A ■v*-*-« / « . -v—.■“•••-• • ./ ■ ln s '° r Povejo stanje svoje duše«. Trtulijan (de poenit c. 12.) o spovem reče, »daje od Gospoda postavljena« in nekoliko^poprej (c. ) 0 nji piše: »Zdi se nam, kakor'da bi spoved poniževala človeka, a ona ga zmiraj bolj povzdiguje s tem, da ga dela gnjusnega, 12 ga očiščuje, kar največ more; s tem, da ga toži, ga stori nedolž¬ nega; s tem, da ga obsojuje, mu daje odvezo. Verjemi mi, kolikor si sam sebi ne odpustiš, odpusti ti Bog. No, rekel bi, da grešniki večidel bolj gledajo na svojo sramežljivost, kakor na svoje zveli¬ čanje, in skušajo se odtegniti taki obtožbi svoje vesti, ali pa jo odkladati od dneva do dneva, enako tistim, ki bolne sramežljive dele svojega života skrivajo pred zdravnikom in taje, dokier za¬ voljo svoje sramežljivosti ne poginejo ...« Klement Aleksandrinski (gl. Stromatum, lib. II. cap. 16) govoreč o pokori določno uči o kesanju, o trdnem sklepu, o spovedi in zadostenju. Na enak na¬ čin učijo o spovedi vsi poznejši cerkveni očetje in pisatelji, posebno Origen, Dionis Aleksandrinski, sv. Ciprijan, Laktancij, sv. Hilarij Piktavijski, sv. Atanazij, kteremu je povest o zgublje¬ nem sinu živa podoba zakramenta sv. pokore in sv. obhajila, sv. Bazilij Vel. ki pravi, da so se v grški cerkvi spovedovali tajno in na uho, in sicer po naredbi Jezusovi samo duhovnom, ki so morali sveto varovati spovedno tajnost, itd. Zato je po vsem pravu določil Tridentinski zbor (sess. 14. c. 1): »Kdor bi trdil, da v katoliški cerkvi sv. pokora ni resničen in pravi zakrament, od Jezusa Kristusa, našega gospoda, postavljen, da vernike z Bogom pomiri, kolikorkrat v grehe padejo, najbo izobčen.« g. 3, Tvarina in oblika. Daljna tvarina sv. pokore so vsi po sv. krstu storjeni grehi, mali in veliki. Toraj prejme zakrament tudi tisti, ki nima smrtnega greha in spove le majhne. Ako se pa tudi nobenega malega greha domisliti ne more, naj spove kteri greh, ki mu je bil že odpuščen pri prejšni spovedi, naj obudi resnično kesanje in trden sklep, spovednik naj mu na to da odvezo, in prejme sv. zakrament. V tem oziru rečemo, da so veliki grehi potrebna tvarina; to je, kdor se zave kterega smrtnega greha in hoče zakrament sv. pokore vredno prejeti, ga mora spovedati. Majhni grehi so zadostna tvarina; to je, kdor nima smrtnega greha, mu za^ prejetje zakramenta zadostuje, ako spove kteri mali greh. Uže odpuščeni grehi so prostovoljna tvarina; to je, spovedenec se sme skesano obtožiti tudi že odvezanega greha in pri taki spovedi tudi prejme sv. zakrament. Oziroma smrtnih grehov je treba omeniti, da ostanejo potrebna tvarina, dokler a) niso spovedani, čeravno bi bili že odpuščeni ali zavoljo popolnega kesanja ali po vrednem prejetju zakramenta živih, (ako se n. p. kdo po vrednem sv. obhajilu domisli, da je pozabil kteri smrten greh, mu je bil sicer ta greh odpuščen vendar ga mora pri prihodnji spovedi spovedati kot pozabljenega; i) dokler niso odpuščeni, čeravno bi bili uže spovedani, (komur zavoljo kteregakoli uzroka odveza ali ni bila dana ali ni bila veljavna, mora (ako zna za neveljavnost odveze) smrtne grehe od iste spovedi še enkrat spovedati), prim. še g. 40. 13 Bližnja tvarina so tri bistvena djanja spokornikova : kesan je spoved in zadostenje. Kesanje je bistveni del zakramenta, brez kterega zakrament nikakor ne bi bil veljaven. Tudi spoved je bistveni del zakra¬ menta ; vendar v slučaju, ako bi bilo nemogoče se spovedati, zadostuje želja se spovedati, izražena na zvunanji način. Zado¬ stenje je dopolniven del zakramenta, ker so grehi odpuščeni že pred opravljeno pokoro; vendar je resnična volja delati pokoro bistveni del, brez ktere dana odveza ne velja. Kesanje in volja zadostovati sami na sebi niste vidljivi, se pa pokažete po okoljšinah; — kesanje po vidnih znamnjih žalosti, po spovedi, s prošnjo za odvezo; — volja storiti pokoro po spovedi, po dotični obljubi, po sprejetju naložene pokore. Oblika sv. pokore je : Misereatur tui omnipotens Deus, et dimissis peccatis tuis perducat te ad vitam aeternam. Amen. Indulgentiam, absolutionem et remissionem peccatorum tuorum tribuat tibi omnipotens et misericors Dominus. Amen. Dominus noster Jezus Christus te absolvat, et ego aueto- ritate ipsius te absolvo ab oinni vinculo excomunicationis (suspensionis) et interdicti, in quantum possum et tu indiges. Deinde. Ego te absolvo a peccatis tuis in nomine Patris f et Filii et Spiritus Sancti. Amen. Passio Domini nostri Jesu Christi, et merita beatae Mariae Virginis, et omnium Sanctorum, et quidquid boni feceris vel mali sustinneris, sint tibi in remissionem peccatorum, augmentum gratiae et praemium vitae aeternae. Amen. Neobhodno in bistveno potrebna oblika je: Ego te absolvo a peccatis tuis in nomine Patris, et Filii et Spiritus Sancti. Amen. Vendar se po nauku cerkvenih učenikov in po zapovedi rimskegaobrednikabesede: »Dominus noster.« do »Passio...« ne smejo izpuščati. »Misereatur . . . Indulgentiam . . . .« in »Passio_« se pa smejo izpustiti, kadar je posebna sila: n. pr. pri mnogoštevilnih spovedih, — ako je smrtna nevarnost v odlogu itd. V posebnih slučajih, n. pr. pri brodolomu, pred bitko v vojski, more se več njim na enkrat dati odveza z obliko v množ- nem številu. Spovedenec mora biti vsaj moralično pričujoč, toraj toliko blizo, da se sploh misliti more, da spovednik njemu govori, in bi ga lahko slišal, ako bi mu spovednik ne govoril po tiho, ampak z navadnim glasom. Ako je sila in nevarnost sme mu dati odvezo, da ga mašni k le s kterim občutkom more opaziti, toraj, ako ga samo vidi, ali samo sliši; taki slučaj bi se mogel dogoditi pri nesreči v rudniških jamah. Ako spovednik spovedenca sodi nevrednega sv. odveze, niu je ne sme dati, in ne moliti zgor omenjene oblike. Vendar ki ga okolistoječim lahko ovadil kot nevrednega, ako bi nad spovedencem nič ne molil, in bi s tem prelomil spovedno tajnost; zato naj moli ktero drugo primerno molitev in naj prekriža spovedenca; n. pr.: Respice qauesumus, omnipotens sempiterne 14 Deus, super hanc animam, quam creasti, et pro qua Dominus noster J. Ch. non dubitavit manibus tradi nocentium et crucis subire tormentum, in nomine Patris f... V dvomu sposobnosti spovedenčeve se sme dati pogojna oblika. Oblika s pogojem o preteklosti in zdajnosti je veljavna in dotičen spovedenec ali prejme zakrament, ali ne, kakor je pogoj ali spolnjen ali ne. Oblika s pogojem o prihodnosti je neveljavna; ker odveza ne velja, kadar spovednik odvezuje s pogojem o prihodnosti ker nima namena odvezati; kadar bi se pa v prihodnje pogoj spolnil, tudi ne velja, ker bp tvarina in oblika ne bile zedinjene, in celo oblika ne več pričujoča. Ako se toraj komu ne more dati odveze, ker n. pr. ne obljubi ali povrniti, ali bližnjo grešno priložnost odpraviti itd. se mu odveze ne sme dati s pogojem: ako boš povrnil — ako boš grešno priložnost odpravil — temuč spokornik naj za trdno obljubi, da bo povrnil ali grešno priložnost odpravil in spovednik naj mu da odvezo, ako ga v ostalem odveze vrednega sodi. Določ¬ nejša pravila o odvezi slede pozneje. Pogojna oblika o zdajnosti: ako si sposoben, ako si vreden..,, se rabi; a) kadar spovednik vtemeljeno dvomi je li spovedenec ali sposoben, ali vreden, a od druge strani je treba dati odvezo, ker je spovedenec ali v smrtni nevarnosti, ali v nevarnosti osramotenja, ali je nevarnost, da bi se prelomila spovedna tajnost; b) kadar spovednik iz okoljšin more sklepati, da gotovosti o vrednosti spovedenčevi ne bo nikdar imel, in bi pretrdo bilo mu odreči zakramentalno milost, ktere je morebiti vreden. N. pr. Spovednik o bolniku dvomi, je li še živ; — ali dvomi o vrednosti odveze pri zaročencu, ki neposredno pred pokoro pride k spovedi; — ali dvomi o vrednem pripravljanju dečka ali deklice, ktero oče ali mati k spovedi pripelje, in čaka, da oba zakramenta prejme; ali dvomi o vrednosti odveze pri spovedencu, ki se k istemu spovedniku, ali tudi k drugemu dolgo časa ne bo mogel vrniti, n. pr, mornar, kadar se ima vkrcati na brod itd. V takih slučajih da se pogojna oblika o zdajnosti. Pogoj: ako si živ, sposoben, (vreden, pripravljen), itd. more se v obliki z besedami izraziti, ali pa samo v mislih pridjati. Nekteri nravoslovci trde, da se pogojne odveze ne sme dati nikdar, ker, a) je odveza pravo sodnijsko djanje (actus vere judicialis); pri sodbi pa se zahteva, da sodnik, ko je natančno preiskal stvar, ktero ima soditi, izreče določno sodbo, in nikdar ne pogojne; b) Ker cerkev pogojne odveze ne omenja ne v cer¬ kvenih zborih, ne v obrednikih, n. pr. Trid. zbor določi obliko odveze in (sess. 7. c. 13) izrečno prepove pri obredih kaj pre- minjati; c) ker tudi v nekdanjih časih nikjer ne nahajamo spomina pogojne odveze. Ti uzroki so velevažni; ker pa od druge strani mnogi prav učeni in pobožni nravoslovci zagovarjajo pogojno odvezo, se nobeno tih dveh mnenj ne more imenovati izključno pravo. Vsak spovednik naj se ravna po mnenju, ktero se mu vidi bolj pravo. Vendar se iz zgor omenjenih uzrokov 15 lahko povzame pravilo, da naj se pogojne odveze ne rabi prehitro, ampak le v najtežjih in redkih slučajih. (Mtinst. Past. BI. 1864 pri Dr. And. Gassner, Handbuch der Pastoral). Kesanje. Troje se zahteva od spovedenca, ako hoče vredno prejeti zakrament sv. pokore in zadobiti odpuščenje svojih grehov : kesanje, združeno s trdnim sklepom, popolna spoved in zadostenje. Tako uči sv. cerkev v Trid. zboru (sess. 14 c. 4); »Ako bi kdo tajil, da so za celo in popolno odpuščenje grehov od strani spokornika potrebna tri djanja, ki so kakor nekaka tvarina (quasi materia) namreč kesanje, spoved in zadostenje, ki se imenujejo dela pokore.... naj se izobči«. Kesanje je notranja (dušna) žalost in stud nad storjenim grehom s sklepom ne več grešiti. Kesanje mora biti, a) notranje, toraj pravo in resnično, ki se ne kaže samo z zvunanjimi znamnji, kakor so n. pr. lažnjive solze, temveč je duša zavoljo storjenega greha vžaljena in z britkostjo napolnjena; b) čeznaravno, to je izhajati mora iz čeznatornih nagibov, ki so; a.) neizmerna lepota in brezkončna dobrota božja; /J.) ostudnost greha; y.) upanje plačila božjega (milost in prijaznost božja, nebeško veselje); d.) strah pred božjo kaznijo združen s začetno ljubeznijo; c) mora biti nad vse ve¬ liko, to je, grešnik mora svoj greh bolj obžalovati, kakor vse druge nadloge tega sveta, in mora biti pripravljen rajše vse pretrpeti tudi smrt, kakor zopet v greh privoljiti. Ne zahteva se, da bi kesanje tudi zvunanje in občutniško bilo najveee ; tudi ni treba, da bi spokornik moral svoje kesanje primerjati z domišle- nimi nadlogami, da bi tako spoznal, je li kesanje nad grehom čez vse veliko; temuč volja spokornikova mora greh sploh največ mrziti, in mora pripravljena biti vse rajše zgubiti, kakor v greh privoljiti; d) mora biti splošno čez vse grehe, vsaj cez vse smrtne grehe. Čeznaravno kesanje je popolno in nepopolno. Popolno kesanje ima, kdor brez obzira na prejete dobrote in zazugane kazni obžaluje svoje grehe zavoljo čiste ljubezni do Boga, ki je sam na sebi neizmerna lepota in dobrota, toraj vse ljubezni vreden. Nepopolno kesanje ima, komur je žal za grehe zavoljo zgube raja in zaslužene kazni jreklenske, zavoljo ostudnosti greha, ali zavoljo drugega čeznaravnega nagiba. Naravno (natorno, kesanje ima, kdor se kesa zavoljo naravsldh nagibov; n. pi. zavoljo strahu pred človeško kaznijo, zavoljo zgube poštenega, nnena, zavoljo nakopane si bolezui itd. , , . Oziroma trdnega sklepa poboljšanja, kije drugi del kesanja, Je treba omeniti, da mora imeti vse zgor omenjene lastnosti, kakor kesanje; a mora biti tudi še zdaten, to je, grešnik utora imeti resnično in trdno voljo, da bo rabil vse pomocke potrebne, da s ® z njimi osvobodi že storjenih grehov in da se prihodnjih obvaruje. 16 Oziroma kesanja se od strani spovedencev premnogokrat greši, zato je dolžnost spovednikova, da spoveden ca z nauki, prigovarjanjem itd. napelje, da občuti pravo in resnično kesanje gl. g. 33-37. g. 5. Spoved in pokora. Spoved je skesana obtožba, s ktero grešnik vse svoje po sv. krstu ali po zadnji vredni spovedi storjene grehe spove pooblastenemu mašniku, da od njega odvezo dobi. Spoved mora biti a) popolna, toraj čez vse storjene in še ne odvezane grehe; l) ponižna in skesana; c) spodobna; d) odkritosrčna; e) razločna; f) ustmena — le iz posebno važnega uzroka sme biti pisana ali z znamnji naznanjena; n. pr. pri gluhovnemem spovedencu. Najpoglavitnejša lastnost je popolnost, ki je dvojna — materijalna in formalna. Materijalno popolna spoved je, kadar grešnik spove vse grehe, njihovo natančno število, vrste, vse okoljšine in posledice grehov. Taka materijalno popolna spoved je premnogokrat mo- ralično nemogoča ali zavoljo nezadolžene pozabljivosti, ali zavoljo drugih uzrokov, zato za veljavnost in vredno prejetje sv. pokore ni zapovedana. Formalno popolna spoved pa je, kadar ima grešnik resnično voljo vse spovedati in tudi spove, kolikor se po skrbnem spraševanju vesti domisliti in spovedati more. Formalna popolnost je za veljavnost sv. pokore neobhodno potrebna. Zato mora spovednik z vprašanji pomagati spovedencu, pri kterem opazi pomanjkljivosti oziroma popolnosti. Gk g. 38 in sl. Pokora v navadnem govoru je skupnost spokornih djanj, ktere spovednik pri spovedi naloži kot zadostenje za storjene grehe. Spovednik mora vsakemu spovedencu, kteremu je dal od¬ vezo, za grehe naložiti pokoro, primerno grehom, stanu in okoljšinam spovedenčevim. O tem sledi obširniše razlaganje v 3. poglavju. Gl. g. 60 in sl. §• 6 . Učinek vredne spovedi in njeni dobro¬ delni vpliv na nravnost. Pri vredni spovedi dobi spovejdenec odpuščenje vsih storje¬ nih grehov in večnih kazni, zasluženih za grehe; podeli mu se milost posvečujoča, ki ga zopet zedini z Bogom v pravi ljubezni; mu da pravico do mislosti delujočih, ki mu pomagajo v svetosti in pravičnosti napredovati in služiti si večno zveličanje; po veli¬ kosti kesanja odpusti se mu tudi del časnih kazni; in kdor ta zakrament prejme sveto in pobožno, dobi mir vesti, ki je največa sreča in zadovoljnost dušna; slednjič se mu povrnejo čednosti vlite in zasluženja za nebesa, ktera so mu bila vsled smrtnega greha zgubljena. Ako spovedenec ni imel smrtnega greha, mu sv. pokora potrdi in pomnoži milost posvečujočo. 17 Ti učinki sv. zakramenta so prav božji učinki. Vpliva pa naredba spovedi še tudi v drugih ozirih prekoristno na ljudsko življenje. In sicer je, neglede na sv. zakrament, sama na sebi toliko koristna človeštvu, da celo zagrizeni sovražniki katoličan- stva priznavajo njeni dobrodelni vpliv na nravnost. Stari modrijani so kot imenitno pravilo modrosti imeli : »Spoznaj samega sebe!« ali znali niso pomočka, po kterem se najložej dobi spoznanje samega sebe. To sredstvo je kristjanska spoved pri kteri mora človek preiskati vse najbolj skrite 'kotiče svojega srca, da zna, koliko daleč se je oddaljil od Boga, svojega očeta. Da mu samosvoja ljubezen ne otemni dušnega pogleda, mu je na pomoč spovednik, ki, v dušnih zadevah naučen in skušen, odpravi vse, kar bi mu notranji stan zakrivalo, ter kot skušen zdravnik, rane in bolezni odkriva, da jih ozdravlja. Naredba spovedi je tudi edino in najzdatnejše sredstvo, s kterim se vsakemu človeku posebej, njegovemu stanu, okoljšinam, grehom, more dati primeren nauk, opomine itd.; kar se v javnih govorih razlaga v obče in splošno, se pri spovedi do zadnje pi¬ čice pretresa in presodi! Spovednik je vsem vse; drugače napeljuje majhne, drugače odrasle; kdor ima napčno vest ga nauči; ki je v dvomih, mu jih razveže in mu da gotovost; nedolžnim^ kaže nevarnosti, kterih naj se ogibajo, da si ohranijo ljubo nedolžnost; krivičnike nagne, da popravijo storjeno škodo in pohujšanje, da povrnejo vzeto pošteno ime; druge podučuje, kako se odpravi sovražtvo, — kako grešna priložnost itd. Z eno besedo moder spovednik je kristjanu, ki se mu pravo zaupa, kakor^ vidljiv angelj varh, ki ga skoz nevarnosti sveta vodi v večno blaženstvo. ^ Ker je spoved jako težavna, je tudi najgotovejša pot do ponižnosti, 'brez ktere ni ne časne, ne večne sreče. Spoved pa resnično skesanemu spovedencu da tudi dušno tolažilo, kakorsno izven spovedi nikjer ne najde, ker ga spovednik zagotovi, da je zopet v milosti božji, mu pomaga, da v prijatelj¬ stvu božjem ostane in napreduje. Gotovost, da so grehi odpuščeni, je izvir najsvetejših sklepov za prihodnjost, posebno vnema gorečo ljubezen do nebeškega Očeta, ki je grešnika toliko ljubil, da ga je zopet vzel za svojega sina. Lepo se izrazi o tem H. Klee v svojem spisu o spovedi: »Brez gotovosti, da sme biti oziroma preteklosti miren, bil bi človek oviran in nezmožen, kaj velikega v dobrem storiti; z eno roko priklenjeno s strahom na preteklost, ležal bi brez vse moči stezaje drugo proti prihodnosti; srce njegovo razjedal bi nemir«. . Ker ima spoved tako koristen upliv na nravnost, tudi rim. katekizem naravnost pravi: »Karkoli je zdaj svetosti, pobožnosti in nabožnosti po neizmerni božji dobroti v cerkvi ohranjene,^ se mora večidel prilastovati spovedi, zato ni čudo, da se sovražnik človečanstva z vsemi močmi prizadeva napadati to trdnjavo kristjanskih čednosti«. . Ako pa spoved že kot človeško djanje tako močno vpliva ha človeško življenje, gotovo ne moremo nikdar dosti občudovati a 18 in slaviti brezkončne dobrotljivosti in modrosti božje, ki je to djanje vzvišil za zakrament, po kterem spovedenec prejme ne¬ precenljive dobrote in milosti. I. DEL. Spovedniku potrebna svojstva. 1. Poglavje. Potrjenje in sodnost. §• 7 - Spovednik. Delivec zakramenta sv. pokore je samo mašnik (prvega in drugega reda), ki je pri mašnikovem posvečevanju prejel oblast grehe odpuščati, in je od postavnega poglavarja dobil dopuščenje rabiti to oblast. Ko je Jezus Kristus dal oblast grehe odpuščati, govoril je aposteljnom samim, in v njih njihovim naslednikom, ne pa sploh vsem vernim. Isto uče vsi cerkveni očetje in stanovitna navada cerkve, ki ni nikdar dopustila, da bi kdo drugi odpuščal grehe, kakor mašniki; o čem so nam neovrgljive priče najstarejse obredne knjige rimske in tudi grške cerkve. Ko sta Wiklef in Hus nasprotno počela učiti, da grehe sme odpustiti pobožen ne- posvečenec, a grešni mašnik ne, zavrgla je cerkev v konstantskem zboru (sess. 8. art. 4) ta nauk kot krivoveren. Trid. zbor pa je takole določil: »Ako bi kdo trdil, da mašniki, ako so v smrtnem grehu, nimajo oblasti zadržavati in odvezovati (grehov); ali, da niso sami mašniki služabniki odveze (pri spovedi), ampak, da je Jezus Kristus vsem in vsakemu pojedinemu kristjanu rekei: »Kterim boste grehe odpustili . . . .« vsled kterih besedi bi vsak smel odpuščati grehe, očitne z opominom, ako opominjeni posluša, tajne pa po prostovoljni spovedi.... naj se izobči!« Da mašnik zamore dati veljavno odvezo, mora biti (izven slučaja smrtne nevarnosti) potrjen za spovedovanje in imeti od cerkve podeljeno sodnost; to je, imeti mora pravo (jus) izvrševati nad sebi izročenimi podložnimi oblast, prejeto pri mašnikovem posvečevanju. Da pa vzvišeno službo spovedniško tudi vredno in vspešno opravljati more, mora imeti posebne dušne lastnosti in posebne čednosti. S- 8. 3Potx*jenje in sodnost. (Approbatio et jurisdiotio). Potrjenje je autentično spričevalo, da je kdo sposoben za spovedovanje. Trid. zbor zapoveduje potrjenje kot potrebno za veljavnost spovedovanja. Potrjenje da škof ali sam ali po svojem 19 pooblaščencu, ali tudi, kdor ima mesto škofa skoraj škofovo sodnost. Potrjenje velja le v obsegu škofije dotičnega škofa, kije dal potrjenje; vendar, ako ima kdo službeno sodnost čez kterega, sme ga spovedati tudi v tuji škofiji, v kteri za spovedovanje ni potrjen; n. pr. Ako bi šel župnik s svojimi župljani na 'božjo pot izven škofije, smel bi jih tamo spovedati, — ne bi pa smel tamo spovedavati vernih iz drugih župnij. Potrjenje, (ktero mora biti djansko in ne samo domišljeno, ali v nadeji, da se v pri¬ hodnje dobi), sme škof omejiti za posebne kraje, ljudi, čase; sme pa tudi ptujemu mašniku dati potrjenje za spovedovanje v svoji škofiji, ne pa v ptuji škofiji, iz ktere je dotični mašnik. Sodnost (jurisdictio) (notranja — sodna oblast čez vesti, o kteri je tukaj govor), je oblast, po kteri mašnik kot sodnik sebi izročene podložne oziroma vestnih stvari sodi pri spovedi; ali pa, je^od vrhovnega predstojnika podeljeno pravo, pri mašnikovem posvečevanju dobljeno oblast odpuščati grehe, zvrševati nad sebi izročenimi podložnimi. Sodnost je dvojna, redna in preročena. Redna sodnost (jurisdictio ordinaria) je tista, ktera je združena s ktero službo duhovnega pastirstva. Tako sodnost imajo župniki, vikarji, žu- pnišld oskrbniki, duhovni pomočniki, samostanski spredniki — čez sebi podložne osebe. Preročena sodnost (jurisdictio delegata) je, ktera se da mašniku čez kristjane, čez ktere nima pastirske službe; n. pr. sodnost dana katehetom, da smejo spovedavati sploh ljudi. Ako bi kdo, ki ima u svoji župniji redno sodnost, hotel spovedavati v drugi župniji, moral bi prositi za sodnost, ki bi bila preročena. (opazi: V tukajšnih škofijah je navada, da se sodnost da le za dotično župnijo ; vendar je z molčečim dopuščenjem dopuščeno, da sme v posebnih okoljšinali tudi v drugi župniji iste škofije veljavno spovedavati; da mu je spove¬ dovanje tudi dopustljivo (llcitum), mora imeti dopuščenje do- tičnega župnika * *). Verska resnica je, da je sodnost potrebna za veljavno spovedovanje. Trid. zbor to resnico potrjuje z dvema razlogoma; namreč, ker narava vsake sodnije zahteva, da sme sodnik izreči sodbo samo nad svojimi podložnimi, a spoved je tudi prava sodba; — in ker je bila cerkev zmiraj prepričana, da odveza, dana od mašnika, ki ni imel sodnosti čez spovedenca, nič ne velja. Da je v cerkvi resnično zmiraj bila ta navada, pričajo postave in predpisi najstarodavnejših cerkvenih zborov, ki vsi uče, da mašniki brez škofovega dopuščenja niso smeli ne pokore naložiti, ne odveze dati; n. pr. Kartaginski II. 390 in III. 1. 397 — Illiberitanski 1. 301. v Vendar se to ne sme tako razumeti, da mašniki se le s sodnostjo dobe oblast grehe odpuščati. S sodnostjo^ dobe oni le odkazane podložne in pravo (jus), nad temi zvrševati oblast, dobleno že pri mašnikovem posvečevanju. Primeren izgled tega *) Sodnostni list Tržaško-koperske škofije ima: »et in tota Dioe' cesi Nostra, praemonitis Eeclesiarum reetoribus«. * 20 bi bil: Ako bi kralj mnogim dal sodnijsko oblast z dodatkom, naj jim njegovi namestniki, poglavarji različnih dežel, vsakemu posebej odkažejo podložne in kraj, koga in kje imajo soditi. Tako je tudi v cerkvi Jezusovi. Oblast sodnijsko dobi mašnik neposredno od Jezusa Kristusa pri mašnikovem posvečevanju, podložne mu odkaže Jezusov namestnik, cerkveni poglavar, škof. Navada je dandanes, da se zgor omenjeno potrjenje ne daje posebej, ampak potrjenje in sodnost se da z enim spričalom, s sodnostnim listom (Jurisdictions-bogen) Kdaj premine sodnost ? — Redna sodnost premine, kadar dotični mašnik zgubi službo (ali jo zapusti), s ktero je bila združena redna sodnost. Preročena sodnost premine, kadar preteče čas, za kterega je bila dana, in kadar jo prekliče vikši, (ki jo sme preklicati tudi svojevoljno, brez uzroka). — Ako spo¬ vednik zapade v nepravilnost (irregularitatem) ali v kazen osebne prepovedi (interdictum ad personam), mu sodnost premine, da ne sme spovedavati, vendar ako spoveduje, so odveze veljavne (validae sed non licitae). — Ako spovednik zapade v kazen izobčenja, zgubi sodnost, ker ne more oskrbovati sv. zakramentov oni, kterega cerkev izvrže iz svojega društva. Vendar se more dogoditi slučaj, da sme tudi izobčeni spovednik odvezati, namreč, a) kadar bi kteri kristjan, ki je v skrajni smrtni nevarnosti (in articulo mortis), ne mogel imeti drugega spovednika: i) ako je izobčenje dotičnega spovednika vsem tajno, in bi se s tem, ker bi ne hotel spovedavati, zaznalo za njegovo pregreho (zavoljo ktere je izobčen), in bi bil spovednik v veliki nevarnosti velike škode, sme spovedovati, ako to spovedovanje ne bo nijed- nemu za pohujšanje, ako ni mogel poprej dobiti odveze' od imenovane kazni, in ako obudi popolno kesanje pred spovedo¬ vanjem; c) ako je z zvunanjo silo, ali z žuganjem smrti, težkega ranjenja, prisiljen spovedovati, tudi nima greha. S- 9. F*ocle 1 eii j c, sodnosti. Sodnost sme podeliti škof dotične škofije, v kteri kdo hoče spovedovati, ali škofov namestnik, ob času spraznjene škofije kapiteljski namestnik — po pravilih, kakor so zgor o potrjenju omenjeni. Sodnost toraj imajo: a) Papež za vso cerkev, ker je pravi naslednik Petrov, kteremuje Jezus izročil naj pase ovce in jagnjeta; (Jan. 21. 15-17). b) Škofje, kapitularni vikar, generalni vikar, poenitentiarni kanonik čez dotično škofijo; c) Župniki in tisti mašniki, ki z njimi duhovno pastirstvo oskrbujejo, dobe o priložnosti podelenja dušnega pastirstva s posebnim listom sodnost čez tiste, ki v dotično dušno pastirstvo spadajo. V duhovno pastirstvo spadajo ne samo v župniji sta¬ novitno bivajoči, ampak tudi popotniki za čas, dokler v isti ft 21 župniji bivajo; toraj sme župnik v svoji župniji spovedati tudi ptujce in vsakega, ki pride k njegovi spovednici, ako ni na po¬ seben način izvzet. Sodnostni list tržaško - koperske škofije se tako le glasi: »Tibi ad curam animarum approbato, facultatem... concedimus, ut in ecclesia. Seti N. in N. et in tota unita dioe- cesi Nostra, praeinonitis Ecclesiarum reetoribus, sacramentales utriusfjue sexus fidelium confessiones, servatis iis, quae per costitutionem Summi Pontificis Gregorii XV. de anno 1622 et Benedicti XIV. de anno 1741 intuitu sollicitantium et personae complicis in peccato turpi praeseripta, quaeque de loco patente, interpositis cratibus, superpelliceo, bireto, stola et de non exci- piendis mulierum confessionibus neque extra exclesiam, neque ante diluculum, nec post solis occasum (excepto času neccesitatis) et quae jamdudum in hac dioecesi ordinata sunt, excipere, eosque praeterquam a casibus Nobis et S. sedi apostolicae res- servatis, absolvere valeas«. Iz teh besedi je razvidno, da imajo duhovni pastirji Tržaško - Koperske škofije sodnost za vso škofijo; vendar se mora vsak, kdor hoče spovedovati zvunaj svoje župnije, oglasiti pri dotičnem cerkvenem poglavarju. d) Sodnost po molčečem dopuščenju imajo dušni pastirji na meji dveh sosednih škofij, kteri v posebnih okoljšinah in potrebah eden drugemu pomagati hodijo, ako dotični škofje zato znajo in ne oporekajo. Ako pa dotični škofje ne znajo zato, čeravno se sme soditi, da ne bi branili, ako bi znali, ne velja sodnost čez meje domače škofije, ker ne velja domislivno dopuščenje. e) V smrtni nevarnosti ima vsak mašnik neomejeno sod¬ nost. Ako ni mogoče dobiti mašnika pooblaščenega za spove¬ dovanje, še celo odpadnik in izobčenec. J') V posebnih slučajih cerkev nadomestuje pomanjkanje sodnosti. Taki slučaj je, ako ima spovednik navidezno sodnost (titulus coloratus) in je pomota o ti sodnosti splošna in javna; toraj, ako ljudstvo sploh misli, da dotični spovednik ima sodnost, ktere pa v resnici nima; n. pr. mašnik dobi župnijo in je na njo vmeščen, ali zavoljo ktere skrite napake je bilo podelenje župnije neveljavno; — ako je čas, za kteri je imel spovednik sodnost že potekel, in mu ni bila ponovljena, za kar pa ljudstvo ne zna. V teh dveh slučajih bi spovednik ne imel prave sodnosti, ampak navidezno, in cerkev zavoljo občne koristi nadomestuje sodnost, da vernikom odverne preveliko dušno škodo. Razumi se samo po sebi, da bi smrtno grešil spovednik, ki bi, zaupaje na nadomeščenje cerkveno, lahkomišleno, ali pa iz slabega na¬ mena prestopil postavo cerkveno o sodnosti. Opazi se, da cerkev ne more sodnosti nadomestiti, ako ji ovira kteri naravski zadržek; n. pr. ako bi neposvečenec, pre¬ oblečen kot mašnik, spovedaval v spovednici, bi njegovo spove¬ dovanje in odveze nikakor ne bile veljavne. 22 §. io. Omejena sodnost. Jezus Kristus je vstanovil različne rede v svoji cerkvi, ne samo, da bi se drug od drugega razločili, ampak, da so nižji redovi podložni vikšim, od kterih dobivajo posvečenje in poo- blaščenje. Tudi sodnost dobe nižji od vrlrpvnih vikših, ki jo pa tudi omejiti morejo; ker on, ki sme ne dati, sme tudi omejeno dati. Navadno je sodnost omejena na določen kraj, na določen čas, čez določene osebe in določene grehe. Toraj sodnost velja samo za tisti kraj (škofijo, župnijo) in za tisti čas, za kteri je dana: ako se meje prestopijo, ne velja več sodnost in ne odveza, ako ne nastopi v |. 9. n. d. in /. omenjeni slučaj. Kdor pastirsko službo popusti, ali zgubi, zgubi tudi sodnost, ktera mu mora na novo podeljena biti, ako hoče veljavno spovedovati. Kdor ima sodnost omejeno na določen čas (n. pr. v Tržaško-Koperski škofiji duhovni pomočniki za eno leto) prositi mora za ponovlenje sodnosti poprej, kakor mu sodnost poteče. Ako spovednik stori hudobijo, zavoljo ktere je izobčen z velikim izobčenjem, zgubi sodnost; ako je izobčen le z malim izobčenjem, kterega (izobčenca) se ni treba ogibati, ne zgub sodnosti. S- 11. Sodnost, omejena oziroma osek). A. Kdor ima navadno sodnost, ne sme spovedavati nun ako mu to v sodnostnem listu ni izrečno dovoljeno. Klement X. je zapovedal, da nima spovedne sodnosti čez nune, kdor je od škofa sploh potrjen za spovedovanje svetovnih ljudi; ampak za spovedovanje nun mora od škofa imeti posebno izrečno dopu- ščenje. Kdor ima dopuščenje za spovedovanje nun, spovedavati sme samo v tistem samostanu, za kterega ima sodnost, in ne v drugih. Ako škof za poseben slučaj da sodnost izvenrednemu spovedniku, mu sodnost za drugi slučaj ne velja več, ampak imeti mora vselej posebno izrečno dopuščenje. O nunskih spovednikih opazi se še sledeče : Nunski spo¬ vednik naj bo prileten, moder, naučen in posebno pobožnega življenja. Samostanom, ki (zvunanji) škofovski sodnosti niso izvzeti, se ne da za spovednika samostanskega mašnika. Samo¬ stanom, kteri so škofovski sodnosti izvzeti, dajo samostanski poglavarji spovednika, ki pa mora biti od dotičnega škofa za tri leta potrjen. Vsako tretje leto naj se nunski spovednik premeni; sme ga pa škof na želje udov dotičnega samostana potrditi drugič, tretjič. Kdor prejenja biti nunski spovednik, ne sme več v sa¬ mostan hoditi. Da prevelika sramožljivost ne bi bila vzrok nevrednih spovedi zavoljo zamolčanja, dopusti se nunam vsako leto dvakrat, tri krat ali štirikrat izvenreden spovednik, posebno za to od škofa pooblaščen. Benedict IV. zapoveduje, da redni spovednik ne sme nobene nune, tudi sprednice ne spovedati, kadar je iz- venreden spovednik v samostanu; temveč vsaka nuna mora se predstaviti izvenrednemu spovedniku, čeravno bi se mu spove¬ dati ne hotela. Isti p. Benedikt XIV. tudi vkazuje, da se sme tudi posamezni nuni na smrtni postelji dati izvenrednega spo¬ vednika, ako želi. Ako se ktera nuna nikakor neče spovedati rednemu spovedniku, sme se ji dopustiti nekterikrat izvenrednega tudi sicervživljenju. Spovednica ne sme biti na tamnem mestu, in mora biti tako postavljena, da se spovednik in nuna ne vidita v obraz. Spovednik (redni ali izvenredni) ne sme iti v notranje dele samostana, nego samo takrat, kadar mora spreviditi, ali dušo priporočiti bolni nuni, ali drugi v samostanu bivajoči osebi. V tem slučaju morajo biti vrata od celice odprte, zvunaj morajo biti pričujoče nektere nune na takem mestu, da vidijo spovednika in bolnico, a slišijo jih ne. S- 12. Nadaljevanje. B. Samostanski mašniki, ki so slovezno obljubo storili, sod- nost za spovedovanje svojih samostanskih ljudi dobe od ^svojih samostanskih poglavarjev, ki so nekako sredniki med papežem in samostanom. Kot samostanski ljudje se v tem oziru štejejo tudi svetovni služabniki, ki niso obljube storili, ki pa zrniraj bivajo v samostanu in morajo poslušati samostanskega sprednika. Odgojen- ci samostanski pa ne spadajo k samostanski družini, zato samo¬ stanski predstojnik ne more čez nje dati sodnosti. Da smejo samostanski mašniki spovedavati svetovne ljudi, morajo biti od dotičnega škofa potrjeni in imeti od njega sodnost, Te, od škofa jim podeljene sodnosti, jim samostanski predstojnik ne more odvzeti, sme pa jim zabraniti spovedovanje svetovnih. Toraj bi bila odveza veljavna (za spovednika grešna) dana od sa¬ mostanskega mašnika, ki ima od škofa sodnost če svetovne ljudi ali mu njegov samostanski predstojnik brani sodnost rabiti. Ako pa samostanski mašnik nima sodnosti od škofa, čeravno bi jo imel od svojega samostanskega poglavarja bi bila odveza, dana svetovnemu spovedencu živečemu zunaj samostana neveljavna. Samostanski predstojniki imajo oblast nekterim iz svojega samostana sploh prepovedati, da se ne sme spovedati drugemu, pego spovedniku iz svojega reda; toraj bi mu odveza bila ne\e- Ijavna, ktero bi mu dal drug spovednik. ... . „ ... V samostanu sme spovedavati samo tisti, ki je ocl ' ikmii zato odločen. Ti pa smejo, ako ne branijo izrečna pravila uotic- ne ga reda, komu dopustiti da gre k spovedi h kterem koii mašniku hoče. Tudi tiste samostanske osebe, ktere bivajo ali po¬ sujejo zvunaj samostana in nimajo pri sebi tovarsa svojega leua, smejo odvezo dobiti od vsacega potrjenega spovednika, — ven¬ dar le od grehov, ki niso zadržani od samostanskega viksega. 24 S- 13. Nadaljevanje. C. Druge vrste osebe, čez ktere sicer posblaščen spovednik nima sodnosti, so vdeleženci v nečistosti; kterim toraj ne sme dati odveze, izven slučaja na smrtni postelji, kadar se ne more dobiti druzega mašni ka (čeravno nepotrjenega). Ako bi se kteri spovednik predrznil odvezati vdeleženca v nečistem grehu, je odveza neveljavna, in spovednik z istim djanjem zapade izobčenju, zadržano samemu papežu. Tako zapoveduje p. Benedikt XIV. v buli: »Sacramentum poenitentiae« od 30. Aug. 1741, v kteri tako pravi: »Omnibus et singulis sacerdotibus..... interdicimus et prohibemus, ne aliquis eorum extra casum extremae neces- sitatis, nimirum in ipsius articulo mortis, deficiente tune quocunque sacerdote alio, qui confessarii munus obire possit, confessionem sacramentalem personae complicis in peccato turpi atque inhonesto contra sextum Decaloghi praeceptum commisso, excipere audeat, sublata propterea illi ipso jure quacunque auetoritate et jurisdic- tione ad qualemcunquam personam ab hujusmodi culpa absol- vendam, adeo quidem, ut absolutio, si quam impertierit, nulla atque irrita omnino sit, tamquam impertita a sacerdote, qui jurisdictione ac facultate ad valide absolvendum necessaria pri- vatus existit, quam ei per praesentes has nostras adimere inten- dimus, Et nihilominus, si quis confessarius secus facere ausus fuerit, majoris quoque Excommunicationis poenam, a qua ab- solvendi potestatem nobis solis nostrisque successoribus duntaxat reservamus, ipso faeto incurrat/ declarantes etiam et decernentes quod nec etiam in vim cujuscumque jubilaei, aut etiam bullae, quae appellatur: »Cruciatae sanctae« aut alterius cujuslibet in- dulti, confessionem dieti complicis hujusmodi quisnam valeat excipere, e;que sacramentalem absolutionem elargiri«. V drugi bulli : »Apostolici muneris partes« isti papež odloči, da sme spovednik svojega vdeleženca odvezati na smrtni postelji, čeravno bi bilo mogoče dobiti druzega spovednika, ali je za spovedenca gotova nevarnost osramotenja, ako bi ga kdo drugi spovedal, in se osramotenje in pohujšanje ne more na drug način odvrniti, kakor, da dotičen spovednik odveže svojega vdeleženca. Besede omenjene bullae »Sacramentum poenitentiae«, s kterim je sodnost oziroma vdeleženca preklicana, se ne smejo raztegniti na vdeležence v drugih grehih. Toraj vdeleženca v drugem grehu, n. pr. v goljufiji, more dotičen spovednik veljavno odvezati, vendar bo veliko boljše storil, da tudi takega nespove^ nego da ga odpošlje k drugemu spovedniku, ako ni nevarnosti v odlogu. Z besedo »in peccato turpi atque inhonesto contra sextum, »Decaloghi« se ne razumi samo dovršena v djanju nečistost (telesno spojenje), ampak tudi nesramno tipanje, poljubovanje, nesramni govori, ali tudi sami dogovor za greh nečistosti, ker 25 je to tudi greh proti šesti zapovedi — ako je namreč nesramno djanje tako, da je obema strankama smrten greh, in od obeh strank na zvunanji način dovršen. Spovednik vdeležencav nečistosti ne sme odvezati, čeravno bi dotičen spovedenec nd znal, da je s tem spovednikom za¬ grešil, da le to zna spovednik. Ako bi toraj mašnik, preoblečen po mestjansko, zvečer grešil z žensko, ki mu drugi dan pri spo¬ vedi spove nečisti greh, nevede s kom je zagrešila, a spovednik iz spovedanih okoljšin spozna, da je ravno on bil vdeleženc, ne sme ji dati odveze, ampak jo poslati k drugemu spovedniku; — se ve, da naj se varuje, da se ne izda kot vdeleženca, da spo- vedenke še več ne pohujša. Spovednik svojega vdeleženca v ne¬ čistosti tudi ne more veljavno odvezati v svetem letu, in tudi ne, dasiravno bi bil pooblaščen za vse papežu zadržane grehe. Spovednik, ki bi se izven zgor omenjenih slučajev predr- znil dati odvezo vdeležencu v nečistosti, zapade z istim djanjem v veliko izobčenje, zadržano samemu papežu. Papež Ben. XIV. tudi ojstro prepove, spovedati takega vdeleženca, vendar ne zapade izobčenja spovednik, ki je vdele¬ ženca samo spovedal, a ne odvezal. Ko je taki vdeleženc od drugega spovednika dobil odvezo od istega greha, dotični spovednik (vdeleženec) zopet dobi sod¬ nost čez njega; vendar naj ga nikar več ne spoveduje, ako ima kaj sramožljivosti in spoštovanja do sv. zakramenta. Ako bi spo¬ vednik odvezal vdeleženca in ne bi opazil, da je njegov vdele¬ ženec, bi bila odveza veljavna, ker p. Benedikt XIV. govori o tistih, ki bi se predrznih odvezati. 8 - 14 . Sodnost omejena oziroma grehov. Kakor čez nektere osebe, tako morejo vrhovni cerkveni poglavarji sodnost omejiti tudi oziroma nekterih grehov. Grehi, čez ktere navadni spovedniki tudi pri svojih podložnih nimajo sodnosti, se imenujejo zadržani grehi. V najstarodavnejših časih je bila v cerkvi navada, da navadni spovedniki, izven slučaja velike potrebe, niso mogli \seh grehov odpustiti brez posebnega dopuščanja njihovega škofa. Veljalo je za pravilo, kar je rekel Origen : »Grešnik včasih potrebuje škofa, a ne samo ^ maš n i ka «. Povestnica cerkvena nam priča, da so si tudi papeži ze v VI. stoletju zadržavali sodnost čez nektere grehe, kterih toraj se celo škofje niso mogli odvezati. Zato so škofje, zbrani v .L rid. zboru, operaje se na starinsko navado v katoliški cerkvi, odločili (sess. XIV. c. 11); »Ako bi kdo trdil, da imajo škofje pravo zadržanja grehov samo oziroma zvunanje sodnosti, in da tedaj zadržanje grehov navadnemu mašniku ne ovira, da sme od njih odvezati, naj se izobči«. ..... Namen zadržanja je, da se večji grehi ojstrejse kaznujejo, ker je za nektere odločena posebna cerkvena kazen, — ali pa, da se zdatnejše popravijo. Spovedenec po težje dobljeni odvezi 26 bolj spozna velikost greha, ga več sovraži, in se ga zanaprej bolje varuje, in večo hudobijo sodi vikši sodnik, hujšo rano zdravi skušenejši in učenejši zdravnik. Da zadržanje grehov more doseči svoj namen, se jih a) ne zadržuje preveč; b) naj bo zadržanje primerno okoljšinam časa in kraja; c) oblast odvezati zadržane grehe naj se da le nekterim posebno modrim in skušenim; d) vernikom naj se ozna¬ nijo, kteri so zadržani grehi, da se jih bodo bolj varovali. Ne kaže pa vseh na enkrat oznaniti zbranemu ljudstvu, nego o priložnosti, ko se v razlaganju krščanskega nauka pride do dotičnega greha. §• 15. IPog-oji, s kterimi je krteri greh. zadržan. Da je kteri greh zadržan, mora biti a) velik in smrten- Odpuščenje malih grehov se more dobiti tudi brez spovedi, toraj bi bilo zadržanje brez pomena in vspeha. Ako so pri kterem grehu, ki je zadržan, v posebnem slučaju take okoljšine, da ga store majhnega, ni več zadržan. Zadržati se more vsak smrten greh, vendar se navadno zadržujejo le taki smrtni grehi, kteri so ali sami na sebi, ali zavoljo slabih nasledkov posebno veliki; b) mora biti storjen na zunanji način, čeravno ni nejaven, ne razglašen; notranji grehi niso nikdar zadržani; c) mora biti dovršen (crimen in genere suo completum); n. pr. ako bi bilo ubojstvo zadržan greh, postane zadržano še le, ako je dotičnik res ubil bližnjega, ne pa, ako je sklenil, ali z besedami povedal, da bo ubil bližnjega, ali se pripravljal na ubojstvo, ali bližnjega, z namenom ga ubiti, močno pretepel (vendar ne do smrti). Nedovršeno djanje je zadržan greh, ako je v sod- nostnem listu izrečno tudi' poskus dotičnega greha zadržan; n. pr. v Tržaško-koprski škofiji je 3. zadržan greh: «Furtum rei sacrae in loco sacro, ejusdem attentatio per fractionem januarum, fene str ar um, vel murorum . . . .;» d) mora biti grešniku neposredno pripisljiv. Toraj mu ni zadržan, ako bi dotičen greh ukazal, svetoval itd. ako zopet v sodnostnem listu ni izrečeno, da je kteri greh zadržan tudi tistim, ki so ga s sodelovanjem posredno krivi, kakor je n. pr. v. Tr- žaško-koorski škofiji četrti zadržek: »Homicidium voluntarium, etprocuratio abortus, quoad perpetrantes, mandantes, et consilium et auxilium efficaciter praestantes»; e) mora biti gotov v vseh okoljšinah; toraj, da nikakor ni dvoma, je li spovedenec storil zadržani greh ali ne, in je mu li pripisljiv kot smrten greh. N. pr. Ako bi J. strelil na F ... a, hoteč ga ubiti, a po strelu zbeži, nevede ako ga je ubil, ali ne, in tudi potem ne zve za gotovo o tem, bi mu greh ne bil za¬ držan. Ako pa le spovednik dvomi, jeli greh, kterega se spove¬ denec spove, zadržan ali ne, (ker ali ne zna na pamet vseh zadržanih grehov, ali so besede v sodnostnem listu nejasne), naj odloži odvezo, dokler ne odpravi dvoma, ako upa dobiti gotovost; ako pa previdi, da mu ne bo mogoče svojega dvoma premeniti v 27 gotovost, jenja zadržanje, ker negotova postava neveže, in je zadržanje spornost, ktero je treba krčiti. (Ako si sam ne more dvoma premeniti v gotovost, naj vpraša svojega škofa). Pri zadržanju grehov ne velja pravilo, da je zadržan tudi greh,^ ki je enako velik ali še večji, kakor je tisti, ki je izrečno zadrzan; n. pr. ako bi bilo branje krivoverskih knjig zadržano, s temi besedami ni zadržano poslušanje krivoverskega pridigarja. ' f) Da je kteri greh zadržan, se od grešnika ne zahteva, da bi bil že spolnil gotovo število let; n. pr. deček 14, deklica 12 let. Ako je grešnik zavoljo mladosti še tako nerazumen, da velikost dotičnega greha ni mogel spoznati, mu sicer ni zadržan; pa ne zato, ker je grešnik premlad za zadržanje, ampak ker mu greh ni smrten greh. Ne zahtevale, da bi grešnik v djanju greha znal, da je dotičen greh zadržan, ker zadržanje tiče sodnost spovednikovo, ne grešnika; to se pravi, le spovednik nima sodnosti čez greh; — ako pa grešnik gre k drugemu spovedniku, ki ima sodnost tudi čez ta greh, more dobiti odvezo. N. pr. Ako je v eni škofiji kteri greh zadržan, a grešnik iz te škofije gre k spovedi v drugo škofijo, kjer ta greh ni zadržan, se mu sme dati odveza, izvzem slučaj, ako bi grešnik s tem hotel navlaš prestopiti postavo. Navlaš hoče prestopiti postavo, kdor glavno zavoljo tega gre k spovedi v drugo škofijo, da se odtegne sodbi svojega duhovnega pastirja. Ako pa v tujo škofijo pride k spovedi zavoljo drugega uzroka, n. pr. ker ima tamo kako opravilo, ali da dobi odpustke, ali ker mu je bližje do spovednika, kteremu bolj zaupa, ali dobi spoved¬ nika skušenega, ki bi mu vest bolje pomiril, itd. sme dobiti odvezo. Velikim cerkvenim kaznim (censurae), zažuganim za kteri greh, pa ne zapade, kdor ni znal, da so zažugane. g. 16. Papežu zadržani grehi. Razlika je med grehi, pridržanimi papežu, in med onimi, ki so pridržani škofu in drugim. Papežu so pridržani grehi po- glavito zaradi kazni cerkvene (censurae), a ne toliko, zaradi greha samega. Samo dva greha sta papežu neposredno zadržana: a) Obrekljiva obtožba, s ktero kdo nedolžnega spovednika hudobno toži, da bi bil pri spovedi zapeljaval spovedenca na nesramnost; greh je že zadržan, čeravno dotičnik še ni tožil, ampak je nedolž¬ nega spovednika drugod obrekoval, ali pa je le kterega nagovarjal, naj toži nedolžnega spovednika, i) Prejemanje velikih darov od samostanskih ljudi, dokler se ti darovi ne povrnejo. Smejo se pa dati majhni darovi ali iz spoštovanja svojim sorodnikom, ali za storjeno ljubav, ali za zdravilo, ali za podbudo pobožnosti, kakor molek, podobe svetnikov, itd. „ „ .Je pa več drugih grehov, kteri so papežu zadržani zavoljo zažugane cerkvene kazni, kteri zapade, kdor dotični greh stori. Pri teh je papežu zadržana le odveza od cerkvene kazni, ne pa odveza od greha. Ako kdo taki greh stori, pa zavoljo posebnih 28 okoljšin ne zapade zažugani cerkveni kazni, njegov greh ni zadržan papežu; — ako je kdo dobil odvezo od dotične cerkvene kazni (kar se more dobiti tudi izven spovedi), mu dotičen greh ni več zadržan. Ker so cerkvene kazni le proti trdovratnim, jim ne za¬ pade, kdor nikakor ni znal, da je za dotičen greh zažugana cerkvena kazen, ali kdor greh stori brez zadostnega premisleka in spoznanja, ali iz velikega strahu, kterega se ni mogel vbra- niti; — ker taki ne zapade kazni, mu tudi greh ni zadržan. Izvzemi kazen nepravilnosti za zvrševanje službe sv. reda, kteri zapade tudi nevedni, kadar stori greh, za kterega je ta^ kazen zažugana. Te vrste grehi, posredno zadržani papežu, našteti so v Constitutio Pija IX. «Apostolicae Sediš* od 19. Okt. 1869 in v Const. Pij IX. «Romanus Pontifex» od 1. 1873, in so razdeljeni v dva dela: 1. Zadržani na poseben način, in 2. prosto zadržani. O grehih, ki so na poseben način zadržani, je določeno, da se a) pri splošnem dopustu, da se sme odvezavati od papežu zadržanih grehov, ne zastopijo tudi ti na poseben način zadržani; l) da so obstoječe svoboščine oziroma teh grehov preklicane, in c) kdor od teh grehov odveže brez pooblaščenja, (izven skrajne potrebe na smrtni postelji), ga zadene izobčenje zadržano papežu. V omenjeni Const. «Apostolicae Sediš* našteva papeš Pij IX. sledeče grehe, kterim je zažugano izobčenje, papežu na poseben način zadržano: I. Omnes a Christiana fide apostatas, et omnes ac singulos haereticos, quocunque nomine censeantur, et cujuscunque sectae existant, eisque credentes; eorumque receptores, fautores, ac generaliter quoslibet illorum defensores. Toraj a) odpadniki, kakor so: Rationalisti, Pantheisti, Deisti, Materialisti, in framassoni tisti, kteri so pristopili k dru¬ štvu, poznajoč njegov namen, ki je popolno porušenje vere in katoliške cerkve; b) Krivoverci (učeniki in verniki) formalni, kteri, poznajoči svojo zmoto, vendarle taje ali dvomijo o kteri verski resnici. Ako pa kteri krivoverec niti ne sumi o svoji zmoti, in je njegova nevednost nezadoižena, ga ta izgovarja od greha in nasledno tudi od cerkvene kazni. Zadolžena nevednost, kakor je nemarna in navlašna, ne izgovarja ne od greha, ne od kazni; c) kteri krivo vero branijo in pospešujejo, znajoči, da je kriva vera. II. Omnes et singulos scienter legentes sine auctoritate Sediš apostolicae libros eorundem apostatarum et haereticorum haeresim propugnantes, necnon libros cujusvis auctoris per Apo- stolicas litteras nominatim prohibitos; eosqu'e libros retinentes, irnprimentes et cjuomodolibet defendentes. Govori tukaj o dvovrstnih knjigah; a) spisane od odpad¬ nika ali krivovrca, braneče krivovero, čeravno bi še ne bile po imenu prepovedane; b) vse po imenu prepovedane knjige, naj jim bo spisatelj, kdor hoče. Cerkveni kazni zapade, kdor take knjige brez dovoljenja bere, pri sebi obdržuje (v svoji knjižnici), jih tiska, ali na kterikoli način brani. III. Schismaticos, et eos, qui a Rom. Pontiflcis pro tern- pore existentio obedientia pertinaciter se subtrahunt vel recedunt. 29 Toraj a) razkolnici v ožjem pomenu, ki vprevši se zakoniti cerkevnej oblasti Jn izstopivši iz cerkvene občine ustanove po¬ sebno versko družbo, ali se v tako versko družbo vpišejo; b) ki se trdovratno vperajo ravno vladajočemu papežu, hoteči se osvo¬ boditi njegovega poglavarstva. IV. Omnes et singulos, cujuscunque status, gradus seu conditionis fuerint, ab ordinationibus seu mandatis Rom. Pon- tificum pro tempore existentium ad universale futurum Con- cilium appellantes, nec non eos, quorum consilio, auxilio vel favore appellatum fuerit. Odvzeta je s tem vsaka priložnost vpora proti odlokom papeževim. V. Omnes interficientes, mutilantes, percutientes, capientes, carcerantes, detinentes, vel hostiliter insequentes S. R. E. Car- dinales, Patriarchas, Archiepiscopos, Episcopos, Sedisque Apo- stolicae Legatos vel nuntios, a ut eos a suis dioecesibus, terri- toriis, terris seu dominiis ejicieutes, nec non ea mandantes vel rata habentes, seu praestantes in eis auxilium, consilium vel favorem. Kaznovani so tisti, kteri s premislikom, hote in djansko store krivico na telesu (interficientes, mutilantes, percutientes) ali na svobodi (capientes, carcerantes, detinents vel hostiliter insequentes), in kteri so moralični uzrok take krivice; namreč, ki to krivico zapovedajo, jo potrdijo, pri krivici djansko poma¬ gajo, ali jo priporočujejo, hvalijo itd. Prim. moderni kulturkampf v nekterih državah. VI. Impedientes directe vel indirecte exercitium jurisdic- tionis ecclesiasticae sive interni sive externi fori, et ad hoc re- currentes ad forum saeculare, ejusque mandata procurantes, edentes, aut auxilium, consilium vel favorem praestantes. Kaznovani so s tim, a) kteri posredno ali neposredno cerk¬ vene služabnike ovirajo v z vrše vanju sodnosti vestne in zvu- nanje; b) kteri pri posvetni oblasti iščejo pomoči da bi zaprečili sodnost cerkvenega poglavarja, čeravno bi zaželjene pomoči ne dobili (n. pr. ako bi se od škofa odstavljeni mašnik v tem pri¬ tožil pri posvetni oblasti); c) Vsi, ki dajo, potrjujejo, itd. postave, po kterih bi se moglo vperati sodnosti cerkvenih poglavarjev. VII. Gogentes sive directe sive indirecte judices laicos ad trahendum ad suum tribunal personas ecclesiasticas praeter ca- nonicas dispositiones; item edentes leges vel decreta contra li- bertatem aut jura Ecclesiae. Kazen izobčenja zadene le tiste, ki so sami po sebi ne¬ odvisni, in silijo sodnike; toraj ji ne zapade sodnik, ki vsled zapovedi od vikših poglavarjev pred posvetno sodbo pozove cer¬ kveno osebo. »Praeter canonicas constitutiones« se razumijo slu¬ čaji, za ktere je v konkordatih odločeno, da se ima tudi cer¬ kvena oseba pozvati pred posvetno sodbo. «Edentes leges« so postavodajalei, ki dajejo postave nasprotne cerkvenim pravicam, kakor je n. pr. placetum regium. 30 VIII. Recurrentes ad laicam potestatem ad impediendas litteras vel acta quaelibet a Sede apostolica, vel ab ejus Legatis, aut Delegatis quibuscunque profecta, eorumque promulgationem vel executionem directe vel indirecte prohibentes, aut eorum causa sive ipsas partes, sive alios laedentes, vel perterefacientes. Isobčenje zadene te, ki pri posvetni oblasti iščejo pomoči, da bi zabranili razglašenje lista (rescriptum, breve, enciclica, ali drugih djanj apostolske stolice, ali njenih poslancev; l) kteri dotično razglašenje zabranjujejo s tem, da stranko, (ktera je do- tično pismo prejela) ali druge (nosivca) ranijo ali prestrašijo. IX. Omnes falsarios Literarum apostolicarum, etiam in forma brevis ac supplicationum gratiam vel justitiam concernen- tium, per Rom. Pontificem, vel S. R. E. Vice-Cancellarios seu Gerentes vices eorum, vel de mandato ejnsdem Rom. Pontificis signatarum, nec non falso publicantes Literas Apostolicas, etiam in forma Brevis, et etiam falso signantes supplicationes hujus- modi sub nomine Rom. Pontificis, seu Vice-Cancelarii aut Ge- rentis vices praedictorum«. Beseda »supplicationes« v kurialnih dopisih ne pomeni »prošnja«, temveč odgovor na prošnjo, in v tem pomenu se tudi tukaj razumi. Toraj zadene izobčenje tega, ki ponaredi dopis papežev, kterega je podpisal sam papež, ali po njegovem po- oblaščenju njegov namestnik. X. Absolventes complicem in peccato turpi, etiam in mortis articulo, si alius sacerdos, licet non approbatus ad confessiones, sine gravi aliqua exoritura infamia et scandalo possit excipere morientis confessionem. gl. §. 13. XI. Usurpantes aut sequestrantes jurisdictionem, bona, reditus, ad personas ecclesiasticas ratione suarum ecclesiarum aut beneficiorum pertinentes. «Usurpantes» so tisti, kteri imetek, dohodke, sodnost itd. vzamejo za svoje z izgovorom, da imajo pravo (jus) do tega, — toraj ne tatje. «Sequestrantes» so tisti, ki imetek ne vzamejo za sebe, ampak ga dajo drugemu v varstvo, in tako pravemu last¬ niku vbranijo posestvo. Kazni zapadejo le tisti, ki si samolastno prisvojijo, in ki sequestrirajo imetek cerkvenih oseb, kot cerkve¬ nih, ne pa, kdor od teh kupi, ali če mu je darovano. Tudi ne za¬ pade cerkveni kazni, kdor si samolastno prisvoji imetek kterega mašnika, kterega nima od svoje cerkvene službe (oflcium in be- neficium), ampak je njegov zaseben imetek. XII. Invadentes, destruentes, detinentes per se, vel per civitates, terras, loca aut jura ad Ecclesiam Rom. pertinentes; vel usurpantes, perturbantes, retinentes supremam jurisdictionem in eis; nec non ad singula praedicta auxilium, consilium favorem praebentes. Ta točka je obrnjena proti grabežem papeževega posestva, posebno proti krivičnim, napadnikom, vladi in potrjujočemu dr¬ žavnemu zboru. Z besedami «auxilium, consilium, favorem prae¬ bentes« razumijo se, kteri djansko in s premislikom pomagajo, svetujejo in pritrjujejo; toraj ne tisti, kteri le v mislih odobrujejo 31 vgrablenje rimskih dežel, tudi ne, kteri so siljeni delati krivico rimski cerkvi, kakor so prosti vojaci, (prostovoljci, poznajoči na¬ men vojske, zapadejo kazni, ker sodeljujejo svojevoljno.) V Constituciji «Romanus Pontifex» 1. 1873 dodal je papež Pij IX. še tri slučaje, za ktere je zažugano izobčenje, na poseben način zadržano papežu; namreč: I. Ganonici et Dignitates cathedralium Ecclesiarum vacan- tium, qui ausi fuerint concedere et administrationem sub quovis titulo, nomine, quaesito colore in nominatum ac praesentatum a laica potestate ex S. sedis concešsione seu privilegio, vel ubi consuetudo viget, a Gapitularibus ipsis, electum ad eamdem va- cantem Ecclesiam. II. Nominati et praesentati vel ut supra electi ad vacantes Ecclesias, qui earum curam, regimen et administrationem sus- cipere audent sub nomine Provisoris, Vicarii generalis aliove nomine, ex concessione et translatione in eis peractum a Digni- tatibus et Ganonicis, aliisque, qui deficientibus Gapitulis, Vicarios deputant, aut vacantes Ecclesias administrant. III. Ii omnes, qui praemissis paruerint vel auxilium, con- silium, aut favorem praestiterint, cujuscunque status, conditionis, praeeminentiae vel dignitatis fuerint. s. 17. Nadaljevanje. Izobčenju zapadene obsode (latae sententiae), papežu prosto zadržanemu, zapadejo: I. Docentes vel defendentes sive puhlice sive privatim pro positiones ab Apostolica Sede damnatas sub excomunicationis poena latae sententiae: item docentes vel defendentes tamquam licitam praxim inquirendi a poenitente nomen complicis, prout damnata est a Benedicto XIV. in Const. »Suprema« 7. Julii 1745; »Ubi primum« 2. Julii 1746; »Ad eradicandum« 28. Sept. 1746. Ta točka je obrnjena proti tistim, ki uče in zagovarjajo nauke, ki so od papeža sploh zavrženi. A ko je kteri nauk zavržen in kriveren imenovan, branitelja takega nauka zadene kazen, na poseben način papežu zadržana, ker je krivoverec kdor krivo¬ verski nauk uči in brani prim. §. 17, L _ . V drugem delu te točke so kaznovani oni, kteri ure in zagovarjajo, da spovednik sme popraševati po vdeležencu v grehu. Spovednik pa, kteri poprašuje po vdeležencu, ne zapade ti kazni, ampak ako objavlenje vdeleženca sili s tem, da odreče odvezo, zapade kazni »suspensionis ab audiendis confessionibus«; ta kazen pa je zažugane obsodbe (ferendae sententiae). II. Violentas manus, suadente diabolo, injicientes in cle- '’icos, vel utriusque sexus monachos, exceptis _ quoad reservatio- nem casibus et personis, de quibus jure vel privilegio permittitur, ut episcopus aut alius absolvat. 32 Beseda »suadente diabolo« pomeni, kadar je pretepanje smrten greh, ker je krivično, premišljeno in iz slabega namena. »Cleriei« so vsi, ki so že prejeli tonzuro, in so tudi duhovniško oblečeni. Slučaji, v kterih po postavi sme škof dati odvezo, so n. pr. ako je bilo pretepanje le majhno, — ako je bilo skrivno — ako je pretepla ženska, ali nedorasla oseba itd. III. Duellum perpetrantes, aut simpliciter ad illud provo- cantes, vel ipsum acceptantes, et quoslibet complices, vel qualem- cunque operam aut favorem praebentes, nec non de industria spectantes, illudque permittentes, vel quantum in illis est, non pro- hibentes, cujuscunque dignitatis sint, etiam regalis vel imperialis. Kazen zadene le pri pravem dvoboju, ki je bil dogovorjen in vredjen po poprej določenih pravilih. Ako bi se n. pr. dva skregala, v prepiru pa veli eden drugemu, naj prime za svoje orožje, in se res bojujeta, bi vdeleženci, gledavci itd. pri takem dvoboju ne zapadli izobčenju. IV. Nomen dantes sectae massonicae, aut carbonariae, aut aliis ejusdem generis sectis, quae contra ecclesiam vel legitimas potestates seu palam, seu clandestine machinantur; nec non iisdem sectis favorem qualemcunque praestantes ; earumve occultos coryphaeos ac duces non denuntiantes, doneč non denuntiaverint. Ovaditi je treba kolovodje omenjenih društev škofu ali škofovemu namestniku. V. Imunitatem asyli ecclesiastici ausu temerario violare jubentes aut violantes. V naši državi je bila svoboščina cerkva, zagotovljena v konkordatu art. XV. tako le: Da se spoštuje hiša božja. varovala se bo svoboščina (imunitas) cerkva kolikor dopusti javna varnost in to, kar zahteva pravica..