Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 900 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.800 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.800 T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: Stev. 24/12410 Wi Leto XV. - Štev. 16 (738) Gorica - četrtek 18. aprila 1963 - Trst Posamezna številka L 35 MIR NA ZEMLJI Konec odjuge v sovjetski kulturi Po vsem svetu je zbudila veliko pozornost zadnja papeževa enciklika, ki se začenja z besedami »Pacem in terris«, Mir na zemlji. Izšla je na veliki četrtek kot spomin na Jezusovo zadnjo večerjo, pri kateri je božji Učenik dejal apostolom: »Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam...« Ta enciklika je naletela na soglasje vseh, vernih in nevernih, kristjanov in nekristjanov. Toda, kot poudarja neki italijanski dnevnik, jo že danes vsak po svojem razlaga. Kajti v njej dobi vsak, kar mu je pogodu, in zato more vsak iz nje izbrati tiste odlomke, ki prijajo njegovemu političnemu ali idejnemu naziranju. Enciklika je namreč tako obširna v obravnavanju vprašanja miru na svetu in zasnovana na tako širokih občečloveški/l zasnovah, da jo vsaj v nekaterih točkah more in mora sprejeti vsakdo, ki je še človek in ki ga ni še povsem prevzelo sovraštvo do sosedov in želja po svetovni nadoblasti. Zato edino iz Kitajske ni bilo še slišati ugodnih odmevov na to encikliko. Vendar tu ne gre za to, da iz enciklike izberemo ‘to ali ono točko papeževega nauka, temveč da sprejmemo njene idejne osnove, iz katerih je zrastla. In te osnove so: 1. spoštovanje reda, ki ga je Bog določil; 2. zavest, da ima človek kot oseba, naravne pravice in dolžnosti, ki so zato splošne, neodsvojljive in nedotakljive; 3. postavna oblast je nujna za to, da se doseže obči blagor. Ta oblast je od Boga v tem smislu, da je Bog človeško naravo tako ustvaril, da mora biti neka oblast, ki posamezne volje druži v skupen cilj in v skupen blagor; 4. politične skupnosti (države) so med seboj vse enake z istimi pravicami in z istimi dolžnostmi; 5. te politične skupnosti pa niso več tako suverene, kot so do nedavnega trdili, temveč so med seboj povezane in podrejene, kajti nobena posamezna država ne more danes več uspešno skrbeti za skupni blagor človeške družbe; 6. vsled tega je potrebna mednarodna in naddržavna organizacija, ki naj pospešuje sodelovanje med državami za skupen blagor vseh in zlasti za mir med ljudstvi. To so načela, na katerih je zgrajen nauk papežev o miru na svetu. Zato je enciklika razdeljena v prav toliko med seboj ločenih odstavkov. Iz povedanega je razvidno, da more encikliko sprejeti v njeni celoti le tisti, ki veruje v Boga in s tem v naravni moralni zakon, na katerem ves nauk enciklike sloni. Drugi, n. pr. pozitivisti, in marksisti, bodo sprejeli iz nje le nekaj, kar je v soglasju z njih zgrešenimi filozofskimi in moralnimi pojmi, drugo bodo pa spregledali ali po svoje razlagali. Zato naj nikogar ne zavaja soglasje ob tej encikliki, češ sedaj so pa vsi s papežem. So, dokler jim je prav ln v čemer jim je prav. NEKAJ NAUKOV IZ ENCIKLIKE »Pacem in terris« ima nekaj naukov, ki v Cerkvi niso novi, so pa prvič bili sprejeti v tako slovesen in važen dokument, kot so papeške enciklike. Poudariti hočemo le dva. RAVNANJE Z NARODNIMI MANJŠINAMI Eden teh naukov, o katerih do sedaj papeži v nobeni encikliki niso še govorili, Je nauk o narodnih manjšinah. Tozadevni odlomek se glasi: »Od 19. stoletja dalje se je po vsem svetu začelo in se uveljavilo stremljenje, da člani istega naroda hočejo biti neodvisni in živeti v isti državi. To se pa lz več vzrokov ne more vedno zgoditi, zato nastaja dejstvo, da manjše število naroda ostane v mejah drugo-rodne države. Iz tega se porajajo velike težave. V tej zadevi je treba odkrito priznati, da vse, kar se naredi zoper take manjšine * namenom, da se zmanjša njihova moč to rast, je hud prestopek zoper pravičnost; tem hujši je ta prekršek, če tako Postopanje meri na to, da se taka manjšina nasilno uniči. Odgovarja pa zapovedi pravičnosti, da državna oblast uspešno pomaga narodni manjšini v pospeševanju njenega blagostanja, predvsem pa njenega jezika, kulture, očetnih navad, gospodarske moči in podjetnosti. Toda prav tako je treba opozoriti, da take narodne manjšine deloma zaradi stanja, ki ga težko prenašajo, deloma zaradi zgodovinske preteklosti rade preveč poudarjajo svoje narodne vrednote; včasih celo tako, da občečloveške dobrine manj cenijo kot svojo narodnost, kakor da bi ta morala biti nad onimi. V soglasju z zdravo pametjo pa je, da člani narodne manjšine priznavajo tudi prednosti, ki jih imajo iz takega svojega položaja: iz sožitja s člani druge narodnosti se bogati njihovo kulturno življenje, ko morejo polagoma osvojiti kulturne dobrine drugega naroda. To se bo pa zgodilo samo, če se bo narodna manjšina vživela z večino in se skušala prilagoditi njenim navadam in ustanovam. Do tega pa ne bo prišlo, če bo manjšina sejala razdor, kar bo rodilo nešteto težav in zaviralo miren napredek med ljudstvi.« Tako je torej papež poudaril dvoje: dolžnost večine, da zaščiti manjšino in je ne zatira, pa tudi dolžnost manjšine, da se ne upira in neti razdorov, temveč da skuša biti most med enim in drugim narodom. ZDRUŽENI NARODI Druga posebnost, ki je našla izreden poudarek v zadnji papeški encikliki, je pa mednarodna povezanost držav in potreba po naddržavni svetovni organizaciji. To misel je sicer Janez XXIII. poudaril že v encikliki Mater et Magistra, toda tu ji je dal nov prizvok in novo visoko odo-brenje. Potem ko pokaže na potrebo take mednarodne oblasti, postavi zahtevo, da tako oblast vse države prostovoljno sprejmejo, podobno kakor so zasebni državljani sprejeli državno oblast in se odpovedali svoji avtonomiji zaradi občega blagra. Taka svetovna oblast bi morala pospeševati gospodarski, kulturni, socialni in politični blagor vseh in državne oblasti bi morale ustvariti take pogoje, da bi svetovna oblast mogla uspešno vršiti svoje vseobče poslanstvo. Ob koncu pristavi, da tako svetovno oblast že imamo: to je Organizacija združenih narodov, ki Je bila ustanovljena dne 26. junija 1945. »Zato želim, da bi se ONU, zaključuje papež, vedno bolj usposabljala za svoje obširne in visoke namene in da bi prišel dan, ko bo vsak človek mogel imeti v njej uspešno varstvo svojih pravic, ki izvirajo iz častnega dejstva, da Je oseba.« * * * V encikliki Pacem in terris je še veliko drugih naukov, ki Je prav, da bi jih ljudje poznali in zlasti, da bi se jih držali, Že iz teh kratkih odlomkov Je pa razvidno, kako je sv. oče Janez XXIII. z njo posegel v živo sodobnim vprašanjem o mirnem sožitju med narodi, ki Jim sicer vsem skupaj grozi pogin zaradi prihodnjega atomskega spopada. Misel Janeza XXIII. je torej: Prišel je čas, da se človeštvo odpove vojni kot sredstvu za reševanje mednarodnih sporov in da ostvarl svetoven mir. Tak mir pa Je mogoč edinole, če bo slonel na naravnem moralnem pravu ln če mu bo predsedovala učinkovita mednarodna organizacija, ki jo bodo vse države prostovoljno priznale. — Vsekakor je to pogumna in dalekovidna zamisel, za katero moramo vsi biti papežu hvaležni. Razgovori o Berlinu V Washingtonu se nadaljujejo stiki med ameriškim zunanjim ministrom Ruskom ter sovjetskim kolegom Dobri ninom za rešitev berlinskega problema. Doslej sta se oba ministra že večkrat sestala. Zelo malo verjetno je, da bodo ti razgovori privedli do kakih otipljivih rezultatov. Zdi se namreč, da se z Berlinom nobenemu ne mudi. Sovjetski partijski mogotci z Nikito Hruščevom na čelu so se po krajšem obdobju tako imenovane odjuge spet neusmiljeno spravili nad ruske kulturnike. V zadnjih tednih prejšnjega meseca so sklicali v Kremlju zborovanje »Zveze sovjetskih pisateljev«, katerega so se poleg kulturnih predstavnikov udeležili tudi partijski cenzorji, ki so uprizorili pravcati proces proti mladim ruskim pesnikom, pisateljem, umetnikom ter drugim kulturnim delavcem. Obtožili so jih, da so se preveč oddaljili od »socialistične stvarnosti« in tako zapadli pod vpliv zahodnih kulturnih tokov. Z drugimi besedami povedano: preveč so se oddaljili od smernic partije ter se predali svobodnemu izražanju svojih čustev in pogledov na vprašanja stvarnosti, ki jih obdaja. Po odkritju Stalinovih zločinov na XX. kongresu KPSZ leta 1956 je ne samo v političnem, ampak tudi v kulturnem življenju Sovjetske zveze nastopilo novo obdobje v znamenju »odjuge«, ki ga je pričel Hruščev. Kot naravna reakcija na prejšnje suženjsko obdobje pod Stalinovim terorjem se je tudi kulturno in umetniško življenje dokaj sprostilo. Sam Hruščev je ta proces »odjuge« opogumljal in politično podpiral. Opogumila se je cela vrsta sovjetskih umetnikov, ki so na raznih področjih kulturnega udejstvovanja začeli ustvarjati v novem, svobodnejšem duhu. V svojih delih so se skušali čimbolj otresti političnih pobarvan) in tako ustvariti nekaj zares zanimivih poskusov, ki so obetali dokazati, da je ruska kultura še zmožna velikih umetniških del. Tako smo bili priče, da so na filmskih festivalih v zapadni Evropi nagradili nekaj ruskih filmov, ki so bili za zapadni kulturni svet pravo odkritje. Pasternakov »Doktor Ziva-go« si jo osvojil svet in Iljija Eh-renburg je spet prišel do veljave. Usoda pesnika Jevtušenka Med mlajšimi je v tem času posebno zaslovel pesnik Evgenij Jev-tušenko, ki je s svojo sproščenostjo in upornostjo metodam preteklosti postal pravi idol, junak kulturne odjuge. Zlasti mlada generacija je v njem videla utelešenje syojih teženj in hrepenenj po sprostitvi umetnosti vseh tendenčnih spon. Zaradi njegove iskrenosti in