” Kaj to pomeni? Divje razbijanje po gongu noče prenehati in veter prenaša preko raz-sežnih planjav in čez vrhove pragozda njegov odmev, ki nad vsakim kriči in javlja presunljivo novico: “Obstoj in poglej mrtveca pred seboj na tleh: naš poglavar je mrtev.” Poglavar Mola-Mbalo, Pavlov oče, Je ponoči nenadoma preminul v svoji koči; počila mu je žila. . . “Poglavar je mrtev; živel novi poglavar!” — Ta “živel novi poglavar” je namenjen Itela Pavlu, duhovniku na misijonu Mbelo. Ali naj izbira: Duhovništvo na eni strani, svetna oblast na drugi; patena ali poglavarjevo na-kitje?. . . Oče; Pavel nič ne okleva ter odločno strese glavo: “Duhovsko obleko naj odložim in si nadenem poglavarjeve cunje? Nikoli, ne govorite mi več o tem.” Toda njegovi nikakor niso hoteli biti tega mnenja. Oče je mrtev in sin mora zavzeti njegovo mesto ter nadaljevati pokojnikov blagodejen vpliv na vse člane rodu. še nikoli se ni zgodilo, da bi kdo zavračal pravico oblasti. Naš Itela bo nosil poglavarjevo kolajno. če je noče sprejeti zlepa, jo bo moral nositi prisiljen. Hočemo, da se Itela vrne v svoj rod; Beli nam ga morajo vrniti... Ubogi oče Pavel, kakšnim hudobnim spletkam se ti izpostavljaš, če se ne premisliš? Hudo ti grozijo, celo s smrtjo. Pero se ustav- 'Ua opisovati vsa sramotna zalezovanja, čarovnije in vražarstvo, s katerim te hočejo premagati... Skratka: življenje v tem kraju ti postane neznosno, apostolsko delo nemo-.goče... ##* Kar je sledilo temu, je bilo kakor udarec ^strele z jasnega. Kakor megla v ranem jutru se je raznesla novica od sela do sela, od vasi do vasi in čez pragozd do zadnje koče na oddaljeni stezi: “Oče Pavel Itela je izginil, očeta Pavla Itela ni več.” Res, oče Pavel se je odločil za vedno zapustiti domači kraj in ohraniti tako svojo ■duhovniško čast nedotaknjeno. Raje bežati kot se ukloniti; raje udušiti v sebi še tako ■draga čustva, kot se udati. Ne, ne laskanja in Se manj grožnje ne bodo izpodkopale njegovega duhovniškega poslanstva. Rajši gre v pregnanstvo. . . Prosil je za premestitev v drug vikarljat. živeti hoče odslej med ljudmi, katerih ne pozna in kateri njega ne poznajo. Celo jezik, Iti ga govorijo, mu je tuj. Zbogom oče, mati, bratje, sestre. Pri vas Je moje duhovništvo v nevarnosti. Zato raje izvolim pregnanstvo, tujino... Zbogom prijatelji, zbogom misijonarji, ki ste me vzgojili, zbogom katehisti, moji zvesti pomočniki. V vaši bližini je mola duhovniška čast v nevarnosti, zato grem proč od vas... Zbogom, grobovi pradedov, brezštevilne gomile pokojnih, zbogom! Zbogom temni gozdovi in skrite steze, ki sem poznal vse vaše tajne. Pri vas je moj duhovski poklic v nevarnosti, zato si rajši izberem tujino... Zbogom bogastvo, oblast, časti; zbogom posest mojega rodu, zaradi vas Je moje duhovništvo v nevarnosti. Zatorej vas zapuščam . . . Zbogom bratje istega plemena, po naših žilah se pretaka ista kri, toda ta kri me hoče zastrupiti, zato odhajam od vas. . . če ostanem pri vas v rodu Balaka, bi to bilo le za nekaj kratkih let, ker pa grem in vas zapuščam, bom duhovnik vekomaj. “Tu es sacerdos in aeternum.” (Iz življenja zamorcev vzel in francoski napisal lazarist Jožef Esser, misijonar na postaji Irebu, Belg. Kongo. Slovenski priredil br. Karel Kerševan, lazarist istotam. Ilustriral Skebe). J. Moj Božič med Kitajci. Daši je bilo v novembru zelo mraz, nič manj nego je v tem času v Sloveniji, je pa december spet prinesel kar toplo vreme. Bližnje planine so bile še vedno odete v zelenje, vendar je I stje na drevju začelo polagoma rumeneti in odpadati; tudi cvetlicam so začele veneti cvetne čaše. Vsa narava je pričala, da se bliža zima in z njo sveti božični prazniki. Vsak dan sem opazoval z verande počivajoča rižna polja in bližnje gozdove, ki so kar vidno izgubljali bujno zelenje in začeli siveti. Spomini so mi hiteli nazaj v mladost. V duhu so se mi povračali pred oči loški hribi z nepozabnim Osojnikom proti vzhodu, Ljubnikom proti zapadu in pisatelju Tavčarju tako dragim Blegašem na jugu. — Bilo je jeseni meseca oktobra v 1. 