9 5 8 ETO lasilo &BELARSKIH ftGANIZACIJ OVENIJE številka 9-10 slovenski čebelar gj^QYgp^gJAJ GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ ČEBELAR SLOVENIJE ŠT. 9-10 LJUBLJANA, 1. OKTOBRA 1958 LETO I.X VSEBINA Janez Gosposvetski: šestdesetletnica Slovenskega čebelarja.............................195 S. R.: Dodajanje matic......................195 Valko Razingar: Hej, to ti je bera • • • • • 198 R. J.: Ekskurzija naših čebelarjev v Italijo . . 199 J. Fašalek: Stari čebelarski pisci o čebelah in čebelarjenju (Nadaljevanje) . . . . . . 202 Edi Senegačnik: O raznih načinih pitanja na zalego ........................................ -06 F. R.: Čebele in čebelar pozimi..................210 OPAZOVALNICE: Poročilo za julij in avgust ....................212 MALI KRUHEK: Čudna sprašitev matice. Plevel. Pitanje na zalego. Spomladansko trebljenje čebel. Voda v čebelarstvu. Z medom v grm. Zanimanje za naše matice. Koliko je vredna mlada matic« spomladi. Obnožina. Oj ta presneti mleček . 215 NASA ORGANIZACAJA: Poročilo o VII. rednem občnem zboru Zveze čebelarskih društev za Slovenijo.................218 Ob petdesetletnici čebelarskega dela Josipa Valesa......................................... 221 Dopisi: Čebelarska razstava v Zagorju. Čebelarsko društvo Črnomelj. Čebelarsko društvo v Ptuju ................................... SLIKA NA OVITKU: Zadnja paša v letu je na rožmarinu, prevoz na to pašo pa zahteva precej truda in stroškov (Iz knjige Sodobno čebelarstvo, praktični tlel). VINJETA PANJSKE KONČNICE: Gospodinja preganja lisico, ki je ukradla kuro OBVESTILA NA OVITKU: Praktični del Sodobnega čebelarstva. Izhajanje in nova naročnina na Slov. čebelarja List izhaja v začetku vsakega drugega meseca. Izdaja ga »Zveza čebelarskih društev« v Ljubljani, Miklošičeva cesfa 28. Tiska ga Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja pa uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letna naročnina za člane 400 din, zn nečlane in inozemstvo 500 din. Posamezna dvojna številka stane 90 din. Številka čekovnega računa pri Komunalni banki v Ljubljani, Miklošičeva c. 600—70 3—107? ŠESTDESETLETNICA SLOVENSKEGA ČEBELARJA JANEZ GOSPOSVETSKI Letos je minilo šestdeset let, odkar je začel izhajati »Slovenski čebelar«. Majhen in skromen je potrkal na vrata slovenskih muharjev. Povsod, kjer koli se je oglasil, je bil gostoljubno sprejet. Zaradi njegovega nesebičnega dela v korist čebelarjev se je krog njegovih prijateljev vedno bolj širil. Z leti smo ga tako vzljubili, da smo kar težko čakali meseca, ko nas je spet obiskal. In vsakokrat smo zvedeli od njega kaj zanimivega, kaj takega, kar smo lahko s pridom uporabili pri opravljanju čebel. Mnogim tisočem je bil Slovenski čel>elar edini vir strokovne izobrazbe. Lepo napredujoče čebelarstvo v Sloveniji je njegova zasluga. Kako revni bi bili brez njega! Ko sem preti kakimi 10 leti govoril s pionirjem naprednega čebelarstva v litijski okolici, s tovarišem Mihaelom Bernikom, sem se šele prav zavedel, da ni bilo vedno tako, kot je danes v čebelarstvu. »Ko sem pregledoval panj,« mi je pripovedoval, »sem držal satnik vodoravno namesto pokonci. ,Caf‘ je bilo slišati in že je ležal zaležen sat na tleh. v rokah pa mi je ostal prazen okvir. Takrat še ni nihče znal vtirati žice v okvire. Zato ni nič čudnega, da se mi je kaj takega I91 primerilo. Danes je igrača čebelariti, ko je toliko koristnih naukov nakopičenih v čebelarskih listih in knjigah.« Vprašal sem ga, če mu je po dolgoletnem čebelarjenju Slovenski čebelar še potreben. »Seveda mi je,« je odgovoril. »Vedno kaj novega dobim v njem. En sam dober članek ti lahko desetkrat preplača tisto naročnino, ki jo je treba odšteti za list.« Mož je imel prav. In vendar je še najti pri nas čebelarje, ki mislijo, da lahko shajajo brez vsake strokovne izobrazbe. Da bi se naročili na naše glasilo, jim niti na mar ne pride. Toda, če pogledaš k njihovim čebelam, takoj veš, s kom imaš opravka. V čebelnjaku nered, da se komaj znajdeš. Panji zastareli in tako črvivi, da bi se zrušili, če bi jih količkaj premikal, v njih pa črno satje, v nekaterih razjedeno od vešč, ker so družine pomrle zaradi nepazljivosti, najbrž tudi zaradi neznanja. Čebelarstvo v počasnem razpadanju! Zame je dan, ko prinese poštar novo številko Slovenskega čebelarja, praznik. Takoj jo preberem od prve do zadnje črke in včasih mi je kar žal, da ni številka obsežnejša. Vse številke skrbno hranim, ob koncu leta pa jih dam vezat, da se mi ne porazgube in ostane ves letnik lepo skupaj. Na moji knjižni polici se širi že lepa vrsta dosedanjih letnikov. Slovenskemu čebelarju delajo družbo vezani letniki še nekaterih inozemskih čebelarskih listov. Žena mi večkrat očita, da zmečem preveč denarja za ta »nepotrebni papir«, toda zame je zbirka strokovnega berila neprecenljive vrednosti. Pozimi, ko je več časa, jemljem posamezne letnike znova in znova v roke ter tako izpopolnjujem in utrjujem svoje čebelarsko znanje. Slovenski čebelar pa ni za nas pomemben samo kot strokovni svetovalec in učitelj, temveč prav tako kot glasnik naših teženj in organizirane skupnosti. Povezuje nas v mogočno bratovščino, utrjuje med nami tovariške odnose in se odločno poteguje za naše pravice. Prejšnje čebelarske organizacije, kakor tudi sedanja, so se vedno zavedale, kakšno močno' oporo imajo v Slovenskem čebelarju. Zato so žrtvovale vse, da bi ga obdržale in spravile na dostojno višino. A mu je včasih že slaba predla. Med prvo svetovno vojno je izhajal v skrčenem obsegu, med drugo pa je moral za nekaj časa celo prenehati s svojim delom. Toda že v prvih mesecih po osvoboditvi se je spet opomogel, se vzdignil kakor ptič Feniks iz pepela in poletel v višave, da nam pokaže pravo pot v prenovljeni Jugoslaviji. Sicer je še tudi potem naletel na marsikatero oviro, vendar je znal vsako spretno odstraniti. Letos slavi šestdesetletnico svojega obstoja. Ob tem pomembnem jubileju mu slovenski čebelarji iskreno čestitamo. DODAJANJE MATIC S. R. Da je izmenjavanje matic tako tvegano čebelarsko opravilo, nam bo umljivo, če pomislimo, da je bila dotedanja matica mati vseli v panju rojenih čebel. Te so čutile do nje neko neudržljivo, čisto nagonsko določeno potrebo pripadnosti. Nova matica je mačeha. Tega čebele sicer ne čutijo v človeškem smislu, a se vendar vedejo proti novinki sprva skrajno odklanjajoče. Brez pretiravanja lahko rečemo, da čebele ne bodo napadle in ugonobile dodane matice šele takrat, ko živi v lastni krvi, to je, ko jo neguje njeno lasino potomstvo. To pa se zgodi približno štiri do pet tednov potem, ko je bila družini dodana. Čebele so nepreračunljive. Če je družina v pravem razpoloženju, sprejme vsako matico brez obotavljanja. Če pa tega razpoloženja ni, plača matica čebelarjevo lahkomiselnost z glavo. Zato je toliko načinov dodajanja, kolikor je dlakocepcev med čebelarji. Ta jo spusti kar pri žrelu v panj, drugi jo preprosto postavi na zaležen sat, tretji jo ima cele dneve zaprto ter opazuje razpoloženje v družini, četrti jo da v voščeno cevko, da jo čebele izgrizejo, peti pa jo skoplje v medu. Vsak ve poročati o uspehih, ki jih je dosegel pri dodajanju, žal pa čebelarji niso tako hitro pripravljeni poročati v čebelarskem listu tudi o svojih neuspehih. Za dodajanje matic je več pravil, ki obvarujejo čebelarja večje škode, če se po njih ravna. Tako je prvi pogoj za sprejem nove matice, da je družina res brez matice. Ni tako odveč, da to poudarimo. Takrat, ko izmenjavamo večino matic, družine najraje prelegajo. Tako se lahko zgodi, da ima panj poleg stare matice tudi že mlado, ali pa ima vsaj nekaj matičnikov. Taka družina tujke ne sprejme. Zato priporočamo, da pred izmenjavo matice družino skrbno pregledamo in da prav posebno pazimo na