fll 4 KULTURNO GLASILO Izhaja v Celovcu, — Erscheinungsort Klagenfurl P. b. b I I i LETO XXIV / ŠTEVILKA 38 CELOVEC, DNE 21. SEPTEMBRA 1972 CENA 2.50 ŠILINGA Vestnikovim »načelnim pripombam" na rob I-*a bo Slovenski vestnik reagiral spričo ^Peha trbiškega srečanja manjšin z uža-i|j ljubosumnostjo, je bilo pričakovati. a pa bo reagiral z logiko, ki jo ZSO sama ! Mojimi ukrepi pobija, je vendarle rahlo Cudno. Slovenski vestnik z dne 15. septem- bra namreč podaja »Nekaj načelnih pri-P0jnb ob kongresu FUEV v Žabnicah«, v ■l ter ih je govora o tem, da Naš tednik ‘uv nadaljevanju potem še mahne po ma-9 u'nem narodu«. Očitno gospod pisec ne ■ .na Razlikovati med kritično mislijo, ki smo izrekli na račun Socialistične zveze v ^ .)ubljani (ki je dejansko sodelovanje manj-’ r( iz Slovenije izrecno označila kot nemo-.,e) in med kritiko na račun matičnega ,inar»da. | drži, da na kongresu v Trbižu ni bi- * ‘ razprav o koristnosti ali nekoristnosti delovanja emigrantskih skupin v medna-r°dni manjšinski organizaciji, to pa iz čisto Cn°stavnega vzroka, ker namen trbiškega jj Sre^anja ni bilo razpravljanje o gotovo ftpffvse aktualnem in važnem vprašanju l^NS, marveč proučevanje etničnih pri-,L ter proučevanje celotne problematike V J10iezičnosti. Vestniku, ki je gotovo inf or- je gotovo infor-isednik FUENS Reginald Vospernik ponovno — v član- ki rjlran, da je prav podpredsednik FUENS “ Jr*««-' l' > l, v intervjujih (z mariborskim Večerom J1 primer) in tudi javno pred kongresom 11 Eisenstadtu/Železnem izpovedal jasno in ^dvoumno svoje mnenje o emigrantskih upinah, zdaj in danes ne bomo ponovno °bazovali stališča, ki ga zastopa Narodni koroških Slovencev v okviru FUENS. (j dor ne mara slišati vse resnice, je pač udi ne ^ jo je moč slišati kjerkoli. ' h^osebno pa je Slovenski Vestnik »skep- V 'n. n* zaradi tega, ker je dobil pripravljalni J °dbor s strani koroške deželne vlade ij t°dporo, ki je soomogočala kongres. In s i\ e.Wl indirektno podtakne trbiškemu sreča-f Ju> da je pač moral postavljati svoje im-1 ^'tetive tako, da so bili oblastem »pri sr-1,6 ■ *• In potem še batina na desno, češ da in° V6^a tudi za *nadaljnjega finančnega f . duhovnega mecena kongresa, ki bi go- I !‘i>0 ne dal denarne podpore, če ne bi imel :0 m tem tudi svojih določenih interesov.« c H-rn° ie založba Styria, ker je kato- V tea ustanova, tudi rada podprla politiko ;f , ar°dnega sveta, ki je, če smemo verjeti >f ^^teionarju ZSO g. Prušniku, v maribor-‘‘ p.en} Večeru, v službi vatikanske politike. II /.:rletno so se ob tej Prušnikovi izjavi v 'j i-°Veniji celo našli ljudje, ki so mu to Pav-1 l ir>yo šalo požrli zdaj in danes v letu 1972 * ot resnično. [fl p . . P tej logiki ima koroška deželna vlada s, pri koroških kulturnih dneh, ki jih ' tJrelate obe osrednji organizaciji, svoje j t^d°če.ne. interese«, če jih — na prošnjo |(1 1 organizacij — tudi gmotno podpre, f ^ar se Pa izce uspešnega ali neuspešnemu f, P°teka kongresa, naj Slovenski vestnik j H^>j° tega vprašanja mirne duše prepu-1 tistim, ki so se srečanja udeležili. Da J Nov napad na slovensko ustanovo KDAJ BODO OBLASTI KONČNO IZSLEDILE NACISTIČNE ZLOČINCE? V noči od petka na soboto, so pomazali „neznancl“ izložbeno okno slovenske hranilnice v Velikovcu. V oknu je namreč dvojezični lepak, ki sta ga izdali KKZ in SPZ. Lepak je dvojezičen in poziva starše, naj prijavijo svoje otroke k dvojezičnemu pouku. Dejstvo pa je, da na Koroškem ni malo ljudi — samo izslediti jih menda ni mogoče, ker smo pač demokratična družba! —, ki se lahko brez težav in posledic požvižgajo na razna določila državne ustave in s tem tudi Državne pogodbe. Sejejo sovraštvo, ki pridno klije in razkazuje svetu svoje rjave sadove. Neodgovorni so pomazali zid slovenske hranilnice tudi s parolama SMERT SLOVENSKO in DEUTSCH KARNTEN. Jasno, Velikovec je znan zaradi svoje »domovinske zvestobe", in že večkrat so se izkazali Velikovčani, kako junaško in udarno znajo braniti svoj rjavi DEUTSCH KARNTEN. Pred leti so razstrelili partizanski spomenik na šentruper-škem pokopališču, ga potem spet oskrunili, že skoraj neštetokrat so si izbrali za tarčo slovensko hranilnico, ki pač tako zelo kvari nemški značaj »plebiscitnega mesta". Bil bi že skrajni čas, če bi se oblasti, ki seveda že zasledujejo določene sledove, res potrudile malo bolj in našle zločince, ki motijo mir v deželi in trajno ter neovirano in nekaznovano napadajo slovensko imovino. Ustaski teroristi ugrabili letalo SAS Internacionala terorističnih organizacij? Konec prejšnjega tedna so ugrabili usta-ški teroristi letalo skandinavske letalske družbe SAS. Letalo, ki bi moralo pristati v Stockholmu, so preusmerili na letališče juž-nošvedskega pristanišča Malmo. Zahtevali so osvoboditev svojih tovarišev, ki so sedeli v švedskih zaporih zaradi umora jugoslovanskega veleposlanika Roloviča. Po dolgotrajnih pogajanjih, ki so jih okrepili z grožnjo, da bodo spustili v zrak letalo z vsemi potniki, so dosegli od švedskih oblasti, da so izpustile na svobodo ustaške zapornike in jih privedle na letališče Malmo. Tam eden od sedmih zapornikov ni hotel v letalo, ker se mu kazen nagiba h kraju. Od švedskih oblasti so dosegli tudi izroči- manjšin iz Slovenije ni bilo, je hiba, je pomanjkljivost, ki je nismo skušali in je tudi ne skušamo prikriti. Zal nam je, da ni prišlo do srečanja vseh manjšin. Srečanje pa je kljub tej hibi uspelo. Ali se zdaj Vestnik s tem strinja ali ne. Zavedamo se, da nam bo zdaj Slovenski vestnik spet skušal poriniti črnega petra, češ ali jih vidite, kako napadajo ZSO, kako so proti slogi in enotnemu reševanju problemov! Kljub temu objavljamo to svoje stališče. Ob vsem razumevanju za nervozo, ki se je polotila vodilnih v ZSO spričo narodno-političnega razvoja v zadnjih mesecih, smo namreč mnenja, da je treba o-stati tudi pri takem vprašanju na tleh stvarnosti in mirnega razpravljanja. In prav te stvarnosti v »načelnih pripombah« ni bilo. tev pol milijona švedskih kron. Potem ko so ustaši spustili na svobodo vse potnike, je letalo odletelo proti jugu. Navsezadnje je pristalo v Madridu. Tam se je zadeva obrnila precej presenetljivo, kajti teroristi so se vdali španskim oblastem, ki so jih tudi zaprle. Torej, dober konec, bi lahko rekli. Tudi način, kako so skušali doseči svoj cilj ustaši, ni več nov. Že večkrat so se izkazali s svojimi junaštvi. Pred dalj časa je nad Češkoslovaško strmoglavilo jugoslovansko letalo, v katero so ustaši podtaknili bombo. Pri življenju je ostala samo stevardesa Vesna Vulovič iz Beograda, ki je že deloma okrevala (Naš tednik je o njej že poročal). S svojimi podlimi zločini so se predstavili izvrševalci in dediči Paveličevih idej že večkrat. Žrtve so bile jugoslovanski predstavniki, navadni državljani in jugoslovanska predstavništva. Letos poleti so vdrli v Jugoslavijo, v republiko Bosno in Hercegovino, kjer pa je bilo njihovega podviga kmalu