Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
Glavni urednik Dušan Gačnik Odgovorni urednik Franček Kavčič
Ljubljana, 16. maj 1986
številka 19, letnik 45, cena 45 dinarjev
Bližajo se letni dopusti. Na morje? Naših delavcev bo tam bolj malo. Marsikje bo bolj viharno doma pred odločitvijo kot pa na tftorju.	Slika: Andrej Agnič


DOGRAJEVATI, NE PA PODIRATI
Če človek le površno prebere, kako kritično gledamo na delovanje našega Političnega sistema socialističnega samoupravljanja, če razčleni novinarske in Publicistične zapise o kritični analizi, Potlej bi lahko sodil, da verjetno le redko kje na svetu še obstaja tako kritična ^ružba' do svojega političnega sistema. ^Oo so seveda skrajnosti, ki jih je bilo v Javni razpravi o dolgo pričakovani listi-ki kritično razčlenjuje delovanje sijema, drugo pa sinteza javne razprave, je potrdila vse temeljne prvine našega Ustavnega sistema, vendar ovrgla preor-Saniziranost, preveliko normativnost Ukalupljanja samoupravnih procesov in Političnega odločanja ter pritrdila Kardeljevi misli in programu ZKJ da ni nič ^ko svetega, da se ne bi dalo spremeniti ‘h narediti boljše. Nazadnje se je kljub ^zličnim resonancam pokazalo, da sta dolgoročni program gospodarske stabi-l2acije in kritična analiza našega politič-doga sistema v temeljnih rešitvah povrni usklajena. Oba gradita na protietati-sl-lčni naravnanosti, na samoupravnem °dločanju delavcev v združenem delu in v družbi, blagovni proizvodnji in na potovanju gospodarstva v Jugoslovankam enotnem prostoru. Zavzemata se Za učinkovito odločanje, pa tudi smotr-
no družbeno reprodukcijo na vseh ravneh družbene organiziranosti.
Javna razprava o kritični analizi je pokazala marsikaj. Med drugim je tudi iz zakotnih ulic, ki ne poznajo bistvenih lastnosti našega sistema, opozorila, da ZKJ ima pravico in dolžnost - prav tako pa njeni organi - tvorno sodelovati pri razčlembi delovanja političnega sistema in iskanju smeri pri tem. Razprave o pre-judicu CK ZKJ, ko je v začetku formalne javne razprave o kritični analizi delovanja političnega sistema socialističnega samoupravljanja sprejel izhodišča, že kažejo na to, da se nekateri ne zavedajo, daje ZK del fronte organiziranih socialističnih sil in da ima pravico ter dolžnost spodbuditi kritična razmišljanja o delovanju sistema in nje v njem, spodbuditi svoje članstvo za organizirano razpravo in tudi dograjevati sistem, ki se je oblikoval, vsaj v grobih osnovah, že med vojno in še posebej od desetega kongresa ZKJ naprej. CK je poudaril, da ni potrebnih bistvenih sprememb v temeljih političnega sistema; javna razprava v vseh frontnih delih SZDL je temu pritrdila. Pa ne zategadelj, ker bi morala, ampak zato, ker so stalnice naše družbene ureditve prave.
Marjan Horvat
S ČIM BOMO OBDELOVALI ZEMLJO
Slovenski pa tudi jugoslovanski izdelovalci kmetijske mehanizacije so po dolgih letih brezskrbnega življenja, ko so svoje izdelke bolj delili kot prodajali, nenadoma zašli v domala brezizhoden položaj. Lani je več tovarn v Sloveniji imelo dokaj visoke izgube: Tehnostroj iz Ljutomera 748 milijonov dinarjev, Panonija iz Murske Sobote 618 milijonov, štorska tovarna traktorjev 460 itd. Letos je poznavalce gospodarskih razmer izredno presenetila izguba 358 milijonov dinarjev, ki sojih prigospodarili v šempetrskem Sipu.
Kje tičijo vzroki'za kalvarijo te slovenske industrije? Če za ene lahko rečemo, da so ob ugodnih tržnih razmerah milo rečeno malce zadremali (ali: premalo razmišljali o dvigovanju produktivnosti, vgrajevanju več dela in znanja v izdelke itd.) pa pri drugih ni mogoče spregledati da so zapleti predvsem odraz težav v kmetijstvu in pa cenovnih nesorazmerij, račun za monopolistično vedenje izdelovalcev reprodukcijskega materiala pa plačujejo finalisti.
Rez v proizvodnjo kmetijskih strojev je z gledališča družbene učinkovitosti dela upravičen, vendar je to, kar se zdaj dogaja, vse nekaj drugega. Za nohte gre namreč tudi takšnim, kot je Sip, ki imajo najsodobnejšo proizvodnjo, dosegajo evropsko storilnost in še bi lahko naštevali. To pa lahko pomeni samo nekaj: ker se izdelovanje kmetijskih strojev drastično krči, bo jutri naše kmetijstvo še manj mehanizirano kot danes. Ker pa si sodobnega načina pridelave hrane skorajda ne moremo več zamišljati brez ustrezne mehanizacije utegnejo naši načrti o proizvodnji zadostnih količin hrane postati iluzije. Več o tem lahko preberete v članku na 7. strani.	J. K.

Novi
mandat
V četretek se je konstituirala skupščina SFRJ četrtega delegatskega sklica. V nastopnih govorih vodstva skupščine so poudarili predvsem nujnost nadaljnjega razvoja družbenogospodarskih odnosov in izpolnjevanje dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije ter nalog, kijih bodo jugoslovanski komunisti sprejeli na bližnjem 13. kongresu ZKJ.
Kako v sedanjih zapletenih gospodarskih in družbenih razmerah trezno ravnati, da se bomo izvlekli iz krize, ter pri tem graditi jugoslovansko politiko notranjega in zunanjega razvoja na
Predsedstvo SFRJ je izvolilo za svojega predsednika Sinana Hasanija, podpredsednik pa je postal Lazar Mojsov.
Delegati v skupščini SFRJ pa so za predsednika skupščine izvolili Iva Vrandečiča, za podpredsednika pa Nedjo Borko-viča.
Predsednica zveznega zbora skupščine SFRJ je Milka Gligo-rijevič-Takeva, predsednik zbora republik in pokrajin pa Milenko Bojanič.
demokratičnih prvinah jugoslovanske teorije in prakse, bratstva in enotnosti, ob upoštevanju enakopravnosti narodov in narodnosti, je preizkušnja četrtega delegatskega sklica zvezne skupščine. Lahkega dela delegati ne bodo imeli, kajti zaradi zapletenih okoliščin je težje tudi sporazumevanje in dogovarjanje. Toda težave ne morejo biti razlog, da bi iskali drugačen način odločanja v zvezni skupščini ali da bi jih celo z metodo preglasovanja, ki jo nekateri zmeraj znova ponujajo kot odločilen vzvod za hitrejše spreminjanje razmer, premagovali. Morda je sedanja pot odločanja res nekolikanj daljša kot katera druga, vendar za naše družbene odnose in za naravo jugoslovanske družbene skupnosti edino možna, saj bi drugače stvari le še bolj zapletli, kot so zg
Delegati skupščine SFRJ prejšnjega sklica so skupaj z zveznim izvršnim svetom opravili pomembno delo. Vneto in tudi odgovorno so prenašali stališča iz svojih republik in pokrajin v zvezno skupščino, strpno in v glavnem argumentirano so se dogovarjali za reševanje tudi najbolj žgočih in zapletenih problemov. V prihodnjih štirih letih, ki bodo za naš družbeni razvoj usodnega pomena, pa bi kazalo pri prenašanju stališč iz baze mnogo več storiti tudi za to, da bi v zvezni skupščini sprejeto politiko tudi dosledno uveljavljali v vseh družbenih okoljih. Nadzorna vloga našega najvišjega samoupravnega organa je še premalo uveljavljena. To pa še posebej velja za dosledno izpolnjevanje dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije in ekonomske politike, ki jo po svojih pristojnostih oblikuje ZIS.
adria airways
DRUGA STRAN
Ljubljana, 16. maj 1986
Delavska enotnost 2
Novi
zvezni
vladi na pot
V	četrtek smo dobili novo delegatsko zvezno skupščino in novo zvezno vlado, ki ji bo prihodnja štiri leta predsedoval Branko Mikulič. V dosedanjih javnih nastopih kot mandatarje pokazal, da ne seje iluzij ter se zaveda, da prevzema »njegova« vlada štafetno palico iz rok prejšnje v zelo zahtevnih gospodarskih in družbenih razmerah. V minulih štirih letih, torej tudi med kongresi družbenopolitičnih organizacij, se je nakopičilo precej težav, na zahtevnejši ravni kot prej, pa tudi precej neprijetnih stvari.
Mednje prav gotovo spada prepočasno spreminjanje sestave izvoza, slabša se konkurenčnost na tujih trgih, zastaja industrijska proizvodnja, inflacija in nezaposlenost rasteta. Dosedanja vladna politika je bila premalo dosledna pri izpolnjevanju dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije, s svojimi gospodarskimi ukrepi je prepogosto nenačelno ohranjala status quo in v takšnem vrtiljaku seje znašla tudi vse-prevečkrat dnevna politika partije in sindikatov, ki seveda nista dali pričakovanih rezultatov pri spreminjanju družbene miselnosti in razmer.
Danes ni več bogokletno zapisati, da so potrebni številni popravki v ekonomski in politični ureditvi sistema. Morda niti ne bistveni, vendar pa temeljiti, zlasti v praksi in še posebej pri opredeljevanju družbene lastnine, za katero bi moral vsak skrbeti tako kot za svojo. Vlada je pri tem v neverjetno zahtevnem položaju, prav tako tudi delegatska skupščina, kajti sprejemati je treba ukrepe, ki bodo bogatili družbeno lastnino (mislimo na gospodarjenje z družbenimi sredstvi in na družbenolastninske odnose sploh) in obenem z gospodarskimi ukrepi spodbujati dobre gospodarje za konkurenčno bitko doma in na tujem.
V	času, ko Branko Mikulič prevzema krmilo vlade, je precej nezadovoljstva v družbi, v idejnopolitičnem smislu pa vendarle tudi dovolj jasnih opredelitev, kako naprej in kako ukrepati. Če bodo vlada, in nova vodstva v družbenopolitičnih organizacijah znali zajeti to nezadovoljstvo v jadra spreminjanja razmer in konkretno pokazati, da je izhod iz krize še možen, potlej bo na tej trnovi poti nove vlade, ki ne bo nikdar hvaljena z vseh strani, dobila pomoč najbolj naprednih sil v naši družbi. Pa tudi nezadovoljnih. Tega pa seveda ne bo moč narediti, če bo posegala po administrativnih ukrepih ali pa se zatekala v prehudo kom-promisarstvo. Sicer pa je Branko Mikulič velikokrat poudaril, da bo »njegova« vlada upoštevala delovanje tržnih zakonitosti in tržnih meril za gospodarjenje... Potrebno pa bo nekako zaokrožiti tudi prvo fazo izpolnjevanja dolgoročnega programa gospodarske stabilizacije, da bi se lahko gospodarstvo prilagodilo spremembam, kijih zahteva druga faza. Zahteven in temeljit mora biti preobrat v razmišljanju in ukrepanju vlade!
Marjan Horvat
ŽIVLJENJE ZAHTEVA SVOJE
V zadnjem času večkrat slišimo: »Ne potrebujemo novih sklepov, resolucij, dogovorov. Saj še tega nismo uresničili, kar smo že zapisali!« To je res. Popisanega papiija je veliko, storjenega manj.
Pa vendar! Ali se ob tem, ko ugotavljamo, da to in ono ni bilo opravljeno, vprašamo tudi zakaj? Prav gotovo smo si naložili preveč sklepov, predlogov, nalog. To je ena stran naše neučinkovitosti, ker za to gre. Kaj pa če tistega, kar smo predvideli, ne moremo opraviti ali nočemo: »Papir prenese vse«, pravimo. Življenje pa pokaže, kaj od tega, kar smo zapisali, lahko uresničimo v praksi. Velikokrat je razlog za našo neučinkovitost premalo denarja, da bi lahko to opravili. Pa ravnamo z denarjem, ki ga imamo, smotrno, tako da bodo naša prizadevanja učinkovita, da bodo obrodila lepe sadove, ne le piškavih? In v kaj vlagamo? V naš lepši jutri, kot so nas učili v šoli, ali v našo pogubo? Pri tem mislimo na kakovost življenja, na to, da ne gre posnemati le tujih vzorcev, tudi tehnologij, ker so marsikdaj zares pogubne, še posebno, če jih enostavno prevzemamo.
Za naš boljši jutri gre! Za to, da pametno gospodarimo s tem, kar imamo. Kaj pa je pametno gospodarjenje, če se zavzemamo ne le za količino, temveč tudi in predvsem kakovost življenja. To, da vlagamo v predmete, industrijske in energetske objekte, ki so za naš jutri tudi vprašljivi? Da ob takšnih naložbah ne ostane denarja za »naložbe v ljudi«, predvsem naše naslednike, otroke?
Tako so se spraševali pred kratkim pobudniki problemske konference o družbeni denarni pomoči otrokom v Ljubljani. Sklicala sta jo svet za zdravstvo in socialno politiko ter svet za vprašanja družbenoekonomskega in političnega položaja žensk pri mestni konferenci SZDL Ljubljana. Čeprav so družbeno denarne pomoči le del vsega, kar lahko storimo za naše otroke, sta menila, da je treba nekje začeti. Zakaj ne tu: odpravimo nepravilnosti, na primer to, da dobivajo denarno
pomoč, nekdanje otroške dodatke, tudi tisti, ki jih glede na njihov socialni in premoženjski položaj ne bi smeli, da je težko in celo nemogoče preveijati socialni položaj družin delavcev, ki delajo v Ljubljani, a so njihove družine drugje, po vsej državi itd. Izboljšajmo, kar je bilo nedorečeno, ali ni bilo izpeljano do konca. Družine z otroki do treh let starosti imajo na primer mnogo večje stroške za varstvo in to denarne, ker večinoma dajejo otroke v varstvo varuškam, ki so v bližini, ne v vrtce. Za srednješolce smo tudi storili premalo in jih prepuščamo kar družini. Za prehrano med šolskim dnem po ljubljanskih šolah sploh ni poskrbljeno ali le malokje. Dovolili smo celo, da so ob šolah postavili kioske zasebniki, ki prodajajo vroče hrenovke ali pečen krompirček in s tem služijo.
Življenje je torej prineslo svoje in zakaj ne bi mogli ali smeli iz izkušenj spremeniti, popraviti tudi dogovorov, sjporazumov ali celo zakonov? Zal se tisti, ki so sodelovali pri pripravi le-teh, trdovratno upirajo spremembam. Zakaj? Bodo res morali mladi povzdigniti svoj glas in še kaj, da bomo popravili, kar je potrebno. Da je staro potrebno sprememb, popravila ali celo drugačnosti, občutimo vsak dan. Nikakor ne moremo iz krize, ta se še poglablja. Drugače torej, zato da dosežemo cilje, ki si jih želimo! Marsikje so potrebne tudi korenite spremembe.
Sonja Tramšek
POVZEMAMO
SVINČENE NOGE IZVOZA
V vsej Jugoslaviji in v Sloveniji je izvoz aprila opešal. Manjši je bil tudi uvoz. V Jugoslaviji se je pokritost uvoza z izvozom, ki je bila v prvih treh mesecih letos 7- odstotna, povečala na 79,4 odstotka. V Sloveniji pa se je presežek izvoza nad uvozom, ki je bil v prvih treh mesecih 5,3-odstoten, v štirimesečju skrčil na 4,1 odstotka.
Po podatkih slovenskega statističnega zavoda in po obračunu 364,53 dinarja za ameriški dolar je Jugoslavija aprila letos izvozila za 213 milijard dinarjev, kar je za 14,9 odstotka manj, kot je izvozila aprila lani. Od tega je Slovenija izvozila za 37,1 milijarde dinarjev ali za 22 odstotkov manj.
Aprila letos je vsa Jugoslavija uvozila za 243 milijard dinarjev, kar je za 17,6 odstotka manj kot aprila lani; od tega je Slovenija uvozila za 36,9 milijarde dinarjev ali za 5,5 odstotka manj.
V prvih štirih mesecih je vsa Jugoslavija uvozila za 1020 milijard dinarjev, kar je za 4,3 odstotka več kot je bila v prvih štirih mesecih lani, izvozila pa je za 810 milijard dinarjev ali za 1,9 odstotka več. Razlika med večjim uvozom in manjšin} izvozom nam pove, da je znašal letošnji štirimesečni jugoslovanski blagovni zunanjetrgovinski primanjkljaj 210 milijard deviznih dinarjev in je bil za 14,9 odstotka večji, kot je bil v prvih štirih mesecih lani.
Slovenija je v prvih štirih mesecih letos uvozila za 162,6 milijarde dinarjev, kar je za 7 odstotkov več kot v prvih štirih mesecih lani, izvozila pa je za 169,3 milijarde dinarjev ali za 9,2 odstotka več. Potemtakem je v prvih štirih mesecih letos Slovenija ustvarila za 6,7 milijarde dinarjev zunanjetrgovinskega presežka, kar je za 121 odstotkov več, kot ga je ustvarila v prvih štirih mesecih lani.
Ali bo znala osma vlada bolje vladati
Jugoslavija je dobila osmo povojno vlado, ki jo je delegatom v skupščini predstavil novi predsednik ZIS Branko Mikulič. Ta je vlado setavil iz enajstih ekonomistov, sedmih pravnikov, treh inženirjev, treh tehnologov, enega zdravnika speci-
Artukovica obsodili na smrt
Mesec dni kasneje, ko je 87-letni vojni zločinec dr. Andrija Artukovič stopil pred sodnike na okrožnem sodišču v Zagrebu, v dvorani, kjer seje več kot pred šestdesetimi leti prvič seznanil s poznejšim vzornikom, ustašem dr. Antejem Paveličem, ga je veliki senat okrožnega sodišča v Zagrebu obsodil na smrt.
Med branjem sodbe je predsednik senata Milko Gajski poudaril, da so Artukoviču sodili le za štiri zločine, ki so navedeni v listini vlade ZDA o izročitvi tega vojnega zločinca jugoslovanskim pravosodnim oblastem in pozneje v obtožnici okrožnega javnega tožilstva v Zagrebu. Gre pa za vojna zločina proti neoboroženemu prebivalstvu in zoper vojne ujetnike. Senat je docela zavrnil dokaze zagovornikov vojnega zločinca, tudi tiste, ki se nanašajo na slabo zdravstveno stanje Artukovica in na pravno zastarelost sojenja zločinom, ki so bili storjeni pred več kot 41 leti. Zločini nikoli ne zastarajo, še posebej ne, če so bili strahotni, kot so bili v času tako imenovane NDH -je poudaril predsednik velikega senata okrožnega sodišča v Zagrebu Milko Gajski. Vojni zločinec Artukovič pa seje s svojim početjem vpisal na najtemnejše strani zgodovine jugoslovanskih narodov in narodnosti, saj je sokriv za množične pokole Srbov, Romov, Židov, Hrvatov in drugih, za nasilno prekrščevanje pravoslavnih vernikov v rimskokatoliško vero, za množična preganjanja, rušenja in požige celih nasehj, za organizirana ropanja lastnine pobitih in zaprtih, za strahotno delovanje ustaških klavnic v Jasenovcu, Stari Gradiški in drugih koncentracijskih taboriščih.
Glede na vsa ta že dolgo znana dejstva je sodba oziroma najstrožja kazen edina možna. Tako je vojnemu zločincu Artukoviču in njegovim zagovornikom ostala le še možnost, da se v petnajstih dneh pritožijo vrhovnemu sodišču Hrvaške.
alista, enega matematika, enega z vojaško akademijo1 in enega z diplomatsko šolo. Člani vlade imajo enajst doktorskih naslovov, trije so magistri, trije univerzitetni profesorji (eden celo akademik). Predsednik je prepričan, da bo s takšnim moštvom mogoče obvladovati vse težave v gospodarstvu in na trgu, da bo mogoče izpeljati stabilizacijo.
Predsednik obljublja, da bo nova vlada bolje vladala kot prejšnja, ki so ji mnogi očitali, da ni vladala. Zaradi tega naj bi proizvodnja zastajala, inflacija zrasla čez vse pametne mere, zato naj bi tudi življenska raven padla za več kot tretjino. Ob upravičenih očitkih dosedanji vladi vendarle ni moči zanikati, da je bila vlada prisiljena popuščati pred pritiski pokrajinskih in republiških politik, da veliko predlaganih stabilizacijskih ukrepov ni bilo sprejetih enotno in da so si nekatere družbeno-po-litične skupnosti v Jugoslaviji uveljavljanje ukrepov in zakonov zamišljale vsaka po svoje. Res je tudi, da je morala vlada Milke Planinc prva ugrizniti v kislo jabolko temeljitega trgu in ekonomskim zakonitostim primernega zasuka v preustroj gospodarstva.
Kaj se ji je posrečilo? Naši zunanji računi so urejeni, sposojeni denar redno vračamo, dve leti zapored beležimo suficit v tekoči plačilni bilanci s tujino. Vendar so to naloge, ki jih je bilo razmeroma najlaže izpolniti. Vse
drugo pa gre bolj ali manj narobe: inflacija se spogleduje s stotico, poraba se je strgala z vajeti, osebni dohodki naraščajo brez nadzora, proizvodnja in delitev sta še naprej pod pritiskom hipotek preteklosti, izvoz zastaja, tehnološki zaostanek se veča, najhuje pa je, da se, kot kaže, iz slabih izkušenj nismo ničesar naučili. Čeprav pogled nazaj na videz prepričuje, daje nakaj le narejenega, so vsa ključna vprašanja v gospodarstvu in državi vendarle ostala svojevrstna dediščina novi vladi.
Branko Mikulič je vendarle optimist, prepričan, da bo ZIS uspel. Optimist pa je tudi velikokrat grajani ekonomist Branko Horvat, ki trdi, da bi bilo dovolj leto dni za izhod iz krize, pa tudi za nov razvojni razcvet. Morali bi pritegniti vse politično, znanstvene in strokovne sile in zmogljivosti in jih usmeriti v eno, v reformo. A zdi se, da Horvat le govori o reformi druge vrste, ki po razsežnosti, značilnostih in glavnih nosilcih ne bi bila le ekonomska.
(Delo, priredil Boris Rugelj)
Bohotenje inflacije
Zmanjševanje naložb ni rešitev
V aprilski številki Gospodarskih gibanj ekonomskega instituta pravne fakultete njegovi sodelavci ugotavljajo, da se jo inflacija marca spet povečala, vendar povečanje cen še naprej zaostaja za rastjo osebnih dohodkov in vseh oblik domačega povpraševanja. Vprašanje je torej, kako vendarle zajeziti inflacijo in ali je protiinflacijska politika pravilna. Po mnenju Jožeta Mencingerja, kije pripravil pregled vzrokov za inflacijo je nesmiselno takšno zamrzovanje cen, ki ga ne spremlja tud zamrznitev osebnih dohodkov. Inflacije ni mogoče zmanjšat če brzdanje cen in osebnih dohodkov ne spremljajo omejevalna denarna politika ter učinkovit pravni red in zmanjševa; nje državnih izdatkov. Predvsem pa ne bi smeli omejevan naložb, ki dolgoročno povečujejo celotno ponudbo in s ten* zmanjšujejo možnost prihodnjih neravnovesij. Po mnenj Jožeta Mencingerja je v okviru boja proti inflaciji hkrati nujn° v gospodarskem sistemu odpraviti tiste njegove dele, ki po'/e' čujejo monopoliziranost in ki na temelju ideoloških omejit6 ustvarjajo stalna strukturna neskladja in preveliko celotn povpraševanje.	E. L-
VfREDIŠČU POZORNOSTI
Ljubljana, 16. maj 1986
Stanovanjske zagate najbolj občuti mladi rod
SANJE O STANOVANJU POSTAJAJO MORA
Stanovanjske zagate še nikoli niso bile tako velike, kot so dandanes. Kako je sploh mogoče priti do stanovanja, še Posebej v večjih mestnih središčih? Najbolj preprosto je kajpak tako, da živiš kar pri starših, nato pa stanovanje Podeduješ. Precej bolj zapleteno pa je, če kaniš stanovale kupiti ali zgraditi hišo. Dobiti družbeno stanovanje je Ze malone loterija!
Ob hudi inflaciji namreč namensko varčevanje ne ohranja niti približno dejan-ske vrednosti posojil kot v Preteklih obdobjih. Povprečni osebni dohodek in cena kvadratnega metra no-Ve gradnje se čedalje bolj ^hajata. Za borih 54 kvadratnih metrov je potrebno y Ljubljani plačati kar milijardo 600 milijonov starih di-narjev! Negotova je tudi posojilna sposobnost posojilo-Joraalcev. Pri tem se delež družbenih stanovanj zmanj-SuJe. Znano geslo: »Moje sadje, lepo stanovanje« se vse oolj spreminja v moro za šte-vime mlade družine.
Podatki sicer kažejo, da ni Pistvene razlike med cenami stanovanj pri nas in v tujini.
jStvena pa je razlika med Plačami tujih delavcev in osebnimi dohodki naših, ki ®0 seveda precej manjši. Izhod torej ni to, da bi vsi začeli graditi hiše in kupovati stanovanja, ampak to, da Vsakdo kar najbolje izkoristi svoje primerjalne vrednosti.
Tričetrt stanovanj z lastnimi sredstvi
Kot računajo, je kar triče-rt stanovanj, pridobljenih v atu dni, dobljenih z lastnim dakupom ali lastno zidavo.
.o 20 odstotkov je družbenih oziroma kadrovskih sta-°vanj, druga pa so solidar-dstda. Analiza stanovanjskih vprašanj mladih dru-id> ki jo je pripravil komite a varstvo okolja in urejanje Prostora, ugotavlja, da kar odstotkov solidarnostnih stanovanj dobijo mlade druide, a kaj, ko je - gledano ft-i alno ~ solidarnostni klad tako boren, saj gaje le P CrČ Pet dhstotkov.
“Doslej smo bili vajeni re-evati stanovanjska vpraša-Ja pretežno le z enim in istim modelom, to je z nakupom etažnega stanovanja ali gradnjo hiše,« pravi Gor-rana Šiško z RK ZSMS. To Pa Pomeni zapostavljanje ovilnih prosilcev oziroma
diladega rodu. v združenem delu je tretji-a zaposlenih starih od 25 o 34 let, ki bi morali vso °Jo ustvarjalno moč usme-
riti predvsem v pridobivanje novih znanj in inovativno delo, namesto da bi se ubadali z eksistenčnimi vprašanji. »Ko začne človek reševati stanovanjska vprašanja, je dejansko odpisan za ustvarjalno delo za najmanj pet let,« opozarja Gordana Šiško.