znake preleganja. Pri tem podremo brez izjeme vse matičnike. Če naletimo morda na nesprašeno mlado matico, si lahko ostalo delo prihranimo, kajti družina se bo sama uredila. O načinu, kako se čebele sprijaznijo z novo matico, je še mnogo nejasnosti, če razburjena teka po satih, je zelo ogrožena. Mirno, zložno korakajočo matrono, kakor jo imenuje Adam Kehrle, sprejmejo čebele zelo rade. Mnogo čebelarjev misli, da je tem bolje, čim dlje imajo matico zaprto v matičnici. Da dobi didi po panju, predlagajo zanjo nekaj dni pripora. Šele potem jo izpustijo, vendar ne neposredno, temveč tako, da prej matičnico zadelajo s sladkornim testom. Toda ia način je že zastarel. Slabo oskrbovana, sestradana matica za čebele ni vabljiva. Vitka linija se pri čebelah še ni uveljavila! Po drugi strani pa matice nikoli ne smemo dodati družini nezavarovane. Če pomislimo, da so čebele zaradi posega v panj razburjene in da to razburjenje zelo rado preide tudi na matico, bomo pač razumeli, da je dobro, če neposredni stik med družino in matico toliko časa preprečimo, dokler ne nastopi zopet splošno pomirjenje. Nekaj stika morajo čebele pač imeti s svojo matico morajo jo lizati in tipati. Zato je treba pri tem uporabljati matičnice s širokimi zankami. Da ne bo matica po nepotrebnem predolgo zaprta, ne uporabljajmo preveč sladkornega testa. Zamašek, ki traja nekaj ur. zadostuje popolnoma. Izkušnja tudi uči, da mlade čebele skoraj nikdar ne napadejo matice. Ravnali bomo torej prav, če matičnico potisnemo v ulico, kjer je največ mladic. To je sredina gnezda, najbol je med dvema satoma, na katerih se pravkar polega zalega. Še bol je je, če po navodilu dr. Wohlgemutha med dvema zalezenima satoma pustimo eno ulico prazno in postavimo vanjo satnik, opremljen s trakom satnice in matičnico, ki smo jo obesili na gornjo letvico. Ker čebele ne trpe praznega prostora v sredini gnezda, se zberejo mladice takoj v tej ulici in se sprimejo v gradilni grozd. Matica je sedaj sredi tega grozda, torej v sredini samih mladic in je za začetek v najprijaznejši družbi. Pri izmenjavanju matic razlikujemo hitri postopek, to je dodajanje matice družini, ki ni brezmatična manj kot dve uri in ne več kot šest ur. ter počasni postopek, pri katerem je družina, preden dodamo novo matico, devet dni brez prejšnje. Hitri postopek priporočamo v zgodnjem poletju. Staro matico je Ireba okoli poldneva odstraniti, mlado pa zvečer dodati v matičnici, zadelani s sladkornim testom. Matic ne smemo nikoli neposredno izmenjati, kajti družina, ki se ne zaveda svoje brezmatičnosti, se redko sprijazni z izmenjano. Ko mine doba rasti in cvetenja in je zaleganje družin prekoračilo svoj višek, so čebele mnogo manj pripravljene, da bi se sprijaznile s tujo matico. Moramo jih spraviti v nekako stisko. To dosežemo tako, da družini najprej odvzamemo staro matico in ji potem deveti dan podremo vse medtem nastavljene matičnike. Sedaj družina nima nobene zalege več, iz katere bi si mogla vzrediti novo matico, in se v svoji stiski zadovolji s tujo. Kdor je svoje matice paril v tri ali štirisatarjih. lahko z dodajanjem mirno čaka. dokler niso vse čebele v prašilčku potomke njihove krvi. Takrat je treba celoten prašilček združiti z osirotelo družino. Napraviti je treba takole: Ko je družina bila devet dni brez-matična, ji potrgamo vse nastavljene matičnike. Potem gnezdo stisnemo, da se da prašilček primakniti neposredno h gnezdu. Da preprečimo morebitno klanje, poprskamo družino in prašilček z vodo, dišečo po timijanu ali melisi. Pri dodajanju prašilčka je treba paziti, da ostanejo njegovi sati skupaj v neizpremenjenem vrstnem redu. Ker povzroči prestavljanje v prašilčku razburjenje im bi lahko zaradi tega matica zapustila svoje sate ter se pomešala s sovražnimi čebelami, je vsekakor umestno, da jo zapremo v matičnico, ki jo zamašimo s sladkornim testom in obesimo v ©no izmed prašilčkovih ulic. Do takrat, ko je sladkorni zamašek porabl jen, se čebele toliko pomirijo, da se ji ne more nič več zgoditi. Včasih mora čebelar kako dragoceno matico hitro dodati. Za ta primer ima dva skoro stoodstotno zanesljiva načina: z uporabo narejenca z zalego ali z uporabo ometenca. Izmed teli je narejenec z zalego še najlepša in najprikladnejša možnost. Treba ga je narediti z vsaj tremi dobro zalezenimi sati in dvema satoma s hrano. Če ga naredimo okoli poldneva, ko čebele dobro izletavajo, in mu pustimo prost izlet, mu lahko brez skrbi dodamo zvečer matico' v matičnici, zamašeni s sladkornim testom. Nevarni so za takega narejenca le prvi dnevi, če ni nič paše, zaradi ropanja. Zato je prav, če mu žrelo čimbolj zožimo in ga namestimo čimbol j skrito, da stare čebele odlete. Če obstoji resna nevarnost ropanja, je dobro zvečer pred dodajanjem matice narejenca še enkrat prestaviti in matico dodati, ko izletavanje popolnoma preneha. Nadaljnja oskrba narejenca je pravi užitek. Dokler nima dovolj pašnih čebel, mu dodamo vsak večer 3/4 1 tekoče hrane. Tudi pozneje je hvaležen, če ga v rednih presledkih pitamo. Zato pa narašča od prvega dne ter se do jeseni razvije v krasno družino, ki bo tudi dobro prezimila. Roj ometenec povzroča več težav. Potrebujemo najprej zabojček za roje (ogrebnik), v katerega ometemo kaka 2 kg čebel s satov iz plodišč, kajti čebele iz medišč, posebno pa še tiste, ki se kopičijo na bradi, so stare in niso sposobne za oskrbovanje matice, saj imajo večji del svojega življenja že za seboj in kmalu odmro, kar je posebno važno glede na dejstvo, da se v roju šele tri tedne potem, ko smo ga naredili, poležejo prve mladice. Ko je roj približno 2 uri brez-matičen, začne šumeti. Sedaj dobi matico v matičnici, zamašeni s sladkornim testom, in hrano v steklenici. V naslednjih treh dneh se čebele v temni kletki sprijaznijo z novo matico in že sestavljajo enotno družino. Sedaj narejenca vsadimo v panj kakor vsak drug roj. Še vedno gre vsako leto veliko število mladih matic, zaradi neveščega dodajanja v izgubo, ali pa pride pri njih do takih poškodb, da so potem zanič. Čas. denar in delo SO' šli pozlu. K temu se pridruži še jeza z brezmatičnimi družinami. To ni potrebno. Kdor se pri dodajanju ravna po najvažnejših osnovnih pravilih, se obvaruje škode. HEJ, TO TI JE BERA . . . VAL KO RAZINGAR Smreka medi. da kar teče od nje ... Ta vest z Jelovice v poletju 1957 nas je kar vrgla iz tira. Ves pogovor se je sukal samo o tem. In že sva jo mahnila s tovarišem P. na oglede. Res je! Povsod kar vrši čebel, medene kapljice se leskečejo na smrekovih brbončastih poganjkih, navzdol pa se potegujejo dolge in tanke medene pajčevine. »Hej, to ti je bera! Kar hitro domov po čebele! Čebelarski alarm! In kmalu smo odbrzeli s 57 AŽ-panji na triton-skem avtu skozi 15led. Boh. Bistrico in po novi gozdni poti mimo Rovtarice na Martinček. Da. do Martinčka! Tu pa se je začelo. .. Logar, ki mu je vsaka kozja steza zadosti široka, nam je dejal: »Le pel jite naprej! Lahko boste prišli skozi, so že tudi drugi tod vozili.« Čebelar pa ne bi bil čebelar, če ne bi verjel tako krepkemu zagotovilu. Premotilo je celo šoferja. Odpeljali smo. Joj! Pomagajte! Kar zona nas je stresla, vroče nam je postalo in na čelu so se pojavile potne srage. Avto je zdrknil z vlažnega pota in se komaj, komaj še obdržal z zadnjima kolesoma nad 8 m globokim prepadom. Čebelarski patron sv. Ambrož, če imaš kaj zaslužen ja pri tem, da nismo tam doli v prepadu — hvala ti! Kaj pa sedaj? S koli smo hitro podprli avto in panje, da bi vse skupaj ne zdrknilo globlje. Nato kratek posvet in odločitev: panje doli in nazaj z njimi k logarjevi koči. ki je oddaljena le kakih 60 metrov. Ravno nesemo štirinajsti panj, ko se šofer zadere: »Stojte, fant je! Šli bomo naprej. Sekire, krampe in lopate v roke! Pot sem si dobro ogledal; le majhen odsek je takole slab, naprej pa je pot boljša.