raz-boritosti se je zanj začela zanimati svetovna javnost. Sovjetska vlada mu je dovolila potovanje v inozemstvo, kjer je prišel v stik s kulturnimi krogi Zahoda. Francoski tednik Express je objavil njegov »Življenjepis«, v katerem opisuje svojo težko in razburkano mladost ter svoje prve sodbe o sovjetski stvarnosti. Vse to se je dogajalo s tihim privoljenjem sovjetske vlade, ki si je nadejala od te sprostitve znatne propagandne koristi, kakor tudi, da si bo s tem pridobila naklonjenost mladih kulturnih in umetniških ustvarjavcev. Sedaj pa je to odjugo v sovjetski kulturi nenadoma spet zavrl mrzli sibirski hlad, ki je zapihal iz Kremlja. Hruščev mu je s svojim govorom z dne 8. marca dal prosto pot. Obenem pa je pozval sovjetske kulturnike k poslušnosti partijskih navodil tudi v kulturi in umetnosti. Za njim se je na zborovanju sovjetskih pisateljev oglasila še cela vrsta partijskih cenzorjev, ki so se vsajali nad mladimi ruskimi kulturnimi ustvarjavci, zahtevajoč povrnitev k staremu redu • »socialističnega realizma«, po, katerem morajo umetniki sodelovati pri ideološki vzgoji državljanov v komunističnem duhu. Mladi pesnik Jevtušenko si je kot najvidnejši predstavnik kulturne odjuge nakopal največ obtožb in očitkov. Njegovi kritiki, med katerimi je imel glavno besedo starejši, režimu zvesti pesnik Prokofijev, so ga kot pesnika popolnoma zdelali in ponižali na »hlapca Zahoda«. Podobna usoda je doletela še pesnika Vosnessen-skega, pisatelja Solenebizina in Nekrassova, Ilijo Ehrenburga ter kiparja Neizvestnega. Vsem so o-čitali, da so ideološko nezavedni, da ne poznajo marksizma in leninizma ter da so nasedli zahodni buržujski propagandi. Vanje se je nato zagnal še ves sovjetski tisk s »Komsomolskajo Pravdo« na čelu. Najbolj grobo so se, kot rečeno, zagnali kremeljski ideološki cenzorji v Jevtušenka in v njegovo »Avtobiografijo«, ki jo je objavil francoski tednik Express. Spričo težkih obtožb, ni Jevtu-šenku in tovarišem ostalo drugega, kakor da po znani komunistični praksi napravijo avtokriti-ko, to je, da same sebe ponižajo in priznajo vse naprtene obtožbe, če nočejo biti |zloče.ni iz sovjetskega kulturnega življenja. Med drugim je Jevtušenko v svoji avtokritiki dejal: »Sedaj vidim, da je moj »Življenjepis« poln netočnosti in nepotrebnih podrobnosti ter površnosti. Moja največja napaka pa je bila, da sem delo objavil v tujem buržujskem tisku, čigar posledice bom moral drago plačati. Iz tega pa sem se naučil, kam me je pripeljala moja nesramna površnost. Zagrešil sem nepopravljivo napako, katere odgovornosti me' sedaj težijo. Vendar je to zame koristna lekcija, katere se bom spominjal, dokler bom živel.« Kultura z nagobčnikom Sovjetski komunistični režim je tako spet privezal nagobčnik kulturi in umetnosti. Kajti napad na Jevtušenka velja vsem tistim pesnikom, pisateljem in drugim u-metnikom, ki so si upali obsoditi nasilstva nad dostojanstvom človeške osebe v Stalinovi dobi in so se s tem hoteli spet navezati na deblo pristne ruske kulture, polne človečanstva in življenjske neprisiljenosti. Po komunistični i-deologiji pa se morata' tudi kultura in umetnost podrediti trenutnim političnim ciljem. Njihov cilj mora biti graditev socializma. Vsako umetniško delo ali pojiav, ki ne teži k temu, pomeni odklon od prave kulture, izdajstvo nad narodom. Mnogi na Zahodu si ubijajo glavo, kaj je Hruščeva prisililo do tega nepriljubljenega koraka nazaj v Stalinovo dobo, katero je sam razkrinkal. Nekateri vidijo v tem odražarje spora med Moskvo in Pekingom. Hruščev naj bi popustil stalinovcem, da bi se tako na račun ruskih kulturnih delavcev približal Kitajcem, ki obsojajo vsako popuščanje. Zna biti, da je v tem tudi kaj podlage. Toda glavni vzrok za tako totalitarno nastopanje proti kulturnemu izživljanju je iskati v komunističnem sistemu samem, ki ne dopušča posamezniku nobene svobodnosti, ne svobodnega ustvarjanja in svobodne kritike. Če včasih kaj popusti, je to samo začasno in iz taktičnih razlogov. Prve žrtve so in- telektualci, ki npslijo s svojo glavo in bi radi kritično (kar je njihova prva naloga) motrili svet in dogajanje v njem. Sam Jevtušenko pravi v svojem »Življenjepisu«, »...vsi tirani so v Rusiji vedno smatrali pesnike za svoje največje sovražnike. Že sama beseda pesnik pomeni skoi'aj isto kot bojevnik.« Zaradi tega ne bo nikdar možno sožitje med komunizmom in intelektualci. Če se danes komunistični režimi ponašajo, da oni bolje skrbijo za kulturne delavce kakor ostale tako zvane kapitalistične države, to delajo, ker jih hočejo popolnoma ukleniti v politični voz. Kultura in umetnost pa sta predvsem pridobitev duha, katerega dostojanstvo si drznejo skruniti le sebični mogotci, ki mislijo, da se da kulturno in umetniško ustvarjanje uravnavati po raznih pet in desetletkali kakor proizvodnja jekla. Odmevi v svetu Partija je torej spet vklenila kulturo v ideološko ječo in napovedala ponovno uvedbo politične inkvizicije nad njo. Svet je ta nenaden preokret sovjetske notranje politike presenetil, ga primerno ocenil in tudi obsodil. Najbolj tihi pa so tisti krogi in časopisi na Zahodu, ki so navadno najbolj glasni zagovorniki »svobodne kulture«. Pri nas v Italiji so to komunisti in socialisti in drugi njihovi sopotniki, ki se nad nepomembno domačo cenzuro nad pornografskimi filmi zgražajo in pojejo krokodilove slavospeve »svobodni umetnosti«. Generalissimu Francu in Salazarju pošiljajo levičarsko usmerjeni kulturniki protestne pozive, ko gre za preganjanje kakega njihovega kolega. Sedaj pa, ko Hruščev hoče spet ponižati kulturo v poslušno deklo komunističnega režima po vzgledu svojega prednika, neslavnega spomina, Stalina in hoče učiti umetnike, kaj in kako morajo delati, lepo pohlevno molčijo, kakor da tega ne vidijo. Sicer pa je ta burka staia že tisoč let in več (Cankar). Velika ruska kultura bo tudi to ponižanje prenesla in se prej ali slej osvobodila teh okovov. Tolstoj, Puškin, Dostojevski in drugi velikani so jamstvo, da tudi še tako veliki mogotci, ki danes tlačijo in dušijo njihove naslednike, ne bodo uspeli zadušiti nezlomljivega ustvarjalnega ruskega duha. a. t. Odložitev ženevskih pogajanf V Ženevi so razorožitvena pogajanja v okviru odbora 17 držav odložili do 7. maja. To pa zaradi tega, ker je v pogajanju nastal zastoj, ki ga niti nevtralne države niso mogle odpraviti. Slednje so namreč nameravale uradno posredovati med ZDA in Sovjetsko zvezo s predložitvijo svojo kompromisne resolucije. Toda sovjetska diplomacija je nanje izvajala tako močan pritisk, da so se svoji akciji odpovedale. Prva je popustila ravno Indija. S tem se je močno okrnila enotnost nevtralnih držav na razorožitvesni konferenci. Edini pozitiven uspeh ženevske konference je načelni sporazum med ZDA in Sovjetsko zvezo o vzpostavitvi neposredne zveze po telefonu ali teleprinterju med Kremljem in Belo hišo, katere bi- se obe vladi posluževali v skrajnih kritičnih trenutkih, da se prepreči morebitno sproženje obrambnih objektov po pomoti. KRŠČANSKI NAUK SVETI DNEVI IN ČASI A. Krščanski teden Prvi in najvažnejši dan v tednu je nedelja. — Ob nedeljah se zberemo, da pri sv. maši obhajamo spomin Gospodove smrti in Gospodovega vstajenja. — Obhajanje nedelj nam daje moč, da ves teden živimo kot božji otroci. — V četrtek zvečer se spominjamo Jezusovega smrtnega boja na Oljski gori. Mnogi kristjani ta večer v spomin na Jezusov smrtni boj opravljajo sveto uro. — V petek se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti. Zvonjenje ob treh popoldne nas spominja Jezusove smrti. B. Cerkveno leto Cerkveno leto ima dve dobi: božično in velikonočno. Božična se prične z adventom, velikonočna pa se konča v soboto po bin-koštih. Med obema dobama so navadne nedelje cerkvenega leta. Božična doba Na božični praznik se pripravimo z »adventom«. »Advent« pomeni prihod. Advent: Pričakovanje Odrešenika. Liturgična barva v adventu je vijolična. Božič: (25. decembra): rojstvo Odrešenikovo. Razglašenje Gospodovo - Sv. Trije kralji (6. januar): Jezus je prišel za vse narode. — Liturgična barva v božičnem času je bela. Nedelje po Razglašenju: od te nedelje do predpostnega časa se vrstijo in štejejo še druge nedelje po Razglašnju (2 do 6). Liturgična barva v teh nedeljah je zelena. Velikonočna doba Na veliko noč se pripravljamo s predpostnim in postnim časom. — Liturgična barva je vijolična da velike srede. Predpostni čas sega od prve predpostne nedelje do torka pred pepelnico. Ljudje imenujejo te tedne: pustni čas. Post se začne na pepelnično sredo in traja do velike sobote (40 dni). — Postni čas je čas resne duhovne obnove, spokornega duha, gorečega prejemanja sv. zakramentov, premišljevanja naših poslednjih reči in natančnega izpolnjevanja naših stanovskih dolžnosti. — Cerkev prepoveduje vernikom udeležbo na javnih plesnih zabavah. Tiha nedelja: 14 dni pred veliko nočjo. (Križi in oltarne slike so v cerkvah zakrite). Cvetna nedelja: (nedelja pred veliko nočjo): Spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Veliki četrtek: Zadnja večerja, postavitev sv. Rešnjega Telesa. Jezusov smrtni boj v vrtu Getzemani. — Večerna maša in sveta ura do polnoči. Zvonovi po gloriji utihnejo. Veliki petek: spomin Jezusove smrti na križu. Velika sobota: Jezus v grobu. Velikonočni praznik se začne z velikonočno vigilijo na veliko soboto ponoči. — Velikonočna sveča pomeni vstalega Jezusa. Posveti se krstna voda in cerkvena občina obnovi krstno obljubo. Nato maša; pri gloriji zazvonijo znova zvonovi. Velikonočna nedelja — največji praznik. V velikonočnem času se rabi v liturgiji bela barva. Vnebohod: Jezus gre v