PROLETAREC Slovensko Glasilo Jugoslovanske Socialistične Zveze ŠTEV,—NO. 726. CHICAGO, ILL., 11. avgusta (August 11th), 1921. LETO—VOL. XVI. UpravniStvo (Office) 3639 WEST 26th ST., CHfCAGO, ILL.—Telephone Rockwell 2864. I SOCIALIZEM IN ZASEBNA LASTNINA. Ko je prvi človek ogradil kos zemlje in jo I smatral za svojo lastnino, je bila s tem dana podlaga privatni posesti. Dokler je bil človek nomad, ni i imel nepremične privatne lastine. Ko se je naselil na enem gotovem mestu, si osvojil zemljo in jo obde-| loyal, je postal gospodar. In tem so bili potrebni | hlapci in sužnji. In tako je šel razvoj naprej, vedno F na podlagi privatne lastnine, vedno v znamenju boja med hlapcem in gospodarjem, v današnji kapitalizem. Privatna posest je rodila potrebo sužnjev, [ tlačanov, hlapcev in sedaj delavcev. Človeštvo pa ( je napredovalo; izkoriščani in zatirani so »puznali, F da se jim, gode krivice, pa so se pričeli upirati. Vsa zgodovina je polna takih bojev. In tudi v tem oziru t smo napredovali. Spoznali smo, da leži vzrok za ■ izkoriščanje in zatiranje v privatni lastnini, in po-; rodil se je nauk socializma. Jasna in veličastna je misel socializma. Sociali-I sti konstatirajo, da so po imetju današnji ljudje [ razdeljeni na dva razreda. Eden teh razredov, de-I ,lavski razred, pa je prisiljen, da se za mezdo pro-I ilaja drugemu razredu, ki poseduje delovna sred-[ stva. In mnogokrat ni delavcu niti mogoče prodati P svoje delovne moči, kakor je na primer to sedaj, | ko pohajkuje na miljone ljudi po vseh krajih Unije t in berači za delo. Proletarci nimajo svojih tovaren, nimajo stro-[ jev, nimajo sirovin, nimajo niti polja, cla bi ga obdelovali. Vsa ta sredstva poseduje drugi razred, ki t najema delavskega, da mu proti plačilu robota. Razred, ki ima tovarne, polja, stroje," rudnike in I denar, ne dela, ali vendar se mu izborno godi. Ta razred sprejema čisti dobiček, najemščino za polje, I za stanovanja, obresti vrednostnih papirjev, divi-i dende, dohodke iz obligacij ter podjetniški in tr-[- govski dobiček. Nobenega dvoma ni, da ne dobe tisti, ki delajo, L za svoje delo toliko, kolikor bi morali dobiti, kajti | če bi dobili, bi ne bilo vsakojakega pomankanja med delavskim ljudstvom. Pravice ni! Z mezdnim r delom, postanejo uslužbenci odvisni od delodajalcev. In prav tako, kakor ni v mestu tovaren za delavce, t ni na deželi zemlje za najemnike in male rarmarje. Xa tisoče in tisoče ameriških farmarjev obdeluje zemljo, ki ni njihova; oni so le najemniki in produkt svojega dela morajo deliti s tistimi, ki so po-i sestniki zemlje; in ti posestniki ne orjej'o m ne se-jejo, pa vendarle žanjejo. Rudar in premogar garata v rovih, vedno njima preti smrtna nevarnost — lastnik rovov pa si z dobičkom, ki mu ga napravlja rudar s težkim delom, sladi svoja pože-ljenja. Ničesar mu ne manjka, dasiravno ne dela. Rudar, ki se muči leta in leta, pa živi v veanem pomankanju. Od življenja nima drugega, kakor naporno delo, hrano, če dela, in pa spanje, ki pa je mnogokrat ravno tako utrudljivo kakor delo samo. Počitek zgaranih, skrbipolnih ljudi mnogoKrat ni podoben počitku. Cilj socializma je, da postanejo naravna bogastva in velika industrija ljudska last. irz zasebnega premoženja naj se napravi narodno, občinsko, deželno, skratka družabno premoženje. Skupna last zemlje, tovaren, rudnikov in vseh predmetov, s katerimi se dela, izdeluje, predeluje, obdeluje in pridobiva, ter skupno delo vseh, ki so zmožni za delo in izdelovanje — to j« cilj socializma. Socializem ne bo delil, ampak hoče vse premoženje in vso zemljo spraviti v celoto, ki bo last vseh v vporabo vsem. Socializem pa hoče, da bi bilo na skupnem imetju skupno delo in da bi prejel vsakdo pravično nagrado za svoj trud. S tem ciljem na vidiku so podružabili ruski revolucionarji vse cerkveno premoženje, naravna bogastva in veliko industrijo ter zemljo, ki je bila deloma razdeljena med kmete in deloma je ostala v posesti države. Zavedni proletariat ve, da je svobodno delo mogoče le tedaj, kadar postane vse imetje last družbe namesto današnje zasebne lastnine. Dokler bodo posamezniki in posamezni razredi imeli v rokah proizvajalna sredstva (tovarne, zemljo, rudnike itd.), do tedaj bo tudi peščica kapitalistov vladala nad velikim številom delavcev, do tedaj bodo množice izkoriščane