konec. Pričakovali so si množični priliv, namesto tega pa so morali kmalu spoznati, da se borijo na zgubljenih položajih. Za eno ustaških središč v Evropi velja Švedska. Popolnoma nerazumljivo je, da jim švedske oblasti niso odpovedale »gostoljubja", zlasti, ko so morale spoznati, da tem ljudem ne pomeni življenje drugih prav nič, če hočejo doseči svoje mračne in zločinske cilje. Tudi v Nemčiji, zlasti v Munchnu, imajo močne postojanke. Njihovo avstrijsko središče je Salzburg, kjer je zbral nekdanji Paveličev spovednik Cecelja okoli sebe močno in fanatično druščino. Nekateri člani salzburške celice so se udeležili tudi vdora v Jugoslavijo. Jugoslavija je ostro protestirala pri švedskih oblasteh zaradi njihove docela nerazumljive mlačnosti in brezbrižnosti do ustaških zločincev. Španske oblasti pa so menda izrazile pripravljenost, da izročijo ustaše Švedski, če bi ona to zahtevala. Nekoliko spominja zadnji ustaški podvig tudi na zločin palestinskih teroristov, ki so poklali pri zadnji olimpiadi 11 izraelskih športnikov. Takrat je obsodil to dejanje ves kulturni svet, samo nekatere države so iz nerazumljivih, morda jasno razumljivih vzrokov, celo zagovarjale »junaštvo" palestinskih teroristov. V nekaterih krogih se pojavlja celo misel, da obstaja neka »internacionala" terorističnih organizacij. Zaradi tega bi bilo tem bolj potrebno, da bi se povezale vse države, ki jim je za red, mir in pravičnost, da bi skušale kolikor mogoče preprečiti take zločine. Prav Nemčija in Švedska sta dva zgovorna primera, kam privede popustljivost do ljudi, ki jim je prav vsako sredstvo, samo da »zabodejo sovražnika". Brandtova izvolitev v nevarnosti »Associated Press" poroča iz Bonna, da je pokol Izraelcev v Munchnu tako škodoval ugledu kanclerja Brandta, da utegne pokvariti njegove račune glede parlamentarnih volitev v novembru. V nevarnosti je izvolitev Brandta in njegovih sodelavcev. Opozicija ne prikriva svojega načrta, da bo munchenske dogodke izrabila med volilno agitacijo. StrauB, vodja krščanskih socialistov in Barzel, vodja krščanske demokratske unije sta izjavila, da bosta postavila na dnevni red pomanjkljivost Brandtove vlade v zvezi z munchenskim atentatom. o V torek ponoči se je z avtom ponesrečil podkancler inž. Hauser. Na ovinku pri Langenloisu (Nižjeavstrijska) je njegov šofer — verjetno zaradi prevelike hitrosti — izgubil oblast nad vozilom; le-ta je zapeljal s cestišča in obtičal s kolesi navzgor. Medtem ko je bil šofer le lažje ranjen, so inž. Hauserja težko poškodovanega prepeljali v kremsko bolnišnico in je že izven smrtne nevarnosti. • V torek ponoči se je začelo 27. zasedanje glavne skupščine OZN. Največjo pozornost so posvetili izredno obsežnim varnostnim ukrepom. Pripadnikom varnostne službe na sedežu OZN so razdelili avtomatsko orožje, čeprav doslej niso bili nikoli oboroženi. • V Evropi je zavladal strah pred novim načinom bombnega terorja: »bomba smrti po pošti". Njena prva žrtev je postal izraelski diplomat dr. Arni Shachori v Londonu. Potem ko je odprl nanj naslovljen paket, se je sprožila vnetljiva naprava, ki je povzročila eksplozijo in ga usmrtila. Pri tem je bil težko ranjen tudi njegov kolega Kaddar Theodor. Tudi v izraelskem veleposlaništvu v Parizu so našli dva paketa z bombami. GRAŠKI JESENSKI VELESEJEM Od 30. septembra do 8. oktobra 1972 Odprto vsak dan od 8. do 18. ure Okno v mednarodno gospodarstvo Kvalitetna ponudba - jasen pregled -najboljše Informacije in nasveti: garancija za dober nakup. Družina v družbenem prelomu Družba doživlja velikanske spremembe. Družbene strukture, vzori in socialne vloge se hitro menjavajo. Osporavajo jih in odstranjujejo, ne da bi našli novih smernic. Družina pri tem ni izvzeta. Nahaja se docela v toku družbenih prelomov. Zmeraj več funkcij, ki so prej slonele na družini, je prevzela družba. Življenjski prostor maloštevilne družine je močno utesnjen. Družina prihaja polagoma v izolacijo. Zdi se, da se družba odpoveduje družini. Družina že davno ni več glavni nosilec svetovnonazornega oblikovanja. Starši in otroci so zašli v pluralistični družbi v napetost različnih ideoloških struj. Versko življenje družine se nahaja med vero in nevero. O vseh teh vprašanjih so razpravljali udeleženci simpozija „Alpe-Jadran“ pod naslovom „Družina in družba" v gradiču Krastowitz pri Celovcu. Strokovno srečanje je pripravil „Katholischer Familien-verband", Katoliška družinska zveza Koroške. Simpozija so se udeležili tudi gostje iz Slovenije in Furlanije. Ravnatelj Steiner je pozdravil vrsto častnih gostov, med njimi škofa dr. Kostnerja, predarl-skega škofa dr. Wechnerja, mariborskega pomožnega škofa dr. Vekoslava Grmiča, kot zastopnika ljubljanskega nadškofa, kanonika Lešnika, predstavnika koroške deželne vlade in mesta Celovec, zastopnika evangeličanske Cerkve na Koroškem ter predstavnika Jugoslavije, konzula Branka Čopa. Simpozij je vodil pater dr. Ettl. Značilni so bili naslovi predavanj: „Ali se namerava družba odpovedati družini?" (visokošolski profesor dr. Klingler, Celovec), „Družina med vero in nevero" (škof dr. Vekoslav Grmič, Maribor) in »Družina — zadnja trdnjava svobode" (prof. dr. Arturo Toso, Videm). Po vsakem predavanju je bila snov predelana in poglobljena v različnih delovnih krožkih. Delovni krožek »Verska vzgoja v napetostnem področju pluralizma — v družini in izven nje" je vodil dr. Valentin Inzko. V predavanjih in diskusijah je bilo predvsem poudarjeno: Pri načrtovanju novih stanovanjskih poslopij se družba ozira le redko še na veččlansko družino. Že v naprej odpiše družine z več otroki in stare ljudi. Ker vrši družina kot socialna ustanova v družbi važne naloge, mora biti po njej deležna primerne podpore. Potrebne so zaradi tega v demokratično urejeni družbi ustanove, ki po možnosti strankarsko-politično in svetovno-nazorno neodvisno zastopajo interese družine. To je potrebno zaradi tega, ker je družina dandanes kljub visokemu življenjskemu standardu tudi socialno gledano močno ogrožena. Kar prispeva družina v duhovnem oziru za družbo, družba ne priznava in ne upošteva v zadostni meri. Še vedno je zgled najučinkovitejše sredstvo pri vzgoji. Brez otrok, z enim ali dvema otrokoma, narodi in narodnostne skupine nimajo bodočnosti. Mimo tega dejstva družba ne more. Je pa tako, da je dandanes znak žive vere že v tem, da je družina sploh pripravljena, otroka sprejeti. Značilno za versko vzgojo v družini je bilo v preteklosti, da je imela vzgoja namen, vključiti človeka v statično družbo, prevzela je modele ter jih poglobila. Dandanes je načelo vzgoje samostojen človek. Simpozij je pokazal, da na splošno premalo poznamo probleme družine. Ali ne velja to v isti meri tudi za nas Slovence? Dr. V. Inzko SODELOVANJE MED JUGOSLAVIJO IN ROMUNIJO SE JE OKREPILO V torek je prispel v Beograd, in to na povabilo predsednika zveznega izvršnega sveta Džemala Bijediča, predsednik ministrskega