Velja za celo leto 18 Din.	Poštnina plačana v gotovini.
Lelo XXII. 1924.	Ši. 8. Avgus*.
BOGOLJUB
Izhaja vsak mesec. — Naročnino in darove sprejema uprav-nišlvo, Jugoslovanska tiskarna v LJubljani. — Rokopisi se pošiljajo urednlšžvu, Leonišče v Ljubljani; doposlafl se morajo za vsako nadaljno šievilko do 1. dne prejšnjega mesca.
Koledar za avgust 1924.
Mesečni zavetnik: sv. Bernard.
Mesečni namen apostolstva molitve določen od sv. očeta: Spreobrnjenje afriških narodov.
Dnevi		Godovi	Posebni namen apostol, molitve za vsak dan še važne, nujne zadeve.	Češčenje presv. Rešnj. Telesa v	
				Ijnblj. Škot	lavant, škof.
1 2	Petek Sobota	Vezi Petra ap. Porcijunkula	Mol. za prog. Cerkev. Katehisti. Verski duh. FranC.-misijon. Afr.	Tunjice Ribnica	j- Mozirje Luče Nova Štifta Sv. M. p.G. g. Sv. Mih. p. M. | Nazarje J Ptuj j Ptuj (hiraln.) j Ptuj (Pet. i. P.) Sv. Urh. p. Pt. Hajdina Vurberg Sv. And. v S.g. Sv. Lov. v. S. g j Sv. Mark. p. P. Sv.Marj.p. P. Polenšak | Rogatec | Sv. Križ p. SI. Sv. Ema Medv. šelo Kostrivnica
3 4 5 6 7 8 9	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Vajd. sv. Štef. Dominik, sp. Marija Snež. Izprem. Gosp. Kajetan, sp. Cirijak, m. Roman, m.	Potrpežljivost v stan. tež. Mis. tisk. Izvolitev pravega poklica. Dijaki. Apost. v Mar. družbab. Konvertiti. Poviš. sv. Cerkve. Misij, družbe. Pok. in vdan. sv. Očetu. Kat. v sv. d. Pog. sv. obhajilo moš. Apost. mož. Usmilj. do najnesreč. pog. Indijci.	Lj.Marijanišče Sv. Ožbald Gora pri Sod. Predoslje Sv. Jak. ob Savi Polica Gotenica	
10 11 12 13 14 15 16	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Lavrencij, m. Tiburcij, m. Klara, d. Hipolit, m. Evzebij, sp. Vnebovz. itf. Joah., o. M. D.	Posveč. trp. po pravem naon. Boln. Dobra vzgoja. Vzgojni zavodi. Evh. zveza nar. v s v. Duhu. Propag. Ljubezen med narodi. Družine. Požrtvov. za misijone. Beli očetje. Popolno izroženje M. Bož. Dr. Jez. Odprava slabih navad. Delavci.	Raka Janče » Gozd Dobovec Lj., Lichtent. Polje Dolenja vas	
17 18 19 20 21 22 23	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Patek Sobota	Hijacint, š. Helena, kr. Ludovik, š. Bernard, o. Iv. Franc., sp. Timotej, m. Filip B., sp.	Katol. Cerkev v Rusiji. Učitelji. Podpir. cerk. naprav. Katoi. tisk. Misij, misel v naših društ. Intelig. Ljubezen do Jezusa. Ženski redovi. Obiskov, sv. R. Telesa. Brezbrižni. Mir v družinah. Razprti. Pož. versk. življ. po mest. Kg. za g.	Ribno Sv. Lov. ob T. Cerklje p. K. Zalina Mekinje Trebnje Koprivnik	
24 25 26 27 28 29 30	Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota	Srce Marijino Ludovik, kr. Cefirin, p. Jož. Kalas, sp. Avguštin, š. Jane s obglav. R. Liman, d.	Vzg. v pob. do M. B. v dr. Klav. dr, Evbaristični shodi. Protestantje. Škofijska sinoda. Duhovniki. Pokvarjena mladina. Salez. misij. Kat. Cerkev v Afriki. Afriški misij. Prava ed. in ljub. med nar. Škofje. Moč v odpovedi. Redovi v Jugosl.	Št. Jernej Goričica Zg. Tuhinj Dole Stanga Stopiče Brdo	
31	Neleija	Rajmund, sp.	Marijanski kongres v Slov. Umrli.	Višnja gora	
V MOLITEV SE PRIPOROČAJO:
Bolna gospa za olajšanje bolečin in zdravje. — Neka družbenka v Trstu v važni zadevi. — Neka družbenka za božjo pomoč v več važnih zadevah. — Neka mati priporoča svojega sina, da bi se odvadil nagle jeze. —-Neka žena za dušni mir, telesno zdravje in v več važnih zadevah, — Neka družbenka za srečno izvolitev stanu. — Družbenka v velikih stiskah in za odvrnitev velike nesreče. — Fr. Črnigoj svetogorski Materi božji za ozdravljenje bolnih živcev.
ZAHVALE,
F. Ambrož za večkrat uslišano prošnjo za zdravje. — Neka družbenka iz Trsta presv. Srcu. in sv. Antonu za uslišano prošnjo. — M. Berčič za ozdravljenje nog, M. Rifelj za
ozdravljenje bolne noge. — L. T. za popolno ozdravljenje svoje matere. — Frančiška Črni-gcj svetogorski Materi božji za zdravje.
SPOMINJAJTE SE UMRLIH!
Neža Novšak, Uršula Srne, Ana Umek iz Boštanja. — Franc Kališnik iz Mekinj. — Marija Bele iz Šmihela pri Novem mestu. — N. v m. p,!
Obljubljeno mednarodno svetišče. Na
vnebohod je sv. oče Pij XI. blagoslovil temeljni kamen za obljubljeno cerkev Srca Marijinega, ki jo zgradi v znak spoštovanja ia udanosti do papeža odbor mladine brezmadežnega Srca Marijinega. V nedeljo nato je bil temeljni kamen slovesno vložen na kraju zidave.
Prvi slovenski Marijanski kongres
6., 7. in 8. septembra 1924.
spo
V	soboto, dne 6, septembra:
1.	Slovesen sprejem kardinala in apostolskega nuncija.
2.	Ob 6 zvečer v stolnici: Pridi sv. Duh! Uvodna beseda. Papežev blagoslov po apostolskem nunciju. Blagoslov z Najsvetejšim.
3.	Ob 1/28 zvečer v dramskem gledališču : W. Shakespeare: Macbeth. Žaloigra v petih dejanjih. Uprizore stolne dijaške kongregacije.
4.	Od 8 do zvečer: Slovesno zvonjenjc.
5.	Ob y29 zvečer: Fanfare na gradu.
V	nedeljo, dne 7. septembra:
1. Ob 6 zjutraj po vseh cerkvah: Prvi marijanski govor. Sv. maša in skupno svelo obhajilo.
V	stolnici: Marija — varhinja vere v _ vseh krščanskih stoletjih.
V	Križankah: Marija in liturgija. Pri sv. Petru: Marija in Cerkev.
V	cerkvi Srca Jezusovega: Marija in misijoni.
Pri sv. Jožefu: Pomen sv. Jožefa v bodočnosti.
Pri frančiškanih: Marija — vzornica v božjih čednostih.
V	uršulinski cerkvi: Presv. Trojica in
Pri sv. Jakobu: Meti pod križem — c0-
rešiteljica. V Trnovem: Marija in Evharistiia. Na Rakovniku: Marija — Pomočnica kristjanov.
2.	Ob 1'29 dopoldne pri 00. frančiškanih: Slavnostni govor. Dr. Mihael Opeka. Ob 9 istotam: Pontifikalna sv. maša.
3.	Ob 10 dopoldne v Unionu: Versko-pro-svetno zborovanje. Marija — kraljici miru (iurjst Viktor Korošec). Marija in spoštovanje do avtoritete (dr. Josip Li-čan). Marija in Vzhod (dr. Fran Grivec).
RED:
4.	Ob 3 popoldne v stolnici: Slovesne ve-černice in molitvena ura za blagor domovine.
5.	Ob 4 popoldne: Stanovski govori. Slovesne Utanije z blagoslovom v sledečih cerkvah:
Pri sv. Jožefu: Za može: Cela narava
in cel mož. P. Viktor Kopatin. Pri frančiškanih: Za mladeniče: Zvestoba do verskih vzorov. P, Bernard Ambrožič,
V	Križankah: Za akademike in srednješolsko dijaštvo: Marija in konvertiti. Dr. Alf. Levičnik.
Pri uršulinkah: Za matere: Marija — vzgojiteljica. P. rektor Fr. Tome S. J.
V	stolnici: Za dekleta: Nova doba in novo dekle po Mariji. P. V. Učak, prior.
6.	Ob 7 zvečer v Ljudskem domu: Marija v upodabljajoči umetnosti. Skiop-tične slike. Priredi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda.
7.	Ob i/28 zvečer: Razsvetljava.
8.	Ob 8 zvečer v stolnici: Cerkveni o r a t o r i j: Razvoj Marijine pesmi med Slovenci. Poje »Ljubljana« pod vodstvom kandnika dr, Fr. Kimovca.
9.	Od 9 zvečer do 4 zjutraj v frančiškanski in uršulinski cerkvi: Nočne molitvene ure pred izpostavljenim Najsvetejšim
V	spravo in zadoščenje.
Od 9 zvečer do 5 zjutraj na Rakovniku: Liturgično češč en je relikvij.
Na praznik, dne 8. septembra:
1.	Ob 5 zjutraj na Rakovniku zunaj cerkve: Tiha sv. maša, skupno sv. obhajilo in govor za salezijanske sotrudnike. Ob 6 zjutraj istotam: Slovesno posve-čevanje nove cerkve.
2.	Ob 5 zjutraj po vseh cerkvah: Drugi marijanski govor. Sv. maša in sv. obhajilo.
s*
V stolnici: Marija — srednica vseh mi-
3.
V	Križankah: Marijine čednosti po nauku sv. Tomaža Akvinskega.
Pri sv. Petru: Marija — -vodnica h Kvistusu.
V	cerkvi Srca Jezusovega: Marija in pobožnost presv. Srca Jezusovega.
Pri sv. Jožefu: Marija in družina.
Pri frančiškanih: Marija — veliko znamenje našega časa.
V	uršulinski cerkvi: Marija, posoda vse svetosti.
Pri sv, Jakobu: Kraljica sv. Rožnega venca v okrožnicah Leona XIII.
V	trnovski cerkvi: Marija — Mati usmiljenja.
Ob y29 dopoldne v stolnici. Slavnostni
govor. Dr. Anton Korošec.
Ob 9 dopoldne istotam: Pontifikalna
sv. maša.
Od 10 do 12 dopoldne: Zborovanje Marijinih družb.
V	Ljudskem domu: Za može in mlade-
*Y _ T/.. 7 .'.I n rt ansntfi Ifirnliirn	ftTPi)-
niče: Kraljica sveta Kraljica Slovencev (dr. Božidar Vodušek). Marijina družba in ljubezen do sv. Cerkve (Josip Krošl). Marijini družbeniki, — apostoli krščanskega življenja (J. Za-
Ljubljana, na god Karmelske Matere božje 1924.
bukovec). Zgledi drugili dežela (I, Peregrin),
V	Križankah: Za akademske in dijaške kongregacije: Kongregacija in vzori življenja (dr, Gregor Rožman), Kongregacija in novodobni mladinski po-kret (dr. Mirko Brumat). Marija in umetniki (Anton Vodnik).
V	Unionu: Za žene in dekleta: Marija in sodobno žensko vprašanje (dr. Anton Zdešar). Marija — naša rešitev (prošt Valentin Limpl). Marija in vzgojna sredstva (kanonik Fr. Časi). Marija in karitativno delo v kongregacijah (vikar Leopold Cigoj).
5.	Ob 9 dopoldne zborovanje III, reda pri frančiškanih: Razmerje III. reda do Marijinega češčenja. Prispevek k rešitvi socialnega vprašanja. Dr. p. Gv. Rant.
6.	Ob 2 popoldne na Valvazorjevem trgu: Posvetitev ljudstva Mariji Pomočnici kristjanov. — Slavnostni sprevod z novovenčanim kipom Pomočnice Kristjanov. _ Ob dohodu na Rakovnik:
Zahvalna pesem in papežev blagoslov po eminenci kardinalu Cagliero.
7.	Ob V28 zvečer na Rakovniku: Akade-demija. — Pozdrav in slovo visokim dostojanstvenikom.
8.	Ob 8 zvečer istotam: Razsvetljava no-voposvečenega Marijinega svetišča.
Pripravljalni odbor:
Predsednik; Dr. Alojz Merhar, stolni kanonik. Njegov namestnik: Dr. Ciril Potočnik, sem. spiritual. Tajnika; Ivan VindiSar in France Koretic, stolna vikarija. Blagajnik: Janke Barle, mestai župnik. Za Man,me družbe: Janez Kalen. Načelnik za vnanje priprave: Jernej Hatner, ta,mk K. b. L. Odborniki: 1. P. dr. Gvido Rant, O. F. M. 2. P. rector Fr. Tome, S. J. 3. P pnor Valerian Učak. 4. Dr. Josip Ujčičr vseuč. prof 5. Dr. Franc Walland, ravnatelj. 6. Dr. Anton Zdešar, ravnatelj usm. sester
Kako si ti lepa!
