OCENA
ANTHROPOS 1993 / 3-4
Janžekovičev prevod De ente et de essentia v luči besedotvornega in besedoslovnega standarda
sodobne knjižne slovenščine
BOŠTJAN TURK
Janez Janžekovičjc v BV/I.XXXVIII, št. 4/separat//priobčil prevod Akvinčcvcga De ente el de essentia, kije vsebinsko sicer veren odra/, izvirne predloge, v svoji ubesedovalni strukturi /gre predvsem za besedotvorno in besedoslovno jezikovno plast/ pa mestoma kaže resne pomankljivosti, nastale kot posledica neupoštevanja oz. odsotnosti odgovarjajoče terminološko- normativne podstave.
Seveda Janžekovičevega prevoda ni mogoče videti zunaj domače neosholastične jezikovne tradicije, ki sojo polpretekli dobi oblikovali eminentni predavatelji ljubljanskega bogoslovja /Fabjan, Jerše, Ušeničnik/, za današnje stanje knjižnega jezika pa jc zastarela in pretežno neuporabna /kroatizmi, slavizmi, nestandardizirano besedotvorje: razvidno i/, nadaljevanja/.
Zato kritika Prevoda prvenstveno/četudi implicitno/ meri nanjo, njen namen pajc - ob napovedi integralnejših prevodnih projektov /Summa theologica, pa tudi širše/, za katere se ježe obli ko vala ustrezna delovna koordinacija - prispevati h konvencionalizaciji domačega izrazno-pojmovnega sistema, skladnega s splošnim normativnim vzorcem sodobne knjižne slovenščine.
Njena temeljna namera jc zato na nekaterih ključnih terminoloških enotah, ki jih po tradicionalnem jezikovnem modelu povzema Prevod, pokazati, v čem utegnejo biti s stališča današnjih normativnih predpisov sporni ter neprimerni za širšo rabo.
Četudi velja samo leksikalni strukturi - pa še tu se omejuje le na najsplošnejše izrazje - morda ne bo pretirana ocena, da utegne - seveda v posameznih segmentih - predstavljati zanimivo teoretično iztočnico za nadaljne prevodno delo na Tomažu Akvinskcm.
II.
Kot korelat podstati / substantia/ se v besedilu uveljavlja "pritika" /accidentia/, izraz pa se tudi popridevlja in uporablja v odvisnih sklonih množine, tako, daje najti zveze kot: "pri pritičnih likih, s pritičnimi razlikami ipd., ki govore za jezikovno ncuglajenost, sporne pa so tudi z besedotvorno- pomenoslovncga stališča. "Pri-tika" izvajamo namreč iz "pritakniti", tj., "približati do te mere, da pride do dotika" /SSKJ/, možna pa je tudi sinonimna izenačitev, tj., "pritakniti" jc moč v vsakršnih sintaktičnih legah pojasnjevati oz. nadomeščati
z "dotakniti". Čc bi scmantiko obeh izrazov konsekventno zaostrili, bi postalo očitno, da "pritika" na mestoakcidcncc nesodi, saj ta pomeni lastnostne kvalif ikacije, ki nekaj kol tako opredeljujejo, po čemer tisto kot tako je. Tc stvarem niso zgolj vzporejene /pritakn jene/, temveč so njihova inherentna sestavina, četudi so glede na ontometafizično strukturo drugotnejše od substanc. Vendar so od njih ncodvojlive, ni si jih mogoče misliti ločeno, vselej "so" hrati z njimi. Čc pravimo, da "so" namesto da bi zgolj pritikovale, se tu že obrisujenova terminološka rešitev, ki jo nudi jezik in njegove zakonitosti. Namreč: temeljna forma lastnostne karakterizacije v jeziku je prcdikacijska sintagma, ki središči v povedku /biti/, po katerem se lastnost - ta pa sc izvorno nahaja v pridevniški besedi /sicer jo funkcijsko lahko zastopajo tudi drugi stavčnočlenski elementi/ - prenaša na osebek. Ker je razmerje substance ter akcidcnc analogon /model/odnosa med konstitucnti prcdikacijskc skupine, bi najustreznejše domače poimenovanje za akcidenco bilo "pridevek". Izraz dobro konotira področje jezika, iz katerega je izšel, a je od uveljavljene jezikoslovne terminološke oznake /pridevnik/ ustrezno razločen.
Tudi če ga motrimo s pomcnoslovnc strani, pridevek bolje kol "pritika" posreduje vsebino lat. akcidcnce, saj se deti oz. dati že brez poprejšnje specializacije tj., podrobnejše odreditve pomena uporablja v smislu narediti, ustvariti čemu kako lastnost, prim, "dati čemu dokončno podobo", "pa dati besedi nov odtenek", ipd. za pritakniti seveda ugotovimo, da je v to smer docela neoznačen, kako sporen pa utegne biti motivacijski postopek, pa dobro kaže ravno primer "Janžekovičeve" "prilike".
