Leposloven in znanstven list. O v. v Celovci, 1. aprila 1885. Štev. 4. Arabela. Roman. Spisala Pavlina Pajkova. Šesto poglavje. |g|amuel je bil že pred štirinajstimi dnevi odpotoval. Namesto njega preselila se je v Karpelesovo vilo Waldekova rodbina. Ali njih pričuj očnost se je le malo poznala. Dva dni so mestni postrežniki nosili pohištvo in knjige mladega profesorja, in tedaj je bilo nekoliko več življenja in nereda v vili, a potem je šlo zopet vse po starem. Novih sta-novnikov v vili še čutili niso; in ko bi Waldekovi o vročih pasjih dnovih ne bili prav pridno porabili Karpelesovega velikega senčnatega vrta, nihče bi še niti zapazil ne bil, da biva v hiši še druga rodbina razven Karpelesovih. V Arabelinem življenji pa je bila nastala izprememba, odkar se je seznanila z ubogo blaznico na podstrešji. Vsak dan mudila so. je najmanj po eno uro pri njej. Tako se je bil nje dnevni red nenadoma izpremenil. Blaznica je postajala vselej krotka pri Arabelinem prihodu. Storila je vse, kar je deklica želela, ter se vsakokrat neizmerno veselila njenih obiskov. Arabela se je privadila izpremenljivemu vedenju blaznico, in ona tesnoba, ki nas navadno prevladuje, kedar se pogovarjamo s človekom, ki ni pri zdravej pameti, zapustila jo je popolnoma. Čutila je, da jej je nesrečnica udana, in to je bilo njenemu sumljivemu značaju v veliko tolažbo. Mislila si je: „Blazna ženska me vsaj iz hvaležnosti ljubi, ker čuti, da sem njena dobrotnica. Ta ljubezen ima vendar blago podlago. Vsi drugi pa, ki mi v življenji hlinijo udanost, delajo to le iz sebičnih namenov." To prepričanje je Arabeli neizrečeno dobro dejalo. Tako se je ona skoro nevede vedno bolj privajala nesrečne ženske. Da se je pa ta njej dala voditi in jo v vsem ubogala, bilo jej je v največje povračilo. S čimer koli jej je mogla olepšati življenje, vse je storila Arabela. Njena sobica ni bila več ječi podobna, temveč prijetnemu bivališču; in blaznica sama, umita, počesana in snažno oblečena, ni delala več tako žalostnega utiša. Arabela si je vselej pletenico ali šivanje jemala s seboj, kedar je obiskala bolnico; blaznica pa je z veseljem pozdravljala ona dela in kakor se je poznalo, njej znana ročna dela, in z urno, da z izučeno roko jili je tudi sama izdelovala. Odslej ni bilo več blaznej ženi dolg čas, ker si je pod vodstvom Arabelinim sama šivala potrebna oblačila. Da zna tudi citati in pisati, zvedela je Arabela; toda se ve, smisla v besedah ni zapopadala. Po teh znamenjih utrjevalo se je vedno bolj v Arabeli prepričanje, da je blaznica izobražena in boljšega stanu. Toda po njenih zmedenih pogovorili zvedeti nje preteklost, bilo je popolnoma nemogoče. Edino, kar je Arabela o njenem preteklem življenji mogla z neko gotovostjo posneti, bilo je, da je moral ženski enkrat umreti otrok, ali da so ga jej bili vzeli; kajti le dete, ktero je baje nekdaj imela, bilo je edina nje misel. Z Waldekovimi ni Arabela občevala. Prirojena resnoba in malo-besednost jej je že od nekdaj branila udeleževati se društva, s kterim jej ni bilo neobhodno potreba občevati. Kratki pozdravi, včasih kratki ogovori, do tod je segalo njeno znanje s staro ženo in njenim možem, s sinom pa še tega ne, ker ga blizu še videla ni niti si želela videti ga. Kmalu je vedela, ob kterih urah hodi po dnevu profesor na vrt in kje najrajši ostaja. Tedaj pa ni Arabela navadno o tem času hodila na vrt, ali pa si je ono stran v vrtu izbrala za sprehajališče, kamor ni profesor zahajal. Bilo je proti večeru nekega jako soparnega dne. Arabela je sedela v majhnej kolibici na zadnjem konci vrta in čitala iz knjige. Da bi se bila sprehajala, čutila se je preveč utrujeno vsled vročine. Bila pa je v knjigo tako zamaknena, da še niti zapazila ni, da se nebo vedno bolj temni in da se tam za gorami blisk za bliskom menja, gotovo znamenje bližnje nevihte. Stoprav glasen grom, ki je zemljo stresel, opozoril jo je na hudo vreme. Preplašena vstane, a še prej nego stopi iz kolibice, začnejo padati debele kaplje. Arabela spozna, da deža ne bode kmalu konec. Zatorej meni, da je bolje, ako hiti v deži domu, nego da čaka, dokler se nevihta ne utolaži. Žepno rutico si priveže črez glavo in teče po vrtnih stezicah proti vili. A kmalu ne more dalje. Iz deža je postala gosta ploha; veter jej je zapletal obleko, da ne more naprej. Obrne se na levo; tam je stal. kakor je vedela, velik, gosto prerasten divji kostanj, in pod njim mislila je najti nekoliko obrambe proti silnej plohi. „Ali se vam ne zdi, gospodična, da je nevarno stati pod tem drevesom ? Ravno premišljujem, ali bi ne bilo bolj pametno, hiteti naprej in se dati dežu oprati, kakor pa biti v nevarnosti, da me strela zadene." Tako se nenadoma oglasi tuj glas v Arabelinej bližini. Arabela se mahoma ozre. Na nasprotnej strani kostanjevega debla vedri profesor Waldek. Oblečen v obledelo, modro, do pet segajočo suknjo, z vezeno modro kapico na glavi, z bledim, suhim obrazom in ves moker delal je pomilovanja vreden utis. Ko ga Arabela spozna, ga še niti ne pogleda in odgovori malomarno : »Storite, kar vam najbolj godi! Jaz ostanem tii, dokler ploha ne poneha." »Tudi jaz bi rajši počakal," pravi počasi profesor, »da bi le nahoda ne dobil. Potem nisem najmanj tri dni za nobeno delo. Bojim se pa prehlaje, ker so moje papuče čisto premočene." Arabela se čuti razžaljeno, ker govori profesor z njo, kakor s kakim domačim človekom. Zato se jedva na-nj ozre in vzdržuje težko posmeh, tako se jej vidi smešna cela njegova oseba, ter reče neuljudno: »Papuče niso itak za na vrt, naj si bode slabo ali lepo vreme." Profesor jo nekoliko začudjen pogleda. »Ali govorim z gospodično Karpelesovo?" pristavi nato, kakor da bi se še le zdaj spomnil, da biva v vili tudi nekošna gospodična, in privzdigne nekoliko svojo kapico v pozdrav. »Menila sem, da potem, ko ste gospod profesor že drugi mesec v našej hiši, že poznate domače ljudi," odgovori Arabela zbadljivo in si z ruto obriše od deža pomočeno lice. »Res, da bi jih moral poznati," pravi profesor brezvažno in zehne; »ali žalibog, da mi moje študije ne pripuščajo dovolj časa, da bi se z njimi seznanjal. — Julija, ti prideš?" zakliče na enkrat vesel, videč, da hiti kuharica njemu nasproti z velikim dežnikom v enej, s plodom in črevlji v drugej roki. »Ali so te mati poslali, kaj ne?" »Ti ljubi Bog, kako izgledate, gospod profesor! Gospa niso zastonj zavoljo vas v smrtnih skrbeh," odgovori stara služabnica in poda profesorju imenovane stvari. Profesor obuje črevlje, zavije se v pled in reče Arabeli dežnik razpevši: »Jaz grem, gospodična; glejte, da tudi vi kmalu domu pridete!" Rekši odide, ne da bi gospico pozdravil ali se bil na njo ozrl. Arabela gleda debelo za njim. Zdi se jej neverjetno, da, more on korakati naprej, a njo pustiti v deži. Divjak! misli si pri tem; ali nisi do zdaj živel med ljudmi, kjer bi se bil naučil toliko uljudnosti, da bi me spremljal pod svojim dežnikom do doma?! „Gospodična Arabela, ali nihče za vas doma ne skrbi, da bi vam poslal dežnik nasproti?" oglasi se Julija ne brez zadrege. Čutila je tudi ona, da se njen mladi gospodar ni obnašal po pravilih dostojnosti in človekoljubnosti. „Ne- bi poprašali za-me, ko bi me do jutra ne bilo domu." odgovori Arabela z bridkostjo. „Cemu tudi," pristavi mirneje s prisiljenim nasmehom; „saj ni zdravo, navaditi se mehkužnosti. Najboljši dokaz o tem vidite pri svojem mladem gospodarji, gospodu profesorji." „Res, res, oni so bolehni," mrmra vedno bolj v zadregi kuharica in se pripravlja na odhod. Nevihta se je vedno bolj ulegala; le tanek dežek je še škropil. Arabela privzdigne sedaj nekoliko krilo in stopa varno po mokrem pesku. Z desnico pa se brani mokrega vejevja, ki jej zapira pot, Brez daljših neugodnostij pride potem srečno domu. Zvečer istega dne pa mora profesor Walter rano v postelj iti. Skrbna mati mu skuha lipov čaj in ga topleje odene, da bi se potil. „Takoj in vročega moraš ga izpiti, Walter. Ti si zdaj že drugikrat pokašljal," opomni mati skrbljivo in mu ponuja čaj. „Ze drugikrat?" začudi se profesor. „ Kolikokrat pa še le bode po-kašljala ona gospodična, ki je morala domu brez dežnika v lahkej pre-močenej obleki?!" „Ktera gospodična?" poprašuje mati radovedno. „Ona iz prvega nadstropja," odvrne sin okorno. „Tudi Arabela je bila v onej nevihti na vrtu?" začudi se pomilovalno gospa, „Pa saj si jo menda vendar povabil pod svoj dežnik, Walter?" „Niseni mislil na to. A vprašanje je tudi, ali bi bila hotela iti z menoj, mati?" dostavi sin naivno. „Ljubi Walter, ti si res velik učenjak v svojej stroki, ali uljud-nosti se vendar še nisi naučil!" očita mu mati smehljaje. „Kaj si bode neki Arabela o tebi mislila?" nadaljuje skrbno. „Ali ne veš, moj sin, da dela mož, ki se neuljudno obnaša proti gospem in gospodičnam, jako slab utis v življenji?" „Kaj se jaz brigam za žensko mnenje?" odvrne sin osorno. „ Jaz živim za svoje knjige in ne vprašam, kako ženske o meni sodijo." „/iviš pa vendar med svetom, Walter, in tedaj si prisiljen tudi z ženskami občevati." posvari ga mati. „In kaj meniš, ti vendar ne bodeš pustil, da naš rod zamre?" dostavi bolj tiho ter hitro sinu vzglavje nekoliko poravna. „Ha, ha!" smeji se profesor. „Z drugimi besedami rekoč, vi menite, naj bi se jaz kdaj še oženil?! Mati, ali si morete vi res predstavljati profesorja Walterja Waldeka — oženjenega? Jaz si ga ne moreni, ker je to tako nemogoče, kakor je nemogoče, da 1 »i vi postali kdaj profesor Waldek." Rekši izpije čaj in se še enkrat zagrohoče. „Tako govorjenje je greh, Walter," pokrega ga mati neprijetno zadeta. „ Nihče ne more vedeti, kaj je božja volja z nami