Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - I Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800 i:
s G o r i z i a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500 s:
| PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500 s
I Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
	
	m
Wk
Leto XI. - Štev. 48
Gorica - četrtek 26. novembra 1959 - Trst
Posamezna številka L 30
Svetovno gospodarstvo na novi poti
Pred kratkim so na vojaškem pokopališču Arlington v bližini Washingtona, prestolnice Združenih držav, položili k večnemu počitku generala Georgea Catletta Marshalla, šefa ameriškega generalnega štaba med drugo svetovno vojno, bivšega ameriškega zunanjega ministra in uresničite-lja znanega »Marshallovega plana«.
Izkušnje prve svetovne vojne so bile A-meriko izmodrile. Izkazalo se je, da so beda, nered in pomanjkanje najbolj rodovitna tla za rast političnih radikalizmov, med katerimi sta najbolj znana in strašna nacizem in komunizem. Lačni in razcapani ljudje najlaže padejo v roke brezvestnim hujskačem, kot Hitlerju, Mussoliniju, Beli Kuhnu in drugim diktatorjem. Zato je po drugi svetovni vojni Amerika darovala velikanske milijarde evropskim državam, da jim pomore v gospodarskem pogledu zopet na noge. Štiri leta je trajal sam Marshallov plan, kajti leta 1951 so se že začeli kazati prvi znaki izboljšanja. In bolj ko je rastlo po evropskih državah blagostanje, bolj so pri vsakih volitvah padali glasovi komunistov.
Pretirano bi seveda bilo trditi, da je sama Marshallova pomoč, oz. pomoč Amerike v blagu in denarju pomagala Evropi (in v njej tudi Avstriji) do blagostanja, ampak je bilo potrebno tudi pridno delo evropskih narodov.
Toda razvoj se pri tem ni ustavil, kajti pokazali so se novi problemi na obzorju. Doživljamo brezprimeren vzpon afriških in azijskih narodov, ki so se v znatni meri že osvobodili varuštva evropskih kolonialnih sil, oz. se ga bodo v naslednjih letih. Ti narodi imajo tudi pravico do svojega mesta v skupnosti civiliziranih narodov. Toda iz razlogov, ki jih na tem mestu ne bomo podrobneje obravnavali, so tako v kulturnem kot gospodarskem pogledu zelo zaostali. In kot nekoč v po vojni razdejani Evropi, je tudi danes beda v Aziji in Afriki najbolj uspešno gnojilo za rast diktatur in širjenje komunizma. Slučaj je hotel, da je bil skoraj istočasno, ko so polagali v grob generala Marshalla, ustanovljen v Washingtonu »Fond za gospodarski razvoj«, čigar naloga bo, da nadaljuje v drugih predelih sveta Marshallovo zamisel. Gospodarsko zaostalim državam Afrike in Azije bo nudil gospodarsko pomoč za razvoj industrije, poljedelstva in obrti. Toda če je bila leta 1947 Amerika sama, ki je delila bogate darove iz svojega obilja, so danes poklicani tudi drugi narodi, da dajo svoj delež k podvigu zaostalih predelov.
Opažamo namreč nekaj novega v svetovnem gospodarstvu. Medtem ko je prva povojna leta Amerika imela znatne pre-viške zunanje trgovine in je iz njih zlahka
mogla črpati milijarde dolarjev za pomoč Evropi, je pa danes ameriška plačilna bilanca pokazala približno 4 milijarde dolarjev primanjkljaja (deficita). Ta deficit Ameriki ne povzroča za sedaj posebnih težav, ker ima velike zaloge iz prejšnjih časov. Povrh tega pa ga ni zakrivilo poslabšanje ameriške zunanje trgovine. A-merika nudi še vedno vsako leto okrog 3 milijarde dolarjev vojaške pomoči svojim zaveznikom v Evropi in Aziji. Vsekakor bo pa morala odslej biti Amerika varčnejša z dolarji. Po drugi strani pa je v Evropi cela vrsta držav, ki žive v izrazitem blagostanju in izkazujejo zunanjetrgovinski prebitek (Anglija, Zapadna Nemčija) in podobno v Aziji Japonska. Zato je več kot upravičeno, da pri pomoči za razvoj zaostalih predelov na svetu tudi one sodelujejo s svojimi kapitali.
Tako Marshallov plan kot tudi sklad za zaostale dežele sta povsem novi obliki mednarodnega sodelovanja, sta samo eden izmed odrazov splošne resnice, da je zaradi razvoja tehnike in posebno prometa ter kulture in gospodarske povezanosti naš svet postal en sam organizem, to je eno telo, katerega udje so posamezne države. In kar pomeni za človeka zdravje, to pomeni za države urejeno gospodarstvo. In kot bolezen enega uda prizadene vse telo, tako zaostalo .neurejeno gospodarstvo in z njim združena beda ene države povzroča motnje v vsej skupnosti civiliziranih narodov. Podobno kot so minili časi, ko je vsaka kmetija živela zase, tako se danes tudi države ne morejo več obdajati s plotovi ozkosrčnih lastnih interesov.
(Naš tednik - Kronika, 5. nov. 1959.)
Pogreb škofa msgr. Gregorija Rožmana
Kropili so ga v Clevelandu, pokopali v Lemontu
O smrti pok. škofa msgr. Rožmana smo zvedeli naslednje podrobnosti :
»Molite za tiste, ki so me preganjali«
Obolel je na mehurju in se moral podvreči operaciji v sredo 11. novembra. V bolnici sv. Aleša v Clevelandu je bil operiran. Operacija uspela, toda starost in oslabelo srce ni dajalo upanja. Škofova življenjska sila je pojemala. Zadnje dni je veliko trpel. Zlato-mašnik Anton Merkun je bil med zadnjimi, ki so škofa v bolnici obiskali in še z njim govorili. Bilo je v nedeljo 15. novembra, na predvečer škofove smrti. Zlato-mašniku je škof potožil: »Strašno trpim. Moli, molite! Molite zame, molite pa tudi za tiste, ki so me preganjali.« To so bile ene zadnjih njegovih besedi. Nato je padel v nezavest in se ni več ovedel. V prvih jutranjih urah 16. novembra je umrl.
Žalna brzojavka sv. očeta
Ko se je raznesla novica o škofovi smrti, se povsod, kjer prebivajo Slovenci izven domovine vsi nekomunistični rojaki, občutili to izgubo kot veliko žalost. Le v domovini, v Sloveniji niso o tem nič pisali in poročali. Slovensko ljudstvo v ljubljanski škofiji in drugod v Sloveniji ne sme vedeti,
da je umrl njegov škof in dolgoletni vodnik.
V Clevelandu je mestni svet še isti dan zvečer na seji soglasno sprejel resolucijo, v kateri izraža priznanje pok. dr. G. Rožmanu za njegovo vneto predanost Cerkvi in Bogu v modrem in razumevajočem vodstvu njegove črede. V resoluciji mestni svet izraža sožalje sestrama pokojnika in faranom sv. Vida, sv. Lovrenca in Marije Vnebovzete, to je slovenskim župnijam v Clevelandu. Sožalno brzojavko je poslal tudi sv. oče, in se takole glasi:
»Sv. oče je z žalostjo sprejel vest o smrti škofa dr. Gregorija Rožmana. Izraža srčno sožalje vsem župljanom ter prijateljem in dobrotnikom pokojnika. Vsem podeljuje očetovski apostolski blagoslov. — Kardinal Tardini.«
Brzojavka sv. očeta je bila naslovljena na msgr. Omana, župnika pri Sv. Lovrencu, kjer je pokojni škof stanoval, in ne pri Sv. Vidu, kot smo po pomoti mi zadnjič poročali.
Pogrebne svečanosti
V sredo popoldne so prevzviše-nega škofa Rožmana položili na pare v župni cerkvi sv. Lovrenca. Tu je v škofovskih oblačilih ležal do pretekle sobote 22. novembra zjutraj. Ves čas so se ob mrtvaškem odru vrstili v molitvi verniki
Tragedija Nehrujevega nevtralizma
Spor med Indijo in kom. Kitajsko traja dalje. Med Pekingom in New Delhijem kar dežujejo protestne note. V predpreteklem tednu so Kitajci vrnili trupla devetih indijskih vojakov, ki so padli v spopadih na meji. Pekinška vlada je tudi predlagala medsebojni umik čet za dvajset kilometrov ter sestanek med Nehrujem in Cu-Enlajem. Indijski predsednik je predloge zavrnil, ker so nesprejemljivi, saj so Kitajci na nekaterih področjih vdrli tudi do 50 km v indijsko ozemlje in bi umik za 20 km bil samo njim v korist.
Kako se bo zadeva nadalje razpletala, je težko reči. Vendar že
Odgovor alžirske vlade
»Še enkrat ponavljam: če zunanji predstavniki alžirskih upornikov želijo priti v Pariz na pogajanja, je odvisno samo od njih kako in kdaj hočejo, tajno ali odkrito.« Tako je dejal general De Gaulle na svoji tiskovni konferenci 10. t. m.
Začasna alžirska vlada, ki se je zbrala na posvetovanje v Tunizu je v petek 20. t. m. že odgovorila, da je pripravljena se pogajati s francosko vlado za prenehanje bojev v deželi ter v ta namen določila kot svoje pooblaščene zastopnike pet alžirskih voditeljev, častnih članov začasne alžirske vlade v begunstvu, ki jih imajo francozi zaprte na nekem otoku v Sredozemskem morju. Zajeli so jih oktobra 1956, ko so se z letalom peljali iz Rabata v Tuniz; francoski lovci so letalo prisilili, da je pristalo v Tunizu ter imenovanih pet voditeljev aretirali, med katerimi je najbolj znan Ben Bella.
Začasna alžirska vlada obenem
zahteva jamstva, da se bo pravica Alžircev do neodvisnosti tudi v resnici spoštovala; v ta namen hoče pred sporazumom o prenehanju vojaških operacij, sporazum o politični bodočnosti Alžirije.
Prvi odmevi francoskih vladnih krogov so bili negativni. Sam general De Gaulle je odbil zahtevo, da bi vodili pogajanja voditelji, ki jih ima zaprte. — Kako se bo dvogovor med generalom in alžirskimi uporniki nadaljeval, bomo videli prihodnje tedne. Glavno je, da se je dvogovor začel.