Če v sliko tvojo, Marija, potaplja se moje oko, izginja pred mano zemlja, odpira se duši nebo.
Strmela bi ure in ure, Marija, v tvoj mili obraz, dajala v začudenju tihem ljubezni bi svoji izraz.
In kar bi v molitvi globoki privrelo iz dna mi srca, strnilo bi v misel se eno: Kako si ti lepa, Gospa!
M. Elizabeta.
V" 1 ' ;
»Apostolstvo molitve"
ITi dve ustanovi se med nami Slovenci, posebej še v ljubljanski škofiji in zlasti še, odkar so nam jih naš presvetli nadpastir v letošnjem »Škof. listu« iznova toplo priporočali, vedno bolj omenjata. Morda torej ne bo odveč, če vsaj s par besedami skušamo tudi bralcem »Bogoljuba« pojasniti njih medsebojno razmerje.
Predvsem poudarimo, da sta »Apo, stolstvo molitve« in »Apostolstvo mož« dve različni ustanovi, različni prav posebno po svojem postanku. Ena je namreč zrastla na Francoskem, druga v velikem industrijskem mestu; ena že leta 1844., druga šele nekaj let pred svetovno vojsko; ena prvotno samo za samostanske novince, druga za može, živeče med svetom; eno je vpeljal od šumnega sveta ločeni redovnik, drugo v svetu živeči dušni pastirji.
Na sv. Frančiška Ks. dan 1. 1844. je namreč navduševal v kapeli samostana Vals, blizu mesta Puy, ondotni predstojnik jezuitskih skolastikov p. Gautrelet, naj bi združevali svoje molitve, dela in trpljenje z nameni božjega Srca Jezusovega. Tako bo njih življenje mnogo pripomoglo k razširjanju kraljestva božjega na zemlji. Zakaj nameni božjega Srca Jezusovega niso drugi kot ti, da se božje kraljestvo med nami vedno bolj razširi in utrdi. To je bila temeljna misel, ki je dala podlago ustanovi, imenovani »Apostolstvo molitve«. iTo ustanovo so odobrili in priporočili vernikom premnogi škofje širom sveta in posebej še papeža Pij IX. in Leon XIII. Poslednji papež je dal ustanovi »Apostol-stva molitve« 1 1896. končnoveljavno cerkveno uredbo in potrdil vse že podeljene ter dodal še nove odpustke. Dostavimo le še, da šteje »Apostolstvo molitve« okrog 20 milijonov udov. Ima svoje glasilo »Glasnik«, ki izhaja v 53 različnih jezikih z nad 2 milijona naročniki. »Apostolstvo mož« pa — kot vemo iz letošnjega »Bogoljuba« — je nastalo nekaj let pred svetovno vojsko na Nemškem.
Obe ustanovi sta torej po svojem postanku različni, vendar pa sta si obedve v marsičem podobni in se kaj lepo med seboj ujemata.
Ta vzajemnost se pokaže deloma že v zunanjem ustrojstvu: obedve ustanovi sta namreč le cerkveni pobožni družbi, ne pa bratovščini. (Razlika med bratovščino in družbo je predvsem ta, da je namen bratovščinam pospeševati javno bogočastje, iločim imenujemo pobožno družbo vsako
173
In „Hpostolstvo mož".
udruženje vernikov, katerega namen je negovanje pobožnosti ali dobrodelnosti.) Vzajemnost se pokaže tudi v tem, da so obedve družbi priporočili že neštevilni škofje in papeži; prvo — kakor že rečeno — Pij IX. in Leon XIII., drugo prav posebno evharistični papež Pij X.
Zlasti pa se pokaže medsebojna vzajemnost »Apostolstva molitve« in »Apo-stolstva mož« v njunih namenih in v od-beri sredstev.
Kaj pa je glavni namen »Apostolstva molitve«? Že smo rekli, da razširjanje kraljestva božjega na zemlji; postranski namen pa mu je češčenje Srca Jezusovega. — Prav isto pa je tudi pri »Apo-stolstvu mož«. Že beseda »apostolstvo« nam pove, da hočemo imeti toliko mož-apostolov, kolikor šteje Apostolstvo udov; druga glavna zahteva, ki jo sprejmejo možje v Apostolstvu, pa nam govori izrecno o češčenju Srca Jezusovega.
In tu se zopet pokaže lepa vzajemnost obeh Apostolstev v odbiri in porabi sredstev. Česa se poslužuje »Apostolstvo molitve« v dosego zgoraj označenih namenov? Zopet nam že ime samo pove, da predvsem molitve, in sicer prosilne, spravne in zadostilne molitve, kakor nam jo odkazuje I,, oziroma II. stopnja Apostolstva. K tej molitvi pa pritegne v III. stopnji še zadostilno sv. obhajilo.
Podobno pa je tudi pri »Apostolstvu mož«. Druga zahteva, ki jo sprejmeš nase kot ud tega udruženja, se namreč glasi: Daruj svoje molitve, dela, trpljenje v čast božjemu Srcu Jezusovemu. Tretja pa te vabi, da prejemaš vsako prvo nedeljo, oziroma prvi petek v mesecu zadostilno sv, obhajilo.
Povsem tem smemo reči; »Apostolstvo mož« je nova stopnja do uresničenja kraljestva Kristusovega na zemlji, posebej do uresničenja njegovega evharističnega kraljestva. Medtem ko polaga »Apostolstvo molitve« važnost na molitev, poudarja »Apostolstvo mož« primerno značaju mož še posebej njihov zgled, ki je poleg molitve najvažnejše sredstvo, da se vpelje vsepovsod kraljestvo Kristusovo. Zato še posebej poudarja prva zahteva »Apostolstva mož«, da naj odločno vsepovsod branijo stvar Kristusovo zlasti s svojim lepim zgledom.
Prav zato pa naj tudi obe ustanovi vzporedno korakata v vsaki župniji. V »Apostolstvu molitve« dobi mož milosti, da more kot apostol nastopati v javnosti
predvsem s svojim lepim zgledom. V »Apostolstvu mož« pa je zadoščeno njegovi moški odločnosti in pogumu. Obenem prejme kot ud »Apostolstva molitve« pre-
mnoge odpustke, s katerimi so papeži obdarili to ustanovo. In prav to je nov razlog, da je vsak ud »Apostolstva mož« obenem ud »Apostolstva molitve«.
J. F.
Mi smo napredni!"
Naprednost. — Mikavna beseda! Nihče ne mara biti nazadnjak. Toda — kaj pri nas imenujejo »napredno«? Po nazorih ljudi) ki so skregani z resnico in Cerkvijo, je napreden, kdor ne veruje v dogme (raz-odete verske resnice), kdor se ne meni za božje in cerkvene zapovedi. Po njihovih sodbah je napreden, kdor taji peklo, ali pa govori o njem kot o praznem strašilu za neumne, neizobražene ljudi; kdor prepušča nebesa »angelom« in se izraža o nebesih z nasmehom na ustih kot o praznem izrodku domišljije.
Po mnenju brezvernih oseb je napreden, kdor verskim resnicam ne pripisuje večje vrednosti in veljave, nego otroški veri v Miklavža, v bajke in strahove. — »Napreden« hoče biti zlasti oni, ki zabavlja čez duhovnike, škofe in papeža, ki noče verovati, da je Kristus — Bog postavil sv. Cerkev za nezmotljivo učiteljico od Boga razodetih resnic. Takozvana naprednost smatra sv. zakon za navadno pogodbo, ki bi se smela poljubno razdreti. Prosvitljen hoče biti širokoustnež, ki nič ne da na sv. spoved in ne veruje na presv. Evharistijo; ki dalje taji izvirni greh in milost božjo in trdi, da milost božjo prav lahko pogreša in da more biti tudi brez milosti božje dober in srečen človek.
»Naprednost« je v tem, tako mislijo ljudje, ki iz svobodomiselnega časopisja črpajo svojo učenost, če človek ne hodi k pridigi, če zanemarja ob nedeljah sv. mašo, če bere brezverske in proticerkvene knjige in časopise itd.
To je »naprednost«, kakor se pri nas prodaja. Taka sodba in tako besedičenje o »naprednosti« preslepi žalibog zlasti amogo neizkušenih, mladih ljudi. In vendar je vsa ta »naprednost« puhla fraza, sloneča na laži, zmoti, .nevednosti in napuhu; prazna luščina brez jedra in resnice. Ta »naprednost« je v resnici n a z a d -njaštvo ter drvenje v n e n r a v -nost in nevero.
Pravemu in resničnemu napredku Cerkev nikdar ni nasprotovala, marveč ga je po svojih močeh vedno podpirala. Napačnega napredka pa ne bo in ne more
nikdar trpeti in priznati. Takim laži-na-prednim apostolom kliče Cerkev tudi še danes Izajeve besede v spomin: »Gorje vam, ki imenujete dobro — hudo in hudo — dobro, ki prikazujete temo kot luč in luč kot temo, ki spreminjate grenko v sladko in sladko v grenko.«
Cerkev je resnično omiko in pravi napredek vsekdar priznavala, veselo pozdravljala. Pač pa je neizprosna nasprotnica one polizobrazbe in puhle omike, ki stavi zemeljsko življenje nad večnost, ki vidi v tvarnem in tehničnem napredku najvišjo zemeljsko srečo ter ponižuje duha v suženjstvo mesa. Ta napredek je obsodil že Kristus z besedami: »Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi?« Zgolj zunanja izolika in napredek gre često roko v roki f notranjo nravno gnilobo. Sodobna »pobeljena« kultura spominja le preveč na »pobeljene grobove«, ki so na zunaj sicer lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in gnilobe.
Puhla je vsa »naprednost«, če ni v skladu z večnimi resnicami božjimi, ki nas jih uči Cerkev Kristusova.
Kaj pa naj rečemo o »svobodomiselnosti«? Če človek hoče po pameti mistiti, ne more misliti, kar in kakor bi se mu zljubilo, marveč se mora držati resnice. Resnico je treba priznati in sprejeti; in vprav v teoi obstoji resnična svoboda mišljenja ali resnična svobodomiselnost, da sprejmemo resnico. »Resnica vas bo osvobodila«, pravi sv. pismo. Zato je najbolj svobodomiseln v resničnem pomenu besede — Bog, ki je neskončna Resnica.
Svobodomiselci očitajo, da je naše mišljenje vklenjeno v okove dogem (verskih resnic) in da torej ni svobodno. Toda dogme so resnica, in mi moramo »svobo-domiselce« le pomilovati, da so vsled svoje napačne svobodomiselnosti tako daleč od resnice in prav zato tudi tako daleč od resnične svobodomiselnosti.
Mi verujemo, da; a naša vera ni nespametna, marveč pametna. Verujemo, ker in kar je Bog govoril. Kdor od Boga razodetih resnic noče verovati, njegove nevere ni vzrok njegova
r
svobodomiselnost, marveč njegov napuh in njegova zlobna volja. Ko je Kristus visel na križu, so rekli farizeji: »Stopi s križa, pa bomo verovali, da si Sin božji.« Sv. Krizostom pa pravi; »In če bi bil stopil s križa, bi ne bili verovali, ampak bi ga bili ubili,« — Niso verovali, ker niso hoteli verovati, četudi je Kristus storil brez števila čudežev. Podobno je z našimi »svobodomiselci«.
Ubogi zapeljanci! Ali ne veljajo tudi o njih besede apostolove: »Prišel bo čas, ko zdravega nauka ne bodo več trpeli, temvač si bodo po svojih željah izbirali učenike, kateri ušesa zgačejo in bodo od resnice ušesa odvračali, k basnim pa se bodo obračali« (2 Tim 4, 3. 4). Mi pa smo srečni, da smo spoznali in našli pravo svobodo otrok božjih in da smemo hoditi za onim, ki je Pot, Resnica in Življenje. I. M r
Zlate
17,
»Kristus tako ljubi našega bližnjega, da je dal svoje življenje zanj. Zato se spodobi božjemu Odrešeniku veselje, ki ga ima nad tem, ko se mi darujemo, da bi delali v blagor bližnjemu. Vse usluge, ki jih zaradi Kristusa bližnjemu izkažemo, da mu pokažemo našo ljubezen, so Gospodu nad vse ljube. Oh, ko bi prav umevali, kako važna čednost je ljubezen do bližnjega, kako bi se trudili, izpolnjevati jo v dejanju!« (Sv. Terezija.)