nebesa — zapovedan praznik. — Trije dnevi pred vnebohodom — prošnji dnevi. Binkošti: Jezus pošlje Svetega Duha. — V soboto po binkoštih se zaključi velikonočna doba. Pobinkoštne nedelje: Od prve nedelje po binkoštih do konca cerkvenega leta je še 24 do 28 nedelj, ki jih štejemo kot nedelje po binkoštih. Liturgična barva pobinkoštnih nedelj je zelena. Drugi prazniki Presveta Trojica: prva nedelja po binkoštih. Sv. Rešnje Telo: četrtek po prvi pobinkoštni nedelji — zapovedan praznik. Srce Jezusovo: petek po 2. pobinkoštni nedelji. Kristus Kralj : zadnja nedelja v oktobru. Marijini prazniki Brezmadežno spočetje (8. decembra) — zapovedan praznik. Marijino vnebovzetje (15. avgusta) — zapovedan praznik. Marijino oznanjenje (25. marca) — nezapovedan praznik. Marijino rojstvo (8. decembra) — nezapovedan praznik. Praznik svetnikov Sv. Jožef (19. marca) — zapovedan praznik. Sv. Peter in Pavel (29. junija) —"zapovedan praznik. Vsi Sveti (1. novembra) — zapovedan praznik. Sv. Štefan (26. decembra) — nezapovedan praznik. Spomin vernih duš je 2. novembra. Dva svetova 0 stikih Vatikan-Moskva V teku slovesnega obreda za preganjene vernike v Vzhodni Nemčiji, ki ga je opravil v monakovski stolnici kairdinal Doepf-ner, je slednji pozval katoličane, naj ne napačno razlagajo stikov med Vatikanom in Moskvo. Kardinal je predvsem trdil, da ostajajo v deželah, ki so pod komunističnim režimom, brezbožna propaganda, borba proti krščanski veri in lažno razlaganje krščanskih načel slej ko prej ne-izpremenjena. Gotovo je razlog tolažbe, tako je nadaljeval kardinal, da je ukrajinski metropolit msgr. Slvpvj po mnogih letih zapora zopet piišal na svobodo, da so bili podani na naslov papeža izrazi spoštovanja in da so škofje komunističnih dežel lahko prišli na koncil. Te dogodke, tako je pojasnil kardinal Doepfner, pa moramo gledati v njihovi pravi luči, tako s strani Cerkve in njenih pastirjev, kot s strani vseh vernikov, kajti, tako je dejal papež Janez XXIII. v božični poslanici lota 1959, napori Cerkve za mir ne smejo biti na noben način pomešani z odstopom ali s popuščanjem v njeni odločnosti in V evangelijih najdemo celo vrsto skrivnostnih in čudežnih dogodkov, o katerih resničnosti nam pričajo evangelisti (in naša vera. 'Med mnogimi zavzema prav vzvišeno mesto tudi večerja v Emau-su. Nič bolj vsakdanjega sicer! Dva učenca, ki odhajata iz mesta in hitita proti Emausu. Med potjo ju dohiti neznanec in se jima pridruži. Skupaj nadaljujejo pot in se pogovarjajo o zadnjih dogodkih. Ko dospejo v trg, ga učenca povabita na večerjo. Preprosta zgodba, vendar polna najvišje poezije! Ko jo čitaš, živo čutiš, da je dogodek resničen in čudežen. Marsikateri pesnik in slikar je globoko dojel čarobnost, veličino in pomen te večerje in skušal to po svoje izraziti. Marsikateremu izmed njih se je to tudi posrečilo, a prav posebno holandskemu slikarju Rembrandtu. Rekli boste: Gotovo je veličast-nejša in pomembnejša zadnja večerja. Večerja pri kateri je Učenik postavil zakrament sv. Rešnjega Telesa in prvič obhajal učence. Res! Nad vse pomemben in vzvišen 'je ta dogodek, a ne še potrjen v učencih po Gospodovi smrti in njegovem čudežnem vstajenju. Večerja v Emausu pa je prvo obhajilo od smrti Vstalega. Tu i-majo svoj prvi oltar vsi evharistični obredi, ki so se razvili v poznejših stoletjih. Umetnik pa nam hoče pokazati še drugo ve-liko resnico. Njegova slika nam predstavlja najvišji trenutek večerje v Emausu. Trenutek, ko je neznanec vzel kruh v svoje roke, ga razlomil in blagoslovil in sta ga učenca spoznala. Prvi kleči pri Gospodovih nogah, drugi pa ves zavzet strmi v Njegovo obličje. Toda na tej sliki je še tretja oseba, ki je sicer evangelisti ne omenjajo pri tem dogodku. V kotu pri ognjišču stoji ženska s hrbtom obrnjena proti gostom. Zaposlena je. Ne ve za vzvišeno in sveto dejanje, ki se dogaja v njeni skromni hiši. Kdo je ta ženska? Morda sestra Kleope, enega izmed učencev, morda gospodinja sama? Ni važno! Umetniku je ta žena simbol, simbol človeštva! Večina človeštva, ki živi svoje vsakdanje življenje, ne ve za Skrivnost, ki se dnevno ponavlja na naših oltarjih, se ne zaveda pričujočnosti Boga na zemlji. Pri vsaki hostiji, ki jo duhovnik lomi na oltarju, se dnevno obnavlja čudež v Emausu. A prav tako je tudi dandanes človeštvo zakopano v svoja dnevna opravila in skrbi. Dva svetova, vedno tesno drug poleg drugega. In prav v tem je Jezusov največji čudež: Njegova neizčrpna ljubezen in dobrota, po kateri se nikoli ne utrudi izlivati na ta svet svojo luč in milost. Ljubljanski nadškof Vovk o novem pomožn Rodil se je novi pomožni škof dne 28. septembra 1902 v Kovorju. Klasično gimnazijo je končal v Ljubljani, kjer je bil gojenec Marijanišča. Bogoslovje je študiral na teološki fakulteti v Innsbrucku v Avstriji, kjer je bil gojenec mednarodnega zavoda Canisianuma in kjer je naredil teološki doktorat. Kaplan je bil v Kranju in v Trnovem v Ljubljani. Leta 1937 je postal ravnatelj bivšega Marijanišča v Ljubljani. Deset let je bil urednik publikacij družbe sv. Mohorja. Od leta 1945 je stolni kanonik v Ljubljani. Težo škofovske odgovornosti nosim že od 1. decembra 1946. Bogu hvala za vse! Do lani, ko smo slovesno obhajali po- vzdig škofije v nadškofijo in 500-letnico ustanovitve škofije, je z božjo pomočjo še nekam šlo. Prav ob slovesnostih se je pa hudo oglasila bolezen, ki me razjeda že dobro desetletje. Na cerkvenem zboru v Rimu je pritisnila v potankostih in po vrnitvi sem moral prav čez božične pra- življenja trdnosti do ideologij in sistemov življenja, ki so v proglašanem in nepopustljivem na^protstvu s katoliškim naukom; teh naporov zato ni mogoče razlagati kot brezbrižnost spričo joka, ki prihaja iz dežel, kjer ne priznavajo človekovih pravic in kjer je laž postala sistem. Zastopnik Sv. Stolice v Kongu Dne 28, marca je apostolski nuncij nadškof Vito Roberti izročil poverilnice predsedniku kungoške republike. Kongo šteje 6 milijonov katoličanov, za katere skrbi 400 duhovnikov, deset škofov in več sto redovnikov. — Med vsemi afriškimi državami ima Kongo največ katoličanov. Duhovniški poklici v Španiji V španskih semeniščih je trenutno okrog 30.000 dijakov. Večina dijakov je iz preprostih, ubožnih in srednje premožnih družin. Lani je imela Španija 539 novomašni-kov. Koliko otrok veruje v Boga Takšen je naslov članka, ki je bil objavljen v sovjetski reviji »Nauka i religia-Znanost in vera«, ki prinaša rezultate ankete, ki so jo izvedli med učenci različnih ■šol v moskovskem predmestju Balašikin rajon. Člankar poudarja težave take ankete, ker zelo pogosto učenci skrivajo svoja verska čustva pred učitelji. Clankar priznava, da je po podatkih, ki jih je ugotovila ta anketa, velika večina učencev vernih in da večji del napravlja znamenje križa tudi potem, ko je dosegel šolsko dobo. Tajni značaj te vernosti pa je omenjen v odstavku tega članka, kjer avtor trdi, da ni bilo mogoče odkriti pri nad tisoč učencih, ki so jih zaslišali, niti enega samega, ki bi nosil na vratu kak križec. Križec nosijo zelo poredkoma, tako pravi člankair, in sicer potem ko se vrnejo iz šole domov ali ko gredo spat. Po drugi strani, tako navaja člankar, pa je tudi veliko dečkov, ki odklanjajo, da bi se vpisali v mladinska gibanja pionirjev ali oktobrskih skupin in to iz povsem jasnih verskih razlogov. Dolgi članek zaključuje s tem, da trdi, da je v družini prvi vir te verske pobožnosti, pri čemer pa ugotavlja, da so brezbožne družine, ki se jim niti ne sanja, da so njihovi otroci verni. Člankar poudarja, da mnogo dečkov zelo dobro pozna sveto pismo in verske slovesnosti, da slede liturgičnim ohredom in da se celo drže predpisanih postnih zapovedi. 1 Tj ,’. 4J ^ ' Katoliška univerza v Friburgu Katoliško univerzo v Friburgu obiskuje letos 2281 visokošolcev. To je najvišja številka v zgodovini univerze. Na univerzi študira precej tujcev. Po veri prevladujejo katoličani, vendar je tudi precej močna skupina protestantov. Zahvala za papeževo svečo v Ljubljani Dne 1. marca je tudi za ljubljansko stolnico prišla papeževa sveča, blagoslovljena na svečnico letos. Prevzvišeni gospod nadškof se je zanjo brzojavno zahvalil. Navodila za 1100-letnico sv. Cirila in Metoda Papeževo svečo, simbol vere, so v stolnici slovesno prižgali za sklep obnovitve misijona na cvetno nedeljo zvečer. Gorela bo Bogu v zahvalo za sveto vero in v prošnjo, da nam Bog vero ohrani in utrdi. Prižgali jo bomo ob nedeljah in praznikih pri bolj obiskanih mašah. Vernikom, ki jo bodo gotovo radi hodili gledat, tudi z dežele, priporočite, naj pred njo, simbolom vere, molijo apostolsko vero. P. Angel Budihna Dne 11. marca 1963 je v Mariboru umrl p. Angel Budihna, SJ, star 54 let. Rodil se je 3. septembra 1908 v Zaloščah pri Dornbergu kot devetnajsti otrok svojega očeta, ki ie Ti'1 dvdkrnt poročen in ie imel od prve žene deset, od druge pa devet otrok. Družina je za časa prve svetovne vojne morala bežati in se je zatekla v trebanjsko faro. Po vojni se je Angel po zgledu svojega bratranca Ivana Rojica odločil za jezuitski red in kot štirinajstletni fantek odšel v Bosanski Travnik, kjer je 1. 1930 maturiral na jezuitski gim-naziiji. Po noviciatu v Zagrebu je študiral teologijo v Sarajevu in dve leti na Gregorijani v Rimu. V mašnika je bil posvečen 1. 