1933, ko sem si v loških hribih kot 2 0 leten fant priboril končno-veljavno odločitev, da hočem postati duhovnik- misijonar. Sedel sem na klopi kraj •gozda, občudoval jesensko naravo in želje srca izlival v dnevnik. Pred dnevi sem ta ■dnevnik bral: Pojema že, umira vsa narava, ugaša sila pestrega življenja. Rumenih ovenelih listov šum nalahno poletava še v vetru, življenje vse polagoma nehava. O, da bi tudi ti, srce kipeče, pomirilo se v zemskem hrepenenju! Da zadnji čutni vzdihi lahno v tebi bi zamrli in mirnemu, duhovnemu življenju se odprli! Tako sem čutil in pisal pred 15 leti. Danes so mi srčne želje izpolnjene. Mladostno kipenje se je pomirilo, notranji boji med svetnimi miki in božjim klicem ze davno premagani. V globini srca spokojen mir, a vendar :mi spet srce hrepeni kakor otroku. Ne hre- penim zase, lačen sem Boga za druge. O, da bi tudi pogani spoznali, kaj jim .je v mir! V adventnem času smo, v času pričakovanja in silnega hrepenenja. Ko gledam v razkrist-janjeno 20. stoletje, v dobo brezbožne poplave, ki hoče pomesti ne le s krščansko vero, ampak z vsako vero sploh, ko gledam, kako se krivica povsod vedno bolj uveljavlja, ko doživljam in vidim, da so ljudske množice vedno bolj lačne pravice, mi je srce en sam krik hrepenenja: “Nebesa Pravičnega rosite, oblaki ga dežujte.” S sv. Frančiškom Ksa-verijem bi šel ne le na evropske, ampak tudi na ameriške visoke in srednje šole, in bi podobno kot on pred 500 leti vpil na ves glas tem dijakom in akademikom: Vi, ki imate več smisla za znanost samo, nego hrepenenja, da bi s svojim znanjem tudi drugim koristili! Koliko duš se odvrne od poti, ki vodi v božjo slavo, in gredo v pekel zaradi vaše brezbrižnosti! Ko bi vi vsaj tako skrbno mislili na račun, ki ga bo Bog terjal od vas, kakor mislite na svojo kariero na tem svetu, potem bi vsak izmed vas rekel: Gospod, tukaj sem, kaj hočeš, da naj storim? Pošlji me, kamor hočeš; tudi v Indijo, na Kitajsko. Vi, ki se odločate /a poklic v letih, ko je svet iz tira, ko so vsi narodi na previsu in bodo zdrknili ali v največje zlo: brezbožni komunizem ali pa se dvignili nad brezbožni komunizem, v idealni realizem sv. Cerkve, imate le dvojno izbiro: ali apostoli ali od]>adniki. Kdor hoče danes biti in ostati katoličan, mora v eni roki držati Kristusov križ in ga braniti za ceno mučeništva, z drugo ga pa dvigniti in iti brez strahu med nove in stare pogane oznanjat Kristusa Križanega. Danes sta si nasproti ona dva konja, ki ju je videl sv. Janez v skrivnem razodetju: “Glej, bel konj in na njem jezdec z lokonr. In dan mu je bil venec in Sel je kot zmagovalec in da zmaga. — In prižel je drugi konj, rdeč kot ogenj; in jezdecu na njem je bilo dano, da je vzel mir z zemlje in da se med seboj more. In dan mu je bil velik meč.” Vi, ki danes berete to prerokbo, ko se dopolnjuje, ki veste, kdo je bel in kdo rdeč, ki na lastne oči vidite, kakšno usodo prinašajo svetu rdeči in kakšno beli, vi nimate več razloga za pomišljanje. Jezdeci na belem konju so apostoli-misijonarji, ki gredo med narode s Križanim kot zmagovalci in da zmagajo. Ko sem pisal te vrstice, mi je bilo pri srcu kakor da se je v meni nabrala vsa strašna beda sedanjega človeštva, ki kliče po odrešenikih, tolažnikih, apostolih, misijonarjih. In kot še nikdar sem razumel veliko misijonarko sv. Tereziko, ki je mrla od hrepenenja, da bi bila hkratu na vseh delih sveta, oznanjujoč evangelij odrešenja vsem, ki o Jezusu še niso slišali ali so