Odkar je De Gaulle 16. septembra obljubil Alžircem neodvisnost, je vojaški boj izgubil svoj smisel; in odkar je Hruščev dal svoj blagoslov generalovemu načrtu, je izgubil še diplomatsko podporo. Prizadete strani morajo vse te faktorje vpoštevati.
Medtem se v Združenih narodih pripravljajo na razpravo o Alžiriji.
sedaj ni moč mimo ugotovitve, da je prav Nehru, ki se je vedno kazal za najbolj prizanesljivega in popustljivega napram komunistom, postal prvi plen njihove napadalnosti. Še več, postal je prva žrtev svoje lastne politike, ki ga pač ni rešila pred komunistično požrešnostjo. — Vedno, ko je bilo treba obsoditi kak komunistični napad ali grozodejstvo, se je zapiral v svoj mistični nevtralizem in tako indirektno dajal poguma svojim sedanjim napadalcem. Ko so novembra 1956 Sovjeti v krvi zadušili madžarski upor, je indijski zunanji minister Krišna Me-nom v Združenih narodih glasoval proti resoluciji, ki je zahtevala umik sovjetskih čet iz Madžarske. Sedaj pa v sporu s Kitajsko ne kliče na pomoč Sovjetov, ampak ZDA, za katerih diplomatsko pomoč sedaj moleduje.
Vsa ta leta hladne vojne se je Nehru zaganjal v zahodni »imperializem« in ni vedel, od katere strani mu preti nevarnost. — Mislil je, da bo komunističnega leva odgnal z lepimi manirami, kakor pokojni Gandi britanskega. Tedaj je zadostovalo, da se je deset Indijcev vleglo na tračnice, da se vlak ni premaknil s postaje, a danes bi niti en milijon Indijcev ne zadržalo komunističnih tankov. Časi so se spremenili...
Francoska bomba in ZN
V Glavni skupščini Združenih narodov so pretekli teden zaključili z razpravo o nameravani razstrelitvi prve francoske atomske bombe v Sahari. Blok afro-azij-skih držav, ki je odločno proti francoskemu poizkusu v Sahari, je predložil resolucijo proti francoskemu poizkusu v Sahari in mu je uspelo, da je dosegla potrebno dvotretinsko večino. Za resolucijo
je glasovalo 51 držav, 16 proti in 15 se jih je vzdržalo.
Brez dvoma je to moralen uspeh afro-azijskih držav, a francoski predstavnik Moch je izjavil, da je Francija odločena iti po svoti poti naprej. Pravijo, da bo do poizkusa lahko prišlo že v februarju.
ZDA, Velika Britanija in Italija so iz solidarnosti s Francijo glasovale proti resoluciji.
Še isti dan je Glavna skupščina enodušno odobrila rusko-ameriško resolucijo, ki je predlagala naj se vsi razorožitveni načrti izročijo v pretres desetčlanski komisiji za razorožitev, ki se bo sestala v Ze-
iz raznih župnij in člani raznih organizacij. Zadnji dan so se mo-lilci vrstili celo noč. V soboto zjutraj ob 9h je bila črna žalna maša pri Sv. Lovrencu, nakar so škofa v sprevodu skozi mesto prenesli v stolnico. Škof msgr. John Kroll je že prej vsem duhovnikom v škofiji s posebno okrožnico sporočil vest o smrti škofa Rožmana in jih povabil na pogreb. Prišli so zato v velikem številu ne samo slovenski duhovniki, nego tudi drugi. Ljudstva je pa bilo nič koliko.
Ob lih so se začeli žalni obredi v clevelandski stolnici s slovesno pogrebno mašo. Pri tej maši je govoril o pok. škofu župnik pri Sv. Vidu č. g. Lojze Baznik. V cerkvi so združeni pevski zbori zapeli nekaj žalostink, fantje v narodnih nošah so pa bili za častno spremstvo.
Po teh slovesnih mrtvaških o-bredih so truplo pokojnega škofa Rožmana prepeljali v Lemont, frančiškanski samostan blizu Chicaga, kjer je središče za provinco slovenskih frančiškanov v ZDA z lepo božjepotno cerkvijo, posvečeno brezijanski Mariji. Škof Rožman je rad zahajal na ta kraj in je tu tudi imel predlanskim zlato mašo. V Lemontu je ostalo truplo pokojnega škofa izpostavljeno do ponedeljka 23. novembra, ko so ga pokopali na tamkajšnjem samostanskem pokopališču.
Tako so amerikanski Slovenci z vsemi častmi pokopali velikega svojega škofa in kneza; tudi domače ameriško prebivalstvo je dostojno proslavilo spomin pokojnikov. Zemski ostanki škofa Rožmana ne bodo počivali v domači zemlji na Zalah poleg škofa Jegliča in sredi slovenskih duhovnikov; je pa kljub temu našel svoje počivališče na najbolj slovenskem koščku zemlje v Ameriki — v Lemontu, na Ameriških Brezijah. Tam počiva v upanju, da snide dan, ko se bodo smeli vrniti vsaj njegovi zemski ostanki nazaj v svobodno Ljubljano. Medtem smemo pričakovati, da bo v nebesih še bolj uspešno molil za svoje nekdanje preganjalce in za njih sopotnike, da se poboljšajo in priromajo za njim v večno domovino.
nevi prihodnjega januarja, umnih  ...........
Za izseljensko nedeljo
»V domovini smo v adventu obhajali izseljensko nedeljo. Družba sv. Rafaela jo je organizirala. Namen je bil, da eno nedeljo v letu molitve in dobra dela darujemo za svoje rojake, ki so morali oditi za kruhom v tujino in so tam izpostavljeni mnogim nevarnostim v verskem in nravnem oziru.
Zdaj smo sami izseljenci, nahajamo se v tujini in sami spoznavamo nevarnosti, ki pretijo našemu verskemu iti nravnemu življenju. Ker družba sv. Rafaela v domovini ne more tako delovati kot nekdaj, pa mi sami obhajamo na prvo nedeljo v adventu „svojo” izseljensko nedeljo.
To nedeljo molimo drug za drugega: vsi izseljenci za vse izseljence! Molitev je močna vez med dušami, globoko seže in mnogo pomaga. Molitvena vez gre skozi božje Srce in prinaša milosti molivcu in vsem, za katere molimo. Kristjani te vezi ne smemo in nočemo zanemarjati ali podcenjevati. V raznih delih sveta, v različnih
razmerah živimo, smo malo v stiku med seboj, osebno se večinoma ne poznamo, pa je končno razumljivo, da pozabimo na tisoče svojih rojakov, ki so po svetu in so prav tako kakor mi: slovenski izseljenci. Molitev, vsaj na eno nedeljo opravljena izrecno za vse izseljence, nas zopet opozori, da smo del rojakov in sotrpinov razpršenih po vsej zemeljski obli.
Molitev drug za drugega je izraz ljubezni do bližnjega, ljubezni med rojaki, člani istega naroda, ki so vsi izseljenci, domovino so zapustili in se morda že ustalili v ,,novi” domovini. Ljubezen, ki more premagati sovraštvo in rešiti ljudstva grozečega pogina, je danes prav zaradi močnega sovraštva v svetu tem bolj potrebna, tem bolj nujna. Naj bi se z izseljensko nedeljo ta ljubezen v nas ojačila in razgrela tako, da nikdar ne bo omrznila. Na izseljensko nedeljo bodimo vsi slovenski izseljenci združeni v molitvi in daritvi vsi za vse.« t škof Gregorij Rožman
NAS	TEDEN
29.11. nedelja, 1. adv.: sv. Saturnin, m.
30.11. ponedeljek: sv. Andrej, apostol
1.12. torek: sv, Marijan in tov., mučenci
2.12. sreda: sv. Bibiana, cl., m.
3.12. četrtek: sv. Frančišek Ksaverij, spot., misijonar Indije in Japonske
4.12. petek, prvi: sv. Barbara, d., m.; sv. Peter Ztatousti, šk., cerkv. uč.
5.12. sobota, prva: sv. Saba, opat; sv. Julijan, muč.
*
SF. BIBIANA je bila mučena leta 363, ko je vladal cesar Julijan Odpadnik. Pod njim so prišli do veljave spet poganski oblastniki. Pogani so imeli kajkrat kristjane za čarovnike; nezgode so pripisovali njim. Tako je menil tudi rimski glavar
Apronijan, da so kristjani krivi, ker je v vojni zgubil eno uho. Sklenil je iztrebiti kristjane. Njegovo jezo je občutila tudi družina sv. Bibiane. Očeta Flavijana je odpustil iz odlične cesarske službe in ga poslal v izgnanstvo, kjer je kmalu umrl. Mater Dafrozo je dal obglaviti zunaj Rima.
Bibiana in sestra Demetrija sta bili v ječi šest mesecev. Demetrija je izdihnila med izpraševanjem pred sodnikom. Bibia-no je izročil neki nesramnici, da bi jo zapeljala, kar se pa ni posrečilo.
Apromijan je ves ljut dal Bibiano privezati k stebru in jo biti s svinčenimi biči, dokler ni tudi ona umrla mučeniške smrti.
Boš rekel: »Kot dandanes. Dosti je divjih Apronijanov, še več pa odločnih kristjanov.« Se ne motiš.
U n
1. adventna nedelja
Začenja se advent, ki obsega 4 nedelje. Pripravlja nas na Božič in na večnost, na Jezusov božični prihod in hkrati na njegov poslednji prihod, ko pride sodit žive in mrtve. Sv. Cerkev nas vedno znova spominja na prevažno resnico, da nismo tukaj na zemlji za vedno, ampak da smo ustvarjeni za večnost. Naš dom ni zemlja, temveč naš večni dom so nebesa. Nismo torej zato na zemlji, da bi tukaj uživali in se praznično zabavali. Naš namen in naša naloga sta drugačna: Mi si moramo v tem kratkem času, ki nam je dan na razpolago, zaslužiti in pripraviti neminljivo nebeško blaženost. Rešiti si moramo naše duše, rešiti pred peklom in večnim pogubljenjem; rešiti nebesa in vekotrajno nebeško srečo. Za to nam je pa potrebna molitev in sveto versko življenje, tako namreč, ki ne draži vsemogočnega Boga, ampak zadovoljuje in veseli. — Ni malo ljudi, ki živijo kot brez glave. Ne pomislijo dovolj resno, da je pred nami, pred vsakim človekom, smrt, sodba in neskončna večnost. Ne pomislijo na to, da bo brezhibna božja sodba odločila in določila vsakomur svoje nespremenljivo mesto v večnosti: enim bo odkazala blažena nebesa, drugim pa strahotni pekel; dobrim večna nebesa, hudobnim pa večni pekel. To so resnice, ki nas morajo zdramiti in strezniti, da nam ne bo za vedno žal!