po posameznikih. Skupna last je torej potrebna^ da se individum (oseba) osvobodi. Od tod je torej ta velika kolektivistična ideja, glavna točka socialitičnega nazora. Socialistična stranka se odlikuje v tem, da je zastopnica neposedujočih slojev. Ona teži za uvedbo splošne sreče, za odstranitev pomankanja in bede, za pravičnost in bratstvo. Dokler bo obstal delavski razred, ostane socialistična stranka razredna stranka toda socialisti se bore za odpravo razredov, ker je kapitalistični razred vir vsega zatiranja, vojen, kriz in mnogih drugih neprilik, ki izginejo, kadar se odpravi kapitalizem. Socialistom je poznano, kako se je zasebna last razvijala v zgodovini. Z odstranitvijo suženjstva je izginila privatna last nad ljudmi, nad sužnji. Suženj, robotnik in njih družine so pač bile zasebna last svojih fevdalnih gospodarjev. Tlačan se ni smel samovoljno preseliti iz kraja v kraj, ni se smel ženiti brez dovoljenja grajščaka in stavile so se mu razne druge ovire. Šele francoska revolucija je proglasila ljudske pravice in razglasila, da se rodi vsak človek kot svobodno bitje! Tlačanstvo nove dobe, tlačanstvo v sedanjih časih pa je mezdno delo. Prej so bili kmetje tlačani svojim gospodarjem grajšča-kom, sedaj sta pa tovarniški in poljski delavec tla-čana tovarnarju in zemljiškemu veleposestniku. Kakor je suženjstvo in tlačanstvo prešlo, taKo preide tudi mezdno delo. Na njegovo mesto pa mora priti svobodno delo, ki bo dalo delavcu njegov pošteni, pravični zaslužek. Nova last bo ljudskega, občinskega, kooperativnega značaja, kjub temu pa bo individualna. Noben individij, noben posameznik ne bo izkoriščan od drugih. Izginila bo tiranija denarne aristokracije, despocija veleposestnikov pa že izginja. V Rusiji je ni več, v drugih državah se z zadnjimi silami upira. Privatno lastništvo proizvajalnih in distributivnih sredstev se mora odpraviti. V interesu vsega človeštva, razun male skupine, je, da se odpravi. Za ta cilj se bojuje socializem. Za ta cilj izobrazuje delavske mase in jih pripravlja za naloge, ki jih prinaša družabni preobrat. Brezposelnost mora izginiti. Pomankanje je posledica sedanjega ekonomskega ustroja, slonečega na privatni lastini; dasiravno je blaga dovolj, vlada pomankanje le med delavskim slojem, ker nima sredstev, da si nabavi potrebščin. Pomankanja ne bo več, kadar se odpravi privatna lastina in s tem profitarski sistem. Živil se producira na svetu več, kakor pa jih more porabiti današnje človeštvo. Kljub temu miljoni leto za letom stradajo, ker špekulanti, ki kontrolirajo živila, ista prodajajo le, če imajo pri takih kupčijah profit. Tak sistem, ki dopušča, da umre vsako leto na stotisoče delavskih otrok, žen in mož vsled pomankanja zdrave hrane, medtem, ko je gnije ogromne zaloge, bodisi v skladiščih, ali pa na poljih, se mora umakniti pravičnejšemu sistemu. Ali ne bo se umaknil brez bojev. Zato je naloga socialističnega delavstva, da organizira svoje sile, da se pripravlja in izobrazuje, kajti družba bodočnosti bo potrebovala intelegentno, socialno vzgojeno ljudstvo. Pesem o zniževanju plač postaja stara. Vsaki dan on uonavlja, delavci pa molče. Drugega v danih okolščinah tudi storiti ne morejo, kvečjem, da malo zabavljajo. Socializma se branijo, drugega sredstva proti kapitalizmu pa ne poznajo. — Med večjimi firmami, ki so zadnje dneve znižale plače, je General Electric Co. Prizadetih je 12,000 delavcev. Poleg te so še številna manjša podjetja; nekatera so že drugič znižala plače v tem letu. To se bo nadaljevalo, zato, ker sede v Washingtonu republikanci. Če bi bili demokratje, ne bi bilo nič drugače. Povsem nekaj pa bi bilo, če bi 'bila vlada v rokah socialistov. Teb pa ameriško delavstvo danes še noče, zato mu socialistična manjšina ne more pomagati. Pretiravanja o pomankanju v sovjetski Rusiji. Sovjetski ogani v Moskvi brzojavljajo svetu, da evropsko in ameriško časopisje, sovražno sovjetski Rv.siji, pretirava pomankanje, ki se je naselilo v ruske centralne pokrajine. Poroča se o velikanskem izseljevanju .kakršnega še ni videl svet zadnja ; stoletja. Poročajo, kako begunci, ki beže pred lakoto, požigajo svoje vasi, koljejo živino, ropajo na po- j hodu in druge podobne vesti. In sovjetska vlada vsaki dan pada. Kar ni mogel doseči Denikin, Wran-gel. Kclčak in drugi, to bo