VtiSnUTSBS
TO VA
-:----
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto 3 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. SO kr.
Tečaj VIII. v Ljubljani is. julija 1868. List 14.
SPOMIN NA TUJEM.
«kje je draga vas domača ? Kje očetov dom premili, Kamor misli zdaj posili Mi uhajajo nazaj?
Kje priserčna vaška loka ? Koder smo cvetice brali, Po otročje vmes kramljali, Dokler bil sem še doma!
Kje so gozdi? kje livade? Kjer otroci smo skakali, In igrače napravljali Prav veselega serca!
Kje je hišica presrečna, V kteri zibelka je tekla? Mamica pevaje rekla : Sladko spavaj sinek moj!'
Kje so oče, kje so mati Kje je bratec in sestrice Kje tovarši, tovaršice, Kteri so poznali me?
Grenka smert je vse pobrala; Že očeta zemlja krije, Mila mati v grobu gnjije, Červi glodajo kosti!
Bratec je na vojski padel, Padel je za domovino In za drago očetnino, Ni ga bilo več nazaj.
Vas domačo, dom očetov Gosta megla mi zakriva, In zastonj se poželjiva Vpirata očesa v njo.
Kdaj bom zopet- po domačih Logih hodil, ptičkom žvižgal, Cvetke tergal in berlizgal, Ter vesel se radoval?
J. P.
Zgodovina v ljudski šoli.
Govoriti od zgodovine ljudskemu učitelju sicer ne pristuje, kajti ljudska šola malokdaj presega navadno trojico, t. j. branje, pisanje in številjenje; toda nikakor se izobraženim prištevati ne more, kdor ne ume zgodovine. Taki namreč, ki ne pozna zgodovine, tudi ne more presojevati sedanjega gibanja narodov. Zgodovina nam pripoveduje od starodavnih časov, od narodov, ki so živeli preti nami, nam oznanuje, kako so- rastla in razpadala mogočna kraljestva. Ze Rimljani so zgodovino imenovali učiteljico v življenji. Človek, komur je zgodovina znana, bolje in živejše ljubi svoj narod; vse, kar najde pri njem in v njem, mu je zanimivo; on tudi spoznava povsod božjo roko, ki vlada vesoljni svet, in se prepriča, da vsi mogočni gospodarji na svetu, silni vojskovodji i. t. d. so bili le orodje v roki naj Višjega, ki vlada osodo posamesnega, pa tudi osodo vsega človeštva, in slehernemu povračuje že večkrat na tem svetu po njegovih delih. Na narodih in kraljestvih se že na tem svetu kaže božja sodba. To vidimo posebno pri izraelskem ljudstvu; vidimo pa to tudi pri kerščanskih narodih, ako to pazljivo in z vernim očesom pregledujemo. Vse drugače zgodovinar opazuje staro kamenje, razpadlo zidovje, sled starih cest&, kakor dela to kak nevednež o tej reči, in kakor Indijani po stopinjah v pesku sledijo moč in število svojih sovražnikov, tako tudi zgodovinarji iz starega kamenja poznajo, na kakšni stopnji omike so bili ljudje, o kterih sled se tu vidi, ter iz tega še celo sklepajo na njih šege, narodnost in vero.
Ljudska šola naj odgaja zveste in sposobne deržavljane, vnete delavne rodoljube, in za večino našega ljudstva, zlasti za poljedelce in rokodelce je ljudska šola edina učilnica. Iz tega namena imajo pa tudi naša šolska berila raznoverstnega blaga, ter segajo v prirodopisje, zemljepisje in v zgodovino. Vprašamo tedaj, kako naj učitelj v ljudski šoli obdeluje zgodovinske odlomke, ki jih ima v šolskih berilih; kako naj ravna, da bo z njimi zbujal deržavljansko zavest, spoštovanje in ljubezen do vladarja, do deželnih naprav, do oblastnij, do naroda, iz kterega izhaja, in čigar ud ne neha biti, in kaj zgodovinsko znanje sploh koristi slehernemu človeku.
Vsako podučevanje mora opirati se na podlago kazavnega poduka; brez pravega spoznanja se ne bistri pamet, serce se
ne ogreva, ¡11 kar človek do dobrega ne spozna, o tem tudi nima pojma. Kakor je to pri drugih naukih , tako je to tudi pri zgodovinskem poduku. Kaj bi sploh pomagalo vedeti versto vseh vladarjev, cesarjev in papežev, zapominjati si, kdaj se je ta ali una rec zgodila, ko bi ne imeli v zgodovini drugega namena, kakor spomin obogateti. Vse to pa ne stori človeka bolj umnega, pa tudi ne boljšega. Iz puhlega, poveršnega znanja v zgodovini ne prirastejo krepki značaji, t. j. možje, ki bi bili pripravljeni žertvovati se za vero, narod in domovino.
Kako naj pa vendar učitelj ravna, da to izveršuje ? On zgodovine ne nore učiti, kakor se uče v srednjih in višjih šolah. Naše šolske knjige imajo posamne slike iz te ali une dobe, nam kažejo krepke vladarje, n. pr. Rudolfa habsburškega, cesarico Marijo Terezijo, cesarja Jožefa II. in tudi slavnega vojskovodja Radeckega, perve oznanovalce sv. vere, kakor Mohorja, Cirila in Metoda, Bonifacija, i. t. d. V tem okviru, kakor je osnovana šolska knjiga, učitelj uči zgodovino avstrijanske deržave in svoje ožje domovine. On tu ne tirja, da bi se učenci zapominjali vsa letna števila, vso versto vladarjev, kteri so sledili od ene do druge dobe; učitelj naj tii le povzdiguje osebo, naj razlaga okoliščine v tistem času, vse, kar je ta čas imelo vpliv, kako so ljudje tačas mislili in govorili. Tako jim stavi živo pred oči sliko, ktero imajo učenci pred sabo; odkriva vse njene lepote in prednosti. Po tem potu si učenci vtisnejo v spomin živo podobo tistega časa; zglede, ki jih tu vidijo, jih vnemajo za vse lepo in blago; zbuja se jim zavest, in kolikor bolj spoznajo, da se dežele niso kar ponevedoma in po pripetlejih ena z drugo združile, toliko veseleji spolnujejo svoje dolžnosti in so v dobrih in britkih dnevih zvesti svoji veri in domovini.