določila." „Vedno mi pridigujete o božjej volji, mati," odvrne sin nevoljen. „Božja volja je ravno naša volja; ker prej je božja, potem pa postane naša. Ne razumite tega? — Zdaj pa le idite, spal bi že rad; lahko noč!" Pri teh besedah namigne materi, da bi šla. „Jutre, menim, bode lepo vreme; hočem torej rano vstati, da astronomično ogledujem vzhajajoče solnce. Zraven tega še opazujem neki nov planet, ki se je ravno pred jutrom prikazal na nebu." „Pa ne pojdeš vendar tešč, Walter?" meni mati. „Karpelesova dekla ne doji koze pred šesto uro; in tedaj ne moreš tako rano dobiti mleka. Bi pa pil nekoliko kave; saj edenkrat ti ne bode škodila. Samo tešč ne hodi, Walter!" svetuje mu boječe skrbna mati. „Kavo piti ali strup jemati, to je eno in isto. Saj vidite, da sem bolehen, pa me še hočete zastrupiti?" odvrne profesor nestrpljivo. „Sicer pa sem že prestar, mati, da bi me še izpreobrnoli; pustite me torej jesti in piti, kar mi diši." „Trideset let šteješ jedva, pa že praviš, da si star," reče žalostno Waldekovka in si skrivši otira solze. Premalo tečno ješ, Walter; zato si slab, a bolan nisi. — Pri Arabeli pa se moraš o priliki vendar izgovarjati," pristavi hitro in z navadnim glasom, ko vidi, da postaja sin nevoljen. „Cemu bi imeli zamero v hiši?" ,,Kakor želite, mati," odvrne sin udano; „če jo boni le kdaj še videl in pa spoznal. Saj jej še prav v lice pogledal nisem. Pa samo da mi o ženitvi več ne govorite! To že veste od nekdaj, da me draži. Naposled," pristavi z resnim obrazom in pogleda materi ostro v oči, „še začnem sumiti, da smo se semkaj preselili, da snubim bogato Židinjo!" „Walter, ne kolni vendar," vzklikne Waldekovka zavzeta in sklepa roki. „Ti, dobrih, zvestih katoličanov sin, da bi jemal židovko za ženo! Pa saj je tudi Arabela Samuelova nevesta," dostavi mirneje in potola-žena vzdihne. „Hvala Bogu," pristavi "VValter vesel; „tedaj se vendar od te strani nimam bati nobenega napada na mojo osebo. Kaj ?! Židinja in poleg tega še nevesta! Dve veliki zapreki, bogme! ko bi bil tudi željen neveste. Hvala, mati, za to tolažilno vest! Zdaj se smem vsaj z mirnim srcem po vrtu sprehajati. Brž ko jo srečam, hočem tudi zagovarjati današnjo svojo neuljudnost. — Lahko noč, mati," nadaljuje z zaspanim glasom; „luč pa zvunaj ugasnite, da ne bo okuženega zraka v sobi. Pa še enkrat pogledite, ali so okna v mojej učilnej sobi siroma odprta, da se soba po noči dobro prozrači." Ilekši pa se obrne od luči, potiplje z roko okoli sebe, ali je povsod dobro odet, in se pripravi na spanje. A mati mu zagotavlja, da bode izpolnila vse njegove želje, ter mu želi poslovivši se s celo vrsto prisrčnih pozdravov lahko noč! Sedmo poglavje. Drugo jutro za rana, ko je "VValdekova gospa še trdno spala, vstane profesor Walter in se poda na neko visočino vzadi za hišnim vrtom, od koder se je razprostiral širok razgled po mestu in daleč tja po polji. Tam je stala kamenita klop pod starodavno košato lipo, in ondi je hotel Walter pričakovati vzhajajočega solnca. Mrak je še pokrival zemljo in prijetna tihota je vladala v prirodi, ko je profesor, oblečen v dolgo površno suknjo, samotno stopal mimo cvetoče, rosne detelje. Dospevši na vrh, vsede se na klop pod lipo in si ogleduje okolico. Skrivnostno šumi vejevje nad njegovo glavo v jutranjej sapi, in skrivnosten se mu dozdeva ves svet na okoli, kterega še v sivo jutranjo meglo zavitega le na pol razločuje. V resnici najbolj poetičen čas v dnevu je vendar le oni prvi somrak. ki proganja nočno tmino, ko se vse stvarjenje počasi vzdiguje iz lahnih meglic in se vedno jasneje prikazuje očem. Ta čas nas nehote spominja prvega stvarjenja: ko je novi svet čakal solnca, da ga oživi. Nekaj podobnega je menda tudi občutil profesor Waldek; kajti njegovo lice, sicer mrzlo in brezčutno za vse, kar ni dišalo po učenosti, ovajalo je zdaj neko skrivno in ugodno občudovanje. Ko se je nagledal, vstane in hodi počasnih korakov gor in dol po višini. Njegovo oko pa zre med tem nepremakljivo na goro, nad ktero je bil videti rudeči svit, ki je naznanjal solnčni prihod. Profesorjeva zvunanjost je bila karakteristična, kakor njegova notranjost. Učenost mu je gledala iz vseh črt na obrazu: iz zamišljenega čela, iz resnobnih očij, ki so tako strogo gledale skozi velike očali, in iz slednjega žepa njegove suknje, ki so bili navadno natlačeni s knjigami, rokopisi in pisali. Njegova obleka je bila sicer snažna, a vedno starinski prikrojena; njegova srajca vedno čista, toda nikdar trdo poglajena. Okoli vratu pa je vedno nosil namesto ovratnika le črno svileno ruto, spredaj tako zavozljano, da se niti srajca ni videla. Lice je bilo obrito; redki, rumenkasti lasje pa so mu že začeli siveti, in na temenu je imel majhno plešo. Profesor se je oddaljil od klopi, Gora, na ktero je v enomer gledal. zažari nenadoma in solnce mu posije ravno v obraz. Sedaj dene daljnogled na oko in začne solnee opazovati. Kake pol ure je gledal na enem mestu stoječ skozi daljnogled, mrmraje polglasne nerazumljive besede; potem shrani zadovoljen svoj stroj in se napoti proti klopi. Med potem pa čita v nekem rokopisu ter dela va-nj zapiske z rudeoim svinčnikom. Ko se približa klopi, privzdigne oči, iu oh strah in groza: Na klopi je sedela Arabela zamaknena v neko knjigo! Profesorjev dohod zapazila je gospica še le tedaj, ko je 011 stoječ že blizu nje, izrazil svoje začudjenje. Ko se ozre na-nj, srečate se njuni očesi, in iz obeh zasijala je v istem hipu enaka srpost in nevolja. Oba sta spoznala, da sta si v tem trenotku drug drugemu na poti. Arabela zapre knjigo in vstane, profesor pa to videč, položi hitro svoj rokopis na klop ter reče vesel: „Ako pojdete vi, bodem se pa jaz tukaj sem vsedel." Arabela ga porogljivo od strani pogleda in odgovori kratko : „Ako vi tii ostanete, potem se razumi, da jaz odidem. Srečno!" Izrekši obrne se od njega in odide. Walter se vsede široko na klop in ravno ko je hotel seči po svoj rokopis, vstane zopet hitro in zakliče na glas: „Gospodična Arabela! Kako prav, da vas že danes srečam. Prosim, počakajte vendar eden tre-notek!" pristavi še nestrpljivo, videč, da nadaljuje Arabela svoje korake, kakor da bi ga ne bila čula. „Jaz moram o nečem z vami govoriti." Pri teh besedah se Arabela ustavi in ga začudjeno pogleda. Profesor pa se jej okorno za nekaj korakov približa iu reče nerodno: „Moja mati so me sinoči pokregali, da vas nisem včeraj pri nevihti z dežnikom spremil domu. Zatorej prosim, da mi odpustite to neuljudnost." „Vaša mati V" ponavlja Arabela, iu smeh jo posili, pomislivši, da bi še sam tega ne bil izprevidel. „Vaš izgovor naj veljal" pristavi dobre volje. „Sicer pa je tudi učen mož lahko uljuden; pri tem ne bode njegova slava čisto nič škode trpela!" Pri besedi „učen mož" in „slava" zasvetilo je profesorju lice. On pogleda Arabelo z nekim zanimanjem, „Da, učenost, učenost, to je olje življenja!" opomni z navdušenostjo, kakor da bi bile priproste Arabeline besede učena razprava; „drugo vse je prazno in dolgočasno. Verjamite mi, gospodična," nadaljuje slovesno in potrka na debelo knjigo, ki mu je gledala iz žepa: „Človek ni nikdar dovolj popoln. Zato se naj njegova šola začne že v zibeli in naj konča stoprav v grobu!" „Amen!" dostavi tiho Arabela z nasmehom. Glasneje pa reče: „Bojim se, da je jako malo takih, ki mislijo, kakor vi." „Žalibog da je tako," odvrne profesor vzdihnovši; „ sedan j i svet res na nič drugega 110 misli, kakor na razveseljevanje. Z učenostjo pa dela tako. kakor bučela s cvetlico: okusi jo, potem pa zleti dalje." ,,Ko bi učenost bila res tako potrebna, kakor trdite, bi se jej ljudje že rajši udajali; najlepši dokaz tedaj, da je učenost z učenjaki vred dolgočasna stvar!" meni Arabela porogljivo. Profesor strese pomiluje glavo in se oddalji nekoliko od Arabele, kakor da ona ni vredna njegove bližine, ter reče počasno: „Takih mislij so polne le puhle glave. Ni čudo," pristavi obžalujoč in se vsede na klop, „kdor kakor vi na nič drugega ne misli, nego na kratkočasnice, ta se ve da mora imeti slab pojem o resnem, mirnem, mislečem življenji. Našo zamišljenost imenujejo ljudje vaše vrste dolgočasnost, našo mirnost — zatelebanost, našo resnost pa prismuknenost ... Ba! škoda vsake besede, ki jo z vami izgubim; v vašem srci ne bode itak našla odmeva," pretrga si profesor z nekim zaničevanjem svoj govor ter seže po rokopisu. Toda Arabela se mu ponosno približa in reče drzno: „Kako morete vi trditi, da jaz na nič drugega ne mislim, nego na kratkočasnice? Od kdaj menite, da me tako dobro poznate? — Da so učenjaki dolgočasni in neuljudni," nadaljuje zbadljivo z vidnim namenom žaliti ga, „vedela sem že davno. Da pa v svojej kratkovidnosti tudi žalijo, da, da znajo celo čast jemati, to sem še le danes pri vas izkusila." Tu obmolkne in ga na ravnost pogleda čakajoč odgovora. Profesor je v zadregi. Nato privzdigne klobuk in si pogladi redke lase; potem pogleda na uro, da vidi, kako pozno je že, a nevoljen dene jo zopet v žep. Ura kakor skoro navadno ni šla, ker jo je bil profesor zopet pozabil naviti. — Crez nekaj trenotkov pa čisto mirno odgovori: „Jaz sem danes prišel sem, da bi rešil važno vprašanje glede novega planeta, a ne da bi izgubival zlati svoj čas s praznimi prepiri. — Ali pa morda ni res, da letate vi od ene zabave do druge? Ali morete menda to tajiti?" pristavi nevoljen. „Ker moram," odvrne naglo Arabela z ravno tako nevoljo, kakor on. „I)a pa človek tudi uživa kratkočasnice in da se veseli zabav, mora biti srečen, kakor mora zdrav biti i oni, ki hoče pri jedi tek imeti," nadaljuje Arabela z izpremenjenim glasom in neka pobitost čita se