1942 v Gorici in imel novo mašo v domačem kraju. Nato je bil zaposlen kot pridigar, spovednik in voditelj duhovnih vaj v Zagrebu, Ljubljani, Beogradu, Mariboru, na Bogenšperku, v Sarajevu in zadnja leta spet na Bogenšperku. Pred smrtjo je bil premeščen v Maribor, kjer je kljub operaciji podlegel raku. Zadnja leta je deloval kot ljudski misijonar in se odlikoval po svojih globokih in temeljitih govorih. Brezje so ga dobro poznale, saj je toliko let hodil tja spovedovat in pridigat. Bil je zelo družaben in duhovit, pa tudi preprost in pobožen. N. p. v. m.! Msgr. dr. Jožef Pogačnik znike dalje časa iskati zdravja v ljubljanski bolnišnici. Še me spremlja trpljenje hude bolezni, ki je posledica sladkorne. Bogu naj bo darovano v čast in za blagor naše nadškofije. Vsem dragim vernikom ne morem biti nikdar zadosti hvaležen za molitve, ki me obilno spremljajo. Nočem, da nadškofija in njena uprava zaradi moje bolezni, kateri ne napovedujejo ravno rožnatega poteka, le količkaj trpi. Zato sem prosil svetega očeta za pomožnega škofa, da mi bo v vsem v pomoč. Ker že dalje časa vrši posle generalnega vikarja in jih bo vršil tudi v bodoče, pozna dobro nadškofijo, duhovščino in vse zadeve. S svojo izobrazbo, in gorečnostjo bo pač velika opora nadškofiji in meni. Bog naj ga podpira in naše molitve naj ga spremljajo. Ce se mi zdravje zopet vrne in utrdi, bova s pomožnim škofom pri vodstvu tako velike nadškofije imela oba zadosti odgovornega dela. Naj bo res vse v čast božjo in v blagor naše drage nadškofije! f Anton, nadškof Rasizem in Vita nuova Ko so bili pred časom južni Tirolci v Poadižju zaradi svojih razmer precej nervozni in kričavi (ta kričavost je včasih presegla tudi meje pravičnosti), smo bradi o novem rasizmu. Ta beseda se je — s precejšnjo previdnostjo — parkrat pojavila tudi na Tržaškem, ko je šlo za zadeve Slovencev. Beremo jo ponovno v velikonočni številki tednika Vita nuova in to v članku, ki ima opravka s socialisti in z namišljenimi socialističnimi zagovorniki slovenskega prebivalstva. Ne bomo zagovarjali PSI (za to skrbijo drugi!) in ne USI, ki je Slovence izdala, verjetno prav iz vzroka, ki ga list navaja. Ne moremo preprečiti, da bi se Tržaško mesto ne širilo, ker to zahteva modemi razvoj, čeprav je vse to nujno povezano ,\'e vem, kako me sodi svet, a meni se zdi, da sem bil kot otrok, ki se igra na morskem obrežju. Zbira kamenčke in školjke, medtem ko leži pred njim ves neizmerni ocean z vsem še nerazkritim bogastvom. Izak Newton - matematik z naukom sveta in zemljišč, ki so ali so bila v veliki meri last slovenskega prebivalstva. Ni pa mogoče zanikati, da se »širjenje mesta« v bližnjo in daljno mestno okolico podpira in izvaja tudi z namenom, da se slovenskemu prebivalstvu iz- ,Katoliški glas" v vsako slovensko družino I podbije eden izmed temeljev njegove narodne samobitnosti. In če kdo kaj reče, ta uganja rasizem? Čudna filozofija! Orientalec iz Trsta Zahvala Prošnja Slovenske Vincencijeve konference za omaro ni ostala brez odziva. Odgovor smo dobili kar od dveh strani in se. v svojem in v imenu potrebne družine prisrčno zahvaljujemo, zlasti gospe Amaliji Bandelj Zini, ul. Strada del Friuli 60, ki je darovala omaro in štiri stolice. Odbor Slov. Vincencijeve konference Slovenci in volitve Kriza svetovnega komunizma Državnozborske volitve se bližajo in naši ljudje se pomenkujejo, kako n^j bi volili. Našemu človeku se do neke mere boj dopade, zato je povsem razumljivo, da nerad stoji ob strani in se rad zanima za politično dogajanje. Žal smo Slovenci pod italijansko upravo močno raztreseni po treh pokrajinah in tudi ideološko zelo ločeni. Levičarjem (socialistom in komunistom) ni toliko za ohranitev narodne zavesti in spoštovanje našega jezika in pravic, kolikor zu strankarsko politiko v stremljenju za prevzem državne oblasti in vladanje z diktaturo. Socialkomunisti kandidirajo nekaj nepomembnih — slovensko govorečih ljudi — na svojih dveh kandidatnih listah, pristnih stran-karjev in totalitarno mislečih. Torej nekaj brezimnih kandidatov, ki nimajo nobene možnosti za izvolitev. Mnogi naši ljudje pravijo, da so to vsiljeni snubači, ki ne bodo videli rimske zbornice nikoli, niti od zunaj, in četudi bi jo videli, bodo že drugi »napredni« in laški poslanci odpirali usta zanje, kakor se bo njim hotelo. Tako torej vidimo, da ne mahedrava socialistična in še manj komunistična partija ne zaslužita našega poštenega glasu. Preveč nesreč je priklical komunizem nad našo Primorsko, da bi naš človek pozabil in se dal zavesti v »novo pobratimstvo«. Vedno smo trdili in trdimo, da pošten Italijan ponosnega Slovenca spoštuje in obratno. Zato, medtem ko se levičarji kar stapljajo v laških strankah, v katere so tudi včlanjeni, sp mi slovenski demokrati moško in pošteno bojujemo na vse možne načine, da za naše ljudi kaj pridobimo. Ako smo zaradi njihove strankarske politike bili zapostavljeni in o-hromljeni, si moramo danes sami iskati pot sožitja in sporazuma z našimi sosedi, v komunistično »doslednost, načelnost in neiskrenost« pa ne verujemo. Mar je morda Bernetičeva kdaj pograjala tov. Vidalija za njegov »Accorrete presto...«, tega mi ne vemo... Ali so tudi ostanki razpadajoče titovske organizacije kaj boljši, zelo, zelo dvomimo. Ti ljudje, ki se danes zbirajo pri že hirajoči SKGZ, zelo radi z viška delijo nauke o »enotnosti«. Dejstva pa govore, da so oni prvi stopili v PSI in PCI, za katere dejansko delujejo. Ker se pa zavedajo, da v sedanji politični stvarnosti presneto malo pomenijo, se morajo od časa do časa kaj oglasiti, kot kuščar, ki rad spomladi zleze na sonce. Tem ljudem, pa tudi njihovi »mladi gardi« okoli Mladinske iniciative, ki je v bistvu po članstvu dvojnik, nepotreben dvojnik mladinskih organizacij PCI in PSI, povemo jasno in bistro, da kdor je v politiki izgubil hrbtenico, je ne najde nikoli več. Lahko še tako lepo govorijo in nam obljubljajo deveta nebesa, naš človek jini ne verjame več. Dokazano je, da dokler smo o-stali zvesti veri in izročilom svojih prednikov, svobodi in demokraciji, smo ostali zvesti tudi samim sebi. Ko se je pa vrinil med nas komunizem, je tudi naša slov. narodna zavest začela pešati. Kdo je torej kriv? Znano je, da kjer cvete komunizem, usiha narodna zavest. To se lahko dokaže s statistikami o slovenskem šolstvu od 1. 1945 dalje. Ali največja tragika nas zamejskih Slovencev pod italijansko u-pravo je ta, da celo ljudje in ustanove, ki so pod pokroviteljstvom matične države, na zunaj sicer prikrito, dejansko pa odkrito porivajo slovenske ljudi v laške »napredne« stranke, čeprav vedo, predobro vedo, da te levičarske stranke ne bodo nikoli imele glavne in odločilne besede pri upravi. Toda kljub temu bi radi čimprej razna-rodili in oddaljili svojim izročilom še preostale svobodoljubne in demokratske Slovence. Prepričani smo, da se bo že na teh volitvah izkazalo lepo število Slovencev, ki bodo dejansko pokazali, kaj resnično mislijo in kje je njihovo srce. Vzpodbudni glasovi, ki prihajajo iz vseh krajev, nam o tem pričajo. Komunistično janičarstvo na Tržaškem še precej peša, na Goriškem mu je pa v veliki meri že odklenkalo. V. M. Razvoj sovjetsko - kitajskega i-deološkega spora je v zadnjem času presenetil vse politične opazo-vavce. Ta razvoj utegne imeti nepredvidene posledice po celem svetu, čeprav gre navidezno le za neskladnost ideoloških gledanj med Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Obeležje temu razvoju dajeta dva dogodka: 1) Hruščev je 8. marca v govoru intelektualcem jasno podčrtal pravico komunistične partije do intelektualnih problemov. (»Sovjetska literatura in umetnost se razvijala pod neposrednim vodstvom komunistične partije in njenega centralnega komiteja.«) Ob isti priliki je Hruščev delno rehabilitiral Stalina, ki ga je na XX. in XXII. kongresu komunistične partije tako neusmiljeno označil za čisto navadnega kriminalca. Ta govor kaže, da položaj Hruščev a utegne ne biti tako trden in da je prisiljen sprejeti določene filtracije »levičarskih struj«; 2)9. marca je Mao Tse-tung povabil Hruščeva v Peking. Ko bi se Hruščev ne mogel odpraviti na pot, bo LR kitajska poslala svoje odposlanstvo v Moskvo. Vsekakor je Kitajska pripravljena sprejeti predloge Hruščeva za medsebojno izmenjavo pogledov. Nesoglasja med SZ in Kitajsko naj bi se tako ugodno zaključila. Vendar pa so vsi politični opazo-vavci trdno prepričani, da se to ne bo zgodilo, ker vzroki spora niso samo filozofsko-ideološkega značaja. Bistvo različnega gledanja med SZ in Kitajsko je treba iskati v različni evoluciji marksi-stično-leninistične klasične teorije, ki ima svoje korenine v različnem sociološkem sestavu obeh tekmecev. Sovjetska zveza se ni odpovedala cilju svetovne nadvlade proletariata. Hruščevova teorija izhaja iz prepričanja, da je možna in laže dosegljiva tekma z Zahodom na načrtni ekonomski osnovi in na industrijski ofenzivi. Za kitajsko teorijo pa je to nemogoče, ker niti sama ne razpolaga z do-voljšnjim naravnim bogastvom in toliko manj z razvito industrijo. SZ in vzhodnoevropske države pa so v tem pogledu odločno na bolj- Razjasnitev ozračja v Parizu Prejšnji teden so v francoski prestolnici zborovali zastopniki dveh zahodnih obrambnih zavezništev, to je Južnoazijske obrambne zveze (SEATO) ter Atlantske zveze (NATO). Razpravljali so o rednih tekočih zadevah obeh organizacij, ki skrbita za varnost svobodnega sveta na dveh komunističnemu imperializmu izpostavljenih celinah kot sta Evropa in Azija. Pariški sestanki so obenem tudi služili za politično razčiščenje med zapadnimi zavezniki, zlasti še med Francijo ter Veliko Britanijo na eni ter med Francijo in ZDA na drugi strani. Ozračje med zavezniki ni bilo v zadnjem času nič kaj vzpodbudno. Vrsta dogodkov, med katerimi gre zlasti poudariti francoski veto vstopu Anglije v SET ter ameriški načrt o večstranski jedrski sili, je ustvarila ozračje medsebojnega nezaupanja in