Dvoje pa se tii tirja od učitelja, da namreč, sam mora več vedeti o zgodovini, kakor mu kažejo šolske knjige; on mora saj poznati zgodovino avstrijanskega cesarstva in zgodovino svoje ožje domovine. Kako bi le razlagal zadevni historični odlomek, bi dajal potrebna razjasnila, bi živo pisal sliko, ko bi ne vedel drugega, kakor to, kar najde v šolski knjigi! Po drugem kraji naj se pa učitelj tudi varuje, da preobširno ne sega v zgodovine; on mora vedeti, kaj je mladini treba povedati in kaj zamolčati, da ne prestopa mej, ktere mu stavijo njegov stan, njegove posebne dolžnosti do vere, naroda in
14*
deržave. Ljudska šola naj le povsod kaže pot, po kteri je mogoče prav izobraževati se, in naj pomisli, da to, kar je treba vedeti učenemu, dostokrat priprostim stanovom nič ne koristi; tedaj naj ima pred očmi povsod pravo mero. Na Pruskem se po vseh ljudskih šolah uči povestnica ondašnje deržave; zato se pa tudi deržavljani živo zavedajo o svoji domovini; v ponos si štejejo, da so Prusi in hvalno govore od svojih naprav i. t. d. Avstrijo pa tako radi njeni lastni sinovi opravljajo, ter nočejo spoznati podlage, na ktero je deržava postavljena, se ne menijo za nauke, ktere nam daje naša zgodovina.
(Dalj« prlh.)
Zemljepisje v ljudski šoli.
(Dalje.)
Prebivalci.
J. Ali se kaj ve, koliko je ljudi na Koroškem?
O. L. 185?. je bilo popisano ljudstvo po vsi Avstriji, in ta čas je bilo na Koroškem 332.456 duš; od dosihmal je število nekoliko doraslo, tako da jih sedaj utegne biti 350.079; domačih prebivalcev bilo je 1856. leta 324.325 duš.
J. Tako pa ni ravno veliko ljudi na Koroškem; sej dežela ni tako majhna, kakor ste mi že pravili.
O. L. 1857. se je pokazalo, da živi po Koroškem na !□ miljo 1844 duš, tedaj na Avstrijanskem naj manj, izvzemši Solnograško, Tiroljsko, Dalmacijo in Granico. To pa pride od tod, ker je na Koroškem veliko gora in premalo rodovitnega polja, ter pomanjkuje dovoljne hrane; tudi je tega nekoliko krivo društveno in rodbinsko življenje po Koroškem.
Naj bolj rodovitna zemlja je po toplem Podravji, po dolj-nem predelu zilske doline, po Turji (pri Beljaku), po grobniš-kem in gosposveškem polji in po labodski dolini. To so pa kraji, v kterih je obertnost in rokodelstvo doma, ali so pa historična deželna središča.
Naj pustejši kraji pod 1000 prebivalcev na !□ miljo so: dolina in planina okoli gornje Jezere; ali okrožje sovodenjsko s 680 preb. na miljo, vzlasti pa visočina okoli belske doline okraj beljanski s 671 in vogljiški s 607 preb. na 1 □ miljo. Ker so se pa skoro vsi prebivalci zarad podnebnih razmer in
zarad prostranih gozdov, zarad paš in nerodovitnega sveta vselili po dolinah in dolih, zato je videti Koroško kakor zelo obljudena dežela, kjer se v nekterih dolinah vas vasi derži.
J. Ali na Koroškem tudi kje slovenski govore ?
O. Kar se tiče narodnosti, je Koroško, ki je bilo nekdaj središče starega slovenskega sveta, sedaj po večem nemško; zvezano je namreč več od tisuč let z nemško deržavo in silno ponemčevanje se je že začelo za bavarskih in koroških vojvodov.
Po vradnem preiskovanji iz leta 185?. na podlagi narodnega popisa iz leta 1851. je bilo leto 1857. na Koroškem: 231.558 Nemcev pa 92.707 Slovencev. Kozler stavi po najnovejših in zelo verjetnih preiskavah Slovence na 113.000 duš.
J. Cegava je tukaj prava, in komu gre verjeti?
O. Kakošna narodnost je v enem kraji, naj bolj se kaže v cerkvi, v kterem jeziku se božja beseda oznanuje. Tu se pa lahko posname, da je tretjina prebivalcev na Koroškem Slovencev, kajti tam je 124 duhovnij s 118.909 prebivalci, in v teh se pa samo po slovenski in 8 s 9.450 prebivalci, v teh se pa verstoma po slovenski in po nemški beseda božja oznanuje.
Cisto slovenska sta torej samo dva okraja, in sicer ka-peljski in Pliberški: jugo- vzhodni gorati kot dežele (velik 13-20Q milj. avst.) ; več okrajev na jugo-zahodu in po sredi dežele, to je: terbiški, podklošterski, st. mohorski, beljaški, rožeški, borovski, celovški, vrlkovski, doberloveški in st. pa-velski ima namešano narodnost, pokrivajo ti skupaj 56-19Q milj 16 okrajev je čisto nemških. Tla nemške narodnosti obsegajo 120-87 □ milj ; tla narodnosti slovenske 69-33 □ milj staroslo-venske zemlje. V glavnem mestu Celovcu štejejo vradni popisi iz leta 1857. med 9414 domačimi prebivalci 6000 Slovencev pa 3419 Nemcev.