jej z lica. „In vi niste morda srečna?" poprašuje profesor začudjen in jo neverno gleda. „Kaj menite z besedo „ srečen" ?" odvrne resno Arabela in opazuje profesorjevo borno zvunanjost. Revež! misli si pri tem; ti si gotovo srečen, a vendar nimaš ne zdravja, ne postave, niti enega samega uzroka, da bi bil srečen. „Jaz le sodim tako, da morate vi biti srečna," pristavlja profesor prijazneje, „ker prvič nimate nobenih skrbij, drugič ker ste bogata, tretjič ker ste ljubljena in—," zadet po čudnej izpremembi Arabelinega obraza hipoma umolkne. Pri besedah: „ker ste bogata" strepetalaje vidno Arabela, a obledela je ko smrt pri opazki: „ker ste ljubljena". Nekaj trenotkov jo on nemo opazuje in meni, da če je že žensko lice tako izpremenljivo, kako mora še le biti njeno mišljenje ! Toda Arabela zadobi kmalu prejšnjo mirnost in brez zadrege upre svoje oči v njegov ostri pogled. Profesor zre z radovednostjo v njene oči, da bi spoznal iz njih njen značaj. A te so mu nerazumljive, kakor je nerazumljiva morska globina. Nekaj časa molčita oba. Arabelo jezi, da se je spustila z njim v pogovor, in rajši bi bila povsod, samo poleg tega pustega človeka ne; a vendar ne ve, kako bi -se poslovila od njega, da bi odšla. Profesor pa prebira z raztresenostjo svoj rokopis in si misli pri tem: Trme, neverjetne trme! Pač res, da ženska drugega ni, kakor bitje sestavljeno iz samih trm. Kako bi se je neki iznebil? — A pri tem odloži vendar zopet svoj rokopis in gleda v zadregi zdaj površno na Arabelo, zdaj na drevo nad svojo glavo, zdaj opazuje svoje od rose pomočene' črevlje, kakor da bi hotel reči: Govori vendar nekaj, čemu tako molčiš? Toda Arabela še vedno molči in zre, kakor v nekaj zamaknena, v daljavo. „ Kakor sem čul," začne zopet profesor in vidi se mu, da ne ve, kaj bi naj prav za prav govoril, „vi ste nevesta? — Kdaj pa bode poroka?" poprasa jo brez radovednosti. „Ne vem," odgovori mrzlo Arabela in še gleda vedno okoli. Na enkrat pa se zgane, rudečica oblije njeno lice, ko pristavi nekako srdito: „Kaj vas to briga? Rekli ste prej," nadaljuje razdražena, „da morate premišljevati neki nov planet. Kaj ima moja poroka opraviti pri važnej tej preiskavi?" „Ker se je vaše lice tako neverjetno čudno izpremcnilo, ko sem bil prej mimogrede omenil, da ste ljubljena," izgovarja se površno, in vidi se, da mu dela veselje Arabelina razdraženost. „Zat6 sem potem tudi menil, da je nemogoče, da se je vaša zaroka razdrla. Sicer pa bodite preverjena, da me vaša bodočnost čisto nič ne zanima. Zavoljo mene se lahko danes omožite, ali pa tudi nikoli." Maločutnost, s ktero je profesor odkril svoje mnenje, zadela je hudo Arabelo. Njene oči se čudno zasvetijo, in z razžaljenim, trepetajočim glasom in žarečim licem odvrne ona nekako zaničevalno: „Jaz tudi ne potrebujem vašega zanimanja, a povem vam vendar," nadaljuje s poudarkom, „da sem nevesta! Ne ljubi me pa nihče na svetu in me tudi ne bode, kajti jaz si ne znam pridobivati ljubezni in si je tudi nočem. Mene nihče ne razumi, jaz pa drugih ne. Da sem pa vendar postala nevesta, imam se zahvaliti le svojemu premoženju. Moj denar iščejo in ljubijo, ne mene. Ali me umejete?" Med tem ko je govorila, postajal je njen glas vedno bolj odločen in trd. Pri zadnjih besedah pa se zave ter hoče resne besede obrnoti v šaljivost. A dočim so se njena usta silila k porogljivemu nasmehu, polnile so se s solzami njene oči. Ves čas ko je Arabela govorila, pogledoval jo je profesor s šaljivim, dvomljivim obrazom, kakor da še ne ve, ali ona v šali ali v resnici tako čudno govori. Ko pa zapazi solze v njenih očeh, postane mahoma resen. Ravno je mislil nekaj odgovoriti, ko mu ona z zamolklini glasom reče „srečno !", obrne hrbet in z brzimi koraki odide. Po Arabelinem odhodu gleda zopet Walter v ono stran na nebu, kjer je planet opazoval. Crez nekaj časa pa pobere svoje knjige in rokopise ter se napoti proti domu. Domu prišedšemu bilo je prvo vprašanje po mleku. Mati ga začudjena pogleda. Profesor ni nikdar izrekal želje, da bi jedel; temveč morali so ga vselej posebej še vabiti, naj bi šel jest. „Mleka še nismo pristavili," odgovori mati, „ker si bil sinoči naznanil, da te pred osmo uro ne bode nazaj. Zdaj pa še sedem ni." „Ali imate že morda kaj kave skuhane?" popraša sin z nenavadno hlastnostjo. „ Ravno bodeva oče in jaz zajutrekovala," glasil se je postrežljivi odgovor materin. „Čisto majhno čašico blede kave bi rad pil; pa hitro, meni se mudi; imam veliko opraviti; — mleka pa danes ne maram," hitel je profesor velevati z vidno nestrpljivostjo in odide v svojo sobo. Mati ga v skrbeh opazuje. Začela se je z nova bati, da bi se sinu vsled neprestanega učenja enkrat v glavi ne zmotilo. Preplašena pripravlja mu kavo in pri tem vedno posluša pri vratih njegove sobe, ali ne bi morda tam kaj posebno čudnega počenjal. Toda kmalu se iznebi neprijetne misli. Ko stopi v sinovo sobo, da mu postreže s kavo, sedel je kakor navadno pri svojih knjigah. Morala ga je tudi sedaj, kakor vselej, zaporedoma opozarjati na kavo, predno je mehanično segel po njej in v enem požirku izpraznil čašico. A nato se niti besedice ne izpregovorivši, takoj zopet zamakne v svoje delo. (Dalje pride ) Pesni mladeniške ljubezni. 5. ^Noč zemljo je že obdala Mir sladak po njej sipala, V sen zavila je dolino, Breg, goro ino planino. Potok preje šepetal je A sedaj sladko zaspal je Snival je o tujih krajih Cvetnih tratah — novih rajih. Gledi! Srce tudi moje Vzel je sen pod krilo svoje Oh! sladko je koj zaspalo Sanje zlate je sanjalo : Da ti deva moja draga Vedno bodeš meni blaga, Da na vek ni i bodeš zvesta Krasna enkrat pa nevesta. Luna bleda, luna mila Za oblake se je skrila Tiha noč je vse obdala Iiajski mir povsod sipala. Tiče drobne, tiče zale So na vejicah zaspale, Cvetke divne, rajskomile Glavce svoje so nagnile. Toda nekaj le ni spalo In ne zlati sen sanjalo, Bilo, bilo je še budno Akoprav je bilo trudno. Srce moje glej je bilo Ki za te je zdaj molilo Da krilatci nežni, zali V sen bi tebe zazibali. Luna bleda, luna mila Zopet mi je prisvetila Ko oblaki lepo beli Za gore so odhiteli. Tam na vasi že vesela Družba fantov je odpela Mir povsodi je kraljeval, Ali jaz sem še prepeval. I11 kako bi ne prepeval Ko na vasi sem sameval, Znal sem, da o meni sanja Srce tvoje brez nehanja, Da nezvesta meni nisi In vsegdar ti brez skrbi si. Da gori ljubezen moja Za-te tudi brez pokoja. Jutro zopet je postalo Ko je solnce priplavalo Izza gore skalovite In planine s snegom krite. 8. Solnčice lepo blesteče V rajskem svitu se leskeče, Zvezde jasne, zvezde mile Pa že vse so ugasnile. A kaj do, če ne bleste več ]n kij de, če ne gore več, Saj ljubezen moja krasna Bolj kot zvezdice je jasna. In če tudi solnce jasno Solnce zlato, solnce krasno Bi na veke ugasnilo In nigdar več prisvetilo, Vendar še ljubezen moja Bi svetila brez pokoja In z ljubeznijo do groba Bi družila se zvestoba. A. Vin. Na višavi. Povest, Spisal Anton Koder. I. ^ipisoko gore v sosedji vnebokipeČega Grintovca je gozd Vašek. Sto-letni grčavi gabri in bukve stoje ondi in ko jih podere vihar in strohljivost, gnijo med skalovjem. Le kedar zapade sneg goro in plan in drče, ki vodijo z Vašeka v doline, pridejo Gorjanci in Poljanci s sanmi ter sekajo in vozijo hlode v nižavo. Vašek je nerazdeljen, brez gospodarja. Vsak, komur se izplača obili trud, gospodari lahko v njem. In vendar trohni ondi najlepši les. Uro hoda v gorskem zakotji pod Vašekom stojite za streljaj narazen dve kmetiški poslopji in njima nasproti na levi začrnela kapelica sv. Lenarta. Zgornja hiša je večja in prostornejša od svoje sosede, tudi lepše hleve in sadni vrt ima. Tu se pravi, odkar svet pomni, pri Zgornjem planinci. A kakor da bi bil zavidal Zgornjega planinca, sezidal je pred več nego sto leti tujec, prišedši od nekod z nemškega Koroškega, nekoliko nižje majhno kmetiško poslopje. Kupil je nekaj travnikov in gozda ter izbral sam svojemu selišču ime „Spodnji planinec". Samec je bil v začetku. A ko si je nekoliko opomogel ter nakupil nekaj živine in uredil v gozdu dve ogljenici, prišla je za njim mlada žena. Se dandanes pripovedujejo stari ljudje, da je bila lepa, taka kakor mati božja, pa da je nosila klobuk z velikimi krajci in da je umela malo slovenskih besed. Kmalu za mlado ženo prišel jo tudi petleten deček od nekod z Nemškega, ki so ga klicali prav nerodno in čudno, namreč Ferdinand. To pa ni bilo družini Zgornjega planinca povšeči; zaraditega je prekrstila veselega dečka v Nandeka ali Nandeta. Toliko moramo omeniti o zgodovini naših gorskih posestev, ker se stoprav petnajst let pozneje pričenja pričujoča povest.