« »Ausu temerario« je djanje tistega, ki ni od drugega siljen, pa vendar svoboščino pribežališča (imunitatem asyli) hote in s premislikom vkaže uvrediti, ali jo sam uvredi. VI. Violantes clausuram monialium, cujuscunque generis aut conditionis, sexus vel aetatis fuerint, in earum monasteria absque legitima licentia ingrediendo ; pariterque eos introducentes et admittentes, itemque moniales ab illa exeuntes extra casus ac formam a S. Pio V. in Const. »Decori« praescriptam. Slučaji v Const. »Decori« 24. Jan. 1570 zaznamovani so: Ogenj v samostanu, bolezen, gobova bolezen ali kuga, kadar se prijavi že v samostanu). Izven teh slučajev, cenijo se navadno kot zadostni uzroki za beg iz samostana: ako pride velika po¬ vodenj , ako se samostan podere, ako razbojniki napadejo samostan. Nesreča, zavoljo ktere hočejo samostanski ljudje za¬ pustiti samostan, mora biti prijavljena vikšim poglavarjem dotičnega reda, in od škofa izrečno s pismom potrjena. VII. Mulieres violantes regularium virorum clausuram, et superiores ali i ve eas admittentes. Govor je tu o možkih samostanih, v kterih redovniki store slovezno obljubo. 83 VIII. Rei simoniae realis in beneflciis quibuscunque, eo- rumque complices. O simoniji gl. _krš. kat. Nravoslovje §. 89. IX. Rei simoniae confidentialis in beneficiis quibuslibet, cujuscunque sint dignitatis. X. Rei simoniae realis ob ingressum in religionem. XI. ^Omnes, qui quaestum facientes ex Indulgentiis aliis- que gratiis spiritualibus, excomunicationis censura plectuntur Gonst. S. Pii V. »Quam plenum« 2. Jan. 1569. V Gonst. »Quam plenum« so izobčeni duhovniki manjši od škofe (toraj II. reda). XII. Golligentes eleemosynas majoris pretii pro Missis, et ex his lucrum captantes, faciendo eas celebrari in locis ubi Missarum stipendia minoris pretii esse solent. Sploh je vsaka kupčija za manualne štipendije prepovedana najnovejše z odgovori S. G. Gong. 31. Aug. 1874, ktere je papež Pij IX. odobril in potrdil. Kazni izobčenja pa zapadejo le, kteri zmanjšajo štipendij, kadar ga dajo drugim. Le v dveh slučajih se sme izročiti manjši štipendij, kakor se je prejel ; a) ako ve prejemvalec vsaj moralično, da je večji (kot navaden) štipendij prejel zavoljo svoje osebe, n. pr. zavoljo hvaležnosti, prijate'jstva; l) ako tisti, komur se da prejeti štipendij, prostovoljno (ne pro¬ šen in ne vprašan) sam prepusti kaj od cene štipendija. XIII. Omnes, qui excomunicatione mulctantur in Gonst. S. Pii V. »Admonet nos« 4 cal. April 1567. Inocentii IX. »Quae ab hac sede« pridie nonas Nov. 1591. alienationem et infeudationem civitatum et locoruin S. R. E. respicientibus. Po omenjenih Gonstitucijah zapadejo ti kazni svetovnjaki in duhovniki, kteregakoli dostojanstva (tudi škofje in kardinali), ki sami ali po drugem svetujejo papežu, naj proda ali v fevdno odvisnost premeni, kar je lastnina Rimske cerkve. XIV. Religiosi praesumentes clericis aut laicis extra casum necessitatis Sacr. Extremae unctionis aut Eucharistiae per via- ticum ministrare absque parochi licentia. Ne zahteva se, da bi bilo župnikovo dovoljenje djapsko in izrečno, ampak zadostuje verjetno domisljivno (probabiliter praesumptus) S. Alph. Lib. VI. n. 722. XV. Extrahentes absque legitima venia religuias ex sacris coemeteriis sive catacumbis urbis Romanae ejuscpie territoriis, eisque auxilium vel favorem praebentes. /Razumeti se imajo le svetinje svetnikov, ne pa kakšne druge posvetne starine. XVI. Comunicantes cum excommunicato nominatim a papa in crimine criminoso, ei scilicet impendendo auxilium vel favorem. XVII. Clerici scienter et sponte communicantes in divinis pum personis a Rom. Pontifice nominatim excomunicatis et ipsos in oflciis recipientes« Točka XVI. je proti sveto vnjakom in duhovnikom; pri nji ne izgovarja zadolžena in nemarna nevednost. Točka XVII 3 34 je le proti duhovnikom; pri nji izgovarja nevednost in druge okoljšine, ki znatno vplivajo na voljo delujočega, ker pravi »scienter et sponte«. XVIII. Absolvere praesumentes sine debita facultate, etiam quovis praetextu, excommunicationis vinculo Romano Pontificii speciabter reservatae innodatos. Tim se mora še prišteti kazen odločena od Trid. zbora (sess. XXII. cap. 11. de reform) »eontra usurpatores quorumcunque bonorum ecclesiasticorum aut jurium«, ktero je Pij IX. v Gonst. »Apostol. Sediš« potrdil, in se'glasi: »Si quem clericorum vel laicorum quacunque is dignitate, etiam imperiali aut regali, praefulgeat, in tantum malorum omnium radix cupiditas occupaverit, ut alicujus ecclesiae sen cujusvis saecularis vel regularis beneficij, montium pietatis, aliorumque piorum locorum jurisdictiones, bona, census ac jura etiam feudalia, et emphyteutica, fructus, emolumenta, seu quas- cunque obventiones, quae in ministrorum et pauperum neces- sitates converti debent, per se vel alios vi vel timore incusso, seu etiam per suppositas personas Clericorum aut Laicorum, seu quacunque arte aut quocunque quaesito colore in proprios usus convertere, illosque usurpare praesumpserit, seu impedire, ne ab iis, ad quos jure pertinent, percipiantur, is anathemati tamdiu subjacet, quamdiu jurisdictiones, bona, res, jura, fructus, et red- ditus, quos occupaverit, vel qui ad eum quomodocunque, etiam ex donatione suppositae personae, pervenerint, ecclesiae ejusque administratori sive Beneficiato integre restituerit, ac deinde a Rom. Pontificii absolutionem obtinuerit. Opazi se: a) kdor si samolastno prisvoji imetek, dohodke itd. cerkvenih oseb, kot cerkvenih, zapade izobčenju, ki je na poseben način zadržano papežu gl. g. 16 XI. — b) kdor si samo¬ lastno prisvoji imetek, dohodke itd. Rimske cerkve zapade izob¬ čenju, ki je na poseben način zadržano papežu gl. g. 16 XII. Tukaj je pa posebno govor o teh, kteri si krivično prisvojijo, (ali ktemu pomagajo) imetek, dohodke, pravo itd. dobrodelnih zavodov, n. pr. bratovščin; — in kteri kupijo, v dar prejmejo, ali zarad drugih uzrokov obdržujejo imetek in dohodke in prava cerkvena, cerkvenih oseb in dobrodelnih zavodov (sledi iz odgo¬ vora S. G. Inq. 8. Julii 1874). §. 18. N a. dalj e vanj e. Vstavljenje zapadene obsodbe (suspensionem latae senten- tiae) zadržano papežu, vsled Constitucije Pijeve IX. »Apostolicae Sediš« zadene sledeče: I. Suspensionem ipso facto incurrunt a suorum beneficio- rum perceptione ad beneplacitum S. Sediš Gapitula et Gonventus Ecclesiarum et Monasteriorum alliique omnes, qui ad illarum seu illorum regimen et administrationem recipiunt Episcopos 35 aliosve Praelatos de praedictis Ecclesiis, sen Monasteriis apud eandem S. Sedem quovis modo provisos, antequam ipsi exhi- buerint Litteras Apostolicas de sua promotione. II. Suspensionem per triennium a collatione Ordinum ipso jure_ incurrunt aliguem ordinantes absque titulo Beneficii vel patrimonii cum pacto, ut ordinatus non petat ab ipsis alimenta. III. Suspensionem per annum ab Ordinum administratione ipso jure incurrunt ordinantes alienum subditum, etiam sub prae- textu_ beneficii statim conferendi, aut jam collati, sed minime sufficientis, absque ejus Episcopi litteris dimissorialibus, vel etiam subditum proprium, qui alibi tanto tempore moratus sit, ut canonicum impedimentum contrahere ibi potuerit, absque Ordinarii ejus loči litteris testimonialibus. IV. Suspensionem per annum a collatione Ordinum ipso jure incurrit, qui, excepto času legitimi privilegii, Ordinem sa- crum contulerit absque titulo beneficii vel patrimonii clerico in aliqua congregatione viventi, in qua solemnis professio non emittitur, vel etiam religioso nondum professo. V. Suspensionem perpetuam ab exercitio Ordinum ipso jure incurrunt religiosi ejecti, extra religionem degentes. VI. Suspensionem ab ordine suscepto ipso jure incurrunt, qui eundem ordinem recipere praesumpserunt ab excommunicato vel suspenso, vel interdicto nominatim denuntiatis, aut ab hae- retico vel schismatico notorio: cum vero, qui bona fide a quo- piam eorum est ordinatus, exercitium non habere Ordinis sic suscepti, doneč dispensetur, declaramus. Vil. Clerici saeculares exteri ultra quatuor menses in urbe commorantes ordinati ab alio, quam ab ipso suo Ordinario ab- sque licentia Gard. Urbis Vicarii, vel absque praevio examine coram eodem peracto, vel etiam a proprio Ordinario posteaquam in praedicto examine rejecti fuerint: nec non Clerici pertinentes ad aliquem e sex Episcopatibus suburbicariis, si ordinentur extra suam dioecesim dimissorialibus sui Ordinarii ad alium directis quam ad Gard. Urbis Vicarium; vel non praemissis ante Or¬ dinem sacrum suscipiendum exercitiis spiritualibus per decem dies in domo urbana sacerdotum a Missione nuncupatorum, sus¬ pensionem ab Ordinibus sic susceptis ad beneplacitum S. Sediš ipso jure incurrunt: Episcopi vero ordinantes ab usu pontificalium per annum. V omenjeni Const. »Sediš apostolicae« Pija IX. določene so tudi nektere kazni prepovedi, zažugane obsodbe (interdictum ferendae sententiae), in sicer: I. Interdictum Romano Pontifici speciali modo reservatum ipso jure incurrunt Universitates, Gollegia et Capitula, quocunque nomine nuncupentur, ab ordinationibus seu mandatis ejusdem Romani Pontificio pro tempore existentis ad universale futurum Goncilium appellantia. Opazi se: »Appellantes ad nniversale futurum Goncilium« zapadejo tudi izobčenje, papežu posebno zadržano, gl. §. 17 IV. * m II. Scienter celebrantes vel celebrari facientes divina in locis ab Ordinario, vel delegato Judice, vel a jure interdictis; aut no- minatim excommunicatos ad divina officia, seu ecclesiastica sacra- menta, vel ecclesiasticam sepulturam admittentes, interdictum ab ingressu ecclesiae ipso jure incurrunt, doneč ad arbitrium ejus, cujos sententiam contempserunt, competenter satisfecerint. Denique quoscunque alios Sacrosanctum Concilium Tri- dentinum suspensos aut interdictos ipso jure esse decrevit, Nos pari modo suspensioni vel interdicto eosdem obnoxios esse vo- lumus et declaramus. — Tako Pij IX. v Const. »Apostolicae Sedis». S- 19- X Škofom zadržani grehi. \/ Škofom zadržani grehi morejo se razdeliti v dve vrsti; a) Grehi škofom zadržani zarad kazni vsled zapovedi papeževe, ali splošnega prava; l) kterih odvezo si škofje sami po svojem rednem pravu zadržijo. Prve vrste so v Const. Pija IX. »Apostolicae Sediš« na¬ šteli trije; kterim sledi kazen izobčenja, zadržana škofom; namreč: i. Clerici in sacris constituti vel regulares, aut moniales post votum solemne castitatis matrimonium contrahere praesu- mentes; nec non omnes cum aliqua ex praedictis personis ma¬ trimonium contrahere praesumentes. Ta kazen ne zadene, ako se poročiti le obljubijo ali pri¬ zadevajo, ampak ako se poroče, čeravno sklenejo samo državljan¬ ski (civilni) zakon. II. Procurantes abortum, effectu secuto. III. Litteris apostolicis falsis scienter utentes, vel crimini ea in re cooperantes. Druge vrste grehi, ktere si škofje sami zadržijo, večjidel nimajo zažugane cerkvene kazni; odvezo od tih grehov pridržijo si škofje, da se zdatnejše popravijo in se jih ljudje več varujejo. Zadržani so tudi tistim, kteri so taki greh storili ne trdovratno in nevede, daje zadržan. Kteri grehi so v vsaki škofiji zadržani, vsak spovednik razvidi iz sodnostnega lista (folium jurisdictionis). Tukaj naj slede, ki so zadržani v Tržaško-koprski škofiji: I. Apostasia a fide puhlice admissa. — Beseda »puhlice« ne pomeni samo tiste, kteri pri dotičnem uradu oznanijo, da izstopijo iz katoliške cerkve; ampak sploh vse, kteri očitno, v javnem življenju, pristopijo h kteri krivo¬ verski družbi, zanemarjaje katoliško cerkev. Kteri samo dolžno¬ sti katoliškega kristjana ne spolnujejo, še niso očitni odpadniki, ampak zgubljene ovce. II. Perjurium in judicio prolatum. To je kriva prisega pred postavnim sodnikom s postav¬ nimi šegami. Krive prisege je kriv tudi, kdor navlaš rabi besede, ki imajo več pomenov, z namenom, da bi sodnika zmotil; kdor s prisego trdi ktero stvarkot gotovo, ko mu je le dvomljiva ali za 37 dvomljivo ktero zna zagotovo; kdor s prisego potrdi stvar za res¬ nično, ktero inm za neresnično, a v djanju je resnična; kdor na sodnikovo vprašanje s prisego potrdi, da v dotični zadevi nič več ne zna, pa je zamolčal ktero bistveno reč itd. V vseh teh slučajih je kriva prisega zadržan greh. Kdor pri sod¬ niji priseže, da bo kaj prihodnjega storil, pa že med priseganjem odloči, da ne bo spolnil prisege, je krivo prisegel. Kdor ima' pa med priseganjem resnično voljo, da bo storil, kar priseže, a potlej neče storiti, je prisego prelomil, in greh mu ni zadržan. III. Furtum rei sacrae in Ioco sacro, ejusdem attentatio per fracturam januarum, fenestrarum vel murorum, et rei sacrae furto ablatae scienter comissa emptio et occultatio. »Res sacra» je vsaka za službo božjo odmenjena stvar, ki je bila v ta namen tudi blagoslovljena ali posvečena. »Locus sacer je cerkev, kapela, pokopališče. Zadržan ima greh a) kdor vkrade posvečeno stvar na posvečenem mestu, ne pa, ako isto stvar vkrade na neposvečenem mestu, n. pr. ako bi vkradel kelih pri zlatarju, ki ga je imel za popravo — in tudi ne, kdor neposvečeno stvar vkrade na posvečenem mestu, n. pr. ako v cerkvi komu iz žepa vkrade denarje, uro itd. b) kdor posvečeno stvar na posvečenem mestu poskusi vkrasti s tem, da predere vrata, okno, ali zid, čeravno ni nič mogel vkrasti. Ako bi pa tat na pr. v gnječi ljudstva hotel v cerkvi vkrasti kaj posveče¬ nega, in ga kdo prepodi, da ne vkrade, bi mu ta poskus bil greh, a ne zadržan; c) kdor kupi ali skriva posvečeno stvar, za ktero zna, da je vkradena. IV. Homicidium voluntarium et procuratio abortus rjuoad perpetrantes, mandantes, et consilium aut auxilium efficaciter praestantes. Zadržan je umor človeka, ki je smrten greh, toraj uboj- stvo krivično, svojevoljno, premišljeno in hoteno; ne pa vsmr- tenje krivičnega napadnika, ktero je s posebnimi pogoji dopuščeno (prim. kat. krš. Nravoslovje g. 105). tudi ne slučajni umor. Splav, storjen s premislikom in svojevoljno je zadržan greh neglede na čas, koliko časa je bila mati nosna. Besede »quoad perpetrantes, inandantes, consilium aut auxilium efficaciter praestantes« ve¬ ljajo o vbojstvu in o splavu. Sami poskus, ali zapoved, svet, pomoč vbojstva in splava, dokler smrt (oziroma splav) ni djansko sledila, je, se veda, greh, a ni zadržan. V. Percussio parentum et rpiaelibet injuria realis graviter peccaminosa et directe intenta in patrem aut matrem a filio v el filia, aut per se aut per aliam personam. v . Ta greh je zadržan pri otrocih, ki svoje starše sami, ali po drugem človeku hudo pretepejo, ali jim drugo veliko krivico store. Ako bi toraj sin našuntal kterega človejca, naj njegovemu očetu stori veliko krivico, bi imel sin zadržan greh; ki bi pa storil krivico, bi imel greh, ki ni zadržan. VI. Ineestus in primo et secundo consanguinitatis et primo affinitatis gradu. 38 VII. Grave damnum ex vindictae studio absque propria utilitate alteri illatum in bonis immobilibus aut mobilibus, sive per incendium voluntarium sive quocumque alis modo. Škoda mora biti večja, kakor se navadno ceni za smrten greh, kar sledi iz besedi «sive per incendium voluntarium«, iz kterega sledi največja škoda. Taki načini škodovanja so, n. pr. posekanje veliko plodnih trt, vboj potrebne živine, predor jeza, ki bližnjemu stori veliko škodo. Škoda, storjena s tatvino, ni za¬ držan greh, ker so dodane besede «absque propria utilitate«. Greh ni zadržan, ako je grešnik le hotel škodovati, pa še ni škodoval. Zadržan pa je, ako je dotično hudobno delo že storil, potem pa so drugi vbranili, da ni bilo prevelike škode, n. pr. ako bi poži- gavec zažgal hišo, ktero pa sosedje poprej pogase, nego je ve¬ liko škode. V posebnih, natanko določenih okoljšinah, dano je spoved¬ nikom posebno dovoljenje, da smejo odvezati tudi te zadržane grehe. g. 20. Samostanskim predstojnikom zadržani grrelii. Samostanski predstojniki, kteri imajo skoraj škofovsko sodnost, si tudi smejo pridržati odvezo od nekterih grehov. Po postavi Klementa VIII. si jih ne smejo več pridržati, kakor enajst, posebno naštetih; vendar niso dolžni, da bi si morali vse te zadržati, ampak izmed teh si jih morejo izbrati ktere in kolikor jih čejo. So pa ti le: 1) Veneficia, incantationes, sortilegia. 2) Apostasia a Religione, sive habitu dimisso sive retento, quando eo pervenit, ut extra septa Monasterii seu conventus fiat egressio. 3) Nocturna ac furtiva e Monasterio sive conventu egressio. 4) Proprietas contra votum paupertatis, quae sit peccatum mortale. 5) Juramentum falsum in judicio regulari seu legitimo. 6) Procuratio, auxilium, seu consilium ad abortum faciendum post animatum foetum, etiam effectu non secuto. 7) Falsificatio sigillimanusofficialumMonasteriiaut conventus. 8) Furtum de rebus Monasterii seu Conventus in ea quan- titate, quae sit peccatum mortale. 9. Lapsus carnis voluntarius opere consumatus. 10. Occisio vel vulneratio, seu gravis percussio cujuscumque personae. 11) Malitiosum impedimentum, aut retardatio, aut apertio litterarum a superioribus ad inferiores et ab inferioribus ad superiores. Razlaganje obsega teh zadržkov naj se samostanski spoved¬ niki nauče vsak od svojega predstojnika, ki določevaje zadržke tudi jasnejše izrazijo svoj namen, koliko daleč seže zadržek. 39 Ako samostanski Človek k svetovnemu spovedniku pride k spovedi, pride ali z dopuščenjem svojega predstojnika, ali v veliki potrebi brez tega dopuščenja. Ako pride z dopuščenjem svojega predstojnika, in predstojnik oziroma zadržkov ničesa ne določi, odpadejo zadržki; ako pride v veliki potrebi brez dovo¬ ljenja predstojnikovega, določil je p. Benedikt XIV. da ga sme vsak pooblaščen spovednik (ako ni nobenega iz reda dotičnega spovedenca) spovedati in odvezati tudi od grehov, zadržanih samostanskemu predstojniku; vendar mora v takem slučaju spo¬ vednik naložiti spovedencu, da se bo — precej, kadar bo mogel — predstavil svojemu predstojniku, da dobi posebno odvezo od zadržanih grehov in cerkvenih kazni. %. 21 . Sodnost oziroma zadržanih, grehov. ^Zadržane grehe odvezati sme redno tisti, ki jih je smel zadržati, njegov naslednik, in njegov vikši; po preročeni oblasti jih sme odvezati, kdor je od postavnega vikšega zato posebno pooblaščen. Grehe, zadržane papežu, sme redno odvezati le papež in njegovi pooblaščenci. V Trid. zboru je pa vsem škofom dani. oblast, da smejo odvezati grehe, zadržane papažu, ako so skrivna Reče namreč zbor (sess. XXIV. c. 6. de reform.): »Liceat Epi- scopis ... in quibuscunque casibus occultis, etiam sedi aposto- licae reservatis, deliquentes quoscunque šibi subditos, in dioecesi sua per se ipsos, aut Vicarium ad id specialiter deputandum in foro conscientiae gratis absolvere«. Izvzeti so tisti grehi, kteri so papežu na posebni način zadržani; prim. 16. V slučaju velike in hitre potrebe smejo škofje dati odvezo tudi od vseh, papežu zadržanih grehov, čeravno so očitni in na posebni način zadržani, ako bi grešnik zavoljo odlašanja odveze škodo trpel na zveličanju. V takem slučaju škof da odvezo po rednem pravu in more sodnost tudi drugemu preroditi. Vsled posebnih pooblaščenj, ki se navadno vsakih pet let ponavljajo, imajo pa škofje še večo oblast oziroma papežu zadržanih grehov. Škofje odvežejo od grehov, papežu zadržanih, ali sami, ali po svojem pooblaščencu, kteremu pa za te grehe dajo poseb¬ no pooblaščenje. Toraj spovednik, kteri ima preročeno sodnost čez grehe, zadržane škofu, ne sme dati odveze od greha, Ki ,je papežu zadržan, ako od škofa ni izrečno za to pooblaščen. Ako bi se grešnik, ki ima greh, zadrzan papežu, spov dal spovedniku, ki ima sodnost čez ta greh, a potem prevrni, da je tdla spoved neveljavna, razločiti je treba, zakaj je spoved nev e¬ ljavna. Ako je zadržan greh popolnama spovedal viksemu l g ■ - v arju, ali njegovemu pooblaščencu, in je pomanjkljivost od druge strani, ceni se, da je namen zadržanja greha (ki J e predstaviti vikšemu poglavarju) dosežen, toraj cerkvena Kazen odpuščena, in doticni spovedenec more odvezo dobiti od vsaccga 40 navadnega spovednika. Ako se je pa spovedal v času odpustkov (kadar imajo tudi navadni spovedniki večjo ali neomejeno soč¬ nost) in potem opazi, da mu je bila spoved neveljavna, mu cer¬ kvena kazen ni odpuščena. V času odpustkov imajo spovedniki le zavoljo dosege odpustkov širšo sodnost, a z neveljavno spo¬ vedjo se nedobi odpustkov, zato mora grešnik dotični zadržan greh spovedati vikšemu poglavarju ali pa spovedniku, ki ima preročeno sodnost. Razumi se potem, da cerkvena kazen ni odpuščena v slučaju, ako je spoved neveljavna zato, ker je spovedenec svoj zadržani greh pomanjkljivo spovedal. Dokler grešniku ni odpuščena cerkvena kazen, se mu tudi dotični greh odpustiti ne more. Od grehov, ki si jih škofje zadrže, sme odvezati po red¬ nem pravu isti škof, njegov naslednik, njegov vikši; po prero- čenem pravu vsak potrjen spovednik, ki ima od dotičnega škofa preročeno sodnost. Ako k navadnemu spovedniku pride grešnik s zadržanim grehom, mu spovednik ne more dati odveze, ampak ga mora poslati k takemu spovedniku, ki ima sodnost tudi čez zadržane grehe. Ali pa, kar je spovedencu večjidel ljubše, naj mu odvezo odloži, in mu določi, čez koliko časa naj zopet pride k spovedi, in med tem časom naj spovednik od svojega škofa izprosi poob- laščenje za dotični posebni slučaj. *) Spovednik naj toraj spove¬ dencu pove, da je njegov greh zadržan, zato mu on (spovednik) za zdaj ne more dati odveze. Razjasni naj mu velikost in grdobo takega greha, da mu prebudi pravo kesanje in stud nad grehom. Da se spovedenec ne bo bal razglašenja svojega greha, opomni naj ga, da v prošnji (za preročeno sodnost) do škofa ne pove imena spovedenčevega. Kadar spovednik dobi poblaščenje, in je spovedenec prišel k spovedi skesan in vredno pripravljen za sv. odvezo, mu spovednik natanko razloži voljo cerkvenega pogla¬ varja, izraženo v odgovoru, s kterim je dal preročeno sodnost, in mu da odvezo z navadno odvezno obliko. Med tem časom naj spovedenec opravlja pokoro, primerno grehu; pa tudi po od¬ vezi naj bo pokora taka, ki bo spovedencu pomoček proti Skuš¬ njavam istega greha. Isto velja o cerkvenih kaznih, kterim kdo zapade s kterim grehom in so zadržane ali škofu ali papežu. Oblika odveze pa je nekoliko drugačna. Za odvezo od izobčenja (excommunicationis) spovednik moli odvezno obliko inclusivno do besedi: »In quantum possum, et tu indiges« in nadaljuje: »speciatim vero eadem auctoritate et (Smmi. D. Papae N. — Reverendissimi D. Eppi. N.) te absolvo *) Prošnja se more storiti takole: Reverendissime ae Illustrissime Praesul! Cajus reus est peccati semel, bis... commissi in elencho dioece- sano sub Nr. . .. reservati. Poenitens humiliter petit absolvi. Faveas rescrlbere mihi subscripto confessario N. N. in N. a vin culo excommunicationis, quam incurristi propter N. et te restituo sacramentis et communioni fidelium. Ego te absolvo a peccatis tuis in nomine .... Passio Domini.... Za odvezo od vstavljenja (suspensionis) ali prepovedi (interdicti) moli odvezno obliko, kakor pri odvezi od izobčenja, samo premeni: «te absolvo a vinculo suspensionis — (a vincido interdicti.) Za odvezo od nepravilnosti (irregularitatis) odmoli odvezno obliko exclusivno do «Passio domini . . .» in nadaljuje: »Insuper auctoritate mihi concessa a Smmo. D. Papa N. (Revdssmmo D. Eppo N.) dispenso te in irregularitate, quam incurristi propter N. et babilem te reddo ad suscipiendos Ordines (oziroma: et te restituo executioni Ordinum et Officiorum tuorum) in nomine patris .... Passio Dom. Ako pa bi bile okoljšine take, da bi spovedenec bil v ne¬ varnosti osramotenja ali velike dušne škode, ako bi se mu od¬ veza odrekla, sme jo navaden mašnik dati, ako je spovedenec v ostalem vredno pripravljen. Navadno je za take slučaje poskrb¬ ljeno v sodnostnih listih; prim. sodnostni list Tržaško-koprske škofije: »Ne autem reservationes hae forte in destructionem fide¬ lium cedant, et dubiis ac difficultatibus occurrere desiderantes, munimus facultate absolvendi a suprafatis casibus Nobis reser- vatis omnes confessarios approbatos: a) qui audiunt poenitentes in carceribus detentos, et aegrotantes in nosocomiis; b) quicunque et quotiescunque audiunt infirmos pro dando ss. Viatico; c) qui- cunque excipiunt confessiones sponsorum, qui intra octiduum a die confessionis matrimonium sunt inituri; d) poenitens peccato reservato irretitus, ad absolutionis tamen gratiam suscipiendam bene dispositus, si ei ex absolutionis dilatione periculum bonae famae amittendae minaretur, servandis servatis in nomine Domini absolutionis gratia donetur,« S- 22. Nadaljevanje. Omenjeno je že, da zadržanje greha tiče sodnost spoved¬ nikovo, in ne spovedenca; zato navadni spovednik sme odvezati spovedenca tz druge škofije od greha, ki je v spovedenčcvi škofiji zadržan, a v spovednikovi ni. v Ako bi pa spovednik spoznal, da je spovedenec k njemu prišel le zato, da prelomi postavo, mu vsled zapovedi Klementa X. v buli »Superna« ne sme dati odveze. Navadni spovednik ne sme odvezati od grehov (v svoji škofiji) zadržanih tudi ne spovedenca iz druge škofije, v kteri dotični greh ni zadržan. Ako grešnik, ki ima na vesti zadržan greh, opravi spoved, kolikor mu je mogoče, vredno pri spovedniku, ki ima sodnost Čez zadržane grehe, ali pa v sv. letu pri kteri nikoli spovedniku, se zavoljo nezadolžene pozabljivosti ne spove zadržanega greha, mu je zadržanje greha odpuščeno; ako se poznej tega greha domisli, sme prihodnjo spoved opraviti pri navadnem 42 spovedniku in spovedati pozabljen greh (ki je bil že posredno odpuščen). Nekteri moralisti sicer to zanikajo, kar s tehtnišimi uzroki drugi trdijo. Hubertus in sv. Alfons Lig. na čelu drugim pa to zanikujeta, češ, da je zadržanje zato, da se za greh da zdatnejše zdravilo, in zato zadržanje še ni odpravljeno, dasiravno je bil greh posredno odpuščen, Ako je bila spoved, pri kteri je bil pozabljen zadržan greh, opravljena v sv. letu, tudi ti priznajo, da ga sme spokornik pozneje spovedati navadnemu spovedniku. Tega se drži tudi Zenner. Silvij, sv. Tomaž in drugi pa trdijo, da se spovedenec sme dotičnega greha spovedati navadnemu spovedniku. Oba namreč, spovednik in spovedenec, storita vsak od svoje strani vse, kar je za odpuščenje greha (zadržanega) potrebno storiti; spovedenec ima resnično voljo vse spovedati in se tudi obtoži vsega, kolikor se po marljivem spraševanju obto¬ žiti more, toraj mu je spoved formalno popolna — vredna; spovednik ima pa tudi voljo odvezati spovedenca od grehov in cerkvenih kazni »in quantum possum et tu indiges«. Ako bi pa zadržani greh pozabil, kadar se ^spoveduje navadnemu spovedniku, ki nima sodnosti čez zadržane grehe (toraj ne v sv. letu), bi zavoljo dotičnega greha moral opraviti prihodnjo spoved pri spovedniku, pooblaščenemu za zadržane grehe; ali pa navadnega spovednika prositi, da za ta slučaj od svojega škofa izprosi pooblaščenje. Ako grešnik zadržan greh pravo spove pri spovedniku, ki ima sodnost čez zadržane grehe, pa mu je spoved iz kterega druzega uzroka neveljavna, mu je zadržanje odvzeto, ponoviti sme dotično spoved pri navadnem spovedniku, kar je že ome¬ njeno v prejšnem §. pri grehih, ki so papežu zadržani. Ako navaden spovednik odveže od zadržanega greha zavoljo nezadolžene pozabljivosti, nadomesti cerkev pomanjkljivo sodnost; toraj je greh odpuščen in spovednik nima greha. Ako pa spovednik iz zadolžene pozabljivosti ali pa nepazljivosti, ali drugače s slabim namenom odveže od zadržanega greha, čez kterega nima sodnosti, greši spovednik, a spovedencu je greh odpuščen, ker tudi v tem slučaju cerkev nadomestuje pomanjkljivo sodnost. Ako je spovednik za kteri posebni slučaj dobil pooblaščenje, pa ga ne rabi (ker morebiti spovedenec ni ^eč prišel k spovedi), tega pooblaščenja ne sme rabiti za drugi, čeravno povse enaki slučaj. Spovednik ne more preročene sodnosti zopet preročiti drugemu. Ako vmre vikši poglavar, ki je dal preročeno sodnost, ne zamre tudi dana sodnost, dokler je ne prekliče njegov naslednik. V veliki smrtni nevarnosti, ali na smrtni postelji odpade vsako zadržanje grehov; toraj vsak spovednik sme odvezati od vsakega greha (oziioma vdeleženca gl. §. 13). Ker gre v smrtni nevarnosti za celo večnost, določila je cerkev, da sme v smrtni nevarnosti odvezati vsak mašnik, čeravno ni potrjen za spove¬ dovanje, ali je izobčen, ali v drugi cerkveni kazni. Hoče pa sv. cerkev, da je pri tem pravilen red, namreč, da ima potrjeni 43 spovednik prednost pred nepotrjenim, nepotrjeni prednost pred izobčenim in pred vdeležencem v nečistem grehu, Ako bi nepo- terjeni mašnik že začel spovedavati, ko pride potrjeni spovednik, naj nadaljuje in konča spoved, neglede na to, da je pričujoč potrjen spovednik. Ako sta pričujoča dva potrjena spovednika, kterih eden ima sodnost čez zadržane grebe, a drugi je nima, sme navaden spovednik (ki nima sodnosti čez zadržane grehe) spovedati in odvezati, ker je rečeno, da v smrtni nevarnosti ni zadržanja grehov. Ako ozdravi bolnik, komur so bili na smrtni postelji zadržani grehi odpuščeni od navadnega ali nepotrjenega spovednika, mu potem ni treba istih grehov spovedati spoved¬ niku, ki ima sodnost čež nje, ker na smrtni postelji niso bili za¬ držani. Ako so dotičnemu grehu napovedane cerkvene kazni, mora grešnik, ako ozdravi, od vikšega prositi odvezo, če njegov spovednik ni bil pooblaščen. Smrtna nevarnost se sodi, kadar je vtemeljen strah, da bo dotičnik kmalo vmrl; naj že bo, da je bolan (na smrtni po¬ stelji), ali ranjen, ali je iz visocega padel, ali v vojski pred bitko, pri brodolomu, ali ženska pri težkem porodu itd. V sv. letu sv. oče papež tudi navadnim spovednikom po¬ deli širšo sodnost. Kakšno sodnost da, in koliko si papež še za¬ drži, razvidi se iz dotične okrožnice, s ktero razpiše sv. leto. Glavne točke oziroma sv. leta določil je posebno papež Benedikt XIV. v bulah: «Inter praeteritas*. 3.12. 1749; »Benedictus Deus» 25. 12. 1750; «Celebrationem» 1. 1. 1751. Navadni spovedniki imajo v sv. letu trojno večo oblast, kakor sploh, namreč širšo sodnost za grehe in cerkvene kazni, oblast zamenjevanja obljub, in oblast odpuščenja ali preme- njenja djanj, ki so prepisana za dobiti odpustke. a) Ker imajo spovedniki v sv. letu širšo sodnost oziroma grehov in oseb, smejo se mnihi brez dovoljenja njihovega pred¬ stojnika spovedati komur koli spovedniku, ki je od svojega skola potrjen za spovedovanje sploh. ... Za nune mora biti spovednik posebej potrjen; lu je pa potrjen za en samostan, sme (v sv. letu) spovedovati tudi v dru¬ gih samostanih (nunskih.) . , , Spovedniki majo sodnost za vse grehe, naj bi bili se tako veliki in komurkoli pridržani. V razpisu zadnjega sv. leta IN/o »Gravibus ecclesiae« je izrečno omenjeno, da imajo spovedniki tudi sodnost za grehe, ki so sicer na posebni način zadržani papežu. Ne more pa tudi v sv. letu nijeden spovednik odvezati svojega vdeleženca v nečistem grehu, in ne more se odpustiti dolžnost ovaditi spovednika, ki bi bil pri spovedi zapeljeval na nečisti greh. . , Odvezati smejo spovedniki v sv. letu tudi od vseh ceik- v enih kazni, naj so prisojene po pravu ali pa od cerkvenega poglavarja. V zadnjem sv. letu bil je izvzet en slučaj; nami ec, da navaden spovednik ni smel odvezati od izobčenja, Kteiemu Je spovedenec zapadel kot spovednik s tem, da j e odvezo dal vdeležencu v nečistem grehu. (s. poenit, 25. 1. 1375). Ako bi bil posvečenec zavoljo prestopka ktere cerkvene postave zapadal nepravilnosti (irregularitati), da ne sme zvrše- vati oblasti svojega reda, ali ne prijeti višjega reda, sme tako nepravilnost, ako je skrivna, odvezati v sv. letu vsak spovednik. Za druge nepravilnosti pa spovedniki nimajo oblasti. Tako obširno sodnost imajo spovedniki ves čas sv. leta za grehe, storjene pred sv. letom ali pa že ob času sv. leta, in sicer za vsakega spovedenca, le takrat, kadar spoved opravi za dobiti odpustke sv. leta. V zadnjem sv. letu so se odpustki sv. leta mogli dobiti le enkrat, zato bi navaden spovednik z obla¬ stjo sv. leta ne bil mogel odvezati od zadržanega greha (ali kazni), kterega bi bil storil že potem, ko je prejel odpustke sv. leta. Razumi se, da tudi v sv. letu nijeden spovednik ne more odvezati spovedenca, ki ni vredno pripravljen. Ako je spokornik dobil odvezo od zadržanih grehov in kazni, ali pa mu je bila premenjena obljuba, pri spovedi, ktero je opravil z namenom dobiti odpustke sv. leta, potem pa ne spolni, kar je za odpustke sv. leta storiti potrebno mu je od¬ veza in prememba zaobljube veljavna. Ako proti koncu sv. leta spovednik razvidi, da je kteremn spovedencu treba odložiti odvezo, ima dotični spovednik pri prihodnji spovedi istega spovedenca popolno oblast, čeravno je že minulo sv. leto. i) V sv. leto smejo navadni spovedniki neslovezne^ za¬ obljube (vota simplicia) tudi s prisego potrjene in papežu zadržane premeniti v druga bogoljubna djanja. Vendar mora biti uzrok premembe velevažen in bogoljubno djanje, v ktero se premeni zaobljuba, ne sme biti veliko manjše nravstvene cene in ložej, kakor je bilo zaobljubljeno djanje. Ne smejo pa premeniti, «) Nijedne slovezne zaobljube; /?) zaobljube vstopa v samostan, v kterem udje store slovezno za¬ obljubo, in tudi ne zaobljube vedne in popolne čistosti, ako ste ti zaobljubi brezpogojni in popolni oziroma svobodne volje, premislika in zaobljubljene stvari. Ako bi bila zaobljuba pogojna, ali na kteri način nepopolna, bi ne bila zadržana tudi potlej ne, ko je spolnen pogoj, s kterim je bila storjena. N. pr. ako bi kdo zaobljubil vedno čistost (ali stopiti v samostan) s pogojem, ako ozdravi, ali ako srečno odide kteri žugajoči nevarnosti, bi ta zaobljube ne bila pridržana tudi potem ne, ko bi bil dotičnik ozdravel, ali srečno odšel pretečej nevarnosti. y) ne smejo pre¬ meniti zaobljube, s ktero se je kdo obvezal za djanje na korist drugega, ki je obljubo že sprejel. N. pr. ako bi bil kdo zaobljubil, da bo kteri cerkvi dal določen dar, in bi bilo cerkveno pred- stojnistvo že sprejelo to zaobljubo, je navaden spovednik tudi v sv. letu ne more spremeniti; d) ne smejo spremeniti takih za¬ obljub, kterih sprememba bi nasprotvala pravu bližnjega, in tudi ne kaznilnih zaobljub, ki so pomoček zoper greh. Vendar m se kaznilna zaobljuba smela spremeniti v tako bogoljubno djanje, ktero bi bilo enako ali še bolj zdaten pomoček zoper greh. c) Djanja, ktera so prepisana za dobiti odpustke sv. leta, smejo spovedniki toliko premeniti, kolikor je izrečno povedano v papeževi okrožnici, sktero razpisuje sv. leto. Navadno smejo spovedniki podaljšati čas, v kterem se morejo dobiti odpustki sv. leta, a le za tiste, kteri so bili ob času sv. leta povse zadržani. Okrožnica zadnjega sv. leta v tem oziru govori le o »navigantes et iter agentes«. Tistim, kteri prepisanih djanj nikakor ne morejo ovršiti, jili spovednik sme premeniti v taka bogoljubna djanja, ktera dotičnik more spolniti. Tako n. pr. so spovedniki v zadnjem sv. letu smeli premeniti obiskovanje cerkva v druga bogoljubna djanja nunam, vsem deklicam in ženam živečim v samostanili ali skupnih zborih, in vsem moškim svetovnjakom, mašnikom in mnihom, ki so v ječi ali sužnosti, bolnikom, služabnikom in sploh vsem, kteri so bili na kterikoli način zadržani, da cerkva niso mogli obiskati. Dečkom in deklicam, ki še niso bili pri¬ pravni za sv. obhajilo, mogel je spovednik mesto sv. obhajila določiti ktero drugo dobro delo. Opazka. Premeniti dotična djanja sme le spovednik dotič- nega spovedenca, ne župnik ali drug cerkven poglavar. Pogoja za prejetje odpustkov sv. leta ne spolni z djanjem, kterega je spovedenec moral že sicer storiti vsled zapovedi ali vsled zaobljube. N. pr. Posta, zapovedanega za prejetje odpust¬ kov sv. leta se ne ovrši s štiridesetdanskem postom, _ obhajila se ne spolni z velikonočnim obhajilom, ampak treba je poseb¬ nega posta, posebnega obhajila, itd. 2. Poglavje. Lastnosti in čednosti, potrebne spo¬ vedniku. Spovednik mora biti vodja duš, ki jih zna napeljevati, da ne bodo premagane od neštevilnih skušnjav, ki jih obdajajo, —- pastir, ki zna zgubljeno ovčico poiskati, in je z ljubeznivostjo prinesti nazaj v Jezusov ovčnjak, — zdravnik duše, ki zna njene j’ane celiti z blagodejnimi zdravili, — in sodnik, ki s primernimi in zveličavnimi kazni kaznuje prestopke, in obvaruje, da se več ne ponavljajo. Da vsem zahtevam svojega poklica zadostovati niore, treba mu je posebnega znanja, globoke modrosti, goreč¬ nosti, ljubeznjivosti, nestrašljivosti, molitve in ponižnosti. A, ker Je človek sploh taki, da rajše sledi, kar vidi, nego suh nauk, Mora spovednik tudi sveto živeti, in z lepimi zgledi podpirati zveličavne nauke, ktere dajo v spovednici. Po vsem pravu zato opominja sv. Peter Damijanski: »Poslušajte na kratko, oni, kte- re ga se sme posvetiti za služabnika tega (sakramenta sv.^pokore); naora biti ne samo znajden v pismih, ampak^tudi pobožen, go¬ reč za Boga in učen; ker nerazborna naboznost navadno več 46 škoduje, nego koristi«, Sv. Franz Šaleški pa od spovednika zah¬ teva, da mora biti mož, poln ljubezni, učenosti in modrosti, ker žuga vselej velika nevarnost, ako mu od teh lastnosti ktera pomanjkuje.D S- 24. A. Znanje. Cerkveni očetje in zbori zahtevajo, da se im sme posvetiti v mašnika, kdor nima zadostne učenosti; in mašnikom sploh, a še posebno spovednikom (in pridigarjem) priporočujejo, naj nikdar ne opuste nauka. Sv. Bernard: «Kako je mogoče izgovar¬ jati (braniti) nevednost pri njem, ki se imenuje učenika otrok 'in nevednih; — neveden spovednik tolikim škoduje, kolikim je predstavljen«. Sv. Terezija pravi, da je prav velika nevarnost, izročiti dušno vodstvo spovedniku, nezadostno naučenemu, po¬ sebno takemu, ki se bolj učenega domišljuje, nego je v resnici. Kot učenik mora spovednik kazati pot zveličanja in popol¬ nosti. Toraj mora nevedne učiti verske resnice, — naučiti, kako naj pravo obude kes in trden sklep, — razlagati dolžnosti spove- denčevega stanu, — ako se spovedenec izgovarja in odteguje od spolnovanja dolžnosti, mora izgovore temeljito ovreči, — ako o kteri reči dvomi, dvom določno razjasniti, — mlačne mora z gorečimi opomini prebuditi iz mlačnosti, — trdovratne pretresti iz grešne zagrizenosti, itd. A, kako bo to vse storil, kako nape¬ ljeval spovedenca proti zveličanju, ako sam ne pozna dobro steze, ki pelje v večno življenje, ako ne pozna pomočkov, kteri olajšu¬ jejo hojo na ti poti, in vničujejo žugajoče skušnjave? — Zato pravi sv. Duh v stari zavezi pri Mal. II. 7: »Ustne duhovnikove naj varujejo učenost, in postava naj se išče iz njegovih ust. Ker angelj je Gospoda vojskinih trum«. Neveden spovednik je slep vodnik slepih nasledovalcev, in skupno z njimi v jamo pade. Y vseh stvareh je nevednost mati zmot in prestopkov, in povsod ima slabe nasledke; ali še mnogo hujša je pri spovedniku, ki se ne zaveda svojega vzvišenega poklica in nepozna pomočkov s kterimi more vredno opravljati svojo važno službo, zato jo opravlja po rabotsko, — svete zakramente pokore in sv. Rešnjega telesa stavlja v nevarnost onečesčenja, ker jih oskrbljuje brez razsodka, brez pravega spoštovanja, brez zadostne spodbudlji- vosti in brez koristi in blagoslava, — sodi brez razsodka, — podučuje večjidel v manj potrebnem, — svari in napeljuje brez vnetosti, brez prepričanja, in za to brez učinka. Mrzli pridejo k njemu spovedenci, mrzli odidejo. Kot sodnik mora znati, kaj in kako ima soditi, da bo sodba pravična in za obsojenca zveličavna. Toraj mora spoznati velikost spe edanih grehov, število smrtnih, okoljščine, ki premene vrst greha, ali greh znatno pomnože; znati mora, je li spovedenec vredno pripravljen, je li njegovo kesanje resnično in sklep trden, kakšna pokora se mu ima naložiti da bo zadosteno pravici božji in pravici poškodvanega bližnjega, itd, 47 Kot zdravnik mora znati spoznavati dušno bolezen in zdra¬ vila, primerna bolezni in okoljšinam bolnika. Toraj mora poz¬ nati korenino dušne bolezni, — kteri greh je v spovedencu naj¬ bolj vtrjen, — kteri naj bolj navaden, — kako so mu grehi eden drugemu povod in uzrok, — in potem vsaki okoljšini primerno zdravilo. Da bo mogel spovedenca obvarovati pred prihodnjimi grehi, poznati mora njegov značaj, njegov dušni stan in njegove svetske razmere; poznati mora sploh srce človeško, da ne bo znal samo svariti take, ki so že grešili, ampak tudi nedolžne, da bodo nedolžnost ohranili. Ako^ tega ne zna, svojih spovedencev ne bo odvrnil od grešnega življenja; — z dano odvezo bo grešniku pesek v oči metal, da ne bo spoznal nevarnosti, v kteri je kot grešnik, in ne iskal poboljšanja; — ali pa mu bo s preveliko ojstrostjo pre¬ trgal nit upanja, da bo obupovaje sam nad seboj drl na poti greha in strmoglavil v pogublenje. Neveden spovednik s tem seveda nima nobenega zaslužka pred Bogom, temveč nakopava si grozo za dan sodbe božje; tudi pri ljudeh zgubi spoštovanje; navadno postane predmet zbadljivih šal; cerkvi je v sramoto, ljudem v pohujšanje; veljajo mu beseda Osea IV. 6: «Ker si učenost zavrgel (zanemaril), bom az tebe zavrgel, da mi ne boš opravljal duhovske službe«. S- 25. Nadaljevanje. Služba spovedniška je neizgovorljivo visoka. Kot spovednik sme mašnik posebno reči: »Sodelavci smo^ božji« I. Kor. III. 9. ker se neposredno vdeleži posvečevanja grešnika, kadar z odvezo greha odstrani zadržke, kteri brezkončno Svetemu branijo, da ne more priti s posvečujočo svojo milostjo, v srce človeško. Se celo angeljem Bog ni dal take moči, kakor jo je dal spovednikom z besedami: »Kterim bodete grehe odpustili, jjm bodo odpuščeni; kterim jih bodete zadržali, jim bodo zadržani«. Jan. XX. 23. Hieronim (ep. ad Heliod.) zato pravi: »Razsojujejo na neki način Pred sodnjim dnevom, in kar so v svoji sodbi^ odločili, potrjeno 5o na sodnji dan«. Čim vzvišenejša pa je služba, čim večja je nevarnost, da bi se ne opravljala povse pravo in vredno, tim v ečja dolžnost je mašniku, da si za to službo poskrbi primernih Ve dnostij, da ne bo smrti vzrokoval s svojo oblastjo, s ktero bi nioral na duši mrtve obudjevati k življenju. Segner: »Z večjim Pravom, kot o kom drugem, sme se reči o spovedniku : Smrt in življenje ima v roki jezika (Preg. XVIII. 21.) V moči svojega jezika ima zveličanje duš, ako svojo oblast pravo rabi, kakor £>i moral; v nji ima pogublenje, ako jo zlorabi. . Ne zahteva se od spovednika posvetna učenost, taka, s ktero bi se pred ljudmi skazoval in bahal, ampak učenost po¬ trebna njegovemu poklicu, učenost zveličanja, ker njegov Poklic je zveličanje izročenih mu duš. Tudi se ^ne zahteva od vsacega izgledna učenost, ampak zahteva se učenost zadostna 48 in primerna. Od mestnega spovednika, h kteremu pridejo tudi spovedenci v posvetnih rečeh visoko učeni, morebiti okuženi od novošegnega bogotajstva, zapleteni v najbolj zmedene dušne bolezni in dvome, se zahteva vsakako obširniša vednost, kot od spovednika na deželi, kjer je ljudstvo bolj verno, kjer zamotani slučaji redko kdaj na versto pridejo. Poznati mora spovednik natanko verske in nravstvene resnice, kakor jih je učil Jezus Kristus, in jih še zdaj uči njegova namestnica na zemlji, nezmotljiva katoliška cerkev. Toraj se ne sme obzirati na nauke krivih prerokov, novošegnih modrijanov, kterih je v vsakem času dosti in preveč, da z laskavimi bese¬ dami nevedne in priproste love v mreže neverstva in pogubljenja. Spovednik je služabnik Kristusov, ne posvetni, in učenik kato¬ liške vere, ktera mu mora biti trdno in neomajljivo vsajena v srce. Zato se ne sme zadovoljiti z drobtinicami, ktere so mu iz šolskega nauka ostale, ampak s zasebnim naukom naj se utopi v nauk božji. Naj ne misli, da mu je dosti, ako zna nekaj izbranih rekov, ki bi mu bili orožje na vse strani. Nasprotniki positivne vere zdajne čase vse žile napenjajo, kako bi ovrgli verske resnice, zmiraj z novimi dokazi si iščejo pridobiti novih priveržencev, — take se more pobiti le s temeljitimi razlogi. Tudi je prebudjena strast večkrat tako močna, da jo kak lep nravstveni rek nikakor ne ukroti, ampak samo trdna vera, vtrjena z neovrgljivimi razlogi. Veronauk je temelj, na kterern spovednik more učiti nravstvena pravila. Poznati mora cerkveno pravo, in v nekterih obzirih tudi državljansko pravo, sklepe cerkvenih zborov in posebno Tri¬ dentinskega. Do pičice naj pozna obseg svoje sodnosti. Pridno naj prebira sv. pismo, v kterern bo najdel najlepše navode kako in kaj podučevati in svariti, najkrasnejše zglede prave pobožnosti, najstrašnejše zglede pravice božje, pa tudi tolažljivi nauk ^božjega vsmilenja, ki tlečega trsa ne vpihne, in neče smrti grešnika. Kakor skrben pastir išče zgubljeno ovčico, tako išče vsmiljeni Bog grešnika, da bi se poboljšal in spokoril, da ga, kakor dobri oče svojega sina, objame, na srce pritisne, odpustivši mu vsa storjena razžaljenja in hudobije. Rad naj prebira tudi življenje svetnikov, iz kterega se bo učil spoznavati srce človeško, ktera pota ljubi, kadar je pobožno, ktera, kadar je v greh zarito ; spoznaval bo, kteri pomočki mo¬ rejo grešno srce pretresti iz grešnosti in vtrditi v stanovitni pokori. V Ascetiki našel bo način napeljevanja pobožnih duš, ki žele večjo popolnost doseči. A, ker vsak dober dar od zgoraj pride, naj spovednik ne pozabi pobožne molitve, kakor lepo opominja sv. Jakob I. 5: »Ako kdo zmed vas potrebuje modrosti, naj je prosi od Boga, kteri vsem daje obilno.in mu bo dana«. 49 B. Modrost. Da spovednik more doseči vzvišen namen spovedovanja, treba mu je veliko modrosti. Moder je, kdor za določen namen izbere in rabi primerne in zadostne pomočke. Namen spovedo¬ vanja je čast božja in zveličanje spovedenca. Ker so spovedenci različni oziroma grehov, grešnih priložnosti, starosti, stanu, spola, značaja itd., treba je vsacega spovedenca vladati na poseben način; to je, rabiti posebne pomočke. In te vselej zbrati primerne m zadostne, je gotovo težko; in velike modrosti je potreba, da spovednik vsem postane vse in vse na potu zveličanja vodi. Treba mu je modrosti že pri vprašanjih, s kterimi mora spovedenčevo spoved dopolnovati, da spozna njegov dušni stan, njegove nagnenja, slabe navade in potrebe. Treba mu je modrosti pri opominjevanju, da, primerno spovedenčevemu značaju, dušo gane, ali je ne preplaši, da je ne rine v obupanje; da, kakor reče Segner, previdno skriva rezno orodje, kakor ranocelnik, in ne kaže očitno, kakor rabelj«. Treba mu je modrosti, kadar naklada pokoro in daje odvezo, da oziroma velikosti grehov in zmožnosti spovedenčeve ni ne premehek, ne preojster. Večkrat pride tudi slučaj, da se ne more prav za trdno in gotovo odločiti, treba mu je pogledati na razna mnenja, njihovo verjetnost in gotovost, in tukaj velike previdnosti, da zadene pravo in z ne- premislikom ne škoduje več kakor koristi. Da bo spovednik napredoval v modrosti, naj ima predočmi namen jspovedi; naj se domisli, kako neizmerno dobro delo stori, ako reši dušo človeško iz večnega pogublenja, in kako težka odgovornost ga čaka pred Bogom, ako se zavoljo njegove nemar¬ nosti pogubi duša, za ktero je J. K. vmrl na križu. Pri spove¬ dovanju naj spovednik bistro pazi na vse okoljšine, na vsako besedo spovedenčevo, tudi na stvari, ki se iz prva vidijo ma¬ lenkostne, ktere pa mnogokrat postanejo velikovažne, ako se jih od^vsih strani ogleda. Naj se ne boji za en par minut, ktere bo več presedel, in z njimi morebiti za stanovitno spreobrnil greš¬ nika. Kar je spovednik že sam oziroma vspešnega spovedovanja skusil, naj nikdar ne pozabi, a uči naj se tudi od drugih, ki so več izkusili. Noben človek ne opazi in neposkusi vse sam, vsak se mora učiti tudi od drugih. Sv. Tomaž pravi: »Kar tiče mo¬ drosti (obzirnost) moramo se učiti največ od drugih. Posebno v težkih in zapletenih slučajih, je treba iskati sveta pri drugih, ali čitaje njihove spise, ali z ustmenim pogovorom.« Sveta se pa mora iskati pri učenih in pobožnih; sv. Aug. pravi, pri njih, ki so pobožno učeni in učeno pobožni (pie scientes et scienter pu). Od vetrnjaka dobi se svet omahljiv, od neumnega neumen, ocl posvetnega posveten, od učenega učen, od pobožnega pa pravi svet. Da bode dober se ne zahteva odlično dobra glava, ampak zahteva se strah božji, ki je početek modrosti, — ki uči odvra¬ čati slabo in izvoljiti dobro, — ki je bil že v stari zavezi pripo- 4 50 ročen duhovnom; (II. kron. buk. 19. 6. 7. 9). Veliko si zbistri modrost, kdor po skončanem spovedovanju najtežje slučaje se enkrat premisli in pregleda, je li vse pravo razsodil. Koristno je to posebno, kadar je spovedniku preveliko množtvo spovedenčev težilo duha; v mirni tihoti more brez raztresenosti jasnejše so¬ diti, tudi svojo razsodbo lahko primeri s kterim učenim pisa¬ teljem, kar mu bo veliko pomagalo, ako se mu drugikrat vrne podoben slučaj. Na storjene spovedi naj pa ne misli zato, da bi sodil spovedence, ampak da si širi svoje znanje in modrost. Oziroma modrosti, naj bo še omenjeno: Spovednik naj pazi, da ne bo pristransk, da bi morebiti bogate rajše spove- daval, kot reveže, — mlade rajše kot stare, — ženske rajše kot možke, itd. S tako pristranostjo, ktero spovedenci kaj kmalo opa¬ zijo, odganja nektere spovedence, ali jim vsaj odvzema zaupanje do sebe; velikokrat je to tudi povod pohujšljivih govorov in sodbe čez njega in čez druge spovednike. Naj pomisli spovednik, kaj pravi sv. Pavel I. Rim. 14: »Modrim in nemodrim sem dolž¬ nik« — in Rim. II.: »Bog ne gleda na zvunanjo veljavo ljudi«. Spovednik je namestnik božji, toraj tudi ne sme gledati na ve¬ ljavo osebe, ampak dolžnik je vsem enako. Pazi naj spovednik, da se pri spovedovanju ne bo mešal v stvari, ktere ne spadajo v spoved, n. pr. v družinske razmere spovedenca. Proti^spovedencem naj bo sicer vljuden, vendar naj tudi v zasebnem življenju z njimi ne ravna preveč po domače, ker s tem vniči, ali vsaj pomanjša spoštovanje, ktero mora spovedenec imeti do spovedi in spovednika. Najveljavniši moralisti posebno odsvetujejo preveliko prijaznost do spovedenk. Instr. confess. in dioec. Mechl. pravi: »Confessarii caveant ne familiares sint femi- nis šibi confitentibus. Immo eo ipso, quo eos audiunt in confes- sione, sciant se ab earum consortio peculiariter abstinere«. V srcu spovednikovem se prerado rodi grešno poželjenje, a pri spovedenkah iz prejšnega spoštovanja do spovednika nastane neka nagnjenost, iz početka duhovna ljubezen, ki se pa pogosto¬ krat prevrže v mesno in nečisto. Sv. Augustin (de cohab. cleric. et mulier.): »Verujte mi, škof sem, resnico govorim v Kristusu, ne lažem, cedre libanske, in tiste, ki so v cedi zvonec nosili, videl sem pasti pod to podobo duhovne prijaznosti.« Pazi naj spovednik, da ne bo ne preojster, ne prepopust- Ijiv, srednjo pot naj hodi. Kjer postava Kristusova zapoveduje, naj njeno spolnenje zahteva brez ozira, vendar tako, da ne vgasi tlečega trsa. V nekterih stvareh sme soditi mehkejše, v nekterih m °ra ojstrejše; positivne postave morejo se razlagati v priza¬ nesljivejšem pomenu, kakor naravne postave in posebno tiste, ki so obrnjene proti grešnemu poželjenju. N. pr. Kadar spove- dencu priporočuje spolnovanje zapovedi posta, naj mu ne dolo¬ čuje natanko, koliko gramov hrane sme n. pr. zavžiti za ve¬ čerjo, da še ne prelomi posta; ker bi ga s preveliko natančnostjo le ostrasil. Naj mu razjasni, kako dotično škofovo dopuščenje dopušča, da bo spovedenec spoznal, da spolnovanje te zapovedi 51 ni tako težavno, dobil bo pogum in jo bo tudi spoinoval. Spove¬ den cu, ki ima grehe proti čistosti, pa ne sme z mehkejšim raz¬ laganjem polakšavati postave, ker bi mu s tem dajal opijajoče hladilo, a nikakor ne korenitega zdravila. Skušnja namreč uči, da je spolnovanje naravskih zapovedi, in takih, ktere so proti grešnem poželjenju, tem ložej, čim popolnejše je. . g. 27. C. Gorečnost. Goreče želje pospeševati čast božjo in zveličanje bližnjega mora imeti spovednik, da mu oslade težavno spovedovanje in da spovedence bolj živo more prepričati, — ker le to k srcu seže, kar od srca pride. Goreč spovednik obnaša se pri težki, skoraj neozdravljivi dušni bolezni svojega spovedenca tako, kakor lju¬ beča mati pri svojem za smrt bolnem otroku. Pomnožuje svojo skrb, neprenehama išče novih pomočkov, ki bi polajšali stanje, pospešili zdravje, — žaluje, zdihuje in moli proti nebesom za ozdravljenje (Kohler). Spovednik brez prave gorečnosti, bo šel nerad v spovednico in z nekako nevoljnostjo, pri spovedovanju se mu bo tožilo, mislil bo le, kako bi hitrejše končal, ali pa na hvalo ljudi, zato bo vprašanja, opomine, nauke in pokoro tako dajal, da bi ljudem dopadel, ne pa Bogu, ker ne dela iz ljubez¬ ni do njega. Gorečnost izvira iz ljubezni do Boga, zato mora tudi velika biti, kakor ista ljubezen. Njeno velikost Segneri tako opiše: »Ne vprašajte me za mero te ljubezni (in iz nje izvirajoče gorečnosti); ker znal bi vam samo eno povedati, ki ima vso obširnost v širočini, dolgosti, visokosti in globočini. V širokosti, da obsega vse grešnike, bogate in revne, visoke in nizke; v dolgosti, da se nikdar ne vtrudi jih (grešnike) poslu¬ šati; v visokosti, da jih od posvetnih reči vzvišuje do Boga; v globočini, da se ravna primerno vsirn^njihovim slabostim, da pri zdravljenju kake rane nikdar ne kaže studenja«. Gorečnost pa ne sme biti brezpametna;, vžigati jo mora ljubezen do Boga in bližnjega, vladati učenost in, modrost, kro¬ titi potrpežljivost in krotkost, ohranjevati nevstrašljivost. Goreč¬ nost ne sme biti podobna letnemu pekočemu solncu, ki tako žge, da pod njim vsako rastlinsko življenje vsahne, ampak mora biti, kakor spomladansko solnce, ki vse rastline prebuja k živ¬ ljenju in k krasnemu cvetju. Tako naj prava gorečnost v spoved¬ niku zbudi vse dušne moči, da rabi primerne pomočke, lu bodo Pri spovedencu uzročili cvet novih čednosti in sad resnične pokore. Spovedniku brez prave gorečnosti kaj lahko postane zo- Perno spovedovanje, ali celo išče v njem svetne koristi. a) Zopernost do spovedovanja očituje se posebno s tim, da je spovedniku spovedovanje nadležno; — ako vidi veliko spove- dencev ga to stori nevoljnega; — spovedence odpravlja s krat¬ kimi opomini; — rad vidi, ako se spovedenci pri drugih spoved¬ nicah v večem številu zbirajo, kakor pri njegovi, itd. 52 Vzrok te zoprnosti je pomanjkanje plamteče ljubezni do Boga in bližnjega, in prevladanje posvetnega duha. Enemu je spovedovanje zoprno, ker je sploh lenega duha, ki išče le^mir in zložnost; drugemu je duša polna posvetnih misli in želja, od kterih se nerada loči; nekterim po glavi rojijo gospodarstvene skrbi, in mislijo, da bodo precej veliko na zgubi, ako niso pri vsakem delu pričujoči; nekteri so zatopljeni v nauke, pri kterih jim je vsako motenje nadležno; - — a gotovo je, da sleherni, kteremu je spovedovanje zoprno, ne spoznava imenitnosti in važnosti spovednikovega poklica. Toraj naj spovednik pogostoma premisli, koliko z gorečim spovedovanjem more koristiti bliž¬ njim in tudi sebi po besedah sv. Jakoba V. 19. 20: »Bratje moji, ako kdo zmed vas zajde od resnice, in ga kdo verne, naj ve, da kdor grešnika vrne od njegove krive poti, bo rešil^njegovo dušo od smrti in pokril veliko število grehov«. Naj vžiga na¬ sproti posvetnemu duhu ljubezen do Boga, ki nas je tako ljubil, da je za nas dal edinorojenega Sina, ki je zopet svojo neizmerna ljubezen do človeškega rodu dokazal s tem, da je zanj prelil zad¬ njo kapljo krvi! Ako ga od spovedovanja odvračajo gospodarske skrbi, naj pomisli, kar gotovo tudi sebi izročene uči: «Kaj po¬ maga človeku, ako bi ves svet dobil.. .«, — in posebno tudi be¬ sede: »Ne on ki sadi, tudi ne ki zaliva, je kaj, ampak on, ki da rasti.« Da bo spovednik napredoval v gorečnosti, naj ne zanemarja premišljevanja Boga, božjih djanj in lastnosti. Po premišljevanju mu bo spoznanje božjih resnic zmiraj popolnejše, vera se mu oživljuje in vtrjuje, upanje potrjuje, ljubezen vžiga, — a nagnenost do posvetnosti mu vgašuje, prebudujejo se v srcu želje po pospeševanju časti božje in dušne koristi bližnjega, da mu, kakor vsako drugo sredstvo tega pospeševanja, tako po¬ sebno spovedovanje postane prijetno in zaželjeno. b) Koristolovje. Lakomnost je naglavni greh in izvir pre¬ mnogih drugih grehov; lakomneža zapelje, da pri sredstvih obogatenja ni zbirljiv; povoljno mu je vsako, čeravno bolj spol¬ zko, da le svoj namen doseže. Tako tudi častilakomnost in želja dopasti človeku mnoga djanja izgovarja, ktera drugi ljudje, prosti od te hibe, nahajajo pomanjkljiva, slaba ali grešna. Da bi se kteri spovednik toliko spozabil, da bi spoved porabil kot sredstvo svoje lakomnosti, se ne more in ne sme reči, ali v priložnisti lakomneža njegova strast zapelje, da spovedniške službe ne opravlja, kakor bi jo moral. Nekteri spovedenci imajo navado, da svojemu spovedniku sem in tje dajejo darove; — nekteri, posebno ženske, želeče se prikupiti svojemu spovedniku, ga easte izvenredno, hvalijo čez mero itd. Ako je spovednik vdan lakomnosti, ali želji po časti, ne bo pri spovedovanju do- tičnih iskal toliko časti božje in zveličanja spovedenčevega, am¬ pak svojo korist. Zavoljo strahu, da bi mu ta korist ne všla, je proti omenjenim spovedencem mehek in gladek; ne upa se grenke resnice v zobe povedati; išče najmehkejša mnenja, s kterimi gladi, kjer bi moral izruvati; išče naj vljudnejše izraze, kjer bi moral z resno besedo grajati; zgodi se mu, kar že Sir. 53 (XX. 31.) pravi: »Darila in darovi oslepe oči sodnikom, in jih store mutaste, da ne morejo svariti.« in Mojz. V. XVI. 19.