J. Kakošne vere so pa Korošci?
O. Kar se tiče vere, so Korošci naj več katoličani. Protestantje (Luterani) (16.666) so po narodnosti Nemci, in Slovenci so raztreseni po gorah.
Po Koroškem je sploh malo oženjenih ljudi, neoženjenih je 72 od sto. Nenavadna ta razmera, je lastna vsem alpskim zemljam (Svajci, Norvegiji in Svediji), in pride od tega, da so kmetije (zlasti med Nemci) nedeljive, in da je težko rodovino živiti; nekoliko se pa to tudi opira na starodavne šege sosebno nemške.
J. Kako so pa naseljeni ti stanovalci po deželi?
O. Kako so naseljeni, se kaže v teh le številkah: Na Koroškem je bilo 1. 1857. samo 11 mest, 27 tergov, 2856 vasi, skupaj s 50.140 poslopij, v kterih je prebivalo 65.326 rodovin.
Kakor sploh alpske dežele, ima tudi Koroško malo večih naselbin ali mest. Zato so pa tu občine na podlagi osnove iz leta 1851. tem prostranejše. V vsi deželi jih je samo 281, tako, da spada na 1 katastralno občino po 28 naselbin. Zato imajo pa tudi občine primerno veliko prebivalcev.
(Dalj« prih.)
Pravopis v ljudski šoli.
Učitelj mora svoje učence toliko izobražiti, da šolo za-pustivši znajo čisto in lepo govoriti, pravilno pisati in svoje misli v lepem in logičnem redu zapisovati. Koljko so v tem šole starega kopita storile, dasiravno smo v šolo hodivši polno knjig pod pazduho nosili, je obče znano. Sicer se je tej napaki že po boljših šolah kolikor toliko slovo dalo, vendar se pa še ne more tajiti, da ni povsod tako, kakor bi moglo biti, in bi tudi lahko bilo. Očitna šolska spraševanja in učiteljski zbori to glasno pričajo. Nekteri učitelji menijo, da je ves nauk le v branji, pisanji in številkanji, in da je vse drugo za ljudske šole nepotrebno; drugi pa svoje učence mučijo s praznimi in puhlimi gramatikalnimi vajami in pravili, in bi radi zavoljo tega svojo šolo na svečnik postavili drugim v zgled. Pervi menda prezirajo, kar je že davno znano, da ne more nihče prav čislati reči, kterih ne pozna. Tako ne more tudi naša mladina svojega jezika prav ljubiti in čislati, ter njega krasoto in mi-loto dostojno spoznati in ceniti, ako ne ve, daje on njihovim duševnim močeni naj žlahtniši biser, in veliko vreden, ako se ga nikdar ni prav učila. Drugi pa ne vedo, da učencem nič ne koristi, ako znajo tudi vse od glasoslovja, oblikoslovja in besedoslovja, če pa tega ne znajo djansko rabiti. Gramatiko naj bolj na tanko uče srednje šole, kjer „jezik" kot znanost obdelujejo; mi ljudski učitelji v tem obziru dovelj storimo, ako svoje učence toliko daleč pripravimo, da znajo pravilno govoriti in pisati.
Naj lože in pa naj prej učitelj v tem doseže svoj namen, ako uči materni jezik kot imenitno celoto na podlagi naših šol-
skih beril. Berila naj bodo našim učencem zlata polne jame, iz kterih naj zajemajo vse nauke. Zato napak ravnajo in se v tem zelo pregrešijo tisti učitelji, kteri berilne vaje z učenci le mehanično prebirajo, ne vedoči, da je boljše eno versto pisati, kakor deset strani brati, in da se nauk le takrat v kri in meso spremeni, kedar ga učitelj vsestransko in jedernato obravnava. Pesniki in pisatelji ne berejo dela slavnih mojstrov le za kratek čas, ampak iz drugega in pa imenitnišega namena, tako tudi berila niso za to, da bi se le brala, ampak da se uče učenci po berilnih vajah; če so se berila prej na vse strani obširno in kolikor mogoče na tanko obdelale, ali se ne vtisne nauk globokeji v spomin in serce ? Zato je prav važno, da se obdeluje nrava, jezik, spisje in pravopisje na podlagi berilnih vaj.
Za pravopisje je prav dobro še tudi to, ako učenci iz berilnih vaj le posamesne besede spisujejo, in nikoli ne praznih, razterganih in puhlih stavkov. Toda učitelj si mora prizadevati, da se učenci že od pervega privadijo, da jih pri tem podpirata uho in oko. Zato naj si učitelj prizadeva, da bo vselej čisto in pravilno govoril, tako tudi učenci. Vse graje vredno navadno naj nikar ne posnema, da bi posamesne besede pačil, kakor jih pačijo v kraji, kjer učitlari, ampak le književ-nega jezika naj se poslužuje. To veliko pospešuje pravopisje. Tako pa naj tudi že pri pervem branji na to sili, da si učenci pisavo posamesnih besedi zapomnijo, da pozneji njih oko napačno pisavo precej zapazi. Sej je že davno znano, da podoba, ktero si otrok dobro v spomin vtisne, se pozneji ne da več tako lahko iz spomina odpraviti. Se veliko več vredne za pisavo so pa berilne vaje, ako jih učitelj potem, ko obdela nravo, jezikoslovne in ako mogoče tudi vaje iz spisja, rabi za pravopisje, tako, da z učenci berilno vajo stavek za stavkom predelajo in sproti zapisujejo in da jo tako dobe v drugi podobi. Tako učitelj nauk sproti ponavlja, in ga vedno bolj pojasnuje; pa tudi jezik, spisje in pisavo si tako roke podajajo; vendar učitelj nauka ne sme meriti po svojem kopitu; sej je znano, da hrana, ktera odraščenim koristi, dostikrat otrokom škoduje, tako tudi ni že vse za učence, kar je za učitelja. Potrebno je tedaj, da se učitelj vselej pred naukom vpraša: Ali pa bodo to tudi moji učenci razumeli? —
Konečno kažem še z zgledom to, kar tu terdim, in sicer na 15. vaji pervega berila „Bog vse vidi".