Pri tem prihaja do odpovedovanj, ki jih še najbolj boleče občutijo otroci, zato so često slabo ali nepravilno hranjeni, poleg tega pa starši zanje nimajo dovolj časa. Vsak pač išče svoj način preživetja: kje bo zaslužil za polog, kje bo kupil devize, saj je stanovanjsko posojilo dvakrat ugodnejše, če je zraven tudi devizni polog... In namesto da bi bili na delovnem mestu čim bolj ustvarjalni, se dogaja prav nasprotno: njihove misli so prežete s številnimi vprašanji in težavami, ki jih je potrebno premagati, da je hiša nared in daje stanovanje vseljivo.
Hkrati pa si želimo razgibano družbo, ki bo sledila znanstveno-tehnološkim tokovom v svetu. Za to je seveda nujno ustvariti temeljne možnosti, med katere sodi tudi stanovanje. Žal pa še tisti družbeno-najemni sklad, ki je ostal, propada zaradi subvencioniranja stanarin vseh nosilcev stanovanjskih pravic, ne zgolj tistih, ki so socialno ogroženi. Zato prihaja ob nestvarnih merilih prodaje in kreditiranja do razprodaje družbenih stanovanj. Nekateri pravobranilci ugotavljajo, da z njo ni vse v redu in da se po tej poti dejansko preliva pomemben delež družbenega bogastva v zasebne žepe.
Raje posojila kot nakup
Z druge strani čedalje več delovnih organizacij raje odobrava posojila, kot pa kupuje stanovanja, saj lahko tako prečrtajo več imen na seznamih čakajočih. Naj hrže ravno to vsaj deloma pojasnjuje, zakaj je družbena zidava stanovanj v Sloveniji zadnji čas čedalje manjša in zakaj naše stanovanjske načrte rešuje zasebna, zvečine neorganizirana zidava.
»Pravica do stanovanja ne bi smela biti neposredno vezana na pravico do dela v delovni organizaciji,« pravi Gordana Šiško. Danes je namreč že prava redkost, da se organizacije - denimo v šolstvu, zdravstvu ali sploh v družbenih dejavnostih -zavzemajo za nakup družbenih stanovanj. Delavci, zaposleni v družbenih dejavnostih, so tako prikrajšani tudi na stanovanjskem področju. Pravica do stanovanja pa je vendarle temeljna pravica vsakega delavca.
Mladi so na svojem, zadnjem kongresu v Krškem med drugim predlagali, naj bi ustanovili tako imenovani legalni komercialni najemniški sklad, ki zdaj nelegalno dela prek podnajemniškega sklada. Povečanje stanovanjskega sklada naj bi omogočili tako, da bi sprostili stanovanjske naložbe za organizacije združenega dela in tudi za zasebnike. To pa bi moralo biti seveda družbeno nadzorovano.
Takšen, dopolnilni način zidave naj bi omogočil mlademu rodu in tistim, ki ne želijo biti lastniki hiš ali stanovanja, normalne življenjske in delovne razmere. Seveda pa je to le ena izmed zamisli, kako reševati stanovanjske zagate mladih. A žal je zamisli bolj malo, da bi jih mogli dati na sito, izdelati v strokovnih službah variantne predloge in se samoupravno odločiti za najboljše rešitve.
Mladi občutno na slabšem
Da so mladi glede stanovanjskih razmer občutno na slabšem, zgovorno pričajo, novejši podatki iz analize kakovosti življenja v Sloveniji. Anketirali so mlade v starosti od 25 do 34 let ter njihove razmere primerjali z razmerami prebivalstva v Ljubljani. Tako so ugotovili, da v stanovanju brez prhe ali kopalnice živi 21 odstotkov mladih (ljubljansko povprečje je 10,2 odstotka), brez stranišča na izpiranje 13,4 odstotka mladih (nasproti (6,5 odstotka), v vlažnem stanovanju 30,7 odstotka mladih (20,1 odstotka), v majhnem stanovanju, kjer pride na osebo do 15 kvadratnih metrov površine, živi 52,2 odstotka mladih (28,6 odstotka), v srednjem, kjer pri-
de na osebo 16 do 25 kvadratnih metrov, živi 30,1 odstotka mladih (40,5 odstotka), v večjem, kjer pride na osebo nad 26 kvadratnih metrov, pa le 17,7 odstotka mladih (nasproti ljubljanskemu povprečju 30,9 odstotka).
Vse torej kaže, da so mladi na slabšem od vseh drugih starostnih skupin. Če strnemo kazalce, ugotovimo,' da stanuje v neustreznem stanovanju kar 59,3 odstotka mladega rodu (nasproti ljubljanskemu povprečju 39,3 .odstotka). Ob upoštevanju, da gre za generacijo v plodnem obdobju, ki ima torej tudi največ majhnih otrok, je to že resno socialno in demografsko vprašanje za našo republiko.
Zelo pomembna so stališča in predlogi slovenskih sindikatov, ki so se vključili v reševanje stanovanjskih zagat mladih. Dodeljevanje stanovanj je potrebno naravnati tako, da bodo lahko mladi prihajali do stanovanj, ne glede na delovno dobo,« pravi Jože Stegne, član predsedstva republiških sindikatov. »V sindikatih se zavzemamo za to, da bi mladi delavci oziroma mlade družine imeli možnost dobiti manjše, denimo enosobno družbeno stanovanje, brez lastne denarne udeležbe. Pozneje bi si večje stanovanje zagotovili z lastnim denarjem in z ugodnejšimi posojili.«
Pri tako opešanem gospodarstvu, ki za lastna stanovanja vedno težje odmerja znatna sredstva, je težko pričakovati, da bi lahko dalo bistveno več za zidavo. Pa tudi zasebna stanovanjska zidava ne bo zmogla v nedogled reševati stanovanjskih zagat. Zato bo nujno poiskati alternativne rešitve, ki se bodo prilgajale potrebam prebivalstva.
Stanovanjsko vprašanje ni vprašanje zgolj posameznika, ampak širše družbe, in v njem se zrcalijo naši družbe-no-ekonomski odnosi. Vsakdo je resda poklican prispevati svoj delež k urejanju stanovanjskih razmer zase in za svojo družino. Toda družba mora z ekonomsko in socialno politiko omogočati reševati stanovanjsko vprašanje z družbenim stanovanjem, nakupom ali kako drugače.
Marija Frančeškin
KAKO MASTNA JE KLOBASA
Ob razpravah, kako ugotavljati in usmerjati porabo tistega dela dohodka v združenem delu, kije plod izjemnih ugodnosti, se nič ne govori o vprašanju, ki se človeku, ki prebira razprave o tem in ki ni strokovnjak, takoj porodi. Izjemni dohodek je delovna organizacija, ki ga je pridobila, odvzela drugim delovnim organizacijam in (po preprosti logiki) bi bilo prav, če bi ga vrnila tja, kjer ga je dobila. Ker pa že ustava v 18. členu pravi, naj dohodek, kije plod izjemnih ugodnosti (naravnih možnosti, tržnih ali drugih izjemnih ugodnosti) porabljamo za razvoj ozda, ki gaje pridobila, ali za razvoj materialne osnove združenega dela v občini ali republiki oziroma pokrajini, je razumljivo, da razprave o tem, kako ugotavljati izjemni dohodek in kam ga usmerjati, uvodoma načetega vprašanja ne obravnavajo.
Priznati moramo tudi, da bi bilo ugotavljati, katere organizacije združenega dela so postale žrtve izjemnih ugodnosti, ki jih ima druga organizacija, povsem nemogoče in vračanje neizvedljivo.
Uvodnega vprašanja nismo zastavili zaradi tega, da bi se zavzemali za spremembo ustave (18. člena), pač pa da bi zastavili še drugo vprašanje: če se že dogaja, da del združenega dela »ropa« drugi del, ker ima za to ugodne možnosti in če nepravično pridobljenega dohodka ni mogoče vračati, ali ne bi kazalo storiti kaj drugega, kakor le preprečevati, da tako pridobljeni dohodek delovne organizacije prelijejo v osebne dohodke in skupno porabo. Nemara bi bilo bolje, če bi snovalci novih predpisov (o izjemnem dohodku, njegovem ugotavljanju in uporabi) svoje ned-
vomno velike in strokovne moči porabljali za to, da bi ustvarjali možnosti, po katerih nekateri ne bi imeli izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka.
Vprašanje je videti preprosto in naivno, toda zanimivo je, da je dolgoročni program gospodarske stabilizacije naravnan prav na ustvarjanje ekonomsko-trž-nih pogojev gospodarjenja, pogojev torej, v katerih ni prostora za izjemne ugodnosti, razen za izjemno veliko produktivnost (ki pa ni tiste sorte ugodnost, ki ne bi bila v celoti zaslužena).
Značilno je tudi, da se je družba odločila pogledati v mošnjo revežem - v Sloveniji leta 1984 več kot polovica ozdov ni presegla pet odstopne akumulativnosti -, in to v času, ko je zajemanje sredstev za potrebe družbenopolitičnih skupnosti čedalje težje. Možnost, ki jo predvideva osnutek dogovora o osnovah in merilih ugotavljanja in usmerjanja izjemnega dohodka, da namreč ta del dohodka preusmerijo in združujejo za potrebe družbenopolitičnih skupnosti, kaže na to, da so snovalci dogovora morda bolj mislili na to obliko porabe izjemnega dohodka kakor na druge. To pa je seveda nesprejemljivo, zato - če že mora takšen dogovor v naši družbi obstajati - bi bilo vsekakor bolje, če občinske in republiške administracije ne bi mogle segati po tako imenovanem izjemnem dohodku združenega dela. Najbolje pa bi bilo, če bi vse sile usmerili na odpravljanje izjemnih ugodnosti pridobivanju izjemnega dohodka, z vprašanjem o ugotavljanju in usmerjanju izjemnega dohodka, ki bi ga nekateri kljub vsemu še pridobivali, pa bi se ubadali kdaj kasneje.
Rugelj Boris
(NE)SMOTRNO
GOSPODARIMO
Letošnje gospodarjenje očitno ni takšno, kot smo načrtovali z resolucijo o družbenoekonomskem razvoju. Mord je še prezgodaj sklepati o vseh gibanjih, kajti prvi trije meseci gospodarskega leta ne omogočajo ustreznih primerjav in sklepanj. Previdnost pa je vendarle potrebna. V resolucijo smo zapisali, da bo letošnji družbeni proizvod večji od lanskega za 2,5 odstotka ob 2,4 odstotni rasti fizičnega obsega industrijske proizvodnje. Storilnost naj bi se povečala za okoli 1,5 odstotka, število zaposlenih pa za odstotek.
Gospodarjenje in delitev dohodka v letošnjem letu kažeta, da zlasti pri delitvi nesmotrno ravnamo z družbenimi sredstvi. Nadaljujejo se podobne težnje kot lani, ko so v delovnih organizacijah usklajevali osebne dohodke z rastjo življenjskih stroškov ne glede na sadove dela. Najmanj, kar je, je to udarec po akumulaciji v ozdih, s čimer se zmanjšujejo možnosti razvoja. Akumulacijska stopnja v dohodku je
v prvem trimesečju letos znašala 19,2 odstotka, leta 1985 pa 27,1 odstotka. Delež bruto osebnih dohodkov in skupne porabe v dohodku pa se je povečal od 48,9 odstotka leta 1985 na 55,5 odstotka v prvem trimesečju letos.
Povečujejo se tudi izgube v gospodarstvu in seveda tudi osebni dohodki pri izgubarjih. Ni družbe, kjer se ne bi za to pristojni organi na takšna gibanja odzvali. Doslej se je vedno pokazalo, da v jugoslovanski družbi in državi z zamrznitvami osebnih dohodkov nismo potegnili pravšnje poteze. Glede na našo zakonodajo in družbeno dogovorjene norme pa bo bržkone potrebno, da občinski izvršni sveti pa tudi družbeni pravobranilci samoupravljanja ukrepajo v skladu s svojimi pristojnostmi. To so boleče poteze v uravnavanju gibanja osebnih dohodkov in delitve dohodka sploh, ki lahko marsikomu prinesejo tudi ukrep družbenega varstva, temu in onemu pa spodžagajo poslovodni stolček.
Marjan Horvat
SEDEM DNI V SINDIKATIH	l ^ Delavska enotnost 4
Iz seje predsedstva RS ZSS
KAKO NAD
STANOVANJSKI NERED
Osrednja točka zadnje seje predsedstva republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije je bila namenjena stanovanjskim tegobam današnjega časa, ki se zaradi gospodarske krize vse bolj zapletajo in poglabljajo. To je še najbolj zaznati v ceni kvadratnega metra stanovanja, ki zaradi inflacije skokovito narašča.
Posledice čutijo na svoji koži predvsem vsi tisti, ki bi si radi zagotovili streho nad glavo, to so mladi delavci in njihove družine. Stanovanje je namreč poleg hrane in obleke najpomembnejša življenjska potreba delovnega človeka, obenem pa tudi del vsega bogastva naše družbe.
»Za sindikate ni pomembno, ali so večji krivci za nebrzdano rast cen tisti, ki pripravljajo in opremljajo zemljišča za zidavo, ali morda organizacije gradbene operati-ve, ali celo nosilci zaključnih del pri zidavi stanovanj,« je poudaril Jože Stegne. »Naša dolžnost je predvsem zahtevati merila za oblikovanje in uveljavljanje dogovorjenih cen vseh, ki pri zidavi stanovanj sodelujejo.«
Razpravljale! so opozorili, da bo potrebno v prihodnje poleg cene stanovanj opredeliti tudi kakovost stanovanjske zidave, ki vse bolj šepa, in ustrezno ukrepati na tem področju. Le tako se bo moč izogniti vse večjim obratovalnim stroškom. Kot je opozoril Miha Ravnik, danes ni osrednje vprašanje višina stanarine, ampak so to predvsem bivalni stroški, ki predstavljajo za marsikaterega delavca pretežko gmotno breme.
Veliko govorimo o neustrezni zasedenosti stanovanj. O številu družbenih
stanovanj, njihovi uporabi in velikosti naj bi zato pripravili ustrezno analizo. To naj bi na pobudo sindikatov pripravile strokovne službe po občinah. Pomagati je potrebno tudi mladim družinam in jim za prvo silo zagotoviti manjše stanovanje, brez lastne soudeležbe. Ostro so obsodili vsako prodajo družbenih stanovanj, ki hkrati ne pomeni pridobitve nove družbene stanovanjske enote.
Po izčrpni razpravi jei predsedstvo republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije sprejelo mnenja, stališča in sklepe, ki naj bi pripomogli k uveljavljanju družbenoekonomskih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu.
Stabilizacijskega programa ne izpolnjujemo
Med temi sklepi je rečeno, da v stanovanjskem gospodarstvu vse prepočasi izpolnjujemo naloge, ki so jih na tem področju zapisali v dolgoročni stabilizacijski program. To se še zlasti kaže pri oblikovanju cen stanovanj, pri nesmotrni zasedenosti obstoječega stanovanjskega sklada, pri vodenju politike zidave, pri financiranju in pridobivanju tistih stanovanj v ozdih, ki jih z združenimi sredstvi solidarnosti in
vzajemnosti v družbi gradimo za delavce in občane.
Eno izmed najbolj perečih vprašanj stanovanjske politike je prav gotovo oblikovanje cen. Predsedstvo predlaga, naj bi nujno vzpostavili takšen nadzor nad cenami, ki bi temeljil na tehnoloških
in ekonomskih normativih in merilih, priznanih doma in v svetu. Družbeni nadzor cen na področju stanovanjske zidave mora upoštevati poleg gradbenega dela cene stanovanja tudi pripravo zazidalnega načrta, projekta, opremljanja stavbnega
zemljišča ter zaključnih in inštalacijskih del. Vsebovati pa mora tudi vse možne strokovne rešitve in spoznanja o gospodarni stanovanjski zidavi.
Predsedstvo zato poziva Izvršni svet in Zvezo stanovanjskih skupnosti, naj čim-prej pripravita takšen mehanizem za oblikovanje in nadzorovanje cen na stanovanjskem področju, ki bo upošteval tudi načelo, da stanovanje ni zgolj ekonomska, ampak tudi socialna dobrina.
Obstoječi stanovanjski sklad je neustrezno razdeljen - tako prostorsko kot tudi glede velikosti stanovanj. Zato gaje treba prerazporediti. Predsedstvo RS ZSS zato poziva vse osnovne organizacije zveze sindikatov, naj od ustreznih strokovnih služb v ozdih in občinah zahtevajo, naj pripravijo temeljit pregled in analizo števila stanovanj, nad katerimi imajo razpolagalno pravico. Analiza naj bi pokazala velikost teh stanovanj, koliko so zasedena in kakšno je njihovo dejansko stanje.
Predsedstvo hkrati poziva tudi občinske svete zveze sindikatov, naj od ustreznih strokovnih služb v občini zahtevajo pregled števila, zasedenosti in splošnega stanja solidarnostnih stanovanj in pa tistih, ki so bila zgrajena in kreditirana iz sredstev vzajemnosti. Treba je vzpostaviti učinkovitejše družbene mehanizme za zamenjavo stanovanj.
Zapostavljene mlade družine
Zdajšnja politična pridobivanja stanovanj in stanovanjskih posojil ne omogoča zadosti naglega reševanja stanovanjskih vprašanj delavcev. V težavnih razmerah so zlasti mlade družine in mladi delavci, ker zaradi kratke delovne dobe ne zberejo dovolj točk, da bi lahko dobili družbeno stanovanje. Obenem pa so kreditno nesposobni za nakup lastnega stanovanja.
Zato predsedstvo poziva vse osnovne organizacije zveze sindikatov, naj oceni' jo, koliko je ustrezna zdajšnja politika pridobivanja stanovanj in stanovanjskih posojil. Ob tem pa naj žago; tovijo, da bi mladi delavci oziroma mlade družine dobile možnost dodelitve manjšega družbenega stanovanja brez lastne udeležbe hitreje kot doslej. Pozneje pa naj si zagotovijo ustreznejše stanovanje-zvečine z lastnimi sredstvi in z ugodnejšimi posojili-pridobljenimi na temelju različnih oblik varčevanja in kreditiranja. Prejšnje stanovanje pa naj izpraznijo za drugega mladega delavca oziroma družino.
. V prostorskih načrtih družbenopolitičnih skupnosti je treba postaviti in se držati razmerja med družbeno in individualno zidavo. Za družbeno zidavo naj veljajo vse tiste dogovorjene oblike,-ki gospodarno izrabljajo prostor (blokovska in zadružna zidava).
O prodaji družbenih stanovanj, kije dokaj razširjena na nekaterih območjih Slovenije, pa predsedstvo meni-da je nedopustno še naprej ohranjati zdajšnjo zakonsko praznino na tem področju-Zato predsedstvo predlaga pristojnim organom, naj bi prodajo družbenih stanovanj uredili tako, da bi v prihodnje potekala le v okviru družbenih usmeritev in zakonskih določil. S teni bi onemogočili siromašenje družbenega stanovanjskega sklada in ohranjali njegov delež v vsej sestavi stanovanjskega skalda. Prodajali naj bi po dejanski, prometni vrednosti in sicer le tista stanovanja, katerih vzdrževanje je danes nadpovprečno dražje od vzdrževanja ostalega stanovanjskega sklada. Kupnine pa naj bi uporabljali zgolj za družbeni sklad stanovanj. V stanovanjskem gospodarstvu pa bo potrebno še bolj krepiti samoupravno organiziranost in delovanje hišnih svetov.	M. F'
Predsedstvo je obravnavalo tudi metodologijo izračunavanja vrednosti enote enostavnega dela. Taka enota je planska kategorija dohodka in oblikovanja sredstev za osebne dohodke, hkrati pa tudi kazalec uspešnosti gospodarjenja z družbenimi sredstvi. Izračun vrednosti enote enostavnega dela temelji na košari življenjskih stroškov delavske družine in družbeni produktivnosti dela. Predsedstvo je predlagano metodologijo sprejelo in jo poslalo podpisnikom družbenega dogovora o skupnih osnovah pri pridobivanju in delitvi dohodka v SR Sloveniji. Glede na metodologijo znaša vrednost enote enostavnega dela po cenah iz novembra 1985 49.500 dinarjev. Ta znesek seveda ni najmanjši osebni dohodek, do katerega bi delavci imeli pravico ne glede na rezultate dela in gospodarjenja.
Predsedstvo je sprejelo tudi dopolnilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli. Bistvo dopolnila, ki ga predlagajo sindikati, je, da delavskim univerzam omogočimo organizirano izobraževanje odraslih na posebnih oddelkih osnovnih šol. To dopolnilo predlagajo sindikati tudi zato, ker več kot 150 tisoč delavcev v slovenskem gospodarstvu nima končane osnovne šole, kar je nedvomno težava za gospodarski in družbeni razvoj.
Predsedstvo je sprejelo tudi predlog za družbeni dogovor o načinu uporabe in upravljanja solidarnostnih sredstev za odpravljanje posledic naravnih nesreč. Ta dogovor bo omogočal, da bodo upavičenci do solidarnostnih sredstev bistveno hitreje dobivali sredstva, potrebna za odpravo posledic naravnih nesreč.
Na koncu seje je opravilo tudi nekaj imenovanj, sprejelo predlog za delitev dodatnih sredstev občinskim svetom zveze sindikatov in podpisalo dogovor o sofinanciranju raziskovalne naloge »koncepcija izobraževanja odraslih«, ki jo bo izpeljal pedagoški inštitut.
V posebni točki dnevnega reda je sklenilo, da sprejema DOGOVOR O TEMELJIH DRUŽBENEGA PLANA SR SLOVENJE ZA OBDOBJE 1986-1990 tako, kot ga je pripravil predlagatelj. Predsedstvo je menilo, da so v predlogu upoštevane vse pripombe in predlogi organov zveze sindikatov Slovenije.
OD ČETRTKA DO ČETRTKA
Pripravlja: Andrej Agnič
Po prvomajskih praznikih je bilo minuli teden delavno skoraj v vseh občinskih sindikalnih svetih. Na večini sej predsedstev so obravnavali gospodarski položaj prvega trimesečja. »Zamudniki« so ocenjevali poslovanje za lansko leto, volitve in resolucijo 11. kongresa. Kar precej občinskih svetov je šele sedaj poslušalo poročilo družbenega pravobranilca za preteklo leto. Marsikje so imeli šele prve seje komisij oziroma svetov, na katerih so sprejemali programe dela. Tisti najbolj pridni pa so že razpravljali in ocenjevali svoje delo po osnovnih organizacijah. Precej pozornosti so namenili tudi samoupravni organiziranosti, ki marsikje kaže želje po spremembah.
KRANJ
Na zadnji seji pedsedstva so poleg poročila o delu za leto 1985, problematiki ogrevanja ter podpisovanju družbenega dogovora o pospeševanju inovacijske dejavnosti v občini največ pozornosti posvetili poročilom o obisku delovnih skupin sveta v nekaterih osnovnih organizacijah zveze sindikatov.
Kot je povedal predsednik občinskega sindikalnega sveta Kranj Miha Rauter, so se že pred časom dogovorili za obiske v štirinajstih gospodarskih in treh družbenih delovnih organizacijah, da bi preverili delo izvršnih odborov sindikata, gospodarski položaj in medsebojne odnose. Izbrali so predvsem tista delovna okolja, kjer jih pestijo težke gospodarske razmere in večje naložbe ali pa imajo slabe medsebojne odnose. Ti obiski naj bi omogočili pravočasno zaznavanje težav in njihovo hitro in samoupravno premagovanje.
Na teh obiskih so odkrili predvsem problem poštarjev -dostavljalcev in njihovih izredno nizkih osebnih dohodkov, na katere ne morejo sami vplivati (aprila 55 do 60 tisoč dinarjev). Ugotavljali so, da tako ni le v njihovi občini, ampak skoraj pri vseh poštnih organizacijah združenega podjetja ptt. Nastaja pa zaradi neskladja v cenovni politiki.
MOZIRJE
Občinski sindikat Mozirje je podprl pobudo, da se tozd Mali gospodinjski aparati (MGA) delovne organizacije Gospodinjski aparati Gorenje Titovo Velenje preoblikuje v
enovito delovno organizacijo v sozdu Gorenja. Sekretar občinskega sindikalnega sveta Franc Boršnak je povedal, da zamisel o osamosvojitvi ni nova in da je zadnja pobuda zanjo prišla iz vodstva sozda. Morda ravno zato delavci MGA z rahlim nezaupanjem ocenjujejo to reorganizacjo. Pa tudi zato, ker ta 370-članski kolektiv načrtuje veliko trimili-jardno naložbo. Bojijo se, delavci MGA iz Nazarij pa so menda po naravi že nezaupljivi in v skrbeh za svojo socialno varnost. Predsedstvo je sicer podprlo elaborat in se strinja z občinsko politiko, vseeno pa so menili, da so delavci imeli premalo časa za razmislek in odločitev o predloženem elaboratu.
TOLMIN
Zadnje čase se na občinskem sindikalnem svetu Tolmin vse bolj ukvarjajo s spremembami zakona o združenem delu. Samoupravna organiziranost bo spet predmet živahnih razprav. Kot je povedal sekretar Vinko Gaberšček, imajo v občini precej temeljnih organizacij, katerih matične delovne organizacije so v drugih občinah. Z ukinjanjem žiro računov tozdov se bodo prav gotovo pojavile težnje, če ne že potrebe, po osamosvajanju.
Drug problem je organiziranost osnovnega zdravstva in zobozdravstva v občini. Ugotavljajo, da se v zdravstvu zmanjšuje solidarnost in da drugod imajo po Sloveniji zdravstvo bolje urejeno, pa zanj manj plačujejo kot pa pri njih, kjer plačujejo več zaradi razvejenosti območja. Ugotavljajo tudi, da se zadnja leta zmanjšuje število zdravstvenih uslug in poraba zdravil. Prav tako pa se manjša tudi bolniški stalež.
METLIKA
Tudi v Metliki je občinski sindikalni svet v zadnjem času posvetil veliko pozornost zdravstvu. Ne toliko organiziranosti zdravstva in problemom zdravstvenih delavcev, ampak bolniški, o kateri se širijo glasovi, da je včasih neupravičena.
Poslali so vprašalnike v petnajst večjih delovnih organizacij, da bi ugotovili, ali je lahko dobiti neupravičeno bolniško, kako so krajši bolniški izostanki odvisni od letnih časov in ali se nova revalorizacija boleznin že odraža v
bolniških izostankih. Po približno polovici odgovorov, k1 so jih dobili, ugotavljajo, da niti eden ni zanikal možnosti, da se neupravičena bolniška ne da dobiti, da valorizacija še ni vplivala na njeno rast, da pa se večina delavcev upravičene bolniške ne brani več, kot je bilo to v navadi doslej-Anketirani so menili, da krajše bolniške niso odvisne od kmečkih opravil.