nanj pozabili. To je žeja po dušah; tista najbolj plemenita žeja v našem srcu, da bi srečo in mir, ki smo ga sami našli v Bogu, ponesli še tistim, ki te sreče še ne poznajo. V takem hrepenenju so mi minevali zadnji tedni pred Božičem. In ko sem en dan pred svetonočnim praznikom molil v duhovnih dnevnicah: "Danes veste, da pride Gospod in jutri boste videli Njegovo slavo. Jutri bo uničena krivica na zemlji in vladal bo nad nami Odrešenik sveta,” sem pomislil na milijone Kitajcev, ki še prav nič ne vedo za tega Odrešenika. Niso še doživeli v srcu radosti svete noči. G. župnik mi je že več dni pred Božičem naročil, naj grem za Božič k kristjanom v činmenling; to je od Lotanga 15 km oddaljen trg v dolini, činmenling se pravi po naše Medgorska vrata. Upravičeno je dobil to ime. Kajti na obe strani ga obdajajo visoke skalne gore, griči in hribovje. Lega trga je res slikovita, že s prvinv dnem, ko sem prišel v ta kraj, mi je činmenling prirastel k srcu. Pa ne le lega trga, tudi ljudje. Vedno bolj slutim, da me Bog hoče povezati s tem krajem in temi ljudmi. Kajti sicer bi težko razumel, zakaj mi je Bog prav do teh ljudi in tega kraja položil v srce toliko ljubezni, činmen-linčani niso na glasu kot dobro katoličani in tudi veliko jih ni. Skoraj ves trg je še poganski. Ne hvalijo se kakor Lotangčani s svojim katolicizmom. Radi priznajo, da so mlačni kristjani, a vedno pristavijo: “A prav zato potrebujemo duhovnika. Smo kakor bolniki, ki potrebujejo zdravnika. Saj je tudi Kristus dejal: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, amrak bolni. Nisem prišel na svet iskat pravičnih, ampak grešnike.” No, k takim kristjanom sem šel obhajat božič. Na vigilijo svetega dne sem odšel na pot. Mašne potrebščine mi je nosil mlad ka-tehumen. V srcu sem bil že čisto božično razpoložen. Zato se mi je zdela narava še lepša kot sicer. Ob poti je žuborela reka in. na obe strani poti so se dvigale proti nebu planine. Zdelo se mi je. da vse to lepo božje stvarstvo v veselem, svetem razpoloženju pričakuje svete noči. V srcu so se mi zbujali spomini na domovino, že mi je donela na uho nepozabna, v srce segajoča pesem: Sveta noč. blažena noč. Katehumen, ki me je spremljal, je samo strmel vame, ni me upal vprašati, zakaj sem tako zamišljen. Tudi ni razumel blaženosti v mojem srcu. .Govoril sem mu med potjo o veliki božji skrivnosti in kako se bo tudi v njegovi duši Jezus rodil, ko bo krščen-Tako je bila pot kar kratka in prijetna. Ko» dobrotif oečpodrn. .čva,c S-Ktžšui4 etaoin m pridem v činmenling, je bil tržni dan. Zato seje na trgu kar trlo ljudi. Ko bi bil poslušal srce, bi se bil ustavil sredi te množice in jim začel govoriti: “Oznanjam'vam veliko veselje. Rodil se vam je Zveličar, ki je Kristus Gospod.’*' A modrost mi je narekovala, naj krotim svoje želje in nosim božjo blaženost še v svojem srcu ter čakam časa, ki ga je določil Bog,, da oznanim tem poganom blagovest odrešenja. Ko sem prišel na misijon, so mi pripravili najprej skromno kosilo, nato so me pa začeli obiskovati katoličani. Vabil sem jih k sv,, spovedi; saj večina od njih že nad 5 let ni bila pri sv. spovedi, ker ni bilo duhovnika. Koje bil pa novembra misijon, so tudi le redki prišli k zakramentom', že preden so prišli k spovedi, so mi nekateri razkrili svojo duhovno bedo: da so pozabili molit, de se ne znajo več spovedovati, da imajo neurejen zakon s poganskimi ženami itd. Potrpežljivo-sem jih učil in pripravljal za sv. spoved in sv. obhajilo. Tako sem bil kar zelo zaposlen do večera. Napočil je sveti večer. Brez pritrkavanja, brez kropljenja po hiši, brez jaslic,, brez lepih božičnih pesmi. Tak je misijonarjev božič. Prihajali pa so k spovedi grešniki. Tako sem imel priliko, da sem temu in onemu pomagal, da