Kaj je napis, tej vaji? — Od koliko oseb smo brali v nji? — Kako jima je bilo ime? — Dobro, zapiši to!
1.	Kaj je J. A. rekel? Kaj pa je A. na to svojemu bratu J. odgovorila? — Tudi to bodete zapisali.
2.	Pa Ančika mu na to reče: „Če me pelješ v tak kraj, kjer naji nihče ne bo videl, grem s teboj". Kam bi bil tedaj J. rad peljal svojo sestro A.? — Ali je pa A. šla z njim? — Zakaj ne? — Zapišite!
3.	„Tedaj misli J. peljati svojo sestro A. v mlečnieo, da bi tam polizala polno skledo smetane, pa Ančika se je bala, da bi ju sosed z dvoriša ne videl, in zato ni šla z njim".
Kam bi jo bil pa potem rad peljal ? — Zakaj ni šla z njim in ga ni vbogala ? — Dobro, le pero v roke!
4.	„Sedaj hoče pa Jakec peljati svojo sestro Ančiko v kuhinjo, da bi tam polizala poln lonec sterdi, ali Ančika zopet ni šla z njim, ker se je bala, da bi ju soseda materi ne izdala". Kam bi bil rad .J. še nazadnje peljal svojo sestro A.? — Kaj pa mu je ona na to rekla in na koga ga je spomnila? — Kaj pa je J. na to djal ? — Zapišite tedaj še to!
5.	„Nazadnje je hotel Jakec svojo sestro Ančiko še v klet peljati, da bi tam v temi jabelka jedla, ali Ančika mu reče, da bi ju tam pa ljubi Bog videl. Jakec se tedaj prestraši, in ne zapeljuje dalje svoje sestre Ančike, ter se poboljša.
6.	Kaj je J. potem rekel?
7.	Kaj pravi lepi izrek pri tej vaji? Zapišite vse te! Fr. Oovekar.
Pašnik.
v
Šopki. Učitelj, nikar ne misli, da je že dovolj, če v šoli pridno delaš; tvoja dolžnost je tudi, da se za vsakdanji podučevanje prav marljivo pripravljaš. Brez pripravljanja ni napredovanje.
— Učitelj naj učence vadi, da so vedno bolj samostojni. Hitro mine čas, da otroci odrastejo šoli in vsem, ki jih vodijo. Če je človek navajen, da si pri nobeni reči ne more sam pomagati, je revež, kedar nima nikogar, da bi se nanj naslanjal in se z njim posvetoval.
Izrejaj otroke tako, da se jim bode vedno um izobraževal. Karkoli kažeš otrokom, jim kaži tako, da bodo vse natanko dobro razumeli in si v spomin vtisnili. Kadar pripoveduješ kaj novega, naj se to vedno stika s tim, kar si že popred učil; potem pa naj otroci sami prevdarjajo včem so si reči podobne in včem si niso podobne.
Učitelj naj pri otrocih tudi zbuja in uterja praro domiš-jijo ali domiselnost, t. j. tisto dušno moč, ktera človeku pred oči stavi in mu kaže reči, ki jih nima pred seboj. Ta domišljija med pravimi mejami je potrebna človeku. Z njo se
vterjuje spomin, in človeku pomaga misliti. Zraven tega pa je domiselnost tudi lepa cvetica v solzni dolini človeškega življenja, ki človeka nekako razveseljuje in v marsikteri britki o-kolnosti lepo tolaži. Domišljija se pri otrocili zbuja s t i m , da učitelj vadi otroke pripovedovati o rečeh, ki so jih videli ali skušali. Naj lepše in stanovitnejše pa učitelj pri otrocih domiselnost vterja, ako otrokom pri vsaki priliki kaže lepe reči v naravi in sploh prelepo božje stvarjenje in to, kako Bog vse vlada in za vse svoje naj manjše in naj večje reči kakor naj boljši oče skerbi. Vse to naj učitelj učencem pojasnuje po zgodbah iz svetega pisma.
Učitelji in starši naj skerbno varujejo, da se otroci ne navadijo za dobiček igrati. Če se pri otrocih vkorenini želja po igri za dobiček, se iz tega izcimi v sercu huda strast, ki razjeda nedolžna otroška čutila.
Kazavni poduk. Oče, mati, bratje, sestre, posli. Oče in mati so starši. Starši skerbe za otroke. Dajejo jim stanovanje, obleko, živež i. t. d. Otroci morajo svoje starše ljubiti in jih radi vbogati. Bratje in sestre morajo eden drugega radi imeti, eden drugemu streči in pomagati, in mirno med seboj živeti. Otroci morajo tudi drugo družino t. j. posle spoštovati in z njimi prijazni biti.
Prebivalci. Otroci, dečki, deklice, mladenči, dekleta, možje, žene, stari ljudje; kmetje, rokodelci, obertniki, tergovci i. t. d.; predniki, podložni, duhovna in svetna gosposka.
Kaj dela kmet? Kmet obdeluje zemljo, in prideluje pšenico, rež, ječmen, oves, ajdo — z eno besedo — žito, pa tudi krompir, repo, korenje, lan, deteljo i. t. d. Preden pa kmet kaj pridela, mora veliko in terdo delati, mora njivo gnojiti, orati, sejati, povlačiti, kopati, pleti, žeti, kositi, mlatiti, žito čistiti i. t. d. Kar kmet pridelkov za se potrebuje , jih shrani, druge pa proda, in za izkupljene denarje kupuje druge reči, ki jih je pri hiši in pri družini treba, plačuje davke, daje poslom plačilo i. t. d. Kmet ima tudi živino: konje, krave, vole, prešiče, ovce, kuretino, golobe i. t. d. Konji in voli mu pomagajo zemljo obdelovati in mu vozijo vse potrebno pri gospodarstvu. Krave mu dajejo mleko, sir in maslo. Prešiče pita, in ima dobro suho meso in zabeljo. Kuretina mu nese jajca i. t. d. Kmet ima kmetijo: skedenj, hlev, žitnico, kozelc (stog), polje, njive, travnike, senožeti, ledine ali trate, verte, vinograde i. t. d.