Na občinskem sindikalnem svetu pravijo, da s kaznovalno politiko ne bodo naredili konca neupravičenim bok niškim izostankom. Vso pozornost pa morajo namenih delovnim razmeram, medsebojnim odnosom, večjem11 sodelovanju zdravnikov z združenim delom ter doslednim in pravilnim obveščanjem delavcev o pogojih bolniškega staleža. Sicer pa, kot je dejala sekretarka občinskega sindikalnega sveta Milena Hočevar, se moramo zavzemati, da bo na delo prihajal zdrav človek. Neupravičenih bolniških izostankov pa da ni toliko, da bi bili potrebni tolikšne pozornosti.
KOČEVJE
Največ pozornosti so člani predsedstva občinskega sindikalnega sveta Kočevje na seji, ki je bila minuli ponedeljek, posvetili poročilu družbenega pravobranilca samoupravljanja. Ob tem so ugotovili velik napredek, saj je bito v minulem letu precej več preventivnih ukrepov kot pa reševanja samih konfliktnih situacij. Povečalo seje tudi sodelovanje z občinskim sindikalnim svetom in ugotovili so, da so bile vse pobude pravobranilca v organizacijah združe; nega dela tudi sprejete. Povečalo se je število delavcev, k( so iskali pomoč pri pravobranilcih in pri pravni pomoč1 občinskega sindikalnega sveta, ker pravne pomoči v organizacijah združenega dela ni dovolj. Pravobranilec se Je največ ukvarjal s spori glede delovnih razmerij in stanovanj.
Po posvetovanju na Brdu so se dogovorili za delovanj® občinskega sindikalnega sveta v ozdih, kjer naj bi ocenm samoupravno organiziranost in razna razmišljanja in težnj® za ukinjanje tozdov. Glavna točka teh pogovorov ozirom3 obiskov pa naj bi bili razvojni programi in kadrovska poh' tika. Prav s slednjo, kot je povedala sekretarka občinsko^3 sindikalnega sveta Mirica Dimitrijevič, imajo izredno velike težave in to v vsej kočevski občini.
SEDEM DNI V SINDIKATIH
Ljubljana, 16. m^j 1986
Delavska enotnost
5
Obisk v občinskem sindikalnem svetu Ljubljana Moste-Polje
PRAVOČASEN ODZIV JE IMPERATIV POLITIČNEGA DELA
Marija Fedran je predsednica občinskega sindikalnega sveta v ljubljanski občini Moste-Polje. Ta delavski predel našega glavnega mesta z dobro razvito industrijo in dolgoletnim delavskim gibanjem je bržkone svojevrsten l*ziv za razčlembo dela sindikata in njegovega vodstva. V Pogovoru z Marijo Fedran smo poskušali razgrniti nekaj Pajčevine, ki tako pogosto prekriva različna utemeljevala, razlage in celo spore o (ne)učinkovitosti dela sindikalnih organizacij.
~ Če bi sklepali po lanskih gospodarskih dosežkih ^ meščanski občini, bi lahko rekli, da je moč kljub Peugodnim gospodarskim razmeram sploh, krizi in Pekakšni brezdušnosti, ki vlada, marsikaj doseči.
»Seveda, če vsak opravi Svoje delo in to v takšnih razmerah, ki spodbujajo Vsak delovni kolektiv k dobremu gospodarjenju. Lanski gospodarski dosežki so v Primerjavi z mestom in republiko sorazmerno ugodni, kajti dosegli smo visoko rast fizičnega obsega proizvod-Pje, za deset odstotkov povečali izvoz v primerjavi s Predlanskim in kljub težavam zadovoljivo premagali panoge stranske poti, ki bi jahko po nepotrebnem raz-burjale delavce. Največ negodovanja je bilo seveda zavoljo novega zunanjetrgovinskega režima v celoti in firdi posledice so naravnost Pretresljive. Do lanskega oktobra smo denimo v naši ob-cini izvozili za petindvajset odstotkov več kot predlani, ko pa so se začele kolobocije p deviznimi zakoni, so se delovne organizacije skladno z Prelom gospodarnega rav-Ppnja odločile za manjši izvoz in tako smo v vsem lan-skem letu izvozili le za deset odstotkov več kot predlani, fiotos načrtujemo povečanje J^voza za štirinajst odstotkov, vendar če ne bo ustrez-Pfir spodbud, lahko takšni Pačrti padejo v vodo.«
-	Beživa v tem pogovoru stran od številk, ki spadajo •Porda bolj v pogovor na zbornici ali izvršnem svetu.
rezultate, ki jih dosega gospodarstvo, navadno sli-Slmo, da nimajo družbenopolitične organizacije, to-re3 tudi sindikat, nobene zasluge.
»To trdijo zaslepljenci, da Pe rečem kaj drugega. Pa mi odgovorite na vprašanje: ^do politično spodbuja in pridobiva delavce za razmah Povacijske dejavnosti, ki je Paši občini krepko razvita, do se tolče za spodbudno Izgrajevanje, in navsezad-l0! ali ne ravno sindikalne organizacije, in njihova vod-slva opozaijajo na težave v organizacijah združenega predlagajo rešitve za •Parsikatero zadrego in tako Preprečujejo spore... Ali Se to nič ne pomeni za godno politično in delovno ozračje v organizacijah zdru-enega dela? Kaj ni to pres-eto pomembno delo pri rejenje temeljnih vprašanj olavčevega položaja!?«
-	Do prekinitev dela, izsi-jemh sestankov in drugih kk nezadovoljstva pa
jub temu prihaja tudi v Vasi občini.
“D,a' Letos jih je bilo že P P kar je neslaven rekord.
Ko smo jih razčlenjevali, smo videli, da so bili osebni dohodki le posledica sicer številnih drugih neurejenih razmer v teh ozdih. Med poglavitnimi razlogi so slabi in neusklajeni razvojni načrti v ozdih, nezadovoljstvo z razmerami v družbi sploh, še zlasti pa z rastjo življenjskih stroškov, zahteve, da vsi enako stisnemo pas in še zlasti zaostritev odgovornosti dela v strokovnih službah.«
-	Kako se odzivate v vašem občinskem svetu v takih primerih?
»Najprej skušamo preventivno delovati. Odzovemo se na vsak namig, kjer se delavcem godi krivica, kjer niso zadovoljni. Pokličejo nas predsedniki sindikalnih organizacij, pa tudi delavci sami. Tam, kjer izvršni odbori dobro delajo, je manj možnosti za različna presenečenja, kajti s pravočasno skupino akcijo se vzroki laže odpravijo, pokliče ljudi na odgovornost, in navadno brez pretresov stvari tudi uredimo.«
-	Pravite, kjer izvršni odbori delajo...
»Ni povsod enako. Najbolje delajo, pa tudi največjo veljavo ima sindikat v industriji, kjer je tradicija sindikalnega organiziranja dolga. Tam sindikalna beseda dosti zaleže. Nekaj podobnega se sedaj dogaja v prosveti, v zdravstvu...«
-	Če je največ odvisno od izvršnih odborov, potlej vas takoj vprašam, kaj menite o tezi, da delavci ne volijo sami svojega vodstva.
»Da je za lase privlečeno, v tovarnah in verjetno tudi v občinah. Pri nas sindikalne skupine predlagajo svojega človeka v izvršni odbor in zgodi se, da ena skupina s predlogom druge ni zadovoljna in na volitvah takšen človek tudi »pogori«. Tudi kandidati za občinski svet in njegovo predsedstvo gredo skozi razpravo v sindikalnih organizacijah in njihovih konferencah. Zato si ne morem predstavljati, da bi tisti kandidat, ki ne bi dobil tam podpore, lahko po kakšnem čudežu postal sindikalni funkcionar.«
-	Povezava z delavci oziroma njihovimi sindikalnimi vodstvi je torej pogoj za enotno delovanje sindikalne organizacije. Kaj pa, kjer vendarle ne pride do tesnih stikov sindikalnih vodstev z delavci?
»Tam so verjetno prej možne različne oblike nezadovoljstva. Z marsikaterim sindikalnim vodstvom v osnovni organizaciji nimamo pravega stika, vendar, če pogledate zakaj, boste lahko videli, da v takih ozdih tudi partija ne dela dobro in lahko govorimo o dvomljivem
samoupravljanju. Na srečo ni dosti takih in jih poskušamo bolj povezati tudi prek odborov sindikatov dejavnosti, ki so v naši občini zaživeli s polnimi pljuči. Težave so v manjših delovnih skupnostih, ki so zaprte same vase, in kjer zares spoznamo vso težo problemov, ko pride do vrelišča, ko je treba v resnici kolektiv na
novo organizirati. Prej pa skoraj ni utemeljenih vzrokov za ukrepanje.«
- Tedaj, ko pride do hudih sporov, so navadno tudi novinarji že v svoji akciji. Pred kratkim ste na republiškem sindikalnem posvetu menda rekli, da delavci kar mahajo z Delavsko enotnostjo, ko komu zaradi prekinitve dela uspe
povišati osebne dohodke. Niste pa dodali, da se Delavska enotnost zavzema za to pravico delavcev, ko so dobri rezultati, ko so tudi drugi utemeljeni razlogi za dvig osebnih dohodkov in navadno ob takih primerih v ozdih ugotovijo, da je delavce nekdo zavajal o gibanju osebnih dohodkov in njihovih možnostih za dvig.
»Rekla sem, da so predsedniki sindikalnih organizacij v naši občini opozorili na to, da delavci mahajo z Delavsko enotnostjo tedaj, ko kje zavre, pa tudi če ne. Vse preveč črnega je v časopisju, premalo pa dosežkov.. .«
- Prepričan sem, da je naše mesto zmeraj tam, kjer se delavcem godi krivica, kjer jih zavajajo, vendar se vsega ne da stlačiti v en koš. Delavska enotnost pri tistih, ki vlečejo voz naprej, ki imajo urejene razmere tudi doslej nikdar ni skoparila s pohvalami.
»To ni bila kritika Delavske enotnosti, temveč opozorilo, d se moramo vsi v družbi drugače vesti tedaj, ko pride do sporov. Razmere moramo spreminjati z zgledi, s pozitivnimi primeri pridobivati delavce za to, ne pa da si vsak razlaga nek sklep, nek članek ali informacijo kot mu ustreza.«
Marjan Horvat
r l ilfc
\-----.	1 X
Ludvik Kutoša, predsednik občinskega sindikalnega sveta v Šmarju pri Jelšah:
KAKO DOHITETI SLOVENIJO
Po zadnjih razmejitvah v naši republiki spadajo štiri občine med nerazvite. Kar dve sta v celjski regiji in sicer obe na Kozjanskem - Šentjur ter Šmarje pri Jelšah. Kako doseči vsaj slovensko povprečje, je po mnenju Ludvika Kutoša, predsednika občinskega sindikalnega sveta v Šmarju pri Jelšah, osnovno vprašanje. To tembolj, ker jim razdrobljeno kmetijstvo z izgubami predstavlja coklo, nizki osebni dohodki pa odliv v močnejša industrijska središča.
»Naš sindikalni svet, in tudi ostalo vodstvo občine ima svojevrstne težave: že vrsto let smo priče odlivu domače delovne sile v večja središča in prilivom delovne sile iz sosednje Hrvaške.
Smo občina, ki mejj. le na eno razvitejšo občino, na Konjice, vsenaokrog pa nerazvito območje od Haloz in Kozjanskega do še siromaš-nejšega Hrvaškega Zagorja.«
- Koliko delavcev dnevno odhaja na delo v druge občine?
»Približno tri tisoč. V občini je v 71 osnovnih organizacij vključenih okrog 7.500 članov, skoraj vsak peti je iz sosednje Hrvaške. V Steklarni Boris Kidrič je že skoraj polovica vseh zaposlenih z one strani Sotle.«
- Prav danes ste se udeležili slavnosti ob občinskem prazniku sosednje občine v Klanjcu. S kakšnimi problemi se oni srečujejo?
»S podobnimi, kot mi. Iz njihove občine hodijo na delo v našo, ker imajo doma še manj možnosti za delo in so pri nas nekoliko višji osebni dohodki, naši delavci pa odhajajo na delo v večja industrijska središča, kjer so spet nekoliko bolje plačani kot doma.«
- Na minuli skupščini ste sprejeli dokaj smele načrte za delo in razvoj.
»Osnova našega dela temelji na izboljšanju življenjske ravni. Gre za načrte, kako iz nerazvitosti. Točneje, kako dohiteti Slovenijo. Po zadnjih sklepih in dogovorih o razvoju Slovenije naj bi
naša republika dočakala 1990. leto brez nerazvitih občin. Torej naj bi se tudi mi pojavili med razvitimi.«
-	To so že dolgoletne želje, ki pa se ne dajo uresničiti z administativnim urejanjem in papirnatim načrtovanjem.
»Točno to. Resda smo v zadnjih letih dosegli napredek v razvoju, toda tudi druga območja so doživela dinamični, v resnici še večji razvoj in se nam tako spet odmaknila. Naš sedanji cilj je doseči vsaj republiško povprečje.«
-	To ne bo niti enostavno niti lahko, saj imate v občini slabo razvito kmetijstvo in le nekaj industrije.
»V zadnjem času se pojavljajo nove težave. Industrija, ki dosega lepe uspehe in je zvečine usmerjena v izvoz, je žrtev novega deviznega zakona, steklarna iz Rogaške Slatine pa še dodatno občuti padec dolarja. Njen izvoz je že vrsto let usmerjen na dolarsko tržišče, zato vsa-
ko nihanje vrednosti dolarja še kako občuti.
Naše kmetijstvo pestijo naravne danosti in tržne razmere pri nas. Tako je Kmetijski kombinat, ki deluje v sozdu Hmezada iz Žalca -velik izgubar. Težave imamo spet z Vitalom, ki deluje v okviru sozda Slovin. Tudi ta je spet zabredel v izgube. Z odstopom direktorja in izrednim razumevanjem vodstva Slovina, zdaj skušamo razmere izboljšati in v Mestinju končno urediti zadeve.
Izboljšujejo se tudi odnosov med Zdraviliščem v Rogaški Slatini in Atomskimi toplicami, ki so v TTG. Tako zdaj skupaj ponujamo turistične in zdraviliške zmogljivosti, usluge in znanje, v Atomskih toplicah je že skoraj vse nared za začetek zidave novega hotela.«
- Vaš sindikalni svet bo letos prireditelj vsakoletnega srečanja sindikalistov trinajstih bratskih občin?
»Da, letos bomo mi gostitelji. To je še dodatno delo, ki ga želimo vzorno opraviti. Gre za srečanje, ki pomeni nam sindikalnim aktivistom priložnost za dogovarjanje in pomoč pri reševanju težav, saj je v tej zdaj že veliki družini večina takšnih, ki se ubadajo z enakimi ali podobnimi težavami. Eni bolj drugi manj uspešno, zato tovrstnih izkušenj ne gre zanemariti. Praksa nas uči, da moramo strniti moči pri tem jalovem lovu za razvitostjo.«
Janez Sever
SEDEM DNI V SINDIKATIH
Ljubljana, 16. maj 1986
Delavska enotnost 6
Metka Roksandič, Stavbar Maribor
ZMANJŠATI PREDVSEM RAZLIKE
Delavcem v družbenih dejavnostih je treba povedati, da bo denarja za vse dovolj, če bo združeno delo dobro delalo.
»Ne vem, zakaj ste izbrali ravno mene za sogovornico, ko pa pravijo moji sodelavci, da imam včasih preoster jezik,« je dejala Metka Roksandič, organizatorka dela v mariborskem gradbenem podjetju Stavbar.
- Pričakujemo, da boste na zveznem sindikalnem kongresu tudi vi kaj povedali?
»Za razprave se delegati še nismo dogovorili, verjetno pa bom tudi jaz razpravljala. Jutri se bomo na sestanku temeljito dogovorili.«
- Bili ste delegatka na slovenskem sindikalnem kongresu, kako ga ocenjujete?
»Prvič sem bila na kongresu, pa bom imela čez štiri leta že štiri križe. Človek pričakuje, da se bodo na kongresu zgodile zgodovinske stvari, pa si po kongresu rahlo razočaran.
Veliko se je na kongresu govorilo o naših težavah, ki nas pestijo že nekaj let. Toda kaj konkretnega se vendar
ni zgodilo. Najbolj so na kongresu tarnali zaposleni v družbenih dejavnostih. Že res, da imajo učitelji, zdravniki in umetniki majhne plače, manjše od delavcev v gospodarstvu, toda če gospodarstvo ne bo proizvajalo, več naredilo in več prodalo, tudi denarja za družbene dejavnosti ne bo več. Začetek te začrtane poti je v tovarnah. Tam nastaja nova vrednost in delavcem že počasi preseda, da v zadnjem času govorimo samo o družbenih dejavnostih, o povečanih prispevnih stopnjah. Ljudje nimajo radi izsiljevanja, ne tega, da jim nekdo venomer gleda v plačilno kuverto.«
— V Mariboru je te dni združeno delo pristalo na povečano prispevno stopnjo za družbene dejavnosti. Slišimo, da ste bili pri Stavbarju proti?
»To pa ne drži. Mi nismo proti temu, da delavci več prispevamo za izenačitev osebnih dohodkov delavcev v družbenih dejavnostih z delavci iz gospodarstva. Moti nas predvsem, da smo pred dvema mesecema, ko smo imeli na mizi programe družbenih dejavnosti, rekli na glas, da bodo morali le-te uresničiti z denarjem, ki je na voljo. Sedaj pa, ko je bila predlagana povišana stopnja, so rekli, da bo ogoržena izpolnitev programov, če združeno delo ne bo dalo več denarja. Za načelo je šlo in zato smo bili v Stavbarju proti.«
- Če bi lahko določili razprave na zveznem kongresu sindikatov, kaj bi dali v ospredje?
»Predvsem to, da bi odpravili velike razlike med republikami in pokrajinami v Jugoslaviji. S tem ne mislim samo na nacionalna vprašanja: mislim na velike razlike pri nagrajevanju, razvoju, Življenjski ravni in podobno. Mogoče zaradi objektivnih zgodovinskih okoliščin razlik med narodi in narod-
DELEGATI NA DESETEM KONGRESU ZVEZE SINDIKATOV JUGOSLAVIJE
nostmi v Jugoslaviji ne bomo nikoli odpravili. Toda, so področja, na katerih bi se morali vsaj približno poenotiti.«
- Delate v gradbeništvu, kjer že dalj časa primanjkuje dela.
»V industriji gradbenega materiala še kar uspešno poslujemo, v resnih težavah je
stanovanjska zidava: tudi v Mariboru gradimo zelo malo stanovanj, čez noč pa se je težko usmeriti na druga tržišča. Mi gradimo zdaj v Alžiriji, veliko gradbišče pa imamo v Sarajevu, kjer zidamo proizvodne dvorane za Energoinvest.
— Bi še kaj dodali ?
»Veste kaj, zapišite še to,
da je časopis Delavska enotnost vse bolj bran. Nova vsebinska zasnova je dobra, tudi spremenjeni videz je ljudem všeč, pa je prav, da tudi ob običajnih kritikah kdaj kaj pohvalimo, kajne!«
Srečko Logar Slika: Danilo Škofič
Majda Toplak, Giposs Ljubljana
ZIDAR V ALŽIRIJI Sl Z GESLI NE MORE DOSTI POMAGATI
z majhno knjižnico in vide' orekorderjem, v katerem se zbirajo delavci vseh jugosl°' vanskih organizacij, ki dela-jo na tem gradbišču. Mi j'111 pošiljamo knjige, dnevu1, tisk, videokasete i enkrat tedensko dobimo do Radia Ljubljane tudi vesti o polj' tičnih, gospodarskih, kuj-turnih in športnih dogodkih v domovini. Pri. obveščanju delavcev v Alžiriji so mi Prl' šle prav izkušnje iz dela v Komisiji za obveščanje Prl Republiškem sindikatu gradbincev, saj imajo tiste delovne organizacije, ki delajo v tujini že dalj časa, Pn reševanju teh zadev precej izkušenj.«
Majda Toplak, delegatka za zvezni sindikalni kongres, dela v Gipossu. Dve mandatni dobi je bila članica predsedstva občinskega sindikalnega sveta Ljubljana Center, prav tako je dva mandata delala v izvšrnem odboru republiškega odbora sindikata gradbenih delavcev. Nič čudnega torej, da sva ta pogovor začela z gradbeništvom in dejavnostjo sindikata v tej panogi.
-	Zadnje čase so bila za gradbeništvo leta suhih krav. Zaradi krčenja naložb je primanjkovalo dela, padel pa je tudi dohodek in tudi osebni dohodki gradbenih delavcev so precej zaostajali za republiškim povprečjem v gospodarstvu. Kako gleda sindikat na to dogajanje?
»O gradbeništvu se v javnosti pogosto slabo govori, to pa predvsem zaradi cen stanovanj. Toda to je posledica nepoučenosti. Ljudje gledajo na visoke končne cene stanovanj in vso krivdo pripisujejo gradbincem, ne poglabljajo pa se v to, kaj vse je vanjo vračunano. Gradbinci lahko vplivamo le na približno 40 odstotkov cene stanovanj.«
-	Vanjo spadajo tudi gradbeni materiali.
»Da, seveda, ti pa se dražijo, ne da bi gradbinci imeli pri tem kaj besede.
Izvajalec gradbenih del je odvisen od tržišča. Pogosto je treba zagotavljati še devize za uvoz materiala in opreme. Tu je precej težav in gradbene delovne organizacije s stanovanjsko zidavo ne morejo ustvarjati akumulacije. Precej pripomb je na račun organizacije dela v gradbeništvu. Strinjam se, da bi se dalo še marsikaj narediti za boljše izkoriščanje strokvnih potencialov in opreme, toda za bistven premik bi v naši družbi potrebovali mnogo boljše načrtovanje. Če bi imeli vsaj približno realne srednjeročne načrte naložb - v gospodarske objekte, infrastrukturo in stanovanjsko zidavo - bi se lahko vsaj večji sistemi v gradbeništvu mnogo bolje organizirali. Danes pa je na •primer zelo težko govoriti o tovarni stanovanj, če pa na širšem ljubljanskem območju ni nobenih zemljišč za nove soseske. Seveda smo v sindikatu mnogo govorili tudi o nerešenem vprašanju stanovanjskih cen. Ugotavljali smo, da smo gradbinci pod pritiskom zunanjih dejavnikov, da ne držijo dogovori o oblikovanju cen. Osnovni pogoji za hitrejšo in cenejšo zidavo stanovanj so: dober načrt, pripravljena zemljiška in vnaprej določe-
na pravila igre za oblikovanje cen.«
-	Znano je, da je Giposs eden tistih poslovnih sistemov, ki precej dela v tujini. Povejte še kaj več o tem!
»Ker v Jugoslaviji ni dovolj dela, so v zadnjih petih letih vse moči v sozdu uprte v pridobivanje del v tujini. To pa ni enostavno, saj se mora gradbena organizacija na tujem največkrat sama znajti. Drug problem so jugoslovanski ključi, ki težijo, da bi bile pri izvajanju del v tujini zastopane organizacije iz vseh republik. Toda poleg republiškega ključa bi morali upoštevati tudi usposobljenost, se pravi, da bi dovolili prevzeti gradbišča v tujini samo tistim organizacijam, ki so se že doma izkazale z dobrim delom.
Giposs sodeluje pri zidavi
4.000	stanovnaj pri Oranu v Alžiriji; zgradili bomo 700 stanovanj. To je posel v okviru dogovora med Alžirijo in Jugoslavijo, da bodo jugoslovanski gradbeniki v tej državi zgradili 35.000 stano-/vanj. Dela potekajo prek Im-prosa.
Naš sozd seje vključil že v projektiranje in tudi vodilni projektant je iz Gipossa. Na gradbišču imamo okoli tristo ljudi in skrbno smo zbrali skupino najboljših izvedencev in drugih delavcev.«
-Sodelujete z mnogimi organizacijami. Kako usklajujete delo?
»V Alžiriji imamo gradbišče s skupnimi obrati, ki so jih prevzele posamezne organizacije. Naš sozd je postavil obrat IBK - industrija betonskih konstrukcij. To je v bistvu tovarna stanovanj in gotovo eden najpomembnejših obratov pri postavitvi te stanovanjske soseske. Imamo velike težave z nabavo materialov, ker investitor zahteva, da uporabimo čim-več alžirskih. Mi pa potrebujemo velike količine, ki jih je tam težko dobiti, na primer cement, okna, vrata in podobno. Zato bo v prvi fazi zamuda, ki pa upamo, da jo bomo v drugi in tretji nadoknadili.«
-	Kako pa ste z drugimi izvajalci usklajevali ostale zadeve, denimo osebne dohodke zaposlenih?
»Pri tem so bile na začetku velike težave. Mi smo se držali slovenskega Dogovora o opravljanju investicijskih del v tujini in izplačevali delavcem polovico osebnih dohodkov v dolarjih, štirideset odstotkov v dinarjih in 10 odstotkov v alžirskih dinarjih. Ostale republike takih dogovorov niso imele in zato so bile razlike, oni so izplačevali večji devizni de-
lež. Skoraj leto dni je trajalo, da smo se uskladili. Zdaj imamo zvezni družbeni dogovor, ki določa usklajevanje teh zadev. Ni pa bilo upoštevano mnenje gradbincev, da bi moral tak dogovor enotno urejati osnove za osebne dohodke vseh Jugoslovanov, ki delajo v tujini, tudi delavcev v predstavništvih.
Osebne dohodke smo torej uskladili, zdaj so težave le pri izplačilih deviznega dela. Plačil namreč ne dobivamo pravočasno — letos se je rok za izplačila podaljšal in ker Giposs ne dobi dolarjev, tudi mi delavcem ne moremo sproti izplačevati deviznega dela osebnih dohodkov. Poseben problem je tudi pri zaposlovanju alžirskih delavcev. Po pogodbi mora biti polovica delavcev domačih in temu ustrezno alžirske oblasti izdajajo delovna dovoljenja našim delavcem. Mi pa imamo zelo velike težave, saj v Alžiriji ni dovolj delavcev z ustreznimi poklici, tako da smo pripravili tudi usposabljanje. Vsekakor bi pri reševanju teh vprašanj z alžirskimi oblastmi pričakovali večjo pomoč naših državnih in gospodarskih predstavništev.«
— Kakšne pa so bivalne razmere delavcev v Alžiriji?
»Resnično smo se trudili, da bi delavcem zagotovili na gradbišču primerne razmere, saj brez teh ni mogoče pričakovati zavzetosti pri delu. V naselju so urejena športna igrišča pa tudi klub
- Ali boste dali tudi kakšne pobude za usmeritve ah dopolnitve gradiv ali opozorili na vprašanja, ki bi jih bilo potrebno rešiti?
»V gradivu me moti, kerje v resoluciji 10. kongresa spet ogromno takšnih stavkov, kot so: bomo spodbujali, se bomo angažirali in p°' dobno - vse nasplošno. D°' kler ne bomo nalog konkretizirali, ne bomo uspešni. T° v gradbeništvu občutim0, posebno v tujini. Doma se namreč laže znajdeš, v tujin1 ti pa gesla zelo malo pomagajo, tam so potrebna dejanja.