nerazumevanja. Priliko za razčiščenje so dali ravno ti pariški sestanki. Ob robu teh so zlasti pomembni dvostranski sestanki med prizadetimi strankami, ki so odstranili marsikatero nerazumevanje in nevsečnost zadnjih mesecev. Ta sta angleški zunanji minister Home ter francoski Couve de Murville ponovno vzpostavile stike med obema vladama, potem ko so ti bili prekinjeni konec januarja v Bruslju. Enako je bil prebit led med francoskim predsednikom De Gaullom in ZDA, ki ga je vrsta posebnih Kennedyjevih odposlancev od Merchanta, Georgea Balla, Averella Harrimana pa do Christiana Herterja ter Steven-sona zaman poskušala otajati. Šele zunanjemu ministru Deanu Ru-sku se je posrečilo doseči, da ga je sprejel general De Gaulle. S tem v zvezi se mnogi politični opazovavci sprašujejo, kdo je prav za prav popustil, Kennedy ali De Gaulle. — Dejstvo je, da je Francija, ki je doslej zelo odločno že načelno odklanjala svoje sodelovanje pri ustvarjanju atlantske jedrske sile, pristala vsaj v toliko, da ji je ameriški zunanji minister podrobno razložil omenjeni načrt. Vse drugo so le ugibanja, ki jih bodo lahko potrdili samo bodoči dogodki. Med trnjem in osatom Opozicija zaradi opozicije . V sedanji volilni agitaciji se je oglasil poln modrosti in učenosti tudi neki tednik iz Trsta. O tem listu in njega pristaših je znano, da za vsake volitve imajo nov recept. Kolikor se spominjamo, so bili leta 1953 za KD proti belim glasovnicam, ki jih je takrat priporočala SDZ iz Gorice. Leta 1956 so na tržaških občinskih volitvah podpirali ital. indipendentiste. Leta 1958 je isti list agitiral za MARP. (V oklepaju povemo, za glasove MARP se letos potegujejo liberalci in monarhisti). Potem vemo, da je pri nekih volitvah v Trstu agitiral proti dr. Simčiču, lani je pa agitiral zanj. Sedaj zastopa načelo, naj naši ljudje na Tržaškem volijo SSL, na Goriškem pa naj oddajo bele glasovnice. Deset let izhaja ta tednik, pa je vsaj petkrat menjal svoj volilni recept. Ali se vam ne zdi, da je tudi v politiki tako menjavanje receptov le znamenje majhne resnosti? Vendar v enem je ta list zvest: Vedno zastopa stališče nasprotno tistemu, ki ga zavzame goriš ka SDZ. V tem je torej možak, da vodi opozicijo zaradi opozicije zoper goriško SDZ. V Trstu izhaja tudi neki slovenski dnevnik, ki se prav tako lovi za volilnimi recepti. Letos je pa revež ostal brez njih. In ker ne ve, katerega bi svojim brav-cem predpisal, priporoča kar troje receptov v upanju, da bo tako vse bravce zadovoljil. Posebno pa mu ugaja, da seje zmedo med sJov. demokratične volivce in podpihuje razdor med njih političnimi zastopniki. Upamo, da so naši ljudje dovolj zreli in bodo volili po svoji zdravi pameti in ne po receptih tega dnevnika, naši politični zastopniki pa da so dovolj modri in bodo pustili srako naj se srači in si sami zaradi tega ne bodo skočili v lase. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiniiiiiiiiininiiii 10 Msgr. G. VELCI: do 'JucloDsfctfi goca Po mestu sem in tja Ves Jeruzalem je sveto mesto, saj je po njem hodil in učil naš božji Odrešenik. Zato smo si ga ogledali bolj podrobno. Najbolj živahna ulica je bazar, to je nekak »Korzo«. Zelo ozka je in deloma pokrita. V njej je trgovina piri trgovini in ljudje neprestano prihajajo in odhajajo, oblečeni v noše vseh vrst in barv. Glede snage bi bilo marsikaj pripomniti. Trgovci so zelo vljudni. Komaj zapazijo tujca, zlasti če je prelat, že so pri njem, ga primejo za roko in ga vlečejo v trgovino. Takoj mu ponudijo kavo in cigareto ter mu razkažejo vse blago, ki ga imajo. Radi bi vedeli, kot zgleda, da bi kupec po kupil vse blago... Trgovci so trgovci... V Jeruzalemu ni opaziti posvetnosti. Mohamedanske žene so oblečene v črno kot naše redovnice. Opazil nisem niti ene kino dvorane. > Sloviti Salomonov tempelj je bil sezidan na gori Morija. Na vrhu te gore se danes dviga nadvse lepa Omarjeva mošeja, sredi katere je skala, na kateri je hotel Abraham žrtvovati Bogu svojega sina Izaka. Na tej skali so v nekdanjem templju darovali Bogu klavne daritve. Med arabsko-izraelsko vojno so Izraelci zasedli goro Morija, a mednarodno rabinsko udruženje jih je povabilo, naj se umaknejo in jo izročijo Arabcem, ker drugače bi morali Omarjevo mošejo podreti, ki je zunaj in znotraj izredno lepa. Res moram priznati, da je lo najlepša zgradba, kar sem jih dozdaj videl v svojem življenju. Ko so gospodarili v Sveti deželi križarji so mošejo spremenili v katoliško cerkev. Ko so ti morali oditi, d F U M b je postala zopet mošeja, kar je še danes. Sedaj popravljajo mozaike italijanski strokovnjaki, ker so bili poškodovani od vojne. Prostor pred mošejo je zelo velik 500x400 metrov. Nad njim je bil Salomonov tempelj, katerega je porušil Nabuhodonozar. Zopet ga je pozidal Zorobabel, a v manjšem obsegu. Pozneje ga je kralj Herod Veliki obnovil, povečal in olepšal. Ta tempelj, v katerega je hodil Gospod Jezus, je z Oljske gore zgleda! kot snežena gora v ognju zaradi pozlačene strehe. Leta 70. po Kr. ga je Tit razrušil in ni ostal kamen na kamnu, kot je napovedal Jezus. Nižje od templja je takozvani »zid joka«, ki ni nič drugega, kot podporni zid tempeljskega trga, a od templja, ki je bil versko in narodno središče Judov, in na katerega so bili nadvse ponosni, ni ostal kamen na kamnu. Že 37 let po Jezusovi smrti se je uresničila Jezusova napoved. (se nadaljuje) Prvo delo nekdanje perzijske kraljice Bilo je neizogibno, da je Soraya pristopila k filmu. Nekateri so to predvidevali že takrat, ko je morala zapustiti perzijski dvor, ker je to zapovedoval krut in za nas nerazumljiv zakon. In potem, ko je nekdanja cesarica začela zanimati revije in časopise zaradi svojih vsakovrstnih ljubezenskih doživljajev, je nastalo še trdnejše prepričanje, da jo bo filmski svet zajel v svoj krog. Ker je Soraya od filmskega sveta sprejela vse negativne točke, je bilo pričakovati, ida bo prej ali slej sprejela tudi edino pozitivno točko: delo. Odkar je zapustila perzijski dvor, je So-raya -sprejela življenje mednarodne filmske zvezde: dz enega hotela v smučarskem kraju v drugega ob kaki znani obali brezdelnih milijarderjev, skratka: prazno in nesmiselno mondeno življenje; da ne štejemo vseh njenih ljubezenskih doživljajev, ki jih je bilo tudi za širokogrudnega človeka preveč. Kolikokrat je bila že na tem, da se poroči? V čem se je razlikovala od Elisabeth Taylor ali od Anite Ekberg, ki sta se prav tako kot ona vsak teden kazali z drugim spremljevavcem? Samo v tem se je razlikovala, -da ni delala pred filmsko kamero. Po petih letih tavanja po vseh znanih svetovnih lokalih se je Soraya odločila, da uniči mit zavržene princesinje in je izbrala nevarno filmsko kariero. Nekaterim se bo zdel morda ta prehod malo prehiter, zlasti ob spominu na dramo, ki jo je kot ženska doživela na perzijskem dvoru. Toda ker se je odločila prav za filmsko kariero, ni mogla te svoje odločitve več odlašati v nedogled: Soraya je namreč 31 let stara, njena osebnost začenja polagoma bledeti. Cez dve leti bi bila ponudba filmskega producenta mnogo manj ugodna; čez pet let je ne bi iskal več nihče. Perzijskega šaha je Sorayina odločitev skrajno vznevoljila in ji je zagrozil, da ji bo odvzel naslov princesinje in mesečno nakazilo. Brez dvoma bo to tudi storil. Vendar dejstvo, da hoče njegova nekdanja žena igrati pri filmu, prav nič ne spremeni njenega stanja. Ce gre tu samo za ugled in prestiž, bi imel šah mnogo razlogov že prej, da se jezi. Ce pa Reza Pahlevi lahko prenaša od svoje nekdanje žene vse, samo tega ne, da se prikaže na filmskem platnu, potem je treba sklepati, da njegova nevo-Ija ne zadeva obnašanja Soraye, temveč prvo delo v njenem življenju. Nemogoče je predvidevati, ali bo Sorava dosegla uspeh v filmski karieri. Morda se bo po prvem filmu radovednost občinstva polegla. Toda eno je gotovo: nekdanja perzijska cesarica tvega veliko, ko se je odločila za tako delo, ki je polno nepredvidenih nevšečnosti in zaprek. Koliko zaslužka ji bo prineslo to njeno prvo delo? Od šaha je prejemala 4 tisoč dolarjev na mesec, bila ji je torej zagotovljena 30-miilijonska letna vsota, in to celo življenje. Ali je to rej zamenjava zanjo ugodna? Nikakor ne: tvegala je vse in vsekakor zgubila mnogo. Težko je sedaj reči, ali hoče Soraya zares delati in v tem smislu začeti drugačno življenje ali če je to samo sprememba za žensko, ki iz dolgočasja ne ve več kaj početi. Miranda Zafred šem. Ne gre toliko za destaliniza-cijo, ne za pobijanja kulta osebnosti, niti za interpretacijo marksistične ideologije, gre predvsem za tekmo do vplivnostnih področij med dosedanjim svetovnim prvakom v vodstvu svetovnega komunizma SZ in izzivavcem št. I LR Kitajske. Mao Tse-tung stremi za tem, da bi si zagotovil premoč v Aziji, A-friki in Južni Ameriki. Hoče spremeniti dosedanje ravnotežje, dosedanji status quo, za katerega sta se odločili SZ in ZDA in skonstruirali teorijo o mirnem sožitju. In prva resnejša nesoglasja med Moskvo in Pekingom zasledimo prav takrat, ko se je Hruščev leta 1959 srečal v Camp Davidu s takratnim ameriškim predsednikom Eisenhowerjem. Konkretni dokaz te teorije je sovjetsko gledanje na kitajsko-indijski obmejni spor. Mao si hoče torej za vsako ceno najprej zagotoviti vodstveni položaj komunističnega gibanja v Aziji in hoče na vsak način imeti proste roke pri manevriranju v Afriki in Južni Ameriki. Boji se vrhunskega sestanka med Kennedyjem in Hru-ščevom, ker bi le-ta ponovno potrdil na podlagi teorije mirnega sožitja veljavnost status quo v Aziji. Po drugi strani pa si SZ in ZDA želita ta sestanek preden bo eksplodirala kitajska atomska bomba, ki