Sv, Magdalena Paciška je smatrala vsak dan za izgubljen, ko ni na katerikoli način izpolnjevala zapovedi o ljubezni do bližnjega.	—
O sv. Vincenciju Pavelskem se je zdelo, da ga je izvrševanje te čednosti vsega prevzelo: nikoli ni zamudil nobene prilike za udejstvovanje te čednosti.
Molimo! Daj mi, o Bog, tako ljubezen do siromakov, da bom v njih gledal svojega Zveličarja in jim ali sam ali po drugih izkazoval vse usluge, ki jih moje razmere dovoljujejo!
18,
»Kdo more zmeriti veliko ljubezen božjega Sinu do siromakov? Sam si je izbral ta stan; hotel je biti oče ubogih in je jasno izpovedal, da bo to, kar njegovim ubožcem storimo, tako vpošteval, kakor če bi bili storili to njemu samemu (Mat. 25, 40). Prav je torej, da ljubimo siromake s prav posebna ljubeznijo, s tem, da Kristusa v njih gledamo in jih tako spoštujemo, ka-
jagode.
kor jih je spoštoval Kristus,« (Sv, Vincen-cij Pavlanski.)
Ljubezen Dirfeja (Durphee), limoške-ga (Limoges, beri Limož) škofa, do ubogih je bila tako velika, da so o njem govorili, da bi se bil rad sam spremenil v kruh, da bi jim utešil lakoto.
Častitljiv duhovnik Denizijo (Denysioij je ob-izbruhu velike draginje sklenil, da se bo kar najstrožje postil, da bi tako prihranjeno porabil za podporo revežem v svoji župniji. Jedel je samo enkrat na dan fižol, kuhan v slani vodi, in trd kruh, le včasih tudi kak oreh, tako, da so se njegovi izdatki kar najbolj omejili. 12 let je bil v svoji župniji prav oče vseh pomoči potrebnih. Ker je tolikokrat in tako ganljivo govoril o ljubezni do siromakov, ki jo je sam tako popolno dejanski kazal, so se mu odprle roke krščanskih bogatinov. Z iznajdljivo ljubeznijo in neumorno delavnostjo si je napravil celo skladišče, polno moške, ženske in otroške obleke, da je siromake vsake vrste s tem oblačil ia da je mogel dajati potrebnega živeža tistim, ki si ga niso mogli zaslužiti. Največje njegovo veselje je bilo, hoditi v ječe, tarn tolažiti jetnike in jim nuditi darežljivo roko, in v bolnicah uboge bolnike obiskovati. Tem je duhovno in telesno tako pomagal, kakor so sploh mogli pričakovati od njegove brezmejne ljubezni. Rad bi bil pri njih preživel vse življenje.
Molimo! O moj Zveličar, ki si sam hotel biti ubog, ki siromake tako ljubiš in ki vse, kar njim storimo, tako bogato po-vračaš, daj mi veliko ljubezen do ubogih in ne daj, da bi bila ta brez sadu!
Slovenci — na moje srce! »Jaz sem mati lepe ljubezni in strahu in spoznanja in svetega upanja Pri meni je vsa mi lost življenja in resnice, pri meni vse upanje življenja in čednost.. Pridite k mem vsi, IIn.m želite in nasitite se mojega sadu! Zakaj moj sad je slajši ko med in mo, duh nad med 11
satovje.« (Knjiga Modr.)

Kontardo herrini,
vseučiliški profesor — sveti mož.
27. maja 1909 je rekel papež Pij X. župniku v Suni, kjer je Ferrini pokopan: »Kaj rad bi kakega vseučiliškega profesorja dvignil na oltar (proglasil za svetnika). Kak sijajen zgled bi bil to za naš čas!« Lajik, sveten profesor, učenjak prve vrste, mož, ki je užival vse ugodnosti modernega življenja, in vendar tako globoko pobožen, nadvse vesten v izpolnjevanju svetniških načel, pri vernih in brezvernih zelo priljubljen, to je zares ponos in tolažba sv. Cerkve. Razumljivo, zakaj se je sv. oče tako zanimal za beatifikacijo (pro-glašenje za blaženega) tega moža.
K. Ferrini se je rodil 4. aprila 1859 v Milanu kot sin ugledne rodbine. Njegov oče Rinaldo je bil profesor naravoslovja. Že na šolah v Milanu se je Kontardo odlikoval po pridnosti in pobcžnosti. Prav posebno ljubezen je gojil do sv. pisma; da bi ga mogel bolje umeti, se je učil hebrejskega in sirskega jezika; pisma sv. Pavla se je učil iz glave. Ko je imel 17 let, je začel študirati pravo (jus) na vseučilišču n Paviji. Ravno tedaj, ko so mu pretile nevarnosti za vero in čistost, se je tesneje oklenil Boga. Bival je v zavodu sv, Boro-meja. Njegova pisma in zapiski iz tega časa nam nudijo pogled v njegovo notranje življenje. Kot najboljši pripomoček, kako veselo in čisto preživeti mladost, priporoča molitev, in to iz skušnje, Kako zgovoren je, ko popisuje tolažbo in veselje, ki ga navdaja pri vsakdanjem premišljevanju! V zavodu je bila sv. maša samo ob nedeljah. Toda Ferrini je bil pri sveti maši vsak dan v župni cerkvi, poleg tega pa je še čez dan obiskoval Najsvetejše. S svojo pobožnostjo je kmalu tako zaslovel, da ga je ljudstvo imenovalo kar »Alojzij iz zavoda sv, Boromeja«, Sicer pa je bil Kontardo zaradi svoje živahnosti in družabnosti pri součencih zelo priljubljen in je nanje blažilno vplival.
S sijajnim uspehom je pridni dijak po štirih letih dovršil študije v Paviji, postai
je doktor in dobil razen tega od država podporo za dve leti nadaljevanja študij v inozemstvu. Izbral si je v ta namen Berlin, Na potovanju je prišel v Lipsko; tam je iskal katoliško cerkev, pa ni našel nobene; to ga je zelo užalostilo. Sicer tako živahno mesto se mu je zdelo, kakor piše, kot strašna pušča. V Berlinu se je podal Ferrini najprej v cerkev sv, Hedvige, Bil je kar iznenaden, da je v protestantskem Berlinu dobil tako živo, toplo katoliško življenje. Posebno mu je prijalo življenje v dijaškem društvu. V pismih ponovno govori o gorečnosti in dobrem duhu dijakov in priporoča Italijanom, naj jih posnemajo. Prav tako hvali prejemanje sv. zakramentov v cerkvi sv, Hedvige in izpodbudno vedenje vojakov. Pozabi pa povedati, kako zelo je on sam z lepim zgledom vse izpodbujal. Forster, breslavski knezoškof, ga imenuje v pismu na pavijskega nadškofa »potens in lingua germanica et in pietae« (veščak v nemščini in v pobožnosti) in pravi, naj pošljejo iz Italije še več takih dijakov. Kakor doma je hodil tudi v Berlinu vsak dan k sv. maši in vsako nedeljo in praznik k sv, obhajilu. Seznanil se je z vsemi katoliškimi krogi v Berlinu. Z vsem srcem se je zavzemal za blaginjo in trpljenje stiskane Cerkve v Nemči'i, Trdna vera nemških katoličanov, je pisal takrat, ga navdaja z najboljšim upanjem za bodočnost.
Po dveh letih je Ferrini zapustil Berlin in preživel, da se še bolj izobrazi, eno leto v Parizu, Florenci in Rimu. Novembra 1883 je postal zasebni docent (učitelj) za zgodovino rimskega prava v Paviji; čez dve leti je postal izredni profesor, 1887 je dobil stolico za rimsko pravo na vseučilišču v Messini, 1890 so ga poklicali v Modeno, 1894 so mu končno soglasno ponudili pravniško stolico na vseučilišču v Paviji.
(Konec prih.)
S pota po Nemškem.
Za »Slovenca« sem napisal 16 pisem z • Nemškega (Vestfalskega). Eno teh pisem naj bo tukaj ponatisnjeno, da imate malo pojma o nemški deželi.	Ured,
V Kolinu, 1. junija, Po končanem obiskovanju slovenskih naselbin sem šel v Munster in Paderborn, da bi se dogovoril tam na sedežih obeh škofij, v
katerih prebivajo Slovenci, kako bi se za Slovence v dušnopastirskem oziru poslej bolje skrbelo. Spremljala sta me vikar Tensundern in župnik Sondermann, ki sta ne tudi vspod-budila k temu koraku. Ker nobenega škofa ni bilo doma, — obe škofiji imata tudi pomožnega škofa, a vsi so na birmah — govorili smo z generalnima vikarjema. Obe škofiji sta veliki; imata po 1500 tisoč duš; to je trikrat več kakor ljubljanska škofija. Pri obeh škofijah so pripravljeni za Slovence storiti kaj več kakor dozdaj, če bomo storili tudi — mi.
Na tej vožnji sem videl znaten kos nemške dežele izven industrijskega ozemlja. V Munster smo se vozili 2, v Paderborn 3 ure. Dežela je vsa ravna. Prijetno dene človeku, ki pride izmed tovarn in dimnikov v prosto naravo. Pot proti Miinstru je skoro samotna; le malo vasi je videti ob železnici. Proti Paderbornu je več vasi in tudi nekaj manjših mest. Po vsej Nemčiji, kolikor sem je videl, je veliko gozdov in drevja sploh; ob cestah so nasajeni drevoredi. To dela deželo bolj mnogolično in prijazno, četudi je popolnoma ravna, kakor je n. pr. tudi Slavonija, ki je pa zelo enolična, ker je videti skoro samo polje in začuda malo gozdov. — Tudi po Nemčiji je, kakor po Srbiji, videti vse polno živine, ki se pase na prostem. Tudi tukaj je živina celo poletje pod milim nebom podnevi in ponoči. Poleg govedi se pasejo tudi konji in ovce; celo koz imajo na Nemškem precej; tudi po mestih vidiš večkrat kako kožico.
Munster s svojimi 100.000 prebivalci je glavno mesto Vestfalije. Ima tudi vseučilišče. Dortmund s svojimi 300.000 in Bochum s svojimi 160.000 prebivalci v isti provinciji sta sicer večji mesti, a Munster se šteje za glavno mesto. Tu zboruje vestfalski deželni zbor. Mesto je zelo lepo in zanimivo; staro in moderno obenem. Ima častitljive stavbe iz srednjega veka, znamenite cerkve, moderne palače in krasne parke. V mestni hiši, rotovžu, ki še stoji, je bil 1. 1648. sklenjen »vestfalski mir«. Bili smo tudi v stanovanju deželnega glavarja, ki je odločno katoliški mož; za hi-šino pri njem služi — slovensko dekle.
Paderborn s svojimi 30.000 prebivalci je bolj skromen. Na Nemškem je večkrat tako, da škofje niso v največjih mestih, ampak v manjših. Paderborn je tudi starinsko mesto z nekaterimi zelo častnimi stavbami, zlasti ča.-stitljivo stolnico in rotovžem.
Obe mesti pa imata vsako svoje novo ogromno in krasno semenišče. Nekaj podobnega, kar je pri nas zavod sv. Stanislava v Št. Vidu. Le da sta ti dve poslopji namenjeni ne gimnazijcem, ampak onim, ki študirajo bogoslovje, a se nosijo civilno. Le zadnje leto bogoslovnih študij se nosijo klerikalno in
bivajo v duhovskem semenišču. Duhovskega naraščaja ne manjka. Obe škofiji imata vsaka po 200 bogoslovcev in še več.
Povedal sem že, da smo nameravali Slo-, venci napraviti skupno romanje v Kevelar, da pa se je lepa namera, katere so se naši ljudje zelo veselili, razbila ob pomanjkanju denarja, ker delavci štiri tedne niso nič delali in nič zaslužili. Zato sem šel namesto vseh v Kevelar sam. Kevelar je mesto z 9000 prebivalci blizu nizozemske meje. Duhovniki so mi trdili, da je to najbolj obiskana božja pot na svetu, bolj kakor Lurd. Pol milijona ljudi da pride sem vsako leto. Tudi Slovenci so mi pripovedovali, kakšen silen naval ljudstva da je po kevelarskih ulicah in svetiščih. Saj so bili vestfalski Slovenci tukaj že dvakrat z našim škofom. Božjepotna cerkev stoji sredi mesta. Izven mesta je velikanski križev pot popolnoma na ravnem v lepem drevoredu.
Na Vnebohod je bila v Hambornu procesija, ki so se je udeležili z zastavo tudi Slovenci. Slovenska pesem je glasno donela po hambornskih ulicah in žitnem polju, ki se razprostira takoj tik mestnih hiš. Popoldne smo imeli skupno božjo službo in nato sem se v dvorani poslovil od vestfalskih Slovencev. — Drugo jutro sem se odpeljal čez Duis-burg (150.000 preb.) v Diiseldorf k jugoslovanskemu konzulatu. Diiseldorf je novo krasno mesto s pol milijona prebivalci. Od kolodvora vodijo široke ulice na vse strani. Po sredi mesta je velikanski krasen park z mnogimi ribniki. Sploh nemška mesta veliko bolj skrbe za parke kakor n. pr. Ljubljana, kjer se vsak prostorček zazida. Ravno parki delajo mesta lepa. — Jugoslovanski konzulat je nastanjen v mali palači na najlepšem kraju mesta. Poleg generalnega konzula Gjorgjeviča je zdaj dva meseca tukaj prvi slovenski uradnik, vicekonzul Slavko Barle. To je edino prav, — da se morejo naši ljudje vendar ž njim slovensko pogovoriti! Razgovorih smo se o vsem, kar je treba ukreniti v prilog našim ljudem. G. vicekonzul me je povabil h kosilu in spremil na kolodvor, odkoder sem se odpeljal dalje v Kolin.