« Logar nam je posodil orodje in že smo se lotili dela. Mrzlo je rosilo, potili smo se od znoja, pa se vendar nismo mogli ogreti. »Bo šlo,« je naposled vendarle ugotovil šofer. Pognal je prazen avto nazaj, mi pa s koli »Ho-ruk« in tako smo počasi zrinili avto nazaj na pot. Sedaj pa vse panje samo na zgornjo stran v tri vrste drugo na drugo! Spodnji kolesi morata ostati povsem neobteženi, da znova ne pogledamo z avtom v kak prepad. Opirajoč s kolini panje, posebno v nevarnejših odsekih, smo peljali počasi naprej. Zložili smo jih na Podlajni pod strešni napušč začasnih barak, ki so jih imeli prevozniki lesa za svoje konje. Po I v ur nem potovanju smo se oddahnili. Doma pa so bile ženske v skrbeh: »Kje neki hodijo naši dedci, da jih ni?« Hodile so spraševat druga drugo. Neizmerno je bilo njih veselje, ko smo se vrnili. Pri muhah smo pustili varuha. Donos je bil spočetka zadovoljiv. Drugi teden pa je toča temeljito oklestila hoje in naše nadaljnje upe. EKSKURZIJA NAŠIH ČEBELARJEV V ITALIJO R. J. Avstrijci so že preteklo leto pričeli s pripravami za skupinski obisk XVII. mednarodnega čebelarskega kongresa. Pri nas pa je do prvih dni letošnjega avgusta vse tako kazalo, da bodo podobno kot na dunajski kongres — potovali v Rim le redki posamezniki. In vendar! Menda smo to pot prvič v zgodovini slovenskega čebelarstva skupinsko obiskali najpomembnejšo strokovno mednarodno prireditev. Na želje čebelarjev iz raznih krajev, ki so prispele komaj še pravi čas, je tajnik čebelarskega odbora pri Zadružni zvezi Slovenije stopil v stik s Puinikom. Ko je bil izdelan program in je bil nad njim navdušen tudi predstavnik ZČD, so šla vabila na vsa čebelarska društva, poslovne zveze in nekatere zadruge. Čeprav je bil rok kratek, je bil odziv velik. Ponoči 16. septembra je 32 čebelarjev in čebelark odpotovalo preko Trsta do Bologne. Na vsem. potovanju po italijanskem škornju z vlakom in avtobusom smo videli mimogrede na 24 mestih razpostavljene panje. Povsod so bili panji Langstrothovega in Dadantovega sistema. V ravninskem svetu severne Italije v pokrajini Emilija smo si drugi dan potovanja ogledali dva čebelarska vel e obrata. Pri njih smo bili hkrati kot ostali udeleženci preliminarnega kongresa znanstvenikov, ki je bil 15. in 16. septembra v Bologni. Pri poklicnem čebelarju I. Girottiju smo si ogledali na vrtu panje z nakladami, petsatne prašilnike, prezračevalne mreže, ki jim služijo ob prevozu, itd. Pokazali so nam, kako spajajo posamezna panjska telesa ob prevozu. V skladišču nastavkov in satnikov smo videli zob-čanje žice in električno vtiranje žice v satnice. V drugem skladišču so bili sodi za dozorevanje medu z mrežastim pokrovom, točilo za 24 satov, stiskalnica za vosek, voščeni kolači, satnice, zbirka štirih vrst lucerninega medu. Yse to smo gledali ob nenehnem proženju fotoaparatov in ob razlagah vodičev v raznih jezikih. Čebelarju Girottiju gre za pridelovanje medu. Panje pirepelje vsako leto trikrat, in sicer v aprilu v Julijsko Benečijo, nato na lucerno ter naposled na travniško pašo. Na leto pridela 20—-40 kg medu na panj. Vsako leto izmenja polovico matic, ki jih sam vzredi. Čeprav so pogoji za proizvodnjo medu slabi, je med v nadrobni prodaji po 500 lir. Posamezne pokrajine imajo le po eno kratkotrajno pašo, kot na primer akacijo v Predalpah, lucerno v Emiliji in Romagni, Hedvsarum coronarium v Mačkah. Čebelarji so se pritoževali nad neugodno ceno sladkorja za krmljenje ter visoko ceno bencina in ostalih prevoznih stroškov. Profesionalno čebelarstvo je navezano na prevažanje. V večji oddaljenosti od Bologne smo si ogledali tvrdko E. Tortora, ki vzreja matice nepretrgoma 80 let. Ob našem obisku je bilo okrog hiše v vrtu in vinogradu 500 prašilnikov. Bili so petsatni s polovično velikostjo normalnih Dadant-Blattovih satov. V sezoni ima po po-Irebi 600—1200 prašilnikov ter veliko število Dadant-Blattovih panjev. Matice prodaja po (>00 lir. V zadnjih letih je začel proizvajati mleček. Letos ga je pridelal 50 kg in ga poslal v predelavo v neko kemično tovarno. 1 gr mlečka prodajo v Italiji po 500 do 600 lir. Ogledali smo si razstavo raznih tipov panjev, kolekcijo medov in različnih farmacevtskih preparatov iz lucerninega in akacijevega medu (Ergosio za injekcije). Matični mleček »Spintavit« je bil v dveh oblikah: lio-filiziran in v ampulah za oralno uporabo. Pot nas je peljala dalje skozi Florenco, glavno mesto Toscane, od koder je prišla vsa moderna italijanska kultura. Ob odličnem tol- mačenju Putnikovega vodiča Mitje Skubica smo si v Bologni, Florenci in Rimu ogledali naj znamenitejše predstavnike stavbarstva, kiparstva in slikarstva iz zadnjih dveh tisočletij. Dva dni smo se zadržali v Rimu, kjer smo prisostvovali v palači FAO XVII. mednarodnemu čebelarskemu kongresu. Referate je bilo mogoče poslušati istočasno v 4 svetovnih jezikih. Od Jugoslovanov Posode za dozorevanje medu v Girottijevem čebelarskem »bratu so predložili referate: dr. S. Matuka, prof. I. Tomašec, dr. 13. Vlatkovič — ing. Kulinčevic, ing. j Rihar, dr. 13. D. Milojevič — dr. V. F. Moskov-ljevič in ing. A. Perušič. Prihodnji kongres bo čez 3 leta v Madridu. Nepozabni bodo ostali vtisi udeležencev iz antičnega, papeškega in modernega Rima, iz Pompejev, Napolija, Pise, Benetk in Trsta. Vreme, ki je bilo ves čas ugodno, se je spremenilo šele ob našem povratku dne 22. septembra. Vse od Postojne dalje je lilo kakor iz škafa. V Ljubljani se niti posloviti nismo utegnili. Vsak je komaj čakal, da odloži doma mokro obleko. Kljub temu neprijetnemu namečku pa bodo ostali vsem udeležencem dnevi našega skupnega potovanja v naj lepšem spominu. STARI ČEBELARSKI PISCI O ČEBELAH in Čebelarjenju Iz grščine prevedel j. Fašalek Psevdoaristoteles I. je (bil Aristotelov sodobnik. Vzdrževal je zveze z njim in z znanstveniki svoje dobe. Zalo so njegove zapiske priključili k Aristotelovemu delu o živalstvu. Po poklicu je bil čebelar in znanstvenik. Ker ni znano njegovo ime, so mu nadeli vzdevek Psevdoaristoteles (lažni Aristotel). Aristotelovi nazori o čebelarstvu ga niso prav nič motili. Zanesel se je le na lastna opazovanja. Dognal je marsikaj, kar je bilo Aristotelu neznano. Nekatera njegova dognanja držijo še dandanes, zato bodo njegove misli o čebelarstvu morda še vedno zanimive, čeprav so stare že nad 2r5(X) let. 9. knjiga: O živalih Je vrsta žuželk, ki nimajo noibenega skupnega imena, čeprav se zdi, da so sii po zunanjosti podobne. To so vse tiste, ki grade satje, kakor čebele in njim sorodne žuželke. Devet vrst jih je, med njimi jih živi šest zadružno: čebele, matice, troti, enoletne ose, male ose in tentredoni (danes neznana žuželka). Tri pa žive posamič: majhna rjava sirena, ki je črna in pisana, ter čmrlj, ki je med temi žuželkami naj večji. Mravlje ne love nobenih drugih živali, temveč nabirajo že pripravljeno hrano; pajki je sami ne pripravljajo in je tudi ne kopičijo, temveč jo dolbe le z lovom. O prehrani omenjenih devet vrst žuželk bom govoril pozneje. Čebele nikoli ne hodijo na lov, ampak si hrano same prinašajo in jo shranjujejo. Njih 'hrana je namreč med. To lahko takoj spoznaš, ko čebelarji odvzemajo satje. Ce pri tem čebele akad e in morajo hudo trpeti, použijejo izredno veliko medu. Nasprotno pa se zdi, da tega ne delajo rade, ker z medom varčujejo in ga hranijo, da bi imele dovolj hrane. Poleg medu imajo še drugo hrano, ki jo mnogi imenujejo kerintos. Ni tako okusna, je pa približno tako sladka kot fige; nosijo jo na nožicah kot vosek. Delo in način čebeljega življenja je zelo lnnogostransko. Če jih naseliš v praznem panju, zgrade najprej satje. Pri item prinašajo snov s cvetlic in z dreves tako imenovane solze, na primer