180 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 1/2017 raziskovanja, 1964). Durkheimova sprtost s kasnejšimi empiričnimi do- kazi velja zlasti za njegovo trditev iz doktorske disertacije, da je retributiv- no (strogo kaznovalno) pravo pred- hodilo restitutivnemu pravu (pogod- benemu, z odškodnino kot glavno vrsto kazni). Torej, pričujoča knjiga je zelo ilustrativna za Durkheimov na- čin razmišljanja: označujejo ga drzne trditve, logično povezane in uteme- ljene ena z drugo. Ne vsebuje pa izku- stvene utemeljitve. Knjiga za slovenskega bralca so- ciologa, pedagoga in druge ni brez vrednosti. Žal so za slovenskega bral- ca v slovenščini nedosegljiva vsa Dur- kheimova temeljna dela, razen Samo- mora. Tudi občasne objave fragmen- tov ali člankov tega klasika ne morejo nadomestiti primanjkljaj prevodov njegovih glavnih del. LITERATURA Erlich, Vera St. (1964): Porodica u trans- fromacij: studija u tristotine jugoslo- venskih sela. Zagreb: Naprijed. Matija JAN Michel Foucault Družbo je treba braniti: Predavanja na Collè ge de France (1975–1976) Studia Humanitatis, Ljubljana 2015, 319 strani, 25.00 EUR (ISBN 978-961-6798-58-7) Vtis, ki ga bralec dobi ob branju klasičnega besedila Družbo je treba braniti, enem izmed sklopov preda- vanj, ki jih je Michel Foucault imel V knjigi so izražena tudi Dur- kheimova negativna stališča. Tako trdi, da so dezintegrativne plati druž- benega razvoja nekoliko širše od njegove teorije anomije, ki moderni- zacijo povezuje z njeno pojavitvijo. Tako pravi, da »alkoholizem razsaja zato, ker intenzivnejša kultura pre- buja potrebo po dražilih, in to človek zadovoljuje z alkoholom« (str. 76). To je primer tipičnega Durkheimovega razmišljanja, ki je oprto na določeno logiko. Z izrazom »razvitejša kultura« Durkheim verjetno meri na splošni družbeni razvoj (sicer tisto, kar se običajno imenuje kultura, imenuje »kolektivne predstave« oziroma »ko- lektivna zavest«). – Torej, ne samo modernizacija družbe v 18. in 19. sto- letju, temveč celoten družbeni razvoj slabi stabilnost posameznika. Nikjer pa izrecno ne zapiše, da slabi tudi družbeno integracijo. Podobno je njegovo razmišljanje o telesnemu kaznovanju. V primitiv- nih družbah naj ga ne bi bilo ali pa naj bi bilo redko. Šolska ustanova ga vpelje zaradi svoje organiziranosti, členjenosti in brezosebnosti. Sicer Durkheim dovoljuje telesno kazno- vanje »le tako dolgo, dokler otrok ni drugega kot majhna žival« (str. 154). Na splošno velja, da do telesnega ka- znovanja pride v okviru diferenciaci- je družbe, saj kompleksnost družbe lahko poraja tudi takšno družbeno odzivanje. Gre za drzne trditve, ki utegnejo biti logično smiselne, ven- dar ne vzdržijo izkustvenega preiz- kusa (morda to ni popolnoma netoč- no, kot je ugotovila Vera St. Erlich, ki je opravila tovrstna empirična 181 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 1/2017 na Collège de France od leta 1970 pa do svoje prezgodnje smrti 1984, bi najbolje opisali z besedo »zmedeno«. Bralec naj ne pričakuje rdeče niti, ki bi se vlekla od prve do zadnje črke besedila, saj so transkripcije preda- vanj v bistvu poročila raziskovanja, ki med snemanjem še poteka, ki ustvar- ja tematske stranpoti, zavrača hipote- ze, postavlja nove in se tako nasploh razlikuje od forme knjige, ki v kohe- rentno celoto povzame dane ugotovi- tve. Brez tega zavedanja lahko v celoti zgrešimo vsebino dela. Tako je glav- na šibkost dela – tj. odsotnost rdeče niti – tudi ena od njegovih poglavi- tnih moči: je tako rekoč neposreden prikaz raziskovanja, z vsemi problem- skimi stranpotmi, konceptualnimi rekonfiguracijami in premestitvami vprašanj. Zelo mogoče je, da ob pr- vem branju dobimo napačen vtis, da avtor ves čas izpeljuje isti problem, in ne opazimo, da se je objekt raziskave kljub ohranitvi