• »Da¬ rila oslepe oči modrih, in spremene besede pravičnih«. Ako je Jezus vsim ljudem govoril »varujte se lakomnosti«, je pa apo- steljnom, prvim spovednikom, še posebej rekel, naj, oznanovaje sv. Evangelje, nimajo ne torbice, ne palice; in kakor Petru, rekel je vsem duhovnom, posebno tudi spovednikom: »Od zdaj zanaprej ne boš lovil rib, ampak ljudi«. s. 28. D. Ljubeznivost in potrpežljivost. Spovednik naj bo pri spovedovanju ljubezniv in potrpež¬ ljiv, da s trdostjo neodganja zgubljenih otrok, kteri se bojaz¬ ljivo bližajo očetovemu domu, kterega so zapustili. Jezus sam nam priporočuje: »Učite se od mene, ker jaz sem krotek«, in sv. Pavel (Kološ. III. 12): »Oblecite tedaj, kakor izvoljeni božji, presrčno vsmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, pohlevnost, potr¬ pežljivost.« Spovednik mora vse spovedence, naj bodo še tako revni, neizobraženi, veliki grešniki, sprejemati ljubeznivo, in pri vsem spovedovanju djansko kazati, da je namestnik Jezusov, ki je z neizrečeno potrpežljivostjo in ljubeznijo sprejemal vse ljudi, tudi naj hujše sovražnike — farizeje, in največe grešnike (cestni¬ narje —-• Marijo Magdaleno itd.); — ki je v priliki dobrega pa¬ stirja pokazal, kakšni naj bodo dušni pastirji, posebno v spoved¬ nici, ki se sme primerjati zeleni tratici v sredi puščave, kjer dober pastir, zgubljene ovčice sprejemlja in nosi nazaj v pri- jažnost nebeškega očeta. Ljubeznivosti je spovedniku potreba, ko sprašuje, ko pou¬ čuje, opominja, napeljuje k kesanju; ker se ravno z ljubeznivim in potrpežljivim ravnanjem dobi spovedenčevo zaupanje, da mu odkritosrčno pokaže svoj dušni stan. Ako je spovednik osoren, v besedah neobzirno ojster, ako ne more zatajiti svoje nevolje in nepotrpežljivosti, zamašil bo spovedencu usta, ko je morebiti že hotel povedati, kar mu največ srce teži, in morebiti ga bo odgnal od vrednega prejemanja sv. zakramentov za sve življenje. Zato uči Trid. zbor (sess. 13. cap. 1. de reform); »Proti tistim, ktere je treba poboljšati, velikokrat več izda dobrotljivost, kakor ojstrost; več opominjanje, kakor žuganje; več ljubezen kakor moč«. ... • * Ljubeznivost pa naj ne bo preveč vsmiljena in vstrezljiva. Sv. Brnard (serm. 5. in cant):» Je ljubezen krotka in vstrezljiva, ktera nobenega človeka ne more užaliti; ker je rojena od mesa, ne gleda ne na postavo, ne na pamet, ampak samo na prošnje in zdihovanje. Boli jo, ako mora kterega razžalostiti in nezaao- v °ljiti, zato dopušča kar jo kdo močno prosi. Svet ceni m ljubi človeka, ki ima taki značaj, ali sv. pismo pravi: Preg. „0. C: 54 »Mnogi ljudje se imenujejo vsmiljeni, zvestega moža pa kdo ga najde!?« taki ljubezen in spoštovanje kupijo z nezvestobo v svoji službi.« Take ljubeznivosti naj nima spovednik. Kakšna bi bila ljubezen zdravnikova do bolnika, ki bi vsem njegovim željam vstregel, zato, da ga ne užali!? Kaj s tako vstrežljivostjo ne bo bolnika bolj gotovo pokopal, nego ozdravil ? Isto velja o dušnem zdravniku. Posebne potrpežljivosti je treba z neizobraženimi, ki mno¬ gokrat ne znajo, kako se spovedati, — mnogokrat svojo spoved raztezajo, na dolgo in široko, — spovedane reči ponavljajo, — nektere tudi mnogi dvomi mučijo. Kadar mora spovednik posto¬ pati ojstrejše proti spovedencem, naj svojo ojstrost vselej ogladi z ljubeznivostjo. Ako se na prim. spovedenec obtoži velikega greha, mora ga spovednik v srcu pomilovati, ne obsojevati in zaničevati. Tako resnično pomilovanje, iz kterega jpride ljubez¬ nivost in potrpežljivost pa je posebna milost božja, ^za ktero naj spovednik večkrat moli, kakor je molil sv. Ambrož (Lib. II. de Poen. c. 8): »Gospod Jezus, najmanjši sem od vseh, najnižji po zasluženju; vendar, ker sem prevzel nekaj dela v tvoji sv. cerkvi, varuj ta sad (učinekj, da ne trpiš, da bi se pogubil kot mašnik, kterega si nevrednega poklical v mašništvo; a najprej, da bom z najgorkejšim občutkom znal imeti pomilovanje z grešniki. To namreč je največa čednost, ker je pisano: Ne bi bil smel se veseliti nad Judovimi otroci ob dnevu njihove po¬ gube, ne ustiti^se ob dnevu njihove stiske (Abd. I. 12). Ampak, kadar se, obtoži kdo velikega greha, da ga pomilujem, ga ne karam ošabno, ampak obžalujem in objokujem, ker je pisano: Bolj je opravičena Tamar (Gen. 38 26) kot jaz. Morebiti je zagre¬ šila dekle, saj grešimo starci. Ona ima izgovor v svoji mladosti, jaz nobenega; ona se mora učiti, mi moramo (druge) učiti. To- raj več je opravičena, kot jaz». O sv. Ambrožu piše Pavlin: »Žaloval je tako, da je tudi spovedenca nagnil na žalovanje«. Osorni izrazi so sploh znamnje neomikanosti, in se ne spodobijo spovedniku. Tudi, kadar mu pride na vrsto spovedenec, ki ni vreden sv. odveze, in spovednik z vso gorečnostjo ne more ne¬ vrednega premeniti v vrednega, — mu toraj mora odreči sv. odvezo, naj mu to tako dopove, da spovedenec v odrečenju odveze ne bo vidil ojstrosti in trdosrčnosti spovednikove, ampak le skrb za zveličanje in rešenje njegove (spovedenčeve) duše. Sv. Gregor pravi: »Ako mora spovednik povsema oma- dezvani duši odreči pristop k Najsvetejšemu, naj se z nježno ljubeznivostjo prizadeva, da grenko zdravilo, od kterega spove¬ denca ne more oprostiti, osladi z ljubeznijo, krotkostjo in milobo.« „ Pride spovedenec,_ ki je bil več časa v grehu, morebiti v grešni navadi, ki si prizadeva, da bi se izkopal iz grešnega blata, ah premagan od skušnjav vendarle še kterikrat pade. Pri takem mora imeti spovednik posebno potrpežljivost, da ne zahteva naenkrat popolnega spreobrnenja grešnikovega, da ga zavoljo posameznih pa^dcev ne obsodi preojstro. Pri teh ima lavno vstrajno, potrpežljivo ravnanje in s tem združeni i trud 55 najvažniše vspehe; ker človek iz grešnega stana ne more nakrat vstati, ampak polagama, kakor tudi iz otroka ne postane ma¬ homa mož. Prav lepo priporočuje sv. Franc. Sal. župnikom (kot spo¬ vednikom): »Pomislite, da vas vsak spovedenec pri začetku spo¬ vedi imenuje oče; imejte tedaj do njih očetovsko srce; spreje¬ majte jih ljubeznivo, poslušajte jih potrpežljivo; ne vjezite se zavoljo njihovega surovega obnašanja, zavoljo njihove neved¬ nosti in nestanovitnosti; ne prenehajte nikdar nuditi jim pomoči in njihove duše iskati za kterokoli ceno: res, da so duše vma- zane z blatom (kakor biseri, zagrebeni v blatu), pa zato niso nič manj dragocene, ker bodo, ako jih operete v krvi nedolžnega Jagnjeta, z Bogom združene, enkrat imele večnost (srečno) za doto, in nad zvezdami kraljevale, kakor kraljice polne slave.« Spovedniku je treba tudi srčnosti, po kteri brez obzira na osebo spovedenčevo, in neglede na nagnenje do enega in zopernosti do druzega, od vsacega zahteva, kar previdi, da mu je za zveličanje potrebno in bolj koristno. Kot učenik mora spovednik podučevati in opominjati brez bojazljivosti, posebno, kadar mora siliti povračenje krivice, ^po¬ pravljanje škode, odpuščenje nasprotniku, odpravljanje bližnje priložnosti v greh, čeravno bi bila dotična stvar ali oseba spove- dencu toliko ljuba, kakor je človeku ljubo oko, roka in noga, po besedah Jezusovih: »Ako te pohujšuje tvoje oko, izderi ga....». Srčen mora biti spovednik pri spraševanju, ako opazi, da^spo- vedenec ni zadostno odkril svojega dušnega stanu, pri naloženju pokore, pri odvezovanju, oziroma odlašanju odveze. Srčnost pa naj bo le oziroma stvari, namreč, kaj naj vpraša, kaj opomni, kaj da za pokoro itd. ne pa oziroma načina, kako sprašuje, kako opominja itd. kar bi bilo podobno trdosrčnosti in odurnosti. Srčnost in prej omenjena ljubeznivost morate biti zjedinjene, namreč: biti mora spovednik srčen oziroma stvari in ljubezniv oziroma načina (fortiter in re, suaviter in modo). Toraj je srčnosti posebno nasproten obzir na veljavne osebe in strah pred ljudmi. Kdor se preveč obzira na osebo, ^se bo posebno pri spovedencu bogatinu, mogočnjaku, plemenitazu, ali od kterega odvisi, bal natančno in zadostno vprašati o (ve¬ li kem l o-rAim Mat*ao 9 snnvodfinec le novrhoma spove; bal se bo 29 . E. Srčnost. 56 Nekteremu spovedencu je treba odreči, ali odložiti odvezo, ker spovednik sodi, da bo za dotičnega posebno koristno, ako se boljše pripravlja za sv. odvezo. Naj se v takem slučaju spo¬ vednik ne da zmotiti, da ga bo morebiti spovedenec zapustil, in šel k drugemu spovedniku, — ali, da bodo ljudje jiezjn godrnjali, da je preojster, itd. Spovednik naj stori svojo dolžnost; ako gre spovedenec k drugemu spovedniku, naj gre ! A spovednik naj se domisli besedi božjih (Ecech. III. 19): »Ako boš hudobnega opominjal, in se on ne vrne od svoje hudobije, in s svoje grešne steze, bo sicer on vrml v svoji hudobiji, ti pa si otel svojo dušo«. Tudi je resnično, da mora spovednik včasih slišati nevšečnih besedi, ako z nespokorjenim dela, kakor zasluži. Jeze se, vpi¬ jejo, godrnjajo, stvar povečujejo itd.; ali tudi tega naj se spo¬ vednik ne vstraši, temveč ostane naj miren in stanoviten v spolnovanju svoje dolžnosti. Sir. 7. 6: »Ne prizadevaj si biti sodnik, ako nimaš moči, zatreti krivico; da se kje ne zbojiš mogočnikovega obraza, in svojo pravičnost v nevarnost postaviš«. Spovednik ni gospodar sv. zakramenta, ampak le delivec (oskrbnik), toraj ga mora podeljevati, kakor to zapoveduje pravi gospodar — Jezus Kristus. s. so. F. IVEolitev in ponižnost. Ako pogledamo na slabost človeško, kteri je spovednik podvržen, kakor vsak človek, — na važnost zakramenta sv. pokore, — in na vzvišenost spovednikove službe, lahko spoznamo, kako potrebni ste spovedniku molitev in ponižnost. Jezus pravi (Jan. XV. 5.): »Brez mene nič ne morete storiti«. Sv. Pavel (I. Kor. 3. 7.): »Ne on, ki sadi je kaj, ali on, ki zaliva, ampak on, ki da rasti, Bog«. Čeravno sv. pokora, kakor vsi zakramenti, daje milosti iz dovršenega djanja, (ex opere operato), se vendar posebno pri tem zakramentu od prejemvalca zahteva vredno pripravljanje, posebno čeznatorno kesanje in resničen sklep po- boljšanja, ki je grešniku sploh težaven in mnogokrat pomanjkljiv. Pomanjkljivost mora spovednik odpraviti, in spovedenca zadostno pripraviti, da mu bo dana odveza tudi pred Bogom .veljavna. A, ker so spovedenci tako različni oziroma grehov, nagnenosti do greha, občutljivosti, nauka v verskih resnicah itd. pač vsak spovednik mora priznati, da mu vsa učenost, modrost, ljubezni¬ vost ne bo zadostna, ako mu Bog od ene strani ne položi na jezik primernih, prepričevalnih besedi, in od druge strani grešniku ne omeči srca, da rad sprejme dober nauk, kakor topel vosek vzame podobo, ktera se nanj’ pritisne. Vsaki spovednik je že skusil, da pri nekterih spovedencih zadostuje malo presrčnih besedi, da se jim stopi trdo srce in kažejo resnično kesanje. Pri dragih pa presrčni opomini, prepričevalni dokazi, naj bi bili se tako dolgi, nič ne opravijo ; srce jim ostane mrzlo, o resnič¬ nem kesanju še pojma nimajo. Od' kod to ? — Res je, da je 57 trdovratnost srca od strani grešnika krivda, od strani božje pa je kazen, večidel posledica zastarelega greha. Da bo Bog odvzel to kazen od spovedenca, da bo otajal ledeno skorjo njegovega srca, jn da bo spovedniku dal primerne besede, ktere bodo omehčano srce povse na dobro obrnile, naj se v ponižni in vroči molitvi obrača do Njega, ki ima vsemogočno oblast, obračati srce človeško, kamor mu drago. Moliti mora spovednik tudi sam za se, da more z božjo pomočjo dostojno opravljati službo duhovsko v spovednici, in da se obvaruje pred nevarnostmi, ktere ga, kot človeka, ravno v spovednici čakajo. Nekteri spovedenci ali iz nevednosti, ali iz strahu nepopolne spovedi, svoje grehe pripovedujejo z nespodob¬ nimi besedami, včasih z nadrobnimi okoljšinami. Lahko se spo¬ vedniku, ki je tudi iz krvi in mesa, nehote vzdigne poželjivost, ako ni prav previden v poslušanju obtožbe, — ako svojega srca ne ogradi s strahom božjim; — in ako mu Bog s posebno mi¬ lostjo ne pomaga, česar mora Boga ponižno prositi. Drage skušnjave, ki lahko pridejo v spovednici, so: skuš¬ njava na grešno radovednost, da bi več prašal, kakor je za spoved potrebno, in bi s tim vpraševanjem lahko dal pohujšanje; — skušnjava na nepotrpežljivost; — skušnjava nemirne vesti, kjer ni uzroka zato; — skušnjava na ničemno dopadajenje nad svojim načinom spovedovanja, — na ošabnost,— na sumnjivost, itd. Z molitvijo mora biti združena ponižnost srca, ki molitvi še le daje pravo vrednost. Naj spovednik ne misli, da bo s svojo učenostjo, modrostjo, skušenostjo, grešnike mogel napeljevati na stezo pokore in zveličanja. Spreobernenje grešnika in njegovo opravičenje je čeznatorno djanje; delovanje spovednikovo pa je le natorno, ako Bog ne prida svoje milosti, ktere pa ne da ošabnim, ampak le ponižnim. Naj se spovednik ne povzdiguje v svojem srcu, in ne pripisuje sebi zasluge, ako je kterega trdovratnega in zastarelega grešnika pripeljal k pokori; spozna naj, da je on le orodje v roki brezkončno vsmiljenega Boga. Ako pa od druge strani vidi, da pri kterem grešniku le ni dobrega vspeha, naj se nikar ne tolaži, da je temu krivo pomanjkanje božje pomoči; temveč boji naj se, da je ravno on s svojo neza¬ dostnostjo zakrivil pomanjkanje božje pomoči, ki bi bila omečila grešnikovo srce. (Ecc. 3. 20): »Ponižaj se, in pred Bogom bos dobil milost«. Naj v takem slučaju premisli, kako je opominjal, kako prigovarjal, in morebiti bo spoznal, da bi se bilo dalo lepše in boljše opominjati; in odloči naj, da bo drugikrat napel vse svoje sile, da reši zgubleno ovčico. Vendar, ako mu vest pove, da je vse storil, kar mu je dotični hip kot najboljše sred¬ stvo prišio na um, a zdaj najde še boljše pripomočke, naj si zavoljo tega ne teži preveč srca; temveč v ponižnosti naj se uči za prihodnjost. _ . . , Ponižnosti nasprotno je neko ničemno dopadajenje nad mnogimi spovedenci, ali nad spreobrnenjem kterega zastaieiega grešnika, zavoljo česa se taki spovednik rad povzdiguje cez svoje sobrate, kterih spovednice niso tako obiskane, kakoi nje- 58 gova. To ničemno dopadajenje in povzdigovanje samega sebe zapelje spovednika, da si ne prizadeva toliko, da bi veliko duš rešil, in s tem storil veliko veselja v nebesih, ampak, da bi le veliko spovedencev imel in zato mu veljajo besede Izaija (IX. 3); Pomnožil si ljudstvo, a veselja nisi pomnožil«. Njegovi najboljši nauki in najlepši opomini ne pridejo iz čistega namena; in tako mu ničemen namen odvzema zasluženje pred Bogom, ki ne sodi po tem, koliko jih je kdo spovedal, ampak, kako jih je napeljeval k zveličanju. To ničemno dopadajenje tudi lahko iz strahu, da bi kteri spovedenec ne šel k drugemu spovedniku, omejuje spovednikovo gorečnost, olajšuje ojstro sodbo, zakrivi, da grešnika ne izvleče iz mlakuže greha, ampak ga stori greš¬ nika iz navade. Ponižnosti nasprotna in spovedniku pogubna je previsoka misel o svoji učenosti in skušenosti. Taki ne gleda na skušnje drugih učenih, skušenih in pobožnih mož, sodi in razsojuje trdo¬ vratno po svoje — mnogokrat prav napčno. Sv. Gregor uči: »Duhoven, ki zglede predhodečih očetov neprestano opazuje, hodi brez graje; ako svetnikov steze brez prenehanja razmiš- ljuje, zatare tudi nedopustljive misli in ne stopi čez redno mejo«. Sv. Jakob (IV. 6.): »Bog se zoperstavlja ošabnim, ponižnim pa daje svojo milost«. S- 31. G. Neomadežvano življenje. Trid. zbor. (cap. 1. g. 2. D. VI. depoen.): »Duhoven, pred kterega se predstavi vsak grešnik, in se mu predloži vsaka slabost, naj ne bo v nobeni reči vreden obsodbe, ktero mora nad drugimi soditi«. Razumi se samo po sebi, da mora biti neomadežvan, kdor hoče druge opominjati, da mu ne porečejo, naj pometa najprej pred svojim pragom. Pa ne samo neomadežvan, ampak v čednostih zgleden mora biti, kdor hoče druge na pot čednosti napeljevati. Zato velja tudi o spovednikih, kar sv. Franc. Sal. reče o pridigarjih, da ne smejo pridigovati samo ušesom poslušalcev, ampak tudi očem. Ni dosti, da v spovednici nago¬ varjajo in uče, ampak tudi zvunaj spovednice morajo djansko kazati, na kar druge napeljujejo. Ako spovednik djansko ne živi čednostno, bodo njegovi nauki v spovednici brez vspeha pri ljudeh, ki znajo za njegovo slabo življenje. Mislili si bodo eni, da spo¬ vednik pač ne misli tako natanko in ojstro, kakor uči ker sam živi drugače; drugi pa bodo rekli, ako moj učenik (spovednik) tako živi, zakaj bi pa jaz ne smel! ? Sploh ga bodo prezirali in zaupanja ne bodo imeli do njega; a do kterega nimamo zaupanja njegovih naukov navadno tudi ne poslušamo. Vsak spovedenec, ki z resničnim namenom pride k spovedi, misli si spovednika v dušnem življenju bolj vzvišenega čez sebe, — popolnega ko¬ likor mogoče, ker nadomestuje naj popolnejše bitje, Boga. 59 Ne zadostuje pa čednostno življenje samo hliniti na zvu- nanje, a na skrivnem živeti slabo. Čeravno mu ljudje ne bodo precej _ rekli, naj pometa pred svojim pragom, rekla mu bo to vest: in, kadar bi ktero napako moral največ grajati, težila mu bo slaba vest jezik, da bo s kakšnimi površnimi besedami opo¬ minjal, kar ostane brez dušne koristi spovedenčeve, ker le to v srce seže, kar iz srca pride. Dobra vest je podlaga srčnosti, a slaba vest uzrok strašljivosti. Sv. Aug. (serm. 52 ad Frati in Et.): »Dve stvari ste (potrebni): dobra vest in dobro ime; dobra vest potrebna je tebi, dobro ime tvojemu bližnjemu«. Pa tudi ljudje to kmalo zapazijo, ker z nekako posebno znatiželjnostjo opazu¬ jejo duhovne; s časom ga vendar le spazijo, kakoršen je; in potem ga zaničujejo; in taki, kteri res žele se pomiriti z Bogom, ne bodo več k njemu prišli na spoved. Pravi spokorniki si mislijo, kakor je rekel sv. Ambrož (Lib. 2. de Ofiic. c. 8.): »Nad menoj mora biti, komu se mislim izročiti (v dušno vodstvo). Morem li misliti, da bo dal meni svet, ki ga sam sebi ne da? Da bo za me skrbel, ko ne skrbi za sebe?« Prihajali bodo le taki, kterim ni toliko za poboljšanje življenja, ampak da s spo¬ vedjo zadostijo svetskim obzirom. Ako ima spovednik ktero posebno razvado in zato v spovednici to razvado in iz nje iz¬ virajoče grehe več gladi, kakor stresa, bodo to povrhni spove- denci hitro opazili; in vsi, kterim je dotična razvada priljubljena, bodo prihajali k njemu, ne zavoljo poboljšanja, ampak da bi dobili odvezo, ktero res dobe od spovednika, ki je pa ravno s tem kriv njihovih nevrednih spovedi, in jih vodi v večni prepad, ne pa v srečno večnost. Sv. Karol v prov. zboru (de his, quae pertinent ad sacr. Poenit.) pravi: Skrbno naj se varujejo, da njihove besede, polne svetih opominov in očetovskih nagovarjanj, v ničem ne bodo različne od njihovih djanj.... Goreč spovednik, ki želi pomagati dušam, jih napeljevati na kršanske čednosti, jim sleči starega človeka,'in obleči novega, in storiti iz njih popolne kristjane, ne sme biti zadovoljen, da je brez smrtnega greha. Temveč spozna naj, da, ako hoče dobiti prej omenjene učinke, mora najprej sam delati, kar želi, _ da^ bi drugi storili, ker več ganejo dobri zgledi kakor besede, in čednosti ne more druge učiti, kdor je sam nima.« To je spovedniku potreba, da ne bo v vrsti tistih, o kterih sv. Hieron. (in cap. 3. Is.) pravi: Koliko jih je, ki se ponašajo, da so zdravniki, pa so sami polni ran«. Zahteva se pa od spovednika, da je: а) prost smrtnega greha že zavoljo svetosti sv. zakramenta. Kdor v smrtnem grehu podeluje kteri zakrament zivib, ima smrten greh. Ako je spovednik sam v smrtnem grehu, kadar ima iti spovedavati; naj si poprej svojo vest očisti s spovedjo, ali v saj s popolnim kesanjem, ako mu ni mogoče se spovedati. б) Da tako živi, da se pri njem niti sumiti ne more o grešnem življenju. Posvetnjaki hitro pri duhovnu sumijo, kar sami radi delajo; zato mora biti spovednik posebno previden, da z nepremišljenim obnašanjem, čeravno samim na sebi ne¬ dolžnim, ne zbudi sumnje vdiugih. Sv. Pavel (lit. 2. /. o.) uei: 60 »V vsih rečeh skazi sam sebe zgled dobrih del, v nauku, v čistosti, v resnobnem obnašanju. Nauk bodi zdrav, nesvarljiv, da se bo nasprotnik sramoval, ker ne bo imel kaj hudega od nas reči«. Ogiba naj se društev, ki niso povse na dobrem glasu, posebno, ako v društvo zahaja tudi mlado ženstvo ; — veselic, pri kterih se rado kaj čez ojnice skoči ali z besedami, ali oziroma zmernosti, itd. Sploh naj s svojimi spovedenci v zasebnem življenju ne občuje preveč po domače, da se spovedenci pri spo¬ vedi ne sramujejo od kritosrčno spovedati svojih slabost posebno takih, ktere bi jim odvzele ljudsko spoštovanje, ako bi se do- znale. Res je, da se spovedence uči, in da verujejo na spovedno tajnost. Vendar le ne morejo povsema razločiti nad božjim na¬ mestnikom v spovednici in med duhovnom v zasebnem občeva¬ nju. Zato se jim od ene strani vidi težko, občevati po domače z njim, ki pozna njihove dušne reve; a od druge strani vidi se jim še težje, odkriti svoje slabosti njemu, s kom občujejo prav po domače. S tem se pa neče reči, naj bo spovednik puščavnik, ki nikdar z nobenim ne občuje, ali divjak, nepoznajoč prijazne uljudnosti. Ampak previden naj bo v občevanju z njimi, ki so izročeni njegovi skrbi. Občevanje z njimi mu je še ceio posebno koristno, da bolj spoznava svoje ovčice; vljudno in prijazno občevanje mu je potrebno, da si pridobi njihovo zaupanje. c) Da se mu studi vsak greh zavoljo ljubezni in strahu božjega. Ljubezen in strah božji, iz kterih izvira stud pred gre¬ hom mu pomagata, da ne pade v skušnjavah, ki ga čakajo v spovednici. d) Da z lepimi zgledi in s čednostnim življenjem djansko kaže, kar ustmeno uči v spovednici. II. DEL. 0 dolžnostih spovednika iij spovedenca glede zakramenta sv. pokore. §. 32. Razdelenje tega oddelka. Od strani spovedenca se zahtevajo tri stvari, potrebne, ako hoče vredno prejeti zakrament sv. pokore, namreč; kesanje, spoved in zadostenje (trden sklep zadostenja). Ta tri djanja moral bi zadostno storiti sam spovedenec, ali skušnja uči, da premnogi spovedenci deloma iz lahko mišljenosti, ne zadostujejo v temu; spovedi bi bile takim nevredne, ako bi jim ne pomagal spovednik. Toraj je treba govoriti, ktere dolžnosti ima spovednik oziroma teh za spoved potrebnih djanj, namreč oziroma kesanja, 61 spovedi in zadostenja; in ker je namen sv. pokore odveza od storjenih grehov, obsega ves ta oddelek 4 poglavja, namreč; o kesanju, spovedi, zadostenju in odvezi. Peto poglavje pa razlaga dolžnosti spovednikove po spovedovanju. 1. Poglavje. Kesanje. Kesanje je po nauku Trid. zbora (sess. XIV. c. 4): »Notranja (dušna) žalost in stud nad storjenimi grehi s sklepom, ne več grešiti«. Dalje uči isti zbor, da za kesanje ni dosti, ako bi kdo zapustil svoje grehe, in sklenil in začel novo življenje; ampak zahteva se stud in sovraštvo prejšnjega (grešnega) življenja. Potrjujejo to neštevilni izreki sv. pisma; (Joel 2. 12 ): »Obrnite se k meni s celim srcem_raztrgajte srca svoja, in ne obleke svoje; in obrnite se k Gospodu Bogu svojemu, ker je dober in vsmiljen«. Amos (5. 15): »Sovražite hudo in ljubite dobro«. Toraj se mora grešnik s kesanjem odvrniti od greha in grešne natore, in obrniti se k Bogu, kakor se je poprej odvrnil od Boga in obrnil k grešni natori. Kesanje je naravno ali čeznaravno. Kdor se kesa zavoljo naravskih uzrokov, (n. pr. ker je zgubil pošteno ime, dobro službo itd.) ima naravno kesanje. Kdor se kesa z milostjo sv. Duha zavoljo čeznaravskih uzrokov, n. pr. ker je greh sam na sebi ostudno djanje, ker se ž njim razžali najljubeznivejšega Boga, nebesa zgubi, pekel zasluži), ima čeznaravno kesanje. Čeznaravno kesanje je dvojno ; popolno in nepopolno. Popolno je, kadar se grešnik — brez obzira na dobrote prejete od Boga, ali na kazni zaslužene z grehi, — kesa iz čiste ljubezni do Boga, ki je sam na sebi neizmerna lepota in dobrota vse ljubezni vreden. Kdor se za svoje grehe kesa iz kterega druzega čeznaravnega uzroka, n. pr. zavoljo grdobe in ostud¬ nosti greha, zavoljo zgube nebes in zavoljo zasluženega pekla, ima nepopolno čeznaravsko kesanje. Razločiti se mora notranji uzrok kesanja od zvunanjega nagiba, ki je grešnika napeljal na kesanje, ki je velikokrat do¬ godek v naravi, (nesreča, smrt bližnjega, huda bolezen, pridiga itd.), a velikokrat tudi notranji glas božjega pastirja, ki zgubljeno ovco kliče na povratek. g. 34. Kakšno mora kiti kesanje. Popolno kesanje, združeno z resnično željo prejeti zakra¬ ment sv. pokore, že samo po sebi zasluži odpuščenje grehov, ako dotičnemu ni mogoče, da bi prejel zakrament sv. pokore. 62 Za vrednost sv. spovedi se pa ne zahteva neobhodno, da bi kesanje moralo biti popolno ; je pa tako kesanje vzor, kterega doseči naj se trudita spovedenec in spovednik. Za vredno spoved zadostuje nepopolno čeznaravno kesanje, ki pa mora biti združeno vsaj s začetno ljubeznijo do Boga, kakor jasno uči sv. pismo; I. Jan. III. 14: »Kdor neljubi, ostane v smrti«. I. Kor. 13. 2. 3 : »Ako bi vse svoje premoženje razdelil v hrano revežem, ako bi dal telo svoje, da bi zgorel, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne pomaga«. Oziroma kakovosti te začetne ljubezni uči Libermann: »Za zakrament (sv. pokore) zadostuje nepopolno kesanje, z ljubeznijo upanja, ali čistega poželjenja. Ljubezen do Boga namreč je trojna; a) ker nam vse dobro daje; b) ker se nam sam sebe daje kot največje plačilo; c ) ker je sam na sebi najpopolniši. Prva ljubezen je ljubezen upanja, tretja je najčistejša ljubezen, in druga je srednja med obema, in ima delež pri obeh.« Toraj je početna ljubezen, ki je za za¬ krament sv. pokore potrebna, ljubezen upanja in poželjenja, in je v upanju na odpuščenje že obsežena, ker je narava naša taka, da se nehote obrne k njemu kot svoji dobroti, od kterega upamo kaj dobrega prejeti«. Kesanje zavoljo samega strahu pred večnim pogublenjem, brez poželenja večnega plačila in brez ljubezni do njega, ki da večno plačilo, ni zadostno za odpuščenje grehov v zakramentu sv. pokore. Taki strah je hlapčevski strah, in samo roki brani greh storiti, ko je^volja vendarle na greh nagnena. Kdor ne krade, ker vidi stražo pred hišo, a ne zato, ker bi poštenost več cenil in spoštoval od nepoštenosti, še ni pošten; podoben je volku, ki se ne upa skočiti med čedo, ker vse okoli lajajo psi; a zato še ne postane jagnje, ampak ostane volk, preganjan od pastirjev, čeravno jim še ni storil nobene škode. Trid. zbor je odločil oziroma kesanja, »da nepopolno ke¬ sanje, ki izvira iz premišljevanja grdobe greha, ali iz strahu j>red peklom in kaznimi, ako izključuje voljo grešiti in je zdru¬ ženo z upanjem na odpuščenje, ne samo človeka ne stori hinavca in večega grešnika, ampak je dar božji, nagib sv. Duha, sicer še ne vnjem bivajočega, ampak samo nagibajočega, s čigar po¬ močjo si spokornik pripravlja pot k opravičenju. In čeravno brez sv. sakramenta samo po sebi ne more grešnika k pravičnosti pripeljati, ga vendar pripravi na milost Božjo, ktero ima prejeti v zakramentu sv. pokore.« Toraj je treba voljo odvrniti od greha, jo obrniti na grehu nasprotno dobro; a na kar je volja obrnjena, to se ljubi. Potrebno je upanje odpuščenja, ktero je brez ljubezni tega, kar se ima po odpuščenju doseči, nesmisleno in nemogoče. §. 35. Nadaljevanje. Da je kesanje dobro in zadostno, mora imeti še nektere lastnosti, ktere so v pravem kesanju že zapopadene, vendar jih je treba natančniše razložiti. Kesanje mora biti; a) notranje; b) nad vse veliko; c) splošno. 63 Kesanje je notranje, kadar ga spokornik ne kaze samo z zvunanjimi znamnji, n. pr. z nepremišljenim blebetanjem, s zdi- hovanjem, z lažnjivimi solzami, s trkanjem na prša itd; ampak kadar resnično v srcu čuti žalost in bolečino, kadar je duša vžaljena in z britkostjo napolnena zavoljo storjenih grehov. Ta lastnost ni toliko lastnost, ampak bistvo kesanja, ker sama zvu- nanja znamnja niso in ne zlasužijo tega imena, in pred Bogom, vsevednim, nič ne koristijo. b) Kesanje je nad vse veliko, kadar grešnik svoje grehe bolj obžaljuje, kakor vse nadloge tega sveta, in je zato tudi pripravljen rajše vse zgubiti, nego prostovoljno zopet privoljiti v greh. Kesanje sploh, tudi naravno, je primerno zgubleni dobroti in zasluženemu zlu. Kolikor večo dobroto zgubimo in kolikor hujšemu zlu zapademo s kterim djanjem, toliko več se kesamo zavoljo dotičnega djanja. Z grehom pa se zgubi največja dobrota (Bog in večno življenje) in zasluži se naj hujše zlo (jeza božja in večno pogublenje); zato mora biti kesanje zavoljo greha nad vse veliko. Ne zahteva se pa, da bi kesanje tudi ob- čutniško bilo največje; ker notranja čutja niso vselej v moči človeški, in je človek vsled pokvarjene natore sploh tak, da ga naravska nesreča, ktero čuti in vidi, veliko več gane kakor čeznaravska kazen, ktere deloma ne očuti (zguba posvečujoče milosti božje), deloma mu je pa še le zažugana (zguba nebes, zasluženje pekla), in za ktero še zmiraj upa, da si jo bo popravil. Tudi je č'oveku duša osleplena s posvetnostjo, da si kazni, zasluženih z grehom, še povse domišljevati ne more. Zato ni treba, da bi grešnik primerjal svoje kesanje z žalostjo, ktero bi očutil pri kteri veliki domišljeni nesreči, da bi potem sodil, je mu li kesanje čez vse veliko, ali ne; temveč volja mora greh, kot razžaljenje božje, največe zlo, —in pripravljena mora biti, vse rajše potrpeti, kakor greh poželjeti. Veliko pa koristi spokorniku, ako se prizadeva, imeti kesanje tudi občutnisko ve¬ liko, in ga pokazati na zvunanje, ker mu to dvoje močno pom- nožuje pravo kesanje. Zato nad zglednimi spokorniki tudi vidimo izvenredna znamnja kesanja; prim. Davida, Petra Marijo Mag¬ daleno, in druge. c) Kesanje je splošno, kadar se grešnik kesa za vse grehe, v saj za vse smrtne grehe, znane in neznane. Ako bi se grešnik ne kesal za kteri smrten greh, bi bil oziroma tistega greha se odvrnjen od Boga in obrnjen proti grešni stvari ; toraj bil bi še sovražnik božji, in bi ne mogel dobiti prijasteljstva božjega, — ker nihče ne more biti prijatelj božji in prijatelj nasprotnika božjega, — dvema nasprotnima gospodoma se ne more sluziti. Ni pa neobhodno potrebno, da bi si spovedenec posa¬ mezne smrtne grehe v spomin klical, da bi čez vsakega posebej obudil kesanje; ampak zadostuje, da se v obče kesa cez vse znane in neznane grehe. Vendar rim. katekizem v tem oznu svetuje: »Maxime hortandi et monendi sunt iideles, ut aa sin- gula mortalia crimina proprium contritionis dolorem adhibeie studeant«. 64 Oziroma malih grehov more biti kesanje notranje, nadvse veliko in čeznaravno; ni neobhodno potrebno, da bi tudi^ splošno bilo, ker se z malimi grehi ne zgubi prijateljstva božjega; za odpuščenje malih grehov tudi zadostuje nepopolno kesanje brez prejetja sv. pokore. §• 36. Dolžnosti spovednikove oziroma kesanja spove člen cev. Največo skrb mora imeti spovednik, da obudi spovedenec resnično kesanje čez svoje grehe, ker je kesanje glavni temelj vrednosti sv. spovedi. Ako ima spovedenec pravo kesanje, rad bo storil vse drugo, kar zna, da mu je za odpuščenje grehov potrebno storiti; a kar ne zna, nadomestuje mu kesanje, kadar je resnično. Žalibog, premnogo spovedencev pride k spovednici brez pravega kesanja, in je ravno zavoljo tega, največ odvez neveljavnih pred Bogom. Eni pridejo k spovedi iz navade, ali iz kterega posvetnega obzira, brez vsakterega kesanja, drugi imajo žalost zavoljo greha, ali le zavoljo naravskih slabih po¬ sledic, ktere obžaljujejo. Sploh se samo iz tega, da grešnik pride k spovedi, ne more sklepati, da ima pravo kesanje. Mnogi (po¬ sebno neizobraženi) imajo nejasne pojme o spovedi, misleči, da se z obtožbo svojih grehov vse odpravi, kakor se n. pr. breme hiti iz ram in so olajšane rame. Segneri pravi: »Mnogi grešniki mislijo, daje spoved, kakor neki davek, kterega je Jesus Kristus naložil na grehe. Kakor se nobenemu ne brani uvaževati v de¬ želo svojo robo, ako plača vvoznino; tako ti mislijo, da ni nič slabega ponavljati grehe, ako se plača prepisani davek, ako se jih namreč spove mašniku. Ko se taki za spoved pripravlja, mnogo premišljuje, da se domisli natančno število svojih grehov, na kesanje pa niti ne misli. Za take je spoved, ako ne škodljiva, pa vsaj nekoristna kopel. Spadajo med tiste, o kterih pravi Preg. XXX. 13.- »Je rod, ki se sam sebi čist zdi, in vendar ni omit svojih madežev.« Ker spovednik ni vseveden, in je sploh, kakor vsak človek, podvržen zmoti, ne more vselej za gotovo presoditi, je li spove- denčevo kesanje resnično, ali ne. Soditi more le primeroma iz zvunanjih znamenj, iz spovedenčeve spovedi. Vsa različna znamnja se ne morejo omeniti, slede tukaj le nektera. Ako spovednik opazi, da spovedenec pride k spovedi le zavoljo posvetnega uzroka, —• n. pr. spovedenec omeni, da je že zadnji dan velikonočne spovedi, bolnik s spovedjo čaka do najskrajnega časa, ko mu je duša že skoraj med zobmi itd. — je kesanje vsaj sumljivo, in spovednik mora preiskovati o zadost¬ nosti kesanja. Pokaže pa grešnik, da se resnično kesa za svoje grehe, —; ako se je že pred spovedjo poboljšal iz čistega namena, ali si vsaj djansko prizadeval, da bi se poboljšal; — ako se je ogibal 65 grešne priložnosti, je storjeno škodo že počel popravljati, se s sovražnikom pomiril, v skušnjavi rabil pripravne pomočke, da bi se obvaroval greha; —ako je grehu nasprotno' čednost začel djatisko spolnovati. Znamnje resničnega kesanja je tudi radovolj- nost, s ktero obljubi spovedniku, da bo vse nasvetovane pripo¬ močke rabil proti skušnjavi in grehu. Mnogokrat način spovedo¬ vanja pokaže resničnost kesanja; — ako spovedenec svoje grehe spoveduje s žalostjo, odkritosrčno, ponižno; — ako razjasni okoljšine od greha iskreno brez izgovarjanja, in lepšanja; — ako sam prosi za pokoro primerno svojim velikim grehom; — ako spove grehe, ktere je pri prejšni spovedi pozabil ali zamolčal; — ako spove najprej svoj največji greh; — ako pove, da ga je kakšen poseben dogodek pripeljal k spovedi, n. pr. smrt prijate¬ ljeva, velika nesreča, opomin v pridigi itd.; — ako je moral pre¬ trpeti kakšno posvetno težavnost, da je mogel priti k spovedi; — ako pred obtožbo grehov omeni, daje močno zagrešil, ali da mu je po storjenem grehu precej žal bilo, in da od tistega časa nima nikdar miru v srcu itd. Da spovedenec nima resničnega kesanja, pokaže posebno s tim, ako se svojih grehov spoveduje brez žalosti, hitro blebe- taje, kakor bi pripovedoval kakšno povest; — ako se celo po¬ hvali, da je storil greh (kar se zgodi pri marsikomu, ki se je zmaševal nad svojim sovražnikom); — ako krivdo zvrača le na druge, toraj druge toži, sebe izgovarja, pripoveduje le uzroke, ki greh pomanjšujejo, lepšajo in izgovarjajo; — ako se hudovoljno ne spove vsih svojih grehov, ktere mora še le spovednik izvleči iz njega (vendar, ako je tomu kriva napčna) sramožljivost ali nevednost, še ni znamnje nezadostnega kesanja; — ako na spovednikovo vprašanje oziroma kterega greha, ali njegovega števila, ali okoljšin, na ravnost reče, da tega neče povedati, ali pa trdovratno molči, je dosti jasno znamnje, da se še počel ni kesati; ako si le prizadeva, da bi bila spoved kaj kmalo končana; — ako je pri opominjevanju spovednikovem nepazljiv; — ako neče obljubiti, da bo proti grehu rabil nasvetvane pripomočke; — ako neče obljubiti, da bo popravil škodo storjeno z grehom, ali odpravil bližnjo (prostovoljno) priložnost greha, se pomiril s sovražnikom; — ako je v prejšnih spovedih že večkrat oblju¬ bil, da bo vse storil v kaznovanje greha nad seboj in se ga varovati, pa ni storil ne enega, ne drugega; — ako mu je vsaka naložena pokora pretežavna, morebiti prejšnih ni spolnil; ako je že več časa v grehih in si ni nič prizadeval, da bi se poboljšal, a zdaj je prišel k spovedi zavoljo kterega posvetnega uzroka itd. 8 - 37 . N a dalj e vanj e. Ako spovednik iz teh ali drugih okoljšin vidi, da se spove¬ denec ne kesa zadostno za svoje grehe, ga ne sme precej brezodveze odpustiti, temveč poskusiti mora vse mogoče, da mu kesanje prebudi v srcu. Ako vse spovednikovo prigovarjanje nic o 66 ne izda, in spovedenec še zmiraj ostane mrzel in neobčutljiv, mu ne more dati odveze, ampak odpusti naj ga s pomilovalnimi besedami. Ako pa spovedenec, ki je prišel neskesan k spoved¬ nici, začne v resnici obžalovati svoje grehe, mu spovednik po okoljšinah ali precej da odvezo, ali pa mu jo odloži jio določnega časa. Odloženje odveze je potrebno, ako spovednik še dvomi nad resničnostjo spovedenčevega kesanja. Odloženje odveze pa ne sme biti v dušno škodo spovedenčevo. Zato, ako previdi spo¬ vednik, da bo imel spovedenec zavoljo odloženja odveze dušno škodo, ali je v nevarnosti, da bi se drugi verniki nad njim spo¬ tikali itd. mu mora dati odvezo, v posebnih okoljšinah le pogojno. (Oziroma odveze gl. §§. 89—91. Glavna naloga pri takih spovedencih je, da z ganljivim opominjevanjem, in s tehtnimi razlogi v spovedenčevi duši obudi pravo kesanje nad grehom. Opomini morajo biti primerni spove- denčevemu stanu in okoljšinam, dušnim zmožnostim, in grehom, zavoljo kterih se ne kesa (O opominjevanju gl. 52—58). Uzroki kesanja se nahajajo v učinku greha, ker se za slabo djanje tim več kesamo, čim slabše posledice ima; kesanje tudi prebudi in pomnožuje premišljevanje bistva greha. Ker so spovedenci različni, naj ima spovednik pripravljenih raznih na¬ gibov kesanja da spovedenca gane z drugim, ako ga z enim ne more. Nagibi kesanja so sledeči. 1) Razžalenje veličanstva božjega, ktero se v svoji neskon¬ čni velikosti še le pokaže, ako se pomisli, kdo je On, kterega se razžali (neizmerno veličanstvo, kralj kraljev, gospod nebes in zemlje), in kdo on, ki razžali (mali, neznaten prah). 2) Omadeževanje duše, podobe božje, ki je pred Bogom v svojem^ nedolžnem stanu lepša, kakor vse druge stvari, a po grehu grša, kot največi gnjus na zemlji. 3) Zguba posvečujoče milosti božje in prijateljstva z Bogom, ki je najsvetejši, najmogočniši, najboljši itd. Zavoljo te zgube človek iz otroka božjega postane sovražnik božji, suženj satanov, poprej bogat in po upanju dedič nebeškega kraljestva, zdaj ubog, nag, odmenjen za pekel. Ako je greh le majhen, vzroči pomanj¬ kanje milosti posvečujoče in prijateljstva božjega, zakasnenje večnega življenja, zgubo posebnih božjih pomoči, in nasledno večo nevarnost za smrten greh, (Sir. 19. 1): »Kdor majhno zame¬ tuje, bo s časoma padel«. 4) Zguba večnega veselja v nebesih, zasluženje večjih muk v peklu in groznega trplenja v vicah, s kterimi Bog kot najpra- vičniši sodnik kaznuje grehe. Da grešnik tim še bolj spozna svojo nespamet pri grehu, naj si primeri posvetni dobiček, kterega dobi s svojimi grehi in strašne kazni, ktere z njimi za¬ sluzi. Od ene ^strani vidi, da je morebiti dobil eno grudo zemlje, malo užitka, pičico časti itd. a od druge strani vidi naj- hujse trpljenje, kakoršno se v vsi velikosti še domišljevati ne more, vidi večno izgnanje iz pred Boga in božjih prijateljev, 67 vidi zlo, zavoljo kterega bo na vse večne čase klel sebe, klel uro, ktero je bil rojen, klel nespamet svojo, da se o pravem času ni spreobrnil k Bogu. 5. Gnjusoba greha, kije; a) črna nehvaležnost stvari proti Stvarniku, otroka proti dobrotljivemu Očetu; b) spuntanje podlož¬ nika-. P„ r °t* najboljšemu Gospodarju; c) neizmerno zaničevanje najvikšega Veličanstva božjega; d) zaničevanje Boga, ker se ničevno stvar več ceni, kakor Njega; e) djanska ošabnost, ki se tudi najvikšemu Oblastniku neče ukloniti; f) beg od zastave ljubeznivega Zveličarja, in pribeg k božjemu sovražniku, k sa¬ tanu. Gnjusobo greha še povekša okoljšina, da se stori pred očmi vsevednega Boga, v času, kadar Bog grešniku dobrote deli, ga ohranjuje v življenju, mu varuje zdravje, zanj skrbi kakor najboljši oče. Grešnik razveseljuje satana, kteremu pospe¬ šuje nevošljive želje proti človeštvu, s žalostjo napolnuje Jezusa, ki je kri in življenje dal, da bi duše rešil iz satanovih kremp¬ ljev. Zato so grešniki gnjus pred bogom; Ozej 9. 10: »In so bili gnjusobni, kakar to, kar so ljubili«. 6) Misel na dobrote prejete od Boga, kakor so posebno; a) stvarjenje in ohranenje človeka, (brez božje pomoči ne bi mogel ni en hip dihati); b) Odrešenje po Sinu božjim, brez kterega bi bili na večno pogubljeni; c) Neprecenljiva dobrota, da smo rojeni med kristjani, da smo brez svojega zasluženja iz sovražnikov božjih postali otroci božji, da smo odgojeni od dobrih kršanskih staršev, imamo priložnost se naučiti kršan- skega nauka, biti pri sv. maši itd.; d) Prizanesljivost božja, ki je za tolike naše grehe že potrpel, ki nas ni kaznoval, kakor smo zaslužili, temveč je zmiraj pripravljen, nam jih odpustiti, ako se skesano k njemu povrnemo. Kolikokrat smo že zaslužili pekel, a on nam je vselej odpustil, pozabil našo nehvaležnost, zopet nas oblekel z obleko božje milosti, nas nahranil s svojim telesom in krvjo, — z eno besedo, kamor se grešnik ozre, vidi samo dobrote božje! In za vse te dobrote ne bi drugače povra- čeval, nego z grehi!? Kaj pa ima Bog od človeka, da ga tako ljubi? —Ničesa! — Kaj pa ima človek od Boga? — Vse dobro! — Kaj mu je storil Bog slabega, da ga žali? —^Niti najmanjše podobe slabega mu ni storil — a vendar je grešnik tako drzen, da žali svojega dobrotnika! — Ako spovednik bolj natanko pozna spovedenca, mu lahko v misel vzame posebne dobrote, ktere je on od Boga prejel, mnogi drugi pa jih niso. 7. Neskončna popolnost Božja. Ljudje še v^ posvetnih stvareh ljubimo, spoštujemo, častimo kar je lepo, pošteno, mo¬ gočno, dobro, kar ima kakšno popolnost na sebi. Bog pa je v vsakem obziru najpopolniši, je najmogočniši, je najsvetejsi, naj- pravičniši, je naj boljši itd. samo njega toraj ne bi čislali, samo njega bi smel človek razžaljevati, zanemarjati!? Spovednik naj izbere tiste nagibe, kteri so pri posebnem spovedencu bolj primerni njegovi razumnosti in dušnemu stanu. Ki so v čednostnem življenju popolnejši, ganil Jih bo zespomin in premišljevanje neizmernega Veličanstva božjega in Njegovih * 68 neštevilnih dobrot do nas. Neizobražene, posvetnjake, trdovrat- neže pa je treba naj prej stresti s strahom pred pretečo kaznijo. Ako se jim to živo predstavi, se prestrašijo, žal jim postane^ da so ji zapadli, mrziti počnejo na djanje, s Merim'so jo zaslužilj; potem naj jim spovednik pokaže dobroto in ljubezen Sina bož¬ jega, ki je za nje pretrpel kazen, kterega so pa ravno s svojimi grehi ražzaljevali in na novo križali, da se jim gane hvaležna ljubezen do Njega, ki je iz čiste ljubezni toliko zanje storil; tako se jim prebudi vsaj nepopolno kesanje. Spovednik naj pa omeni tudi nagibe, iz kterih pride popolno kesanje, namreč ne¬ izmerno veličanstvo božje, Njegovo popolnost, ki je sam na sebi vse ljubezni in časti vreden. Čeravno pri nekterim spovedencu (posebno težko pri posvetnjaku) ne bo prebudil popolnega ke¬ sanja, bo pa vsaj pomnožil in vtrdil nepopolno kesanje. Mnogo¬ krat zvunanje okoljšine spovedniku dajo povod, iz kterega more izpeljevati svoje opomine, n. pr. velik praznik (Božič, Velika noč. Praznik M. Božje); čas odpustkov, sv. leto; predmet, zavoljo kterega je zagrešil spovedenec; poseben dogodek v spoveden- čevem življenju (velika nepričakovana sreča ali nesreča). Opomini, s kterimi spovednik hoče spovedenca ganiti na kesanje, naj bodo, kakor sploh vsi opomini pri spovedi, jasni, lahko razumljivi, določni; povedani z besedami, ki kažejo skrb spovednikovo za spovedenčevo dušo, pomilovalno ljubezen do spovedenca in stud nad grehom. Provjstre in morebiti neprijazne besede odganjajo spovedenca, srca mu ne omeče, pač pa store še bolj trdovratno. Spovednik naj z načinom opominjevanja kaže, da je namestnik dobrega pastirja, iščečega zgubleno ovčico, ktero mora prepričati, da jo ljubi, in zato išče, ker jo ljubi. Resnično je, da v srce seže le to, kar iz srca pride, zato je bilo že pri g. 27 »Gorečnost« omenjeno, da mora imeti spovednik čisto ljubezen do duš, ktere ima napeljevati na čednostno živ¬ ljenje in gorečo ljubezen do Boga, h komu jih ima voditi. S_ kesanjem (resničnim) je vselej sklenjen trden sklep, ne več storiti tega, za kar se kdo kesa. Spovednik naj izrečno opo¬ minja, da spovedenec kesaje se za grehe, tudi trdno odloči, da se jih bo^ varoval za naprej. Ko pozna spovednik dušni stan spovedenčev, naj mu določno pokaže, za kaj naj si posebno trdno sklene, da se bo varoval grehov, in grešniku, ki je v priložnosti greha ali v mnogih skušnjavah naj natančno opiše okoljšine, pri kterih mora biti posebno oprezen; a da bo tudi res pazljiv, naj jih spovedenec natanko določi in za nje trdno sklene kako se bo vladal, kadar zopet pride skušnjava in priložnost greha. 2. Poglavje, g. 38. Spoved. Spoved je skesana obtožba, s ktero grešnik vse svoje po sv. krstu, ali po zadnji vredni spovedi storjene grehe spove pooblastenemu mašniku, da od njega odvezo dobi. 69 Spoved je toraj obtožba,^ne posvetniško pripovedovanje; je obtožba samega sebe, ne tožba drugih; je skesana obtožba, ker je kesanje neobbodno potreben del vredne spovedi. Namen spovedi je sv. odveza; toraj ne bi veljala spoved iz drugega namena, n. pr. ako bi se kdo hotel le posvetovati s spovednikom, ako bi hotel le kterega drugega očrniti, ali hotel spovednika nagovoriti, da bi kterega drugega opomnil na njegove dolžnosti itd. Prim. §. 5. Spoved je^ vsakemu, kdor je po sv. krstu smrtno grešil, po zapovedi božji potrebna za zveličanje. S tem, da je Jezus aposteljnom dal oblast po sodniški preiskavi vredno pripravljenim odpuščati grehe in jih zadržavati nevrednim, je gotovo tudi grešnikom zapovedal, da morajo sami sebe obtožiti o svojih hudobnih djanjih, ker spovedniki niso vsevedni. (Jan 20. 22; Mat. 16. 19). (gl. §. 2). g. 39. Kaj mora spoveden.ec spovedati. Spovedenec mora spovedati vse smrtne grehe, kolikor se jih po natančnem spraševanju vesti domisliti in spovedati more. Spovedati mora število in okoljšine grehov; posebno tiste okolj- šine, ktere spremene vrst greha, ali greh znatno povečajo, ali pomanjšajo. Vse to mora spovedati skupaj enemu spovedniku, namreč tistemu, od kterega prosi odvezo. Okoljšine, ki premene vrst greha, so povse potrebna tva¬ rina; toraj ne bi bila spoved popolna, ako bi spovedenec kako okoljšino zamolčal. Okoljšine, ktere sicer ne premene vrsti greha, ■vendar greh toliko povečajo, da iz majhnega postane smrten greh, so tudi potrebna tvarina. Okoljšine pa, ktere povečajo greh, ki bi bil že brez teh okoljšin smrten greh, po verjetnem mnenju, mnogih nravoslovcev sicer niso neobhodno potrebna tvarina, vendar je v djanju treba tudi take okoljšine spovedati, ker se mora pri prejemanju zakramentov ravnati po gotovem in varnem pravilu, in ne samo po verjetnem mnenju. Okoljšine, ki greh pomanjšujejo, naj se spovedajo zato, da spovednik bolj pravo pozna dušni stan spovedenčev, ne pa zato, da bi se spovedenec le izgovarjal. Navadne okoljšine, na ktere je treba pri vsakem ^greliu Paziti, so: a) Quis? — Kdo si, ki si greli storil? Prost, oženjen, posvečen, poglavar, služabnik, stražnik? itd. . . . . b) Quid? — Kaže tvarino slabega djanja; kaj si vkradel, kaj si govoril slabega čez bližnjega? — . c) Ubi? Kje si zagrešil? — na skrivnem, očitno, pieci ne- dolžnimi, v cerkvi ? itd. d) Ouibus auxiliis? — S kterimi pomocki . e) Gur? — Zakaj? Iz kterega namena/ J) Quomodo? — Kako? — Je bil greh dovršen, ali le začet? —- 70 g) Quando? — Kedaj? — Čas greha; po dnevu, po noči, delavni dan, velik praznik, med sv. mašo, (oziroma prestopljenja posta) navaden petek, kvaterni teden, veliki petek? itd. Od malih grehov se more dobiti odpuščjenje ^tudi izven spovedi; zato ni neobhodno potrebno, da se jih grešnik spove. Vse eno mora se pa vsakemu svetovati, da se obtoži vsega, kar mu vest očita, da je bilo grešno, čeravno misli, da je le majhen greh. Človek sploh ne more sam soditi, mu je li kteri greh majhen ali velik. To sodi samo vsevedni Bog, ki vidi vse okol.j- šine greha, vidi v krivnem srcu moč strasti, velikost nagnenja na slabo, namen itd. — z eno besedo, vidi vse, kar greh povekša ali pomanjša. Ker samosvoja ljubezen človeku prerada izgovarja in zmanjšuje greh, je boljše, da ga grešnik skesano spove, in je potem gotov, da mu je odpuščen, čeravno bi bil velik greh; ako je bil pa le majhen greh, s spovedjo dobi zdatnejšo milost božjo in krepkejšo moč proti skušnjavam. Oziroma dvomljivih grehov je treba razločiti dvom o djanju, o velikosti greha, in o spovedi (je ga že spovedal ali ne?). Ako spovedenec po skrbnem spraševanju vesti še zmiraj dvomi, je li greh storil ali ne, bi se po pravilu: »factum non praesumitur, nisi probetur« smel izpustiti. Da bo pa spovedenec dobil pravi mir duše, je boljše, da greh spove kot dvomljivi greh. Ako se mir vesti primerja s težavo spovedi, se mora pač vsakemu priporočiti spoved dvomljivega greha. Ako bi se poznej domislil, da je omenjeni greh gotovo storil, moral bi ga pri prihodnji spovedi spovedati za gotovega z opazko, da se ga je pri prejšni spovedi spovedal za dvomljivega. Ako spovedenec^ dvomi o velikosti greha, naj ga spove, da mu bo učen in skušen spovednik dvom premenil v gotovost. Ako spovedenec dvomi, je li greh, (kterega je gotovo storil) spovedal ali ne, mora ga po pravilu: »in dubio melior conditio possidentis« vsakako spovedati, ker je dolžnost spovedi gotova, a negotova je spolnitev te dolžnosti (oziroma dotičnega greha). Od tega pravila se mora izvzeti tiste, ki imajo sumljivo vest (conscientia scrupulosa); Takim se vedno ponavljanje grehov, storjenih in spovedanih med prejšnimi spovedmi, ne sme pustiti, ker jih to ne vmirjuje, pač pa zmiraj več bega. Tudi takim, kteri sploh svoje spovedi opravljajo pazljivo in vredno, bi se smelo odpustiti ponavljanje dvomljivo spovedanega greha po pravilu: »Factum judicatur ex ordinarie contingentibus«; ker je pa sv. pokora zakrament, potreben za zveličanje, je treba storiti to, kar je bolj varno, toraj omenjeni greh še enkrat spove¬ dati z opazko dvoma. Naj taki pomisli, kaj bi storil na smrtni postelji? —Bi želel tudi ta greh spovedati? — Gotovo. —Toraj naj ga rajši spove precej zdaj. Kteri je pa pri vsem svojem delo¬ vanju, tako tudi pri spovedovanju bolj površen in lahko mišljen, mu je vsakako potreba, da spove greh, za kterega dvomi, je ga že spovedal, ali ne. Spovedati se morajo vsi smrtni grehi enemu spovedniku. Ako bi grehe razdelil in ene spovedal enemu, druge drugemu 71 spovedniku, bi bile obe spovedi neveljavne in nevredne. Vsa- kikrat, kadar se grešniku odpuste grehi, se mu podeli tudi milost posvečujoča. Milost posvečujoča in smrten greh ne moreta biti naenkrat v isti duši, kar bi bilo, ako bi spovedenec dobil odvezo le od enih grehov, od drugih pa še le poznej. Biti svet pred Bogom in grešnik, je stvar nemogoča. Rim. VIII. 1: »Nič ni kaznivrednega vnjih, ki so v Jezusu Kristusu«. Vendar, ako spovedenec kteri greh ni spovedal zavoljo nezadolžene pozab¬ ljivosti, ali zavoljo nezmožnosti (gl. formalno popolna spoved (g 41.) sme isti greh prihodnjič spovedati pri drugem spovedniku. V tem slučaju je bila prva spoved vredna, in tudi dotičen greh (nespovedan zavoljo nezadolžene pozabljivosti ali nezmožnosti) je bil posredno odpuščen, zato pri prihodnji spovedi ni treba ponav¬ ljati vse spovedi, ampak zadostuje, da posredno odpuščen, greh podvrže oblasti spovednih ključev. g. 40. Spraševanje vesti. Spoved vredna mora biti popolna. Zato se razumi samo po sebi, da mora spovedenec poprej natanko sprašati svojo vest, pregledati vse njene kote, da svoj dušni stan vidi in pokaže spovedniku, kakor ga Bog vidi. Natorna postava^ nam veli, da moramo storiti vse, karkoli nam k zveličanju služi. Zato cerk¬ veni učeniki uče in priporočajo, naj človek večkrat sprašuje svojo vest, ako mogoče vsak večer za pretekli dan, vsak teden za cel teden; potem bo spraševanje vesti pred spovedjo prav lahko, ker ima človek svoj dolg, kar ga je dolžen pred Bogom, zmiraj pred očmi. Vendar to (da bi morali vsak dan ali vsak teden vest spraševati) ni zapovedano po nobeni poositivni postavi. Da se pa mora vest sprašati pred spovedjo, pa ni samo zapovedano v zapovedi spovedne popolnosti, ampak je še izrečno zapovedano od Trid. Zbora, ki ukaže, da se mora grešnik spovedati vsih grehov, kterih se po marljivem in zadostnem premišljevanju domisliti more. Marljivost in pazljivost pri spraševanju vesti mora biti vsaj taka, kakor jo ima moder človek sploh pri vaznih opravilih, ker tukaj gre za najvažniše opravilo — za zveličanje. Kolika pazljivost zadostuje pri raznih spovedencih, odločujejo razne okoljšine, namreč značaj, stan njegov, v kterih razmerah živi, kdaj je zadnjič opravil spoved itd. *. Gotovo je, da je pobožnemu človeku, ld rad poslusa božjo besedo, ki večkrat, morebiti vsak dan, sprašuje svojo vest, ki se skrbno ogiblje velikih grehov, pri spraševanju vesti dosti manj pazljivosti potreba, kakor drugemu, ki mnogokrat greši, malokdaj moli, nerad posluša besedo božjo, svojo vest nikdar ne sprašuje, ker je takemu vest podobna nepoznani njivi, zara- šeni s trnjem in koprivami. Kdor je v verskih stvareh slabo naučen, ne more natanko sprašati vesti, takemu mora pomagati spovednik. Kdor pa je v verskih resnicah dobro podučen ali pa zna brati iz molitvenih bukvic, taki mora sam natanko pregle¬ dati svojo vest, kar stori najboljše po kakem dobrem spovednem ogledalu. Kdor se spoveduje pogosto, zadostuje mu krajše spraše¬ vanje vesti, kakor njemu, ki se le redkokrat približi k spoved¬ nici. Kdor je v tako srečnih okoljšinah, da ga ne napeljujejo na kaki greh, mu tudi zadostuje manjše spraševanje, kakor temu, ki živi v takih okoljšinah, da je zmiraj izpostavljen skušnjavam in nevarnosti raznih grehov. Bolnikom ni treba, da bi si preveč glavo belili; pomaga naj jim spovednik. Ako spovednik iz načina spovedovanja, ali iz drugih okoljšin sprevidi, da spovedenec ni dosti vesti sprašal, naj ga ne odpodi naravnost brez odveze; ampak naj mu s primernimi vprašanji pomaga, da bo spoznal svoj dušni stan, in naj ga tudi opomni, naj drugikrat pazljivejše in natančniše sprašuje vest. Največkrat v tem pomanjkajo taki, kteri v verskih resnicah niso zadostno naučeni, in mnogi tudi ne znajo, kako bi vest sprašali, posebno otroci, in neizobraženi sploh. Takim naj spovednik kolikor mo¬ goče sam vest sprašuje po grehih in okoljšinah, kakor sodi, da je oziroma, njihovega dušnega stanu naj bolj potrebno; opomni naj jih, naj pred prihodnjo spovedjo sami dobro premislijo čez te reči. Najpotrebniše pa je, da spovedniki, kteri so (posebno na deželi) tudi duhovni pastirji, svojim vernim večkrat v krščan¬ skem nauku ponavljajo nauk o spovedi, za kar imajo najugod¬ nejšo priložnost pri velikonočnem spraševanju, in jim tudi pove- dajo najpotrebniša vprašanja, ktera si mora po zapovedih božjih, cerkvenih, po dolžnostih svojega stanu, po raznih grehih vsak sam staviti, da spozna svoj dušni stan. Ako spovednik opazi, da spovedenec ni spraševal svoje vesti zavoljo nemarnosti ali lahko- mišljenosti, naj mu najprej razloži, da je za vredno spoved neob- hodno potrebno marljivo spraševanje vesti; da mu nemarnost ali lahkomišljenost v ti zadevi stori spoved nevredno in da sam sebe goljufa, ker od spovednika želi odveze, ktera v nebesih ne more¬ biti potrjena. Ako spovednik vidi, da so take besede spovedencu segle v srce, naj mu ljubeznivo pomaga nadomestiti, kar je sam zamudil. Ako pa spovedenca taki opomini ne ganejo, je zna- mnje, da ni prišel k spovedi iz pravega namena, da se gotovo tudi ne kesa za svoje grehe, zato naj mu spovednik še v tem oziru da zveličavne nauke in opomine, da ga pripelje na spokor¬ niško pot. Ako spovedenec ostane le mrzel, odpustiti se mora brez odveze; — morebiti ga bo to še največ streslo, a spovednik naj ne pozabi za zgubljeno ovčico moliti pri naj boljšem Pastirju, posebno se je spominjati pri sv. maši. §. 41 . Formalno popolna spoved. Izven pomanjkljivosti pri spraševanju vesti je še mnogo drugih uzrokov, kteri ovirajo popolnost spovedi, ktere je treba posebej pregledati. * 73 a) Nezadolžena pozabljivost in nevednost ne stori neve¬ ljavne spovedi, ker Bog ne zapoveduje nemogočih stvari. Ako toraj spovedenec svojo vest marljivo sprašuje, a vendar pozabi kteri greh, mu je spoved (iz tega ozira) dobra, ker je formalno popolna. Ako bi se pozneje domislil pozabljenega greha, moral bi ga spovedati pri prihodnji spovedi z opazko, da ga je pri prejsni spovedi pozabil. Ako se domisli še pred sv. obhajilom, in mu je mogoče se vrniti k spovedniku, naj se vrne in se obtoži še tistega greha. Ako hi bil pa že pred altarjem, morebiti na vrsti za obhajanje, kadar se domisli pozabljenega greha, naj posebej za dotični greh obudi srčno kesanje in pobožno prejme sv. obhajilo, a pri prihodnji spovedi naj vse to spove. — Trid. zbor (sess. 14. c. 7) pravi: »Drugi grehi, kterih se grešnik po marljivem spraševanju vesti domisliti ne more, obseženi so v ostali spovedi, za ktere s prerokom prosimo: Od skritih mojih očisti me o Gospod«. Ako toraj spovednik opazi, da si kteri spovedenec za¬ voljo nazadolžene'pozabljivosti dela pretežko vest, naj ga o ti stvari pouči. Naj sledi tukaj slučaj, kakor ga navede Voršak po Kadčiču. Pride k spovedi delavec ali sploh neizobražen človek in se ob¬ toži, da se je pred nekoliko časa domislil smrtnega greha, kte- rega je storil že v svoji mladosti, pa se ga ni nikdar spovedal, in se ga zdaj spove. More ta spovedenec ponoviti prejšne spovedi, ali ne? — Najprej je treba vprašati spovedenca, če je dotični greh imel za smrten greh, kadar ga je storil, ali ne ? Ako reče, da ni znal za velikost greha, ampak je to še le spoznal zdaj ali iz pridige, ali od drugod, mu spovedi ni treba ponavljati, ker so bile (oziroma tega greha) veljavne, in zadostuje, da se zdaj spove tega greha. Ako spovedenec odgovori, daje spoznaval velikost greha, pa ga je zamolčal iz strahu ali sramežljivosti, naj se ga vpraša, če se je pri vseh spovedih domislil tudi tega greha, pa ga vendar zamolčal. Ako odgovori, da se .je le nekaj let domišljeval tega greha, potem pa ^mu dozdaj ni več prišel na misel, čeravno je natanko vest spraševal, mora ponoviti spo¬ vedi čez omenjena leta, ko se je domišljeval greha. Ako pa spovedenec reče, da mu je ta greh pri vsaki^spovedi na misel prihajal, pa ga je vendar do zdaj vselej zamolčal, naj spovednik še v tretje vpraša, če je znal, da s tem, da zamolči greh, stoii drugi smrtni greh, in da so mu bile zato spovedi neveljavne m obhajila nevredna ? Ako spovedenec reče, da tega m znal, m trdi, da bi ne bil nikdar zamolčal greha, če bi bil znal za posledice, sme se mu po nauku nekterih bogoslovcev verovat, in ga še vprašati, če po takih spovedih ni čutil grizenja ves i. Ako reče, da ni, bi bilo dosti, da se spove doticnega greha, h i se pa pri podeljevanju in prejemanju sv. zakramentov mora vec ravnati po varnem mnenju, kakor samo po vrjetnem, moia taki spovedenec ponoviti spovedi, pri kterih je vedoma žarno ca smrten greh, čeravno ni znal, da so mu bile zato spovedi neveljavne. V) Fizična in moralična nemogočnost izgovarja popol¬ nosti spovedne. Toraj se sme dati odvezo mutastemu, gluhemu, 74 neznajočemu spovednikovega jezika, ki se je skesano spovedal (z znamnji. ali na kterikoli način), kolikor mu niso ovirale le naravske hibe. Da se odveza bolniku v smrtni nevarnosti, ki počne vmirati ali pa mu govor zastane poprej, kakor je skončal svojo spoved. Ako je spovednik v veliki nevarnosti življenja, n. pr. pri kužni bolezni, sme reči bolnemu, naj spove le pogla- vite grehe, in ga skesanega odvezati. Ako v posebnih okoljšinah, n. pr. pred bitko, pri brodolomu, ljudje zaprti v goreči hiši, iz ktere ne morejo bežati, itd. ni časa za vse spovedati, naj tako spovednik opomni na kesanje, ktero morajo z zvunanjimi znam¬ nji kazati, in jih odveže z obliko v množnem številu ; ako ne¬ varnost odjenja, morajo ti svoje grehe spovedati pri prihodnji spovedi. Ako pa časa pomanjkuje le zato, ker jih še veliko za spoved čaka, ki pa lahko drugi dan pridejo, spovedi ne smejo biti nepopolne. Inocenc XI. je zavrgel mnenje 59: »Licet sacramentaliter absolvere dimidiate tantum confessos, ratione magni concursus poenitentiam, qualis v. g. potest contingere in die magnae ali- cujus festivitatis vel indulgentiae.