ELA C ROS ŽIVLJENJE IN DELO DRAMATIKA ANTONA LESKOVCA Leto 1930 »V precepu cL eh nujnosti stvarstva, prve, ki mu veleva živeti, in druge, ki je vsadila vanj same pogube, omahuje človek med zibeljo in grobom. In vsaka stopinja zmanjšuje razdaljo med njim iti smrtjo, gloda njegovo odpornost ter ga čedalje bolj pripravlja na trenutek, ko bo samo še nemo truplo, v katerem več ne plameni luč razuma in čustva in čigar slepih oči ne odpre več nobena rotitev in noben oJiup. Človeku je razodeto, da mora umreti.« In ta trenutek je bil za Leskovca v letu 1930. Mala lajdica in Aiitoša sta ostala brez očeta. Žena je izgubila moža, davčna uprava v Radovljici finančnega tajnika. Slovenci rojaka. In slovenska literatura? — »...za slovensko književnost je izgubljen dramatični talent, ki je v najlepšem razvoju svojih sil. sredi tihih in resnih del utihnil in se ne bo več oglasil .. .« (Slovenec, 25. I. 1930): — »...z Antonom Leskovceiu je izgid)ilo slo\ensko ljudstvo res talent, ki je vzbujal najlepše uade. Njegove dramske .sposobnosti so dozorele počasi in ob avtokritiki, ki je zlasti v naših dneh precej redka iti zato tembolj prikupna . . . nenadoma pa je prišla smrt in napravila preko vseh zasnov usoden križ. Tako bo ostal za Lesko^cem glas. da je umrl \ času. ko je njegov dozoreli talent, združen s silo moških let. stoprav začel dajati prave sadove, a tudi to, kar je že spisal in obja\ il. bo še dolgo pričalo o njegovem imenu ...« (Jutro, 24. t. 1930). Tako so pisali časopisi tiste dni. Slovenski Narod je tnolčal. Tudi v Ljubljanskem Zvonn ne najdemo ene same vrstice. Mariborski Večernik je objavil nekrolog: Pisatelj Anton Leskovec mrtev« (24. 1. 1930). Dom in svet se je z obširno štii. .. Anton Leskovec je ostal zvest vzorom in duhovnim naporom tiste naše predvojne akademske mladine, ki je z velikim idealizmom in podrobnim delom dvigala izobrazbo in narodno zavest širokih ljudskih množic, zato je tudi potem, .ko je dozorel, dobilo vse njegovo literarno delo izrazit pečat etične in nacionalne poglobitve. Z dramsko doslednostjo in neizprosnostjo, s težko in tehtno besedo je odkrival zakonitosti in skrivnosti življenja, s svojim delom je skušal pretresati, čistiti, dvigati...« (Dom in svet 1930, 43). Takšen je bil neposredni odmev v kulturni javnosti ob grobu 39-letnega slovenskega pisatelja in dramatika Antoiuv Leskovca. 141 Mladostna leta Kočarjn Jerneju Leskovcu iz Puštala se je \ zakonu rodilo petero otrok, dve hčerki — Micka in Minka — in trije sinovi: Jur, Andrej in France, ki je bil najmlajši. Mala lesena hišica in krpa zemlje ni mogla dolgo hraniti mladega rodu, zalo si je kjnalu utrl vsak svojo {>ot v življenje. A Puštalu je cvetela domača obrt glavnikarst\ o in tega posla se je lotil sin France. V bližnji vasi Retečc si je našel nevesto v osem let starejši Kušarje\i Marjanici. tretji po vrsti izmed devetih gruntarjevih otrok. Kot svojo ženo jo je pripeljal v Škofjo Loko, da bi .si ustvarila dom in družino in začela skupno življenjsko pot. France je iz obrtnika postal trgovec, lastnik male trgovine z mešanim blagom v Škofji Loki. Takrat se je v zakonu rodil prvi otrok France, ki je kmalu umrl. Drugi sin Janez je čez približno eno leto in pol dobil 4. januarja 1891 bratca Antona, nato sestro Jerico, čez pet let sestrico Francko in še vrsto drugih bratcev in sestra. Niti spoznati se še niso utegnili med seboj, že jdi je vzela smrt; živeti je pustila le trem: Janezu, Antonu in Francki. Oče je začel trgovati z lesom. Bil je podjeten mož, trd in meizprosen gospodar, zato v družini ni bilo sproščenosti. ,Sin Janez pripoveduje: »Nas otroke je imel rad, le materi, njej ni bilo nikdar dobro ob njem.