polja referenc preme- stil na drugo raven, da se sicer res go- vori o istih ljudeh, istih pojmih, da pa se je perspektiva, s katere se objekt raziskave vzpostavlja, temeljito spre- menila, s tem pa tudi splet vprašanj, problemov in nazadnje objekt sam. Natančno to se namreč zgodi po dru- gem predavanju. V prvem predavanju Foucault ja- sno zastavi študijski cilj letnika. Rad bi vzpostavil model analize oblasti, ki slednje ne bi tako ali drugače zva- jal na ekonomijo – bodisi s preda- jo pravic suvereni instanci v okviru kontraktualističnih teorij (Thomas Hobbes) bodisi prek opredelitve oblasti kot funkcije v reprodukciji produkcijskih razmerij. Možnost al- ternativne teoretske konstrukcije je usmerjeno na vprašanje: »Ali vojna lahko prevzame funkcijo matrice ana- lize vseh oblastnih razmerij?« Vpraša- nje, morebiten afirmativen odgovor, kateremu Foucault v izvirniku nekoli- ko nepravično poda ime Nietzscheje- va hipoteza. V izvirniku, saj slovenski prevod uspešno reproducira napako iz lepljenke Foucaultovih spisov Živ- ljenje in prakse svobode, kjer je Nie- tzschejeva teza (»Politika je nadaljeva- nje vojne z drugimi sredstvi.«) kot na- sprotje Clausewitzeve teze (»Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sred- stvi.«) poimenovana kar Clausewitze- va teza. Rahlo nepravična pa je ozna- ka zato, ker Nietzschejeva analiza mo- či ni zvedljiva na podobo plavolase pošasti iz dela H genealogiji morale, ki ropa, posiljuje, mori ter zasužnjuje. Prvo in drugo predavanje tako spodbudita vtis, da bo med analizo materialne konkretnosti vojaških in- stitucij postalo razvidno, če naj oblast primarno razumemo kot vojno. Iz slavne konceptualne osi vednost- -oblast je glavnina fokusa postavljena v pol oblasti. Stvar pa se popolnoma spremeni, ko poglavitna vprašanja postanejo: »Kdaj in kako se je formi- ral diskurz, ki vsako razmerje moči v zadnji instanci zvaja na vojno razmer- je?«, »Kaj so sile, ki vstopajo v vojno razmerje?«, »Kakšna je oblastna funk- cija tega diskurza?« ter »Kakšne so nje- gove premene?« Skratka, od vpraša- nja »Kako pravilno analizirati oblast?« gredo vsa predavanja, z izjemo za- dnjega, v smeri vprašanja: »Kakšno oblastno funkcijo ima nek specifičen 182 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 1/2017 diskurz o oblasti in kakšne so njego- ve transformacije?« Posledično glavni- no predavanj zavzame dvojen prob- lem: 1) tematizacija zgodovinskega diskurza rasne vojne kot protivedno- sti, ki najprej v več različicah vznikne na polju antimonarhističnih formacij revolucionarne Anglije 16. stoletja ter nato v moč izgubljajočem franco- skemu plemstvu ob koncu vladavine sončnega kralja; 2) recentriranje tega diskurza v službo Države in njegov sočasni prevod v rasizem v začetku 19. stoletja – iz funkcije vojskovanja v funkcijo obrambe homogene družbe. Rasna vojna torej ni rasizem? Ra- se, o katerih so v zgodovinopisju raz- pravljali avtorji, kot je Boulainvilliers, nimajo popolnoma nič skupnega z raso v biološkem smislu. Da v tem diskurzu rasa postane rasa, je potreb- no le, da neka skupina ljudi živi sku- paj, ima isti jezik, običaje idr. Ne gre za rasizem, temveč za ugotovitev, da znotraj ene Države ni enotnosti, ki bi Kraljevo osebo vezala na ljudstvo, še več, da ni niti enotnosti znotraj tega ljudstva. Da ljudstvo vsebuje več ras, pomeni preprosto to, da ga sestavlja več med seboj sovražnih kulturno de- finiranih skupin. Vpeljava binarizma v zgodovinopisje je prelom z zgodo- vino suverenosti, ki je vse od antične- ga Rima pa do konca srednjega veka trdila, da je družba enotna. Je prelom z rimsko zgodovino, ki je slavila enot- nost ljudstva in kralja in s tem ljudstva s samim seboj, z zgodovino, ki je po- dajala mite o kontinuiranem obstoju kraljevskega prava, o veličini in legi- timnosti kraljeve oblasti. Nova zgo- dovina nasprotno trdi naslednje: »Ne, nismo enotni! Družbo sestavljata dve rasi, pri čemer je ena izmed rasa na- padalcev, rasa osvajalcev, ki je v tem ali onem premagala staroselce ter jih nato zasužnjila.