Današnja sv. maša nas vzpodbuja k treznemu in razsodnemu krščanskemu življenju, ki je najboljša priprava na božjo sodbo in
večnost. Hkrati nas opozarja na sodni dan in božjo sodbo, na veliki in strašni dan sodbe in plačila. V splošni zmešnjavi, med strahom, jokom in trepetom vseh ljudi, poklicanih k sodbi, se bo prikazal na nebu nebeški Sodnik Jezus Kristus, ki bo prišel na oblakih neba z veliko močjo in slavo. Sedel bo v vsej Svoji neskončni slavi na prestol Svojega veličastva. In zbrali se bodo, ob nadčloveškem zvoku in donenju angelskih tromb, pred Njim vsi narodi iz vseh delov sveta. Ločil jih bo v dvoje, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce, to je dobre ljudi, bo postavil na desnico, kozle, to je hudobne, pa na Svojo levico. In nato bo povabil vse dobre rekoč: »Pridite, blagoslovljeni mojega 0-četa, prejmite kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« — »Stopite v moje kraljestvo, stopite v zaslužena nebesa! Bili ste namreč dobri: lačnim ste dali jesti, žejnim piti, nage ste oblekli, revnim pomagali. Vse, kar ste storili tem mojim bratom, ste v bistvu meni storili in danes vas jaz obilno poplačam za vsa vaša dobra dela.« — Hudobnim pa poreče Jezus tisti dan: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom!« — »Lačnim niste dali jesti ne žejnim piti, revnim niste pomagali. Vse to ste v bistvu meni odrekli in danes vas po vsej pravici kaznujem. Poberite se od mene, hudobe, izginite v pekel!« — Bodimo dobri, pošteni, krščanski in sveti v življenju, da ne končamo v večnem peklu! — Na dan sodbe, reši nas, o Gospod!
življenja
Duhovniški naraščaj v Belgijski Afriki
V Belgijski Afriki se trenutno pripravlja 579 bogoslovcev na duhovniški poklic. Največ poklicev daje pokrajina Ruanda-Urundi. Cerkev stavi veliko upanje v domače duhovnike. Kakor hitro v kakem misijonskem področju vzgoji dovolj domačih duhovnikov, je misijonsko delo končano.
Največja cerkev v Ameriki
V petek so v Washingtonu v ZDA posvetili novo cerkev v čast Marijinega brezmadežnega Spočetja. Cerkev so gradili 38 let in je stala 30 milijonov dolarjev. Po-svetilne obrede je opravil njujorški nadškof, kardinal Spellman. Cerkev je izredno velika, saj je največja v Združenih državah in po velikosti sedma na svetu.
Katolicizem v Ghani
V Evropi se je mudil msgr. Amisah, pomožni škof nadškofije Cape Coast v Ghani. Razložil je, kakšno je versko stanje v nadškofiji. V nadškofiji je 910.000 ljudi, od katerih jih je ena četrtina katoličanov. Na sv. krst se pripravlja 32.000 katehume-nov. Katoliških šol je 346 in imajo 44.730 gojencev.
Lepotne tekme
Vatikanski list L'Osservatore Romano o-stro obsoja lepotne tekme, ki so se nedavno vršile v Londonu za izbiro lepotne kraljice sveta. Take tekme ponižujejo človeka na stopnjo živali.
Zažgane nemoralne knjige
Občinska uprava v Buenos Airesu je sežgala na javnem trgu 70.000 izvodov raz-
nih nemoralnih knjig in časopisov, ki so jih zaplenili po raznih knjigarnah in kioskih. — Da bi se tudi v Italiji kaj takega zgodilo!
Ameriška pomoč tibetanskim beguncem
Msgr. Harnett, ki je več let vodil Center za ameriško katoliško pomoč v Trstu in ki je sedaj ravnatelj Centra za Daljni Vzhod, je pred kratkim obiskal v Indiji taborišča, kjer bivajo tibetanski begunci. Dalai Lama se je zahvalil ameriškim katoličanom za dosedanjo pomoč.
Argentinska katoliška univerza
Argentinski prosvetni minister je obiskal sedež katoliške univerze. Podrobno se je zanimal za delovanje univerze. Izrazil je občudovanje za izvršeno delo. Ob tej priložnosti je izročil vladno priznanje, da se katoliška univerza potrdi v skladu z zakoni kot privatna univerza.
Ker so se ob smrti škofa Rožmana zopet oglasili njegovi kritiki in obrekovalci tudi v slov. časopisih tostran meje, objavljamo odlomke iz govora, ki ga je škof Rožman imel v ljubljanski stolnici drugo adventno nedeljo 1. 1943. Ta govor msgr. Gregorija Rožmana več pove kot katerokoli pojasnilo, kakšna je bila njegova »politika« med komunistično revolucijo v Sloveniji. (Ured.)
Vam, dragi verniki, je božja Previdnost v najtežjih časih, kar jih je naš narod doživel, postavila za škofa mene, brez mojih zaslug in proti pričakovanju. Služba škofova: čuvati in voditi vaše duše, je vedno težka, a v teh časih stokrat težja, in verjemite mi, da me teža škofovskega križa silno tare in me v duši žge zavest težke, pretežke odgovornosti.
Škof je postavljen na vidno mesto — svetilnik, vsi verniki ga vidijo in opazujejo, sodijo ga dobri verniki, vdani in poslušni, pa tudi nasprotniki in sovražniki
ga sodijo in obsojajo. Izpostavljen je kritiki, pravični in krivični.
Laži in klevete
Kako v teh zmedenih razmerah sodijo mene, vašega škofa, eni kakor drugi veste le predobro. Slišite te sodbe in obsodbe: da sem največji izdajalec, da pomagam tujcem uničevati lastni narod. Kaj vse so govorili in zatrjevali o meni! Videli so me v fašistični uniformi n. pr. na pogrebu fa-šistinje Ariele Rea, drugič zopet v uniformi nemškega generala, ko sem pomagal voditi napade na komuniste na Goriškem in Notranjskem, drugi zopet so me videli na Bledu v rozgovorih in posvetih z nemškimi oblastniki, kako bi bolj gotovo zatrli Slovence, drugi so me zopet istočasno videli v Zalogu s puško in to v času, ko nisem prestopil niti praga svoje sobe, kaj šele svoje hiše. Na Gorenjsko stran, odkar smo v vojni, nisem prišel dalje kot
Obnovljena cerkev sv. Ivana
v Gorici
Lepi upi za brezposelne učitelje
Poslanec Dante je predložil zakonski načrt, ki predvideva velike spremembe v u-čiteljski službi. Načrt predvideva upokojitev vseh nad 60 let starih učiteljev osnovnih šol. Sedaj je bila starostna meja 65 let in v nekaterih primerih celo 70 let. Ce bo zakonski načrt sprejet, bo več deset tisoč brezposelnih učiteljev dobilo namestitev. Vseh brezposelnih učiteljev v Italiji je 140.000.
Izdatna ameriška pomoč Indiji
Ameriška in indijska vlada sta se dogovorili, da bo Amerika prodala za 238 milijonov poljedelskih previškov Indiji, ki jih bo lahko plačala v rupijah, to se pravi v svoji valuti.
Cerkev sv. Ivana Krstnika v Gorici je leta 1593 dal sezidati grof Vit Domberžki. Že skoro 400 let torej sprejema v svoje okrilje vernike k cerkvenim pobožnostim. V tem mesecu novembru so bila v cerkvi zaključena obnovitvena dela v njeni notranjščini. Manjka še obnova zunanjih zidov. Toda tudi za to je že poskrbljeno, saj se je občinska uprava obvezala, da bo to storila na lastne stroške. Vodstvo cerkve sv. Ivana se ji že vnaprej zahvaljuje in jo prosi, naj bi to obljubo v najkrajšem času izpolnila.
Skoro 40 let ni bila notranjščina cerkve sv. Ivana dotaknjena in vsakemu, ki je stopil v to cerkev, se je milo storilo pri srcu, ko je videl tako zapuščenost, župnijska uprava cerkve sv. Ignacija, kamor spada cerkev sv. Ivana, je videla to kričečo potrebo obnove, toda sredstev ni bilo. Končno letos za veliko noč je vodstvo cerkve sv. Ivana začelo z nabiralno akcijo med slovenskimi verniki, da se zberejo sredstva, ki bi omogočila obnovo cerkve. Naši verniki so se velikodušno odzvali temu povabilu, tako da je v 4 mesecih bilo nabranih čez pol milijona lir. Zato se župnijska uprava s Travnika ter vodstvo cerkve sv. Ivana vsem vernikom najtopleje zahvaljuje za milodare, kij so jih žrtvovali za obnovo cerkve, prosi dobrega Odrešenika, naj jim bo v tem življenju velik plačnik, ter obljublja, da se bo v tej cerkvi vedno molilo za njene dobrotnike.
Posebno zahvalo zaslužijo organizacije, ki imajo svoj sedež v tej cerkvi, predvsem Tretji red, Apostolstvo molitve ter druge, za velikodušni prispevek ter g. Š. Klcin-dienst za vse zanimanje, ko je toliko časa žrtvoval in toliko poti napravil, da se je ves znesek nabral, s katerim je bilo mogoče potem kriti stroške obnovitvenih del.
Obnovitvena dela je z dovoljenjem nadškofije z veliko vnemo ter izkušenostjo vodil g. župnik s Travnika, preč. g. Persig.
Tako imamo sedaj prepleskano vso notranjščino cerkve, kar sta mojstrsko izvršila slikar Podbersig ter njegov pomočnik; dalje nove, lepe in udobne klopi, ki jih je izdelal mizar S. Donda iz Corone; novo razsvetljavo; obnovljeno obhajilno mizo, spovednice, glavni vhod in še marsikaj drugega.