dosegla letošnja suša. ; Revolucija bo izbruhnila, kajti boljševiki so seveda ^ odgovorni za sušo, vsaj po mnenju urednikov i-ika-ške "Tribune" in pa urednika "Glasila KSKJ". ki črpa svojo učenost iz protiruiskih člankov v j "Chicago Tribune". Da je "Chicago Daly Tribune" sovražna sovjetski vladi, je razumljivo. Saj je ta dnevnik glasilo velekapitalistov v Chicagu in Illinoisu, M vodi popolnoma zavedno kapitalistično politiko in kot tak v živa rned finančnimi kralji ugled ne samo v | Ameriki ampak po vsem kapitalističnem svetu: Ivan Zupan pa se menda boji, da bi mu boljševiki ne zanlenili enega para čevljev* ker jih ima dva para, I ene za delavnik in ene "za k maši". V New Yorku obstoji "Ruski informacijski u- j rad", ki izdaja tudi list "Struggling Russia". Ure- j juje ga A- J. Sack. Zupan pravi v "Glasilu KSKJ", ! da vzdržuje ta urad "ruska demokratična-protibolj- | ševiška stranka". Nam ni ničesar znanega o ti stran- j ki; vemo le, da vzdržujejo take urade kot je ruski j informacijski urad v New Yorku, ali v Parizu, Lon- ^ donu in drugod, isti interesi, ki so podpirali reakcio- 1 name generale Wrangla, Kolčaka, Semenova, Deni- | kina, Jndeniča, ITorwata itd. Seveda so vsi ti gene- 1 rali za demokracijo, za tako, za kakršno je bil pater | Rasputin ali pa car Nikolaj. Denar za podpiranje i proti boljševiskih elementov torej prihaja od kapita- ^ lisi ionih vlad, velebankirjev in od tisth premožnih * Rusov, ki imajo svoja bogastva izven Rusije. Če to" I vemo. potem nimamo vzroka, da bi se navduševali J za propagando, ki jo plačujejo kopitalisti in reak-' 1 cionarni caristični bogataši. Glasilo KSKJ je glasi- 9 lo organizacije, v kateri je zelo malo bogatih ljudi, | kljub temu se čuti urednik poklicanega zagovarja- 1 ti vse. kar je v kvar ljudskim interesom. Saj ni tre- I iba vpiti hosana ruskim boljševikom. Niti ni treba 1 nanje metati tisto blato.ki ga pripravljajo in mešajo® ljudje, ki so krivi današnjih ruskih razmer. In ti 1 liudje so podpiratelji carizma ,ki ga sedaj kličejo I nazai v življenje. Svetovni kapitalizem hoče, da pade sovjetska j Rusija, seveda zato, ker je "'barbarska' brutalna, 1 tiranska in nedemokratična"- Drugod, v civilizira- j ni h deželah je kajpada zelo idealno. Umori so v j Ameriki čisto neznana reč. Demokracija je tu po- I pclna, davki so pravično razdeljeni, dela in jela i- j mamo vsi dovolj, prav vsi, ječe so prazne, profitar- I stva ni, armade nimamo na vojno se ne pripravlja- j mo, sploh, mi smo civilizirana dežela. Ravno tako tudi Francija, Anglija, Poljska, Italija in še nekaj drugih, morda celo Jugoslavija. Rusija pa je barbarska. Njen največji greh je, da hoče ruska bogastva ohraniti in upravljati iza vse rusko ljudstvo. Ta greh ji kapitalistični svet nebo nikdar odpustil, Rusija še ni idealna dežela. Zanemaril jo je ca-rizem s svojo birokracijo, življensko silo ji je črpala rusko-japonska vojna, revolucije, ali bolje, cari-stični terorizem in potem še svetovna vojna. Cari-zen; je torej glavni in edini krivec za vse gorje, za vse neprilike, ki so bile v Rusiji za časa njegovega vladanja in za posledice. Nobena človeška sila ne more delati čudežev v takih razmerah- In če je v Rusiji danes še mnogo hujše kot bi bilo, je zopet krivda pri reakcionarjih in kapitalistih, ki so se posluži-li vseh do sedaj znanih sredstev, da bi vrgli njim neljubo sovjetsko vlado, ne zato, ker je brutalna, ker je nedemokratična, ampak zato, ker hoče Rusijo socialistično organizirati. Carizem je bil brutalen in nedemokratičen, pa se kapitalistični svet ni zgražal nad njim. Turčija je morila kristjane, zatirala gibanja neturških narodov za osvoboditev, metala v ječe svoje napredne ljudi, ampak gospodje državniki ia kapitalistični časopisi se niso zgražali nad njo v taki meri, kot se sedaj nad sovjetsko Rusijo. Vzrok je torej na dlani in je vsakemu, ki ima zdrave možgane, jasen. Ampak kapitalistična propaganda ne bo pravila ljudstvu, da je proti sovjetski Rusiji raditega, ker ne odobrava njene ekonomske politike, ampak bo našla druge pretveze. Nesposobnost sovjetskih organov, to se pravi, nesposobnost ljudstva, da bi samo upravljalo industrijo sebi v prid, to je največkrat pogret argument. Res je, da je ruska industrija takorekoč v razsulu. Producira se mnogo manj, kakor pa pred voino. Tudi ni