« _ V takih slučajih naj spovednik nekoliko okrajša svoje opomine, kteri pa morajo vse eno biti zadostni, — sme tudi odvezno obliko skrajšati, kar je povedano v §. 3. Ako na dan, ko jih mnogo čaka za spoved, pride na vrsto spovedenec, ki že dolgo časa ni bil pri spovedi, ali mora ponoviti več nevrednih spovedi, (toraj za njega spovednik potrebuje veliko več časa, kakor za navadne spovedence), ne sme okrajšati spovedi zato, da bi drugi ne čakali predolgo, ali pa danas ne prišli na vrsto; temveč, ako je mogoče, naj mu odloži odvezo in mu odloči dan, kedaj naj zopet k spovedi pride. Ako pak tega storiti ne more, mora storiti popolno spoved neglede na veliko število čakajočih. Dogoditi se more slučaj, da je spovedenec zavoljo spovedi kterega določnega greha v nevarnosti velike časne neugodnosti, tedaj sme tisti greh za tistikrat zamolčati, a ga spovedati pri prihod¬ nji spovedi; n. pr. ako v času kuge mož in žena naenkrat zbo¬ lita in zavoljo pomanjkanja prostora skupaj ležita, in ima eden od njih posebno velik greh (n. pr. prešestovanje), zavoljo^kterega bi od svojega zakonskega družeta moral trpeti velike nevšečnosti, sme ga zamolčati, ako ga nikako ne more spovedati tako, da bi drugi ne znal, kaj se je spovedal; moral bi pa ta greh spovedati pri prihodnji spovedi, ako ozdravi. Pomaga pa naj spovednik takemu, da bo tudi taki greh kolikor mogoče vsaj približno spovedal; n. pr. morebiti mu je mogoče skrivaj na prstih pokazati, proti kteri zapovedi je zagrešil in kolikokrat; ali pa naj mu spovednik da roko (v kugi ni varno), in ga različno sprašuje, a bolnik naj mu pri grehu, kterega je storil stisne roko, pri drugih vprašanjih ne; — se razumi, da mora spovednik v taki okoljšini posebno premišljeno in modro vpraševati, da druga stranka iz vprašanj ne more sklepati na grehe. Ako bi bil spovednik v skrajni smrtni nevarnosti, in se sme bati, da bo spovednik poprej zgubil govor, kakor bo spovedenec končal 75 svojo spoved, a drugega spovednika ni mogoče dobiti, sme mu dati odvezo pred končano spovedjo. Ako mašnik ne more drugače spovedati svojega greha, kakor da obznani kakšen greh, ki mu je bil _ poprej spovedan od spovedenca, kterega tudi spovednik (mašnikov) dobro pozna, in bi moral precej nanj pomisliti, sme mašnik pri dotičnem spovedniku zamolčati tisti greh (ako nam¬ reč ne more imeti^drugega spovednika in tudi spovedi ne more odložiti), ker je več treba gledati na spovedno tajnost, kakor na popolnost spovedi; a potem naj se kakor hitro more spove dru¬ gemu spovedniku in se tudi tega greha obtoži. Ako se kteri smrten greh im more drugače zadostno razložiti, kakor da se razodene vdeleženca svojega^ greha, kterega spovednik pozna, mora se greh zadostno razložiti tudi z razodenjem vdeleženca, (ne po krstnem imenu i priimku) ker se zavoljo spovedne taj¬ nosti dotičnemu vdeležencu nič ne škoduje na dobrem imenu; in če bi se. mu škodovalo, mora spovedenec višej ceniti svoje zveličanje, kakor poštenje svojega bližnjega. (Ako je mogoče naj spovedenec v takem slučaju poišče drugega spovednika). Spovednih ne sme vprašati po krstnem imenu in po priimku vdeleženca; sme pa in mora vprašati po tistih okoljšinah greha, ktere je treba znati za popolnost spovedi, čeravno bi po tih okoljšinah greha, ktere je treba znati za popolnost spovedi, čeravno bi po tih okoljšinah spoznal vdeleženca v grehu; n. pr. spovedenec se spove nečistega greha z drugim spolom, mora določiti, ako je grešil s svojo služabnico, čeravno spovednik dobro zna, da dotični spovedenec nima več kot eno služabnico, in zato s tim tudi za njen greh zna (razložiti je to treba, da spovednik spozna grešno priložnost). g. 42. Nepopolna spoved. Nekteri spovedenci se ne spovejo vseh grehov zavoljo uz- rokov, kteri ne izgovarjajo od popolnosti spovedi; — takim je spoved nevredna. Ti uzroki so: sramožljivost, strah pred veliko pokoro, strah, da bo v očeh spovednikovih zgubil dobro ime, obupanje nad poboljšanjem (posebno^ pri nečistem grehu), trdo¬ vratnost v grehu (posebno pri sovražtvu do bližnjega). a) Ako spovednik opazi, da spovedenec kteri greh zamol¬ čuje zavoljo sramožljivosti, naj ga s prijazno besedo nauči, da se mu vsled spovedne tajnosti ni treba ne sramovati, ne bati, ker spovednik o grehih, ktere sliši na spovedi, ne sme nobenemu človeku kaj omeniti; in so toraj grehi, vredno spovedani, na večnost zakopani. Ravno zavoljo tega, ako se sramuje greha, uaj ga spove odkritosrčno, da mu bo odpuščen, da ga na soanji dan ne bo Bog oznanil vsem svetu — ljudem m angeljem. mj ga opomni, da z zamolčanjem ne pomanjša greha, temveč ga neizrečeno povekša z nevredno spovedjo; a z odkritosrčno spo¬ vedjo vniči povse greh, in spremaganjem samega sebe zasluzi si nebeško krono. Greh storiti je revščina človeška, za greh pokoro 76 delati je čednost, ljuba Bogu in augeljem, ki se neizrečeno vesele v nebesih nad vsakim grešnikom, ki se pokori za svoje grehe. Govori naj mu o dobrotljivosti nebeškega očeta, ki neče smrti grešnika, — o skrbnem božjem pastirju, ki komaj čaka, da se povrne zgubljena ovčica itd. Prigovarja naj mu ljubeznivo in prijazno, ne osorno, da bo spovedenec dobil zaupanje do njega. Tako namreč uči sv. Frančižek Saverjan, ki tudi pravi, jiaj spo¬ vednik opomni spovedenca, da je na spovedi slišal že vsake verste velikih grehov; naj grehe nekoliko pomanjšuje, tako bo bojazljivemu spovedencu dal poguma in izvabil iz njega odkrito srčno- spoved. b) Ako se spovedenec boji prevelike pokore, naj mu spo¬ vednik obljubi, da mu bo dal primerno majhno pokoro, ali, da bo on sam (spovednik) nekoliko pokore zanj opravil. Naj ga opomni na neizmerno kazen, ktero je zaslužil s svojimi grehi, za ktere naj rajši zdaj stori nekoliko pokore, kakor pa morebiti večno v peklu. Bog je neskončno pravičen, toraj za greh mora kazen priti, a Bog je tudi neskončno vsmiljen, ali le dokler je človek na tem svetu. Kadar človek prestopi prag večnosti, začne pravica božja; a gorje človeku, ki pride v roke pravičnega Boga; za to reče Jezus: »Delajte, dokler je dan«. c) Ako se spovedenec boji, da bo zgubil veljavo pri spo¬ vedniku, ako bi se spovedal kteri poseben greh, naj ga spovednik opomni, da on tudi pozna slabost človeško, da zna, kako hitro človek pade v skušnjavi, a od druge strani, kako težko je člo¬ veku tožiti samega sebe; in zato ga bo zavoljo storjenega greha pomilovaje Bogu priporočal, a zavoljo odkritosrčne spovedi, za¬ voljo trdnega sklepa poboljšanja in s tem združenega prema¬ govanja samega sebe, čislal, a ne zaničeval. Tudi sv. Peter, sv. Pavel, Marija Magdalena, Auguštin in toliko drugih je gre¬ šilo; ali zavoljo njihove pokore jih zdaj kot svetnike častimo, in vsaki kristjan o njih govori z velikim spoštovanjem. Naj pomisli spovedenec, da ne bo imel nikdar mirne vesti, dokler se ne spove vsega. Naj se domisli sklepa, kterega je gotovo imel pred^ spovedjo, da bo vse grehe spovedal, da mu bo spoved res zveličavna, — da bo občutil notranji mir, — da bo brez strahu mislil na Boga in ga molil, kot vsmiljenega Očeta, ki rad odpusti, ako se zgubljeni sin skesano k Njemu vrne. d) Nekteri grešniki so kakšnega greha tako navajeni, da ima toliko moč čez nje, da ga store v vsaki dani priložnosti, čeravno v posebnih časih resnično odločujejo, da se ga bodo odvadili, in ga opustili. Taki začnejo obupavati nad poboljšanjem in zato se greha niti ne spovejo. Spovednik naj jim skusi dati poguma, jih prepričati, da poboljšanje ni nemogoče in tudi ne pretežavno; opomni naj jih, da je toliko in toliko ljudi, ki so tudi podvrženi človeškim slabostim, a se vendar takih grehov obvarujejo. Bog svojo pomoč in milost rad da vsakemu, ki hoče od svoje strani storiti kar je potrebno. Zato naj grešnik za trdno in resnično odloči, da se bo za gotovo varoval tega greha, naj taki sklep večkrat ponavlja; ako iz človeške slabosti zopet vanj ^ pade, naj hitro ponovi storjeni sklep, naj si precej sam naloži kakšno pokoro, naj čim prej tem boljše pride k spovedi. Da se odvadi greha ima mnogo gotovih pripomočkov in božjo pomoč pripravljeno, toraj naj ne obupuje, temveč naj z odkri¬ tosrčno spovedjo resno stopi na pot poboljšanja, — gotovo bo blagoslivljal dan, v kterem je svojo vest olajšal od take teže. Spovednik naj tudi domisli spovedenca v kakšni nevarnosti je, dokler v tem grehu neskesano živi, ker ga smrt more nenadno zateči; — kakšno veliko škodo si sam sebi dela na duši, ker živi v smrtnem grehu. Dokler je človek v smrtnem grehu, mu tudi njegova dobra djanja niso vračunana za nebeški zaslužek, in če zmiraj v tem ostane, kaj bo pokazal, kadar bo stopil pred sodbo božjo ?! Saj vendarle opravlja druge svoje dolžnosti, moli, hodi v cerkev, daje milošnjo, itd. Kaj ne želi, da bi vsa ta nje¬ gova dobra dela bila kot večji zaslužek za nebesa? Zato naj odpravi največi zadržek, namreč svoj zastaran greh. Spovednik pri spovedencih sploh več opravi s krotkostjo in ljubeznivostjo, kakor z ojstrostjo; a posebno mu je treba ljubeznivosti pri spovedencih, kteri zamolčujejo kteri greh. Železen ključ odpera mrtva vrata, a vrata do srca odpera ljubeznjivost in sočutje, ktero privabi zaupanje. Franc. Saver uči: »Bodi proti vsem sploh krotek, ljubezniv,^priljuden, da ti bodo, privabljeni po uljudnosti, odprli temna srčna kota«. g. 43. Neveljavna, in nevredna spoved. Do sedaj je razlagano, kaj je od spovednika in spovedenca potrebno za veljavnost spovedi. Ako spovednik pomanjkuje v bistveno potrebni stvari, je spoved neveljavna, toraj ne podeli spovedencu zakramentalne milosti. Spovedenec zavoljo tega nima nob enega greha; temveč, ako ne zna za pomanjkljivost od strani spovednikove in se vredno pripravi in skesano obtoži, dobi milosti, primerne njegovej Pobož¬ nosti; ako je imel kesanje posebno veliko, dobi tudi odpuščen je grehov vsled kesanja, ne vsled spovedi. Tako neveljavna spoved bi bila, ako spovednik ni mašnik, ako nima sodnosti sploh ali za kteri spovedenčev greh (izvzem slučaje, v kterih cerkev nado- mestuje sodnost); ako spovednik bistveno, premeni spovedno obliko, ali jo izpusti itd. Pri takih spovedih ima spovednik toliki greh, kolikor je pomanjkljivost, ki uzročuje neveljavnost spovedi, od njega hoteno zadolžena. (Prim. še g. 94.) Ako pa spovedenec od svoje strani ne spolni vsega, kar je neobhodno potrebno za vredno prejetje sv. pokore, in je nje¬ gova pomanjkljivost hoteno zadolžena, mu je spoved nevredna in prejeta odveza neveljavna. Nevredno spoved opravi, kdor gre k spovedi brez namena prejeti sv. zakrament; kdor nima cezna- tornega ali pa čisto nič kesanja, ali premalo; — kdor svoje vesti nič ni sprašal; — kdor iz hotene zadolženosti kteri smrten 78 greh ne spove; — kdor nima resnične volje, da bo z grehi stor¬ jeno škodo popravil; — kdor nima namena, da bo opravil nalo¬ ženo pokoro, itd. Pri nevredni spovedi ne dobi spovedenec nobenih milosti, temveč stori nov velik greh, ker zaničuje in djansko zasramuje veličanstvo božje. Kakor je sv. Peter rekel Ananiju in Safiri: »Nisi legal človeku, ampak sv. Duhu«, velja tudi o takem spovedencu. Nevredno spoved mora spovedenec ponoviti pri prihodnji spovedi, pri kteri mora posebno povedati okoljšino, zaradi ktere misli, da mu je bila spoved nevredna. Tudi neveljavno spoved mora ponoviti spovedenec, kteri poznej za gotovo izve, da mu je bila dotična spoved neveljavna zavoljo spovednikove pomanj¬ kljivosti. Ako o spovednikovi pomanjkljivosti le dvomi, ni dolžen spoved ponoviti, po pravilu: »Djanje se sodi, da je pravilno storjeno, dokler se ne dokaže nasprotno«. Oziroma dvoma o svoji pomanjkljivosti velja pravilo navedeno v g. 39. §. 44. Način spovedovanja. Spovedenec mora biti pričujoč pri spovedniku in svoje grehe spovedati ustmeno. Pričujoč mora biti vsaj moralično; to je, spovednik in spovedenec morata si biti toliko blizo, da bi se mogla slišati, ako bi govorila z navadnim glasom. Ako bi spovedenec od spoved¬ nika odšel še poprej, nego mu je spovednik dal sv. odvezo, mora mu jo dati odhajajočemu, dokler je v taki bližini, da bi ga mogel slišati. Kadar spovedenec ni več moralično pričijoč mu spovednik ne more dati odveze. Ako bi spovedenec odšel prehitro od spoved¬ nice, dokler še ni dobil odveze, — a poznej (ko morebiti moli križev pot) se zopet približa spovednici, da je že moralično pričujoč, bi mu spovednik tudi ne mogel dati veljavne odveze, ker bi tvarina in oblika ne bile več zedinjene. V takem slučaju bi spovednik moral nazaj poklicati spovedenca, ako je to mogoče brez pohujšanja za druge ljude (Gury), mu povedati, da še ni dobil odveze, ga opomniti, naj obudi kesanje čez poprej spovedane grehe, kterih se spovednik še domisli, in mu dati odvezo. Z besedami (ustmeno) mora spovedati vsak grešnik, ki govoriti^ more. Mutasti, in tako bolni, da ne more govoriti, ali prav težko (gl. formalno popolna spoved % 41) spove svoje grehe ali z znamnji, ali skazanjem v molitveni knjižici, kjer so grehi razloženi, ali z lističem itd. To uči in se zmiraj tega drži sv. cerkev, ker je od ene strani ustmena obtožba veliko premago¬ vanje, poniževanje, toraj velik del pokore; a od druge strani spovednik iz spovedenčevega govora veliko more sklepati na kakovost njegovega kesanja. Neveljavna bi bila spoved, ako bi spovedenec pokleknil k spovednici, podal listič z napisanimi 79 grehi in rekel n. pr. Teh grehov se vseh skesano spovem. Mel- chior Canus sicer izvzame en slučaj; ako bi namreč deklica zavoljo velike sramožljivosti ne mogla nobene besede spregovo¬ riti. Po vsem pravu pobijajo ga drugi nravoslovci, in mu je nasprotna djanska navada cerkvena, ki takega načina spovedanja ne prizna za veljavnega, ker bi mogla vsaka spovedenka reči, da jo je toliko sram, da ne more govoriti. Ako bi naletel taki slučaj, naj spovednik opominja spovedenca (oziroma spovedenko), da se ni treba sramovati (glej kar je rečeno o sramožljivost §. 42 in 135); ako vsi opomini nične pomagajo, sme spovednik pogle¬ dati listič in naj za vsak zapisan greh posebej vpraša spove¬ denca, je li storil ta greh, ki mora vsaj z »da« odgovoriti, (toraj ne bi zadostilo prikimanje z glavo); — ako bi še tega ne mogel (bolj pravo-ne hotel) storiti, se mu ne more dati odveze. Sme pa spovedenec svoje grehe zapisati na listič, in jih pri spovedi brati, da se tako obvaruje pred pozabljivostjo. Iz tega je tudi razvidno, da spoved poslana s pismom, ali spoved povedana po poslancu, ne more biti veljavna, ker spovedenec ni pričujoč pred spovednikom, kar pa mora biti vsled spovedne oblike: »Odvežem te od grehov.... Pri taki spovedi tudi spo¬ vednik ne bi mogel biti prepričan o kesanju spovedenčevem; — ne zna, je li spovedenec, potem ko je pismo ali poslanca od¬ poslal, zopet zagrešil ali ne; — ne more ga vpraševati o stvareh, ktere bi se mu vidile potrebne znati; spoved bi zgubila vso težavo in spoštovanje, ne bila bi več spokorno zadostenje pravici božji, temveč igrača. Ako spovedenec ne zna spovednikovega jezika, in ne more dobiti drugega spovednika in tudi ne odložiti spovedi, naj svoje grehe spove kolikor mogoče z znamnji. Ako se spovedenec želi spovedati po tolmaču, naj spovednik vse tako naravna, da bo kolikormogoče zmanjšal nevarnost pohujšanja in zgube na poštenju. N. pr. Tolmač naj se tako obrne, da ne Jio vidil ne spovednika ne spovedenca; spovednik naj daje vprašanja, ktera tolmač ponovi v spovedenčevem jeziku; a spovedenec naj odgo¬ varja s prikimanjem, s prsti, s stiskanjem roke itd. Da tolmač oe bo znal za odgovor spovedenčev, mora spovednik posebno paziti, kako stavi svoja vprašanja. ... Dobro je tudi, da si spovednik, ki je v takem kraju ali mestu, da mu lahko pride spovedenec neznanega mu jezika, stori kako spovedno ogledalo, v kterem so razna vprašanju o grenili zapisana najprej v jeziku spovednikovem in zraven tudi v prestavah raznih jezikov tistih narodov, od kterih večkrat kdo pride v dotično mesto. Ako toraj pride spovedenec, ki zna brati, ne zna pa spovednikovega jezika, mu spovednik predloži omenjeno spovedno ogledalo, in spovedenec pokaže grehe, kteriii s e ima spovedati. 80 §• 45 . Nadaljevanje. Spovednik mora se tudi od svoje strani prizadevati, da bo spoved več in več zveličavna za spovednika in spovedenca. Zato naj: a) Skrbi spovednik, da mu bo duša v milosti posvečujoči. Res je, da zakrament deluje iz dovršenega djanja, neglede na pobožnost delivčevoja ravno tako resje, da^delivec, ki je v smrtnem grehu, s tem stori velik greh, ker kot božji sovražnik razdeljuje neprecenljive dobrote božje. Zato mora biti spovednik brezma¬ dežen, da ne napravlja sebi pogubljenja, kadar drugim podeljuje zveličanje. Ako ima smrten greh na vesti, kadar mora iti spove- davati, naj se tega greha osvobodi s skesano spovedjo; ako mu to ni mogoče, naj vsaj obudi popolno kesanje, l) Spovednik naj pomni, da je pri spovedi služabnik božji, in sicer nevreden in nezmožen služabnik. Zato naj se ne zanaša toliko na svojo učenost, na svojo skušenost; ampak svoje zau¬ panje naj stavi na pomoč brezkončno vsmiljenega in vsemogočnega Boga. Pred spovedjo naj z gorečo in ponižno molitvijo prosi Boga za to pomoč, namreč: a) za razsvitlenje svojega uma, da bo znal rabiti prave nauke, zveličavne spovedencem; /?) za raz¬ svitlenje uma in ganenje volje spovedencev, da bodo vredno opravili svoje spovedi; y) za podporo za se, da bi pri spovedo¬ vanju ne bil premagan od ktere skušnjave, ktere se celo pri tako sv. opravihr lahko v srce prikradejo človeku. Sv. Karel Borom, opominja spovednike: «Ker je pri oprav¬ ljanju tega zakramenta mnogo nevarnosti, da bi se spovednik zmotil oziroma vprašanj, ali oziroma določenja dolžnosti, ali da bi nevrednim dal odvezo, ali da bi omadeževal svojo dušo, ko mora poslušati madeže in gnjusobe drugih, naj spovednik nikdar ne počne tega velikega opravila, ako ni poprej vsaj s kratko molitvijo od Boga prosil razsvetlenja in milosti, da od ene strani ne bo zašel v ktero zmoto, in da od druge strani ne bo omadežval sebe, kadar druge čisti od madežev; skupno naj tudi Boga prosi za resnično poboljšanje tistih, ktere bo spovedoval«. Molitev sicer ni nijedna izrečno zapovedana; prav primerna je sledeča, s ktero se more tudi dobiti odpustke (ind. 100 dier. semel in die ; ind. plen. semel in mense pro quotidiana recita- tione. Pins IX. 27. Mart. 1854): Da mihi, Domine, sedium tuarum assistricem sapientiam, ut sciam judieare populum tuum in justitia, et pauperes tuos in judicio. Fac me traditas claves regni coelorum ita tractare, ut nulli aperiam, cui claudendum sit, nulli claudam, cui aperiendum sit. Sit intentio mea pura, zelus meus sincerus, caritas mea patiens, labor meus fructuosus. Sit in me lenitas non remissa, severitas non aspera; pauperem ne despiciam, diviti ne aduler. Fac me ad alliciendos peccatores suavem, ad interrogandos prudentem, ad instruendos peiitum. Inbue quaeso, ad retrahendos a malo solertiam, ad conlir- 81 mandos in bono sedulitatem, ad promovendos ad meliora industriam, in responsis maturitatem, in consiliis rectitudinem, in obscuris lumen, in impleris sagacitatem, in arduis victoriam; inutilibus colioquiis ne detinear, praviš ne contaminer; alios salvem, me ipsum non perdam. Amen. Molitev po spovedovanju: Domine Jesu Christe, Fili Dei vivi, suscipe hoc obsequii mei ministerium in amore illo dignis- simo, quo beatam Mariam Magdalenam omnesque ad Te con- fugientes peccatores absolvisti. Et quidquid in sacramenti hujus administratione negligenter minusque digne perfeci, Tu per Te supplere et satisfacere digneris. Omnes et singulos, qui mihi modo confessi sunt, commendo dulcissimo cordi Tuo, rogans, ut eosdern custodias et a relapsu praeserves ad meliora accendas atque post hujus vitae miseriam Tecum ad gaudia perducas aeterna. Amen. c) Spovednik naj sklene že pred spovedovanjem, da se bo v vsem tako vladal, kakor zna, da je boljše in vspešnejše za zveličansko spovedovanje; da bo grešnika sprejemal krotko in potrpežljivo, da bo vsem dal odvezo, ki je bodo vredni. d) Spovedence naj sprejema prijazno, posluša potrpežljivo, podučuje ljubeznivo; greh naj krega, ali tako, da pokaže oče¬ tovsko skrb in pomilovanje do grešnika. Spovedencu naj ne gleda naravnost v obraz, da ga ne zmeša; posebno ne mladim spovedenkam, ki so do spovednika še bolj sramožljive, kakor drugi; in tudi zato ne, da mu skoz oči ne vleze skušnjava. Ako se spovedenec obtoži kterega posebno velikega greha, spoved¬ nik tudi z najmanjšim znamnjem ne sme izraziti svojega gnjusa ali začudenja. Da okoli stoječi iz njegovega lica ne berejo njegovih občutkov, naj z eno roko drži robec na obrazu, a drugo naj drži mirno. Govori naj po tiho, toliko, da ga spovedenec more razumeti a ne okolistoječi, zmiraj z enakim glasom. Ce bi pri kteri stvari preveč glasno zabučal, bi morebiti spovedencu zamašil usta, ki bi se prestrašil in ne bi se čisto spovedal; zamašil bi jih istemu spovedencu morebiti tudi za prihodnjo spoved, a prestrašil bi tudi lahko kterega, ki čaka za spoved. e) Kadar se spovedenec obtožuje svojih grehov, naj ga spo¬ vednik navadno nič vmes ne vpraša, čeravno spovedenec kteri greh ne določi zadostno oziroma okoljšin in števila. Te neza¬ dostnosti naj si spovednik zapomni in po končani spovedencevi obtožbi naj ga vpraša, kar mu je treba znati. Ako bi ga vpra¬ ševal med obtoževanjem, bi ga lahko zmotil, da pozabi in se ne spove kterega greha, ki mu je bil že na mislih. V nekterih slu¬ čajih je pa vendarle boljše, da spovednik vpraša med spovedo¬ vanjem, kar se spovedenec sam ne obtoži zadostno; namreč pri veliki spovedi čez več let, ali pa, ako spovedenec bere grehe, kterih toraj ne more pozabiti, čeravno ga spovednik kaj vmes vpraša. Pri veliki spovedi naj spovednik napelje spovedenca na kakšen red, po kterem naj spoveduje svoje grehe; ako kaj ne • 6 82 spove zadostno, naj ga precej opomni in vpraša; potem mu ljubeznivo pomaga nadaljevati spoved, ker je ravno prenehal. Sploh naj spovednik ne opominja spovedenca, da naj hitro in na kratko pove svoje grehe; temveč naj ga potrpežljivo posluša, da si vest olakša popolnama in po svoje. Ako spovedenec med spoved v pleta stvari nepotrebne za spoved, n. pr. o družbinsldh zadevah, ali ako toži druge, ali svoje grehe zopet ponavlja itd. naj ga spovednik prijazno opomni, kaj se ima spovedati in kaj ne. §. 46 . Kraj in čas spovedovanja. Kraj spovedovanja je spovednica v cerkvi, ki mora biti na očitnem mestu postavljena, spredaj odprta, in na straneh imeti mreže, pri kterih se spoveduje. Gluhi naj pridejo k spovedi v žagrad, pa ne takrat, kadar so drugi ljudje noter; sploh se ne spodobi spovedovati v žagradu takrat, kadar ljudje ven in noter hodijo. V zasebnih hišah se izven potrebe sploh ne sme spovedo¬ vati, posebno ne ženskih. Spovednik mora biti oblečen v roket in štolo višnjeve barve. Duhovni pastir naj bo vselej pripravljen za spovedovanje, kadar se ktera njegovih ovčic želi spovedati; a posebno jih mora spovedati v velikonočnem času, ali na smrtni postelji. Gorečnost za čast božjo in zveličanje duš bo spovednika nagibala, da bo spovedence vabil k spovedi. Vabil jih bo z besedo in zdjanjem. Z besedo s tem, da svojim izročenim večkrat razlaga neizmerno korist in potrebo večkratne spovedi, in s tem, da se jim za spovedovanje nekako ponuja. Z djanjem pa, da je zmiraj rad in vesel pripravljen spovedovati, kadarkoli kdo želi priti k spovedi (razumi se v takem času, da s spovedovanjem ne bi zanemaril ktere veče dolžnosti svoje). Zato naj spovednik nikdar ne pokaže najmanjše nevolje proti spovedovanju; — naj se nikdar ne potoži čez spovedovanje; — naj posebno Cerkveniku ojstro prepove vsako obnašanje, s kterim bi se vernim obteževala spoved; — naj oziroma časa negleda na svojo zložnost, ampak na potrebe vernih; — naj bo pripravljen za spovedovati tudi zjutraj zgodaj in tudi ob delavnikih. V mestu in na deželi jih je dosti, ki imajo čez dan opravila, kterih ne morejo ali ne smejo opustiti; taki naj imajo priložnost še pred dnevom očistiti si svojo dušo. Naj se ne oporeka, da mora spovednik zjutraj moliti, premišljevati, zatem maševati, moliti zahvalno molitev, in da bi še le potem prišel v spovednico. Skušnja potijuje, da jih je mnogo, ki poznej ne morejo priti k spovedi, ki bi pa hili poprej prišli lahko in morebiti prav radi. Za molitev in pre¬ mišljevanje bo spovednik morebiti imel časa še čez dan; ako ga^ ne bo imel, naj pomisli, da je neizmerno veče dobro delo reševati duše iz satanovih krempljev in jih pripeljati v naročje nebeškega pastirja, kakor primlšljevanja. Pridigo naj se med tednom nauči, da ga v spovednici ne bo motila skrb za pridigo. Pripravljen naj bo za spovedovanje tudi delavne dni, da bodo med tednom opravili spoved, kterim je mogoče, in da v nedelji h in praznikih ne bo brez potrebe prevelike gnječe. Spovednik, ki je tudi dušni pastir že iz skušnje zna, kdaj navadno pridejo spovedenci, n. pr. v sabotili popoldne, v posebnih praznikih, kadar so odpustki itd. V takih časih naj ne čaka, da bi ga spove- denec prišel klicati, ampak naj večkrat gre sam videti ali pošlje pogledati, in ako kdo pride za spoved, naj gre nemudoma v spovednico. Spoved je težavna reč, zato se nekteri, posebno taki, kterim je spoved najbolj potrebna, sramujejo iti spovednika klicati, in če morajo v cerkvi dolgo čakati, morebiti (po zimi) zmrzavati, morebiti zanemarjati kakšne stanovske dolžnosti, se )im s tem brez potrebe stori spoved še težavniša. Pripravljen naj bo spovednik iti spovedavati tudi v nenavadnem času. Ako pa spovednik vidi, da spovedenec pride nalaš (toraj ne iz potrebe) v času, ko je spovedniku najmanj priložno, ali celo v času, ko ima drugo opravilo svoje službe, sme ga zavrniti (včasih mora) naj pride v drugem času; n. pr. v navadnih dneh se zavoljo spovedovanja ne more opustiti kršanski nauk, — red službe božje se ne sme premeniti, — ako pride krst, morajo čakati spovedenci, ne pa otrok, itd. Ako spovednika kdo kliče, kadar mu čas malo dopusti, in mu je zavoljo drugih onravkov klic v spovednico nevgoden, naj tega nikakor ne pokaže, temveč vesel in hitro naj bo pri¬ pravljen. Ako bi spovedenec na čmernem obrazu spovednikovem, ali iz godrnanja opazil, da je prišel v nevšečnem času, zgubi zaupanje do spovednika, ker se ga boji. Izven posebne potrebe se ne spoveduje po noči čez Marijno zvonenje. Ako jih po Ma- rijnem zvonenju čaka še yeliko za spoved, ki bi pa tudi drugi dan mogli priti, — naj pridejo drugi dan. Ako pa jih je le malo, ki so že dolgo čakali pri spovednici — ali, ako spovedenci za¬ voljo svojih stanovskih opravil nemorejo drugikrat priti, — ali, ako je zadnji čas za odpustke itd. naj jih spovednik spoveduje še tudi po Marijnem zvonenju; mora pa biti blizo spovednice vžgana sveča, da so spovednik in spovedenci na svitleim Opazka oziroma velikonočne spovedi. V prvih kršanski h časih so bili verniki tako vneti za zveličanje svojih duš, da Jim spovedi ni bilo treba posebno zapovedovati. Ko so se pa kristjani polenili, je cerkev izrečno zapovedala spoved. V IV. Lat. zboru (1215) pod Inocencom III. je zapovedala, spoved vsaj enkrat na leto svojemu duhovnemu pastirju: «Omnis utnusque sexus naeiis, postcjuam ad annos discretionis pervenerit, omnia sua peccata confiteatur fideliter, saltem semel in anno, propno sacertoti ....» Trid. zbor je to postavo potrdil in zazugal kazen izobčenja, kdor bi tajil, da ta zapoved ne veže vsakega kristjana (sess. 1 1 . c. 8). Sicer ta zapoved ne določi časa, kdaj se morajo verniki spovedati; ker pa isti zbor (sess. 14. c. 5) zapoveduje velikonočno obhajilo, pred kterim je treba spovedi vsakemu, kdor ima smrtni 84 greh na vesti, je nastala navada, da se mora enkratna spoved opraviti v velikonočnem času. Po zapovedi Lat. zbora se je moral vsaki vernik spovedati svojemu duhovnemu pastirju, zato so duhovni pastirji dajali spovedne lističe, ki so po Slovenskem se zdaj v navadi. Ker je zdaj splošna navada, da vsak svojo velikonočno spoved sme opraviti pri kterem koli potrjenem spo¬ vedniku (toraj ne ravno pri svojem duhovnem pastirju) imajo lističi pomen spričala, deloma, da je dotičnik v verskih rečeh zadostno naučen, deloma, da je opravil velikonočno spoved in sv. obhajilo. Velikonočno spoved morajo opraviti vsi verniki, toraj tudi otroci, ki so že k pameti prišli in so sposobni greh storiti. Zato morajo duhovni pastirji otroke učiti, a starši jih pošiljati k nauku. Kdor zapovedi o velikonočni spovedi in sv. obhajilu ne spolni zavoljo nemarnosti, mu je zažugana kazen, da se mu živečemu sme prepovedati vstop v cerkev, mrtvemu pa odreči crkveni pogreb (vivens ab ingressu ecclesiae arceatur, et moriens Christiana careat sepultura). Te kazni so pa zažugane obsodbe (ferrendae sententiae), toraj duhovni pastirji v tem ne morejo svojevoljno postopati; posebno bi se cerkveni pogreb smel odreči le njemu, ki tudi na smrtni postelji trdovratno od¬ bija sv. zakramente. Opazka oziroma obnašanja spovedenčev. Ako je potreba, naj spovednik opomni spovedenca, da naj k spovedi pristopi ponižno, — naj poklekne na obe koleni, — naj se pred spovedjo prekriža, — potem prosi sv. blagoslav in moli očitno spoved, ako ne dolgo, pa vsaj kratko reče: Spovem se Bogu in njim namestniku božjemu. Možki morajo biti odkriti, in poprej odložiti palico, orožje, ako so ga s seboj imeli. Vendar ako bi vojak zavoljo nevednosti z opasano zabljo, v ostalem pa ponižno, pokleknil k spovednici, ni ravno potreba mu ukazati, da naj si odpaše sabljo, ker bi se ga s tem lahko osramotilo pred ljud¬ stvom. Poklekniti mora spovedenec na obe koleni, ne samo na eno; le v^ slučaju nemogočnosti sme spovedenec stati (bolnik sedeti, ležati) n. pr, ako je otrok premajhen, da bi kleče ne dosegel do spovednične mreže, naj kleče moli očistno spoved, potem stoje spove svoje grehe, posluša spovednikove opomine, pri obudenju kesanja pa zopet poklekne. S- 47 . Spovednik mora spraševati spovedenec Za vrednost spovedi je neobhodno potrebno, da je spoved vsaj formalno popolna. Sicer bi moral spovedenec sam skrbeti, da se spove vseh grehov, — spovednik pa, da po spovedanih grehih podučuje, opominja in obsodi (oziroma odveze in pokore). A spoved ni mehaničen stroj, v kterem ima vsaki del, neglede na druge, svoje opravilo; temveč je naprava, vstanovljena za zveličanje ljudi, za ktero moramo vse mogoče poskusiti, da se vresniči. Skušnja uči, da mnogi spovedenci ne spovedo zadostno 85 greha, ali števila, ali okoljšin; nekteri zavoljo nevednosti, nekteri zavoljo slabega poznanja samega sebe ali zapovedi božjih, nek¬ teri iz prestrašenostl, nekteri iz sramožljivosti, nekteri zato, ker so premalo spraševali vnst, nekteri celo iz hudobije, ker nečejo kterega greha zapustiti, ali za njega zadostiti. Zavoljo nepopol¬ nosti bila bi spoved nevredna in dana odveza neveljavna; zato mora že zavoljo spoštovanja do sv. zakramenta in še posebno zavoljo skrbi za zveličanje zgubljene in pri njem rešenja iščeče ovčice, poskušati vse, da dopolni, kar previdi ali sluti, da spove- denec sam ni zadostno razložil. Toraj to ni samo njegova pra¬ vica, ampak sveta dolžnost, ker je v spovednici sodnik, zdravnik in učenik spovedenčev, ki mora njegov dušni stan natanko po¬ znati. Lat. zbor to od spovednika zahteva zdoločnimi besedami: _«Sacerdos sit discretus et cautus, ut more periti medici super- infundat oleum et vinum vulneribus sauciatis; diligenter inquirens et peccatoris circum stantias et peccati«. Razumi se, da spoved¬ niku ni treba spraševati, ako iz spovedenčeve spovedi spozna vse, kar mu je treba znati o njem in o njegovih grehih; takemu spovedencu naj da potrebne nauke in opomine in sodbo (odvezo — pokoro). Opazi: Ne sme se trpeti, ali celo vpeljati razvado, da bi se spovedenec ničesa ne spovedal sam, ampak samo na spoved¬ nikova vprašanja odgovarjal. Vselej naj spovednik po končani očitni spovedi veli spovedencu, naj se obtoži vseh svojih grehov (ako se sam ne počne obtoževati). Ako na ta opomin, spovedenec še molči, naj ga opomni še enkrat, morebiti ga ni razumil; potem naj ga vpraša, je li spraševal svojo vest; po trdivnem odgovoru ga vpraša, kterih grehov toraj si se domislil? — Nekteri (po¬ sebno otroci — neizobraženi) še tudi na to vprašanje molči.; nekteri pa odgovori, da ne ve kaj bi se spovedal, in^ prosi spovednika, naj ga vprašuje. Takega, se zna, je treba spraševati. Pa tudi takega, ki nič ne odgovori, se ne sme kratko in more¬ biti neprijazno odpoditi, da naj gre še vest spraševati;^ ker se s tem spovedenca prestraši, in se mu spoved stori še težavniša, da je v nevarnosti, da se bo ogibal spovedi in postal trdovraten v grehih. Ljudje, ktere se od spovednice odpodi z ukazom, naj si boljše vest sprašajo, se redko kedaj vrnejo, podobno divjadi, ktera ostreljena a ne vlovljena zmiraj plašnejša postane. Nekteri spovedenec ne zna, kako bi vest spraševal,.. morebiti se trudi dolgo, pa le še nič ne zna pravega; potrpežljiv in skusen spo¬ vednik ga bo v kratkem času temeljitejše izprašal, kakor bi se sam, čeravno bi zato porabil cel mesec. Mnogokrat se dogodi, da se spovedencu po nekterih spovednikovih vprašanjih razveze jezik, in potem sam nadaljuje spoved. Z vprašanji pomagati mora spovednik posebno tudi takim, ktere pri spovedi spozna, da je bilo več njihovih spovedi neve¬ ljavnih a so premalo izobraženi, da bi sami mogli cez toliko časa natanko sprašati vest. Naj spovednika ne premoti to, da ji h morebiti še veliko čaka za spoved. Kaj je na tem, ako jih čaka veliko? Boljše je, jih ozdraviti malo, kakor Jih zdraviti velnco, 86 pa nobenega ne ozdraviti. Ako pa v posebnih okoljsinah res preveliko število spovedencev (kterim je v veliko dušno korist ali potrebo, da še tisti dan opravijo spoved) zabranjuje z enim samim preveč časa zgubiti, naj spovednik presodi, je li temu spovedencu povse potrebno, da gre tistikrat k sv. obhajilu, ali pa se more sv. obhajilo odložiti za poznejši čas. Ako se more odložiti sv. obhajilo, naj mu s prijaznimi besedami pove, da je v takem dušnem stanu, da danes ne more iti k sv. obhajilu, zato naj se čez nekoiiko časa vrne k spovedi (in mu določi čas). Ako so pa okoljšine take, da spovedenec brez velike dušne škode, ali brez spotike ne more opustiti sv. obhajila za tisti dan, naj ga o velikih grehih toliko ispraša, kolikor je neobhodno potrebno, ga poduči, kolikor mu čas dopusti in mu skesanemu da odvezo, zraven pa priporoči (ali tudi ukaže) naj kmalo zopet pride k spovedi, in sicer taki čas, kadar bo imel spovednik več časa. Pri ti drugi spovedi naj nadomesti oziroma popolnosti spovedi, kar pri prvi spovedi ni bilo mogoče storiti. Podoben slučaj se more dogoditi, ako spovednik pri smrtno bolnemu spovedencu sprevidi, da bi moral storiti veliko spoved, ktere pa natančno ne more storiti zavoljo hude bolezni. Vprašati mora spovednik a) o grehih, namreč o številu, vrsti, okoljšinah grehov; i) o grehih, za ktere sumi, da jih je spovedenec storil, čeravno jih ni spovedal; c) o spovedenčevem dušnem stanu. g. 48. "Vprašanja o številu, oltoljšinah. in vrsti grehov. Število grehov se mora spovedati, ker je razžaljenje božje in grešnikova _ pokvarenost tem veča, čim večkrat je bil kteri greh storjen ; in mora biti primerno veče zadostenje in zdatnejša sredstva za dušno ozdravljenje. Število grehov se računa potem, koliko različnih postav se prelomi in kolikim različnim čednostmi se protivi; koliko¬ krat se prelomi ktera postava; koliko različnih je predmetov, proti kterim se greši; in kolikokrat je med grešnim delovanjem hudobna volja vstavljena in ponovljena. N. pr. Kdor kolne ‘tri¬ krat, ima tri grehe; kdor obrekuje več ljudi, ima toliko grehov, kolikor ljudi je obrekoval; kdor sklene bližnjemu storiti škodo, pa se pokesa. poprej kot jo stori, in potem zopet sklene isto škodo storiti, ima dva greha, čeravno je bila hudobna volja le malo časa vstavljena; (ako bi pa sklenil storiti škodo in se dolgo pripravlja, na hudobno djanje, medtem nikdar hudobne volje ne oporeče, Je dotičen greh številno eden; okoljšina pa, da se je dolgo pripravljal, morebiti moral odpraviti težke zadržke, po¬ veča greh). 87 Ako spovedenec za kteri smrten greh ne pove števila, mora ga spovednik vprašati zanj. Pri grehih, za ktere se spove¬ denec obtoži, da jih je storil mnogokrat, se ne zahteva ravno matematično, ampak zadostuje le povprečno (približno) število. Grešnik iz navade za svoj navajeni greh tudi približnega števila ne more povedati, naj ga toraj spovednik vpraša, koliko časa že živi v grešni navadi in kolikokrat primeroma je dotični greh storil v tednu, ali celo na dan. Pri nekterih grehih bo zadosti, da se zna, koliko časa je bil spovedenec v istem grehu; n. pr. Obtoži se spovedenec da ima priležnico v hiši, s ktero je mno¬ gokrat zagrešil; — zadostuje znati, koliko časa z njo grešno živi. Tako Segneri, ki pravi: »Ako se natančno, ali vsaj približno število ne more zvediti, naj se vpraša, koliko časa je bil (spove¬ denec) v grehu ali grešni navadi, kolikokrat je navadno grešil v mescu aii tednu. Da, pri nekterih le notranjih grehih; n. pr. sovraštvo, nečistost, posebno pri spovedih čez več časa ni ko¬ ristno preiskovati natanko, kolikokrat je bil dotičen greh storjen; ker se brez nevarnosti pomote navadno ne more povedati na¬ tančno število. V takih okoljšinah bo zadosti, da se vpraša za čas — koliko časa je bil v tem sovraštvu, koliko časa je pohajal za to žensko_? — Saj ni nič novega, da se stvari, ktere se navadno štejejo, računijo na mero, na mesto na število. Kdo bo n. pr. o novini prašal kmeta, koliko zrnov žita je pridelal ? Zmeri se celi kup na polovnike, na vagane, in ne misli se na drugo računanje«. Bolj natančno število se zahteva pri grehih, s kterimi je prelomljena menjivna pravica, za ktero je treba povračila ali odškodbe. N. pr. Obtoži se kupčevalec, da je svojim kupcem dajal slabo vago. Koliko ? — Imam kilo za nekaj gramov pre¬ majhen. Tukaj ne zadostuje vprašati, koliko časa ima že taki kilo; ampak koliko (vsaj približno) je prodal robe s premajhno težo ? — Potem se stori račun, koliko je oškodil bližnjega, in koliko mora povrniti. Da mora spovedenec spovedati okoljšine, ktere premene vrst greha, določno zapoveduje Trid. zbor. ^Spovedati mora tu¬ di take okoljšine, ktere greh znatno povekšnjo, ker mu dodajo novo hudobijo, kakor uči rim. katekizem: «Neque solum peccata gravia explicare oportet, verum etiam illa, quae unumquodque peccatum circumstant, et gravitatem valde augent aut minuunt«. Tudi okoljšine, ktere pomanjšajo greh, mora spovedenec pove¬ dati, ne zato, da bi se izgovarjal, ampak, da spovednik spozna njegov dušni stan. , Ako imenovanih okoljšin spovedenec ne spove zadostno, mora spovednik za nje vprašati. Vprašati mora tudi po okolj¬ šinah, ktere sicer djansko ne povekšajo greha, so pa priložnost za isti greh. Okoljšine pa, ktere v nravstvenem obziru ne vpli¬ vajo ne na vrst greha, ne na velikost greha in tudi niso prilož¬ nost za greh, ni treba preiskovati. Toraj nima spovednik vprašati po imenu, stanovanju, po domačnostih itd. spovedencevih. tudi naj ne preiskuje prenatanko o okoljšinah, ktere preveč vnemajo 88 domišljijo, posebno ne o grehu proti čistosti, pri kterem naj vpraša za vrsto storjenega greha, ne pa za način, kako je bil storjen. Segneri pravi: »Posebno želim, da malo in premišljeno vprašujete pri grehih nečistosti, da se vam ne zgodi, kakor onemu slikarju, ki je Heleno tako zvesto slikal, da se je sam v njo zaljubil_Ta mlakuža je tako gnjila, da ni koristno ne za spovedenca, ne za spovednika, jo preveč mešati.« Ako spovedenec sam počne praviti stvari, ki ne spadajo k spovedi, naj ga spo¬ vednik prijazno vstavi in opomni, da to ne spada semkaj. Vprašati tudi ne sme za^ vdeleženca v grehu, ako spove¬ denec brez imenovanja vdeleženca svoj greh vrstno spovedati more. Ako spovedenec svojega greha ne more drugače zadostno spovedati, kakor da pove tako okoljšino vdeleženčevo, po kteri more spovednik spoznati vdeleženca, jo mora povedati. Ako je ne pove, mora spovednik vprašati po ti okoljšini, čeravno že naprej sumi, da bo po ti okoljšini spoznal vdeleženca. Ne sme pa vprašati po imenu vdeleženca in tudi ne po določnem kraju greha. N. pr. Pri grehu nečistosti z drugim spolom mora spo¬ vednik spovedenca vprašati, če si z vdeležencem nista kaj v sorodstvu. Ako je v dotični škofiji krvosramstvo (incestus) do kterega določenega člena zadržan greh, mora tudi vprašati (ako se spovedenec sam ni zadostno obtožil), v kterem členu sta si spovedenec in vdeleženec sorodna; ne sme pa vprašati po imenu. Ako bi spovednik vprašal po imenu vdeleženca in bi žugal, da ne bo dal odveze, ako bi spovedenec ne hotel povedati imena, zapade kazen vstavljenja zažugane obsodbe (suspensionem fer- rendae sententiae). Sme pa, in včasih mora spovednik z žuga- njem,^ da ne bo dal odveze, ukazati spovedencu, da svojega vdeleženca objavi (pove z imenom) kteri tretji osebi (toraj ne spovedniku), ako trdno upa, da bi bilo s tem mogoče vbraniti veliko zlo ali škodo (in pri slučaju sollicitationis ad turpia occasione confessionis). Ako bi v taki okoljšini sam spovedenec ponudil, da bo spovedniku izven spovedi povedal vdeleženca, naj tega spovednik ne pusti, ampak naj spovedencu nasvetuje osebo, ktera bi bila najbolj zmožna vbraniti pretečo nevarnost. Okoljšine ktere greh vrstno premene, ali znatno povekšajo, so zadržane v vprašanjih: Kdo? Kaj? Kje? s kterimi pomočki? Zakaj? Kako? Kedaj? — Ne vpraša se pa pri vsakem grehu z vsemi vprašanji, ampak le s tistimi, s kterimi je potreba, da se greh po njegovi velikosti in vrsti spoznati more. N. pr. pri nečistem grehu; Kdo? skom? — Pri obrekovanju kdo? Koga? Kdo je slišal? Zakaj? (vprašanje zakaj? je potrebno za spoznati nravnostih stan spovedenčev). — Pri tatvini; Koliko? Kaj? Kje ? Komu? Zakaj,? — Pri oškodvanju; Kako? Zakaj? Koga? Koliko škode ? itd. Čas, kedaj je bil greh storjen vpliva na veli¬ kost greha, ako grešnik navlaš v svetem času stori greh z namenom, da onečasti svetost časa, in kadar stori djanje, ktero je grešno le v nekterih časih. N. prim. Meso jesti; Kedaj? v petekKvaterni petek ? Veliki petek ? Navlaš proti svetosti 89 tega dne ? Ako pa dotično djanje ni storjeno navlaš za pogrditi svetost časa, ne povekša toliko greha, da bi se ta okoljšina neobhodno morala povedati, n. pr. tat vkrade v nedeljo, neglede na praznični dan, ampak zato, ker je bila naj lepša priložnost; mu ni neogibno treba spovedati, da je vkradel v nedeljo. S- 49. Vprašanja o grehih, za ktere spovednik sumi, da jih. je spovedenee storil, če¬ ravno jih ni spovedal. So spovedenci, kteri ali iz nevednosti ali pozabljivosti, ali zavoljo lahko mišljenosti, ali celo hudobije, ali zavoljo napčne sramožljivosti kar nič ne omenijo nekterih storjenih grehov. Da je spovedenee najbrže storil še tudi druge grehe, kakor se jih je obtožil, sumiti se more mnogokrat že iz same njegove spo- vedij ali pa spovednik zna od drugod, da je spovedenee storil kakšen greh, kterega se ni spovedal. V takih slučajih mora spovednik vprašati spovedenca, da se vsega spove. Thom: »Sa- cerdos debet perserutari conseientiam peccatoris, quia frequenter, quae confusione confitens taceret, interrogatus revelat«. Iz spovedenčeve spovedi se mnogokrat more sumiti na druge grehe, ker so nekteri grehi drugim uzrok, ali posledice, ali napeljevanje. N. pr. Nesramno poželjenje, nespodobni pogovor na skritem mestu z osebo drugega spola je uzrok, iz kterega izvirajo nečista djanja; ako se spovedenee tih ne obtoži, a prvih se je, vpraša se ga, je li storil tudi nečisto djanje? — Ali se spovedenee spove samo nečistega djanja z osebo drugega spola, a nič ne omeni, da je poprej z isto osebo velikokrat nesramno govoril, imel grešno poželjenje do nje itd. vpraša se ga tudi zato. Obtoži se, da je večkrat igral v gostilnici, vpraša se ga, ako ni tudi preveč pil, ako ni klel, ako ni igral med sv. mašo, pri kteri bi bil moral biti itd. Pri takih spovedencih mora spo¬ vednik storiti, kakor Ecehiel pripoveduje o sebi Ec. VIII. 7; Vidil je v zidu majhno luknjo, in Bog mu ukaže: Prederi zid! In ko je to storil, prikazala so se vrata, skoz ktere je noter stopil in vidil prehudobne gnjusobe. Greh, kterega se je spove- denec obtožil, je taka majhna luknja, skoz ktero spovednik ze nekoliko vidi v njegovo srce. A z modrimi in primernimi vpra¬ šanji naj si razgled v srce širi, dokler vse pregleda in spozna skrite hudobije. _ . . So nekteri grehi, kterih spovedenci ne zamolčijo iz ne¬ vednosti ali zavoljo sramožljivosti, ampak zato ker imajo preši¬ roko vest in jih zato nimajo za grehe. Sv. Aug.: »V časih se jnisli človek zdravega, pa je vendarle bolan; in za to, v cem je bolan, pa ne čuti, ne išče zdravnika«. Nekterim takim vest ni prav mirna, vendar nečejo priznati greha, zato, da ga m treba opustiti, da mirno naprej žive prosto in svobodno, bpovejo 90 se prav s splošnim izrazom, s kterim nič določnega ne povejo in mislijo, da so se že spovedali. Preg. XXX. 13: »Je rod, ki se sam sebi zdi čist, vendar ni omit svojih madežev«. N. pr. Ženska se spove; — Nisem dosti pobožna, sem preveč posvetna. — A v čem obstoji ta njena posvetnost ? — Morebiti se oblači nespodobno; — morebiti zahaja na pomočne plese, kjer se go¬ vori in dela mnogo nespodobnega in nesramnega; — morebiti se ponoči shaja s svojim ljubim? itd. Drugi se spove: — Sem močno lahkomišljen, — Kaj delaš lahkomišljenega ? — Morebiti igra strastno za mnogo denarjev, a otroci so mu nagi in lačni; — morebiti zahaja v gostilnice, se opije do dobre volje, ali celo, da pamet zapije; — morebiti govori nesramno, zahaja v grešno priložnost, greši z drugim spolom, in to imenuje lahkomišljenost? — Pri takih spovedih ne more molčati spovednik, temveč po- prašati mu je, natanko pregledati rano, ktero je treba zaceliti. Ako se spovedenec ne spove greha, za kterega pa spoved¬ nik zna ali iz svojega prepričanja, ali, ker so mu drugi povedali mora zopet vprašati spovedenca. N. pr. Spovedenec se ne obtoži, da je bil kterikrat pijan, a spovednik ga je sam vidil pijanega, mora ga s tem prašati, ali recimo opomniti, da je to tudi greh, kterega se je treba spovedati. Ako pa spovednik zna za greh, kterega se spovedenec ne obtoži, le po tem, kar so mu drugi povedali (sam pa ni pre¬ pričan), naj spovedenca vpraša najprej bolj s splošnim vpra¬ šanjem, v kterem je dotični greh obsežen. Ako spovedenec na tako vprašanje še ne pove svojega greha, naj ga vpraša narav¬ nost za omenjeni greh. Ako spovedenec zanika, mora mu spo¬ vednik verjeti, ker je lahko mogoče, da niso pravo znali, ali niso resnice govorili, od kterih zna spovednik. N. pr. V spoved¬ nikovi župniji je bil vbit človek. Vbijalcev sodnija sicer ni mogla izvediti, a ljudje med seboj pa za gotovo imajo neke kot vbijalce, in spovednik tudi o tem izve. Od teh pride eden k spovedi, a o ubojstvu ničesa ne zine. Naj ga vpraša spovednik: Si komu storil škodo na zdravju ali telesu? — Na zanikaven odgovor naj ga vpraša naravnost: Ko je bil J. J. vbit, nisi bil tudi ti zraven in kaj kriv? — Ako spovedenec še zanika, mora mu spovednik verjeti, in mu dati odvezo. Ako spovednik za greh, kterega se spovedenec ne obtoži zna iz drugih spovedi, mora tudi vprašati, vendar oprezno in modro, da ne izda spovedne tajnosti. Toraj naj vpraša z raz¬ ličnimi splošnimi vprašanji, pri kterih bi se spovedenec moral domisliti greha, ako bi ga bil le pozabil. Ako spovedenec vse eno nič ne spove, naj spovednik med opomine vplete nauke o vsevednosti božji, o popolnosti spovedi, o strašnem grehu, ki bi ga storil, ako bi kteri greh zamolčal, o mirni vesti po dobro storjeni spovedi itd. in poprej nego mu da odvezo, naj spove¬ denca še enkrat vpraša, ako se ima še kaj obtožiti. Težji slučaj je, ako je prvi spovedenec (iz čigar spovedi zna spovednik za greh druzega spovedenca) s tim tudi sam sebe obtožil, s čim je povedal greh drugega. V takem slučaju se mora več verovati 91 njemu, ki se obtoži, kakor njemu, ki se izgovarja, in drugemu spovedencu bi se ne smelo dati odveze. Taki slučaj bi mogel priti med zaročniki; n. pr. Zaročnika, ki se mislita drugi dan poročiti, prideta k spovedi, Prvi se spove, da je bil zadnjikrat pri spovedi veliki teden, in po beli nedelji je storil nečisti greh s svojo zaročnico. Zaročnica se tudi spove, da je bila zadnjikrat pri spovedi še pred veliko nočjo, a o nečistosti ne povij nič. Vpraša naj spovednik bolj splošno : Ti vest očituje še kteri drugi greh J Naj vpraša bolj določno n. pr. Nekteri mislijo, da je zaročnikom dopuščeno kaj storiti, kar bi nezaročenim bil nesra¬ men greh, ti gotovo veš, da je med zaročniki vsaka nečistost tako velik greh, kakor drugim, ki se še niso obljubili. — Kaj takega nespodobnega nisi dopustila ali storila od zadnje spovedi? Ako spovedenka še taji, ji spovednik ne more očitati, da ni res, ker bi s tem izdaj spovedno tajnost; temveč naj med opomine vplete nauk o božji vsevednosti itd. (Kakor je zgoraj omenjeno) posebno tudi o zakonu, ki je zakrament živih, ki bi težko srečen bil, ako se ga ^prejme v grešnem stanu, potem naj še enkrat vpraša, ako se želi še kaj spovedati. Ako zanika, kaj storiti ? — Nekteri nravoslovci trde, da v takem slučaju spovednik ne more dati odveze, in tudi ne po¬ vedati, da je ni dal, da ne prelomi spovedne tajnosti. Tako Lacroix, n. 1969, Gury imenuje tudi sv. Alfonsa, sam pa ni tega mnenja, Dr. Voršak str. 209 reče : »Najpriličnije je odpustit ga uz opomenak, da mu odrešim na dušu mečeš, a umjest’ odriešnice izmolu drugu koju molitvu«. — Drugi nravoslovci (Sjlvij. Du Jardin, Pontas, Collet, Theol. Mechl. Zenner, Gurry) pa sodijo, da se mora dati odveza taki spokornici, ako ni drugega uzroka je ji odreči. N. pr. Zenner g. 63. 6. pravi: »Quibus omnibus tentatis, si tamen negare persistit, absolvatur; strictius enim sigiilum, quam confessionis materialis integritas obligat, nec illud ad impedienda poenitentis aut aliorum peccata, aut ad quodcunque bonum procurandum violari potest«. Gury: Casus conscientae n. 567: »Potest et debet absolvere«. Tudi curia episc. Terg. 1869 potrjuje to mnenje, ker se sploh zakramenti ne smejo navidezno podeliti. Omenjeni nravo¬ slovci, posebno Theol. Mechl. svetujejo nektere naredbe previd¬ nosti, da se ta težki slučaj nebi mogel tako lahko pripetiti, namreč: a) Spovednik naj redno vsakega zaročni Im pri spovedi vpraša tudi o grehih, ki nasprotujejo 6. in 9. božji zapovedi ; reči more n. pr. tako le: Da se zaročniki za sv. zakon bolj gotovo vredno pripravijo, in da se vsaki povse vmiri svojo vest, imam navado vsakega zaročnika pri spovedi vprašati nektere posebne reči. Prosim te, da boš odgovoril (odgovorila) prav od¬ kritosrčno, in zauplijvo, ne boj se, čeravno bi bil, (bila) veliko zagrešil, ti skesanemu ne bom odrekel odveze; so ti mislečemu na prihodnji zakon, ali ko si bil skupaj s svojo zaročnico, prišle nespodobne misli, poželjenja? — Nista s zaročnico (ali viceversa) govorila, ali kaj storila, česa bi se pred poštenimi ljudmi sramo¬ vala? itd. 92 b) Naj spove poprej tistega, za kterega upa, da se bo spovedal bolj zaupljivo in bolj popolno. Duhovni pastir morebiti pozna zaročnika, da ni toliko sramežljiv, ali pozna zaročnico, da je rahlovestna, ali pozna enega ali drugega, da se mu vselej spove odkritosrčno. c) Nekteri tudi svetujejo, naj se prvega spovedenca pri spovedi nagovarja, da naj po končani spovedi svojemu vdele- žencu (vdeleženki) na skrivno pove, da seje tudi dotičnega greha spovedal, in da naj ga zato tudi vdeleženec spove odkritosrčno. Vprašati mora dalje spovednik tudi o grehu, kteri je v dotičnem kraju in pri dotičnih ljudeh močno v navadi, a spo- vedenec se ga ne spove. N. pr. V nekem kraju je grda navada, da preklinjajo: oštija — madonna — vrag ti mater jebal, »in spovedenec se spove: sem klel: hudič, vrag te vzeni«, a onega preklinjanja ne omeni. Naj ga vpraša spovednik: si tudi preklinjaj: oštija — madonna itd.? — V neki vasi je mladina plesala še pepelnico do poldne: pride mladeneč iz te vasi, in se tega ne spove ; ga je treba vprašati, ako je bil on tudi na plesu na pepelnico ? — V drugem kraju stoje mladenči v cerkvi navadno pod korom, pri vratih, a tamo je vsako nedeljo grdo popljuvano od čikarjev; naj spovednik mladenča iz tega kraja vpraša, se je v cerkvi vselej spodobno obnašal, je morebiti tudi čikal ? (Čikanje je samo na sebi nepomenljivo djanje, a čikanje v cerkvi med službo božjo je onečaščenje božje hiše in službe). Vprašati mora spovednik tudi o grehih, ki se store zamudo dobrih djanj, posebno z nespolnovanjem svojih dolž¬ nosti. Kristus, govoreč o sodnem dnevu, ne reče, da bodo šli dobri v nebesa zato, ker niso nič slabega storili, ampak: »Kadar sem bil lačen, ste me nasitili...«; tudi zavrženim ne bo očital samo storjene djanske hudobije, ampak: »Poberite se v večni ogenj..,, ker mi niste dali jesti, kadar sem bil lačen«...- Skušnja uči, da mnogi spovedenci o zamudi dobrih djanj nič ne povejo, tudi ne o nespolnovanju dolžnosti svojega stanu. Take mora spovednik vprašati o tih rečeh, kakor se pripoveduje o spovedniku Karla V. ki je cesarju rekel: »Zdaj si se spovedal Karlovih grehov, spovej 'se še cesarjevih. Mnogim je treba tako reči; n. pr. Spovedenec je oče mnogih otrok; naj ga vpraša kako skrbi za odgojo — posebno kršansko — svojih otrok. Drugi je župan občine, v kteri se občinski posli opravljajo ne samo neredno, ampak morebiti pohujšljivo, krivično itd., naj ga vpraša spovednik, kako opravlja svojo službo, kako pazi na svoje pod¬ ložne, skrbi li za občino, kakor pravi oče itd.? Ako spovednik sam zna za nerodnosti, za ktere je župan odgovoren, vpraša naj^ ga naravnost o ti zadevi. Vendar mora spovednik javne služabnike, posebno odlične po dostojanstvu, vpraševati z veliko modrostjo, da spovedenca ne razžali, in da spovedenec ne^bo mislil, da se hoče spovednik vtikati v opravila njegove službe. Vprašanja o sp o ve dene e vem dušnem Spovednik mora spovedencu biti dušni zdravnik in uče¬ nik, mora ga poučiti in napeljevati, da bo zapustil svoje grehe. Zato mu ne zadostuje, da zna spovedenčeve grehe po številu in okoljšinah; temveč poznati mora njegov dušni stan, njegove nagnjenosti, strasti, grešne priložnosti, poglavitni greh, korenine grehov, itd. Ako spovednik to vse spozna, ho znal kako ravnati s spovedencem, kako ga podučevati, kako opominjati, da bo spo¬ ved za njega zveličavna. Že oziroma spovedenčevega notranjega značaja se mora z enimi ravnati drugače, nego z drugimi, — drugače s tihim, bojazljivim, kakor s predrznim, — drugače z resnim, kakor z lahkomišljenim, — drugače s takim, ki ima sumljivo vest, kakor z njim, ki ima široko vest, itd. Pa tudi pri vsakem posebnem grehu je opomin drugačen za njega, ki gaje storil iz slabosti, kakor za njega, ki ga je storil iz hudobije, ali iz lahkomišljenosti, — drugačen za njega, ki ga je storil prvi¬ krat, kakor zanj, ki ga stori pri vsaki priložnosti, ali mu je že v navadi, — drugačen za njega, ki je za greh že sam kaj pokore storil, ali z grehom storjene škode popravil, kakor zanj, ki na zadostenje še pomislil ni. Toraj naj spovednik vpraša spovedenca; pri kteri prilož¬ nosti je storil greh ? — je še v isti priložnosti ? — se je priza¬ deval, da bi odpravil bližnjo priložnost greha? — je tudi v prejšnem življenju kterikrat storil ta greh? koliko časa je živel v grehu ? — koliko časa se ga je že zdržal ? — zakaj se je v greh povrnil? — morebiti je zanemarjal nasvetovane pripomočke' — ali mu je skušnjava prišla od drugod ? — ali ga je premagala prehuda strast?? — Iz takih in enakih vprašanj spoznal bo spo¬ vednik, je li spovedenec grešnik iz navade, je li v bližnji grešni priložnosti, ali je grešil le iz človeške slabosti, itd. — da mu bo znal priporočati in svetovati, kako naj odpravi grešno navado, kako naj zapusti grešno priložnost, kako naj se prizadeva, da ga v skušnjavi ne bo premagala slabost, itd. Poznati mora tudi glavno napako spovedencevo, korenino stanu. >z ktere izvirajo njegovi grehi, da plevela ne bo samo površno požel, ampak ga izruval s koreninami. Obtoži se spovedenec, da s® je mnogokrat prepiral, da je klel, da ni hotel poslušati. — Zakaj? — Morebiti hoče, da vselej velja• njegova? — Glej ga, ošaben je. Drugi se obtoži, da je obrekoval bližnjega. — Zakaj ? 