Prvi kongres Jugoslovanske unije Delo, pota in cilji Jugoslovanske Unije za zaščito dece so med našim ljudstvom, ta'ko med preprostim kakor med izabraženimi krogi malo znani. V naši javnosti se je in se nažalost še vedno pojmuje zaščita dece kot stvar humanih prizadevanj in ne kot osnovna dolžnost družbe. V naši državi je bilo mnogo društev, ki so se ukvarjala z zaščito dece in pomagala najbednejširri izmed bednih na kakršenkoli način. Nismo pa imeli enotne organizacije, ki bi vodila vse delo tega socialnega problema in dajala smernice. Da bi se rešilo to pereče in nujno vprašanje, je Društvo Rdečega križa in 40 organizacij, ki delujejo na poiju zaščite dcce osnovalo zvezo z imenom: »Jugoslovanska Unija za zaščito dece.« Unija, si je zastavila nalogo, da z neposrednim delom in propagando uresniči v državi znano Ženevsko deklaracijo, ki se glasi: S to deklaracijo pravice otrok, poznano pod imenom Ženevska deklaracija, priznavajo možje in žene vsch narodnosti, da je dolžnost človečanstva, da da otroku najbolje kar more dati, ne oziraje se na njegovo raso, narodnost in vero, ter objavljajo in sprejemajo sledeče dolžnosti: 1. Otroku se morajo omogočiti pogoji za normalen telesni in duševni razvitek. 2. Lačnega otroka je treba nasititi, bolnega pozdraviti, zaostalemu pomagati, izgubljenega privesti na pravo pot, a sirote in zapuščene oskrbeti. 3. Otroku se mora v slučaju velikih nesreč najprej pomagati. 4. Otrok se mora usposobiti, da se bo lahko vzdrževal sam, obenem pa se mora zaščititi od kakršnegakoli izkoriščanja. 5. Otrok se mora vzgojiti v duhu socialrie skupnosti, da bo po svojih močeh kar najbolje služil družbi. Jugoslovanska Unija za zaščito dece razvija svoje ušpešno delo že dve leti pod predsedstvom univ. prof. dr. Josipa Šiloviča. Spočetka je morala uprava Unije predvsem posvečati pažnjo razširjenju in utrjevanju svoje organizacije, propagandi svojih idej, prirejanju otroških dni in organizaciji prvega kongresa Unije. Prav tako je bilo treba posvetiti pažnjo mcdnarodnemu kongresu za zaščito dece, ki bi se imel vršiti v Ateni to jesen, pa je moral biti radi plebiscita preložen na Veliko noč prihodnjega leta. Otroški dnevi so se vršili 19. do 25. maja :s parolo: »Niti eno dete v Jugoslaviji ne sme stradati.« Izdala je brošuro z naslovom: »Hranimo z zdravo hrano našo deco.« Zbrala je mnogo statističnega materiala v tabelarne preglede in pričela izdajati časopis: »Narodni podmladek«, ki je objavil mnogo zbranega gradiva posebno o mortaliteti naših otrCk do prvega leta starosti, kakor tudi do 14. leta. Letošnji prvi kongres Unije se je vršil 30. nov. in 1. dec. Kongresa se je udeležila tudi častna pokroviteljica Jugoslovanske Unije za zaščito dece Nj. Vel. 'kraljica Marija, Nj. kr. Vis. kneginja Olga, Nj. sv. patriarh Varnava, preds. kr. vlade in mnogo drugih vksokih in uglednih osebnosti. Kongres je obravnaval dvoje glavnih vprašanj o zaščiti dece in sicer: Spravljanje otrok v družine ter: Rasna higiena in otroška zaščita. Kongresu je predsedoval dr. Šilovič, bivši ban in senator. Po tivodnih in burnih pozdravih Nj. Vel. kraljici Mariji, ki je kongresu poslala plemenito pismo (gl. zadnjo št. U. t.) je bila poslana brzojavka Nj. Vel. kralju Petru II. Nato je govoril minister za socialno politiko in nar. zdravje dr. Komnenovič, ki je izjavil, »da mdra biti prvi cilj socialne naloge vsake vlade, da zaščiti in pomore najbednejšim. Dolžnost imam, da v imenu kraljevske vlade požrdravim prvi kongres Jugoslovanske Unije za zaščito dece. Kraljevska vlada dela vedno na tem, da bi se omogočila vzgoja zdravega telesa in zdrave duše naše omladine. V {eh današnjih 'težkih <?asih, ko je cflj vsakega Socialnega dela omogoŽHti življenje vsakemu članu človeške družbe, smatramo za dolžnost, da posvečamo prvenstveno pažnjo zaščiti in pomoči naših najmlajših, da vkljub težkim časom zagotovimo našim otrokom brezskrbno detinstvo brez bolcčin in trpljenja.