--- Spomlad je bila. Na Vašeku in sosednih gorah tajal se je sneg, da so kalni potoki drli po kamenitej cesti od Zgornjega planinca. Poslednje je bilo vzlasti neprijetno štirim možem, ki so ob potu svojega < obraza nosili mrliča dol na Senturško goro. ^ „Ze po gladkej cesti bil bi rajnki Zgornji planinec krivil rame najmočnejšim nosačem; kajti najmanje dva stota telita," trdili so vsi, ki so govorili kdaj o njegovih telesnih lastnostih. Ko pridejo nosači do Spodnjega planinca, obrišejo si pot raz čela in postavijo mrtveca kapeli svetega Lenarta nasproti na tla. Zvonjenje šentlenartskega zvona in jok debeluhaste stare vdove izvabi nekaj družine pri Spodnjem planinci na prag. V istem trenotku stopi tudi dvajsetleten mladeneč iz veže s sekiro na rami. Tik pogreb-cev gre potem proti gozdu, a niti pokrivala ne sname, niti očenaša ne zmoli za večni pokoj rajncega. Nosači mrmrajo zaraditega in majejo z glavami. Debeluhasta vdova pa nato še glasneje ihti. In ko v tretje zapoje šentlenartski zvon, dvignejo zopet nosači mrliča, da zaškriplje nosilnica, ter ubero z nova kameniti pot v dolino. Ondi na višavi tik gozda pa postoji mladi človek in zre za pogrebom. Lep je bil, ko je slonel oprt na sekiro in je veter igral s krivimi peresi na njegovem pokrivalu in z njegovimi dolgimi, črnokodrastimi lasmi. Potem se skloni, kakor da bi hotel pogrebcem pokazati svoj krepki, orjaško rasteni život in svoje nezmagljive pesti, ktere je bil skrčil, kdo ve čemu. Paš v tem trenotku ozrla se je skrivaje debeluhasta vdova v višavo. Zarudela je, ugledavši mladenča ob gozdu. Poslednji pa se je glasno nasmejal, stopil v goščo in govoril samemu sebi: „Prokleta hinavščina!" Kake tri ure pozneje pili so pogrebci na Šenturškej gori pri Frici pogrebščino in rezali rudeče mesene klobase, nabadali je na vilice ter govorili o rajncem Zgornjem planinci. „Kar nič ne jokaj in k srcu si ne jemlji, da ti je umrl France! Petdeset let imaš ti, 011 jili je pa imel sedemdeset; lahko nas še na ženitnino povabiš, če hočeš." Tako je govoril stari Luka, Planinčev hlapec, svojej objokanej gospodinji, in vino jej je točil v izpraznjeno kupico. ,,Jaz pravim, Vašek ti je moža pokopal," beseduje zopet drug pivec. „In pa to pravdanje s sosedom za nič in zopet za nič. Zdaj bode pa baje mir. Na onem svetu se ne tožujeta več," omeni tretji pivec. „Ali pa se, kaj veš ti!" ugovarja zopet hlapec Luka. „Namle tudi ne pozabi od danes do jutre, da mu je pravda snedla dom. Njega poznam, prava hrastova korenina je," pristavi prejšnji pivec. „ Pozabi ali ne pozabi. Krivil se bode kakor leskovina, ko bode dolg plačeval, je-li ne Planinka?" „Skoda za-nj, delaven je in lep kakor iz brona vlit. Ženil bi se lahko pri tebi. ko bi se ne bila ločila s tvojim rajucim v prepiru." Tako govori suh, dolgonog kmet iz Sidroža, rajncemu nekaj v rodu in boter rumenolasej šestnastletnej Polonici, hčerki prve žene Zgornjega planinca. Odrezek mesene klobase pade v tem trenotku Planinki raz vilic in hoteč idoviti ga, prevrne polno kupo vina po lastnej in Poloničinej obleki. A to je bilo pogrebcem nekako znamenje, ki ženitnino ali krst pomenja. Nekaj nagajivega smehu oglasi se zaraditega, ki materi in hčeri rudečico privabi v lice. Prva si kmalu pomaga iz nenavadne zadrege meneč: brezumnosti brezumne. Polonica pa ima navadno mnogo opraviti s svojim predpasnikom. Skrivši pod omiajem pa si sname celo zlat prstanek raz prsta in ga urno skrije v žepu. Nekako tesno postaja odslej v pogrebskej družbi, kajti zadnji govor ni bil posebno modro napeljan. Kmalu potem vstane Planinka, češ da ima opravka pri župniku in odide. Veselje pa je postajalo sedaj živahnejše v družbi in tudi Polonica je skriti prstan zopet nataknola na prstek in ga prav pogostoma in skrivaje ogledovala. Planinka je ubrala sicer pot proti župniji na griči, a za pokopa-liščnim zidom postala je nekoliko, potem pa odšla po strmej stezi za hišami po zgornjem nenavadnem potu proti domu. In ko je bila na samoti, umije si objokani lici v studenci, popravi svileno ruto na prsih in si več potov zapored ogleduje v vodi svoj ne ravno neprijetni obraz. II. V bukovem gozdu nad kapelo sv. Lenarta pa je sekira daleč po gorah odmevala. Ondi je namreč že celo dopoldne naš znanec, ki je raz višave zrl za pogrebom, drva za ogljenico sekal in na kupiček nosil. „Se to ogljenico zažgem, morda je zadnja, izničili so očeta, tudi mene bodo. Ne bojim se tega. Ko bi le nje ne poznal!" Tako je govoril mladeneč polglasno samemu sebi, sedeč na bukovem deblu. Precej časa je slonel ondi. Pokrivalo mu je zlezlo na oči in črni kodri so se mu vsuli po licih. Zaraditega ni opazil, kako se mu je približala ženska od zadaj, pritisnola mu roki na oči in vprašala ga z izpremenjenim glasom: „Naiule, ugani, kdo te je zasačil?" Stresel se je mladeneč, prijel prišleca za roki in vzkliknol: rPolo-nica, ti si! Od kod prideš sem, ali nisi bila pri pogrebu ?" Neprijetne so bile te besede prišlej ženski; kajti zbledela je lahno v sicer rudeči lici in sama je nekako naglo spustila mladenčev obraz, /bledel je tudi drvar Nande, ko je ozrši se v svojo sosedo spoznal de-beluhasto Planinko. Motila sem te, Nande. Zvedeti sem hotela, kaj misliš tu v samoti. Prepričala sem se, da je res, kar pravi svet." Tako je govorila smeje se ženska, bel robec je stiskala v roke, gledajoča v iznenadjenega mladenča, „Ali res nimaš besede za-me, Nande? Pa k tebi smem vendar sesti, je-li?" vpraša nato ženska in govoreč prisede k mladenču, desnico položivŠi na njegovo ramo. „Ali ste pokopali moža, pokopali?" vpraša črez nekoliko Nande. „Želel si je miru; saj veš starost je slabost; zdaj pa počiva zdaj." Pri zadnjih besedah potegne Planinka z robcem po očeh, kakor da bi hotela solzo prestreči^ z levico pa poravna svojo novo obleko in se skrivajo ozre po njej, da bi se prepričala, ali ni kaj na škodi, ker tii na bukov j i sedi. Nato pa nadaljuje: „Kaj pa ti sam o t ar iš tii, Nande? Iv pogrebu in pogrebščini sem te pričakovala." „Delo sem imel, ogljenico moram naložiti." „ Treba ti je ne bode nakladati odslej, če hočeš? Ti si prost, Kar si užil do sedaj neprijetnega zaradi rajncega, je proč. Vse se poravna, če te je volja." Razgrele so te besede žensko. Spozabila se je celi') tako daleč, da je razmršene kodre mladenču raz čela pogladila iu ujela njegovo desnico, na kterej je imel krvavo prasko, meneč: „Nande, kaj si storil tii?" „Poleno me je udarilo; nič ne de." „In jaz sem se vrezala s kuhinjskim nožem," nadaljuje ženska, kažoč svojo desnico mladenču. „l'a zdaj niti zakonskega prstana sneti ne morem, poglej, Nande !" „Tega tudi treba ni; ostane naj, kjer je bil!" „Ti si hudobenf Nande. Jaz sem zdaj prosta, da veš, popolnoma prosta — rešena. Zaraditega nočem tudi spomina svoje desetletne pokore videti več." Izgovorivši sname ženska s silo zlati prstan in ga vrže daleč po mahovji, rekoč: „Ali ti je prav, Nande, tako, ali hočeš še več dokazov, da sem prosta popolno?" „Kaj to meni mari?" odgovori mrzlo mladeneč, igraje s sekiro po mahu. Bledimi spreleti zdajci žensko. Če je doslej njen lepo rejeni in okrogli život zakrival petdeset let njenega življenja, postala je sedaj hipoma za deset let starejša. Urno vstane potem, kaka dva pota z desnico po čelu potegne in reče: „ Nande, tega ne zaslužim jaz, da veš. Kar sem ti skrivala do sedaj pred ljudmi in povsod, pokazati sem ti hotela danes, — in ti me zaničuješ! .... Pomisli, kdo sem, kakovo je tvoje posestvo, da si brez mene nič, ali pa najbolj premožen mož pod Grin-tovcem." Ustrašila se je ženska teh besed, ker se jih ni bil zbal mladeneč sam. Tresti se je jela. Nenadoma pa zajoče, omahne na sedež nazaj in oklene svoji roki mladenču okoli vratu ihteč: „ Zakaj sem morala poznati tebe?" Med tem zašumi nekaj doli ob potu. Nande plane kvišku, iztrga se neprijetnemu objetju. Nekaj nepričakovanega moral je videti, kajti zbledel je ter odšel trenotkoma na nasprotno stran. Na bukovem deblu pa je sedela ženska, dokler se ni jelo mračiti. Jokala je, da so jej curki solza lili po licih. In ko se je ustavil jok, jame stiskati pesti, kakor da bi prisegala strašno maščevanje. III. Pri Spodnjem planinci ste molili neki večer stara gospodinja in edina dekla Reza večerno molitev. Tudi očenaš za rajncega soseda ste pristavili, ko nekdo na vežne duri potrka. Ženski se prestrašite, a starejša" se opogumi ter hiti v vežo in vpraša: „ Nande, ali si ti?" Tuj glas odgovarja zunaj : „Odprite in po rebri za mejo k nam tecite! Za našim vrtom Nande v krvi leži in se ne zave!" »Pomagajte!" vzklikne starka. Goreča treska odpade jej iz desnice. Potem pribiti dekla in obe tečete po rebri proti Zgornjemu planincu, kličoč med potem vse svetnike in svetnice na pomoč. Tema je bila zunaj, pot strm in koreninast. Sape je zmanjkovalo starejšej ženski. Po dolgem iskanji izpodtakne se dekla in pade na človeško truplo. Krik privabi kmalu Planinčevo družino. Hlapci in dekle pribite z lučjo in najdejo Nandeta nezavednega za vrtno ograjo. Sto-prav pozno v noči zave se Nande. „Ali so te, ali so te rokovnjači?" ogovarja ga mati, izpirajoč mu rano na glavi. Mladeneč položi desnico na čelo, kakor da bi se hotel domisliti nekaj, potem pa reče polglasno: „Uganjka mi je, čudež, kako se je zgodilo to. Za Planinčevo ograjo sem slonel domu grede, kar me zadene težek kamen, da omahnem na zemljo." Dalje ni mogel govoriti sin. Vročina mu je silila iz čela. Blesti jame. Imenoval je več potov 1'olonico in gospodinjo sosedo Planinko. Še isto noč pribiti Polonica Zgornjega planinca. K bolniku prisede in moči Nandetovo roko s solzami. Proti jutru se zave mladeneč in prime 1'olonico za roko in jo vpraša: „Kdaj so se vrnoli sinoči mati?" Stoprav po večernem zvonjenji," odgovori plaho deklica. Dalje ne pozveduje bolnik, ampak bolj še zbledi v lice, nekaj nerazumljivega govoreč samemu sebi. Črez nekoliko pa nadaljuje: ,,Polonica, ali veš, da si sirota na svetu zdaj. Ali poznaš svojega največjega sovražnika?" Jok odgovarja temu vprašanju. rIa vendar se imava rada, Polonica, in nič naju ne more ločiti na svetu." Tako je tolažil Nande deklico, ko je odhajala v jutro, in zaklical je za njo: „Pa svojo mačeho mi pozdravi! Poroči jej, da je slabo meril oni, ki je lučal kamenje v mojo glavo!" Ze drugi dan je Nandetu toliko odleglo, da je vstal in hodil z zavezano glavo po dvorišči. Tedaj pa mu mati skrivaje v kuhinjo namigne in reče: „Zarubili nas bodo. Planinka se je baje v mesto peljala zaradi našega dolga." In temu še pristavi: „Nande, njene hiše se ogibaj in pozabi Polonico! Očeta ti je uničil njen oče in žena bode naju. Glej priča mi je Bog, da mu je plačal oče pred šestnajstimi leti, ko smo prišli sem, to posestvo, in prisegel je vendar, da ni dobil novca. To nas je uničilo. Nande, moliva za očetovo dušo, morda se je spozabil v resnici in zažgal potem njegove ogljenice. Poslednje ga je spravilo v preiskovalni zapor, kjer pa ni učakal sodbe." Jok zapre besedo materi. Na koleni zdrsne, povzdigne roki in pravi: „Nande, če si otrok moj, najbolj nesrečne matere na svetu, ubogaj ! Prokletstvo leži na Zgornjem in Spodnjem planinci. Kriva sem tega tudi jaz. Povem ti danes, pregrešila sem se zoper četrto zapoved božjo. Šla sem pred dvajsetimi leti skrivaje z doma s tvojim očetom. Stoprav v teh gorah našla sem kratek mir." IV. Javna prodaja je bila nekaj tednov pozneje pri Spodnjem planinci. Prodajalo se je njegovo posestvo. Ponosna soseda je izterjevala po sod-niji ostali dolg. Le kopica gorskih gospodarjev je bila zbrana na razprodaji. Sosede ni bilo, tudi Nandeta ni videl nihče že nekaj dnij. Ker se ni 14 oglasil nikdo za kup, plačal je Poloničia oskrbnik posestvo, meneč, da je najbolje, če se združi z domačijo, od ktere se je bilo prodalo.