je predvidena najkasneje v začetku prihodnjega leta, in preden bi se pričela volilna kampanja za predsedniške volitve v ZDA leta 1964. Kot kaže je v tej prednostni tekmi zmagala Kitajska, ker pred vrhunskim sestankom med Vzhodom in Zahodom bo »vrhunski sestanek« Moskva-Peking, in vse koncesije za ta sestanek je v bistvu dal Hruščev s tem, da je sprejel kitajski dnevni red: 1) strategija in taktika revolucije in 2) osvobodilni boj v podjarmljenih deželah. Bodočnost teorije mirnega sožitja je na tehtnici. M. B. Od nedelje 7. aprila ima Jugoslavija novo ustavo, po kateri se ne imenuje vež Federativna ljudska republika (FLRJ), temveč Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ). Ze sam uradni naziv torej pove, kakšen je značaj in notranji ustroj države, ki temelji na novi ustavi. Poleg naziva so menjali še grb, v katerem je namesto dosedanjih pet plamenic šest plamenic, da se na ta način poudari enakopravnost šestih republik (Slovenija, Hrvatska, Srbija, Makedonija, Orna gora, Bosna, Hercegovina). Po prvotnem osnutku bi morali menjati tudi zastavo, toda zadnji trenutek so ta člen črtali, ker se je režim zbal, da bi lahko ljudsko nezadovoljstvo zaradi tega kje izbruhnilo na dan. Temeljna načela, na katerih sloni nova ustava, so: družbena lastnina nad proizvajalnimi sredstvi (socializacija) ter samoupravljanje. Izjemo tvorijo samo omenjene zemeljske površine ter proizvajalna sredstva obrtnikov. Kmetom je dovoljena zasebna kmetijska površina največ 10 hektarov. Nadalje ustava jamči osebno lastnino nad predmeti osebne uporabe, predmeti za zadovoljitev kulturnih potreb in stanovanji za osebno uporabo. Vsakdo, ki dela, ima pravico do najmanj 14 dni plačanega dopusta na leto in na največ 42-urno tedensko delo. Kar se tiče organizacijskega ustroja, je občina (komuna) temelj družbeno-po* litičnega sistema. Dvodomen sistem ostane, le da se Zvezna skupščina (Svet narodov in Zvezni svet) obogati s štirimi sveti (gospodarski, kulturni, socialni in politični) namesto dosedanjega Sveta pro-izvajavcev. Zvezni svet izbere predsednika in podpredsednika republike za štiri, odnosno 8 let. Le maršal Tito ostane na svojem mestu kot predsednik republike do smrti. To so v bistvu glavna določila nove jugoslovanske ustave, v kateri so državljanom zajamčene osnovne človeške pravice in svoboščine. Kako se bodo v praksi izvajale, bomo kmalu videli. Kako se je doslej izvajala ustava, posebno kar se tiče svobode verskega udejstvovanja, je bolje, da ne govorimo. Letošnji velikonočni prazniki Slovenskim volivcem naTržaškem PRI NAS Na Primorskem so velikonočni prazniki potekli Se dokaj mimo. Veliki teden je udeležbo pri sv. obredih nekoliko motilo muhasto vreme, sicer pa je bil obisk božjega groba povsod dokaj razveseljiv. Vsta-jenjsko procesijo so imeli ponekod pozno zvečer ali ponoči po končanih obredih velike sobote; drugod pa v nedeljo zjutraj, kot je to že star običaj. Vsaka župnija se pri tem ravna po svojih navadah ali potrebah. Lepo je eno in drugo. V Gorici je bilo vstajenje za slov. vernike v stolni cerkvi ob 6" zjutraj. Kakor že prejšnja leta, so tudi letos verniki napolnili cerkev kot le ob redkih priložnostih. Procesijo je vodil g. ravnatelj E ržen, na kom je pa prepeval združen zbor Mar. družbe in Lojzeta Bratuža. Vodila ga je gdč. L. Bratuževa, orglal pa njen brat Andrej. Petje je bilo res odlično in je nemalo prispevalo k slovesnemu občutju, ki vsako leto prevzame človeka na sveto velikonočno jutro. Mnenja smo,da takega petja ni bilo slišati ta dan nikjer drugje v Gorici. Velikonočni -ponedeljek pa je potekel v znamenju prvih spomladanskih sprehodov in izletov v naravo. To je že stara tradicija, ki jo je letos pospešilo še lepo in. dokaj toplo vreme. V RIMU Velikonočni prazniki imajo svoj poseben čar v Rimu. To pa zaradi slovesnih obredov, ki se tam na veliki teden opravljajo v prisotnosti sv. očeta in drugih najvišjih predstavnikov Cerkve. Vsako leto se zato za veliki teden nateče v sveto mesto nešteto romarjev, predvsem inozemcev, ki jih privede tja tudi upanje na sončno vreme, ki ga bodo morali preko Alp še dolgo čakati. Tudi letos je baje prišlo v Rim 200 tisoč tujcev, ki so zasedli vse hotele in prenočišča. Sv. oče se je osebno udeležil vseh glavnih obredov velikega tedna in dovolil več izrednih avdienc. Omenimo tisto na veliki četrtek, ko je objavil novo encikliko »Pacem in terris« in ono v Sik-stins-ki kapeli, ko je sprejel tisoč francoskih študentov in z njimi molil »vespere«. Na veliko soboto zvečer je prebral velikonočno poslanico, ki jo je prenašala tudi ital. televizija in številne radijske postaje. V poslanici je sv. oče znova poudaril svojo misel o miru na svetu. Na veliko noč pa se je po končani slovesni maši pokazal na balkonu bazilike sv. Petra in podelil številni množici na trgu in vsem vernikom po svetu svoj očetovski blagoslov. Tudi drugod po Italiji so potekli velikonočni prazniki v miru in vedrem razpoloženju, ki ga je skoro povsod povečalo tudi milo spomladansko vreme, tako da so se nekateri severnjaki že začeli kopati. Sv. Križ Prejšnji teden je v tržaški bolnici pre-videna s sv. zakramenti preminila gospa Viktorija Furlan. Pogreb je bil s sv. mašo prejšnji petek. Med sv. mašo je ubrano izvajal Mavov Requiem domači cerkveni moški zbor, ki se je od pokojnice poslovil tudi z dvema žalostinkama. Pogreba se je udeležilo veliko Križanov, ki so prisostvovali tudi sv. daritvi, kar priča, da si tudi v naši vasi sicer počasi, a vendarle utira pot krščanski način pokopavanja mrličev, saj je sv. maša tista, ki nudi duši pokojnih prvo in najizdatnejšo pomoč in tolažbo, nas živo pa nenehno svari in opominja, naj vskladimo svoje življenje s krščanskimi načeli, če hočemo, da bomo krščansko umrli. Pokojnici naj sveti večna luč, preostalim sorodnikom pa izrekamo globoko sožalje. IIIMIIIlIltllllllillllllliltlllllinillllllUltlllillllillUlltlllMUHIIIMtllDIIlKHIIIIIIUlIlltl NOVA ARABSKA FEDERACIJA Predsedniki vlad Egipta, Sirije in Iraka so dosegli politični sporazum o povezavi vseh treh držav v federalno zvezo, ki se bo imenovala »Združena arabska republika (RAU)«. V pristojnost zvezne vlade bodo spadale zunanja in finančna politika, gospodarstvo in obramba. Nova državna tvorba bo štela 37 milijonov pre-bivavcev. Po mnenju pobudnikov, naj bi nova arabska federacija predstavljala zametek velike vsearabske -države, v kateri bi morale s Časom pristopiti vse sedanje arabske države od Perzijskega zaliva pa do Atlantskega oceana. To je prav za prav veliki politični cilj, ki si ga je zadal Nas-ser in ki ga hoče po mirni ali revolucionarni poti doseči. Jordanska vlada je izjavila, da se tudi ona želi priključiti novi veliki arabski državi, seveda pod določenimi pogoji. V SV. DEŽELI Poleg Rima je Sv. dežela kraj, kamor za veliko noč romarji najrajši gredo. To. je naravno, saj si menda kristjan ne more želeti lepšega kot to, da preživi svete dneve velikega tedna in velike noči v Jeruzalemu. Tudi -letos je bilo tako, da so de-settisoči romarjev obiskali Jeruzalem in tam v duhu s trpečim Jezusom prehodili pot križevega -pota in se zbrali na kraju njegovega vstajenja. — Seveda so pa razpoloženje velikega tedna nekoliko motile skrbi zaradi političnih dogodkov na Srednjem vzhodu, kjer so prav tiste dni osnovali novo Združeno arabsko republiko, ki ima za enega glavnih namenov, da odstrani mlado državo Izrael. Vsled tega na svetih krajih n popoldne bo na Mirenskem Gradu nova maša g. misijonarja lazarista Petra Taševa, Spored je sledeč: 1. Slovesni vhod in pozdrav; 2. slovesna peta maša; 3. novo-mašni govor; 4. Razdelitev novomašn-ih podobic; 5. novomašniški blagoslov. Nova maša je vedno mogočna spodbuda za vernike in opomin, kako potrebno je moliti in delati za duhovniške poklice, zato priporočamo tudi našim ljudem tostran meje, da se nove maše udeleže. Še dober teden, pa bo volilni -trušč za nami. Skupna slovenska lista te -dni pogumno in -s čisto vestjo stopa pred pošteno in zavedno slovensko javnost. Ponovno naj povemo, da je Skupna slovenska lista nastala iz žive želje in potrebe po združitvi vseh -demokratičnih narodno, krščansko in socialno zavednih sil. Ustanovile so jo Slovenska -demokratska zveza, Slovenska katoliška -skupnost, Slovenska krščan sko-socia 1 n a zveza, Neod visni Slovenci in številni ljudje, ki ne pripadajo nobeni stranki. Z dosedanjim delom je že dokazala, -da sloven-ska skupnost lahko uspešno deluje -in živi. Skupna slovenska lista nam je dala tisto, kar nam je res najbolj potrebno: -dala nam je politično enotnost ter ustvarila lastno politično predstavništvo. Brez tega nas -nihče ne bi poslušal in tudi ne bi vedel, koga naj posluša. Lastno predstavništvo nam je -potrebno, ker -svojega najdražjega, svoje narodne usode, pač ne moremo polagati V -roke italijanskih strank. Ko se je Skupna sloven-ska -lista -pojavila na občinskih volitvah v -tržaški občini, so ljudje takoj začutili, da smo dobili nekaj našega, nekaj domačega. Razveselili so se, da med nami ne bo več političnih prepirov, da bomo vsi ena sama slovenska družina. Število -njenih glasov se je -skoro podvojilo. Prepričani smo, da ji bodo Slovenci v tržaški občini ostali zvesti in ji pridobili še več glasov. Ravno tako smo prepričani, da se ji bodo enako toplo in z razumevanjem ter ljubeznijo za slovensko stvar pridružili slovenski volivci in volivke , v ostalih občinah na Tržaškem. Zavedno slovensko javnost moramo resno opozoriti na zapeljivo in strupeno delovanje italijanske komunistične partije ter italijanske socialistične stranke. Agitatorji teh strank hodijo od hiše do hiše