z vrb, brestov in drugih, ki limajo dovolj lepljivih sokov. Zaradi drugih živali namažejo z njimi panjsko dno — čebelarji pravijo temu 'zadelavina (belilo) — ter zožijo še žrela, če so prevelika. Izmed celic gradijo najprej take, v katerih se razvija čebelja zalega, nato matičnike in trotovske celice. Svoje izdelajo v vsakem primeru, ma-tičnike pa le, če je dosti zalege, a trotovske, če se obeta obilna paša. Matičnike grade poleg svojih celic, ki so majhne, zraven njih pa trotovske. Teh je manj kot čebeljih. Satje začno graditi na pokrovu panja in ga v več vrstah 'brez presledkov potegnejo do dna. Celice za med kakor tudi za zalego so odprte navzven na dve strani, kajti na eni podlagi sta dve celici kot pri dvojnih čašah odprti navznotraj in navzven. Celice ob robovih, kjer je satje pritrjeno na panj, so razmeščene okrog in okrog približno v treh vrstah. So ožje in brez medu. Najbolj polne so tiste, ki so povsem zadelane z voskom. Pri žrelu je sprednja stran vhoda namazana z mitisom. To je precej temina snov, neki izloček voska, ki ima oster vonj. Uporabljajočo kot zdravilo pri zlomih in podobnih obolenjih z gnojenjem. Na' njej je plast smolnatega voska, ki ni tako ostrega vonja in je manj zdravilen. Mnogi trdijo, da zidajo troti v istem panju in na enem in istem satu celice zase. Ločijo se od čebel in ne prinašajo medu. Sebe in svojo zalego hranijo s čebeljim medom. Troti ostanejo povečini v panju; ko izlete, se v gručah dvignejo proti nebu ter letajo naokrog, kot bi se hoteli uriti. Nato se vrnejo v panj in jedo. Matice same ne izleta vaj o, temveč le z vso <1 nižino, a seveda ne na pašo. Pripovedujejo, da jim čebele slede, če matice kam zablodijo. Skušajo jih najti, dokler se jim to po vonju ne posreči. Tudi roj menda nosi matico, če sama ne more več letati. Ko pogine matica, propade tudi družina. Čeprav čebele še nekaj časa žive in zidajo satje, vendar ne nosijo več medu, česar posledica je, da dokaj hitro odmro. Čebele nabirajo vosek s prednjimi nogami, ko vneto obletavajo cvetove. S sprednjih nožič ga otresejo na srednje in s teh zopet na zunanje dele zadnjih nog. 3 takim tovorom odletavajo in videti je, da imajo težko delo. Pri vsakem izletu ob- , , • vv v ,, , i ... . , Legat ali čebelar isce čebela le cvetlico iste vrste; leti n. pr. samo od zlatice do zlatice. Dokler se ne vrne v panj, se druge ne dotakne. Ko pridejo čebele v panj, odlože breme in vsaki pomagajo tri ali štiri druge. Ni lahko spoznati, kaj jim te odvzamejo. Doslej še ni bilo mogoče opazovati, kako opravljajo svoje delo. Pač pa so opazovali nabiranje vaška na sadnem drevju, ker se zaradi številnih cvetov zadržujejo čebele dlje na istem mestu. OskrlM>vanje zalege Po tem delu oskrbujejo zalego. Ni nekaj neobičajnega, da so v istem satu zalega, med in troti. Ako je matica živa, naj bi se troti valili v posebnih celicah, sicer pa v čebeljih iz jajčec, ki jih ležejo čebele, laki so bolj hudi, zaradi tega jih imenujejo trote z želi, čeprav jih nimajo. Radi bi pikali, pa ne morejo. Trolovske celice so večje od čebeljih; le redko grade za trote cele sate, ampak povečini le med čebeljimi celicami, talko da jih -lahko izirežeš. Kot som že zgoraj omenil, je več vrst čebel in dve vrsti matic; boljša je rdečerumena, druga pa je temina ki lisasta ter dvakrat tako velika kot delavka. Najboljša čebela je majhna, okroglasta in pisana, druga pa je podolgovata in podobna antreni (mali osi). Naslednja vrsta je tako imenovana roparica, ki je temne barve in ima široko telo. Zadnji je trot, največji med vsemi, brez žela in len. Razlikujejo se tudi čebelji potomci, ki žive na obdelani zemlji, in tisti, ki prebivajo v gorovjih. Gorske čebele so gosteje porasle z dlako, so manjše, delavnejše in še bolj hude. Dobre čebele grade satje enakomerno ter ga pokrijejo z gladkimi po-krovci, nadalje zg ra d e le eno vrsto satja, torej le za med, zalego ali trote. Če se primeri, da grade 'na istem satu celice vseh vrst, sezidajo vsako vrsto drugo za drugo. Podolgovate čebele grade neenakomerno satje z nagubanimi pokrovčki kot antrene (mala osa). Zalega in druge celice so razporejene, kot pač nanese. Iz njih izvirajo *slabe matice, mnogo trotov ier tako imenovane roparice, medu pa imajo le malo ali skoraj nič. Čebele sedijo na satju, ki tako dozori. Če temu ni tako, se satje pokvari in ga prevleče pajčevina. Če čebele obdrže del sata, na katerem sedijo, se zdi kot izjeden; sicer ipa povsem propade. V pokvarjenih celicah so črvički, ki se razvijejo v živalce s krili in izlete. Satje, ]>adlo na dno, postavijo čebele zopet pokonci ter ga preluknjajo, da imajo pod njim prost prehod. Če nimajo nobene poti, koder bi laliko hodile sem ter tja, ne morejo obsedati vsega satja, sate pa prevleče pajčevina. Delo čebeljih vrst Roparica in trot nič ne delata, le delu čebel škodujeta. Če jih pri tem zalotijo, jih ubijejo. Brez usmiljenja pobijejo tudi nepotrebne matice, zlasti slabe, da bi ne povzročile cepitve družine, če jih je preveč. To store predvsem, če je v panju mnogo zalege in ni rojev. V takih primerih podro tuidi matičnike, če so že nastavljeni, ker matice vodijo izselitev. Prav tako uničijo tudi trotovske celice, če družina ne prinese dovolj medu in je pričakovati, da ga bo premalo. Nato branijo med pred tistimi, ki jim ga hočejo vzeti. Iz panjev napodijo še trote, ki jih lahko opazimo, kako posedajo zunaj na deskah. Manjša vršita čebel često pobija večjo; skušajo jih prepoditi iz panjev in če manjše zmagajo, obetajo, da bodo postale dobra družina. Ako pa prevladajo večje, lenarijo in ne narede nič 'kaj posebnega ter že pred koncem jeseni propadejo. Ko čebele pobijajo druge, delajo to izven panja; ako pogine čebela v panju, jo spravijo ven. Tako imenovane roparice izropajo satje svojega panja, vdro pa tudi v tuje, če se jim to posreči. Če jih pri takem delu zalotijo, jih pobijejo. Ker .stoje ob žrelu stražarji, le težko opravijo svoje delo, ne da bi jih kdo opazil. Če pa ipride roparica kljub vsemu neopazno v panj, ne more odleteti, ker se je preveč najedla, zato blodi okrog panja in ile težko pobegne. Izven panja lahko vidiš matice le v spremstvu rojev in pri rojenju so čebele okoli matice. Ko hoče roj odleteti, slišiš pred tem nekaj dni posamezne in svojstvene glasove, dva ali tri dni pred izleta van jem pa letajo nekatere čebele okrog panja. Še nihče ni opazil, če je med njimi tudi malica, ker jo je težko videti. Ko se 'zbero, od lete ter naredi jo gruče okrog posamazmih matic. Če sede manjša gruča v bližino večje, se ji pridružijo; alko ji zapuščena matica sledi jo ubijejo. Tako se čebele izseljujejo, pri čemer nastajajo roji. Delo delavk Pri čebelah so posameznim vrstam določene posebne naloge. Ene obletavajo cvetlice, druige prinašajo vodo, tretje zopet gladijo in popravljajo satje. Vodo nosijo, če morajo* pitati zalego. Po mesu ne posegajo in sadežev se sploh ne lotijo. Čebele ne poznajo določenega časa, ko naj izačno delati. Če imajo potrebno hrano in je panj v redu, gredo na delo šele oib lepem letnem času in pri brezvetrju neprestano delajo. Mlada čebela začne z delom že tretji dan, če ima hrano. Ko roj kam sede, odleti ndkaj čebel po hrano ter se z njo vrne. Dobro uspevajoče družine so brez zalege le štirideset dni po zimskem sončnem obratu. Ko zalega nekoliko zraste, ji dajo čebele hrano v celice in jih zalepijo; dorasla mladica sama pregrize pdkrovec ter izleti. Dobre čebele same odstranijo živali, ki >se splazijo v panj in poškodujejo satje, slabe pa zaradi lenobe dovolijo, da njih delo propade. Če izrežejo čebelarji sutje, puste čebelam hrano za zimo. Če je je dovolj, se družina obdrži, sicer pa propade, ko nastopi ostra zima, v samem panju; pri mili klimi pa ga izapusti. Med je čebelja hrana