Pri obveščanju delavcev v tujini bi potrebovali večjo pomoč jugoslovanskih diplomatskih predstavnikov-V vsaki državi, kjer je več jugoslovanskih delavcev, bi morali ustanoviti nekakšno banko podatkov za vsa gradbišča, da bi bile informacij6 pravočasne in hitrejše.«
Lojze Javornik
Janez Mikic, Srednja pedagoška in naravoslovno-matematična šola Koper
ZAUPANJE VEC VELJA KOT KUPI PAPIRJA
Janez Mikič, učitelj slovenskega jezika in namestnik ravnatelja Srednje pedagoške in naravoslovno-ma-tematične šole v Kopru: »Kongres je priložnost in možnost predvsem za odkrit pogovor sindikalnega članstva in iskanje poti za boljše delo in življenje nasploh. Želel bi, da bi kongres resnično propomogel k večjim delovnim dosežkom in da bi delo postalo tista vrednota, ki najbolj vpliva na naš razvoj, naša ravnanja in razmere v družbi. Na kongresu moramo preseči zgolj besedno ugotavljanje pomena zna-
nja, inovativnosti in vzgoj6 ter ustvarjalnosti delovni*1 ljudi za naš tehnološki U1 družbeni napredek. Z večjim medsebojnim spoštovanjem, tudi zaupanjem, bom0 storili več kot s kupi papiri3 in zvenečih besed.«
Janez Mikič meni, da zlasti v zadnjem času v sindikatih, v občini in na Obali, namenjamo ustrezno pozor' nost vzgoji in izobraževanj0’ o tem bo govoril tudi na kongresu. Zavzema se tuo: da bi vsi slovenski deleg61 na kongresu govorili v slovenščini.
Franc Oboln#
kako gospodarimo
Ljubljana, 16. maj 1986
Izdelovalci kmetijskih strojev so se čez noč znašli v zelo težavnem položaju^
BREZ STROJEV SO NAČRTI ZA PRIDELAVO HRANE LE ILUZIJE
l
l
J
l
I
l
I
i
%
Izdelovalci kmetijskih strojev v Sloveniji in Jugoslaviji so čez noč zabredli v praktično brezizhoden položaj. Uomača prodaja naglo pada, izvoz se ne splača, zaloge in * njimi izgube naraščajo... Skoraj pet tisoč slovenskih nelavcev v tej industriji ne ve, kaj bo delalo jutri. Gre pac za zrcalno sliko razmer v našem kmetijstvu, kjer ambiciozen načrt za pridelavo 85 odstotkov lastne hrane v Sloveniji postaja vse bolj le pobožna želja. Vedenje nrzave do teh zagat pa spominja na znano anekdoto iz turskih časov...
Saj ste že slišali za tisti znameniti prihod Nasredina jaodže v sarajevski pašaluk, ko je velel paši sklicati podanike, da bi iz njihovih ust slišal, kako žive? Paša skliče fnjo, ki tarna, da nima kaj Jesti. Ob letini da še nekako pe, kaj kmalu potem pa želodci že pojejo svojo pesem. »Joj nespamet vseh nespa-nieti,« jih poduči sultanov °dposlanec. »Jesti morate vendar preudarno. Ne tako, na_ vam najprej ob polnih kaščah pokajo želodci, po-tam čez leto pa stradate.« Raja se razide, Nasredin pa zadovoljen z dobro opravljeno nalogo leže v senco in ve-n Paši prinesti kosilo. Paša Uredi vse potrebno in čez cas se pred človekom iz Carigrada znajde postna juha. »Paša paševski! Kaj pa je zdaj to?« hudo vzroji Nasredin. »Držimo se tvojih zapovedi. Saj si pravkar razložil faji, kako ji je ravnati, da ne no gladovala. Tvoje kosilo je prvo znamenje drugačnih časov,« se zvito brani paša. »O, ti butec! To, kar sem govoril, velja za rajo, mi pa smo vendar država, ali ne? Pospravi torej to godljo in Prinesi kosilo, kakršno priti-nc gostu iz Carigrada!« je bila zadnja Hodžina beseda.
Od tistih časov pa do danes je v Sarajevu preteklo že veliko Miljacke, menjale so se države, toda nekatere stvari ostajajo enake. Kot kaže, .tudi našo državo bolj Ujalo zanima, kako živijo njeni združeni samouprav-jjalci. Glede izdelovalcev kmetijskih strojev postanejo mnoge stvari s tem v zvezi ^°kaj jasne, če za hip pogledamo nekaj ugotovitev in sklepov, ki so jih konec minulega meseca sprejeli na seji splošnega združenja kovinskopredelovalne industrije Jugoslavije. Iz poročila je razvidno, da so se stopnje davkov iz dohodka, ki veljajo za industrijo in rudarstvo v Srbiji (torej tudi za lzdelovalce kmetijske opreme), samo v minulih trinajstih mesecih dvakrat pove-Cale, posledica tega pa je kar ?a 143 odstotkov višji davek !z dohodka. Podoben položaj, ugotavljajo v Beogradu, le glede rasti tega davka tudi . drugih republikah in pokrajinah.
Zanimiva slika pa se nam P?raja tudi v zvezi s promet-mi davkom. Da bi povečali Pridelavo hrane in s tem manjšali njen uvoz, je bil eta 1972 ukinjen prometni avek za vso kmetijsko Premo. Toda s sprememba-, 1 zakonskih predpisov so eta 1983 davčne škarje vno-lc zarezale v proizvodnjo raktbrskih prikolic ter na-°mestnih delov za traktor-i m druge kmetijske stroje, delovalci traktorskih pri-°lic že ves čas zahtevajo, aj njihove izdelke oprostijo acevanja prometnega dav-
ka, toda vse doslej brez uspeha. Najbrž ni samo prometni davek tisti, ki je tako grobo zarezal v proizvodnjo traktorskih prikolic, pa vendarle: v letih 1984 in 1985 se je proizvodnja zmanjšala kar za 38,8 odstotka. Položaj vseh proizvajalcev prikolic (Tehnostroj Ljutomer, FAK Ložnica, Crvena zvijezda Nažice, Zmaj Zemun...) pa je danes izredno težak. Nekateri se preusmerjajo, drugi še naprej zmanjšujejo proizvodnjo, ponekod razmišljajo celo o stečaju.
O slovenskem proizvajalcu Tehnostroj iz Ljutomera lahko rečemo, daje trenutno domala pred razsulom. Kot nam je povedal Ivo Tivadar, kije pred nedavnim prijel za krmilo te potapljajoče se barke, zaposluje Tehnostroj ta čas nekaj več kot štiristo delavcev, od katerih pa jih dela samo 270. Drugi so ali doma (priližno 60) ali pa so jih »posodili« Hidromontaži, Tamu in drugim delovnim organizacijam. Ob tem bi veljalo vedeti, daje Tehnostroj še leta 1981 zaposloval 710 delavcev, ki so tega leta izdelali več kot 13.000 traktorskih prikolic. Lani seje proizvodnja zmanjšala celo na 4000 prikolic ...
Če se splača Švicarjem, se tudi nam
Po mnenju Francke Ga-bron, tajnice združenja kovinske industrije v okviru Gospodarske zbornice Slovenije, so bili najprej prizadeti tisti, ki jim je že prej slabo šlo. Po drugi strani pa je proizvodnja kmetijske mehanizacije, ki jo izdelujemo doma, razmeroma enostavna. V sestavi cene izdelka ima največji delež material, manjšega pa vgrajeno delo in znanje. Ce vemo, da se naše železarne vedejo kot monopolisti in po kakšni ceni prodajajo jeklo, potem so težave izdelovalcev kmetijskih strojev povsem razumljive. K temu je seveda potrebno dodati še izredno težak položaj kmetijstva, ki počasi obrača kapital, ta pa je danes zelo drag. Prišlo je menda že celo tako daleč, da se mnogim kmetom bolj splača obračati denar na druge načine kot j>a privezati govedo v hlev. Število glav v hlevih se spričo nedonosne cene mesa ob inflatornih stroških proizvodnje vse bolj zmanjšuje, kar lahko pomeni samo nekaj: če bo šlo tako naprej, bomo spet stali v vrstah za meso, ki pa bo tudi zelo drago. Še dražje, kot je danes. Na vprašanje, kaj se dogaja z našim kmetijstvom in kaj se bo dogajalo jutri, ta čas ni jasnih odgovorov. To pa je negotovost, ki jo, kot je znano, naši kmetje najbolj sovražijo.
Francka Gabron nam je dejala, daje bila proizvodnja kmetijske mehanizacije še pred časom dokaj akumulativna, zato so novi proizvajalci rasli kot gobe po dežju. Delovne organizacije svojih izdelkov niso prodajale, temveč delile. To je potrdil tudi direktor šempetrskega Sipa Leopold Rajh, ki nam je zaupal, da pred leti skorajda ni bilo dneva, da ga ne bi klicali številni »prijatelji« iz vse države, če bi se morebiti še kje našla kakšna prikolica za sorodnika ali znanca. Zdaj teh klicev ni več, bi pa bili tudi očitno odveč, saj je Sipovo tovarniško dvorišče prav nabito s prikolicami, za katere nekako ni pravega zanimanja. Kaj to pomeni, je na dlani: naš kmet nima denarja ali pa ne vidi pravega haska v tem, da bi ga vlagal v opremo. Zato smo po številu traktorskih priključkov daleč za Srednjo in Zahodno Evropo (razmerje je 14,7:2,8 v primerjavi z Jugoslavijo oziroma 14,7:6 v primerjavi s Slovenijo) in glede na trenutna gibanja, ki to razmerje še poslabšujejo, se lahko upravičeno sprašujemo, kako bomo v prihodnje pridelovali hrano. Tembolj, ker je jasno, da lahko dandanašnji kmet intenzivno prideluje le z optimalno opremljenostjo z mehanizacijo.
Kakšna prihodnost se torej obeta izdelovalcem kmetijskih strojev? Na to vprašanje je Francka Gabron odgovorila takole: »Kar po njih ne bo. Hrane bo vedno primanjkovalo, na roke jo pa menda ja ne bomo več pridelovali. Pa tudi pridnih rok za obdelovanje praktično ni več. Tole bi rekla: če se splača kmetijska mehanizacija gospodarnim Švicarjem, se jo bržda tudi nam. Ne bi smeli nasesti tistim, ki vidijo našo prihodnost samo v mikroprocesorjih in v trgovini. Res pa je, da bodo naši proizvajalci lahko preživeli le, če bodo dosegali večjo kakovost izdelkov, če bodo vanje vgrajevali več znanja in manj materiala, če bodo selektivno izbirali programe in
če bodo dobivali reprodukcijski material po cenah, ki veljajo v svetu. To je temeljni pogoj za konkurenčno sposobnost na tujih tržiščih. Ne smemo namreč pozabiti, da so nekateri proizvajalci, na primer SIP Šempeter, sposobni kakovostno izvažati.«
Mi se bomo že rešili
Prav imput, ali po domače stroški tako imenovanih vhodnih materialov, pa je v proizvodnji kmetijskih strojev posebno poglavje. Če imamo pred očmi državno politiko, ki ščiti paradne konje svojega socialističnega razvoja kot kočevske medvede, na drugi strani pa ob železarskih ' monopolistih predelovalce sili v vse večje vegetiranje, potem nas rezultati te politike ne samo spominjajo na turške čase, temveč nas tja tudi dejansko potiskajo. To najbolj občutijo na svoji koži delavci šempetrskega Sipa, ki imajo eno najsodobnejših tovarn v Sloveniji z edinstvenim (vsaj za naše razmere) vodenjem proizvodnje, ki jo krasi računalniško vodenje in na tej podlagi svetovna produktivnost dela, pa ji vse to prav malo pomaga. Šempetrska tovarna je v prvih treh mesecih letošnjega leta poslovala
z izgubo. Bo kdo rekel: »To še ni vse. Proizvodnja lahko izvrstno teče vendar je to samo prvi pogoj za uspešnost tovarne, ni pa edini. Za to je potrebno še vse kaj drugega. Dobro trženje, uspešna prodaja, tržišče...« Res je, toda v Šempetru imajo tudi vse to. Lahko rečemo, da bi ta tovarna lahko prebrodila tudi takšne zagate, kot je denimo zmanjšana plačina sposobnost domačega trga. Bi pač izvažala. Kakovost njenih izdelkov je na svetovni ravni. Lani, denimo, so v Šempetru izvozili kar za dvanajst milijonov konvertibilnih dinarjev, kar je za tovarno s 1400 zaposlenimi lep uspeh. Letos se iz izvoza umikajo. Totrej ravnajo prav v nasprotju z našimi družbe-
nimi potrebami in željami. Zakaj?
Na to vprašanje nam je odgovoril Leopold Rajh: »Samo to lahko rečem: če nam država omogoči, da kupujemo potreben reprodukcijski material po cenah, kot tuja konkurenca, potem mi s to konkurenco mimogrede pometemo. Težko pa je izvažati, če so stroški proizvodnje kljub svetovni produktivnosti 60 ali celo 70 odstotkov večji od konkurenčne tvrdke. Za nas lani namreč ni veljala uradno priznana inflacija. Stroški naše proizvodnje so naraščali z več kot 100-odstotno stopnjo, medtem ko smo cene doma povečali samo za 53 odstotkov. Dolarske cene, preračunano v dinarje, pa so se nam povečale zgolj za 43 odstotkov, v letošnjem prvem trimesečju pa celo le za 31 odstotkov. Zdaj pa izvažaj, če moreš. Politika zvezne vlade se mi zdi domala kot miniranje Jugoslavije. To je nevzdržno.
Še tole bi rekel: trenutno smo v škripcih, toda mi se bomo že rešili. Se bomo pač preusmerili. To že delamo. Izdelovati nameravamo tehnološko opremo. Naj to, kar bomo delali, za zdaj še ostane naša poslovna tajnost. Sprašujem pa, ali bo kdo re-
šil naše kmetijstvo, ki se ne mehanizira?«
Rajhova logika je jasna. Pod ceno oziroma zaradi domače »šlamparije« v škodo ne bodo izvažali. Tembolj, ker izgubo zaradi izvoza zdaj ne morejo prevaliti na domačega kupca, kot to počnejo mnogi drugi. Ker pa imajo sodobno opremljeno tovarno, ker imajo kader in še vse drugo, se bodo pač preusmerili. Ne bodo več izdelovali mehanizacije, v kateri je v končni ceni za 60 in več odstotkov materiala, temveč opremo, pri kateri odpade na material le 20 odstotkov. »Potem, pravi Rajh, »nam tudi monopolistične cene re-promateriala ne bodo mogle do živega. Res pa je, da takš-nale preusmeritev ni lahka
reč. Kakšno leto ali dve bomo potrebovali, da bo naša nova proizvodnja stekla, kot je treba. Veliko bo treba vložiti. Se zavedate, kakšna družbena škoda je to? Mi, ki smo v svetovnem vrhu te proizvodnje, moramo opuščati programe, v katere smo leta in leta vlagali vse svoje moči, in se zdaj preusmerjati v proizvodnjo, ki bo spet zahtevala veliko moči in sredstev.«
Če ne bo strojev, ne bo hrane...
Tako v Šempetru. Popolnoma drugačno sliko pa smo videli v Ljutomeru. Tudi tam vidijo rešitev v preusmeritvi. Sicer nameravajo še vedno ostati izdelovalci kmetijske opreme, vendar razmere tudi njih silijo v izdelavo takšnih priključkov, ki zahtevajo manj materiala in več znanja. Živo glavo skušajo rešiti v okviru poslovnih povezav s Tamom, v katerem bi postali nosilec proizvodnje kmetijske opreme. Čvrsteje se skušajo povezati še z Železarno Ravne pa s Strojno tovarno v Trbovljah, Litostrojem, Metalno... Delavce v Tehnostroju zdaj najbolj pesti tisti del nepokrite izgube, za katerega so računali, da ga bo pokril sklad republiških rezerv. Vendar so prav ob našem obisku prejeli obvestilo, da jim sklad ni odobril potrebnega posojila. Si lahko mislite, kako je to razjezilo ljutomerske delavce, ki vedo, koliko denarja je šlo v novomeški IMV, v Gorenje in še kam. »Nam pa, ki smo republiki vedno samo dajali, ki smo na nerazvitem območju, ne morejo dati tistega kredita, ki bi po naših računih veljal le za nabavo strojev za deset delovnih mest. Komu koristi takšna politika, ki zaradi sredstev za deset delovnih mest postavlja v neugoden položaj ostalih 450. Ogorčeni smo še toliko bolj, ker so v času kongresov prihajale »zanesljive« vesti iz Ljubljane, da nam bodo posojilo gotovo odobrili. Zdaj, ko so kongresi mimo, pa tale teleks... Vi ne veste, koliko skrbi nam povzroča ta nepokrita izguba iz lanskega leta. Težave imamo z izplačevanjem osebnih dohodkov (povprečje prejšnjega meseca, ko so osebne dohodke izplačevali v dveh obrokih, je znašalo le 56.000 dinarjev), zaradi njihove mi-zernosti nas zapuščajo najboljši kadri in še bi lahko našteval.
Tako se vsak rešuje, kakor se pač ve in zna. Ne bomo rekli, da tudi to ni potrebno in da je bil razvoj industrije kmetijske mehanizacije zdrav. Daleč od tega. Toda to, kar se zdaj dogaja, vendarle ni normalno, še najmanj pa družbeno smotrno. Kajti, če se morajo preusmerjati takšni, kot je na primer Sip iz Šempetra, potem lahko to pomeni, da če ne bo strojev, ne bo hrane. Če pa ne bo te, utegnejo dobiti anekdote iz turških časov povsem nov, alegoričen pomen. Ali smo res že tako daleč?	Ivo Kuljaj
UUDJE MED LJUDMI
Ljubljana, 16. maj 1986
Delavska enotnost 8
Slovenci živimo z zmotno podobo o Bosni in Hercegovini
BOSNA JE ENO SAMO GRADBIŠČE
Ob tem, kako zmotno predstavo ima povprečni občan druge republike o Sloveniji in Slovencih, lahko z vso odgovornostjo trdim, da ima enako izkrivljeno sliko povprečni Slovenec o drugih republikah. V še večji zmoti Slovenci živimo s podobo Bosne in Hercegovine.
Zakaj je tako, ni mogoče pojasniti v tem zapisu. Tudi zato ne, ker reportaža sloni na videnju nekega okolja in ljudi v njem, na sličicah, ki jih bo morebitni bralec uspel strniti v svoj mozaik. Kajti tako politika kot sredstva javnega obveščanja, skupaj s šolo, doslej niso uspela, da bi povprečni državljan Jugoslavije resnično spoznal svojo državo. To objektivno tudi ni mogoče, ker se podoba in ljudje z njo iz dneva v dan spreminjajo. Kaj šele Bosna in Hercegovina.
Kakorkoli že, tako sebi kot tujcu ves čas dopovedujemo, da smo si Jugoslovani sila različni. Da imamo poleg republik in pokrajin še druge in drugačne delitve, da poleg zemljepisne državne meje razmejujemo tudi po dolgem severno od Save in počez v krajevni skupnosti.
Tako oborožen in zmeden popotnik zato le težko sledi osnovnemu videzu ljudi in pokrajine, ker se nenehno sooča s primerjavami. Tako tudi spodaj podpisani, ki se je po desetih letih vrnil na del območja severovzhodne Bosne, da bi kar tako in brez pretenzij videl, kar vsakdanjik nudi. Tako, izza plastičnega stola »kafiča«, skozi šipo avtomobila, z visokega stola bara v hotelu A kategorije, s senožeti nad hribom, ki je skoraj v celoti iz soli, boksita ali premoga, ali iznad stečka, ki enako kot spomeniški obelisk razmejuje zgodovino Bosne in Hercegovine.
Švedi in Bosanci se od Bizantincev hudo razlikujejo. Vsak ima svoj smisel za reči. Švedi pivo, Bosanci moško vodo in v južnem Bizancu težave s svobodo. Bosanci ti na primer takoj po prestopu Save v Brodu ob cestišče zabijejo kol in nanj obesijo tablo, daje kolotečina pred tabo poškodovana po - dolgem. Ne z luknjami, ne z usedi, ne, po dolgem. In mirna Bosna.
Ker so se v Bosni in Hercegovini naveličali čakati in ugotovili, da delitveni ključ nerazvitim ni velik dar, so pred leti vzeli stvar sami v roke in to s cestami po svoje uredili. Razpisali so ljudsko posojilo za ceste in mnogo cest, ki so do tedaj bile komaj vredne tega napisa in zato strah ter trepet popotnikov, sami uredili. Toda preteklost se z leti spet kaže na površju - velikanski promet je napravil svoje. Cestišče je poškodoval - po dolgem. Od Save, do koder seže oko in dalje, do koder vleče motor.
Drugo, kar ti takoj pade v oko, je to, da se je ob cesti v teh zadnjih letih raztegnilo eno samo — gradbišče. Gradbišče stanovanjskih hiš. Tri četrtine teh hiš je nedograjenih. To so visoke, škatlaste zgradbe z najmanj enim nadstropjem in spodaj
z obvezno odprtino za garažo. Kje so že tisti časi, ko si prav tu gledal tople, majhne hiše s slivo pred vrati in kravo ob plotu.
Na njivah avtomobili
V teh pomladnih dnevih je bila vsa Bosna v cvetu. V slivovem cvetu. Majhne njive in ohišnice so obdelane do hišnega praga, na velikih je bilo še marsikje videti lansko koruzinje. Na njivah ob cesti je polno avtomobilov. Resda gre za skromnejša volkswagnova vozila domače izdelave, vendar je bilo čudno videti te avtomobile in nikjer - traktorjev. Na njivah je bila množica, v tradicionalna muslimanska hlačasta oblačila ovešenih žensk, med katerimi se je petelinil posamezni možak. Nepoučeni bi mislil, da je izpiti možak uspel obdržati haremsko obliko družinske skupnosti, če ne bi poznal številk o tem, kje vse so možje teh žena na delu. Od Slovenije do daljnje Švedske in čim dlje jih vodi pot od doma, tem redkeje merijo pot nazaj. Iz Slovenije pridejo skorajda na štirinajst dni, iz Nemčije za praznik. Če ne otrpnejo v strahu za tuj kruh. O, šiling, frank, marka ali krona imajo na tej
moč videti napise slovenskih delovnih organizacij, prodajalne, specializirano ponudbo. Cene ponujanega blaga so enake onim pri nas.
Vragvedi, zakaj so Bosanci za Tuzlo obdržali turški naziv in ne katerega izmed vseh od rimskih do slovanskih, ki so vezani na sol. To bogastvo in prekletstvo te doline. To tembolj, ker s soljo že dolgo več ne iztržijo tistega, kar so nekoč. Njih bogastvo je zdaj premog, boksit, vrsta drugih rudnin, s katerimi je narava bogato podložila to območje. Drži pa, da je bila sol poglavitni kamen spotike in vojska skozi mnogo stoletij, tudi, ko so Bosanci-imeli svojo -državo.
Zato ne more biti čudno, če se Džemal Hadžiavdič, simpatični in duhovit župan rad pohvali, da je skoraj polovica od sto dvajset tisoč občanov občine Tuzla - zaposlenih. To je podatek, ki ga v Bosni in Hercegovini redko srečaš. Če k temu dodamo še, da bodo samo letos predvidoma končali triindvajset večjih naložb in v njih zaposlili novih 1096 delavcev, je jasneje, kam hitijo. Toda prvi mož Tuzle temu takoj pristavi, daje sama Tuzla imela zaradi soli za 2400 milijard dinarjev škode. Zaradi ugrezanja zemlje in takoj za tem, da je to občina z nekaj industrije, z mnogo več nasadi sladkih sliv in še več cenene delovne sile... To, da so tam bogati rudniki, koksarne in elektrarne, je
monstracijo ljubezni. Na ulici, na klopi v parku, za mizo v hotelu, na ograji trške kavarne, vsepovsod jih je videti, ko se tesno objeti na ustnice pripiti enakomerno zibljejo v sončno dopoldne, popoldne ali v mesečino, ponosno šarijo z rokami pod srajco, medtem ko stare že-ničke hite s tresočo roko spuščati drobiž v režo na vratih mošeje. Ali je to strah pred usedanjem zemlje ali pred sevanjem iz Černobila, nikjer in nikoli nisem videl toliko ljudi sedeti po klopeh v parkih ali za mizami brezštevilnih kavarnic in gostišč, kot je to moč srečati prav v Tuzli.
vega tunela je še daleč. Ko sem se v veliko radost vaške mladine na kolovozu pred naraslim potokom sezul, da bi s spodvihanimi hlačnicami bos najprej sam in šele nato v avtomobilu prebredel hudournik, sem na drugi strani po dobrih sto metrih naletel na dva buldožeija, ki sta samevala na njivi. V senci pod slivo je ob pivu ležalo pet mož in mi razlagalo, da so oni graditelji - tunela. Točneje, da šele opravljajo pripravljalna dela, da bodo prišli brigadirji in... Važno je, kako se zadeve lotiš.
Na veliki in dobro založeni tržnici je iznenada zavel nemir. Okrog nekih ljudi se je začela zgrinjati množica, da so stojnice v trenutku opustele. Škozi teleobjektiv sem skušal razbrati, zakaj gre, ko mi je mrak padel na oči. Pred lečo se je kot strela z jasnega pojavila - dlan. Miličnikova dlan. Kdo mi je dovolil fotografirati, osebna izkaznica, zakaj in kaj tu delam. Da vsakega tujca legitimirajo. Menim, da v svoji domovini ne morem biti tujec, to temmanj, če mi je pred dobro uro sam župan zaželel dobrodošlico.
»Zame si tujec in jaz sem
nji banki ni niti enega železnega križa, palača medobčinske in občinske partije pa je zamrežena z za dva palca debelimi železnimi palicami. Medtem ko se mi približno svetlika, zakaj je najim6; nitnejša zgradba v Tuzl' tamkajšnji športni center, mi ni jasno, zakaj tolikšna zgradba za komandiranje vojske in njih klub in še manj zakaj tako razsežno in v drago steklo odeto preddverje uglednega hotela kategorije A, ko so stekla tako zaprašena, da se ti dozdeva, kako je žarčenje iz Černobila z vsemi delci padlo prav na Tuzlo.