ter zapeljujejo naše ljudi, izkoriščajo njihovo narodno in socialno zavest. OPOZORILO POŠTENIM SLOVENCEM Za kandidate italijanske komunistične partije ter italijanske socialistične stranke ne moremo in ne smemo glasovati iz dveh razlogov: prvič zato, ker sta ti stranki marksistično brezbožni in protiverski, drugič pa iz narodnega razloga. Slovenske glasove lovita zato, da bi sebe ojačili, ne pa iz skrbi za bodočnost slovenske manjšine. Tista Slovenka ali Slovenec, ki glasuje za kandidate na listi italijanske komunistične partije, italijanske socialistične stranke, glasuje proti slovenski manjšini, proti sebi samemu, proti slovenski enotnosti in proti slovenskemu narodnemu predstavništvu. Slovenski glas, oddan italijanski komunistični partiji ali italijanski socialistični stranki, je za slovensko stvar izgubljen. Ne nastavljajmo svoje glave pod -sekiro -tistih, ki nas vodijo v potujčevanje. Vemo, da bi -nas tudi tržaška krščanska demokracija rada asimilirala. V tem pogledu ni boljša od ostalih italijanskih velestrank in za-to slovenski volivci tudi zanjo ne morejo glasovati. POJASNILO SLOVENSKE KATOLIŠKE SKUPNOSTI V zvezi z neresničnim in žal protislovenskim pisanjem »Primorskega dnevnika«, ki podpira italijanske komuniste in italijanske socialiste, namenoma širi zmedo in bi rad razbil slovensko skupnost z -lažnim namigavanjem na neobstoječo neenotnost med Slovensko katoliško skupnostjo v Trstu in ostalimi' skupinami v Skupni slovenski -listi, daje politično tajništvo Slovenske katoliške skupnosti v Trstu sledeče pojasnilo: Vse skupine, ki sodelujejo v Skupni slovenski -listi, so čvrsto enotne. »Primorski dnevnik« si zaman prizadeva, da bi našo slovensko enotnost razbil. Obe slovenski demokratični slovenski skupini na Goriškem pa sta popolnoma -samostojni in neodvisni ter sprejemata svoje sklepe neodvisno od nas. V BOJ ZA ZMAGO Skupna slovenska -lista poziva -vse zavedne rojake, naj gredo z njo na delo, da bomo zbrali pri volitvah čimveč slovenskih glasov. Bodimo dosledni! Ne bodimo Slovenci samo v šoli, cerkvi, trgovini ali gledališču. Bodimo Slovenci tudi na volišču! Ko gre zato, da izpričamo svojo življenjsko silo, da dokažemo, da smo še tu in hočemo tu ostati, ali da utonemo v neslovenskih -strankah, se vsi oklenimo naše res domače, krščansko, -narodno in socialno usmerjene Skupne slovenske liste! Rojakinje in rojaki, podpri-te to stremljenje, propagirajte in glasujte za Skupno slovensko -listo, katere ime je naš in vaš program! Za slovensko enotnost — naprej s Skupno slovensko listo! Radio Trst A Za teden od 21. do 27. aprila 1963 Nedelja: 10.00 Prenos sv. maše iz stolnice sv. Justa. — 11.15 Oddaja za najmlajše: »Zajček Lisko«, radijska basen. 12.00 Slovenska nabožna pesem. Cerkveni zbor iz Števerjana. — 12.15 Vera in naš čas. — 18.30 Poklici in razvedrila: (11) »Balinoanje«. — 21.00 Iz slovenske folklore: »Pratika«, pripravil Niko Kuret. — 21.20 Sodobna simfonična glasba. Josef Suk: — Asraal simfonija za orkester, op. 27 »Angel sm-rti«. Ponedeljek: 12.00 Iz slovanske folklore: »Pratika«. — 18.30 Nove plošče resne glasbe. — 19.00 Radijska univerza. Aljoša Vesel: »Avtomobil«. — 20.30 Ivan Zajc: »Nikola Šubic Zrinjski«, glasbena tragedija v treh dejanjih in osmih slikah. Orkester in zbor državne opore v Zagrebu. Torek: 12.00 Pomenek s poslušalkami. — 18.00 Italijanščina po radiu. Osnovni tečaj: 52. lekcija. — 18.30 Iz del dunajskih klasikov. Wolfgang Amadeus Mozart: Simfonija št. 41. — 19.00 Pisani balončki. — 21.00 Roman v nadaljevanjih: Nikolaj Vasiljevič Gogol: »Kako sta se kregala Ivan Ivanovič in Ivam Nikiforovič«. Sreda: 12.00 Brali smo za vas. — 18.00 Julijski in furlanski zbori. Zbor »Giuseppe Tartini« -iz Trsta. — 18.30 Sodobni italijanski skladatelji. Goffredo Pctrassi: Koncert št. 1 za orkester. — 19.00 Higiena in zdravje s posvetovalnico dr. Milana Starca. — 20.30 »Nemški tnalomeščani«, veseloigra v štirih dejanjih. četrtek: 10.00 Franc Jeza: »Italijanske in slovenske odporniške pesmi«. — 12.00 Roman v nadaljevanjih: N. V. Gogol: »Kako sta se kregala Ivan Ivanovič in Ivan Nikiforov-ič«. — 14.40 Zbor »I-egris Furlans«, ki ga vodi Annando Del Fabbro. — 16.00 »Vrnitev«, enodejanka. — 19.00 Širimo obzorja: »Problemi današnjega urbanizma«, napisal D. Jagodic. — 20.30 Simfonični koncert orkestra Italijanske Radiotelevizije iz Turina. Petek: 18.00 Harfistka Grazietta Trost. Na sporedu so Schubertove, Tournierove in de la Preslove skladbe. — 18.30 S koncertov Camerate Musicale Triestine. — 19.00 Radijska univerza. W. C. Sforza: »Pravica v podobah«. — 20.30 Gospodarstvo in delo. — 22.00 Novele in Črtice: »Transfuzija«. Sobota: 12.00 Po širnem svetu. — 14.40 Sestanek z Marjano Deržaj in Petrom Traličem. — 15.30 »Novička«, radijska drama. — 16.40 Mladi solisti. — 17.20 II. va- POVEJ MI RESNICO (Dimmi la verita) je ameriški barvani film, ki ga bo predvajala na BELO NEDELJO KINODVORANA BAZOVICA ODLIČEN FILM z vseh vidikov -režija, podajanje, igravci (Sandra Dee, John Gavin), -vsebina, vse! — Moderni človek hrepeni po lepih filmih. To hrepenenje bo dobesedno izpolnjeno v filmu te nedelje! — Naj lepša človeška čustva: ljubezen, prijateljstvo, nedolžnost, medsebojno spoštovanje, vera - bogastvo mlade žene, ki jo odlično zastopa -igravka Sandra Dee. Fantje! Po filmu si boste zaželeli za ženo H-amino, vzorno dekle! Dekleta! V Hamini, ki jo mojstrsko igra Sandra Dee, boste spoznale, kaj bi si morale v mladosti pridobiti, da boste srečne in osrečile vašo bodočo družino! VSI, otroci, mladina, odrasli, boste rekli: krasen film! t-ikanski koncil. Poročila -in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. — 18.00 Sodobna slovenščina. — 19.00 Družinski obzornik. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.45 Zbor iz Jazbin. — 22.30 Folklora z vsega sveta. OBVESTILA SLOV. KAT. PROSVETNO DRUŠTVO v Gorici vabi na 11. redni občni zbor, ki bo v torek 23. aprila 1963 ob 20h v mali dvorani Katoliškega doma. Dnevni red: 1. čitanje in odobritev zapisnika prejšnjega občnega zbora; 2. poročila odbornikov; 3. poročilo revizorjev; 4. glasovanje o razrešn-ici odbornikov; 5. volitev odbora, nadzornikov in razsodišča; 6. slučajnosti. Občni zbor je sklepčen, če je navzoča vsaj ‘/a članov, pol ure po sklicanju pa je sklepčen ob vsaki udeležbi. ODBOR V CELOVCU so izdali nove šmarnice. Govorijo o rožnem vencu. So kratko in poljudno šmarnično branje. -Gena 350 lir. — Naročijo se lahko na upravi Kat. glasa. RAVNATELJSTVO Strokovne šole v Gorici javlja, da bo v nedeljo, dne 21. aprila t. 1. ob 10.30 zadnji roditeljski sestanek. Sestanek se bo vršil v šolskih prostorih v ul. Croce, 3. DAROVI Za Katoliški dom: N. N. 10.000; I. Vetrih 10.000; Mar. družba 12.000; Marica Sardoč 2.000; V. T. 1.000; U. Z. 3.000; N. N. 500; Jožef Cej 500; Alojzija Pocarini 1.000; N. N. 3.000; Marija Uršič 1.000; Katarina Munih 1.000; Marija Orel 1.000, N. N. 2.000; družina Žgavec 1.000; družina Hribernik 1.000; Marinka Leban 500 lir. Vsem darovavcem iskren Bog plačaj! Za Marljanišče: V spomin pok. Jožice Senčar Šuligoj - Magaj-na 1.000; namesto cvetja na grob pok. gospe Senčar N. N. 5.000; v spomin iste pokojne neznani dobrotnik 1.000 lir. — Dobri Bog naj bo plačnik živim in pokojnim! Hvaležno Marij anišie Z A IIV A L A Ob bridki smrti našega brata in strica IVANA DANEU se najtopleje zahvaljujemo vsem, ki so za pokojnika molili, darovali cvetje in ga spremili na zadnji poti. Posebna zahvala preč. g. župniku za žalni obred. Žalujoča mati, brata, sestre in ostalo sorodstvo SV. Krit, 16. aprila 1963 a—aiS OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 794 davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: nisgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Naše skupno ORGLE V MARIJINEM CELJU Zvedeli smo, da ste v mnogih krajih z veseljem sprejeli naše naznanilo o letošnjem skupnem romanju. Danes objavimo kratko samo sledeče: 1) Romanje se vrši nepreklicno od 24. do 28. julija (od srede zvečer do nedelje zvečer). Najprej obiščemo Dunaj, ki si ga bomo ogledovali kar dva dneva, potem odpotujemo v Marijino Celje, kjer bomo imeli romarsko pobožnost po naših navadah. 2) Cas za vpisovanje je izključno samo do desetega maja. Vpišite se pri svojem domačem duhovniku, oziroma kakor gospodje v posameznih krajih oznanijo; v mestu Gorici vpisovanje samo na upravi Kat. glasa In pri g. Klelndlcnstu. Ob vpisu se izroči vsaj 5.500 lir na račun. Celotni stroški bodo objavljeni v kratkem. Ker gremo na Dunaj v polni letni sezoni, zato bodo stroški nekoliko višji kakor nam Je CIT prvotno predložil. Tehnično stran romanja in izleta ima tržaški CIT. 3) Za propagando smo Izdali posebne majhne dvobarvne letake. Kdor letak dobi, naj ga pokaže prijatelju, sosedu, sorodniku. Naš namen ln želja je, da pripeljemo na zadnjo julijsko soboto veliko naših rojakov v Marijino Celje. Pričakujemo, da bo na letošnjem romanju častno zastopana vsaka tržaška in goriška župnija. Sedaj je čas za razne predloge in nasvete, da bo naš obisk Dunaja lepši, da bo naša božja pot v Marijino Celje bolj koristna. Oglasite se pravočasno, in sicer Goričani pri g. župr!Vu v Doberdobu, Tržačani v Rojanu (37-603), Kraševci pa v Marijanišču na Opčinah (22-11-13). Oddaja »Vera in naš čas« bo na belo nedeljo posvečena našemu letošnjemu romanju. ST. PISMO SLOVENSKIM VOLIVCEM NA GORIŠKEM LDragi rojaki! Položaj Slovencev na Goriškem je drugačen kot je bil v prvem povojnem času. Takrat so slovenski levičarji zahtevali od našega človeka absolutno pokorščino, ko so z vso silo besede, in ne samo besede, vodili v komunizem. Takrat, januarja 