sveta SR Romunije ion Gheorghe Maurer. Ob tej priložnosti naglašajo jugoslovanski listi, da se je jugoslovansko-romunsko gospodarsko sodelovanje v zadnjih nekaj letih izredno okrepilo. Pogovori bodo namenjeni tudi povečanju sedanje liste blagovne menjave za petletno obdobje 1975-1980 (v vrednosti 550 milijonov dolarjev). Maurer in Bijedič se bosta pogovarjala tudi UNIV. PROF. DR. THEODOR VEITER: Večjezičnost koristi vsakomur! Zaradi preobširnosti na kongresu obdelane problematike v zadnji številki NT nismo mogli poročati o glavnem in osrednjem predavanju na kongresu v Trbižu. Visokošolski profesor dr. Theodor Veiter je s svojimi znanstveno utemeljenimi iznašanji o državi, državnem narodu in večjezičnosti ter s svojimi diskusijskimi prispevki doprinesel bistven delež, da je kongres bil zaokrožena enota. Pri tem je poslušalce posebno presenečal z aktualnimi vložki o manjšinskih ureditvah drugod, pri čemer se je vedno opiral bodisi na osebne izkušnje ali pa na najnovejšo znanstveno ilteraturo. Posebno presenetljivo za tistega, ki materije ne pozna ali pa jo pozna samo površno, je morala biti Veiterjeva ugotovitev, da se vsepovsod v evropskem kulturnem svetu intenzivneje posvečajo — denimo — siovesnkemu narodnemu vprašanju ali pa vprašanju drugih bližnjih manjšin, kakor to stori avstrijska znanost. Iz temeljitega referata prof. Veiterja si dovolimo danes objaviti nekaj značilnih izvlečkov, ki naj ilustrirajo pestrost in mnogovrstnost nakazane problematike: I. UVODNE PRIPOMBE Pod »državo" tu ne razumemo ne le celotne države, ki je kot taka mednarodnopravno priznana in je mednarodnopravni subjekt, temveč tudi »državo", ki mednarodnopravno ni priznana ali pa samo po nekaterih pripadnikih skupnosti narodov in ki kaže jezikovne probleme kot npr. Ban-gla Desh, kakor tudi država članica v zvezni državi. Veliko jezikovnih sporov se pojavi sploh samo v državi članici zvezne države. Kot primer navedemo Avstrijo (zvezne dežele Koroška, Gradiščanska), Sovjetsko zvezo in Kanado. »Državo" torej imenujemo tukaj brez ozira na njeno mednarodnopravno definicijo vsak s popolno ali pa tudi samo delno samovlado opremljen teritorij, torej tudi avtonomno področje, katerega prebivalstvo jezikovno ni enotno in na katerem se pravno in družbenopolitično ločujejo večinski narod ali pa številni majoritarni narodi in jezikovne skupnosti od minoritarne jezikovne skupine. H. DRŽAVNI NAROD KOT JEZIKOVNI NAROD Če izhajamo iz tega, da je državna nacija vsota državnih pripadnikov (državljanov), kot to konsekventno poudarjajo strokovnjaki za državno in ustavno pravo v plurietnič-ni državi Švici, medtem ko je „nacija“ danes docela vedno bolj na „državo" omejeni narod (v etničnem smislu), ki stremi za „nacionalno državo" in ki hoče priti do identifikacije državne nacije z narodom (državnim narodom); je državni narod očividno ona etnična skupnost (narod), ki je v neki državi (v smislu uvodne izpovedi države članice) predstavlja družbeno dejstvo, prevladujočo večino, tako da se sama imenuje narod države. Nikakor ni nujno, da je državni narod določen jezikovni narod. K pojmu „narod" ne spada nujno tudi lastni jezik, kot ugotavljamo to tudi v zvezi z Irci v irski republiki, ki so prav gotovo državni narod te države in se imajo kot takega tudi za Severno Irsko (Six Countries). Po vseh pravilih seveda se prišteva državni narod neke države tudi hkrati nekem določenem jezikovnem narodu, ki se tudi čuti za takega. V Aziji in Afriki so zadeve seveda zelo pogosto bistveno bolj zamotane. Za Evropo velja vsekakor pravilo, da se čuti določeni jezikovni narod, da pripada določeni državi ali državi članici in se nahaja tam in hoče ostati v njej v številčno ali pa politično večinski poziciji naroda. o najbolj aktualnih svetovnih dogodkih ter o načinih, kako pospešiti mednarodno sodelovanje in zagotoviti mir na svetu. 1. Različne oblike pojavljanja državnega naroda a) državni narod kot »hotena nacija" Pogosto se pripeti, predvsem v časih na-cionalno-državnega mišljenja, da narod, ki ima sicer v državi večino, je pa postavljen nasproti še drugemu narodu, ima svojo državo za svojo in samo za svojo, s tem torej za svojo nacionalno državo, ter se pojmuje kot »hotena nacija", nation de volon-te v smislu Herauda. V tem primeru državna nacija ni vsota državnih pripadnikov, s pripadnikom na politični neodvisnosti in samostojnosti zgodovinsko nastale države (Švica, druga republika Avstrija), ampak po nacionalnem Consensus communis povezana državna skupnost, izvzemši nacionalne manjšine in narodne skupine. Etnična skupnost (narod), ki sama odloča o vseh važnih zadevah, ki so etnopoiitičnega pomena brez vsakega sporazuma z etnično manjšino, ima državo za svojo državo in ima voljo jo tako obvladati, da postane »hotena nacija". Dosti primerov za to je prinesla zgodovina in jih prinaša še danes. Tako so Čehi po prvi svetovni vojni novoustanovljeno češkoslovaško državo priznali kot nacionalno državo samo svojega naroda in so ustvarili, ker v državi ne bi tvorili večine prebivalstva, danes že zdavnaj opuščeno funkcijo obstoja čehoslovenskega naroda, pri čemer Slovaki niso samostojen narod, ampak so služili Čehom samo v tem, da so jim pripomogli k na zunaj vidni številčni večini v državi. Manjšin, predvsem sudetskih in karpatskih Nemcev ter Madžarov, niso šteli h čehoslovaški naciji. Čisto podobno se je pojmoval francoski narod v Franciji, ali pa italijanski narod v Italiji za tisti državni narod in hkrati za edino državno nacijo kot hoteno nacijo. V italijanskem pravu npr. srečamo skoraj vsepovsod mnenje, da so narodne skupine npr. južni Tirolci ali pa Slovenci v pokrajinah Trst in Gorica ter Videm samo jezikovne in etnične manjšine, na noben način pa ne nacionalne manjšine, ker se iz besede »nacionalno" preveč čuje pojem »nacija", označba »nacija" pa samo pristoja italijanskemu narodu. Kar se tiče Francije, obstojajo tudi danes še tam ideje o »nation une et indivisible" iz prve dobe jakobinstva, po katerih naj se pripadniki drugih narodov in jezikovnih skupin asimilirajo s francoskim državnim narodom in nimajo pravice do obstoja kot etnična indivi-dualiteta. b) državni narod kot jezikovna nacija Tam, kjer se državni narod vede kakor hotena nacija, kljub temu, da živijo v državi drugi narodi in jezikovne skupine, se poskuša povzdigniti do edine jezikovne nacije, če razpolaga državni narod z lastnim jezikom. To privede do tega, da jezikovni narod, ki tvori večino v državi in ki se izdaja za hoteno nacijo, dopušča samo lastni jezik in ta jezik proglasi za edini državni jezik, ki ga mora vsakdo obvladati, medtem ko se manjšinskih jezikov, včasih zaradi izrecne prepovedi javno ne sme uporabljati ali pa so vsaj družbeno diskriminirani. Na klasičen način je ugotovljeno to v Franciji, kjer regionalni jeziki (parlers maternels) v javnem življenju, z malenkostnimi izjemami, niso dopuščeni in se