Ko sedaj stopiš v cerkev sv. Ivana, te ne objame več taka tesnoba, marveč bolj živo občutiš božjo pričujočnost v hiši, ki je Bogu posvečena in ki je kraj molitve, milosti in tolažbe.
Dal Bog, da bi naši verniki še naprej
radi zahajali semkaj ter opravljali svoje verske dolžnosti.
Po svoji kronistični dolžnosti dodamo še, da pri vsem tem ima levji delež zaslug č. g. M. Filej, ki po smrti č. g. Reščiča oskrbuje cerkev sv. Ivana. (Ured.)
do stare mitnice na Celovški cesti...
Ne bi o tem govoril, da me niso verniki sami prosili, naj vendar proti takim klevetam kaj rečem. Doslej tega nisem storil, saj nisem bil užaljen, niti jezen, niti me ni bolelo, če sem slišal nove laži. V teh težkih časih mi je bila v zabavo neverjetno živahna domišljija nekaterih ljudi in še bolj neumnost tistih, ki so te izrodke domišljije verjeli in še kako verjeti! In morda še verjamejo.
Gospodu gre sodba
Bral sem v tem času liste sv'. Pavla, tega najbolj gorečega in najbolj svetega škofa, in sem videl, da so njega Korinčani prav tako klevetali in obsojali. Kaj jim je odgovoril? »Meni je prav malo mar, da me sodite vi ali človeško sodišče... Gospod je, ki me sodi.« (1 Kor 4, 3 in 4.) Za škofa ni merodajno in odločilno, kako ga ljudje sodijo — od tjudske sodbe ni in ne bo odvisna njegova večna usoda. Gospod Jezus je sodnik, ki bo sodil škofa in vernike, mene in vas. Njegova sodba nam mora biti mar, ne pa ljudska. Sv. Pavel prav tam pravi, da je škof služabnik Kristusov in oskrbnik božjih skrivnosti. Bog bo škofa sodil, ali je bil v svoji službi zvest, ali je bil služabnik Kristusov, ali je zvesto oskrboval božje skrivnosti. In sodba božja bo veljala. — Verniki pa boste sojeni o tem, ali ste škofove nauke poslušali, sprejemali in po njih živeli ali ne! O tem bo vaš odgovor.
S sv. Pavlom si upam reči: Nič tega, kar mi očitate, nimam na vesti, vendar s tem še nisem opravičen, sodil me bo Gospod. Z mirno vestjo, ne da bi se bal vsevednega Sodnika, si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem sodelovanju in stikih z raznimi oblastmi ni bila nikomur hiša požgana, nikomur imetje izropano, nihče zaprt ali poslan v taborišče, nihče umorjen, pač pa sem — hvala Bogu — mogel marsikoga rešiti iz ujetništva, tudi smrti in po posredovanju sv. očeta so bile mnoge notranjske vasi ohranjene, ki so bile že določene za požig.
Žal, da nisem mogel v vseh sto- in stoterih slučajih uspeti, v katerih so me za pomoč prosili ljudje vseh slojev in vseh naziranj. Trdno upam, da mi večni Sodnik, ko bo na meni gotovo našel marsikaj graje vrednega, ne bo očital izdajstva nad lastnim narodom.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
P. Aljančič umrl
V Ljubljani je po daljši bolezni umrl frančiškan p. Stanko Marija Aljančič. Prej je bil dolgo let župnik za Bežigradom. Zanimal se je za vzhodne probleme in postal doktor vzhodnega bogoslovja. Pogreb je bil dne 18. nov. na Žale pri Ljubljani.
Zora Piščančeva v francoščini
V Mohor, koledarju za leto 1956 je naša pisateljica Zora Piščančeva objavila črtico Njegov zadnji cvet. To črtico je neutrudni prevajalec dr. Ferdinand Kolednik prevedel na francoski jezik in jo objavil v ilustriranem švicarskem tedniku L’Echo II-lustre, ki izhaja v Ženevi. Izšla je v 41. in 42. štev. omenjenega tednika, to je 10. in 17. oktobra.
Lepo je, da g. Kolednik seznanja tuje ljudi z našimi slovstvenimi deli, saj ga hvalijo, da pozna francoski kot rojen Francoz. Veseli smo tudi, da je segel po tej črtici Zore Piščančeve, ki se v njej zrcali kos naše Primorske dežele s Sv. goro. Želimo, da bi se g. Kolednik ne ustavil pri tem.
Himen
V Clevelandu v ZDA sta se v soboto 21. novembra poročila primorska rojaka gdč. Mici Rijavec in akademik Janko Kozman. Mici Rijavec je iz znane goriške družine.
Odpotovala je v ZDA za sestrami in mamo, ki so odšle pred njo in si tam ustanovile svoje družine. Rijavčeva družina je tudi v tujini ostala zvesta Katoliškemu glasu in tudi drugače ni pretrgala stikov z domovino. Novoporočencema želimo obilo sreče in božjega blagoslova na novi življenjski poti.
Kulturne vesti
Roman Cirila Kosmača Pomladni dan je izšel v angleščini. Izid dela spada v okvir dvanajst jugoslovanskih književnih del, ki bodo v organizaciji Zveze jugoslovanskih književnikov izšla v angleščini.
Pasternakov roman Doktor Živago je še vedno bestseller v New Yorku. Enako je tudi v Angliji, kjer so do sedaj prodali nad 300.000 izvodov. V začetku maja pa je v Londonu izšla še druga knjiga Pasternaka, in sicer knjiga spominov na mladost. Ne ve se, kako je rokopis prišel iz Moskve. Pasternak ima v Londonu sestro.
Lansko leto je nemška založba Eusslin & Laiblin izdala prevod mladinske knjige Franceta Bevka: Peter Klepec. Knjiga je imela izreden uspeh že v domovini, v Nemčiji pa je bila pri anketi vključena v 20 najboljših nemških in tujih del, ki so izšla v Nemčiji. Zaradi uspeha v Nemčiji prevajajo knjigo sedaj v danščino, švedščino, linščino, norveški, angleški in francoski jezik.
uiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiuniiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMMiiiiiiiiiiiiiiii
| Evharistični kongres v Miinchenu
Od 31. julija pa do 7. avgusta 1960 bo v Miinchenu 37. mednarodni evharistični | kongres pod geslom »Za življenje sveta«. Tega kongresa se bodo udeležili predstavil nlkl katoličanov iz raznih delov sveta. Poskrbeti moramo, da bodo častno zastopani | tudi Slovenci. In zakaj ne iz raznih delov sveta?
Tržaški g. škof je dovolil, da se more tega kongresa udeležiti večja skupina I njegovih slovenskih vernikov in je v ta namen imenoval poseben odbor, ki naj | pripravi vse potrebno. Pričakovati je treba, da se bo tržaški skupini pridružila | še skupina iz goriške nadškofije.
Pripravimo se torej, da bomo pri velikem katoliškem shodu v MUnchend I Slovenci res častno zastopani.
1	PRIPRAV.	ODBOR	V	TRST^
KATOLIŠKI GLAS
Stran 3
'ilm „Dnevnik Ane Frank“
Iz »Dnevnika«, ki ga je zase napisalo lesrečno judovsko dekle Ane Frank in i že toliko let osvaja množice po vsem vetu, so posneli film. Težko je reči, ali e film popolnoma uspel ali ne. Gotovo e treba priznati tako scenaristoma kot tžiserju veliko skrb, da so to tako pre-irosto, in vendar tako veličastno delo renesli na filmsko platno, ki nam ne nore razodeti vseh tistih skritih misli in iroblemov, kateri so se dogajali v duši rinajstletne deklice. S tega vidika mora-no tudi ocenjevati film, zato ne moremo nti prestrogi z njegovimi ustvarjalci.
Mala Ana je imela nenavaden čut opa-»vanja in ironije. Bila je že po naravi Slo inteligentna in občutljiva. Okoliščine, katerih je .živela dve leti, preden so Semci vso njeno družino z njo vred odpeljali v koncentracijsko taborišče, so pripomogle k temu, da so se v njeni mladi hiši začeli porajati problemi, s. katerimi le bi morda tako hitro prišla v dotiko, tko bi bila živela normalno življenje dru-!ih otrok njene starosti. Hrepenenje, ra-
„Rožmanova politika"
Večkrat smo že v našem listu pou-iarili, da je v današnjih časih nujno Potrebno zavzeti jasno stališče do vseh Perečih problemov, domačih in tujih.
To velja še posebej za katoličane, ki t dobi zmede in hinavstva ne morejo in ne smejo ostati brezbrižni in križem tok. So pa nekateri slovenski nevtral-li kristjani, ki smatrajo za veliko zlo, ta trmoglavost in zaletelost opredeliti se po nauku sv. Cerkve in določbah sv. Ificija.
Tako se je sedaj tudi njim ponudila Prilika, da zopet pokažejo pravo bar-S’o in snamejo masko z obraza. Njihovo glasilo »Novi list« je sedaj ob Unrtl ljubljanskega škofa dr. Gregorija jHožmana v članku »škof Rožman je Ihirl« med drugim zapisalo: »Četudi lo primorski Slovenci za časa zadnje 'ojne z Rozmanovo politiko nismo mogli strinjati, mu moramo biti hvaležni la vse, kar je dobrega za nas storil. Mjegovo nesebično, hrabro in plemenito delo do II. svetovne vojne bo ostalo za vselej zapisano v zgodovini »aših krajev.« (Novi list, 19. nov. 1959.)
Te besede navdajajo katoliške in vse Poštene Slovence z resno zaskrbljenostjo. Dobro so znane vse klevete, ki so jih komunistični revolucionarji naprtili škofu Rožmanu, in na žalost se danes v domovini nihče ne more javno Oglasiti v bran resnice pokojnega nad-pastirja. Naravnost nezaslišana predr-inost pa je, da se najde v zamejstvu slovensko glasilo, ki se poleg vsega smatra še za krščansko, ter vsem klevetam nudi moralno podporo. To glasilo se je s tem postavilo očitno na stran brezbožnega komunizma, kateremu je pok. škof Rožman med vojno napovedal boj. Zato pa vprašujemo Nevi list: Katera je ta tkzv. Rožma-nova politika, s katero se primorski Slovenci niso mogli strinjati?
