Za stanovsko moralo Na naš uvodni članek v 2(). številki je priobčil tovariš P. Š. pod rubriko Učiteljskega pokreta tchten odgovor, ki se nanaša v lepo izčrpni akademski obliki na vprašanje vzgoje našega mladega učiteljstva ter na dejanske razmere, v katerih ono živi in dela. Tudi če odbijemo ostritio nekaterih njegovih absolutnih trditev, ostane v članku še toliko bridkih resnic, da naši dobri organizatorji izmed starcjše generacije ne bodo smeli molče mimo njih, marveč se bodo morali resno pobrigati, v koliko in kje so te trditve upravičeine ter poiskati sredstva in poti, da sc pride v okom takim nerazveseljivim pojavom. Če je res, da ni uživala večina mladih učiteljev nikdar prave stanovske vzgoje, ali če je le to res, da večina mladih učiteljev tako stanje samo subjektivno občuti, mora biti to že dovolj tehten vzrok in opoijrin za vsc resnično požrtvovalne borce in voditelje naše organizacije, da začno razmišljati tcr smotrno izpopolnjevati naše stanovska udruženje v navedenem smislu, kajti rod, ki si ne zna ali nočc vzgojiti enakovrednega in boljšega naraščaja, je zgubil vero v svoje delo in poslanstvo. Članek jc bil napisan v obrambo onih mlatlih, ki niso bili napadeni, v obrambo pokretašev, ki se jih resnično veselimo iin katerim bi samo iskreno želeli, da bi dobili toliko iposnemovalcev, kolikor narase vsako lcto naš stan z mladimi močmi. Toda vprašanje zajedalstva ostaja kljub tcmu članku in kljub razveseljivemu pojavu v vrstah nekaterih mlajših učiteljev zelo pereče. Da se izognemo vsakemu nesporazumu, naj ponovimo še enkrat to, kar smo izjavili v prvem članku, da moramo smatrati za zajedalce vse one tovariše, ki se ogibljejo svoje stanovske organizacije, to je vse učitelje in učiteljice, bodisi stare ali mlade, ki se nočejo organizirati, ali ki izstopajo iz organizacije. Če smo majmlajše učiteljstvo še posebe omenili, smo storfK to iz posebnega preudarka, ker je ta pojav pri mladem človeku še mnogo žalostnejši, toliko iz stvarnih kolikor iz zgolj osebnih vidikov. Zamislimo se le površno v položaj novonastavljenega učitelja, mladega inteligenta, postavljenega v starostni dobi, ki nikakor ne predstavlja še dovršenega duševnega človeka. v poklic, ki zahteva v vsakem pogledu poln in zavesten čut odgovornosti ter življenjske izkušnje in modrosti! Ali je res, da ali ne, kar vemo starejši iz lastnih začetkov in kar nam zatrju.jejo vsi mladi brezposelni učiteljski abiturienti, da prinaša vsak mlad učitelj v svojo prvo službo neprecenljivo vero v vzvišenost svojega vzgojnega poslanstva in v možnost človekoljubnega dela v korist onih, ki zro vanj z zaupanjem in Ijubeznijo? Ali nismo odhajali vsi s svetlimi ideali na delo. o katerim vemo, da ni in ne sme biti navadno rokodelsko in hlapčevsko? In čim več smo si v svoji idealni zavzetosti obetali od svojega vzgojnega in izobraževalnega poslanstva, toliko trpkejše razočaranje nas je čakalo v kruti življenjski stvarnosti. Toda to je vse nujno in naravno: žalostne življenjske izkušnje in bridka razočaranja so neizogibne spremljevalke vsakega človeškega življenja in zaradi njih ne bo značajno trden učitelj nikdar dolžil svojih idealov, niti se jim odpovcdal ter postal cinična pedagoška ruševina. Nasprotno, ravno razočaranja v delu in življenju postanejo njegovi najboljši učitelji. Postanejo mu neizčrpen vir življeinjske modrosti, krepe mu voljo in značaj ter mu na stežaj odpirajo oči za razmere, v katerih živi in ki se dado počasi spreminjati in izboljševati le s skupnim naporom organiziranega dela. Vsakdo, kogar trde razmere niso razorožile in demoralizirale, se bo odločil za borbo proti njim. In na tej točki je korak v svojo stanovsko organizacijo nujen in neizogiben, kajti socialna zla se dado ozdravljati le s socialnimi sredstvi. Da bo moje in tvoje delo bolje uspevalo, je treba kolektivine pomoči vsega stanu in to tem bolj, čim težje so razmere, v katerih delaš, in čim potrebnejša sta narod in njegov naraščaj tvojega uspešnega dela. Kdo ne čuti potrebe po takem skupnem premagovanju težkoč na naši življenjski poti? Kateri učitelj ne najde vstopa v svo.jo stanovsko organizacijo? Predvsem oni, ki je varal sebe in narod, ko je zatrjeval, da ga vodijo v ta poklic visoki vzgojni ideali ter je vstopil v narodno učilnico lc kot uradnik, ki doživi svoje edino poklicno zadoščenje samo prvega dne vsakega meseca. Nadalje vse one sebične in egocentrične narave, ki se vdajajo svojim individualističnim težnjam tako daleč, da se ne podvržejo nobeni disciplini in ki sta jim prihranjen organizačni prispevek i.n osebna nevezanost več vredna kot vsi plodovi skupnih naporov. Ljudje, ki se sicer ne ženirajo okoriščati se s skupno priborjenimi sadovi svojih požrtvovalnih tovarišev, a ,pozaibljajo v svoji solipsistični nadutosti, da je vsa človeška kultura in tudi njihov položaj in plača rezultat tisočletrtega* organiziranega dela človeškega rodu. In da ne pozabimo še tretje zvrsti, ki tvori prav za prav krono v teh kategorijah: to so »tovariši«, ki imajo o vsakokratni dobi svoje posebno mnenje in mcnijo, da ni vse eno, v kateri dobi so včlanjoni in v kateri ne. Vrsta torej s posebno ofočutljivimi tipalkami za karakteristiko »dob«. Da, še enkrat: resnično živimo v dobi, ko sta parazit in pamet postala sinonima.