poleti in pozimi, razen te si nanosijo še drugo, po trdoti podobno vosku, ki jo mnogi imenujejo sandarake. Sovražniki in bolezni Poglavitni sovražniki čebel so ose ter sinice med ptiči, nadalje lastovka in legat. Ko prilete k vodi, preže nanje tudi žabe iz močvirij. Zato jih čebelarji polove v tistih vodah, kamor hodijo čebele po vodo, nadalje uničujejo osja gnezda ter gnezda lastovk in legatov v bližini panjev. Čebele ne beže pred nobeno živaljo razen pred svojo vrsto. Pač pa se vojskujejo med seboj in z osami. Oddaljene od panja se med seboj ne napadajo in tudi druge živali pustijo na miru. V bližini panjev pa pomore vse, kar zmorejo. Čebele, ki pičijo, morajo poginiti, ker ne morejo več izdreti želu, ne da bi jim pri tem izstopilo drobovje. Pogosto ostane čebela živa, zlasti tedaj, ko človek, ki ga je pičila, previdno izdere želo. Ako ga čebela izgubi, moru poginiti. S pikanjem lahko čebele umore celo velike živali. Tako so n. pr. čebele že umorile konja. Najmanj hude so matice in tudi najmanj pikajo. Mrtvice znosijo iz panja. Tudi sicer je čebela izredno čista žival. Zato torej izločajo blato le, ko izletavajo, 'ker ima neprijeten vonj. (Dalje prihodnjič) O KAZNIH NAČINIH PITANJA NA ZALEGO EDI SENEGAČNIK Zadnja desetletja postaja čebelja paša vedno slabša. Intenzivno ob-delovainje zemlje uničuje vsepovsod medovi.to rastlinstvo. Temu se pridružujejo že izredne vremenske neprilike zadnjih let. Druga svetovna vojna je s svojimi strahotami prizadela tudi čebelarstvo. Ponekod ga je skoro do kraja uničila. Naša najvažnejša paša na ajdi je zadnjih deset let sploh odpovedala. Nešteti praznil čebelnjaki po naši deželi so priča izredno slabih čebelarskih letin. V kritičnih časih, ki so nastopali v zadnjih letih pogosto za čebele, je moral priskočiti čebelar večkrat na pomoč s sladkorjem, da je lahko ohranil čebelje družine. Napredni čebelar, ki je hotel pripraviti svoje čebele za pašo, jih je moral pravilno krmiti. Prav tako so delali pametni čebelarji v brezpašni dobi. da je matica zalegala in da je bilo potem dovolj živali za jesensko ali 'kako drugo pašo. Čebelarju prevaže-valcu se danes ob velikanskih prevoznih stroških skoro ne splača odpravljati na pot, če nima močnih čebeljih družin. Večina takih čebelarjev si pomaga s krmljenjem na zalego. Danes si naprednega čebelarjenja brez krmljenja v tej ali oni obliki skoro ne moremo več predstavljati. Kakor moramo za rodovitnost naših polj uporabljati različne vrste umetnih gnojil, tako si tudi sodobnega čebelarjenja brez krmljenja ne moremo zamisliti. Seveda je najidealneje čebelariti brez tega. Kjer je na enem mestu vsako leto obilna ali vsaj dobra paša, ki traja ]h> malem vse leto, tam presrečnemu čebelarju res ni treba nikdar krmiti. Toda koliko je danes pri nas takih krajev? Skoro jih ni in večina čebelarjev mora prevažati, če hoče imeti od čebelarjenja vsaj nekaj koristi. V našem listu smo po malem večkrat govorili o krmljenju. Zadnje leto pa smo nekam pozabili na to in raje smo razpravljali o tem, kakšni naj bi bili pitalniki, in ne o tem, kaj naj bi dajali vanje in na kakšen način, da bi bil uspeh čim večji. Marsikomu se je zdelo, da je bilo dolgo razpravljanje že kar preveč utrudljivo. Vse je kazalo, da so razpravljali med sabo vsi mogoči iznajditelji kot nekoč stari Abderiti v sloveči pravdi za oslovsko senco. Menda je tudi uredniku stvar začela že presedati in je debato prekini 1. Stari praktični čebelarji pa so se pri tem muzali in dejali: >;Ej, ali ni navadno leseno ali pločevinasto koritce s plavačem, kot so ga uporabljali naši predniki, zares najboljše. Kaj bi delali toliko hrupa!« Zadnja leta so začeli drugod po svetu ubirati pri krmljenju, zlasti pri krmljenju na zalego, nova pota. Dosegli so zavidljive uspehe in prav je, da se z njimi seznanijo tudi naši slovenski čebelarji. Saj smo hodili doslej po svojih starih, že tako shojenih potih, da smo krmili na zalego kar nekam mehanično, ne da bi sploh pomislili, kaj pravzaprav s tem hočemo. Vsi smo delali tako, misleč, da bo pač ta način najboljši: čebeljim družinam smo nalivali eden do dva decilitra sladkorne ali medene raztopine, dodajali temu še sveže mlelko, mleko v prahu, nekateri pa tudi kvas in stvar je bila opravljena. Seveda smo navadno opazili po nekaj tednih uspeh svojega prizadevanja in bili zadovoljni. Kadar koli se odločimo za krmljenje na zalego, se zavedajmo, da 0110 samo aie more popraviti ali ozdraviti sl all) ih čebeljih družin, ki imajo prirojene naipake, ali pa so celo bolne. /ato ne bomo nikoli dosegli uspeha pri družinah s slabimi maticami, pri družinah s starim in neurejenim satovjem, pri nepravilni negi Ln ravnanju s čebelami. Tudi od panja samega je dostikrat odvisno, kako se družiina v njem počuti in razvija. Za 'krmljenje čebel uporabljamo danes pretežno sladkor, ki do neke mere lahko nadomesti naravno čebeljo hrano — med. Ob njem prav tako žive in ohranijo vso svojo delavnost, na njem tudi odlično prezimijo. Veindar sladkor daleč, zaostaja za medom, tem čudovitim proizvodom narave. Kemiki so natainčmo določili njegove sestavine, v njem pa so prav gotovo še snovi, ki jdh niti ne poznamo. Dobro vemo, kakšna je njegova zdravilna vrednost. Ne priporočajo ga zamain zdravniki m strokovnjaki za prehrano. Naše ljudstvo samo ga pozna že stoletja kot univerzalno zdravilo. Narava sama je pač najbolje vedela, zakaj ga je ustvarila za hrano čebelam. Zato je seveda med prvenstveno namenjen kol hrama za čebele. Zanj ne moremo najti enakovrednega nadomestila. Če je le mogoče, bomo krmili zato čebele le z medom; s tem bomo dosegli največji uspeh. Le v sili, kadar medu nimamo, ali pa za zimsko zalogo, bomo uporabljali sladkor. Poglejmo sedaj, kaj so dognali čebelarski znanstveniki, koso preizkušali učinek hranjenja 7. medom in sladkorjem. Goetze je leta 1926 ugotovil, da je širina prsi pri čebelah delavkah, ki so jih hranili dva meseca s sladkorno raztopino in ob noži no v ploščicah, nazadovala od 4,09 na 3,79 mm. Pri pošiljanju mladih matic je L. Kuks leta 1951 ugotovil, da je med kot hrana pri pošiljanju matic prekosil vsa ostala hranila, pa celo medeno testo. Med ima namreč v sebi poleg drugih sestavin tudi cvetni prah. Imamo različne vrste medu, od katerih ga vsebujejo ene več, druge manj. Važnosti cvetnega prahu se v zadnjih letih čedalje bolj zavedamo. Znanstveniki so ugotovili, da v čebel j i družini brez njega sploh ne more biti življenja. Ta čudoviti čebelji kruhek vsebuje namreč poleg visoko vredni h beljakovin in drugih sestavin razne vrste vitaminov, zlasti vitamin C in E, ki je vitamini plodnosti. Ana Maurizio je ugotovila, da je najmanj pelodu ih zrnc v akacijevem medu, t. j. 6—20.000 v enem kubičnem centimetru, medtem ko jih je v kostanjevem kar od 500.000 1.100.000. Ni čuda, da ima zato kostanjev med talko blagodejen ali celo čudežen učinek pri spomladanskem krmljenju na zalego in da je po drugi strani prav .nevaren za prezimovanje. Čebele pozimi pač ne potrebujejo obnožine, ker je težko prebavna in zato tudi nevarna. Pri spomladanskem krmljenju na zalego pride v poštev torej v prvi vrsti med, in sicer kostanjev, če ga le imamo. Rade volje zamenjajmo zanj drugi med, bodimo pa previdni zaradi bolezni in ga iščimo le pri čebelarju, ki ima zdrave čebele. Potem šele pridejo v poštev druge vrste medu iu nazadnje seveda sladkor v različnih oblikah: 1. kot suh sladkor, ki ga samo nekoliko ovlažimo z medeno raztopino ali vodo, 2. kot sladkorne ploščice z dodatkom medu. 3. kot medeno testo. Vprašanje pa je, v kakšni obliki in kako naj dodajamo med ali sladkor čebelam. Ni namreč vseeno, ali ju dodajamo z morebitnimi dodatki obno-žine v obliki tekočine ali v strjeni obliki kot n. pr. kristaliziran med. medene oziroma