Dan pred praznikom dela so še vedno visele samo enobarvne zastave. Zelene z zlatim ščipom in zlato zvezdo s slehernega minareta. Z novih in starih. Obojih je veliko. Vsi so pod vrhom ovešeni z velikimi, v treh vrstah postavljenimi reflektorji, da zaščemijo oči. Če odštejemo one zastave v izložbi fotografa, ki so raztegnjene počez čez fotografije skupinskih portretov učencev te ali one šole. Samo srednjih šol je v Tuzli trinajst. Na vseh teh fotografijah je podoba Tita, mladi pa mu prisegajo, kako
zemlji svojo vrednost. Svoj vpliv. Videti ga je na hiši, v garaži in na pokopališču. Nekoč, čez leto in dan, bo segel tudi do razuma, kajti te velike hiše bo treba ogrevati, do hiše pripeljati cesto z elektriko in fekalije ustaviti pred obcestnim jarkom.
Skoraj vsako takšno naselje, ki še nima niti elektrike v hiši, ne vodovoda, kaj šele ustrezno komunalno ureditev, se diči tudi z novo -tovarno. Prva, komaj zgrajena, nekaj kilometrov iz Do-boja proti Tuzli, je Slovenska. Toper Celje. Iz pobratene občine. Slovenci smo dokaj navzoči. Slovenija je in mnogo sovlaga. V vsakem večjem trgu ali mestecu je
več ali manj znano. Če pa kdo tega še ne ve, lahko vidi ali občuti. Tudi Slovenci, ki smo sovlagali v tamkajšnje termoelektrarne, iz katerih zdaj dobivamo dovolj električne energije, le da je ta trikrat dražja od one iz krške atomke...
Mora se vedeti, kdo je kdo
Če župan govori resnico, zakaj potem v meni dvom, ker resnično nisem občutil, da bi se v moji navzočnosti Tuzla z mano vred ugreznila za cela dva milimetra. Po pol milimetra na dan. Mogoče zato mladi tamkaj tako vsiljivo uveljavljajo novost. De-
So stvari, ki jih je treba osvetliti in pojasniti z več plati, da ne prideš do napačnih ugotovitev. Kako smo si v resnici različni. Slovenci nismo šli niti fotografirat prve lopate ali buldožerja ob začetku del pri gradnji tunela skozi Karavanke, tretje in nič kaj hvaležne naložbe pri nas, ob začetku gradnje nove proge Zvornik-Tuzla se je zbralo več tisoč ljudi na narodnem slavju. V Zvorni-ku je veliko mladinsko naselje za brigade, ob cesti kažipoti z napisom »proga«. Ko slediš tem kažipotom, se moraš ustaviti pred teraso -motela. Proga bo tekla nekaj kilometrov vstran, resda skozi Križeviče, toda do pr-
tu bog z veliko začetnico!«
- In zakaj ni legitimiral Poljakov, ki so s svojimi popotnimi bisagami tako vznemirili občinstvo? »Oh, pusti sirotinjo,« je menil. Poglej, kaj morajo prodajati, da se preživijo. Saj niso sami krivi...«
In res. Za desetaka so prodajali žagin list, za tri modrček številka šest, za pet igralne karte, za tisočaka uro s plastičnim pasom. Pred oči mi je priplavala slika iz povojnih let, ko je bilo tudi pri nas moč srečati tovrstne krošnjarje. »Bošnjaki« so jim pravili, pred sabo so na trebuhu imeli lesen zaboj in v njem vse, od igle do brusa za koso...
Čez pol ure se isto blago pojavi za mizo na senčnem vrtu gostilnice. Cene so višje in prodajalci drugi. Takole, sedeč za mizo, lahko v manj časa nakupiš več, kot v naših najsodobnejših samopostrežnicah, se dogovoriš z mojstrom ali odvetnikom, plačaš elektriko in vodovod.
Po lastni poti v svetle zarje
Slovenci smo vesoljnemu svetu razkazovali novo Velenje in Gorico kot svetinjo skrbi za našega delavca. Samo novi deli Tuzle so večji kot Titovo Velenje in Nova Gorica skupaj. Arhitekti so si in si dajejo duška. Jaz sicer ne morem dojeti, zakaj na primer na njihovi osred-
ne bodo skrenili z njegove poti. Na drevesu pred izložbo pa so z risalnimi žebljički pripete osmrtnice. Zgoraj one s ščipom in zvezdo, v sredini s pravoslavnim križem in spodaj z - zvezdo. Na oglasni deski in v večjih izložbah še vedno visijo razglasi s kandidati za zvezni zbor Zvezne skupščine. Ime in priimek, narodnost, poklic in kdo ter kolikokrat je bil predlagan. Ena kandidatka je vodena kot Jugoslovanka, dva, trije so Hrvatje, nekaj več Srbov, vsi drugi so
-	Muslimani. Z veliko začetnico. Pri nobenem, če bi bilo slediti tej razčlembi, ni pisalo, da je član Zveze komunistov Bosne in Hercegovine ali ZKJ. Vsega res ni treba razstaviti na hišnem plotu.
Prav v tistih dneh so avantgardne in poštene sile v Tuzli bile boj v kolektivu mestnega prometa. Izrečene so bile stroge partijske kazni, odstopila sta dva direktorja, razčiščevanje krivde in odgovornosti se je preneslo iz baze v politične vrhove občine. Hitro, učinkovito in brez milosti so počistili nezdravo tvorbo, kije pred tem, vsaj tako trdijo delavci, zorela več let. Delavci komunalnega podjetja so medtem vsak dan pridno z vodo prali ulice, toda le na prehodih za
—	pešce in barvali puščice za obvezne smeri vožnje. Vsak si lahko izbere in izbira svojo pot in hodi lastno pot " Bosanci tudi.
Janez Sever
KO GOSPODARIMO
Ljubljana, 16. maj 1986
Delavska enotnost 9
^irinajsto mednarodno srečanje turističnih novinarjev v Makarski
OD RAZPRODAJE KAR ČEZ NOČ DO NERAZUMNIH CEN
Tudi tokratno mednarod-10 srečanje turističnih novi-‘afiev v Tučepih na Makar-u r'v'eri - letos je bilo že ^ in se ga je udeležilo 230,
• T teh 80 tujih novinarjev je ;.°trdilo, da se v našem tu-tzmu nekaj premika. Še , aJbolj so se spremenile ce-ki gredo, tudi ljudem z ebelejšimi denarnicami, Vse bolj v nos.
, nalijani, na primer, se prikujejo, da so postale naše ,’be odločno predrage. V ®tri je namreč potrebno °.uriniti za pripravljeno bilo Jbico že dva, tri tisočake, saj Velja kilogram že blizu osem
čake, za zrezek v Podgori pa le osemsto dinarjev manj. Z regresom za počitnice si torej Jugoslovani letos ne bomo kaj dosti pomagali. Oče bo lahko povabil družino na kosilce in njegovega regresa v hipu ne bo več.
Ja, poznavalci pravijo, da v nasprotju s preteklostjo letos močno pretiravamo. Iz ene skrajnosti smo šli v drugo oziroma dosedanjo razprodajo zamenjali z nerazumnimi cenami. Marsikje bo namreč letos veljal penzion v hotelu druge kategorije celih deset tisočakov. Le kdo si ga bo lahko privoščil?
izložbe v marine se nam dobro obrestujejo. Letos bo po. ^Povedih pri nas precej več na vtičnih gostov kot lani, saj lrtlanio veliko več novih privezov.
Terorizem udaril turizem
Podobno kot naše turistične agencije ugotavljajo tudi tuje, da bo letos zelo malo Američanov dopusto-valo na stari celini. Boje se predvsem terorizma, ne ^orejo pa se sprijazniti tudi z radioaktivnim žarče-ujem. Preprosto prepričujejo drug drugega, da je Pametneje preživeti počitnice kar doma, kot pa umreti v Evropi.
Italijo je, denimo, lani obiskalo 1,84 milijona ameriških turistov in poslovnežev, ki jih Italijani zelo j-cnijo. Američan namreč v povprečju pusti v Italiji kar 147 dolarjev na dan. To je lani vrglo državi 17 tisoč Milijard lir. Letos pa s tem ne bo nič. Že pred barbarskim poletom ameriških letal na Libijo so napovedo-Vali, da se bodo ameriški turisti izogibali Italije. Zdaj Pa je že na dlani, da bo letos hudo prizadeta najpomembnejša in obenem najdonosnejša gospodarska uejavnost te države. Potovanje po Evropi je letos odpovedalo že 1,5 milijona Američanov, odpovedali so ‘Udi kongrese, seminarje, festivale in ekskurzije. Špa-Pija pričakuje 10-odstotni osip ameriških dopustnikov, Francija 50-, Italija pa celo 70-odstotni osip. Katastrofa je še toliko hujša, ker so ameriški agenti obljubili, da bodo letos pripeljali v Italijo za tretjino več Sostov kot lani.
dinarjev. No, v Dalma-
ciji
zd S0 v tem P°gledu> vsaJ za
aJ> ko še ni navala tujcev, aalce bolj zmerni. Za kilo-,arn bele ribe hočejo v go-PPi pet tisočakov, toliko Jajo tudi raki. Toda tako tj 2daj, maja, v predsezoni, uv Poletja pa bo še marsikaj z vajeti in že tako viso-I .Cene bodo čez mesec, dva ! e bolj zasoljene.
Sicer pa je potrebno v Sta-i .P1 gradu pri znameniti Pa-enici že zdaj odšteti za porcijo pri zasebniku tri tiso-
SasoPis za rekreacijo, oddih in šport
Neprijetna
vprašanja
Seveda se ob cene, ki so, sodeč po glasovih iz tujine, močno zmanjšale našo konkurenčnost, ne spotikajo le tujci. V nezavidljivem položaju smo predvsem Jugoslovani. Zato ni naključje, da je bilo na posebni tiskovni konferenci v Tučepih slišati nekaj neprijetnih vprašanj. Eno je bilo, kdaj si bo naš človek lahko privoščil poštene počitnice na svojem morju. Novinarjem z vseh vetrov je odgovoril Marjan Rožič, član konference SZDL Jugoslavije: »Res je, cene so zelo visoke. Za zdaj nam ostane le to, da bolje izkoristimo	počitniške

/•/

To leto imamo mnoge prednosti za razvoj turizma na našem območju. Med drugim smo povsem onemogočili nove požare.
zmogljivosti organizacij združenega dela in podaljšamo sezono. Domovi so namreč slabo izkoriščeni. Kazalo bi kupiti tudi več stanovanjskih prikolic. Za zdaj ne vidim drugega izhoda...«
Podobnih, precej neprijetnih vprašanj je bilo seveda več. Italijanski novinarji so med drugim želeli slišati utemeljitev, čemu s cenami bolj pretiravamo, kot pa je dobro za naš turizem.
»V lirah je naš letošnji penzion le za 8 odstotkov dražji od lanskega,« je dejal Pero Dokovič, generalni sekretar Turistične zveze Ju-
čeki in najrazličnejšimi kreditnimi karticami, le dinarjev se izogibamo kot hudič križa. Morda ga tudi zato tako malo cenimo.
Veliko novih zmogljivosti
Ne glede na mnoga stran-pota našega turističnega gospodarstva, administrativne težave in nepremišljene politične odločitve so letošnje napovedi, seveda predvsem uradne - kot vedno - precej obetavne. V Jugoslavijo naj bi prišlo na počitnice več tujih gostov kot lani, celo za sedem do devet odstotkov več, uradni devizni priliv pa naj bi bil 1,3 milijarde dolarjev. (Neuradni vsaj tako so dejali uradni predstavniki v Makarski, naj bi bil kar 2 milijardi dolarjev.) Toda to so napovedi, in sicer uradne.
Pa bo res kaj iz tega? Kljub mnogim slabostim v naši turistični ponudbi bo letos v tej gospodarski panogi vendarle nekaj novega. Nekaj, kar bo zagotovo prineslo precej cvenka. Na pr-
Polni domovi Zveze prijateljev mladine
Ob morju je lani letovalo v domovih Zveze prijateljev mladine 6.000 ljubljanskih predšolskih in šolskih otrok. Zanimanje za letovanje pa je letos močno poraslo, saj bo zaradi zasoljenih cen odšlo poleti na morje precej manj družin kot lani. Cene za 10- do 14-dnevno letovanje bodo od 13 do 25 tisoč dinarjev, kolikor bo potrebno odšteti za dvotedenske počitnice na Pagu. Seveda bodo tudi letos deležni naši najmlajši iz socialno šibkih družin precej popustov. V letoviščih je prostora za 1.040 otrok hkrati, število izmen pa je od občine do občine različno. Glede na plitke žepe in skromne možnosti dopustovanja slovenskih družin bi torej kazalo zmogljivosti otroških letovišč kar najbolje izkoristiti in tako omogočiti morje in sonce čim večjemu številu predšolskih in šolskih otrok.
goslavije. »Resje, da smo zaradi podražitev na meji konkurenčnosti, toda naše ne-penzionske cene so še vedno vabljive. In v tem je prednost jugoslovanskega turizma...«
Ali res? Še malo, pa bomo natančno vedeli, pri čem smo.
Seveda je tujce ob tej pri-
vem mestu so tu predvsem nove zmogljivosti. Družbeni sektor je namreč bogatejši kar za trideset, zasebni pa za dvaj sat tisoč ležišč. To seveda niso mačje solze. Imamo tudi poldrugi tisoč novih privezov, ki v urejenih marinah privabljajo petičneže od daleč in blizu. Imamo tudi precej novih specializiranih
Da bi le bilo tudi letošnje poletje čim več takih in podobnih prizorov.
Marine privabljajo nove goste
Po zaslugi lastnikov plovil se je pričela letošnja turistična sezona na naši obali bolj zgodaj kot lani. Marsikje že aprila. Pričakujemo torej, da se bo letos mudilo pri nas 40 odstotkov več navtičnih gostov v primerjavi z lanskim letom. Zato na obali na veliko grade marine in starim dodajajo nove priveze. Prinašajo namreč lep zaslužek, brez tveganja, da se naložbe ne bi dobro obrestovale.
ložnosti zanimalo, kako je z našo najbolj odprto mejo oziroma kdaj bo moč priti k nam, kot že v marsikatero državo, le z osebno izkaznico. Odgovor ni bil povsem jasen. Baje pa si prizadevajo za to. Baje...
Povsem odveč je poudarjati, koliko je bilo v Makarski vprašanj v zvezi z radioaktivnim sevanjem. Seveda se ga tujci boje podobno kot mi, zato si želijo' biti na jasnem. Zagotovila, da na naši obali ni nevarnega sevanja, pa so bila bolj medla in malce neprepričljiva. Vsaj za novinarje.
Pa plačevanje s čeki? Seveda dinarskimi čeki. Ti bodo letos še. Kljub izkušnjam, od katerih so bile mnoge vse prej kot dobre. Torej letos bodo čeki še v obtoku, popust pa ne bo več deset, temveč petodstoten. Ob tem pravijo, da drugo leto čekov verjetno ne bo več. Joj, kaj vse si izmišljamo v tej domovini! Cenike v markah, dolarjih, plačevanje s
trgovin, športnih središč, zabavišč, gostom smo ponudili najrazličnejše tečaje, izlete in kulturne prireditve, od znane Moreške na Korčuli in vedno mikavnih dubrovniških poletnih iger do Steriji-nega pozorja in velike proslave 400-letnice smrti Primoža Trubarja z delovnim naslovom Zgodovina Slovencev v XVI. stoletju. Res, prireditev, koncertov in kulturnega življenja bo letos poleti pri nas toliko, kot še nikoli doslej. Sebi in tujcem želimo dokazati, da Jugoslavija ni le dežela kristalno čistega morja in prelepih otokov, temveč tudi dežela z bogato kulturo. Upajmo, da nam bo uspelo in da se nam bo to tudi - obrestovalo.
Andrej Ulaga
LJUDJE MED LJUDMI
Ljubljana, 16. maj 1986
Delavska enotnost TC
Kriza načenja zdravje
Slovenski zdravniki so na nedavnem posvetu v Radencih resno opozorili najširšo javnost, da gospodarska kriza čedalje bolj poglablja tudi krizo v zdravstvu. Padanje življenjske ravni, družbene in osebne - je bistveno prizadelo tudi medicino in kakovost zdravstvenega varstva pri nas.
Ker so občutno skrčili delež družbenega proizvoda za zdravstvo, so morali v njem močno zategniti pas - ob tem pa se obseg pravic zavarovancev v bistvu ni nič zmanjšal. V zdravstvu so se v takšnih razmerah skušali prilagoditi na vse mogoče načine: razvijati so začeli cenejše osnovno zdravstveno varstvo, ustavili so dejansko malone vse naložbe, vztrajali so pri zastareli medicinski opremi, zmanjšali so drago bolnišnično zdravljenje, skrčili so stroške za zdravila, zmanjšali bolniški stalež in podobno.
Raziskave drugod po svetu so pokazale, da začne gospodarska kriza spodjedati tudi zdravje ljudi. Tako se najprej poveča smrtnost in poslabša zdravje dojenčkov.
Vse tisto omejevanje, ki ga je prinesla s sabo gospodarska kriza na zdravstvenem področju - od omejevanja pri zaposlovanju do omejitev pri uvozu strokovne literature in opreme - bo imelo po izkušnjah v svetu pet do šestletne posledice, ki pa jih bo čutiti še deset let po tistem, ko bi začeli te razmere zdraviti oziroma ko bi sprejeli drugačne usmeritve.
Prvi zaskrbljujoči podatek o poslabšanju zdravstvenega varstva ljudi je že tu. V zadnjih nekaj letih znova narašča umrljivost dojenčkov, čeprav se je prej vsa leta nenehno zmanjševala. Podatki o umrljivosti dojenčkov so namreč izredno občutljiv
kazalec življenjske ravni in zdravstvene kulture prebivalstva, kažejo pa tudi na stopnjo organiziranosti in kakovosti dela zdravstvene službe, pa na stopnjo skrbi družbe za otroka.
Čedalje več je tudi splavov - govorijo že o približevanju razmerju enega splava na eno rojstvo. To kaže na težko psihosocialno stisko mladih deklet in žensk pa tudi na to, da bi pri nas potrebovali dosti učinkovitejšo kontracepcijsko in vzgojno politiko. Eden izmed ključev za rešitev tega vprašanja pa je tudi v odpravljanju naraščajočih stanovanjskih in drugih zagat mladih ljudi.
Samomori so po mnenju svetovne zdravstvene organizacije barometer duševnega zdravja prebivalstva. Slovenija pa je po številu samomorov glede na prebivalstvo v samem evropskem vrhu. Tako napavi na 100.000 prebivalcev v Sloveniji samomor kar 30 do 32 ljudi, od tega pride v povprečju na tri moške po ena samomorilka.
Tudi zdravstvena slika mladega rodu, tistega, ki mu pripada gradnja naše prihodnosti, ni ravno najboljša. Ob sistematskih pregledih šolskih otrok in mladine ugotavljajo slabo držo pri 24 odstotkih pregledanih, pri 21 odstotkih naznačene deformacije hrbtenice in prsnega koša, pri 21 odstotkih motnje vida itd.
Duševne motnje so na tretjem mestu med vzroki za delovno invalidnost, zlasti zaradi psihonevroz in kroničnega alkoholizma. Danes botruje stres polovici vseh obolenj, s katerimi se zatekajo ljudje po pomoč k zdravniku splošne medicine. K vsemu temu omenimo še pojav, na katerega opozarjajo psihiatri, to je, da je dandanes zmerom več bolnikov, za katere je značilna
Bogo Čerin, FK Maribor, OTROCI
majhna intenzivnost doživljanja, čustvovanja, nizka stopnja kritičnosti in odgovornosti, zato pa toliko večja stopnja egoizme, brezobzirnosti, rivalstva, primitivnosti in strahu, da bi izgubili svoj gmotni standard.
Cenena elektrika za ceno človeka
Zato bi morali v družbi postaviti vprašanje, kako zagotoviti zadostno raven zdravstvenega varstva. Zdravniki opozarjajo, da so sposobni nuditi boljše zdravstveno varstvo, kot ga omogočajo zdaj razpoložljiva in načrtovana sredstva. Žal pa je danes že krepko načet njihov moralni potencial, o čemer pričajo nekatere prekinitve dela po slovenskih zdravstvenih organizacijah in druge oblike javnega protesta. Kot je znano, sta zdravje in bolezen tesno povezana tudi z gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi, duhovnimi in delovnimi razmerami v neki družbi.
Marija Frančeškin
Na ponedeljkovi okrogli mizi ljubljanske televizije, so obravnavali nesrečo v JE v Černobilu, njene posledice in bodočnost uporabe jedrske energije, je direktor NE Krško, ing. Janez Dular osvetlil vprašanje nadaljnje uporabe jedrske energije (elektrarn) iz zornega kota, ki ga v podobnih oddajah doslej, vsaj kar smo jih videli ali slišali pri nas, še nismo zasledili. Poudaril je, da je stal kilovat električne energije iz Krškega približno trikrat manj kakor kilovat iz bosenskih termoelektrarn, iz katerih dobiva Slovenija precej električne energije. Pri tem so v ceno iz Krškega vračunane vse obresti in
vračila dolgov za nuklearko, v ceno bosenske elektrike pa vlaganja slovenskega gospodarstva v izgradnjo termoelektrarn v BiH, kar ceno celo znižuje! Skratka, cena električne energije iz jedrskih elektrarn je (lahko) nekajkrat nižja od cene iz najdražjih klasičnih virov - ter-monuklearn. Zato se ob še drugih pomanjkljivostih klasičnih termoelektrarn, na primer velikem sproščanju žvepla in drugih okolju škodljivih snovi, kar sama ponuja rešitev energetske krize: jedrske elektrarne.
Kajpak nas ugotovitev, da je (pri nas in v JE Krško) cena elektrike mnogo nižja kakor cena elektrike iz pre-
moga, ne moti. Hudo nas j vznemirilo nekaj druge# zagovorniki nukleark (meJ nje, tak vtis smo dobili, spa' da tudi inž. Dular) nam P0 nujajo ceneno električn energijo za ceno zdravja > 1 celo življenja velikega del sedanjih in bodočih rodov.
V oddaji smo slišali pov' sem jasno ugotovitev, da sle' herna človeška dejavnos nosi v sebi določeno tvega nje - torej jasno, tudi prid° bivanje elektrike s pomoč# jedrske energije. Kolikšno Je to tveganje, smo bili v minu
lih dneh dokaj natanko P'
(H
učeni. Sredstva javnega obveščanja so sporočila n®' tančno število dosedanji11 nesreč v jedrskih elektrarnah po svetu, od katerih samo po naključju nekatera niso imele takšnega razpleta, kakor ga je imela nesreča v Černobilu. Prav tako smo bili natančno poučeni, da vsako, še tako majhno sevanje, povzroča okvare v človeških celicah, katerih Posledice so lahko razne oblik6 rakavih obolenj ali pa spremembe v dednih zasnovan kar ima lahko še mnogo hujše posledice za človeški rod
Vsaj za nas v uredništvu je cenenost električne energU6 iz nukleark povsem brez P?' mena ob možni škodi, ki lahko povzroči nesreča v reaktorju. Ne moremo dvignn1 rok za nove nuklearke, za poceni elektriko danes, d® bi to plačali naši vnuki z ra-kavostjo in bebavostjo.
Seveda se zavedamo, kako težko je ustaviti kolesje razvoja. Nekatere vlade v svetu so se že - ko atomski prah u1 černobilske jedrske elektrarne še kroži okoli sveta ' izrekle za gradnjo novih jedrskih elektrarn in zaneslj1' vo ne bodo ostale osamljene-Toda kljub temu bi bno vredno poskusiti vreči neka) peska v kolesje »razvoja« "'l zlasti še, kar ne bi bili Jugoslovani ne prvi in tudi ne edini, ki bi se odrekli atomski energiji Strahotna cena »razvoja«, ki bi jo bilo morda treba plačati (pravzaprav skoraj zanesljivo), je vredna takšnega, pa čeprav dokaj osamljenega poskusa!
Boris Ruge"
DELAVSKA ČRTICA
Drogi
oče
Ta teden so podeljevali priznanja delavcem po vsej Sloveniji, tudi priznanja OF. Tudi ravnateljica šole mojega sina gaje dobila, srebrnega. V moji delovni organizaciji ga ni dobil nihče.
Danes je predvečer prvega maja. Doma sem, premišljujem. Prvi maj so nekdaj praznovali zjutraj. Verjetno ima vsako mesto svoj grič, hrib, točko, kjer so se delavci zbirali, da so počastili svoj praznik. Zgodaj, v mraku, megli so odhajali z doma, da so se ob jutranji zarji srečali na vrhu.
Ne spominjam se več, sem že hodila v šolo ali ne, ko smo vsak s svojo prižgano baklo šli v sprevodu. Na vrhu smo jih potem, ko smo nekaj časa stali z njimi, zmetali v kres. Kdo je takrat pripravljal ta sprevod? Kaj je takrat vodilo ljudi in oplazilo tudi mene? Jezna sem na tiste prve maje, na neme, mile bolečine, ki danes v iskanju pravih besed ležejo na papir.
Ti poznaš te besede: »Člo-
vek misli, Bog se smeje?«
Krohotal se je. Zdaj je utihnil.
Ni prvi maj, če moram poslušati dolge govore z: moramo, treba bo, in gledati ljudi, ki so prišli na predvečer prvega maja zato, da jih bodo videli, da so za našo stvar. Ni prvi maj, če na gričku pečejo vola, ni prvi maj, če na Rožnik s ta velikim hladilnikom nosijo meso za čevapčiče in ražnjiče po dva tisoč din za porcijo. Ni prvi maj, če pri nas praznujemo v gasilskem domu ali v kopališču. Zato pa pride deset delavcev, petnajst predstavnikov DPO, petnajst miličnikov v uniformah in deset takšnih v ci-vilu.
Spet se smeje!
Nismo vsi hodili v povorki z baklami ? Eni so nas gledali? So to tisti, ki zdaj v naši krajevni skupnosti prižigajo kres? Tisti, ki se pofučkajo na samoupravljalske butce, ker ne vedo, kaj bi radi? Ki se pofučkajo na Jugoslavijo, ker so že prej vedeli, da raja brez mogotcev ne more vladati? So?
Hvala, o Bog!
Presenečenje sem pripravila temu Bogu.
Letošnji 1. maj praznujem po svoje. 26. aprila sem bila v Ljubljani. Pri spominski plošči pred Vidmarjevo hišo sem stala. Sama. Brez publike. Obhodila sem Rožnik in
na Žalah vrgla s sebe ploščo. Kje? Pod svetniki, ob kavbojkah in kuhinjskih krpah, ki tam visijo. Še nekaj sem naredila. Na Navju sem prižgala svečko. Se to sme? Jurčiču. Te dni bom še enkrat prebrala Desetega brata. Ta prvi maj. bom zopet jedla prekajeno meso in potico. Pravo, ne iz kalčkov. Z regresom za letni dopust sem kupila orehe.
Danes vem, zakaj si služboval v toliko mestih. Ti pa ne veš, da sem bila nekega prvega maja v Crikvenici, se sončila, stregli so mi, plesala sem. Gospa so mi pravili. Tudi tega ne veš, da je bil moj najlepši prvi maj tisti, ko smo z novega ptujskega mostu gledali ognjemet na železniškem mostu in čakali, da se je vlil drugi ogenj z gradu. Potegnil nas je k sebi. Enako misleči smo se srečali zgoraj. Lep je bil takrat tisti deček, ki še danes ne ve, da mi je bil všeč.
