40   •—
JAN REGINOV:
V duševnem boju.
akrat, ko so peli v Ljubljani Sattnerjev oratorij, sem šel tudi jaz v Ljubljano, da bi ga slišal. Sprejel me je prija-teli in je hotel, da bi pri njem prenočeval. Jaz sem mu bil za to iskreno hvaležen.
Proti večeru sem se pripeljal v Ljubljano. Na ko-lodvoru je čakal name prijatelj. Pczdravila sva se, in takoj me je odvedel na svoje stanovanje k materi. /V\a-tere in njegovega brata jaz nisem prej poznal, ker ni-sem bil še nikoli na njegovem domu.
Vstopila sva v stanovanje. Takoj je šel moj pri-jatelj v kuhinjo, da bi dobil kaj večerje zame. Tam je moral naznaniti moj prihod.
Kmalu je stopila v sobo ženska in mi je prinesla večerje. Jaz seni jo pozdravil, kakor se pozdravi navadnega človeka na cesti, in sem rekel: »Dober večer!«
Ženska je bila preprosta. Poznalo se ji je, da ima ves svoj opravek le v kuhinji, imela je skoro umazan predpasnik, krilo je bilo že staro in obno-šeno, na glavi je imela navadno sivo ruto. Postavila je pred mene večerjo in se je spet vrnila v kuhinjo.
Tedaj sem hotel vprašati prijatelja, ali je ta oseba domača dekla, na-vadna služkinja ali kaj. Tako sem jaz mislil, zato sein jo pozdravil tako navadno, zato se ji nisem predstavil in se ji nisem zahvalil za večerjo, ko jo je postavila pred me na mizo. Bog ve, ali je vse to prijatelj opazil in ako je opazil, to ga je moralo boieti.
Te rnisli sem se zbal. Prestrašil sem se, da bi utegnil prijatelja globoko užaliti, ako bi vprašal, ali je to domača dekla. Kako osramočen bi moral prijatelj reči: »Ne, to ni dekla, ampak moja niati!« Prijatelj bi utegnil celo umolkniti. Ali bi mi ne vrgel teh besed v obraz in mi očitajoče sunil v srce? In če bi umolknil, bi rni molče še hujše očital. Zbal sem se te misli in me je bilo sram pred sarnim seboj globoko v srce.
Pa se mi je spet začelo dozdevati, da je morda ta oseba njegova mati. 2e sem veroval tej misli in kmalu bi ga bil vprašal: »Ali je to tvoja mati?« Ali zopet mi je ugovarjalo to, ker mi je prijatelj ni predstavil, morda je pozabil ali kakorkoli. Pa sem spet niislil, da bom prijatelja užalil, ako ga tako vprašam. Spet bi bil osramočen pred rnano in seboj in osramočen bi moral reči: »Ne, to ni rnoja matj, to je naša dekla!«
Danes pa vem, da je tista oseba njegova rnati. Kadar se spomnim nanjo, vselej začutim v svojem srcu sramoto in hudo me boli, ker sern se vedel nasproti njej kakor nasproti dekli in sem dvornil, da bi bila to nje-Rova mati. Vedel seni se kakor nasproti dekli, ki ni bila vredna v mojih
—     O 1        41         E •©-     -
očeh, da bi ji prijazno povedal, kdo sem, zakaj sem prišel in tako dalje, ka-kor bi ji hotel s tem ukazati, naj se briga le za dobro postrežbo in ne za druge reči! Ravnal sem se takorekoč kakor gospodar napram svojemu hlapcu nasproti onim, ki so me sprejeli kakor gosta v svojo hišo. Se danes me hudo boli, da bi šel in odkril svoje takratne misli in prosil odpuščanja.