Ali morda ta, da je škof Rožman že od vsega začetka svaril pred nevarnostjo OF ter kazal njen komunistični inačaj?
Ali ta, da je s svojo intervencijo pri okupacijskih oblasteh rešil smrti in taborišč nešteto slovenskih ljudi, med njimi nemalo prav komunistov in njih Sopotnikov?
Ali ta, da se ni izročil v roke rdečim rabljem, s čimer bi zamrl njegov odločen glas v obrambo resnice in svobode slovenskega naroda, ter je raje sledil klicu neštevilnih Slovencev, ki so morali iskati pot begunstva, da bi Hm bil dobri pastir in zvest vodnik?
In kateri so tisti primorski Slovenci, ki v njih imenu govori NL?
Ne vemo niti, čemu pišejo sedaj gospodje pri »Novem listu« nekrolog pok. Škofu, ko je pa zanje umrl že leta 1941. Najboljši odgovor bi dali našim rdečim kristjanom v tem trenutku tisoči lr» tisoči slovenskih izseljencev in beguncev, ki jih je pa NL tudi že izvr-Sel iz narodnega občestva.
Zaključujemo z besedami, ki jih je Pokojni škof Rožman Izrekel v ljubljanski stolnici v težkem letu 1943, In ki so primerne tudi za kroge pri Novem listu: — »In ko že govoriti več te bom mogel, se mi bo iz umirajočega srca še dvignila poslednja proš-tja, tista, ki jo za svoj narod vsak tan ponavljam: Razsvetli, Gospod, zalepljene, da spoznajo časno In večno besrečo, v katero jih peha brezbožni komunizem, da se obrnejo in spreobrnejo. J*rlvedl jih, Gospod, nazaj k resnici ln
zočaranje, upanje, strah, ljubezen, spoznavanje življenja, vse to je zaupala svojemu dnevniku. Odrasli je niso razumeli in ona ni razumela njih. Zato je vse svoje skrite misli, svoj odnos do drugih ljudi zlila v čisto in nedolžno poezijo otroške duše. Ali je mogoče vse to prenesti na platno, ali je mogoče ostati zvesti duhu teksta?
Mnogo	je	del,	ki so po svoji vsebini,
ali bolje	rečeno po bistvu vsebine	skoro
nemogoča za film. Morda spada tudi »Dnevnik Ane Frank« k takim delom. Režiserju je treba vsekakor priznati veliko poguma, da se je lotil snemanja tega filma. Nevarnost je namreč bila, da bi resnico potvoril (kar se pri filmu žal preveč pogostoma dogaja!) ali se vsaj oddaljil od njenega bistva. To pa se ni zgodilo. Četudi film po svoji vrednosti ne dosega resničnega dnevnika, je kljub temu pomembno delo in prav gotovo nadpovprečno. Razodeva nam grozo, ki je v dveh težkih letih obdajala družini Frank in Van Daan, dve leti, ki so jih ti ljudje ukradli nemškim nacistom. Že od začetka se čuti,	da	jih	čaka neizogiben	konec,
tudi oni	se	tega	zavedajo, vendar	se tr-
masto oklepajo varljivih sanj in upanj. Na koncu, ko se mala Ana in njen prijatelj Peter poljubita, se nam zdi, kot bi hotela ta dva mlada človeka iztrgati življenju še zadnji utrip, kot bi hotela preizkusiti to, kar jima ne bo nikdar več dano. V tem poljubu se nam kaže vsa tragedija usode, ki čaka njiju in njuni
družini. Zadnje Anine besede: »In kljub temu še verujem v dobroto ljudi,« zaključujejo film.
Ta traja dve uri in pol in nam prikazuje ozračje, v katerem sta dve leti živeli nesrečni družini; dve leti, v katerih sta se vrstili upanje in strah, pričakovanje
NICKY	-	ZLATI
rešitve in čakanje neizogibnega konca. Nad vse osebe se kot najlepša osebnost dviga Anin oče; mož, ^i vliva drugim poguma v težkih trenutkih obupa; oseba, ki ve, kaj se dogaja v duši male Ane in ji skuša pomagati.
Millie Perkins v vlogi Ane je zelo prepričljiva, le škoda, da je malo prestara, vsaj v začetku, ko je deklici komaj trinajst let. Ce pomislimo, da je ta film njen prvi poizkus, mora biti naša sodba o njej le pozitivna. Zvesto nam zna razodevati dušo male Ane, zlasti s tem, da lahko spreminja izraz obraza z nenavadno lahkoto. Tudi drugi igralci so v svojih vlogah zelo dobri, čeprav niso kaka znana imena, razen morda Shelley Wintersove v vlogi gospe Van Daan.
Ce gledamo »Dnevnik Ane Frank« kot film sam na sebi, moramo reči, da je uspel, da je zelo dobro delo. Ce pa ga primerjamo s knjigo, moramo priznati, da je bilo nemogoče vse prenesti na platno. Vsekakor pa je hvalevredno, da se je kdo lotil takega dela, zlasti danes, ko imamo pravo poplavo neumnih, tako zva-nih »komercialnih« filmov.
Film je primeren za vse.
Film je dobil v Kolnu nagrado Mednarodnega katoliškega filmskega urada (0-CIC) kot najboljši film, ki je bil izdelan lani.«	Mira
Pogajanja o Južnem Tirolu
Pogajanja med Italijo in Avstri- vanja je bil poravnati nasprotja jo glede Južnega Tirola, ki so se med njim in Macmillanom glede skoro leto dni vlekla na Dunaju, datuma in delovnega sporeda za so, kakor poročajo, naposled pro- vrhunski sestanek ter nasprotstva padla. Obe strani nista mogli priti med Anglijo in Evropskim skup-skupaj v spornih točkah sporazu- nim tržiščem.
ma De Gasperi - Gruber.	Adenauer	želi,	da	bi	na	sestan-
Italija pravi, da je dala vse, kar ku s Hruščevom obravnavali v pr-je v omenjenem sporazumu pred- vi vrsti Q razorožitvi, ker se nam-videno, medtem ko Avstrija m rgč boji) da bi v slučaju dajanja Južni Tirolci pravijo, da se Italija prednosti nemškim zadevam mo-ni držala sporazuma in zahtevajo rala Nemčija plačati ceno za spo-
V soboto zvečer je imelo Slovensko narodno gledališče svojo prvo premiero v letošnji sezoni. Uprizorilo je Jožefa Tavčarja komedijo »Nicky — zlati deček«.
To zadnje delo tržaškega pisatelja je o-stra satira proti današnji dobi, ko si ljudstvo ustvarja svoje ideale, katere potem obožuje, kar je znak nekakega skoro bolezenskega pojava. Kraj dogajanja je katerokoli velemesto, vendar je jasno, da gre tu za ameriško velemesto, kjer mrgoli gangsterjev, filmskih igralk, velikih »talentov« in drugih sličnih »poštenjakov«. Nickv, največji pevec našega časa, je v resnici le patološki primer, ki privablja desettisoče množice. Slava mnogih današnjih tako zvanih pevcev-kričačev ni odvisna od njihovega talenta, katerega sploh nimajo, temveč le od neumnosti občinstva in dobre reklame. Poleg pevca prikazuje Tavčar v svojem delu še vrsto drugih izkoriščevalcev.
Za inteligentnega gledalca je morda delo zanimivo, ker je aktualno in izraža ostro obsodbo proti današnji dobi, ko so mladi ljudje, pa tudi nekateri starejši, dobesedno obsedeni, kadar prisostvujejo ekshibicijam nekaterih »velikih talentov«. Je ostra obsodba ameriškega načina življenja, ki prodira tudi sem. Vsekakor pa se nam zdi ta komedija za preprosto občinstvo neprimerna. Absolutno nepriporočljiva pa je za mladoletnike, ki je ne morejo razumeti. Nekateri prizori zgledajo malo preveč »filmski« in močni. Toda krivda za to morda ni toliko v Tavčarjevem delu kot v režiji. Igralki Bogdani Bratuževi pa se čudimo, da se je upala prikazati se na odru tako oblečena, ali bolje rečeno tako ne-oblečena. Zdi se nam, da bi isti prizor dosegel enak učinek ali še boljšega, četudi bi bila obleka malo bolj podobna obleki.
Slovensko gledališče ne nastopa samo v mestu, temveč tudi po okoliških vaseh. Zato naj prikazuje taka dela, ki jih lahko vidi vsakdo, ne pa samo nekateri. O tej prvi letošnji primieri pa moramo reči, da je dokaj slab začetek in da podobna dela prav gotovo ne bodo privabljala občinstva k predstavam SNG.
kam se bodo umaknili. Pametnim ljudem, ki so navezani na svoj dom in narod, na kaj podobnega niti na misel ni prišlo. Tudi iz tega komičnega dogodka sledi nauk, da je intemacionalcem skrb za narodovo u-sodo zadnja briga.
Kaj je z vsemi temi govoricami resničnega? Prav ničesar! Ob priliki Folchijeve-ga obiska v Beogradu so samo izrekli skupno željo, da bi končno razmejitev med obema državama čimprej dovršili. Gre samo za običajne malenkostne popravke po kak meter. Zato so vsi glasovi o zamenjavi celih vasi neutemeljeni, kakor.je neutemeljen strah komunistov. Naj le počivajo v miru...
Italijanska odprava na Ande
Uradno je bila potrjena vest, da bo v prihodnji pomladi italijanska odprava, ki jo bo organiziral CAI iz Bergama, skušala doseči najvišje gorske verige And v Peruju. V odpravi bo sodelovalo šest najspret-nejših italijanskih planincev. Skušali bodo doseči doslej še nepristopne vrhove Puca-hirca in Chacraraju v Beli Kordiljeri severno od Lime, visoke šest tisoč metrov.
Radio Trst A
od 29. nov. do 5. dec. 1959 Nedelja: 8.30 Poslušali boste ... od ne-
popolno avtonomijo bocenske pokrajine. To je pravi jezik mutcev.
Sedaj ne preostane drugega kakor zadevo predložiti mednarodnemu razsodišču v Haagu ali pa Združenim narodom. Niti v tem nista soglasni. Avstrija hoče vprašanje pravno sprožiti pred OZN, Italija pa se ogreva za priziv na Mednarodno razsodišče. Videant consules!
Glasovi o popravi meje
razum.