popolnoma zlagano, da vlada v nekaterih obratih nesposobnost- Ali glavni vzrok za skrahiranje ruskega ekonomskega življenja je vendar bankrotni carizem, ki je zapustil najbolj kaotično državo, kar jih pozna novejša zgodovina. Potem je sledil še popolen preobrat ruskega ekonomskega sistema, kar ni moglo imeti hipnih dobrih posledic. To so stvari, ki bi se v teku ene-r ga leta premostile, če bi bile civilizirane evropske države, oziroma zavezniške velesile, vsaj toliko civilizirane, da ne bi blokirale Rusije in s tem spravljale vse njene gospodarsko življenje v vedno obeut-nejšo krizo, miljone ruskega prebivalstva pa s tem pehale v bedo. Kolikorkoli se kritizira sovjetsko Rusijo za napake ki jih je storila, je treba vendar priznati, da je bila sposobna braniti državo pred vsemi notranjimi in zunanjimi sovražniki in da je dosedaj vse z uspehom odbijala. Torej končno ni tako gnila, kakor pripovedujejo uredniki kapitalističnih listov in pa trabantje, ki capljajo za njimi, kot je n. pr. kak Zupan ali Zakrajšek. Suše, pomanjkanja, glad, kužne bolezni ,povod-nji, potresi in viharj so se pojaljali že davno poprej, pralno so prišli v Rusiji na krmilo boljševiki. Take nezgode se menda pojavljajo vse od časa do caff sa od kar jc Eva zapeljala Adama v greh in si mo- ra človek v potu svojega obraza služiti vsakdanji kruh. Sedaj smo tako daleč od Adamovih časov, da se mnogim ni treba potiti za kruh, pa ga imajo vseeno več kot ga potrebujejo, veliko več, kot tisti, ki se res pote zanj- Boljševiki torej ne morejo biti odgovorni za sušo in druge naravne elemente, ki nosijo nezgode. Očita se jim lahko le to, da so postavili na realno podlago devizo, "da kdor ne dela na i tudi ne je", ali z drugimi besedami, v Rusiji mora vsakdo delati za svoj kruh. Ljudje, ki se proti Rusiji sedaj najbolj bore, spadajo med take, ki ne sejejo pa vendarle požanjejo tisto, kar so drugi posejali. Pravzaprav jim tudi žanjejo drugi; oni s nravi j o le produkte in dobiček. Taka je ta stvar. Ampak na vsak način, boljševiki so zakrivili pomanjkanje, in seveda tudi sušo, raditega bo sovjetski sistem v bližnji bodočnosti padel, kajti ljudstvo se pripravlja na upor. Rusko ljudstvo ni zadovoljno, kakor ni nobeno drugo na svetu. Nezadovoljnost, pa še ni npor. In vsled nezadovoljnosti še ne padajo vlade. Amerson Jennigs, predsednik Lehigh Machine company, ki je prišel pred nekaj dnevi iz Rusije v Rigo, je časnikarskim poročevalcem dejal, da je so-viotska vlada najtrdnejše ustanovljena vlada na svetu Amerson Jennigs je bil sedem mesecev v Rusiji. Jennigs je med drugim dejal: "Zelo nezadovoljen sem z načinom, po katerem so ravnali z menoj v Rusiji, toda svojega mnenja nisem premenil. Jaz smatram, da je naša politika (a-meriške vlade) napram Rusiji napačna. Opira se na mnenje, da je sovjetska vlada na robu in se guglje semintja in mora na vsak način pasti. "Jaz sem bil v Rusiji in sedaj sem prepričan, da je sovjetska vlada ena najtrdnejših vlad na svetu. Ima armado in vladen ajparat, kateremu ne more nasprotovati nobena organizacija v Rusiji. Sedanja ruska vlada bo ostala vlada še precej let. Spreminjala bo svoio obliko in taktiko; spremenila se je že sedaj' ^ "V Rusiji sem našel splošno nezadovolstvo, toda nihče ne mara nasilnega preobrata- Ljudstvo je sito nasilnih uporov in upa na stopnjevalno izboljševanje — na mirno evolucijo. Res je, da je mnogo nesposobnosti vsepovsod v Rusiji. Ljudje, ki jo kontrolirajo, niso imeli v vladanju in upravljanju ni-kakih izkušenj, ampak oni se uče." Nadalje navaja o nesposobnosti v nekaterih industrijskih obratih, o pomanjkanju hrane in mnogih drugih potrebščin, ampak sovjetske Rusije ne napada . "The New York Times" prinaša intervju s senatorjem Francem iz Marylanda, ki je bil zadnji mesec v Rusiji, da se na svoje oči prepriča o njenem stanju. France pravi, da se bo sedanji ruski režim obdržal kljub pomanjkanju, ki ga je povzročila suša v pokrajinah ob Volgi, toda se bo modificiral. Dejal je, da je grozeči glad združil nasprotujoče struje, ki so organizirale pomožno akcijo in v tem odbora so tudi nekompromisni nasprotniki sovjetske vlade. FVance ne smatra, da je sovjetski režin zadal konec kapitalizmu v Rusiji. On pravi, da mu je dal zdravejšo podlago s tem, da je razdelil velika posestva med kmete in se je tako