« Tiha, skromna in potrpežljiva žena j e preživela marsikatero težko uro, dokler je bolezen ni priklenila na posteljo, da izpije iz nje zadnje moči. V letu 1898 je umrla za srčno \odenico. Gospodarska kriza je v devetdesetih letih dosegla višek in se je le počasi umikala. V tej dobi se je nadaljevala diferenciacija vasi in zemlja se je kopičila v rokah velikih kmetov. Zemlja zadolženih srednjih in malih kmetov pa se je vedno bolj drobila. Številnih družin ni mogla več prehraniti. zato se je nadaljeval beg iz vasi v mesto in tujino, iz njihovih vrst pa se je množil vaški proletariat. Trgovina z rudnini bogastvom in trgovina z lesom, ki so jo obvlado\ali delno tudi domači trgovci, je po precej močnem razmahu doživela zastoj. Prekinjene zveze z Italijo, ki je bila ena najmočnejših tržišč, so upropastile številne male trgovce, med njimi tudi Franceta Leskovca. Misel na troje nepreskrbljenih otrok je prevpil klic po kruhu in blagostanju. V zatrtem človeku je zmagal pogum, odločil se je za pot v tujino. Dve leti po ženini smrti ga je sprejela Amerika, domovini in otrokom ga ni več vrnila. Leta 1910 ga je zasulo v rudniku. Janez, Anton in Francka so se spominjali očetovega slovesa, toda to slovo ni bilo težko: ničesar žalostnega ni bilo v njem, saj so bili premajhni, da bi razumeli. In Anton je še kasneje neštetokrat pripovedoviil: Ko je oče odšel, je ostala velika skleda fižola in tega smo jedli, dokler se niso za nas pobrigali sosedi in nas je teta vzela k sebi.« Preselili so se k materini sestri, ki je bila žena kovača Pokorna v Škofji Loki. Anton in Janez sta hodila v osnovno šolo v domačem kraju. Francka je odšla v Ljubljano v samostansko šolo usmiljeiik, končala učiteljišče, stopila v red in 1921. umrla za tuberkulozo. Vse tri je denarno podpiral materin brat France Kušar, župnik v Mengšu. Jeseni 1901 sta Janez in Anton odšla v Kranj in se vpisala v prvi razred gimnazije. V osnovni šoli iu tudi vsa dijaška leta sta bila sošolca, to je želel oče, zato je starejši Janez začel obiskovati SoIo eno leto kasneje. Na- 142 vezana drug na drugega sta le malo zahajala v družbo. Iz gimnazijskih let se brat Janez močneje sjxwninja imen sošolcev: Vilfan. Krč, Gostiša in Albreht. Med Antonom in Franom .\Ibrehtoni so se v letih 1904 in 1905 spletle močnejše vezi. ki jih je kasneje pretrgala različna usmerjenost klerikalne in liberalne mladine. V Kranju sta oba I.eskovca stanovala pri študentski materi Mariji Pintar, počitnice pa sta preživela v Retečah na j>osestvu materinega najstarejšega brata Andreja. Pomagala sta na stričevem domu ali pa sta se kopala v Sori, kamor je prihajal tudi pisatelj Finžgar. ki je bil kaplan v sosednji vasi Sori. In ko sta se osmič vračala v Reteče na počitnice, so se dijaška leta končala. 20. junija 1909 je kranjska gimnazija zadnjič registrirala ime Antona Leskovca. vsa leta odličnjaka. Jeseni sta se brata ločila. Antonova želja, da bi študiral umetnostno zgodovino, se niso mogla izpolniti, ker je bil študij v tujini predrag. Vezana samo na stričevo podporo sta se CKlločila za študij prava, ker so fakultete razpisale precei visoke štipendije. Janez je odšel v Gradec, Antona pa je vodila pot na Dunaj, toda že v drugem semestru je bil vpisan na češki univerzi v Pragi. Počitnice je preživljal v domovini. France Koblar pripo- \ednjc: »Leta 1912 smo v Kranju igrali akademiki gorenjske podružnice Slovenske dijaške zveze dramo A. Remca Pavlo. Od vseh krajev smo prišli že prejšnji dan k skušnjam. Janeza in 1 oneta Leskovca ni bilo. Naših skušenj se ne spominjam več, samo to vejn, da sem režiral in moral igrati strašno sentimentalno vlogo. Vso noč sem se učil na starem kranjskem mostu» ker sem v žnpnišču našel vrata ponevedoma zaklenjena. Oba Leskovca sta drugi dan prišla peš čez Sorsko polje in brez prave skušnje igrala izrazito in gotovo, vso skupinsko igro sta obvladovala sama. In še to \em, da je Pregelj v Gorenjcu igranje pohvalil, a nas trdo prijemal zaradi pohujšanja.