

ESMI.
Zložil
'F
h
m
Jos. Cimperman.
V Ljubljani
Založila knjigotržniea J. Giontinijeva.
1888.
« 3 ^ 33525

Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani.
Nanizani so v knjigo listi, Pč> listih pesmi raznih let: Bodeče trnje, mehek cvet, A raslo vse je v duši isti!
Strunarjeva prošnja.
Nemo dolorem fingit in hoc času.
Juvenal.
Repeval naj bi sivolks, Potrt od teže let:
Ne h&ti Bog, okrati čas, Da prej ostavim svčt.
Miruj, strunžr ledčn in pust, Mlad vnemlji nas pojoč;
Ne ljubi pesmi hladnih ust Mladezni ogenj vroč.
Hropi osorno zvon ubit, Ki ljubeznivo pel,
Dokler umetalno je lit V zvoniku visel cel:
Stok ohripelih mu glas6v
Ne veseli ušes, Preslab ne dviga klic njegčv Sred nam do nebes.
Uboga jaz sem Tvoja stvar,
Nebeški Oče moj, In pesmi srčne moje dar,
Gospod, ta dar je Tvoj: Svet plamen v prsih meni vžgal,
Ki slab sem praha sin, Veselja si mi pesem dal In pesem bolečin.
Slabosti moje vse Ti znaš, Oskr6mno vso krepost, Moč oslabljeno pokrepčaš,
Odpuščaš mi slabost, Dolg zabijaš, kadar grešnik trd
Tvoj kršim zdkon svet, In v milost izpreminjaš srd, Po krivdi moji vnčt.
Da Tebe noč in dan slavim,
Ljubezni vse izvor, Dovolj nikdar Te ne častim, Zaman je ves napor.
In ker si brezkonečno mil,
Iskreno prošnjo čuj: Doklčr na zemlji bodem žil, Ti mene se smiluj!
Očetovski za slčharn greh
Pok6ri me ljubžč, Le svetu naj ne p6jem v smeh,
O bivših dnčh tožeč; Ljudij ne gane starčev jok,
Ne miče hripav glas: Ne, smrt ne trgaj strun iz rok, Donesi mčni spas.
Da vroče mi krvi pretok
Zastajal bi hladan, Da v časov mSni grob globok
Vsak up je pokopan, Da v srci mr6 želje in strast,
Ljubezen mre in črt, Da gledal svojo bi propast: Ne, Oče, pošlji smrt!
Vesel umolkni, mili Bog,
Poslednji strun mi spev, Ne tožen starčevih nadlog, Življenja poln odmev.
In kar sreč je pelo kdaj,
Ko čil završim tek, Če vredno, vnukov rod poznaj, Iz veka zveni v vek! —
Listi ljubezni.
Die Liebe ist der Dichtung Stern, Die Liebe ist des Lebens Kern ; Und wer die Liebe ausgesungen, Der hat die Ewigkeit errungen.
Friedrich Rückert.
Razvnemlje ogenj mladih let, Prešinja me novo življenje, Miruje srčno hrepenenje In v zorni luči gledam svet.
Srebrno r6so pošlje noč, In okrepčano vstaja cvetje: Veselo v duši meni petje Prebuja zdaj ljubezni moč.
Našel sem devo, ne, nikdar: Lepota vzorna ta, miloba, Ljubezen taka in zvestoba Božanstvu milo diči stvar.
Kadar ozrem se v nje oko, Ki čista sveti v njem se duša, Nadzemsko slast sreč okuša, In sreči tej je pretesni.
Kadar poljubec vroč mi di, Neznana r&dost me pretresa In selijo se mi nebesa V prostore mojega srca.
Zaukajoč močn<5 bi htel To srečo svetu oznaniti, A treba jo ljudem je kriti, Saj malokdo bi me umel!
i
——
TO
Sinoči je draga
Mi listek poslala, Vanj z drobno ročico
Tako zapisala: «Da nje mi nikoli
Zvestost ne omahne In v srci ljubezen
Nikdar ne usahne, In da jo naslaja
Največje veselje, Če moje izpolni
Katerikrat želje.» Pritisnil sem listek Na srce ljubeče, Ki v sreče obilji Veselo trepeče!
—H|l>-—
Ne ukaj mi, duša, ne ukaj glasno,
Nadzemske prepolna sladkosti, Ne misli, da bodeš zibala tak(5 Vsekdar se v ljubezni radčsti.
Zamaknena v čudo si ženskih čudes,
A tega se ti ne prevzemi; Na svetu ni danih človeku nebes, Zvestost je begoča, verjemi.
Pod cvetjem martfgasti krije se gad,
Le trgaj, in vseka te v roko, Na plani ti cesti zazije prepad, Ki nadeje vgrezne globoko.
Stvar nestanovitna je žensko sreč,
Skrivnostij ozbiljnih posoda, Rešiti uganjke ljubezni težke Bil6 bi se truditi škoda.
Pokaže nam blisek in skrije se spet,
Zasveti ljubezen in vgasne, Človeku stemni se, bolestno prevzet Tolažbe ne najde si spasne.
Zatorej ne ukaj mi, duša, glasnč, Nadzemske prepolna sladkosti, Ne misli, da bodeš zibala takč Vsekdar se v ljubezni rad6sti!
—'¡¡i—
Beseda tvoja mi je hladna, Tak6 nikdar ni bila prej;
Ta izprememba ni navadna, In kaj zakrivil sem, povej!
Prisiljene deliš poljube, Kar tožno čuti mi srce,
Ki sreče v svesti je izgube Užaljeno obupuje.
Če tebi krivdo bil bi storil, Povedi, ljubezniva ti,
Da bodem se za greh spokoril In burna duša se vmiri.
Če sem nekriv, ljub(5 naj sije Očij mi tvojih blagi žar,
In spet sreč mi srečno žije, Ko v njem poleže se vihar.
s-
Pogledal globoko sem v tvoje srce,
In p6gled le-ta me je vstrašil, Izginile sanje so mšni sladki, Bolestno iz njih sem se vsplašil.
Najdražji ti mojemu srcu zaklad,
Vzor mšni si bila na sveti, Zdaj zije med nama brezmeren prepad, Ki nogi ni čezenj prespeti.
Obetala meni ljubezen zvesto,
Poljube mi vroče dajala Ter lice si božala z nežno rokč, A duša je moja vriskala.
Prišžl je nekdo in se zite je vnel,
In zžnj le srce ti utriplje, Vsa sreča, ki jaz jo užival vesel, Bogato zdaj njega obsiplje.
Nemirnih je dokaj prebitih nočij, Njih padli so v dušo mrakovi, Nesrečnik še tožnejših žrtev sem dnij: Dan sreči se bliža njegovi.
Ti solnce preljubo, ki siješ na nas,
Za temne pobčži oblake, Ker gledalo sreče ti moje si kras, Ne gledi nesreče zdaj take!
6.
Pritisnil jedenkrat samó Na srce rad bi te v slovó,1 A kopernenje vse zaman: Zašel je moj najlepši dan! Hvaležen malo sem ti bil, Trdobe srčne te dolžil, Mislé, da méni sreče raj Lehkó se ne pogrezne kdaj. Gorjé rodil ta greh je moj: Zločinec zdaj sem pred teboj, Kesam se tožen in željan Izbrisati sem zló skesan — Naj milost berem ti v océh Presrečen, kakor v prvih dnéh!
Kadar je ljubezen
Umrla sred, Pozvati se znova V življenje ne d£.
Neplodni so vzdihi In bridke sclzč, Zaman se trpeče Užalja sreč.
In da oživela
Ljubezen bi spet, Nje čarov oblasti Ves svit je odvzet.
Adamu iz raja
Ni stžze nazaj: Le jeden pozdravi Življenja nas maj!
Udan sem bil ti od srca, Iz zveste duše tebe ljubil, Zdaj čutim, da sem te izgubil,
Nadvoje pojdeva midvd.
Beži ljubezen v srci mraz, In poslovila se je z nima, Prej, nego mislila ti sdma,
Prej, nego mislil sem si jaz.
Besedo že dal oče tvoj, In pritrdilo tudi mati Za ženo drugemu te dati;
Po vodi splaval up je moj.
A tebi, kakor se mi zdi, Izbrani žčnih je po všeči, Vesela sreč se bližaš sreči,
Sreč ti zdnj že plameni.
Pokojna le mu daj rokč, Nikar se ne oziraj name, Saj dobro včm, na svetu zdme
Veselja rože ne cvet<5!
«t<-— 19
Dčkle, na desnico mojo,
Rano v srci grem od vas, Družno grem z bolestjo svojo, Ki je ne ozdrdvi čas.
Sldbo si spoznala mene, In odslavljaš me hladno, A slabosti zagrešene Ne povrni ti neb<5!
Naj nikdžlr v spomin ne hodi
Žalostni obraz ti moj, Srečna z možem svojim bodi, Srečen živi on s teboj!
M6či meni ponujati
Ni zlatnine in srebrd, Ali v dneh sedanjih zlati Bog je le gospod svetd!
—-4>-—
Sani so po cesti zdričale In njega in njo odpeljale
Tja v cerkev pred božji oltar, Da združita se za vsekdar.
Pri mšni mimo so hiteli In svatje vriskali in peli, A jaz sem otiral solze, Svedokinje bede skrivne.
Zvestoba, dekliška zvestoba, Nikdar te ne zabim do groba: Če dna storila je to, Kateri verjemi še kdo ?
SI
*
Pod kostanjem.
A Dieu mon âme, Ma vie au roi, Mon coeur aux dames, L'honneur pour moi ! Les Troubadours.
I.
"V svetli se lepôti
Prikazuje stvarstvo : Pômlad je prevzela Svoje gospodarstvo.
Kôstanj, mladi kostanj,
Hitro ozelêni, Da hladilno senco Delaš zopet mêni.
Kaj_ dejal sem, mêni?
Dva si je želiva: Jaz in golobica Moja ljubezniva !
2.
Kostanj, v senco tvojo Mnogokrat sva sela, Tamkaj hipe rajske, Zlite preživela.
Pod cvetno sem streho
Tvojo prvič ljubil, In svobodo srčno Radosten izgubil.
V hladni senci tvoji, Kadar se povrne, Dvoje srdec znova Tiha sreča strne!
—h|H—
«Sdmo nam ljubezen, Druzega ne poje.»
««Sdma je ljubezen Vnela srce moje.»»
«Svet gibljč človeštva Vzvišene ideje.»
««Prosim vas, molčite, Modrijan se smeje.»»
«Slabi ženski streže, Majhna čast poetu.»
««Vi sreč ste dali Zlatemu teletu.»»
—♦—
Vi, ki zgolj bogastvo Vzbuja vam veselje, Sreča vse izpolni Z\Ate vaše želje.
Vi, ki vam je slava Zmoter delovanja, V srčno rždost vašo
Svet naj vam se klanja.
Srečen jaz v objemu Ljubice sem svoje, Ona mi je slava In bogastvo moje!
—k|H—
Bistro meni gledaš, Čara polno bitje, V srca globočino, V duše moje žitje.
Tvoja mi ljubezen
Sreče luč je zorna, Nji se vsekdar skriva Toga duhomorna.
Kal za blago v prsih
Duh mi tvoj razvija, Ti si, dčkle moje, Živa poezija!
—iijs»-—
Beli sta golobec, Golobica bela, Na kostanja vejo Lehko-gibno sela.
G6rke se pomladi Družno veselita, Zadovoljna s sabo Brez skrbi živita.
Kakor ptici, vama
Sreča zdaj se smeje, Nji smijala, meni Bode se pozneje!
Srcu vlada pokoj,
Srečno mi utriplje : Cvet kostanjev name Sape dih osiplje.
Tudi v srci mojem
Mladoletje sije: V njem se je razcvela Roža poezije.
Kostanj, dični venec
Tebi že odpada, Roža v srci mojem Žšne vedno mlada!
--■lil—-
Da slikdr sem, slikal
Tvojo bi lep6to, In kipar jo dihnil V marmorja bel6to.
Kralj zlato bi krono Tebi del na glavo, Bogatin bogastvo Trosil ti v zabavo.
Pesnik posvečujem
Tebi pesmi sdme — Oj, ozri prijazno Ndnje se in n&me!
---ijH—
Ko pozval svetove
Stvarnik iz temine, Čas pričel je svetne Bil se zgodovine.
Zame zgodovina
Čas je svoj pričela, Ko ljubo si mene Prvič ti objela.
Dni sem potlej brojil,
Mesece in leta, In sred še lepših Mnogo si obeta.
■nji«—
10.
Lastavice brze,
V vas ste priletele, Gnezda si gradite, Da bi dom imele.
Delo svoje, ptice,
Skoro dokončate In z mladiči varen Kraj miru imate.
Nimam jaz ga mesta, S&tor da postavim In družici, sebi
Miren dom pripravim.
II.
Oh, zasula rano
Otca v grob lopata, Smrt mi vzela zgodaj Drazega je brata.
Porodica mila,
Sestra me ljubeča, Ž njimi ti, golobče, Vsa ste moja sreča.
Mati radost moja,
Sestra je družica, Mojemu ti srcu Vešča tolažnica !
-Hi—
Tri goreče želje
V dnu jaz duše nosim: Vsliši, Bog nebeški, Cesar verno prosim!
Prvič: da v trpljenji
Skala se ne ganem. Drugič: da resnici
Vsekdar zvest ostanem.
Tretjič: nje ljubezen Trdno mi ohrani, P6tlej prvi srečnik
Jaz sem med zemljani L
—i?*—
Kostanj v vrtu senco Dolgo razprostira, Za goro blesteča Solnčna luč umira.
Vmolknile so ptice,
Selški zvon pozvanja, Svetu nočni p6koj Tihi mrak naznanja.
Zvezde prijaznive, Naglo zasvetite, Pevske slddke sanje, Dušo objemite!
-t—
M-
Kadar nočni pokoj
Blagi me objemlje, Nate sladka misel Dušo mi prevzemlje.
In ko nate mislim, Mi sreč trepeče, Polno je, prepolno Prej neznane sreče.
Pesem se prebuja
Tebi na čestitev, Tvoji vsi dobroti Revna povrnitev !
Ti, srce, prečudna Meni si uganka: Srečno mi trepečeš
V stnihu brez prestanka.
Kakor živi ogenj
Dušo misel peče: Da ljubezni Sna
Kdaj mi ne odreče.
Kadar to premišljam, Strah sred prešinja, A ko njo ugledam, Tožnost vsa izginja!
Najine ljubezni
Trdna je zaveza, Naju ne razdruži Čas ni sreče jeza.
Vtrjena s prisego
Naju ni zvestoba, Vendar nerazločna Zijeva do groba.
Vame ti zaupaš,
Jaz zaupam vate, Vez je ta močnejša Od obljube zlate.
i7-
Srčno, dekle drigo, Mene se okleni, Nežno, belo roko Krog vratu mi deni.
Glavo lepo nagni
Sem na prsi moje, Ki jih dviga hvala Mi ljubezni tvoje.
Skrben jaz sem varuh, Krepka bramba tebi, Saj vso svetno srečo Stiskam s tabo k sebi
i8.
Rož natrgal rdečih,
Ljubica, sem zate, Ko jih trgal, mislil Tisočkrat sem ndte.
Beri pesmi drobne,
Pisal sem jih zdte, Ko jih pisal, mislil Tisočkrat sem nšte.
Cvetja sem natrgal
V kratko radost zdte, A spomin ohrani Pesem dolgo nate!