se je prav za Božič spet Jezus naselil v njegovem srcu. Okrog 9 zvečer smo odmolili večerno molitev in rožni venec. Ker nisem mogel imeti polnočnice, so po večerni molitvi nekateri katoličani odšli kar spat, nekateri pa so čakali polnoči in so ostali v sosedni sobi poleg mene. Nekaj časa sem se z njimi razgovarjal, nato sem pa šel spat, ker sem bil že utrujen, pa tudi sem se bolj praznično počutil sam ob mislih na lepe-božične večere, ki sem jih preživel v Sloveniji. Ko sem bil že v topli postelji, so mi spomini še vedno klicali v zavest, kako smo lazaristi v Ljubljani pri Srcu Jezusovem preživljali sveti večer med bogoslovci in kako lepo je bilo ob polnoči petje v cerkvi. Počasi me Je začel spomin zapuščati, oči so postale dremotne in zaspal sem. Domišljija pa je delovala še naprej v sanjah. Bog mi je v sanjah dal okušati blaženost svete noči: Sem v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. G. Sodja začne pridigo: “Noč božična, jasna noč. Lepše zemlja ni imela, žarneje še ni blestela nam ljubezni božje noč,” Pridiga je minila. Zabuče orgle. G. Lenček poje polnočnico: Gloria in excelsis Deo et in terra pax hominibus. Nato vsi verniki zapojo: Sveta noč... A ko je bilo najbolj prijetno, me iz sanj zbudi kitajsko petje. Zavem se in z žalostjo v srcu ugotovim, da ne obhajam svete noči v Ljubljani, ampak na misijonu v Cinirienlingu. Prisluhnem: V sosednji sobi bere s poiočim glasom katoličan evangelij: “Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, da naj se popiše ves svet. šel je toraj tudi Jožef v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, da bi se popisal z Marijo svojo zaročeno ženo, ki je bilo noseča. Ko sta bila tam, se je dopolnil čas poroda. In rodila je sina prvorojenca, ga povila v nlenice in položila v jasli.” Napeto sem poslušal in spoznal,, s kakšno ginjenostjo bere ta katoličan skupini vernikov evangelij. Pocledam na uro. Bila je polnoč. Ko so prebrali evangelij, so-odšli spat. Tudi jaz sem sladko zaspal v zavesti, da je še nekaj katoličanov v činmen— lingu, ki z menoj vred okučajo blaženost svete novi. Na sveti dan zjutraj je prišlo vsega skupaj okrog 20 ljudi k maši z otroki vred. Ena tretjina katoliranov ni prišla blizu. Med temi je bil tum učitelj, ki uči na misijonu otroke. To mi je praznik precej zagrenilo, vendar sem vsaj tistim, ki so prišli in prejeli sv; zakramente, z vso ljubeznijo govoril o rojstvu Odrešenika sveta. Pri vseli treh mašah so kristjani glasno niolili. Obed so pripravili skupen v misijonski hiši. že pred obedom so se zbrali pri meni. Posedli smo okrog ognja (Kitajci tu radi milih zim nimajo peči, pač pa v pletenih košaricah nosijo s seboj žareče oglje, ali pa ga polože v zato pripravljeno posodo) in se razgovarjali čisto po domače. Kristjan, ki je najbolj razumel mojo pridigo in je bil tudi sicer v verskih resnicah bolje poučen, je ostalim še enkrat razložil pomen učlovečenja Sinu božjega in blaženo radost svete noči. laz sem pa porabil priliko, da sem skušal pripraviti za spoved tiste, ki k maši niso prišli. Ta ali oni se je še odzval. Kajti pri dobrem kosilu je prevzelo vse praznično razpoloženje. Postali so tudi do mene bolj zaupni. Pred kosilom in po kosilu so po pol ure molili v zasilni kapeli, čeprav jih je bolj združil v katoliško enoto obed. nego sv. maša, ml je pa ta navada, da so skoraj ves sveti dan preživeli na misijonu, kar ugajala, zlasti1 ker je v vsaki družini vsaj polovica poganov in ne morejo v družini po krščansko praznovati božiča. Jaz sem bil kar cel dan zaposlen. Pripravljal sem za prvo sv. spoved in prvo sv. obhajilo 22 let starega katoličana; tega in onega sem moral znova poučiti o sv. spovedi in obhajilu, ker je vse pozabil. Potem so prišli še krsti otrok, ureditev