Kolin se ne imenuje zastonj nemški Rim. Marsikaj spominja na Rim. Prvič stolnica s svojimi silnimi prostori nehote spominja na cerkev sv. Petra v Rimu, dasi je zidana v drugem slogu. To je tretja največja cerkev sveta; ima prostora za 24.000 ljudi. Poleg tega je tukaj mnogo ostankov starih stavb. Veliko je tukaj lepih cerkva in tudi nekaj svetniških grobov: sv. Uršule in devic, sv. Gereona in tovarišev in še drugih. Kolin ima staro in slavno zgodovino ter igra vodilno vlogo med katoliškimi mesti v Nemčiji, Marsikaj zanimivega bi se dalo o njem povedati, a tak po-
droben opis ne spada v okvir mojega popisovanja. Omenim naj poleg cerkva samo rokodelskega (Kolpingovega doma), ki ima poleg večjih prostorov: dvorane, kapele, obednice itd., še celih 534 sobic za prenočevanje rokodelskih pomočnikov in drugih ljudi. Kolin je največja škofija sveta; ima 3 milijone duš. Zvon stolne cerkve je tehtal 540 centov, 28 ljudi ga je moralo goniti, pa ga je vendar tudi vojska požrla! V nedeljo ob pol 10. je bila v stolnici slovesna sv. maša, katere se
je udeležil na tronu tudi kardinal Schulte, v čast sv. Tomažu Akvinskemu, ki je pred nekaj več kakor 600 leti v Kolinu študiral. Ob pol 12. je bila, kakor vsako nedeljo sv. maša s pridigo. Pridiguje zdaj neki frančiškan. Udeležba je bila tolika, da niso mogli vsi pridigarja razumeti. Tudi jaz, ki nisem bil med zadnjimi, nisem mogel vsega razumeti. Štejejo 10.000 poslušalcev, in to vsako nedeljo. Že velika udeležba pri pridigi pove, kako cvetoče je versko življenje med katoliškimi Nemci.
Nemška božja pot Kevelar,
Cerkev. Milostna podoba. Milostna kapela.
DuhoVski naraščaj in še kaj.
(S Koroškega.)
Kako in kdaj bo bolje? vprašuje »Bogoljub«, ko piše o pomanjkanju duhovnikov na Hrvaškem in drugod.
Duhovski naraščaj je treba vzgojiti. Dobra je misel, naj vsaka fara da toliko duhovnikov, kolikor jih potrebuje.
Z gmotnimi sredstvi je treba poskrbeti, da morejo biti te vzgoje deležni tudi nepremožni in revni dečki in mladeniči. Naše gimnazije niso take, da bi gojile in pospeševale v dijakih veselje za duhovski poklic. Baš nasprotno! Tu je treba drugih zavodov, ki se danes nahajajo že po vseh škofijah.
Vzemimo za primer Marijanišče v Celovcu. V njem se vzgaja kakih
poldrugsto dijakov za duhovski poklic. Obiskujejo sicer državno gimnazijo, a vso oskrbo uživajo v zavodu. Tu so deležni tudi temeljite verske in nravne vzgoje. Ravno lani je zavod dobil veliko in lepo novo kapelo, vsak večer ima en stalno nastavljeni pater jezuit premišljevanja za dijake. En večer za višjegimnazijce, drugi večer za nižjegimnazijce. Četudi ne gredo vsi dijaki Marijanišča v bogoslovje, jih vendar vstopa vsako leto lepa četa v du-hovsko semenišče. — Dijaki dobijo v zavodu vso oskrbo po zelo znižani ceni ali celo popolnoma zastonj. Za zavod, ki ima eno uro od mesta, v Zakamenu pri Ve-trinju, svojo ekonomijo, se zbirajo darovi
večkrat na leto (ob Marijinih praznikih) po celi deželi. V zadnjih letih se zbira za koroške dobrodelne zavode po celi deželi tudi v živilih in se vsako leto nabere več vagonov živil. Pri zbiranju živil so se zlasti izkazale katoliške ženske organizacije.
Na Koroškem se je izvršila v zadnjih par desetletjih, zlasti v najnovejšem času/ velika izprememba. Dežela, ki je prej veljala za hudo liberalno, je zdaj vsenaokrog posejana in preprežena z dobro uspevaj očimi katoliškimi organizacijami. V deželi, kjer je še pred kratkim bil liberalizem vsemogočen, ima danes močno kat. stranko (nem. kršč. soc. stranka), ki je že pustila za seboj liberalno meščansko stranko, dosegla liberalni Landbund (podoben slovenskim »Samostojnim«), in ne bo dolgo, pa bo dosegla tudi socialdemokrate, ki stalno nazadujejo. Celo prej tako zagrizeno liberalni Celovec ima dobro organizirano krepko katoliško manjšino.
Posebno dobro izvedena je ženska orga^ nizacija.
Na vsej tej veliki spremembi političnih in kulturnih razmer na Koroškem ima veliko, če ne glavno zaslugo dijaško vzgo-jevališče Marianum. Iz tega zavoda je izšlo v zadnjih desetletjih mnogo dobrih in vnetih duhovnikov. Ti izdajajo s pomočjo kat. lajikov pet nemških kat. političnih časnikov, dalje za dekleta »Illustrierte Madchenzeitung« (mesečnik, ki ima 60.000 naročnic), za fante »EdelweiB« (20.000 naročnikov) in letos je začela izhajati za žene »Illustrierte Frauenzeitung«. — Kdo bi bil še pred par desetletji pričakoval tak razmah kat. gibanja na Koroškem? (Narodnih razmer pri tem nisem v poštev jemal; to bi spadalo v drugo poglavje.)
(Op. ured. Koristno bi bilo sestaviti tudi za Koroško podoben pregled duhovnikov in slovenskih župnij, kakor je bil sestavljen in objavljan za lavantinsko škofijo.)	X. J.
Vzgoja otrok v krščanski družini.
(Piše župnik Jos. Vole.)
2. Kako varovati razuzdanosti otroke v šolskih letih.
^	(Konec.)
Stopimo zdaj še korak naprej! Tretji, silno tehtovit pomoček, da se zavarujejo otroci v tej dobi pred razuzdanim življenjem, je ta, da pristopijo zgodaj in potem pogosto k sveti spovedi in k svetemu obhajilu. Znabiti bodo naši nasveti, kako čuvati nedolžnost otrek, do tukaj po volji tudi temu ali onemu posvetnemu vzgojniku, ali tod bomo šli narazen. Posvetnjak noče priznati, da bi imel angelski kruh kak vpliv na notranjo obrambo, in okrepitev otrok. Toda treba je pogledati samo na ono mladino, ki jo vzgajajo in vodijo z zgolj naravnimi pcmočki: koliko časa ostane sramežljiva in čista. Dokler posluša svojo vest. Toda vest se da oglušiti — kaj pa potem? Kdo naj pa potem kroti vročo kri, kdo zadržuje srce pred nasilnimi miki in drznimi vabami? Posvetni oziri, žandar, policaj? Posvetnim oziram se ogneš, skriješ, kadar hočeš, in žandar, policaj tudi ne stoji za vsakim oglom. Otrok mora torej imeti še znotraj nekje drugega varuha, ki bo živel z njim, ohranjal njegovo vest živo in ji dajal v skušnjavah luči in moči. »Od znotraj iz človeškega srca namreč izhajajo hude misli... nesramnosti,.. nečistost«
(Mark. 7, 21. 22.), je učil On, ki je rekel, da je Luč sveta. Znotraj je torej treba otroku vsemogočne brambe zoper mogočno strast, kakor nasilnejše je ni v človeški naravi. In kdo bi bil boljši varuh čistih otroških duš ko božji prijatelj otrok, On, ki je naročil že prvim vzgojiteljem narodov: » Pustite otrokom, naj pridejo k meni, in nikar jim ne branite!« (Luk. 18, 16.)
Glejte, že sama misel, da pride živi Bog otroka obiskat, že sama ta misel na prihodnje sveto obhajilo varuje otroka prostovoljnega nečistega nagnjenja. Otrok to ve, da stori božjemu Zveličarju neznano veliko krivico, ako ga prejme v grdo srce, in da škoduje sebi, kakor bi jedel in pil pogubljenje. Kaj torej? Ali sveto obhajilo opustiti, Boga zapustiti, ali pa grdo izku-šnjavo premagati! In če se je premagal enkrat in drugič, tretjič — oj, kakšen mir mu zavlada v srcu, kako ga vest hvali! Polagoma mu preide odpor proti grdobiji kar v navado; še ponoči, ko se zbudi, se ustraši grdih sanj. Torej že strah pred nevrednim svetim obhajilom je bramba zoper nečistost. Kaj pa šele sveto obhajilo samo, »kruh življenja«! Pričujočnost božja v otrokovem srcu! »Jezus najčistejši biva
v mojih prsih ... On gleda na moje misli, na moje želje, posluša moje besede, motri moje oči, gleda na moje roke — ali smem, kar bi ga žalilo?« — Prosimo vas, kje ima otrok, ki je tuj božji mizi, tako nežne ozire, tako močne pomisleke, tako bram-bo in zaupno moč v sebi? Zato se pa tudi sklepi obhajancev proti cincanju neobha-jancev kakor jeklene vezi proti pajčevini. Vse premorem v njem, ki me dela močnega,« je trdil o sebi že sveti Pavel (Fil. 4, 13). In kako je učil božji Učenik? »Resnično, resnično, povem vam: če ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.« (Jan. 6, 54.) In če bi to ne bilo res, kako je mogel reči: »To je kruh, ki pride iz nebes, da, kdor od njega je, ne u m r -j e.« (Jan. 6, 50.)
Pa kako kaže izkušnja? Poglejte otroke, dokler so še nedolžni in čisti, kako se jim gnusi, kar je ostudnega, in kako jih srce vleče k obhajilni mizi, kakor bi naravno čutili, da je le tam zanje varno mesto in vir veselja ter novih moči. In kako razsvetljeni, kremeniti, naravnost junaško odločni prihajajo od božje večerje! Kaj jim svet in njegov sijaj ter mikavnost? Trinajstletna sveta Neža je šla iz šole, ko se je vnel v pohotnem ognju do njene lepote sin cesarskega namestnika. Z milo in nemilo se ji je vsiljeval, da mora biti njegova. In kaj mu je dekletce odgovorilo? Reklo je: »Med in mleko sem prejela z ustnic njegovih (Zveličarjevih), in njegova kri je okrasila moja lica .*.. Če njega ljubim, ostanem nedolžna; če se njega dotikam, ostanem čista; če njega sprejmem, ostanem deviška.« In zavrnila je pohotneža, pa rajši žrtvovala Bogu svojo kri in svoje življenje. In za njo se je navduševalo za čisto življenje ob istih mislih že na milijone deviških duš, ki so prejemale med in mleko, to je, sveta obha-
jila z Zveličarjevih ustnic, in je njegova kri z angelsko rdečico krasila njih lica!
Toda, še na drugo stran poglejte — prosimo! Kako govore in žive tisti in pa tiste, ki jih leto in dan več ne vidite pri božji mizi? Ali niso to kvantači in ponočnjaki, plesalke in vlačuge, pohotneži in zvodnice — kratko, tisti in tiste, o katerih pravi apostol: »Kar oni na skrivnem delajo, je še povedati nesramno.« (Ef. 5, 12.) Ali ni njih življenje kakor ena sama nepretrgana noč v močvirju? Kolikor dlje žive, toliko globlje se pogrezajo. Nebeške luči in moči niso imeli, pa so jeli padati in kužiti še druge, pa bodo kužili v nerazumni slepoti in brezčutnosti — ako jim usmiljeni Dobri pastir izviška ne poda roke — dokler ne bo njih delež »v ognjenem in žveplenem jezeru, kar je druga smrt.« (Raz. 21, 8.) — In kdo je prvi odgovoren za tako propalost? Ponajveč starši, ki niso s poukom in zgledom pravočasno pokazali v težkem boju med sramežljivostjo in nečistostjo omahujoči svoji mladini pota do žive vode. Starši, ki so malomarno gledali svoje sinove in hčere, kako lezejo na opolzke steze, in so molčali, mesto da bi bili vodili deco k Bogu in klicali zanjo k Bogu v tabernak-lju: »Gospod, pridi, preden moj sin (hči) umrje!« (Jan. 4, 49.)