Tebe ni.
Morda on ve, zakaj prav mene in ne njegovo in druge žene, obletavajo in secirajo misli Zetkinove, Kolontaje-ve, Jongove? Misliš, da njegova žena ve za Lilit? Ona, ki ima avto in bi se na njihova srečanja lahko vozila ?
Jutri grem spet na izlet. Kam bom šla, kje sem bila, ti bom povedala drugič.
Marjetica
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Ali so bile prizadete pravice varuhinj
Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok, ki velja od 8. marca 1980, je določil, da dela in naloge varuha lahko opravlja le delavec, ki je končal šolo za varuhe. Tedaj je zakon tudi predvidel, da mora varuh končati ustrezno šolo v petih letih po sklenitvi delovnega razmerja, če ne ne bi mogel opravljat dela varuha. Posebej je zakon določil, da varuhu, ki ne izpolnjuje z zakonom določe-
nih pogojev, preneha delovno razmerje po postopku, ki ga določa zakon p delovnih razmerjih. 1	*
Zakon o vzgoji in varstvu predšolskih otrok je torej postavil povsem jasno in določno zahtevo po šolski izobrazbi, ki jo morajo imeti varuhinje, ki želijo skleniti delovno razmerje ali ga nadaljevati. Po preteku 5-letnega roka, ki je potekel 8. marca 1985, je v praksi nastalo neenako obravnavanje delavk, ki so doslej opravljale delo varuhinj. Nekatere organizacije so sprejemale sklepe o prenehanju delovnega razmerja in jih utemeljevale po 2. točki 1. odst. 170. člena zakona o delovnih razmerjih. Tem delavkam je prenehalo delovno razmerje po preteku odpovednega roka. Sodišča združenega dela so take sklepe potrjevala, saj so bili v skladu z zakonom. Nekatere organizacije pa so ravnale drugače in so delavkam izdale sklepe o prenehanju delovnega razmerja, vendar so že naslednjega dne po formalnem prenehanju delovnega razmerja sklepale z njimi delovna razmerja za določen čas. Pri tem so organizacije imele povsem prosto izbiro in so sklepale delovno razmerje za določen čas s tistimi delavkami, s katerimi so pač želele. Druge pa so ostale brez zaposlitve.
Zakon ni uredil pravnega položaja varuhinj tako, c3 ne bi prihajalo do neenakopravnosti med delavci. Dopustil je namreč možnost tudi kasnejšega sklepanja delovnega razmerja za določef1 čas bodisi z istimi ali z drug1' mi delavci. Tako se dogk)3, da nekaterim varuhinja^* preneha delovno razmer]6 zaradi neizpolnjevanja za' konskih pogojev, hkrati P3 vzgojnovarstvene organizacije sklepajo delovno razmerje za določen čas s kandidati, ki prav tako nimajo ustrezne strokovne iz°' brazbe.
Pravice varuhinj, ki jim j6 bilo omogočeno nadaljevati delo, čeprav za določen čas, niso bile prizadete, saj v zakonskem roku niso izpolnn6 zahteve strokovne izobrazbe. Prizadete pa so bile tista delavke, ki jim je po zakor>u prenehalo delovno razmer]6’ a je vzgojnovarstvena organizacija obenem sklepala delovno razmerje za določen čas s kandidati, ki prav tak° niso izpolnjevali zakonskega pogoja. Prav je, da je zakon postavil zahtevo P.
strokovni usposobljenosti’
ni pa prav, da omogoča izigravanje pri zaposlitvi 1 neenakopravno obravnavanje delavcev, ko gre za nadaljevanje, ali prenehanje delovnega razmerja.
I. Ž-
PO SLEDEH POGOVARJANJA
Ljubljana, 16. maj 1986 DQldlfSlC3 GHOtllOSt ] ]
; ^cikaj so štrajkali tržiški čevljarji
»PRID' ŠE JUrR,
BOMO DELAL'«
)• ^_
Ko smo obiskali Peko Tržič, se ni bilo kaj vrteti okoli rele kaše. Direktorju Francu Grašiču in predsedniku onference sindikatov Mihi Rožiču smo povedali, kaj nio slišali o dogodkih v tem kolektivu: Menda je bilo kar ekaj štrajkov, delavci nočejo več delati za izvoz, ker dohodkovno ni zanimiv in imajo zato nizke plače, prišlo a Je celo do povzročanja škode ...
J »Hm, kje naj začnemo?« ,a se je vprašal Franc Grašič. 0 »Kar s plačami bom začel in a |^ern se bo vse razvilo. Tri-3. p esečno povprečje v vsem y	je nekaj večje od
00 dinarjev, v Tržiču pa e y-200 dinarjev. To je malce >. Pod povprečjem občine, j, , Stopnja rasti osebnih do-j. oodkov je letos nekaj hitrej-1.	inflacije, seveda pa je
e višina plače vedno vprašlji-e ya - ob naši inflaciji in rasti j. Zlvljenjskih stroškov. Raz-0 ^erje osebnih dohodkov v 3. eku je v okviru panožnega h sporazuma, 1:4,3. Gibljivi del osebnega dohodka ta a Ozmerja zmanjšuje, zato se j. Moramo skrbno varovati Vseh pritiskov k uravnilov-
ki. Res pa sistem nagrajevanja, predvsem v poslovalnicah, včasih in v posameznih primerih omogoča precej visoke zaslužke. To je potem lahko vzrok za nejevoljo - še posebej, če zaspimo pri sprotnem in temeljitem obveščanju.«
Svoje je dodal še Miha Rožič: »Med delavci v tozdih in med tozdi ni bilo težav zaradi teh odnosov. Vsakdanje težave, to že, in pa primerjave vrednotenja posameznih del in nalog, norm ter podobnega. Dohodkovni odnosi med tozdi pa so dobro zastavljeni in omogočajo enoten nastop Peka.«
»Osebni dohodki so letos rasli celo hitreje, kot bi do-
puščal ustvarjeni dohodek. To pa lahko opravičimo z našo dinamiko. Prav v prvih treh mesecih je namreč najmočnejši izvoz na konvertibilno tržišče. Na Zahod smo prodali dve tretjini naše proizvodnje, lani v enakem času pa le dobro polovico. Prav velik izvoz je povzročil izpad prihodka in dohodka.«
Tako smo od osebnih dohodkov kot temeljnega problema logično prišli do vzroka. Marca je Peko za iztržen dolar dobil le .37 odstotkov več kot v enakem času lani. Tudi izvozne spodbude so skopnele. Kadar in za kolikor so jim jih dvignili pod žigom »strogo zaupno«, so jim toliko več odnesle tečajne razlike. So za slab izvozni izkupiček krivi tudi sami?
»Domače usnje je za 50 odstotkov dražje kot na svetovnem trgu. Da za čevlje doma več iztržimo kot zunaj, je vzrok tudi malo slabša kako-
Izvršnim odborom ZSS!
Knjižnica Sindikati, zbirka namenjena osnovni organizaciji ZSS!
Redni naročniki imajo 15% popusta!
PROGRAM LETA 1986:
št. 76: Martin Ivanič:
STAVKA v RUDNIKIH TRBOVLJE-HRASTNIK IN ZAGORJE	cena 995 dm
št. 77: Več avtorjev: SINDIKALNO GIBANJE NA SLOVENSKEM	cena 1.100 dm
št. 78: Več avtorjev: DELAVKA V ZDRUŽENEM DELU	cena 1.430 dm
št. 79: Jože Šketa: SINDIKAT V ZDRUŽENEM DELU	cena 780 dm
|t. 80: Več avtorjev: PRAZNOVANJE 1. MAJA NA SLOVENSKEM	1.350 dm
Se izidejo:
~ Marija Pukl: VARSTVO PRI DELU
-	Stane Krajnc: SUBJEKTIVNE SILE
-Jože Ramovš: SOCIALNI DELAVEC V OZD IN ALKOHOLIZEM
-	Več avtorjev: AKTIVNI ODMOR MED DELOM
-	Več avtorjev: ODRASLI V SREDNJEM IZOBRAŽEVANJU
-	Milan Vršeč: VARNOSTNI VIDIKI VODENJA, DELA IN POSLOVANJA OZD
-	Anton Prijatelj: VPLIV SOCIALNIH DEJAVNIKOV NA BOLEZENSKE IZOSTANKE
-	Več avtorjev: PRISTOJNOSTI SINDIKATA NA PODROČJU DELOVNIH RAZMERIJ
-	Zdravko Kaltnekar: SKRAJŠANJE DELOVNEGA ČASA IN PODALJŠANJE
-	Tone Klemenčič: KAKO DO VEČ IN CENEJŠIH STANOVANJ
-	Feliks Peklar: PRIROČNIK ZA TAJNIKA SAMOUPRAVNIH ORGANOV V OZD
-	H. KONGRES ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE
-10. KONGRES ZVEZE SINDIKATOV JUGOSLAVIJE
O izidu posameznih brošur vas bomo obveščali v Delavski enotnosti.
naročilnica
Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, se naročamo kot redni naročniki na zbirko knjižnica SINDIKATI. Brošure iz zbirke nam pošiljajte v ... izvodu(ih). Pošiljajte nam na naslov:
^ca. poštna št., kraj: ...
^rne in priimek podpisnika: Naročeno, dne: ...........
Žig
L.
(podpis naročnika)
vost materialov, ki jih uporabljamo za domači trg. V Ameriki so naši čevlji v zgornji polovici srednjega cenovnega razreda. To je program, ki sloni na udobnosti in ne na modnosti. Tako ne prodajamo pod ceno. Še ena primerjava v potrditev - 43 parov naših čevljev v Ameriki stane prav toliko kot avto Jugo.«
Brž smo izračunali in ugotovili, da bi morali doma za isti avto dati 170 parov čevljev, se strinjali, da Peko zunaj ne prodaja pod ceno in prisluhnili naprej:
»Osebne dohodke držimo zdaj nekje v mejah inflacije, so pa te meje odločno prekoračili vsi drugi stroški. Dodajte še novo devizno politiko, ki tolče izvoznike, in težave so jasne. Izvozu se ne moremo odreči. Prvič, nas zahtevni tuji trg sili v razvoj, drugič, bi ga sila težko dobili nazaj, če bi že osvojenega enkrat spustili iz rok. Tretjič, potrebujemo devize za nujni uvoz, da o družbeni koristnosti izvoza sploh ne govorimo.
Toda kako naj prepričamo delavca, če točno ve, da zaradi dobrega, kakovostnega dela in uspešnega prodora na tuje dobi manj, kot bi zaslužil.«
»No, kljub temu nisem v teh neljubih dogodkih zasledil nobenih zahtev po spremembi naše poslovne politike,« ga je dopolnil predsednik sindikalne konference. »Nujnosti izvoza se vsi zavedamo, ne moremo pa se strinjati z odnosom družbe do izvoznikov. Uvoz, ki je nujen, pokrijemo z izvozom polovice naše proizvodnje. Tuji dobavitelji gotovo ne bodo prisluhnili našim težavam, če jim ne bomo plačevali zapadlih računov. Saj se znajdeš, kolikor se moreš - s kooperacijami in podobnimi posli, kar pa te spravlja v še večjo odvisnost od tujih partnerjev.«
Premleli smo staro zgodbo o izgubah klavnic, ki se rešujejo tudi z navijanjem cen kož. Te so še preveč soljene, slabše kakovosti in precej dražje kot v tujini. S takšno surovino konkurirati je kajpak posebna umetnost.
»Zaradi že omenjene dinamike pa lahko v polletju računamo na boljše rezultate in na 112-odstotno rast dohodka. Zato smo prvega aprila dvignili osebne dohodke za 22 odstotkov in mesečno povprečje v Tržiču za april je dobrih 85 tisočakov. Lani v trimesečju je bil delež osebnih dohodkov v
dohodku pod 50 odstotki, letos pa je že dosegel 58,69 odstotka.
Nad vodo se držimo, ker proizvodnja dobro teče, ker smo se lani za prve tri mesece oskrbeli z uvoženimi materiali in ker dobro prodajamo doma. Do zdaj smo prodali za 32 odstotkov več kot lani. Prav izvoz nas je usposobil za večjo kakovost in tržno vedenje tudi doma.«
Razumeli kakor razumeli, toda takšno je bilo uvodno vprašanje in takšen odgovor, kot smo ga zapisali. Šele tod je steklo pojasnilo pred-
sednika sindikata o - no, od posledice smo se prikopali do vzroka in potem do tistega, čemur bomo rekli »končni rezultat«.
In končni rezultat sta bili dve prekinitvi dela, poskus izsiljenega sestanka in vse, kar takšne dogodke pač spremlja - s sestankom SLO vred. Naša sogovornika sta »take metode« seveda obsodila. Zatrdila sta, da je dvig osebnih dohodkov načrtovano prišel prav v tem času in da ni posledica štrajkov. Opisala sta vso okrepljeno dejavnost vodstva, sindikata, zveze sindikata, zveze komunistov, ki so jo zdramili šele delavci iz tozda obutev s svojim nezadovoljstvom.
In ni dvoma, da so se imeli za kaj upirati. Kaj čutijo do tovarne, dokazujejo z delom, in potrdili so tudi ob požaru, do katerega je prišlo zaradi
malomarnosti. Čeprav je povzročil precej škode, so delavci poprijeli in posledic skorajda ni bilo moč čutiti.
Zadovoljni pa niso. Ne z osebnimi dohodki, ki zaradi odnosa družbe do izvoznih prizadevanj niso takšni, kot bi lahko bili, ne z delovnimi razmerami, ki jih bo izboljšala šele načrtovana naložba v nove prostore in tehnologijo, ne z delom sindikata in drugih družbeno političnih organizacij, ne z odnosom vodilnih delavcev do samoupravljanja, ne...
Tako smo se še enkrat prepričali, da štrajk ni tako črn hudič, kot bi nam ga radi namalali. Enostavno vrže na dan stvari, ki se sicer kuhajo počasi in pod pokrovko. Ljudi, ki so za to kuho najbolj odgovorni, pa opozori, zdrami in prisili k drugačnemu ravnanju. Saj potem se vse nekako uredi. Delavci nadoknadijo izpad proizvodnje, osebni dohodki so (slučajno ali ne) malo boljši, informacije bolj živahno krožijo, odnos do dela in delavca je bolj spoštljiv, družbenopolitične organizacije bolj delavne. Saj za to pa vendar gre, mar ne?! Pa čeprav po »našemu sistemu tuji metodi«. Ali kot je pogovor končal Miha Rožič: »Vsakemu delavcu, ki pride jamrat, rečem - prid‘ še jurr‘, bomo delal1!«
Ciril Brajer
DELAVSKO GIBANJE v SVETU	^Mi,na e 1986 Delavska enotnost T2
O srečanju najrazvitejših držav v Tokiu
NASVET REVNIM: POMAGAJTE Sl SAMI
Dvanajsto srečanje voditeljev sedmih najbogatejših zahodnih držav, ki je bilo letos v Tokiu, bo šlo v zgodo-, vino z dvema glavnima značilnostma: ameriški napad na Libijo je tridnevni sestanek, na katerem bi sicer morali razpravljati zgolj o gospodarskih vprašanjih, dodobra potisnil v politične vode, in drugič, stališča o denarnih in gospodarskih problemih so se tolikanj kre-sala, da so sogovorniki končno sprejeli tako ohlapno resolucijo, da si jo je lahko vsakdo razlagal po svoje in ugotavljal relativno zadovoljstvo.
Prvič po letu 1975, ko seje sedmerica pričela redno sestajati, so udeleženke priznale, da je njihovo kmetijstvo subvencionirano, kar močno obremenjuje svetovno trgovino, kajti med Ameriko in zahodnoevropsko skupnostjo se je razvil oster konkurenčni boj, ne le na obeh trgih, temveč tudi drugod, kar je pripeljalo do svo-
jevrstnega - in tragičnega -paradoksa. Dolgoletno subvencioniranje kmetov je v obeh velikih pridelovalkah povzročilo tolikšne letine, da jih pri sedanjih cenah hrane na svetovnem trgu, nikakor ni mogoče prodati. In v tem ko Amerika in EGS kopičita zaloge hrane, ki neprodane ostajajo v kaščah in hladilnicah, ima 27 od 50 afriških držav hude probleme z lakoto in premalo denarja, da bi hrano uvozile.
Sporno kmetijstvo
Ameriški predsednik Reagan hoče vprašanje kmetijskih subvencij za vsako ceno vključiti v septembrska mednarodna trgovinska pogajanja v okviru G ATT, kar je med partnerji iz EGS sprožilo bojazen, da se to vprašanje utegne prebiti med osrednje točke pogajanj. Zahodnoevropske države, ki se zavedajo, daje cilj ameriške ofenzive, da izsili zmanjšanje subvencij, se
upirajo tolikšnemu poudarjanju kmetijstva, francoski predsednik Mitterrand, ki je v Tokiu nadvse želel doseči pozitivne točke za domačo politično rabo, pa je celo zatrdil, da njegova država na pogajanja GATT sploh ne bo prišla, če bodo Američani trdovratno postavljali v prvi plan sporno kmetijstvo.
A če izvzamemo to vročo debato, ki se je končala v pat položaju, je v Tokiu vsakdo dobil vsaj nekaj, kar je od vrhunskega sestanka pričakoval, pa če so bile razprave še tako trde. Italija in Kanada sta dobili zadoščenje v obliki članstva v skupini petih finančnih ministrov, ki se dvakrat letno dogovarjajo o najpomembnejših denarnih vprašanjih, čeprav je bil boj nadvse trd. Italijanski premier Craxi je moral celo zagroziti, da bo zapustil tokijski sestanek, šele nato so mu ugodili.
Zahodna Nemčija in Japonska sta se, po pričakovanju, znašli pod hudim ameri-
škim obstreljevanjem, naj s spodbujanjem gospodarskih tokov pomagata izvleči svetovno gospodarstvo iz depresije, točneje iz nekajletne nizke stopnje rasti. Predsednik Reagan je ob tem omenjal ameriški trgovinski primanjkljaj, ki je lani dosegel skoraj 150 milijard dolarjev, kar je v kongresu sprožilu doslej najhujši val protekcionistično obarvanih zakonskih predlogov. Teje mogoče odvrniti le, če bi se obe najmočnejši gospodarski sili zavezali, da bosta s spodbujanjem ekonomskih tokov pretrgali dosedanje uhajanje dolarjev iz Amerike.
Nihče noče biti »lokomotiva«
Obe sta se pritisku uprli, čeprav sta leta 1978 privolili v vlogo »lokomotive«, a cena, ki sta jo morali plačati, je bila visoka: povečala se je inflacija, pa tudi brezposelnost, ki je v ZR Nemčji še
vedno niso zmanjšali na sprejemljivo mejo. Končni kompromis je zadovoljil vse, kajti sedmerica državnikov se je zavzela za spodbujanje svetovnega gospodarstva, nihče pa ni dobil nehvaležne naloge »vlačilca«.
Najbolj nezadovoljen je gotovo japonski premier Ja-suhiro Nakasone, kije od vrha pričakoval največ. Zmagoslavje bi mu namreč okrepilo možnosti, da na novembrskih volitvah svoje stranke še tretjič dobi mesto predsednika, kar obenem pomeni tudi položaj šefa japonske vlade. Nakasone je zaman dokazoval, da se je vrednost jena od septembra lani, ko je skupina petih finančnih ministrov z usklajeno akcijo sklenila zmanjšati vrednost dolarja, povečala za 40 odstotkov. Po japonskih ocenah bi se tečaj jena moral ustaliti pri 180 jenih za dolar (sedaj 164), toda ZDA so ob pomoči drugih držav zavrnile zahtevo Jasu-hira Nakasoneja. Nizki tečaj dolarja je po washington-skih ocenah ena redkih orožij za zmanjševanje trgovinskega primanjkljaja.
Nerazvitim le teoretična pomoč
O državah v razvoju, ki se otepajo z veliko hujšimi gospodarskimi težavami, kot razvite sogovornice v Tokiu, je bilo veliko povedanega, a malo storjenega. Sedmerica državnikov je potrdila svojo nalogo, da spodbuja gospo-
darsko rast in napredek držav v razvoju, ni pa tem državam ponudila nikakršn6 pomoči, da bi laže odplačevale dolgove, pritegovale tU; je investitorje, kaj šele, da b* odpravili protekcionistična trgovinsko zakonodajo, manj razvitim državam Pre' prečuje povečevanje izvoznih iztržkov, kar je zanje edina pot iz nakopičenih težav-Skratka, gospodarska resolucija iz Tokia močno P°' udarja nujnost pomoči državam v razvoju, česar pa niso konkretizirali z nobenim novim predlogom. Zahod se tako osredotoča na načrt, ki 6a je ameriški finančni minister James Baker septembra lani predstavil na letni konferenci Mednarodnega denarnega sklada (IMF) d1 Svetovne banke - po tem predlogu bi razvite države za lajšanje dolžniške krize v naslednjih treh letih prispevale dvajset milijard dolarjev, banke pa primaknile še devet milijard - a ta pobuda Je po začetnem zagonu obtičala na čereh dogovarjanja 0 podrobnostih. Sedmerica je resda sprejela v vednost p°' ziv, ki so ga poslale latinskoameriške države, ki terjajo zmanjšanje obrestnih mer, okrepitev trgovine ter odpravljanje protekcionizma, v odgovor pa zapisale, da morajo države v razvoja okrepiti prizadevanja, da bi v svetovnem gospodarstva imele pomembnejšo vlogo> kar bi jim tudi omogočal0 lažje odplačevanje posojil- , Božo Mašanovic
Predvolilni boj v Veliki Britaniji
ZAVZEMANJE ZA
»LJUDSKI
KAPITALIZEM«
O mednarodni dejavnosti jugoslovanskih sindikatov (3)
KAKO ZAŠČITITI POLOŽAJ NAŠIH DELAVCEV V TUJINI
V Veliki Britaniji je ozračje že predvolilno, čeprav je do volitev pravzaprav še daleč. Bile naj bi jeseni prihodnje leto, razpisati pa jih morajo najkasneje za pomlad 1988.
Predsednik konservativcev Norman Tebbit, ki je iz vlade presedlal v predsedstvo stranke, da bi pripomogel k večji učinkovitosti tori-jevcev, je napovedal daljnosežne spremembe v delovanju vodstva. Finančni minister ob koncu proračunskega leta napoveduje, da je sedanji proračun še »nevtralen«, medtem ko bo naslednji, ki naj bi ga sprejeli marca prihodnje leto, že izpolnil dolgo obljubljene obete. Znižanje davščin naj bi bilo predvolilno darilo vladajoče konservativne stranke.
Ministrska predsednica Margaret Thatcher je v enem redkih pogovorov (objavljen je bil nedavno v Timesu) poudarila, da namerava kandidirati že vtretje, da bi nadaljevala »delo stoletja«, gospodarsko in politično obnovo Velike Britanije.
Najpogostejšim predvolilnim temam, kot so brzdanje inflacije, znižanje davščin in privatizacije, podjetij, se je pridružila še nova, ki bo v predvolilni torijevski propagandi očitno zavzemala osrednje mesto, namreč pojem »ljudski kapitalizem« (popular capitalism). Britanci naj bi bili, kot meni Thatcherjeva, finančni minister
pa je njeno geslo v nedavnem proračunskem govoru še dodelal, ne le narod hišnih lastnikov, ampak tudi narod delničaijev in v tem naj bi bilo »nekaj njihovega občutka za neodvisnost«. »V zadnjih 25 letih,« nadaljuje Thatcherjeva v Timesu, v Veliki Britaniji spet živi generacija, ki ima kaj dedovati, ki se je dokopala do temeljev, ki zagotavljajo prihodnost«. Znižanje davščin in privatizacija sta za Thatcherjevo le dva vidika tega zado-voljivejšega premoženjskega stanja. Ko konservativna vlada podržavljena podjetja spet izroča v roke zasebnikov, ne počne nič drugega, kot da delež javnega sektorja v bruto družbenem proizvodu spet vrača na stopnjo kot v času vlade lorda Mac Millana.
Reforma najemniške zakonodaje, ki naj bi pripomogla k razširitvi najemniškega stanovanjskega prostora, in reforma izobraževalnega sistema, ki naj bi razširila pravice soodločanja staršev, sta dve nadaljnji predvolilni temi, ki se jih bodo zagotovo oprijeli torijevci. Toda tudi preureditev delovnega prava in predpisov, ki zadevajo dejavnost sindikatov, za gospo Thatcher še ni končana. Po volilni zmagi, ki za konservativno- predsednico ni sporna, naj bi z aktom o industrijskih razmerjih dodelali inštitucijo »zaprte stavke« izroma prepoved tajnega glasovanja za sindikalne odločitve ter pravno do-
končno uredili oziroma razjasnili tarifne odnose. Margaret Thatcherjeva je tudi poudarila, da morebitna koalicijska vlada po evropskem celinskem zgledu v Veliki Britaniji ne pride v poštev, kajti v morebitni koaliciji konservativci ne bi mogli izpolniti predvolivnih obljub. Po njenem mnenju bi bilo to tudi v nasprotju z načeli demokracije, kot jih pojmujejo Britanci. Koalicija z eno velikih strank (konservativno ali laburistično) je namreč v primeru neodločenega izida volitev dejansko edina možnost, ki si jo lahko obeta socialnoliberal-na zveza na poti do oblasti. Socialnodemokratska stranka Davida Owena, ki stoji na čelu te alianse, slavi prav te dni petletnico ustanovitve.
O uspešnem uveljavljanju tega dela opozicije govori močna navzočnost socialnih demokratov in liberalcev na komunalnopolitični ravni in nadpovprečen uspeh social-noliberalne zveze na nedavnih dodatnih volitvah za spodnji dom, kjer so torijci dobili 32 odstotkov, laburisti 29,7, združeni socialni demokrati in liberalci pa so pobrali kar 35,3 odstotka glasov. Ker pa v Veliki Britaniji velja volilni sistem večine glasov, ta sicer presenetljiva zmaga socialno liberalne zveze seveda ne pomeni, da ob tej aliansi zagotovila tudi ustrezno število sedežev v parlamentu.
N. Ž.
Jugoslovanski sindikati dobro sodelujejo tudi z Mednarodno organizacijo dela (MOD). Pred časom so se naši delegati udeležili posvetovanja te organizacije o de-lavsem izobraževanju in položaju druge generacije delavcev migrantov v Evropi. Naša Stranje sodelovala tudi pri izdelavi zadnje analitične študije o pravicah in položaju sindikatov v Jugoslaviji.