-- Pol leta je bilo pozneje. O vdovi Zgornjega planinca ni bilo čuti glasu. In vendar je bilo veselo dopoldne na gorah. Sest voz svatov vozilo se je namreč na Šenturško goro. Praznovalo se je Nandetovo in Poloničino ženitovanje. Prijetno je bilo gledati praznične goste, ki so dirjali po sicer slabej gorskej cesti navzdol. Na prvem najlepšem vozu sedela je nevesta Polonica poleg svojega druga. Poslednji je ravno mlademu vozniku zapovedoval, naj črez mostič nad kačjim breznom varno vozi, kar zagleda v dalji čudno opravljeno žensko, ki se ozira raz ceste v sto sežnjev globoki prepad. Dolgo se je ugibalo o čudnej ženski. Stoprav zadnji svat spozna v njej davno pogrešano — blazno nevestino mačeho. Lepo je Planinčevo poslopje dandanes v vznožji gozda Vašeka. Izvrstna je tudi gospodinja, mati Polona, ki uživa ondi s svojim možem Naiuletom po tolikih ovirah in neprijetnostih nekaljeno zakonsko srečo, ktere ne da za ves svet, ki se razprostira pod njo po holmih in dolinah na daleč okrog. Pevec. i pa izvestno vse drugače o njej. Kdor se hoče bolj natanko prepričati o važnosti narodnih pravljic in pripovedek, naj čita dr. Greg. Kreka „Einleitung in die slavische Literaturgeschichte" str. 21fi—280. Slavni učenjak Jakob Grimm, čegar rojstveno stoletnico ravno letos na Nemškem obhajajo, pridobil si je največjo slavo z nabiranjem narodnih pravljic. Najlepših mu je pripovedovala stara kmetica v vasi Niederz\vehren pri Kasselu. Večja zbirka Grimmovih (bratov Jakoba in Vilhelma) pripovedek (200) doživela je že 19 izdanj, a manjša (50) pa 32, skoro vsako leto znovič. Iz tega se vidi, kako Nemce zanimajo domače narodne pripovedke. Isti Jak. Grimm je tudi pri nas že večkrat ponavljane resnične besede izrekel: „ Skrajni čas je že, da zbiramo stare narodne običaje in izročila, da rešimo, kar se da, te pravljice, ki utegnejo v naših nemirnih časih izginoti za vselej kakor jutranja rosa, kedar pekoče solnce pritisne, kakor ogenj vržen v vodnjak." Vsaka pripovedka (Sage) ima kako historično, pravljica (Miir-chen) pa alegorično - mythično podlago. Je-li „dahovina" pravljica ali pripovedka? Težko, da bi imela zgodovinsko jedro, nekako podobno pripovedki o materi Aleksandra Velikega 01ynipiji, ali o Juliji roditeljiei cesarja Avgusta. Veliko verjetnejše je po tem, kar mi je moj Kraševec povedal o dahovini, da je to nekakov asteroidni ostanek iz davno raztreščenega planeta slovansko - poganskega bogočastja. Dahovina v otroka premenjena je zimska mati zemlja, ktere tla, od strupenega mraza prevzeta in otrp-nena, prehude se k novemu življenju, kedar topli solnčni žarki liki tankim šibicam na-njo udarjajo in jo v cvetočo vigred izpremene. Marljivi nabiratelj isterskih narodnih pesnij in pripovedek, Jak. Volčič, priobčil je v nekdanjem Janežičevem Glasniku III. zv. 1859. str. 10'.). istersko narodno: „Sv. Juraj i devet sinov mati": „Kad jo došal sveti Jur na konju Zelena s' je gora veselila" itd. Dalje pravi pesen, da je neka majka imela devet sinov in vse je oženila, ali najmlajša nevesta jej reče: „Ti si majka grda i nesnažna, Daj ti projdi va tu crnu goru, Da te zjidu oni mrkli vuci, Al ubiju veliki liajduci." Mati gre v „crnu goru", tam prebiva devet let, pa mesto vuka i hajduka pride k njej sv. Juri na belem konji ter jo vpraša, kaj tu dela. A ona se silno plaka in mu svojo nevoljo in tugo razodene. Sveti Juri pa jej pravi: „No žali se devet sinov majka! Ča je bilo devet sinov tvojih, Sad je devet kamenovih stupi; Ča je bilo devet nevest tvojih, Sada ti je devet šari h zrn i ji (kač)." Hiše njih so razpadle in „okna su bršljanom opletena". Pa majka se je plakala, češ kdo jej bode na starost stregel in kdo v „žegan" božji pokopal. Sv. Juri jo teši in vpraša: »Komu biš ti majka oprostila Ko bi ti se nazad sprobudio, Na krstjansku stvorio?" Starka odgovori: „Starji Ive s starejom lievestom Da bi ona naj raje volila." Nato je: „Prošal Juraj kroz tu cruu goru Ulomil je od leta mladiču Prošal s tužnom maj kom devet sinov Trikrat šviknu sinka starejega, A četirkrat stareju nevestu, Oba su se nazad sprobudili! Uzeli so svoju staru majku, Oni su ju smrti dohranili . . . I u žegan božji zakopali." To je menda stara, na kak poganski obred o spomladnem času kažoča pripovedka. Da je sv. Juri na belem konji jahajoč staropoganski solnčni bog Slovanov, Svetovit, prenešen na krščanskega svetca, to je že mnogo naših pisateljev omenjalo. Ko on pride, poteši staro majko zemljo, priroda se px-obudi, oživi, vsa se izpremeni vsled dobrodejnega upliva toplih solnčnih žarkov. Devet okamenelih sinov in v „šarene zinije" izpremenjenih nevest je devet zimskih mesecev po mnenji razlagalcev slovanskih mythov. To bi kazalo, da so prvotni Slovani imeli svoja bivališča po severnih pokrajinah. Devet je sploh sveto število slovansko in se bodisi v pripovedkah bodisi v narodnih pravljicah, pesnih, izrekih velikokrat rabi. Mesto staroslovansko Retra stalo je na devetih otokih in je imelo devet vrat. Na sodnji dan bo svetilo devet solne po narodnih spevih. A baš to število nam daje povod, glede „dahovine" misliti tudi na devet mesecev skrivnostnega bivanja otroškega pod materinim srcem. Najbrže so prvotni oznanovalci krščanske vere, kterej podlaga je izvirni, od peklenske kače pouzročeni greh, prepovedovali po onem evangeljskem nauku: „Ce se kdo ne prerodi iz vode in Duha, ne more vniti v kraljestvo božje" (Jan. 3, 5.), — in na pol poganski slušatelji so si izmislili „da-hovino" t. j. človeško nekrščeno bitje. Je - li še kje drugod po širnem slovanskem svetu pripovedka o „dahovini", kakor po Krasu in po Istri, ne vem, a vsekako bi prav bilo, da se objavi, ako še kdo kaj o tem skrivnostnem bitji zna in ve. Da se iz človeške matere utegne roditi kak spak ali monstrum, o tem pravijo nedvojbeno zgodovinska i zvest j a, a da bi iz živali, po dar-vvinističnih načelih, kdaj postal človek, o tem pa zgodovina molči. Morda je i zgornja pripovedka le neka alegorična podoba odgoje: „per verba et verbera" (beseda i šiba) izganja se gadja narav iz človeka. S o 1 v a, |®menitno je bilo noriško mesto Sol v a. Ze 1. 1856. sem v Novicah poskusil pomen tega imena razložiti; vendar imam še nekaj dostaviti. Štajerskemu starinoslovcu rajnemu župniku Knablu je ugodilo srečno dokazati, daje mesto Sol v a stalo na lip niš k eni polji. Mi smo z njegovimi dokazi celo zadovoljni, in tudi vsi novejši starinoslovci mu priglasujejo. Knabl ni povedal, kaj ime Solva pomenja; on prosto reče, da je keltsko, kajti Noričanje so mu Kelti. Mesto Solva se še omenja v listinah do leta 1075., čeravno že bolj s popačenim imenom. Najstarejša listina pa je iz leta 890. Kralj Arnolf je salzburškemu nadškofu Dietmaru poklonil več posestev; med temi tudi v okrožji mesta: Sulpa, „— Arnolfus divina favente gratia Rex . . . Tradimus itaque at<]ue firmamus ad praedictuni monasterium s. Petri — primitus Castellum s. Erntrudis . . . . ad Sulpa ni: civitatem Žulj) vocatam cum omnibus juste ad eandem civitatem pertinentibus, cum quercetis et campis sicut illa fossa, quae incipit de Moura et tendit usque ad Lounznizam, et ut Luonzniza1 et Sulpa de alpibus fluunt, .... et forestum Susel itd. (Schriften des hist. Ver. fur Innerosterr. I., 21.). Civitas „Zulp" je torej stala blizu rek Lounznica (Ložnica) in Sulpa (Sulm) in v bližini suselskih (Sausal) gozdov. Knabl postavlja mesto Solva z vso pravico kraj reke Sulm v okrožje današnje Lip-nice (Leibniz). Ileka, ktera se v Arnolfovem pismu veli Sulpa, imenuje se v listini salzburškega škofa Eberharda: Sulbe — „qui Sulbe in ore populi nuncupatur". Libr. cit. pag. 22. 