« — Absolventa ga je našla vojna in mu za nekaj let prekrižala pot. Vojna leta Poleti 1914 je izbridiuila prva svetovna vojna. Med pr\ imi mobilizirane! je bil tudi 23-letni Anton. Vojna ga je našla v domovini, mti 28. julija 1914 oblekla ^ojaško suknjo in ga poslala na jug. Sto vprašanj in ugibanj se je kopičilo \ njem. a odgovora nanje ni bilo. Prve dni oktobra je stal na dvorišču vojašnice v Sarajevu med dolgo vrsto rekrnfov. Droben, mrzel dež je padal na razmočeno zemljo, da so stali v blatu in hladu, stokrat prešteti, klicani, popisani, navedeni in začudeni. Li takrat je bila vsaka beseda, tiha in v dvomu izgovorjena, dovolj silna, da je segla od kraja do konca in vsakemu teh polizvežbanih fantov na prša nastavila vprašanje: Kaj bo nocoj? In s tem vprašanjem so vstajali, neprespani, zbiti od bdenja in mokrote, in s tem vjjrašanjem so legli in to vprašanje jih je spremljalo, ko so se po viSegrajski progi pomikali preko bosenske zemlje. Divja in mrzla pokrajina se je vsesala v sto mladih, toplih življenj, zato je le od časa do časa jeknila pesem — tožba. Preko Romanije in Vitez planine in Se mimo vrste gora vzhodne Bosne je vodila Antona pot. Takrat se je glasilo povelje: Pokrajina ob Sarajevu mora biti izpraznjena, vse, kar je še živo, naj bo postreljeno! Srečavali so može, srečavali so žene in otroke. Bili so raztrgani, bledorumeni v obraz, pol nagi, od mraza in strahu tresoči se. »Plašne oči 143 so nas gledale, pa nas niso \idele. tako tnj je bil njihov izraz. \ idele so v dnhu svoje može, razgnane po gozdovih, videle so svoj in njihov konec« (Leskovec. Duša \ vicah: rokopis v zapuščini, od koder so tudi drugi citati in podatki tega poglavja.) Smrt je nosil s seboj ta ukaz. mučne in težke prizore, v Antono\i občutlji\i notranjosti pa je pustil rane. ki se z leti niso zacelile. Napadi in umiki, prečule noči v popolni bojni opremi ob grmenju topov in nato iK)t na Drino. Boji s Črnogorci, a Antonu, da bi streljal, ni padlo na misel ne takrat ne kdajkoli kasneje. Potem so tavali po razmočenih ilovnatih tleh, plezali v bregove, polzeli v doline, dokler niso prišli v Rogatico. In prve noči se je spominjal Anton: »Truden sem sedel na nekaj, kar se mi je zdelo kot nizek otoman. Tipal sem z roko. naenkrat pa jo potegnil k sebi. Otipal sem mrliča pod seboj.« Potem zopet marši po cesti pa v hribe do noči. In ko je bila edina misel spanje, se je glasilo povelje: Naprej na Drino! Preko Jablan sedla so prišli do nje. ki jih je vabila. Poleg sebe pa je skrivala grozoten prizor. Madžari so ujeli 20 mož in jih jMistrelili. Z drugega brega pa je švigal plamen. Anton Drine ni nikdar prekoračil. Spomladi 1915 je Anton s IV. bataljonom odšel v Tuzlo. ?.e tretji dan po prihodu se je moral bataljon umakniti \ hrib pod šotore. Pregnala jih je kolera. »Tovariš se je ogibal tovariša, celo taborišče je bilo kakor naselbina puščavnikov. Minevali so dnevi, ko nam je driigoval edino strah pred grozno boleznijo, ki je grabila z nevidnimi prsti, zdaj sem. zdaj tja, brez sistema, nepričakosano in brez izbire." Po prestani grozi je taborišče zopet oživelo. In takrat se je ču! vsepovsod en sam klic: Stran od tod! Le noč je bila še do odhoda in v tisti zadnji noči se je čul strel. Nekdo je zgubil vero v življenje. Jeseni 1915 se je Antonova pot obrnila. V treh dneh so bili v Trstu. Misel na nekaj dni mirnega življenja je preglasil klic vojne. Proti jutru so že niarširali proti Proseku. Pod Devinom jih je vodila [>ot k Sv. Ivanu. Zasedli so skrajno levo krilo soške armade. Na Soči -se je razvijala tretja grozotna bitka. »Koncert v zraku se je razvil v grozotno simfonijo sikanja, žvižganja, tuljenja, bobnenja in grmenja, na vso lepo pokrajino pa je legel teiimosiv dim in jo dušil kakor mora.' Neko jutro je gledal Anton na kopasi. gol hrib tik nad Tržičem. »Ostro prasketanje prihaja od tam. strojnice zaklepečcjo. kriki se podvojijo — vrste mravelj se zamajejo, krivijo, trgajo, že so tam na grebenu le gruče v neodločnem nihanju, strojnice ropočejo neutrudno kakor raglje o Veliki noči. zdaj, glej, prva pa druga pa tretja gruča se raztegne, se pomiče ži\o in naglo po bregu navzdol, za njo vse druge, vse, vse beži nazaj, a raglje r e g l j a j o . . . Dokler jim ne zamaši strupenih ust novo mogočno grmenje, nov, črn val dima . . . Napad je odbit, A mrtvi, a ranjeni, kje so? Iščite jih med skalovjem, a varno ni!