francoščini pripisuje značaj edinega pravega kulturnega jezika. V Španiji kaznujejo uporabo manjšinskih jezikov. Kjer obstaja v državi ali državi članici (regiji) samo en določen jezikovni narod, v francoski narodni teoriji in deloma tudi v današnji etnopolitiki, se tak narod širše naziva tudi „ethnie“ — ne moremo nasprotovati, če je ta namreč hkrati tudi jezikovna nacija, in če jezikovna politika dr- ( žave identificira državno nacijo s hoten6 nacijo in le-to z jezikovno nacijo. Portugal'' ska npr. ne pozna jezikovnih in etničnih manjšin in isto lahko trdimo, kljub nekate-rim posebnim dialektnim skupinam npr skanskega tudi za Norveško in Švedsko, čeprav tam Sami (Laponci) to enotno sliko 2® nekako prebarvajo. _ ^ Ostro začrtano velja to samo za tiste j®' zikovne narode, ki kot jezikovna nacija P°' seljujejo in določajo samo eno edino drža- 1 vo, ki obsega vse pripadnike jezikovnega naroda, ki vlada v državi. K temu ne more-mo navesti nobenega primera, ker npr. obstajajo Italijani kot avtohtona jezikovne n skupnost tudi v Švici, pripadniki portuga1' ^ ske jezikovne skupnosti (ne: ethnie) pa W'lr di v Južni Ameriki in Afriki ter Aziji. Še na; P prej lahko govorimo o takšni identiteti Pn * poedinih avtonomnih področjih kot pri F®-rorcih, katerih državno ljudstvo obsega vs® ® Farorce in samo Farorce. Tudi o Islandij1 0 smemo podobno govoriti. Navadno pa opažamo, da si lasti major1' h tarno državno ljudstvo (narod), ki ne obse-ga prav vseh državnih pripadnikov, pravic® biti državna nacija kakor tudi — glede n® državo in njene ustanove — biti jezikovo® nacija, prav ta si prisvaja lahko v več dr-žavah isto vlogo. Tako je nemški jezik v Avstriji kakor tudi v Zvezni republiki Nemčiji edini državni jezik, čeprav obstajajo v obeh državah jezikovne manjšine (Liechterv ^ stein izstopa v tem pogledu, ker so tam nemško govoreči deželani). Razumljivo je in iz praktičnih razlogov pritrjujemo temu, da je v državah s sam® ^ majhnimi jezikovnimi manjšinami uradni je' zik, torej državni jezik, jezik večinskefl® ^ ljudstva. To velja za Avstrijo, kakor tudi z® Italijo in Veliko Britanijo. Žal pa je treb®< ^ da narodi ali pa narodne skupnosti, ki L|'j dajo v državi, uveljavljajo svoje naciond^8 jezikovno mišljenje in postopanje tudi n® področjih, kjer je naseljena avtohtona n®' rodnost druge jezikovne skupnosti. Prip®' v stiti državni jezik na področjih manjšine k° edini jezik v javnem življenju, je pregrel šek 9 proti odstavku o diskriminaciji (odst. Evropske konvencije o človekovih pravica*1 in proti konvenciji proti vsaki vrsti rasn® ^ diskriminacije. v Državni jezik tako postane sredstvo z® c asimilacijo. V ta odstavek spada uporab® ^ krajevnih imen, imen gora, rek ter poljan na osnovi uradnih predpisov — izključno v državnem jeziku tam, kjer prestavlja jo*' kovna manjšina krajevno ali regionalno večino, ali pa tudi »propotion considerabl® (Dalje prihodnji®' k V debati se je potem prof. Veite| v izjavil tudi o sedanjem zakonu, predvideva dvojezične topografske /L, piše. Dejal je, da je pojem topogt®^ skih napisov v izvedbenih navi odili*1 s veliko preozek in da bi moral zaobseči vse javne napise (pošta, železnic®’ šola itd.). Sam, tako prof. Veiter, da je na primer poštna uprava bila Popravljena namestiti v omenjenih k1®' jih tudi na poštah dvojezične napise| da pa zvezni zakonodajalec za to 11 kazal nobenega zanimanja. , Vrhu tega je zakon tudi po geogr® skem obsegu preozek, in ni več, taK je menil prof. Veiter, kot začetek reševanja tozadevnih jasnih določil Av sirijske državne pogodbe. I t NA BLEDU SESTANEK MED JUGOSLOVANSKIMI IN ZAHODNONEMŠKIMI POSLANCI Minuli teden sta se na Bledu sestali ®*e legaciji jugoslovanskih zveznih in zahodn0 nemških poslancev, da bi navezali nep° sredne stike med zvezno skupščino in hodnonemškim parlamentom — Bundes* gom in s tem prispevali k reševanju prob*e mov med državama. Zahodnonemških P° slancev je bilo 7 — vodil jih je podpreds® nik zunanjepolitičnega odbora v parlam6 tu Kurt Matik — jugoslovanski delegac1^ ki je sestavljena iz 11 zveznih poslancev, P^ je načeloval dr. Jože Vilfan, poslanec zboru narodov. V razgovoru z novinarji 5 j i i ! predstavnika delegacij razložila, da s o s® poslanci sporazumeli o uvedbi stalne si be za stike med obema parlamentarn irn® skupinama, da bi se tako objektivno in*0,j 'tziii j j mirali o problemih, ki zadevajo obe drž®.,. Pozneje je dr. Vilfan ljubljanski televi ^ izjavil, da je bilo med pogovori dosežen precejšnje zbližanje o nekaterih problem' tako tudi o zahodnonemški odškodnini jugoslovanske žrtve nacizma, glede neka rih drugih vprašanj pa ni prišlo do zbližam pogledov. * -------------------------------- »Situacijsko poročilo dr. Bruggerja ; na kongresu FUENS \t Južnotirolski senator dr. Peter B r u g -je na kongresu narodnih skupnosti e- ^Pe-Jadran med drugim dejal: 0' ..Nemška narodna skupnost v Južnem Ti-3' r°lu predstavlja najbolj južni del nemške-f 9a kulturnega in jezikovnega prostora. & Svojstvenost narodne skupnosti se zrcali b'v Posebnem miselnem in življenjskem nači-?u. ki temelji navadno na posebnem, od drli- davnega naroda različnem, zgodovinskem b’ 'n kulturnem razvoju in najde svoj izraz a-Predvsem v jeziku. Če se volja posameznici *a do ohranitve nasproti državnemu naro-3' du ne neguje, se porazgubi v teku daljšega ;e ali^ krajšega razdobja narodna skupnost v iji državnem narodu. Za ohranitev in okrepitev narodne skupnosti, ki predstavlja manjši-ri' nasproti državnemu narodu, je poleg o-e- dranitvene volje posameznikov tudi potreb-n°’ da razpolaga s čim večjo samostojnostih)0 za ureditev narodnih, kulturnih, gospo-i$ Parskih in socialnih potreb. Najbolj primer-lr' aa ie za to, da se taka samostojnost pri- * 0r' in uporabi v prid skupnosti, politična 3' 6notnost. v 9e živi v državi, kot je na primer v Italiji, 3'^eč narodnih skupnosti s sličnimi interesi, I® ' bilo najprej potrebno skupno politično Pdzadevanje zastopnikov teh narodnih >v skupnosti nasproti državi in državnemu na-i<) r°du. šele potem bo mednarodno združe-3- dje različnih narodnih skupnosti oz. narodih dih manjšin razpolagalo s potrebnimi moč-:3 dTi, da bo našlo v evropskih ustanovah za 3< pupne potrebe vseh narodnih skupnosti — ^‘or je to na primer uresničitev evropske-^"narodnostnega prava — dosti odmeva, i® Te načelne misli naj so podane pred kon-3- rstnim situacijskim poročilom o nemški j- darodni skupnosti v Južnem Tirolu, kajti ji ®čina zgoraj omenjenih vidikov iz stalne-K 9a napora v službi neke narodne skupnosti t) u*e9ne koristiti tudi drugim narodnim sku-(i 'nam, če se ustrezno uporabljajo. 