24. Oblike: Sulpa — Sulbe izobrazile so se iz Solva; danes jo tam stanujoči Nemci imenujejo: Sulm, po izmeni ustnikov, kakoršno nahajamo v oblikah: Al m 1 Lounznica, danes imenovana Lasnitz, ima dva vira, ki se pri Frauen-thalu združita in pri Wollsdorfu rečico Stainz (v starih listinah Stawenz, Stavil i z) primeta; potem se Lonžnica izlije v reko Sulm-Solvo. iz Alpe, Lemberg iz Lovvenberg, Bamberg iz Babeiiberg itd., vendar so še tudi kraji: Sulb in Sulbereck. Reka sedaj Sulm imenovana izvira pod visoko schwamberško planino na Sulmecku; ker ima voda črno barvo, pravi jej ljudstvo Schvvarzsulm. Pod Frauenalpe pa izvira bela Sulma, ktero ljudstvo imenuje "VVeisssulm. Obe se združite pri Gassersdorfu in stvarjate pravo Sulm o, ktera se pod Lipnico v Muro izliva. Barva vode je po mešanji bele in črne Sulme postala rujavo-žol-tovata (gilva), in baš to pomenja ime Solva, kakor seje pri noriških Slo-venili reka in mesto kraj reke imenovalo. Y ruščini označuje sol ovoj, gilvus, isabellenfarbig, staroslov. slav v besedi: slavoočie, glaucitas; iz tega ime ptiča: slavec1, litovsk. szalwas, pestri. Imena rek po barvi so navadna, primeri: Bela, črna, S ura, Mura (temnozelena), in tudi na Ruskem je rečica: Sol o vaj a. Mesto je tudi ime dobilo po reki, kakor Achen, Bela, Sava itd. Na rimskih spomenikih, v Sol vi izkopanih, beremo lepa čisto slovenska ženska imena kakor: Samuda, Sam m a, Bubna itd. Rodbine S a mu d a še živijo na dravskem in murskem polji. Iz snove: sam so stari Slovani radi stvarjali osebna imena; to pričujejo stare listine, v kterih nahajamo: Sam, Samo, Samek, Samovit, Samorod, Samoslav, Samota. Ime Bubna ima zopet svoje sorodnike v severoslovanskih osebnih imenih: Bub-la, Bubanjka, Bubana (glej Moroškin, Imenoslov s. v). Spomeniki izkopani iz razvalin stare So Ive hranijo se v škofovskem gradu Sekavi; med temi jih je mnogo, ki imajo symbole iz staroslovanske mythologije (primeri mojo razpravo: O syniboličnem pomenu ribe v Letop. Mat. slov. 1869.). Ponemčeni Solvljani (danes se jim pravi Sulmthaler) ohranili so še v svojem govoru več slovenskih besed; tako na pr. imenujejo kašo: Kaschen, glivice (gobe): Glivitzen, jitico šojo: Schoj en. Glede reke Lasnitz naj še omenim, da je na nemškem Stajerji več rečic s tem imenom. Tako teče južnozapadno od benediktinskega stana Št. Lambrehta reka Lasnitz; druga je pri Muravi (Murau), v ktero teče Gaitschbergbachel (gaitsch — g a j i č, mal gaj); zopet je kraj Lasnitz severno od Vordernberga; potem je Ober-, Mitter-, Unter-Lasnitz v fari Nestelbach iztočno od nemškega Gradca; Las-nitzberg v fari Ligist (v starih listinah: Liubgast) na zapadnem nem- 1 Oblika Solva pričuje, da še noriški Sloveni niso rabili metathese in da so govorili, kakor polabski Sloveni: vorta, gor d, gor h, borna za vrata, grad, grah, brana itd.; Solva torej za današnjo obliko: Slava, iz ktere se imajo tudi razlagati imena: SI a vina in slična. škeni Štajerji. Na slovenskem Štajerji je Laz niča v lembaškej in makol-skej fari. Vse te rečice so dobile svoja poznamenovanja po lazenji, po počasnem toku. Ker nahajamo v listini kralja Aruolfa obliko: Lounz-niza, je to znamenje, da se je takrat glasnik a kot o izgovarjal. Kakor je Slovenec krstil počasno tekoče vode z imenom: L azili ca, tako je imenoval vode, čijih tok se rad ustavlja, z imenom: Sta vnica1. Korotanskoslov. ljudstvo je pa to ime izgovarjalo kot Staj nca, ker izpreminja a v v aj; tako slišiš: sem prajla-prejla, mesto: pravila. Mi nahajamo rečice tega imena zopet pogostem na nemškem Štajerji; tako Stainz v okraji Oberkindberga, Stainz v zapadnem Štajerji z gradom istega imena, Stainz rečica v štraden-skej fari v iztočnem nemškem Štajerji, Stainzbach v okrožji Pre-dinga v zapadnem nemškem Štajerji, Stainzbach v bruškem okraji, Stainzerbachel v muravskej okolici, Stainzgraben v Miirz-thalu itd. Na slovenskem Štajerji pa je „Stainz" znamenita reka, ki teče od Marije Snežnice skozi aninsko, benediško, šentpetersko, negovsko, jurjevsko in ljutomersko faro, potem pa se v Muro izlije. Prebivalci jej pravijo: S ča v niča in Šavnica; s t je prelazil v šč in slednjič v š (primeri: stuka, ščuka — šuka, štipati, ščipati —šipati). Kakor se Saviličarje ločij o od korotanskih Slovenov po jeziku in obleki, po narodnih običajih in pravljicah, tako tudi v glasoslovji. Pri njih se a v ne izpreminja v a j, namreč govore: zavec namesto zajec, zaje, in tako tudi: S ča v ni ca, Šavnica namesto Ščajnca — Šajnca. Dacorin Trstenjak. Drobnosti. Politična in kulturna zgodovina štajerskih Slovencev. Spisal in založil Ivan Lapajne. V Ljubljani 18*4. Str. 310 v 8°. — Naj nikdo ne pričakuje o tej »Zgodovini" tu strokovnjaške kritike. Takošno je napisal že č. g. D. Trstenjak, še predno je rečeno delo bilo prav osnovano, v zasebnem pismu, ktero je pisatelj sam v predgovoru svojej knjigi str. IX. X. priobčil. A s tem nam je g. Lapajne ob enem jako ustregel, kajti prihranil je tako drugim čas in trud za presojevanje njegovega zdelka .... Zato tudi jaz ne bodem o njem dalje govoril; nego zabeležiti hočem in oziroma popraviti v sledečem samo nektere stvarne pogreške in nedostatnosti, osobito one iz krajevnih okolnostij mi bolj znane, in sicer tako, kakor sem jih redom v knjigi zapazil. 1 Stavnica označuje torej isto, kar lat. stagnans, stagnatum, v severno-slov. jezikih: stav, stagnum. Str. 3, 4: Kakor g. Lapajne govori o Keltih v naših krajih sploh ter posebej, da tudi naš Ptuj in Celje imata svoj prvi začetek v keltskih časih, to je pač nauk izključ-ljivo nemških historikov, vzlasti starejših; novejši nas o keltizmu todi vendar le nekoliko drugače poučujejo, omenjajoč vsaj mimogrede slovenskost prvotnih prebivalcev na našej zemlji, kar tudi naš pisec str. 5, 6. o Slovenih navaja. — Str. 14: Da bi v mestno crkev v Celji bilo vzidanih največ jupiterskih glav, ni istina; pač pa se nahajate dve moški podobi z bikovimi rogovi in ušesi v steni pred tkzv. Autikenthor-om in na Kinko-veni dvorišči, po Trstenjakovem opisu v „Novicah" 1859. 12. Eden od kamena izklesan vojak, roko na prisego držeč, stoji poleg farne crkve na južnej strani; za drug tako-šen spomenik ne znam. Martov tempel v Celji išče dr. Al. Huber Gesch. d. Einfhng. u. Vrbrtg. d. Christenthums in Siidostdeutschland 1. 97 nekje blizu prejšnjih Gradških vrat. — Str. 15: Ptuj imenujejo Hrvatje, vsaj v knjigi, Optuj, kakor tudi nekteri Slovenci na pr. ob Ščavnici: kam greš? v Optuj; Petov je pač po Pettau. — Str. 18: O rojstnej hiši sv. Maksimilijana v Celji na mestu sed. kapucinskega samostana je pač le pobožna bajka; prim. Huber 1. c.; leto njegove smrti je verjetnejše 303, glej Huber I, 123. — Str. 19, 20: Gotje so Ptuj razdejali 1. 380. Škota ptujska Cest po 380 in Vigil 547 sta dvomljiva; istotako celjski škof Tenaks 381 ali kteri drug v teh mestih po Frankih vpostavljen; gl. Huber I. 267. — Str. 28: Valkun menda ni sin karant.-slovenskega vojvode Hotemarja, nego bržčas bavarskega pokolenja Waltunch; gl. Huber IV. 165. — Str. 38: O delovanji sv. Kuperta in sv. Vitala glede kristjanstva med Slovenci glej Letopis Matice slov. 1884. 124, 125. Lork ni bil nikdar sedež nadškofa, glej Letopis Mat. slov. 1882/83. 163 si. — Str. 45, 46: Ciril in Metod sta prišla v Vel. Moravsko 1. 863; njun učenec je bil Sava ali Saba, ne Sablas. — Str. 87: Sounek, Sanek itd. tolmači Ig. Orožen in,dr. v Žolnek, po žolnah, kakor bližnje Vransko po vranah; ob Savinji ne stoji grad ni sedaj niti je mogel lahko kdaj stati, sodeč po obličji kraja; razvalina je v okolici Podvrh, kako uro hoda jugozapadno od Braslovč na pod-gorji Dobrovlja. — Str. 89: Grad, sedaj razvalina, Forchteneck, tudi ljudstvo jo tako imenuje, je v fari sv. Mihela pri Šoštanji, dobro l1/* uro od trga na sever, v okolici Eaviie; prim. str. 133. — Str. 90: Grb celjskih grofov in mesta Celja so tri zlate zvezde v modrem (ne zelenem) polji. — Str. 95: O sliki celjskega grofa Hermana H. v Lepiglavi trdi dr. I. Kršnjavi v „Viencu" 1878.802, da je še lo v 2. pol. 17. stoletja bila izdelana ter je po vsej priliki gol proizvod domišljije. — Str. 96: Veronika Deseniška ni bila utopljena v Soteski, nego uprav v Ostrovici ali Ostrci, gradu (sedaj razvalina) jugozap. od Sv. Jurja pod Taborom v Savinjskej dolini; prim. str. 136. — Str. 98: Tutaški je tisk. pogrešek nam. Putaški. Ulrik II., poslednji grof celjski, bil je umorjen na god sv. Teodora t. j. dne 9. nov. 1456. — Str. 116: O slov. slovaro-in letopisci Hier. Megiserji piše S. Ljubic Ogled, knjiž. poviesti jugoslavj. II. 558, da je bil rojen v Stuttgartu, od 1592—1600 ravnatelj plemiške šole v Celovci, umrl 1616. — Str. 118: Leta 1471. bili bi Turki bojda Gajre, Gornjigrad in Nazaret razdrli, kakor že J. Parapat v Letop. Mat. slov. 1871. 41 javlja. Kaj so Gajre? Morda Gairach, Jurjev Klošter; v Nazaretu pa je bil samostan utemeljen še le 1. 1632; vid. Orožen Dek. Oberburg 250. Str. 124: Takozvani gotski ali gotiški slog nima nič opraviti z germanskimi Goti in torej ni staronemški, nego ta zidava se je razvila po križarskih vojnah iz byzantskega in romanskega stavbenega sloga, in najstarejše gotske crkve so na severnem Francoskem in v Nizozemlji; prim. J. Jesenko Obč. zgodovina II. 145. — Str. 131: S crkvijo sv. Štefana pri Celji misli se menda na podružnico istega imena v Teharjih, utemeljeno 1699, v. Orožen Dek. Cilli 327. — Str. 138: Od kod je vest, da bi prek grada Lemberga pri Doberni utegnola biti meja med Norikom in Panonijo? Vsaj s str. 7. se to, kakor se mi zdi, ne ujema. — Str. 140, 141: Helfenberg je slov. Soteski grad. Grad Hrastovec pri Ptuji? Pač pri Mariboru proti Sv. Lenartu. Grad Prebold in gradič Gorica sta pri Sv. Pavlu v Savinjskej dolini. — Str. 152: Navada, da v spomin na hudo lakoto 12t>2 še dandanes o velikej noči ljudje jedo repne olupe, pač ni vendar povsod pri Slovencih. — Str. 163: Tudi pri Sv. Barbari v Halozah dajal je še prejšnji župnik-dekan po sv. obhajilu bojda vina obhajancem iz keliha, kakor mi je pravil neki tamošuji rojak. — Sr. 174: Zapuščeni grad Heckenberg pri Vranskem imenuje ljudstvo sploh Stari grad — Str. 183: Vasi Imelnizen, Istrakhof, Wisticza, Doniinzen in Vor-drinchen tolmači M. IC. v „Slovenci" 1885. 