« »Večerim pošta mi je prinesla pismo od doma. Pišejo mi, da se v tihih nočeh od jugozahoda razločno čuje zamolklo, temno bobnenje — takrat se bojijo zame in ne morejo spati.« In njihov strah ni bil zaman. Leta 1916 se je odvijalo na sličen način. Misel na konec vojne je počasi zbledela. Ljudje so otopeli, bili .so ka/kor figure na šahovnici, ki jih nemoteno prestavlja človeška roka. In naslednje leto, 25. avgusta, so se za Antonom zaprla \rata italijanskega taborišča. Melhior Risinal pripoveduje: »Ob koncu leta 1917 .sem prišel kot ujet avstrijski oficir v taborišče Cassiuo. Tam sem našel sku- 144 pino Slovencev, med njim tudi Toneta Leskovca. Vsi mladi, prepojeni s preporodninii revolucionarnimi idejami in rešeni avstrijskega pritiska, smo z živim zanimanjem zasledovali dogajanja na bojišču. Mislim, da smo bili vsi sokolsko vzgojeni, le Leskovec se je štel za klerikalca Krekove smeri. Vendar se je brez premisleka z nami vred prijavil med vojne dobrovoljce. Da bi čas ujetništva čimbolj izkoristili, smo se odločili za izdajanje mesečnika Savica. Med vsemi sodelavci je bil edino Leskovec z literarno žilico. Iz raznih pogovorov se dobro spK>mitijam. da je povedal, da se je že poprej ukvarjal z literarnim delom in da je nosil v sebi razne načrte.« Aprila 1918 je bil Leskovec poslan v taborišče Nocera Unibra, o<:l koder je odšel v vrste dobrovoljcev na solunsko bojišče. Na fronti je zbolel. Bil je vseskozi neborec. Pljučnica gaje položila v pK>steljo. Od 25. novembra 1918 pa do 25. aprila 1920 je služil že kot jugoslovanski vojak. Zadnje službeno mesto je bila Rogatica pri Sarajevu. Od tu se je preko Bosne in Hrvatske vračal domo\. Takrat ni vedel, da jiosi v sebi kal tiste bolezni, ki ga bo čez deset let ubila in tudi tega ni vedel, da ga doma čaka edini brat — duševno bolan. Zrela leta Ni še minilo mesec dni, odkar se je Anton vrnil iz vojske, že ga je vodila pot v Maribor. Dne 22. maja 1920 mu je okrajno finančno ravnateljstvo JK)- uudilo mesto finančnega praktikanta. 29 let star je moral misliti na bodočnost. Praška leta so bila že silno daleč. Misel na nedokončani študij pa je sedaj močneje zaživela. Ni bilo lahko nadaljevati tam. kjer je pred šestimi leti končal. Z vsemi močmi se je vrgel na delo. Dne 28. oktobra 1920 je napravil zadnji državni izpit na pravni fakulteti v Ljubljani z dobrim uspehom. Dne 2'^. aiprila 1921 je v Mariboru napisal na list, iztrgan iz dnevnika, ki je izgubljen, naslednje besede: »Danes sem dobil dekret z imenovanjem za koncipista. — Toda nekaj drugega mi zadnje dni roji po glavi. Ženska je to. ki je začela posegati v moje življenje, mlada, dvajsetletna blondinka. Poznam jo že skoro leto dni. vedno mi je bila draga, a zakaj je začela šele sedaj toliko vpliNati name? Imam biti prestavljen v Beograd k finančnemu ministrstvu in to, da je blizu ločitev z Mariborom, to mi je menda malo zavrtelo glavo, da sem začel misliti tudi imnjo. Ce tudi ona kaj čuti zame, ne vem. Mogoče bo prihodnje dni že vse jasno.« V Beograd ni bil prestavljen. Ostal je v Mariboru in več kot mesec dni živel v pričakovanju. Potem je na list pripisal: »26. maja sem ji razodel ljubezen, 3. junija se mi je odzvala s svojo.« Za Antona so se začeli tisti dnevi življenja, ki so kakor i>ožirek vina človeku, ki je dolgo pil vodo, da je malone pozabil, kako vino požene kri in omami duha. Cvetlice so bile močneje pisane, vonjave in muzika in sonce so imeli oživljajoče moč, niso bili več samo odsevi in odmevi minulih dni. Imel je nekaj, za kar je hotel ži\eti in kar ga je držalo v neprestajiem pričakovanju. In bil j e srečen, srečen kakor otrok sredi igrač. Pisma, polna nežnosti in ljubezni, drobnih skrbi in vprašanj v juliju 1921, ki jih je pisal Miri Kosijevi s počitnic v Retečah, so se vrstila drugo za drugim. Dne 28. avgusta istega leta, ko je zopet odprl svoj dnevnik, da bi mu govoril o njej, se je spraševal: 1100 Loošškkii rraazzgglleeddii 1i4.