Kaj delajo rokodelci? Suknar dela sukno iz volne. Tkalec tke platno. Iz platna šivilja (mojškra) dela srajce, rjuhe, predpasnike,
janke, hlače i. t. d. Krojač kroji in reže sukno ali kako drugo platenino ali volnino s škarjami in šiva s šivanko in nitjo. Čevljar dela iz usnja čevlje, šolne, čižme in škornje; bode s šilom in na kopitu šiva z dreto. Kerznar dela kožuhe in kosmate kape. Kovač v kovačnici kuje; ogenj piše z mehom, beli železo, ga vzame s kleščami iz ognja. Ga položi na naklo, in ga s kladvom bije in kuje. Okova vozove in drugo orodje, podkova konje, dela verige, žeblje, orodje i. t. d. Mizar skoblja deske s skoblom, jih lika z ličnikom, in dela mize, stole, klopi, omare, posteljnjake i. t. d. Mlinar melje iz žita moko. Pek peče iz moke kruh. Mesar kolje živino, in seka in prodaja meso.
Zapišite, kteri rokodelci vertajo, žagajo, pilijo, tešejo, zidajo, kujejo, dolbejo, barvajo, melje, stružijo, tkejo, pečejo?
Kteri rokodelci delajo kaj iz volne, pavole, platna, svile, žameta, sukna, slame, usnja? — iz zlata, srebra, železa, jekla, bakra, svinca, kositra, medu, cina, persti, kamenja, kosti, lesa, papirja?
Kaj dela tergovec? Tergovec kupuje in prodaja. Ima na prodaj v prodajavnici (štacuni) mnogoverstnega blaga: sukna, volnine, svilnine, tkanine, rute i. t. d. sladkor, kavo, fige, rožiče, sveče, milo i. t. d. Kaj še vse?
Koristne reči.
Mravlje.
Spisal Fr. Govekar.
Mravlje žive v velikem društvo brez poglavarja, in v tem se ločijo od delavnih čebel, ktere ne morejo biti brez matice. Navadna ali rudeča mravlja je dolga 4 čerte in po vsem životu rujava, le obraz in persje sta rudečkasta. Delavk je v vsakem kupu naj več, so brez kril, imajo večjo glavo, močne, prav za grizenje pripravne zgornje čeljusti in pa večji oči od samic in samcev, kteri imajo po štiri neenaka kožnata krila, ktera pa kmali zgube. Tipalnici ste nitkasti in kot prelomnjeni; zadek se derži persja s tankim recljem, na kterem se vidi majhna luska. Razdražena mravlja brizga grizek in dišeč sok, kterega ima zadej v nekem mehurčku namesto žela. Samci imajo vedno perute, samice jih imajo le o času parenja, delavke jih pa nikoli nimajo. Perute, posebno sprednje, so velike in malo žilave, zato jim lahko odpadejo; samice jih kmali po parenji zgube. Mravlje se navadno parijo gorke dneve meseca avgusta. Tačas prihajajo mravlje proti poldnevu zelo žive, samci in samice imajo perute, in med njemi je posebno veliko delavk. Ob solnčnem zahodu se jih vzdigne cele trume v zrak, ter letajo
okoli verhov dreves in hiš, in tačas se parijo. Samce vlečejo samice seboj, kakor majhen obesek; po parenji pa samci precej poginejo. Delavke potem polove na zemljo padle samice, jih neso nazaj v stanovanje, ter jih odslej skerbno varujejo. Samice pa, ktere se zgube, in jih delavke ne najdejo, si poiščejo same posebnega stanovanja. Perute si potem ali same odgriznejo, ali jih pa zgube, kedar si delajo novo stanovanje, kjer potem jajčlca neso ali ležejo. Nekteri tudi pripovedujejo, da se mravlje v kupu ali na kupu parijo, ter da se samic potem delavke oklenejo, in jim perute poščipljejo, in jih skerbno varujejo, da le v kupu jajčika zležejo. Mravljinska jajčika so majhina, podolgasto - okrogla, gladka in bela zernica, iz kterih se čez nekoliko dni zležejo breznogi červički ali ličinki s rožnatimi čeljusti, in ktere delavke skerbno pitajo. Sedaj mali ličinki pri obilni hrani čversto rastejo, se večkrat leve, in čez 14 dni potem se navadno v tanki, belkasti zapredek zabubijo, te mešičke ali bube ljudje napačno imenujejo „mravljinska jaj-čica", ter jih pticam pevkam pokladajo. Zležejo se potem z mešičkov v 4 tednih še le prave mravlje, ktere pa delavke skerbno pitajo, da se vterdijo in pravo barvo dobe. Samice nimajo s tem nič opraviti, ker delavke namesto njih jajčica, ličnike in mešičke skerbno čistijo, pitajo in na gorkoto prinašajo. Sploh imajo skoraj v vsakem kupu vsa dela le delavke. Ene zjutraj zaperta pota odpirajo, druge ličinke na gorkoto prinašajo, in zopet druge hodijo živeža iskat. Nektere delavke čistijo kup, da prazne mešičke vun nosijo, slaba pota popravljajo ali pa nova delajo, nektere pa pri stanovanji stražijo. Občudovanja vredno ljubezen in skerb do mladih razodevajo delavke s tem, da v dežji, ali pa, ako jim kup razdeneš, naj prej skerbe, da jih na varni kraj prinašajo, ter jih skerbno varujejo. S polnim želodcem živeža domu prišle delavke, potem samice in mešičke pitajo, da jim v gobčike kaplje soka brizgajo. Proti večeru pa zopet ličinke in mešičke v kup na varni kraj znosijo, ter zapro pota. Tako se versti in verši delo pri mravljah leto za letom, od zgodnje pomladi do pozne jeseni, in v tem času se navadno vse mravlje zgodnjajo, in samci poginejo, tako da v kupu nazadnje le samice in delavke še ostanejo. Kedar pa pride ojster mraz, se v kup globoko zarijejo, in oterpnejo čez zimo. Kedar se pa verne ljuba pomlad, zopet ožive, pa naj več le sparjene samice, druge težko