Tako pridevek nam. pritikc, možna pa je tudi adjcktivizacija, in sicer: prideti liki, pridete razlike, čc sc le dobro zavedamo v prejšnjem odstavku izpostavljene razlike med sestavotvornimi elementi vsake od zloženk.
Nadalji izraz, ki ga prevod uveljavlja, je "podklad", moška oblika za "subicctum". Prepričati seje, da tudi zanjo v slov. jeziku ni prave osnove. Glede na strukturo sestavin je veren odraz lat. predloge, jc kalkiran, take tvorbe pa so sporne, saj nastajajo mimo uveljavljenih formatornih modelov. Tudi za spol se zdi, da jc neposredno prenešen iz matičnega jezika in ker sc "podklad" v slovenščini ne da ospoliti na izvirniku odgovarjajoč način, seje stvar pač rešila s približkom, tj. izrazila v moški obliki. V nekaterih sintaktičnih zvezah besedila "podklad" ni mogoče spolsko identificirati /kadar v edninskem imcnovalniku nastopa gol, brez prilastkov ali neprilastkovno/, nevzdržno kakofon pa jc vselej, ko sc pojavlja v kompleksnejših besednozveznih povezavah: npr.: "odnos podkladado njegovih dejavnosti /str. 62/", ipd.
Naša ocena jc, da lat. subiectum sploh ni potrebno prevajati saj se je oblikoslovno in -glasno prilagojen, v si. jeziku že dodobra ustalil /subjekt/. Dodaten razlog pa jc, da "subjectum"v sebi združuje cel niz pomenov: tako sta to stavčnočlenska ter logična kategorija /osebek/, z istim izrazom označujemo nosilca ontoloških doživljajev in zavesti / jaz/, uporabljamo pa ga tudi v metafiziki, in sicer v smislu podstati, substance, širše pa tudi na področju prava in lit. teorije. V slovenščini ni ničesar, kar bi moglo zaobjeti celoto semantičnih parametrov lat. "subjeetum". Morda mu je najbližje osebek /kot stavčni člen/, vendar jc tudi ta parcialen tcrintcrfcrcntcn. Parcialen zato, ker sc njegove rabe v metafizično-ontološkem področju da upravičevati, interferenten pa, ker zaradi funkcijske neustaljenosti dozdevno predstavlja tudi one segmente pomena, v katerih zanj izvorno ni mesta.
Ravnotako se zdi pomankljivo premišljeno tvorjenje pridevnika. Na to nas navajajo oblike bistvenosten za essentialis, -c /v zvezah differentiae essentiales/ ter likoven za formalis, -e /v opoziciji materiale:formale/.
Essential is jc prvostopenjska izvedenka iz "essentia". Od matičnega izraza se razlikuje besedno vrstno, pa glede na stavčne službe, ne v pomenu. Bistvcnost, iz katere jebistvenosten izšel, pa bistvu terminološko ni istoznačna, četudi je temu v nespecializiranih, občevalnih zvrsteh jezika pogosto tako. Razliko med njima pojasnjujemo na način, da gre pri bistvenosti za intenzitetno stopnjevanje pomena v bistvu, kar jc zadosten razlog za dejansko semantično diferenciacijo. Bistvcnostcn bo tako vselej sodil k bistvenosti, nek bistvu, kajti besedotvorbeni postopek udeležene elemente zgolj združuje v sintetičnejše povezave, njihovih matic pa nikdar ne preopomenja. Bistvcnostcn za bistven je najverjetneje nastalo zaradi spregleda zvrstne razslojenosti jezika, tj., dejstva, da nižji jezikovni registri mnogokrat uveljavljajo istovetnost med tistimi enotami besednjaka, ki v zahtevnejših, strokovnih zvrsteh nastopajo oddvojeno ali tam celo odsostvujejo.
Nenazadnje je na mestu tudi vprašanje, kako smiselne oz. koliko povedne so tvorbe kot jc bistv-en-ost-cn, ki jih ne izpričujejo niti temeljni normativni priročniki /SSKJ/. Že podstavasamazveni bledo in hudo literarno, sporna pa jc tudi z vsebinskega stališča: namreč krepitvi besednega pomena prvenstveno služi skladenjsko okolje, ne brezkončen besedotvorni proccs. Tako bo npr.: "iskanje pravega bistva naroda" ali vera jc v svojem najglobljem bistvu osebna odločitev"/oba primera po SSKJ/ vedno zvenelo pregnantneje kot "bistvcnost vere je v osebni odločitvi" ipd. Vse navedene slabosti pa izpeljava še stopnjuje, zalo jc utemeljeno sklepali, da bistvcnostcn lat. cssentialis ne more ustrezno zastopati ter da gaje vselej nujno korigirati v bistven.