ustvarilo ogromno število malih posestnikov, ki so nova podlaga za moderni razvoj kapitalizma v Rusiji- Torej tudi France ne vidi nevarnosti, da pade sovjetski režiii. Ali vesti o izgredih, o umiranju na debelo in grozeči nevarnosti, ki preti oSbstoju sevjetske vlade, se ponavljajo. Čiičerin, sovjetski komisar za zunanje zadeve, je čutil potrebo, da jih. zanika. Čiče-rin pravi v svoji noti, da je ameriško in evropsko časopisje polno vesti o izgredih, ki jih povzročajo množice, ki se selijo iz krajev, prizadetih po šusi, toda vse te vesti so neresnične. Veliko izseljevanje iz krajev, v katerih je vsled šuše nastalo pomankan-je, je pod popolno kontrolo sovjetske vlade, pravi Čičerin. Iz tega bi se dalo sklepati, da "se vrši veliko izseljevanje," ki pa ga vlada kontrolira. Čičerin v tej noti nadalje navaja, da je število prebivalstva v po šusi prizadetih krajih okoli deset miljonov. Te pokrajine so Astrakhan, Caričin, Saratov, nemška komuna ob Volgi, Samara, Simbirsk, dva tartarska teritorija in nekateri distrikti v Urfi in Viatki. Čičerin pravi, da je letina v enih teh krajev popolnoma uničena, v drugih pa bo dala le okoli 10 ali 12 odstotkov normalnega pridelka. Iz vseh ruskih struj se je organizirala pomožna akcija in Čičerin želi od tujih vlad, naj ne delajo ovir v svojih deželah pri nabiranju živil in drugih potrebščin za to pomožno akcijo in da naj dopuste svobodno gibanje zastopnikom ruske pomožne komisije- Moskovska "Pravda" je priobčila članek, v katerem pravi med drugim: "V Rusiji ni tiste velikanske katastrofe, kakršno bi rado videlo proti-sovjetsko časopisje iz tujih dežel." Članek, ki je bil brzojavno poslan iz moskovske brezžične postaje po vsem svetu, priznava, da je situacija težka, toda panike, kakoršno slika sovražno časopisje v inozmestvu, ni. List zanika, da se vrše progoni Židov in dostavlja, da v krajih, kjer je šuša uničila poljske pridelke, sploh ni Židov. Navaja celo vrsto "novic" o "strašnem" pomanka-niu v Rusiji, o pregonih, o požiganjih in o divjašt-vih, ki jih uganja izseljujoče kmečko prebivalstvo; nekateri listi so celo poročali, da je ves ruski pridelek žita uničila šuša. "Pravda" dostavlja, da je bila slaba letina v pokrajinah ob Volgi nadomeščena z dobro letino v Ukrajini. Rusija želi pomoč, o tem ni dvoma. Ne želi pa, da bi se iz kake elementarne nesreče koval kapital za črnjenje in omalovaževanje Rusije. Nihče noče biti zmerjan z beračem. Tudi Rusiji ne bi ničesar očitali, če bi bila na krmilu vlada caristov, ali sploh vlada, ki bi ugajala Parizu, Londonu in Washing-tonu. Iz Pariza je prišlo poročilo, da se francoska vlada nagiba na stran prijaznejše politike sovjetski Rusiji in da smatra sedanjo pomožno akcijo kot primerno sredstvo za vspostavitev tesnejših stikov z Rusijo. Neko drugo poročilo iz Pariza sicer trdi, da je Aleksander Kerenskij, bivši ruski ministerski predsednik, konferiral z francoskim ministerskim predsednikom Briandom in ob tej priliki je Kerenskij izrekel svoje prepričanje, da je padec sovjetske vlade blizu. Dejal je, da je pripravljen iti v Rusijo in sprejeti vodstvo vlade, seveda, kadar se bodo bol-ševiki umaknili. Kerenskijevih izjav se je citiralo že na stotine, toda navadno se druga drugo pobijajo in večinoma so izmišljene. Res je ,da bi bila francoska vlada prva, ki bi pozdravila padec sovjetske vlade; saj je za ta cilj že mnogo žrtvovala. Ampak toliko zaslepljena vendar ni, da bi na vse večne .čase upala samo na padec sovjetske vlade. Zato je verjetno, da se skuša, sprijazniti z dejstvom, da je v Rusiji samo ena vlada, ki še vedno obstoji in izgleda, da tudi v bodoše ne misli pasti — in to je sovjetska vlada. Poročilo iz Pariza čikaški "Tribuni" pravi, da je Francoska vlada že v indirektnih pogajanjih s sovjetsko vlado. Slednja je baje obljubila, da bo plačala dolg, ki ga dolguje Rusija Franciji še iz časa carizma. Ampak sovjetska vlada ne da za to obljubo nikakih garancij- Iz tega bi se moglo sklepati, da bo Rusija priznala svoj dolg. ki pa bo ostal na papiriu v tolažbo francoskim bankirjem in v zadoščenje ponosu francoske vlade. Plačan pa nikoli ne bo. Toda vse koncesije, ki jih je imel v Rusiji francoski kapital do prevrata, se morajo takoj obnoviti. Koliko je na tem resnice, je težko dognati. Ve se le, da v Parizu ne drže križen