^53 »Zakaj so tako velike vrzeli zašle \ moje duševno življenje in zakaj sem ti postal nezvest, moj dnevnik, molčeči tovariš? Ljuliezen je kriva, nežna in strastna ljubezen do Mire, moje nove izbrane. Kdo je to? Mala, lejK) zraščena blondina s prefiiiim tenom, poosebljena mičnost, malo koketna, mislim. Se nepokvarjeiia deklica. Hčerka je profesorjeva, ima pa še samo mamo iu j e iz Maribora. Je v istem uradu kot jaz in ko sem jo prvič videl, bilo j e 11. junija 1920, je napravila name globok vtis, čeprav tokrat ni bila moja glava prosta moreče more. Ta prvi vtis j e ostal neizbrisno, stalno v meni, dokler ji nisem jKJvedal vsega. In začela je nova doba — nove Ijubežni, povsem drugačna, kakor je bila ona do Finike. Tam hladna lepota, zafjoneten, trd ponos, tu topla mičnost, Ijttljek ponos in ljubezen. Ne vem, koliko me ljubi, ali da je moja, mi je priznala že tolikrat. Ni bogata, ali je poštena in mila, ni Babette Himmelniayr pa tudi ni Angelika. nego samo Mira, moja Mira.« Dne 6. in 8. maja 1922 je opravil strokovni izpit in 5. decembra istega leta je dobil naziv finančnega komisarja. Poletni dopust je preživel v Retečah. »Živimo po lanskem receptu,« piše svoji zaročenki. »Dopoldne nekaj čitanja in pisanja, popoldne sončenje, kopanje in proti večeru, če je treba, v mesto. Tu ne pogrešani ničesar, živim kot ptič, pojem, če treba, nagajam komu, če pusti, nimam želj — razen ene, po Tebi.« (Reteče 13. 7. 1922.) In ko se je Mira po končanem dopustu, ki ga je preživela v Kajžarju, vračala v službo, ji je pisal: /Številka 29 bo oživela, postala bo svetla, ko prisije vanjo Tvoja svetla glavica. Številka 17 pa je še nema, zaprta, ona, ki je bila priča tako lepih dni. To'ec hodil na počitnice. Njena smrt ga je močno pretresla in verjetno našla svoj odziv v podobi Ružene. Življenje za zamreženimi okni Posebno obdobje Le-sko\čevega literarnega ustvarjanja tvorijo leta italijanskega ujetništva. Tedaj je v Cassinu najprej napisal 1. del romana Gospa Marija, ki obsega sedem poglavij na 138 straneh. Skoraj vsako poglavje ima na začetku in koncu datiui\. \ r s t i jo se v neenakomernih presledkih od 15. decembra 1917 do 22. februarja 1918. To je ljubezenska zgodba, z živimi opisi narave iti s črno-belo orisanimi značaji. Dejanje, ki je zelo skromno, je iz velikega mesta, ki ga je slikal v delu Iz srca, prenesel v malo podeželsko okolje. Glavni juiiiak Hrast stopa skozi življenje po jasno začrtani poti, ki ne pozna ovir v želji za užitki. Na ljudi, ki jih na tej poti sreča, misli le toliko časa, dokler jih potrebuje, potem odhaja brez občutka krivde. Kajti: »Dobro, slabo: kje je meja med obema, ali ni slabo le nizka stopnja dobrega!« — Vsa zgodba je izmišljena in ni pisana prepričljivo. Leskovec ni poznal žene in tudi intimni erotični trenutki človekovega življenja so mu bili tuji. Pe sla po življenju, ki jo je že tretje leto zaman dušil v sebi, mu je otepuhi, na drugem vsi ostali. Beraški breg usmerja in vodi Macafvtr po svojih postavah. Najmočnejša med njimi je. da je človeku usoda začrtala življenjsko pot, zato naj si je ne skuša spremeniti. Ta misel močno zazveni, se ob novi želji, spreminiti si življenje, tare, dokler se ne izkaže, da vanjo ne veruje niti tisti, ki jo oznanja. Idejno drama ni enotna, prav tako ne stilno, ker je Leskovec ekspresionist prehajal v realista in je ta prehod povzročil v njem nasprotja, ki se v raz\ojni fazi močno čutijo. Osebe so realne, skrivnostne in papirnate. Papirnati lik je Krištof, ki živi zaradi teze, skrivnostna oseba je Macafur, jasna in živa lika pa sta Rona in Flore. Oba druži želja po drugem bregu, oba sta preračtinljiva. Rona, ker