11 v Melince, Strukljevce, Bistrico, Domanj-kovce in Bogojino ob Muri. — Str. 215: Ustanovitelj frančišk. samostana v Nazaretu, ted. ljubljanski škof, pisan je po tedanje Scarlichius, ne Skolič. — Str. 218: Sv. Urša na Ušarjih imenuje se pač le uaprosto Sv. Uršula, v Persoualstand d. Bisth. Lavant tudi na Plešivci. — Str. 21!»: Sv. Lovresc pod Prežinom je sedaj podružnica teharska. — Str. 220: J. P. Ješenak, pisatelj slovenski, umrl je 1827 kot stolni prošt pri Sv. Andraši v Lavantskej dolini, a ne v Novem mestu. — Str. 221: Sv. Duh na Stari gori je podružnica Sv. Jurja na Sčavnici, torej v gornjeradgonskem okraji, ne v gornjegrad-skem, kar je bržčas tisk. pomota — Str. 223: Sv. Ana na Krembergu spada že od 1. 1859 k labodskej (lavantskej) škofiji; 1. 1870. je bila tej pridejana sosedna Marija Snežna na Velki ali Nova crkva, kakor jo tamošnje ljudstvo imenuje. — Str. 224: Prvi vikar pri Sv. Pavlu v Savinjskej dolini, Wlfingus, imenuje se 1. 1392, v. Orožen Dek. Frasslau p. 164. Sv. Andrej nad Polzelo je prav, ne v Polzeli. Ne pod krško, nego pod sekovsko škofijo spadale so do 1. 1859. fare v Mariborskem okrogu. — Str. 226: Skomer, prav Skomarje. V Doblem tisk. pogr. namesto Dobjem. — Str. 230: Odgovor „za-hvalim za vprašanje" je navaden tudi po drugod na pr. v Savinjskej in Škalskej dolini pri ljudstvu. — Str. 232: Truber je pisal pač kranjsko narečje par excellence, ne pa štajerskega. — Str. 240: Učenci iz šole v Rušah pri Mariboru 17. in 18. veka postajali so razven duhovski mnogo tudi svetski dostojanstveniki, kakor svedoči p. J. A. Marian v ondotnej farnej kroniki, prim. Orožen Dek. Kotsch 364. — Str. 243 si.: Šolam na slov. Stajerji navaja vendar „Schematismus der Volksschulen Steiermarks" vsa imena; in vsaj ta bi radi znali tudi vslovenskej knjigi! —Str. 263: Kakošen posel imajo oni nemški učenjaki 19. veka v zgodovini štaj. Slovencev, tega ne razumem. Str. 280: Zvonik sedanje nemške crkve v Celji bil je vendar naposled 1. 1880 dogotovljen. Papež Benedikt XIV., ne IV., ločil je oglejski patrijarhat; razdelitev far na slov. Stajerji podal je pisec dobro na str. 216 in 217 po č. g. Trstenjaku. — Str. 281: Grof Anton Gaisruck ni si celjske grajščine sezidal v mestu, sedaj vojašnica, nego zvunaj mesta po priliki 11/5! uro na zapad blizu Žalca, takoimenovano NoVo Celje 1760, vid. str. 133; sedanja vojašnica v Celji od 1750 bila je nekdaj dolnji grad celjskih grofov. — Str. 297: O Stef. Modrinjaku recimo pač: znaten pesnik slovenski za ono dobo, t 1827; prim. vsaj sodbo Vrazovo v Gusle i tambura II. 135,6. — Str. 298: Gradova Novi klošter in Mayerberg pač nista baš v okolici Vranskej, nego prvi je v fari pol-zelskej v. str. 130, a drugi slov. Prešnik v fari sv. Martina v Rožnej dolini v. str. 140. Vransko je trg nekje od 1. 1869. — Str. 299: Šoštanjski stari grad je bil nad trgom, ne v trgu samem; sedanjo razvalino zove ljudstvo Pusti grad. — Da bi bile Braslovče dobile ime po slov. knezu Braclavu - Bratislavu od 896 1., vid. str. 44, zanikuje se mnogo; tudi ta Braclav ni verjetno, da bi bil sin panou.-slov. kneza Pribine in tudi ne sin njegovega sina Kocelja; vid. Letop. Mat. slov. 1884. 160. — Str. 300: Slovenski pisatelj Perdo Kočevar Zavčanin je menda po tiskov, pogrešku Pr. H—; umrl pa je v Gradci 1878, ne v Zagrebu. Župnik v Grižah Jan. Goličnik ni „na nemško prestavil »čebelarstva" kranjskega kmeta Janže", temveč narobe: nemški izvirnik Janšev je preložil G. na slovenski 1792. Str. 307: Da bi Mozirje bilo Pribinov Moosburg, ni samo nezgodovinsko, temveč uprav nesmisel; vid. Letop. Mat. slov. 1884. 175. — A str. 214: Res vse one pravice, ktere je užival Nemec, pridobil je dne 21. dec. 1867 tudi Slovenec — na papir. Toliko sem čitajoč Lapajnetovo »Zgodovino štajerskih Slovencev" mimogrede pobral, čemur sem znal na prvi mah kaj prigovoriti. Ostalo, kar bi še morda potrebovalo enakega razgovora, naj blagovolijo pripaziti drugi našinci, znani z dotičnimi kra-jevnostmi. Omenil bi še tu le samo, da so v sicer dosta lepem, gladkem jeziku slovenskem vendar le grdi nemčizmi »gajžlarji" str. 79, 132 in »glažuta" str. 306; nekaj tiskovnih pogreškov je še razven že navedenih, na pr. Schotzer, pravo Schlotzor str. 5 in dr.; nadalje večkratno ponavljanje iste stvari, a včasih protislovno, kar je bilo deloma tudi že naznačeno. Ne dopada mi razdelitev tvarine po načinu, kakor so sestavljene nemške učne knjige zgodovinske za srednje šole, namreč v posamezne kratke odseke po dobah nekterih vladarjev; bolje nam ugajajo večje skupine istovrstnih predmetov; glej, kar o tej osnovi piše Jos. Stare Občna zgodovina III. zv. predgov. Nikakor pa se ne more pohvaliti takošna kompilacija, kakoršno nahajamo v Lapajnetovej knjigi, kjer so po cele strani, da celi listi doslovce prepisani iz drugih pisateljev, nekaj sicer pač imenovanih, a nekaj pa tudi zamolčanih ter le na konci knjige kratko omenjanih. Saj bi se snov dala prirediti tudi po svoje, tu in tam še morda nekoliko okrajšati, kar mislim, da bi ne bilo niti na škodo tej »zgodovini"; nasprotno tedaj bi bila bolj »izvirna". Sicer pa ponavljam besede Stanka Vraza ob An. Griina prevodu slov. nar. pesnij, tukaj dakakor mutatis mutandis povse umestno: »Ich hatte nicht geglaubt, dass der Herr Graf dieser besclirankten Idee vom Patriotismus anhiingt. Er nennt sie »krainische Vol k si i e d er", als wenn die Krainer eine eigen thii m lich e Menschenra^e waren. Ich babe mich schon oft ausgesprochen mundlicli und brief-lich, dass (lie Viilker nur durcli das gottlielie Zeicheii der Spracbe, nicht aber dnrcli vvillkiirliche politische Grenzen geschieden sind." O čemer pa morda več na drugem kraji. And- Fekonja. Jugoslovanske pravljice 111 pripovedke. Sagen und Marchen der Siidslaven. Zum grossen Teil aus ungedruckten Quellen von Dr. P. S. Krauss. I. zvezek. 1883. II. zvezek 1834. — To je naslov knjigi, ktero je »Kres" že lani na 478. strani kratko oznanil. Predno preidemo na oceno te knjige, bodi nam dovoljeno, da nekoliko besed izpregovorimo o tradicijonalnej literaturi. Kolike važnosti za spoznavanje značaja kulturnega in zgodovinskega razvitka, v obče vsega duševnega življenja je tradicijonalna literatura, je dognana stvar. Znanost, kterej je zadača skupljati narodno blago ter iz zbranega gradiva stvariti sliko duševnega živovanja narodov, je sicer mlada, a vendar smo s ponosom kazati na velikanske uspehe svoje, kteri jej zagotavljajo častno mesto v sijajnem zboru starejših znanostij. Tudi med nami Slovenci podalo se je precejšnje število zbirateljev na delo, kteri so znašali narodno blago ter ga objavljali po raznih časopisih in posebnih knjigah. »Kres" pa sme še posebno ponosen biti, da šteje med svoje sotrudnike dva najodličnejša znanstvena zastopnika te stroke; v mislih imam profesorja doktorja G. Kreka, kteri v svojih knjigah in razpravah posebno naglaša važnost tradicijonalne literature, in profesorja M. Valjavca, kteri je med Slovenci in Hrvati gotovo največ narodnega blaga zbral in objavil. Žalibog, da je tega blaga še mnogo nezabeleženega in da je malomarnost dotičnikov, ki bi imeli skrbeti, da se odkloni preteči pogin duševnega i metka narodovega, tolika, da niti ono, kar je zbrano in zabeleženo, ne pride med svet. Te besede se obračajo do naše Matice, ktera tudi pozablja svoje zadače, da ima gojiti narodno literaturo. Častna izjema jo izdanje knjige prof. dra. Pajeka o duševnem žitku štajerskih Slovencev. Ena taka knjiga ima več vrednosti nego deset fizik in astronomij, kterih nihče ne čita. Take knjige, kakor je imenovana, so za vsakega zanimive in koristne, ker nas uče spoznavati naš narod, in baš spoznavanje narodne individualnosti je temelj in podlaga književnemu delovanju, ako hoče uspešno, koristno in vredno biti. Imel sem že priliko, da naglašam važni princip, da se mora književnost naslanjati na narodno individualnost, ker inače ni drugega nego prežvekanje tujih stvorov. Jezik sam še ni oni pečat, kteri književnosti udarja značaj; v književnosti, ako hoče v resnici hiti narodna, mora se zrcaliti narodna osebujnost. Mi imamo mnogo izvrstnih pesnikov in pisateljev, a jako skromen je broj onih, kterih uzori bi bili zajeti iz pravega narodnega življenja. Književniki odgojeni v tujstvu, sicer slovenski govore, a tuje mislijo in čutijo. Kako odločno v svojo korist razlikuje se književnost naših po krvi in jeziku najbližjih sorodnikov Hrvatov in posebno Srbov! Zakaj? ker stoji lla realnem temelji svoje narodnosti, ktera se ne izraža samo z glasovi jezika, temveč s pojavi narodnega življenja, z nazori in uzori narodovimi. Pozdravljati nam je tedaj vsako knjigo, ktere namen je, da nas seznani z narodnim življenjem in mišljenjem. Tudi imenovana Kraussova knjiga, če prav je pisana v tujščini, vredna je z rečenega stališča vse pozornosti. V predgovoru k prvemu zvezku podajo nam izdajatelj razven podatkov o kraji in napisovatelji posameznih bajk tudi nekak uvod o važnosti in zadači folklore ali one znanstvene stroke, kterej zadača je izučavanje tradicijonalne literature. Kar govori o tem, kako nas proučavanje narodne literature uči poznavati mišljenje, težnje in razmere naroda, kako jo tuja, ne na domačem polji vzrastla književnost kriva, da izobraženci ne razumevajo prostega ljudstva in kako se prosti narod iz istega razloga odvrača od izobražencev, je gola istina. Kot glavno zadačo svojega dela označuje Krauss, da sestavi iz teh narodnih umotvorin jasno sliko duševnega života narodnega glede mišljenja, čutjenja in hotjenja Kako bode to zadačo rešil, radovedni pričakujemo. Kajti do sedaj se njegovo delo ogra-ničuje na nemški prevod bajk in na predgovori v obeh zvezkih. Da se prevod prijotno čita, mora se mu priznavati, a po pravici mu očita prof V. Jagič v Archivu VII. str. 309, da je znanstvenim svrham škodljivo, da se pri prevodu ni strogo držal matic. Krauss se sicer brani v predgovoru k drugemu zvezku, a