Novo vodstvo KD
Adenauer v Londonu
Kancler Adenauer je zaključil svoj obisk v Londonu. Sestal se
Na zadnjem kongresu izvoljeni Državni svet Kršč. demokracije je iz svoje srede izvolil novo vodstvo, v katerem so zastopane vse struje. Sporazum so dosegli po dolgih pogajanjih ter prizadevanjih tajnika Mora. V novem enotnem vodstvu je 11 dorotejcev, 5 Fanfanijevih pristašev ter štirje predstavniki o-stalih struj.
Poslanec Moro je bil skoro eno-
je z Macmillanom in Selwinom glasno ponovno izvoljen za glav-Lloydom. Namen njegovega poto- nega tajnika.
i
božje kraljestvo.«
Slovenska izseljenska družina Polakovih v Merle-bachu pred svojim stanovanjem in skupina slov. duhovnikov na obisku v juliju 1959. — Duhovnik v talarju je izseljenski kaplan msgr. Stanko Grims.
Po obisku ital. podtajnika v zunanjem ministrstvu Folchija v Jugoslaviji so se v Miljščini in Bregu razširili neosnovani glasovi o spremembi meje med Italijo in Jugoslavijo. Po teh govoricah naj bi Jugoslovani premaknili svojo mejo do industrijskega pristanišča v Žavljah. Potemtakem naj bi padle pod Jugoslavijo vse vasi tržaškega Brega. Nekateri so znali celo povedati, da so slišali po radiu, da gre za vasi Dolina, Boljunec, Boršt, Ricmanje, Mačkovlje, Prebeneg ter Domijo. Spet drugi, da gre za Zgonik in druge vasi.
Ne vemo, kdo je te prazne glasove vrgel v svet. Nekateri pravijo, da so čitali v komunističnem časopisu Unita, drugi da so slišali po radiu, tretji na delu od svojih tovarišev.
Spričo teh glasov o popravi meje, so se najbolj vznemirili v komunističnih vaseh Brega, kakor da bi šlo za že gotovo stvar. Ne vemo čemu se naši komunisti tako bojijo Titove Jugoslavije, saj so si vendar v sorodu s komunisti z onstran meje. Oni bi morali pravzaprav poskočiti od veselja, ne pa vznemirjati sebe in drugih. Čudimo se, da so se ravno ljudje, ki vodijo in kličejo komunizem v naše kraje, ob prazni, a nedolžni novici, da se jim utegne želja izpolniti, zbali kot otroci in se tako samo osmešili. Govorilo se je celo, da so se nekateri najbolj »gorki« že začeli zanimati,
delje do nedelje na našem valu. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj ... kronika 7 dni v Trstu. — 17.00 KOVAR-STVO IN LJUBEZEN, tragedija v petih dejanjih; igrajo člani SNG. — 18.40 Koncert slovenskih solistov. — 21.00 Pesniki in njih stvaritve.
Ponedeljek: 14.30 Teden v svetu. — 18.00 Oddaja za najmlajše: MLADI LETALCI.
— 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 20.00 Športna tribuna, urednik B. Pavletič.
— 20.30 Richard Wagner: WALKIRA, opera v treh dej. - 1. An 2. dejanje
Torek: 18.00 Radijska univerza. — 18.10 Janaček: Simfonietta. — 18.40 Ljubljanski vokalni kvartet. — 19.00 Šola in vzgoja -Danilo Sedmak: »Duševne anomalije pri mladini«. — 21.00 Mojstri groze. — 21.30 R. Wagner: WALKIRA, opera v treh dejanjih
— tretje dejanje.
Sreda: 18.00 Z začarane police. — 18.10 Mendelssohn: Koncert v e molu za violino in orkester, op. 64. — 18.40 Slovenske folklorne zasedbe. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 21.00 KO BO SREČNI, komedija v treh dej.; igrajo člani RO.
četrtek: 18.00 Radijska univerza. — 18.10 Koncert organista Emilija Busolinija Bos-si. — 18.45 Slovenske narodne pesmi. — 19.00 Širimo obzorja. — 21.00 Obletnica tedna - Boris Mihalič: »Spomin na Edwarda Russiana ob 50-letnici poletov v Gorici. —
21.15 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije.
Petek: 18.00 Lovski spomini Ivana Rudolfa. — 18.18 Haydn: Simfonija v Es št. 99. — 18.40 Pojejo fantje na vaša. — 19.00 Sestanek s poslušalkami, ureja Marjana Prepeluh. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Znanost in tehnika. —
22.15 Koncert klarinetista Mihe Gunzeka. Sobota:	12.55	Fantazija	Offenbachovih
motivov. — 16.00 Dante Aligbieri: Božanska komedija - »Vice«, IV. spev. — 17.00 Ravel: Šeherezada, tri pesnitve za petje in orkester. — 18.00 Radijska univerza. — 18.40 Vaški kvintet. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. — 20.40 Zbor Slava Klavore. — 21.00 DREJCKOVE SANJE NA MIKLAVŽEV VEČER, radijska pravljica; igrajo člani RO.
Kazimir Humar:
13
Od Altfitinga do Arsa
MED ROJAKI V FRANCIJI
Enega najlepših spominov z našega romanja po Evropi imamo z obiska pri naših rojakih v Franciji. Tega nismo imeli na programu. Krivdo nosi msgr. Grims, ki nas je v Konigsteinu povabil k sebi v Merlebach. Vsled tega smo v Trierju zavili tako globoko na jug skozi celo Posarje, da pridemo v Merlebach Pustili smo zato ob strani Luksemburg, četudi bi bilo zanimivo ogledati si to malo kneževino, ki je bila komaj nekaj km oddaljena od naše poti iz Trierja na jug.
LOTARINGIJA
Prehod iz Nemčije v Francijo je bil, kar si moremo misliti najbolj enostavnega. Na nemški strani nas niso niti vprašali po potnih listih in smo se kar nevede znašli pred francoskimi stražami. Tudi tu so bile formalnosti kar se da kratke in žc smo drčali po asfaltu v novo deželo. Mrak je legal na pokrajino. Ob cesti so bile že
prižgane luči, na pročeljih barov in trgovin so blesteli napisi: »Frangais bar, Ban-que lranoaise« itd. Hoteli so nam torej takoj povedati, da smo v čisto drugi državi. Prijatelj s Koroške se je pošalil: »Tu so pa sami Franceti kakor jaz.« (On se namreč tudi kliče France). In res, kakor je Francija široka in dolga, povsod so silno ponosni, da so Francozi. Zato vidiš vsepovsod: francosko to in francosko ono. Posebno poudarjajo to na meji z Nemčijo. Dežela, ki smo vanjo stopili na meji, je namreč znamenita Lotaringija ali Lorena. Zanjo se Nemci in Francozi borijo že več kot tisoč let, čigava bo. Enkrat je francoska, potem pa zopet nemška. Do leta 1870 je bila Lorena z Alzacijo vred dalj časa francoska; tega leta pa jo je Prusija po zmagoviti vojni s Francijo priključila sebi. Med vojno 1914-18 je Nemčija Loreno in Alzacijo izgubila, toda v srcu se Nemčija tem deželam ni nikoli odpovedala. Zato je Hitler sanjal tudi, kako bo zopet priključil tretjemu rajhu ti dve pokrajini. Francozi so to dobro vedeli, zato so vzdolž svoje vzhodne meje zgradili znamenito Maginotovo črto. To je bil širok pas u-trdb, ki naj bi Francijo varoval pred udo-
rom iz Nemčije. Utrdbe tečejo prav skozi Loreno in Alzacijo ter dalje na sever. Popotnik jih sedaj sicer ne vidi, toda v Mer-lebachu so nam pravili, da so te utrdbe prav nad mestom. Sedaj je vsakomur znano, kako je bilo z Maginoto črto med zadnjo vojno. Nemški tanki so jo v maju in juniju 1940 obkolili in prebili na severu ter se razlili za njo na zapad do Pariza jn po celi Franciji. Takrat je Hitler zopet dobil Alzacijo in Loreno ter ju priključil Nemčiji. Vendar samo do konca vojne, ko je Francija zopet zasedla svoje prejšnje meje in s tem tudi Alzacijo in Loreno. Vendar ostanejo ti kraji slej ko prej narodnostno mešani. Francozi sicer skušajo zabrisati vsako sled nemštva, zato ni v javnosti prav ničesar, kar bi izdajalo, da prebivajo tam tudi Nemci. Približno tako je kakor na Tržaškem in Goriškem pa v Benečiji, kjer ne vidiš v javnosti prav ni-kakega dokaza, da so tu tudi Slovenci. Vse je zato ostentativno francosko. Vendar smo v Merlebachu pri slovenski družini, kjer smo prenočevali, videli nemški časnik iz Metza, ter slišali, da domača dekleta znajo poleg francoskega tudi nemški, ker so se tega naučile' z otroki pri
igri. Na splošno so trdili, da se tam govorita oba jezika, uradno je francoščina, ki prevladuje, v domačem občevanju pa nemščina.
Na obmejnih področjih je pač povsod enako, ker ni še prevladalo spoznanje, da je treba vsakomur pustiti njegov jezik, kakor mu je treba pustiti njegovo vero. Pred 300 leti so ljudi preganjali zaradi njihove vere, danes jih zapostavljajo zaradi njihovega jezika in narodnosti. Upajmo, da ne bo treba čakati tri sto let, da pride Evropa do tega novega spoznanja.
Nemci in Francozi se pa za Alzacijo in Loreno ne tepejo samo zaradi ljudstva, temveč še bolj zaradi naravnega bogastva, ki ga je tu veliko. V smeri od Saarbriicke-na proti Metzu se nekaj časa vlečejo veliki premogovniki tudi na francoski strani; drugod pa so v Loreni še večji rudniki železa. Železo in premog sta tisti magnet, ki vleče nase pohlep Francozov še bolj kot Nemcev, kajti Francija ima sama premalo premoga in železa, dočim ima Nemčija obojega na pretek v Porurju in Po sarju. Zato so se Francozi v obeh zadnjih vojnah toliko potegovali za Alzacijo in Loreno Jer tudi za Posarje, (Nadaljevanje)
milllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlilllllllllll
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE V GORICI
|	v	a	b i n a
Tekmovanje pevskih zborov
ki se bo vršilo v nedeljo 29. novembra 1959 ob 16.30 na Placuti. Nastopili bodo mešani zbor iz Pevme, Rupe, Števerjana in Doberdoba ter moški zbor iz Jazbin, Št. Mavra, Števerjana ter oktet Planika. Izven tekmovanja nastopi še mešani zbor |	»Lojze	Bratuž« iz Gorice.
|	Vstopnina:	200 lir in 100 lir.