se oklene Krištofa, ki ga ne ljubi, a je z drugega brega, kamor hoče tudi ona, in Flore, ki svojo željo po drugačnem življenju zataji, ker ve. da se bo samo tako lahko maščeval Roni za nezvestobo. Izraz v drami ni enoten. Močni kontrasti se čutijo med primitivnimi verzi in v podobe zavitim prijDOvedovanjem. Ta dvojnost v delu, ekspresionizem in realizem sta med seboj tako povezana, da eno brez drugega ne more razvozljati drame. Zato so bila tudi mnenja o njej ves čas deljena. Prva Leskovčeva samostojna knjiga Dva bregova je izšla leta 1928 v zbirki gledaliških iger >Oder< 153 Trikrat je bila uprizorjena v Ljubljani in trikrat so se kritiki razdelili na dvoje. Tudi scena drame ni bila enotna. Realizem na ljubljanskem odru je nasprotje eksprt^sionistične scene mariborskega gledališča. Pregarc piše: »Vse bo več ali manj \- temriosiveni. skoraj umazanem tonu. posebno tisti del pocl mostom, nad mostom modro in svetlovijoličasto, luč bo motna, oranžna. Kakor vidite, polagam veliko važnost na luč in na svetlobne efekte. Most sem obdržal v vseh treh dejanjih, in sicer zato. ker se mi zdi najvažnejše, da prideta dva bregova do vidne veljave . . .f (pismo Leskovcu. 31. januarja 1928). Gledališče mladih se je 1941 odločilo za nadrealistično tolmačenje. Scagnetti je prostor razdelil na dvoje, tako da je ozadje sinibolično pojasnjevalo idejno vsebino igre. metltem ko je bil prednji del prizorišče dogajatija. Idejno nasprotje dveh bregov je označevalo na levi dvoje bergelj. pod katerima je stal v rdeče sukno zavit podstavek s soho — simbol beraškega kraljestva in njegovega kralja, na drugi strani pa je skupina nebotičnikov predstavljala nasprotni pol. Ekspresionizem se .ni oziral na vzročni in zakoniti razvoj, zato je postala njegova dramatika neja.sna in s tem nera.zundjiva. Živ primer tega so Leskovčeva dela in ideje v njih kot n. pr. razdelitev ljudi na dva bregova, med katerima je nepremostljiv prepad. Vendar je Leskovec s to dramo postal popularen. V.sa večja jugoslovanska gledališča so prejela po en izvod; Pregarc jo je prevedel v srbohrvaščino; 1928 je romala v Berlin. Leskovec j o je hotel še popraviti, a prehitela ga je smrt. V to obdobje Leskovčevega ustvarjanja spada tudi osnutek avtobiografije iz vojnih let Duše D oicah (Smodnik in arce). V načrtu je imel 15 sličic, izdelal jih je samo pet. Objavljene niso bile nikoli. Na list si je napisal: »Uredništvu Slovenca: Pripravljeno imam serijo neposrednih vtisov iz vojne in bi pošiljal tedensko po eno...« Medtem je 12. februarja 1927 v Mariborskem klo]i()icn objavil potopis Od Gradca do Centrala. Podpisal se je Leston, pscvdonijn. ki ga j e uporabljal že v »Savici«. Naslednje leto sta v Slovenskem gospodarju izšli še črtici Vstal je in K nam pride. Zadnja Leskovčeva dokončana drama ima končni naslov J^era in nevera. Uprizorjena je bila v dveh sezonah: 1941 so jo igrali na Ljudskem odru, 1944 v Drami. V njej je obravnaval problem, ki cesto Igra odločilno vlogo v življenju. Pokazal je, kako daleč je lahko splošno mnenje ljudi od resnice. Ce pride resnica o pravem čaisu, je dobro, če ne, potem videz preusmerja ljudem življenje. Prvo zmaga v Leskovčevi drami, tako da so na koncu razvrščeni ljudje po svoji etični vrednosti. Velika skala se je skotalila v dolino in pustošila svet. Pred kapelico pa se je ustavila. Tisti, ki verujejo vanj, govore o čudežu; to potiavljajo tudi oni, ki jim je vera samo krinka za njihove sebične načrte. Lavdon ni veren, a pošten, zato se zoperstavi: Svet pred kapelico ni več nagnjen, zato je skala obstala. Za Lavdonom kažejo ljudje, da je pogan in verujejo Dagarinki, ker ne vidijo njegovega srca in ne njenih sebičnih načrtov, ker pod poštenim videzom skriva svojo preteklost. Nekoč je Lavdona pognala v svet, pustila njunega sina Dizmo, da je odšel, uničila Maridinega očeta in še ji ni dovolj. Lavdon se ni maščeval. Skrbel je za Marido, sprejel je pod