rok. Kadar ne morejo dovolj nagajati sovjetski Rusiji, se pa in-direktno pogajajo z njo. Zapadnoevropski in ameriški kapitalizem se približujeta Rusiji. Toda tudi Rusija se jima približuje. S tem, da je dovolila rnicitiativo v malih podjetjih, da ie dovolila trgovino, četudi bo omejena, da je zemlja v privatnih rokah, da so se manjša obrtna podjetja vrnila prvotnim lastnikom, je Rusija napravila nekaj kompromisnih korakov h kapitalizmu, ne zato, da ustreže tujim kapitalistom, ampak vsled razmer v Rusiji sami. Proces iz kapitalizma v socializem ni hipen, ne da se ga izvesti z naredbami, ampak je treba nanj ljudstvo pripraviti in za to skrbi evolucijski razvoj- Sovjetska vlada, dokler bo v rokah zavednega delavstva, pa ga bo lahko pospešila, toda kapitalizem mora pri tem prehajanju vendar igrati svojo zgodovinsko vlogo. Svetovni kapitalizem se tolaži, da 'bo morala iti Rusija še več korakov nazaj v kapitalizem. To je mogoče. Ampak ta kapitalizem ne bo tak, kakor je bil v Ameriki recimo pred desetimi leti ali dvajsetimi leti. Naprednejši bo, zrelejši za prehod v socializem. • Upravništvo je poslalo našim zastopnikom apel, naj pozive agitacijo za pridobivanje novih naročnikov Proletareu. Res je, da vlada kriza. Saj jo čuti tudi Proletarec- Re pa je tudi da ima naše delavstvo, celo tisto delavstvo, ki se smatra za zavedno, denar za naročanje prosti.tuiranih listov, nima ga pa za edini slovenski socialistični list. Če hočete ohraniti Proletarca, mu morate pridobivati novih naročnikov. Če zanj ne bodo delovali sodrugi, ne ho nihče drugi. To si zapomnimo vsi, pa delaimo za list, kateremu se imamo zahvaliti za napredek, kolikor ga sploh je med ameriškimi Slovenci. Mehika in Mehikanci. Aleksander pi. Humboldt je zapisal: "če zasluži kakšen del sveta ime paradiža, tedaj je gotovo : paradiž Mehika s svojimi jezeri, s svojim rastlinskim nakitom s svojim krajinskim ozadjem, ki ga krase vulkanski snežniki, s svojim večno jasnim podnebjem in s svojim oživijajočim gorskim zrakom-" — Mehika, dežela cvetoče agave, je resnično divno L krasna, a le kolikor je ne leži ob morju, kajti ondi divjata žolta mrzlica in malarija ter je vročina^ ki pade redkokdaj pod 21 stopinj, uprav neiznosna. Čim više pa se dviga ozemlje, tem lepše in zdravejše je ' podnebje. V Mehiki raste sladkorni trs, kakavovec, dragi braziljski in mahoganski les, do 5 m visoka koruza, kavovec, večno zeleni hrast, agava, orhideja, vani-lija, tuberoža, banana in se sploh košati najbujnejša tropična vegetacija. Še na 2000 m visokih gorskih planotah je vročina enaka kakor v Neaplu. Najboljše evropske žitne in sadne vrste uspevajo ondi izvrstno. Na obalih morja dežuje preveč in preobilno. zato so tam močvirja in lagune- Više pa je dežja baš dovolj ter je zrak čist in zdrav. Značilne so za i mehikansko krajino mesnate, trnate kakteje, na ka-; terih živi škrlatasto rdeča uš, košenilja. Stotišoč teh uši tehta 1 kg. Uporabljajo jih za barve. Agava zraste do 12 m visoko in iz njenega soka delajo mehikansko narodno pijačo julque. Kakor restlinstvo, je v Mehiki bujno in bogato tudi rudninstvo; ondi so izdatni rudniki srebra, zlata ,bakra in svinca. Ob Pacifičnem nabrežju, v Nižji Kaliforniji in v Boliviji je neštevilno rudnikov. Iz Mehike izvažajo zlato, srebro, baker, svinec, kavo, kožnhovine, kože, vanilijo, košeniljo, kave in razne živali. Mehika združuje v enotno republiko 27 državic ter je štirikrat večja od Nemčije- Prebivalcey pa ima le 13 in pol miljona. Med temi je 5 miljony Indijancev 6 miljonov mešancev (indijanske, španske in zamorske krvi), 2 in pol pa Kreolov in belih. Indijanci so razdeljeni v razne rodove: Mixtepe, Zapoteke, Azteke, Maye i dr. Nekateri teh rodov žive stalno na grudi, mnogi pa so še divji nomadi. Leta 1900 je govorilo španščino 7 do 8 odstot, razne indijanske dialekte pa 93 odstot. mehikanskega prebivalstva, ki je večinoma katoliško. Ferdinand Cortez je z malo četo Špancev osvojil veliko državo Mehikancev (1519 do 1521) ter jo podvrgel španski kroni. Španija je Mehiko nesram-■ no izrabljala kot zakladnico srebra in zata, dokler ni Hidalgo leta 1821 Mehiko osvobodil in jo odtrgal od Španije. Mehika je nato postala republičanska zvezna država, v kateri je bilo že preko 240 revolucij, si so jih skoraj vse izvali razni generali- Poizkus