6 ..Znano je, da je živelo v trenutku priključitve Južnega Tirola k Italiji (po 1. svetovni 3 °ini) v prostoru današnje bozenske provin- * ?e kakih 216.000 nemških Tirolcev, 12.000 " adincev v Grodenski in Gaderski dolini in akih 10.000 Italijanov. Južni Tirol je bil torej za časa priključitve Italiji pred 54 leti z izjemo zgoraj omenje-'n ladinsko naseljenih dolin čisto nemško ;) ^selitveno področje. ,, v Y teku fašistične politike raznarodovanja °asu med obema vojnama je bila prepolna nega kulturnega življenja, prepotena i® bila nemška šola, prepovedan i nemški jezik, Južni Tirolci so bili od-ovljeni iz javnih služb. S pospeševanjem nselitve naj bi domačini prišli v manjšin-k' Položaj. To je uspelo v obeh največjih mestih dežele, v Boznu in Meranu, vendar ne na podeželju. Po drugi svetovni vojni so zahtevali Južni Tirolci izvedbo samoodločbe, da bi dosegli tako priključitev k Avstriji. Tej zahtevi države zmagovalke niso ustregle, marveč je prišlo do znane pariške pogodbe z dne 5. IX. 1946 med Avstrijo in Italijo, po kateri je bila Italija zadolžena, da pripravi posebne ukrepe, da garantira ljudski značaj ter kulturni in gospodarski razvoj nemško govorečega prebivalstva v Južnem Tirolu. Ti ukrepi naj bi vsebovali predvsem dalekosežno avtonomijo v Južnem Tirolu, kjer je nemški delež prebivalstva še v večini. Ta avtonomija na kulturnem, gospodarskem in socialnem področju naj bi tvorila podlago za nadaljni samostojni razvoj narodne skupnosti. Še preden je Italija prevzela zgoraj omenjene obveznosti, so neposredno po koncu vojne aliirane sile skrbele za to, da je bila dana Južnim Tirolcem spet pravica do neovirane uporabe materinščine in do kulturne javnosti. Obvezne in višje šole v materinščini učencev so bile spet ustanovljene. V teku izvedbe pariške obveznosti je Italija razširila avtonomno področje, ki mu je bila garantirana pomembna gospodarska in socialna samostojnost, na področje sosedne province Trident, da bi ostali Južni Tirolci po izvedbi samouprave v tej regiji vedno v manjšini. Južni Tirolci torej kljub pariški pogodbi niso razpolagali s tisto samostojnostjo v narodnem, gospodarskem, socialnem in kulturnem razvoju, ki bi mogla zasigurati obstoj narodne skupnosti v naravnem razvoju. Južni Tirolci so nedostatke nove ureditve kmalu spoznali, kajti le-ta ni ustrezala ne po cilju ne po črki pariški pogodbi. Vedno glasneje in enotneje so zahtevali pravo deželno avtonomijo za Južni Tirol, kjer razpolagajo z večino, in so to zahtevo v velikem ljudskem zborovanju v Sigmundskrunu 17. XI. 1957 artikulirali v političnem programu, ki ga gre realizirati. Juž. Tirolci so bili pri tem v — za narodno manjšino — razmeroma dobrem izhodnem položaju, kajti predstavljali so politično enoto, ki je našla izraz v enotni stranki vseh Južnih Tirolcev, v SVP. K temu je prišlo, da je avstrijska matična dežela kot pogodbeni partner pariške pogodbe prevzela meddržavno in naddržavno zastopstvo interesov in pravic te nar. skupnosti. Tako je bila dana možnost, da je prišlo do razprave ne samo v evropskih ustanovah, marveč tudi pred OZN, ki je kakor znano priporočala Italiji in Avstriji, da pospravi različna mnenja o položaju tirolske skupnosti v Italiji v direktnih pogovorih. r ^NlV. DOCENT TRŽAŠKE UNIVERZE DR. ALEŠ LOKAR: (1. nadaljevanje) : Jezik: Integracija - asimilacija - most Nekaj podobnega se bi dalo na prvi po-ed reči tudi o južnotirolski manjšini. Nem-^.1 SVet ni Italijanom tako neznan, da bi ga I'0 treba izrecno Južnotirolcem odkrivati I °bratno. Vendar ima vtis, v kolikor so pač I v*° takšni splošni vtisi veljavni, da ima Zr|otirolska manjšina lahko kljub vsemu ^cejšnjo funkcijo mostu med nemškim in Pijanskim svetom. Nemški tip civilizacije I * i * * * v Italiji, kljub vsem zgodovinskim stikom, 6 Precej tuj. Medsebojno spoznavanje . arsikje še sloni na nesporazumih, ki ima-1^ svoje korenine v preteklosti. Način, ka-1° si Italijan predstavlja Nemca in Nemec a'ijana, je v mnogočem le površen kliše, r' katerem igrajo predsodki pa površno i ana in poznana zgodovinska dejavnost ar precejšnjo vlogo. Med tujimi svetovni- rti' jeziki je v Italiji nemščina na splošno anJ_ znana. V spoznavanju severnega, arhškega sveta pri Italijanih, ima lahko tudi manjšina določeno vlogo, recimo pri vseh ■ ah množicah iz meščanskega sloja iz Mi- i^na’ Bologne, Firence in Rima, ki se en-. at ali dvakrat na leto popeljejo na smu-arski ali letni dopust med slikovite južno-‘r°lske doline in vrhove ter tam v tesnem v , u 2 živo manjšinsko stvarnostjo spoznanj0. tip drugačne, srednjeevropske civili-aC|je, njen drugačen utrip in ritem, njeno higačno mentaliteto, vrednote in čare. Te-aspekta problema nikakor ne bi smeli podcenjevati! Intelektualci so bolj nagnjeni v študiozno in kabinetno osvajanje problemov, toda za široke množice je turistični pristop prav tako odgovarjajoč. V turističnem stiku se marsikatera psihološka pregrada poruši prej in lažje (predvsem igraje in z manjšo mero osebnega truda), kakor pa se to dogaja med študijem in napenjanjem možganov. Zaradi še manjšega medsebojnega poznavanja med slovanskim svetom in posebej za južno-slovanskim ter italijanskim, ima kar se mi zdi jasno, slovenska manjšina v Italiji še večje možnosti, da odigra funkcjio mostu. Tu so zgodovinski nesporazumi še večji. Tu so klišeji iz preteklosti še bolj železni. Tu je medsebojno zaupanje čestokrat še globlje. Pa tudi razni predsodki so globlje zakoreninjeni. Zato zavzema tu manjšina, po neki naravni danosti, vlogo posrednika in to ne glede na zunanje, formalno politične odnose. Emidij S u s i c , zunanji sodelavec Instituta za mednarodno sociologijo v Gorici je v številki 33/34 revije MOST, objavil zanimivo študijo o „Mejnih odnosih med Furlanijo-Julijsko Benečijo, Slovenijo, Koroško in Hrvaško". Pri tem je številčno raziskal odnose, ki so se na raznih področjih človeškega udejstvovanja razvijali preko italijansko-ju-goslovanske meje v obeh smereh. Med temi je ločil homoetnične odnose od pluriet- Po dolgotrajnih razpravah med zastopniki Avstrije in Italije ter zastopniki Južnih Tirolcev in zastopniki italijanskega državnega naroda je prišlo končno do kompromisne rešitve, po kateri je zgubila regija večino kompetenc in so jih dali deželi Južni Tirol. Nekateri novi ukrepi v prid Južnim Tirolcem so bili dodani, tako npr. vprašanje jezika in zasedbe mest v večini državnih služb v Južnem Tirolu po etničnem proporcu. Možno je trditi, da je enotni politični nastop Južnih Tirolcev in avstrijska pomoč od leta 1957 do danes privedel do bistvenega izboljšanja izhodnih stališč, ki omogočajo bistveno večjo samostojnost Tirolcev v Italiji. Toda s tem resnična garancija za ohranitev skupnosti v njeni domovini še ni dana. Če živijo člani neke narodne skupnosti, ki predstavlja narodno manjšino, stalno skupaj s člani državnega naroda, kakor je to danes v Južnem Tirolu, se more narodna skupnost samo tedaj za stalno ohraniti, če predstavlja odpornejši, naravnejši, trši element kot državni narod, in če ima ta narodna skupnost z matičnim narodom stalno povezavo in dobiva od tam stalno oskrbo. Za tiste narodne skupnosti, ki se ne morejo nasloniti na matični narod, bi se