sladkorne pogače, medeno testo ali »uh isladkor. Poskusi so pokazali, da je bil uspeh krmljenja na zalego neprimerno večji, če smo dodajali lvrano v strjeni obliki. Zakaj neki? Le oglejmo si en sam primer, pa bomo kaij hitro razumeli. Pri krmljenju na zallego pospravi dobra čebel j a družina tekočino, bodisi raztopino medu ali sladkorja v količini 1—2 del, v nekaj minutah. Ko pobirajo čebele dodano hrano, nastane v čebelji družini nekak občutek obilnosti in izdatne paše. Čebele postanejo nemirne, matico začno izdatneje krmiti z mlečkom in ta 'začne bolje zal ega ti. Toda pri enem ali dveh decilitrih raztopine traja to razpoloženje le kratek čas! Kaj bi bilo, ko bi tekočino nadomestili s kristaliziranim medom, sladkornimi ploščicami, medenim testom ali suhim sladkorjem? Isto količimo medu ali sladkorja v trdnejši obliki bodo pospravile čebele mnogo pozneje. Trajalo bo kar ves dan, včasih celo dva ali tri, preden bo vse pobrano. Razpoloženje v čebelji družini je ob občutku neke stalne, tako 'rekoč »večne« paše čisto drugačno, kot ob borem decilitru raztopine. To razpoloženj e prenašaj o čebele na matico nepretrgoma. Zato matica izredno* marljivo zalega. Poskusi so pokazali, da je bilo v tako krmljenih družinah še enkrat ali celo dvakrat več zalege. Ta način krmljenja pa ima še druge dobre strani: panjev ni treba vsak dan odpirati. Suhe hrane v tej ali oni obliki jim damo lahko večjo količino za daljši čas. To je važno zlasti za čebelarja, ki nima čebel dorna, ali pa tudi ne časa! Koliko nepotrebnega delu si prihranimo s tem, po drugi strani pu koristimo čebeljim družinam zlasti v zgodnji pomladi, ko jim je toplota tako potrebna. Za pokladanje take hrane so najprimernejši Vukeličev.i pitalniki v okencu, različna koritca, skledice itd. Odlično so se obnesli zlasti pitalniki v zamreženih okencih. Čebele spomladi že toliko razširijo svoje gnezdo, da zasedejo tudi ta okenca. Tu imajo potem hrano tako rekoč pri gnezdu. Pločevinasti pitalniki pod gnezdom za pomladni čas niso priporočljivi. Kdor nima pitalnikov v okencih, lahko okence odstrani in postavi na njegovo mesto ožje korito, napolnjeno s 1/2, 3/4 ali 1 kg hrane. Krmimo pa lahko tudi v medišču tako, da nekoliko dvignemo slamnico in pokladamo hrano na matično rešetko. Zanimive poskuse o tem, kako se pri takem krmljenju povečuje zalega v panju, je napravila Perepelova. 1. Vsak četrti ali peti dan je odkrila na medenem satovju 0,5—0,8kg medu. Zalega se je povečala za 198 %. 2. Dnevno je dodajala 400 gramov medu v topli vodi v razmerju dva dela medu na en del vode. Uspeh: 159 %. 3. Dnevno je dodajala 1500 gramov medu kot pod 2. Uspeh: 121 %■. 4. Vsak dam je dala 250 gramov raztopljenega medu in cvetnega prahu v topli vodi (1200 : 600 : 600). Uspeh: 106 %. Doslej smo mislili, da je raztopljen med z dodatkom cvetnega prahu najboljše, kar ldhko damo čebelam, a je zanimivo, da je vendarle zmagal med, ki so ga čebele same pripravile in so ga mogle zaradi tega, ker je bil odprt, hitreje uporabljati. Krmljenje na zalego z odpiranjem pokrovcev naši čebelarji že poznajo. Res ni prav nič težko in od vseh najbolj naravno, zato pa je tudi uspeh največji. Mogoče bi bid še večji, če bi »pomladi dodali sat s 'kostanjevim medom. Dolbro je, če pustimo laik sat prej nekaj časa v topli sobi, da se pogreje in ga potem, ko smo odkrili pokrovce, malo ovlažimo. Ta način krmljenja ima samo to napako, da moramo panje odpirati, ko potrebuje čebelja družina največ toplote. Iz poizkusov tudi vidimo, da je bil, če izvzamemo prvi primer, naj večji uspeh pri dozi 400 gramov (2) in ne pri 1500 gramih (3) ali pri 250 gramih (4). V Ameriki puščajo čebelarji polne nastavke komaj načetega medu na plodiščih, spomladi pa jih postavijo pod nje. Čebele začno prenašati med iz hladnih nastavkov v toplo plodišče, se pri tem razburjajo, izletavajo in povečajo temperaturo, kar sili matico k zaleganju. To razburjenje oziroma veselo razpoloženje ne traja samo nekaj minut ali ur, ampak cele tedne. Jasno je, da so take družine potem do kraja zalezene. Nekaj podobnega opažamo tudi v naših panjih, kadar prezimujemo v mediščih, v plodiščih pa pustimo medene sate. Spomladi čebele vneto prenašajo ta med v topla medišča, matica pa neprestano zalega. To je neke vrste avtomatično krmiljenje na zalego, ki se dobro obnese in ne zahteva od čebelarja nobenega truda. Spomladi je to še kar posebno važno, ker čebele zaradi slabega vremena ne morejo na pašo. Ostati morajo doma in prenašajo med, ki ga seveda v večji meri uporabljajo in sillijo matico k zaleganju. Ob lepem vremenu pa gredo na pašo in se ne zmenijo za prenašanje medu. Čebelje družine imajo tako zares stalno pašo in -zato je tudi zalege mnogo več. Da pa bi ne nastalo ropanje, kar se rado zgodi, če pustimo medeno satje v plodiščih pri <1 ružinah, ki prezimujejo v mediisčih, je umestno, da postavimo medene sate v plodišča šele spomladi in jih sproti odpiramo. Tako se gnezda sploh ne dotikamo. Medene sate dodajamo lahko ob vsakem vremenu. Tak način krmljenja na zalego lahko priporočani iz lastnih izkušenj. Ker jeseni vsega medu ne iztočim, ostanejo medeni sati v plodišču, družine pa prezimujejo v mediščih. Spomladi (nastane ob količkaj toplem vremenu v panjih pravo vrvenje in človek zares z veseljem gleda odlično razvite čebelje družine, ki so popolnoma pripravljene, da izkoristijo prvo izdatnejšo spomladansko pašo. Zato je med v satovju še vedno in bo tudi v bodoče najboljša hrana za zimo in spomladi za razvoj čebel. Prav je, da imamo vselej nekaj rezervnih satov pripravljenih za ta ali oni primer. Za pomladni razvoj je dober vsake vrste med, zlasti pa kostanjev. Najbolje je seveda, da pustimo take medene sate že jeseni ob kraju gnezda, če nameravamo spomladi krmiti na zalego. Tudi kristaliziran med se je izkazal kot odlično sredstvo za dražilno krmljenje. Lahko ga, zlasti kadar je trd, narežemo v majhne ploščice in te polagamo na matično rešetko, v pitalnike ali celo na sate. Čebele se tega medu takoj lotijo in ga ližejo, dokler ga ne zmanjka. Tudi v tem primeru je v družini stalna paša in občutek obilja, ki sili matico k zaleganju. Ameri-kanec Ilollberloin daje spomladi ali pred glavno pašo svojim družinam po 1 kg kristaliziranega medu v pločevinastih konzervnih škatlah. Toda kaj naj napravimo, če medu sploh nimamo? Segli bomo po sladkorju in ga pokladali čebelam na različne načine. Nekatere od teh načinov si bomo v naslednjem nadrobneje ogledali. (Dalje prihodnjič) Čebele in Čebelar pozimi F. R. Življenje naših ljubljenk, s katerimi smo imeli skozi vse leto obilo tlela, pa tudi mnogo zabave, se je skoraj popolnoma umirilo. Okrog čebelnjaka je ipostalo tiho, ko da ni živega bitja v njem. Čebelarji čebelam zimski počitek iz srca privoščimo, čeprav komaj čakamo dneva, ko bodo zopet oživela žrela pri panjih in se bo ozračje okrog čebelnjaka napolnilo s prijetno godbo njihovega brenčanja. Nastopila je za čebele doba brezdelja. Prvi ostrejši nočni hlad jih je p risi lil, da so se strnile v gručo na tistem delu satja, 'kjer se je polegel zadnji letošnji rod mladic. Nekaj čebelic je zlezlo v prazne celice, večina pa je zasedla ulice med «ali. Ce je saitje zanesemo z medom do tail, so čebele prisiljene sedeti »na mrzlem«, kakor pravimo čebelarji. Družina se tedaj dolgo .ne umiri, pri tem pa otrpne in pomre mnogo živali: Da se kaj takega ne zgodi, moramo paziti že pri zazimovanju. Sladkorne raztopine jim ne sinemo pokladati prekasno, čeprav bi jo rade jemale, pa tudi pri dopolnjevanju zimske zaloge z medenimi sati ne smemo natlačiti v pl od išče preveč zanesenih. Lahko pa imajo seveda družine hrano čez potrebo v satju nad ali za svojim zimskim gnezdom. Le tako oskrbljene družine se bodo spomladi dobro