francoskega cesarja Napoleona III., ustvariti v Mehiki cesarstvo pod vlado avstrijskega nadvojvode Maksimilijana, se je zaklučil tragično leta 1867., ko so zmagoviti repufbličani dali v Quereru Maksimilijana ustreliti. Za njim so bili predsedniki razni generali, med temi Porfirio Diaz, ki je bil izvoljen šestkrat zapored na šest let za predsednika (1876 do 1910) in je v Mehiki avtokratično vladal. Bil je krut vladar, ki je dal vsak upor krvavo zatre-ti. A tudi Diaz je moral pobegniti; za njim je bil predsednik Francisco I. Madero, ki je pa bil zavrat-no umorjen od pristašev Huerte, ki je za njim nastopil predsedništvo. Tudi proti Huerti sta se uprla dva generala. VillaJn Carranza, in izzvala krute boje. Potem je nastopil predsedništvo general Car-ranza, ki je skušal pod pritiskom razmer uvesti v deželo nekatere reforme. Sprejela se je pece.i libeal-na konstitucija, zbornica je sklenila vzeti oljna posestva tujezemskim kaipitalistom,, uvajale so se socialne reforme, toda dežela kljub temu ni napredovala. Največja ovira mehiški ljudski politiki so kapitalisti iz Zedinjenih držav, za katerimi stoji vlada, in republika Mehika je proti nji brezmočna. Vsaka mehiška vlada skuša v prvi vrsti pridobiti priznanje Zedinjenih držav. Če tega ne doseže, mora prej ali slej pasti. Razun tega pa kapitalistični interesi iz Zedinjenih držav vedno podpirajo enega £fli drugega mehiškega "generala" za vprizarjanje revolucij. Pri tem pa vodi ameriško časopisje, med katerim'je najglasnejše Hearstovo, propagando za anek-sijo Mehike, da se jo reši "barbarizma in privede na pot prosperitete in civilizacije". To pomeni, da se mehiška naravna bogastva dobi pod popolno kontrolo kapitalistov Zedinjenih držav- Največje preglavice je delal Carranizovi administraciji general Villa, ki mu je v prejšnji revoluciji pomašral strmoglaviti Diaza in Huerto. Pozneje se je Villa pomiril. Pred nekaj leti so ga "lovile" ipo mehiških prerijah in gričih tudi ameriške čete, toda vjele ga niso. Stvar je dala obilo materijala humoristom. Revolucije v Mehiki pa so stvar, brez katerih tarnošnje ljudstvo ne more živeti. Vedno se v enem ali drugem kraju pojavil nekaj stotin mož, ki predstavljajo revoluc. armado. Carranza se jih ni mogel iznebiti, v deželi ni bilo miru in leta 1920 je bil tudi predsednik Carranza zavratno umorjen. Način, po katerem prihajajo in odhajajo predsedniki Mehike v urade in iz uradov, se popolnoma razlikuje od onega v Zedinjenih državah ali pa v Franciji- Posnemajo jo le nekatere južno-ameriške republike. Sedanji mehiški predsednik je Obregon, kateremu pa delajo oljni magnati iz Anglije in Zedinjenih držav, ki imajo v Mehiki bogata posestva, velike težave. Obregon bi rad ustregel mehiškemu ljudstvu, branil bi rad interese Mehike, toda proti njemu je ves mednarodni kapitalizem in mehiška vlada se mu ne more uspešno upirati. V Zedinjenih državah so ti elementi vstrajno na delu, da izzovejo vojno med obema republikama, kar naj bi privedlo do aneksije Mehike in se jo reducira na ameriško kolonijo. Mehika ima tri večje luke ob obali Atlanskega oceana: Vera Cruz, Tampico in Coatza Coalcos. — Glavno mesto republike je povsem moderna in razkošno krasna Mehika (Mexico), kileži 2270 m visoko in ima okoli 350,000 preivalcev. Velika mesta so še: Puebla, ki ima okoli 100,000. San Luis Potosi, ki ima okoli 65.000 in Guadalajara nad 100,000 prebivalcev- IVAN ZOREČ: V SOBI ŠTEV. 12. (Nadaljevanje.) Drugi dan dopoldne sta prikašljala nova bolnika. Kakor včeraj njega, tako so gledali in ju zlovešče opazovali vsi, tudi Ivan Zakotnik, ki je začenjal razumevati te vročinske poglede. Vsi vidijo v vsakem, ki hodi polnit pripravljene postelje, skoraj nekakega rešitelja, ki ga morda smrt prej zagrabi in prizanese njim samim; obenem pa se veselijo, da imajo družbo v svoji nesreči. — V zadregi sta se ozirala, in skoraj jim je šlo malo na smeh, ko sta se počasi slačila. Kakor bi bila doma, sta mirno legla na prazni postelji; tako mirno sta legla, kakor bi bili postelji pripravljeni od vsega začetka nalašč za nju. "Kdo je bil meni napravil prostor predsinoČ-njim?" se vznemiri Ivan Zakotnik in se ne upa nikogar vprašati. "Zato so me tako gledali —," pomisli, in zona ga obliva. Kaj bi izpraševal, saj je vseeno, ali se mu je umaknil včeraj ali že prej. Zdaj "pa