Gospodarske stvari.
Streha, ki se ne boji ognja.
Iz Rusije. (Izv. dop.) V Rusiji se redko vidi po vaseh kamenat dom; hiše so večidel lesene in krite se slamo ali pa s tenkimi deskami, katere Rusi imenujemo „te8^ (od besede „tesati"). Take hiše po navadi mažejo z glino, ki jo mešajo s kravjakom. Gospodarska poslopja seveda so tudi lesena, večidelj pa celo pletena. Po ne-kateril krajih delajo hiše iz surove opeke, ki se po ruski imenuje „sirec^. Sirec, od besede siroj, t. j. surov, dela se veči, nego navadna opeka, in se suši samo na solnci.
Pokrite so hiše in poslopja, kakor sem rekel, se slamo ali pa s tesom. Slamnata streha pa se ne dela tako natanko, kakor pri vas na Kranjskem, ampak slama se precej na debelo nalaga na stropila in se privezuje. Včasi pa jo drže preklje, ki jih polože na streho in na skoz privezujejo. Taka streha je debela včasi dobri dve pedi.
Ruske vasi (sela, derevnje) ne delajo se tako kakor pri vas; hiša stoji poleg hiše tikoma, in tako se vleče po vsaki strani ulice cela vrsta hiš. Za hišami, katerih je včasi po vsaki strani ulice po sto ali pa še po več, glede po tem, kako veliko je „sel6" ali ^derevnja^, stoje gospodarska poslopja; tam je „čorni dvor'' (črno dvorišče), koder hodijo krave, ovce in svinje sem ter tja — tod živine nikjer ne privezujejo, razen konj.
Ruske vasi so torej, tako rekoč, velikanska dolga kopica slame in lesa, torej se tudi lehko misli, da so ognji (požari) jako pogostoma. Zagori ena hiša, in ^krasni petelin^, kakor tod imenujejo ogenj, leti z enega konca na drugi. Kjer je bila danes vas, vidimo drugi dan večkrat kopico žrjavice in pepela. Požari so tod velikanski; ustaviti ogenj je skoraj nemogoče.
Da bi streha vendar tako lehko ne gorela, mažejo jo z glino;  no ker gline tudi ni povsod,  io ker  poleg
tega prosti narod večkrat misli, da, če „Bog noče, tudi požara ne bo", to tudi z glino ne mažejo vselej   strehe.
Nedavno je ministerstvo narodnega prosvečenja poslalo okrajnim šolskim nadzornikom knjižico, v kateri se uči, kako se delajo „ognjeuporne" strehe, to je strehe, ki bi ne gorele. Narodni učitelji in selški svečeniki dobili 80 množico takih knjižic, da bi jih razdali brezplačno med prosti narod in da bi delovali na to, da bi si narod omislil omenjene ognjeuporne strehe
Te strehe je izumilo realno učilišče v mestu Kras-noufimsku, Permske gubernije, kjer imajo pri realki „fermo^, t. j. pristavo, kjer se nekateri učenci te realke poučujejo o razumnem gospodarstvu. Pisatelj teh vrstic je videl sam poskušnje s tako streho, in srečen je, da more poročati o tem svojim dragim zemljakom v Avstriji. kjer je večina kmetskih poslopij tudi se slamo krita. Omisliti si more tako sreho vsakdo.
Dela se jako prosto. Vežejo se dolge slamnate plahte, ali najbolje jih je tkati. Plahte te so po 1 meter široke, slama pa se polaga po 2 palca na debelo. Dolge se delajo tako, kakor zahteva streha. Jemlje se navadni tkalski stavek, samo da veči. Osnova se dela iz debelih niti ali iz tenkega motvoza, utok (votek), t. j. poprečne nitke platna, pa zamenja slama. Da bi bila plahta ravna treba je kraje obsekati. Ko je taka plahta gotova, izkoplje se jama tako široka, da bi plahta v njej lehko ležala, in začne se plahta močiti v glini. Glina mora biti brez peska; tako je lehko dobiti, ako se glina v vodi meša, kajti takrat pesek sede na dno čebra. Naj-prvo se v jamo vliva vode toliko, da bi plahta bila vsa v glini, ko jo polože v jamo; potlej pa se na plahto vliva zopet tako redka glina; glina naj bode tako gosta, kakor jako redko smeteno mleko. Kadar plahta leži v tej moči, mora se poteptati z nogami; slama se lomi, in redka glina napolni tako vso slamo. Kadar mehurji nehajo iti iz plahte, je to znamenje, da je ves vzduh izšel iz slame, t. j. da je po slamnih cevkah sama glina. Tako
___    114    ------
naj plahta leži v jami 24 ur. Potlej se jemlje iz jame Id suši oa kozah; aRo pa se razstilja po zemlji, treba jo je obračati, da bi se posušila. Peska v glioi zato ne sme biti, ker bi on zamašil luknjice, a glina ne bi mogla prodreti v bilke. Taka plahta je uže dobra za streho. Pokriva se streha od zdolaj in sicer tako le: najprvo se položi prva plahta zdolaj, t. j. kjer je žleb; na njo se položi druga plahta tako, da bi zakrivala polovico prve; da bi se druga plahta dobro sprijela s prvo, treba je, da se prva pomaže do polovice z glino, in druga plahta se mora na njo dobro pritisniti; ravno tako se na tretjo plahto položi četrta, na četrto peta i. t. d. Ker vsaka plahta pokriva polovico prejšnje, zgodi se, da je streha pokrita povsod z dvema plahtama, samo nižja plahta je ena. Zato pa se na nižajo plahto, katera največ trpi, položi druga plahta v^a; ali drugače rečeno, na nižji del strehe položita se dve plahti, t. j. prva in druga, ena na drugo; na nji položi se tretja itd. Ko je treba streho „završiti", t. j. narediti ji vrh, sešijeta se dve plahti vkup, in tako se dobi greben. Na stropila pribijajo se preklje tako, da bi vsaka plahta počivala na treh prekljah. Plahte se k tem prekljam privezujejo ali pa pribijajo.