pomladi pričakajo. Spoznajo se med seboj koj na pervi pogled, se med seboj menijo, si svetujejo, in ako je delo za posamesne pretežavno, si vse stransko pomagajo, tudi že narejeno stanovanje po občnem posvetovanji ali poderd, ali ga pa predruga-čijo. S tipalnicami se spoznavajo, se med seboj razgovarjajo in na pomoč kličejo; tipalnice so mravljam tedaj to, kar je nam ljudem jezik. —
Za živež imajo mravlje rastlinske in živalske ostanke in reči, posebno pa imajo rade sladkorije, kterih tudi prav bistroumno znajo iskati in se jih polastiti; za njo gredo v naj skriv-niše kraje in celo v čebelnjake. Jedo pa tudi gosenice, gliste in druge manjše živali. Sploh je znano, da so mravlje vsem žužkom veliki sovražniki, ter jih žive ali inertve vlačijo v mravljišče, in jih do kosti oglodajo. Kostnjak lahko dobiš, ako zapreš mertvo žival v razluknjeno škatlo, ter jo potem v mravljišče zagrebeš. Večje merhovine ne ljubijo in tudi žitu nič ne škodujejo; ako se pa včasih dobi kako zernice v mravljišču, jim služi le za pripravo za njih stanovanje; mertvih in smerdljivih rib, kakor tudi peteršilja in krebulice se posebno varujejo. Kedar najde mravlja živeža, se naj prej sama na jé, in potem gre to naznanjat tudi svojim tovaršicem. Kako bistroumno si znajo mravlje živež iskati, nam pové tudi Franklin tako le: „Hranil sem v omaro pisker sirupa, kterega pa mravlje kmali zavohajo. Da bi mi ga ne pokončale, pisker mravelj očistim, ter ga v sobi pod strop na vervico obesim. Po na-klučbi pa ena mravlja ostane v piskru, in dobi pravo pot; ter naznani to svojim tovaršicem, ktere se kar v trumah, po stropu proti piskru napotijo in le ena ne zgreši pota". Posebno čudno je pri mravljah to, da nektere zaželke ljubijo in je med seboj terpé. Do 300 se je že naštelo takih živalic. Tako post. so mravlje listnim ušem posebno prijazne. Pripoveduje se, da mravlje te živali s čutnicami rahlo gladijo in tolčejo, da morejo njih sok serkati, kterega imajo te živali v zadeku. Že Linné je od teh uši rekel, da so molzne krave za mravlje. Pa tudi nič manj za nje ne skerbé, kakor kmet za svojo živino, ker s suhih želiš jih rahlo na sočnate prenašajo, konec poletja pa zopet na korenine rastlin, da sebi, mravlje pa od njih živeža dobivajo. Krešič in drugi kebri so pa zopet mravljam veliki sovražniki, zato radi blizo mravljišč stanujejo, da ložji kradejo mravljišču mešičke, od kterih se žive.	(Konec prih.)
Zgodbica iz sedanjega časa.
Ni dolgo, kar so zasačili mladega malopridneža, ki je v nekem znamenji pri podobi Matere božje jemal dragotine, ki so visele na podobi. Primejo in tirajo ga k sodniku. Sodnik ga vpraša: Zakaj si jemal te reči, ali te je morda revščina tako daleč prignala? „Ne, ne gospod", odgovori mladi tič, „temuč slišal sem, da sedaj bodo jemali cerkvam in znamenjem premoženje, in jaz sem tudi tak, da rad kaj vzamem".
Prijatli na grobu svojega tovarša Fr. Severja, pripravnika, ki je umeri 10. jun. t. 1.
uc.
grenke solzice Na grobna, černa tla, Zvestobe so cvetice, Prijatelstvo jih 'ma.
Molitev naša verna Naj spremlja te domu, Kjer radost je stoterna V domovju tam miru.
Sej tam le sreča sije, In pokoj je doma, Radosti melodije Vzdigujejo duha.
Tedaj počivaj v miru, Da angel te zbudi, Da enkrat v večnem viru Prijaznost se znovi.
J. L . . .
Iz Bele Krajne. Dopisa iz Velikovca na Koroškem in iz pod Grintovca v 13. listu „Tovarša" sta jako jako spodbadljiva. Koroški učitelji dajejo kaj lep zgled nam zaspanim kranjskim učiteljem. Po-snemajmo jih ! — Podgrintovčan svetuje, da bi se to jesen v Ljubljani snidili, prošnjo enako koroškim učiteljem napravili iti jo deželnemu zboru poslali. Prav ima Podgrintovčan. Kdor ne terka, temu se tudi ne odpre. 7. t. m. je bil g. dr. L. To man pri nas, ki je pregledoval , kod bi se železnica iz Ljubljane v Karlovec izpeljala. Ko se to pa uno pogovarjamo, in g. doktor tudi šolo omeni, mu rečem, da naj bi naši poslanci tudi nam učiteljem kaj pomagali, in on me zaverne: „Toliko imam skerbi na glavi, da mi brada siva postaja. Pomagajmo si sami, ako hočemo, da nam bo Bog pomagal". Prav ima slavni mož: dokler smo sami tihi, tihi bodo tudi tisti, kteri bi nam mogli pomagati.