Oj Vi, krščanski starši, eno samo prošnjo iz dna srca: Vodite in pošiljajte svoje otroke pogosto k svetemu obhajilu, pa boste izredili angelce in boste starši angelcev! Sol ohranjuje meso zdravo, sveto obhajilo ohranjuje duše. Če boste pa v tem oziru brezbrižni ali celo nasprotni pogostemu svetemu obhajilu otrok, se bo tudi nad vašim rodom uresničilo, kar trdi že stari Sirah (41. 8, 9.): »Otroci grešnikov so otroci gnusobe .., in z njih zarodom je vedna sramota.«
Razlogi za popolno darovanje samega sebe Jezusa
po Mariji.
(Po bi. Grinjonu Montfortskem.)
Prvi razlog je vzvišenost te posvetitve. Služiti Bogu je naše najimenitnejše opravilo tukaj na zemlji, in vsak, tudi najnižji služabnik božji, je pred Bogom več vreden kot kralji in vladarji, — ako namreč ti niso zvesti služabniki božji —; in koliko višji še pred Bogom šo tisti, ki se mu popolnoma darujejo in posvetijo. In takšni
služabniki božji so ravno oni, ki se posvetijo po Mariji Jezusu,
So razna verska društva in bratovščine, ki predpisujejo svojim članom nekaj pravil in pogojev, in kdor to dopolni, je zadostil svoji dolžnosti; ne zahtevajo pa od svojih članov prostosti, razpolagati s seboj in z vsem svojim po svoji volji. Kdor pa se
(
posveti na ta popoln način Jezusu po Mariji, daruje vse, brez pridržka in za vselej, tako da karkoli dela, dela in služi Jezusu po Mariji, četudi ne misli na to.
Velika milost je tudi to, ker nas ta po-božnost oprosti samoljubja, ki tako pogosto pokvari vsa naša dela, tudi najplemem-tejša. To milost daje ljubi Bog v plačilo za velikodušnost, s katero smo se odpovedali zasluženju dobrih del, ter jih po Mariji Njemu darovali. — Saj je tudi dobri Jezus nam dal vse svoje in še celo sam sebe, zato nas hvaležnost nagiblje, da se tudi mi popolnoma posvetimo Jezusu po Mariji.
Drugi razlog: Ta posvetitev je za nas zelo primerna in koristna. Jezusu ni bilo v ponižanje, da je bil rojen od presv. Device, da ji je bil podložen, pokoren ne le 5, 10 ali 15 let, kakor drugi otroci, ampak 30 let. Jezus je v tistem času, ko je bil odvisen od svoje Matere, veliko bolj poveličeval in častil svojega nebeškega Očeta, kakor če bi bil v teh 30 letih javno učil,
čudeže delal, pridigoval in spreobračal ljudi. O kako zelo poveličujemo tudi mi Boga, če smo podložni Mariji!
Razmišljujmo še, kako smo splošno vsi odvisni od Marije! Bog Oče nam je dal in nam še vedno daje svojega Sina le po Mariji, nas sprejema za svoje otroke le po Mariji in nam deli vse milosti le po Mariji. Bog Sin je človek postal v rešenje sveta po Mariji; vsak dan se rodi po milosti Sv. Duha in nam deli svoje milosti in svoje zasluženje le po njej. Sv. Duh pa je upodobil Jezusa le po Mariji in upodablja vse ude mističnega telesa le po Mariji in deli svoje darove in milosti le po Mariji.
V tej posvetitvi in darovanju samega sebe se vadimo prav posebno v oni čednosti, ki je Bogu posebno ljuba, namreč v ponižnosti. Ker se smatramo za nevredne, da bi se bližali Bogu neposredno, zato se z _ysem zaupanjem posvetimo Mariji, naši srednjici, da ona za nas posreduje pri svojem Sinčku, Jezusu Kristusu!
Kako se možimo in ženimo.
Povest v pismih. — Spisal Pavel Perko.
VIII.
Ljuba moja prijateljica!
V velikih skrbeh sem. O, da bi Te imela pri sebi, da bi se skupaj posvetovali! Pisma pa gredo tako počasi. Predno mi odpišeš, bom že morebiti morala kaj narediti, za kar pa ne vem, ali bo prav ali ne. —
Pa hočem Ti povedati po vrsti. Morebiti mi med pisanjem pride dobra misel in pameten sklep.
Moja skrb je Tine. Naš Tine je vedno bolj čuden. Zdravje se mu vrača; še leži, a tydi že vstane in gre ven na solnce. Zato je pa tudi vedno bolj zgovoren. Venomer nekaj govori in razlaga; z očetom pa, ki ga poslušava, ogibljeva kam pravzaprav meri z besedo. Največ govori o tem, kako je zidal ko je bil še zdrav. To je vedno na vrsti, kako je domačo hišo lepo popravil, in kako je lepo in hitro sezidal hišico očetu in meni v stanovanje. Bil je res vedno dober zidar. Ljudje so ga mnogo vabili v delo; pa se je pri vem tem brigal tudi za domačo hišo in grunt. Domačo hišo, ki je bila lesena, je ometal in osnažil, da danes vsakdo, ki ne ve, misli, da je zidana. In ko so oče samo enkrat omenili, da bi radi imeli malo hišico nedaleč proč, pa lično izdelano takole za svoja stara leta: je Tihe takoj obljubil, da jim hoče sezidati. In ker sem jaz obljubila, da mu hočem pomagati, ker bom
tudi jaz v hišici, se je lotil dela še tisto zimo. Nakopal je kamna in navozil peska, pomladi sva pa začela. Jaz sem mu delala malto, a če sem morala v hlev ali pred peč, je delal tudi sam. Sam je tudi potesal les, sestavil ostrešje in pokril z deščicami. Zdaj je hišica dovršena, zbeljena, oisnažena, tako da sva z očetom vedno bolj začela govoriti, da se preseliva. Tinetov namen je pa bil, da ostane sam na gruntu, da se nikdar ne oženi, pa da mu bom pomagala na njivi in pa opekla in oprala, kar bo treba. Do zadnjega časa je bilo vse dobro. Kar je pa zbolel, je postal sumljiv in razdraž-ljiv. Začel se je bati, da bi utegnil mladi priti k hiši, in bo tako Tine ostal brez vsega. Mislim, da je to vzrok, da v svojem govorjenju vedno pride nazaj na svojo hišo, hišico in zidanje. In to je meni zelo hudo, ker vem, da si zavoljo mene dela skrbi, pa mu ne morem dopovedati ne jaz ne oče, da si jih dela po nepotrebnem.
»Če bi vi oče bili hudobni — ki pa niste! Pa če bi bili — kako lahko bi mene pustili, da bi ostal brez grunta in brez hiše ... Jeli-te oče, da tega ne boste pustili?«
»Kajpak da ne. Saj imamo domenjeno, kako bo,« ga tolažijo oče.
»Domenjeno — tisto že! Ampak zapisano še nikjer ni.«
»Tudi zapisali bomo, ko ozdraviš,« ga zo-* pet tolažijo oče.
»Ali boste počakali oče, da ozdravim? In ti Katarina, boš tudi počakala?«
»I sevedal Kaj pa misliš?« ga tolaživa
oba>
»To mislim — in sam ne vem kako je to, da vedno to mislim: Dve hiši sem sezidal, pa niti ene ne bom imel... Ne vem, kako je to, da vedno to mislim.«
»Pusti take misli, ki te samo razburjajo in ki so brez pomena,« mu prigovarjava z očetom.
»Dve sem sezidal. Pravzaprav eno; ker eno sem le popravil. A lahko se reče: dve sem sezidal. Sedaj pa stojita še obe na našem svetu, Jelite oče?«
»Kakopak?«
»Na vašem svetu stojita, zato sta pa vaši obe!«
»Danes še obe; pa nič se ne boj —«
»Dobro je tako. Oče, saj vi niste hudobni. In Katarina tudi ne. Saj veste, kako sem delal. Kakor črna živina sem delal...«
»Preveč si delal, Tine; zato si si pa nakopal bolezen.«
»Da, bolezen. Toda nismo še tako pri koncu, pa naj reče Kamniški Dereani, kar hoče. Poglej Katarina!«
In zavihal je rokave do komolcev in pritisnil s prstom na kožo, češ: »Meso se mi je začelo zopet nabirati, in to je dobro znamenje. Pred tednom je bila tu le kost in koža, danes — poglej Katarina — se že očuti meso. Ali še veš, kako je bila pred tednom le kost in koža, Katarina?«
»Ne vem —« sem rekla, ker se res nisem spomnila na to.
»Seveda ne veš, ker se ne brigaš ... Ker si zdrava, da kar gori iz tebe ... In ker se boš možila —, meniš, da ne vem?«
»Tine, kaj govoriš?« sem ga zavrnila, Vstrašila sem se, da mi je srce zastalo in mislila sem: Zdajle bo izbruhnilo.
Pa ni. Tine se je nasmehnil in je rekel:
»Ej no, kaj bi tajila! Saj vem kako je. In saj je prav! Če te Martin vzame —.«
»Kateri Martin —?«
»I — Golarjev!«
»Kdo ti je to pravil?«
»Ej no, ali nimam oči? In saj je prav tako! Oče kar dajte mu jo. Martin je poštenjak, poznam ga. Ampak v zameno bo dal Nežo, da bo vam stregla, oče, meni pa spekla in oprala ... In potem bom v tejle hiši lepo sam, in zidat bom hodil. Kadar bom šel od doma, bom zaklenil in kadar bom prišel, me nihče ne bo prašal, kje sem bil. To malo grunta, kar ga je, bomo z lahkoto obdelali. Kaj pravite, oče?«
»Tine, Tine! Pusti te stvari in zaupaj, da bomo napravili tako, da bo za vse prav,« so rekli oče. Slišala sem jih, kako so vzdihnili, ko so vstali od mize in stopili k Tinetovi postelji, da mu popravijo odejo. —
Tako je pri nas. Kaj praviš Rezika? Meni se zdi, da se pripravlja k nevihti. Tine je na popolnoma napačnem sledu. On nič ne ve, kako je zadnje čase pri Golarjevih. A kako lahko se zgodi, da pride kdo in mu pove. In potem se mu bo naenkrat posvetilo v glavi in — ljuba Rezika, kaj bo potem? Nesreča gotovo, ker Tine je silno jezast. In pa v tej bolezni, ko pravzaprav še vedno visi med življenjem in smrtjo!? Kaj naj storim? Ali naj grem in naj Martina za božjo voljo prosim, da gre takoj iz kraja — v Ameriko? Dokler je tako, lahko vsak trenutek prinese nesrečo. Jaz pa stojim in premišljujem, ko bi pravzaprav že morala delati. .. Ah, Rezika, da Te ni tukaj! Hitro odpiši svoji
Katarini.
Naznanila in vabila. v
milino ^v-CDER
iKInJ c".:;;------------

I.
Na marijanski kongres so prav posebno vabljeni moški: mladeniči in možje. Kajti prvi namen marijanskega kongresa je proslaviti Marijo,
drngi pa je vzbuditi k novemu življenju mladeniške in moške Marijine družbe. Vsi moški naj pridejo v pon-deljek, na praznik, ob 10. v Ljudski dom k zborovanju moških Marijinih

družb. Slišali boste jako lepe govore. Pokažite možki, da imate tudi nekaj srca za Marijo!
Posebej še vabimo Slovence, ki so izven Jugoslavije: Primorce in Korošce. Ker bo prišel celo kardinal iz Rima, menda ne bo na našem kongresu kaj nevarnega za Italijo. Kongres nima niti trohice političnega na sebi, marveč je strogo verski: proslava Marije. Na to, prosimo, se sklicujte, ako bi Vam imeli delati kake težave. Tudi govorniki so povabljeni iz teh pokrajin. Dobrodošli torej, Primorci in Korošci, na marijanskem kongresu!
II.
Ob priliki marijanskega kongresa bo v Ljubljani tudi prvi sestanek vseli slovenskih škofijskih voditeljev Marijinih družb, da bi po enotnem načrtu delali za razširjenje kraljestva Marijinega, za ustanavljanje, oživljenje in dobro vodstvo Marijinih družb po vsem Slovenskem.
ni.
V Mariboru se bosta vršila ta mesec dva mladinska dneva in sicer
ločeno za fante in za dekleta. Dne 9. in 10. avgusta bodo imeli torej dekliški dan, 23. in 24. avgusta pa fantovski dan. Vsakokrat so določeni za prvi dan referati, za drugi dan pa slavnostno zborovanje za množice. Izmed referatov je vsakokrat določenih 5 z izrečno versko vsebino. Namen obeh dnevov je navdušiti štajersko mladino za versko obnovo, v kulturnem oziru pa postaviti določene cilje.
Natančnega razporeda pa nismo prejeli, da bi ga mogli objaviti.