Posebno pozornost pa so naši sindikati namenjali zaščiti položaja naših delavcev na začasnem delu v tujini. Naše delovanje je tuje sindikate spodbudilo k boju za ublažitev posledic zaostrenih razmer na trgu dela, ki so jih posebej čutili tuji delavci v Zahodni Evropi. Zlasti zahodnonemški, avstrijski, švicarski in švedski sindikati so pripravljeni zavzemati se za ohranjanje delovnih mest naših delavcev, za njihovo socialno varnost in za ustvarjanje ugodnih možnosti za njihovo vračanje v domovino. Večina zahodnoevropskih sindikatov je proti vse intenzivnejši diskriminaciji in nestrpnosti proti tujim delavcem.
Precej naših delavcev na tujem nima dela
Na lanskem sestanku predstavnikov naših in za-hodnonemških sindikatov so posebej razpravljali o vprašanjih nezaposlenih jugoslovanskih delavcev v Zvezni republiki Nemčiji (zdaj je tam brez dela okofi
42.000	naših delavcev). Osnovno vprašanje je bilo, kako najbolj učinkovito zaščititi položaj naših delavcev na začasnem delu v tej državi, kako jim zagotoviti socialno varnost, ustrezen življenjski status, življenjske in delovne razmere pa tudi ustrezno obveščenost o družbenogospodarskih dogajanjih v domovini. Naši sindikalni predstavniki so o teh sindikalnih temah nekajkrat razpravljali tudi z avstrijskimi sindikalnimi funkcionarji, ter predstavniki švicarskih in italijanskih sindikatov. V Švici je na primer precej težak položaj jugoslovanskih sezonskih delavcev v gradbeništvu in kmetijstvu, v Italiji pa je aktualno vprašanje sprejema italijanskega zakona o tujih delavcih.
Ocenimo lahko, da so jugoslovanski sindikati doslej uspešno izpolnjevali program mednarodnega sindikalnega sodelovanja. To je razveseljiv dosežek glede na težke okoliščine, zaostren mednarodni položaj, razcepljeno sindikalno gibanje v svetu, naše notranje težave in okrepljene pritiske določenih sil, ki poskušajo naše razvojne težave izrabiti za blatenje naše države in sindikatov. Naše sodelovanje s sindikati sosednjih, socialističnih in razvitih zahodnih držav lani ni bilo bistveno okrnjeno, sodelovanje z sindikati dežel v razvoju pa je skrčeno zaradi finančnih težav. Zato naj bi na letošnji kongres Zveze sindikatov
Jugoslavije povabili okoli 60 najpomembnejših sindikalnih organizacij dežel v razvoju in pripravili mednarodno srečanje sindikatov Jug; Jug. Na tem srečanju naj b’ okrepili stike in se dogovorili, kaj lahko sindikati nerazvitega sveta prispevajo k širitvi mednarodnega sindikalnega sodelovanja in za mednarodno sindikalno solidarnost v razcepljeneiu mednarodnem sindikalnem gibanju.
Pomen
jugoslovanskega sindikalnega biltena
Jugoslovanski sindikati sodelujejo s približno 146 sindikalnimi centralami i.z stotih držav. Zaradi pomanjkanja denarja bo težko ohranjati vse stike. Na letošnjem kongresu bo zato potrebno sestaviti nov program mednarodnega sindikalnega delovanja, s katerim naj bi .nadaljevali odločno zavzema' nje naših sindikatov za delavske interese, za mir, razvoj in družbeni napredek v mednarodni skupnosti-
Prav tako kaže nadaljevati izmenjavo pisanih informacij o sindikalnem delovanju v naši državi in širše v svetu-Bilten Jugoslovanski sindikati, ki izhaja vsaka dva me' seča v tujih jezikih, je dobi-0 sprejet v tujini in bo treba njegovo vsebino še bolj obogatiti z zanimivimi informacijami o naši notranji m mednarodni sindikalni dejavnosti.	Emil Lah
(Konec)
IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST, KULTURA
Ljubljana, 16. maj 1986
Delavska enotnost 13
Pogovor o kulturnih srečanjih gradbenih delavcev
KAKOVOSTNA IN ŠTEVILČNA KAST KULTURNIH STVARITEV
Kulturno ustvarjanje in Poustvarjanje gradbenih de-aveov v Sloveniji je preraslo okvire amaterizma in stihij-Koga uveljavljanja. V kul-urno umetniških društvih n v drugih organizacijah so kulturniki — gradbinci Poslej uveljavili ne le pri de-u> Pač pa tudi na duhovnem Področju življenja. Strokovno in številčno ast kulturnih ustvarjalcev sako leto potrjujejo tudi ulturna srečanja gradbin-ev. Letošnje, osmo potrjuje uano resnico »da kulturo
v.stvarjamo zato, da bi bolje
ZlVeli«, kajti v času, ko si vsi Prizadevamo za stabilizacijo, vendarle najdemo čas tu-. za ohranjanje najbolj Pristnega pečata današnjega »enutka.
Kaj in kako ustvarjamo »radbinci danes, kaj in ka-K<> bomo ustvarjali jutri?
Menili smo, da bosta naj-olj neposreden odgovor na a vprašanja dala Doro Hva-*ca, strokovni sodelavec ^veze sindikatov Slovenije ln Katjuša Borsan, predsednica Komisije za kulturo pri republiškem odboru sindi-kata gradbenih delavcev Slovenije.
Za oceno kulturnih stvari-ov gradbincev smo poprosi-11 Doro Hvalico:
“Priznati moram, da nobe-Pa ustanova ne spremlja kulturnih srečanj gradbincev oziroma ocenjuje njiho-vin del s strokovnega vidika, Pač pa pojavno - kot prire-uitev, organizirano obliko turnega udejstvovanja, i edina v Sloveniji vabi, da 1 Jo posnemali ustvarjalci ulture drugih proizvodnih Panog. Pri tem je za nas kdvse pomembna sponta-,°®t takih srečanj, ki so na-j la iz želje in potrebe po zmenjavi izkušenj med sfadbinci iz vseh kotičkov ase ožje domovine, prerast-a Pa v dedno izročilo. Zave-arno se namreč, da takšna ulturna dejavnost povezuje Sradbince, jih spodbuja k stvarjanju tudi v delovnih olektivih, da je vzgojna in enazadnje tudi razlog za uružabno srečanje.«
In kako naprej?
“Menim, da je zdaj zelo Pomembno vzpostaviti vez z Hodečimi gradbeniki. Posebno je s pravilnimi prijetji dijake in študente sezna-iti s proizvodno dejavnost-j0, ?a katero so se odločili, udi s kulturne plati. To na okatere čustveno deluje, s učence gradbenih in dru-sin srednjih šol ter študen-v gradbenih fakultet bi 2Pisali naloge na določeno J??0 oziroma arhitektonsko sitev določenega kraja ali usta. Take stvaritve bi go-ovo dvignile kakovost kul-rruh srečanj in jih pope-Mrile.
.kulturna srečanja nas-
jc potrebno iskati nove Uke kulturnega udejstvo-. tJa in se ne zadovoljiti le z taljenimi. Menim, da bi . Segli odziv fotokino klu-n- 3’ video tehnike, računal-uistva in drugih.
na sklepnih prireditev bi veljalo popestriti z li-n^ni.mi kolonijami, glasbe-r, t}1 ,ln literarnimi večeri in
Podobnim
Borsan smo pov-Sali o stališču republi-
lovne organizacije za kulturno srečanje prispevale dve tretjini sredstev iz dohodka svoje delovne organizacije, eno tretjino pa na udeleženca.
Ali Republiškemu odboru sindikata gradbenih delavcev pri kulturnem delovanju strokovno pomagajo kulturne ustanove pri orga-
niziranju kulturnih srečanj in podobnih prireditev?
»Doslej smo kar sami, v okviru republiškega sindikata ter s pomočjo dejavnih kulturnih delavcev po gradbenih delovnih organizacijah, reševali organizacijska in strokovna vprašanja. Priznati moram, da v zadnjem času sodelujemo s
škega odbora sindikata do kulturnih srečanj:
»Na sestankih naše komisije večkrat poudarjamo pomen srečanj gradbincev, saj jih prirejajo že od leta 1978. Pobudo zanje je dala delovna organizacija Slovenija ce-ste-Tehnika. V osmih letih je srečanje prerastlo v pravo manifestacijo kulturnih ustvarjalcev in tega smo seveda veseli. Odpira pa se vrsta vprašanj organizacijske narave v gradbenih delovnih organizacijah.
Skoraj povsod se pojavljajo težnje in želje po kulturnem ustvarjanju in tam kjer ta dejavnost poteka v kul-turnoumetniških društvih ali sindikatu, se kažeta ka-
kovostna in številčna rast kulturnikov, veliko pa je delovnih organizacij, kjer je vse prepuščeno stihiji in volji ter iznajdljivosti posameznikov. Prav zato se zavzemamo za organizirano delovanje na tem področju, za animatorje kulture.«
V zadnjem času se pojavljajo težave pri financiranju kulturnih srečanj. Kako nameravate v ROS reševati ta vprašanja?
»Finančni programi za kulturo so v gradbenih delovnih organizacijah okleščeni kar za polovico, ponekod celo več. To pa kaže tudi na odnos do tega. Dosedanja kulturna srečanja so potekala tako, da so gradbene de-
Od 19. do 23. maja v Brežicah
Osmo kulturno srečanje gradbincev
Od 19. do 23. maja letos bo v Brežicah že 8. kulturno, srečanje gradbenih delavcev Slovenije.
V	tednu sklepnih prireditev bodo v ponedeljek 19. maja ob 17. uri v galeriji Posavskega muzeja v brežiškem gradu odprli razstave likovnih del. Istega dne ob 18. uri bo dramsko recitacijska skupina SCT predstavila literarna dela triintridesetih avtorjev.
V	četrtek, 22. maja, ob 12. uri bo okrogla miza na temo Kultura v graditeljstvu, v restavraciji Blagovnice Brežice.
Ob 19. uri se bo v Prosvetnem domu v Brežicah predstavila z izvirnim delom Sanacijski program dramska skupina IMF iz Ljubljane.
V	petek, 23. maja bo ob 17.30 zaključna prireditev tega srečanja v brežiškem gradu. Nastopili bodo: godba na pihala, folklorna skupina, z revijo pevskih zborov pa bo letošnje kulturno srečanje končano.
strokovnim sodelavcem Do-rom Hvalico. Skupaj bomo pripravili teze za letošnjo okroglo mizo o kulturi v gradbeništvu, ki bo 22. maja v Brežicah. Vsak strokovni nasvet pa je seveda dobrodošel.«
Kako ocenjujete dosedanja kulturna srečanja?
»Vsaka delovna organizacija, kije pripravila kulturno srečanje, se je tega lotila odgovorno in . doslej dokaj uspešno. Bistveno pri tem je spoznavanje gradbenih delovnih organizacij, kraja, ljudi, spoznavanje gradbincev med seboj, primerjanje in osebno ocenjevanje izdelkov. Na vseh dosedanjih srečanjih so prevladovale te prvine. Seveda pa moramo reči, da sije prireditveni odbor letošnjega kulturnega srečanja iz SCT prizadeval za kakovost in da bi zajel vse strokovne in družabnostne motive, zato mu gre vse priznanje.«
Nadaljevanje izročila ni vprašljivo, precej pa je odvisno od kulturnih ustvarjalcev. Želja vsakega, da izdela čimboljši izdelek, napiše najlepšo pesem, zapoje kar najbolj ubrano, zapleše ali izvabi iz glasbila najlepše zvoke, zagotavlja dvig kakovostne ravni takih srečanj.
Na prvem kulturnem srečanju gradbincev je bilo okoli dvesto udeležencev, na osmem pa skoraj šeststo, prihodnje leto jih bo gotovo še več, tudi tistih, ki so si gradbeništvo izbrali za svoj življenjski poklic. In to je smisel in cilj naših srečanj. Približati kulturo slehernemu delovnemu človeku tako, da bo del sebe našel v njej. Podružbljanje kulture pa je za gradbenike še kako pomembno. Anita Ogulin
Strokovno usposabljanje v pripravah za zaposlitev
SKUPNOSTI ZA ZAPOSLOVANJE URAVNAVAJO NESKLADJA
Pripravo za zaposlitev opredeljuje Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti kot pravico brezposelne osebe do raznih oblik usposabljanja, pridobivanja in izpopolnjevanja znanj ter delovne zmožnosti za opravljanje določenega dela ali za zaposlitev v določenem poklicu. Priprava za zaposlitev zajema strokovno usposabljanje za predvideno zaposlitev ter gmotno pomoč pri tem. Pravico do priprave uveljavlja brezposelna oseba, ki se prijavi pri skupnosti za zaposlovanje in jo ta napoti na usposabljanje.
V času priprave je brezposelna oseba deležna več strokovnih in gmotnih ugodnosti, ki jih opredeljujejo zakon in merila o višini denarne pomoči med pripravo za zaposlitev. Mednje spadajo tudi pravica do zdravniškega in psihološkega pregleda, usposabljanja, zavarovanja za primer nesreče pri delu, povrnitev prevoznih in prehrambenih stroškov, mentorstvo v primeru invalidnosti z dodatkom za tujo pomoč ter denarno pomoč med pripravo za zaposlitev. Slednja je prispevek skupnosti za zaposlovanje osebi za delo, ki ga opravlja v času usposabljanja. Denarna pomoč je nagrada za opravljeno delo v času usposabljanja in spodbuja odločitev brezposelne osebe za vključitev v pripravo za zaposlitev.
Poglavitna vloga usposabljanja in izobraževanja brezposelnih oseb je uravnavanje poklicnih neskladij v ponudbi iskalcev zaposlitve in potrebami združenega dela. Med izobraževalnimi oblikami se najpogosteje pojavljajo usposabljanje, dopolnilno usposabljanje, preusposab-
Ijanje in šolanje v skladu z določili priprave za zaposlitev prednostnih kategorij, kot so iskalci zaposlitve: brez temeljne poklicne izobrazbe, iskalci zaposlitve s suficitarnimi poklici, težje zaposljivi iskalci zaposlitve, invalidne osebe po Zakon o usposabljanju in zaposlovanje invalidnih oseb in iskalci zaposlitve, katerih delo zaradi posodobitve ali izrednih ekonomskih težav v ozdu ni več potrebno.
Programi priprave za zaposlitev temeljijo na tehle izhodiščih: letne potrebe ozdov, potrebe po usposabljanju, dopolnilnem usposabljanju in preusposabljanju novosprejetih delavcev, sprotne potrebe po zaposlovanju, pozitivnih teženj iz preteklih obdobij, evidenci iskalcev zaposlitve s prednostnimi kategorijami, prilivu mladine iz usmerjenega izobraževanja, pojavih zamenljivosti poklicev, razpoložljivih finančnih sredstvih.
Izbirajo lahko med skupinskimi ali individualnimi programi ter dopisno metodo izobraževanja, ki zajema
verificirane in neverificirane programe usposabljanja (USO), usposabljanje z delom, peusposabljanje, dopolnilno usposabljanje ter šolanje za invalidne osebe po ZUZIO.
Lani je bilo 1200 iskalcev zaposlitve obveščenih o možnostih, oblikah in pogojih za usposabljanje in izobraževanje. Vključilo se jih je 546, kar je 109-odstotna izpolnitev načrta. Delež mesta Ljubljane je 384 iskalcev zaposlitve ali 70 odstotkov.
Med iskalci zaposlitve se je usposabljalo največ ljudi:
•	brez temeljne poklicne izobrazbe 64% (med njimi so prevladovali mladoletniki),
•	s IV. stopnjo 8% iskalcev zaposlitve,
•	s V. stopnjo 23%,
•	s VI. in VII. stopnjo je bilo vključenih 4% iskalcev zaposlitve.
Ti so obiskovali programe ali tečaje: za oblikovalce kovin, pomožne gostinske delavce, bolničarke — negovalke, vrtnarske delavce, pre-mikače, pomožne šivilje in pletilje, telefoniste, skladiščnike, pomožne tesarje, varnostnike, viličariste, tekstilne mehanike, finančne knjigovodje, transportne komercialiste, bančne referente, v tečaj slovenskega jezika in v individualno prilagojene programe. V omenjene skupinske programe so se v glavnem vključevali iskalci zaposlitve iz ljubljanskih občin, medtem ko so se zaradi objektivnih okoliščin iskalci
zaposlitve iz enot usposabljali po individualnih programih.
Pri pripravah za zaposlitev v letu 1985 nismo imeli izrazito opredeljenih tehnoloških in ekonomskih presežkov brezposelnosti. Z združenim delom smo sodelovali predvsem pri strokovnih storitvah ter delnem sofinanciranju programov za preusposobitev in dopolnilnih usposobitev, ki smo jih zaradi neizdelanosti 37. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti evidentirali v sklopu operativne evidence v DOK.
Nemotiviranost za izobraževanje med iskalci zaposlitve seje tudi v letu 1985 precej pojavljala in sicer za: kakršnokoli usposabljanje; želje iskalcev so bile previsoke glede na dane možnosti, zaradi pomanjkanja učnih ali delovnih mest (pregleda zamenljivosti poklicev nimamo), mladoletnosti, neznanja slovenskega jezika, neurejenih družinskih razmer, predhodnega uspeha v osnovni šoli, USO programi niso verificirani, programi in prekvalifikacije niso izdelani.
Ugotovitve pri izpolnjevanju programa in načrta za leto 1985 bi lahko strnili takole: iskalci zaposlitve se že nekaj let odločajo za ožji izbor odločitev za usposabljanje in preusposabljanje, zanimanje je bilo le za 20 možnih vrst vključitve, medtem
ko je program obsegal 58 možnih vključitev usposabljanja in 32 za preusposabljanje. Gre tudi za delno »nasilno« oblikovanje skupin, ki so cenejše kot individualne vključite. Individualni programi izobraževanja so značilni za skupnosti za zaposlovanje zunaj ljubljanskih občin. Njihov delež je 85-od-stotni, skupinski programi v Ljubljani pa kar 94-odstotni.
Analiza težje zaposljivosti je pokazala, da je med 413 iskalci zaposlitve v ljubljanskih občinah 33%, v občinah ljubljanske regije pa 23% iskalcev zaposlitve s suficitarnimi poklici, kijih zaradi specifičnosti problematike zelo težko združimo za preusposobitev. Rešitev so edino temeljito pripravljeni individualni programi, ki bi upoštevali zamenljivosti poklica znotraj programa ali smeri in med starim načinom izobraževanja ter programi usmerjenega izobraževanja.
Rezultati priprav za zaposlitev skuposti za zaposlovanje ljubljanske regije so spodbudni, saj seje med leti 1981 do 1985 z njeno pomočjo zaposlilo 2737 iskalcev zaposlitve, vendar so zaradi neenotnosti sistema dela in nerazvitosti doktrine na tako pomembnem delu zaposlovalne politike v ostali! regijskih skupnostih za za poslovanje Slovenije neprimerljivi in že zato nespodbudni za razvoj dejavnosti.
Mirjam Perovič
ŠPORT. ODDIH IN REKREACIJA
Ljubljana, 16. maj 1986
Delavska enotnost U
Petintrideset kilometrov po poteh tovarištva in spominov
Jubilejna počastitev spomina na desettisoče aktivistov
POHOD NAM JE PRIRASEL
K SRCU
Na Bledu je bilo minuli konec tedna 38. delavsko ekipno prvenstvo Slovenije v šahu, ki se ga je udeležilo 33 moštev, prvo mesto pa je po ogorčenem boju osvojil Dom JLA Ljubljana. Zanimivo je, da favorizirana ekipa Fronta I tudi tokrat ni uspela zmagati, pa čeprav so njene barve zastopali igralci z najbolj zvenečimi šahovskimi naslovi (dva mojstra in dva mojstrska kandidata). Končni vrstni red: prva ekipa Doma JLA Ljubljana 17 točk, drugo in tretje mesto si delita Fronta I in Krka Novo Mesto 16 točk, četrta je bila ekipa REK Trbovlje, peta
S tridesetim pohodom po poteh partizanske Ljubljane so desettisoči Ljubljančanov in prebivalcev drugih krajev ter iz zamejstva proslavili dan osvoboditve slovenskega glavnega mesta. Sklenili so živ obroč okrog Ljubljane-mesta heroja, in tako počastili spomin na junaški odpor okupiranega mesta.
Napovedi, da se bo jubilejnega pohoda udeležilo zelo veliko ljudi, so se v celoti uresničile. Tako je letos sklenilo obroč okrog glavnega slovenskega mesta kar osemindvajset tisoč pionirjev, več kot štiri tisoč borcev, medtem ko je bilo na ' manifestativnem Pohodu po poteh partizanske Ljubljane štirideset tisoč ljudi vseh starosti. Tem moramo prišteti še nekaj tisoč tekmovalcev, več kot tisoč kolesarjev in vse cicibane, ki bodo šli na pot tovarištva in spominov konec meseca.
Ob koncu pohodov in tekmovalnega dela velike spominske prireditve je bila na Trgu revolucije slovesnost, na kateri sta udeležence poz-
dravila predsednik organizacijskega odbora pohoda Franc Stadler-Pepe in predsednik skupščine SR Slovenije Miran Potrč.
Po besedah Franca Stadlerja je bil prvi pohod pred tremi desetletji »juriš novim ciljem naproti«, juriš, ki se ga je udeležilo nekaj sto ljudi, medtem ko danes simbolično juriša na pohodu že po sto tisoč ljudi vseh starosti. Pohod ni več le spominska počastitev osvoboditve, ampak je postal izraz notranje sile naših ljudi, ki si z občutkom pravice in dolžnosti, ob spoštovanju človeških in zgodovinskih vrednot, odgovorno utira pot k vedno novim ciljem,« je poudaril predsednik organizacijskega odbora.
Miran Potrč, predsednik skupščine SR Slovenije, pa je med drugim povedal: »Sklenili smo živ obroč okoli svobodne Ljubljane ne le da bi počastili spomin na desettisoče partizanskih aktivistov, talcev, internirancev in drugih, ki so pripomogli k temu, da Ljubljana dejansko nikoli ni bila podrejena oku-
Ne
drobimo
dopusta
Nekateri še vedno ne vemo, kje in kako bomo preživeli svoj letošnji dopust. Vemo le to, da na počitnicah ne velja lenariti, če hočemo, da bomo od prostih tednov kaj imeli. Aktivnost se namreč na ^počitnicah še kako obrestuje. To dokazujejo tudi številne raziskave, ki med drugim ugotavljajo, da so pasivne počitnice v primerjavi z aktivnimi povsem brez haska.
Pa še nekaj drobnih nasvetov za vse, ki smo z , mislimi napol že na počitnicah:
0 Če hočemo, da bo dopust učinkovit, da se bomo domov vrnili sveži in polni moči, si privoščimo vsaj tri tedne počitnic hkrati. Krajši dopust zaleže neprimerno manj. V štirinajstih dnevih se namreč telo še ne utegne prilagoditi na smotrnejše delovanje. Vegetativno živčevje potrebuje za takšno »zdravljenje« praviloma tri tedne. Vse to sicer iz lastnih izkušenj zelo dobro vemo, pa vendar v naglicidn vsakdanjem hitenju pomembne resnice premalo spoštujemo.
m Vedeti moramo, kakšen dopust je za nas najboljši, najprimernejši. S tem v zvezi je zelo priporočljiv posvet z zdravnikom, saj lahko strokovnjak najbolje presodi naše potrebe. Posebno starejši in vegetativno labilni ljudje se težko prilagodijo na spremembo podnebja. V vsakem primeru pa velja pravilo,da gibanje in utrjevanje med dopustom veliko pripomoreta k hitrejšemu prilagajanju na spremembe podnebja.
0 Priporočljivo je, da se na dopustu ukvarjamo s kakšnim športom. Intenzivnost je seveda odvisna od marsičesa, predvsem pa od zmogljivosti, izurjenosti, poklica in let. Vsekakor moramo začeti počasi in obremenitve postopoma stopnjevati. Ne zgledujmo se po sosedu. Bodimo modri in odmerjajmo svojo aktivnost glede na svojo zmogljivost.
0 Če gremo na dolgo pot z lastnim vozilom, se med potovanjem večkrat ustavimo in si privoščimo nekaj gimnastičnih vaj, hitrih korakov in nekaj več globokega dihanja. Vožnja je namreč neprijetna in tudi nevarna povrhu, če vztrajamo za volanom po več ur hkrati, ne da bi se ustavili in pošteno pretegnili.
A. Ul.
patorju, ampak tudi zato, da bi se z radostjo v srcu, s ponosom ozrli na prehojeno pot v svobodi, na velik družbeni, gospodarski in kulturni napredek, ki gaje Ljubljana in vsa naša domovina dosegla v socialistični, samoupravni in neuvrščeni domovini.«
Vsekakor je bila tradicionalna proslava spet veli-
častna. Ljubljančani so znova dokazali, da jim je pohod prirasel k srcu, da jim hoja Po poteh partizanske Ljubljane v veseli družbi ljudi z vseh krajev Slovenije pomeni več kot izlet. Kako bi sicer utemeljili tolikšno udeležbo in razpoloženje, kije bilo tudi letos več kot prijetno.
A. Ul
S petintridesetimi kilometri okoli Ljubljane se je letos spoprijel tudi dr. Ivo Belan, avtor knjige Jogging, ki jo je izdala Delavska enotnost. Ob stojnici, kjer je bilo moč kupiti najnovejšo knjigo o teku, je dr. Belan podpisoval izvode svojega dela, ki je vzbudilo med prijatelji rekreacije nemalo pozornosti.
Ekipno prvenstvo Slovenije v šahu
SINDIKALNI ZMAGOVALEC JE DOM JLA
V zasavskih delovnih organizacijah poskrbeli za organizirano letovanje delavcev
POPUSTI ZUNAJ SEZONE
Veriga Lesce, šesta Iskra Ljubljana, sedmi Tam Maribor, osmi Litostroj Ljubljana itd.
Šahovsko društvo Radovljica je tekmovanje dobro pripravilo, verjetno pa bi bila udeležba še večja, če bi tekmovanje trajalo le en dan. Denarja za šah namreč primanjkuje tudi v osnovnih sindikalnih organizacijah.
Pokrovitelja tekmovanja RS ZS Slovenije in Občinski sindikalni svet Radovljica sta najboljših deset nagradila s tremi pokali, plaketami in šahovsko literaturo.
Emil Lah
V zasavskih delovnih kolektivih so se na letošnje poletne počitnice dobro pripravili. Mnogi bodo lahko letovali v lastnih domovih, vse bolj pa se delavci zanimajo za letovanje v prikolicah.