III.
iJsehlo cvetje.
i.
Čermi poskušal bi veselo peti, Ker tešiti sred mi ni mogoče; Kaj meni zdr pomladi je cvetoče, Saj temne duše moje ne razsveti.
Ljubezen more le temo predreti, In v pesmi, srčno slast oznanjujoče, Izpremeni lehko nam vzdihe vroče, Ki sami nji je dano jih umeti.
Zaman ste, želje, strastno kopemenje: Igrača, vetrec, moji so ti vzdihi, In tožnost v dneh mi tžmnih je družica.
1'otčče ne veselo mi življenje
V samoti smrtno-dolgočasni, tihi,
Kar ti odšla si, draga ti dušica!
—#—
Slikar lepoto ženski rad pretira, Da z živo se ne strinjajo obrisi; A svoji v rodu ti podobi nisi, Ki gleda me iz zlatega okvira.
Tvoj svit, ki mi srce pred njim zamira, Oči in ustna, toda, kaj popisi, Spomin ob vsem ubog na steni visi, Z resnico vidno slika se prepira.
In vendar hvali delo se brezmerno,
Češ, da zvesto obraz tvoj cvetni kaže; Pohvalo slušam tiho jaz, neverno.
Kak<5 besede prazne svet izgublja: Navzlic vsi hvali mu podoba laže, Ker mrtva, nema je in ne poljublja!
—-^h—
Izlij iz srca p6tok se krvavi: Gradil sem ti jezove tisočere, A zdaj si vskipel do najvišje mere, Val(5v pretrudna moč mi ne ustavi.
Nekdaj sem upal, da srce ozdravi, Da stene se razmaknejo stotere, Ki vzdignile se mi okoli vere V ljudi in v se: up tudi ta odplavi!
Izv6ri so veselja vsi izčrpni,
Samo studenec slčharne bridkosti Nikddr nam v žilah svojih ne presiha.
Miruj, srce, in zberi vse kreposti,
Da mož do poslednjega žijem vzdiha; Ko pride bela smrt, molče otrpni.
—'ijh—
Srce je v meni jedna sama rana, In gledam svet brez rožnega ovoja, Kar mi je s tdbo, zMta mati moja, Ljubezen najsvetejša zakopana.
Siroti zdaj ljubezen je neznana, Pogibljem v vihri notranjega boja; Kje mislij rešim se obupnih roja, Kje duša meni bode okrepčana?
Ti varno si bilž. mi pribežišče, Moč pešajočo mojo ti živila, Ti vzdigala si upe mi potrte.
Bilo srce je tvoje mi svetišče, Nahajal do mini in tolažila Vsak hip sem vdnje duri jaz odprte.
s-
Gospa mi imenitna in učena Bila ti nisi, draga moja mati, Pridevkov teh ni moči ti dajati, Ker preprosta si bila kmetska žena.
A tvoja neučnd mi govorjena Beseda jela v srci kal je gnati, In tvoji so pouki blagi, zlati Sveti mi kakor knjig modrost nobena.
Ljubezni do ljudij me ti učila, Odstrla ti življenja si mi ničnost, Mož biti in poštčn me ti prosila.
Kažoča laž, hinavstvo in sebičnost Dostavljati mi nisi ti zabila: Vračuj s pravičnostjo vsekdar krivičnost!
Bog dal je dušo mi krepkč in zdravo In že po mnogih bojih, slast preblaga, Darila venec ti si m£ni, zmaga, Ker zvest resnici branil sem zastavo.
Lehko bi dvigal mnogokrat bil glavo, Da stri sem kakor črva v prah sovraga, Kjer zaplodila se je ta nesnaga In kjer ima pretožno očetnjavo.
A ko srce vskipeti je hotelo
Ponosno moje, vselej ti z blažečo Besedo si je umirila, mati!
Zavračala si me, da zgolj za srečo Sobratov je skrbeti moško delo, In ne sovražnika na tleh teptati.
—-4'—
Prisiljen cvet urneteljnost vrtnika Oččm na slast izvabi v zimi hudi, In mnogotero se okč mu čudi, A mene ta lepota kaj ne mika.
V prirodi vzrasli cvet je cvetju dika, Dasi pazeč nikdo se ž njim ne trudi, Čvrstejši od prisiljenca je tudi, Ki skrbnost le vzdržuje ga velika.
Takov mi cvet si v srci ti vzbudila, Prisiljene ljubezni ti vrtnica, A mraz spoznanja brž ga je zadušil.
Ne bil bi srečen, da si me ljubila, Prav kakor tožnega ne kažem lica, Kar vero v te mi pogled v te je zrušil.
Zakaj ljubezen mi za té umira ?
Ne vém, samó da res minéva, čutim, In da se bliža konec borbam ljutim, Ki méni vse gorjé iz njih izvira.
Bodočnost mi temotna se odpira In stéze vánjo s trnjem se posutim; Hrast sem bolán, ki ga z udarcem krutim Na zémljo skóro položi sekira.
Up bila ti moj — tvoji dim obeti In vsi pflljubi gola so igrača; Na smrt ljubezen meni je zbolela.
Bog živi dolgo te v mladostnem cvéti: Za greh svoj tebe naj ne doletela Jednaka bi zvestobi moji plača!
—»V—
Lepota vsa, ki gledam jo pri tebi, Razcvita srečnejšemu se od mene, A ni je ure skoro zamujene, Da jaz te v duhu bi ne želel k sebi.
Veleval strogo srcu sem: iznebi Želje se nične, v srci zanečene, Pri nji ne najdeš sreče si nobene, Zatorej upe še mladč zagrebi.
Ubogati srce je res hotelo,
Da trinoško zvršuje mi povelje, Bolesti naj še hujše bi trpelo.
A moči ni zatreti kopernenja
In v prsih mi ljubečih vroče želje, Ki jedro meni sreče je življenja.
Ponosna rast in mikalna lepdta, Očesi, ljubeznivi zvezdi moji, Sladk6st poljubov čara v družbi tvoji, Nad prah vzvišuje tvoja me čistota.
Kadar objemlje dušo mi temota, Pogledaš me, vkročeni so nje boji In mislij temnih razkropi se roji, . Pozabljena življenja je grenk6ta.
Kar dobrega li v mčni, kar hvalilo
Kdaj med ljudmi se, ti, golobče zvesto, Blagosti vse je tvoje to zasluga.
Znam, da je blizu mi pokoja mesto, A dokler mene srčno ti ljubilo, Ne zmoti duše moje ženska druga.
Po tebi drevi toži se in davi In vzbuja meni želja tiho skrita, Pri tebi zopet sreče dan zasvita In hrepenenje moje se ustavi.
Dražestno glavo nagneš k moji glavi, In ko ljubezen tvoja plemenita Pokaže kakor solnce se očita, Vriskaje v meni jo sreč pozdravi.
Res, blizu sem, da me gorko objame Premehka, dekle, nežna roka znana, A vedno pot se daljša mi odkriva.
Pogledaj vendar, sreča, milo name, Da mi zavrisne duša okrepčana In nepokojno to srce počiva!
I 2.
Dekletce nežno, v duši tvoji čisti Življenja pčmlad vzbuja vse darove, Ki razcveteni lepšali ti dnove Navzlic sovraštvu bodo in zavisti.
Ljubezen tvoja ne želi koristi,
Prav kakor r6sa, padla na cvetove; Otroške tvoje slušam rad smehove, In oj, poljubi tvoji — tisti, tisti!
Učakal, vem, ne bodem, da razviješ V deviški ti cvetoči se lepoti, Takrat že spim v pokoja tihem kraji.
A mili Bog uslišati me hoti, Da še tačas na duši čista žiješ, Cvet sdma svež in čvrst v življenja maji.
—
i3-
Ponosen vzor mladenič sem ustvaril O ženski si zvestobi stanoviti, Pred svetom vedel ga skrbljivo kriti, In vendar le sem ž njim se osleparil.
Da blisek me ošinil, grom udaril, Hud6 je moči meni se zgoditi; A ko mi z vzorom bilo se ločiti, Obup razljučen v prsih je viharil.
Prevarjeno srce mi omrzelo Za hčere Evine, ki jih visoko Prej v čisli je zaupljivo imelo.
Ženstvo bežim, kar moj se izneveril,
Pred mano vzor ponižal v prah globoko, In da ne ljubim, kdo bi mi zameril?
—*—
Osamljen hodim po stezah življenja: Najdražje znance mi krijo grobovi, Dasi mi niso prišli stari dnovi, In še kipi sreč od hrepenenja.
Oddaljen priča sem ljudij vrvenja, Ki vzor jedin jim nični so bogovi, Ker so vseh slastij si pri njih gotovi In prošenj najpredrznejših rešenja.
Takisto človek jaz sem, tudi mčni Budi se poželenje, da v tešilo JJošla bi časih kaplja mi veselja.
A vzorov, ki so v duši porojeni, Od njih srce ne bode se ločilo, Naj mi ostane želja vedno želja.
Človeške tožbe čujem, vzdihovanje, Solzč točiti sestre vidim, brate, Pogrebce tu in tam živahne svate, Ki rad bi se vesel oziral nanje.
Pogled mi takšne slike je vsakdanje Zatrl vse misli, upanja bogate, Da lepe kdaj bodočnosti še zlate Učakam v prid človeštvu, v srečo zanje.
Oj, pevske želje ve presledke, ljube, Težko je bilo z vami se ločiti, Ker balo mi srce se je izgube.
A naj življenje, kri naj jaz žrtvujem, Redu svetovnega izpremeniti Ne morem, ako noč in dan vzdihujem.
—
Nesrečnik sem, nesrečnik še ostanem Do meje dnfj težktž nosčč okove, Rešitve ni mi upati gotove, Nikogar z bolečino vso ne ganem.
Iz sna moržčega po konci planem, Ko zor premagal je noči strahove; Izgine dan, teme je strah me nove, In truden zjutraj spet oči si manem.
Bolestim zlahka mojim ni primere, In ker ni upa, meni se rešiti, Srce tero bridkobe tisočere.
A hujše name še trpljenje pridi, Značaj si moški vem jaz ohraniti, In potlej dan poslednji meni vzidi.
—*—
I7-
Iz dnž. srca, iz duše vse udana,
Do tihe, upam, ti me spremiš jame, Kjer lepi čas miru napoči zame In trnjeva mi bode pot končana.
Jeseni, ko pobeli drevje slana, Odpada listje, veje gledam same, Drev6, ki cvet posipalo je name, Podoba tožna skoro ni mi .znana.
Ljubezen tvoja cvčtu ni jednaka,
Podobna listju ne, ki v prah razpada, Drevesu ni sreč bijoče živo.
Ljubezen tebi v prsih vedno mlada Razcvita se in ž njo premilostivo Kraljica me obsiplješ siromaka.
---H[l'---
Vsem čarom samim ženskega telesa Srcâ ni moči mêni v spône deti, Besedam sladkim nehče se odpreti, Pogledom zapeljivim ne očesa.
Podlosti v robstvo ne dajèm peresa, Odkar zavéden žijem tu na sveti, In cesto že je bilo mi trpeti, Ker gâdi se mi brème nje ižesa.
Lepota pridi združena z blagostjo, Srcé ponosu zdajci iznevéri Ter se udaje čarov sladki sili.
Blagôst, lepôto, vsega v polni meri Nasèl pri tebi jaz sem, duši mili, Ki tvoj spomin je strnen mi z mladostjo.
Želim zapeti iz srca globine,
Ua pesem bi do nčba tja zvenela, A prehudo že duša je trpela, Predolgo žgž jo plamen bolečine.
Ker silna stiska notranja ne mine Ter upa ni, da konec bi imela, Ne bode nikdar duša spet želela V nadsvetne dvigati se mi višine.
A kdo pravico tožiti dal meni, Ljudij povsod okoli še trpečih Od sebe vidim lehko mnogo huje.
Dovolj tožbč o ranah je skelečih, Njih tešiti, ki strože so tepeni, Srce naj želja ta samo dviguje.
---Hj|i---
Izginja dan in ž njim svetloba gasne, Mraku mirto ovdj na zemljo pada, Zmagalka nema noč krepko prevlada Življenja glasni hrup do zore jasne.
Kdor z mano stopil na steze opasne In vnemala ga je v bodočnost nada, Kadar med cvetjem upnim vidi gada, Propasti bodi gotov si počasne.
Kako prijazno sreče je svetloba Sijala meni v prvih dneh mladosti; Zdaj krute jo usode mrak zakriva.
A tamkaj v blagi mi tišini groba Srce prevdr se iznebi, bridkosti, Miru tam zora vzide prijazniva.
—'ifi*—
Jesenskih rož dehtččih je iz vrta Poslala nje dobrotna roka meni. Dragi mi cveti zdaj so prineseni, Ko zima pot si brez ovinkov črta.
A vladaj krog puščoba razprostrta Utrujeni prirodi, osamljeni, Veselje v sobi moji zapuščeni Našld široko vrata je odprta.
Oj, naglo, vt§, cvetice, izgubite Lepoto in prijetno vso vonjavo, Ki dneve majnika nazaj mi kliče.
A še suhe svedokinje bodite
In oznanjujte nje ljubezen pravo, Katera mene v lepši svet zamiče.
——
Pripoveduje svet o dobi stari, Da mrtveci so rdkve ostavljali In časih se ljudem prikazovali, Svareči jih, braneči bližnji kvari.
Kdor bal se, da nesreča ga udari In sklčsti upanje njegovo v kali, Lehkd se je otel, ker glas mu dali Mrliči, kdaj opasnost zavihari.
Iz moje se minulosti globine Pogostoma dvigujejo prikazni, Svareče ne, sreč samo strašeče.
Ko duh moj gleda medle te spomine V sedanji dobi, z&me neprijazni, Propasti bolj še gotov sem preteče.
2 3-
Besede meni često, ne zameri, Polzi iz ust zbadljive in osgrne, Pretresajo ti duše dnd pokorne In v trdni te majd do mene veri.
A najosornejših besed naperi Rezkčst bolesti moje neumorne, Nad svojega srca jaz misli vzorne Oblasti nisem dal še nikateri.
Preoster sem, kar dobro vse mi znano, A tega ti, verjemi, nisi kriva, Saj bitja tvojega poznam blagoto.
Krog sebe le pogled moj neprestano V srci po kaplji strup morilen vliva, Ki govorjenje vse poji z grenkoto.
Nebo v meglah, grmi, vse vprek se bliska, Pogubna med deževjem pada toča, Na polji klas, po vrti cvet bijoča, Razljučeni vihilr buči in piska.
Minila je nevihte zlobna stiska, Zasveti solnčna luč prijazno zroča, V valčh potočnih naglih se tresoča, In duša spet olajšana zavriska.
OmlžLčeno polji, uničen v vrti
Ves bodi cvet, saj časih še odžene, Vsak dan med grčmom ne vihri deževje.
Človeku, vpisanemu v knjigo smrti, Pomoči ni dobiti mu nobene, Drevo je, ki mu sklčščeno vejevje.
Opešam skoro, truden že v pokoji Rad spaval bi, počil si od težave, Naj tudi brez česti vojščak in slave, Pozabljen po junaškem vročem b(5ji.
Do vencev želja v prsih mi ne rfjji, Mladost ima le takšne izkušnjave, A jaz je v slavo nimam vere prave, Preradi ničnost ji krijc3 ovoji.
Ne bodem tožil, kadar moč opeša In izpusti orožje iz desnice, Ki sučem je v blaginjo domovine.
Sreč mori mi žalost, ker pogreša Bojnikov in zaščitnikov pravice Obilnejšega broja iz množine.
—t—
Srcé mi ne prestane hrepeneti
Po vzorih svetlih; vzvišenih življenja,
(Četudi pódlost céznje svoj razpenja Zasméha pldšček, željna jih zastreti.
Lepoto v čislih pómladno imeti, Do tega ni ljudem, ki hrepenenja Prepolno je srcé jim, kdaj zamenja Jesen darove s pomladnimi cveti.
Na vseh daréh jeseni hvala bodi, Cvet je prijeten, sad samó koristi, Dozorel klas in grozd budita petje.
A slast naj vzvišenejša vse nas vodi Ter misli, hrepenenje naše čisti: Hvaležni sad, veséli glejmo cvetje!

IV.
0
Kristali.
Und wenn der Mensch in seiner Qual verstummt, Gab mir ein Gott, zu sagen wie ich leide.
Goethe.
I.
Globoko v zimeljski naročaj skriti Pogledu solnčnemu leže kristäli, Po trudu liki mavra zasijali Očem so našim v nežno-bojnem sviti.
Iz pevčjega srcä se poroditi
Ni dano pesmi, tajno speči v käli, Dokler ga s silo niso pretresali Viharji čustev, kojih ni krotiti.
Svetlika se kristal, umetno brušen, Pogledu slast, a treba dokaj truda, Prej nego v žarkih milih zaleskače.
In pesnik, v bojih notranjih izkušen, Nikdär se ne očitaj mu zamuda, Ce pesmi niso Ičhke zänj igrače.
Objame naj, iskréno še pritisne Trpeči brat na prsi te v zvestosti, Družnik preblagi mojih dnij mladosti In tihe njene sreče nepopisne!
Ko náte mislim, duša mi zavrisne Vstrepetajčč od tajne veselosti, Pozabljam vse trpljenje in bridkosti, V temnó življenje luč svetla mi blisne.
Kakó ljubila sva tedaj goreče, Kar je lepó in vzvišeno človeku, Kakó želela svél osrečevati!
Izginila mladost je v brzem teku, Sreč miruje nama hrepeneče, A kaj dosegla sva ? — Oj, sen krilati!
—i—
Rad tebi samemu, prijatelj zlati, Vse mene žgoče bi pokazal rane Novejših dnij in davno že ti znane, Dasi jim leka, včm, ne moreš dati.
Obrunek mnogi mogel bi spoznati Jedino ti, s katerim pokopane Mladostne svoje nade združevane V grobeh prezgodnjih vidiva ležati.
Postavila sva toge spomenike Na te mogile zaželene sreče, Ki mogla nama ni vrha dorasti.
Težk<5 po nji sreč je koperneče Uklčnilo se časovi oblasti, Katera snžt celo že niči slike.
Naj bi tajila, kakor svčt zahteva, Oba mladeniške nesmrtne vzore, Naj v druge prestopila bi šatore: Sam jezik Galilejca razodeva.
Naj tudi se ponašati ne smeva, Da sad poplatil nama je napore, Naj vlada podlost, kjer in kakor more: Plačilo boljše midva sebi včva.
Svet ogenj sva zanetila si v prsih, Ki do denašnjega ni dneva vgasnil, Naj tudi srdec drugih ni prešinil.
Kdo grozdja bi iskal na suhih trsih? Mrakove dušne ljudstvu kdo razjasnil? Molčiva, sen mladostni je izginil!
—'iji'—
Izginja let mladeniških bliščoba, Obema čas ne gleda skozi prste, A dokler krova ne povezne krste Nad nama smrt, ne vgasne ta svetloba.
Pot kratko le imava še do groba, Kjer st6piva iz bratov živih vrste ; Mladost, poganjajoča nadej brste, Kako je kratka bila tvoja doba!
Odbegne pomlad, cvel za brstom vidiš, Za cvetom sad se tisoččr pokaže, Če mraz ne zamori ga, ni vročina.
Ne jaz, in vem, takisto .se ne stidiš Nekdanjih srčnih ti želja spomina, Ko nisva znala še, da sreča laže.
——
Kakô gorim še videti zvršenje
Zelja vsaj nekaterih jaz in v novo, Mené, da nam prerôdilo gotovo, Poblažilo bi potlej se življenje!
Oj, zopet starodôbno hrepenenje : Zatrl bi rad, kar vidim, da surovo Repenči se med nami in takovo Razséva sôblazen, ne oblaženje !
i
In vendar ti se mêni bi pridružil Izvestno zopet, akotudi zdrava Ni rana še izkušinje nesrečne.
Prekletstvo ndnj, kdor prvi je okužil Srcé človeku, kômur ni zastava Lepôte svéta in resnice večne !
—»—
Umirati in vendar ne umreti, Človeku, ne tajim, pokora huda, A hujša je vseh dragih dnij zamuda, Ko delo vidiš svoje v nič bobneti.
To naju pêce, kar na božjem sveti Izgubila sva vero vanj in v čuda, Ki se godé na tebi, stara gruda, Odkar začelo solnce ti blesteti.
A hladno tvoje nedro vsaj pregreje Katerikrat nebeška luč s toplöstjo, Da vir življenja tebi ne zamrzne.
Midva želela greti sva z blagöstjo Sobratom srca, oj, željč predrzne, In zdaj obema, čuj, brezum se smeje!
—(,—
Imej zabavo vsak po svoji želji: Zlate povzdigaj svčt slaveč kumirje, Brezum široko prevladuj in širje, Razkčšnik v ničnem topi se veselji.
Sebičnik samogoltni si postelji
Mehko ter v gorkern, polni si mehirje Zij6če s suhim zlatom in hudirje Brzdaj peklenske s svojimi povelji:
Ti novodobnih ne poznaš malikov, Bedaštvu se ne klanjaš ni nasladi, Izkušen ne dehtiš po svetlih penah.
Zvest s tdbo jaz sem izmed vseh družnikov, Kateremu se zviti satan gadi, In pridi v najslepilnejših mi zmenah.
—^ii—
Vesel resnično in iz srca biti
Nikoli mogel nisem v družbi glasni, Kričeči gostje, vi ste dolgočasni, In laskanja ter hvale nigdar siti.
Samo s teboj utegnil še prežiti Najslajše hipe v radosti bi jasni, Najlepše, ker nekdanji svoj prekrasni Svet vzorov izkušala bi živiti.
Slast bila to bi meni kakor cvetje Poslano po ročici ljubeznivi, Kadar že leto na jesen premahne.
Prej nego mojih strun umolkne petje, Želim, da s srečo to me Bog poživi, Potem izvor življenja naj usahne.
Adama, njega Bog kaznil ženico, Ker zmotil ja hudič je sladkousti, Navzlic prepovedi: «Adame, pusti Sad tega debla z dano ti družico!«
Na svoj pogin ljubeč tovarišico Bogd pozabi Samson in čeljusti Oslcive, ki so filistejski hrusti Pod njo za mnogo padali krivico.
Adama ne in Samsona junaka Pregrehe naju storil ni nobeden, A vendar sreče raj in moč izgubil.
Zadela tebe, mene siromaka
Nezgoda ta je, ker s teboj sem ljubil, Do česar duh ne vzdigne se nijeden.
—t—
Nikomur v mojega sred globino Pogledati ni smeti radovedno, Oko prijazno tvoje le je vredno Predirati njegovo še temino.
Ti znaš, moj vzdignil duh bi se v višino, Da ne uklepa ga tlačanstvo bedno, Ti tudi včš, da mi sladko-besedno Golčlnje v duše ne zveni praznino.
Na poti svojega življenja srečal Tovarišev sem d6kaj razven tebe, In zdaj lehko na prste vse prebrojim.
Trpljenja malokdo mi ni povečal,
A mnogi hotel, da me v prah zagrebe; O tvoji le poštenosti ne dvčjiro.
—
Ustaviti ni m6či mi koraka
Na cesti v dneh mladčstnih poiskani, A ti, prijatelj, njemu zvest ostani, Dokler družnik tvoj smrti ne pričaka.
Že zarja se večernega oblaka Očem leskače na zapadni strani: Da pominčva rok svetl&bi dani Rastočih nočnih senc oznanja vsaka.
Nebo ti vračaj, brat po duhu meni In srci, ker me spremljaš nesebičen, Ne lakomen besede moje hvale.
V spomin, da mož se najde še pravičen, Prijatelj blag nam v dobi ohlajeni, Ohrani, prosim, prve ti «Kristale».
Dr. R. J. Razlagu.
Tam v lepi zemlji štajerski zeleni Stoji mogila, malokomu znana, Krijoč pepel najblažjega Slovana, Ki redko so vrstniki mu rojeni.
Ta grob je dvakrat sveta gruda meni, Ker hraniti v naročaji odbrana Po duhu in po srci velikana, Mučenca stvdri naši je pošteni.
Miran pod cvetnim hribcem vsaj počiva Junak-boritelj, blagi naš učitelj, Ker v svetu p6koj ni mu bil usojen.
Ljubezen jači me do njega živa, Ki prave je prosvete bil širitelj, Da ne opešam sam s seboj razdvojen.
Med nami vroče ti, pokojnik vzorni, Duha buditi želel si kreposti, Zavednosti in delavne blagosti, A bili slžLbo tebi smo pokorni.
Nam žrtvoval svoj trud si neumorni, Zahvala zlnj so bile ti grenkosti, Klevet, zavist je niščetne podlosti, Nasprotujdče v zl6bnosti uporni.
Nesrečni mož, prevred so te poslala Nebesa med-nas, da bi narod spasil Po tvojih ukih sam se in povzdignil.
Pušic trovanih mnoga prisvrčala
V srce ti čisto, in brezum je mignil, Da vzdih bi tvoj sovraštva krik preglasil.
—*—
Moštvo pogiblje v naših dneh na sveti, Značaji bodo skoraj bele vrane, Zatorej njemu čast, kdor se ne gane, Ko viher bojni čuje prihrumeti!
Stal ti si v borbah skala, ki podreti Žele moči jo zlobe razbrzdane, A vsem protiva mnogo let ostane, Prej nego času moči jo razmleti.
Let dokaj si za sveto domovino
Meč ostri sukal svoj duha in ktfpje Precej je tvoje vrglo rokovnikov.
A da si jih podiral kakor snopje, Da sam nesrečno spasil si očino, Zlogdlkih nisi vbranil se jezikov.
—
Žrtvuj sreč najblažje, čas in glavo, Vspodbujaj, uči, vnemlji, tdši brate, Poniglavci razgnevljeni so nate In se pod tvojo ne zbero zastavo.
Zalega se modrasja skrije v travo, Ko prideš blizu, žvižgajoč se vate Zažene gneča te strupno-zobate Golazni, ker ji motiš nje zabavo.
Ti želel si, da kaži plemenito
Slovensko naše ljudstvo se povsodi, Nihče zdaj pregordk ni zdaj premrzel.
Modrdsi, ti sovražnik njih svobodi, Očito v te so sikali in skrito, Zdaj v tvojih svojcev vrsti zije — vrzel.
Bojnik bil ti, služeč samo resnici, In čemur nas učil si, kar govoril Vresniči se, ko lepši dan zazoril Po božji večni bode nam pravici.
Somišljencev je tvojih to peščici Takisto znano, čas jim ni umoril Srčnosti, naj se tudi je priboril Prosveti pot na ozki le stezici.
Zato nasprotnikov hudobnost dihti, Na pot nam kamenje zapreke vali, Mi se ne strdšimo vse njene zl6be.
Za sveto stvar orožje vsakdo vihti, Kar nas je, da zvesti smo ji ostali, In kakor dim razbegne moč hudobe.
Kdor poštenjakov tvoje nesebično Poznal je delo rodu na prosveto, Ljubezen tvojo za vse dobro vneto, Iz srca vsak spoštuje te resnično.
Sovražil ti hinavstvo dvojezično In domoljubnost otlo, prenapeto, A za namero bldgo si pričeto Zaščitnik stal, podpornik nepremično.
Svet ne, ljubezen verne je soproge Postavila ti spomenik na mesti, Kjer si slovo prevaram dal in nadam.
A jaz, učitelj moj, prijatelj zvesti, V spomin zahvale in globoke toge Ta venec pesmij na tvoj grob pokladam.
Simonu Gregorčiču.
In tormenlis — ad memoriam.
Oblačen in mrzèc'je dan bil v zimi, Temôtna, pusta, mrzla moja duša, Ki jo bridkostij vseh oblast preskuša, In ki brez zmage se vojskuje ž njimi.
Kar čujem pozdravilo: «Bog te vsprimi!» Uho strmé prisrčni glas posluša, In zdajci mine led, temà in suša, Stotéro v prsih nâdej se izcimi.
Spet upam, da resnica ne pogine, Naj tudi sila jo lezâ zatira, Pristojnega ji ne odkaže mesta.
Zlajšujejo mi srčne bolečine,
Vpokojen duh v bodočnost se ozira, Odkar privêla tebe k mêni cesta.
Slabostij mnogih stidim se nad sabo, Te ne, da kdaj ljudem bi se dobrikal In kota v glavi svoji vsa pretikal, Kje spi beseda laskanju za rabo.
A glej, spoštljivo klanjam se pred tabo, In da me čuje rod, glasno bi vsklikal Značaj si, ako bi moštvo zanikal, Ves svet podmetal voljo tebi slabo!
Ti mož si, blágo v nédriji utriplje, Trpeč srcé se tvoje nam žrtvuje, Samó nesrečno teši nas, povzdiga.
In kakor pómlad rožni cvet razsiplje, Da naše se okó nad njim raduje: Takó nam dušo tvoja pesem vžiga.
2 I.
Zamaknen tvojih strun poslušam glase, Opajajoče dušo mi s sladkostjo, Z veseljem nepopisnim in s krepostjo, In spet srčnost za b6j v življenji rase.
Ne mislim še, da kaj priboril zase, Človeštvu le pomogel rad z blagostjo In spravo s svojo sklenil bi dolžnostjo, Da ostre sodbe ne priz6vem nase.
Da, kadar v tihem grobu že počivam, Glasno in sramotilno svet ne sodi: Ta bil zagrčbel je talente svoje.
Da, ako jaz dnij lepših ne uživam,
Uglajam vsaj zanamcem pot k svobodi, In zarod tebi naj zahvalo poje.
Podoba tvoja, v dežel razposlana, Ljudem iz dalje kaže te po lici, Pri sebi sem te videl jaz v resnici, Vesel, da sreča ta mi bila dana.
Besede tvoje bile duši mana, Odprla se je tvoji govorici, Kot r6si nedro se odpre cvetici, Da čvrsta zopet vstane okrepčana.
Ko tvoja mšni je stiskala roko, Srce sladk6 je čustvo pretresalo, Da ti spoznavaš me na pravi poti.
Dosegel si med nami čast visfiko,
In jaz primerjan s tabo sem le malo, A zdaj me v delu mojem nič ne moti.
—.,1,—
Zaslužen s pismi zlatega peresa Tvoj venec je, kateri splela slava, .Saj pesmi tvoje moč ustvarja zdrava, Ki tebi v prsi vlila jo nebesa.
Svet srca ti odpira in ušesa,
Posiplje s cvetjem te in obožava, A majhen brdj le tebe prav spoznava, Ozira zvest se nžite brez slovesa.
Zato radujem se, da sam uverjen O ničnosti si hvale vse in slave, Da glas nje t rombe ni sred ti zmotil.
Da tvojim nogam je naravnost mčrjen Korak iz prdha tja v svetle višave Po stezi, ki se nanjo si napotil.
—*—
Doslej po gladkem te je vela sreča, Bog hotel, da od tebe se ne gane, Do hipov včrna poslednjih ostane, Svoj blagoslov na teme ti roseča!
In če umakne jutri se bežeča,
Zavidnost bleda nate s srdom plane, Če seka meč sovraštva tebi rane: Takrat ne plaši naj te strast besneča.
Krvi naldče kdaj se žejna tigra, Hijeno gladno plen krvdvi pase, Sovraštvu moči ni napis ti glada.
Život sovražnosti je žaloigra,
In častne zmage lovor njemu rase, Kdor pade mož, kadar zavesa pada.
Najrajši ljudstvo stavi spomenike Možčm, ki slžlbo jih živi poznalo Ter s kamenjem nevidno je lučalo, A čast mrtvi so mu, ponds in dike.
Nad kamen kamen — težke in velike: Kaj ni dovolj jih na živoče palo ? Čemu li mrtvih bi se ljudstvo balo In vence vilo jim od lovorike?
Mučenec, gr6bnega vesel pokoja,
Ne vstane vam, in krivde vaše, znajte, Slavljenje licemersko ne zmanjšuje.
Z gubami toge črnega ovoja Dolga zakrivati ne izkušajte, Ki spomenik ga svetu oznanjuje!
Cenčno slavo danes je imeti,
Ki nje v dežel jo trobijo piskarji, Da vzvišani stoje po nji šušmarji, Doklčr jih luč resnice ne obsveti.
Umeteljnosti ni lehk6 predreti Megle duhov, malikov njih oltarji Blesti se v hitro-bežne slave zarji, In trudno ljudstvo ni jim hvale peti.
Umeteljnik po milosti nam božji Pogostoma neznan živi med rodom, A pride čas, da ljudstvo ga spoznava.
Umakne laž resnici se v orožji,
In kdor pred vsakim ne kleči gospodom, Nesmrtnosti mu venec hrani slava.
9s
Umeteljnik, poslanstvu ntžba zvesti, Obrazi, kar mu genij svoj veleva, Kar duhu njega jasno razodeva: Čestimo ga moža na svojem mesti.
Po veliki ne stopa nikdar cesti, Tam sebi v prid usiljenec hojeva, Beddk bedakom pdlžjo kri ogreva, Vedoč, da lepe bode žel obresti.
Nebčski ogenj v prsih izogiblje Umeteljnik sleparjenja se greha, Ponosen miluje brezum prezira.
Naj trda mačeha ga sreča ziblje,
Njegov je dčlež mu grohot zasmeha: On vzoru žije, njemu zvest umira.
—.-«i ji»——
Vse véruje srcé ljubezni vroče, Igraje si zapreke brân podira; Kadàr iz vrelca pravega izvira Oklépati je z lanci ni mogoče.
Prestvârja piišče v vrte nam cvetoče, Ob slame bil zaupno se opira, In ko že nâdej poslednja umira, Zélé oteti sôlze jo pekoče.
Dosezi, kar je možno ti doseči,
Kozarec vse slasti do dnà izprazni : Srcé ne bode srečno mirovalo.
Sam td govori o ljubezni sreči,
Kdor čist je gledal njen obraz prijazni, Ko milo nje oko mu je sijalo.
——
Ljubezen moja slapu ni jednaka, Bobnečemu iz strme visočine: Studenec miren srčne je globine, Šumeč tihotno se po nji pretaka.
Ples vidiš v njem temotnega oblaka, Svetla od solnčnih isker je zlatine, Od ognja zvezd in mesečne srebrine Valdv pohlevnih njega kaplja vsaka.
In ako jasno se nebo nasmiha
V njegovi strugi, kaj na dnu spoznala Obrnena poglede bodeš vanje?
Obličje svoje, ki do smrti vzdiha Miloba njega bode mi sijala, Zlateča dneve in sladeča sanje.
Ženstvo je naših dnij na slabem glasi, Da, kdor je ljubiš, njemu si igrača, Kdor mu zaupa, greh s kesanjem plača In siromak zasmeha se ne spasi.
Res, naglo ženska se nakratkočasi, Možd bi rada, ne samo glumača, Nestalnega in sladkega laskača, Ležnika besedij, katere kvasi.
Kdor ljubil sam za šalo Eve hčere, A roke ni, srca le njih je želel, Kaj streljaš nanje srda zabavljice ?
Slabosti naj imele bi stotere,
Slušale so, kar uma glas jim velel, In lehko njemu se smijč — ženice!
---iji—
I02
Prijatelj moj, ker tebe že in mene Sebična ženska jedna prekanila, Nikari, da bi jezna vse dolžila, Saj tudi Bog ustvaril je poštene.
Se ve, za oglom najti ni nobene: Čemu oba najprvo sva ljubila, Ki najine oči je ulovila Željne, s krasote svitom oslepljene?
Demanta ne iščimo po krtini,
Ne golobic, kjer drobnična je stdja, Po zelnikih aloa ne cveteva.
Zahvalo srčno vediva «jedini»,
Da ustna druga nje poljub osldja, In da ob drugem nedriji slončva!

Klevetnik žensko čast naj meni skvrnil, Odkar s teboj me združila je sreča, Predraga moja deklica ljubeča, Kako bi hitro ga izpreobrnil!
Kar ogenj vanje p6gled tvoj zatrnil, Vzbudila se ljubezen plameneča V srca globini vžaljenega speča, Nov svet je čarovit se mi odgrnil.
Spoznal sem ženskega srca blagosti, Spoznal njih dušne sile čudotvorne, Spoznal, da bajka ni zvestoba ženska.
Podoba tvoja v gloriji čistosti Ljubezni meni je podoba vzorne, Ki ne zastre je vsa tema peklenska.
-
I04
Ljudje v železnem kurniku medveda In gledat hodijo, poslušat leva, Kako rohni zverine kralj in — zeva, Renčeč kožuhar pleše, lega, seda.
Komu je gledalcev na misli beda, Katero gladna in tepena reva Pogleduje srdita razodeva In trudna vednega trpinstva reda?
Takfjv nesrečnik jaz sem v ječi svoji, In vanjo le prečesto radoveden Oči, ušesa pdsti svet se trudi.
A redko razven tebe duši moji Tešila kdo prinaša, gosta beden Jetnik naj kratkočasim, da se čudi!
—i'—
Očem prijetno vezati cvetice Umeje samodelske roka tvoja, Po volji tvoji sleharna se boja Ukusno druži med tovarišice.
Vendar še lepše nego te sestrice, Naj tudi krasna vsaka njih je broja, Čudčč se čudom duša gleda moja Sajene v tvojega sred gredice.
Predobro včm, da teh cvetic nobena V bohotni svoji ne vsevete lep6ti Življenju mojemu na stalno srečo.
A hvala bodi tebi izrečena,
Ker vsaj za hipe v tožni mi samoti Trpljenja mojega razsvitljaš ječo.
- ■ —
Človeštvu vsemogočna vladarica, Ljubezen, ti srce očisti meni, Iz njega tožnost, jezo mi preženi In sama vladaj mila mu kraljica!
Kadàr strupena rani je pušica, Zdravilnega mazila nânjo déni In strupa môci rano ti zaklêni, Vsevésca ti usmiljena zdravnica!
Dokler živim, nikdar me ne ostavi, Če kdaj v srci tema obupa sili, Svetlobe tvoje žarek jo razblisni!
In ko rešnica mene smrt pozdravi Ter svit jim nje ovoji bodo skrili, Oči prijazno trudne mi zatisni!
——
Zašlo je solnce, zvon večerni p6je, Utrujen glas njegov vesel pozdravlja In delo dnevno delavec ostavlja, Da gre v počitka domovanje svoje.
Vojščdk, prebivši ljute, vroče b6je, Ko zmage in miru se god preslavlja I11 ndrodu blaginja ustanavlja, Spet ne želi si med sovražne roje.
Trpin, utrujen od težave dela,
Vojščdk sem jaz po mnogih trdih bojih Strun vtihni glas, meč, visi, kopje, sloni
Če ni zastonj jim struna moja pela, Če bil srčan bojnik sem bratov svojih, Večerni zvon, počitek mi zazvdni! —
Besedam samim sveti domovini Pomagati nikdar ne bode moči, Neplodnih s61z o bčdi nje ne t6či In ne vzdihuj nihčč, da spi v temini.
Ljubezni živi ogenj nas prešini
Ter z delavnostjo vsakdo se poroči, Takisto po duševni dolgi noči Prosvete vzide jasni dan očini.
Dejanje našo rodoljubnost kaži, Naj tudi nam za žrtve in napore Učakati veselja še ne bode.
Osrečujoča misel nas tolaži,
Da čas vresniči vnukom naše vzore In med sloveče dvigne jih narode.
---—
Usoda stara nam in vsak hip nova:
Za možem mož in ž njim za nado nada V temn<5 kraljevstvo smrtno se poklada, Ki tajnostno združuje dva svetova.
O komer tožba zdaj velja takova, Na kogar prah za solzo s61za pada, Bolj kakor bron in marmorja gramada Slavč nesmrtna dela ga njegova.
Kakd se zove mož, po smrti vplenjen, Ki rod spomina mu od pismen zlatih Nikddr iz knjige slave ne izbriše?
List gdre naše je, zaslužno cenjen,
Pri bližnjih ljubljen in pri daljnih bratih: Erjavec Fran ime se njega piše!

IIO

Ivé r i.
Veseli se, čislan v svojem rodi,
Samó ne kaži se previsok, A bós takisto nikoli ne hodi
Ter brez skriljáka in golorok! In znaj, če dosléj na življenja cesti Korak je bil srečen tebi in skok, Prej, nego na zaželenem si mesti, Pogoltne lehkó te rtípnik globok!
Kdor jezen s pušico v srcé te vstrelil, Ne misli, da bi Ijubéc je zacelil. A naj bi tudi ti rano zacelil, Kdo vé, če zopet ne bi te vstrelil ?
Sovražniku svojemu se ne skrivaj, Takisto na méc mi ga ne pozivaj,
A kádar on se náte zažene, Nikoli plah se mu ne udáj, Ne, brez strahu tačas ti veljaj:
Jaz tebe ali ti mene!
*
Bojnika imamo takšnega v čisli, Ki dobro prej devetkrat premisli:
Vojsko pričenjam — s kom in za kaj? Le takšen pride zmagalec nazaj!
Oseba ti nič, vse sama stvar Pri vsakem je boji naj vsekdar; Osebnost, kjer ta pomaga v boji, O stvdri pošteni tamkaj dv<5ji!
¡s
Prijetno življenje, kjer vlada mir, Peklensko trpinstvo, koder prepir; A mnogi junak že zgruzil se mrtev
Za ničevno stvar predrdga je žrtev. *
Skovdn je meč, da življenje ti brani,
A rajši v nožnici miren ostani! %
Kdor mnogo junaški orožje vihtil, Srčnosti priznanje mu lovor je bil; A mnogi junakov spi nepoznan In brez lovorike v grdb dejdn.
Cestit si nam, 16vor bojniške slave, A ljubimo oljko miru in sprave!
Da vsi so ljudje na sviti pošteni, Bilo bi dobro tebi in meni.
In vendar sovražiti ni rokovnika:
Če pfišten značaj mi ž njim primerjaš, O pravi se njega ceni uverjaš: Na tčmnem je dnu svetlejša slika! ¡¡s
Ko zebe te v zimi, zapiraj duri, Če imaš kuriva, peč zakuri, A za panjdče skrbi po leti,
Da bode moči v zimi se greti. «
Pri pšči naj bi v leti se grčli, Dejal bi nam svit, da smo zblazneli, A kdor po zimi se stisne k p£či, Da je neumnik, kdo li sme reči?
S.'
Kadar strahu ni mišjega v hiši, Slobode slast uživajo miši; Ko vrne se, družba skččna obstane, Zboji se za kdžo, v zavetje plane.
Tak6 se nam smrtnim godi sinovom, Različnim smo v oblast dani strahovom: Če žalim Bogd, strah me je hudiča,
Naj v zakon dregnem, bojim se biriča !
*
Da rod je človeški brez strahu, Imeli še menj kakor zdaj bi mirii, Prej nego leto minilo in dan
Izginil bi s sveta nam pregnan.
*
%
Pred sabo zlato vince v kozarcih Sedeli smo mladci pri modrih starcih. Veselo je kaplja vinska tekla, Beseda se mnoga ozbiljna rekla.
Očdk spoštovan je v našem seli Dejal s kazalcem na resnem čeli: «Mladina, prehitro pota meriš, Potem opešana se izneveriš, Nekdaj polčžneje smo hodili, A vendar nismo poslednji bili, Nekd&j smo v lepši delali zlogi, Trudžč na prid se očini ubogi, Ce bode napdr mu koristi donašal, O tem nobeden ni delavcev vprašal, Tak6 pridobili smo to malo, Kar vašim je rokam v skrb se dalo! >
Resnične besede, mož čestiti, Prenagel je časih nam korak, In prvi bil najrajši bi vsak, Dasi ni moči vsakomu biti.
A znajte, kakor je nekdaj vas, Ljubezen očinska prešinja nas, In zmotra kateri brat ne dosčzi, Med potom omagaj ter v senco lčzi, Saj mnogo drugih do zadnjega dn6 Posveti domu roko in sreč, Ki sta mu neznana sebičnost in strast In delo za rod je najvišja slast!
Kjer niso ljudjč te v družbo pozvali, Ne upaj, da bi ti čast dajali; A kjer si dobro vsprejet bil, vedi, Predolgo tamkaj nikddr ne sčdi.
Zagrnil je svčt se v n6čne temine, Skrivaj sfrfra netopir iz otline; Očito dvigne o belem dnevi Visoko v oblake se 6rel kraljevi.
Dejanje naše vsekdar plemenito In vsemu naj svetu je očito, Ogibljimo se ovinkov povsodi: Poštenost po cesti plani hodi!
Če s praznima k njim ne prideš rokdma,
Prisrčno te bodo ljudjč vsprejeli, A da sicer si prijaznost sdma, Prihoda so tvojega menj veseli.
H>
Naj sveti Miklavž vse tajne želje Uslišati hoče deci v vesžlje, Oj, koliko m<5žu svetemu posla! Lehkd raz t o viri močnega osla Pred sleharno hišo, in dečki, dekletca, Ne vim, da vsi hvalili bi svetca.
Odrdsteni boljši nismo 1 j ud ji : Zelja preširnih je polno srci; A naj nam sreča vse izpolnila, Zahvale malo od nas bi dobila.
Prijatelj, življenja se modro vesšli, Samo od sveti premnogo ne želi, Doklir ti sijejo dnevi mladdsti, Telesne in dušne vižbaj krepdsti, Kadar nezgoda krog tebe vihari, Obupu se ne udajaj nikari, Pozorno uke mi slušaj modrdkov, A skrbno se čuvaj lisic in lisjakov, Služabnik odločen ostani resnici Ter klanjaj se brez upora pravici: V srci si zapiši te svite moje In lihko sem p6rok ti sreče tvoje 1
••s
Čemu je kresilo ? — Da ognja si vkrešeš.
In tesla čemu? Z njo deblo otešeš.
Bedak, če s kresilom deblo tesal, In s teslo ogenj za lulo bi kresal!
Kdor v roki sreč med ljudi nosil Ter njega ranam zdravila bi prosil, Oj, čudo, če se mu kdaj posreči Dobiti leka bolesti ščemeči!
Hi
Ko upanje v srečnejše dni upada, In dušo razjeda ti strup gorja, Ponosno, junaški trpi in mdlči, O težkih poskušnjah usode ne gdlči, Da trd je, ne dolži grešno Bogž, Ki v brezkonečni modrosti nam vlada. Sam dvigni se in rad ti pomaga, Ne upaj v svet, ne pozivlji vraga!
Za grehe, ki vedel jih tajno storiti, Molčč ti spokornemu je zadostiti.
Minilo je leto — jesenske cvetlice Povešajo klaverno vele glavice, Dejal bi, da sanja se jim o smrti, O mrzlem sneženem mrtvaškem prti, O silnih viharjev zimskih resni Sreč stresujoči nagrdbni pesni.
Človeku brzo izginja mladost, Z mladostjo življenje in ž njim krep6st, In ko prihajajo stara leta,
Spominja smrtnikov vsak nas dan, Da skoro se ločiti nam je od svčta In leči utrujenim v grob teman.
V svetišči svojega ima srca
Med nami živega vsak malika, . In ko mu čstri ga svet spozna,
Zboji zel6 se tega sodnika. Najrajši bi potem ga razbil,
Če ne, vsaj sveta očem zakril. *
A kaj, četudi malika razbiješ?
Pomlajen krepkejši se oživi. Kaj, ako očem s ve t d. ga zakriješ? Saj vedno zastrt v svetišči stoji!
Za leto novo in Silvestrov dan Trpljenja, toge nam del je odbran, In vendar prosjdk in bogateč želita,
Da mnogo, mnogo let še živita. *
Pomladi večeri — vonjivo cvetje —■ Prijetne sapice —■ slavčje petje —
Da čujem o vas samó, Utriplje srcé mi glasnó; Ko vrača pomlád se, vesel bi zavrisnil, Nje prvi cvet na srcé pritisnil!
In vi, dolgočasni zimski vecéri, Kakó mi težite duh in srcé! Stoj! — Res beróc le dremljem in kimam, A vendar hvalo dati vam imam:
Ker vaše nikdar ni konca vrsté, Snovi vsaj nóvi ste dali ivéri!
Kar Eve je slabih otrók nas pod nébom, Prosjáka ob cesti, v grádu gospoda Usmrti zdajci léhko nezgoda, A huje, nego telesno umreti, Sam sebe dušno je preživeti! Zató se dušne le smrti bojim, In prosim Bogá ter vroče želim, Da sam bi za svojim ne šel pogrébom!
Hej, brž na mizo mesó in juha, In peta maslénega belega kruha, Prikaži okusna se karbonata, In ž njo vabljiva salata, Veselje želodcu, slast za nós, Pozdravljam te srčno, ljuba gós,
Kako lepo so cvrta pišččta, Prijazno se smeje glava telita, Po všeči ste mi klobase mesčne, Potvice ne sovražim medene, In ker jedino v njem je resnica, Iz kleti najboljšega vina lodrica: Da mi, prijatelj, ne jeli in pili, Kak(5 bi domovini služili?!
Vse res, ko Bog je človeka ustvaril, Želodec mu tudi je zdrav podaril, Ki vsak dan zahteva svoje hrane In hvala ga najlepša ne gane.
A kdor na sami želodec misli, Očina draga, ti nisi mu v čisli, Oj, ti si njemu le molzna krava, Dobiček je geslo, ne tvoja slava!
Črviči, ne sladka vonjava cvetja Hranjčvajo mojstra ptičjega petja, A sram ga bodi, kdor pošten se kaže Ter domoljubje hlini in laže, Kdor trobi z rojaki v jeden rog,
Ker samopašnost je njemu bog! *
Duhovnik o službi živi oltarja, Perd pozvanega hrani pisarja,
Beseda moža, ki v bučanji viharja Sovražnega pravdo rodu poudarja, A zaničujmo iz srca sleparja, Ki rodu v kvaro sebično se vkvarja, Slepilca, ki «vero, dom in cesarja■> Irriž za ščit, da išče denarja !
Le g(5di, hitroprsti mi godec,
Križdvec v plačilo, nž, svetal, A ti, krčmžr, skrbi za želodec
Ter pridno t6či do vrha bokal, Saj mnogi še v kleti imaš sodeč,
Obilo je vina Bog nam dal, In jaz, ko zakonski nosim povodec, Ne bodem pleš<5č, pijčč se smijal!
Kmetic živahnega konja lovi, Da blizu pride, mu ovsa moli, Kadar ga v roko dobode kmetic, Po • stegnih, po rebrih žvižga bič.
Mladenič, vesel lepote cvdta, Izvoljenki hribe, doli občta, In često mislita 6ni in 6na, Da res je igrača zakonska spona.
Prenaglo se družijo radi ljudjé,
Brez pravega čustva težke dolžn0sti, A naglo jim sanje rožne miné, Skrbi se oglasijo in bridkosti. Ugasne vsa vroča ljubezen, In drug je na drugega jezen.
Kjer tožno prazna sta hram in kašča, A kruha željnih po mnogo je úst, Družina praznuje o binkoštih púst In često iz jasnega treska, Glumišče brezplatno ima soseska, Vse gleda srepó In vse je hudó, Nevesta in sin, in tast in tašča!
Ljubezen -— bolezen: slabó se rima, A zmisel med sabo dober ima: Zaljubljenec vsékdar je malo bolán Kristjanski ali mahomedán.
Slovenka zala mi ne zameri,
Nikd<5 rojakov ne bodi jezen, Ker v tej in čni sedaj ivčri
Spominjam se tebe, mogočna ljubezen! Saj človek taji ali ne tdji, Vesel te vsak je v življenja bil miji,
Solz6 še vtfli starec otrne, Ko cvetne dobe zdstor odgrne, In ko se prikaže mu daleč v svetldsti Ljubezen prva srečne mladosti!
•it
Čemu bi nehvaležen tajil, Kar človek je s čistim srcem užil? A mož, ki viharna ga vžigala strast, Ne ve, kaj ljubezni blažeča je slast. Naj tudi z ljubeznijo strast je v dotiki, Med sdbo sta vendar silno razliki.
Ljubezen vesoljnemu stvarstvu vlada In svit vzdržuje, da ne razpada, Ljubezen srcu srce pridruži, Da drugo drugemu žije in služi, Ljubezen kali blagčsti razvija, Ljubezen najvišja je poezija!
A bčj strasti se zmije strupene, Gorjč, če duše se tvoje oklene: Kar d6brega, čistega v nji živi, Peklenski nje dih smodeč umori, Preganja nje te pogubna oblast,
Dokler ne ugrezneš se v propast.
*
«Nikoli mi ženska glave ne zmela, Na pot bi nikdar me slab ne zavela,»
Ošabno-vesel se smeješ. Poslušaj: z ognjem drzdn se ne šali, Sicer te lehko na smrt opali, Menečega, da se greješ.
Prijazen ženski v vsem in povsodi, Kjerkoli in možno z veseljem bodi, A laskavih cvžtnih ust poljubi, O njih mi pameti ne izgubi, Če ženski udan prehlapski služiš, Značaj si moški ves pomehkužiš, Saj David in Salomon, Samson stali Trdneje od nas, in vendar so pali.
Mehkužnik razkošni se ves pobabi Dolžnostij do sebe in svojcev zabi. V možeh ime se njegovo izbriši, Sramotno knjigi žčnščakov vpiši!
Ko m£ni ljubezni je dan zazoril, «Predragi» svoji sem srečen govoril:
«Srce si mojega ti sred, In solnce moje življenja, Ti sladkega vzor mi hrepenenja, Veselje tožnega ti duha!
Predóbro vém, temótne mi dni Z ljubeznijo zlatila bi ti, Najlepša deklét si, najblažja, Zato izmed vseh mi najdražja!» In ko deklétce rokó mi stisnilo, Osréceno srcé je zavrisnilo!
Kakó bi tačas ne bil vesel, Saj v žensko zvestobo sem verjel. Sedaj, ko ženska zvestóst obeta, Vso dušo meni mraz izpreleta, In klonim se nizko ter govorim: «Iz srca ti sreče, dekle, želim,
Samó pri meni je iščeš zamán! Nikari ne strdši beseda te grozna, Ljubezen je tvoja záme prepozna,
Le idiva mirna vsak v svojo strán!»
Ljubezen prva hitro izgine, A pri slovesi deli spomine: Dehteče rože, koprive žgoče, Nadzemeljsko slast in solze vroče!
Prepozna ljubezen? — Ne, reci pozna,
Prepozna vendar, verjemi, ni! Brez nje življenje muka je grozna, Vesel oberoč jo objemi ti!
Odpri človeštva knjigo in beri: Ljubezen žije, kar svčt stoji, Nič upa vanjo ti ne poderi, Naj tudi rana stara skeli! Kar nekdaj tebi spletalo vence, Ljubezni prave so bile sence, Po njih ljubezni žive ne sodi, Zaupaj in znova srečen bodi!
«Zvestost se je med ljudmi izgubila In v sčdež si pasje srce izvolila,» Tako črnoglčd je dejal modrak. Oj, koliko moral mož pretrpeti, Prej nego prevarjen, obupan o sveti Izrek zapisal je takšen rezak!
Namesto zvestobe se rodilo
Na svit licemčrstvo ostudno, In da je ljudem se prikupilo,
Nikakor ni čudno: Kurelek hinavstva nosčč na lici Poštčn se vidiš svetd polovici, In druga naj tebe prav spoznala, Na strani bi vedno ti prva stala.
-■s
Človeku hinavskemu ti naj dal
Zloglasni priimek bi rokovnika, Primernega nisi naslova izbral,
Nevredniku čast je to prevelika. Ogiblji se ga kakor modrasa,
Cegdver strup umori brez spasa. *
Pobožen je mož mi dejal: «posvetnjak !»
Zavrnil ga nisem, da se moti, .Saj dokler na sveti žijemo, vsak
Korači po zmote posvetne poti, In ako brez števila na dan
Greševa slčharni močnih bratov, Kako bi stal jaz pregrešnosti v bran, Cutčč, da nisem krepdk in srčan In živih rajskih družabnik svatov! =s
Le žal, da brat pokazuje bistrčst,
Ko prlšek v očesi vidi brata, Pomisliti nehče na svojo slabost,
Naj sam bi jedva dihal iz blata. *
Da Bog neusmiljen je kakor svčt, Da njega srce tako nekrivično, Prijatelji moji, resnično, resnično Obsodi zdajci ga iti se gret
V žehteče gladno peklensko žrelo, Kdor majhno storil grešno je delo.
Gospodu, ki vidi v srcé in obisti, Prijetni smo res le greha čisti; A ko slabótniki vendar grešimo,
Spokorniki zopet milost dobimo! *
Nebeško solnce predira oblake,
Dobrotno obseva lepóte in spake. *
Nebeška ljubezen prešinja stvarstvo Ter božje milosti vseobsézne Veséle so zdrave in duše betčžne;
Čestimo dobrote večne vladarstvo!
*
Kaj tebe in pdš je k meni privedlo ?
Kakó vskipévala kri nemirna,
Kakó se zibala ti glava preširna!
Z zlatniki med svétom si bahal,
Ošaben le kónjca jahal,
In milostno z bičem v pozdrav zamaha],
A ker prehitro si jahal,
Potratno z bogastvom bahal,
Izgubil zlató si, kónjca in sedlo!
Hi
A jaz vsekdár sem oprezno, saj veš, Hojéval v skornjih na kvéder in pdš, In če podplate sem stare prebil, Nové je smólec mi zopét našli.
Takisto prišččdil v gubah mošnice ZdL temne sem dni svetli petice!
Med svojimi tujec biti sosedi, In rodom najbližnje si krvi, Nesl&stne hrane v okrušeni skledi
Dobivati malo vse žive dni, V telesni in dušni gledati bedi
Odprti grob na svoje oči, Učakati, da nam ljubljence redi
Nemila usoda in čas jih hladi: Prijatelj dragi, poslušaj in vedi, Če
takšno gorje ti v prsih tli, To huje žgž nego isto «gorji», Ki duh ga ne pozna ni srci, In ki je pevče mladostno kaže Ter sebi v zasmčh nam ritmiški laže.
Ko pevče mehkužno metriški stoka, Da «krvavi» srci mu in «poka», Ozbiljnost, sočutje zaman Postavljata smčhu se v bran,
In zdrava človeška pamet joka. *
•Odkod mladenič snovi jemal, Da pesmi dobre bi nam «koval»? -Zatd naj toliko vsaj počaka, Da brada pogdnja, ne mišja dlaka;
A če se posreči mu pesem izvirna,
Vsak misli, da že je dosegel Preširna. %
Dajajmo le pravemu pesniku čast, Ki ima do srdec naših oblast!
m
Telesno je zdravje ti Bog dal in dušno, Cul le si, kaj zove gorje se krušno, In — salva venia! — kaj trebušno, A vendar nam v uho nerado slušno Sčokččeš o boli domišljane rane, Kar nam nikakor duše ne gane. Zato osorno mi ne zabrenči, Razgnevljen se ne repenči, Ker v svoji vprašujem radovednosti, Kaj vzrok tej pevski je nedoslednosti, Da v svoji osladni gostobesednosti Prepevaš nam pesmi brez vsake vrednosti? Da v slast jo naša druščina čuje In tvoja nam pesem srce dviguje, Kar čutiš poj in bodi krepak, Ne kakor bledično deklčtce mehžk!
Mehkužen pesnik ndrod nam pridi: Kdor hoče videti, lehko vidi, Kako v Slovenih množe se dušice, Ki ljubijo kodre, mačke in ptice, In oplakujejo vele cvetlice,
Ki muham bolnice bi zidale, Zdravnike, strežnike jim plačevale, A sdlze brata, globoke rane,
Trpljenje vse jih njegovo ne gane.
*
Pohvalim naj tebe, ki sam se ne hvališ, Srca ne božaš in ž njim se ne šališ. Pošten, plemenit si, četudi — grča: Potrebniku vrežeš hleba: nd! In vinskega ne odmičeš vrča, Prijazno ga točiš mu do vrha, Desnice ne stiska zloba ti krča, Ko pdmoč naj vdovi, siroti se d&. Resnice branitelj stojiš in si stal Vsekdžr v viharnem boji nevstrašen, A lic ne mdci ti solzna kaplja, Srca ognjeno gorjč ne raztaplja, Po babje nisi preplašen, Ce kragulj piščč je kdklji pobral. Globoko čuteč ne poznaš mehkužnosti, Postrežen si brez vsakeršne sužnosti, Srce' ti sodi, ko ndnj se oziraš
Ter dvigaš brata in pot mu odpiraš!
*
Otroci po hosti čmrlje nabirali, V panjiče smo jih od deščic zapirali, Srezumnike nas je up naudajal, Da mžd nam bode grla oslajal.
A ker smo jetnike brez hrane zaprl» Ter niso mogli do cvetne paše, Po v6di je splavalo upanje naše,
Brenčeč so tožno skoro pomrli.
*
Kar v luži kalni se plddi, vali,
Naj žaba je ali gadna krastača, Najrajše v svoji brdzgi živi,
Najdrznejše v nji kozelce prevrača. Zatorej čemu perutnici žabi?
V veselje krikov ji dvojica rabi.
*
Skorjanec, metulj se učita V prirode matere š(5li, Pouka ne zabita nje nikoli, Vesela po njem živita.
Skorjancu pod nebom ni treba veleti:
Žvrgčili! Metulju na rožinem cveti: Frfdli!
Skorjanec iz svoje volje prepeva Metulj od cveta na cvet frfoleva. Takisto vrši poziv ti svoj, A druzega, brate predragi moj,
Nikdar si ne v61i: Podobe ustvarjaj, slikar, Kopit se drži, čevljar,
In potler skriljak pred tabo doli!
*
Neumnik drčzat modrdka ne hfidi, In z bikom drzno se tele ne bodi, Igraje natakne ga na n5ge,
In sldbo, ako mu pride pod ndge!
*
Vesel na človekoljubja oltar Položi kakeršen m6žno dar, Ko brata v bedo pehnila Nezgode je trda sila. Če v tvojih sovražnikov je bil zvezi, Odpusti mu, dušek vzemi jezi, In ako ga tudi ne poznaš, Usmiljenje vendar lehko imaš. Ne rekaj počasno: k6mu, zakaj, Kako je pomagati, kje in kdaj,
In — bi li mnogo dal ali malo. Da s svojo dobroto nebo Skopari sebično tak<5:
Nikdar bi nam solnce ne posijalo!
-s
Čemu naj žena vreče mi krpa? Zanjica krhala za nas ni srpa. Naj kmčtujem še desetkrat bolje In setev mi dobro žetev obeta, Počivajo srp in cepec in reta, Ker toča požanje, omlati pčlje. A tebi prijatelj — grom in strčla — Priroda bi skoro še moko mlela,
Ne, pekla celo pogače slastne In silila ti založaje mastne, Četudi po zimi dremlješ in spiš,
Zategel po leti v senci ležiš!
*
Ležišče sebi po svoji žšlji In udov svojih miri postelji, A sc3sed iztezaj se ali krči, Premčtaj po vzglavji, v znožje trči, Pokojno spavaj, nemirno smrči: Naj tudi županiš v svojem seli, Kako ležati ljudem ne veli, In stokrat prijazno kdga mi uči, Po svoje le se izteza in ključi.
Ženstvc5 me prehudo še ni tožilo,
Da moje pero bi ga slavilo,
In kakor sedaj mu vencev ne splčtam,
V boddče tudi jih ne obetam. *
Minil že davno romantike čas, Ko žensko je vitez služil železni, V sedanji dobi golčimo trezni: Žene, poluangelj vsaka vas, In pol je — bitje peklensko, A le «kar večno je žensko, Dviguje nas 1»
Spoštljivo tebi sami se klanjam, In tvoje dobrote hvalo oznanjam: Blažil je tvoj duh mene v mladosti, Povzdiga zdaj me v dnevih bridkosti, Vse izpolnjujejo se mi želje, Da ti vsaj umevaš moje sred!
Ob cesti v mrazi, vročini stojiš, Hripdve orgljice tožen vrtiš Ljudem ogoljen skriljdk moliš. Oblečen menj si, nego razgaljen, Ozmerjan pogostoma, nikdar pohvaljen, A vse voljdn, siromak, trpiš, Da kakšen novec si uloviš, Obitelj, sebe za silo rediš. Resnično, živdt je tebi teždk, Po strani gleda te človek vsak, In često pomdljaš zam&n skriljžk. Nebo potdši, Neb<5 te reši, V najboljših dnevih je hleb tvoj grendk,
In s polnim klobukom si le — siromaki
*
Življenje ubogo tebi je zvrha, A vendar tvoje remdselstvo krha Očitih in skritih zavist nasprotnikov,
Ki brdj preseza ti dobrohotnikov.
*
Poziva ne najdeš na širem svčti,
Da ne bi režala vanj zavist, Na tla želi človeka podrčti,
Namen mu bodi angeljski čist. Ne zgolj v blesteče imetje graščžka,
Svoj pogled upira še v skledo prosjžka. *
Od suhega trsa grozdja ne hoti, In posušenemu se ne togoti! •■s
«Dov61j sem sklanjal ,raka' in ,ribo'-» ! — Pisava tega, brate, ne kaže, Nevednosti mnogo še vidim hibo, Če temnoglčdost moja ne laže, In jezikoslovne ostrosti šibo
Oholost zasluži tvoje baže!
*
Razvil si pred nami svoj pergamen: Pogledite, kakšen je mož učen! Poslušal si dolgo šol učenjake, A «lumen mundi» še vendar nisi, Kar vsiplješ jih v dežel, brez cene vsake Vsi mnogi tvoji so spisi. Osladnih knjig za konjski nam tovor V nesmrtnosti snu spleteniči, Oholih senčc nikdar ti ne diči Književniške slave dehteči 16vor. Pis&rski urdjen tebi ni duh, Ubog je, dolgočasen in suh.
Umételjnikov star ali mlad, Kdor nima, ničesar ne more dajati, Le genij mislij božanstvenih sad Podarja v jezika posodi zlati.
Bogu z desnico kadilo zažigaš, Hudiču v pozdràv z levico migaš, Obema ustrezati, ljubeč, ne gré,
Vsak njiju zdse terja srcé. *
Poete prve grške, rimljanske, Takisto poznam velikane slovanske, Angleške, francoske, laške in španske, In zvezde blesteče germanske; Umévati jih sem dôkaj se trudil, Njih spisom nesmrtnim se čudom čudil ; Kadar naj pokažem svétu muzo, Stidèc se ne pocépam v koruzo, In resnim ljudem, ki strogo sodijo. «Zvenéci» grânesi moji godijo, A pevcev največjih svetla slava Jednako zarji se razbegava, In duša kipi mi veselo-nemirna Ter neizrecna objema jo tožnost, Vso pesniško svojo čutim ubožnost, Ko bukvice premišljam drobne, Skrovišče dušne mane sladké: Nesmrtno delo mojstra Preširna.
Dovolj je Preširen sam se proslavil, Najlepši sam spomenik si postavil, Zato ga menj z besedo čestimo, A toli bolj pri njem se učimo: Da prava ljubezen domovinska Ni samoljubiva, ni svetohlinska, Naroda sreča nje svetli je vzor In v sdmi sebi ima svoj izvdr.
Da bratski-družno bi se gostili Sami ste l&skavo njega vabili, In ko je srčno-vesel priščl, Ne vidi stola, kamor bi sel; Srdit pokrivalo na glavo je del, Drugam so koraki se mu obrnili, In vi sami ste jeli in pili.
Povabljencem sedežev odločite, Potem jih tekar v gosti vabite, In ako možje so značajni med njimi, Recite ljubo jim: «Bog vas vsprimi!»
Že
ostarela je pesem o zlogi, Bog hotel, da v našem žije krogi! Oholo poštenih ljudij ne preziraj, Prijazno k sebi jim duri odpiraj, Značajen po svoje se kaži vsak,
Kdorkoli resničen je narodnjak. *
Zlovoljnost naglo vskipi in jeza, In zloben prijatelj prijatelja dreza. A kjer ljubezen v rojakih umira,
Očinske slave se hram podira.
*
Zato ne črtimo se, bratje, nikari, Neslavni in slavni, mladi in stari «Svetd služimo očini sveti,» Če združeni sejemo, bode kaj žeti.
Podpiraj, sreča, strasti slabost,
In brž ti ukaže: nad mirno vodico Pol6ži stopinjam v spešilo brvico, Potegni čez vzburjeni ocean most, Razmekni gore, Ugladi steze, Če hitro na mesto želja ne dospem, Od silnega kopernenja umrem!
In ako zmoter dosegla svoj, Nikoli bi strast si ne rekla: stoj! Vihrilka nasičenja ne pozni, Naj slugi neb6 in zemljo imd.
Družica verna je strast človeku: Pristopi v njegovega rojstva dan,
In spremlja ga, dokler v grob zakopan
Ne spava zmučen po zemskem teku.
*
A kàdar jezove strast predere,
Oglasi nezgode se «miserere». *
Ljubezen je do resnice svete Zvabila mène v slovenske poete, Ne hrepenenje po nični slavi, Ki drevi umrè, porojena davi. Besede moje, ki sem jih sejâl, Da v srcih blagih pognale bi kâl, Da v ljudstvu se našem prosveta širi In minejo zlô budéci prepiri : Ta želja mene zvesto povsodi Po trnjevi pesniški stèzi vodi. Če že sem dosegel kàj, ne vém, Če nič, obupati vendar ne smém, A genij ti prijaznivi moj, Dobrotno vselej mi v pomoč stoj, Kadàr sikajoč krog mene se zvija
Podlôsti sovražna zmija!
*
»Ubožec, kômur domâ je žedčti, Ljudij in življenja ne poznâ. » ,A kdor je mnogo hodil po svéti,
Domôv se vrne lehkô — brez srca ! ' *
Epilog.
Če je katera «ivčrij» tčh
Trdo priletela k&mu v lice, Zateri zlovoljnost, pokaži smeh,
In reci: saj niso jeklene pušice! Ne grešnik, zopern je mšni le grčh,
Protivnik očite sem krivice. In da so trov&ne pušice same, Saj mnoga njih mčri tudi — nd.me!
VI.
Gazele.
i.
Bridka meni žalost se budi — golobče drago!
Tožen gledam v mile ti oči — golobče drago!
Glas mi srčni tajnostno šepčče,
Da s tebbj vsa sreča odbeži — golobče drago
Ko odideš, beden spet živim.
Saj brez tebe zdme sreče ni — golobče drago
Bodisi, ne kaže se mehkd,
Naj sreč mi tudi krvavi — golobče drago!
Verno sva se lepih mnogo lčt
In gorko ljubila jaz in ti — golobče drago:
Torej upam, najina zvestčst
Nerazrušno trdna obstoji — golobče drago!
Nadeja mi ti. je zvezde luč,
Radostno v bodočnost se svetli — golobče drago
Zdaj odhajaš, ali pride hip,
Da presrečno spet srce kipi — golobče drago!
In potem nobena svetna moč
Nama srdec ne razpne vezi — golobče drago!
—1|,— 147
Lep zl£t na r6ki prstan jaz imam — prisrčno
dete!
Za vse bogastvo ga sveta ne dam — prisrčno
dete!
Tvoj dar z veseljem srčnim ogledujem, Ko čestokrat sedčvam tih in sam — prisrčno
dete!
Ljubezni tvoje znamenje sveto Ponesem s sdbo v mirni smrtni hram — prisrčno
dete!
A prej še, nego vgasne žitja luč, S tebčj ga menjam pri oltarji, znam — prisrčno
dete!
Kadar na tvojo mislim jaz zvestdst, V brezkonečni raddsti trepetam — prisrčno dete! Skrben gradim prijazen tebi d(5m, Ženico p6tlej zvesto vanj peljam — prisrčno dete! Takrat se umiri tvoj Ahasver, Ki zdaj ne ve hoditi kod ni kam — prisrčno
dete!
Ko njo spoznal sem, dékle mi dragó — oj, moč
ljubezni!
Dejalo nekaj v srci je krepkó: — oj, moč ljubezni! Mladóstni tebi sen se je vtelésil, Njo ljubi, nji zaupaj ti zvestó — oj, moč ljubezni! Čarobni glas, ne zabim te nikdár, Ti vzbudil si v življenje me novó — oj, moč
ljubezni!
Lev nevkročen sedaj sem vam mirán, Pohleven, kakor jagnje je mladó — oj, moč ljubezni !
Kar hvali dóbrih mojih svojstev svét, Vzgojila jih je ljubica samó — oj, moč ljubezni! Deklét in zén in móz prijatelj sem, A nji le strežem sluáajóc skrbnó — oj, moč ljubezni !
Če prejmem hvalo nje cvetočih ust, Kaj meni je zlatnina in srebró — oj, moč ljubezni !
Bogat sem, srečen, zadovoljen sem, Odkar objemljem vitko nje teló — oj, moč ljubezni !
Iz srčne globočine le želim,
Da srečo to ohráni mi nebó — oj, moč ljubezni!
—*—
Oj, pridi ura, dolgo zaželena — sladka misel! Da srčno me objameš draga žčna — sladka misel! Sreč mi pravi, da jedino ti
V	tolažbo, v srečo mojo si rojena — sladka misel! Udanosti možd si vredna ti,
In moja bode tebi posvečena — sladka misel! Ljubezni roža mojega sred
V	lepoti vsi je zdte razcvetena — sladka misel! Zvestd jo vzgajam, da bi je nikdar
Ne zamorila kvarna moč nobena —- sladka misel!
In da, ko r6ko tebi kdaj podani,
Kipi od sldsti duša ti vznesena — sladka misel!
—
P6koj meni je sreč dobilo — dekle moje!
Druži s tvojim jedno je vezilo — dekle moje!
V noči taval sem in izgubljen,
Zdaj je solnce moje zasvetilo — džkle moje!
Samega se skoro ne poznam,
Kar se ndme ti oziraš milo — dekle moje!
Dvojbe, klavernost, obup duha,
Vse se je ljubezni umeknilo — dekle moje!
Kakor zemlja v pdmladi cvetni
Srečno je srce se prestvarilo — dekle moje!
Žal, da znano prej bil(5 že ni
Čdrobno ljubezni mu zdravilo — dekle moje!
Prejšnji čas, ko še v ljudi in svčt
Slddko včro je srce gojilo — dekle moje!
Vendar tudi zdaj vse žive dni
Verno bode tebi le služilo — dekle moje!
Tvoj udani sem z veseljem rob,
P6gled tvoj najslajše je plačilo — dčkle moje!
—t—
Tajnostij se tvojih ne bojim — bodočnost!
Neizrecno se te veselim — bodočnost!
Ti izpolniš slddke upe moje,
Ki jih v srci rddosten redim — bodočnost!
Dolgo sem se trudil in trpel,
Daj mi zdaj, po čemer hrepenim — bodočnost!
Ne po zlatu, srebru in cesti,
Le po srci, roki nje hlepim — bodočnost!
Z vsem bogastvom, z bliščem vsem svetd,
Srečen jaz brez nje ne bil bi ž njim — bodočnost!
My spring is gone, my spring is gone, Does it return i — O never! Keep peace, my heart, keep peace, my heart. Though it is lost for ever.
Življenja solnce se mi je stemilo — mdiči, tožba! Le kratko jasno meni je svetilo — molči, tožba! Pomrle v duši nždeje cvetne, Kar je v mladosti dnčh se jih rodilo — molči,
tožba!
Srce, objemajoče vse ljudi, Globoko ranjeno je otrpnilo — molči, tožba! Prejemal često za ljubezen srd Od podlosti hinavske sem v plačilo —• molči,
tožba!
A vendar, togam vsem navzlic dozdaj Ostalo jedno mi je tolažilo -— mdiči, tožba! Ti, blaga muza, tvoj nebeški dar, Iskrena pesem meni je krepilo — molči, tožba! Zlajšuje petje mi duha bridkost, Bolestim njega čarno je zdravilo — mdiči, tožba! Ostavi me, sovraži mene svet, Jaz pojem, dokler bode srce bilo ■— mdiči, tožba! In zadnji ko napoči dan, možd Značajnega naj vsprejme zčmlje krilo — molči,
tožba!
Ein Löwe bin ich, trotzig, kühn, Gefesselt freilich, das ist wahr, Jedoch, wenn auch die Fessel klirrt, Ein stolzer Löwe immerdar.
Ce kdäj hčeš biti svetu čestitak — prijatelj moj!
Povsodi, vsekdar živi poštenjak — prijatelj moj!
Govori zmerno in ozri se v daljo
Prej, nego važen kam storiš korak — prijatelj moj!
Srce imej dobrotno do človeštva,
A nikdar se ne kaži premehak — prijatelj moj!
Odkritosrčnemu v svetišče duše
Naj licemerec ti ne gleda vsak — prijatelj moj!
Ko nate strele padajo nezgode,
Ne drgotäj, ostani mi krepak — prijatelj moj!
Spominjaj ser da solnčna luč prisveti,
Kadar viharni skrije se oblak — prijatelj moj!
Ognjen žrtvuj se za visoke zmotre,
Živdt za ldvor srčni da junak — prijatelj moj!
Kar slavnih m6ž povestnica nam kaže,
Nijednemu poklic ni bil legak — prijatelj moj!
In starih nauk modrijanov slöve,
Da pokoj le po borbi je sladak — prijatelj moj!

VII.
Distihi.
i.
Vi Radamanti ostri v književnosti naše kra-
ljevstvi,
Vam se je dala oblast, pisati žitje in smrt: Gledite, klanjam se vam, v ponižnosti svoji se
klanjam,
Milostno moje pri vas pesmi so našle sodbo. Ipak odkrito povém, prelâskava sodba je mêni,
Ako me tudi zavést ni še težila nikdar. Vse, kar zapisal sem kdàj, kar našlo odmev je v
Slovenih,
Kar se hvalilo je kdàj, kar je ugajalo vam: V srci vzbudila je vse brezkonečna, večna ljubezen, Ki za človeštvo skrbljiv vérno vsekdâr jo gojim. Toda pohvali navzlic, učeni možji, spoštovani,
Vendar le tožen sem jaz, radost mi čustvo kali: Kaj še dosegel dosléj sem s pesmimi svojega srca?
Ali sem svetu odvzel brème žuleče teždv? Ali otrnil že kdàj sem vdovi, siroti, prosjâku Grenke uboštva solzé, v prsi veselje jim vlil?
Ali pomiril razpor, ki vnel se v deželi je naši?
Ali duševno temo v dan izpreminjal svetili? Tiho! dosegel dozdaj teh vzvišenih zmotrov še
nisem,
Niti ne upam, da jih mogel doseči bi kdaj, Toda, ker vsadil mi Bog je rožo v sred poezije, Bode cvetela mi v njem, d6kler utriplje srce. Trude poplati mi vspeh, brezplodno mi delo ostani, Kakor se koli zgodi, služim Apolonu zvest.
2.
Kadar prebiram povest predrage dežele slovenske,
Žalost mi tare sreč, polnijo sdlze oči, Malo ne listov mi vsak pričuje o vednem tlačanstvi,
Jarem je nosil očdk, jarem podedoval vnuk. Kruta usoda si nam, na veke smo menda jpreklgt^ Vedno je tujec gospod, zmeraj Slovenec mu rob! Ali še hujši je greh sinov v domovini rojenih,
Gčslo je njim le prepir, rddost nasledek njegov. Bratje predragi, da vas prešinila prošnja bi moja,
In da spoznate mi vi vzvišeni sebi poziv: Čuti bi več ne bilo razporov nosdčih nam kvaro,
Brate objela bi vse zlate jedinosti vez. Dvignil bi kvišku se rod in dušna tem6ta zbežala, Daleč po svetu o nas čul bi pohvale se glas. Združimo torej se vsi, v zavezo rokč si podajmo, Da izobrazimo rod bodi nam sveta dolžnost. Čas neprestano hiti, človeško življenje je kratko, Torej porabljajmo dan v svojega srečo rodii.
Cesto zavaja me pot na tiho domače grobišče, Križ se do križa blesti, marmor, železo in les:
Tukaj leži bogatin, nečutljiv v življenji kot angelj, Ki na ponosni mu grob joče železne solze;
Tamkaj počiva prosjik, od gladi umrl je na cesti, Ali sedaj sta obd jedne beg<5čnosti plčn.
Dokaj po gr6bih lepot, ponižnih in tudi preširnih, Srdec preblazih dovolj, mnogo lokavih trohni.
Tukaj dobila je mir razburjena duša blaznika, Tamkaj si ndšel mejnik mislij visokih je um.
Mirno mi spavajte vsi! Izbrisana vaša grehota Upam, je, vašo krepost večni plačuje sodnik.
Srečni ste, mrtveci vi, pokdja ste palmo prejeli, Meni še b6jni vihar vedno buči na uhb.
4-
Lepa že vrsta je lčt minila od mojega rojstva, Malo veselih sem dnij, tožnih učakal nebroj. Kar se spominjati včm, nesreča me vedno je tepla, Toda ponosni moj duh čvrst je ostal in krepžk. Majhen sem, ali na dan po svoji sem dvignil se
moči,
Blagi moj genij mi bil vsekdar je zvest kažipot. Hodil sem v šolo k možčm, Slovenije prvim modrčkom,
Tamkaj nauke prejel, zakon do smrti mi svet.
Kaj je blagost in krepost in kaj je umeteljnost
prava,
Svoje uči me srce, svoj razodeva mi duh. Dobro življenje poznam: v vesoljnosti gledam
jedinost,
V slikah jedinosti vseh vidim vesoljnosti znak. Čutil blažilno sem moč ljubezni sreč dvigujoče,
Bridko-veseli spomin nanjo me v togi krepča. Mnogi prijatelji že stiskali so mžni desnico,
Jedne odvedla je smrt, druge razkropil mi čas, Vernih le skromen je broj, in teh se mi duša oklepa, Njih me izpremi zvest6st, kakor se nddejem, v
grdb.
Kar sem prečutil, užil, prepevam iz srčne globine;
Ali sem vreden sobrat v druščini delavnih mož? Pesnika zove me svet in bleda zavist me sovraži, Toda ko spasi me smrt plitev dobim nekrolog. Da slavohlepje sreč mi vžigalo je hrepeneče,
Davno stopinje bi že svojih ustavil bil nog; Vendar, ker čustvo gojim ljubezni do vsega človeštva,
Svojo žrtvujem krepost njemu do zadnjega dne.
S«
Toliko že sem prebil v življenji bridkosti, nezgode,
Ali obupal bi zdaj, ko mi nizdolu gre pot? Kvišku se dvigni, moj duh, iznebi se toge moreče, V dnevih bodočih, srce, nikdar se več ne miluj!
Polna je kupa grenkot odmerjena vsemu človeštvu, Ako nesrečen trpim, nisem nesrečnik jedin.
Doli na jugu zvenči orožje trpečih Slovanov, Radi trinoštva bi spon drdgi oprtfstili dom.
Koliko plaka rodic in bratov in sester ljubečih, Mnogim otrokom ubit oče je, ženi soprčg.
Mnoga obupna vijč za ženihom roke nevesta, Zadnji še čuti njegov vroči na uslnah poljub.
Vdovo mi tamkaj poglej, obkroža jo deca plačciča, Smrti hranitelj je plen, bčden ostavil je rod.
Dete najmlajše sloni ob nčdriji vžaljeni majki, Srečno-nesrečni otrok, svoje usode ne veš!
Vidiš palačo mi tu, kako se dviguje preširno, Zidal lastniku jo trud njega je služnih ljudij.
Dosti — kjerkoli želim, nesrečo opazim, sebičnost, Torej umdlkni tožba mčhki, nemoški mi glas,
Mož je le srčni trpin; mehkoba se pristoja ženski. Plamen očisti srci, možu nezgoda značaj.
6.
Sanje ljubezni sladke, duha ste mi zopet objele, Vaših je čarov oblast meni prevzela sreč,
V prsih mi bedno drhti, izkušenj je trpkih užilo Mnogo v življenji dozdaj, torej želi si miru.
Ljubil sem krasno dekle, in mene dekle je ljubilo, Kakor pomlddi je sneg nje mi skopnela zvestost.
Kaj mi pomogla bolest, pomogli kaj mčni so vzdihi ? Drug je nezvesto prevzel, srečen vesšli se ž njo!
Zopet dekle sem spoznal s prijaznim nasmehom
na lici,
Moje dobila srce v svojo na hip je oblast. Kadar jo vidim, srce brezkonečna radost prešinja, Kakor zamaknenec jaz v mile ji gledam oči. S sladkim me petjem ljubo omamlja dražestna Sirena,
Scile, Karibde boji slaba se moja modrost. Svčtuj mi človek, kak6 ubranim se čarom opasnim?
Mnogo izkušenj imam, zdaj si pomčči ne vem. Krasno deklčtce, povčj, odkrito mi, prosim, povedi, Kaj ti namerjaš z menoj, vedno se mi laskajoč? Ako bi ljubil še jaz zaupljivo kakor sem nekdaj,
Mojega plamen srca gfirel za te bi vsekdar. Rože bi sipal na pot, ki hodi po nji ti nožica,
S plaščem bi svojim te kril, če bi razgrajal vihar! Vsaki življenja bi hip rojčval ti srčno veselje In o radčsti bi jaz tvoji bil srečen, vesel. Torej odkrij mi sreč! Če rada, okleni se mene, Blažja v prihodnje mi ti bodi od prejšnjih družic!
7-
Drago, prisrčno dekle, kak6 naj bi vrnil zadosti Tvojo dobroto za me, tvoje ljubezni blagdst? Zlata dušica, kak<3 oznanil bi slast in veselje,
Kakeršno čuti sreč, kar sem te zopet našel ? Dolgo sem čakal te zvest, hrepenel sem dolgo
po tebi,
Svetli napočil je dan, trdni poplatil moj up.
Moje na tvojem srce, kako mi viharno je bilo,
Najina ustna poljub strnil ljubezni je vroč. Radosti sdlze sladkč rosile so najina lica,
Kraj pozabila in čas tiho sva srečna obi. Blažene mile oči, blesteči mi zvezdi življenja,
Blažena ustna cvetni, sladkih poljubov izvor, Blažene bele roki za svoje objetje iskreno,
Blaženo, dete lepc5, tvoje ljubeče sreč. Vlada meglena jesen, cvetovom jemljčča življenje, Pevcev krilatih je zbdr zadnjo že pesem odpel; Kaj mi je petje in cvet, vse vzbuja le kratko
veselje,
Meni zdaj v srečno srce svčti ljubezni pomlid. Dekle, ostani zvest6 v dobroti mi svojega srca, Druge od sreče le-tč potler si jaz ne želim.
8.
Nesrečen popotnik sem jaz brez domu, A ti si nebeška podoba miru.
Sam siromak in bolan, na trdo priklenen ležišče, Tožen spoznal sem tekar nično prijaznost sveta. Tare nadloga telo in muke vznemirjajo dušo, Žalost ima in obup v nedriji mračnem svoj
dom.
Kje si prijateljev rdj, tovarišev v dnčh mi veselih?
Rosno vas moje ok(5 išče, beguni, zastonj. Ali bojite se res trpečega videti Joba?
Prazna strahdta, ljudjč, svojih ne kazal bi ran.
Hitro zabili ste me, ni čudo, v vrtinci življenja, Zvest sem ohranil spomin v svoji nezgodi vam jaz. Lehko pogrešam sedaj, ne bodem težki vas v
prihodnje,
Čujte, kar gLlsno povem: srečen sem, bedi
navzlic.
Bog namestilo mi dal stotero za vašo mrzloto, In je ljubezen poslal, da mi zlajšuje bolest. Kar jih najblažjih imd, dekličev dežela slovenska, Krona med njimi skrbi v svoji dobroti za mi. Mila beseda je nje tešilo užaljeni duši,
V prsih z močjd prebujen dviga življenja se up. Nektar zdravila se zdi po njeni mi roki dajana, Zopernost vso in grenkčst jimlje jim sladki
pogled.
Rahlo z ročico mehko preklada mi vroče blazine,
Džje hladilnih krepil, čela otira mi pc3t, Malone vedno bedi pozorno v obližji bolniku,
Pazi na dihe skrbna, ako utrujen zaspim. Kadar oči se odprd po kratkem užitem počitku, Rddosten čutim vzbujen strižnice virne poljub. Kar izumivati vi skrbljivo ljubica si ženska,
Draga je združila vse mojemu zdravju v pospih. Ljubil sem diklico prej, ko ni mi rešila življenja, Zdaj je ljubezen dolžnost, svita, prijetna dolžnost. Moje hvaležno srci zatorej mi služi rešnici, Ona otila je duh, ona je meni telo!
VIII.
Sestri svoji.
Predraga sestra, verna mi družica,
Sreč ti blagoslov izreka svoj, Vedrilo duši tvoja govorica,
Svetloba je ljubčči pogled tvoj: Ti angelj rnčni v solzni si dolini, Veselje moje vse in up jedini.
Nesrečni smo, kar nas po zemlji hodi,
Izkuša to bolestno smrtnik vsak, Igrača tudi midva sva us6di
In boj z življenjem nama ni legak; Preganja naju že od rojstva sreča Osorna, trda mačeha črteča.
Očeta nama smrt je vzela rano,
Za njim rodico, brata zornih let, Stopila sva v življenje prej neznano,
Obema je srce zapiral svčt, Ki laskavo ljudem se pridružuje, Katerih čast in ž njo bogastvo sluje.
Izkušnja trpka ni srca vklonila, Njegovih izpodjedla ne močij, In vse, karkoli bodeva prežila
Do konca svojega življenja dnij, Vso tožnost in bridkosti in težave Prenaša zldhka moč ljubezni prave.
Utrujeni mi duh si okrepila
Med svetom že iskal je in miru, Srce iskdlo ranam si zdravila,
Da se očisti svetnega strupu, A jedna tvoja sčsterska beseda, In zdajci vsa pozabljena je bčda.
Kak6 te ljubim, sestra mila moja,
Ti sama jasniš temni moj obraz! Pri tebi veje blagi dih pokoja,
Drugje nikoder ga ne čutim jaz. Presrečen sem, če v svoji zame vstrajno Zvestobi ti stojiš mi neomajno!
Storiš to, vem, in Bog obilo plati Vso nesebično sestersko blagost, V bodoče znova treba srčno stati,
Nositi bolečine in raddst; A jaz po tvoji dvigov&n ljubezni Igraje sreči se upiram jezni.
Siroti.
Prijetno ogreva mojega, vem, Sred prijaznega te gorkota, A jaz vesel, da ti služiti smem, Zaščitnik sem tvoj, uboga sirota.
Sirota uboga — to je nečast!
Brezsrčni svet se obnjo spotiče, Ljudem je žizen malik in slast, Trpljenje sirote, jok jih ne miče.
Resnično tvoj oče pošten bil mož, A stčžka živil je mater in tebe, Rojeval trnje mu trud, ne rož, Ker ljubil poštenost je nad sebe.
Rešila bridkostij njega smrt,
V zahvalo očina je dala mu —- jamo, In skoro za njim mrtvaški ti prt Zakril je mater, družico samo.
Po 6či je dedščina bister duh,
Roke so ti pridne dota rodice, A hleb grenak le služiš in suh, Ki režejo ga skcjpe ženice.
Da tebi oče je bil slepar,
Sedaj siroščine ti ne trpela, Ne, srečna bi lehko bila stvar, Gospa češčena, ponosna živela.
A nič ne žali te vsa trpkčst, Katere doslej ti bilo užiti, Povzdigaj te up in duha krepost, Če stiska imžl še hujša priti.
Sočutno otrem jaz tvoje solze,
Pri mšni zavetja išči v bčdi, Ko dušo bridke rane ščeme, Tešila v moji nahajaj besedi.
Naj tudi nisem presrečen sam,
In moj dom rčdko je kraj veselja, Zvesto delim s teboj kar imam, Ukaz mi je sleharna tvoja želja.
Zatorej zvedri temni obraz,
Nemirni duh se tebi vpokoji, Pogledi, prišel pomladanji čas
V svetlosti, milobi k nam je svoji.
Poslàl je ptic in cvètnih darôv
Na zémljo, blaženstva zêljno posiplje, Človeštvu praznik je dôba cvetov, Pomlâjeno vsako srcé utriplje.
Odpri srcé si na iztezaj,
Svetloba, mir se ti vânje nasêli, Naprej obračaj pogled, nazaj
V minulost gledati si ne zêli!
——
Čudna izprememba.
Čudno res godi se z menoj, Ves sem nekako izpremenjen: Človek nedavno vesel, iskren, Žijem razprt zdaj sam s seboj.
Ljubil umételjnost prej, ucenôst, Knjige sem, liste prašne bral, Temu slovč zdaj pôslu dal, Nična zdi se mi knjige modrost.
Vinski prej dobrovoljni bràt, Bil z veseljaki sem veseljak, Naš je razločil se korak, Zdaj samotar sem pust in osât.
Nčkdaj rad ogledaval jaz Deklic sem lepfito in žen, Zdaj se nosim kakor lesen, Zopern mi vsak je ženski obraz.
Sam in pogosto ostajam doma, Bedo svojo premišlja moj duh, Tožen slonevam, nem in gluh, Sdlza pekoča v očesi igra.
Tožnost ima v ljubezni izvor, Ki brez upa mi zdnjo gori In v trpečem srci neti Dan za dnevom hujši razpor.
—
Znamenje ljubezni.
Da z menoj si bolj prijazna,
Kakor z drugimi ljudmi; Kadar kupa mi je prazna, Da jo polniš sdma ti, Znamenje še ni, Da me ljubiš.
Rada sedaš poleg mene, Sala tvoja smeh budi', Skrb iz duše mi prežene, Vendar vse, golobče ti, Znamenje še ni, Da me ljubiš.
Cvetja mi v spomin dajala,
Druge lčpe si dari, Blago s tem sreč kazala, Toda vse, verjemi ti, Znamenje še ni, Da me ljubiš.
Ali kadar željne moje
Zro v nedolžne ti oči, Berem v njih vse čustvo tvoje, In ko me poljubljaš ti, Čuti burna kri, Da me ljubiš!
—''Si'—
Svét pesniku.
Drevó tam v vrtu, glej, stoji
Ter širi kvišku veje prazne, Dejal bi: tiho v snü želi Toplóte, luči si prijazne.
Pomládni mu poljub gorák
Novó življenje v žile vliva, Ko majnik pride, veselják,
Do cveta cvet drevó prekriva.
In ko si ptičev zbor krilat
Pripél je v vejah stanovanje, Celó ti sam se mnogokrat
Topiš pod njimi v sládke sanje.
Pomlád, presvetla hči nebés,
Z drevesom čudo je storila, A dokaj večjih še cudés Ljubezen že je dovršila.
Zato mi, pesnik, ne žaluj:
Temiin moj duh, sreč je prazno —
Ljubezen te povede, čuj,
V življenje cvetno in prijazno.
Drevesnih toli ni cvetov,
Kot pesmij v pevčjem srci vstaja,
In bolj od ptičjih vseh glastfv Njih vsaka dušo nam naslaja.
A zgolj ljubezen jih na dan Pozivlje iz sred globine;
Zauči, pesnik, in srčan
Zaroti v bčg duhd, temine!
Zaupljiv brž odpri sreč
Ljubezni v mirno stanovanje,
In pesmij večnih porode Vesčle tvoje pevske sanje!
——
Mrtvemu detetu.
Med cvetjem v lučij sredi, Moj otročiček blčdi,
Pokojen mrtvec spiš, A vendar bled in mrtev, In grobu zgodnja žrtev, Na smeh se mi držiš.
Ljubila, sinek zlati, Prisrčno te je mati,
Kliče zaklad te svoj; Nje upe, vroče želje, Bodečih dnij veselje, Vse zagrebb s teb6j!
A le zasuj, lopata, Rodice upom vrata
Do lepih, svetlih dnij: Dosegel ti si srečo, To lajšaj b6l ščemečo, Ustavljaj jok očij!
Ognil si se grehčiti, Prevaram in praznoti,
Hudobi vsi svetd, Ki cvčtne vrte kaže, Hinavski srečo laže
Ter nas v globel peha.
Stoječ pri tvojem odri Spominjam se, kar modri
Pisali so možje: Presrečen, ki objame, Otroka smrt ga vzame Od matere drage!
Zatč mi sdlz nobena, Iz toge porojena,
Pogleda ne kali, Saj tvoj nasmeh svedoči: Lehko sveta se loči, Kdor se na svit rodi!
Lobanja.
Pred mano vrhu groba ležiš, Duhd nesmrtnega ti posbda,
Ozbiljne misli mi v duši budiš, Ostanek Adamovega zaroda.
Kakovo nosilo tebe telo,
In kdko si nčkdaj ime nosila,
Povedati ne umeje nikdo,
Posvetna je družba ndte zabila.
Naj marmorjev spomenik ti stal, Naj križ lesen je na hribci groba,
Lehk6, da vihar ga razdejal,
Lehko, da je zgrudila ga trohnoba.
O žitji se tvojem izgubil sled,
Na vsa vprašanja molče se smeješ;
Po volji tebi je stvarstva red,
Naj sneg te krije, naj v solnci se greješ.
Posoda skrivnostna, lehko ti
Preprostemu duhu si bila sedež, Čast nirodu lehko svoje dni, Ko nosil te oblasten je vedež.
Lehko ti gospod svobode bil sin,
A lehko tudi zatiranec sužen, Zatrt ubožec, ohol bogatin,
Molčeč samotar, jezičnik družen.
Vse, kar ponujal ti čas in dajal, In kakeršnokoli si čast imčla, Vse čas je zopet odvzel kakor dal, In sima bodeš skoro sprahnčla.
Bil davno že grob je tvoj kopan,
A kmalu vsprejme zemlja še mene, Takrat se ozdravim vseh žgočih ran V naročaji hladnem grude zelene.
——
Jetnikova tožba.
Krog mene ječe zid teman, Življenja blišč mi je zastrt,
Obup družnik moj noč in dan, Rešnico bi pozdravil smrt.
Kak<Sv sem vendar storil greh, Da v bedi tej se pokorim?
Da sebi stid, ljudem zasmeh, Žigosan in preklet živim?
«Trpi voljno za greh storjen!» Nedolžnik, ti si kazni prdst?
Oj, često greh je oproščen, In s trnjem plati se krepost.
Iskal naj greha v včsti jaz, Odgovora bi ne dobil,
Srca mi ne pretresa mraz: Mirdn bi kupo smrtno pil.
A strog us(5din je ukrep:
«Razpad počasen gledaj svoj,
Za sklepom ti otrpni sklep, Po kaplji v srci kri zastoj!
Zaprl za tdbo se je svet: Drgoči v peklu bolečin,
Doklčr v tihotnem begu let Na zemlji vgasne tvoj spomin!
Kar vroče nčkdaj ljubil ti, Odtrgal tebi čas pleneč,
Pok6pal vse za žive dni: Slepil duha je s£n mamečU
Kaj tožim tebi, gluhi zid, Nezgode moje trd svedok?
Odvzel s temo si meni vid, Tožbam se roga tvoj obok.
«Memento mori» mi glasno Utrip oznanja mirnih žil:
Smiluj dobrotno se nebo, Morečih spasi mene sil!
Odlšti ječe mi zapah,
Zdrobite spone se težki!
Pogoltni grdb me — njega mah Zagrni s truplom vse gorje!
—4h— 181
Moška čast.
Poredkoma se moja struna glasi,
Miruje v duši pevska vsa krepost, Ozbiljni so približali se časi, Izginila mi zldta je mladost.
Kar v prsih nadej sem gojil cvetočih,
Najlepšim hitro je odpadel cvet, Kar želj redil, sreč povzdigujoči!:, Izpolnil čas jih malo tekom lčt.
Minulost kaže meni gr6be sdme,
Pokopal vdnje sem za upom up, In kaj ostalo je v tešilo zime?
Spomin ob vseh izgubah, bridki strup!
Hrepenel sem koristiti očini,
Iskreno ljubil vselej ndrod svoj, Njegova sreča — zvezde luč v višini — Oziral ndnjo se je p6gled moj.
Mladostno vnet vresničiti sem vzore
Visoke želel svojega sred, Življenje mi zaviralo napore, Peruti mi zvezalo je duhd.
A duh moj, orlu drznemu soroden,
Ne kloni se, četudi je potrt, Značaj ponosni vedno mu svoboden, Prostost je gčslo njemu ali — smrt!
Naj sreča nikdar ne obsije mene,
Da svojo bi prosto razvijal moč, Tožbi ne pošljem mile v svit nobene, Trpina me obsinči smrti noč!
Hudo je, kakor živi ogenj peče,
Zatirati si voljo in želji, A pdtok nam življenja v večnost teče, Naj struge so široke, naj tesni.
Slab m<5ž je res, ki straši ga usoda,
Ko sreča solnčni mu zastre obraz: S solzami se ne pribori svoboda, S srčnostjo hočem k nji prispeti jaz.
Naj tudi nimam je nikjer zaslombe,
In straši naj življenja me vihdr, Naj gledam sreče svoje katakombe, Moštvo se ne omdje mi nikddr.
Miran v bodočnost zrem in neoplašen,
Povzdigni ali trčšči me v propast, V življenja vihri se borim nevstrašen,
Prost ali sužen moško rešim čast!
—*—
Tebi!
i.
Ljubezen zvesto zdte goji, Odkar je sreč te moje spoznalo, In dokler mi duša v prsih živi, Pokorno bode le tebi ostalo. Pogostoma že sem premišljal v sebi, Kako li kdaj bi zahvalil se tebi Na tvoji dobroti in tvojih skrbeh V veselja polnih in bridkih dnčh, A bile zamžn so moje misli: Blesteča nečimernost ni ti v čisli, In svila in biseri in zlato, Ustregel bi tebi ž njimi težko. Dobrota nehče tvoja plačila, Ti nesebično si mene ljubila Od prvega tistega hipa sreče, Ko sem na sreč te pritisnil trpeče, Ti ljubiš tako me denašnji dan, Naj duh mi jasen je, naj teman,
Saj nisi kakeršne druge so žene, Presrečna si osrečujoča mène, In ker vso bedo mojo poznâ, Srcé ti preblago od slasti utriplje, Ko roka mi čašo veselja poda Ter cvetje na trnjevo stèzo posiplje. Ti imaš nad tožnostjo mojo oblast, Moj dobri si duh ti, vsa sreča in čast!
2.
Po vrtu sem hodil v misli vtopljen, In mislil sem ndte v nemi sreči, Brž venec od rdž je bil spleten' In ti vsprejela pozdrav si dehteči, Na okenci tvojem naj rože stoje, Veseli se jih oko in sreč! A kadar zadnja poslanka vene Ljubezni moje do tebe iskrene, Užaljena tačas mi ne toži, Da mož ljubezen jednaka je roži. Ljubezen moja ni mehka roža, Ki danes jo včtrec pomladni boža, A jutri vihar pribuči in žč Sledu ni najti življenja njč! Ljubezen moja ostane živa In kakor skala neomahljiva: Vsi sreči moji k pogrebu zv6ni Ter nadeja v lepše dneve mi toni,
'Vi
Razljučen tuli krog mene vihar, Srcé mi ostaja trdno vsekdár: Dokler sta zvezana duh in teló,
Ljubiti hčem tebe, le tebe samó! —•
Odpoved.
Preveč si meni ti že draga In po pravici se bojim,
Da spet ljubezen me premaga Ter zlito pr6stost izgubim.
Golobče ljubeznivo, prosim, Ne bodi srčno mi tako,
Dovolj gorjd že v prsih nosim, A kaj bi še potem bilo?
Lep6te silen čar je tvoje In v duši biva ti dobrčst;
A kdo li, reci, srce moje,
Za žensko p6rok je zvestost?
Nekdaj svetlo sijal je meni Ljubezni srečne blagi maj,
Vsi upi bili razcvčteni — Kaj to bi pravil tebi, kaj!
Takrat srce je ukrenilo,
Da se ljubezni ne uda, In ako bi še kdaj vabilo Najlepše lice je sveta.
Nerad bi trpel bolečine
In bil na srci spet bolan, Če mi živdt brez sreče gine, Izginja meni zdaj miran.
Zatorej prosim, ne upiraj
Očij nebeško lepih v me, Po drugih rajši se oziraj, Ki v sreče nadejah žive.
Ni moči meni še ljubiti,
Kot ljubil sem nekdanje dni, Zat6 je bolje se ločiti: Od tebe jaz, od mene ti!
—h|I»—
Veselje in strah.
Vesel si puške in sabljice,
Veselje tebi konjiček In lično so zdelane grabljice, In štirikolesni voziček.
In cvil-petelinec in dimničar, Trobenta in b<5ben pisan, Miklavž oblečen škofovski in star, In v knjižici svet narisan.
Iskreno svetca si dolgo čestil,
In pred »hudobcem» se tresel, A vsega, po čemer slo si gojil, Miklavž je tebi prinesel.
In za namčček je svetec dal
Tri jabolka tebi zlata, Ki navlašč zate jih je izbral; Res, to so darila bogata!
A tudi — vendar zel<5 se ne boj! —
Pozabil brezovke ni pletene, Saj kadar uptfren je ljubček mc5j, Trebe, da trmica se prežene.
Čuj, deček, takisto se godi,
Povem ti, med dorastenci nami: Kjerkoli veselje darove deli, Tak6j nam je strah za petami!
——
Večerna molitev pesnikova.
Truden duh je moj, Trudno mi srci: Nalog vzvišeni sem svoj
Zvčst vršil do konca dne. Da čvrsto požene kal, Kar zaupljiv sem sejdl, Oče in Gospod svetovom S svojim h6ti blagoslovom! Ti premodri moj stvaritelj In dobrotljivi hranitelj,
Čustva srca naj so moja zdrava, Jasne misli goji meni glava,
In kar pravega v obeh živi, Temu rast le blagoslavljaj Ti! Ti resnice si izvdr, Vzvišen, vse blagosti vzor, Božjih Tvojih svojstev naj odsvit
V	delu mojem vsekdar je očit! Duša moja v Tebe upa,
V	svet in sldbe svoje ne kreposti: Svčt obetal mčni je sladkosti,
A dajal mi v zlati čaši strupa, In če roka Tvoja me ne vodi, Noga se udira mi povsddi. Stvarnik, svoje Ti srce, darujem, Misel Tebi vsako posvečujem, Milostiv se name Ti oziraj In slabotnika podpiraj!
Vsebina.
Stran
I. Strunárjeva prošnja................5
Listi ljubezni I — 10..............9 — 21
* II. Pod kostanjem 1 — 18..............23 — 42
III.	Usahlo cvetje 1 — 26..............45 — 70
IV.	Kristáli 1—38....................73—110
V. Iveri..............113—143
VI. Gazele 1 —^S......................147—154
• Vn. Distihi 1-(?)......................157—1Ó4
VIII. Sestri svoji........................167
Siró ti............................169
Čudna izprememba................171
Znamenje ljubezni..................172
Svét pesniku......................174
Mrtvemu detetu ..................176
Lobánja..........................178
Jetnikova tožba....................180
Moška čast ......................182
Tebi! 1—2......................184
Odpdved ........................186
Veselje in strah..................188
Večerna molitev pesnikova..........189