1947, je nastala Slovenska demokratska zveza, ki je postavila v program obrambo Slovencev pred komunizmom in delo za pravice slovenske manjšine v Italiji. Slovenski levičarji na Goriškem so že leta 1954- razpustili svojo samostojno politično organizacijo in začeli iskati zavetišče pri italijanskih marksistih. Lani so svojo Nezavisno slovensko-italijansko socialistično zvezo razpustili tudi v Trstu in šli v glavnem v italijanske socialiste, nekaj pa tudi v italijanske komuniste. Kot taki so eni in drugi samo člani italijanske socialistične odnosno komunistične stranke. Ubogati morajo samo program teh strank, tudi če doma govorijo slovenski. Mi pa pravimo, naj se slovenski levičarji raje združijo v svojo samostojno politično organizacijo in z njo vodijo boj za obrambo in zaščito pravic našega ljudstva v kulturnem, političnem, gospodarskem in socialnem pogledu. V določenih vprašanjih bomo potem lahko nastopali tudi skupno in složno vsi Slovenci v Italiji. Danes te samostojne slovenske levičarske organizacije ni. Zato ne moremo nastopiti na volitvah s samostojno kandidatno listo, saj nas ni toliko, da bi lahko računali na kak uspeh. Odtod odločitev vodstva Slovenske demokratske zveze in slovenskih demokratičnih volivcev, da podpremo kandidata Krščanske demokracije, bodisi za ohranitev demokracije in demokratičnih svoboščin, bodisi tudi, ker bosta kot v preteklosti tudi v bodoče podpirala rešitev določenih vprašanj, ki zadevajo slovensko manjšino, in sicer vprašanj šolskega, gospodarskega, socialnega in narodnega značaja. « Ta dva kandidata pa sta: MICHELE MARTINA za poslansko zbornico, ETTORE VALLAURI za senat. Toda Slovenska demokratska zveza ostane samostojna, od nikogar odvisna organizacija in bo kakor v preteklosti ob vsaki drugi priliki nastopila s svojo SLOVENSKO LISTO. Fašizem nam je prisodil nacionalno smrt, zato nas je nasilno raznarodoval. Njegovo početje je bilo protinaravno; uprli smo se mu in zmagali. Tudi komunisti so se borili proti fašizmu, toda boj proti fašizmu so hoteli izrabiti v svoje namene, da bi zavladali s svojo diktaturo. Ogromna večina italijanskega naroda pa je račune komunistov prekrižala. V tej demokratični obrambi proti komunizmu smo nemalo pomagali tudi mi demokratični Slovenci. Danes je komunistična revolucija daleč proč od svojega cilja in komunisti sami ne verjamejo več, da bodo kdaj zmagali, uvedli diktaturo, odpravili človečanske svoboščine in državljane zasužnjili. Mnogi komunisti, tudi poslanci in senatorji, so že zapustili stranko in se opredelili za demokracijo. Prav zato napenjajo komunisti zdaj vse sile, da bi obranili vsaj svoje prejšnje pozicije, in iščejo zaveznikov, ker se bojijo osamljenosti, ki jih naglo uničuje! Pri nas na Goriškem imajo še vedno za zaveznike italijanske socialiste, ki raje čakajo na komunistično diktaturo, kot da bi se odločili za demokracijo, za človečanske svoboščine in za gospodarski in socialni napredek. Zato so pri nas komunisti in italijanski socialisti še nevarni. Opozarjamo slovenske volivce, naj jim ne verjamejo, naj jim ne dajo svojega glasu, ker oni lovijo slovenske glasove le za svoje kandidate italijanskega jezika. Nobeden od slovenskih kandidatov na italijanskih marksističnih listah ni še bil izvoljen. Leta 1948 je namreč tak kandidat prejel 4.149 preferenčnih glasov, leta 1958 pa 1.290. Dva druga taka kandidata sta prejela leta 1958: Franc Komic 218 glasov, Antonija Jakončič pa 107 glasov. Izvoljeni so bili vedno le kandidati italijanskega jezika, ki so prejeli zelo veliko število preferenčnih glasov. Italijanski komunisti in socialisti ne dajejo preferenčnega glasu kandidatom, ki govorijo slovenski. SLOVENSKA DEMOKRATSKA ZVEZA V GORICI stoji trdno in odločno na svojem programu obrambe in zaščite slovenske manjšine, v imenu katere nastopa in govori že sedemnajst let. Gre za popolno in končno ureditev vsega našega šolskega vprašanja, za zaščito jezikovnih pravic v okviru 6. člena ustave ter za gospodarski in socialni napredek našega ljudstva. Dosegli smo šolski zakon, ki ga mora vsak pameten Slovenec pozdraviti. Zdaj zahtevamo, da se ta zakon v podrobnosti izvede. Enakopravnost, ki nam jo ustava priznava in v okviru 6. člena jamči, se mora izvesti z ustreznim zakonom, posebno zdaj, ko je papež v svoji velikonočni encikliki »Mir na zemlji« pozval vse države in vlade, naj dejansko jamčijo obstoj in napredek narodnih manjšin. Papeževa okrožnica se v tem pogledu glasi: »Skrajno nedvoumno je treba poudariti, da je vsako dejanje, ki hoče zatreti in zadušiti življenjsko silo manjšine, huda kršitev pravičnosti; toliko hujša pa je, ako stremi za tem, da se manjšina uniči. Pravičnost pa zahteva, da državne oblasti pomagajo pri človečanskem razvoju manjšin z učinkovitimi ukrepi v prid njihovega jezika, kulture, običajev ter virov in pobud njihovega gospodarstva.« Po težkih dolgotrajnih izkušnjah je Slovenska demokratska zveza v Gorici prišla do spoznanja, da Slovenci v Italiji ne moremo računati na nobeno zunanjo pomoč. Postopna likvidacija vseh političnih in drugih postojank slovenskih levičarjev v Italiji — še pred dobrim letom je n. pr. v Gorici izhajala SOČA, ki je ni več — kaže, da so se merodajni krogi odpovedali vsakemu zanimanju za slovensko manjšino. Zato moramo računati samo na svoje lastne sile in nastopati primemo času in razmeram. V prvi vrsti hočemo pokazati lojalnost in vdanost demokratičnim načelom. S tem vzamemo iz rok hudobnim nasprotnikom orožje, katero so zlobneži vedno rabili proti nam. Prepričati hočemo italijansko javnost, da imamo po božjem in naravnem zakonu vso pravico ohraniti se pri življenju in zahtevati spoštovanje vseh naših pravic. Hkrati pa moramo misliti tudi na gospodarske in socialne potrebe našega ljudstva. V tem pogledu svetujemo našim kmetovavcem, naj ostanejo na svoji zemlji, naj čuvajo svoj dom. Številni zakoni nudijo kmetovavcem razne ugodnosti in tudi denarno pomoč za ureditev in preureditev kmetij, za odkup zemlje in za nabavo kmetijskih strojev. Kmetovavci, poslužite se vseh teh ugodnosti in povzdignite kmetije! Ostanite pošteni in ponosni gospodarji svoje zemlje! Zaposlitev delavcev se viša za kakih šest sto enot na leto. Brezposelnost pa vidno pada in dohodki se zadovoljivo višajo. Slovenski delavec je pošten in priden, zato ga imajo vsi radi in so z njim zadovoljni. Vendar moramo reči, da so kvalificirani, strokovno izobraženi delavci najbolj iskani in zaželeni. Zlasti zdaj, ko je Skupni evropski trg dejstvo, je prav, da se naša mladina dodobra strokovno izobrazi in izuri za dober kvalificiran poklic. Poznanje jezikov pa pride zelo prav in slovenske šole tako izobrazbo nudijo. Tako upamo in želimo, da se položaj delavcev dvigne na vedno višjo gospodarsko in socialno raven. V težjem položaju so izobraženci, ker ne najdejo zaposlitve takoj po končanih študijah. Toda težkoča velja tudi za izobražence italijanskega jezika. Kdor ne izbere prostega poklica ali zaposlitve pri zasebnem podjetju, mora računati na državno službo ali pa na službo pri krajevnih javnih ustanovah. V tem pogledu se službe podeljujejo samo po natečajih. Zato je prav, da se naši izobraženci, ki mislijo na tako službo, prijavijo k natečaju, kadar se vrši. V ostalem pa je nujno potrebno, da se v naših krajih nameščajo tudi uradniki in funkcionarji, ki obvladajo slovenski jezik. V ta namen in tudi za slovenske učitelje in profesorje moramo zahtevati posebne, našim prilikam in potrebam ustrezne natečaje. Zenske so postale letos v Italiji popolnoma enakopravne moškim tudi pri dostopu v javne službe in javne funkcije. Z veseljem pozdravljamo ta zgodovinski dogodek, ki pomeni lep in časten napredek ženstva. Naše občine in sploh naši kraji so deležni enake državne pomoči za šole, ceste, vodovode in javne zgradbe ter za zadeve socialnega značaja, kakor ostale občine in kraji republike. Tudi to dejstvo terja naše pošteno priznanje! • Dragi rojaki! Pretrpeli smo fašistično nasilje in grozote druge svetovne vojne. Po zaključku druge svetovne vojne smo se znašli na trdem položaju številčno razmeroma majhne jezikovne skupine v petdesetmilijonski državi. Pa vendar slovenski demokrati žilavo vztrajamo pri življenju in si utiramo pot v bodočnost. Ohranili smo domove in mnoge ustanove in jih želimo izboljšati. Žilavo vztrajajmo na svojih zahtevah po pravici do obstanka in po spoštovanju vse naše pravde. Ni je sile, ki bi nas od tega odvrnila. Politični sporazum za te volitve ima določen pomen in namen, zato še enkrat ponavljamo: glasovali bomo za kandidata Krščanske demokracije. Proti tej naši demokratični svobodni odločitvi letijo razne puščice neved-nežev ali zlonamernih ljudi in krogov. Pa vas ne bodo premotile, ker ste vedno volili disciplinirano in tako boste tudi zdaj in v bodoče, ko boste zopet volili SLOVENSKO LISTO. Slovenska demokratska zveza je edina samostojna slovenska organizacija na Goriškem. Oklenimo se je vsi, ki ljubimo svobodo in demokracijo, ki nosimo v srcu gorečo ljubezen do svojega rodu. Tu so živeli, delali in napredovali naši očetje, ki so dali Gorici ime. Tu hočemo živeti tudi mi, kar nas je na Goriškem, kot dobri sosedje ita- lijanskega ljudstva, v medsebojnem spoštovanju vseh pravic. Gorica, velika noč 1963 Vodstvo S D Z v Gorici Slovenci glasujemo za Krščansko demokracijo FAC - KUHI,H GLASOVNICE ZA POSLANSKO ZBORNICO BRESSAN * CAMPISTBINI glasuj tako: prekrižaj znak c\ , Af ■y*' in zraven tega napisi št. 9, ki je preferenčni gfas CJ-' < /O 'a ' Slovenci glasujemo za Krščansko demokracijo FAC-SIMILE GLASOVNICE ZA SENAT Ellore Vallauri Glasuj tako