Mi bi prav toplo povabili vse naše mladinske organizacije k udeležbi na teh dveh »dnevih«, ko bi ne imeli svojega marijanskega kongresa. Kogar naših kranjskih fantov in deklet pa veseli iti v Maribor, naj se le vzdigne! Želeti bi bilo, da so naše Marijine družbe v Mariboru vsaj Čedno zastopane.
Zborovalcem mariborskim pa želimo veliko božjega blagoslova in najlepših uspehov. Prosimo jih, naj pomnijo, da je vzgoja mladine uspešna le na verski podlagi.
K Mariji v Log!
Na skupen shod Marijinih družb goriške nadškofije!
Dne 2. in 3. septembra.
Bo to prvi shod svoje vrste v naši nadškofiji, ker prvi v tem obsegu. Poznamo doslej in v navadi so že skoro povsod redni dekanijski shodi, imeli smo že tudi večje pokrajinske in okrožne shode tako n. pr. pred leti na Sv. Gori, pred par leti v Logu, lani na Vitovljah, v Slavini in drugod. Na lanskih evharističnih kongresih so tvorile Marijine družbe s svojimi zastavami in belo uniformo najlepše skupine v cerkvi in pri procesijah. Log je zbral kar 36 Marijinih zastav in tu in v Komnu je bilo določeno
za Mar. družbe še posebno zborovanje z enim govorom. Letošnji shod v Logu pa mora biti še vse kaj vee. Razvije naj se v najsijajnejšo manifestacijo marijanske misli v naši deželi, postane naj mejnik v krepkejšem in čvrstejšem razvoju Marijinega kraljestva na Goriškem. Dan parade — še bolj dan molitve — hkrati pa tudi visoka šola ljubezni do Marije, da se ji zaupno izroči v varstvo posebno naša mladina.
V Logu hočemo zato pregledati svoje delo in svoje čete. Pogled na

le številne vrste naj vzbudi v članih zavest skupnosti! Sinovi in hčere smo ene velike matere, Marije, člani iste Marijine družine. Hočemo se zato med seboj pobližje spoznati, da se bomo poslej iskrenejše ljubili in krepkejše podpirali. Loški shod naj že skoraj prežene iz vseh src meglo predsodkov in nezanimanja za Marijine družbe. Prešine naj nas z duhom požrtvovalne ljubezni do te najidealnejše verske organizacije, ki
Velik shod v Logu je določen na dan 3. septembra. Družbam je na prosto dano, da dojdejo že na predvečer. Določili smo dan v tednu zato, da pridejo lažje zraven č. č. gg. voditelji in spovedniki, ki bi bili sicer na nedeljo in praznik zadržani. Tudi ne maramo, da bi našo pobožnost motili razni pijani in drugi neljubi priveski. Na predvečer: Spovedovanje. Ob 6: Govor, pete litanije M. B. z blagoslovom.
Pustite male k meni in ne branite jim!
je vrlo zmožna dvigniti vero in moralo našega ljudstva na višjo stopinjo popolnosti. Zato naj zadoni iz Loga mogočen klic po celi deželi: Kvišku iz spanja, ven iz dremote! Na plan! Na delo za Marijine družbe, da ohranimo našemu ljudstvu svetinje vere in poštenja!
O, zato pridi že skoraj loška zarja in zasij čez celo našo deželo! Tvoji topli žarki naj jo ogrejejo in oplodijo,
da postane zares dežela Marijina! ♦ * *
Od 8 do 9: Skupna ura molitve če-ščenja presv. Rešnjega Telesa (druga ura.).
Dne 3. septembra zjutraj
od 4 dalje spovedovanje.
Ob 6 V?: Govor, sv. maša, med sv. mašo skupno sv. obhajilo.
Ob 9: Pouk za predstojništva.
Ob 10: Govor, ponovitev posvečenja, slovesna sv. maša. Pojejo šturski in vrhpoljski pevci pod vodstvom veleč. g. Alberta Leban.
Od 1 do 2 pop.: Skupna ura molitve
za prospeh Marijinih družb (osma ura).
Ob 2: Procesija s kipom Matere božje. Med procesijo se pojejo litanije M. B. in Marijine pesmi. Po povratku v cerkev: Govor, pete litanije presv. Srca Jezusovega, ponovitev posvetitve družb presv. Srcu, zahvalna pesem, blagoslov, razhod.
* * *
Ljubi Marijini otroci! Gotovo se veselite tega shoda in ga že težko pričakujete. Posvetujte se zato kmalu med seboj, kako se boste shoda udeležili. Hkrati pa začnite povsod tudi
z molitvijo, da bi se ta shod dobro obnesel in rodil zaželjene sadove. Svetinja predpisana — enako pokrivalo. Če bo vreme kazalo, po možnosti bela obleka ali vsaj svetlejše barve. Vsekako pa skromnost, ker nočemo, da bi shod izgledal kakor modna razstava. Prosimo tudi, da prinesete vse zastave s seboj. Druge podrobnosti izveste od svojih čč. gg. voditeljev.
Dobrodošle tudi vse družbe tržaš-ko-koperske škofije!,
Na veselo svidenje pri Mariji v Logu!
Osrednje vodstvo Marijinih družb za goriško nadškofijo.
Priporoča se:
Cružbenik Marijin, molitvenik za Marijine družbe. Naj bi ga imel vsak družbenik, Cena: z rdečo obrezo 15 Din, z zlato obrezo 20 Din, fino z zlato obrezo 36 Din,
Vodilo Marijinih družb- Potrebno vsem družbam, koristno vsem posameznim družbenikom. Čim več ga bodete naročili, bolje se bodo družbe vodile. Cena: nevezano 12 Din, vezano 20 Din, v platno 30 Din.
»Pojte«, zbirka cerkvenih pesmi. Vseh 190. Potrebno vsem .Marijinim družbam in povsod, kjer hočejo vpeljati ljudsko petje. Cena 10 Din.
»Prepevajte«, zbirka narodnih pesmi. Vseh 170. Priporočljiva družbam in društvom ter splošno potrebna, da se grde kvante izpodrinejo in nadomestijo z lepim petjem in da se ljudje pošteno zabavajo. Cena 8 Din.
»Nova vera«, kratek in krepek poljuden spis v obrambo prave vere proti vedno naraščajoči neveri. Vreden in primeren, da se razširi med množice. Cena 4 Din.
Pri vseh knjižicah se dobi na 10 izvodov 1 izvod povrhu* Naročajo se pri vodstvu Marijinih družb v Ljubljani.
Napoved,
Do marijanskega kongresa bo izšla knjižica »Fantič, le gori vstan'!« Zelo potrebna za naše fante. Opozarjamo fante že zdaj, da jo bodo radi sprejeli.
Naznanilo in vprašanje.
Sprožila se je misel, da naj bi se začelo izdajati posebno glasilo za mlade-niške in moške Marijine družbe, Sicer ne bodo uspevale, če ne bodo imele posebnega glasila, ker »Bogoljuba«, žal, moški premalo bero. — Gospod, ki je to misel sprožil, ima prav. Kaj pravite pa drugi na to?
•Sprožila se je tudi misel, naj imajo Marijine družbe svoj poseben koledar. Vsaka velika organizacija ga ima; tako močna organizacija, kakor so Marijine družbe, se tudi spodobi, da ga ima. — Tudi gospod, ki je to sprožil ima prav. Kaj pravite pa zopet drugi na to?
Ponovna prošnja,
Vodstvo Mar, družb hoče izdati zbirko pesmi, deklamacij, prizorov, kratkih igric in podobnega blaga, potrebnega Marijinim družbam za razne prireditve, S tem se hoče družbam olajšati, da jim ne bo treba toliko iskati takih reči, kadar jih potrebujejo. Posamezne družbe imajo eno ali drugo takih stvari v zalogi. Prosili smo že, naj bi jih nam hoteli poslati, da jih damo tiskati, naj služijo še drugim družbam. Odzvala se je naši prošnji edino Marijina družba v Trstu. Danes to prošnjo ponavljamo. Če je treba, poslatev tudi nekoliko odškodu-jemo: ali v denarju, še bolje pa s tem, da bomo dali družbam, ki nam kaj takega pošljejo, knjigo zastonj.
Dopisi.
Predoslje, Redko slovesnost smo obhajali na binkoštni pondeljek v naši cerkvi. Imeli smo namreč slovesen sprejem mož in fantov v Marijino družbo. Lep je bil pogled, ko se je po govoru gospoda župnika vstopilo 16 mož in 12 mantov pred široko cbhajilno mizo in pretresljiv je bil trenutek, ko so se z odločnim glasom posvečevali Mariji in ji obljubljali zvestobo do smrti. Naj blagoslovi Devica Marija njih dobre sklepe, da bo 38 članov moške in 39 članov mladeniške Marijine družbe z vzglednim življenjem privabilo še novih članov pod Marijino zastavo!
Čepovaa. Od 21,—27. junija smo imeli iuhovne vaje za Mar, družbo. Poslušali smo sedem krasnih govorov, ki jih je govoril gospod dr. Brumat iz Gorice. Te dneve je pre-
jelo prav mnogo vernikov sv. zakramente, rv sklepu tridnevnice je bil sprejem novih dru-žbenk v Mar. družbo in precej otrok v Mar. vrtec. — Naš duh se je spet enkrat mogel dvigniti iz vsakdanjih skrbi in bojev tja, kjer je naš edini cilj in smoter življenja. Saj živimo v času in posebno mi v razmerah, ki so dovolj. obupne in duhomorne in potrebni smo vzpodbude in poštenega razvedrila ne pa zapravljivega plesa in neumnih veselic, ki duha samo tlačijo in ki so sedaj vsepovsod v navadi.
Šmihel pri Novem mestu. Poročamo, da je bilo na Vnebohod sprejetih v našo Marijino družbo 35 deklic, kar je zelo razveseljivo posebno zdaj, ko pri mnogih družbah tožijo, da imajo zelo malo naraščaja.
Po domovini.
Smrtna kosa. V bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji pri Novem mestu je umrl dne 20. junija dekan in župnik brezniški g. Jožef L a v r i č , star 64 let. — Pri Mali Nedelji pri Ljutomeru se je preselil v večnost isti dan župnik Jakob Č e m a ž a r, ki je poprej služboval v Istri, a ga je fašistovska vlada pregnala, — 30. jun. je umrl po dolgem bolehanju v Kandiji Franc Sturm, župnik v Grčari-cah pri Ribnici, star 54 let. Bil je rodom iz Kočevja — tihega, skromnega značaja. — V soboto 5. jul. je umrl v Leonišču ižanski župnik g, Viktor Koechler, po rodu iz Ljubljane, Poprej je več let služboval kot trnovski kaplan. Zadnje leto se ga je lotilo več bolezni in je vsled tega sam večkrat govoril, da se njegovo življenje bliža koncu, dasi je bil star šele 55 let, R, i. p.!
Odlikovanje, Za duhovnega svetnika je imenovan g. Janez H 1 a d n i k , župnik v Št, Vidu pri Stični.
Imenovan je za vseučiliškega profesorja bogoslovne vede na zagrebški univerzi znani bojevnik in zagovornik krščanskega demo-kratizma med Hrvati, kanonik dr. Janko Š i m r a k.
Podeljena je župnija sv. Ožbolta na Jezerskem župnijskemu upravitelju g. Janezu Drunecky-u. — Za upravitelja župnije na Sv,
gori pri Litiji je imenovan g. Ignacij Žganjar, župnik iz Prema.
Duhovske spremembe v lavaatiaski škofiji. Župnija Šmartno pri Velenju je podeljsna g, Gregoriju Pctokarju, župniku v Bočni; župnija Jurklošter pa g. Antonu Kocijančiču, kaplanu na Ponikvi ob j. ž.; g. Pavel Živort-nik, kaplan pri sv. Magdaleni v Mariboru, je prevzel ravnateljstvo Ciriiove tiskarne; na njegovo mesto je prišel g. Vinko Munda iz Celja.
Lavantinska škofija je vsled nastalih povojnih sprememb izločena iz solnograjske cerkvene province in podrejena neposredno apostolskemu sedežu.
Nenavadna starost. V župniji Adlešiči na Belokranjskem je umrl meseca maia mož Nikolaj Čenič v starosti 108 let.
Evharistični shod za kamniško dekacijo je bil, kakor napovedano, v nedeljo 12. julija v Grcbljah, ko je bilo obenem cerkveno opravilo patronov grobeljske cerkve, sv. Mohorja in Fortunata, Izvršil se je natančno po razporedu, ki je bil zadnjič v »Bogoljubu«. Shod je bil prav lep, vendar bi bila udeležba dopoldne smela biti še večja. Popoldne se je pač zbrala velika množica in se razvila v dolgo procesijo, nazadnje pa se zopet združila pred šotorom, v katerem je bilo Najsvetejše, na lepem dvorišču misijonišča, kakor lahko vidite na sliki. Omeniti je treba, da je bil v
resnici prizor še veliko lepši, kakor ga prikazuje slika, in da se vse ljudstvo na sliki ne Vid:, ker j2 bilo veliko ljudi na koncih obeh poslopij, ki se tukaj ne vidijo. Veliko dvorišče misijonišča je za take shode kakor nalašč, da si boljšega ni mogoče želeti. Govori na shodu so bili resnično tehtni. O tem, kaj se je govorilo in sklepalo, morda še prihodnjič kaj več. Še mnogo takih shodov!
