Marina Lukšič-Hacin,Multikulturalizemin migracije.ZaložbaZRC, Ljubljana 1999, 269 str.
Nekega jesenskega dne leta 1997 so vaščani v mirni belokranjski vasi postavili stražo, trdno odločeni, da romski družini, ki sije tam kupila hišo, ne dovolijo ne vstopa ne naselitve. Odločitev je izšla iz predstave, da cigani kradejo, lažejo in ubijajo, njena trdnost pa iz prepričanja, da imajo vaščani do zaščite svojega kraja kot Slovenci in državljani vso pravico. Burni medijski odmevi in polemike, ki jih je sprožila postavitev vaške straže, so se polegli, preden seje zaresna razprava o tem problemu sploh začela. To je bila redka priložnost, ko bi se v Sloveniji lahko lotili vprašanja sožitja različnih ljudi in kultur, problemov konkretne, vsakodnevne koeksistence in definicij državljanstva ter enakosti pravic. Vendar je ostala neizkoriščena, zapleteni problemi pa nerešeni in vprašanja odprta.
Marina Lukšič-Hacin se v svoji knjigi s suhoparnim naslovom Multikul-turalizem in migracije ukvarja s takšnim zanimivim in krvavo resnim področjem, kot je sobivanje ljudi z različnimi kulturnimi identitetami. Knjigo o multi-kulturalizmu in migracijah je zasnovala kot teoretsko obsežno in poglobljeno delo, ki predmet zanimanja uvede v vsej kompleksnosti in problematičnosti, da bi ga potem na konkretnem primeru slovenskih izseljencev na Švedskem natančno, pregledno in verodostojno analizirala. V slovenski prostor prinaša besedilo, ki je zaradi aktualnosti problema nujno potrebno, in si zato samo želim, da bi ga založba, ki gaje izdala, uspela približati čimširšemu bralskemu krogu. To bi ne smelo biti težko, ker gaje avtorica napisala berljivo in razumljivo, v kar je nedvomno vložila dodaten napor, redek med slovenskimi znanstveniki in raziskovalci.
Prvi del knjige obsega zgodovinsko razpravo o modernih migracijah, migracijskih politikah in ideologijah, in teoretsko razpravo o kulturi in družbi, o identiteti in socializaciji, o kolonializmu in multikulturalizmu. V njem je izpostavljena tako pojmovna in konceptualna zmeda, ki spremlja teoretske razprave o multikulturalizmu, kot tudi paradoksnost in problematičnost njegove praktične izvedbe. Zame je med drugim posebej zanimivo, da Marina Lukšič-Hacin izpostavi tisto paradoksnost teorije multikulturalizma, ki je povezana s konceptom človekovih pravic. Pri tem opozori, da izvira paradoks konceptov multikulturalizma in človekovih pravic iz premestitve kulturnega relativizma z nivoja položaja med različnimi kulturnimi skupnostmi na nivo položaja posameznika v določeni kulturi. Ta premestitev povzroči, da se v imenu kulturnega relativizma, ki zagovarja enakopravnost kulturnih sistemov, posega v obstoječe sisteme vrednot zaradi zaščite individualnih človekovih pravic prav preko evropocentrizma, ki ga kulturni relativizem odpravlja oziroma konceptualno razgrajuje.
Avtorica si v tem kontekstu zastavi vprašanje, kaj je cilj multikulturalizma: ali zagotavljanje obstoja manjšinskih kultur ali zagotavljanje enakopravnega položaja pripadnikom manjšinskih kultur s pripadniki večinske kulture in potemtakem ukinitev njihovega specifičnega, kulturno pogojenega položaja. Dileme in paradokse teorije in prakse multikulturalizma najprej opredeli teoretsko, potem pa se jih loti empirično na konkretnem primeru. Pri tem zvesto sledi uvodoma poudarjenemu temeljnemu izhodišču svojega dela, da so pojmi in predpostavke ter hipoteze analize vedno zgodovinsko in kulturno družbeno pogojeni, zato jih je treba proučevati v povezanosti s konkretno situacijo.
Analiza pojma in pojavov multikulturalizma se tako v drugem delu knjige osredotoči na sodobne migracije in na specifični primer švedskega multikulturalizma, ki gaje avtorica raziskala skozi konkretni položaj slovenskih priseljencev
na Švedskem. Raziskava položaja slovenskih priseljencev na Švedskem je kvalitativnega značaja, kar je gotovo pravilna metodološka odločitev avtorice, ki je želela ugotoviti predvsem strukturo sistema vrednot in mehanizme njihovega spreminjanja. Odločitev za švedski primer je še posebej zanimiva zato, ker je Švedska edina država v Evropi, kije politiko multikulturalizma uvedla že v sedemdesetih letih in predstavlja konec devetdesetih pravi mali laboratorij za raziskovanje učinkov konkretnih političnih in zakonodajnih odločitev.
Marina Lukšič-Hacin s pomočjo poglobljenih intervjujev, opazovanj in s pregledom sekundarnih virov ni izoblikovala samo dokaj celovite podobe življenja in razmišljanja slovenskih priseljencev na Švedskem, temveč je analizirala tudi enega od možnih konkretnih odgovorov na omenjeni teoretski paradoks multikulturalizma. Ugotovila je, daje v švedskem primeru multikulturalizem sicer zaščita manjšinskih kultur, vendar ima zaščita posameznega pripadnika manjšinske kulture prednost. Švedska politika multikulturalizma primarno ščiti individualne človekove pravice in v konfliktu med njimi in kolektivnimi, kulturno pogojenimi pravicami stoji na strani posameznika. To je najbolj očitno na področjih, kot so odnos do dela, razmerja med spoloma in odnos staršev do otrok. Ko je razlika med švedsko demokratično kulturo in priseljensko drugačno kulturo največja, je tudi tolerantnost švedskega multikulturalizma najšibkejša.
Povedano drugače, paradoks multikulturalizma in kulturnega relativizma se razreši ob meji tolerance. Mejo tolerance pa vedno postavi tisti, ki s tolerantnostjo resno misli in jo hoče zaščititi pred izničenjem netolerantnih. Kar je gotovo še eno dragoceno sporočilo avtorice knjige o multikulturalizmu, o katerem bi morala družba vaških straž in plitvih razprav o družbenih problemih koeksistence kulturno različnih ljudi, resno razmisliti.
Mirjam M i 1 h a r č i č - H 1 a d n i k