7- Morebiti mu je nevošljiv? — ali se je nadjal dobička^ — . * - • 1 -1 ,1 «11 ožje in Svetnikov. Mater božjo sv. kat. cerkev imenuje našo srednico in besed¬ nico pred Bogom, pribežališče grešnikov, tolažilo žalostnih, Pomoč kristjanov. Zato želi sv. cerkev, naj jo časte vsi — pobožni in grešniki, da se zmiraj spolnujejo Njene preroške besede: «Od zdaj me bodo blagoslivljali vsi narodi.« Njeno čednostno življenje je najlepši zgled vsakemu kristjanu; grešnikom posebej pa je čisto ogledalo, v kterem morejo spoznavati svoje pomanjkljivosti in je zato močen nagib na čednostno življenje. Marija pa ne sveti samo z zgledom, ampak je tudi božja in naša mati. Kot božja mati gotovo najvročejše želi, da bi kri Njenega Sina ne tekla brez koristi; kot naša mati želi, da bi nas, svoje otroke, vse pri sebi zedinila in osrečila v nebesih. Ker pa to oboje želi, gotovo pred Bogom z mogočno svojo priprošnjo posreduje za naš blagor; prosi in izprosi nam milosti potrebnih nam za spre- obrnenje od greha in za napredek v svetem življenju. Pomaga nam tim več, čim več se ji priporočujemo in čim več jo častimo; — zato častimo jo vsi svojo mogočno kraljico 1 priporočujmo se ji vsi naši ljubeznivi materi! «Po nji je Bog prišel na zemljo, in po nji ljudje moremo priti k Bogu« lepo uči sv. Auguštin. Zato naj spovednik svojim spovedencem posebno priporo- čuje, oziroma za^ pokoro da češčenje Matere božje. Neštevilne zgodbe nam pričajo, da so se po priporečenju M. b. čudežno spreobrnili naj bolj trdovratni grešniki, tudi taki, ki se svojih ukoreninjenih razvad znebiti več upali niso. Zopet drugi so le s kako molitvico^ ali zdihlejem do Matere božje premagali skuš- njavo, v kteri so že omagovali. Zopet drugi so nad lepim kršanskim življenjem še le pravo veselje dobili in sladkost očutili, ko so se zaupljivo podali v varstvo presv. D. M. 135 Ceščenje je koristno vsakemu kristjanu, naj bo v kterem- kolp dušnem stanu ^in v kterikoli okoijšini. Cerkveni očetje ceščenje Matere božje priporočujejo z divnimi besedami, posebno sv. Auguštin, Ildefons, Laurencij Justinjan, Bonaventura, Anselm, Bernard itd. Na mesto toliko drugih poslušajmo samo sv. Ber¬ narda (Hom. 2. super: Missus est): «Kdor koli si ki čutiš, da na tem svetu med valovi in viharjem več omahuješ, kakor po suhem krepko hodiš, in tudi želiš, da te valovi ne zagrnejo, ne obrni svojega pogleda od svetle te zvezde. Ako vstanejo skušnjave, kakor silni vetrovi, ako zadeneš na žalosti, kakor na pečine, poglej na Zvezdo, zakliči Marijo! Ako se v tebi enako valovom preganja ošabnost, častilakomnost, opravljanje, nevošljivost, poglej na^Zvezdo, zakliči Marijo! Ako jeza ali lakomnost ali mesno poželjenje vznemirjuje tvojo dušo, poglej na Marijo! Ako te plaši velikost hudobij, bega slaba vest, straši groza pred sodbo, ako te žalost spodjeda in sili v prepad obupanja, misli na Marijo! V nevarnostih, v težavah, v dvomih misli na Marijo ! kliči Marijo!« Ceščenje Marijno je tako raznovrstno, da ni mogoče našteti vsih vrst. Temu ni čuda, ker vsako srce najde svoj način, s kterim izrazi otročje občutke do ljubljene matere. Poglejmo na naj poglavitniše molitve in slovesnosti, potrjene in priporočene od sv. cerkve. Med vsemi gotovo najlepše češčenje Marijno je ceščenje, s kterim jo je počastil poslanec božji, angelj Gabriel: Ceščena si Marija ...» Ta molitev je znana vsakemu kristjanu, toraj pri¬ pravna za pokoro tudi manj naučenim; je dosti kratka, da jo morejo moliti tudi taki, ki so z opravili preobloženi. Že prve besede: «Češčena si Marija ...» spominjajo vzacega na čast, s ktero angelji v nebesih slave svojo kraljico, na čast, ki je nedo¬ povedljiva in večna, — toraj ravno nasprotna posvetni slavi in visokosti, ki se rada sprevrne v nasprotno zaničevanje in pre¬ ziranje : Lep opomin so vsim častilakomnim, tudi takim ki svojo slavo iščejo v lepoti obličja in obleke, ker uče, da ni tisti lep, ki ima lepo obleko in gladko lice, ampak kdor je milosti poln, čegar srce ni okuženo z grehom, ampak je ozaljšano s čednostmi in z božjo prijaznostjo (z milostjo posvečujočo). Te besede so tudi primeren opomin pobožnim dušam, ki počenjajo pešati v dobrem, misleče, da so dosti pobožne in bogoljubne, — opomin, da naj pazijo, da bodo zmiraj bolj napredovale v dobrem, da bo Bog popolnama z njimi, in one z Bogom, ne pa razdeljene med Bogom in posvetnostjo. Prošnja: »Sveta Marija „• • • ” uči nas spoznanja, da smo grešniki, ničvredni in nezmožni, a posebno o smrtni uri potrebni pomoči; uči nas s tim ponižnosti,—tedaj primeren opomin ošabnežem, lahkomisličem in sploh takim, ki so se globoko zarili v greh. Angeljsko pozdravljenje nam v prvem delu kaže neskončno ljubezen nebeškega Očeta, ki je svet tako ljubil, da je za naše odrešenje dal celo Edinorojenega Sina^ svojega, —^in poslal angelja Gabriela, da oznani Mariji spočetje Sina božjega. Ker ljubezen rodi zopet ljubezen, naj to premišljujejo posebno taki, 136 ki imajo do Boga in bližnjega malo ljubezni, a so polni samosvoje ljubezni. — Drugi del «Glej dekla sem Gospodova ...» uči nas pokoršine do božjih naredeb, kakor je bila poslušna Marija, ki je s svojim vedenjem zmiraj kazala, da je dekla — pripravljena storiti, kar gospod ukaže. Premišljujejo naj to, ki radi mrmrajo proti božjim naredbam, ali so nezadovoljni s svojim stanom, z okoljšinami, v ktere jih je Bog postavil. — Tretji del: «In beseda je meso postala ...» nas opominja na ljubezen Sina božjega, ki je zapustil nebeško veličanstvo in postal reven človek, in kot človek ljubeznivo živil med svojimi brati, tolažil žalostne, zdravil bolne,^učil nevedne itd. Glej, grešnik, a tega ljubeznivega brata si razžaljil, si ga ranil, sramotno smrt si mu zadal na križu! Kaj ti ni žal zato? Kaj ga ne boš prosil odpuščenja! ? — Pri tretjem delu angeljskega češčenja imamo lepo navado ali se pri¬ kloniti, ali se na prša trkati. Obodvoje se more dati tudi za pokoro in sicer poklon posebno preklinjevalcem in bogokletnikom, da se pobožno domislijo tistega imena, pred kterim se ima prikloniti vsako koleno v nebesih, na zemlji in pod zemljo; — trkanje na prša pa grešniku, ki je v grehu živil dolgo časa brez pokore. Rožnivenec (kronica) je tudi prelepa molitev, ki s krat¬ kimi besedami izrazuje poglavitne dogodke v življenju Jezusovem. Pri vsakemu dogodku se lahko najdejo misli proti kteremu grehu. Rožnivenec se za pokoro da tistim, ki imajo čas ga moliti, ker je precej dolg, ako se ga moli pobožno. Tudi se mora spo¬ veden ca, kakor pri vsaki molitvi, opomniti, ktere besede naj iz¬ govarja posebno pazljivo in na kaj naj pri njih misli. Za spo- vedence, ki ne znajo brati, je rožnivenec kaj primerna pokora; ki pa zna brati, mu je v enakih okoljšinah primerniša molitev križevega pota (iz knjige), ali ktero drugo pobožno branje, psalmi itd. g. 73. ISTacTalj e vanj e. Češčenje angeljev in svetnikov je spokornikom tudi posebno koristno. O angeljih varhih nas uči sv. vera, da so nam od Boga dani varhi v dušnih in telesnih nevarnostih. Kakor nas hudobni duhovi zapeljujejo na greh, tako in še veliko več angelj varh od nas odvrača skušnjave, in nam pomaga jih premagati, ker dela iz ljubezni do nas; a ljubezen je močnejša kot peklenski ogenj. Zato tudi Jezus uči, daje med angelji v nesebih neizmerno veliko veselje, kadar se grešnik iz greha povrne na čednostno stezo. Ako se domišljujemo, da je angelj varh pri nas, nas gleda, se veseli naših dobrih del, ktere nosi pred lice božje, se žalosti in od nas beži, ako grešimo, se nam bo gotovo pristudil greh, priljubila čednost, v skušnjavah bojevali se bomo pogumnejše, znajoči, da se ne bojujemo osamljeni, ampak angelj božji skupno 137 i nami. Sv. Tom. Akv. uči, naj spovedniki spovedencem pri¬ poročajo češčenje angeljev varhov in priporočenje njihovemu varstvu (Serm, 12 in Ps. 90): »Kadar nastane velika skušnjava, žuga neznanska žalost, kliči na pomoč svojega varha, svojega vodja in pomočnika.® Ker je človek sploh tak, da ložej sledi zgled, kakor suho¬ paren teoretičen nauk, je češčenje svetnikov posebno primeren pomoček, ki grešnika vzdignje iz grešne mlakuže in vtrjuje v čednostnem življenju. Premnogi svetniki nam kažejo s svojim življenjem, da so postali svetniki največ zato, ker so častili svetnike, opazovali njihovo življenje in priporočevali se njihovi priprošnji mislili so si, kar je izdihnil sv. Auguštin : »Ako so ti mogli (čednostno živeti), zakaj bi jaz ne mogel.« Svetnike častimo s tem, da si prizadevamo posnemati njihove čednosti in se jim v pobožni molitvi priporočujemo. Da nam bo češčenje koristniše, moramo si izbrati kterega posebnega svetnika, kterega življenje je bilo v svetskih razmerah podobno našemu, ali kterega čednosti so ravno nasprotne našim grehom, in razmišljujemo njegova djanja. Zato naj spovedenik razmerno dušnemu stanu spovedenčevem mu odloči kterega posebnega svetnika. Kteri znajo brati, jim bo to prav lahko, ker je Slo¬ vencem Mohorjeva družba prav lepo vstregla z »Življenjem svet¬ nikov,-« — če spovedenec sam ni bil vpisan, si knjigo lahko izposodi, vsaj je menda ni vasi na Slovenskem, kjer omenjena slavna družba ne bo imela člana. Ako spovedenec ne zna brati, se mu odloči češčenje takega svetnika, kterega življenje mu je znano vsaj v glavnih obrisih. Spovednik naj takemu spovedencu s kratkimi besedami opiše glavno čednost omenjenega svetnika, zavoljo ktere ga častimo, in ktere je spovedencu največ potreba. To naj razmišljuje in se svetniku priporočuje v varstvo in pri¬ prošnjo. g. 74. IPoJdožiuc; vaje. Pobožne vaje (v širšem pomenu) so, izven molitve, še po¬ sebno poslušanje sv. maše in besede božje, pričujočnost pri bla¬ goslovu, duhovne vaje (v ožjem pomenu), branje pobožnih spisov, premišljevanje božjih resnic in djanj, križev pot, spraševanje vesti, prejemanje sv. zakramentov sv. pokore in sv. obhajila, duhovno obhajilo, zvrševanje nravnih čednosti, itd. A. Obiskovanje službe božje. Otroci božji smo; prebivati v hiši svojega Očeta bi moralo biti naše naj večje veselje. Ker pa nas svetna opravila toliko za¬ mujajo, moramo se vsaj v posebnih časih otresti posvetnih skrbi in priti pred Boga. To je zapoved cerkvena. Dobri otroci priha¬ jajo k svojemu Očetu večkrat, kakor jim je zapovedano; — na to jih sili srce, ktero ne miruje, dokler ne prebiva v Bogu. Tako tudi neposlušne otroke, ki so, pozabivši svojega Očeta, odšli ne samo po posvetnih opravilih, ampak enako zgubljenemu sinu v 138 ptujo deželo greha, po resnični vrnitvi na svoj dom sili skesano srce, da bolj pogosto pridejo častiti Njega, kterega so žalili; — poslušati Njega, za kterega glas niso marali; — prositi milosti in dobrote od Njega, ki po svoji vsemogočnosti edini vse more dati, in po svoji neizmerni dobrotljivosti tudi vse dobro hoče dati. Obiskovanje hiše božje je naravno zadostenje za spove- denca, ki je bil v posvetnost tako zarit, da je samo v nji iskal svojo srečo in zadovoljnost in pozabil na Boga in službo božjo. Nedelja in prazniki so dnevi božji. Kdor jih sebično po¬ rabi za svoje koristolovje, za nedopustljivo razveseljevanje, v lenobi itd. Bogu vzame, kar si je Bog sam pridržal, — naj toraj zraven druge primerne pokore Bogu povračuje čas s tim, da še večkrat pride v cerkev, kakor je kršanska dolžnost. Pride naj v cerkev posebno k sv. maši, k pridigi, h kršanskemu nauku, k blagoslovu, k skupni molitvi rožnega venca, križevega pota itd. Sv. maša je središče božje službe in našega zveličanja; — je poleg sv. zakramentov, poglavitni vir, po kterem nam Bog daje svoje milosti, med kterimi je odpuščenje grehov ena naj- večih. Sv. Jan. (I. 2. 1. 2.) pravi: »Moji otročiči ne grešite — ako je pa kdo grešil, imamo besednika pri Očetu za nas J. Ksa. Pravičnega, in on je sprava za naše grehe, ne samo za naše, ampak tudi za (grehe) vsega sveta«. — Spokornik, glej, ravno pri sv. maši se Jezus daruje tudi za tvoje grehe, pristopi tudi ti k njemu; — obudi srčno kesanje, da si ga razžalil z grehi; — obljubi mu resnično poboljšanje; — veruj, kri nedolžnega Jagnjeta oprala bo madeže tvojih grehov, in gasila ogenj pri¬ hodnjih skušnjav! Pri pridigi in krščanskem jiauku oznanujejo se nauki večne Resnjce, ki sama pravi: «Blažen, ki njegove besede posluša in jih obdržuje«. Pri pridigi in kršanskem nauku govori dobri Pastir, ki skupaj kliče raztresene ovčice: «Pridite k meni, ki ste obteženi, jaz vas bom okrepčal«. — Toraj pridi spokornik, po¬ slušaj besede večnega življenja, da boš bolj in bolj spoznaval pot po kteri imaš hoditi, sovražnike, kterih se moraš braniti, pomočke, s kterimi se moraš okrepčavati, da srečno prideš na večni dom nebeški! Pri blagoslovu sam vsemogočni kralj nebeški sedi na svo¬ jem prestolju, svojim pod-danim razdeljuje milosti, dobrote siplje med nje, ki se mu zaupljivo približajo. Spokornik, kaj ne čutiš teže svojih grehov, kaj ne spoznaš dolga, ki bi te vgonobil, ako bi ti ga ne pomagal plačevati tvoj Odrešenik ? — Glej, kliče te, da ti bo še več polajsal breme, pridi toraj k Njemu! Ako posvetne okoljšine spovedenčeve ne dopuščajo, da bi mogel mnogo hoditi v cerkev, a ga posvetnost še celo v spol- novanju cerkvene zapovedi o posvečevanju praznikov ovira, naj se mu za pokoro da vestno spolnovanje te zapovedi, kakor je že omenjeno v §. 60 proti koncu. Ako je spovedenec v takih okoljšinah, da lahko pogosto prihaja v cerkev, se mu more dati tudi pokora, da pride k sveti maši tudi o delavnikih in k dru¬ gim očitnim pobožnostim, ktere so v raznih krajih v navadi. 139 Posebno Bogu dopadljivo dobro djanje je p očeščenje Je¬ zusa v presv. altarskem zakramentu, ktero (počeščenje) Magda¬ lena Pac. takole priporočuje: »Prijatelj dostikrat obiskuje svojega prijatelja, in ne zanemari nobene priložnosti, v kteri vtegne se z njim razgovarjati. Tako tudi ti večkrat obiskuj svojega Go¬ spoda v najsvetejšem Zakramentu, kadarkoli ti dopuščajo tvoja opravila. V znožju pred altarjem se prav dobro opravlja notranja molitev. Pri vsakem obiskovanju daruj večnemu Očetu drago kri njegovega edinorojenega Sina, in kmalo boš čutil, da so ta obi¬ skovanja prav pripravna množiti ljubezen v tvojem srcu». Komu je več potreba, da se mu množi ljubezen v srcu, kot ravno spo¬ korniku, ki je morebiti dolgo časa životaril brez ljubezni božje v sebi! ? Toraj je obiskovanje presv. Reš. Telesa kaj primerno za vsakega spovedenca. Za to ni treba določene ure; — cerkve so po celi dan odperte; — kdor nima časa zjutraj, imel ga bo morebiti popoldne, kdor ga nima danes, imel ga bo morebiti jutri. Obiskovanje presv. Reš. Telesa je potrebna pokora posebno za tiste, ki so se pregrešili proti presv. Altarkemu Zakramentu, n. pr. z nevrednim ali malovrednim obhajilom, z nespodobnim ponašanjem pred sv. Rešnim Telesom, s preklinjanjem (sakra- mentiranje — oštija itd.), z nespoštljivimi besedami o presv. Reš. Telesu. g. 75. Nadaljevanje. B. Duhovne vaje (v ožjem pomenu) imenujemo skupnost pobožnih djanj, ktera posebno zato opravljamo, da dušo očistimo od grešnih madežev in prahu, in jo okrepčamo na potu čednosti in popolnosti. Navadno se podamo v tiho samoto; zapustivši svetski truš in znebivši se za nekaj časa vsih posvetnih skrbi in opravil, pazljivo premišljujemo večne resnice, pregledujemo svoj dušni stan, očiščujemo madeže ali s skesano spovedjo ali pa vsaj s popolnim kesanjem, odločimo natančni red prihodnjega življenja in delamo trdne sklepe, da se bomo odločenega reda tudi držali; z neprestano molitvijo prosimo Boga za razsvetlenje in za njegovo pomoč. Ako se jih več skupaj zbere, ima vodnik govore, s kterimi poslušalce napeljuje na premišljevanje naj imenitniših resnic božjih. Kadar posamezen dela duhovne vaje, si lahko pomaga z branjem primerne ascetične knjige. Iz tega opisa se že vidi, kako imenitne so duhovne vaje za vsakega kristjana in ne samo za duhovnike; ker so od ene strani jako vplivno sredstvo spreobrnenja od greha, od_ druge strani pa mo¬ gočen pomoček za ohranenje in poživljenje čednostnega življenja. Posamezni morejo duhovne vaje opravljati taki, ki so v verskih rečeh dosti naučeni; nevedni in plitvoznanci si sami ne bodo znali pomagati, treba jim je vodje. Zato v tem oziru zaslužijo 140 posebno hvalo O. O. Jezuiti in drugi redovniki, ki po deželi vodijo tako imenovane misijone, ki so za prosto ljudstvo prave duhovne vaje. Duhovne vaje se morajo priporočiti posebno takim, ki so zapustili dolgoletno posvetno, v dušnih rečeh neskrbno življenje, — takim, ki počnejo novi oddelek življenja, stopivši v novi stan, Za pokoro se more vkazati posebno duhovniku, ki je več časa živil nasprotno svetosti svojega stanu; priporoči se pa vsakemu duhovniku, da posnema uzore duhovniškega stanu, n. pr. sv. Martina Tur. sv. Augustina, sv. Karla Boromeja, sv. Frančiška Sal. in druge, ki so vsak v določenih časih zapustili posvetna opravila in na samem sami ali v družbi z drugimi pobožnimi duhovniki opravljali duhovne vaje. g. 76. Nadaljevanje. C. Premišljevanje večnih resnih. “Blagor človeku, ki ljubi postavo Gospodovo, in noč in dan premišljuje njegovo postavo«, (ps. I. 2.) «Blagor možu, kteri premišljuje svojo pravico in v svo¬ jem srcu misli na vsevednega« (Sir. 14. 2.) Na te in enake načine priporočuje sv. pismo premišljevanje božjih resnic. Tudi sv. očetje sploh pri vsaki priložnosti nagovarjajo k premišljevanju, ker «ni mogoče, da bi delal slaba djanja, ki ima dobre misli« (Aug. in Ps. CNLVIII). Po premišljevanju se nam pomnoži spoznanje božjih resnic, oživi se vera, vtrdi upanje, in vžge ljubezen, da se po vsem pravu sme reči, da je premišljevanje pomoček, brez kterega se resnične in stanovitne pobožnosti ne more doseči. Premišljevanje ni potrebno samo osebam, Bogu na posebni način posvečenim, kakor so samostanski ljudje in duhov¬ niki ; ampak vsim kristjanom je koristno in potrebno, kakor uči rimski katekizem, ki spovedniku priporočuje: «Naj spovedenca napeljuje, da bo vsaki dan kaj premišljeval o skrivnosti trplenja našega Gospoda; s tim premišljevanjem bo dosegel, da bo^ vsaki dan bolj varen pred hudičevimi skušnjavami. Da namreč tako hitro z dušo in močni omagamo proti sovražniku, ki nas le v malem skuša, ni drugega uzroka, kakor, ker si ne prizadevamo, da bi si iz premišljevanja nebeških reči navzeli ognja božje lju¬ bezni, ki bi naš duh okrepčeval in povzdigoval«. Tvarina premišljevanja so resnice božje, ki v nami pre¬ bujajo strah pred božjo pravico in upanje na božje vsmiljenje, in vžigajo ljubezen do večne dobrote; n. pr. premišljevanje poslednjih reči, strašnih kazni v peklu, neizmernega božjega vsmiljenja, trplenja in smrti n. G. J. Kristusa, božjega veličanstva, dobrotljivosti, modrosti in drugih lastnosti. Najprimernejše je premišljevanje trplenja in smrti Jezusove; primerno tudi takim, ki ne znajo brati, ker imajo gotovo v vsaki župni cerkvi križev 141 pot, ki na podobi kaže, kaj je Sin božji pretrpel za nas. Zato to premišljevanje posebno priporočuje rimski katekizem in tudi cerkveni očetje. Sv. Franc. Sales. pravi: «Ako večkrat premišlju¬ ješ življenje in trplenje Jezusovo, polna ti ga bo vsa tvoja duša, priučil se boš delovanju na njegov način, in vravnal boš svoja djanja po izgledu in nauku njegovem. On je luč sveta, toraj v njem, po njem in zavoljo njega se moramo tudi mi razbistriti in razsvetliti. On je zaželjeno drevo, v čegar senci se moramo odpočiti in okrepčati: je živi studenec Jakobov, v kterem mo¬ ramo spirati naše madeže in pomanjkljivosti. Otroci nauče se matrnega jezika s tim, da večkrat slišijo govoriti (svoje matere) in za njimi jecljajo. Tako se tudi mi, s premišljevanjem pri zve¬ ličarju našem večkrat bivajoči in opazujoči njegove besede, djanja in občutke, naučimo govoriti, delati, hoteti, kakor On ...» Način premišljevanja nas sv. Franc. Sal. v svoji Filoteji uči tako le: Najprej si moramo svoj duh pripraviti za premišlje¬ vanje s tim, a) da si Boga živo pred oči domišljujemo. To se zgodi, ako pomislimo na božjo povsodpričujočnost, ki je na vsakem mestu, in vsaki kraj napolnuje, toraj je tudi tukaj pred nami, okoli nas, v nas, «ker v njem živimo, v njem bivamo, v njem se premikamo«; — ali pa, ako si mislimo Sina božjega, našega Odrešenika in Gospoda, ki kot Bog in človek iz nebes gleda na nas zemljane in tudi zdaj na nas, ko hočemo premišljevati njegove resnice, čeravno ga mi nevidimo, kakor ga je vidil sv. Stefan pred smrtjo; — ali pa, da si mislimo Jezusa pred nami stoječega, kakor je bival v človeški podobi na zemlji; ali pa, da ga molimo pričujočega v presv. Rešnjem Telesu. Domišljuje naj se le eden tih ali enakih načinov, ne več na enkrat, in to kratko in živo. b) Domislivši se Boga pred seboj prosimo ga v ponižni molitvi za njegovo božjo pomoč «ker nismo zmožni, misliti kaj iz sebe, ampak zmožnost naša je iz Boga« (II. kor. 3. 5). Molimo, kakor nas opominja kraljevi prerok (Ps. 118. 18 in 34); »Odgrni mi oči, da vidim čuda v tvoji postavi — Daj mi pamet, in preis¬ koval bom tvojo postavo, ter jo spolnoval iz vsega srca«. Koristno je tudi, da na pomoč zakličemo bi. Dev. Marijo, angelja varha in druge svetnike, ktere kdo navadno pred drugimi časti, c) V tvarino premišljevanja, ktero smo poprej brali, ali slišali v na¬ govoru, se zamislimo z živo domišlijo, tako, kakor da bi se djanje, ktero premišljujemo godilo zares pred našimi očmi. N. prim. Ako hočemo premišljevati trplenje Jezusovo na križu, podajmo se v duhu na goro Kalvarijo, in pred dušnim očesom pustimo slediti po vrsti vse, kar se je tamo govorilo in kar zgo¬ dilo, kakor nam pripovedujejo Evangelisti. Za proste ljudi je križev pot in druge podobe v cerkvi močen pripomoček njihovi nenavajeni domišljiji, d) Gledajoči v duhu skrivnost, ktero ho¬ čemo premišljevati, razmišljujmo jo z umom na vse strani in po vsih okolšinah, ne zato, da bi mrzlo nasitevali svojo rado¬ vednost, temveč, da se nam prebude pobožni občutki, posebno žalost čez grehe, strah pred pravično sodbo božjo, upanje v bo¬ žje vsmilenje, poželenje nebeškega veselja, ljubezni do Boga in 142 bližnjega itd. Ti pobožni občutki morajo postati tako živi in močni, da vplivajo na voljo, jo ganejo, da stori trden sklep za- naprej se varovati greha, vaditi se v čednostih in se posluževati potrebnih pomočkov za oboje. Za zaključek premišlevanja sledi djanje zahvalnosti za milosti, prejete v premišlevanju, darovanje pobožnih občutkov in sklepov, in ponižna prošnja, da nam Bog še zanaprej daje in pomnožuje svojo pomoč, s ktero bomo stor¬ jene sklepe mogli vestno spolnovati. Da bo premišlevanje vspešnišo, naj se izvoli za to prime¬ ren čas, najboljše zjutraj, ko duh še ni obtežen s svetskimi skrb¬ mi; kraj premišljevanja naj bo tih in samoten; pobožni občutki in sklepi naj ne bodo preveč splošni, ampak primerni posebnim okoljšinam; sklepi so najboljši taki, ki se morejo spolniti še tisti dan; n. pr. pri trplenju Jezusovem premišljuješ njegovo krotkost in ljubezen do sovražnikov, priljubi se ti ta ljubezen, zamrazi tvoja dosedanja netrpljivost do nasprotnikov, vshaja ti sklep, da boš zanaprej tudi ti krotek in ljubezniv do svojih so¬ vražnikov in nasprotnikov, — misli si precej nasprotnika, do kterega ti je bilo srce malo poprej še čmerno in zagrizeno, odloči: tudi njemu bom dober, in prvič, ko se snidem z njim, pozdravil ga bom prijazno, občeval bom z njim ljubeznivo, če se ponudi priložnost, rad mu bom storil ljubav, itd. Po premišljevanju ne vrzimo se hitro v posvetna opravila, ampak prizadevajmo se, da bodo občutki in sklepi več časa ostali v duši in se globokejše vkoreninili, da ne bodemo podobni človeku «kteri oglednje obraz svojega rojstva v ogledalu; ogleda se namreč in gre, in hitro pozabi, kakšen je bil» (Jak. I. 23.24). Podobno temu premišljevanju, le bolj kratko, je večkratni spomin božjih resnic; n. pr. božje vsevednosti, pravičnosti itd. To se more dati za pokoro tudi takim, kteri nimajo časa ali dušnih zmožnosti, da bi tako premišljevali, kakor je zgor pove¬ dano; n. pr. spovedencu, ki se je spovedal skrivnih grehov, ali grešnih misli in poželenj, se ukaže, naj skoz teden ali do pri¬ hodnje spovedi vsaki dan zjutraj pomisli, da ga Bog zmiraj vidi, da vidi tudi njegove misli in želje; — spovedencu, ki se je oskru- njeval po noči v postelji, se priporoči, naj se vsaki večer, kadar se v posteljo vleze, domisli smrtne postelje, ki ga gotovo čaka, in si zraven misli, kako si bo želel tistikrat, da je delal v svo¬ jem življenju. g. 77. Nadaljevanje. D. Spraševanje vesti. Kdor ne pozna sam sebe, ne more popravljati svojih pogreškov, in se ne varovati priložnosti in skušnjav v greh; spoznal pa se bo, kdor pogosto sprašuje svojo vest. Zato je spraševanje svoje vesti, ali premišljevanje svojega dušnega stanu (ali čez en dan ali čez kteri določen čas) neob- 143 hodno potrebno vsakemu, kdor hoče greh zapustiti, se ga varo¬ vati in napredovati v čednosti. Sv. Auguštin človeka primerja barki na morju, ki ima na dnu razpoklino, skoz ktero zmiraj leze voda, ki bi barko zatopila, ako bi jo sproti ne izmetavali. Tako je tudi človek toliko oslabljen po grehu, da strup greha zmiraj v njega tišči, in bi ga zadušil, ako bi si ne prizadeval zmiraj odpravljati ta strup, mu mašiti uhode; a da spozna strup in razpokline, skoz ktere se mu vriva v dušo, mora dušo po¬ gosto pregledati, to je vest spraševati. Sv. Brnard (in Gaus. Serm 52): «Verujte mi, kar je bilo odrezano, zopet požene, kar je^ bilo odgnano, se zopet povrne, kar je bilo vgašeno, se zopet vžge. Malo je zato, enkrat odrezati; večkrat je treba, da, ako mogoče zmiraj odrezavati*. Zato pa je treba pogosto pregledati dušo, da se vidi, koliko je pognalo, da se hitro odreže, — koliko se vžgalo, da se hitro pogasi. Priporočevati se mora vsakemu kristjanu, da svojo vest sprašuje vsaki dan, posebno vsaki večer, «kakor posvetni trgovec vsaki dan preračuni zgubo in dobiček; tako tudi ti vsaki dan zjutraj in zvečer preglej, na čem si s svojo kupčijo (dušno). Ako opaziš, da si na škodi, skrbi, da boš s prihodnjimi dobički po¬ pravil škodo*. Ephraem (de vita relig.) Kteri imajo čez dan ve¬ liko dela jn skrbi, se izgovarjajo, da nimajo časa vsaki dan vesti sprašati. Če ga res nimajo v delavni dan, ga pa imajo gotovo v nedeljah in praznikih, če le hočejo ; naj toraj te dni pregledajo svoj dušni račun. Da bo spraševanje vesti vspešno za dušno korist, naj se takole ravna; a ) Domisli se najprej vsega dobrega, vsake sreče, vsakega veselja, ki si ga skusil čez dan, da se hvaležno spomniš Njega, od kterega vsak dober dar pride. Domisli se tudi nezgod in žalosti, ktere si pretrpel čez dan, pa ne zato, da bi se na novo žalostil ali potoževal čez nje, ampak da v njih spoznaš kazen za grehe, storjene ta dan, ali že poprej. I) Premisli, kako si preživel pretečeni dan (oziroma teden), kje si bil, s kom si bil, kaj si delal, kaj govoril, kaj mislil; pomisli tudi, ako nisi opustil kakšno dobro delo, ktero si imel dolžnost ali pa prilož¬ nost storiti, c) Spoznavši pregreške in pomanjkljivosti,^ obudi Čez nje srčno kesanje, prebudi trden sklep, da se jih boš drugi dan gotovo varoval. Trdeh sklep naj ne bo splošen, da se češ varovati greha in grešne priložnosti sploh, temveč določen na kteri poseben greh in na posebno grešno priložnost, za ktero odločiš, kako se boš obnašal, da v nji ne padeš, ako se ti bo zopet ponudila. Za pokoro se vsakdanje spraševanje vesti le redko komu more naložiti, ker bi bilo mnogim pretežko. Naj se to^le pripo¬ roča kot posebno zdaten pomoček resničnega poboljsanja; za pokoro se naloži, ako je potreba, spraševanje vesti vsaki teden, vsako nedeljo. Spovedencem, kteri imajo kteri greh ze v navadi, bo dobro, da omenjenega spraševanja vesti ne raztegnejo čez vse grehe določenega časa, ampak samo oziroma navajenega greha, da ne bi pregledali najpotrebnišega, kadar bi gledali 144 naenkrat na preveč stvari. N. pr. kdor je navajen kleti, bližnje ogovarjati, kdor je v bližnji grešni nevarnosti, pa se je ne more ogibati, naj vsaki večer pomisli, kako se je čez dan ponašal ravno v ti zadevi, je li zopet padel ? zakaj? v kteri priložnosti? morebiti je opustil pripomočke nasvetovane od spovednika? itd. Na ta način more se človek malo po malo odvaditi vsih svojih razvad, in se privaditi nasprotnih čednosti, da s časom postane čednosten kristjan. Kempis : «Ako bi vsako leto izkoreninili eno pregreho, kmalo bi postali popolni. Ali zdaj velikokrat nasprotno skusimo, da smo bili boljši in bolj vneti v začetku svojega spreobrnenja, kakor zdaj, ko se že več let v dobrem vadimo«. §• 78 . Nadaljevanje. E. Branje pobožnih spisov — priporočuje vsak dušni vodnik. Pobožni spisi so kakor pridige s tem razločkom, da nam pisatelj govori hitro ali počasi, kakor sami, primerno svojim duš¬ nim zmožnostim beremo hitro ali počasi. Toraj ima pazljivo branje mnogokrat še veči vspeh, kot poslušanje pridige; ker pri branju lahko postanemo in premišljujemo, kar smo brali, lahko vnovič preberemo, kar nismo pravo razumeli. V pobožnih spisih naha¬ jamo najmočnejša orožja proti grehu in skušnjavam in najzdat- nejše pomoeke čednosti, pobožni spisi bistrijo nam um, dušo napolnujejo s pobožnimi čutji in jo vnemajo za čednostno živ¬ ljenje. O imenitnosti in koristi dobrih spisov pričajo nam ži- votopisi mnogih in imenitnih svetnikov, ki so se ravno po bra¬ nju^ pobožnih bukev prebudili iz nemarnega ali celo iz hudo- grešnega življenja in postali vneti služabniki božji, prim. sv. Auguštin, ki se je po branju sv. pisma počel vračati k Bogu — sv. Ignacij ki je po branju pobožnih bukev (posebno življenja svetnikov) iz posvetnega vojaka postal zmagovalen vojskovodja Kristusove vojske. Najimenitniša pobožna knjiga je vsakako sv. pismo, po¬ sebno novi testament. O sv. pismu pravi sv. Auguštin: V sv. pismu more človek viditi samega sebe, kakor v ogledalu, kakšen je in kamo gre. Neprenehano branje vse očisti, navda s stra¬ hom pred peklom in srce čitajočega vnema za večno veselje. Kdor hoče zmiraj z Bogom biti, mora pogosto moliti in brati: ker z Bogom govorimo, kadar molimo, in Bog z nami govori, kadar beremo. Trud branja je časten in mnogim koristi za pobolj- šanje duše; kakor se namreč telo hrani s telesno hrano, tako se notranji človek poživlja in hrani z božjimi izreki«. Izven sv. pisma je še mnogo drugih pobožnih knjig prekoristnih za poduk. Nam Slovencem je Mohorjeva družba dala in še daje prelepih knjigj ki so vse pripravne bistriti um in blažiti srce; nektere so kakor nalaš^ kot vodje na čednostnem življenju; n. pr. življenje svetnikov, življenje J. Kristusa našega Zveličarja, nebeška krona, 145 Jezus devicam govori, Slovenski gofine, Šmarnice presv. Jezuso¬ vega srca, Filoteja in druge. Da ho imelo branje pobožne knjige zaželjen vspeh, naj spovednik dobro presodi, kteremu spovedencu in'kaj mu ukaže brati. N. pr. Sv. pismo samo na sebi neizobraženim (ne teme¬ ljito naučenim v verskih resnicah) ni dosti primerno, ker bi ga tu in tam ne razumeli pravo; za take je mnogo primernejše Slovenski gofine, ali ktere druge prej omenjene Mohorjeve bukve. Ako mogoče, naj spovedencu na tanko določi, kaj naj bere; naj ga tudi opomni, da naj ne bere iz zgol radovednosti, ampak zato, da se bo vnemal v pobožnosti; naj bere z zbranim duhom, počasi in pazljivo, ne prehitro in ne brez premišljevanja. Kar je prebral, naj si ponovi v duhu in tudi pomisli, kako se njegovo življenje vjema s-tim, kar je bral. §• 79 . N adalj evanj e. F. Pogosta spoved. Jezus Kristus je postavil sv. zakra¬ mente, da nam po njih podeljuje posebne — zakramentalne — milosti, in tudi še premnogo delujočih milosti božjih, pomaga¬ jočih nam na potu proti nebesom. Tudi sv. pokora in sv. ob¬ hajilo ne podeljujeta samo zakramentalnih milosti, ampak sta najkrepkejši pomoček, da dobimo stud pred grehom, moč pred skušnjavami in stanovitnost v dobrem. Zato je večkratno preje¬ manje teh sv. zakramentov kot pokora posebno zdravilna pokora. Pogosta spoved nam pomaga, da z zmiraj večjo pazlji¬ vostjo čujemo nad seboj, in da madeže, s kterimi se morebiti ogrdimo, hitro odpravimo, poprej, nego se zajedo v dušo. Pred vsako spovedjo je treba natančnega spraševanja vesti, in kolikor bolj pogosto vest sprašujemo, bolj spoznavamo sami sebe, spoz¬ navamo svoje slabe nagnenosti, spoznavamo skušnjave, in s tem pridobimo neko spretnost, da pri preteči skušnjavi^ hitro spoz¬ namo dušnega sovražnika in se tudi domislimo orožja, s kterim ga naj gotovejše moremo odgnati. Pomagajo nam v tem prem¬ nogo spovednikovi opomini. Spovednik namreč z nepristranskim očesom gleda na našo dušo, pozna jo zato boljše, kakor mi sami, kterim samosvoja ljubezen prerada zaslepi pogled; čim več nas spovednik iz pogostih spovedi pozna, tim primerniša sredstva poboljšanja nam more svetovati. Za vredno spoved je treba resničnega srčnega kesanja in trdnega sklepa. Kolikovečkrat se čez svoje grehe kesamo prav pravo iz srca, toliko bolj se nam pristudijo; koliko večkrat de¬ lamo resnične sklepe poboljšanja, toliko trše zapahnemo grehu pot v srce. Spovedanje svojih grehov je tudi samo na sebi prav težavno in koliko večkrat se spovedamo, tolilm bolj previdni bomo, da si to notranjo težavo še več ne povekšamo z velikimi grehi. V tem oziru mnogi primerjajo človeško dušo s sobo, 10 146 ktero sicer skrbno varujemo pred velikim onesnaženjem, a ven¬ dar se po pohištvu, po slikah še zmiraj prijemlje droben prah, kterega moramo večkrat obrisati in osnažiti, da soba ostane snažna; — tako moramo tudi dušo večkrat osnažiti, čeravno še ni bila oblatena s smrtnim grehom. Več še, kakor zavoljo vsega tega, je pogosta spoved koristna zavoljo neprecenljivih milosti, ktere pri vredni spovedi dobimo. Postajamo zmiraj večji prijatelji božji in manj nagneni na slabo; pomnožujejo se nam božje pomoči, da zmiraj močnejši postajamo proti dušnim sovražnikom. Ker je spoved združena z mnozimi težavami, je pogosta spoved tudi kaznilna pokora in nam v tem oziru zbrisuje dol¬ gove za grehe, da nam jih po smrti ne bo treba plačevati. Zato pogosto spoved priporočujejo vsi pobožni spoved¬ niki. Posebno potrebna je tim, ki so v grešni navadi, ali ki so v bližnji potrebni priložnosti greha, ali kteri žele doseči večo popolnost. Tudi takim, ki so dolgo časa nespokorno živeli v grehih, in se resnično poboljšati hočejo, bo ravno pogosta spo¬ ved najbolj vtrdila poboljšanje. Po cerkveni zapovedi sicer kristjan zadosti strogi dolžnosti, ako se enkrat na leto spove svojih grehov. A ta zapoved je zato tako določena, ker cerkev neče s težkimi postavami vezati svojih vernih, ampak jim koli¬ kor mogoče polakšuje breme Jezusovo; — a želi pa, in spoved¬ nik naj v njenem duhu priporočuje (v posebnih slučajih za po¬ koro daje) pogosto spoved. Posebno naj spovednik nagovarja spovedence, da si očistijo vest vsaj v velikih praznikih, n. pr. v božičnem času, med Šmarnimi mašami, ob obletnici prvega sv. obhajila, na dan svojega godu. itd. Spovednik naj opominja spovedence, naj ne odlaša spovedi, kdor je smrtno zagrešil, am» pak čim prej mogoče naj se pomiri z Bogom, da ga zavoljo odlašanja ne doseže veča nesreča, ki more biti, a.) smrt v grešnem stanu, po besedah Jezusovih: «Ne znate ne ure, ne dneva, zato bodite zmiraj pripravljeni.* — «Ne odlašaj povrniti se k Gospodu, in ne odkladaj od dneva, do dneva; zakaj nje¬ gova jeza naglo pride, in ob času maščevanja te bo razdjal* (Lit. v. 8. 9.) h.) Nevarnost, da bi ponovil greh, ali zapadel še v druge. Koje človek v smrtnem grehu, beži od njega milost in pomoč božja, zato se skušnjavam težje vbrani, tudi postane tim več nagnen na greh, čim dalje v njem ostane, c.) Težje rešenje iz greha, ker se grešnik tim ložej resnično kesa in ^od¬ kritosrčno spove greha, čim prej za djanjem sledi spoved. Cim dalje pa odlaša, tim bolj se greh vraste v srce, hudobni duh mu ga izgovarja na vse mogočne načine, da mu pomanjša stud pred njim; a kadar je treba iti k spovedi, povekša mu sramož- ljivost, da bi mu zamašil usta, če je mogoče. Samo po sebi se razumi, da se mora grešnik storjenega smrtnega greha očistiti s spovedjo, ako ima storiti tako djanje, ki ^zahteva čisto dušo delujočega, namreč mašnik pred. sv. mašo, svetni človek pred prejetjem kterega zakramenta živih, —- in tudi, ako previdi, da gre v smrtno nevarnost, n. pr. vojaki pred bitko, mati na težkem in nevarnem porodu, itd. 147 ' Toraj mora spovednik mnogim priporočevati pogosto spo¬ ved. Ako pa previdi, da je kteremu spovedencu potrebna za pokoro, naj presodi tudi zunanje razmere spovedenčeve. Ako bi bil spovedenec v takih okoljšinah, da bi zavoljo pogoste spo¬ vedi moral zanemarjati dolžnosti svojega stanu, naj se mu na¬ mesto prav pogoste spovedi naloži rajše večkratno spraševanje vesti, kesanje in drugo, kar bo ložej opravil. Gleda naj spoved¬ nik tudi na dušni stan; nekterim (posebno, ki imajo sumljivo vest) je prepogosta^ spoved celo nevarna, ker jim preveč vzne- m ir uje zbegano dušo. Navidezno pobožnim (trcijalkam), ki vso svojo pobožnost stavijo v to, da prav pogosto, vsaki teden, mučijo spovednika, a za resnično čednostno življenje jim ni mar, naj spovednik razsveti dušo, jih poduči o pravi kršanski pravici in jim včaših odloči daljši čas do prihodnje spovedi. Ki se pogosto spovedujejo, imajo večidel le majhne grehe. Da jim preveč ne zbega vesti, naj jim spovednik njihove pre¬ stopke in slabosti ne kaže za veče, kakor so v resnici; posebno naj jih napeljuje, da obude resnično kesanje, ker je pri spovedi majhnih grehov ravno na kesanje največ treba paziti. 80. Nadaljevanj e. G. Pogosto sv. obhajilo. O sv. obhajilu pravi naš Gospod in Zveličar: «Kdor je moje meso, in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga bom obudil posledni dan.»(Jan. VI. 55,) Sv. ob¬ hajilo je drevo življenja, ki nam daje večno življenje : je mana, ki nam podeljuje dušno jakost, sktero se'vstavljamo skušnjavam in se obvarujemo smrtnega greha. Trid. zbor sv. obhajilo imenuje «zlek (antidotum), s kterim se osvobodimo vsakdanjih prestop; kov, in obvarujemo smrtnih grehov,« Ni toraj čuda, da vneti spovedniki vrednim spovedencem priporočujejo pogosto sv. ob¬ hajilo, da v njem zdravja in moči dobe, ki so na duši bolani in slabotni. Sv, Karel Bor. opominja dušne pastirje, naj svojim vernim priporočajo večkratno sv. obhajilo, namreč posebno o ve- ikih praznikih — o Božiču o treh kraljih, o Binkuštih, o praznikih bi. D. M. Znamnje skrbnega kristjana je tudi, da prejme sv. obhajilo na dan svojega godu, na obletnico po¬ roke, na obletnico smrti staršev, po ozdravljenju iz nevarne bo¬ lezni, pred daljšim popotvanjem in po srečni vernitvi, matere pred in po srečnem porodu (na dan vpeljanja^v cerkev), mla- denči, ko grejo v vojake itd. Kempis: »Pristopi večkrat k studencu milosti in božjega vsmiljenja, k viru dobrote in vse čistosti, da boš mogel ozdraviti od strasti in grehov, in^ da boš vreden po« stati močnejši in pazljivejši proti vsem skušnjavam.« Toraj je kristjanu, ki želi napredovati v pobožnosti neobhodno potrebno večkratno vredno sv. obhajilo. * 148 Od večkratnega sv. obhajila pa se razloči pogosto sv. ob¬ hajilo (v ožjem pomenu). Pogosto sv. obhajilo prejema tisti, kteri se izven nedelj in praznikov tudi med tednom večkrat obhaja. Ker imajo spovedniki po razumni razsodbi dušnega stanu spo- vedenčevega določevati kedaj in kolikokrat naj se obhajajo ver¬ niki, je treba o pogostem sv. obhajilu kaj natančnišega omeniti. Sv. Alfons Liguori stavi sledeča pravila; a.) Mesečno sv. obhajilo se ne odreče nobenemu vredno pripravljenemu, temveč vsem naj se priporoča, tudi takim, ki se pečajo s posvetnimi opravili; b.) Tedensko sv. obhajilo se dovoli tistim, ki se sploh varujejo veli¬ kih grehov in se resnično prizadevajo, da bi se odvadili tudi malih grehov; c.) Večkrat na teden se jim dovoli, kteri, ako greše v malem, greše iz nepomišljenosti in človeške slabosti, se skrbno varujejo, da v kaj slabega ne dovolijo s pomislikom, in imajo sploh navado vsaki dan nekoliko časa moliti in pobožno premišljevati; d.'} Vsaki dan se jim dopusti, kteri nimajo niti nagnjenosti do malih grehov, resnično težijo za kristjansko popolnostjo in željno hrepene po sv. ohhajilu. Poprej nego spovednik dopusti pogosto sv. obhajilo, naj uvaži več reči. Naj pazi na spovedenca, kako se pripravlja za sv. obhajilo, in kako bi se po svojih okoljšinah pripravljati mogel. Je tudi svetskih okoljšin, ktere overajo pogosto sv. obhajilo, n. pr. oddaljenost od cerkve, preveliko posvetnih opravil, skrb za gospodarstvo, posluh pri služabnikih, hišni mir itd.^ Spovednik naj gleda na namen, zavoljo kterega spovedenec želi pogosto sv. obhajilo. Čisti namen ima, kdor srčno želi, da bi se zdru¬ žil z Jezusom, ker ga goreče ljubi; — kdor pa sv, obhajilo želi iz častilakomnosti, da bi pred ljudmi veljal za pobožnega, nima dobrega namena, zato se mu pogosto sv. obhajilo odreče. Gleda naj spovednik, kako spovedenec po pogostem sv. obhajilu napreduje v čednosti. Ako opazi, da spovedenec postane zmiraj več nagnen na dobra djanja, da postaja previdniši v besedah in djanjih, da napreduje v ljubezni do Boga in bližnjega, je to jasni dokaz, da mu je pogosto sv. obhajilo koristno. Ako pa opazi da pogosto sv. obhajilo pri kterem spovedencu nima tih učinkov, ne vidi nobenega napredka v čednosti, nobenega pobolj- šanja, nič veče gorečnosti, pobožnosti in spoštovanja do najsvetejšega Zakramenta, lahko zna, da je takemu spo¬ vedencu pogosto sv. obhajilo neplodno in nekoristno, ako ni naravnost pogubno. Kdor slabih strasti in navad ne opusti, n. pr. rad ogovarja, se nečimrno oblači, ne posluša staršev in dru¬ gih poglavarjev, zahaja v slaba društva, kdor je v bližnji grešni nevarnosti, itd. takemu se ne dopušča pogosto sv. obhajilo, ker bi ga pri ljudeh v nečast pripravil. »Edino znamnje vrednega sv. obhajila je dušni napredek; kteri v pobožnosti rastejo, naj pri¬ dejo večkrat k sv. obhajilu — ako ne (rastejo), morajo to (po¬ gosto sv. obhajilo) opustiti« (Jan. Avil.) — «ne zato, ker bi bilo redko sv. obhajilo pomoček proti dušnim boleznim, ampak zato, da se boljše pripravijo za vredno sv. obhajilo, da ostrejše kaznujejo grehe, v ktere še padejo, in da se zvsim srcom vdajo molitvi in 149 dobrim delom* (Izid. Španski.) Benedikt XIV. piše: «Posebno je treba opomniti spovednikom, da ne svetujejo ali ne dopuste pogostega sv. ohhajila tistim, ki večkrat padejo v smrtne grebe in niso dosti skrbni, da bi pokoro delali in svoje življenje po¬ boljšali ; in tudi ne tistim, kteri se sicer varujejo velikih grehov, vendar jim je volja še nagnena na majhne.* Učeni papež tudi svetuje, naj se pridno prebira, kar o tem piše sv. Frančišek Sak ki razločuje majhne grehe od nagnenja do njih. (Filoteja I. buk. 22. post.) »Čisto in popolnama brez odpustljivih grehov biti ne moremo, vsaj dolgo ne bomo brez njih. In zares je velik razloček med tem, da se kdo zlaže eden ali dvakrat za šalo in le v majhnih j;ečeh in med tem, da ima kdo dopadenje do laži, in da zmiraj nagnjenje de tega greha v sebi redi.* In po tem razdelenju stavi pravilo: «Da kdo sme vsakega osmega dne k sv. obhajilu pristopiti, temu je neobhodno potreba, daje njegova duša čista smrtnega greha, da je prosta vsakega nagnjenja k odpustlivim grehom, in da verh tega občuti v sebi veliko željo po sv. obhajilu. Da pa sme kdo vsakega dne piistopiti, tak človek mora imeti večidel že premagana vsa huda nagnjenja; tudi se sme to zgoditi le na besedo duhovnega očeta* (Filot. II. 20). Ako od takih pobožnih kdo zagreši iz človeške slabosti, se mu za prvikrat ne odreče pogostega sv. obhajila, ker ne po¬ trebuje zdravnika, kdor je zdrav, ampak, kdor je bolan, reče naš Zveličar (Luk. V. 31.) Tudi sv. Frančišek ' Sales pravi v svoji Filoteji: «Če te vprašujejo otroci sveta, zakaj se približuješ tako velikokrat Božjej mizi, reci jim, da storiš to zato, da^bi se očistila svojih napak, se znebila svoje revščine, se tolažila v svojej slabosti. Povej jim, da je pogostega obhajila potreba dvojnim ljudem, namreč popolnim in nepopolnim. Popolnim ali svetim ga je treba, ker bi pri toliko dobri pripravi ravnali čez vse nespametno, ako bi se ne približevali viru in studencu vse popolnosti, nepopolnim in grešnim ga je pa treba, da bi v tem zakramentu zadobili si pravo popolnost. Močnim ga je treba, da ne oslabe, slabim, da se okrepčajo; bolnim, da ozdravijo, zdravim, da ne obolijo. Povej jim, da toraj tebi, ki si nepopolna, slaba in bolna, je silno potreba, da se mnogokrat zedinjaš s svojo Popolnostjo, s svojo Močjo, in s svojim Zdravnikom. Reci jim, da morajo tisti, ki'niso preveč obloženi s posvetnimi o- pravki, velikokrat se približevati k Božjej mizi, ker jih delo ne zadržuje. Povej jim tudi, da naj to store še tisti, ki so zamo¬ tani v mnoge posvetne reči, ker jim je tega silno potreba. . .» (Fil. II. 21.) Tudi se pobožnemu kristjanu ne odreče pogosto sv. obhajilo zato, ker se včasih pred sv. obhajUom, ali po sv. obhajilu čuti manj gorečega, kakor bi sam rad. Čutniška gorečnost^ in ljube¬ zen ni v človeški moči; ako želi in se po svojih močeh priza¬ deva, da bi sv. obhajilo prejel prav pobožno in z gorečo ljubez¬ nijo, storil je, kar je mogel. Slavni Janez Gerzon kristjane, ki se zavoljo tega uzroka odtegujejo od pogostega sv. obhajila, primerja omrznjenim, ki se nečejo približati ognju, dokler se 150 prej ne ogrejejo, ali bolnim ki zdravnika nečejo prej klicati, dokler ne ozdravijo. Ker je pa nevarnost, da bi najsvetejša stvar po vsak¬ danjem zavživanju ne postala preveč navadna, ali, da bi se do- tičnik ne pripravljal zadostno, zato naj spovednik vsakdanje sv. obhajilo dopusti le v najredkejših slučajih, kjer je za trdno prepričan, da se dotičnik za sv. obhajilo vredno pripravlja. In še tistim, kterim dopusti vsakdanje sv. obhajilo, naj ga jim kteri dan v tednu odtegne, da poskusi njihovo poslušnost in ponižnost, in da jim toliko več vsplamtijo želje po Kristusu. Tudi preveč mladim naj ne dopušča preveč pogostega sv. obhajila, ker je mladost podvržena nestanovitnosti in drugim slabostim. To pravilo uči Franč. Sales takole (Lib. 2. ep. 38): «Ne bi rad, da svojo hčer pustiš prepogosto k sv. obhajilu, ker še ne razumi dobro, kaj je pogosto sv. obhajilo_Ako ta majhna duša dobro spozna, da se za pogosto sv. obhajilo zah¬ teva velika čistost in veliko gorečnosti, in se za oboje prizadeva in pridno pripravlja ; svetujem, da se ji dopusti pogosto sv. ob¬ hajilo, to je vsakih štirnajst dni; ako ima pa le želje, da bi se obhajala, ne pa, da bi se odvadila svojih majhnih mladostnih nepopolnosti, mislim, da je dosti, ako gre vsaki teden k spovedi in vsaki mesec k sv. obhajilu«. Tudi neizobraženim in topim se ne dopušča pogostega sv. obhajila, ker je njihov duh nesposoben, da bi zadostno spoz¬ nali kaj se zahteva za pogosto sv. obhajilo. Pogosto sv. obhajilo ne sme se grajati zato, ker nekteri po pogostem sv. obhajilu postanejo mrzli do najsvetejšega zakra¬ menta. Taki ne zgube spoštovanja do sv. zakramenta zavoljo pogostega sv. obhajila, ampak zato, ker se zanj ne pripravljajo dosti pobožno, in-ga zato prejmejo malovredno, ali celo nevredno. Takim, se ve, je treba odreči pogosto sv. obhajilo; a zavoljo njih ga odreči tudi drugim, resnično pobožnim, bi bila krivica. V nekterih slučajih mora pa spovednik spovedencu za- braniti, ali le odložiti sv. obhajilo. Kdor ni dobil odveze od svojih smrtnih grehov, ali komu se je odveza za kaj časa odložila, — je gotovo, da tistikrat ne sme pristopiti k mizi gospodovi. Po ojstri cerkveni zapovedi se smejo kristjani obhajati le na tešče. Ako je toraj spovedenec, ki je dobil odvezo, že prej kaj zavžil, se ne sme obhajati tisti dan, ampak še le prihodnji. Krš. kat. Nravoslovje našteva izjemne slučaje, od kterih naj bo tukaj omenjen samo slučaj smrtne bo¬ lezni, ki bolnika izjemlje od imenovane postave, kadar ima pre¬ jeti sv. obhajilo kot popotnico. Kdor ima presilen kašelj, ali tako oslaben želodec, da vse iz sebe izmeče, zavoljo spoštovanja do presv. Zakramenta ne more prejeti sv. obhajila, dokler ne ozdravi od te slabosti. Ako lma^tako nadlogo bolnik, ki je na smrtni postelji, in bi ne mogel zavziti sv. popotnice, naj moli presv. Rešnje Telo in se obhaja duhovno. 151 s. 81. Nadaljevanje. H. Duhovno obhajilo. — obstoji v pobožnih in gorečih željah, prejeti sv. Rešuje Telo, kadar se zakramentalno obhajati ne moremo. Za duhovno sv. obhajilo je treba obudenje žive vere, srčnega kesanja, trdnega upanja, goreče ljubezni in vročih želja, prejeti Kristusa v presv. altarskem Zakramentu. Cerkv. zbor Trid (sess, XIII. c. 8) duhovno sv. obhajilo takole priporočuje: «Očetje naši so učili ... da se nekteri obhajajo le duhovno, namreč, kteri žele imenovani nebeški kruh zavžiti, in v živi veri, ki v ljubezni deluje, občutijo sad in korist od njega.® Sv. Terezija priporočuje: »Duhovno sv. obhajilo je posebno koristno, ne opuščajte ga! Tu namreč Gospod spoznava, koliko ga ljubite.® Priporoča naj se duhovno sv. obhajilo ne samo za takrat, kadar bi se imel kdo obhajati, pa se ne more ali ne sme; am¬ pak kristjani naj se pri vsaki sv. maši duhovno obhajajo, po¬ sebno pobožni pa tudi večkrat čez dan, čeravno ne morejo v cerkvi biti. Za pokoro se duhovno sv. obhajilo navadno ne daje, ker pri kristjanih, ki so pretanke vesti, lahko zbudi skrb, da niso imeli dosti vročih želja in tako ne spolnili pokore — jim toraj vest bega s sumnjami in dvomi; širokovestni in lahkomišljeni pa to stvar vzamejo prelahko, in tako v resnici ne bi storili zadostne pokore. Pravo in resnično pobožnim pa se more nalo¬ žiti tudi za pokoro, — priporočati pa vsakemu. % 82 . Nadaljevanje. /. Zvrševanje nravnostnih (djanskih) čednosti. «Nebeški naš Zdravnik rabi vsakemu posebnemu grehu nasprotno zdra¬ vilo. Kakor zdravniška umetnost vroče zdravi z mrzlim, mrzlo z vročim, tako je tudi naš Gospod posameznim grehom pripra¬ vil nasprotna djanja kot zdravilo, nezdržnim je ukazal zdržlji¬ vost, stiskačem radodarnost, jezavcem krotkost, ošabnim poniž¬ nost® (s. Greg. Hom. 32.) Na ta način mora tudi spovednik, ki je namestnik Kristusov, grešnikom ukazovati, naj zvršujejo storjenim grehom nasprotne čednosti. N. prim. Spovedenec se obtoži, da je imel hudo jezo do bližnjega, — zavrelo mu je v srcu, kadarkoli ga je zagledal, — preklinjal ga je, — viditi ga ni mogel, še manjše govoriti z njim, itd. Nasprotno temu je krotkost in ljubeznivost. Pokaže naj mu spovednik, kako je jeza in sovraštvo škodljivo njemu in bližnjemu, — je velikokrat uzrok drugih grehov, — uničuje mu vsako zasluženje pred Bo¬ gom, ker Bogu ni dopladljiv dar od njega, ki sovraži svojega 152 brata itd. Za pokoro naj mu med ostalim naloži, da bo nasprot¬ nika prvikrat, ko ga sreča, prijazno pozdravil, — se vljudno z njim pogovarjal, ako bo nasprotnik hotel z njim govoriti, — in nekterekrat (določno kolikokrat, posebno vsjelej, kadar bi zopet v tem oziru zagrešil) molil za svojega sovražnika. Ako je spove- denec vdan ošabnosti, naj se ponižuje v svojem notranjem; ako pa pride priložnost, naj se poniža tudi zvunanje, posebno v po¬ slušnosti do poglavarjev. Stiskavec naj odpre svojo pest, in pri¬ merno svojemu premoženju, pomaga kakšnemu revežu, daruje kaj cerkvi, ali kteremu pobožnemu zavodu, kakor se v mestih nahajajo za pomoč človeškim revam. Nezmernež naj se posti, naj si v določenem času odtrga pri jedi, pri pijači, naj se od¬ tegne od sicer dopustljivega razveseljevanja. Trdosrčnež naj stori ktero djanje vsmiljenja do bližnjega, naj obišče kterega za¬ puščenega bolnika, naj mu kaj postreže, ga tolaži itd. Čednosti, ktere spovednik izrečno ukaže spovedencu, naj bodo nasprotne njegovim grehom in primerne stanu in svetnim okoljšinam spovedenčevim. N. prim. materi, ki je zaljubljena v posvetnost in neskrbna za dušo. se ne ukaže toliko, da bi izven zapovedanih časov v cerkev molit hodila, ampak naj moli doma s svojimi otroci, naj jih uči moliti in spoznavati Boga itd. Za vsaki stan so potrebne posebne čednosti, primerne poklicu; take čednosti naj spovednik priporočuje in ukazuje. Tudi naj spovednik rajši priporočuje čednosti, ki so bolj skrite in skromne, kakor take, ktere ljudje hitro opazijo in tudi radi slavijo, da se spovedenec ne bo počel skazovati s svojimi dobrimi deli. N. pr. Telesna dela vsmiljenja so mnogo očitniša in pri ljudeh veljavniša, kot dušna dela vsmiljenja, ktera pa pri Bogu toliko več veljajo, kolikor je duša imenitniša od telesa. Post, mrtvenje telesa, ljudje več cenijo, kakor dobrotljivost srca, krotkost, ponižnost, skromnost, poslušnost itd; a pred Bogom so te čednosti mnogo zaslužniše od prvih. Toraj naj spovednik spovedencu priporoča (oziroma za pokoro daje) zvrševanje takih čednosti, ki so pred Bogom imenitniše, za spovedenca zasluž¬ niše, za njegove okoljšine naj primerniše, a za zvunanji svet kolikor mogoče skrite in nepoznane. F* o s t. Dušno življenje človeško je neprestan boj med slabim in dobrim. Pamet, razsvetlena po veri, hoče, naj živimo vsled volje božje; pokvarena narava človeška poteza z grešnim poželjenjem na^nasprotno stran. Kdor več časa živi v grehu, dobi grešno poželjenje prevago čez dušne zmožnosti, čez pamet in pravo voljo. Grešno življenje tako daleč pripelje človeka, da mu razum toliko otamni, dale, kakor v neki megli, nejasno razločuje sveto m dobro od grešnega in slabega, — volja pa tudi vsa onemogla 153 poželjuje sladkega strupa namesto tečne hrane. Da se more ozdraviti um, osvoboditi od zastorov, ki mu branijo čisti pogled; — da se more volja otresti vpliva, kterega ima poželji- vost na njene odloke, — da duša dobi moč in prevago čez telo, mora se telo in njegovo poželjenje krotiti in mrtviti. Zato so spokorniki od nekdaj kaj pogosto za pokoro rabili zatajevanje samega sebe in krotenje telesnih poželenj, dobro znajoči, da je to primerna kazen za greh in tudi izvrsten pomoček po- boljšanja. Od zatajevanj naj imenitniše so post, zdržanjeod dopust- ljivega razveseljevanja, prikrajšanje spanja, radovoljno potrp- lenje v težavah in nadlogah, mrtvenje. Post v ožjem pomenu je zatajevanje uživalnega nagona. Uživalni nagon v človeku poželi večkrat jedi in pijače — ali v preveliki meri, — ali o nepotrebnem času, — ali posebno iz¬ brane. Ugajaje tim poželjenjem dobi v človeku živalska stran prevago, a duša onemaguje; človek postane nagnen na strasti, nasprotne zdravemu umu, čednosti prihajajo mu čezdalje težav- niše, s časom se mu vidijo nepotrebne in celo neumne. Take strasti so jezljivost, nagnenje k preklinjevanju, dušna lenoba, ošabnost, in največ nečistost. Kdor je vdan tim strastim in mu izvirajo iz preobilnega ali preslastnega vživanja, temu je za po- boljšanje neobhodno potreben post, kterega naj mu spovednik tudi naloži za pokoro. Sv. Ambrož^ (de Elia et jejunio c. 3.) post imenuje: «Pokrepčanje duše, življenje angeljev, vničenje greha, pomoček zveličanja, izvir milosti, temelj čistosti.« Kar je sploh omenjeno, naj se spovednik pri nakladanju pokore ozira na svetske razmere spovedenčeve, velja posebno tudi o postu kot pokori. Pazi naj, da ne ukaže za spovedenca pretežkega posta, po kterem bi mu oslabele telesne moči, in ne bi mogel spolnovati drugih svojih dolžnosti, n. pr. delalcem, nosečim in doječim materam, nedorasli mladini se za pokoro ne da post, ali vsaj ne veliki, Ako spovedenec z drugimi ljudmi je pri skupni mizi, se mu navadno ne ukaže post, ker bi bil morebiti v nevarnosti za¬ smehovanja, ali pa bi tovarši (pri mizi) iz tega mogli sklepati na velike spovedenčeve grehe. Ako spovednik sodi, da bi tem in enakim post kot zatajevanje uživalnega nagona posebno pri¬ meren bil za pokoro, naj mu ukaže tako zatajevanje, ki ga ne bo slabilo na telesu in ga ne bo izdajalo pred drugimi, nam¬ reč — naj spovedenec ne je nikdar drugekrati, nego kadar je doba jesti (izvzemi slučaj posebne potrebe) — naj v jedilih ne bo izbirljiv, ampak zaužije, kar se mu predstavi, čeravno bi ne bilo po njegovem okusu, — naj jedi ne je hlastno in samogoltno, temveč zmerno in počasi; — ako se predstavi več jedil, naj si odreče eno ali več, — ako jed ni pripravljena o pravem času, naj počaka brez nevolje, tako tudi brez nevolje uživa jed, ki ni dosti ukusno pripravljena. Tih zatajevanj ljudje niti ne opa¬ zijo, telo se ne oslabi, a duša vendarle dobiva moč čez pože¬ ljenje, in pri Bogu so dopadljiva, kakor pravi post. Frančišek 154 Sales (Filot. b. III. post. 23.): «Zdi se mi, da moramo v veliki časti in spoštovanju imeti besede našega Zveličarja, kije rekel svojim učencem: Jejte, kar se vam predstavi.« Mislim namreč, da je veča čednost, jesti od kraja in po vrsti, naj našemu ukusu ugaja ali ne, 'kakor pa vselej izbirati naj slabše jedi. Zadnji način je sicer viditi ojstrejši, prvi pa ima več zatajevanja v sebi. Po tem načinu se ne odrečemo samo svojemu okusu, ampak tudi izbiranju, ker je velika ojstrost, svoj okus privaditi na vse, in ga podvreči vsemu, kar na vrsto pride. Zraven tega ta način zatajevanja nima nič izvenrednega na sebi, nobenemu ne škoduje in je družbinskemu življenju naj primerniši. Sem pa ne štejem jedi, ktere so zdravju škodljive.