« Za njim je govoril predsednik beograjske občine. Med drugim je iznesel tole: »Osnovali smo centralni urad za zaščito decc, mater in mladine beograjslkega mesta. Ustanovili smo predmestna zavetišča, otroške vrtcc in deške domove. Kmalu bomo skončali zidanje Velikc sirotišnice, v katero smo vložili 7,0(X).000 Din, sezidali bomo osem osnovnih šol, a za socialno zaščito beograjskih otrok izdamo letno 4,000.000 dinarjev.« Govoril je tudi bolgarski minister na našem dvoru g. Dimo Kazasov, ki je dal duška veselju nad bogatim programom Unije, obcnem pa izrazil zadovoljstvo, da jc tudi mlada Bolgarija posvetila vso pažnjo zaščiti dece. '!" . " Sledil je referat g. dr. Šiloviča, (Zaščita naše zapuščene dece) znanega delavca v »Narodni zaščiti«, ki je med vojno tisoče gladnih «trok iz Istre in Primorja namestila v bogate kraje Vojvodine in jih tako rešila gotove propasti. Njegova izvajanja so bila silno zanimiva: »Ko sem proučaval vzroke zločinov v svoji domovini, sem prišel do zaključka, da sta pri nas dva glavha vzroka zločina: alkoholizem in zapuščena ter zanefnarjena mladina. Ni kriva zločinov zapuščena in zancmarjena mladina, zastrupljena od ulice, gladna in žejna, bosa in gola, marveč je kriva teh zločinov družba, ki jim ni preskrbela doma in nadomestila matere, najboljše in najprirodnejše odgojiteljice dece. Radi tega se je odprl pred menoj problem, kako odgajati to mladino. Ali v domovih, ali v zavodih, ali v iKmečlkih družinah, ali v družinah malih oortnikov v malih mestih. Vsi moji poizkusi, da bi mestno zapuščeno deco namestil v kmečke družine, so ostali brez uspeha. Vsi ti otroci so enostavno pobegnili od svojih rednikov in odšli nazaj v mesto. To je nepobiten dokaz, da se mestna zapuščena deca na ta način ne more rešiti fizične in moralne propasti. Zakaj? Mestni otroci so v kmečkih družinah podvrženi strogi kontroli in trdemu delu. To pa mestni deci ne konvenira. Mestni zgubljeni otroci so navajeni potepanja, prosjačenja, izmikanja, bioskopov in sladkarij. Zato sem prepričan, da je mogoče mestno zapuščeno mladino uspešno vzgojiti samo v domovih, kjer je mogoč strogi nadzor in kjer se lahko izuče kakršnekoli obrti že.« Predavatelj g. dr. Ambrožič, idejni vodja Unjje, je v predavanju »Javna in družinska zasČita Hece y pred^olski dobi« izvajal sledeŁe: »Zaš^ita depe ima danes povsem drugi ZnaSaj, kot pa ga je imela pred nekoliko desetletji. Skozi vso dobo pa je ostalo eno prayijo: družiha je prirbdna in najboljša zaščitnica otrbk. V starih časih je bila zasčita otrok stvar milosrčja posameznika, dočim je danes dolžnost organizirane družbe. Prirastek rojstev v naši državi je še vedno najboljli v Evropi. Tudi v tako zvanih pa^ivnih krajih naše države so naše žene še vedno zelo aktivne, čeprav se pojavlja v gospodarsko boljših krajih padanje števila rojstcv. Toda, kakor smo po številu rojstev na prvem mestu, tako smo med prvimi tudi po številu otroške umrljivosti. Na 100 umrlih v naši državi pride 45 do 46 otrok. To pomeni: vsak drugi grob, ki se izkoplje