morala evropska organizacija narodnih skupnosti posebno zavzemati, kajti one so najbolj ogrožene, ker nimajo suverene države, ki bi zastopala njih pravice in interese nasproti državi, v kateri živijo, na isti ravni. Prav iz te zamisli je nujno potreben nastanek evropskega narodnostnega prava." Srečanje „Mittelevrope“ bo letos posvečeno gledališču Konec septembra in v prvih dneh oktobra bo v Gorici sedmo mednarodno srečanje „Mitteleurope“. Tokrat bo srečanje posvečeno gledališki umetnosti v srednji Evropi. V septembru bo v Gorici več mednarodnih srečanj. Folklorna prireditev in tekmovanje pevskih zborov „Seghizzi“ bosta pritegnila v mesto pevce in poslušalce iz raznih držav. Konec meseca pa bo v palači Attems štiri dni mednarodno kulturno zborovanje „Mitteleuropa“. Ta srečanja so dobila precejšnji odziv v mednarodnem kulturnem svetu in tudi v tisku sodelujočih držav. Gorica pa je postala simbol mednarodnih srečanj v tem delu Evrope. Letošnje srečanje bo posvečeno zlasti gledališki umetnosti. Sodelovali bodo gledališčniki in umetniki iz običajnih šestih držav: Italije, Jugoslavije, Avstrije, Češkoslovaške, Nemčije in Madžarske. Brez dvoma bodo slovenski gledališki umetniki letos številčno prisotni, pričakujejo tudi odziv slovenskih gledališčnikov iz Trsta, saj je prav Stalno gledališče ena izmed najvažnejših kulturnih komponent slovenske narodne skupnosti v Italiji. Med dnevi srečanja bodo lahko udeleženci obiskali Trst, Oglej in Gradež. Ob priložnosti bodo priredili razstavi o Musilu in o Hoffmannu. Likovniki poklicnega združenja razstavljajo Že v prejšnji številki smo na kratko omenili, da so odprli v petek, 15. septembra, v Umetniškem domu v Celovcu razstavo Poklicnega združenja likovnih umetnikov. Predsednik Poklicnih likovnih umetnikov Erich K u c h e r je na otvoritvi dejal, da tu razstavljajo izključno samo člani tega Združenja. Pri tem je omenil, da le-to nima nobenega vpliva na stil posameznih umetnikov. Če tu, v Umetniškem domu, razstavlja 35 likovnikov, potem je to 35 posameznih u-metnikov-individualistov. Seveda pa pri tem ni rečeno, da lahko vsak slikar, grafik ali kipar zmerom ustvarja le prvovrstna dela, temveč je tako, da med njimi najdemo tudi slabša dela, ker mu je pač enkrat spodletelo. Pri nas na Koroškem, je dejal predsednik Kucher, se v zadnjem času pojavljajo tendence, da poskuša na likovnem področju prodreti v javnost že vsak diletant; za njegovo afirmacijo pa so kot nalašč mesta, kot gostilne, hoteli in restavracije, kar prinaša korist obema. Potem mu priskoči na pomoč še časopisna reklama. Tako npr. najde v časopisju prav umetnik le malo mesta, slabemu diletantu pa je posvečen obširen članek. Združenje poklicnih likovnih umetnikov za Koroško razstavlja enkrat na leto. Prav to združenje je bilo tisto, ki je pred leti prvič predstavilo danes že znane umetnike, kot so Petschounig. Tatschl, Kravvagna, Je-schofnig in Koller; to je plemenita ideja, ki daje prednost tudi mladim umetnikom, da se na ta način afirmirajo. To Združenje šteje danes okoli 90 članov. Na razstavi je predsednik Združenja likovnikov pozdravil častne goste, med drugimi superintendenta Pellarja, predsednika deželnega zbora Tilliana, namestnika dež. glavarja dr. VVeiBmanna, župana AuBervvink-lerja itd. Kot smo že zgoraj navedli, razstavlja v Umetniškem domu 35 likovnikov: slikarjev, grafikov in kiparjev, z okrog 100 deli. Tu so, da omenimo le nekatere: Koller, Kucher, Schmid, Tatschl, lise Mayr, Gotzl, LoBI, Lia Larisch, Graef, Kaplenig in drugi. Razstava bo odprta do 29. septembra, dnevno od 9. do 12. in od 14. do 17. ure, in je zaradi velikega števila izredno lepih del vredna, da si jo ogledate. B. L. ničnih, to se pravi, odnose, ki jih imajo preko meje pripadniki iste etnične skupine (recimo, Slovenci iz Slovenije s Slovenci v zamejstvu ter Italijani iz Italije s tistimi, ki žive v Jugoslaviji) od odnosov, ki jih imajo med seboj pripadniki različnih etničnih skupin. Ugotovil je, da so v letu 1956 homoet-nični odnosi predstavljali 66,3, v letu 1963 63, 2, ter v letu 1970 61,1 odst. vseh odnosov. Tu se, po mojem mnenju, precej jasno kaže, da ima prav manjšina po naravni danosti vlogo motorja, propulzatorja stikov in odnosov. V kolikor se Susičeve številke sig-nifikativne, bi lahko sklepali, da je sprva prav manjšina dominanten faktor na področju medsebojnih stikov, ki pa sčasoma, po opravljeni nalogi, prepušča svojo vlogo neposrednim stikom med sosednjima narodoma. To manjšinsko posredovanje je verjetno nujno prav v prvi fazi stikov in spoznavanja, ker je sicer na začetku psihološki zid najvišji in najtežje premostljiv. Naj navedem lep primer o tem: Leta 1971 je italijanski pisatelj Mario Soldati izdal knjigo „Vino al Vino" (Vino vinu), kjer opisuje neko svoje potovanje po Italiji, čigar glavni namen je odkrivanje vin iz različnih krajev. Med potjo dospe tudi na Goriško in se ustavi pri znanem vinogradniku G r a d i m i r u Gradniku iz Brd. Po enološki pokušnji na Gradnikovem posestvu, ga povabijo onkraj meje v Medano na slavje v čast slovenskemu pesniku Alojzu Gradniku. Opis tega potovanja in stikov, ki jih je Soldati imel v Brdih je prav gotovo eden najlepših, najprisrčnejših, bistrih in umetniško dovršenih prikazov na- čina življenja in kulture Slovencev, kar sem jih kdajkoli bral. S knjigo, ki je izšla v veliki nakladi najprej v znanem ženskem tedniku Grazia, pozneje pa pri založbi Mondadori in so jo brali po vsej Italiji, je Soldati prav gotovo dosti pripomogel k temu, da se na tako imenovani vzhodni meji bolje medsebojno razumemo. V tem vidim lep primer spontanega posredovanja manjšine in manjšincev v korist boljšega medsebojnega spoznavanja. Toda spontanost še zdaleka ne more izčrpati vseh možnosti, ki jih takšni odnosi nudijo. Če naj politično mislimo, in če naj vloga mostu ne postane prazna fraza, kakor je bilo omenjeno že na začetku tega sestavka, je potrebno, da to propenzijo manjšine podkrepimo z javnimi ukrepi, priznanimi funkcijami, strukturnimi spremembami, v katerih naj ima manjšina, kot faktor zbliževanja, posebno vlogo. Kajti, če naj manjšina res ima funkcijo mostu, potem bi morali njeni pripadniki zavzeti vse tiste javne položaje, ki so za takšno funkcijo potrebni in priznani. Tu pa smo na povsem novem področju, ki se ga doslej, kolikor je meni znano, še nihče ni dotaknil. Funkcija mostu bo postala priznana vloga le takrat, kadar bodo stale javne strukture, ki jo bodo nosile in podpirale in v katerih bo manjšina, zaradi svoje tipične specializacije ter intersistemskosti zavzela vodilna mesta! Logika funkcije mostu nas privede prav do tega zaključka, ki se mu nikakor ne moremo izmakniti. (Dalje prihodnjič) Poročilo o položaju gradiščanskih Hrvatov na kongresu FUENS P,tono. fcatcev: ANTVVORT AN DEN „WINDISCHEN“ KARL JERNEJ JUN. Ich war vemundert, daB Du als mein Nachbar liber den Umvveg eines Leserbrie-fes an