Še nckej o realnih solali. ,,Nekaj malo morani svojega sina v šolo dati", pravi skrben slovenski gospodar svojemu sosedu, premišljevaje po eni strani velike stroške, kako bi je z manjšo škodo za svoje slabo gospodarstvo, od svojega malega čistega dohodka lože v daljnem mestu poplačal; po drugi veliko potrebo omike, ktera le je zmožna, človeka srečnejšega narediti, mu prislužek potrebnega polahčati. Kakor Ijudje v divjačini v gostih ameiikanskih hostah še zdaj o Bogu mislijo, kteri vejo, da je, samo ne vejo, kde, v kaki podobi, kake moči; tako pravi vsakemu slovenskemu kmetu neki znotrajni tihi glas, da se poboljšanje svojega stana, premožnost in sreča le v nekenldealu — v omiki — t. j. v požlabčenju sv^vjih duševnih moči najde. Ali tudi tu je Slovenec vkanjen. On želi, da bi se mu sin samo za dobrega gospodarja v šoli izučil, pošlje pa ga krivo v šolo, v kteri se on za tiste znanstvene predmete pripravlja, kteri se navadno Da vseučilišču nastavljati mislijo, tedaj za bogoslovje, modroslovje, pravdoslovje, vračiteljstvo. Nam treba vender tudi učilišč, v kterih se ne pripravlja samo za vseučilišče, ampak takib, ktera učenec z vsim zanjem, kterega za svoje praktično življenje treba, lahko v kratkem času zapusti. Iz onib šol pridejo uradniki, vračniki, učitelji, učenjaki, ali ljudi za vsakdanjo potrebo malo, in narodno gospodarstvo ima iz tega še manje koristi Nahajajo se tedaj učitelji, kteri celo latinski govorijo, kteri so vendar strašno slabi učitelji, Ijudskib šol; nabajajo se ljudje, kteri so gimnazijo svršili, vendar so zlo slabi gospodarji še manj dobri obrtniki, ker se za obČDo izobraženje pripravIjaje posebnega izobraževanja na tanje niso proprijeli. Morala bi se tedaj prilika dati, da se tudi rokodelec, gospodar, obrtnik itd. duševno za svoj stan pripravlja, in za njega tudi v šoli kaj uči. Zdi se nam naše šolsko stanje, kakor da bi šel kmet zemlje orat, drv podirat, jatne kopat, — vse z oralom; ne more se tajiti, da bode povsod nekaj zadel, ali pravega haska si nikder ne naredi. Tako velika množina, ktera za omiko hiti, le skrbi, da od gospodarja živi; ali bogalega gospodarja nam manjka; in omikanim, tako imenovanim ngospodoni" so vrelci potrebnih dohodkov preslabi, da sta drug drugemu na kvar. Zabredemo tedaj v nesrečui labirint, in slišimo povsod taisto tožbo: da nam manjka voditelja, prave praktične otnike, ktera bi bila kos, nas srečno na boljšo pot izpeljati. Kakor se iz tega vidi, Se slovenski kmet ne ve, v ktero šolo bi sina poslal, da bi si dobrega gospodarja odgojil; tudi mi mu odgovor moramo dolžni ostati, ker, kakor nam še obče slovenskih šol, ktere bi nam za naj potrebnejše hasnovite bile, manjka, še take šole nimamo, kakor smo v zadnjem članku govorili, da bi šole na narodni podlagi z slovensko učečim jezikom za praktično višjo omiko vredjene biti morale, ampak da še si jih narediti moramo. Ah ker še se zdaj večina Ijudi nabaja, kterirn sorealne šole samo po imenu poznane spomenimo za naprej v obče, da spadajo med srednja učilišča, — ktera stojijo med ljudskimi šolami in vseučilišči, da so tedaj z gimnazijami v eni vrsti. Namen jibov pa je, da se v njih mladež, svršivša nižje šole, podučeva v vsero, kar mu je prihodrjjemu izobraženetuu državljanu potrebno, s posebnim ozirom na tiste zuanstvene predmete, kterib za svoje praktično živijenje naj bolj potrebuje. V red totik, v praktičui život segajočih znancsti spadajo materaatičko-fizikalne znanosti, prirodopis, ločba, mebanika, graditeljstvo, zemljepis, povestnica in risanje; in ker so toti znanstveni predmeti že od davna pod imenom realnib naukov poznani, iz tega ime njihovih učilišč, realne šole, ali krajši realke. (Dalje prihodnjič.)