I	PRIČETEK	TOČNO OB 16.30
Bronasta plaketa slov. skladatelja Jakoba Gallusa — I. nagrada za mešane zbore
lllllllllllllllllll!lllll!llll!IIIIIM!IIIIINIIIIIIIIIII!lllllllllllll!lll!IIIIIIIIIIIIIMI!lllllllllllllllllll!lllllllillllllllMIIIIIIIIIIMI!llllllllllllllllllllllllllllllinilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIII!!
Maša zadušnica v goriški stolnici ob osmini smrti škofa dr. G. Rožmana
Mnogi goriški Slovenci in tudi verniki jz okolice so se v ponedeljek v goriški stolnici udeležili maše zadušnice ob smrti škofa dr. G. Rožmana. Mašo zadušnico je daroval stolni župnik msgr. Velci, ki je že večkrat pokazal, da so mu slovenski verniki njegove župnije prav tako pri srcu kakor italijanski. Za to njegovo lepo pozornost smo mu iz srca hvaležni. Msgr. Velci ju sta asistirala čč. gg. Arlur Zalatel in Mirko Mazora, travniški kaplan. Na koru je moški zbor pod vodstvom prof. M. Fileja in ob spremljavi gdč. profesorice Lojzke Bratuževe, z globokim občutkom pel Perosijev Requiem. Po sv. maši je msgr. Velci ob katafalku zmolil »Libera«. ■Globoko zbrani so verniki prisostvovali vsem tem obredom in molili za mir duše velikega škofa vseh Slovencev msgr. Rožmana. _	'
Obisk škofa dr. Srebrniča v Gorici
Izpolnila se je dolgoletna želja g. škofa, da bi po dolgem času obiskal kraje in ljudi tokraj meje. Stari spomini na mlada leta so vsakemu priletnemu človeku najbolj živi in dragi. G. škof se je v Gorici šolal, tu je služil kot profesor najprej na javnih šolah, pozneje v cerkvennih zavodih. Tu je ustanovil tiskarno in knjigarno za kulturno izobrazbo našega ljudstva. Pač dragoceni spomini!
Dragi gost, ki je bival pri našem g. nadškofu, je želel enkrat maševati v cerkvi sv. Ignacija na Travniku, kjer je kot mlad deček prejel prvo sv. obhajilo, želja se mu je izpolnila v nedeljo 22. novembra, ko je ob 9. uri tudi govoril in blagoslovil maše ljudstvo, ki ima tedaj svojo nedeljsko sv. mašo.
Želel je videti zavod Notre Dame, kjer je bil nekdaj ravnatelj v šolah. Tam je našel še nekatere redovnice-učiteljice iz tistih časov, a k pozdravu so se tam zbrale tudi nekdanje njegove dijakinje, ki so danes seveda že gospe mame in celo stare mame današnjega šolskega naraščaja.
Želel je videti naša Marijina svetišča. Videl je Barbano in si je spotoma ogledal oglejsko in gradežko stolnico z njiju bogatimi zgodovinskimi pričami iz 6. in 11. stoletja. Pa še na Staro goro nad Čedadom se je povzpel k tamkajšnji božji poti iz 6. stoletja. V čedadski bolnišnici je spotoma obiskal tudi bolnega msgr. Kjačiča, goriškega kanonika in bivšega solkanskega župnika. Slučaj je nanesel, da je bil tedaj na obisku tam tudi 88-letni msgr. Petričič, kanonik čedadske stolnice. To nenavadno snidenje je bilo vsem v veliko veselje.
V našem mestu je obiskal tudi svoje tu bivajoče sorodnike, stopil je tudi v naše slovensko Alojzijevišče, da je dal predstojnikom in dijakom svoj škofov blagoslov, z goriškega gradu pa si je ogledal še res lep razgled na vso bližnjo in daljno okolico, od furlanske ravnine do naših zasneženih gora na severu.
Ko ga je avto odpeljal preko meje na našo goriško Sveto goro, smo se poslovili z željo: Na svidenje, prevzvišeni, pridite še v kraje, ki so Vam tako ljubi!
I. kulturni večer v Gorici
SKPD je zopet začelo s kulturnimi večeri in tudi letos jih je otvoril priljubljeni gospod s Koroške č. g. Vinko Zaletel. Prišel je med nas s svojo neizčrpno zalogo slik ter nam pokazal lepote Švice in Tirolske ter Dolomitov, še prej pa se je
predsednik SKPD z lepimi besedami spomnil umrlega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana.
Polna dvorana je dovolj zgovorno pričala, da ima naše ljudstvo velik smisel za lepoto in da prijetna predavanja č. g. Zaletela naletijo med nami vedno na prijazen odziv.
Zaključek misijona v Gorici
V goriški stolni cerkvi so v nedeljo zaključili sv. misijon za italijanske vernike. Trajal je dva tedna in so ga vodili frančiškani iz toskanske province. Pridige so se vršile v stolnici, pri kapucinih, pri Sv. Justu in v cerkvi Sv. Duha na gradu. Poleg tega še v goriških zaporih. Tu so se misijona udeležili skoro vsi priporniki in skoro 100% so tudi prejeli sv. zakramente. Zato so misijonarji dejali, da je misijon najbolje uspel ravno v zaporih, dočim meščani niso pokazali prevelike gorečnosti. Šele zadnje dni so se bolj ogreli, zato je bila ob zaključku stolnica res nabita vernikov.
Uradna otvoritev goriške hranilnice
Ob navzočnosti podtajnika Schirattija so v soboto 21. nov. otvorili na vogalu goriškega Korza in ulice Diaz novi sedež goriške hranilnice (Monta). Proti večeru istega dne in v nedeljo zjutraj si je občinstvo v obilnem številu ogledalo nove prostore goriške hranilnice v modemi palači. Dosedanji sedež goriške hranilnice v ulici Carducci je sezidal grof Giuseppe della Torre leta 1831. V sejni dvorani nove palače je njegova slika na častnem mestu poleg slik njegovih naslednikov in goriških nadškofov, med katerimi sta tudi kardinal Missia m nadškof Frančišek Borgia Sedej. Goriški nadškof je so namreč bili pokrovitelji hranilnice (Monta) do časov fašizma.
Znižali bodo bencinska nakazila
Trgovinska zbornica sporoča, da ne bodo prejeli bencina za mesec december vsi tisti lastniki prevoznih sredstev, ki so od avgusta dalje prejemali dodatek. Ta dodatek naj bi sedaj veljal kot nakazilo za bencin za mesec december. Zaradi stalnega višanja prevoznih sredstev na Goriškem bodo z novim letom znižali mesečna nakazila. Količina bencina proste cone j§ namreč vedno ista, namreč 30.000 stotov na leto. Z novim letom pa ita količina ne bo več zadostovala za vse, zato je trgovinska zbornica primorana znižati mesečna nakazila bencina. Od leta 1951 se je število lastnikov motornih vozil zvišalo od 4.637 na 19.273, torej za 14.636 vozil.
Pevma
Silvi Reja v slovo
Pred 14 dnevi je odpotovala iz naše vasi v daljno Kanado Silva Reja, učiteljica na slov. šoli v Gorici in dolgoletna pridna pevka našega cerkvenega zbora. Doma je sicer bila z Oslavja, a vendar je pridno sodelovala pri našem cerkvenem in tudi društvenem delu, saj je bila član razsodišča našega katol. prosvetnega društva »Jože Abram«. Pred nekaj meseci se je poročila v g. Lojzetom Jakončič iz Cerovega v jugoslov. Brdih, ki pa že nekaj let dela v Kanadi, kamor je emigriral po zadnji vojni. Sedaj mu je sledila še žena Silva.
Na predvečer odhoda smo se od nje poslovili z lepim večerom slovenske pesmi. Pel je oktet »Planika«, ki ga je Silva vedno rada poslušala. Učiteljico Silvo Reja pozna tudi širše občinstvo na Goriškem, ker je še kot učiteljiščnica pela vlogo matere v Kovačevem študentu ob zaključni šolski prireditvi. Pozneje je več let sodelovala tudi pri pevskem zboru SKPD v Gorici.
Zelo težko nam je bilo pri srcu, ko smo se od nje poslavljali, vendar nam je bol lajšalo upanje, da se Silva še kdaj vrne med nas. — Obilo sreče v novem svetu!
Praznik Matere božje od zdravja
Vsako leto na 21. november je za Trst in Benetke zahvalni dan Materi božji, ki je tekom prejšnjih stoletij tolikokrat rešila prebivalce pred strašnimi boleznimi, kot so kuga in kolera. 21. novembra pa je za Tržačane še posebno pomenljiv praznik, katerega iz leta v leto z vso slovesnostjo obhajajo. Spominjajo se, kako je na priprošnjo Matere božje prenehala kolera, ki je leta 1849 od avgusta do septembra zahtevala v Trstu 2553 žrtev. Sanitct-ska oskrba je bila v tistih časih zelo pomanjkljiva, zato so se tržaški prebivalci z vsem zaupanjem obrnili k nebeški zdravnici Mariji in ne zaman. Od takrat je 21. november, praznik Marije od zdravja, za vsakega Tržačana svet dan in v cerkvi sv. Marije Velike gori od jutra do večera brez števila sveč, ki pričajo o hvaležnosti tržaškega prebivalstva nebeški Gospe. Kako je ta hvaležnost na mestu, bomo razumeli, če pomislimo, da je Trst in Istro od leta 192 pr. Kristusom pa vse do leta 1632 zadelo 55 velikih epidemij, kuge, ki je mnogokrat zdecimirala ali popolnoma uničila prebivalstvo raznih istrskih mest in naselij ter potem nadaljevala svojo uničevalno pot proti Trstu, Benetkam in sredini Italije. V teh strašnih nesrečah se je
stvo pri Delavskih zadrugah povsem prezrla. Zato ni nič čudnega, če je pogorela in nič se ne čudimo, če ob takem razpoloženju pri ital. demokratičnih strankah so-cialkomunizem v Trstu vedno bolj uspeva. Gotovo je, da istrski begunci in fašisti ne bodo rešili demokracije v Trstu, če se ta ne opre na domače sile. In domače sile so tudi slovenske.