streho svojega nezakonskega sina, ko ga še ni spoznal iu je vedel le, da je prišel iz ječe, ker je moril. A resnica je prišla ob pravem času. Dizjua je bil obsojen po krivem. Ni se mu treba več skrivati 154 pod tujim imenom in Marida ga čaka. Lavdon zmaguje in Dagarinka je razgaljena. \ drami, ki je sicer bliže realizmu kot nekatere druge, je kljub temu močan delež ek.spresionizma. Neja-snost pa povzroča preveč zgodb, ki se prepletajo, se tarejo druga ob drugo in se med seboj hromijo. Ob njih postane osrednji konflikt medel. Med osebami je izklesan lik Lavdon, ki s svojim razumom obvladuje vas, zato se lahko postavi sam proti vsem in upa, da jim bo odprl oči. Dagarinka je nasproten značaj, sebičen in slep v svoji preračunljivosti. Tudi ostale osebe so jasne, razen Dizme, ki je do konca skrivnosten. Liričnost v jeziku, ki jo opažamo v prejšnjih dramah, je tu izginila. Dialogi so skopi in odsekani. Tudi za to dramo je nastalo več zasnutkov. Dne 25. maja 1927 je napisal: »Prva zasnova drame, ki naj obdela pravice mojega naroda. Dejanje se vrši v mali slovenski vasi, kjer gospotlarijo trije, štirje pK) moči zaporedni gospodarji. Najmlajši — klen, zdrav gorjanec pa izobražen, nad vse ljubi svobodo — nepokvarjene nature. Boj tega najšibkejšega za obstoj. 1. Boj proti nasilnosti. 2. Boj proti pisanim postavam, 5. Boj proti oslabelosti nature.« Po prvotnem osnutku naj bi bila drama nadaljevanje Dveh bregov. V drttgem zasnutku, ki ga je začel pisati 17. septembra 1928. pa je prvotno misel opustil. Osebe se do konca niso več izpremenile, le prizori. Tudi vsebina prvega dejanja je enaka objavi. Drugo dejanje je začel pisati 5. oktobra, a napisal le štiri prizore. Mesec dni po drugem zasnutku je ponovno napisal prvo dejanje drame, ki ga ni več spremenil. \ novembru in decembru je nastalo drugo dejanje v dveh zasnutkih. Med njima in objavljeno dramo skoraj ni razlike: celi prizori se ponavljajo, le vrstni red je spremenil. V januarju in februarju 1929 je dokončno izdelal drugo in napisal tretje dejanje. Y tej obliki je drama izšla 1939 v Mladiki. Značilno je, da je tudi tn nekaj časa kolebal med naslovi. V notes je zapisal Levljenja, Ena hiša, v prvem zasiUitku pa jih je nanizal celo vrsto: Anarhist, Pravica vas bo osvobodila. Anarhist in njegov zet in nazadnje Vera in nevera, kar je obveljalo. Teta 1929 je Pros\etna z\eza razpisala nagrado za najboljšo ljudsko igro. Leskovec je poslal Fcro in nevero. F. Koblar piše, »... da je bila izmed vseh petnajstih iger še najbolje kvalificirana, vendar je tako malo še izdelana, da je ni bilo mogoče akceptirati. Nagrada je razpisana Se za eno leto iII takrat bo prav gotovo prodrla, kaj boljšega ne bo nihče napisal izmed listih, ki bodo mogoče konkurirali..« (pismo Leskovcu, 15. 7. 1929). Leskovec j e imel namen dramo predelati, pa ga je prehitela smrt, zato tiuU naslednje leto ni dobil nagrade. .Nu'^lo\ na stran doset let po smrti izišle L('skovčei"0 knjige 155 \ aprilu l'>29 je Leskovec napisal v treh variajiiah zgodbo za dramo Močeradi. Osnovna zgodba je prijateljstvo med šjx)rtnikom in umetnikom, ki pa sta si tekmeca v ljubezni. Poleg naslova Močeradi je izbiral še med petimi drugimi: Doa aoetova. Otroci sveta. Obletnica, Teater in Z resnico na dan. Drame ni nadaljeval, prehitela ga je smrt. Anton Leskovec — človek in umetnik Podoba človeka in podoba umetnika sta med seboj trdno zvezani. Intimne črte v življenju odstirajo skrivnosti v delu. Fotografije poslednjih let nam kažejo Leskovčevo zunanjo podobo, ki j e iako drugačna od slike njegove notranjosti. Drobna postava, bled, i>odolgovat obraz z modrimi očmi nam dajejo vtis mirnega in urejenega člo- ^eka. Ničesar ni na njem, kar bi na videz vzbujalo j)Ozornost, kar bi nas v trenutku osvojilo, da bi nam podoba ostala živa. In vsa ta mirnost in urejenost je samo videz, ki skriva v sebi vrsto nasprotij. Vse življenje, od zgodnjih let, ko je ostal brez