Cvetko Slaviti: O, splavajte
Dolgo, dolgo je plakal. — Ko je izplakal svojo veliko bol ter dvignil oči, je sedel ob poti na onem mestu, kjer se je bil obrnil, da se vrne. Krog njega je bila pozna jesen in v njem samem hladno in mrzlo.
Spomnil se je, da je bil utrujen ter se je nameraval odpočiti. A tedaj so se mu zbudili spomini, in misli so se mu dvignile ter so na brzih perutih pohitele nazaj po poti, ki jo je prehodil v življenju.
Jasno mu je: starček, ki je šel smrti naproti, je — on sam; mož, sedeč v obupu pod drevesom — on sam; mladenič ob dekletu na polju — on sam; fantič v izgubljenem raju — on sam. In veliko čudo, ki ga je zrl v otrokovih očeh, to je njegova izgubljena nedolžnost in svetost, njegova sreča — izgubljeni raj . . .
In na vsem širnem svetu ni cene, da bi jo dal za te izgubljene stvari; ni zakladov, da bi si jih spet kupil z njimi ... „Če daš
O, splavajte
\J, splavajte lahno z menoj v šepeti, ve misli moje, v tihomroči dan, ko za gorami v žalostnem trepeti ugaša solnca zadnji žar solzan!
O misli moje, jaz zdaj z vami hodim po polju tihem tožen — pa vas vodim v zelenje jasno mojih mladih trat.
Ah, ta
Ah, ta noč, ko tisoč dihov tiho nad zemljo drhti, ah, ta noč, ko v žaru mehkem sneg srebrni se blesti . . .
lahno ... — Ah, ta noč . . .                              147
pol sveta, in če pol življenja daruješ, ne dobiš jih ..." Vse zaigrano, pogreznjeno v brezdanje globine preteklosti in večnosti... In spet je sklonil glavo na prsi ter iz-nova zaplakal gorko in bolestno.
*
Bog Vsevedni, Ti veš, kako drhte naše duše v neodoljivem hrepenenju po naši mladosti ; Vsevidni, Ti vidiš, s kako velikim in bolnim plačem plakamo po edenu, razžar-jenem s solncem sreče in napolnjenem s svetostjo čistosti in nedolžnosti. Ti veš in vidiš tudi, kako plakamo z bolnim in velikim plačem, ker so vse naše vrnitve le v mislih, le kratke, trenutne — nad našo sedanjostjo pa ni onega bogatega solnca in v naših dušah ne več one neskaljene sreče, in na vsem širnem svetu ne kupne cene zanjo . . .
lahno ...
Ah, glejte, tamkaj že ljubo se sveti ob gorah moja rodna draga stran, kjer so vzdrhteli glasi prvi, vneti k prestolu večnemu sred mladih sanj! —
In zdi se mi, kot da bi tiho speli mi v dušo davni, davni sni — veseli, kot bili so v pomladi cvetnih nad . . .
Cvetko Slaviti.
»č...
In oko strmi tja v dalje
po poljani kroginkrog,
kjer razsiplje z nasmehljajem
mir skrivnostni — večni Bog...
Cvetko Slaviti.
10*