porok s pogani. Kajti na praznik so bila srca mehka in voljna, zato sem moral vsako ribo. ki sem jo ujel, držati, sicer bi bilo zelo verjetno, da bi tisti kristjan drugič ne bil voljan opraviti sv. spovedi in urediti, kar je zagrešil. Na praznik sv. Štefana sem jim še med šv. mašo govoril o glavnih katoliških dolžnostih in 221etnemu prvoobhajancu razložil vrednost sv. obhajila. Nato sem se pa poslovil od njih in šel v sosednjo vas, ki je 7 km.' oddaljena od činmenlinga. Pot me je vodila ob reki mimo prijaznih hribčkov. Kraj je zelo idiličen. Vas se imenuje Paipu, Kraj šteje z otroki vred okrog 20 katoličanov. Vsi niso bili doma, nekaj se jih pa ni odzvalo. Katoličan-trgovec me je vljudno sprejel in mi odstopil gornjo izbo. Bili smo si takoj prijatelji. Razveselilo pie je, ko sem videl, da so nekateri ostali kar dobri katoličani. Prinesli so mi za krst malp otroke do 7 leta. 55 večer so se pa kristjani iz cele vasi zbrali v gornji izbi. Nehote sem mislil na one prve čase krščanstva, ko so se apostoli z Marijo, božjo materjo zbirali v gornji izbi. Skupaj smo izmolili večerno molitev, nato sen jim pa govoril o sv. spovedi in sv. obhajilu. Kajti bili so že 6 let brez duhovnika. Pazljivo so me poslušali in se za spoved resno pripravili. Po pridigi so skupno pokleknili na tla in si — sklonjeni z glavo do tal — najmanj 10 minut izpraševali vest. Mojega katehumena je to zelo prevzelo. Nato so pa opravili sv. spoved. Razgovarjali smo se pozno v noč. Drugi dan zjutraj so med sv. mašo prejeli sv. obhajilo. Razložil sem jim glavne katoliške dolžnosti, jih rotil, naj vztrajajo v molitvi in v božji milosti. Nato sem jih pa izročil božjemu var-stvu in milosti ter se od njih poslovil. Ob slovesu so me vprašali: “Ali smemo upati, da bo tudi naša vas kdaj dobila duhovnika?” Odgovoril sem jim: "Seveda smete upati, a prej morate pridobiti za katoliško vero še druge. Kadar vas bo dovolj, Vam bo Bog tudi misijonarja preskrbel. Saj ima slovenski narod, čeprav je majhen, še mnogo mladih, idealnih fantov, ki so pripravljeni priti na Kitajsko oznanjat Kristusovo blagovest.” Moj misijon je bil opravljen. Doživel sem dokaj lepega, pa tudi žalosti in razočaranj ni manjkalo. Vendar sem bil neizrekljivo srečen, da sem vsaj nekaterim pomagal do notranje sreče in miru. Nazadnje sem si pa le spet zaželel domov. V župnišču me čaka lepa, čista soba, knjige in slovenski sobrat. Na misijonu živiš le za druge: nimaš časa moliti. Snage Kitajci sploh ne poznajo. Zato se ti še jed upira. A na Kitajskem se mora misijonar na umazanijo navaditi in še na marsikaj. Salonov in točnosti navajeni duhovniki niso za Kitajsko. Ko sem se vrnil v Lotang, me je g. župnik presrečen sprejel. Drug drugemu sva pripovedovala, kako sva preživela božične praznike. In spet sem videl, da je Bog izbral g. župnika, da trpi in dela pokoro za druge in tako s svojim trpljenjem kliče blagoslova na trda poganska srca in zakrknjena srca nepoboljšljivih katoličanov. Janez Kopač CM VSEBINA 7. - 'S. ŠTEVILKE: Franc Sodja CM: Naše sodelovanje. — L. L. CM: Ob petindvajsetletnici naše D9V. — 'P. Regis S.J.: Da bi bili vsi eno. . . — L. L. CM: Slovenski misijonarji. — Slovenska bolnišnica v Čaotungu. — Daritev zamorskega duhovnika. — Kopač. Janez CM: Iz misijonarjevih doživljajev. Lepo, prav lepo prosimo, PORAVNAJTE NAROČNINO! "KatoFSki misijoni” so slovenski misijonski mesečnik, ki ga kot prilogo “Duhovnega življenja” izdajajo slovenski lazaristi. — Uredništvo in uprava: Lenček Ladislav CM, Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. — Celoletna naročnina za 1. 1949: 8 argentinskih (100 čilskih) pesov, 3 USA (4 kanadske) dolarje, 1000 Lir. S CERKVENIM Talleres Gräficos “CORDOBA” •ODOBRENJEM Gutenberg 3360 - 26-VIIM949