staršev, se je boril za svoj obstoj, a do konca ni izgubil vere v bodočnost. Tudi v vojni ne, ki mu je za nekaj časa prekrižala načrte. Vsa temna čustva človekove notranjosti je razgalila pred njim, vcepljala v ljudi sovraštvo, jih razdeljevala na tabore, a v Leskovcn budila usmiljenje. Ni znal sovražiti, ni znal z besedami bičati ljudi, ker je bil samo do sebe resnično strog. Samo tu ni poznal tismiljenja. Vedno si je prizadeval, da bi se izpopolnil, vedno je v poklicu tehtal med tem, kar je storil in tem. kar bi lahko še storil, čeprav mu ga je izbrala nujnost in ne nagnjenje. Njegov odnos do ljudi je bil prijeten, znal se je vživeti v različne značaje, rad je poslušal. s\ctoval, le o sebi je govoril malo, kot da bi se bal nadlegovati ljudi s svojimi težavami. Do domačih je bil pozoren, zaupljiv, vendar o svojih pisateljskih načrtih ni govoril. Šele zadnja tri leta se j e pokazal v javnosti, ker je \edno mislil, da so njegova dela vse premalo dognana in izdelana. Vedno se je bal poraza, ki bi ga težko prenesel, ker je slišal v sebi glas, ki mu je veleval pisati. Ce j e doživel uspeh, je ostal skromen, ni silil v ospredje, le tiho je delal. Leskovec ni z lahkoto «st\"arjal. To nam kažejo šte\iliii zasnutki. ki jih je predeloval ali popolnoma zavrgel. In tudi tista dela, ki jih je že izdal, je še nameraval popraviti. Močno je nanj \"plival ekspresionizem, ki se ga ni otresel niti takrat, ko se je že oklepal realizma. Morda je bilo to zanj tragično, ker so tako dela cesto trpela zaradi nejasnosti in sta realna in nerealna zgodba izpodrivali drtiga drugo. Ideja vodi njegova dela in njej žrtvuje zgodbo, neizdelane like, jasnost dogodkov, ki jih potiska v ozadje in samo z besedo oznanja: »Velika voda, globoka in ^ši^oka. teče po vsem svetu in ga reže na dva bregova.^ In mostu med njinm ni. Bregova se bosta zbližala, a le zato, da bo potem še bolj vidna velika voda, globoka in široka, ki jti loči na dvoje. Kajti dobro in zlo ne poznata združitve . . . In Leskovčevi junaki so na teh dveh bregovih, da živijo, da trpijo, da ljubijo, da sovražijo, prav tako kot resnični ljudje. Skrivoma pa hre])ene po drugem bregu, da bi ga preniostili in da bi jih usoda ne vrgla nazaj. 156 Leskovčeve drame se odigrajo v nekaj dneh. Število oseb se od začetnih del proti koncu krči. Iz enega dela jih je prenašal v drugo in jih spreminjal, prav tako kot naslove. Imena oseb so izmišljena ali pa so vzeta iz njegovega rojstnega k r a j a in okolice: Lavdon j e domače ime pri hiši Leskovčevega starega očeta v Puštalu. od tam so doma tudi Dagarini. V Skofji Loki živijo Jenki, Kalani, Osojniki, Turni, Maride in celo berač Macafur. Blizu Reteč j e živela Komposarica z nezakonsko hčerjo. Iz Kokre so doma Pol a j n a r j i . Plevnar j e imel gostilno v Plevni, Ručigaj pa v Kranju. I udi jezik se spreminja. Iz negotovega, gostoljubnega izražanja preko meje med prozo in poezijo prehaja v dvojnost, kjer se preprost izraz meša z visokim l i t e r a r n im slogom, nato naenkrat skrajna redkobesednost, kjer ni nobena beseda odveč. Prezgodaj je umrl Leskovec — dramatik, zato diha iz njegovih del samo slutnja prihodnosti, ki nam bo ostala za vedno skrivnost. V i r i i M I i t e r a t u r a Leskovčeva objavljena dela v knjigah, časopisih in časnikih. — Sproti navedena literatura o Leskovcu v časopisih in časnikih. — Leskovčcva literarna zapuščina z osnutki in rokopisi objavljanih in neobjavljenih del. s pisateljevo koresi>ondenco in iijeg^ovimi pismi ženi (hrani žena Alira Leskovec. Maribor). — Leskovče\a pisma Francetu Koblarju (hrani prejemnik). — Podatki in izjave žene Mire Leskovec. brata Janeza Leskovca (Golnik), hčerke Tajde Marolt. Franceta Koblarja, Frana Albrehta, 1'avla Crolie in Melhiorja Rismala (vsi v Ljubljani). R e s u m č LA VIE ET L'OEUVRE DRAMATIQLfE DE ANTON LESKOVEC Anton Leskovec (* 1891 a .Škofja Loka. t ('''JO a Ljubljana) naqiiit dans la faniillc