« Kakor je zdržanje od jedi primerno in koristno pokorjenje, isto tako se mora zdržanje od upijančljivih pijač mnogim pripo- ročevati, nekterimpovse ukazati. Zdržanje od upijajočih pijač se mora dati za pokoro njemu, ki je pijačo čezmerno pil, komu je pijača uzrok škode na duši (izvir drugih grehov) , ali na zdravju ali premoženju. g. 84. Zdržanje od dopustljivega razveselje¬ vanja. Taka razveseljevanja, ktera imajo za ljudi sploh, ali pa za dotičnega spovedenca, v sebi nevarnost greha, in mu zato ovirajo ali celo zabranjujejo poboljšanje, mora spovednik prepo¬ vedati, ker je za veljavno spoved neobhodno potreben trden sklep, s kterim spovedenec odloči se varovati greha in vsake grešne priložnosti. Marsikteri spovedenec ne pomisli dosti, kaj mu je priložnost in zapeljevanje na greh; toraj naj ga spovednik na to opozori, naj mu zabrani razveseljevanja, za ktera zna iz spovedi, da so mu škodna in nevarna. Dobro je tudi, da spovednik sem in tje spovedencu za pokoro ukaže, naj se zdrži kakega razveseljevanja ali ugodnosti, ktera mu je sicer dopustljiva, ker ni nevarnost za greh. Navaditi se mora spovedenec se zdržavati v dopustljivih rečeh, da se bo nedopustljivih toliko ložej varoval. Tu sem spada nedolžna igra, prijateljski shodi, družinska razveseljevanja. Ozir naj ima spove¬ dnik na spovedenca, na njegov dušni stan, ker je enemu lahko škodno, kar je drugemu koristno; n. pr. spovedencu, ki ima sumljivo vest, se ne naročuje, naj se ogiba pametno veselega društva, ampak še le priporočati se mu mora, naj občuje z ljudmi pobožnimi ali ne prenapetimi. Isto velja o spovedencu, ki ima. grešno navado sam sebe oskruniti, kar stori le v samoti; taki naj ne išče samote, ampak društvo modrih in pobožnih ljudi. Treba pa je zdržanja od kakšnega razveseljevanja labko- zivcem, nepremišljenim ljudem, kteri naj za kaj časa poiščejo 155 samoto in premišljujejo svoj dušni stan, resnice o Bogu, o božjih lastnostih, o poslednih stvareh itd. Da je kristjanom, kteri težijo po veči popolnosti, potrebna večkratna samota in pobožno premi¬ šljevanje, je bilo že rečeno. g. 85. Prikrajšanje spanja. Stvarnik je vstvaril noč, da v nji spimo, da se dušne in telesne moči poživijo in okrepčajo. Ni pa postave, po kteri bi moral človek vse noči preležati in prespati, kar bi bilo nezdravo za telo in pogubljivo za dušo. Prikrajšati si spanje do toliko časa, da se ne škoduje zdravju, ali ne zgubi moči potrebnih za opravljanje stanovskih dolžnosti, je posebno koristno zatajevanje samega sebe, ako človek pridobljen čas porabi za hvalevredna djanja. Tudi posvetnjaki mnogokrat ne spijo v noči, pa ne zato, da bi z dobrim življenjem Bogu služili, ampak da služijo svoji grešni poželjivosti. Spovednik more spovedencu tudi za pokoro naložiti, naj si skrajša spanje, pa naj mu zraven svetuje, ali tudi ukaže, kaj naj oni čas dela, — ali moli, ali premišljuje, ali kaj pobožnega bere, ali se pripravlja, da bo čez dan boljše opravljal dolžnosti svojega stanu. 'Opomniti se mora, da ni dosti, da bi spovedenec manj časa spal, a vse eno v postelji ležal; — temveč kasnejše naj gre le¬ žat, in bolj zgodaj naj vstane. Znano je, da se nekteri grehi naj pogostejše storijo, kadar človek zbujen leži v mehki postelji. Tu sem spadajo posebno grehi proti čistosti, — od nesramnih misli do naj ostudnišega djanja. Ako se je spovedenec kaj ta¬ kega obtožil, naj mu spovednik ukaže, da vsakikrat hitro vstane, ko se zjutraj prebudi, a zvečer gre poznejše v posteljo. Ako se prebudi v noči, in mu začnejo prihajati slabe misli, naj počne moliti; naj gotovejše pa bo odgnal slabe misli, ako tudi v noči (prebudivši se) vstane in kleče moli. Razumi vsaki, da naj spovedenec pazi, da si s tim ne škoduje na zdravju, s prehlajenjem, ali kako drugače. Sv. Franc. Sal. uči, daje k zdravju in zveličanju posebno potrebno, da zjutraj vstanemo prav zgodaj, a zato z večer zgodaj gremo sgat; ker nam sv. pismo na premnogih mestih in iz- gledi svetnikov, jutrnjo uro priporočujejo kot naj boljši in naj koristnejši del dneva, in tudi Jezusa imenujemo »vshajajoče solnce,» mater božjo pa «jutrnjo zarjo.« g. 86. Radovoljno potrplenje v nadlogah. S smrtnim grehom zaslužimo večne in časne kazni. Večna in nekaj časne kazni nam je odpuščeno pri vredni spovedi. Nekaj časne kazni naloži se nam kot pokora; a veliko moramo 156 si je pa sami naložiti, ali pa nam jo naloži Bog, — tukaj ali v vicah. Kako velike časne kazni moramo pretrpeti za grehe, ne moremo na tanko znati; ali nekteri zgledi iz sv. pisma, n. prim. kazni, ki so čez Davida prišle zavoljo greha, ki mu je bil že odpuščen, in nauk cerkveni o vicah, nam kaže, da ima grešnik po odpuščenem grehu prestati še velike kazni, ktere bo trpel pomnožene v vicah, ako jih ne pretrpi na tem svetu, Bog do¬ pusti, da na nas pridejo vsake vrste reve in težave, in hoče, da bi te nadloge radovoljno potrpeli izročivši se v njegovo sv. voljo. Hoče nas Bog tukaj očistiti v ognju trplenja, da nas ne bo treba žgati v večnosti. Vsaki stan ima svoje nadležnosti, vsaki posamezen človek svoje križe, čez ktere žalibog tako radi tožimo in celo mrmramo; zdravilo, ki nam ga ponuja naj¬ boljši oče, pehamo od sebe, ali pa ga pijemo z nevoljo, ker je grenko. Ker smo vsi grešniki, moramo vsi govoriti, kakor je rekel desni razbojnik na križu: Mi dva trpiva po pravici; no, ako bi kteri posebno svet imel posebno velike težave, mora tudi radovoljno potrpeti, prvo iz poslušnosti do nebeškega očeta, drugo, da si privojskuje lepšo krono v nebesih; prim. bi. D. Marija, sv. Janez Krstnik, in premnogi drugi svetniki. Spovednik naj spovedencem, kteri so nezadovoljni s svojim stanom in okolšinami, kteri se potožujejo čez hudobne bližnje in čez slabo družino, itd. naročuje potrpežljivost, in z ozirom na posebne spovedenčeve okoljšine tudi za pokoro daje, naučeč ga, naj take nadloge, ki čez-nj’ pridejo, radovoljno potrpi s pro¬ šnjo, naj Bog njegovo potrpežljivost sprejme kot zadostenje za grehe. S- 87. Mrtvenje. Vsako zatajevanje samega sebe je mrtvenje v širšem po¬ menu; in spovednik naj, kar je že povedano, spovedencem priporočuje, naj zatajujejo svoje 'grešno poželenje, naj se ogib¬ ljejo vsega, kar bi jih moglo zapeljati v greh ali pa ovirati pri napredku v čednostih. Zunanja telesna mrtvenja naj se sploh ne dajejo za pokoro, ali le v najredkejših slučajih, n. pr. ako spovedenee sam za tako pokoro prosi in spovednik previdi, da bi bila koristna spovedencu. Pri tem naj se spovednik varuje, da ne bo ukazal kako zunanje mrtvenje, ktero bi bilo smešno, ali pretežavno, ali tako, ktero bo izobraženca iznevoljilo, neizobra- ženca pa brez koristi mučilo. Sv. Franc. Sal. svetuje, naj spove- denec pred zvunanjim mrtvenjem radovoljno potrpi nadloge in težave, ktere brez njegove volje čeznj’ pridejo; n. pr. vsakdanje težko delo, skrbi, bdenje, bolezni, jeza, nesrečni dogodki, smrt v družini, skupno bivanje s hudobnimi in netečnimi ljudmi, zaničevanje od ljudi, nepovoljini ukazi od poglavarjev, itd. Te vrste potrplenje imenuje sv. Franc. Sal. koristnejše in čistejše, kakor svojevoljna zvunanja mrtvenja. Kdor pa je v tih že popolen 157 (kolikor zemljan biti more) more si v zunanjem mrtvenju iskati veče popolnosti in obilnišega zasluženja, kakor imamo krasne zglede nad mnogimi svetniki. Naj pazi spovednik na spovedenca, da s časom ne bo vse svetosti in pravice stavljal v taka mrtvenja, a med tim zanemarjal pravo svetost, da ne postane podoben farizejem, ki so^se toliko postili, da so se jim lica pogrdila, a zraven so imeli črne duše, polne sovražtva in nevošljtvosti. g. 88. UVIilošnja. Milošnja, v širjem pomenu, je vsako djanje kršanskega vsmiljenja; toraj telesna in dušna dela vsmiljenja, lctera nas uči katekizem in jih sv. Auguštin tako le našteje: «Milošnje ne da samo tisti, kteri da lačnemu jesti, žejnemu piti, nagemu oble¬ ko, popotniku prenočišče, bežečemu skrivališče, bolnemu ali zapr¬ temu obiskovanje, jetniku rešenje, slabemu pomoč, slepemu vodilo, žalostnemu tolažilo, bolnemu zdravilo, pravi napotek njemu, ki je zašel, dober svet dvoječemu in vse, karkoli je komu potrebnega, ampak tudi, kdor odpusti grešniku (razžalniku.) Milošnjo posebno živo priporočuje sv. pismo kot najboljši pomoček, s kterim od Boga dobivamo odpuščenje grehov, povek- šanje milosti božje, in stanovitnost v dobrem. Prim. (Tob. IV. 7): «Od svojega premoženja dajaj milošnjo, in svojega obraza ne obračaj od nobenega siromaka; in tudi Gospod ne bo obrnil svojega obličja od tebe.» (Tob. IV. 11): «Ker milošnja reši vsega greha in smrti, in ne pusti duši priti v temo.» (Dan. IV. 24): «Grehe svoje odkupuj z milošnjo.« Tudi Jezus jo prav vroče priporočuje vsim, a posebno takim, ki so sami vsmiljenja potrebni (pred Bogom). “Blagor vsmiljenim, ker bodo vsmiljenje^dosegli« (Mat. V. 7) — »Ako ljudem odpustite njihove grehe (razžaljenja), bo tudi vam vaš oče nebeški odpustil vaše pregrehe« (Mat. VI. 14). — »Pridite blagoslovljeni mojega očeta itd. (Mat. XXV. 34 in sled.) uči, da bodo šli v nebeško kraljestvo, kteri so dajali milošnjo. Sv. Krizostom o milošnji prelepo reče (Hom. 32 in ep. ad Hebr.):» Milošnja ima tako moč in jakost, da odveže grešne vezi, temo prežene, ogenj ugasi, črva vsmrti, odpodi škripanje z zobmi. Nji se z velikim zaupanjem odprejo nebeška vrata, da Ystopi kakor kraljica, ktere noben vratar ali varh ne drzne vprašati: Kdo si?’— Odkod? — Temveč vsi jo sprejmejo.« Da pa spovedenec (posebno kaki bogatinec) ne bi misili, da je z milošnjo vse opravljeno, kar je potrebno za zveličanje, toraj, da mu ni treba škode povračevati, ne se kesati,^ ne se varovati grešnih priložnosti itd. naj mu spovednik razloži, da je milošnja res eden najboljših pomočkov zveličanja, ali ne izključiven in sam zadosten, kakor pravi sv. Pavel (I. Kor. 13. 2]:_ «Ako ln vse svoje razdelil v hrano revežem, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne bi koristilo.« Ljubezen do Boga pa ima, kdor spolnuje voljo božjo, toraj se varuje greha, a za storjene grehe resnično pokoro dela. 158 Ktera dobra dela vsmiljenja naj spovednik da za pokoro, more razsoditi, ko natanko pozna spovedenca, njegove okolšine in razmere, da mu ne ukaže kaj nemogočega ali pretežkega zanj’; n. pr. revežu se ne ukaže, da bi dajal vbogaime, ampak naj odpušča razžaljenje, neveden ne more druge učiti, jim sveto¬ vati, naj pa moli za žive in mrtve. 4. Poglavje. |. 89. Sv. Odveza. Uzrok, zakaj je J. K. posta-vil zakrament sv. pokore, je odveza od grehov. Vsi ostali deli sv. pokore, o kterih je bil doz- daj govor, so (neobhodno potrebno) pripravljanje za najposlednje in najvažnejše djanje, — za odvezo. Iz besedi Jezusovih, s kte- rimije postavil zakrament sv. pokore (Jan. XX. 21. 23): «Kakor je oče mene poslal, tudi jaz vas pošlem. Prejmite sv. Duha, kte- rim boste odpustili grehe, so jim odpuščeni; in kterim jih boste zadržali, so jim zadržani« — je razvidno, da aposteljnom ni dal take oblasti, grehe odpuščati, kakor se pri sv. Krstu odpuščajo. Pri sv. krstu namreč se odpuste vsakemu, tukej pa jim da oblast, enim odpustiti, drugim zadržati. Tudi jim ni dal oblasti, da bi jih brez razsodbe enim odpuščali, drugim zadržavali; ker^bi bilo nevredno misliti o brezkončni modrosti in svetosti božji, da bo v nebesih potrjeno, kar bi aposteljni kje v en dan storili na zemlji. Temveč hotel je, da naj razsojujejo, in tistim, ktere spoznajo vredne, naj grehe odpuste, ktere spoznajo nevredne, naj jih zadrže. S temi besedami je zapovedal dvojno zvunanje djanje; prvo od strani grešnika, s kterim razodene vrednost za odpuščenje, namreč spraševanje vesti, kesanje, sklep in spo¬ ved; — drugo od strani spovednika, namreč po modrem raz- sodku odveza ali pa zadržanje grehov. Da spovednik postavno zvršuje svojo oblast, mora sposob¬ nim jn vrednim dati odvezo, nesposobnim in nevrednim pa jo odreče ali odloži. Nesposoben je za odvezo a) kdor je že mrtev; l) ki ni (vsaj moralično) pričujoč pri spovedniku; c) ki zavoljo nerazvite pameti ni bjl sposoben storiti greh (otroci, blazni); d) ki brez svoje zadolženosti ne zna resnic, kterih znanje je potrebno kot sredstvo zveličanja (ako tih resnic nežna zavoljo svoje zadolže¬ nosti, je nesposoben in nevreden). Nevrednim spovedencem spovednik odvezo odreče ali pa jo odloži. Razloček med odreči in odložiti je tale: ako je spo- vedenec povse nevreden odveze, in se tudi po spovednikovih opominih nikakor ne da ganiti, ampak ostane trdovraten, mu spovednik odreče odvezo, dokler ne bo vrednejše pripravljen prišel k spovedi; ako pa spoveden ec ni več trdovraten v hudo- 159 biji, in se je že začel pripravljati, da bo postal vreden odveze, mu jo spovednik odloži za nekaj časa, v kterem naj se s pripo¬ ročenimi pobožnostmi pripravlja za odvezo. Odvezo odreči mora spovednik tistemu, za kterega je go¬ tovo, da je ni vreden. Toraj, a) ako neče popraviti storjene škode na premoženju, na poštenem imenu in na časti, in neče povrniti tuje stvari, ktero ima s slabo vestjo, (ako popraviti djansko ne more, mora vsaj za gotovo obljubiti, da bo popravil precej, kadar bo mogel, ako neče obljubiti, je nevreden odveze); b) ako neče odpustiti sovražniku, ali neče storiti, kar se mu pod smrtnim grehom ukaže (n. pr. ako bi spovedenka imela močno razgalena nedra, in bi ji spovednik ukazal, naj se oblači spodobniše, pa ne bi htela obljubiti, ali ako oženjeni brez kano¬ ničnega uzroka ni brez dovoljenja cerkvene oblasti živi razdraženo od zakonskega družeta in vreden odveze); c) ako ne zna resnic, kterih znanje je potrebno kot sredstvo zveličanja, in tudi neče obljubiti, da se jih bo priučil. (Ako pa ima spovedenec dobro voljo,da bi se rad naučil omenjene resnice, in imata spovednik in spovedenec dosti časa, naj ga spovednik kolikor mogoče nauči v tih stvareh in mu da odvezo, ako je sicer vredno pri¬ pravljen ; — ako je taki neveden spovedenec blizo smrti, naj ga tudi spovednik kolikor mogoče nauči, in mu da pogojno odvezo, ako dvomi, je li dosti razumel in zapomnil njegov nauk), d) Grešniku iz navade in grešniku v bližnji grešni priložnosti se mora včasih tudi odveza odreči ali pa odložiti, a o tih gl. §§. 123 in 124. Odvezo odložiti mora spovednik spovedencu, a) ako ima zadržan greh, za kterega spovednik nima sodnosti (o tem gl. §. 22. 23.); b) ako spovednik dvomi nad vrednostjo spovedenčevo in dvoma ne more odpraviti, (vendar, ako je spovedencu zavoljo posebnega uzroka odveza potrebna, se mu da pogojna); c) ako spovednik z ozirom na vse okoljšine sodi, da bo spovedencu koristnejše, ako mu odvezo za nekaj časa odloži, — n. pr. ako za trdno upa, da bo spovedenec s tim bolj spoznal gnjusobo in velikost greha, da se bo večo vtrdil proti povratku v greh, bo prebudil veče kesanje in trdnejši sklep poboljšanja. Da spovednik svoje oblasti ne bo zlorabil v svoje pogu- blenje in v dušno škodo spovedencev, naj se varuje, da od ene strani ne bo preveč mehek in voljen dati odvezo, a od druge strani, da ne bo preojster. Kdor spovedeneem brez razločka daje odvezo, ako le z mrzlimi besedami izrazijo svoje kesanje in sklep,ne glede na to, če se tudi resnično kesajo, taki onečaščuje kri Jezusovo, grešnika vtrjuje v njegovih grehih, in je uzrok njegovega pogublenja. Ako grešnik prelahko dobi odvezo, zgubi strah in gnjusobo pred grehom; greh mu postane nepomenljiva stvar; misli, da sme vsaki dan grešiti, da se le potem spove —- ker je zdravilo za greh tako lahko. Ab. Fleurij pravi: »Kdo bi se bal mrzlice, ako bi se je mogel znebiti s tim, da bi popil kozarec vode; kako pogoste bi bile tatvine in vbojstva, ako bi 160 se z vmitjem rok zadostilo za nje ? Spoved je ravno tako lahka, ako zadostuje mašniku povedati besede na uho, in se ni treba bati odloženja odveze.« Ako je spovednik preojster oziroma odveze, in .jo le daje, kjer vidi povse gotova znamnja vrednosti, grešnika ki je bil že na potu poboljšanja, lahko od spovedi odžene v obupanje nad poboljšanjem. Pogosto namreč se zgodi, da grešnik, ki se resni¬ čno prizadeva, da bi greh povse zapustil, v veliki in nenadni skušnjavi vendar pade; taki se res še ni poboljšal, a trdovraten in nemaren v grehu tudi ni. Ako toraj spovednik sicer še ne vidi stanovitnega poboljšanja, spozna pa spovedenčevo resno in zda- tno prizadevanje se poboljšati, naj mu da odvezo, ako je v ostalem spolnil pogoje, potrebne za Vredno odvezo. Spovedniku naj bo pravilo, da je »odreči ali odložiti odvezo« njegovo zadnje orožje; toraj mora poprej vse poskusiti, če bi mogoče bilo spo- vedenca vredno pripraviti za odvezo. Ravno z odvezo dobi grešnik zraven posvečujoče milosti božje, tudi delujoče milosti, ki mu pomagajo premagovati skušnjave in donašati vreden sad prave pokore. Podučiven izgled imamo nad ravnanjem v prvih kršanskih časih. Kteri so zatajili vero in se potem hoteli pomi¬ riti z Bogom in s sv. cerkvijo, jim je bilo sv. obhajilo veliko let zabranjeno; ako je pa med tim časom nastalo novo prega¬ njanje, so jih mnogo pustili k sv. obhajilu zato, da jim je bilo sv. obhajilo najmočnejše orožje proti skušnjavam odpada, po¬ moč v prognanstvu, kakor beremo od sv. Cipriana (Ep. 52. ad Antonian.): «Placuit admitti_ si enim praelium venerit, corro- boratus a nobis invenietur armatus ad praelium.« — (Ep. 54 ad pap. Corn.): «Comunicatio a nobis danda est, ut quos excitamus, et hortamur ad praelium, non inermes, et nudos relinquamus, sed protectione corporis Ghristi muniamus.« Spovednik naj ne bo preojster in ne premehek, drži naj se srednje poti. To pravilo je prav lahko reči, ali djansko ga spolniti, je težko, zato je bilo v §§. 25. 31 rečeno, da se mora spovednik mnogo učiti, a še več moliti in Boga prositi za raszvi- tlenje, da bo po pravi modrosti svo.je spovedence mogel voditi iz sužnosti greha v prostost milosti božje. Kadar mora spovednik odložiti ali odreči odvezo, naj tudi pazi na spovedenca, kako se obnaša, ko zve svojo obsodbo. Ako se radovoljno in ponižno podvrže spovednikovi obsodbi, je to dobro znamnje, da mu bo obsodba koristna za dušo, zato naj mu.spovednik odloči, da naj se čez nekoliko dni povrne k spo¬ vedi. — Ako spovedenec pri taki obsodbi naenkrat vse obljubi, kar poprej ni hotel obljubiti, in začne prositi, je treba pregledati, ako. obljubuje z resničnim srcem ali samo z besedo. Ako v tem slučaju spovednik sodi, da je spovedenca obsodba tako pretresla, da zdaj v resnici obljubi spolniti, kar mu je potrebno za sv. odvezo, sme mu precej dati odvezo, vendar naj ga primerno še opominja in mu posebno naroči, da mora pri prihodnji spovedi sam povedati, kako je spolnil dano obljubo. Večidei pa bo v tem slučaju varniše, da takih obljub, danih še le po slišani 161 neugodni obsodbi, ne vzame za resnično notranje spretnenenje, zato je treba odložiti odvezo. — Ako se spovedenec, komu je spovednik povedal, da mu odveze ne more dati, počne jeziti, žugati, naj^ se spovednik ne da zmotiti, ampak naj spovedencu pokaže grešnost njegovega obnašanja, in naj ga še očetovsko opominja, da’ mu, ako mogoče, vsaj nekoliko omekša trdobo srca. — Ako spovedenec, ki ni dobil odveze, vpraša, če sme iti k spovedi k drugemu spovedniku, naj mu spovednik tega ne brani, ampak naj ga samo opomni, da naj pri drugem spovedniku govori golo resnico. Ako se je taki spovedenec jezil, žugal itd. in reče, da gre hitro k drugemu spovedniku, naj mu spovednik še posebej opazi, da se mora spovedati tudi svojega slabega obnašanja pri tej spovedi. §. 90. NacLalj evanje. Opaziti je še treba, kako naj spovednik vrednemu spove¬ dencu da odvezo. Besede oblike naj izgovarja natanko, kakor ukazuje obrednik. Kadar izgovarja besede: «Indulgentiam-», ali, ako te besede izpusti, kadar izgovarja besede: »Dominus noster J. Ch.» naj desnico vzdigne prama spovedencu. — Ako spovedenec ni duhovskega stanu, izpusti besedo «suspen- sionis.» — Besede s kterimi daje odvezo, naj izgovarja pobožno, kakor se spodobi namestniku'Kristusovemu; izgovarja naj jih po tiho, da okolistoječi iz besedi ne sumničijo, ali ne spoznajo, da spovedenec ni dobil odveze, slišajoči drugo molitev namesto odvezne oblike. Ako spovednik da odvezo s pogojno obliko, ker dvomi nad vredno pripravo spovedenčevo, naj mu to izrečno pove, in ga spominja, naj pride kolikor kmalo mogoče zopet k spovedi in se bolj vredno pripravi. Tako uče Zenner, Radlinsky, Voršak in drugi, Dr. Gury (casus conscientiae n. II. 393) pa reče: «Neque oportet, neque expedit, ut confessarius poenitentem moneat, eum conditionaliter tantum fuisse absolutum, quia ex hac admonitione nullum bonum et incommoda plurima subsequi possunt.« Ako spovednik da po¬ gojno odvezo in to spovedencu izrečno povedati hoče, naj mu tako dopove, da se spovedenec ne bo ne razžalil in ne preplašil, ampak, da mu bo ta opomba, če mogoče, ravno vtrdila trden sklep poboljšanja. N. pr. Spovedenec je v bližnji grešni prilož¬ nosti. ktero sicer odpraviti obljubi, vendar spovednik od ene strani zavoljo posebnih uzrokov dvomi nad resničnostjo spove- denčeve obljube, od druge strani pa zopet spovedencu ne more odveze odložiti, zato mu da pogojno odvezo, pred ktero pa more spovedencu tako le reči: Dal ti bom odvezo, ali znaj, da ti jo dam le, ako prav resnično misliš storiti, kar si mi obljubil; zato n 162 bi ti odveza ne veljala, ako mi le navidezno obljubuješ. Pridi kmalo k spovedi (če mogoče, naj mu določi, kedaj), pri kteri boš tudi povedal, kako si dano obljubo spolnil. Ako mu da pogojno odvezo zato, ker dvomi nad dosti raz¬ vito pametjo spovedenčevo, ali v smrtni nevarnosti, te opombe ni treba. Ako se spovedenec po končani spovedi zopet vrne, in se obtoži smrtnega greha, kterega je poprej pozabil, naj mu spo¬ vednik da potrebne nauke, posebno pokoro, in odvezo; a spove¬ denec naj zopet obudi kesanje. Ako vrnivši se spovedeuec spove le majhen greh, sme mu spovednik zopet dati odvezo, ali zapo¬ vedano ni. V tih dveh slučajih pri dajanju odveze spovednik ne vzdigne roke, temveč po tiho odmoli odvezno obliko, da okoli stoječi iz tega ne bi spoznali, da se je vrnivši se spovedenec spo¬ vedal zopet smrtnega greha. Ako se pa spovedenec že tako pozno vrne, da okoli spovednice vse drugi spovedenci čakajo na spoved, kot so bili, kadar se je prvikrat spovedal, ali pa, ako ni nobe¬ nega več, sme tudi vzdigniti roko proti spovedencu, komu na novo daje odvezo. Ako je spovedenec pri prvi spovedi kteri greh spovedal kot dvomljiv, in potem se vrne k spovedi, in ga spove kot goto¬ vega, mu spovednik ponovi odvezo, kakor je ravnokar v zgor¬ njem slučaju rečeno. Ako se zavoljo preteče smrti, ali smrtne nevarnosti spo¬ vedenec svojih grehov spove le površno, in dobi odvezo, in potem mine smrtna nevarnost, mora se vnovič, in sicer vsaj formalno popolno spovedati, in da se mu vnovič odveza. Ako spovednik dvomi, je li nad spovedencem pravo izgo¬ voril odvezno obliko, naj jo ponovi s pogojem, «ako nisi odvezan« razumi se, dokler je spovedenec moralično pričujoč). §. 91. Odložena in odrečena odveza. V §. 89. so povedani slučaji, v kterih mora spovednik odložiti odvezo. Pri tem naj pazi na čas, za koliko časa mu jo odloži, in na^način, kterega naj se pri tem drži, da bo za spo- vedenca odloženje odveze koristno, ne pa pogubonosno. Čas, do kterega se ima odložiti odveza, odloči: a) priprava spovedenčeva. Kdor se je mnogo prizadeval, da bi se vredno pripravil, pa se vendar še ni dosti, se mu odveza odloži za manj časa, kot njemu, ki se je manj prizadeval. i) Narava greha, od kterega se spovedenca z odloženjem odveze misli ozdraviti. Ako spovedenec greši iz velike slabosti in je podvržen velikim in skoraj vednim skušnjavam, se mu odveza odloži le za malo časa; ko po pretečenem tem času spovedenec zopet pride k 163 spovedi in se skaže, da se je resno prizadeval, da bi se poboljšal, se mu da odveza, in za pokoro naloži pogosta spoved. Ako bi se takemu odveza odložila za dolgo časa, bi ga med tem skuš¬ njave morebiti zopet premagale, morebiti bi se vdal grehu in se ne povrnil k spovedi, c) Priložnost greha, v kteri je spove¬ denec. Ako je priložnost in skušnjava pogosta, se more odveza odložiti za malo časa, ker se že v kratkem času more spoznati, je li grešniku resnica na poboljšanju, ali ne. Ako je priložnost taka, da grešnika bolj redko vabi v greh, se mu odveza odloži za več časa, da se spozna njegova resna volja poboljšanja. N. pr. Dninar ima le v nedeljah in praznikih prostega časa, a onkrat gre vsakikrat v pivnico, se prepije, kolne, kvanta itd. Takemu ne koristi odvezo odložiti le za en teden, ker v tem času nima priložnosti pokazati svojo resno voljo poboljšanja, ker ne pride v priložnost greha; — kdor pa n. pr. preklinja vsaki dan nad svojim hudobnim sosedom, kterega ima vsaki dan pred očmi, pokaže že v enem ali dveh tednih, da gaje trdna volja se odva¬ diti tega greha, zato se mu odveza odloži le za toliko časa. Kdor je v takem grehu, da se mu ne more dati odveza, pa obljubi, da bo grešno priložnost odpravil, ali, da bo priložnost v kratkem času sama odjenjala, se mu odvezo odloži za tolikojiasa, dokler ne odpravi omenjene priložnosti; n. pr. Spovedenec živi v hudem sovraštvu z bližnjim, ga kolne, opravlja, itd., ker ima z njim pravdo, ktera pa se ima v kratkem skončati, — odloži se mu odveza do skončanja pravde, (opazka pri tem slučaju: ako bi se pravda še dolgo ne imela skončati, odloži se odveza le zagnalo časa, ker ima dotičen spovedenec tudi v kratkem času priložnost, da pokaže svoje poboljšanje). Oziroma načina, kako naj spovednik odloži odvezo, je treba opaziti: a) Razloži naj spovedencu, da mu odveze ne odloži zavoljo zdraženosti ali slabe volje, ampak zavoljo ljubezni in skrbi za njegovo zveličanje. Naj mu pokaže dušno škodo, ktero bi lahko imel, ako bi hitro dobil odvezo, in dušno korist, ktero bo imel, ker ne dobi precej odveze. Bogu ne zadostuje samo skesana spoved in z njo združena odveza od grehov, ampak hoče imeti novo poboljšano življenje, hoče videti vreden sad prave pokore. In ravno zato se spovedencu odloži odveza, da odpravi grešne priložnosti in se odvadi grešnih razvad, da se zanaprej tim ložej vbrani grešnim skušnjavam, in postane stanoviten v dobrih sklepih. b) Naj spovednik opomni spovedenca, naj se v tem času posebno varuje povračenja v greh, naj beži od bližnje grešne priložnosti, znajoč, da tudi pri prihodnji ^spovedi ne bo mogel dobiti odveze, ako ne odpravi grešne priložnosti, ktero bi lahko odpravil. Svetuje naj mu, kako naj se ponaša, kadar zopet pride skušnjava; uči naj ga primerne pomočke, s kterimi se Bo mogel obvarovati greha in bo mogel čednostim živeti. c) Določi naj mu čas, kdaj naj se povrne k spovedi; kar mora spovedenec resno obljubiti (ako bi ne hotel obljubiti, se mu odveza ne odloži, ampak odreče). Ako spovedenec zavoljo * 164 oddaljenosti ali ktere druge okoljšine ne bi mogel priti k istemu spovedniku, dovoli se mu, da sme iti k drugemu spovedniku, kteremu pa mora povedati, da mu je bila odveza odložena, kaj je imel za pokoro, in kako jo je opravil; — vendar je mnogo boljše, da se spovedenec, ako le mogoče, povrne k istemu spo¬ vedniku. Opomni naj ga tudi, da molitve in prekrižanja (spo¬ vednikovega) ne bo imel za odvezo, in da zato ne sme pristopiti k sv. obhajilu. (Ako pa neodvezan spovedenec vendarle pristopi k altarju, se mu zavoljo spovedne tajnosti ne sme odreči sv. obhajilo, — več o tem gl. krš. kat. Nravoslovje). Ko spovedenec v določenem času zopet k spovedi pride, preišče naj spovednik, kako je ta čas porabil za poboljšanje. Ako je vbogal dane opomine, rabil nasvetovana sredstva in se greha zdržal, je to gotovo znamnje poboljšanja in da se mu odveza. Ako je spovedenec, ki je poprej živil v grešni navadi, zdaj tudi še kteri krat (redkokrat) grešil, je pa tudi vestno rabil nasvetovana sredstva, je bežal od grešne priložnosti, tudi odbijal slabe misli in grešna poželjenja, je to znamnje, da se resnično prizadeva poboljšati, in, da je bila skušnjava močnejša kot nji nasprotno orožje; naj mu spovednik svetuje še druge močnejše pomočke, naj mu da odvezo in ukaže, da zopet k malo pride k spovedi, da sčasom sleče starega človeka in obleče novega v Jesusu Kristusu. Ako pa spovedenec sicer reče, da je vse storil kar mu je spovednik ukazal, je pa vse eno radovoljno imel slabe misli in grešna poželjenja, si želel ali tudi iskal priložnost v greh, je to znamnje, da se še ni resno počel poboljšavati in odveza se mu mora zopet odložiti. Spovednik naj takemu sve¬ tuje in ukaže še več in močnejših sredstev zoper greh in raz¬ jasni spovedencu, da ima on (spovednik) svoje postave, kterih se mora vestno držati, ktere pa mu zabranjujejo dati odvezo njemu, ki ni dosti pripravljen, Dober spovednik se v molitvi in pri sv. maši večkrat spominja svojih spovedencev, a za take naj še po¬ sebno molil Enako naj ravna spovednik s spovedencem, komu mora odvezo odreči, ker je ni vreden, (prim. §. 89). Tudi nevrednemu se'odveza ne odreče s trdimi in preojstrimi besedami; ampak s tehtnimi besedami naj mu spovednik skuša ganiti srce na ke¬ sanje: naj mu pokaže brezkončno dobrotljivost božjo in nasproti brezkončno pravičnost in ojstre kazni, ki ga čakajo, ako se ne spreobrne; naj mu stavi pred oči, kako mu je smrt gotova, pa ne zna kedaj; ako ga dohiti v tem dušnem stanu, čaka ga gotovi pekel itd. Spovednik naj ne kaže nevoljo proti takemu spove¬ dencu, ampak kaže naj svojo žalost nad njegovo trdovratnostjo, skrb za njegovo dušo, zato naj mu pove, da se ga bo spominjal v molitvi in pri sv. maši in prosil Boga, naj mu otaja ledeno srce. Ako se taki grešnik poznej skesa in zopet pride k spo¬ vedi, naj mu spovednik močno govori na srce, da mu prebudi zmiraj večje in stanovitniše kesanje. Posebno naj ga uči, kako naj se zanaprej varuje prejšnih grešnih priložnosti; nauči naj ga močnih pomočkov zoper grehe, v kterih je bil dozdaj 165 trdovraten; opomni naj ga, naj prosi Boga posebno za stanovitnost v pokori in moč proti skušnjavam, in tudi zahvaljuje naj se brezkončno vsmiljenemu nebeškemu Očetu, ki mu je dal milost spreobrnenja. Ne bo odveč, da takemu, ki je bil več časa trdo¬ vraten v grehu, tudi kaj pove o svetosti sv. obhajila, o ljubezni Jezusovi, pričujočega v presv. R. Telesu, da mu prebudi zau¬ panje do Jezusa, ljubezen in srčne želje po angeljskem kruhu. Ako se spovedenec, ki ni dobil odveze, precej pride spo¬ vedat k drugemu spovedniku, da bi morebiti od njega dobil odvezo, naj spovednik pač posluša njegovo spoved; naj ga vpraša, zakaj mu prvi spovednik ni dal odveze, ktere nauke in opomine mu je dajal, kaj mu je naložil za pokoro, — in ponovi naj mu, tudi on ravno to s pristavkom da tudi on sceni, da se njego¬ vemu dušnemu stanu (spovedenčevemu) največ prileže, na kar ga je napeljeval prvi spovednik, in tudi odvezo naj mu odloži ali kratko odreče, kakor je storil prvi spovednik. Le, kadar ima posebno važne uzroke, naj ma svetuje druge pomočke poboljšanja, premeni pokoro, in da precej odvezo. Pa tudi v tem (redkem) slučaju naj dobro pazi, da v očeh spovedenčevih prvemu spoved¬ niku ne bo odvzel spoštovanja. Ako spovedenec, kteremu je bila odveza ali odložena ali odrečena, po pretečenem času pride k drugemu spovedniku, kakor je bil prvikrat, naj tudi (drugi spovednik) bo rajši ojstrejši nego popustljivejši, posebno ako spovedenec ne pove važnega uzroka zakaj ni šel se spovedat prvemu spovedniku. 5. Poglavje. S- 92. Dolžnosti spovednikove po spove¬ dovanju. Po končanem spovedovanju naj spovednik v pobožni molitvi Bogu zahvali za milosti, s kterimi mu je pomagal vredno spolnovati službo spovednikovo, naj priporoči svoje spovedence Bogu in božji pomoči, da jih potrdi v dobrih sklepih, in jim da stanovitnosti v pokori. Posebna dolžnost za spovednika po spovedovanju pa je spovedna tajnost in popravljanje pogreškov, ako je ktere storil. A. Spovedna tajnost. Spovedna tajnost je verska dolžnost, držati na tajno vse, kar kdo zna iz spovedi, in bi moglo spovedence težiti in spoved storiti nadležno. 166 Spovedna tajnost je zapovedana; a) po naravnem pravu, ker se sploh mora domišljevati, vsak spovedenec svoje grehe spove le s pogojem, da za nje ne bo nihče drugi znal, kakor Bog in spovednik; in tudi naravna postava veli, da mora vsaki na tajnem držati, kar mu je kdo na tajno povedal; b) po božji postavi, ker se lahko previdi, da bi sploh spovedi ne bile po¬ polne, ako bi se spovedenci bali, da sme spovednik razglasiti njihove grehe. Ako je Kristus grešnikom zapovedal, da morajo povedati vse svoje grehe, je z istim spovednikom zapovedal natanko varovati spovedno tajnost; c) po cerkvenih postavah tako ojstro, da so največe kazni zažugane spovedniku, kteri bi prelomil spovedno tajnost. Zbor Later IV. (can. «Omnis utriusque)» ukaže, naj se duhovnika, ki prelomi zapoved spovedne tajnosti, zapre v 'samostan; po starinskih postavah je taki spovednik zgubil svojo službo, in je moral vse svoje življenje okoli po- potvati. Kdor prelomi spovedno tajnost, stori trojni greh, namreč nezvestobo, krivico z obrekovanjem, in svetokradstvo. Pri dolžnosti spovedne tajnosti ni nobene izjeme; tudi zavoljo skrajne potrebe ne spovednikove, ne spovedenčeve, ne kterega drugega bližnjega, ne javne, se ne sme prelomiti in to nikdar, tudi potem ne, ko bi bil dotičen spovedenec že davno umrl. Ako toraj spovedenec, ki ni dobil odveze, pristopi k altarju za se obhajati, mu mašnik ne sme odreči sv. obhajila; ako škof za kterega samo iz spovedi zna, da je nevreden mašnikovega posvečevanja, ga mora vse enako posvetiti v mašnika; ako žup¬ nik samo iz spovedi zna, da zaročniku brani poroko kteri ovrgovalen zaderžek, ga mora poročiti, ako ga namreč pri spo¬ vedi ni mogel nagovoriti, da bi odstopil od ženitbe, itd. Ako bi bil spovednik vprašan, kaj se mu je kdo spovedal, mora reči, da ne ve; sme tudi priseči, da ne vč, ker v resnici kot navaden človek ne ve, in ne sme vediti, kar je pri spovedi slišal kot namestnik božji. Spovednik mora biti pripravljen, potrpeti največo zgubo, tudi rajše dati življenje, nego prelomiti spovedno tajnost; pr. Janeza Nepomuka. V slučaju, da spovednik kteremu ni dal odveze in Cerkvenik vpraša, če se bo obhajal spovedenec, spovednik ne sme reči, ne «da» ne «ne», ker tega ne zna več, ko je spovedenec odšel od spovedi. Cerkvenik naj toraj vpraša spovedenca, in po njegovem odgovoru naj prižge sveče, ali ne. Ako bi se dogodil slučaj, da bi se spovednik kterega greha ne mogel drugače popolno spovedati, kakor da prelomi spovedno tajnost, sme in mora dotični greh samo materielno popolno spovedati in nikakor ne prelomiti spovedne tajnosti. Spovedno tajnost mora držati spovednik in vsi, kteri so kaj zaznali iz spovedi; toraj tolmač, ako ga je kdo rabil pri spovedi; vikši, od kterega je spovednik prosil sodnost oziroma zadržanega greha; okoli stoječi, kteri so slišali spovedenca in vsaki, kteri bi bil od takih okoli stoječih slišal; učenjaki, ktere 167 s spovedenčevim dopuščenjem spovednik vpraša za svet; in zadnjič vsaki, kteremu bi bil kteri nevreden spovednik kaj iz ktere spovedi povedal. Spovedencu ni zapovedana spovedna tajnost o njegovi spovedi; držati pa mora naravno tajnost o vsem, kar mu je spovednik govoril (vendar nima smrtnega greha, ako iz lahkomišljenosti kaj pove iz svoje spovedi; — ako pa pripoveda stvari iz spovedi zato, da se norčuje iz spovednika ali pa iz spovedi, ima smrten greh). Dolžnost spovedne tajnosti nastane pri vsaki spovedi, naj je bila vredna ali nevredna, samo početa ali končana, naj je spovednik dal odvezo ali ne. Ako pa spoved ni bila prava, ne nastane dolžnost spovedne tajnosti; n. pr. ako bi kteri malovre- dnež pristopil k spovednici, da bi zasmehoval spovednika, ga v greh zapeljeval itd. Ako bi kdo sicer ne imel volje se spovedati, ampak se le potožiti ali za svet poprašati, za spovednika nastane dolžnost naravne tajnosti in ne spovedne. Izraz pod spovedno tajnostjo — «sub sigillo« komu kaj povedati, ne vzroči dolžnosti spovedne tajnosti, ampak naravne. Spovednik sme o grehih spovedenčevih z istim spovedencem govoriti pri spovedi, tudi še po dani odvezi, dokler spovedenec ni odšel od spovednice, ali pa ako se je nazaj povrnil. Sme tudi pri prihodnjih spovedih govoriti o stvareh, ktere je slišal pri pretečenih spovedih. Toraj sme nadomestiti opomine, ktere bi bil moral dati že pri prejšni spovedi; sme pokarati zavoljo povra- čenja v greh, kterega je že pri večih spovedih spovedal; sme tudi prašati o okoljšinah greha, storjenega zdaj in med prejšnimi spovedi, da zna priporočiti boljša sredstva in dati primernišo pokoro. Spovednik je dušni zdravnik spovedencev, zato mora natanko poznati njegovo dušno bolezen, za kar mu veliko koristi znanje okoljšin iz preteklih spovedi. Izven spovedi ne sme spovedencu ničesa omeniti o tem, kar je slišal pri spovedi; izvzemi slučaj, ako bi sam spovedenec počel govoriti, ali kaj vprašati o stvareh iz spovedi. Kdor najde na papirju zapisane grehe, ni dolžen držati spovedno tajnost, ampak naravno; ako bi bil pa papir (z grehi popisan) sredstvo spovedi (n. pr. gluhomutastih, ali, ako je bil najden v spovednici, se mora tudi držati spovedna tajnost o vsem, kar je bilo zapisano na takem papirju. Predmet spovedne tajnosti so vsi spovedani grehi, majhni in veliki, vse okoljšine grehov, naložena pokora, način spove¬ dovanja in drugo vse, znano iz spovedi, karkoli bi spovedencu moglo biti nevšečno, ako bi se zaznalo, in bi spoved pri ljudeh storilo nadležno, — ker je spovedna tajnost posebno zato zapo¬ vedana, da se grešniki ne boje spovedi. Toraj pod posebno tajnost spadajo tudi naravne hibe in pomanjkljivosti spovedenčeve, ktere je spovednik še le iz spovedi zaznal,^ n. pr. da je kratkega uma, da je v verskih resnicah slabo naučen, da ima sumljivo vest itd. Naravne pomanjkljivosti, ktere so pa sploh znane, ne spadajo pod spovedno tajnost, čeravno jih je spovednik še le pri spovedi spoznal; n. pr. da je spovedenec gluh, itd. 168 Spovedno tajnost prelomi naravnost, kdor pove greh, kterega se je določni spoveden ec spovedal; in posredno (nena¬ ravnost), kdor govori o stvareh znanih mu iz same spovedi, ali zn anje iz spoved i tako porabi, da so spovedenec ali njegovi vdeleženci nadlegovanj, ali se sramujejo, ali trpe kakšno škodo na imetku ali na poštenem imenu, ali kaj stori, iz kterega bi drugi mogli sumiti, kdo se je tega ali onega greha spovedal. Toraj mora spovednik dati spovedni listič spovedencu, ki ga zahteva, čeravno mu ni dal odveze, ker bi z zadržanjem spovednega lističa objavil, da ni dal odveze. Dvomeč, je li govor o stvareh, znanih iz same spovedi, komu nadležen, izvoljiti je treba varnejšo stran, toraj molčati. Toraj bi prelomil spovedno tajnost, ako bi kteri spove¬ dnik rekel: Neki mnih tega samostana se mi je spovedal tega greha; — v ti hiši se grdo greši; — v tem selu se zgodi ta grda pregreha, itd. ker bi se s takimi besedami onečastil poedi- nec, hiša ali občina. Kaj nevarno je naznaniti kraj, čas, ali druge posebne okoljšine kterega spovedanega greha, n. pr. Danes je bil prvi na vrsti prešestnik, — neki vojak, gospodar, trgovec spovedal se mi je tega greha,— včeraj mi je prišel ta le zme¬ deni slučaj — itd. Vvsih teh slučajih je kaj lahko mogoče, da bi kteri poslušalec iz dotične okoljšine spoznal spovedenca in tako njegov greh. Spovedno tajnost bi prelomil, ako bi spove¬ dnik pri spovedi s kakim opazljvim znamnjem pokazal svoj gnjus nad kterim spovedanim grehom. Tudi, ako bi kterega grešnika, kterega pozna iz prejšnih spovedi, ne pustil k sebi k spovedi; (sme mu pa pri spovedi ukazati, da naj prihodnjič ne pride k njemu se spovedati). Spovedno tajnost bi prelomil, ako bi spovednik o poznanem tatu, vbijalcu rekel, da se je spovedal vsili svojih grehov. Ako bi spovednik zaznal iz spovedi, da mu je nekdo namenil smrt ali težko telesno poškodvanje, smel bi se spovednik dotični nevarnosti izogniti, ako to more storiti tako, da nikakor ne izda hudobije svojega sovražnika, da se spovedencu na pristudi spoved in da zavoljo tega nihče ne trpi škode. Zato bi v takem slučaju spovednik moral prositi spove¬ denca, da ga pooblasti znanje iz njegove spovedi porabiti za svoje varstvo. Ako bi spovedenc ne hotel tega dopustiti, se mu sicer odreče odveza, spovedniku pa ne ostane drugega, nego priporočiti se Bogu in svoje življenje na čast sv. zakramenta postaviti v nevarnost. Spovednik ne sme tudi za svojo korist, ali spovedenčevo javno korist porabiti znanja iz spovedi, ako bi iz te porabe mogli' spovedenec ali drugi ljudje sumiti, da dotično okoljšino zna samo iz spovedi. Ako bi toraj spovednik samo na spovedi zaznal, da mu je kdo nezvest, ali mu škodo dela, ne sme ga kaz¬ novati, ne iz službe pustiti in ga grdo gledati, ne vzeti mu ključev, — sploh se proti njemu nič drugače obnašati, kakor bi se bil, ako bi tega ne bil slišal na spovedi. Sme pa spovednik slišano pri spovedi toliko za sebe porabiti, da poboljša sVoje življenje; ker se sploh nobeden pameten človek ne bo razžalil, 169 ako opazi, da je spovednik poboljšal svoje življenje zavoljo tega, kar je slišal pri spovedi; n. pr. ako bi se spovedenec spovedal greha, v kterega ga slab zgled spovednikov zapeljuje, sme spovednik to znanje porabiti in precej prenehati dati slab zgled. Ako spovednik v kterem zmedenem slučaju ne upa sam razsoditi, sme za svet vprašati drugega bolj učenega in bolj skušenega spovednika; vendar ne sme povedati ne spovedenca in ne takih okoljšin, iz kterih bi se mogel spoznati spovedenec. Isto velja, ako v posebnem slučaju prosi za sodnost čez zadr¬ žan greh. Spovedna tajnost je zavoljo spovedencev, zavoljo tega sme spovednik to, kar je na spovedi slišal, porabiti tudi izven spovedi, ako mu spovedenc prostovoljno in neprašan da dovo¬ ljenje zato. Dovoljenje (spovedenčevo) mora biti povse prosto¬ voljno, tudi ga spovednik navadno ne sme prositi, naj mu da tako dovoljenje, le ako je treba popraviti pogrešek storjen pri spovedi, ki se ne da drugače popraviti, sme ga spovednik prositi za to dovoljenje (gl. g. 94); mora biti izrečno, toraj ne bi dosti, da bi spovednik samo mislil, da mu spovedenec ne bi odrekel dovoljenja, če bi ga bil opomnil. Dogodi se tudi slučaj, da spovedenec sam prosi spovednika, naj to kar je slišal^na spovedi, porabi izven spovedi; n. pr. spovedenec se obtoži greha, na kterega ga drugi zapeljuje in prosi spovednika, naj onega dru¬ gega opominja, da ne bo več zapeljeval na greh. Kaj ima v tem slučaju storiti spovednik? — a) Naj ne bo prelahko veren pri takih tožbah, ker jim je mnogokrat uzrok hudobija ali nevošlji- vost od strani spovedenčeve, a ne spovedenčeva želja poboljšanja; b) Naj tudi opravilo opominjevalca ne prevzame tako rad, ampak naj svetuje spovedencu, naj to reč razodene poglavarjem, gospo¬ darju — to je kakšni osebi, ktere opomin bo vspešnejši nego spovednikov; c) ako pa so okolšine take, da mora ravno spove¬ dnik opominjati, naj reče spovedencu, da naj isto stvar pove izven spovedi, a potem bo opominjal kar bo mogel; prim. nevesta se obtoži nečistega greha s svojim svekrvom, kteri jo zmiraj zalezuje in zapeljuje, in prosi spovednika, naj opomni svekrva o ti zadevi. Da spovednik vestnejše drži spovedno tajnost, naj o stvareh, ktere je zaznal na spovedi, ne govori ne sploh in ne o kakšni posebni reči; naj posebno vpričo neizobraženih ne šaii čez nevednost, priprostost, neumnost kterega, ki hodi k njemu k spovedi; naj ne pripoveduje smešnic o spovedi, čeravno so izmišljene, posebno ne pred neizobraženimi, kteri bi iz takih povestic lahko sumili, da spovednikom spovedna tajnost ni dosti sveta stvar in bi se počeli bati spovedi. Ako so sami duhovniki v družbi med seboj, kjer se ni bati pohujšanja, in se pomenkovajo o spovednih stvareh, ni prav, ako bi kakšen opomnil: »Imel sem pri spovedi tak slučaj in dal sem odvezo, ali nisem je dal«. Kajti s tim bi indirektno prelomil spovedno tajnost. Reče naj: «Ako bi se kdo spovedal takega greha, kaj je storiti?« 170 S. 94. B. Popravljanje pogreškov. Ako je spovednik storil pogreškov oziroma bivstva za¬ kramenta ; n. pr. da vredno pripravljenemu ni dal odveze (za¬ voljo pomanjkanja vednosti, ali ker odvezne oblike ni prav iz¬ govoril), mora ta pogrešek, ako mogoče, popraviti še v isti spo¬ vedi (ako je spovedenec še moralično pričujoč, mora spovednik ponoviti odvezno obliko opazivši, da je prvikrat ni pravo izgo¬ voril), ali pa v prihodnji spovedi. Ako spovedenec po taki spo¬ vedi gre k sv. obhajilu, za ktero se v ostalem pripravi vredno, so mu grehi (ker nezavedni) odpušeni pri sv. obhajilu ; — ako pa ne gre k sv. obhajilu, ali pa mu je sv. obhajilo zavoljo druge okoljšine nevredno, a drugikrat gre k spovedi k drugemu spo¬ vedniku, ki o pogrešku prvega spovednika ničesa ne more ve¬ deti, so mu z odvezo pri drugi spovedi odvezani tudi grehi iz omenjene prve spovedi, ker spovednik da odvezo čez vse grehe, znane in neznane, čeravno je spoved le formalno popolna. Ker se spovedenci po spovedi, pri kteri so dobili odvezo, obhajajo, bolniki pa prejmejo sv. popotnico ali vsaj sv. poslednje olje, ktero tudi odpušča smrtne grehe, kterih se spovedenec ni mo¬ gel spovedati, razumi se lahko, da spovednik navadno nima dolžnosti spovedenca opomniti o pogrešku te vrste, — mora pa se kesati in trdno skleniti, da bo zanaprej boljše pazil. Ako pa je spovedenec, komur spovednik ni dal prave odveze, bolan in v smrtni nevarnosti, a ne more prejeti ne sv. obhajila, ne sv. po¬ slednjega olja, naj spovednik opomni spovedenca, naj še enkrat obudi kesanje čez vse svoje grehe, in spovednik naj mu da zo¬ pet odvezo, — kar se stori brez spotikanja, ker se bolnikom in ki so v smrtni nevarnosti, odveza večkrat ponovi, (prim c. 133.) Ako je spovednik pogrešil s tem, da spovedenca ni zado¬ sti vprašal oziroma števila ali okoljšin greha, da je bila spoved nepopolna, naj ga (ako mogoče) o tem opomni pri prihodnji spovedi. Ako je nevedoma opustil opomin oziroma velike spove- denčeve dolžnosti, n. pr. da mora zapustiti grešno priložnost da mora storjeno škodo popraviti, ga mora na to opomniti pri prihodnji spovedi, ako je to še potreba. Ako je pa (nevedoma) opustil opomin o važni in hitri dolžnosti in ima spovednik pri¬ ložnost/naj spovedenca opomni, da naj kmalo pride k spovedi (pri kteri nadomesti, kar je pogrešil pri prvi.) Ako bi pa vedoma in po svoji krivdi opustil opomin o važni dolžnosti, mora spovedenca tudi izven spovedi prositi (čeravno bi se mu to jako težavno zdelo), da mu dopusti z njim samim govoriti nekaj o pretečeni spovedi, in mu — naročiti ome¬ njeno dolžnost. N. pr. Ako bi spovednik iz neveljavnega uzroka spovedencu rekel pri spovedi, da mu krivice ni treba popraviti, in bi ta spovedenec ne prišel več k temu spovedniku k spo¬ vedi; moral bi ga o tem opomniti izven spovedi (po dobljenem 171 dovoljenju, da sme govoriti o spovedi); — ali pa spovednik sam popraviti toliko škode, kolikor je on moralično njeni uzrok. Ako bi spovednik povse gotov bil, da bi spovedenec opomina o po¬ vrnitvi nikakor ne hotel poslušati, bi ne bil dolžen povračevati za spovedenca (tako gotovost pa je redko kdaj mogoče imeti.) III. DEL. Posebna pravila oziroma različnih spovedencev. S. 95. Otrok pri spovedi. Otroci navadno nimajo velikih grehov, tudi jih pri njiho¬ vih grehih večidel moi’a izgovarjati nepremišljenost; vendar je spovedovanje otrok posebno vazno. V otročji duši se čutje in poželjenje še le prebuduje, nikamor še ni pravo nagnjeno : kar otrok pri drugih opazi, tudi sam poskusi storiti; ako stori greh, ne^stori ga iz navade ali iz hudobije, ampak večjidel iz nepre¬ mišljenosti in iz naravnega nagona ki ga zmiraj napeljuje, da posnema, kar vidi pri drugih. Čas ta je neizmerne važnosti za vse življenje in trikrat srečen je otrok, ki ima dobrega dušne¬ ga vodja, ki mu čutja in poželjenja vravnuje, napeljuje na dobro, ki mu z ljubeznivo skrbjo pristudi greh poprej, nego ga je za¬ čel ljubiti, in ki mu čednost stori ljubo poprej, nego mu razne srasti vtežujejo njeno spolnovanje. Taki vodja mora zraven staršev in učenika biti tudi otroški spovednik, ki se mora skrbno prizadevati, da otroke obvaruje pred grehom, ako so še nedol¬ žni, da jih hitro odvrne od greha, ako so vanj zagazili. Duša otročja je sprejemljiva, kakor segreti vosek, hitro se priuči greha, pa tudi čednosti. Kar se otroku v mlado srce vsadi, ostane mu, in s časom prinese sad, — dober ali slab, kakoršno je bilo seme. Spovednik naj pazljivo opazuje otroka, da spozna na ktero slabo je več nagnjen, ali ga svetne okoljšine več za¬ peljujejo, da posebno proti temu zbere svojo sile, in reši otro¬ ka; mora pa tudi nasprotno v otročji duši zbujati želje po čed¬ nostih — zgodej ga privaditi na redno krščansko življenje, da bo od majhnega v milosti božji, da bo primerno svoji starosti vsaki dan napredoval v modrosti in v prijateljstvu pred Bogom. Kdaj naj otrok gre prvič k spovedi, ne odločuje samo njegova starost, ampak posebno to, koliko so mu razvite dušne moči, — spoznanje in volja, in koliko je naučen v verskih resnicah. Sv. Karol Bor. uči; »Varujejo naj se duhovniki, da zakramentalne odveze ne bodo dali tistim, kteri nimajo zadostno tvarine, ali ne popolne pameti, da bi se moglo brez oporekanja soditi, da so sposobni za ta zakrament.« Sicer jo to dolžnost veroučnega učenika, da le tiste otroke spusti k spovedi, ktere sceni sposob¬ ne za ta zakrament. Vendar se lahko dogodi slučaj, da vse eno pride otrok k spovedi, ki še ni bil zmožen greha. To spovednik 172 spozna, a.) iz načina spovedi; — ako otrok ne zna nič pove¬ dati o grehih; ali da našteje neke reke, priučene od kterega odrašenega (staršev) ali pa iz spovednega ogledala, kakor se nahajajo v molitvenih bukvicah, in med njimi spove grehe, kterih gotovo še ni storil, kaže, da še ne razloči, kaj je greh in kaj čednost, b.) iz odgovorov na spovednikova vprašanja; — ako odgovarja jasno in razumno, ja znamnje, da se že dosti zave; ako pa odgovarja tako, da spovednik vidi, da ga otrok še ne more razumeti (n. pr. ako na vsako vprašanje, če¬ ravno nasprotno prejšnemu, odgovori trdivno), je razvidno, da taki otrok še ni sposoben za spovedno odvezo. Takemu otroKU naj spovednik naloži kakšno majhno molitvico, — očenaš, če- šena Marija, — naj ga blagoslovi in odpusti. Odveze mu ne more dati, ker ni bil sposoben greha, kterega še ne razloči in ga tudi hoteti ni mogel — zato je nesposoben za odvezo. Ako pa ima otrok že zadosti pameti, da je bil sposoben za greh, naj spovednik z njim ravna po sledečih pravilih. a.) Prizadeva naj se, da otroka navda z velikim spošto¬ vanjem do tega sv. zakramenta; naj ga uči način pravega spovedanja ; in naj vse odstrani, kar bi otroku overalo vredno spoved, ali kar bi mu spoved delalo nadležno. Zato naj pazi spovednik, je li otrok molil pred spovedjo, in spraševal vest; se li prekriža ko pride na vrsto za spoved ; kako moli prošnjo za sv. blagoslov, in očitno spoved ; kako spoveduje grene itd. Opazivši, da je pomanjkal v kteri tih stvari, naj ga prijazno opomni; ako spovedenec molitvic ne zna točno, naj ga ne zav¬ rača osorno, ali celo odpodi, ampak pomaga naj mu; — a po skončani spovedi naj ga še posebno opomni, naj se do dobrega navadi spovedne molitvice, naj drugikrat pred spovedjo moli na čast sv. Duhu, da bi ga razsvetlil, naj sprašuje vest ali po spo¬ vednem ogledalu, ali pa kakor se je učil pri kršanskem nauku. Nekteri otrok je od same bojazljivosti ves zmešan, zato ne more vsega, ali celo ničesa spovedati; spovednik naj mu da poguma z ljubeznivostjo, mu prebudi zaupanje in potem naj mu pomaga z vprašanji, da se otrok popolno spove. Sploh bo redek otrok, ki bo sam vse spovedal; večidel mora spovednik z vprašanji dopolniti spoved. Spovednik naj ne počne vpraševati, dokler otrok sam ne spove vsih grehov, kterih se domisli. Ako otrok po očitni spovedi vtihne, neznajoč kaj bi zdaj storil, naj ga spovednik opomni, da naj spove grehe, kterih se domisli. Ako otrok še nič ne spove, naj počne spovednik spraševati. — je že bil kterikrat pri spovedi ? — kdaj ? — je opravil naloženo pokoro? — je spraševal svojo vest? — kterih grehov se domisli, da jih je storil od zadnje spovedi? Ko otrok počne spovedovati svoje grehe, naj ga spovednik nikakor ne moti, čeravno bi se nepopolno spovedaval. Ko otrok že vse konča, naj ga spovednik vpraša za število in okoljšine, kterih morebiti otrok ni zadostno razložil in tudi o grehih, ktere otroci navadno store, pa jih ta ni omenil. Taka vprašanja so.: Si molil vsaki dan zjutraj in zvečer, kadar je zvonilo, Zdravo 173 Marijo? — Si se vselej spodobno prekrižal, poškropil, kadar si prišel v cerkev, si pokleknil pri molitvi? — Si se med mo¬ litvijo smejal, ali kako igral z rokami ? — Si brez potrebe izgovarjal presv. imena Jezus in Marija? Kolikokrat? — vsaki dan? — Si rekel ktero grdo besedo; morebiti zaklel? — Kako? — Koga ? — Kolikokrat ? — Si v nedeljah in praznikih prišel vsakikrat k sv. maši, h kršanskemu nauku in k blagoslovu ? — Si se v cerkvi lepo obnašal? — Si se oziral? — smejal? — suval? — govoril? — Si se šel potepat, namesto v cerkev? — igrat z drugimi otroci? — Si starše vsakikrat poslušal? — Si jih razžalil ?— razjezil ? — jim grdo odgovarjal? — žugal ? — Si poslušal učenika ? — gospodarja ? — Si zasmehoval stare ljudi, berače? — Si komu dajal grde priimke ? — Si se s kom pretepal ? — Si kterega šuntal naj drugega nabije? — (ako je punica, ki varuje manjše svoje brate ali sestre, — si jih zane¬ marjala, da so se poškodvali ?) — Si nevsmiljeno pretepal živino na paši ? — Si poslušal kaj nesramnega ? — sam govoril ? — Si kaj storil grdega, ker bi te bilo sram povedati ? — Kaj si storil ? — Si kaj vkradel ? — Kaj ? — Komu ? — Kolikokrat ? — Si na paši delal škodo, po setvi hodil, živino spustil na tuje (ljudsko)? — Si kterikrat lagal? — Komu? — Si kterega kri¬ vo tožil? — Kaj si ga obdolžil? — itd. Ozirom grehov proti čistosti je potreba posebno opreznega spraševanja, ker se ne zna, če otrok ze razumi hudobijo djanja. Nekteri otroci žive v prav nesrečnih razmerah, da morejo sli¬ šati ali viditi najgrše grehe, ali jih celo kteri naučavajo najo- studniša djanja. Take otroke naj vpraša spovednik: si slišal kakšne grde pogovore od odrašenih ljudi? Sikaj grdega vidil? Ako otrok pritrdi, naj spovednik ne vpraša, če so bili govori nesramni, djanja nečista, ampak povej mi, kaj si slišal, kaj vi¬ dil? Dobro 'jo tudi vprašati otroke s kom živijo, s kom se sha¬ jajo, s kterimi otroci igrajo, kakšne igre igrajo, ako spijo sami, ali pa s bratom, sestro, poslom v eni postelji, so se z rokami nespodobno igrali, se tipali ? Morebiti spovednik za kterega zna, da je storil tako djanje kterega se pa ne spove, naj ga spo¬ vednik vpraša n. pr. tako le : Dragi moj. kaj ne, ti poznaš tega ali to? Sta bila kterikrat skupaj ? Morebiti sama? Sta igrala? Kaj? Otrok mnogokrat na to zajoka, a spovednik naj ga vtolaži: Ne boj se, jaz vem, da si bil zmiraj dober in bogaboječ, pa so te morebiti drugi otroci zapeljali. Nič se ne boj, 'samo povej, kak¬ šna je bila ta igra? Saj znaš, da Bog že tako ve, in jaz bi le rad vidil, če boš povedal resnico . : . . itd. Vprašuje naj spovednik prijazno, da bojazljivega otroka še več ne preplaši in zmede, da mu bojazljivost ne zapre ust, kadar bi moral spovedati greh. Vprašuje naj z izrazi, ktere otroci ondotnega kraja razumijo, da bo otrok mogel znati, kaj ga vpraša spovednik. Pazi naj, da ne bo vprašal kaj takega, ali tako, s čim bi otroka celo pohujšal. Nauki in opomini se ravnajo po grehih, ktere je otrok spovedal. So pa nektere reči, ktere naj spovednik otrokom sploh 174 priporočuje. Pred vsem naj jim skuša vcepiti stud pred grehom sploh, — ki je razžaljenje brezkončno dobrega Boga, našega ljubeznivega Očeta, — ki stori človeka grdega pred božjim li¬ cem, neljubega tudi pred ljudmi. — ki vzročuje velike kazni že na tem svetu, a še večje po smrti. Čednost naj opisuje otroku kolikor mogoče lepo — ktero ljubijo vsi dobri ljudje in posebno Bog, — ki ni težavna, ampak lahka, — kteri sledi že na tem svetu kot plačilo dobra vest, ^zadovoljno srce, in v večnosti rajsko veselje med angeljci božjmi. Priporočuje naj mu čedno¬ sti, primerne in potrebne otroškim letom; namreč poslušnost do staršev, resnicoljubnost, vljudnost do drugih ljudi, posebno ljubezen do nebeškega Očeta, ki nam vse dobro daje — do Sina božjega, ki je bivajoč na zemlji prav rad imel dobre otroke, jih vabil k sebi in jih blagoslivljal, — češčenje angelja varha in svojega patrona itd. Govori naj otroku o lepih nebesih, o dobrih angeljih var- hih, o vsevednosti božji in njegovi brezkončni dobrotljivosti. Posebno v življenju Kristusovem je prelepih zgledov, ktere naj otroku priporočuje. Hvali ga sv. pismo, da je 'bil poslušen, — da je rad šel v cerkev, neglede na težavno in dolgo pot, — da po službi božji ni šel z drugimi otroci igrati, pohajkovati, am¬ pak je ostal v cerkvi — da je pri nauku pazil in modro odgo¬ varjal, da so se vsi čudili njegovi modrosti, — da je rastel ko¬ likor na letih toliko tudi na modrosti, da so ga ljubili Bog in dobri ljudje. Opomni naj ga na angeljca varha, ki je zmiraj pri njem, — ki njegove molitve in dobra dela nosi pred Boga, — ki ga z veseljem in skrbno varuje, ako je dober in pobožen, — ki je žalosten, ako otrok ni dober, — ki beži od njega, in ga toži pred Bogom, ako stori velik greh. Ako se otrok obtoži greha, s kterim je storil škodo bližnjemu, se mu povračilo le takrat naloži, ako je otroku brez posebne težave mogoče. N. pr. ako je staršem skrivaj vzel kaj denarja, naj ga stavi nazaj ako ga še ima — ako dobiva ktere darove, naj s timi povrne, kar je vkradel. Ako pa otrok nima s čim povrniti, morebiti tudi ne zna, koliko je oškodil, n. pr. na paši, naj ga spovednik opomni na^greh, s kterim je razžalil Boga, na škodo, ktero je storil bližnjemu, ktero bi moral natančno povrniti; a ker je ne more, naj zraven kesanja čez greh obudi tudi žalost, da škode ne more povrniti in trden sklep, da se bo zanaprej skrbno varoval storiti^ škodo in se bo prizadeval, da bo oškodvanega obvaroval pred škodo, ktero bi mu morebiti drugi pastirji hotli storiti. Otroci ne poznajo zadostno bivstva greha in njegovih posledic, zato navadno tudi ne občutijo pravega kesanja čez grehe, ako ga jim spovednik ne prebudi v srcu. Da jim bo prebudil kesanje čez greh, naj jim kaže na ljubezen nebeškega Očeta, od kterega imamo vse dobro, in ki zmiraj za nas skrbi ; ako. spovednik pozna svetske okolšine otrokove, lahko ga opo¬ mni na posebne dobrote, ktere ima pred drugimi, n. pr. dobre starše, zdravje, premoženje v hiši itd. — te dobrote ima od Boga, ki tudi zmiraj skrbi zanj, da ga varuje pred nesrečami in nevarnostmi. 