Najbolje so se organizirali delavci sozda REK Edvard Kardelj. V kombinatu je zaposlenih okrog 6000 delavcev in mnogi bodo lahko letovali v lastnih domovih. Največ rudarjev z družinami bi rado letovalo na Rabu. Že pred šestindvajsetimi leti so na tem otoku zgradili počitniški dom. Sedanje zmogljivosti zadoščajo za 150 oseb. Rudarji imajo še domova v Crikvenici in v Pineti pri Novigradu. Štirideset ležišč imajo na voljo v termah Čatež, mnogi pa se odločajo tudi za dopust v gorah, saj imajo domova še na Partizanskem vrhu nad Trbovlja-
mi in na Kalu nad Hrastnikom. V obeh planinskih domovih je prek 100 ležišč. Za 10-dnevno letovanje v domovih bodo delavci odšteli 17.500 dinarjev, ista cena velja tudi za letovanje upokojencev v sezoni, medtem ko je Cena v po- in predsezoni nižja za okrog 3.000 dinarjev. Pri REK Edvard Kardelj bodo organizirali tudi avtobusne prevoze na Rab in v Crik-venico. Domove bodo odprli 20. junija, sezono pa sklenili 6. septembra. Dva tisoč delavcev hrastniške steklarne-Sijaj ima dva počitniška domova in sicer v Portorožu in v Bohinju. Na Belem križu pri Portorožu imajo v domu 61, v Bohinju 21 in v Novigradu 22 ležišč. Deve počitniških prikolic so postavili v Vrsarju. Ta delovni kolektiv ima na voljo 149 ležišč, v osmih izmenah po deset dni bo tako letovalo 336 delav-
cev in njihove družine. Za 10-dnevno letovanje bodo delavci v počitniških domovih odšteli 23.000 dinarjev, cena za letovanje v kampih se giblje od 15.000 do 21.000 din. Sezono bodo začeli 18. junija in jo končali 16. septembra. V predsezoni in po njej bodo počitniške zmogljivosti na voljo za preventivni oddih.
Sicer pa so delovni kolektivi hrastniške občine vključeni v Samoupravno počitniško skupnost, ki ima v Pineti pri Novigradu na voljo deset bivalnih hišic s skupno 160 ležišči. Cena za deset dni znaša 23.000 dinarjev, za otroke od 5. do 15. leta pa
15.000	dinarjev. Hrastničani bodo 17. avgusta sprejeli goste iz Češkoslovaške. Ta izmenjava letovanja delavcev med slovaškim in hrastni-škim sindikatom teče že več kot sedem let. Svojo počitni-
ško skupnost imajo tudi Trboveljčani in Zagorjani. Delovne organizacije trbovelj; ske počitniške skupnost1 imajo dom na Velem Lošinju in za 10-dnevno počitni; kovanje je treba prispevat1
27.000	dinarjev, ekonomska cena za nečlane znaša 38.OO11 din za 10 dni. Delavci zagor' janskega združenega dela Pa imajo počitniške domove v Savudriji. Zelo poceni že ne; kaj let nazaj letujejo delavd zagorske Save, ki imajo na otoku Krku v Omišalju svojo počitniško hišo. Za 10' dnevno letovanje bodo letos prispevali samo 4000 dinarjev za otroke, 6000 dinarjev pa delavci kolektiva. Seveda pa del sredstev skupne porabe namenjajo za vzdrževanje hiše na Krku. Tudi delavc1 trboveljske Strojne tovarn6 lahko poceni letujejo v Prl' kolicah. Za 10-dnevno letovanje v kampu Medulin bodo plačali samo 4000 ali 5000 dinarjev. V kampu v Medub-nu imajo 16 počitniških Prl' kolic. Delavci tega kolektiva pa bodo letovali še v počitniškem domu v Crikvenid’ kjer stane enodnevni poln1 penzion 1500 dinarjev.-Večina organizacij združenega dela pa omogoči letovanje tudi upokojenim delavcem. Te pozornosti s° mnogi zelo veseli.
Vojka Povse
j2 ZGODOVINE_______________uu^ana .e ^ 1986 Delavska enotnost 15
Sindikati (stavbinskih) gradbenih delavcev Slovenije od 1920 do 1940
delavci so v stavki
ZDRŽALI DO ZMAGE
opravil Zdravko Troha
Okrog 4000 stavbinskih slavcev je stavkalo do 25. 9,,
M’0, ko je banska uprava ,azPustila Podzvezo strojnih sindikalnih organi-acij stavbinskih delavcev a Slovenijo.
Prevladujoč vpliv in vlogo , organizaciji stavbinskih delavcev so vseskozi imeli r;0rnunisti (naj omenim le oma Brejca, Rudolfa Gan-/v-lia, Jožeta Kopitarja) ter ajeni podružninici v Ljubki in Mariboru.
1Nekaj podatkov:
.. Leta 1938 je bilo v Sloveni-zaposlenih 14.846 stavbin-kih delavcev; v Jugoslaviji ^2.942 in nezaposlenih ?L3l7, leta 1939 pa celo 2-323 nezaposlenih; zapornih v Sloveniji 1939 leta 5-475 delavcev.
, V Ljubljani je bilo od 1929 1936 leta zgrajenih 710 stavb (stanovanj) in sicer 559 ^osobnih, 1220 dvosobnih 111 733 tri-in večsobnih stanovanj.
^iprava, potek in ^zultati stavke leta (od 2. do 11.6.
1936)
Precej stavbincev je prišlo s Podeželja. Če se v delu re-v°lucionirajo, prenašajo nadredne ideje, tudi na vas -izredna zavest.
Po ustanovitvi sindikata Sradbincev, avgusta 1934 na Grubarjevi - so voditelji in delavci začeli z revoluci-0lrarnimi akcijami. Toda že
po prvih majhnih mezdnih akcijah so vsi, ki so v njih sodelovali, izgubili delo. To je ustvarilo pri nekaterih malodušje, kajti socialna sestava stavbinskih delavcev je bil zelo pisan mozaik vseh mogočih poklicev, do intelektualcev. Za večino je bilo delo pri stavkah bolj prehodnega značaja, ker so se številni zaposlili po gospodarski krizi.
Po poldrugem letu dela stavbinskega sindikata se je z aktivnim delom partije oblikoval sindikalni kader, ki je bil borben in odločen tako po razredni zavesti kot številčno, da je lahko še bolje izpolnjeval program, kije
bil sprejet^ na ustanovnem sestanku. Članstvo zveze je naraščalo v Ljubljani in po drugih krajih Slovenije. Leta 1936 so pripravili osnutek kolektivne pogodbe in priredili več množičnih zborovanj, na katerih so govorili tudi številni vodilni komunisti. Uporabljali so tisk, kjer se je le dalo, in tudi sami so veliko pisali v razne časopise; ne samo v de-Icivskc
Maja 1936 je bila v Ljubljani ustanovljena podzveza Zveze gradbenih delavcev za Slovenijo in se tako gradbinci tudi organizacijsko povežejo z drugimi organizacijami stavbincev v državi.
praznovali prvi maj - praznik solidarnosti delavcev vsega sveta.
Maja 1936 so delodajalci dokončno odbili predlog kolektivne pogodbe s stav-binskimi delavci. Tako so se sindikati začeli temeljito pripravljati na stavko, ki se je začela 2. junija 1936. Bila je množična in disciplinirana ter dobro organizirana stavka delavcev v tem času. Njeni cilji so bili jasni in razumljivi vsakemu delavcu.
Močan vpliv je imela stavka tudi-.na delavce drugih dejavnosti. Delavci so v stavki vzdržali do konca, do zmage. Da so lahko zmagali, se je zahvaliti tudi naprednim prebivalcem Ljubljane, ki so stavkajočim pomagali s hrano in denarjem.
Stavka je trajala devet dni in se je končala s popolnim uspehom gradbincev. Okrog petdeset gradbenikov je sprejelo in podpisalo kolektivno pogodbo, kije bila veljavna za vso Slovenijo. Poleg zvišanja plač, so stavbin-
ski delavci dosegli tudi druge osebne in skupne socialne izboljšave in boljše delovne pogoje.
Potem se je val stavk razširil po vsej Sloveniji. Uspele so vse stavke, razen na Jesenicah in pri regulaciji Savinje v Celju.
Z zmago so si stavbinski delavci pridobili velik ugled in spoštovanje drugih delavcev kakor tudi upoštevanje pri nasprotnikih. Po stavki so še hitreje ustanavljali nove podružnice sindikata gradbinskih delavcev po vsej Sloveniji.
Leta 1937 je partijski aktiv organiziral v Ljubljani množično udeležbo gradbincev v demonstracijah proti generalu Živkoviču, ki je bil steber šestojanuarske diktature.
Številni stavbinci so se udeležili španske državljanske vojne; tisoči pa so v času NOB postali borci Titove armade ter mnogi dali življenja za svobodo.
Konec
Člani plenuma Podzveze gradbenih delavcev za Slovenijo leta 1938. V prvi vrsti tretji in četrti Rudi Ganziti in Ignac Tratar, v drugi vrsti tretji je Jože Kopitar.
Podružnice podzveze so pospešeno ustanavljali v drugih krajih Slovenije.
Maja 1936 seje precej stavbincev udeležilo velikega zleta sovobod, v Celju, kjer so igrali pomembno vlogo. Poleti 1936 so se povezali s komunistom Francem Leskoškom, ki je bil predsednik strokovne komisije za Slovenijo in je postal tudi ^ dejanski idejni vodja sindikata gradbenih delavcev Slovenije.
Prvega maja 1936 je prvič po dolgih letih prenehalo vse delo na stavbah v Ljubljani in okolici. Gradbinski delavci so z drugimi delavci
ŽENSKE IN DISKRIMINACIJA
avtorice: Maca Jogan, Jasna Fischer, Polona Končar, Maja Košak, Tanja Rener, Katja Boh, Vida Miloševič.
»Morda bog ve. Ne rečem, da je, toda če je, potem ni dober -kajti zakaj je ustvaril žensko?« je pred mnogimi leti zaupala neka Afričanka angleški bojevnici za žensko enakopravnost O. Schreiner.
Ali je še kaj žensk po svetu, ki mislijo tako kot ta Afričanka? Je socializem, ki se ob mnogih ovirah vendarle uveljavlja kot zasnova drugačnega življenja, izoblikoval bolj humane razmere za položaj žensk? cena 1985 din
Nagradna križanka	is
	SLOVENSKI EPSKI PESNIK	SOD. SLOV. TRŽAŠKI PESNIK	DELO FR. PISATEUA CLAUDE ANETA	RUDI OMOTA	ATA	SESTAVIL: R. NOČ	FRANC. FILMSKI IGRALEC DEL0N	DEL OBLEKE	MESTO V SREDNJI ITALIJI, KJER JE BIL ROJEN SKLADATELJ GI0ACCHIN0 ROSSINI		NEMŠKI CERKVENI SKLADA- TELJ (CASPAR)	TITAN	ZDRAVLJENJE Z ZABADANJEM IGEL	OšTE- VANJE
VRSTA APERITIVA						ARGON NAZORJEVA PESNIŠKA ZBIRKA			BANKOVEC ZAPET ENOT					
PO BLAGU IZRAŽENA ZAHTEVA									NRAV0- SL0VJE LUKA V ALŽIRU					
glavni Stevnik				IST0ST								UR0ŠEVAC		
				GRELEC CENTR. KURJAVE								GLAVNO MESTO GRČIJE		
metuu z OČESCI NA KRILIH					NEKO. PAPEŠKO POKRIVALO						AVSTRIJ. P0R0ČEV. AGENCIJA			
deveti t0N GLASB. lestvice					ZLITINA JEKLA IN NIKLJA TREBUŠA-T0ST STEBRA IARHIT.)						VEL MORSKA RIBA SOD. SLOV. PESNIK (JANEZ)			
°N. JUNAK, PO KATE-nem so dobile IME JIS. Sole							VRSTA S0UTE	KRAJ PRED BOHINJSKO BISTRICO GL. ULICA V ZAGREBU						
Spela pozi N			VEL. FIN. JEZERO OSLOV GLAS						PRITOK DONAVE NA BAVARSKEM	HITROSTNA DRSALKA IZ NDR (KARIN) VEZNIK				
MERA ZA ČISTOST zlata						SKALNJAK Z ALPSKIM RASTLINJEM								RIBIŠKA MREŽA
PIVA ŽENA PRGENT, POLITIKA perona						RIM. BOGINJA LOVA						UPT0N SINCLAIR		
						OZNAKA ZA NEZNANCA						ORANJE		
preproga IZ R0G0-ZOVINE					— 		 						NEKD. NOGO-j METAŠ DINAMA IZ ZAGREBA (KRA-SN0DAR)				
CEZIJ			SEVERNO- AMERIŠKI ŽIVINO- REJEC							LESEN NOSILEC				
Rešitve pošljite do 27. m^ja 1986 na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška cesta 43 s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 15. Nagrade so 1.200, 1.100 in 1.000 dinarjev.
Rešitev prvomajske nagradne križanke:
PENELOPA, ANALITIK, LOVORIKA, ES, IRO, STISKALO, TARA, NOVAN, PM, PRVI MAJ, TREMOLO, PLIN, ONEGA, SISAK, KROKAR, NOSAČ, OR, TRTJE, LOPATA, ASA, KOLINE, AAR, AMI-LAZA, TK, ANTON, NV, DAJALNIK, ALDO, AN, IKAR, IJAR, DISKETA, RAKA, PREVODNIK, ONAN RATINE, OL, BJ, ANE, ELENA, IV, SIENA, GAL, TAT, SPA, ZNAK, AR, APITIN, LAPA-LIJA, LENORA, ERO, ARAK, OTEP, ETAT, RADA, NATAKAR, VELIKAN, LINK, OKAN, NA PROSTEM, ANKETA, KOKRA, TELO, RASKAR, PRIMOSTEK, IME, RODAN, IP, PAPAS, SENCA, AK, ARAT, ITA, EVORA, LUZAN, KOLORADAR, ZABAVA, TV, ATRATO, OSA, ET.
Izžrebani reševalci prvomajske nagradne križanke:	1. nagrada
2.500 din: Tina Razložnik, Za gradom 2, 65280 Idrija; 2. nagrada 2.300 din: Franc Kegu, Levec 76, 63301 Petrovče; 3. nagrada 2.000 din: Damijan Mihelj, Ledine 2, 65000 Nova Gorica; 4. nagrada 1.800 din: Angel Burgar, Privoz 11/C, 61000 Ljubljana; 5. nagrada 1.600 din: Anica Lajovic, Mota 63, 69240 Ljutomer; 6. nagrada Ruleta na Atlantiku: Štefan Klenovšek, Kolodvorska 4 a, 68270 Krško 7. nagrada Sedma sila: Franc Kalan, Cesta talcev 8, 64220 Škofja Loka; 8. nagrada Ljubljanski originali: Marija Frece, Titova 89, 64270 Jesenice; 9. nagrada Foto Joco Žnidaršič: Karmen Kačičnik, Na Zelenici 7, 63000 Celje; 10. nagrada Sam svoj gospodar: Dragica Iskrenovič, Na klisu C-2, 61360 Vrhnika; 11. nagrada Titove slike v mapi (srednji format): Tomaž Valenčič, Prešernova 20, 66250 Ilirska Bistrica; 12. nagrada Vodnjak kranjskih rek: Viktor Hribar, Zikova 3, 61240 Kamnik; 13. nagrada Velika knjiga križank: Marija Dolinar, C. 4. jul. 53, 64290 Tržič; 14. nagrada Med sladilo, živilo, zdravilo: Petra Komac, Brdo 66, 65230 Bovec; 15. nagrada Titove slike v mapi (mali format): Anton Gostič, Lukovica 6, 61225 Lukovica.
Delavska enotnost
•	Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije.
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČGP Delo - tozd Delavska enotnost, 61000 Ljubljana, Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI, telex 31 787 • Glavni urednik in direktor tozda: Dušan Gačnik • Odgovorni urednik: Franček Kavčič • Člani uredništva: Marjan Horvat (pomočnik odgovornega urednika, politični sistem), Emil Lah (zunanja politika), Boris Rugelj (gospodarjenje), Andrej Ulaga (šport, oddih in rekreacija), Igor Žitnik (izobraževanje, kultura). Novinarji - reporterji: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Ivo Kuljaj, Marija Frančeškin, Janez Sever, Meri Jurca (tajnica), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Brane Bombač (oblikovalec) • Pomočnik direktorja tozda: Milan Živkovič. • Telefon: glavni urednik in direktor tozda 322-778, odgovorni urednik 313-942, pomočnik direktorja tozda 322-778, tajništvo uredništva 313-942 • Naročniška centrala 318-855 • Založba Delavske enotnosti, Celovška c. 43, Ljubljana, odgovorni urednik 318-855 • Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij Ljubljana, Celovška c. 43, 311-956 • Uredništvo Naša žena, Ljubljana, Celovška c. 43, 318-855 in 321-651 • Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 323-951 • Ekonomsko komercialni sektor, Ljubljana, Celovška c. 43, 320-403 • Računovodstvo. Ljubljana, Hrvatski trg 3, 312-125 in 310-923 • Žiro račun 50100-603-41502 • Knjigarna galerija Ljubljana, Tavčarjeva 5, 317-870 in 312-891
•	Posamezna številka Delavske enotnosti 45 din, letna naročnina 2.340 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Seliger (predsednik), Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar. Dušan Gačnik, Alfred Golavšek, Jože Hozjan,. Franček Kavčič, Vlajko Krivokapič, Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože Peterkoč, Brane Praznik, Pavel Stupnikar, Andrej Ulaga in Igor Žitnik.
Ljubljana, 16. maj 1986
Delavska enotnost \k
Jože Kramberger, amaterski slikar, zidar in tehnični risar iz Slovenj Gradca je razstavljal v Delavski enotnosti
PLATNO IN COPIC STA Ml KOT KRUH IN SOL
Enainštirideset let mu je. Riše že od rane mladosti. Platno, čopič in barve pa mu že več kot dvajset let pomenijo kruh in sol. Prav zato, ker veliko slika, nima ne avtomobila ne hiše ne vikenda, na dopustu na morju pa je bil le enkrat v življenju. Ves prosti čas in denar, ki ga zasluži, porabi za barve, za platna, za okvirje. Te reči pa so bile vedno drage. Jože Kramberger je tudi takšne vrste človek, da se težko loči od svojih slik. Večino jih podari, proda zelo malo. Ampak je s tem kar zadovoljen. Pravzaprav sam pravi, da je bil srečen v življenju le nekajkrat. Najbolj takrat, ko se je poročil, in ko se mu je rodil sin. Zelo pa je vesel tudi vedno takrat, ko mu kakšna slika še posebno dobro uspe.
Trdi, da mora imeti amaterski slikar (tudi slikarka) razumevajoče domače. Ko slikarja zagrabi slikarska mrzlica, pozabi na vse. Pred očmi ima le barve, platno in motiv. On ima srečo. Sin in žena ga razumeta in to njegovo umetniško žilico podpirata. Prav ponosna sta nanj. Pravzaprav imajo vsi trije Krambergerji svoje konjičke. Joža slika, žena Jožica, ki je administratorka na javnem tožilstvu v Slovenj Gradcu, veze prte, sin Janko, ki obiskuje tretji letnik rudarske srednje šole v Titovem Velenju pa se ukvarja s čarovništvom in že nastopa. Zanimiva druščina, mar ne?
-	Kakšna je bila vaša mladost?
»Bridka. Že z dvanajstimi leti se šel od doma. Takrat mi je umrla mama. Preživljal sem se kot pastir in hlapec pri okoliških kmetih, dokler se nisem izučil za zidarja.«
-	In potem?
»Šel sem k vojakom v Tuzlo. Tam sem tudi prvič razstavljal. To je bilo pred natanko dvajsetimi leti. Še danes se spominjam, da sem tedaj razstavil pet slik na skupinski razstavi vojakov: akademskih in amaterskih slikarjev.«
- Kot vem, ste potem nekaj let živeli na Jesenicah. Kaj vas je potegnilo na Gorenjsko?
»Tam sem dobil delo in stanovanje. Zaposlil sem se v valjarni jeseniške železarne, stanoval pa sem v samskem domu. Potem sem se zaposlil še pri Gradbincu Kranj na Jesenicah, ker sem želel delati kot zidar - za kar sem se izšolal. Naj vam povem, da so bila jeseniška leta za moje slikarstvo zelo pomembna. Tam namreč deluje slikarsko društvo DOLIK. Včlanil sem se in se od ostalih mnogo naučil, predvsem raznih tehnik risanja. Ama-
terski slikar je kot roža brez vode. Če je nima - kljub talentu in lepoti, ki jo nosi v sebi, propade. Letos - sredi
julija - bom ob dvajsetletnici razstavljanja pripravil razstavo prav v jeseniški galeriji DOLIK. Zelo se že veselim srečanja s člani tega društva. «
- Nato ste se vrnili v Slovenj Gradec?
»Ja. Tam sem dobil službo in spoznal prof. Karla Pečka, ki je sedaj ravnatelj Umetnostnega paviljona v Slovenj Gradcu in tudi sam imeniten slikar. On je bil mentor vrsti amaterskih slikarjev. V čast si štejem, daje pomagal tudi meni. Pravzaprav je on najbolj ,kriv‘, da
Razstavni prostori Delavske enotnosti
Delavska enotnost domuje na Celovški cesti 43 v hiši, kije bila nekoč postiljon. Razstavni prostori pa so v: Informacijskem centru za družboslovje, kjer lahko spijete kavico ali pa v knjigarni kupite knjige in prelistate časopise; v menzi, v sejnih in seminarskih sobah, na hodnikih redakcij, saj Delavska enotnost izdaja že deset časopisov in revij, ter na atrijskem dvorišču na prostem.
In kdo je že vse razstavljal? Med drugim prireja revija Naša žena vsakoletne »Marčne predstavitve« slikark samoukinj ob 8. marcu, kjer razstavljajo slikarke iz cele Jugoslavije. Razstavljali pa so še: Boris Zaplatil, Peter Rehar, Viktor Pogačnik, Andrej Žigon, gojenci Vzg oj n o varstven ega zavoda Frana Milčinskega, Boštjan Putrih, Urša Heller, Matjaž Brojan itd.
V kratkem pa bosta razstavljala še Stjepan Hajduk iz Novega Marofa in kitajska slikarka oziroma grafičarka Wang Huiqin, ki sedaj živi v Ljubljani.
Vabimo vas na ogled teh in še drugih razstav.
sem se zares zapisal barvam in platnu.«
-	Na vašem koncu je veliko slikarjev, mar ne?
»To pa res. Najbolj znan in cenjen je vsekakor Jože Tisnikar. Šedaj je že upokojen in je lahko res samo umetnik, kar si je najbrž vse življenje želel. Znani pa so še: Štana Lušnic-Aksovska, Franček Brhtold, Silvo Kresnik, Jože Kremžar in še mnogi drugi.«
-	Kaj najraje slikate?
»V glavnem delam samo olja. Najbolj pri srcu pa so mi tihožitja, portreti ter pokrajine. Najraje slikam stare ljudske motive:	likalnike,
majolke, stare luči, možnar-je, narodne vezenine itd. Če rišem tihožitja, si predmete položim predse. Najprej napravim skico, nato se lotim slikanja na platno. Če rišem klobase in kruh, jih na koncu pojem (smeh). Tihožitja in pokrajine navadno kar izbruhajo iz mene, za kakšen portret pa porabim tudi dvesto ur in več.«
- Kje pa ste v službi?
»Pri Gradbenem podjetju Kograd v Dravogradu. Vsak dan se peljem z avtobusom tja in nazaj. Vsak dan 24 kilometrov. Sedaj sem tehniški risar, ker sem si kot zidar poškodoval hrbtenico in sem invalid tretje kategorije. Naj se pohvalim, da me v podjetju zelo podpirajo. Odobrijo mi celo izredni dopust, če prirejam razstavo. In naj pohvalim še sebe. Svoji delovni organizaciji sem poklonil dvajset akvarelov. Plačali so mi samo barve, platno in okvirjanje. Slike pa visijo v naših razstavnih prostorih. Vsako leto pripravi tudi moja delovna organizacija približno deset slikarskih razstav na naših hodnikih. Prav mi smo pred osmimi leti začeli s kul-
lahko tudi izvozili za prep0' trebne devize.«
- Ali svoje slike proda' jate?
»Zelo nerad in zelo redkO' Veste, denar se mi zdi daje pohujšanje človeka, a hkra^1 njegova življenjska nujnost-Koliko gorja je zaradi denar' ja? Sicer pa je človek najne' umnejša žival, ki ne spoštuj6 nikogar, še sebe ne, saj se ljudje pobijajo kot na tekočem traku in tudi sicer Se uničujejo. Mar ni grozno, da proti tej radiaktivnosti, ki je pripotovala iz Sovjetske zveze, nič ne moremo. Pa nas bo to kaj izučilo?«	Jt'
- Vi ste se torej zapisal1 kulturi?
»Sem. Brez nje bi težko živel. Sedaj, ko imam priložnost, naj vam povem še tole-Naši časopisi in revije pišejo
- Kateri slikarji pa so vam najbolj pri srcu?
»Impresionisti in tisti, ki jih razumem. Abstraktnega slikarstva ne razumem, zato mi ni blizu. Veste, to je tako, kot če kdo govori v samih tujkah. Mi preprosti ljudje ga ne razumemo.«
Jože Kramberger
Miza in kruh, olje
turnimi dnevi gradbenikov. V Slovenj Gradec so prišli gradbeniki, slikarji, kiparji in pevski zbori iz vse Slovenije. Tudi med gradbenimi delavci je veliko pravih umetnikov!«
- Kaj pa načrti?
»Letos bom razstavljal še v Izoli v galeriji Alga in v Kanalu v galeriji Rika Debenjaka. Rad bi se tudi sam še naprej razvijal. Imam toliko idej, da jih ne bom mogel uresničiti, pa četudi bi živel sto let. Večkrat, ko pridem ves zaspan v službo, ker najraje rišem pozno v noč, mi pride na misel, kako škoda je, da v naši družbi ni mecenov in mentorjev za množico amaterskih umetnikov. Če bi imela vsa ta vojska dobre mecene in če jim ne bi bilo treba hoditi v službo za ljubi kruhek, bi vsa ta vojska talentiranih ljudi veliko ustvarila za narodno bogastvo in veliko umetnin bi
premalo o kulturi. Zakaj namenjajo športu toliko pozornosti, kulturi pa tako malo?"
- Kakšne težave imate še amaterski slikarji?
»Takšne kot akademski* j če mislite na nabavo materi; ala. Ta se pri nas težko dobi j pa tudi kakovost je navadno slabša. Amaterski slikarj1 težko najdemo razstavne prostore. Posebno tisti, ki nismo člani društva likovnih umetnikov Slovenije-Zato si zelo želim, da bi me sprejeli. Možnosti imam, dovolj dober moram biti.«
In mislimo, da je to že iz- , polnil. Njegovo slikanje je i blizu vsem ljudem, saj govori s preprosto slikarsko g°; j vorico, ki pa zato še zdaleč ni slaba. Dragoceno je tudi to, da riše stare motive, ljudske vzorce in drugo, kar vse počasi tone v pozabo.
i
l (
Besedilo in sliki' , Neva Železnik (
LIPE SVEDER: BI...