HEif4ŁTOŠ!L tfena je življenje naše, naglo mine, in ga ni, Senca zemeljsko veselje, ki le z nami vred terpi, Kaj po sreči hrepenjenje, po veselji toljk želja? To je, ker življenje jima terdne stalnosti ne da. Sreče stanovite nimaš, naj živel bi dosti let — Kaj ti je veselje, radost, — moral bodeš vendar vmret'; Glejte, lep obraz deviški v mertvo perst se spremeni, Cvetje našega življenja naglo kakor piš mini. Grob za ped nas komaj loči od zibeli mladih let — Naj srečneji v solz dolini, kdor ne veže se na svet, Noč in dan je smert na straži, nikdar ona ne zaspi, Dan, ki smo ga doživeli, morda je naj zadnjiši. Danes polen sladke nade se raduješ brezskerbn6, Jutri morda že v persteno te gomilo poneso. Terdnega ker ni obstanka, daj prijatclj mi roko, Nit življenja če se vterga, naj poprej ti dam slovo! — Ivan Tomiie.