Dan katoliške mladine, 29, maja je bil za katoliško mladino naših južnih škofij slavnosten dan, Vse mladeniške organizacije so imele ta dan skupno sv. obhajilo in priredile so javne nastope, akademije i. dr. Katoliško občinstvo je spremljalo vse te prireditve z veliko naklonjenostjo. Proslava se je izvršila posebno sijajno v Zagrebu, Požegi, Dja-kovem, Osijeku, Čakovcu, Sarajevu, Splitu, Dubrovniku, Sinju in Mostarju.
Zaslužnemu duhovniku v časten spomin.
f Č. konz. svetnik J. Čemažar, župnik pri Mali Nedelji blizu Ljutomera, je umrl 20. junija v 50. 1. starosti. Rojen je bil v Železnikih na Gorenjskem, gimnazijo je dovršil v Ljubljani, bogoslovne študije v Gorici. Kot duhovnik tržaško-koprske škofije je služboval večinoma v Koperski okolici Istre, slednjič kot župnik v Šmarjah pri Kopru. Bil je goreč' duhovnik in odločen zagovornik rabe slovenskega jezika v cerkvi. Udeležil se je najsrditejših političnih bojev za narodne pravice na Pomjanščini. Radi tega si je nakopal sovraštvo italijanskih liberalnih neodrešencev še pod bivšo Avstrijo, Za časa zasedbe Istre po italijanski vojski, ko je bila večina slovanskih duhovnikov internirana, je vztrajno oskrboval tri težavne župnije, z vso previdnostjo vztrajal in odločno branil pravice naroda. Radi tega je bil vedno nadlegovan od italijanskega vojaštva, ki je bilo izdalo že povelje za njegovo internacijo; a s svojo zgovornostjo se je znal izviti iz nastavljene mu zanjke, — Za časa fašistovskega terorja je bil večkrat napaden od fašistov, ki so ga koncem avgusta 1923 s silo izgnali iz Italije, Škof dr. Kar-lin mu je podelil župnijo. Neprestani politični boji so mu povzročili srčno bolezen, kateri je nenadoma podlegel. — Nad njim so se spol-nile besede sv. Pavla II, do Timoteja: »Dobro sem se vojskoval, tek dokončal, vero ohranil.« Zdaj, upamo, »mu je prihranjena krona pravice,« za katero se je v življenju toliko potegoval.
Brezversko pisanje nekaterih slovenskih liberalnih listov je čedaljebolj drzno. Neum-ljivo nam je le to, kako morejo ljudje, ki vendar še čutijo s cerkvijo, ki jim še tli versko prepričanje v srcu, take liste naročati, podpirati, čitati! Ali se ne pravi to rediti gada
na prsih? Ali ne pomagajo taki s svojim denarjem blatiti to, kar nam je in mora biti najsvetejše?! Kdaj bodo vendar izpregledali, da naročniki in bralci pripomorejo, da se sramoti sv, vera in tepta v tla versko prepričanje.
Starši, ki se še štejete med katoliške Slovence, ali vam bo po zadnjih dogodkih v ožji domovini — vest še prenesla, da puščate in pošiljate svojo deco, svoje sinove v organizacije, ki so se opetovano že pokazale kot Cerkvi, verskemu življenju in nravnemu čutenju protivne ter sovražne!?
Orlovskemu Savezu na Hrvatskem je poslal apostolski nuncij v Belgradu prisrčno sestavljeno pismo, ki v njem s priznanjem pozdravlja njega vzvišene cilje in prizadevanje, da se razširi in utrdi katoliški razmah med omladino ter sinovska vdanost do sv, očeta.
Ti pa znajo,,. V Beogradu bodo kmalu sklepali o šolskem zakonu. Po predloženem načrtu naj bi svetni učitelji poučevali tudi krščanski nauk, pa brez ozira na to, ali so verni ali brezverni, ali hodijo v cerkev ali ne. Tudi sokoli, orjunaši in nihilisti bi po predloženi šolski postavi bili verski vzgojitelji krščanske mladine! A v tem tiči še drugo zlo... Na Italijanskem so iznova vpeljali veronauk v osnovne šole, ki ga morejo poučevati svetni učitelji,. samo da narede neki izpit. Prostozidarska šola »Serenis« v Rimu je takoj razposlala svojim članom okrožnico, v kateri opozarjajo framasonske učitelje, naj se uspo-. sobijo za veroučitelje in da kot taki zaneso v veronauk prostozidarski duh. To je toliko, kakor potom veronauka ubijati vero v mladini ,., Podobno se utegne zgoditi tudi pri nas, ako bodo svobodomiselci prodrli s svojo zahtevo, da naj bi svetni učitelji poučevali veronauk po naših šolah. Zato treba napeti
vse moči, da se tO prepreči.
• • •
Delniška družba za vzgojo duhovnikov.
Veste, kaj je delniška družba? Če eden nima dosti pod palcem, da bi postavil fabriko, se jih vzame več skupaj, vržejo skupaj svoj kapital in fabrika je narejena. Čisti dobiček si pa delijo po tem, kolikor so v podjetje vlo-. žili. — Podobna delniška družba se je nedavno tega nekje ustanovila, samo da ne zato, da bi postavili fabriko, ampak da bi — vzgojili duhovnika. Delničarjev je 8, vsak plačuje po 10 dinarjev na mesec. Dividende, to je: razdelitve čistega dobička pa pričakujejo šele po smrti.
Ali bi se takih delniških družb ne moglo ustanoviti več, da bi nekoliko odpomogli pomanjkanju duhovnikov na Slovenskem?
Po svetu.
Sveto leto (1925) se ne prične 1. januarja, ampak na božični dan (1924). Pomniti je, da je nekako tesno navezano na mesto Rim, tako da more biti popolnega jubilejnega odpustka deležen le tisti, ki (poleg navadnega pogoja — spoved in sv. obhajilo) izvrši še ta pogoj, da obišče štiri glavne rimske cerkve: vatikansko (Sv. Peter), lateransko (Sv. Janez), Sv. Pavla in Marije Snežnice, ter tam moli po namenu sv, očeta. Domačini Rimljani morajo te štiri cerkve dvajsetkrat obiskati, romarji in tujci pa desetkrat. Po sklepu rim-
skega svetega leta se raztegne sveto ieto za šest mesecev na ves katoliški svet. Tako je bilo 1. 1900. pod papežem Leonom XIII.
Sveto leto 1925 in Rim, Ker računajo, da utegne priti prihodnje leto do 4 milijone tujcev v Rim, nameravajo zunaj mesta postaviti začasno mesto iz lesa, kjer bi hkrati lahko dobilo prenočišče do 150.000 romarjev.
Spomenik f kardinalu Rampolla, ki ga je dal napraviti f papež Benedikt XV., je dovršen in bo te dni prepeljan iz Vatikana v cerkev sv. Cecilije, ki je bila po skrbi kardi-nala-državnega tajnika Rampolla krasno obnovljena, — V ti cerkvi je kardinal tudi pokopan.
O zlatomašniku kardinalu Mercier-ju
smo že poročali. Dodamo še, da sta pri 50-letni mašniški slavnosti tega slovečega belgijskega kardinala bila navzoča tudi kralj in kraljica. Pri svečanem zborovanju, ki je sledilo cerkvenemu opravilu, je prebral nuncij Micara lastnoročno pismo papeževo; predsednik jubilejnega zaklada je pa izročil zlatomašniku šek, glaseč se na 1,200.000 frankov, v dobre namene. Francoska vlada je podarila jubilarju veliki križ častne legije.
Esperanto je jezik, ki bo v kratkem postal svetovni jezik, to je gotova stvar. Uče se ga že v šolah na Japonskem, Kitajskem, v
Ameriki (severni in južni), uči se ga zlasti delavstvo, govore in pišejo ga po trgovskih zbornicah, svetovnih društvih itd. Zdaj, ko se je ogrela zanj tudi Anglija, Rusija, je padel zadnji pomislek. — Sveta Cerkev je vesoljna; njen jezik (latinski) je tudi vesoljni; kljub temu se bo brez dvoma oprijela tudi stvorje-nega jezika »esperanto«, ki bo koristil predvsem misijonarjem. Brez njega bodo težko izhajali.
Slab napredek, P0 vojski je prešlo v Srbiji 17.000 pravoslavnih — v mohamedansivo (v turško vero).
Imenoma je izobčen iz katol. Cerkve Marko Kalodjera, bivši kanonik v Splitu,
Evharistični shod v Grobijah. Zadnji blagoslov.
ker je prestopil k tako zvanim starokatoli-
šancm.
Z dežja pod kap. Pred svetovno vojno sd Turki gospodarili v Palestini; zdaj imajo Angleži v Jeruzalemu svojega oblastnika, ki je gid, — Kako je z varnostjo v sv. deželi? Za mesec julij je bil priglašen romarski vlak iz Briksna, ki je pa izostal, ker so se priglašenci iz strahu pred negotovostjo premislili in romanje odpovedali. Koncem aprila sta namreč tila umorjena dva jezuita iz Prage, ki sta se udeležila češkega romarskega potovanja v Palestino.
Bazilika na gori Tabor (v sv. deželi) je bila slovesno posvečena 1. junija. Papežev odposlanec, kardinal Giorgi, ki se je pripeljal v Palestino 28. maja, je bil povsod kar moči svečano sprejet. Latinski patriarh je poslal svojega zastopnika celo v Aleksandrijo, da je sprejel in spremil cerkvenega odposlanca do pristanišča Haifa. Tu sem je prišel k pozdravu patriarh Barlassina sam; prav tako je osebno pozdravil kardinala tudi angleški g«, verner Sir Herbert Samuel. Dne 5. junija je imel kardinal Giorgi slovesen sprejem v Jeruzalemu.
Spomenik sv. Frančišku Asiškemu bodo postavili v Milanu. Poziv odbora za prispevanje radovoljnih darov v ta namen je til sprejet s splošnim navdušenjem. K milanskemu kardinalu Tosi-ju je prišel neki industrijec, ki se je ponudil, da hoče sam prevzeti stroške (1 milijon lir); kardinal je prošnjo odklonil, češ, spomenik naj bo delo vseh slojev.
Italija podpira misijone. Italijanska vlada je dovolila za italijanske katoliške misijone na Kitajskem deset milijonov lir podpore. "Vsako leto se bo izplačalo po en milijon lir.
Svetniški proces. Po rimskih bazilikah j2 bil nedavno nabit razglas kongregacije obredov, ki naznanja, da se je pri sveti sto-lici začela razprava o proglasitvi služabnika Gospodovega, kapucinskega vratarja br. Konrada Parzam Altottinga v passavski školiji. Brat Konrad je umrl 21. aprila 1894 v sluhu svetosti.
V	Lurd, Češki katoličani prirede v dneh 8.—24. avgusta romanje v Lurd. Vodstvo je prevzel dr. Kaspar, škof iz Kr. Gradca. Kot dar bodo ponesli s seboj krasno z zlatom po čeških vzorcih vezen baldahin, na katerem so slike čeških zaščitnikov.
Nova ozdravljenja v Lurdu.
V	dneh od 16. do 22. maja so številni zdravniki potrdili petero nenadnih, čudežnih ozdravljenj. Naj navedemo samo en tak dogodek.
Albert Gerard, doma v Frasnes le Cou-vain v namurski škofiji (Belgija), je star 31 let. V svetovni vojni je bil (1917) težko ranjen in ujet. Vsled udarca s puškinim kopitom je popolnoma ohromel. Hodil je ves sključen. Od leta 1919—1922 je ležal ves trd v bolnišnici v Bruselju. Tu so ga radiografsko pregledali in ugotovili, da mu trije členi hrbtenjače gni-jejo vsled sušice. L. 1922 se mu je nekoliko izboljšalo. Bil je odpuščen iz bolnišnice. Toda stanje se mu je kmalu zopet poslabšalo, da je moral 8. maja nazaj v bolnišnico. Zdravniški izvedenci so izjavili, da je neozdravljiv. Dovoljena mu je bila popolna pokojnina.
Siromak je prišel sredi meseca maja t. 1. z belgijskimi romarji v Lurd. Ko je bil 18. maja v kopelji, je začutil po vsem životu neko tresenje. Bil je zdrav. Popoldne istega dne se je oglasil v uradu, kjer preiskujejo bolnike pred in po ozdravljenju. Trije belgijski zdravniki: Rasmout, Daiche in Goethals so ugotovili, da mu je hrbtenjača docela gibčna in zdrava. Belgijski romarji so se v veličastni procesiji zahvalili Mariji in zapeli »Magni-fikat«.