ima vsaj soseda, s katerima bo lahko govoril, če bi mu bilo dolgčas. Moža sta po vsem videzu bolnika kakor on sam in, ali veseljaka, ali pa vdana v svojo usodo. Kar tako se obrne v ono stran, da bi našel besedo. Ali tu vstopi bolniški duhovnik in se prijazno razgleduje po sobi. "Hvaljen bodi Jeziis Kristus!" Nekateri nekaj zamrmrajo, drugi se molče zagledajo v strop ali v kot. "Ali bi hotel morda kdo, da ga previdim s svetimi zakramenti?" Vsi molčijo, tudi starec za vrati odmajuje. "Zakaj ne veste ne ure ne dneva, kdaj vas pokliče Gospod —," prijazno svetuje mašnik. Ivan Zakotnik je že hotel prikimati, tudi zato, da bi rešil iz zadrege ljudomilega starčka, a se ni upal. "Vsi bi se mi smejali; morda bi potem Se umrl, ko niti bolan nisem kaj posebno." Duhovnik pa se kljub svojemu neuspehu smehlja in počasi drsa proti vratom, kakor bi čakal, ali se kdo morda vendar ne premisli še. — Bolnik blizu okna se tiho nasmehne in mahne z roko za njim; v zamahljaju je bilo: Bog te nesi! 'Kaj neki misli! Čudno, da nam še sveč ne začenjajo že prižigati — ha-ha-ha!" "Pa res: sam naj se rajši pripravi." '' Nevarna reč to; pripravi se na smrt, pa te začne daviti. — Hudiča, jaz še ne mislim zemlje z nosom podpirati." "Tudi po meni še ne bodo tako kmalu krti rili!" Tega pa posili vendar prasketajoč kašelj in ga stresa, da ječi železna postelja. Ko ga nekoliko popusti, odmekne od ust krvav robec in ga spretno skrije. '' Sama pošast vedi, kdaj sem se tako grdo pre-hladil? Grlo mi je menda že kar razpraskano. — Ta nesrečni kašelj —! Potem ni čudno ..." Vse skupaj je bolnike menda nekoliko razburilo. Začeli so kašljati, regajoče, piskajoče, treskajoče, suho in votlo. "Kakšne zdravnike imamo! Vsak dan dvakrat te hodijo gledat in pretrkavat, to je menda vse, kar znajo. Kašelj naj nam ustavijo, pa bomo vsi na nogah in zunaj!" "Tristo —, jaz pojdem h konjederki, če bom še dosti rigal." "Jaz bi tudi šel, pa mi noge otekajo. Kaj ne bi: zmerom vznak, nobene hoje!" "Mene pa šiva posklepih, da vidim vse bogove naenkrat.'' "In postelja me je oslabila, da bi me šestletno dete lahko podrlo." "Kaj ne bi oslabeli, ko pa človek ne more ne jesti ne spati vse te strašne, dolge noči." "In proti jutru se spotiš, da si kakor bi te iz vode potegnil." "Vse te bolečine in težave imam tudi jaz," pomisli Ivan Zakotnik in se zamisli. '' Ali jaz ozdravim, moram, hočem ozdraveti! — O, če bi bil doma, kako hitro bi bil dober! V sopari poparjenih ovsenih in senenih plev bi mi prešlo trganje, prehlad in vse." "Da, kašelj, kašelj," pravi Zakotnikov sosed. "Kje sem tega zlodja le izteknil, bi rad vedel." "Jaz bi zase vedel," pravi drugi. "Nekoč sem se bil napil — o, kolikrat sem se ga bil že prej tudi nabral! — pa je bilo menda že pretežko: omajal sem ob potu, pa dež me je napral. Začel sem krehati in še bolj piti, ker me je zmerom nekaj praskalo p« grlu, in ker sem začel slabeti. Pijača me je bila še vselej na noge spravila, če sem se bil kaj snel s tečajev. Zdaj pa se nisem mogel več popraviti." "O, vinčka sem tudi jaz pognal — he-he! Lahko rečem, da sem ga več nosil v sebi kakor bi ga bil mogel na sebi. Ko pa me je začel dušiti ta hudičev kašelj, se mi je pa vse uprlo." "No, jaz sem pa tudi rad izpodbil kako živahno žensko živalco! O, ko sem bil takole malo vinski, mi ni odšla, če le ni v ogenj skočila ali pa v vodo." "Čast Bogu, očetu nebeškemu, žensk se tudi jaz nisem branil! Naduha spravi od kruha, pravijo. Jaz pa pravim: od žensk tudi! — Ko sem bil že pre-hlajen in sem kašljal kakor nadušljiv konj, sem bil izteknil okroglo, prikupno kuharico. Takole srednje starosti. Veste, take so najboljše. Vedo, kako in kaj, in ne mislijo na drugo kakor kako bi se ti bolj prikupile, da bi te dlje imele in bi jim bolje zalegel. Kaka mlada prismoda pa se obesi nate, cmeri se, ln se je ne moreš otresti, ko se ure iztečejo." "Meni se zdijo starejše nevarnejše. Taka bunka bi me bila nekoč skoraj ujela v svoj kurnik." "Seveda ,če se ji maličiš z ljubeznijo in s takimi neslanostmi. Grob in trd in predrzen moraš biti, pa je. Najpametnejša ženska ima možganov komaj za pol kavne žličke." "Tisto že, ampak najmodrejši mož ti kar stre-peee, če ga pobožajo krotke oči prijazne ženske. Kaj bi bil svet brez tega?" "Tule notri bo slaba; kar večno devištvo bo treba zaobljubiti. —