v Jugoslaviji, se izkoplje za oitroka. Približno vsako naše drugo dete do 15. leta svojega življenja umre, dočim umre v drugih državah vsako peto, šesto, pa tudi sedmo ali osmo dete. Najhujše so prizadeti dojenčki. Od vsakih 100 živorojenih otrok jih umre v naši državi 16 do prvega leta življenja. V Italiji, Avstriji in Španiji jih umre samo 12—13; v Franciji, Nemčiji, Danski in Finski jih umre samo 8-^-9; v Angliji in Švedski samo 6—7; v Holandiji, Švici in Norveški samo 5—6. A pri nas 16! Toda naš narod ni oškodovan samo z zgubo tega števila otrok. Smrt ne vzame vseh otrok, ki so bolni. Mnogi ostanejo pri življenju, toda slabiči so. Med njimi so slepi, gluhonemi, pohabljeni na rokah in nogah. Poleg tega pa imamo pri nas tudi mnogo otrok, ki so nezadostno vzgojeni, ali pa so sploh brez vzgoje. Šola tudi ni in ne more biti vsemogoča u^tanova. Zato je potrebna vzgoja in skrb tudi izven šole. Vsakdanjc življenje in praksa nam kažeta, da imamo takih otrok zelo mnogo, če nočemo sami sebe voditi za nos s potvorjenimi izjavami. Naši odgovornosti pred bodočimi generacijami ni zadoščena. Ni še enotno zreguliran položaj otroka v družini, niso še precizirane dolžnosti družine napram njemu, še prav poscbej pa je treba poudariti to, da ni precizirana dolžnost države, banovine in občine proti njemu, narodnemu pomladku. Manjka nam koortjinacija celokujmega dela na zaščiti dece, še bolj potrebna pa je čim tesnejša kooperacija vseh aktivnih udov na tem polju. A najhuje se pa tu občuti pomanjkanje materialnih sredstev. Za našo siromašno (ielo so žepi gotovih ljudi vse premalo odprti, še vedrio štedijo na škodootrok banovinski, občinski, pa tudi državni budžeti. Pružina, ki ji propadajo otroci, počasi ugasne. Narod, čigar deca propada, zaostaja za drugimi narodi. Kdor zaostaja — izgubi tekmo. Narod, ki zaostaja izgublja borbo za bbrbo — povsod. Staplja se z drugimi narodi. Inteligenca našega naroda mora voditi svoj narod do zmage na bojnem polju nove dobe: v biološki tekmi narodov.« ''"' V zadnjih desetlefjih je prodirala zamisel otroških zavetiš'^ dečjih domov itd. za zapuščene otroke. Moderni domovi za dojence morejo res reševati svoje gojence; imajo pa veliko napako: da so zelo dragi. Zaščito y domovih moremo rezervirati samo za slabotne in bolehne dojenčke. Glavna napaka dcčj'h domov je, da doraščajo otroci v domu daleč od realnega življenja in od prirode. Dete ostane živo, ali obzorje mu jc zoženo, besedni slovar skrčen, pojmi omejeni. Šele če se predšolsko dete presadi v družino, oživi, se razvije in seznani z vsakodnevnim življehjem. V mnogih krajih je navada, da se otroci oddajajo v rejo. Zaradi nepazljivega in neveščega ravnanja jih mnogo zboli in umrje. Zato so Francozi organizirali po Ruselovem zakonu »centres d'elevage rurales«. Tu se starejši dojenci in mlajši otroci nameščajo v kolonijah, ki so v središču naselja pod stalnim higienskim in vzgojnim nadzorstvom po zaščitnih sestrah in zdravnikih. Prva taka kolonija pri nas je nastala s pomočjo države in privatne iniciative pred 9 leti v Lukovici. Sedaj imamo 17 takih kolonij z 250 dojenci in 400 otroki, seveda vse premalo. Zmisel za take kolonije se med prebivalstvom širi. Velika težava je pa, ker ni dovolj zaščitnih sester in — sredstev. Žal, da privatna iniciativa še nima zmisla za take kolonije. Upajmo, da se bo v bodoče takemu koncentriranemu in kontroliranemu nameščanju otrok posvetilo več pažnje. Tu je važna naloga Unije. (Daljc.) V. Jagodič.