Pričetek akademskega leta Zdravniškega združenja
V četrtek 20. novembra so v knjižnici glavne bolnišnice otvorili akademsko leto Tržaškega zdravniškega združenja. Predsednik združenja je imel otvoritveni govor, v katerem se je najprej spomnil umrlih zdravnikov dr. Brunnerja in prof. Ra-vasinija. Za njim je govoril ravnatelj kirurške klinike v Padovi, in sicer o moderni kirurgiji jeter. Predavanja se bodo vršila odslej vsak petek.
Tihotapili so blago iz prostega pristanišča
Policija je že delj časa na delu, da zasledi krivce, ki so tihotapili blago iz tržaške proste luke v razna italijanska mesta severne Italije. Več oseb, med njimi tudi visokih uradnikov, je že aretirala. Zdi se, da je v to tihotapsko mrežo zapletenih še zelo veliko oseb. Na ta način so razpečali, oziroma ukradli iz skladišč proste luke nad dva tisoč stotov sladkorja ter velike količine olja, pletenin in drugega blaga.
Boljunec
V soboto 28. t. m. obhajata svojo zlato poroko v krogu svoje družine g. Miha Maver in g. Marija Žerjal. G. Maver je že dolgo let — pred leti je obhajal zlato ob-
TRŽAŠKA MARIJINA DRUŽBA priredi v nedeljo 29. nov. v ul. Risorta, 3 igro
• • • Moj življenjski misijon
Vabljeni! — Začetek ob 5.30 pop.
ljudstvo z zaupanjem obračalo k Materi božji, kajti človeška pomoč je bila takrat brezuspešna.
V Delavskih zadrugah so zmagali levičarji
Preteklo nedeljo so se v Trstu vršile volitve, na katerih so izbrali zastopnike, ki naj zastopajo koristi članov pri vodstvu Delavskih zadrug. Glasovalo je približno 1/4 članov ali nad 6 tisoč. Zmagala je lista št. 2, to je lista, ki so jo predložili združeni levičarji: komunisti, socialisti in neodv socialistična zveza (titovci). Dobila je 2/3 glasov in zato bo imela od 4 do 6 zastopnikov. Izvoljeni so bili: adv. Pogassi, P. Ribba, F. Feriani.
Sedaj, ko so volitve mimo, se zelo čudimo, kako so jih pripravili in izvedli. Predvsem ni bilo v Gorici nikakega volilnega sedeža, četudi imajo Delavske zadruge sedem trgovinskih obratov v gori-škem mestu. Koliko je tam članov, nam sicer ni znano, vendar na sedem razpro-dajaln pride gotovo lepo število članov. Drugič: na nobeni kandidatni listi ni bilo nobenega zastopnika iz Gorice ali iz Tržiča. Tretjič: demokratska lista (št. 1) je nastopila samo kot izrazita italijanska nacionalistična lista, ki je slovensko član-
letnico svoje službe — cerkovnik v naši farni cerkvi. Čestitamo in želimo, da bi ju Bog še dolgo let ohranil svoji številni družini, naši cerkvi in naši vasi.
Koledar Marijanišča in Alojzije-višča
Vsi prijatelji Marijanišča in goriškega Alojzijevišča bodo dobili v teh dneh prav lep koledar. Za naše razmere je novi koledar za prestopno leto 1960 pravo presenečenje tako po obliki, kakor po vsebini. Koledar poživlja kar osem velikih barvnih slik in več manjših. Po slikah izgleda koledar zelo salezijanski in mladinski. To je razumljivo, ker so ga skupno izdali salezijanci, in to v prvi vrsti za mladino.
Podrobni pregled koledarskega besedila odkriva dosti novega: ob nekaterih dnevih so na primer označeni razni blagoslovi (sveča, pepel, voda, vino, sol, grob, hiša itd.); dalje so zaznamovani godovi posameznih farnih cerkva v obeh škofijah, važnejše in bolj znane procesije, šmarnice, zomice, velikonočna dolžnost, kongres v Miinchenu, 600-letni višarski jubilej, skupni Marijin praznik na Opčinah in še mnogo drugega. Splošno presojeno smo dobili sedaj prvič pravi liturgični koledar, ki bo v korist, okras in pomoč vsaki verni slovenski družini. Seveda so takšni prvi poskusi vedno pomanjkljivi. Zato le takoj pravočasno sporočite nove predloge in želje.
Lepo bi bilo, da bi oba zavoda dala novi koledar svojim prijateljem in dobrotnikom
Dramski odsek Marijine družbe v Rojanu
priredi v nedeljo 29. novembra igro v treh dejanjih
MARMORNATI KRIŽ
Začetek ob 17.15.
Med odmori srečolov!
Vabljeni!
RAZNO
Nov valolom
V kratkem se bodo začela dela za postavitev novega valoloma ob robu zasutega področja med barkovljanskim pristanom in Čedasom. Dela so že oddali in bodo stala 26 milijonov lir. Tako bo ta predel, ki so ga pridobili iz morja zadnja leta z zasipanjem in ki se je za njegovo ureditev živo zavzemala tujskoprometna ustanova, dobil končno obliko. Sredi njega bo mogočen vodnjak, razsvetljen s spreminjajočo se lučjo. Ves prostor bodo posadili z bori ter med njimi speljali pota.
Za povečanje prometa iz CSR čez Trst
Posebno tržaško odposlanstvo, ki ga sestavljajo vodilni strokovnjaki, se je v Pragi posvetovalo s češkoslovaškimi zastopniki o vprašanju pomorskega prometa za to državo čez naše pristanišče.
Po zadnji vojni je češkoslovaški promet čez Trst zelo upadel, zlasti v korist Reke. Na prvem mestu v njem pa je še vedno Hamburg. Tržaško odposlanstvo bo skušalo preučiti možnosti, kako bi se dalo spet večje količine češkoslovaškega blaga usmeriti čez Trst, ter bo na pristojnih mestih pojasnilo, da so tržaške pristaniške naprave povsem sodobne in kos vsaki nalogi.
Če bo ta obisk v Pragi rodil vsaj delen uspeh, bo to zelo važno ne le za pristanišče, temveč za vse gospodarsko življenje našega mesta.
Podelili so nagrado za dobroto »Livio Tempesta«
Enajstlatna učenka četrtega razreda Gra-zia Lupinetti iz Rossana v Kalabriji je letošnja nagrajenka za dobroto »Livio Tew pesta«. Nagrado v znesku 200 tisoč lir tet zlato kolajno in diplomo je nagrajenki podelil na Kampidoliju rimski župan Cioc-cetti ob navzočnosti najvišjih šolskih, cerkvenih in civilnih oblasti. Grazia Lupinetti si je zaslužila nagrado in priznanje najboljše učenke v Italiji s tem, da je skozi štiri leta dan za dnem stregla in tolažila svojo bivšo učiteljico, zadeto od mrtvouda. Poleg te glavne nagrade so podelili še dve drugi nagradi, in sicer 9-letnemu Karlu Paglieraniju, ki že od tretjega leta dalje streže in vodi svojo slepo mamo, ter 1 (-letni Adrijani Panna iz Rima, ki že tri leta streže težko bolni mami ter vodi vse gospodinjstvo poleg vestnega izpolnjevanj® šolskih obveznosti. Tudi otroci nas učijo dobrote in požrtvovalnosti.
Prav bi bilo, da bi zgodbe takih dobrih ljudi videli tudi v kinu in na televiziji’ Ti naj bi postali vzorniki in ne filmske zvezde in zvezdniki.
OBVESTILA
V GORIŠKI STOLNICI bo v ponedeljek in torek, 30. nov. in 1. dec., celodnevno češčenje Najsvetejšega. Slovenski vernik* bodo imeli svojo uro češčenja od 3h do 4" pop. oba dneva. — Pridite, molimo!
V NEDELJO 29. t. m. ob Uh' bo pri Sv. Ivanu shod MMK.
DAROVI
kot dar zastonj. Toda to je pri tako skromnem številu izvodov in pri tako visokih stroških za barvni tisk nemogoče, popolnoma izključeno. — Koledar stane 100 lir in ga dobite v vseh župniščih in v katoliških knjigarnah. Lepo priporočamo.
Brazilski konzulat v Trstu
Kakor vse kaže, bo Brazilija premestila svoj konzulat iz Benetk v naše mesto. Ta sklep naj bi bili že sprejeli, in sicer zaradi uspeha, na katerega je naletela uredba skladišča za brazilsko kavo v novem prostem pristanišču. Do premestitve naj bi prišlo proti koncu tega meseca.
Za Alojzijevišče: Namesto cvetja na grob gospe Roze Novak roj. Bajt, daruje H-Vranič 500 lir.
Za Slovensko slrotišče: Ob smrti drage-ga očeta Avguština Hvalice daruje hčerka Olga Franza 1.000; K. P. 500; N. N. v hvaležen spomin na pok. gospo dobrotnico 1.000; ga. Marija Milost, Gorica 1.000 lir: Štandrež: 10 q krompirja, 470 kg koru# v štoržih, 15 kg ohrovta, 7 kg cvetač«' 3.5 kg česna in čebule, v denarju 13.400: števerjan: 710 kg krompirja, 365 kg koruze v štoržih, 110 kg jabolk, 2 kg bel1-' moke, 3 kg suhega sadja, v denarju 3.500' Podgorci: v denarju 25.000; v počastiti spomina pokojne Marije Piščanec dartt)e
H. Vranič 500, nečakinji Zora in Mir3
I.000 lir. — Naj Vsemogočni vsem tisočer0 povrne!
Za Marijin dom v Rojanu: Gospa El#1 Pertot iz Trsta 3.000; gospa Micheli 1.000’ N. N. 1.000 lir. — Vsem Bog povrni!
—•
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolp0**; trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 1 ^ davek na registrskem uradu.
Odgovami urednik: msgr. dr. Fr. Moi^ Tiska tiskarna Budin v Gorici
6oričani, v soboto 5. dec. se začne v stolnici misijon za Slovence v Gorici