Pustite male k meni in ne branite jim i
Tako je podpis pod sliko na strani 185. Naše cerkve so pa poleti v delavnik sila prazne. Da odraslih ljudi ni veliko, to ni zameriti; ampak da nič otrok ni, to pa je žalostno in priča o veliki slepoti staršev. »Bogoljub« je o tem že lani pisal, a kakor po navadi je vsaka beseda zastonj. Na Nemškem je to vse drugače: tudi o počitnicah je1 veliko otrok v cerkvi. In drugače, vse drugače bi bilo treba začeti delati tudi pri nas, če hočemo še to vero ohraniti, kolikor je imamo.
Dobre knjige.
Samostan očetov trapistov v Rajhea-burgu je izdal in založil 2. natis življenjepisa sestre Benigne Kcnsplate Ferrero. Izvod stane 12 Din, po pošti 13 Din. Pri 10 izvodih je eden za nameček.
Znižane cene za molitvenike in nabožne knjige. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani je tik pred vojsko natisnila več lepih molitve-nikov in nabožnih knjig, ki jih med vojsko zaradi pomanjkanja knjigoveškega materijah, posebno platna in usnja, ni mogla v potrebnem številu vezati in razpečavati. Ker pa primanjkuje knjigarni prostora, se je odločila
spraviti sedaj te molitvenike in nabožne knjige, ki ji zakotijo ogromen prostor, v promet in sicer nevezane, t. j. v zloženih polah po nenavadno nizkih, skoro predvojnih cenah. Te knjige so:
Kruh življenja. Štirideset različnih obha-jilnih molitev, primernih svetim časom cerkvenega leta. Cena za nevezano knjigo v.zloženih pclah 5 Din. Ta krasni molitvenik, namenjen vsem, ki pogosto prejemajo sv. obhajilo, slovi po vsem katoliškem svetu. Papir i^. sam je vreden danes mnogo^ več kot 5 Din. Molitvenik obsega skoraj 600 strani. Po prav tako nizkih cenah se dobe še sledeče knjige: Tomaža Kempčana Hoja za Kristuscm. Prevedel Andrej Kalan, ki je najlepša nabožna knjiga v katoliškem slovstvu. Cena za nevezan izvod v zloženih polah 4 Din.
Tolažba dušam v vicah. Priredil Frančišek Bleiweis, župnik v Lešah. Cena za nevezan izvod v zloženih polah 3 Din.
Iz duhovne zakladnice Tomaža Kempčana, Izbral in poslovenil dr. Frančišek Ksav. Lukman. Cena za nevezan izvod v zloženih polah 2 Din
Naštete knjige imajo obliko molitvenikov in bomo preskrbeli tudi vezavo naročnikom, ki bodo to želeli. Ker nam je na tem, da pridobimo prostor, bomo zaračunali tudi vezave po zelo skromnih cenah, dasiravno jih moramo oskrbeti v današnjih dragih razmerah. Ve-- zave zaračunamo posebej in sicer vezavo za molitvenik Kruh življenja z rdečo obrezo 9 Din, s prav fino zlato obrezo 20 Din, Hoja za Kristusom in Tolažba dušam v vicah z rdečo obrezo po 8 Din, za fino vezavo z zlato obrezo po 18 Din, Duhovna zakladnica za vezavo z rdečo obrezo 5 Din.
Izmed ostalih nabožnih knjig smo znižali ceno še za sledeče:
P o u I i n , Na poti v večnost. Cena za izvod v zloženih polah 6 Din. Broširan samo 8 Din, vezan 12 Din.
Večeri ob Lemacu. Knjiga se dobi samo trdo vezana za nizko ceno 12 Din (mesto 32 Din). To je ena najlepših knjig, ki obravnava [. versko vprašanje, pisana pa ni poljudno,
Orasero blagrov ali nauk o srečnem življenju. Spisal Anton Kržič. Druga, pomnožena izdaja. Cena za nevezan izvod v zloženih polah 5 Din, broširan 6 Din. — Cene za te I krasne knjige so tako nizke, da se nam ne i izplača posameznih knjig razpošiljati po pošti. Zato prosimo, da pridobi vsak, ki želi eno 1 ali več teh knjig naročiti, še druge naročnike r in naroči po več izvodov vsake knjige naei,-krat. S tem se tudi mnogo na poštnini pri-I hrani. Teh nizkih cen pa ne moremo trajno ; vzdržati, temveč samo dokler je zaloga knjig
velika. Naročila sprejema Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.
BOSNA,
Razstava bcsenskega odbora v dne-viii marijanskega k o g r e s a bo v dvorani Krekove prosvete, to je v A 1 o j z e v i š č u pri tleh na levo. — Opozarjamo na to razstavo vse, ki pridejo na marijanski kcngres. — Sporoča pa bo-senski odbor uredništvu »Bogoljuba«, »da se Marijine družbe v mestu in po deželi prav nič ne zanimajo za to«. Čas je še vedno en mesec, da se kaj dopošlje za razstavo. Kdor pa nič poslati ne more, naj pokaže dobro voljo vsaj s tem, da pride razstavo pogledat.
Za sarajevski veliki zven so došli škofijskemu ordinariatu ljubljanskemu sledeči zneski: Župni urad Šmartno pri Litiji 217 Din; Hranilnica in posojilnica v Kamniku 200 Din; župni urad Sera 150 Din; župni urad Zg. Tuhinj 110 Din; Stan. Premrl, župni urad Bled, Ivan Lavrenčič, dekan v Kamniku, neimenovana iz Selc, Jože Smrtnik iz Brezovice (dvakrat), Angela Grašič iz Strahinja, župni urad Dol in družina Vode iz Vinja pri Dolu po 100 dinarjev; Mar. družba iz Lokavca 71 Din; Marijana Markič iz Strahinja 70 Din; dekl. Mar. družba v Šmartnem pri Litiji, hranilnica in posojilnica v Šmartnem pri Litiji, S. Ažman, župnik v p. v Olševku, ga. Dukičeva, sv. Petra cesia, Ljubljana, neimenovana iz Zagreba po 50 Din; 3 neimenovane 40 Din; vratarici pri karmeličankah na Selu, neimenovana, de, kliška Mar. družba na Vačah po 30 Din; župni urad Sava cb juž. žel. 36 Din; Ivan Markič iz Strahinja 41 Din; Antonija Zupane iz Strahinja 15 Din; župni urad Polica 20 Din; župni urad Rcvte, župni urad Oplctnica, Frančiška Zupane iz Sp. Besnice po 10 Din, Dalje so darovali: Mar. družba v Lokavcu (Goriško) 20 lir; županstvo občine Preddvor 50 Din; Posojilnica Dobrepclje 50 Din, neimenovana 10 Din; neimenovane po 5, 10. 50 Din; Marija Sinko vi č iz Plcvdiva 100 Din; Gospodarska banka v Ljubljani 5880 Din.
Odpustki
za mesec avgusč 1924,
1. Petek, prvi v meječ«, P. o.: a) vsem vernikom, ki prejmejo sv. zakramente, nekoliko premišljujejo dabrotljivost presv. Srca Jez. in molijo po namenu sv. očeta; b) udom br, presv. Srca Jez.; c) udom br. presv, R. Telesa v bratovski cerkvi; če te brez velike težave ne morejo obiskati, pa v farni cerkvi. — Danes od 12. ure opoldne pa do jutri opolnoči dobe ge duše v vicah; h) Marijinim družbam; i)
v vseh farnih cerkvah kakor tudi v podružnicah vsi verniki porcijunkulski odpustek tolikokrat, kolikorkrat obiščejo cerkev in tam molijo po namenu sv, očeta. Odpustki se morejo tudi darovati dušam v vicah. Spoved se lahko opravi že teden dni poprej, torej od 25. julija naprej; sv. obhajilo pa se more prejeti ali 1. ali 2. avgusta. Onim, ki hodijo k spovedi vsak teden ali na 14 dni, ali vsak dan k sv. obhajilu, za porcijunkulo ni treba posebej hoditi k spovedi. Kjer je za porcijunkulski odpustek določena naslednja nedelja, ga danes ni mogoče dobiti, ampak od sobote dne 2. avgusta opoldne do nedelje dne 3, avgusta opolnoči, in se more tudi spoved opraviti že osem dni prej, t. j. od 26. julija naprej. Vendar pa ni mogoče teh odpustkov se dvakrat udeležiti. Kdor se jih torej udeleži danes in jutri, jih ne more zadobiti prihodnjo soboto in nedeljo, in narobe,
2.	Sobota, prva v mesecu, Porcijunkula. P. o. vsem vernikom, ki prejmejo sv. zakramente, opravijo kake pobožne vaje na čast Brezmadežni, da nekoliko zadoste za njej storjena razžaljenja, in molijo po namenu sv. očeta. -«- V tistih farnih cerkvah, kjer je bila določena nedelja za porcijunkulski odpustek, se isti dobi od danes opoldne pa jutri do polnoči. Pogoji kakor 1. in 2. avgusta.
3.	Nedelja, prva v mesecu. Udom rožnovenške br. trije p. o.: 1. če v bratovski kapeli molijo po namenu sv. očeta; 2- če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi nekaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. R. Telesom. — P. o.: a) udom br. presv. Srca Jez.; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir.
4.	Ponedeljek, Sv, Dominik. P. o. istim kakor 12. dan.
6.	Sreda, prva v mesecu, P. o. vsem, ki opravijo kake pobožne vaje na čast sv. Jožefu in molijo po namenu sv. očeta.
7.	Četrtek, prvi v mesecu. Sv, Kajetan, 61. Agatangel. P. o.: a) udom br. presv. R. Telesa kakor 1. dan; b) udom škapulirske br. karmelske Matere b.; c) onim, ki nosijo
» višnjevi škapulir; d) istim kakor 12. dan.
12, Torek. Sv. Klara, P. o. vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom tudi v larni cerkvi, kjer ni redovne. — Tretjerednikom v. o.
15. Petek. Veliki Šmaren. P. o.: a) udom br. presv. R. Telesa kakor 1. dan; b) udom br. presv. Srca Jez.; c) udom br. naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; d) udom rožnovenške br. v katerikoli cerkvi; e) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; f) udom br. preč. Srca Marijinega; g) udom br. za ubo-
Tiska Jugoslovanska tiskarna.
udom družbe krščanskih družin] j) udom Škapulirske br. karmelske Matere b.; k) istim kakor 12, dan. — Tretjerednikom v. o.
16, Sobota. Sv. Joahim, Sv, Rok. P, o.:
a)	udom škapulirske br. karmelske M. b.;
b)	istim kakor 12. dan.
19. Torek. Sv, Lrdovik, škof, P. o. istim kakor 12. dan,
22. Petek, Marijino sedmero veselje in prečisto Srce, P, o.: a) udom škapulirske br. karmelske Matere b,; b) udom br. presv. R. Telesa kakor 1, dan; c) istim kakor 12, dan. — Tretjerednikom v. o.
24.	Nedelja, Sv, Jernej. P. o. udom družbe sv. Petra Klaverja, če molijo za razširjanje sv. vere in po namenu sv, očeta,
25.	Ponedeljek, Sv, Ludovik, kralj, P. o, istim kakor 12. dan. — Tretjerednikom v. o.
28. Četrtek. Sv, Avguštin, P. o. onim, ki nosijo višnjevi škapulir,
31. Nedelja, zadnja v mesecu. Angelska. P, o, vsem, ki trikrat na teden skupno molijo sv. rožni venec. — Kjer se obhaja danes praznik angelov varihov, p. o,; a) udom »Dejanja sv. Detinstva«, če molijo za njega razširjanje; b) udom br. sv. Družine; c) istim kakor 12. dan.
LISTNICA UREDNIŠTVA,
G. prof. M. v Gorici. Vaša razprava o zvonovih pride enkrat na vrsto. Le predolga je; če jo prinesemo vso naenkrat, odrine preveč drugega. Zato se nam odklada. — Bogo-jina. Vaše dolgo poročilo o škofovem sprejemu bi zelo radi prinesli, pa je le predolgo, zato se morate zadovoljiti s posnetkom v zadnji številki. — Popravki in dodatki k »Pregledu lavantinskih duhovnikov« pridejo prihodnjič, ko se zberejo vsi. — G. župnik F. P. Vprašanje o porcijunkulskih odpustkih mora biti popolnoma gotovo; stvari, ki je po Vaši misli še vedno nekoliko dvomljiva, ne moremo prinašati. Morda bi Vi sami potom ško-fijstva vprašali v Rimu?' — M. T. Treb. Knjižica »Posvetimo družine« je razprodana. Ko bi se jih zanjo oglasilo kaj več, bi se lahko dala še enkrat natisniti.
Cenjene naročnike, ki so ob novem letu plačali samo polletno naročnino ali pa manj kakor 18 Din za »Bogoljuba«, opozarjamo tem potom, da smo jim priložili položnice za plačilo naročnine za 2, polletje tekočega leta. Prosimo, da se položnic takoj poslužite.
Urejuje? Janez Ev, Kalan.