Snidimo se tedaj to jesen v Ljubljani, kajti Ljubljana je za to naj pripravniši kraj. Po deželi se šole še le konec meseca avgusta
ali perve dni septembra končajo, tedaj bi se mogli še le v sredi meseca septembra sniditi. Ako bi bili pa gg. dekani tako dobri, da bi se šole povsod že meseca avgusta končale, priromali bi perve dni septembra v belo Ljubljano. Boljše je, da se skupaj pogovorimo, kakor pa posamesno pri okrajnih zborih. Akoravno je naša plača pičla, vendar si bo do tistega časa marsikdo toliko prihranil in odtergal, da pride k temu zboru. Nekteri imajo sicer tisti čas biro ali kolekturo, ali kakor nekteri pravijo, „beračijo", ker hodijo od hiše do hiše z žakljem svoja kervavo zaslužena zernica pobirat in poslušat marsikako grenko oponašanje, mislim vendar, da bi se to pobiranje za ene dni odložiti moglo, sej zavoljo tega se ne dobi več, ako se ene dni pred ali potlej pobere. Jaz mislim takole: V vsaki okrajni naj se učitelji snidejo ali si dopišejo in pogovore, in eden naj „Tovaršu" naznani tiste, ki so voljni tega zbora vdeleževati se. To naj se pa kmalu zgodi. „ToVarš" bo gotovo tako dober, da nam bo naznanil, koliko se jih je oglasilo, in potem bomo previdli, kako in kaj, ali se nas je dovolj oglasilo, ali ne. Ne bodimo zaspani I Bela Krajna je daleč od Ljubljane, pa vendar upam, da nas bo precej veliko gori šlo. Tedaj bratje, na noge! čas je že, da si celimo rane, morda ne bomo poti v Ljubljano zastonj naredili, in ako tudi; očitati si vendar ne bomo mogli, da nismo nič storili.	j j
Iz Ternovega na Notranjskem. Pri nas smo prav slovesno praznovali šolskega patrona — sv. Alojzija. Ker je ta praznik letos ravno na nedeljo zadel, smo imeli priložnost, da smo ga ti m lepše obhajali. Tudi odraščeni ljudje so imeli lepo priliko, da so se vdele-ževali te slovesnosti. V nedeljo 21. preteč, m. se zbere šolska mladina obeh razredov o pol desetih v šoli. Nekaj deklic prišlo je lepo belo oblečenih. Potem je šla vsa mladina verstoma z zastavo v farno cerkev k veliki sv. maši. Deklice v beli obleki so bile skupaj.
Pri peti sv. maši se je pela lepa g. Gerbičeva pesem od sv. Alojzija, ki je, bil rekel, kakor nalašč za šolsko mladež postavljena. Kaj rada prepeva tukaj mladina sv. pesmi. Gospod duhovni govornik je za današnji dan tako svoj govor vredil, da je teknil mladini in odraščenim ob enem. Razlagal je življenje sv. Alojzija, pa je stavil angelskega mladenča odraščenim in mladim v budiven zgled, ter je vsem skupaj priporočal, da bi hodili po stopinjah sv. Alojzija i. t. d. Popoldne po litanijah se je zopet zapela gori imenovana pesem od sv. Alojzija.
Ne morem si kaj, da bi tu očitno ne omenil svoje nevolje nad onimi naročniki „Lire Sionske", ki še sedaj niso spolnili svojo dolžnosti, ko jih je g. Gerbec vže sam po ,,Tov." pred nekoliko časom ostro opomnil, da mu naj zaostalo naročnino pošljejo. Slišimo, da bo gosp. Gerbec- te zanikerneže očitno imenoval, da svet zve slavna imena mož, ki tako verlo podpirajo domače cerkveno petje!
Gosp. Pet. Irgolič iz Maribora prosi v „Tov/' g. Gerbeca, da bi še izdajal „Liro". — „Skerbeli bomo, da bomo dobili za njegove skladbe mnogo naročnikov, ki bodo bolj stanovitni in pošteni, kakor nekteri dosedanji", piše imenovani g. dopisnik iz Štirskega. To je
kaj lepo spričalo od Štirskih učiteljev! Prašal sem g. Gerbeca za-stran „Lire", pa mi je rekel, da bi še izdajal svoj list, ko bi doma ostal. Ker pa so okoliščine tako nanesle, da naš verli tovarš Gerbec zapusti Kranjsko, pa menda ne bo nadaljeval svoje „Ure". Zelo nam je žal, če „Lire" več ne bo. Temu nasproti pa namerja zmožni gosp. Gerbec. v kratkem izdati „zvezek cerkvenih pesem od sv. obhajila". Dobro nam bodo došle obljubljene pesmi, kajti ravno od sv. obhajila nain jih vedno primanjkuje! Torej vže naprej priporočamo te, gotovo lepe uapeve našega verlega skladatelja vsem orglarjem in pevcem po Kranjskem, Koroškem in Stirskem in sploh vsem, ki jim je mar za lepo cerkveno petje. — Delo se bo samo hvalilo.
Lavračec.