175 Domislivši ga dobrot in od kod ima to dobro, naj ga vpraša — če ima^rad Boga, ki mu je toliko dober? — Mu je zal, da ga je razžalil z grehom ? — Ga bo še kterikrat razža¬ lil? — Bo še kterikrat ta in ta greh storil? — Otrok bo to vse rad obljubil, in ako mu je spovednik pravo na srce govoril, — obljubil bo iz srra, — imel bo resnično kesanje in tudi sklep, kolikor ga otrok imeti more. Spovednik naj ga še s kratkim, otročjemu razumu primernim, opominom, potrdi v tem kar je obljubil in naloži mu pokoro, naj mu veli, da naj pobožno in skesano moli djanje kesanja. Pokora se otrokom da majhna, ktero naj precej po spo¬ vedi opravijo v cerkvi. N. pr. da molijo kaj očenašov za od- puščenje grehov, ali na čast matere božje (ako je v cerkvi tudi altar M. božje, pred tim altarjem), na čast trplenja Jezuso¬ vega itd. Pri otrocih, kteri imajo prvikrat iti k sv. obhajilu, naj se spovednik vrhu tega kar je zgor rečeno o spovedi, še posebno prizadeva, da bodo najsvetejši zakrament kolikor mogoče po¬ božno in vredno prejeli. Ni dosti, da se jih je pri kršanskem nauku vse učilo, kar je oziroma presv. R. Telesa treba znati; tudi spovednik naj pri spovedi opomni otroka, da bo pri sv. obhajilu prejel samega živega Boga, ki je najvikši in najsve¬ tejši gospod. — Njega, od kterega prihajajo vse milosti in do¬ brote ; — zato naj se pripravlja s skesanim, a tudi zaupanim srcom, s pobožno molitvijo in z gorečo ljubeznijo! Naj pred sv. obhajilom ponovi krstno obljubo; obudi djanje vere, upanja in ljubezni, naj kolikor mu starost, stan, okolšine dopuščajo, stori (ali sklene storiti) še ktere druge posebne čednosti, n. pr. ponižnosti, poslušnosti, pridnosti itd.) Naj se pri mašnikovih be¬ sedah: «Glejte jagnje božje...» opomni'neizmerne ljubezni Je¬ zusove do nas, ki se je kakor nedolžno jagnje daroval za naše grehe, in se še zmiraj daruje. Pri besedah: «Gospod nisem vreden...» naj se domisli svojih napak in slabosti, naj v srčni ponižnosti prosi Jezusa milosti da ga stori vrednega sv. obhajila. Po sv. obhajilu naj otrok ne pozabi preimenitne dobrote, ktero je prejel od Boga, naj Bogu prav lepo zahvali za prvo sv. ohbajilo; naj sklene, da se bo vsakikrat prav pobožno pri¬ pravil, kadar bo mislil stopiti k mizi Gospodovi ; naj goji zmiraj prisrčno ljubezen do Jezusa, pričujočega v presv. altarskem za¬ kramentu; zato naj rad pride moliti pred sv. altar, in kadar se zakramentalno ne more obhajati, naj prebudi srčne želje po sv. obhajilu; naj se spomni večkrat pobožnih čutov, ktere je imel pri prvem sv. obhajilu; ako je mogoče, naj vsako leto praznuje obletnico prvega sv. obhajila. j. 96. Nadaljevanje. 176 §. 97. JVIladeneč pri spovedi. Mladeniška doba je, kakor otročja, sprejemljiva za vse vtise, dobre in slabe. Duhovno vodstvo človeka v mladeniški dobi pa je- težavniše, ker se v ti dobi prebudijo strasti, proti kterim človek še nima nobene skušnje, ki bi ga učila, kako naj jih zatajuje, da ne zastarajo na duši in telesu. V zdajnem svetu žalibog mladeneč vidi premnogo zapeljivih izgledov; — nektere stvari (kakor slabi spisi, nektera skupna razveseljevanja) narav¬ nost na to delajo, da bi neskušenega mladenča strmoglavile v vrtinec svetskih zmot, kar se jim tim ložej posreči, čim bolj ugajajo pokvareni naravi človeški. Tukaj mora spovednik biti angelj varh, ki mladenču odpre oči, mu posveti v njegovo no¬ tranje, mu zaznamva vzdigajoče se strasti, ktere naj zatira iz začetka, da ga ne vpropastijo; ga svari tudi pred zvunanjinii zapeljevanji, kazaje mu nesrečne posledice, ako bi se vdal zapelje¬ vanju, in mu nasvetuje primerne dušne pomočke, s kterimi more premagovati dušne sovražnike. Spovednik naj si z ljubeznivostjo pridobi srce mladen- čevo, da mu ga bo povse odkril in naznanil, kar se v njem godi. Ako spovednik opazi, da se sramuje, naj ga opomni, da nima nikakega uzroka se sramovati, ker on (spovednik) pozna človeško slabost; ako se mu odkritosrčno spove, ne bo ga manjše cenil, temveč še več ga bo cenil videč njegovo močno- dušnost, s ktero premaguje sramežljivost pri spovedi, vdihnjeno mu od satana; pove naj mu, da so vsakemu spovedniku zažu- gane najojstrejše kazni, ako bi iz spovedi komu kaj povedal: opomni naj ga. da naj se spove odkritosrčno ravno zato, ako se boji, da bi kdo ne znal za njegov greh, — ker bo njegov greh za vselej zakopan, ako se spove odkritosrčno in skesano, in na¬ sprotno'ga bodo na sodnji dan vsi ljudje zvedili, ako bi ga zdaj zamolčal — itd. (prim. §. 135.) Mladenčem (na deželi) so nevarne posebno sledeče stvari: a) Slaba tovaršija, ki neskušenega in nedolžnega mladenča za¬ pelje v največe in najgrše hudobije. Poprej krotek navadi se kleti in rotiti; — poprej trezen navadi se pijančevati ; — poprej poslušen in dober sin, postane trmoglava šiba staršev; poprej ponižen in vljuden, postane ošaben predrznež in pobijavec; — poprej sramežljiv v besedah in ponašanju postane grd kvantač in nečistnik; — poprej prijatelj cerkve, zdaj ne mara za službo božjo; — poprej moder in varčen, zdaj igravec in zapravljivec. b) Ponočevanje 'je grdi madež med slovenskimi mladenči, kjer eden drugega pehajo proti peklenskemu žrelu, si končujejo zdravje in življenje, žalostijo starše in s svojim rogovilenjem in kričanjem še ostalim ljudem motijo nočni počitek, c) Poboji, ki se zde kmetskim mladenčem znamnje pogumnosti, so tim ne- vamiši, ker se jih mladenči ne sramujejo, — k večem se boje 177 sodnije, kadar so komu preveč kosti pretresli, d) Pijančevanje, s kterim mladenči zapravljajo premoženje, slabijo svoje moči, eden drugega pohujšujejo — zaradi česar se premnogi tudi na¬ vadi krasti (staršem), e) Nesramno znanje (ljubkovanje) s ženskim spolom, ki se žalibog mnogokrat stori na kakem cerkvenem shodu in potem nadaljuje pod oknom, je (bi rekel) za mladenča zrelostno spričalo, da je vrstnjak drugim in sme v fantovsko družbo. Vseh teh grdobij se mnogi mladenči nič ne sramujejo, med seboj se še ponašajo z njimi, — zato se jih ne spovedajo in ne kesajo, zato mora spovednik po teh rečeh vprašati, ako iz spovedanih grehov kolikaj sumi, da je mladeneč že v eni ali drugi teh nesnag. N. pr. Mladeneč spove se prosto: «Sem klel in se pridušal« — Zakaj ? — In slišal bo spovednik eno za drugim: »Kadar sem se vdaril — kadar me je razjezila živina — kadar sem bil pijan — kadar smo bili mladenči skupaj smo kleli eden bolj kot drugi itd. Ako na to spovednik poprašuje, bo zvedel, da ta spovedenec hodi v slabe tovaršije, ki ga zapel¬ jujejo na kletve, pijanstvo itd. Treba mu je zdravila proti slabim tovaršijam in lahko se bo odvadil kletve in pijanstva. Obtoži se drugi: «Skregal sem se z očetom« — Zakaj ? — Sem prodal nekaj žita, — mi ne pusti, da hodim za nekim dekletom, — bil sem truden in nisem mogel dosti zgodaj na delo (zakaj si bil truden? — sem šel z večer z mladenči in prišel pozno domu.) — Eden teh je domač tat, drugi nečistnik, tretji ponočnjak. Med mestnimi mladenči so sicer razmere drugačne, ali žugajo jim ravno te nevarnosti, samo z drugim licem. K slabi tovaršiji se pridruži branje slabih spisov, nenravne gledišne igre, pogosti plesi v zakotnih beznicah. Vasovanja, kakor je na de¬ želi, sicer ni, imajo pa toliko nevarniše shode s ženskim spolom na samotnih krajih po dnevu in v mraku; pohajkovanje jih največ pogublja, ker mnogi mestni niso po celi dan navezani na delo, kakor je navadno kmetiški mladeneč. Čednosti, ktere naj spovednik mladenčem posebno pripo- ročuje, so: a) Strah božji, misel na vsevednega Boga; b) Spošto¬ vanje, poslušnost, ljubezen do staršev; c) Modro vedenje in skrb za prihodnost. Mladina naj ne raste samo na letih in močeh, ampak tudi na modrosti. Uče naj se mladenči kolikor več mogoče vednosti potrebnih za njihov stan; telo naj sicer urijo, a naj si varujejo zdravje; oziroma premoženja naj v mladosti skrbe za stare zobe; d) Sramežljivost in čistost jim je najpotrebniša in najlepša čednost. Spovednik naj jim o ti čednosti govori z naj¬ lepšimi izrazi; hvali in priporočuje naj jo karkoli more; do¬ kazuje naj veliko njeno važnost za vsakega človeka a posebno za mladino, kteri je temelj posvetne zadovoljnosti in zagotovilo večne sreče v nebesih. Naj jih svari pred tovaršijami, kjer se nesramno kvanta; naj jim priporočuje, da naj varujejo svoje oči poželjivih pogledov po drugem spolu, naj se na skrivnih mestih in posamni ne shajajo s ženskim spolom! Greh proti čistosti je najgrši in najnevarniši, ker je ta strast, enkrat prebudjena, naj močnejša v mladeniški dobi. Učeni škof Janez Sailer o tem 12 178 pravi: «Dolžnosti mladine, vscvetajoče dobe, so, a) Zagotovljenje sramežljivosti, otročje nedolžnosti, lepega detinstva; l) vladanje čez vzbudjajoče se nagnenja prijateljstva in ljubezni«. Sv. Am¬ brož (de 'Off. lib. I. c. 17): «Dobri mladenči naj imajo strah božji, časte starše, spoštujejo starost, varujejo čistost, ne zani¬ čujejo ponižnosti, ljubijo krotkost in sramežljivost, ki so kinč mladine«. Priporočuje naj jim spovednik posebno poslušanje besede božje in srčno molitev. Beseda božja uči jih spoznavati dušne sovražnike in njim nasprotno orožje, in jih vtrjuje v čednosti in stanovitnosti. Molitev jim daje moč proti skušnjavam in za¬ lezovanjem hudobnega duha. Posebno naj se vsak dan pri- poročujejo bi. D. Mariji, angelju varhu in svojemu patronu. Gotovo pa je za mladino sploh najpotrebniša pogosta spoved, ki jih naj gotovejše brani pred grešno navado. Spovednik zmiraj natančniše spoznava dušo mladenčevo, ki se pogosto spoveduje, zato ga more vspešniše voditi; tudi mladeneč dobi iz pogoste spovedi neko nagnenost in zaupanje do spovednika, ker vidi, da z vsimi nauki in opomini meri le na njegovo korist, zato tudi svete in opomine spovednikove rajši posluša in spolnuje. Pri vprašanjih in pri poučevanju mora spovednik skoraj še več paziti, kakor pri otrokih. Mišlenje mladenčevo je že razširjeno, narava je sama po sebi zvedava; zato bi lahko ena nepremišlena beseda bila uzrok pohujšanja. Tudi je mlade¬ niška doba še mnogo vetrena, zato mladenči radi govore o tem, kar slišijo; pazi naj toraj spovednik, da ne bo rekel, ali rabil tak izraz, za kterega ne bi rad, da bi kdo znal, da je prišel iz njegovih ust. Mladeneč naj ima zmiraj enega spovednika; ako toraj spovednik opazi, da mu je k spovedi prišel mladeneč, ki nava¬ dno hodi drugamo, naj modro preišče uzrok in naj ga nagovarja, da se drugikrat zopet povrne k navadnemu spovedniku, kterega naj se^ potem zmiraj drži. Vendar v tej reči prevelika ojstrost lahko škoduje; boljše je, da gre mladeneč k drugemu spoved¬ niku, kaicor da bi se pri navadnem nevredno spovedal. Vetrnasto in nestanovitno pohajkovanje od enega do drugega pa je žalo¬ stno znamnje, da dotičnik ne misli na resno poboljšan je. Za pokoro se mladenčem naloži pdsebno kaj takega, kar jih napeljuje privaditi se dobrih navad in odvaditi se slabih; n. pr. 1.) da jutrnjo in večerno molitev opravijo točno in pobožno; 2.) da vsakih osem dni vest sprašajo; 3.) da so nekaj dni po¬ božno pri sv. maši, pri kteri naj posebno Boga prosijo za ktero posebno čednost; 4.) ako je mladeneč vdan pijanstvu, naj določen čas ne gre v pivnico in ne med določene tovarše, (priporočiti se mu mora, da naj se pivnice in slabih tovaršov zmiraj ogiba, ker mu je to priložnost v greh; a za pokoro se mu da le za določen čas, da se mu vesti preveč ne obteži); 5.) ako je nemaren za službo božjo, se mu razloži zapoved cerkvena in dajo bo bolj gotovo spolnoval, da se mu za pokoro, naj določen čas vsako nedeljo in praznik bo pri sv. maši s pridigo in pri blagoslovu; 179 6.) Ako je starše močno žalil, se mu priporoči, naj jih prosi odpuščenja; nekteremu bo dobro, da se mu ta prošnja naloži za pokoro. 7.) Ako je pregrešil proti čistosti, naj se zatajuje, toraj se mu da post (v širjem pomenu), ki mu ne slabi telesnih moči, pa ga vendarle vadi krotiti telesno poželjenje. Ako mladeneč oziroma izvolitve stanu vpraša za svet, naj mu spovednik najprej razloži veliko važnost premišljevanja in ga napeljuje, na kaj naj pazi, da si bo pravi stan izvolil. Najprej naj se domisli, da ni vstvarjen za ta svet, ampak za Boga in nebesa; toraj naj pri izvolitvi stanu ne gleda samo na posvetnost, ampak na to, v kterem stanu mu bo ložej doseči svoj zadnji namen: zveličanje. 2) Naj se Bogu izroči v ponižni moiitvi, in prosi za razsvetlenje, da spozna, kteri stan bi bil zanj bolj po volji božji; 3) Naj natanko premisli svoje telesne in dušne zmožnosti in posvetne razmere, v kterih je živel dosedaj; 4) Naj pregleda ugodnosti in neugodnosti, težave in lahkote tistih stanov, med kterimi se misli enega izvoliti. Spovednik naj mu nobenega stanu posebno ne priporočuje, le težave in dolž¬ nosti naj mu razjasni, kterih spovedenec pri kterem stanu mo¬ rebiti ne pozna; priporočuje naj mu, da naj se posvetuje s svojimi starši, in v porazumljenju z njimi naj izvoli svoj stan. g. 98. Dekle pri spovedi. Kar je oziroma mladeniške dobe rečeno pri mladenčih, velja tudi za dekleta. Opomniti je treba le nekaj reči, na ktere naj ima spovednik ozir pri ženskih sploh in posebej pri dekletah. Pri spovedenkah naj bo spovednik sploh krajši,_ kot pri možkih; ako počnejo govoriti o stvareh nepomenljivih in nepo¬ trebnih za spoved, naj jim prestriže besedo ; vprašuje naj le to, kar je neogibno potrebno; nauke in opomine naj daje bolj kratke, a vendar ne pomanjkljive. Govori naj spovedenkam resno in posebno premišljeno; sicer ne osorno, p tudi ne ljubko, kakor pri otrocih. Sv. Bernard (lib. 4. de consid. cap. 6): »Spom¬ ni se, kar te opominja modrost (Eccl. 7. 26): Tvoje hčere so. Ne kaži jim preveselege lica; vendar ti tudi ne svetujem ojstrosti, ampak resnobo. Una odganja slabejše, ta vstavlja prelahkomiš- ljene». Pri ženskih, posebno mladih, se kaj lahko dogodi, da zavoljo sramežljivosti zamolče kteri greh ; poguma jim je treba dati ž besedami, iz kterih veje dobrotljivost, ne pa jih plašiti z osornostjo. Spoveduje naj vselej v odprti spovednici, ali na takem prostoru, da ga tudi drugi morejo viditi, — brez posebne potrebe ne v mraku ali po noči. Uzorni izgled, kako naj se učenik ob¬ naša do ženskih, je Jezus Kristus, ki jih ni odganjal od sebe, ampak je za njihovo zveličanje skrbel, kakor za možke, vendar je z njimi tako previdno ravnal, da mu najhujši sovražniki # 180 oziroma žensk niso mogli ničesa očitati. Dopustil je, da so ga zmirjali, da je puntar, preklinjevalec, da ne praznuje praznikov, da je s hudjčem v zvezi itd. toraj naj večje grehe so mu očitali, a oziroma žensk niso niti besedice upali ziniti proti njemu. Dekleta lahko zapadejo v sledeče grehe, ki so zopet povod drugim, a) Gizdost v obleki je ženski naravi tako prirojena, da je redka brez nje. Lepšati se po svojem stanu ni greh,' ako se s tem ne zanemarja drugih dolžnosti. A dekle, ktera se čezmerno lišpa, ali nosi pohujšljivo obleko, je v prvi vrsti za pohujšanje možkih, na zadnje pa sama obsedi v nečistem grehu. Sv. Karol je svojim spovednikom prepovedal odvezati ženske, ki se pre- gizdasto nosijo. Nektere, ki mislijo, da so kaj več kot druge, po cel dan potratijo s tem, da vravnujejo lase, mažejo lica, primer¬ jajo obleko; nastavljajo se na vrata, no okno, hodijo v cerkev in najdruga javna shajališča le zato, da vidijo in jih drugi vi¬ dijo; željne so hvale in časti, ktero zavidajo drugim. Nečimernost je glavna napaka ženskega spola, b) Prevzetnost v besedah. Ženski jezik je^sploh gibčneji kot možki, zato stori toliko več škode, ako ga ženska ne zna za zobmi držati, c) Pajdašenje s posvetnimi in nesramnimi tovaršicami, in še hujše z možkimi. Na potu v cerkev, na božjih potih, na metvah, v mlinih, na ple¬ sih, v pivnicah, pod oknom, celo pri mrličih, so kraji, kjer ima satan razprežene svoje mreže, v ktere jih brez števila veliko vlovi. d) Nesramno znanje (ljubkovanje) s kakim mladenčem je v nekterih krajih pri dekletah tako v navadi, da je vrstnice prezirajo kot ničlo, ali jo zasmehujejo z nuno, ktera nima svojega ljubeja. Spovednik naj dekletam priporočuje; a) Ljubezen do Je¬ zusa. Vsaki človek želi ljubiti in ljubljen biti; a žensko srce, posebno mlado kar koprni po ljubezni. Da ne zaide na posvetno in grešno ljubezen, naj si Jezusa zbere za svojega ženina, kte- rega naj ljubi, časti in moli; b) Pravo srčno ponižnost, ktera jih Bogu posebno ljube dela, in je najboljša varhinja nedolžnosti; c) Sramežljivost; zato naj se ogibajo vsih krajev, shodov, hiš, oseb, kjer bi vidile ali slišale slabo; d) Češčenje bi. D. Marije, ki je bila iz srca ponižna, čista kot jasno solnce, modra v ob¬ našanju, zato blažena med ženami. Dekletu, ktero oziroma možitve vpraša za svet, spovednik ne svetuje naravnost, kterega naj vzame. Razloži naj ji sploh, česa naj se varuje, namreč pijanca, lakomnika, igravca, nečistnika, lenuha; — boljše je, da ostane samica, nego da bi do smrti zdiho¬ vala^ v nesrečnem zakonu. Priporoči naj ji, da naj posluša svoje starše v vsih rečeh, toraj tudi oziroma možitve; ako jo kdo snubi, naj to hitro pove svojim staršem; skrivnega ljubeja naj ne trpi, ne jemlje nobenih darov, tudi ne govori skrivaj z njim; ako od nje zahteva kaj nespodobnega, naj ga odžene, ali beži od njega, kakor bi bežala od strupene kače. Dekletam, ktere služijo, naj priporočuje, da si poiščejo poštene hiše, kjer se kristjanske dolžnosti vestno spolnujejo. 181 Ako dekle želi storiti zaobljubo devištva, naj spovednik v obče odsvetuje, ali dovoli le za določen čas in z določenimi pogoji. S- 99. Zaročnik pri spovedi. Zaročniku, ki se ima v kratkem poročiti, naj spovednik ponovi, kar mu je bilo gotovo rečeno že pri nauku, da je sv. zakon zakrament živih, pri kterem dobi milosti in pomoči, po¬ trebne mu za težavni zakonski stan. Naj toraj skrbi, da bo sv. zakon prejel v stanu milosti božje, naj zato ravno pri ti spovedi pazi, da bo popolna, skesana, da bo skoz in skoz vredna spoved. Od vrednega prejetja sv. zakona odvisi sreča in nesreča prihod- nega življenja. Ako spovednik sodi, da bi bila kteremu spove- dencu posebno koristna velika spoved, naj mu jo vroče pri- poročuje. Ako pa mu je povse potrebna, ker so bile prejšne spovedi nevredne, naj mu pomaga, da jo precej stori, ako do sv. zakona ne more več k spovedi priti. Po spovedi naj se spo- vedenec varuje vsakega greha in grešne priložnosti, posebno da s svojo zaročnico ne bo kaj počenjal, kar bi mu bilo smrten greh, (ali nasprotno ona z njim); v pobožni molitvi naj pripo- ročuje sebe in svojo prihodnjost previdnosti božji; naj že pred poroko stori trden sklep, da bo vse svoje življenje s svojo zaročnico živel pobožno, složno, v miru, v ljubezni in potrpež¬ ljivosti. O prihodnjem zakonskem življenju naj zaročniku omeni le splošno, n. pr. tako le: Nekteri oženjeni mislijo, da jim je v zakonu vse dovoljeno, in zato med seboj delajo kakor neumne živali, veliko greše, in tako si nakopavajo kazni božje, ki jih tarejo na tem in na unem svetu. Skrbi, da ti sv. zakon ne bo pri¬ ložnost grdih grehov; znaj, da je med oženjenima le to dopuščeno, s čemur se namerava rojenje otrok. Za zdaj ti samo toliko rečem, ako ti pa pozneje pride kakšen dvom o kterem djanju, če je dopuščen, ali grešen, pa odkritosrčno vprašaj precej ali mene ali kterega drugega spovednika. Priporoča naj zaročniku, naj po poroki kmalo pride k spovedi, pri kteri naj ga, ako je potreba nauči bolj natančno o zakonskem življenju. Scavini o tem reče: «Qua occasione docebis eosdem regulas circa debiti reddendi obligationem, circa tempus, locum, modum petendi et reddendi, circa menstruum, puerperium graviditatem_ alioguin semper caute, caste, paucisque verbis; saepe utique tutius est nil horum dicere nisi juxta poenitentis quaesita.» Kot čednosti naj mu priporočuje srčno nagnenje, resnično ljubezen do izvoljene zaročnice, in do poroke deviško čistost v ponašanju z njo. Priporoči naj mu tudi, naj že zdaj trdno odloči, da se bo v nadlogah in težavah, kterih se mu tudi v zakonskem stanu ne bo manjkalo, vselej izročeval v voljo božjo; ako bo Bog zakon blagoslovil z otroci, da bo za nje kot dober roditelj, 182 kot namestnik božji; ako ima v hiši svoje ali nevestine starše, da jih bo zmiraj spoštoval, jim stregel kot hvaležen in dober: otrok; — to je posebno potreba priporočevati zaročnicam, ker žalibog skušnja uči, da so neveste in njihove svekerve kaj rade v prepiru. Ako zaročnik ni vredno pripravljen za sv. odvezo, mora spovednik vse mogoče poskusiti, da ga pripravi. Ako ga z vsim opominjanjem ne more nagovoriti na resnično kesanje ali popolno spoved, ali popravljanje škode, ali odstranenje bližnje grešne priložnosti, — sploh na vse, kar je potrebno za vredno sv. spoved, mu mora odvezo odreči, — a vendar dati listič, da je opravil spoved. V takem slučaju spovednik ne more kaj zato, da bo dotični nevredno prejel sv. zakon, ker, ako bi mu nevrednemu dal odvezo, bi bila nevredna spoved, nevredno sv. obhajilo, nevreden zakon. Ako spovednik po svojskem prizadevanju še dvomi, jeli vreden sv. odveze, da mu jo s pogojem: «ako si vreden«, in ga vroče opominja, naj pred sv. zakonom (razumi se, da tudi pred sv. obhajilom, ako ga bo prejel) obudi vse srčno popolno kesanje čez svoje grehe, in naj po poroki čez malo časa zopet pride k spovedi. Ako je zaročnik s svojo zaročnico do zdaj živil v priležtvu, mu s tem, da se bo še tisti ali prihodnji dan poročil z njo, odpade grešna priložnost (ki bi bila sicer zadržek odveze); ako pa pride k spovedi več dni pred poroko, mora obljubiti, da s svojo zaročnico ne bo bival v enem stanovanju. Slučaj, da se eden zaročnikov spove nečistega greha s svojim zaročenim, a drugi ga ne ne spove, gl. §. 49. Ako se zaročnik obtoži greha zadržanega, kterega ne more odvezati spovednik, mu vendar tudi od tega greha da odvezo, ako do poroke ni več časa ali iti k spovedniku, ki ima sodnost čez zadržane grehe, ali izprositi preroeeno sodnost; zraven pa mu ukaže, da mora isti greh iti kolikor kmalo mo¬ goče spovedati spovedniku, ki ima sodnost čez zadržane grehe, ali pa njemu samemu pri prihodnji spovedi, do ktere si mora spovednik izprositi od škofa sodnost za dotičen slučaj. V nekte- rih škofijah pa imajo spovedniki pri spovedih zaročencev neome¬ jeno sodnost čez grehe, zadržane škofu. Sodnostni list tržaško- koperske škofije ima sledečo opazko: «. ..rnunimus facultate absolvendi a suprafatis casibus Nobis reservatis omnes confes- sarios approbatos- qui excipiunt confessiones sponsorum, qui infra octiduum a die confessionis matrimonium sunt inituri.« Ako ^spovednik iz zaročnikove spovedi izve tajen ovrgo- valen zadržek proti zakonu dotičnih zaročnikov, naj presodi, je li dotičen zadrzek odpustljiv (dispensabile), ali ne, in je li mogoče odložiti poroko. a) Ako je ovrgovalen zadržek odpustljiv in je mogoče poroko odložiti, in spovednik tudi upa, da bo spovedenca mogel na odlog poroke nagovoriti, naj ga opomni na zadržek proti njegovem zakonu, naj ga pregovori, da poroko odloži za toliko časa, da od cerkvene oblasti pride odpust od zadržka. 183 Ako ima morebiti spovednik vsled posebnega dopuščenja oblast dati odpust od zadrzka, ga da sam. Prim. v Trzaško- koprski škofiji: «Concessiones speciales (n. c.): dispensandi super occulto impedimento primi et secundi simplicis vel mixti gradus affinitatis ex illicita carnali copula provenlentis in matrimoniis .etiam contrahendis, quando tamen omnia parata sint ad nuptias, nec matrimonium usque dum ab Ap. Sede obtineri possit dispensatio, absque periculo gravis scandali differi queat: et quatenus non agatur de copula cum putatae sponsae matre ante ejusdem sponsae nativitatem.» Ako se pa poroka brez velikega pohujšanja ali brez velike gmotne škode ne more odložiti, ali pa se spovednik boji, da spovedenec ne bo hotel odložiti poroke, naj proti spovedencu molči o tem zadržku (ako namreč spovedenec in tudi drugi ljudje ne znajo zanj), potem prosi za odpust od omenjenega zadržka, in še le potem, ko je prejel odpust, naj pri prihodnji spovedi opomni spovedenca, da naj ponovi privoljenje v zakon s svojim zakonskim družetom (kar naj storita obadva sama med seboj) in da naj se kesa tudi za grehe, ktere je nevedoma storil živeč s svojim družetom po zakonsko. Ako bi pa spovedenec znal za imenovan zadržek in se poroka nikakor ne more odložiti, mora spovedniku obljubiti, da bo s svojim zakonskim družetom živil kakor brat s sestro, dokler ne pride odpust, za kterega spove¬ dnik nemudoma prosi. Ako je zadržek javen (ljudem znan) mora spovedenec obljubiti spovedniku, da bo s poroko počakal, dokler ne dobi odpusta; ako tega neče obljubiti, ne dobi odveze. b) Ako je zadržek neodpustljiv, ali taki, da cerkvena oblast navadno ne 'da odpusta, mora spovednik opomniti spovedenca na zadržek (ako nežna zanj) in ga pregovarjati,- da odstopi od tega zakona. Ako to obljubi, mu da odvezo; ako neče obljubiti, mu jo mora odreči. g. 100. Oženjeni pri spovedi. Zakonske sme spovednik (ako se mu vidi potrebno) vpra¬ šati, če s zakonskim družetom žive v miru in ljubezni. O spol- novanju zakonske dolžnosti naj v obče ne vprašuje; k večem, ako je uzrok zato, naj ženo vpraša, če je možu zvesta in v vsem poslušna. .. Priporočuje naj jim čednosti, ki so njim največ potrebne, namreč; a) Medsebojno ljubezen in pomoč; b) Radovoljno potr¬ pljenje slabosti nasprotnega družeta in c) Izročenje v voljo božjo, Posebej možu naj priporoča: a) Srčno ljubezen do žene, kakor uči sv. Pavel (Ef. V. 25): »Možje ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil svojo cerkev*. «5) Skrb za njeno stanovsko prehanenje. Pavel (Ef. V. 28. 29): »Tako morajo tudi možje ljubiti žene, kakor svoja telesa. Zakaj nihče še ni nikoli svojega telesa 184 sovražil, temveč redi ga in oskrbuje, kakor Kristus cerkev.« c) Spodobno spoštovanje do žene. (I. Pet. III. 7); »Ravno tako možje, ravnajte z njimi po pameti, kakor s slabejim ženskim spolom, in jih imejte v časti, ker imajo tudi one deležne biti milosti življenja.« Tudi Adam je Evo imenoval družico, toraj ne zaničevano deklo. Ženam posebej naj priporočuje: a) Ljubezen do moža, s ktero tudi njegove slabosti in zoprnosti radovoljno potrpi, in v gospodarskih rečeh, posebno pri odgoji otrok vseskozi djansko pomaga; b) Spodobno spoštovanje do^moža, ki je glava ženi, kakor je Kristus glava cerkvi; c) Dolžno^poslušnost v vseh do- pustljivih stvareh, kakor uči sv. Pavel: «Žene naj bodo podložne svojim možem, kakor Gospodu.... Kakor je cerkev Kristusu podložna, tako naj bodo tudi žene svojim možem v vsih rečeh« (Et. V. 22. 24.) Ako se žena potožuje čez svojega moža, naj ji spovednik ne veruje prerad. Sploh naj nikdar ne zvrača krivice na moža, temveč priporočuje naj ženi, da naj bo možu podložna, potrpež¬ ljiva ; naj molči in odjenja, kadar mož divja; z ljubeznivostjo in prijaznostjo naj skuša si ga pridobiti; in naj veliko moli za moža in zase. Ako zakonski spovedenec prosi za svet, smeta li zakonska storiti zaobljubo zdržljivosti, naj jim, posebno mladim, vsakako odsvetuje, ker se mora bati, da zaobljube ne bodeta držala. Ako pa pri kterih zakonskih pozna njihovo pobožnost in stano¬ vitnost v zaobljubah, naj jim dopusti za nekaj časa. Gleda naj na uzrok, zavoljo kterega hočeta obljubiti zdržljivost. Ako reče spovedenec, da iz pobožnosti, naj mu opomni, da zakonsko živ¬ ljenje ^ni grešno, ampak posvečeno po zakramentu; če se hočeta s zdržljivostjo zatajevati, moreta se tudi brez obljube. Za poka¬ zati Bogu svojo gorečo ljubezen je dosti drugih dobrih djanj, ktere se more zaobljubiti, in pri kterih je manjša nevarnost, da bi se zaobljuba prelomila, kakor pri ti, pri kteri je dvojna, ker se dva nasprotno zaobljubita. Morebiti se hočeta zaobljubiti, ker se bojita preveč otrok; takim naj pokaže na nebeškega očeta, ki hrani ptiče pod nebom in oblači rožice na polju, — ki bo tudi za njihove otroke skrbel. Ako se ^obtoži žena. da svojemu možu ni hotla spolniti zakonske dolžnosti, treba jejjogledati na uzrok. Ako reče, da zato, da bi mogla bolj pobožno Bogu služiti; se ji pove, da je najprva stopinja pobožnosti — spolnovanje stanovskih dolžnosti. Ako reče, jla zato, ker se boji greha, kterega stori mož, ki vbrani spočetje (raztrese seme), se jo nauči, da opomni moža, kako velik greh s tem djanjem stori. Svarilni zgled iz sv. pisma je Onan, kterega je Bog pokončal zavoljo tega greha. Ako žena s prijaznimi besedami nič ne opravi pri hudobnemu možu, mora mu spolniti zakonsko, dolžnost, čeravno bi mož zopet imeno¬ vani greh storil; — žena naj obudi stud do tega greha, potem ,ie brez greha, ker se sme storiti dopustljivo in pošteno djanje, čeravno isto djanje drugi zlorabi v greh. 185 Ako se spovedenec obtoži greha, da je zlorabil zakonsko dolžnost, zabranivši spočetje, se mu za prvikrat razloži gnjusobo tega greha, ovrže njegove uzroke, s kterimi izgovarja greh in se skesanemu da odvezo. Ako se pri prihodnjih spovedih zopet tega greha obtoži, pogledati je treba, če ni že v grešni navadi, in potem se ravna z njim, kakor bo povedano v g. 124. ••Grešnik iz navade.« Ako spovednik iz spovedi zakonskega spovedenca ali spovedenke spozna, da je njegov zakon zavoljo ovrgovalnega zadržka neveljaven, gleda naj na sledeče okoljšine; I. Zna spovedenec, da njegovemu zakonu nasprotuje ovr- govalen zadržek; ali pa je spovednik le iz spovedi spoznal zadržek, za kterega spovedenec ne zna? II. Je, zadržek odpustljiv ali neodpustljiv ? III. Zeli spovedenec odpust od zadržka, ali pa bi rajši ves zakon razdel? IV. Zna spovedenčev zakonski druže (žena), da je njun zakon neveljaven, ali ne; in v prvem slučaju želi poveljavljenje zakona, ali ne; v drugem slučaju, se li more upati, da bo na¬ sprotna stranka hotela storiti, kar je potrebno za poveljavljenje zakona ? V. Je morebiti zakon tak, da bi bilo najboljše popolnama ločiti zakonske? Ako spovedenec zna za ovrgovalen zadržek, ki je pa odpustljiv, mu mora spovednik rabo zakonske dolžnosti prepo¬ vedati toliko časa, dokler ne dobi odpusta od zadržka. Za odpust prosi sam spovednik, neimenovaje dotične zakonske, Rimsko spovedništvo (poenitentiaria) ali svojega škofa. V nekterih škofijah imajo spovedniki za kteri posebni slučaj preročeno oblast, da smejo dati sami odpust od zadržka; prim. v Tržaško- koprski škofiji: »Concessiones speciales ad quinquenium vali- turae« (n. c.): »dispensandi super occulto impedimento primi et secundi simplicis vel mixti gradus affinitatis ex illicita carnali copula provenientis in matrimoniis cum tali impedimento jam contractis; monito poenitente de necessaria secreta renovatione consensus cum sua putata uxore, aut suo putato marito, cer- tiorato seu certiorata de nullitate prioris consensus, sed ita caute, ut ipsius poenitentis delictum nusquam detegatur; et quatenus haec certioratio absque gravi periculo fieri nequeat, renovato consensu juxta regulas a probatis auctoribus traditas«- V takem slučaju spovednik precej pri spovedi da odpust in spove¬ denca nauči, kako naj ponovi privoljenje v zakon s svojim zakonskim družetom. Ako spovedenec ne zna, da mu je zakon neveljaven, in se ni treba bati ne kterega pohujšanja, ne greha nezdržnosti, mu spovednik razloži neveljavnost zakona in potem naravna, kakor je zgoraj povedano. Ako pa se spovednik boji, da bi iz znanja neveljavnosti zakona lahko sledilo pohujšanje (n. pr. da bi se zakonski hoteli ločiti), ali pa greli nezdržnosti, more spo¬ vednik proti spovedencu molčati o zadržku (in neveljavnosti 186 zakona), mu ukazati naj v določenem času zopet k spovedi pride in v tem času vložiti prošnjo za odpust zadržka. Ko dobi odpust in se spovedenec vrne k spovedi, ga opomni o zadržku (ki mu je zdaj odpuščen) in na ponovljenje privoljenja v zakon, — ako zavoljo posebno težavnih razmer škof ne odloči pove- Ijavljenje zakona v njegovem početku (sanatio in radice). Ako cerkveni poglavar odloči poveljavljenje zakona v njegovem početku (izceljenje v korenini — sanatio in radice) naj spovednik pri spovedi po odvezi grehov za zvrševanje odpusta še pristavi: «Ego potestate apostolica, mihi specialiter etexpresse demandata matrimonium a te N. cum N. in consensu adhuc permanente nulliter contractum in radice ejus sano et consolido, prolemque susceptam et suscipiendam legitimam declaro in nomine Patris et Filii et Spiritus Sancti. Amen. Passio...» To se sme tudi zgoditi, če zadržek ni znan spovedencu in se mu brez velike nevarnosti ne more razodeti. Ni pa treba, da^bi se sprejeti odpust tako zvršil nad obema, ker je zadržek že od¬ pravljen, ako je odpust zvršen nad enim. Ako je zadržek neodpustljiv in zakonskima znan, zabra- niti mora spovednik rabo zakonske dolžnosti, in jima ukazati, da se povse ločita. Vendar, ako je zadržek ljudem neznan in je gotovo upanje, da bodeta omenjena zakonska zdržno živela, sme se jima pustiti, da kot brat in sestra živita v skupnem gospodarstvu (ako bi bil zadržek in nasledna neveljavnost za¬ kona ljudem znana, morata se vsakako ločiti). Ako je neodpust¬ ljiv zadržek zakonskima in drugim ljudem neznan in spoved¬ nik previdi, da spovedenec svojega zakonskega družeta ne bo hotel zapustiti, ker se boji osramotenja pri ljudeh, ali drugih velikih posvetnih neugodnosti, posebno ako imata omenjena za¬ konska otroke iz tega zakona, more spovednik zakonskima molčati o zadržku, da iz nevednih grešnikov ne stori premišlje¬ nih in radovoljnih. (Natančna pravila o zadržkih, o odpustu od zadržkov, o ponovljenju privoljenja, uči zakonsko pravo, ktero mora spovednik ravno v tem oziru natanko znati; glavna pra¬ vila omenjena so tudi v «Krš. Kat. Nravoslovju«). Ako oženjeni spovedenec pri spovedi pove, da dvomi o veljavnosti svojega zakona, kterega je sklenil z dobro vestjo, naj spovednik presodi djanje, zavoljo kterega spovedenec dvomi o veljavnosti svojega zakona. Ako spovednik previdi, daje zakon veljaven, naj pomiri spovedenca; ako previdi, da je neveljaven, postopa, kakor je zgor povedano. Ako po vsestranskem presoje- vanju dvom še ostane, mu rabo zakonske dolžnosti ne sme prepovedati. Sanchez o tem pravi: «Na majhen dvom se ni treba ozirati; velik in verjeten dvom zabranjuje zahtevanje zakonske dolžnosti_ Znano je, da nihče ne sme zahtevati zakonske dolžnosti, dokler dvoma ni skrbno preiskal, sme pa, ako po skrbnem preiskovanju dvom še ostane.« Isto pravilo velja, ako je spovedenec zakon sklenil s slabo vestjo, to je, da je že pri sklenitvi zakona dvomil, da bi vse, za veljavnost zakona potrebno, pripravljeno bilo. Izvzeti je treba 187 slučaj, ako bi ^spovedenec verjetno dvomil o smrti prvega za¬ konskega družeta; v tem slučaju ne sme rabiti zakonske dolžnosti, dokler ni vsaj verjetno prepričan, da je bil prvi zakon¬ ski druže ob času drugega zakona že mrtev. Ako se^ spovedenec obtoži, da še celo poročen ni, da živi v priležtvu, čeravno ga imajo ljudje za oženjenega, ukazati mu mora spovednik, da se čim bržje poroči, kar stori tem ložej, ker cerkev za taki slučaj da vsa mogoča polakšanja, da se zabrani pohujšanje in osramotenje. Ako pa zakon takih dveh brani ovrgovalen (vendar odpustljiv) zadržek, ukaže mu spovednik, naj vse okoljšine razloži njemu ali svojemu župniku izven spo¬ vedi, da se vloži prošnja na Rim. datario, kteri se morajo imena dotičnih naznaniti. Ako spovedenec tega neče obljubiti, ukaže se mu, da mora zapustiti priležnico (oziroma priležnika), — ako neče, se mu ne more dati odveze, ker je trdovraten v svojem grehu. Ako je zadržek med takim navidezno oženjenim neodpustljiv, morata se ločiti. Ako pa imata že otroke eden z drugim in jima žuga veliko osrametenje od ljudi, kteremu se ne moreta drugače ogniti, nego da skupaj ostaneta, sme se jima pustiti skupno življenje, ako resno in za trdno obljubita, da bo¬ deta živila kot brat s sestro, a ne Icot zakonska. Ako se spovedenec obtoži greha, kteri mu odvzame pravo na zakonsko dolžnost, do prejetega odpusta ne sme zahtevati zakonske dolžnosti, a jo spolniti, ako jo zahteva nedolžni zakon¬ ski druže. Za nektere slučaje ima spovednik preročeno oblast dati odpust; v takem slučaju naj odpust da precej pri spovedi. Prim. v Tržaško koprski škofiji (Goncessiones speciales — n. b.) «Dispensandi cum incestuoso sive incestuosa ad petendum debitum conjugale, cujus jus amiserat ex superveniente occulta affinitate per copulam carnalern habitam cum consanguineo vel consangninea sive in primo sive in secundo simplici mixtoque gradu sui vel suae conjugis.» Ako pa spovednik nima te oblasti, mora za dotični odpust prositi pri svojem cerkvenem poglavarju, n. pr. takole: «Cajus con ju- gatus contracto matrimonio cum uxoris consanguinea (I. vel II. grades) copulam habuit carnalern et jus petendi debitum exinde amisit. Gum autem ad servandam cum conjuge castitatem se prorsus ineptum judicet et incestus sit occultus, humillime sun- plico, ut mihi facultas concedatur, eidem in actu sacramentalis confessionis, injuncta gravi poenitentia salutari et remota praevie recidendi occasione, jus amissum dispensando restituendi etc.» Po prejetem pobblaščenju se spokorniku naloži potrebna pokora in se mu nasvetujejo ali velevajo pomočki, da se ne povrne več v ta greh, in po odvezi grehov se mu podeli tudi pravica, da sme zopet zahtevati zakonsko dolžnost: «Et insuper auctoritate apostolica mihi specialitet' delegata dispenso tecum, ut non ob- stante affinitate, quam contraxisti cum tua uxore ex illicita copula a te habita cum ejus sorore (vel matre), debitum con¬ jugale a tua uxore etiam exigere ličite possis et valeas. In nomine Patris et Filii et Spiritus sancti. Amen. 188 Ako se spovedenec želi ločiti (od mize in postelje) od svo¬ jega zakonskega družeta, in v tej zadevi spovednika vpraša za svet, naj mu to navadno odsvetuje, ker so ločeni zakoni na vsaki način veliko zlo. Ako pa spovedenec za ločitev navede zadostne kanonične uzroke, veli mu spovednik, naj vso stvar razloži svojemu župniku (izven spovedi), ki bo stvar vravnal, kakor uči cerkveno pravo v taki zadevi. Ako se spovedenec spove, da je svojevoljno izgnal — ali všel od zakonskega družeta, naj spovednik presodi uzrok ločitve. Ako ima spovedenec zadostne, od cerkvenega^prava zahtevane uzroke, in o skupnem bivanju s zakonskim družetom ničesa neče slišati, mora obljubiti, da bo po svojem župniku prosil pri škofiji za ločitev od mize in postelje; ako pa nima zadostnega uzroka, obljubiti mora, da se bo povrnil v skupno življenje s svojim zakonskim družetom, — ako neče obljubiti (v prvem in drugem slučaju) se svojeglavnežu ne more dati odveze. §. 101 . Starši pri spovedi. Starši greše oziroma (svojih otrok); a) Ako škodujejo otroku v maternem telesu in sicer mati, ktera se preveč pre¬ teguje pri težkih delih, ako se preveč vda jezi, žalosti; mož, kteri nosno ženo preojstro krega, tepe itd. b) Ako rojenemu otroku ne preskrbe hrano, ako namreč mati neče dojiti, a tudi ne preskrbita (oče in mati) zdrave dojke. c) Ako otrokom, ki si še ne morejo kruha služiti, ne skrbe ^za potrebno hrano; toraj ako starši zapravljajo svoje premoženje, ne skrbe za gospodarstvo, da morajo zavoljo tega otroci trpeti pomanjkanje in jim starši nimajo kaj zapustiti, kar bi lahko, ako bi bili pridno in varčno gospodarili. d) Ako kteremu otroku odrečejo postavni del dedinstva. e) Ako sina ali hčer silijo, ali mu nasprotno branijo iti v samostan; tudi greše, ako mu branijo sploh vsaki zakon, ne greše pa, ako iz važnega tizroka otroku svojemu branijo zakon z določeno osebo. f) Ako ne skrbe, kolikor premorejo, da se otroci nauče kršanskega nauka, privadijo kršanskega obnašanja; ako jim dopuščajo zahajati v slabe tovaršije, ali s kom živeti v grešnem ljubkovanju; ako jim z nenravnostnim življenjem sami dajejo slab zgled. g) Ako otrok, kadar žive slabo, ne pokarajo in ne kaz¬ nujejo; ako jih kaznujejo iz same strasti (v jezi) a ne iz lju¬ bezni in gorečnosti za njihovo dobro; ako jih kaznujejo neprimerno ali preojstro. Kazen ne sme biti veča, kakor je krivda in ne sme presezati očetove oblasti. Toraj, ako otrok 189 stori tako veliko hudobijo, da je zanjo treba posebno velike kazni, ne sme ga sam oče preveč tepsti, raniti itd. ampak izro¬ čiti sodbi. Gobat reče, da so rabeljni taki starši, kteri otroke svoje z gorjačo, s pestjo, z brcami tako tepejo, (sujejo), da otroci postanejo topi, ali ogluše, ali se jim roke tresejo 'itd. Kaznuje naj oče s primernim postom, s kratkim zaporom, s šibo, z ojstrimi besedami, itd. h) Ako skrite napake svojih otrok brez posebno važnega uzroka objavijo drugim ljudem ; smeta si pa oče in mati med seboj povedati, kar kdo opazi slabega na kterem otroku. i) Ako svoje majhne otroke pohabijo, da si z njimi več priberačijo. Spovednik naj spovedenca (očeta— mater) vpraša, kako skrbi za svoje otroke, ker je prava kršanska odgoja otrok prva in najvaž- niša dolžnost staršev. Naj ne bo precej zadovoljen, ako spovedenec kratko odgovori, da skrbi dobro; posebno, ako je spovedenec neizobražen, ker mnogo teh nima dosti spoznanja svojih dolž¬ nosti do otrok. Ako ne pozna spovedenčevih okoljšin, naj ga vpraša, kolikoletne otroke ima, in potem razmerno vprašuje, ako majhne uči moliti, — druge pošilja v cerkev, v šolo, — če doma molijo skupaj, kadar zjutraj vstanejo, kadar zvoni angelj- sko češčenje, kadar grejo spati, — če jih pošilja k sv. zakramen¬ tom, — jim skrbi za stanu primerno obleko, za šolske potrebe, — jih vadi kakšnega dela, s kterim si bodo kruh služili, — v ktere tovaršije jih pusti zahajati, — ako pokara in kaznuje nepo¬ slušne itd. Kakšni bodo enkrat otroci, je največ ležeče na starših, ki jim morajo že v detinskih letih vcepiti spoštovanje in lju¬ bezen do čednosti in stud pred grehom. Kolikor otroci rastejo na letih in se jim pamet razvija, toliko večo skrb morajo imeti starši za nje, posebno s tem, da jih pošiljajo na nauk, v šolo itd. da pazijo, da ne zahajajo v slabe drušnje, in da jih precej posvare, kadar kolikaj grešnega na njih opazijo. Sin, ki sme zahajati med igravce, med kvantače, med pijance, itd. navadil se bo od njih teh grdobij. Hči, ktera se pajdaši s nečimernimi vrsticami, h kteri svobodno prihajajo vsake vrste mladenči, ktera pohaja na semnje, na božja pota, na metve itd. in njeni starši ne pogledajo za njo, — bo sramoto delala sebi in staršem. Najvažnejši pa je pri odgoji otrok dober zgled staršev. Da starši svojim otrokom dajejo slab zgled, spozna spovednik iz njihove spovedi, in naj pri dotičnih grehih še posebno opominja na velik greh pohujšanja, kterega dajejo otrokom. N. pr. Obtoži se spovedenka, ki je mati, da je s svojim možem govorila nespodobno, o stvareh proti čistosti. — So sli¬ šali otroci take pogovore? — Spovedenec se obtoži, da je grdo preklinjal, da se je vpijanil, da je cele noči igraval. — Kje si preklinjal, doma, v pričo svojih otrok? — So te otroci vidili pijanega? — So otroci znali, da igraš, kadar te celo noč ni bilo doma ? 190 Kot čednosti naj priporočuje staršem; a) Sveto ljubezen do svojih otrok, toraj ne opičarsko, ampak tako, ktera ne zna samo gladiti, ampak, ako je treba, tudi pokarati in kaznovati. b) Skrb za dušno odgojo otrok, c ) Skrb za posvetno blagostanje otrok, d) Zgledno življenje, ki je otrokom pravilo, po kterem naj vravnujejo svoje življenje, e) Da med seboj in med otroci ohranijo in gojijo edinost (sloščino); kjer ni edinosti, ni blago¬ slova. Zato naj ne pokažejo, da jim je kteri otrok ljubši od dru¬ gih, ako zato nimajo posebno velikega uzroka. Kadar oče kaz¬ nuje (pravično in primerno) naj mati ne brani otroka. Ako se imata oče in mati med seboj kaj opominjati, naj to storita skrivaj, da ne slišijo otroci. /) Pobožno molitev za svoje otroke. g) Varovanje otrok pred slabim društvom; pri sinovih, da ne postanejo igravci, pijanci, vlačugarji, nesramneži, — pri hčerah, da ne zgube sramežljivosti in z njo čistosti. Dobro mater in gospodinjo opiše Salomon (Preg. 31. 26 in sled.): «Svoje usta odpera modrosti, in postava milosti je na nje jeziku. Pregleduje pota svoje hiše, in ne je brez dela kruha. Njeni otroci se vzdig¬ nejo, in jo blagujejo; tudi njen mož jo hvali«. Starši, ki dajo sina v šolo, naj dobro prevdarijo, v ktero stanovanje ga dajo. Najboljši svet bodo o tem dobili pri šolskem katehetu, ki iz večletne skušnje zna, pri kteri gospodinji se dijaki drže v redu in pridno uče. Kaj pomaga očetu, da mu sin stotak za stotakom zašola, a namesto da bi postal vreden ud človeškega društva, staršem tolažilo in pomoč v starosti, postane zgubljen postopač, staršem za žalost, sebi v nesrečo, a človeškemu društvu ena težava več. Starši, ki morajo otroka v službo dati, naj več gledajo na pošteno hišo, kakor na plačilo. Ako otrok ostane čednosten, ne bo mu manjkalo kruha, ako pa zgubi poštenje in se navadi kakšnih grdih strasti, n. pr. igre, pijančevanja, bo svoj zaslužek kmalo za pravil, za starost in za slučaj bolezni čaka ga beraška palica — a po smrti? Ako se roditelj potoži, da so mu otroci neposlušni in nemarni, da ga zato store kleti itd. naj mu spovednik svetuje, a) naj on najprej prejenja Boga žaliti z grehi; saj ni čuda, da njega ne poslušajo otroci, ko tudi on sam ne posluša nebeškega očeta. 6) Naj premisli uzrok neposluha otročjega; morebiti je sam kriv, ker z njimi ravna pregrdo, jih preklinja, — morebiti jim enkrat daja potuho, g. drugikrat jih kaznuje preojstro, — morebiti jih pušča med zapeljivce; ako krivdo najde na sebi, naj jo popravi, c) Naj pri karanju in kaznovanju posebno modro ravna; mnogokrat bo največ izdal modri opomin; naj za otroke goreče moli. Ako se spovedenec (oče, mati) potožuje, da je vbog, in nima, s čem bi otrokom preskrbel potrebnih stvari, naj ga spo¬ vednik opomni, da posvetno bogastvo ni največa sreča, ampak čednostno življenje je največe bogastvo, ktero človek imeti more; toraj naj skrbi za lepo izrejo otrok in dal jim je s tem, kar je največ mogel dati. Tob. (4.23): «Nikar se ne boj moj sin, revno 191 sicer živimo, pa veliko dobrega bomo imeli, ako se bomo Boga bali, in se vsega greha ogibali, in dobro delali*. Naj mu pri- poročuje zaupanje na Boga, ki po svojem sinu sam obljubi, da jim bo dodal posvetne dobrote, ako bodo iskali božje kraljestvo in pravico njegovo (Mat. 6. 33) in je že v stari zavezi rekel po preroku (Izaiju 49. 15): «Ali more žena pozabiti svoje dete, da bi se ne vsmilila sinu svojega telesa? In ko bi ga ona pozabila, vendar jaz ne bom pozabil tebe». Posebno pazljivost naj ima spovednik na starše nezakon¬ skih otrok. Skušnja namreč uči, da se za odgojo nezakonskih otrok še veliko manj, skoraj nič ne skrbi. Ako spovedencu do¬ puste okoljšine, naj se poroči z vdeležnico, čem prej, tem boljše, ker še le ko sta oče in mati v skupnem življenju, moreta vspešno skrbeti za odgojo otrok. Tudi drugi ljudje prej pozabijo, da je kteri otrok nezakonsk, ako se dotična poročita. Ako pa se ne poročita, otrok ostane od sosedov zasmehovan in zaničevan pankert, čeravno sam ni kriv greha svojih roditeljev. Ako spo¬ vedencu ni mogoče, da bi se poročil z deležnico, ktera na po- boljšanje svojega življenja morebiti še ne misli, naj skesani spovedenec otroka vzame iz njenega varstva, in ga izroči boljšim rokam. Kako naj spovednik ravna s takim spovedencem oziroma grešne priložnosti, v kteri je morebiti s svojo udeležnico, raz¬ vidno je iz §. 123. »Spovedenec, ki je v grešni priložnosti«. §. 102 . Poglavar in mogočnjak pri spovedi. Spovedovaje posvetne mogočnjake naj pazi spovednik, da ga spovedenčeva posvetna mogočnost ne oslepi, da bi pregledaval njegove dušne hibe in namesto krepkega zdravila dajal le hladilo. Pred Bogom smo vsi enaki; vsaki le J)o čednostnem potu more priti v nebesa, naj bo priprost ali še tako vzvišen v človeški družbi. Oziroma načina, kako daje opomine in kakšno pokoro nalaga, pa mora imeti spovednik obzir na svetno dostojanstvo takih spoveden cev. Pri naukih naj pazi, da ne bo priprost in neotesan, a od druge strani naj se jim tudi ne prilizuje z vzvišenimi naslovi, kteri se navadno rabijo v zvunanjem živ¬ ljenju. Pri spovedi ni spovedenec to, kar velja pred ljudmi, ampak to, kar velja pred Bogom, toraj grešnik. Menda bo spo¬ vednik najboljše zadel, ako pri naukih in opominih rabi tretjo osebo, n. pr. pravičen sodnik — dober poglavar — kršanski oče — mora pri takem slučaju tako in tako ravnati itd. Priporočuje naj poglavarjem, naj dobro premišlujejo dolž¬ nosti svojega stanu, da bodo oblast svojo spol n ovali zvesto v strahu božjem, pravično, brez obzira na ljudi. Spomina vredne so besede Salomonove (Modr b. 2); «Nastavite ušesa vi, ki čez mnoge gospodujete, in si dopadete v trumah narodov; zakaj 192 Gospod vam je dal oblast, in mogočnost. Najvikši, kteri bo vaše dela preiskoval in vaše misli pregledoval. Zakaj če niste kot oskrbniki njegovega kraljestva prav sodili, postave pravice ne spolnovali, in po volji božji ne ravnali, bo strahovitno in nana- gloma nad vas prišel; ker silno ojstra sodba se godi njim, ki so predpostavljeni. Zakaj nizkemu se skaže vsmiljenje, mogočni pa bodo močno kaznovani, ker Bog ne bo nikomu gledal na obraz, in se ne bo vdal mogočnosti nobenega.« Naj se večkrat domislijo, da je ni oblasti od drugod, kakor od Boga, zato naj se boje Njega, ki bo od njih, kot od svojih namestnikov in oskrbnikov zahteval odgovor. Naj zato posebno Boga prosijo za dar modrosti, naučenosti in moči, pa tudi za dar pobožnosti in strahu božjega, da bodo svojim podložnim v svojem življenju dajali lepe zglede. ;. 103 . Gospodar .pri spovedi. Kršanski gospodar mora znati, da mu posel ni stroj, (mašina) ampak pomočnik. Zato mu mora pravičen biti v vseh stvareh in z njim človeško ravnati; ne sme mu več ukazati, nego ima moči za storiti. Plačevati mu mora pogojeno plačilo in dajati mu zdravo in zadostno hrano; ako mu zadržuje plačilo, stori vnebovpijoči greh. Pred pogojenim časom ga ne sme od¬ pustiti iz službe, ali pa mu mora plačati plačilo do pogojenega časa, ako namreč ne nastane kakšen uzrok, zavoljo kterega je v dotičnem kraju navada odpustiti posla iz službe. Spodobno pa je, da poslu, ki pridnejše dela, tudi povrhu kaj priloži; da mu ne zaračuna, kar se brez poslove krivde zgubi ali postare; da posla, ki je v večletni zvesti službi pri njem ostaral, ne odpodi od hiše, ampak ga preživi do smrti, čeravno že manj delati more; isto velja, ako mu posel oboli, naj mu da potrebno post¬ režbo, posebno na deželi, kjer ni bolnišnic in bi bolni posel morebiti ne imel nikamor glavo položiti (vendar ako je bolezen dolgotrajna, ni dolžen gospodar ga preskrbovati). Skrbeti mora gospodar svojim poslom tudi za dušne potrebe. Toraj naj pazi, da se bodo posli med seboj pošteno obnašali, živeli sramežljivo, hodili k sv. maši, h kršanskem nauku, posebno, da bodo preje¬ mali sv. zakramente, da ne bodo preklinjali, ne kvantali in ne drugače pohujšljivo govorili in delali. Njihovih napak naj ne razglašuje drugim ljudem; izvzemi slučaj, ako bi posel imel ktero posebno napako in bi se ponujal drugemo v službo, smel bi gospodar iz ljubezni do bližnjega dotičnemu povedati poslovo napako, da ga obvaruje pred dušno ali gmotno škodo, ktero bi lahko trpel nepoznajoč poslovo napako. Gospodar naj bo poslom zgled v kršanskem življenju; toraj naj vestno spolnuje kršanske dolžnosti. Domače pobožnosti naj vravna skupne, n. pr. molitev 193 — ob nedeljah pred kršanskim naukom branje kakšne pobožne knjige — na Slovenskem imajo skoraj povsod lepo navado, da vsa družina vsaki večer skupaj moli sv. rožni venec. Gospodar greši, ako mu je zadosti, da posel čez teden pridno dela, in ne mara, kaj počne v nedeljo, — če gre k službi božji, če prejema sv. zakramente, če zahaja med slabe tovarše, itd. Ako je spovednik tudi dušni pastir, bo take gospodarje večidel že poznal, in ako se ne spovedajo teh grehov, jih vprašal in naučil o njihovih dolžnostih. Opomni^ naj jih na veliko korist posvetno in dušno, ako bodo imeli kršanske posle v hiši; ker on, ki se Boga boji, poslušal bo tudi gospodarja; delal mu bo zvesto in ne samo na videz; varoval ga bo škode in nesreče; za otroke je čednosten posel lep zgled, a pokvarjen je naj bližje pohujšanje; tudi svojega blagoslova ne daje Bog, kjer ga razža- ljujejo neglede na to, kdo ga žali — gospodar ali posel — a brez blagoslova božjega ni nobenega napredka. Zato tudi sv. pismo in cerkveni očetje živo priporočajo gospodarjem, naj skrbe za dušne potrebe svojih poslov. I. Tim. V. 8.: «Kdor ne skrbi za svoje, posebno za hišne, zatajil je vero, in je slabši od never¬ nika.« Sv. Aug. (de civ. Deilib. 19}: «Kteri so gospodarji, skrbeti morajo za vse v družini, kakor za svoje otroke, da bodo Boga častili in mu služili.« §. 