razvile. Kakor na preveč medenem, talko je tudi na belem deviškem satju čebela«» pozimi hladno. Za dobro preži mo v unij e je najboljše I—2 leti staro satje, v katerem se je izleglo le nekaj poko len j čebel. Zimska gruča se ravna po moči družine; močna družina Obseda kakih 3—6 saitov, slaba pa le 3—4. Zato mora slaba družina ogrevaiti več p raz. noga prostora in porabi mnogo več hrane kot močna družina, ki bolje izpolnjuje prostor v panju. Ce kdo zazimi šibkejše družine z dobrimi maticami, «me to storiti le tedaj, če čebele stisne na manjše število satja. Seveda mora potem vstaviti ločilno desko ali slep sat, prazen prostor izza tega pa zatlačiti z zmečkanim časopisuim papirjem. Gotovo je 'tudi kdo zaziimil čebele v medišču, bodisi da ima čebelnjak daleč od svojega bivališča, pa mu ne (kaže nositi satja domov, bodisi da nima primerne shrambe ali omare, v kateri bi ga lahko shranil. Tako prezimovanje ni prav nič slabše kakor v plodišču in naj bo kar brez skrbi zaradi usode svojih ljubljenk. V prvih zimskih mesecih ne potrebujejo čebele preveč toplote. Cim bolj na hladnem sede, tem kasneje bodo začele malice zal ega! ti in tem manij bo žrtev med drobirjem. Kakor hitro pa nastopi hujši mraz, je treba panje vsekakor malo bolje odeti, sicer bi porabile čebele preveč hrane in bi se zaradi borbe z mrazom prehitro izčrpale. Prehladila bi se lahko tudi matica in poslala deloma ali popolnoma nerodovitna. Žrela zapremo s kovinskimi zapornicami, ki imajo na spodnji strani primerne zareze, skozi katere prihaja zrak neovirano v panj, ne more pa skozi rovika ali miš. Ako žrelo preveč zožimo, nastane v panju vlaga, pojavi se plesen in — griža. Kasneje, 'ko začno čebele izletavati, jih opazujmo pri žrelih, važnejša opazovanja pa si zapišimo v dnevnik! Če je tedaj kaj narobe pri čebelah, jim lahko v skrajni sili še pomagamo. Predvsem rabijo čebele sedaj mir in nemoten počitek, na kar opozarjamo zlasti začetnike, ki jih zvedavost le prerada zapelje, da hodijo po nepotrebnem v čebelnjak. Celo nekateri starejši čebelarji radi stikajo po panjih, namesto da hi se naučili spoznavati življenje čebel po njih obnašanju na bradah. Seveda je treba nadzirati čdbele tudi v zimskem času, vendar ne tako. Zadošča popolnoma, če stopimo vsak teden enkrat pred čebelnjak, si ogledamo panje spredaj pri žrelih in včasih prisluhnemo življenju v njih. Prisluškovanje je sicer pri ljudeh nezaželeno, pri čebelah pa nujno potrebno. Če se hočemo prepričali, ali družinam res ničesar ne manjka, pihnemo v panj skozi žrelo in čebele se takoj oglasijo. Najprimernejša za prisluškovanje pa je gumijasta cevlka, katere on ikon ec vtaknemo skozi žrelo, a drugega v ulho. Z njo posluša šumenje čebelic prav tako kakor zdravnik, ko skuša pri človeku ugotoviti, kakšno je dihanje pljuč in utripanje srca. Če nimamo gumijaste cevke, si lahko naredimo prisluškovalno pripravo iz lesa. Na kakih 60 cm dolgo in kot svinčnik debelo paličico pribijemo na enem koncu tanko deščico v velikosti pol dni2. Deščico pritisnemo na uho, nasprotni konec paličice pa naslonimo na vratca panja. Ta priprava prevaja glasove prav iako dobro kot gumijasta cevka. Enakomerno, rahlo šumenje Ikaže, da je v panju vse v redu. Močno . šumenje pa pomeni, da čebelam manjka vode ali da so osirotele. Vodo damo čebelam z namočeno, toda ožeto krpo, ki jo položimo na matično rešetko. Če šumenje tudi potem ne preneha, ponovimo to še drugi in tretji dan. Ako čebele buče v presledkih, so izgubile matico. Skušali jim jo bomo dodati ob prvi priložnosti, ali pa bomo pridružili osirotelo družino drugi družini, ki ima matico. Včasih bomo opazili, da čebele pri žrelu lahno krepelijo s krili. Največkrat pomeni to, da jim manjka hrane. Odprimo tak panj in preglejmo drobir na podloženi lepenki. Po njegovi logi in količini bomo sklepali, koliko hrane je družina že porabila in koliko je še mora imeti. Če sede čebele na satju tik za olkencem, gre z živežem že h kraju. Tudi je «lallx> znamenje, če čebele privzdigujejo zadke. Tolažba, da je imela družina ob zaizimljeniju dovolij hrane, je prazna, ker se kaj lahko zgodi, da ostane močna, s hrano dobro založena družina sredi najhujše zime kar naenkrat brez živeža. Vzrok temu je tiho ropanje, ki je nastalo ob toplih jesenskih dneh iin ga nismo niti opazili. Seveda je pomoč taki družini nuj na. Dobro segreto zidno opeko položimo v med.išče in, ko sc čebele zaradi toplote razlezejo, jim začnemo pokladati manjkajočo hrano v pitalniku. 1/ah‘ko pa damo taki družini tudi segret, meden sat. na katerem smo odkrili pok rover, prazen sal pa iz gnezda odstranimo. Tako družino moramo tudi kasneje stalno nadzorovati. mnogo koristi od nje pa nikar ne pričakujmo. Za uspešno prezimovanje je nadalje potreben dober med. Najboljši je ajdovec, ki ga je pa žal od leta do leta manj: neprimerna sta hojev in kostanjev med. Te vrste med je treba pravočasno iztočiti iz plodišča in ga nadomestiti s sladkorno raztopino. V njem so snovi, ki niso samo škodljive zu čebelja prebavila, tudi zgosti sc tako, da ga čebele ne morejo srkati. Pri polnili skledah trpe žejo in lakoto, kar izdajajo z močnim bučanjem. Mokra krpa alii ploščica snega, položena na matično rešetko, lahko reši čebele teh nadlog. Slednjič moramo poskrbeti za nemoten dotok svežega zraka. Žrelo mora biti dovolj veliko, da se more zatohli zrak v panju izmenjati s svežim. Ne sme se zamašiti z mrtvicami, snegom ali ledom. Zatohli zrak bi povzročil med čebelami nemir, kar bi lahko pripeljalo do katastrofe. Vsak nemir spravi čebele v nekak začarani krog, iz katerega ni izhoda, saj povzroči močnejše uživainije hrane, to poveča pritislk na črevesje, 'kar povzroči še večji nemir, še močnejše uživanje hrane itd., itd. •Pravilno zapaženje, zadostna in primerna hrama, dovolj čistega zraka ter popoln mir, to so glavni pogoji za dobro prezimovanje. Če so vsi ti pogoji izpolnjeni, lahko vzdrže čebele tudi do tri mesece brez izleta van j a. Če se bomo ravnali po navedenih nasvetih, nam bodo čebele v bodočem letu našo skrb obilo poplačale. POROČILO ZA JULIJ IN AVGUST Julij: V začetku julija je bilo razmeroma hladno vreme z nekaj deževnimi dnevi. Nato je postalo vroče. Padavin v glavnem ni bilo dosti iin večinoma so imele nevihtni značaj (Breg-Tržič, Dražgoše). Ob nastopu zadnje mesečne tretjine se je ohladilo in nekaj dni je deževalo. Proti koncu mesca se je vreme spet ustalilo. Kostanjevo pašo, kolikor je je še ostalo, je v glavnem pokvaril dež v prvih dneh julija. Opazovalec iz Prosenjakovcev je dobil na kostanju na Pohorju samo po 2kg na panj in je več prinesel opazovalni panj, ki je ostal doma na otavi. Ponekod so na otavi, na bučah, na srobotu in drugih julijskih cvetlicah nabrale čebele vsaj za sproti, nekaj «postaj pa kaže padec tehtnice. Tudi hoja pod Krimom in druigod se je spet začela ponujati. Bilo je nekaj donosnih dni, a ko je prišel dež, je vse skvaril. Letos so nekateri sejali ajdo dokaj zgodaj (Vel. Dolenci 7., Radeče 15., Krško 18. jnlija), drugi malo kasneje (Šmarje 22., Javorje 24. julija). Ajda je vzniknila do konca mesca (Ljubljana 21., Radeče 24., Krško 26. jnlija). Dražgoše-—Šk. Loka: Jellka je od junija stalno dražila čebele, vendar razen v dnevih pred dežjem, donosa ni bilo. Tudi po dežju je bilo nekajkrat Donos ali poraba v Skupno Srednja me- sečna Dnevi .Sončni sij v urah Kraj opazovalnice 1. II. III. pridobil ali porabil dkg ‘5 ä > E o u mesečni tretjini dkg toplina S PRAKTIČNI DEL SODOBNEGA ČEBELARSTVA so čebelarji z navdušenjem «prejeli. Od vsepovsod prihajajo pohvale, ki kažejo, da smo z izdajo te knjige napravili velik korak naprej v napredku našega čebelarstva. Objavljamo nekaj najznačilnejših takih pohval. Rudolf Tkalec, Središče ob Dravi: Kakor smo pred leti dobili nenadomestljiv AZ-panj, tako imamo danes v rokah nepogrešljivo čebelarsko učno knjigo, ki je mora biti vesel sleherni čebelar, naj bo preprost ali kakor koli izobražen, začetnik ali star praktik. Vsak ukaželjen čebelar bo našel v njej vsaj nekaj doslej neznanih naukov, ki jih bo lahko s pridom uporabil v svojem čebelarstvu. Ti nauki, preneseni v prakso, bodo vrgli čebelarjem letno neštetokrat več, kot so morali plačati za oba dela Sodobnega čebelarstva- Potemtakem je kritiku o visoki ceni popolnoma neutemeljena. Saj ie cena AŽ-panja še višja, a ga vseeno kupujemo. Kaj nain pa pomaga 10 A2-panjev, če jih ne/namo sodobno opravljati. Zato naj ne bo slovenskega sodobnega čebelarja brez Sodobnega čebelarstva. Ivan Šajn, Ilirska Bistrica: Pošiljam vam doplačilo za II. del Sodobnega čebelarstva.