Od podnožja gorenskih planin. Dan pervega sv. Obhajila je za katoliško mladino res kaj pomenljiv, silno imeniten, pa tudi veselja polni dan. Prav storijo torej gg. duhovniki in učeniki, kjer se zavolj večjega števila mladine storiti more, da to lepo pobožnost združijo tudi z vnanjimi slovesnostimi, ter tako mladini ta častni dan toliko bolj v spomin vtiskajo. V Železnikih smo to lepo slovesnost obhajali letos v nedeljo po sv. Telesu, iu sicer prav ganjlivo in posneme vredno. Že na predvečer sta bila postavljena na strani velikih šolskih vrat dva mala mlajčika; verhovi njuni bili so ozališani z raznobarvnimi papirnatimi trakovi in zastavami. V nedeljo zjutraj so se zbrali novo-obhajanci pol ure pred sv. opravilom v lepi šolski sobi, deklice z venčiki krog glave, dečki z cvetličnimi šopki na persih. Molile so se jim najpred molitve pred sv. Obhajilom (po škof. Baragovi sestavi) glasno, tako da jih je mladina tudi enako izgovarjala; potem pa so sledile litanije od presv. rešnj. Telesa. Med tem pridejo ministranti z cerkvenimi banderci pred šolo, zvonovi veselo zapojo in novo-obhajanci stopijo v versto po dva in dva, ter grejo proti cerkvi. Poleg pervega para so šli kot voditelj v. č. g. kaplan, za zadnim parom pa g. uče-nik. Ko se ta lepa procesija nedolžne mladine pomikuje iz šolske veže, zagromi naenkrat raz bližnjega homca veličastni strel, ter ozna-nuje v soglasji in s priterkovanjem poslavjaje malih Jezusovih svatov slovesni vhod v Gospodovo svetišče. Neskončno lepo, do solza ganljivo je bilo to vpeljevanje novo - obhajancev v cerkev, kjer so se vmestili krog velikega altarja. Duhovno opravilo so imeli v. č. g. kaplan, ki so vravnali tudi svoj ogovor slovesnosti primerno, ter so v pervem delu govorili o imenitnosti pervega sv. Obhajila vsem ljudem sploh, zlasti pa še staršem in botrom ; v drugem delu pa so se ober-nili proti novo - obhajancem, ter jim pokazali v duhu Elija, kterega, spijočega na njegovem begu, prebudil je iz terdega spanja angel božji, ter ponudil mu jedi, rekoč: „Vstani, jej, še dolg pot imaš pred saboj". „Tudi vi, otročiči" — djali so g. duhovnik, „nastopili ste tako rekoč sedaj pot, — težavno, nevarnosti in trudapolno pot skoz življenje. Kaj vse vas čaka na tem potu, koliko nevarnosti, skušnjav, zalezovanj hudobnega duha i. t. d., ve sam Bog; — al on vam ponuja v tej sveti jedi tečno hrano in okrepčavno popotnico za vašo hojo skozi življenje" i. t. n. Omenili so v daljnem govoru tudi neskončne nesreče nevrednega sv. Obhajila in prosili Boga, naj bi naša
mladina in tudi vsi ostali vselej prejemali po vredno sv. angelsko večerjo. K sklepu povabijo g. kaplan novo - obhajance in tudi vse nazoče po cerkvi, naj z, njimi vred pokleknejo, ter ponove z njimi kerstno obljubo, kar se tudi zgodi. —.Med sv. mašo so bili potem po mašnikovem zavživanji mladi Kristusovi svatje obhajani. —
Vsa ta slovesnost je bila res tako lepa, da se je bo gotovo današnja mladina že v sivi starosti z naj večjim serčnim veseljem spominjevala. — Z Bogom!	Rodoljub Podratitovski.
Iz Ljubljane. S koncem tega mesca bodo svoje leto končale vse tukajšnje srednje in glavne šole. V mestni glavni šoli pri bv. Jakobu so očitna spraševanja 20. in 21. t. m. za javne, 23. pa za privatne učence; 22. bo slovesna zahvalna sveta maša in 26. popoldne bode spraševanje v nedeljski šoli za rokodelske učence.
— Citalničini pevovodja, verli gospod A. Forstner, je dobil orglarjevo službo pri tukajšnji stolni cerkvi. Srečo!
Po sklepu mestne gosposke v Terstu 22. jun. t. 1. se razpisujejo službe za učitelje in učiteljice za Terst in okolico, in sicer v okolici 10 učiteljskih služeb z letno plačo 450 gold. in 5 služeb za učiteljice s 350 gold. letnih dohodkov zraven prostega stanovanja, in te so v teržaški okolici: Santa Croce, Bazovica, Cattinara, Barcola, Contovello, Prosecco, Opcina, Servola, Guardiella in Rojana. V 5 poslednjih krajih so službe za učiteljice. Z a službe v mestu se tirja popolno znanje laškega jezika; v okolici je pa poglavitni jezik slovenski; tirja se pa vendar tudi znanje laškega jezika, da učitelj more tudi po laški kaj učiti. Iz med prosivcev za okolico imajo prednost tisti, kteri razun potrebnih spričal tudi dokažejo, da razumejo godbo. Med poglavitne dolžnosti za službe v okolici se tudi tirja posebno znanje v eadjereji, za kar pa učitelj dobiva kos verta za domače potrebe, kjer je tudi drevesna šola. Prošnje s potrebnimi prilogami naj se ravnajo in oddajajo slavni teržaški mestni gosposki (Magistrato civico a Trieste) do konca meseca julija t. 1.
V ljubljanski škofiji: Razpisana je učiteljska služba v Dobu v kamniškem okraji z 292 gold. letnih dohodkov. Prošnje za njo se ravnajo do preč. ljublj. korarstva (Domkapitel), in se oddajajo pri preč. konzistoriju do konca t. m.
Listnica. Vsem g. g. učiteljem, ki poprašujejo po občnem zboru vseh ljudskih učiteljev v Ljubljani: Kdo bi raji videl zbrane v beli Ljubljani svoje brate in tovarše, kakor „Tovarš" ! Sedaj pa še ne moremo nič gotovega povedati; kedar o tej važni reči kaj več zvemo, bodemo nemudoma vse na tanko naznanili. — Gosp. A. K v Št. M.: Od 1. okt. 1867. 1. do konec marca 1. 1868. je bilo plačano z 1 gold. 30 kr., od 1. aprila do konec sept. t. 1. pa ste 11. t. m. plačali 1 gold. 30 kr.
*) Iz prijaznega pisma nekega preč. g. farmana: „Tukaj Vam pošiljam razglas teržaškega magistrata, da ga natisnite v „Tov.", da bi za te učiteljske službe prosili tudi od drugod zmožni učitelji. Kdor ima dobro glavo, se bode kmalu naučil tudi laškega jezika toliko, da ga bo znal za potrebo". Vredn.
Eazpis ačiteljsMFi slttš@b. *)
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk.
Tiskar in založnik: Jož. Rudolf Mlllo.