Taka streha brez vsake popravke stoji lehko nekaj let. Da bi bila pa še bolj trdna in lepa, dela se tako le: jemlje se 8 delov negašenega vapna, 4 dele gline in 5 delov peska; vse to se zmeša dobro mej soboj, in s to zmesjo namaže se vsa streha. Ta zmes je zelo podobna po sestavi hidravličnemu vapnu ali cementu. Ko je streha še mokra, posiplje se z debelim rečnim peskom ali pa z lito opeko, Ri je debela kakor grah. Ko se cement posuši, bode se tu in tam raztreskal; no to nič ne de: treščice se zavijejo z drobnim potočnim peskom, ki mu po nekaterih krajih pravijo ;,svišč". Taka streha je večna in jako lepa in bolj po ceni, nego katera si bodi druga.
1886. leta, 29. junija bila je prva poskušnja take strehe. Nedaleč od mesta Krasnoufimska, pri veliki cesti postavili so streho, ki je bila pokrita s takimi plahtami. Pri poskušnji so bili navzočni okrajni glavar (ispravnik), deželni glavar, mestni župan, deželni odborniki, župani iz okolice in več sto prič.
Poskušnje so bile naslednje. 1. Po strehi je hodil sem ter tja kmet: streha se ni upogibala in nikjer udala. 2. Na streho so položili goreč snop: snop je zgorel, strehe pa se ogenj ni doteknil. 3. Na vseh štirih vogalih strehe naložili so kupe slame ia jo zažgali, slama je zgorela, streha pa je ostala, kakeršna je bila. 4. Streho 80 oblili s petrolejem in ga zažgali: streha je ostala cela. 5. Na sreho so naložili celo gromado drv in jih zažgali, da bi videli, ali ne bodo začela tleti stropila in preklje: drva so zgorela, stropila in preklje pa so ostale hladne pod streho. 6. Pod streho so navlekli suhega grmovja in ga zažgali: zgorela so stropila in preklje, streha, t. j. plahte pa so ostale popolnoma nepoškodovane. 7. Na streho so brizgali vodo iz požarne brizgal-nice, in sicer 20 veder na 2 tretjini kvadratnega sežnja:
voda   strehe ni premočila,   dasi ta streha ni bila nam«' zana s cementom.
Omenjeni gospodje so, ko je bila poskušnja kor čana, napisali zapisnik in se vsi pod njim podpisal Druga poskušnja se je delala letos v pričo velikega knez Nikolaja Nikolajeviča. Pokazalo se je zopet vse, o čemu sem pisal više. Posebno zanimivo pa je bilo, da so real« ob času, ko je bila streha oblita s petrolejem in zavž Ijeao z gorečo slamo, pod streho pili čaj in peli ve šele pesmi.
Nočem podrobno opisovati tkalskega stavka — a kako se temu tkalskemu stroju po slovenski pravi -kajti opisan je dovolj, če rečem, da je tak, kakeršneg ima vsak tkalec, samo da se dela veči, kajti plahta j 1 meter široka; seveda, dela se lahko tudi ože. Resnic je samo to le: platno se navija na valjar; v valjar stavka pa, na katerem se tko slamnate plahte, dela a raza (špranja), v katero se spušča plahta, kajti ona a na valjar ne da navijati, ker je predebela. Sicer pa ra2 jasnim z velikim veseljem, če je še kaj treba in ak kdo želi, in jaKo srečen bodem, ako moj glas ne bod glas vpijočega v puščavi. Prepričan sem, da je treb poskusiti le enemu, in najde se mnogo posnemalce^ Stavek za tkanje plaht si kupi lehko cela vas vkuf kajti dva človeka na dan lehko nadelata 60 metro dolgo plahto, katera se potlej reže na take kose, kako je streha dolga. Zelo prijetno bi mi bilo, ko bi druf slovenski listi ponatisnili ta moj spis na občo koris prostega naroda.                                 Prof. M. Hostnik.