Karntner Tageszeitung Fragen an mich stelist. Bisher haben wir uns immer personlich und direkt, iibrigens in slowe-nischer Sprache ausgesprochen. Da meine Antvvort vielleicht auch andere interessieren wird, will ich sie den Zeitungen, die Deinen Leserbiref veroffentlichten, nicht vorenthal-ten. Zunachst mochte ich feststellen, daB ich am Gesprach mit Herrn Bundeskanzler Dr. Bruno Kreisky wohl als Slovvene, nicht je-doch als Vertreter oder Fiihrer slowenischer Organisationen teilgenommen habe. Zur Frage, wo die verschleppten Karntner von den Partisanen „verscharrt“ wurden, kann ich ebensowenig sagen, wie vermutlich Dein Vater, der bis zu seiner Verhaftung durch die Gestapo ebenfails Aktiver war. DaB es Slovvenen gibt, die mehr oder weni-ger plotzlich nicht mehr Slovvenen sein wol-len, ist keinesvvegs neu, doch vverfen sol-che „Austritte“ ein bezeichnendes Licht oder besser einen iiblen Schatten auf unse-re Karntner Wirklichkeit. Die zvveisprachi-gen topographischen Aufschriften sollen in den Venvaltungs- und Gerichtsbezirken Karntens mit slovvenischer oder gemischter Bevolkerung angebracht v/erden, wie es der Staatsvertrag von 1955 im Artikel 7 Absatz 3 vorsieht. Wenn jeder, der sich berufen fiihlt, zu Fragen der siovvenischen Volksgruppe in Karnten offentlich das Wort zu ergreifen, zuerst nachdenken vvtirde, dann vviirden soiche Leserbriefe, wie Du ihn verfaBt hast, vvirklich endgiiltig der Vergangenheit ange-horen. Johann Wutte SEHR GEEHRTER HERR BUNDESKANZLER! In der Karntner Tageszeitung vom 3. 9. 1972 habe ich den Artikel „Versohnliches Gesprach zvvischen Bundeskanzler Kreisky, Oberst a. D. Klinge und Slovvenenvertreter VVutte" gelesen. Darf ich dazu als Karntnerin ein paar Ge-danken hinzufugen? Meiner Meinung nach ist die Slovvenen-und VVindischen-Frage in Essenz eine Groteske, welche in ihrer A rt wohl einzigartig in der Welt bestehen durfte. Ich kenne kein Volk, vvelches sich seiner eigenen Nationa-litat und Muttersprache so intensiv schamt, wie die Slovvenen. Herr Wutte hat mit seiner diesbezuglichen Feststellung in der Tat recht. Es gibt Streit vvegen der Sprache in rein siovvenischen Familien und es gibt Slovvenen, vvelche fanatisch alles Slovvenische bekampfen und auf ihre A rt verdeutschen. Sie vervvandeln slovvenische Brauche, Trachten und Lieder usf. in sogenanntes Deutschtum einzig und allein durch Beifti-gung deutscher VVorter. Die Selbstverachtung der Slovvenen scheint ihnen angeboren zu sein, denn die mehr oder vveniger freivvillige Germanisie-rung der Slovvenen ist schon Jahrhunderte hindurch geubt vvorden, vvas man auch ohne Geschichtsbucher leicht an der Landkarte vveiter Teile Osterreichs ablesen kann. Interessant ist, daB auch jene Slovvenen, die erst in den letzten Jahren aus Jugo-slavvien kommend, keinen Nationaistolz haben, vvie er fur andere Volker selbstver-standlich ist, vvenn sie sich im Auslande niederlassen. Unter den sogenannten Volks-deutschen aus Jugoslavvien gibt es mehr soiche mit siovvenischen als jene mit deut-schen Zunamen, ganz abgesehen von ihren ubervviegend slavvischen korperlichen Merk-malen. Slovvenische Namen vvurden schon lange germanisiert (siehe auch meiner) und zvvar in einer fast ausschlieBlich naiven Art und Weise. Z. B. u. a.: die sehr haufig auf „nikt“ endenden siovvenischen Namen vvurden auf „nig“ umgevvandelt. Die Endung „nig“ solite den deutschen Ausvveis dokumentieren. Dabei vvurde aber iibersehen, daB trotz des „nigs“, der Sinn des Namens slovvenisch blieb, vvahrend er zu Deutsch keinerlei Be-deutung hinzugevvonnen hatte. Dieselbe Groteske spielt sich nun bei den zukiinftigen siovvenischen Ortstafeln ab. Die meisten Ortstafeln haben ohnehin einen siovvenischen Stamm in ihren Ortsnamen und nur vvenige vvurden echt verdeutscht. Der Geist solcher Tatsachen spricht fur sich selbst. Derselbe Geist beleuchtet auch die Forderung nach einer Minderheitenfest-stellung. An Kand von Berg-FluB- und Orts- Na kongresu narodnih skupnosti Alpe-Jadran v Trbižu, je govoril tudi direktor Hrvaškega kulturnega društva, Alfons Korn-feind. Že več kot 400 let živijo Hrvati na področju današnje Gradiščanske kot nacionalna manjšina. Njih naselitev je pogojena s tedanjimi razmerami v današnji Hrvatski in od Turkov povzročene depopulacije in opustošenja tistega področja, ki so ga Hrvati nanovo naselili. Domnevajo, da je približno 100.000 ljudi iz Hrvatske šlo v negotovo bodočnost. Novi naseljenci so v tistem času našli na zahodnem Madžarskem, na Nižjem Avstrijskem ter deloma na Moravskem in na Slovaškem novo domovino, ki so jo znali kultivirati v razmeroma kratkem času. Razmerje med Hrvati in novimi sosedi ni bilo vedno najboljše, zaradi česar je prišlo večkrat do resnejših težav. Zapiski v urbarjih tiste dobe o tem poročajo. Medtem ko v prej velikem naselitvenem področju današnje Nižje Avstrije danes samo še v občinah Au in Hof govorijo hrvaško (in tudi samo starejša generacija), so bile razmere za Hrvate na zahodnem Madžarskem boljše. Vzrok temu je večja toleranca veleposestnikov na Madžarskem. Na Moravskem so Hrvate v zadnjih desetletjih popolnoma asimilirali, na Slovaškem so se maloštevilne hrvaške občine ohranile do danes. S priključitvijo zahodne Madžarske k Avstriji v letu 1921 je prišel tudi večji del naseljenih Hrvatov — tedaj približno 42.000 — k Avstriji. Najmlajša avstrijska zvezna dežela je dobila ime Gradiščanska in zato se imenujejo od tedaj tukaj naseljeni Hrvati gradiščanski Hrvati. Gradiščanski Hrvati na Gradiščanskem ne živijo na strnjenem ozemlju. Njih vasi tvorijo pet jezikovnih otokov in so razdeljene v vseh okrajih dežele (razen Jenners-dorfa), ki meji na Jugoslavijo. Danes živi na Gradiščanskem še približno 35.000 Hrvatov, razmeroma veliko število Hrvatov živi na Dunaju in končno moremo prištevati Hrvate vzdolž avstrijske meje na Slovaškem in Madžarskem skupini gradiščanskih Hrvatov, ker so skozi stoletja živeli z nami v isti državi in ker govorijo isti jezik. Število gradiščanskih Hrvatov se manjša, kar je pogojeno s spremembo strukture v občinah, ki povzroči odseljevanje v mesta (predvsem Dunaj), in z asimilacijo. Treba pa je reči, da prizadene sprememba strukture vse pretežno agrarne občine v deželi. Razmerje gradiščanskih Hrvatov do sosedov je prisrčno in korektno. Hrvati so bili in so lojalni državljani, kar potrjujejo tudi oficialni avstrijski krogi. Nesoglasij nacionalnega značaja ni več. V senžermenski mirovni pogodbi in v avstrijski državni pogodbi iz leta 1955 so pravice gradiščanskih Hrvatov fiksirane. Vendar tudi še danes, leta 1972 čakamo na izvedbo teh zakonov. Tudi gradiščanski Hrvati težijo — kot o-stalo avstrijsko prebivalstvo — k nemškim strankam OVP in SPO. Če bi imeli obe stranki v nacionalnem oziru iste nazore, bi to bilo za manjšino brez dvoma pozitivno. Žal pa so nazori glavnih reprezentantov o-beh velikih strank v nacionalnem oziru še vedno tako različni, da ni možno misliti na pametno sodelovanje. Ta različna gledanja so pristojnim oblastem dobrodošlo opravi- namen in ganz Karnten und daruber hinaus konnte man Nachfahren von ehemaligen Minderheiten feststellen. Ich denke, daB es fur ein Volk, vvelches sich unter die Bildungsnation zahlt, eine sehr unbefriedigende Klassifikation ergibt, vvenn es sich soiche Denkfehler erlaubt. Es bleibt nur zu hoffen, daB diese Denk- und Charaktermangel des siovvenischen Volkes nicht erbbedingt sind. Nur dann konnte sich mit der Zeit ein GroBteil aller Probleme der Slovvenen-VVindischen von selbst losen, je-ner der erbslavvischen Deutschen miteinge-schlossen. Mein Brief ist sicher nicht in glatten Formulierungen geschrieben aber ich denke, daB es schon langst an der Zeit ist, eine Groteske auch so zu benennen, auch vvenn es die Offentlichkeit und ein ganzes Volk betrifft. Ich verbleibe mit dem Ausdruck meiner besonderen Hochachtung Ihre Dr. Maria Rebernig čilo za lastno pasivnost pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti. Zastopniki Hravtov v OVP se priznavajo k svoji narodnosti in jo želijo ohraniti. V tem smislu vplivajo tudi na voiilce in podpirajo vse koristne iniciative. Merodajni Hrvati v SPO ne zamolčijo svoje narodnosti, pač pa se zavzemajo za asimilacijo. Po njih mnenju je hrvaščina o-vira pri gospodarskem in socialnem vzponu. Zato delajo težave hrvaščini v šolah in nimajo interesa, da bi se hrvaška kultura razvila. Hrvaška kultura ima zanje samo muzealno vrednost, ki se je poslužujejo ob reprezentativnih prilikah. Deželno vodstvo SPO to zadržanje odobrava, kajti ničesar ne stori proti narodnosti sovražnemu zadržanju strankarskih prijateljev. Največja nadstrankarska organizacija gradiščanskih Hrvatov je Hrvatsko kulturno društvo u Gradišču, ki je bilo ustanovljeno leta 1929. Čeprav ima Hrvatsko kulturno društvo med svojimi člani tako Hrvate v OVP, kot tudi Hrvate v SPO in čeprav skuša na nadstrankarski bazi pospeševati hrvatsko kulturo, odklanjajo merodajni v SPO društvo zaradi baje enostranskih političnih nazorov. Vodstvo društva je že večkrat poskusilo združiti obe skupini v nacionalnih vprašanjih. Vsa prizadevanja so se razbila ob zadržanju socialističnih mandatarjev. Šolstvo ne ustreza zakonom. Mnoge občine imajo sicer dvojezične šole. V zadnjem času opažamo tendenco po zložitvi manjših šol v eno višje organizirano, ki bi omogočala otrokom boljšo izobrazbo. Tudi mi smo za tako rešitev, toda samo, če se zložijo dvojezične šole. Kjer to ni možno, naj ostane šola v interesu Hrvatov nespremenjena v dosedanji obliki. Isto mnenje zastopamo tudi pri zložitvi občin. Žal se to že doslej ni docela upoštevalo, tako da se je spet zmanjšala baza manjšine. Samo v dveh hrvaških občinah (Siegen-dorf in GroBvvarasdorf) imamo glavno šolo. Nemščina je tam učni jezik, hrvaščina prost predmet. Tudi na drugih šolah se trudimo doseči možnost nadaljnje izobrazbe v hrvaščini za hrvaške otroke. Na nekaterih šolah učijo hrvaščino kot prost predmet popoldne. Višjih šol Hrvati nimamo. V gospodarskem oziru se je v zadnjih letih marsikaj spremenilo. Agrarno področje se je mehaniziralo in dalo na voljo delovno silo. Industrije je malo. Gradiščanska ima mnogo delavcev-vozačev; njim se pridružijo delavci iz poljedelstva. Vsi se morajo daleč voziti ali se preseliti v industrijske občine. Obrti je bilo med Hrvati že od nekdaj malo. Hrvaški jezik nikjer ni handi-cap v poklicnem življenju. Nasprotno! Omeniti je treba še nekatere pojave sodobne civilizacije, ki ogrožajo eksistenco vsakršne manjšine. Komunikacijska sredstva tisk, radio in televizija ter močna motorizacija so činitelji, da pripada jeziku večinskega naroda večji pomen kot kdaj poprej. Ljudje so postali bolj gibljivi; to manjšini ni v prid. Omenjena sredstva vplivajo s svojim jezikom na slehernega človeka v najmanjši vasi. Nimamo radijskih in televizijskih oddaj v hrvaščini. Izdajamo samo tedenska glasila. Jezika manjšine v javnem življenju skoraj ni. Že skozi leta zahtevamo hrvaške radijske oddaje, vendar ORF ni pripravljen (kljub svojim pet programom) dati čas za Slovensko prosvetno društvo „Danica" v št. Vidu v Podjuni vabi na proslavo 60-LETNICE USTANOVITVE DRUŠTVENEGA PEVSKEGA ZBORA v nedeljo, 24. septembra 1972, ob 14.00 uri na vrtu gostilne pri Voglu v Št. Primožu. Na sporedu bo: Jubilejna svečanost — Srečanje podjunskih pevskih zborov — Zabava s plesom. K številni udeležbi vabi odbor. V primeru slabega vremena bo proslava ob istem času v farni dvorani v Škocijanu. Pri zabavi, ki bo pri Voglu v St. Primožu tudi ob slabem vremenu, bodo igrali „Veseli trgovci" iz Kranja. hrvaške oddaje na razpolago, čeprav ift1 Gradiščanska svoj deželni studio. Z vse®1 neutemeljenimi argumenti nas prikrajšaj6 za elementarno pravico. Primere v drugih predelih Avstrije ali v inozemstvu ignorira' jo. Kje ostane tako hvaljena avstrijska t°' leranca?! Hrvaško tiskovno društvo (Hrvatsko stara parsko društvo) izdaja letno koledar in P®' ložnostno literarne proizvode v hrvaščini, N Mnogo naporov bo potrebnih, da borno ohranili obstoj naše manjšine, kajti medte®1 ko je prišlo v času pred 1938 vsaj na dežel' ni ravni s § 7 deželnega šolskega zakon8 iz leta 1937 do izvedbe tako važne senžef' menske pogodbe, se v času od 1945 ijj predvsem po podpisu državne pogodbe 19& na legističnem področju ni več zgodilo, k®' kor da so zavarovali omenjeni deželni zak0f iz leta 1937 z ustavno določbo. Ni prišlo d® lastnega šolskega oddelka za hrvaško š>: stvo pri deželnem šolskem svetu, ne do*«'" vedbe drugih določil državne pogodbe. D®' žela sklepa šolske zakone, ki nikakor nis° prijazni manjšini. Posebno poglavje na Gradiščanskem if namestitev dvojezičnih topografskih nap1' sov. Medtem ko je na Koroškem zakon0; dajalec storil prvi, čeprav nezadovoljn' korak, tega problema zakonodajalec ®a Gradiščanskem ne vidi, ker ne more bi*1, kar — po mnenju nekaterih — ne srt6 biti. Krajevne table neznanci stalno do; polnjujejo z dodatnimi hrvaškimi napi®1 to se javnosti hote zamolči. Čeprav Hrvatsk6 kulturno društvo zahteva samo za kraje, kj®1 živi 20 odst. Hrvatov, inscenira skupina koli Robaka protiakcije, pri kateri se kuh8 strankarska juha in se podkurijo naciona1-na nasprotstva v večinskem narodu. Državna pogodba pa ni strankarska Z®' deva, ampak svečano sprejeta obveznp* vse Avstrije in Gradiščanske. Prejšnji svetni minister in sedanji načelnik klub8 SPO je izjavil, da je Avstrija dolžna svoj®' mu ugledu izpolniti obveznosti iz držav®6 pogodbe in da toleranca sama ne zadošc® Zaključno moram žal ugotoviti, da ne ®8 deželni, ne na državni ravni razen zgor®| citiranega dež. zakona 1937 ni določbe, k bi obstoj kake jezikovne manjšine na Gr8 diščanskem zaščitila. Graški jesenski velesejem Letošnji Graški jesenski velesejem bod6 odprli v soboto, 30. septembra, in bo tral do nedelje, 8. oktobra. Podrobnejše p°r