razlogi, s kterimi opravičuje svoje postopanje, so ničevni. Tako na pr. priznava, da je pristavljal različne krepke narodne izraze, ker jih je po njegovem mnenji dotični zapisatelj iz kterih koli uzrokov izostavil. To je sicer možno, ali s čim bi dokazal Krauss, da mora tako biti. Kar narav noč pa ga moramo zavrnoti, ako samemu Vuku Karadžiču in vrednemu njegovemu pomagaču Vuku Vrčeviču očita, dajo na enega uplivala nemška, na drugega italijanska umetna književnost, in pa da ni zaraditega to, kar sta zapisovala, povse verno po narodu zapisano. Seveda Krauss, ki je po vsej priliki Žid iz Slavonije, poznaval je bolje narodni jezik od obeh Vukov, od kterih je eden kakor drugi toliko časa živel mod narodom, kterega niti nemška niti italijanska kultura oblizala ni, in ki oba dva na mnogih mestih zatrjujeta, da sta vse verno zapisavala, kakor so jima pripovedovalci narekovali. Ako celo pri takih možeh suinnja, da li so vestno zapisavali, kdo pa mu jamči, da niso nekteri njegovih pošiljateljev jezik in slog še v večjej meri izopačili. V I. zvezku str. XVI. pravi: „ Anstatt nun die betreffenden Sagen und Mar-chen unmittelbar in die Auseinandersetzungen hincinzuveriiechten, schicke ich sie in ihrer treuen und unverfalscliten Gestalt voraus, ohne sie irgondwie zu verschonern.1' In v drugem zvezku je prisiljen priznavati, da je po svoje zaobračal jezik. Zakaj ni bajk in pripovedek, kterim je snov enaka, v eno skupno telo zbral, temu postopanju je sicer tehtovit razlog, da bi potem knjiga postala presuhoparna ter bi čitatoljem manje ugajala, ker bi jih utrudila, a vendar je imel to storiti ter pojedine bajke primerjati z vzgrednimi, ako mu je bilo do tega, da bode njegovo delo strogo znanstveno. Temeljito kritično darovitost svedoči nam trditev v II. zvezku str. XLIV., da pripovedka zabeležena v Vuka Vrčeviča nar. pripovedkah, Beograd 1869. p. 282 zatega-del ne more biti srbskega porekla, ker je v njej govora o različnih narodih, kar zahteva obširnega zemljepisnega znanja, kterega ni iskati med Srbi. Seveda Bokelji in tudi Hercegovci, kteri potujejo po vsem širnem svetu kot mornarji, ne morejo znati, da so na svetu razven Grkov tudi še Italijani, Francozi, Angleži, Turki in Rusi! Takisto trdi, da je pripovedka o divjem moži naravnoč iz indijske „Pančat,antre" vzeta, premda je že v Kresovem letniku 1882. učeni g. prof. Krek objavil svojo razpravo o Polyfemu v narodnej tradiciji slovanskej, kjer bi se bil mogel g. Krauss poučiti. Ali je očitanje opravičeno, da je celo iz nemških učebnikov in italijanskih koledarov prepisane bajke, ktere so mu nekteri njegovih sotrudnikov poslali, v svojo knjigo sprejel, ne vem presoditi. F. X. Kuhač vsaj mu to očita v Agramer Zeitung br. 271 1. 1884. Kar pa je naposled neznosno, to je predrznost, s ktero bije on, o kterem se do sedaj še prav nič vedelo ni, po zaslužnih in glasovitih učenjakih. Da mu suhoparna filologija, posebno klasična, v smislu onega dlakocepanja ni po godu, razumemo, a zasmehovati jezikoslovstvo je smešno delo. Prav neugodno dira v predgovoru k II. delu ono bahanje s prijateljskimi odnošaji in pohvalami učenjakov, samoljubno opisavanje svojega življenja, nepotrebni lirski izlivi o svojej mamici in koketovanje na enej strani z nemštvom, na drugej z narodnjaštvom! — Po izjavi Kraussovej sestoji njegova zbirka iz več od tisoč komadov (med njimi do dve sto basnij). V prvem zvezku objavljenih je 109 bajk srbskih, bosenskih, hrvatskih, slavonskih, bokeljskih in štajerskih. V drugem jih je 160 iz vseh krajev južnoslovanskega plemena; med njimi je razven iz zbirke prof. Valjavca vzetih še 8 drugih slov. že natisnenih pravljic. It. Pcrušek. Ljudska knjižnica. Odkar smo bili zadnjič naznanili to knjižnico, izšli so že zopet trije snopiči. V 4. zvezku podaje nam J. S. G o mb aro v rT'ratke povesti za kratek čas". Vseh je 15, in ponatisnene so iz „Vrteča" in nekterih drugih časopisov. Iz tega se že razvidi, da so i za mladino pripravne, a tudi odrastlim čitateljem bodo delale kratek čas. Povesti niso sicer izvirne, ali imajo dobro domačo obleko. — Snopič 5. obsega „Kratkočasne povesti", ktere jo zbral Lavoslav Kordeš. Tu se čita „Dvorski", kterega je v češčini spisal Alojz Jirasek, poslovenil J. Sattler, „Dvakrat vzdigneni zaklad", ljudska pravljica „Dekliški ropar" s Kranjskega, in iz nemščine posneta povest: „Poštna hiša v stepi". V zadnjih zvezkih je uredništvo Ljud. knjižnice po našem mnenji pravo pot nastopilo. Kratkočasne povesti se kmetu našemu kaj hitro in rade prikupijo in vabijo tudi mladino, da jih čita. V tem smislu se naj nadaljuje, in le včasih vmes poda kaka večja povest. Dolžni smo opomniti, daje v zadnjih dveh snopičih tisk že tudi pravilnejši od prejšnjih zvezkov, ali vse še ni tako, kakor bi moralo biti. Upamo pa, da se bodo v tem oziru vsi nedostatki odpravili. Konečno še opozorimo na to, da se knjižnica vse premlačno razpečava. Uvesti se mora vsestranska kolportaža, ako hoče podjetje pri tako nizkej ceni — 6 nove. za eden po 4 pole obsegajoč snopič — napredovati. V Celovci na pr. ni se še skoro nikomur poslala na ogled, in dijak in kmet ne ve pota, kako bi prišel do nje. Tukaj je treba velike brižnosti in mnogo nam se je še učiti od nemških podjetnih knjigarjev. A te opazke ne veljajo samo o Ljudskej knjižnici, temveč so v obče umestne glede na razprodavanjo naših knjig. — Sesti snopič, ki nam je ravnokar došel v roke, podaje 13 „p o b o ž n i h pripovedek in povestij", ktere je tudi zapisal marljivi naš pisatelj J. S. G o niha rov. To so deloma narodne legende in pripovedke, ki se nahajajo med našim ljudstvom, ali pa iz drugih jezikov prevedene povesti pobožnega sodržaja. Prepričani smo, da jih bode ljudstvo rado prebiralo in da si po njih „Ljudska knjižnica" med prostim narodom mnogo častilcev pridobi. Četrto poročilo o delovanji in stanji „podpiralne zaloge slovanskih vseučilišč-nikov v Gradci". Založil in objavil t. č. opravilni odbor. V Gradci, 1885. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohora v Celovei. Str. 8 v 8°. — Odbor podpiralne zaloge podaje v tem poročilu pregled računov od okt. 1883 do okt. 1884. Razvidi se, da je preteklo leto glavnica od 4600 gld. na 5200 gld. narastla. Razven tega se je 288 gld. razdelilo v podporo slovanskim vseučiliščnikom, 13 pravnikom in 3 modroslovcem. Da se je pa to leto podpiralna zaloga tako znatno in čvrsto povzdignola, gre iskrena zahvala deželnemu odboru kranjskemu in štirskemu in drugim radodarnim zavodom in rodoljubom slovenskim. Ob enem pa se ima ta razvoj tudi pripisovati neumornej delavnosti njenega voditelja, prof. dr. Gr. Kreka, ki že mnoga leta uspešno kot predsednik zaloge v njen prid deluje. Slovensko občinstvo pa prosimo, naj se tudi letos spomni naših vseueilišč-nikov v Gradci in naj položi svoj obolos na žrtvenik domovinske ljubezni. Hrvatska Vila. Četrto leto izhaja že ..Hrvatska Vila". Večkrat smo omenjali ta illustrovani časopis v svojem listu in ga tudi priporočali č. čitateljem. Menjaval je že večkrat svoje urednike in konečno je menjal tudi lastnika. Lastništvo in založništvo lista prevzela je sedaj znana firma v Zagrebu C. Albreclit, duga ulica 26. Upamo, da je sedaj Hrvatskej Vili obstanek zagotovljen in da bode njen novi nakladnik svoj list na isto višino povzdignol, s ktero se ponašajo češki illustrovani časopisi. Hrvatska Vila stane na leto 10 gld. t .Josip Pagliarozzi - Krilan. Naše mlado slovstvo, vzlasti pa slovensko pesništvo in z njim ves narod naš zadela je bridka izguba dne 1. marca t. 1. Preminol je na Goriškem jedva šestindvajsetletni mladeneč Josip Pagliaruzzi, znan pod imenom „Krilan" vsemu čitajočemu razumništvu. Sin lansko leto umrlega veleposestnika in deželnega poslanca Pagliaruzzija v Koboridu, šolal se je Josip v Gorici in dovršivši gjmnazijo 1. 1877., učil se na Dunaji pravoslovnih naukov. Odlično je mladi mož dovršil svoje študije ter stopil kot praktikant v državno službo v Gorici. Ali kmalu po očetovej smrti moral jo je os ta viti ter prevzeti gospodarstvo na svojem posestvu. S pokojnikom položili so goriški Slovenci nadarjenega mladenča in značajnega moža v hladno zemljo. Ob njegovej gomili pa žaluje muza slovenska, kajti ta je izgubila v njem bogato nadarjenega gojenca in navdušenega svojega častilca. Leta 1878. je stopil Josip prvikrat javno pred slovensko občinstvo, in v teku zadnjih let je obogatil naše književno polje z marsiktero lepodišečo cvetlico. Njegove balade in romance se kaj dobro odlikujejo med novejšimi našimi pesniškimi proizvodi, in mi lahko trdimo, da si je z njimi njegov mladi talent častilo mesto pridobil in za dolga leta zagotovil hvaležen spomin v našej književnosti! Poziv slovenskim pisateljem! Odbor Matice Slovenske obrača se do vseh rodoljubnih pisateljev slovenskih z iskreno prošnjo, naj bi čim preje tem bolje tudi letos poslali kaj primernih doneskov za letošnji Letopis. Kakor lani vzprejemali se bodo tudi letos v Letopis samo izvirni znanstveni in znan stveno-poučni spisi iz raznovrstnih strok človeškega znanja; vendar je želeti, da bi častiti gospodje pisatelji svojim razpravam izbrali take predmete, ki ugajajo obče znanim književnim potrebam naroda slovenskega ter zaradi splošne zanimivosti prijajo večini Matičnih družabnikov. Rokopisi naj se pošiljajo do konca aprila t. 1. predsedstvu Matice Slovenske v Ljubljani. Po pravilih določena nagrada v Letopis vzprejetim spisom bode se izplačevala, kedar se knjiga dotiska. Prvosednik: Grasselli, odbornik: Marn. Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovei. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket.