Stran 106_________ANGELCEK                   Leto 29
J. E. Bogomil
Kje pa je?
>||laka! — Jaka! — Jaka!«
™* V kratkih presledkih in z vedno močnejiim gla-som so prihajali ti klici a Gorjupovega dvorišča. Jake pa od nikoder ni bilo. In zopet je odraevalo: »Jaka! — Jaka! — Jaka!«
Nič! Po vsej vasi se je razlegal glas Gorjupovega očeta. Vsak poiten človek je lahko slišal te klice, !e Jaka iih ni — hotel.
»Jaka! _ Jaka! — Jaka!«
In spet nič! Če ga kličetc, da se pretrgale, ga ne prikličete. Pa ne veste, zakaj.
»1, kje pa jc vendar Jaka?«
»Kaj mu pa hočeš?«  vprašajo  mali.
»Lejneže bi nesel kovaču sklepat. Jaz ne uteg-nem. Le čakaj,  potegon ti ongasti!^
»Bo že prišel,« tolažijo očeta mati, »kar pripravi lcmeže, mu jih bom pa jaz dala,« Mati vedo, če Jaka sedajle odkod pride, bo zapeJa čudna pesem, gren-ka, cvileča, vzdihujoča.
Jaki pa se godl kakor približno Adamu v raju. Na prcpovedanem drevesu sedi in prepovedan sad jž. Ce bi se oglasil, bi oče takoj vedeli, kje je, in bilo bi rriu joj! Tako pa previdno molči in čaka, kdaj bo klicanje minilo. In že čuti, da gredo oče v hišo. Ta-krat pa z jabolki v žep in smuk! z jabolki na mrvo. Tam jih v naglici skrije, potem se pa splazi tiho, kakor bi nič ne slutil, v hišo.
Oče in mati sta tam. Zivahno se poraenkujeta, ko vstopi Jaka.
Leto 29__________ANGELČEK_________Strap 107
-I, kje pa si bil?« Nikjer.«
>Nikjer? Nekje si vcndar bil. Torej kje?«
Jaka obmolkne. Lagati ne sme in tudi ne upa. Če bi pa govoril resnico, bi ga pa — bolelo.
¦'čakaj, stopi malo bliže! 7.di se mi, da te noga neka^ boli.«
Nerad stopi Jaka bliže. Oče ga potegnejo k sebi in izvlečejo iz žepa jabolko. V naglici ga je bil Jaka pozabil skriti.
No — in potem?
Potem — tisto pa Gorjup&v Jaka ve.