Oporečno je slovenjcn tudi forinalc. Vzrokovala gaje slepa besedotvorbena analogija, ki pravi, da, če "forma" da lik potem iz "formale" nujno sledi lik-ov-en. Tak način izpeljave je živ in večinoma uporaben, ni pa vedno mogoč. Tako tudi v pričujočem primeru, razlog pa jc, daje likoven žc zasedeno in pomeni tisto, kar se nanaša na umetnost oblikovanja in upodabljanja, npr. likovna stvaritev. Ker se povezanosti s tem, kar imenuje podstava "lik" ne da izraziti drugače kot s pripono -ovcn/-a,-o//v misel nam hodi še morfern -ov, vendar jc ta namenjen izražanju svojine in tako neuporaben/, sledi, da "lika" v smislu "formalis, -e" ni mogoče ustrezno adjektivizirati. Pa po tem tudi ni pretirane potrebe, kajti lastnostni pridevnik pomeni toliko kot odgovarjajoča rodilniška zveza in zadrega jc odpravljena brž kose likoven umakne ustrezni predložni ali brezpredložni rodilniški sintagmi, tj. lika oz. od lika, konkretno mesto "differentia vero ab co quod est formale in ipsa" pa se namesto z "razliko pa iz tega, kar jc likovnega v njej" prevede "/.../ kar ima v nji vlogo lika.
Ob tej priložnosti jc treba tudi premislili ali jc lik v resnici primeren si. ustreznik za lat. "forma" ali pa utegne v tej vlogi biti kako sporen. "Forma" nam oznamujc način, kako jc snov oblikovana, kako se iz možnosti udejani v realnost. Je eden temeljnih izrazov, pomenjujoč določujoče počelo, prvobitni ustrojni princip vsega, kar je. Lik v prim, s "formo" seveda izraža dosti manj. Prinaša zgolj informacijo o vnanji podobi, o grafični strukturi linij, ki nekaj oblikujejo; služi vizualizaciji ter bolj kot v metafiziko sodi k matematično- geometričnim vedam. V tem smislu nastopa tudi kot terminološka enota v čisto praktičnih disciplinah, npr. v smučarski akrobatiki, kar jc razlog, da ga cclo v SSKJ v funkciji fil. kategorije ni najti.
Lik je torej nezadostna ustreznica lat. "formi", zato se je potrebno ogledati po novi term. rešitvi. Najpriročnejša je gotovo tujka sama, tj. forma in njen pridevnik formalen, ki sta se v jeziku žc dobro prijela. Moč pa je seveda razmišljati naprej in iskati tak domač izraz, ki bi vsebino lat. najvcrnejc odrazil. Če nam forma velja za integralen zbor distinktivnih lastnosti, ki nekaj strukturirajo, določajo ali odrejajo, potem bi bilo treba rešitev iskati v
izrazih kot sta "odrcdnica" alj "odredilo". Slednji sc zdi primernejši, saj arhaičnost srednjcspolske končnicc dobro ponazarja, da gre za primaren, protokonstituti ven pojem, za enega najprvotnejših v filozofskem izrazju. Tako odredilo za "forma" ter "odredilen" za pridevniško obliko, mesto "quod est formale in ipsa" , pa bi prevedli s "kar jc v njej /sami/ odrcdilncga", če pa to nc zveni dovolj določno, pa se ohrani rodilniški sklop, tj., "kar ima v nji vlogo odredila.
S formo sc tudi zaključuje pregled najspornejših mest Janžckovičevcga prevoda, in čeprav bi bilo moč izreči šc nekaj nadaljnih pripomb /npr. zakaj za "animalitas" živalnost /!/ nam. živalskost, , za "lapideitas" "kamenenost" namesto kamnenost /lapis ni kamnina temveč kamen/ /oboje str. 62/, pa za "humanitas" /generično/ človečnost nam človeškost / raznomestno/, pa čemu "prcdicare" domači ti /."dopovedati nekaj o nečem" /tudi raznomestno/ in nenazadnje, zakaj v mnogokaterem od zloženih stavkov prihaja do pomanklji vili vidskih korclacij, se naša occna tu končuje, saj je večidel navedenega izrazja za splošni terminološki ustroj drugotnega pomena in za oblikovanje ustrezne norme tako manj bistven, dodaten razlog pa je, da gre v precej primerih preprosto za napake, ki bi terjale lektorsko korekcijo /npr. besedotvorna osnova "živa!-cn/-a, -o/za "živalnost" sploh ni eksistentna, pri teh pa sc muditi nima pomena.
Ob koncu izrazimo željo, da smo zadosti nadrobno razgrnili, koliko jezikoslovne volje in preudarka terja načrtovanje področne terminologije, še posebej, če sc ni moč opreti na ustaljeno in jezikovno nesporno tradicijo. Čc naj /sv./Tomaž v resnici doživi renesanso v slov. prostoru, bo najprej potrebno konvencionalizirati domači izrazni sistem, v njem pa premisliti, kako bi naprimerneje prevajali vsako od lat. terminoloških enot, hkrati pa seveda iskali analogije z jeziki, v katerih seje tomizem že uveljavil.
Bodi pričujoča kritika poskus v pravi smeri.