« Odslej so vladajoči in seveda kralj iz rase zmagovalcev, revni in podjarmljeni plebs pa pri- pada poraženim rasam. In ko Suve- ren in njegovi pravniki ter zgodovi- narji zatrjujejo, da je njegova oblast od vekomaj, da je legitimna in da je ljudstvo enotno, po mnenju novega zgodovinopisja to počnejo le zato, da bi prikrili, da družbo preči binarnost, ki je rezultat vojne, tj. vojne, ki se še vedno nadaljuje z drugimi sredstvi. In če Boulainvilliersova zgodovina zatr- juje, da enotnosti ni, če iz teme dviga pozabljene segmente zgodovinske vednosti o bojih, da bi te boje obu- dila, s tem vzpostavlja protivednost in zahteva ponovno formiranje neke politične sile ter obuditev vojne, v ka- teri bodo prvi zadnji in zadnji prvi. Tako se v Angliji tematika vzposta- vi okoli vpada Normanov in njihove zmage nad Sasi v bitki pri Hastingsu, razcepljenostjo sledeče zgodovine – zgodovine normanskega plemstva ni zgodovina saškega plebsa - in na- zadnje okoli zahteve, da se potomce Normanov vrže s prestola, da se uki- ne njihovo pravo ter uvede stare sa- ške svoboščine. In zgolj slučaj je, da se recimo parlamentaristična verzija starodavnega saškega prava popol- noma sklada z njihovimi političnimi ideali. Na enak način, sicer ob rasti kompleksnosti analize, ki predmet raziskave z dejstva vpada razširi na povezavo med obdavčitvijo in raz- ličnimi tipi vojaške institucije, na 183 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 1/2017 konjunkturne razloge za krepitev in pojemanje moči neke skupine, se v Franciji ob koncu vladavine Ludvika XIV. razprava veže na problem raz- merij moči med potomci podjarmlje- nih Galo-Rimljanov in zmagoslavne frankovske krvi. A pozor! Delo Družbo je treba bra- niti ni knjiga o vpadu Normanov ter Frankov in o porazu Sasov ter Galcev. Je na nek način zgodovina nekega zgodovinopisja, ki vpeljuje temati- ko vpada in njegovih oblastnih ali protioblastnih funkcij, tj. zgodovina zgodovinopisja kot diskurzivne tak- tike in transformacije njegovih stra- teških funkcij. Od vprašanja o vojni kot možni matrici za analizo oblasti ne ostane pretirano veliko. Hvalevre- dne avtorjeve analize zgodovinskih diskurzov tu niso zato, da nam pove- jo, kaj se je z neko raso res zgodilo, temveč zato, da nam povejo, zakaj se je na neki točki o rasah začelo govo- riti ter kako so spremembe v pojmo- vanju rase s prehodom izraznolikosti rasne vojne v enotnost človeške rase omogočile prepis iz kulturnega regi- stra v biološkega, iz vojnega razmerja med rasami v obrambo biološke rase. Skratka, podrobne analize notranjih sprememb diskurza rasne vojne so avtorju omogočile, da jih nazadnje na- veže na nov tip oblasti, ki jo vpelje v zadnjem predavanju, t. i. biopolitiko. To je eden večjih Foucaultovih teoret- skih prebojev, saj mu omogoča, da ra- sizma ne reducira na zgolj še eno pre- mestitev antagonizma znotraj družbe na imaginarnega sovražnika kot npr. v primeru Judov v času nacistične Nemčije, temveč ga prek vezave na problem oblasti, katere funkcija se ka- že predvsem v akceleraciji biološkega življenja, umesti v širši kontekst obla- stnih tehnologij, lastnih tako rekoč vsem modernim državam. Pokaže, da se rasizem kot izčiščevanje rase po- javi vsakič, ko je dandanes treba ubi- jati, saj v oblasteh, ki se predstavljajo kot producentke življenja, umor ali prepustitev smrti na način stradanja prejme opravičilo, zgolj če naj bi smrt dela populacije lahko prispevala k va- rovanju in izboljšavi določene bioma- se. Dodaten poudarek in dodatna po- hvala dela: glede na to, da je »varnost« glavna fraza dandanašnjih politik v zvezi z begunci in da se v zvezi s spla- vom pogosto bolj kot o krizi tradicio- nalnih vrednot govori o zaskrbljeno- sti zaradi padca populacije, je ravno Foucaultova konceptualizacija biopo- litike tista, ki je ena najbolj primernih za analizo naše sedanjosti. Na mestu njene vpeljave se avtor odmakne od diskurzivne analize, ki je predstavljala večji del ostalih pre- davanj, dokaj skopih z opisi konkret- nih oblastnih tehnik, ki jih je Foucault v bistvu obdelal v preteklih delih, ter svoj fokus z vednosti ponovno preu- smeri na samo oblast - oblast, katere logika je tu bolj ali manj zgolj naka- zana, podrobneje pa bo obdelana v predavanjih, naslovljenih Sécurité, territoire, population ter Rojstvo bio- politike. Tako postane delo Družbo je treba braniti nekakšen srednji člen, ki na način predpostavljene vedno- sti o oblastnih mehanizmih omogo- ča kratek stik z njegovimi preteklimi deli, predvsem z Nadzorovanjem in kaznovanjem, ter navezavo na 184 TEORIJA IN PRAKSA let. 54, 1/2017 njegovo kasnejše teoretske refle- ksije, obenem pa na avtorje, kot je Agamben. Nasploh lahko kot zadnjo pohvalo delu pripišemo to, da stalno omogoča možnosti kratkih stikov ta- ko znotraj Foucaultovega dela kot z drugimi, v slovenskem prostoru po- gosto pozabljenimi avtorji. Analiza funkcij rimske zgodovine omogoča stik z Dumézilom in njegovo analizo tridelne ideologije Indoevropejcev, analiza vojnih diskurzov omogoča reinterpretacijo Machiavellija in Hob- besa, opredelitev varnostnega režima oblasti s tako različnimi teoretiki, kot sta Carl Schmitt ter Étienne Balibar. Skratka: to je obvezno branje za vse tiste, ki jih zanima Foucault kot mi- slec ali pa problematika rasizma, var- nosti, zgodovina zgodovine in ne na- zadnje tudi vojna. Deja CRNOVIĆ Carole Pateman Spolna pogodba Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2016, 263 strani, 19.90 EUR (ISBN 978-961-237-825-7) Tako kot atenska demokracija vključuje suženjstvo in strogo ločuje sferi, v katerih so delovali moški in na drugi strani ženske, tudi moderna država in z njo povezane državljan- ske svoboščine v svojem bistvu pred- postavljajo, da v javni sferi delujejo moški, v zasebni pa so jim podreje- ne ženske. Carole Pateman v svojem delu iz leta 1988, katerega prevod smo pri nas dobili lani, preizprašuje teorijo in teoretike pogodbe ter nači- ne, na katere so si razlagali fikcijo, ka- kršna je prvotna pogodba. Izhodišče knjige Spolna pogodba Carole Pateman je ugotovitev, do ka- tere je avtorica prišla po nekaj letih proučevanja klasične pogodbene teorije: družbena pogodba predpo- stavlja spolno pogodbo, državljanska svoboda predpostavlja patriarhalno pravico; ali kot avtorica razloži v na- daljevanju: državljanske svoboščine niso univerzalne, temveč so atribut moškosti in izhajajo iz patriarhalne pravice. Po njenem mnenju prvotni dogovor in družbeni dogovor hkrati predstavljata tudi spolni pakt, pri če- mer je atribut spolni razumljen v pa- triarhalnem pomenu, torej kot način utrjevanja politične pravice moških do žensk, kot spolni v pomenu omo- gočenega dostopa moških do žen- skih teles (str. 32). Spolna pogodba se v teoriji pogosto kaže kot nerelevan- tna, ker sodi v zasebno sfero, medtem ko je predvsem v liberalni politični teoriji v ospredju javna sfera in z njo povezane državljanske svoboščine. Čeprav John Stuart Mill s koncem fevdalizma vidi tudi konec patriar- halne oblike družbene ureditve, saj v ospredju niso več družine ali klani, pa Carole Patem razvije misel, da so namesto patriarhata morda res nasto- pili pogodbeni odnosi kapitalizma, vendar pa patriarhat in kapitalizem danes soobstajata oziroma je patri- arhat dodatek kapitalističnim odno- som. »Sposobnosti, zaradi katerih so moški v nasprotju z ženskami lahko