“ Knjiga je zelo lepa in ne predraga. Zanimiva je celo zame, čeprav sem star in izkušen čebelar, saj sem od leta <910 opravljal čebele pokojnega Antona Žnideršiča v Ilirski Bistrici. Za to zimo bom imel kaj brati. Evgen Brvar, Medija—Izlake: Praktični del Sodobnega čebelarstva sem prejel. Knjiga je velik doprinos k napredku slovenslcega čebelarstva. Tako obsežnega dela o čebelarjenju si pred leti niti predstavljati nisem mogel. Čebelarji smo dolžni veliko zahvalo vsem sodelavcem te knjige, posebno pa tov. Rojcu kot njenemu glavnemu uredniku- Milost Bogomir, Sevnica: Po dolgem in težkem pričakovanju smo prejeli II. del Sodobnega čebelarstva. Čeprav smo veliko pričakovali, že sodeč po I. delu, presega to, kar smo dobili, daleč vsa pričakovanja. To je res remek-delo o čebelarjenju, pravi čebelarjev leksikon. Ne le, da ni dobiti v jugoslovanski čebelarski literaturi kaj približno enakega, še pri drugih narodih je težko najti nekaj tako popolnega, kot je naša knjiga. Pri tem pa tudi cena ni pretirana, saj stane danes vsak navaden roman polovičnega oibsega brez slik, skic in načrtov nad 2000 din. Res moramo ZCDS k tej prekrasni izdaji čestitati. Peter Močnik, Maribor: Da praktični del Sodobnega čebelarstva ne bo zaostajal za teoretičnim, sem bil trdno prepričan, toda, ko sem zagledal pred seboj debelo, v platno vezano knjigo, se od začudenja nisem mogel zbrati. Besedilo ponazoruje polno slik, skoraj na vsaki strani po ena. Priloženih je tudi več načrtov za izdelavo panjev in čebelnjakov. Izbor in razvrstitev obsežne snovi sta prav posrečena. Posebno bo čebelarje zanimalo 2-, 5. in 9. poglavje o ljudskih panjih, rednem opravljanju čebeljih družin ter o vzreji, odbiranju in dodajanju matic. Popolnoma novo je za naše čebelarje 10. poglavje o čebelarskem knjigovodstvu in statistiki. Pa tudi druga poglavja so po svoje poučna in zanimiva. A kaj bi se spuščal v podrobnosti? V knjigi je toliko lepega, da niti ni mogoče vsega navesti- Glavno je, da smo naposled dobili tudi slovenski čebelarji učno knjigo, napisano v svetovnem merilu. Zvezi čebelarskih društev vse priznanje! Milan Palian, Gospič: Knjiga me je zelo prijetno iznenadila. Po pravici vam povem, da nisem pričakoval, da bo tako lepo opremljena in snov tako temeljito obdelana. Res je treba čestitati pisateljem, Zvezi čebelarskih društev in vsemu slovenskemu narodu. Mislim, da nimajo niti Angleži boljše čebelarske knjige. Izredno me je razveselila in v nekaj dneh sem prebral kar 200 strani. Ne bom je prej odložil, dokler vse ne preberem. Filip Šimic, Zagreb: Toplo se vam zahvaljujem za poslano »Knjigo o čebelarjenju«. Še preden je bila dotiskana, sem bil uverjen, da bo dobra, toda sedaj moram priznati, da me je naravnost presenetila. Velika škoda je, da bo ostala zaradi neznanja jezika mnogim našim čebelarjem nedostopna. »Knjiga o čebelah« in »Knjiga o čebelarjenju« sta deli, na kakršni bi bili ponosni celo veliki narodi. Tem bolj moreta biti v ponos slovenskemu čebelarstvu. Ti dve knjigi sta zavzeli trajno mesto v zgodovini slovenskega čebelarstva in bosta močna opora za njegov nadaljnji razvoj. Ing. Andre Perušic, Zagreb: Prejel sem >Knjigo o čebelarjenju«, ki ste mi jo poslali. Ko sem jo pregledal, je napravila name nenavadno ugoden vtis- Slovenskim čebelarjem iz vsega srca čestitam h grandioznemu uspehu. Dr. Ivo Tomašec, Zagreb: Prejel sem »Knjigo o čebelarjenju« in se vam zanjo najlepše zahvaljujem. Praktični del »Sodobnega čebelarstva« je dostojno nadaljevanje teoretičnga dela in predstavlja po svoji vsebini, obsegu in opremi prvovrstno delo. Ta knjiga bo ostala trajen dokaz visoike slovenske čebelarske kulture in bo prav gotovo dolgo časa zavzemala prvo mesto med jugoslovanskimi čebelarskimi knjigami. Prisrčno čestitam izdajateljici in urednikom k tako velikemu uspehu. Adam Kehrle, Buckfast — Anglija: Že v Bologni sem slišal, da pripravljate II. del Sodobnega čebelarstva, nikakor pa nisem pričakoval, da ga bom ob svoji vrnitvi iz tujine našel na svoji mizi. To je resnično presenečenje zame. Kakšno čudovito delo! Najlepša hvala Zvezi, urednikom pa moje iskrene čestitke! Želel bi, da bi znal slovensko, kajti potem bi lahko še mnogo bolje ocenil vrednost tega velikega dela. »MELBROSIN« NI ZDRAVILO Po Tanjugu posnemamo: V zadnjem času se pojavlja v javnosti reklama izdelka »Melbrosin« — medu, obogatenega z matičnim mlečkom in cvetnim prahom, ki ga izdeluje industrija konzerv »Kal-nik« v Varaždinu. Pri tem poudarjajo, da je ta proizvod zdravilen in ga priporočajo potrošnikom kot medicinsko sredstvo proti celi vrsti bolezni. V upravi za farmacevtsko službo in medicinsko preskrbosekretariata za ljudsko zdravje pri zveznem izvršnem svetu poudarjajo, da klinične raziskave niso ugotovile zdravilnega učinka »Melbro-sina«, kakor trdijo proizvajalci, da ga ima. Ce bi bil »Melbrosin« res zdravilen, bi lahko proizvajalec užival pravice, ki mu jih dajejo določbe o zdravilih in bi lahko po odobritvi prodajal to živilo kot zdravilo. »Melbrosin« pa oblasti niso odobrile kot zdavilo, temveč je registriran kot živilo. Industrija konserv »Kalnik« v Varaždinu ni zahtevala od uprave za farmacevtsko službo in medicinsko preskrbo sekretariata za ljudsko zdravje pri ZIS odobritev za izdelavo »Melbrosina« kot zdravila, iz česar lahko sklepamo, da so pri reklami, ki govori o zdravilnem učinku tega živila, vodili izdelovalca izključno komercialni razlogi. Zvezni sanitarni inšpektorat je vložil pri okrajnem sodniku za prekrške v Varaždinu prijavo za kaznovanje industrije konserv »Kalnik« zaradi prekrška predpisov o zdravstvenem nadzorstvu nad živili, ki izrecno prepovedujejo reklamo za zdravilen vpliv živil. ZA TISKOVNI SKLAD Slovenskega čebelarja so darovali: Bogomir Milost iz Sevnice 1000 din, Josip Kobal iz Ljubljane 1000 din, Slavko Raič iz Ljubljane 2000 din, Stane Mihelič iz L jubljane 500 din in čebelarsko društvo Gornja Radgona 5000 din. Zveza čebelarskih društev se vsem darovalcem za njih naklonjenost najlepše zahvaljuje, drugim društvom, družinam in članom pa priporoča, du jih posnemajo. ČEBELARSKO DRUŠTVO LITIJA bo imelo svoj občni zbor v nedeljo dne 25 .januarja 1959 ob 9. uri v gostilni »Pri Urški«. Slovenski čebelar bo Izhajal v prihodnjem letu vsakega 15. v mesecu izmenoma na 32 in 16 straneh. Prvo številko bomo poslali na ogled vsem dosedanjim naročnikom. Drugo in nadaljnje številke pa bodo dobili člani šele takrat, ko bodo poravnali vsaj delno svoje obveznosti do lista, če ga hočejo torej v redu prejemati, naj plačajo naročnino najkasneje do 15. februarja 1959. Ta je sedaj povišana na 650 din, za inozemstvo na 1000 din. Posamezna številka na 32 straneh bo veljala 80 din, na 16 straneh pa 40 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor bi plačeval list v obrokih se s prvim obrokom zaveze, da bo do konca leta poravnal celotno naročnino. Vsem bralcem in sodelavcem želi uredništvo srečno in zadovoljno novo leto!