104. Posel pri spovedi. Dolžnosti kršanskega posla so: a) vsestranska poslušnost (izvzem ukaz greha), s ktero stori delo, ktero in kakor mu gospodar ukaže, neglede na to, mu je li gospodar za petami, ali ne. I) Zvestoba in skrbljivost za gospodarjeve reči; toraj, da se po njegovi nemarnosti kaj ne zgubi ali poškoduje; da ne vzema skrivaj, ali drugim ne daruje gospodarjevih reči, da kupo- vaje ali prodajaje ne spravi kaj denarja za se; da gospodarju pove, ako opazi, da ga kdo drugi oškoduje ali goljufuje. Posel se ne sme sam skrivaj odškodvati, ampak pove naj gospodarju, ako misli, da se mu godi krivica, c) Zamolčljivost, da ne raznaša drugim ljudem, kar vidi ali sliši v hiši, kjer služi, d) Ostati v službi toliko časa, dokler je pogojen; ako se med tem ne dogodi uzrok, zavoljo kterega se po navadi dotičnega kraja sme zapu¬ stiti službo. Ako je poslu njegova služba nevarnost v greh, zapustiti mora službo, naj bi bila še tako dobro plačana; vendar ni dolžen jo zapustiti poprej, nego si je dobil drugo primerno službo, ktero mora skrbno iskati. Iz tega je razvidno, da greši posel, a) ako dela tako ne¬ marno, da ima gospodar gmotno škodo zavoljo njegove nemar¬ nosti; isto velja, ako brez zadostnega uzroka zapusti službo, in ima gospodar zato škodo. V teh dveh slučajih mora škodo, ako je 13 194 znatna, povrniti, kar v prvem slučaju naj ložej stori s tim, da je zanaprej pridnejši, nego se pravično od njega sme zahtevati. b) Ako ne zabrani škode, ktero kdo drugi dela gospodarju, in bi jo brez posebne nevšečnosti zabraniti mogel, greši proti ljubezni; — ako pa ne zabrani škode pri stvareh, ki so njemu posebno izročene, greši tudi proti pravici in mora škodo popraviti. c) Ako se sam odškoduje, misleč, da mu je pogojeno plačilo premaj¬ hno. d) Ako gospodarjeve reči porabi proti njegovi volji, čeravno za gospodarjevo korist stori; vendar nima velikega greha, ako ne stori velike škode; n. pr. ako bi posel, ki krmi živino, po več žita jemal (za krmo), nego kakor mu gospodar dovoli. e) Ako ga gospodar pošlje kaj kupiti, dotično stvar kupi za se, in jo potem dražje proda gospodarju, greši proti pravici, in mora storjeno krivico popraviti. Isto velja, ako kupi cenejše, ali proda dražje, nego mu je gospodar odločil ceno in preostatek za sebe shrani (izvzem slučaj, ako bi mu gospodar izrečno rekel, da mu je dosti, ako kupi — ali proda za določeno svoto, in posel po posebnem prizadevanju proda ali kupi boljše), f) Ako jedila ali druge gospodarjeve reči prodaja, ali drugim daruje (koliko in kaj sme dajati vbogim od gospodarjevega n. pr. jedila, žita v mlatvi itd. ravnati se mora po volji gospodarjevi, ker take reči daje vbogaime v gospodarjevem imenu in ne v svojem)- g) Ako brez zadostnega uzroka posluša ukaz gospodarjev, ki mu veli delati v praznikih (ako bi mu žugal, da ga bo spodil iz službe, ako neče delati, sme ga poslušati in tudi opustiti službo božjo, vendar iskati si drugo službo), h) Ako vedoma in narav¬ nost pomaga gospodarju storiti greh; n. pr. ako posel pripelje priležnico gospodarju, ako prenaša pisma, in zna, da je v njih vabilo za greh itd. Sme pa storiti djanje, ktero je samo po sebi nepomenljivo, čeravno ga gospodar porabi za greh, n. pr. dekla sme gospodarju meso kuhati v prepovedanih dneh. Služabniška služba je težavna, zato naj jo spovednik poskuša vblažiti s tolažili sv. vere. Opomni naj posla, da naj pri svojem delu večkrat stori namen, da dela iz ljubezni in poslušnosti do Boga, ki je razdelivši stanove, vsakemu odkazal svoje delo; tako bo imel zraven posvetnega plačila, še veliko veče plačilo pri Bogu. Poznani so svetniki, ki so si kot posli zaslužili nebesa, n. pr. sv. Gita, in dr. g. 105. Rokodelec in obrtnik pri spovedi. Rokodelcem mora se priporočevati pravičnost, — v delu in po delu ; toraj da delo store dobro, pravo, kakor je naročeno, ne mazaško in za oči preslepljivo, sicer pa za nobeno rabo, — in da za svoje izdelke ne zahtevajo več, kot primerno plačilo. Isto velja o obrtnikih; poglejmo ene posebej. Rokodelci In obrtniki grele: 195 a) Ako naročenega dela po svoji krivdi ne zgotove v pogojenem času. Ako ima bližnji zavoljo zakasnenosti škodo, morajo mu jo poravnati; ako ima samo kakšno nevšečnost ali jezo, jim ni treba ničesa povračevati. b) Ako z lažmi in sleparijami ljudem ponujajo svoje izdelke in na ta način ljudi odvrnejo od drugih rokodelcev in obrtnikov; — ako jih pa vabijo na pošten način, nimajo nobenega greha, ker ima vsaki človek pravico,, pošteno iskati svoj dobiček, c) Ako za naročeno delo zahtevajo preveč robe, gradiva in preostalo za se obdrže in (kadar sami dajo robo) ako dajo neveljavno robo, a si puste plačati za dobro, n. pr. ako krojač izdela suknjo iz preležanega suknja in jo pro¬ daja za trdno, d) Ako brez velike potrebe delajo na praznični dan; — velika potreba pa je, kadar naročeno delo obljubijo storiti do nedelje ali praznika in ga brez svoje krivde niso mo¬ gli povse zgotoviti. Ako v takem slučaju le malo dela preostane storiti in je naročniku dotična stvar potrebna, smejo jo skončati na praznični dan; (prim. krojač, čevljar, ki dela obleko naročeno zavoljo ktere posebne svečanosti, ženitovanja). e) Obrtnik greši, ako s svojim obrtom razširjuje nenrav¬ nost, prim. knjigotržec, ki prodaja knjige nenravnega, nesram¬ nega ali protiverskega obsega, nesramne podobe itd. /) Gostilničar greši, ako brez tehtnega uzroka daje pijače takemu, za kterega verjetno sumi, da se bo opil. Ako bi pa sledilo veče zlo, kakor je pijanost, ako ne bi hotel dati pijače, sme jo dati: n. pr. ako previdi, da bo dotični klel in preklinjal. Tudi jo sme dati, ako vidi, da bi imel ali veliko nevšečnost ali veliko gmotno škodo, če je ne bi dal; n. pr. ako se boji, da ga bodo pijanci zmirjali, zasramovali — ali da jih bo veliko takih, ki sicer k njemu zahajajo, šlo drugamo v gostilnico, in bi imel on veliko škodo od tega. g) Mesar greši, ako meso tako seka, da svojim prijateljem daje vselej boljše kose, kakor drugim za enako plačilo. h) Krojač, ki je prevzel obleko za osnažiti, mlinar, ki je prevzel žito za zmleti, drugi obrtniki, ki ktero stvar prevzamejo za jo kako spremeniti, vozniki in brodniki, ki prevzamejo ktero reč za prepeljati — greše, ako se dotična reč zavoljo njihove krivde pokvari, dokler je v njihovih rokah in v njihovi skrbi (ako pa voznik dotične reči ne prevzame v svojo skrb, ampak le vidi, da jo kdo (z molčečim njegovim dovoljenjem) stavi na voz, in se potem zgubi, on ni odgovoren). Vse obrtnike in rokodelce našteti bi bilo predolgo, tudi ni potrebno, ker se iz enega lahko sklepa na drugega. Roko¬ delcem in obrtnikom se njihov trud mnogokrat prav slabo plačuje; naj toraj večkrat store namen, da delajo iz poslušnosti in lju¬ bezni do Boga, ki jim je odkazal ta stan, da bodo zraven posvetnega plačila smeli pričakovati veliko boljše plačilo v nebe¬ sih. Obudenje takega namena se nezadovoljnim s svojim stanom more dati za pokoro. * Voja.li: pri spovedi. Vojaki radi postanejo neskrbni za dušo, ker so mladi in zdravi; tudi jih je veliko skupaj, med kterimi jih je zmiraj dosti, ki druge pohujšujejo. Navadne njihove nenravnosti so: Preklinjanje, igra, tatvina, posebno nečistost. Te grdobije delajo še veliko več, ako so v tujem kraju ali mestu, tolažeč se, — saj me nihče ne pozna. Zato naj jih spovednik pri spovedi vpraša o teh grehih, ako se jih sami ne spovejo, in naj jim pred oči postavi vsevednost božjo, ki jih zmiraj vidi in pozna. Vojak mora slepo poslušati svoje vikše; včasih mu je to dosti težavno, zato naj ga napelje spove¬ dnik, da naj se domisli Boga, ki mu je odločil ta stan; kadar spolnuje ukaze svojih vikših naj misli, da je to volja božja, v ktero naj se izročuje, — in veliko ložja mu bo težavna služba. V vojskinem času naj spovednik opomni vojaka na njegov ne¬ varen položaj, ko mu vsaki hip smrt žuga; naj mu priporočuje, da se skesano in pobožno z Bogom pomiri, da skrbi se ohraniti v milosti božji, da pred bitko vselej obudi popolno kesanje čez svoje grehe. Opominja naj vojake tudi na človečnost v vojski, da ne delajo nepotrebne škode, ne trpinčijo vjetnikov, ne delajo nedolžnim krivice, posebno ženskam, otrokom, starcem, samostan¬ skim ljudem in sploh nobenemu neoboroženemu. Po sedaj ni avstrijski vojaški postavi jih je v vojskinem času mnogo oženje¬ nih, ki imajo doma družino, morebiti brez podpore in v pomanj¬ kanju. Takim naj spovednik kaže na nebeškega očeta, ki bo po svoji brezkončni dobrotljivosti skrbel za zapuščene. Včasih je treba odgovoriti, ali pa sam vprašati o zvestobi, ktero je vojak s prisego obljubil svojemu cesarju. Kdor bi prelomil zve¬ stobo, ne zapade samo vojaški kazni, ampak s tem tudi pre¬ lomi prisego in stori velik smrten greh. Vojaki so razdeljeni v vikše in nižje. Naj bodo omenjeni še nekteri posebni grehi, v ktere eni ali drugi lahko zapadejo. Vikši grešijo a) Ako bolane vojake zapustijo brez pomoči; ako dajo pokvareno hrano in pijačo; ako ne branijo, kolikor morejo preklinjanja, tatvine in drugih grehov; ako se ne bri¬ gajo, da bodo podložni kolikor mogoče spolnovali božje in cerkvene zapovedi: 6) Ako pri namestovanju vojakov ene vasi izvenredno obtežijo; ako od zasebnikov ali občin vzamejo plačilo, da jim nastanijo manj vojakov, ktere morajo potem dati drugim čez pravilno mero; ako vzamejo plačilo zato, da prostakom prepo- vedajo biti nadležnim, ker jim morajo to že po svoji službi prepovedati, c) Ako v vojskinem času brez premislika in predrzno počnejo bitko, da brez potrebe stavijo vojake v smrtno nevarnost. d) Ako svojim nižjim zadržujejo ali pomanjšujejo plačilo; ako ne poskrbe za potrebno obleko in obutalo posebno v zimskem času; ako zastano plačilo mrtvega vojaka sebi obdrže in ne izroče njegovim dednikom. 197 Nižji vojaki greše: a) Ako svojemu vikšemu niso poslušni v vsih stvareh, kar zadeva vojaštvo; ako svoje mesto zapustivši pobegnejo, se ne vojskujejo pogumno, izročene trdnjave ali posicije ne branijo — ker so vse to po svoji službi dolžni sto¬ riti tudi z nevarnostjo svojega življenja, h) Ako kaj vzamejo ali posilijo dati od ljudi, ki niso sovražniki, ker morajo biti zado¬ voljni s plačilom, ki jim ga daje najvikši poveljnik (cesar — kralj), c) Ako brez dopuščenja vojskovodje mirnim ljudem v sovražni deželi škodo delajo. d) Prostovoljci greše, ako dobro znajo (za trdno mislijo), da je vojska krivična, in se vendar prostovoljno med vojake vpišejo za omenjeno vojsko. Taki so sami za sebe odgovorni za škodo, ktero delajo sovražniku; vojaki pa, ki so bili potrjeni po deželski oblasti, in taki, ki so že poprej za določen čas vstopili v vojaštvo, v vojski nimajo odgovornosti za drugo, kar store čez in proti volji vojaškega zapovednika. Nahajajo se med nižjimi vojaki tudi mnoge vraže, s kterimi mislijo se vbraniti smrti in ranam. Za pokoro se vojaku ne more dati ne post, ne milošnja; ampak ukaže se mu molitev, posebno potrplenje in izročenje v voljo božjo. Ako se vojak spove zadržanega greha, je treba razločiti, je li spovedenec v tem kraju nastanjen, ali pa skoz potujoč. Ako naprej potuje, imajo spovedniki za taki slučaj večji del preročeno sodnost čez zadržane grehe. Ako je v enem mestu nastanjen, ravna se z njim, kakor z vsakim drugim spovedencem. Pred namerovano večo bitko navadno vojaški duhoven da splošno odvezo vojakom, ki gredo v ogenj. Da bo odveza veljavna, morajo obuditi srčno kesanje čez svoje grehe; zato naj jih ako mogoče, opomni s primernim nagovorom. N. prim: Vo- jaci! — Bliža se osodepolna ura, — vojskovodja pelje vas v bitko! — Gotov sem, da greste v zmago, ker je poznana skušenost slavnega našega vojskovodje in vaša hrabrost! — zato vam hra¬ brosti in poguma 'ni treba priporočevati; ampak kot vaš dušni pastir opomnim vas na neko drugo bitko. Morebiti bodo nekteri v kratkem času stopili pred sodbo božjo; vaš angelj varh želi vaše dušo peljati v naročje božje in se bo bojeval s hudobnim duhom, ki jo želi pogubiti v večno pogublenje. — Dragi moji, kterega bo to zadelo? Neznamo. — A znamo dobro, da grej rno vsi v nevarnost, toraj poslušajte, kaj naš uči Jezus naš Odrešenik: «Bodite zmiraj pripravni, ker ne znate ne ure ne časa.» — Toraj prijatelji, mi ne znamo, kterega bo zadelo, pri¬ pravimo se vsi, — da s skesanim srcam moremo stopiti pred lice božjega sodnika kot prijatelji božji, in ne kot sovražniki. — Greh je, ki nas stori sovražnike božje, — greh je, ki nam od¬ vzame nebeško veselje in nam zasluži večni pekel! —No, toraj spoznajmo, kako smo z grehi veliko žalili neskončno veličanstvo božje! — Ker ni časa se spovedavati, sprašujte vsak svojo vest, pomislite na svoje življenje, po vprašanjih ktere vam bom jaz dajal. (Daje po vrsti vprašanja, kakor si mora vsaki spraševati 198 svojo vest; pri vsakem vprašanju nekoliko postane. Po končanih vprašanjih nasleduje): Morebiti komu še kteri drugi greh leži na vesti, kteregajaz nisem omenil, —vsih se domislite in kesaj¬ te se vsih! — Pomislite, da ste z grehi razžalili brezkončno dobrega Boga, ki vas je z zdravjem in posvetnimi dobrotami nadarjeval, ki vas zdaj edini more varovati pred smrtno rano — Boga, ki bo morebiti v kratkem času sodnik vaše duše!^— Prijatelji, kratek je čas, vendar v tem času lahko zaslužite večno veselje, ali pa gi ga zapravite z lahkomišlenostjo! — Pro¬ site toraj Boga odpuščenja svojih grehov! — Zagotovim vas, da bodete po dobleni odvezi, ktero vam bom dal vsim skupaj^ s pogumnim in mirnim srcom šli sovražniku nasproti, in z božjo pomočjo izvojevali si slavno zmago! —(Poveljnik ukaže poklek¬ niti) Mašnik: zdaj molite z menoj očitno spoved in kesanje pobožno in skesano — (Moli glasno in razločno očitno spoved — potem kesanje in nadaljuje): za grehe je treba pokore, in ker je čas prekratek za opravljati drugo, velim vam — izročite se v voljo božjo, storite namen, da kot pokoro za storjene grehe radovoljno potrpite težave, rane in morebiti smrt v bitki! — Zdaj vam bom dal odvezo. Odvezna oblika. — Potem: Pogum toraj prijatelji! zaupajte v Boga in krvavo delo, ktero bodete zdaj počeli, končali bodete slavno! Vi spolnujete ukaz svojega najvikšega Gospoda — našega jtresvitlega cesarja — a kdor poglavarje posluša, Boga poslusa! — Očistili ste si vest od dušnih dolgov — prijatelji božji ste in po božji volji ravnate. Toraj idite z Bogom, Njemu vas izročujem, On naj vas brani, On naj vam pomaga, On naj vam da slavno zmago! — Stopajte srčno, kamor ukaze poveljnik! — Pomagaj Bog — Mati božja — in sv. Juri!! Amen. S- 107. Bogatineo pri spovedi. Bogatincu naj se priporočuje, da naj svojega bogastva ne ceni več, kakor Boga. Posvetno bogastvo je minljivo, rija ga sne, tatje ga odnesejo, ogenj ga pokončja, in na zadnje ga gotovo odvzame smrt; zato naj skrbe za pravo neminljivo bo¬ gastvo, kterega nihče ne more vničiti, po besedah Jezusovih: «Iščite najprej kraljestvo božje in pravico njegovo.« Naj zavoljo svojega bogastva ne bodo ošabni, dobro vede da ni tisti časti vre¬ den, ki ima veliko zemeljske rude, ampak on, ki ima veliko zasluženja pred Bogom. Zato naj si to zasluženje kupujejo ravno s svojim bogastvom, s tim, da radi pomagajo revežem, cerkvi, kristjanskim napravam in posebno zavodom, ki so vstanovljeni za polakšanje človeških rev in vzdržani večidel z milošnjo. Sv. Ambrož pravi; «Ni manjši greh vzeti njemu ki ima, kakor odreči pomoč potrebnemu, kadar kdo pomagati more. Kruh lačnih je, kterega zadržuješ, obleka nagib, ktero zaklepaš, rešenje revčekov denarji, ktere zakopuješ.» Jezus pravi o sodnjem dnevu: »Poberite se v večni ogenj. Ker bil sem lačen, pa me niste nasitili.» Bogastvo tudi rado preslepi človeka, da še večje bogastvo išče z lakomnostjo in celo s krivičnimi pomočki. V takem slučajn velja, kar je rečeno o krivičnikih in lakomnikih, in posebno besede Jezusove: «Kaj pomaga človeku, če bi si tudi ves svet pridobil, a na duši bi trpel škodo! ?» Za pokoro jim se da tudi milošnja; vendar bo kteremu treba opomniti, da je milošnja res velik pomoček za zveličanje, ali ne edini in izključiven, da ne bo mislil, da sme delati, kar mu ljubo, ker daje milošnjo. S- 108 . Vbocji pri spovedi. Vbogi lahko zapadejo nezadovoljnosti s svojim stanom, mrmranju proti previdnosti božji, nevošljivosti do bližnjega, poželjenju po ljudskem (tujem) imetku, in krivičnosti. Spovednik naj jih vpraša po tih grehih. Priporočujejo naj jim tem grehom nasprotne čednosti, namreč; a) Zadovoljnost s svojim vbožtvom. Bog je, ki jim je odločil ta stan; ako so zadovoljni z njim in se izročujejo v voljo božjo, nabirajo si veliko bogatstva za ne¬ besa. Kako je vbožtvo častno pred Bogom, vidimo nad Sinom božjim, ki si je izvolil ta stan, da v njem obogati vse ljudi; tudi Mati božja in aposteljni bili sojbožni ljudje. Od mnogih svetnikov beremo, da so svoje premoženje razdelili med reveže, i n so oziroma posvetnega premoženja sami postali vbogi, a tem bogatejši na duši. Vbožtvo ima tudi veliko lepih in ugodnih strani. Vbogi nimajo posvetnih skrbi toliko, kolikor bogatini; ako so zadovoljni zaslužujejo si s tim veliko plačilo; sv. pismo pravi, da jim bo stotero povrnjeno. V resnici stan, v kterem je bil sam Sin božji, Mati božja, aposteljng in toliko svetnikov, stan, v kterem je tako lepa priložnost služiti si večno bogastvo, je stan častit, kakor reče sv. Hier. (epist. ad Heliod. 14): «V resnici bogat je, kdor je s Kristusom vbog.» b) Zaupanje na previdnost božjo. Nad vboge pridejo včasih prav težavne okoljišine; nimajo kaj'jesti, ne se s čim oblačiti, ne strehe za po noči itd. treba jim je, da se pogosto ozirajo proti Njemu, ki hrani ptiče pod nebom in oblači rožice na polju, da v Njega zaupajo, se Njegovi previ¬ dnosti izročujejo, kakor je sv. Frančišek svojim sobratom nava¬ dno za popotnico dajal opomin: »Bogu izroči skrb za tebe, in on te bo ohranil.« Da bodo mogli z večim zaupanjem svojo skrb izročevati Bogu, naj se prizadevajo, da bodo skoz in skoz božji prijatelji; naj iščejo bogastva dušnega, ker jim je posvetno odrečeno; naj se vadijo v čednostih, posebno v potrpežljivosti, ponižnosti, poslušnosti; naj pobožno molijo za se in tudi za dobrotnike, kteri jim v njihovih potrebah pomagajo. Klerik pri spovedi. Najvažnejše delo prevzame, kdor spoveduje klerike. Sicer se kleriki v seminiščih deloma v šolskih predmetih, deloma s pogostimi duhovnimi vajami pripravljajo na imenitne dolžnosti svojega stanu. Pa tudi spovednik more veliko vplivati na njihove duše. Iz spovedi spozna njihova nagnenja in dušne slabosti, in s tem za posameznika spozna, ktera pravila mu je treba pose¬ bno priporočevati, da bo enkrat pravi vojak Kristusov, cerkveni zid, luč življenja, steber vere, vodja in pastir gospodove čejle, prijatelj in domačin božji, pomočnik Gospodov opravljaje službo v njegovem imenu, oskrbnik kraljeve hiše in srednik med Bogom in ljudmi, kakor sv. očetje v Tridentskem zboru imenujejo maš- nlke. Zavoljo tega bo seminiški spovednik prebiral obširniše in temeljitejše spise o dušnem vodstvu klerikov, kakor je v ti knjigi mogoče storiti. Omenjejo se toraj le nektere opazke. Spovednik jim bo med opomine vpletal posebne nauke, nape- Ijajoči jih na vredno pripravo za mašništvo, in jim svetoval pripomočke, s kterimi morejo doseči dušno popolnost, ktera se zahteva od duhovnikov. Med temi pripomočki je gotovo v prvi vrsti pogosto prejemanje sv. pokore in sv. obhajila, premišlevanje večnih resnic po izgledu pobožnih spisov, natančno učenje bogoslovskih naukov, itd. Posebno težko opravilo ima spovednik, ako spovedenec nima pravega poklica za duhovski stan. — Iz posvetnega in razpuščnega življenja vrgle so ga morebiti okoljšine kakor vihar v edino zatočišče, zato tudi nima veselja do duhov- skega stanu, zanj si ne pripravlja ne uma z bistrenjem, ne volje z vtrjenjem in napredovanjem v čednosti. Težko opravilo ima spovednik, ako je taki klerik že na tem, da prejme sv. rede, pa je še tako posveten in ničemern, kakor, da je seminišče le od zvunaj ogledal. Ako mu spovednik v zadnjem času ne pre¬ trese duše in ne obrne na boljšo stezo, bati se je, da bo kot duhoven ravno tak, ali pa še slabši, sebi in vernim v pogublenje, cerkvi v sramoto. Pride tudi slučaj, da mora spovednik takemu spovedencu resno sv.etovati, naj stan, za kterega ni, zapusti o pravem času, ali naj vsaj prejetje sv. redov odloži za kaj časa in med tem časom prizadeva nadomestiti, kar je dozdaj zane¬ maril. Kdor ne more živeti čednostno in nedolžno, kadar se pripravlja za duhovski stan, težko da bo živel sveto, kadar bo že duhovnik. Pregrehe in razvade, ktere je imel kot klerik, bo s seboj vzel v duhovski stan. O tem reče sv. Gregor Vel: «Kdor je postavljen na uzvišeno mesto, ne bo se mogel naučiti poniž¬ nosti, ki ni jenjal biti ošaben, dokler je bil na najnižji stopnji, pred ponujano hvalo ne bo znal bežati, ki je za njo hrepenel, dokler je ni imel. Lakomnosti ne bo mogel nadvladati, kadar jih bo moral več prehranjevati, komu svoje hi zadostovalo še za samega sebe.» 201 g. 110. D lili ovni lt pri spovedi. Duhovnik je v verskih stvareh, v dolžnostih svojega stana, v spovednih zadevah dosti naučen; zato ga navadno ni potreba spraševati, kakor se mora mnoge druge spovedence, ki so neve¬ dni v verskih zadevah. Ako se pa spovedenec v kteri stvari nezadostno izrazi, vprašati ga mora spovednik, ki mu mora dati tudi nauke in opomine, za ktere misli, da so potrebni dotičnemu spovedencu. Opomini naj bodo kratki, spoštljivi in dostojni. Zamolčati resnice ne sme tudi spovedencu, ki ima veče dosto¬ janstvo v cerkvi; razumi se, da mu jo pove spoštljivo, ne pretrpko v zobe, ampak najboljše na posredni način; n. pr. pokazaje, kako bi se dober duhovnik v takem položaju moral ravnati. Duhovnike imenuje Jezus svetlost sveta in sol zemlje. Toraj morajo razsvetljevati um vernikov in vplivati na voljo njihovo, kakor vpliva sol na jedila, ki jih stori ukusne in jih varuje, da ne segnijo. Tako naj tudi duhovnik vpliva na ver¬ nike, da bo njihovo življenje Bogu ljubo in zavarovano pred gnjilobo greha. To dela duhovnik z naukom in opomini, in posebno tudi z lepim zgledom, zato Trid. zbor (sess. XII. de reform, c. 1.) pravi: »Nobena reč ne napeljuje drugih bolj močno na pobožnost in češčenje božje, kakor življenje in zgled tistih, ki so se božji službi posvetili: vidijo jih iz posvetnosti povišane na vzvišenejše mesto, gledajo v nje, kakor v ogledalo, na njih nahajajo, kar imajo posnemati. Zato se spodobi, da kleriki, pokli¬ cani v službo božjo, življenje in šege tako vravnajo, da v obleki, ponašanju, hoji, govoru in v vsih drugih rečeh kažejo resnobo skromnost, in pobožnost; varujejo naj se pregreškov, ki so sicer majhni, za nje pa bi bili jako veliki, da jih bodo zavoljo nji¬ hovih djanj vsi spoštovali.« Velik pripomoček duhovnu, da svojo službo opravlja vestno, točno in z veseljem, je trden sklep, vse svoje moči po¬ svetiti svojemu stanu. Kdor ta sklep večkrat ponovi, dobi v oko vsim posvetnim težavam nedopovedljivi mir duše, zado¬ voljnost srca; težavna služba mu postane lahka, čednostno življenje priljubljeno, proti skušnjavam ima nenavadno moč in z božjo pomočjo postane stanoviten v dobrem, — z eno besedo pravi 'duhovnik. Spovednik naj spovedencu prav vroče priporo- čuje ta sklep, zraven tudi molitev in sicer veliko molitve, s ktero naj od Boga prosi potrebne milosti za se in druge. Mnogo molitve je vsakemu duhovniku odkazala že cerkev z brevirjem; moli naj ga vselej točno, pobožno in premišljeno. Zraven tega pa naj tudi, kader mu dopusti služba, rad pripogne kolena svoja in vroče molitve pošilja pred stol milosti božje. Uzor v tem naj mu bo naš Zveličar, ki je po dnevu opravljal službo Učenika in Rešenika, po noči pa je zahajal na kakšno samotno 202 mesto in molil k svojemu nebeškemu Očetu, — gotovo ne zavoljo potrebe, ampak zavoljo zgleda. Jezusa, najvikšega du¬ hovnika naj si vsak duhovnik tudi v drugih okoljšinah, v službi in zasebnem življenju, v veselju in žalosti, v dvomih in težavah, vzame za svoj zgled. Pokora se duhovniku navadno ne ukaže predolga in te¬ žavna, ker ima v svojem stanu že od cerkve mnogo zapovedanega, kar mu zbuja spokorni duh in ga napeljuje na čednost, n. pr. brevir, pripravljanje za sv. mašo, premišljevanje verskih resnic, ktere mora kot dušni pastir ali veroučitelj oznanovati vernim. Take dolžnosti naj iz ljubezni do Boga in iz poslušnosti do sv. cerkve prav vestno in goreče spolnuje. Primerna pokora je kak¬ šen psalm ali molitev iz brevirja, čez ktero naj premišljuje. Ako je komu zavoljo večih grehov treba večje pokore, opemni ga spovednik, da on Jspovedenec), ki je sam spovednik drugih, dobro zna, da je naložena pokora premajhna za njegove grehe; zato naj si sam s spokornimi djanji nadomestuje pokoro. Priporo¬ čena pa naj bo vsakemu duhovniku pogosta spoved, in duhovne vaje. Te dve pobožnosti priporočujemo duhovniki drugim vernim kot posebno vplivno na dušno življenje; — rabimo toraj sami zdravilo, ktero ponujamo drugim. s. 111. Nuna pri »povedi. Nunski spovednik ima glavno nalogo, da nune vodi k večji popolnosti kršanškega življenja in jih posebno napeljuje na natančno spolnovanje zaobljub in pravil dotičnega samostana. Zato naj rad prebira ascetične spise, in večkrat pregleda pravila dotičnega samostana. Imeti mora mnogo previdnosti in modrosti; v opominih naj ne bo osoren, da spovedenki ne odvzame zaupanja, ki ji je tem več potrebno, ker se v svojih dušnih potrebah nima nikamor obrniti, kakor do svojega spovednika; naj ne bo tudi preveč prijazen; naj nobeni ne daje sprednosti pred drugimi, da v samo¬ stanu ne nastanejo nevšečni neredi in nemirij odgovarja naj počasi in premišljeno; ako se spovedenka obtoži večega greha, naj ne pokaže ne začudenja ne nevolje; starih samostanskih navad naj ne odpravlja in brez potrebe ne vpeljuje novih; drži naj se samo svojega poklica, v drugih rečeh pa naj se ne meša v samostanske zadeve. Sv. Alfons Liguorski priporočuje nunam za napredek sve¬ tosti sledeče: a) Popolno zaupanje v Boga in nezaupanje v svoje moči; sv. Terezija o tem reče: «Ako pomanjkljivost ne pride od nas samih ne ‘bojmo se, da bi nam Bog odrekel pomoč za naše posvečenje. 203 t) Varovati se tudi najmanjšega prostovoljnega in pre¬ mišljenega greha. Sv. Terezija: «Bog vas obvaruj premišljenega greha, čeravno majhnega; hudobni duh namreč z majhnimi rečmi stori ljukne, skoz ktere vlezejo velike stvari. cJ^Po storjenem grehu ne toliko žalovati, ampak skesano se ponižati pred Bogom in storiti trden sklep, varovati se zana- prej boljše. Svojih skušnjav ne objaviti drugim, še ne dosti popol¬ nim, ker se s takim objavljenem škoduje sebi in njim. Razodeti pa se smejo svoji prednici, ki naj jih vodi, jim svetuje in daje moč za doseči zmiraj večjo popolnost. d) Odreči se vsih posvetnih stvari, tudi svojih sorodni¬ kov; odreči se želji po časti in svoji volji; varovati se prijaznosti z drugim spolom, čeravno bi bil dotični pobožen samostansk človek. e) Veseliti se zaničevanja in preziranja; blagoslivljati zani¬ čevalce in preziralce, ako mogoče jim storiti dobro, zanje Boga moliti. f) Gojiti zmiraj bolj vroče želje Boga ljubiti in mu dopasti; pobožna molitev posebno vnema goreče želje po Bogu. g) Prizadevati se svojo voljo v vsih rečeh zjednačiti z voljo božjo in se večkrat na dan Bogu darovati. h) Hitra in vesela poslušnost do sprednikov; točno in vestno spolnovanje samostanskih pravil. i) Misel na Boga vsevednega in povsod pričujočega, ktera pospešujejo posebno pobožni zdihleji. j) Vsako leto duhovne vaje skoz osem ali deset dni, v kterih se ima vse odpraviti, karkoli more človeku raztresti misli. Vsaki mesec si kteri dan odločiti za tiho premišljevanje. Pobožno praznovati cerkvene praznike in osmine; češcenje bi. D.Marije, angelja varha, sv. Jožefa, svoje patrone itd. §. 112 . Starec pri spovedi. Starec, ki je svoje dni živil redno in v strahu božjem, ali, ki je svoje mladostne grehe že dolgo obžaloval in se zanje pokoril, spovedniku ne dela težave; sam čuti, da se mora pri¬ pravljati na večnost, zato se prizadeva, da spovedi opravlja, kolikor mogoče vredno. Ali starec, ki je živel in še živi v razvadah in pregrehah, ki še ni spoznal, da pot, po kterem hodi, pelje v večno pogublenje, dela veliko truda spovedniku, in žalibog, premnogokrat brez koristi. Lakomnost, nepotrpežljivost, trdosrčnost, nezmernost — so pre¬ grehe, kterih starec ne opusti rad, ako jih je bil poprej navajen. Taki pride k spovedi, hladno pove kakšen majhen greh, — dru¬ gega pa nič ne vem. On svoje krivde ne prizna, zato ne spoznava svojega žalostnega dušnega stanu, se ne kesa, nima resničnega 204 sklepa, da se bo poboljšal, — njegova spoved je le zvunanja formalnost. Ako ga spovednik ne pretrese, gre naravnost proti pogublenju. Dramiti ga more najboljše s smrtjo, ki mu je pred očmi, z ojstro sodbo božjo, opisovaje mu gnjusobo greha in neskončno svetost božjo, in strašno trplenje v večnem ognju, ki čaka vsacega, kdor nespokorjen prestopi prag večnosti. Ako se mu posreči, da mu pretrese dušo, naj mu na drugi strani pokaže vsmilenje božje, ki še zmiraj grešnika čaka, da se spreobrne in živi, ne pa, da bi večno vmrl, — pokaže mu nebeško veselje v nasprotju z vživanjem posvetnim, ki je vse minljivo in ničem- no, kar je starec sam skusil. Nebeško kraljestvo pa se ne dobi brez truda, le silni ga bodo na se potegnili; zato naj starec na večer svojega življenja s spokornim življenjem, z dobrimi deli hiti nadomestiti, kar je zamujal v svojem življenju. Marsikteremu starcu bo tudi dobro, da mu prav toplo priporoči veliko spoved čez vse življenje, ako je še ni storil. Za pokoro se jim da molitev, premišljevanje, potrpežljivost; priporoči naj se jim, da naj v ugodni priložnosti druge, posebno mladino, odvračajo od greha, in še posebno od takih grehov, v kterih so sami živeli. Razumi se, da mora popravljati storjeno škodo, krivico in dano pohujšanje; prizadeva naj se z lepo kršanskim življenjem mlajšim dajati lep zgled in dobre nauke, kakor v sv. pismu beremo o Eleazarju in o Tobiju. ' g. 113. Gluh. in mutast spovedenec. Spovedenca, ki čisto nič, ali prav malo sliši, je treba spovedavati na mestu, odločenem od drugih spoveden cev, n. pr. v žagradu, da drugi ljudje iz glasnejšega govora, ali iz znamenj ne zvejo ali ne sumijo na grehe spovedenčeve. Le ako spove¬ dnik sploh pozna njegovo življenje ali iz lastnega opazovanja ali pa iz prejšnih spovedi, more ga (potest) spovedati tudi v spo¬ vednici. Taki spovedenec se obtoži svojih grehov; spovednik mu z znamnji kaže, da naj se kesa svojih grehov in kaj naj moli za pokoro in mu da odvezo. Ako bi pa spovedenec, ki prav malo sliši, spovedal kakšen taki greh, ali poprašal za svet, da mu mora spovednik dati poseben opomin in nauk, naj ga pošle na posebno mesto, kjer mu govori bolj glasno, ali pa, ako zna spovedenec brati, mu more zapisati, kar mu je najpotrebniše znati. Ako je spovedenec samo mutast, ga spovednik vprašuje in on odgovarja z znamnji. Ako je bil mutast od rojstva, se mu odveze ne more dati, dokler z znamnji ali s pismom ne spove grehov in ne pokaže, da se kesa za nje. Ako zna mutec pisati, se mu priporoči, naj zapiše svoje grehe za jih spovedati, vendar se ga na to ne more siliti. Ako pa ne zna pisati, pa mora z znam¬ nji določiti grehe in število grehov. 205 Če je spovedenec gluh in mutast in obadva (spovednik in spovedenec) razumita umetni govor gluhomutcov, je spoved lahka, ker se zastopita med seboj. Ako spovednik ne razumi umetnega govora gluhomutcov, spovedenec pa zna pisati in brati, se spoved opravi s pisanjem. Ako je spovedenec v teh rečeh neveden, naučen pa je v kršanskem nauku (ker ni od otročjih let gluhomutast), naj z znamnji spove svoje grehe, in ako spovednik le kteri greh spozna iz njegovih znamenj, naj mu z znamnji veli, da naj se kesa (s tem, da se na prša trka, proti nebesom pogleda in spovedencu migne, naj tudi on tako stori) mu na prstih ali na moleku pokaže število očenašov za pokoro in mu da odvezo. Ako je spovedenec od rojstva gluho¬ mutast in ni bil v nobenem zavodu, kjer bi se bil naučil Boga spoznavati, mora spovednik še le iz spovedenčevih znamenj povzeti da ima dosti spoznanja o Bogu in o velikosti greha, ali ne, in ga v zanikavnem slučaju z lepo odpravi od spovednice, v trdivnem pa mu da odvezo, ko sta se z znamnji pomenila o grehih, kesanju in pokori. Samo to, da gluhomutec pride k spovednici, in se morebiti tudi na prša trka, še ni znamnje njegove sposob¬ nosti za odvezo, ker gluhomutci kaj rado Posnemajo, kar P 1 '* drugih ljudeh vidijo, posebno taki, ki niso prav nič naučeni. Sv. Alfons (Prax. conf. n. 102) pravi; «Jaz bi vsaki krat mu dal pogojno odvezo, ako ne bi imel moralične gotovosti, da je vre¬ dno pripravljen.* Ako je kteri človek od rojstva gluh, mutast in slep, ni sposoben za drugi zakrament, nego za sv. krst. Ako je pa vid, sluh in govor zgubil poznej, ko je že na pameti bil, in bil podučen v kršanskem nauku in tudi sv. zakramente že več¬ krat prejel, poskusi se mu z znamnji dokazati, da je mašnik z zakramenti pri njem; n. pr. prime se ga za roko in se (z njegovo roko) stori križ na čelu, na prsih, trka se ga (z njegovo roko) na prša, roke se mu skupaj sklenejo, dotakne se rok s štolo, s roketom itd. Ako potem sam da znamnje, da zna da je tukaj mašnik, da se kesa, da se tudi želi obhajati, se mu da odvezo in se ga tudi obhaja, posebno kadar je v smrtni nevarnosti. Ako se mu pa z znamnji ne more dati zastopiti, da je mašnik pričujoč, se mu v smrtni nevarnosti da sv. olje, in ako je poprej živel kršansko, se mu pred sv. oljem da pogojno odvezo. g. 114. Blazen pri spovedi. Povse in zmiraj blazen ni sposoben greha, toraj tudi ne odveze. Kdor je pa le nekoliko neumen, ali je včasih neumen, včasih pri zdravi pameti, je sposoben greha, toraj tudi odveze, ako vsaj nepopolno opravi, kar je za vredno spoved potrebno. Sv. Alfons (6. 432 in 303) uči, da se pol neumnemu (toraj ne povse blaznemu) da pogojna odveza ne samo v smrtni nevar¬ nosti in za velikonočno spoved, ampak tudi kteri drugikrat, 206 posebno ako se sumi, da je storil velik greh (razumi se, da se ga mora pripraviti, kolikor je mogoče); sv. obhajilo pa se mu da le v smrtni nevarnosti in za Velikonoč, ako angeljski kruh razloči od navadnega kruha (ne samo po okusu, ampak po moralični vrednosti). V dvomi, je li kdo povse blazen, ali le nekoliko neumen, se ga vsaj na smrtni postelji pripravi kolikor mogoče, in se mu da pogojno odvezo. Da se ga more ceniti za ne povse blaznega, mora razločiti med nravstveno dobrim in slabim. Da ima kaj pameti, še ni zadostno znamnje, ako se morebiti odkriva pred duhovnikom, v cerkvi poklekne, se na prša trka, kakšen ukaz točno spolni, ker vse to more storiti tudi povse blazen, ker druge ljudi vidi storiti. Znamnja, da ima vsaj kaj pameti so, a) ako ga je sram, se skriva, kadar je storil kaj grešnega; l) ako se ponaša z dja- njem, ktero je lepo in pošteno, čeravno ne opazovano od ljudi, n. pr. poslušnost; c) ako pri spovedi ne meša med grehe tudi dobra djanja ; d) ako na spovednikova vprašanja tako odgovarja, da je razvidno, da razloči med grešnim in negrešnim djanjem. Ako je kdo sploh pameten, oziroma ktere stvari pa ima čudne — neumne — pojme, je sposoben greha in odveze. g. 115. Spoveden.ec, ki mora popravljati posle¬ dice svojih grehov. Greh se mora popraviti vsestransko; toraj, ako je kdo s svojim grehom naškodil bližnjemu, mora mu popraviti škodo. Te vrste grehi so: pohujšanje (oškodvanje duše), opravljanje in ogovarjanje (oškodvanje na poštenju), tatvina, goljufija, lakomnost, poškodba (oškodvanje na imetku) vboj, pohablenje (oškodvanje na zdravju telesnem). Razlaganje teh grehov in popravljanje dotične škode gl. v krš. kat. Nravoslovju g. 74. gg. 105-113. Pri takem spovedencu naj spovednik natanko pregleda dotično grešno djanje, da bo mogel naročiti pravično povračilo; naj nauči spovedenca o velikosti in grdobi takega greha, ki je krivica proti Bogu in proti bližnjemu; naj mu določno pove, da brez povračenja (ali v djanju ali vsaj v resnični volji) ni mogoče dobiti veljavne odveze. Nekteri spovedenci te vrste imajo vsakovrstne izgovore, s kterimi bi se radi znebili dolžnosti povračenja ; naj se spoved¬ nik ne pusti preslepiti, ampak sodi naj po goli pravici, in spo¬ vedencu naj ovrže njegove izgovore, da ga prepriča, da brez povrnitve ni rešenja duše (Prim. g. 152 krivičniku). Ako spovedenec storjene škode nikakor popraviti ne more, imeti mora vsaj trdno in resnično voljo, da jo bo popravil, kadarkoli bo mogel, — da se bo z vsimi močmi prizadeval, da 207 prej kot mogoče pride v povoljne okoljšine, v kterih mu bo mogoče povrniti, — a med tem obžaloval ne samo storjen greh, ampak tudi svojo nezmožnost za povračenje; — ako to vse obljubi resno, da se mu odveza. Ako je spovedenec resnično vbog in njegove tatvine majhne, n. pr. ako je vzel na tujem kaj drv, listja, z eno besedo majhne stvari, ktere se ne dajo lahko preceniti, ne vrniti, naj za oškodvanega opravi kakšno bogoljubno delo, n. pr. naj moli za njega, naj bo pobožno pri sv. maši z namenom, da dušno korist prepusti oškodvanemu itd. Opomniti pa mu je treba, da ta dobra dela niso pravilna povrnitev škode, ampak le izjemna, ker djansko povrniti ne more, da spovedenec ne bo zašel v krivo misel, da sme jemati na tujem, ako potem za oškodvanega opravlja bogoljubna dela. Temveč ga je treba resno opomniti, da se mora zanaprej ogibati tujih reči, ker bi s svojim nepobolj- šanjem kazal, da nima resničnega kesanja, ne trdnega sklepa, in bi bil nevreden sv. odveze. (Opazi: Ako je spovedenec več¬ krat po malo kradel enemu gospodarju, da vse skupaj narase do tolike vrednosti, kolikor je treba za smrten greh, storjene škode ne more več povrniti s pobožnimi djanji, ampak jo mora popra¬ viti s povračenjem dotične vrednosti). Ako pride zmeden slučaj, da spovednik nikakor ne more za gotovo odločiti, je li spovedenec dolžen povrniti, ali ne, naj svojo sodbo odloži za toliko časa, da bo mogel dobiti gotovo razsodbo. Toraj naj spovedencu reče, da mu bo o ti zadevi na¬ tančno odgovoril pri prihodnji spovedi (pri kteri naj ga spove¬ denec na to opomni), in med tem naj se posvetuje ali s knjigo, ali s kim skušenim spovednikom; spovedencu sme dati odvezo, ako dotični dvomljivi greh spove, se ga kesa in resno obljubi, da bo storil, karkoli mu bo spovednik v tej zadevi ukazal. Ako je spovedenec že sam počel, ali povse popravil škodo, se skesanemu da odveza. Ako pa bi bil spovedenec lahko po¬ pravil, pa ni hotel, in je tudi znal, da mora popraviti, se mu odloži odveza do časa, da bo popravil ali vsaj popravljati začel; — izvzem slučaj, ako bi bil spovedenec posebno ganjen in skesan in za trdno obljubi, da bo škodo hitro popravil, — se mu da odveza. Ako je že pri prejšni spovedi obljubil, da bo popravil škodo, pa je ni, čeravno bi bil mogel, zdaj pa zopet obljubuje, je njegova obljuba sumljiva in on je nevreden odveze. Kdor povračenja neče obljubiti, ali hudobno odlaša, tudi ni vreden odveze. Milanski zbor pod sv. Karlom Bor. pravi: »Varujejo naj se spovedniki dati odvezo pred storjenim zadostenjem njemu, ki je bil zmožen povrniti tuje, in njim, kterim je bilo to že v prejš- nih spovedih ukazano, pa so zanemarili«. Sv. Aug. (Ep. 25 ad Mac.): «Greh se ne odpusti, dokler se ne povrne vkradeno, ako se je povrniti moglo«. Oziroma popravljanja poštenega imena (po obrekovanju in opravljanju) naj spovednik pazi na to, če ima dotični bližnji zavoljo spovedenčevega opravljanja še škodo na poštenem imenu, ali ne. — Morebiti opravljivcu ljudje niso verjeli, morebiti so 208 opravljanje že pozabili, in dotienega ravno tako spoštujejo, kakor so ga poprej; — ali pa se še zdaj misli in govori slabo čez njega, kterega je spovedenec opravljal. Ako ljudje še zmiraj slabo mislijo o njem, kterega je spovedenec očrnil, mora se vsakako prizadevati, da povrne poštenje, in sicer z oporekanjem svojih besedi, ako je o bližnjem povedal neresnične slabosti, — s hvalo, priporočevanjem, ako je brez potrebe raznašal njegove resnične slabdsti. V takem slučaju ni izgovora. (Opazi: Poprav¬ ljanje poštenja se zahteva le, kadar je bilo slabo govorjenje čez bližnjega grešno, toraj kiuvično; ako pa kdo o bližnjem pove slabo iz kršanske ljubezni ali zavoljo dolžnosti svoje službe, n. pr. poglavarjem, da ga poboljšajo ali da varuje nedolžnega pred hudobnim, ali da obrani večo škodo ali pohujšanje, taki slabi govori niso grešni, in za nje ne nastane dolžnosti poprav¬ ljati poštenje). Ako bližnji, kterega je spovedenec ogovarjal ali opravljal, nima nikakšne škode na poštenju, opravljivcu ni treba svojih neresničnih besedi preklicati. Ako bi ljudje več ne mislili na njegovo opravljanje, bi z preklicevanjem se več slabega storil, ker bi zacelene rane na novo pretrgal. Tudi ni treba spovedencu pri ljudeh, pri kterih je opravljal, popraševati, če se še spomi¬ njajo njegovih besedi, da bi jih preklical, temveč, ako ni gotov, da zavoljo njegovega opravljanja bližnjega slabo sodijo, naj pri ugodni priložnosti o dotičnemu govori dobro, ga hvali posebno pred tistimi, pred kterimi ga je opravljal, in naj niti ne da znati, da ga zato hvali, ker mora popraviti poštenje, da bodo poslu¬ šalci mislili, da ga hvali iz samega prepričanja, in zato hvali več verjeli in jo več uvažili. Naj spovedenec, kteri ima popravljati škodo na poštenju, ne mish, da je z nekaj hvale že vse popravil. Najtežje je po¬ praviti škodo na poštenju, in opravljivcem se navadno zgodi, kakor faraonovim čarovnikom, ki so pač mogli palico premeniti v kačo, ne pa kače v palico. Tako tudi opravljivec hitro očrni pošteno ime bližnjega, a popravi mu ga ne tako lahko, večidel nikdar popolnama. Zato naj zavoljo svojih grehov ne bo nikdar povse miren, ampak pri vsaki priložnosti naj se prizadeva, da govori dobro o njem, komu je vzel poštenje, da ga brani, kadar drugi čeznj govore slabo, itd. in zraven naj tudi ne prejenja moliti za njega, kteremu ne more povse vrniti, kar mu je vzel. Ako je opravljivec opravljal zavoljo sovražtva do bližnjega, je greh še hujši in se ojstrejše sodi. Taki opravljivec je podoben steklemu psu (Lugo de Poen. dis XVI) ki v gobcu nima samo zob, s kterimi grize ampak tudi strup, s kterim ostrupi rano. Takim naj se posebno pred oči stavlja, da je pomanjkanje lju¬ bezni naj gotovejše znamnje pogublenja, kakor reče sv. Augušt, «Po edini ljubezni razločujejo še otroci božji od satanovih otrok«. Kako pa v takem človeku more prebivati ljubezen, ktera bi mo¬ rala zakrivati grehe, kakor uči sv. Peter (I. 4. 8.): «Ljubezen pokrije obilnost grehov;» — on pa jih še le raznaša, ali celo z izmišljenimi obdolžuje bližnjega 1 (Segneri.) 209 Tu sem spadajo tudi grehi pohujšanja, za ktere posvetno pravo sicer ne zahteva odškodovanja; — zahteva ga pa božje pravo. Kdor toraj s zvijačo ali s strahovanjem kterega zapelje, da stori smrten greh, za to hudobno djanje še ne zadosti, da se pokori zanj’, ampak mora se prizadevati zapeljanega zavrniti na pot čednosti. N. prim. Kdor je s slabimi spisi dal občinstvu veliko pohujšanje, mora svoje slabe nauke javno preklicati proseč svoje bravce, naj ne ravnajo po dotičnih (slabih) naukih. Po¬ pravljati mora vse škode, izvirajoče iz njegovega pohujšanja, čeravno bi se povrnitve ktere škode po posvetnem pravu ne moglo tirjati. Prim. Kdor v nečistost zapelje deklico, škoduje ji na poštenju, — škoduje na duši, ker jo stavi na pot greha in pogublenja, — škoduje na posvetnih stvareh, ker ne bo lahko dobila drugega moža (ako je greh znan), ako je za grehom sle¬ dil porod, ima zraven sramote mnogo stroškov za otroka. Zapelji¬ vec mora to vse popraviti, toraj proti otroku spolnovati očetovske dolžnosti, — zapeljano dekle poročiti (v zakon vzeti), ako nje¬ gove in njene okoljšine dopuščajo, in se mora z opomini in molitvami prizadevati, da deklici pristudi ta greh, da postane poštena spokornica, ktera devica več ni. Ako okoljšine nasprotu¬ jejo zakonu teh dveh, mora zapeljivec na drugi njemu mogočen način skrbeti, da zapeljana deklica pride ali do poštenega kruha ali zakona. Ojstrejše se ima soditi njega, ki je na nečistost zapeljal nedolžno devico, kakor njega, ki je zapeljal tako, ki je že poprej zgubila nedolžnost. Zameden slučaj nastane pri preše- stovanju, ako prešestnica iz tega greha postane mati. Prešestnica ni dolžna možu naznaniti svojega greha; — da to seji mora še celo prepovedati, ker bi tako objavljenje nič ne koristilo a mnogo škodovalo oziroma sloge in ljubezni med zakonskimi, oziroma dobre odgoje otrok in oziroma gospodarstva. Mora pa prešestnica z večjo ljubeznivostjo in marljivostjo skrbeti, da svojem možu in zakonskim otrokom popravi^ storjeno krivico, kolikor more. Ako ima svojega posebnega premoženja, mora z njim zakonskim otrokom nadomestovati škodo, ktero imajo s tem, da bo nezakonsk otrok z njimi delil očetovi irnetek. Tako mora tudi zapeljivec pomagati, da bo odškodvan mož in zakonski otroci; vendar se mora varovati, da možu ne izda greha prešestovanja. g. 116 . Spovedenec, ki želi odvezo ali sprcme- njenje storjene zaobljube. Spovednik je oziroma zaobljub redno le učenik in sveto¬ valec in ne sodnik; ako od svojega škofa nima posebne preročene sodnosti, ne more zaobljub premenjevati ali jih povse odpustiti. Navadno pa škofje svojim spovednikom dajo oblast, da smejo premenjevati in odvezavati neslovesne zaobljube (z izjemami.*) * n. pr. V tržaško — koprski škofiji glasi se posebno poobla- ščenje v sodnostnem listu: «d) Dispensandi et commutandi vota sim- plieia in alia pia opera, exceptis votis castitatis et religionis.» n 210 Ako se spovedenec obtoži, da ktere zaobljube ne more spolnovati in prosi za premenenje ali odpust, naj spovednik dobro pregleda dotično obljubo, je li prava zaobljuba ali more¬ biti le pobožen sklep; presodi naj tudi okoljšine spovedenčeve, da spozna nezmožnost ali veliko težavo spolnovanja, in od druge strani, da more modro razsoditi, v ktero dobro delo bi se spo- vedenčeva zaobljuba dala premeniti. Ako iz okoljšin, v kterih je bila zaobljuba storjena, spozna, da ni niti prava zaobljuba, naj spovedenca nauči, da mu pomiri vest. Ako so po storjeni zaobljubi nastale take okoljšine, da je zaobljuba fizično ali moralično nemogoča, je spovednik ne odpusti, ampak le potrdi, da je zaobljuba prenehala. Ako je zaobljuba gotova in gotova velika težava spolnovanja, spovednik pa nima dotične sodnosti, naj ves slučaj razloži svojemu škofu, in se potem ravna po vikšem odloku. Ako pa ima sodnost (za premenenje dotične zaobljube) naj spovedenca vpraša o njegovih navadnih pobožno¬ stih, ali o pobožnosti, ktero spolnovati bi mu ložej bilo, — in naj zaobljubo premeni v ktero teh pobožnosti. Za popolno odvezo od zaobljube zahtevajo se veliko veči uzroki, kakor za premenenje; vendar naj spovednik tudi takrat, kakor zaobljubo povse odpusti, spovedencu vsaj svetuje ktero drugo posebno dobro delo, ktero spovedencu ne bo pretežavno. g. H7. Spovedenec z malimi cjr*etii. Pri spovedencu, ki se obtoži samo majhnih grehov, naj pazi spovednik, zakaj stori majhne grehe; morebiti iz človeške slabosti, ali pa radovoljno in s premislekom, ker se nič ne pri¬ zadeva, da bi se jih odvadil, misleč, da ga ti grehi ne bodo pogubili. Ti zadnji se večidel tudi ne kesajo za svoje grehe, nimajo trdnega sklepa se jih zanaprej varovati, spovejo se jih iz navade in zmiraj iste. Takega spovedenca naj nauči spovednik, da je za vredno spoved in veljavno odvezo neogibno potrebno kesanje in trden sklep; naj mu s primernimi opomini pomaga obuditi resnično kesanje čez omenjene grehe in ga napoti, da trdno sklene, da se bo kolikor mogoče zanaprej varoval tudi malih grehov. Ker se pa zavoljo človeške slabosti vsih majhnih grehov ne moremo obvarvati, v čednosti in pobožnosti pa moramo zmiraj napredovati, naj spovedenec sklene, da se bo zdaj pose¬ bno ogibal kterega določenega majhnega greha, zraven se pa tudi prizadeval, da s premislikom tudi v druge ne bo nikdar privolil. Nagibi, zavoljo kterih se moramo tudi za male grehe kesati so; a ) Vsak, tudi majhen greh, je veče zlo, kakor ktero- koli drugo posvetno zlo. Velikost zla razvidi se posebno iz tega, ker Bog brezkončno pravičen sodnik tudi majhne grehe ojstro 211 kaznuje; prim. Mojzes je bil zavoljo dvoma, ki je trajal le en trenutek, izključen od obljublene dežele; nečimernost Davidovo, kije ljudstvo prešteti ukazal, je Bog kaznoval s kugo, v kteri je vmrlo 70.000 ljudi. Tudi zavoljo majhnih grehov je moral Sin božji trpeti in vmreti, in odpuščenje majhnih grehov dobi se le po zasluženju Jezusovem. Dokler ima duša kakšen majhen greh na sebi, ne more stopiti v nebesa pred lice božje, ampak očistiti se ga mora v trplenju v vicah, o kterem cerkveni očetje trdijo, da se od peklenskega v nič drugem ne razlikuje, nego v tem, da trplenje v vicah mine v določenem času, v peklu pa bo vekomaj trajalo. Iz tega se pač razvidi, kako veliko zlo da je mali greh. b) Majhni grehi pot gladijo smrtnim, ki so največe zlo, kolikor se človek domišljevati more. Mali greh sicer ne odvzame posvečujoče milosti, tudi ne vgasi ljubezni do Boga; je pa kakor pepel, ki žrjavico (ljubezni božje) pokriva in ji brani da ne splapola v veselem plamenu. Ako človek brezskrbno živi v malih grehih, uzročijo mu v duši neko mrzloto do čednosti, duša se navzame dopadenja nad grehom, pomanjša se milost posvečujoča, posebne božje pomoči počnejo izostajati, in kadar pride skušnjava, človek pade v smrten greh. Sir. (19.1): «Kdor majhno zametuje, bo s časoma padel.« Sv. Greg. Vel. (lib. past. P. III. adm. 31); «Kdor se je navadil, da se ne boji grešiti v najmanjših rečeh, zaničeval bo strah pred velikimi grehi.« Sv. Franc. Sal. (Fol. I, 22.): »Nagnenje do majhnih grehov oslabi dušne moči, jim odvzame krepkost, zabranjuje božja tolažila, skušnjavam odpira vrata, in čeravno ne umori duše, Jo vendar močno oslabi in stori bolno.« c) Majhen greh je razža- ljenje božje, kakor smrten greh. Kdor živi v majhnih grehih, ne boji se zamere pri Bogu, rajše ugodi satanu kakor Bogu. Kdor je prostovoljno v majhnih grehih, ne ljubi Boga, ampak le pekla se boji, zato se varuje smrtnega greha. Kako bo Bog pohvalil takega, moremo spoznati iz primere od sina, ki sicer ni toliko hudoben, da bi ga oče izgnal od hiše in mu odrekel dedništvo, a v manjših rečeh je razposajen, neposlušen, in zmiraj očeta žali. Jeli to dober sin?! Tak je tudi, kdor prostovoljno živi v majhnih grehih; zato so s premislikom storjeni majhni grehi lahko posredni uzrok večnega pogublenja; prim. Razod. (3.16): «Ker si pa mlačen, in ne merzel ne gorek, te bom izpljunil iz svojih ust.« d) Navadno ne moremo na tanko določiti, kje konča majhen in kje počne velik greh. Velikost greha se namreč ne sodi po sami tvarini, ampak po tem, iz kakšnega srca pride, to je po namenu in uzroku greha. Grehi, ki so navidezno majhni, mnogokrat pridejo iz hudobnega, nevošljivega, upornega srca, in so mnogo veči, kakor se kažejo. Sv. Bernard (Sermo 7. in conv. s. Pavli): «Naj nihče ne govori v svojem srcu: To so majhne stvari, ni mi mar se poboljšati, ni velik greh, ako osta¬ nem v teh odpustljivih in najmanjših grehih. Preljubi, to je nespokornost, to je greh zoper sv. Duha.« Spovedencu, ki je majhne grehe storil le iz človeške sla¬ bosti, naj se priporočuje ponižnost, ker mora spoznati, da pri * 212 vsi svoji dobri volji Boga razžaljuje, — in hvaležnost do Boga za neštevilne pomoči, s kterimi ga podpira, da ni Boga razžalil z velikim grehom in premišljeno tudi z majhnim grehom ne. Kteri pa majhne grehe stori s premislikom, mu je posebno treba prebuditi gorečo ljubezen do nebeškega očeta, da se bo prizadeval biti njegov dober otrok, ki se vsakega razžaljenja očetovega varuje, in vse rad spolni, kar zna, da je všeč očetu. Spovedencu, ki ima le majhne grehe, za ktere se pa kesa, in ima trden sklep, da v prihodnje ne bo s premislikom storil kterega greha, se da odveza; — brez kesanja pa ni veljavne odveze. g. 118. Pobožni, ki želi večo popolnost. Napeljevanje pobožnih ljudi na zmiraj večo popolnost ni lahko, temveč dosti težavno. Spovedniku je v tem oziru potrebna posebna ljubezen do Boga in bližnjega, um razbistren po branju pobožnih spisov, pamet napolnjena z veliko modrostjo in previd¬ nostjo, pred vsim pa je potreba, da tudi sam za sebe skuša napredovati v popolnosti. Način, kako se ima pobožnega napelje¬ vati na večo popolnost, se ne more natanko določiti, ker je treba ozir imeti na dušne zmožnosti in svetske okoljšine dotične osebe; slede tukaj le nektera glavna pravila. a) Spovednik naj v goreči molitvi od Boga prosi razsvit- lenja in pomoči. Naj skuša spoznati dušni stan, nagnenja, čutja, ki imajo poseben vpliv na spovedenčevo dušo, svetske okoljšine spovedenčeve, da bo mogel dajati vodila primerna zmožnostim in okoljšinam spoveden ca, kterega misli napeljevati na večo popolnost. I) Prizadeva naj se prepričati spovedenca, da še ni popo- len in dosti svet, da počne gojiti resnične želje po veči popol¬ nosti. Spomni naj ga besedi sv. pisma: «Kdor je pravičen, naj bo še pravičniši. Sv. Leo Vel. (serm. 40).» Prava pravičnost popolnih je, da si nikdar ne domišljujejo, da so popolni, da ne obstoje s premislikom na nekončanem potu in ne pridejo v ne¬ varnost pomanjkanja, ker odlože želje po napredku. Ljubeznivi, nihče od nas ni tako jmpolen in svet, da bi popolniši in svetejši biti ne mogel. «Pokaže naj dušni vodja dotičnemu, kako bi bil v veliki nevarnosti, ako ne bi zmiraj veče popolnosti želel, ker Jezus pravi: Kdor z menoj ne zbira, razsiplje;» in tudi kako veliko škodo ima, ako leno in neskrbno trati kratek čas svojega življenja, v kterem more vsaki hip neizmerno veliko zaslužiti za nebesa. c) Do popolnosti se mora hoditi po stopnjah, ne naenkrat. Sv. Aug. (serm. 10. de verb. Dom.): «Hočes biti velik, počni pri naj manjšem. Misliš postaviti veliko poslopje vzvišenosti, misli poprej na temelj ponižnosti.« Toraj, prizadeva naj se človek naj 213 prej stopiti na prvo stopnjo čednosti in za nio naj prestopi na drugo; poprej nego se stavi premišljevati vzvišene stvari, naj se navadi pri vsih svojih opravilih imeti vselej dober namen; po¬ prej, nego se poskuša v izvenrednih dobrih delih, naj se nauči biti zvest v majhnih rečeh; uči naj se radovoljno potrpeti majhne nadležnosti poprej, nego se veseliti nadlog in težav; svoja opravila, posebno dolžnosti svojega stanu naj se navadi točno in vestno spolnovati, a potem se le naj se poskuša v izven¬ rednih pobožnostih; v vsih rečeh ^naj se izročuje v voljo božjo, naj ničesa ne dela proti volji božji, ničesa proti Bogu, naj ne išče drugega, nego Boga, dela in potrpi naj zavoljo Boga. d) Kdor hoče biti popolen, mora tudi navadna opravila dobro storiti. Naj že moli, ali bere, ali je pri sv. maši, ali uči ali dela, ali je, ali pije, ali počiva, ali se kom razgovarja, ali vest sprašuje, ali kaj premišljuje, ali se s čem drugim peča, vse naj stori pravo in dobro. Dobro pa stori vse on, ki ima za pravilo svojega delovanja voljo božjo, in zato dela, ker Bog hoče, kadar Bog hoče in kakor Bog hoče. e) Zunanja telesna mrtvenja niso neogibno potrebna za popolnost v čednosti. Dopuščajo se le tistim, ki so že dosegli precejšno stopnjo popolnosti, in tudi, ako spovednik hoče posku¬ siti spovedenca, .je li resničen njegov napredek, kar se posebno pozna na neomejeni poslušnosti. Ako spovedenec sam želi kakšno telesno mrtvenje, naj mu spovednik naloži manjše, kakor si ga hoče sam naložiti. Najkoristnejše mrtvenje je zatajevanje slasti po jedi in pijači, ktero je najvspešniše za dušo in večidel tudi za telo. Sv. Til. Ner: «Kdor ne zatajuje ješčnosti (gula), nikdar ne pride do popolnosti.« /) Kdor hoče biti popolen, mora imeti pravo in rahločutno vest; ako spovednik opazi, da ima spovedenec o kteri stvari napčno ali dvomljivo vest, ali da njegova vest postaja preobčut¬ ljiva in sumljiva, nauči naj ga v pravem času. Ako taki spovedenec kterikrat pade v^ smrten greh, sprej¬ me naj ga spovednik ljubeznivo, naj ne kaže ne začudenja, ne nevolje. Na; natanko preišče uzrok, zakaj je padel globoko, ki je že visoko J stal; mnogokrat bo opazil, da je bilo temu krivo preveliko zaupanje v lastno pobožnost in pomanjkanje gorečih želja po veči popolnosti. Prizadeva naj se toraj, da odstrani najden uzrok; priporoča naj spovedencu, da najedaj tem več išče večo popolnost in stanovitnost v dobrem, beži pred grešno priložnostjo, ne zaupa svojim močem, ampak vse svoje zaupanje stavlja v pomoč nebeškega Pastirja. Ako človek, ki je v resnici pobožen, čuti neko notranjo zadovoljnost, neki nepopisljivi mir srca, naj pazi, da se te notra¬ nje zadovoljnosti ne bo preveč veselil in je imel za znamnje, da je že dosti popolen, da se mu ne rodi ošabnost v srcu. Ponižuje naj se pred Bogom, ki po svoji brezkončni modrosti daje žalost in veselje, obodvoje zato, da bi človeka še bližej k sebi privabil. Zato naj iz hvaležnosti do Boga še več vsplamti v ljubezni do 214 Njega; naj bo še ponižnejši, še krotkejši, do bližnjega posebno do sovražnikov še prijazniši, v zatajevanju samega sebe še gorečnejši in v molitvi in pobožnih vajah še stanovitniši. Ako očuti neko dušno mrzloto za dobro, neko notranjo nezadovoljnost, naj ne obupuje, temveč se Bogu izročuje. Kakor se nam v posvetnih rečeh včasih vidi, kakor da bi nas bil Bog zapustil in prepustil revam in težavam, v resnici pa nam težave Bog vselej pošlje le za našo korist, tako je tudi v dušnih zade¬ vah; — kar Bog stori, prav stori, kdor se Njemu izroči, ne bo zgubil pota do Njega. S- H9. N adalj c vanj e. Osebe, ki se spenjajo do veče popolnosti, imajo izven splošnih skušnjav tudi še posebne, s kterimi jih satan skuša vstaviti v njihovem napredku ali pa celo jih povse iz pota čed¬ nosti zapeljati na pot pogublenja. Ko človek še le počne hoditi po potu veče popolnosti, in mu včasih Bog odtegne notranjo zadovoljnost, da mu duša po¬ stane nekako suha in vtrujena, je satan hitro pripravljen, da dušo obdaja s tesnobo in napolnuje s strahom in šepeta mu v srce, da popolnosti ne bo mogel doseči, da bi človek počel obupovati nad seboj, misleč, da je čednost prevzvišena, da bi jo on doseči mogel. Takega naj nauči spovednik, v čem obstoji 'prava čednost in pravi napredek; da brez vojskovanja ni zmage; da se popolnost ne doseže hitro — v enem dnevu, ampak pola- gama; — zato naj bo stanoviten in pogumen na odločeni poti, naj dela, kar premore s svojimi močmi in potrpežljivo čaka pomoči od zgoraj. Nekterega satan naravnost zapeljuje, da bi popustil odlo¬ čeno pot popolnosti. Kaže mu, koliko je drugih, ki so modri, učeni, tudi predpostavljeni, ki toraj gotovo skrbe za^ zveličanje svoje duše, a vendar žive mnogo svobodnejše. Kaže mu, da za svoje zveličanje dosti skrbi, ako se varuje grehov, zato mu ni treba iskati posebne popolnosti. Ako je dotična oseba na poskušnji v - samostanu, kaže ji satan, da se v vsakem stanu lahko zveliča, toraj naj se vrne med svet živeti, kakor žive navadni ljudje. Ako spovednik opazi te vrste skušnjave pri svojem spovedencu, naj jih odžene z resnobo in temeljitimi opomini. Prim. Luk. (9. 59—62): »Rekel je pa (Jezus) drugemu: Hodi za manoj. Ta pa je rekel: Gospod! pusti mi poprej iti, in svojega očeta pokopati. In Jezus mu je rekel: Pusti, naj mrtvi svoje mrtve pokoplejo; ti pa pojdi in oznanuj Božje kraljestvo. In drugi mu je rekel: Za tabo bom hodil, Gospod! toda pusti mi poprej slovo vzeti od svojih domačih, Jezus mu je rekel: Nihče, kteri s svojo roko za drevo prime, in se nazaj ozira, ni pripraven za Božje kraljestvo.« Bog je vsakega postavil v poseben 215 stan, nektere v stan popolnosti, brez ktere ne bi se zveličali. Cesta, ktero satan kaže spovedencu, da je dobra in da pelje v zveličanje, je morebiti tista, o kteri pravi sv. pismo: Je steza, ktera se človeku zdi prava, a pelje v pogublenje. Takim pravi sv. Augustin, da dobro tečejo, samo ne po pravi cesti. Dogodi se tudi, da oseba, ki je dolgo časa napredovala v pobožnosti, postane mlačna, čeravno se še varuje smrtnega greha. Znamnja mlačnosti so; a) Ako dotična oseba počne opu¬ ščati prej navajene pobožne vaje n. pr. branje pobožnih bukev, molitev, premišljevanje, pogosto prejemanje sv. zakramentov itd. i) Ako ne mara dosti na božja navdihnenja in na karajočo vest; in od dne do dne odlaša poboljšanje; c) Ako oseba, ki je poprej ljubila in iskala samoto, zdaj išče razveseljevanje v posvetnih družbah, išče zložnejši način življenja, v obnašanju in govoru postane nečimerna in posvetna; d) Ako se ne spoveduje več tako odkritosrčno in zaupljivo kakor poprej. — Uzroki mlačnosti so večidel druženje s posvetnimi ljudmi, branje slabih spisov, napčna misel o svoji zadostni popolnosti v primeri z drugimi ljudmi, ki še niso toliko popolni. V takem človeku vgasuje in komaj še tli pobožnost, ki je poprej gorela z živahnim plamenom. Da povse^ne vgasne, naj spovednik z vsem, na kar navda ljubezen do bližnjega, opominja in prosi spovedenca, da pomisli, kako nevarno je zapustiti prvo pobožnost, — kako ojstro žuga Jezus tistim, ki niso ne vroči, ne mrzli, ampak mlačni, kako hitro bo zašel v veče grehe, ako se iz dušne mlačnosti ne zdrami v pravem času. Kaže naj mu na notranji mir, kterega je služeč Bogu sam okusil,^ proti kteremu je vse posvetno veselje le prazna senca, — kaže na večnost, na nebeško plačilo, ktero silo trpi, ktero bodo le močni in delavni prejeli! Ako ga je predramil iz mlačnosti, naj skusi, da odpravi uzroke, po kterih je v mlačnost zašel, in ga presrčno nagovarja, da zopet počne opravljati pobožne vaje še gorečnejse nego poprej, kakor opominja sv. Bernard (serm. 6. de Ascen): «Vsta- nimo prosim, kterikoli smo taki, oživimo dušo, zberimo duh svoj, zavržimo pogubno mlačnost.« Opazka: So pa tudi osebe, ktere se delajo prav pobožne, morebiti tudi mislijo, da so; v resnici pa niso. Pogosto pridejo k spovedi, se obhajajo, spovedujejo le majhne prestopke, a vendar so vdane posvetnosti in ničemnosti, so častilakomne, svojeglavne, nepotrpežljive, druge zaničujejo, obsojujejo brez vsmiljenja in brez ljubezni. Takim naj spovednik resno razloži, v čem obstoji prava pobožnost, namreč ne v tem, da kdo opravlja zvunanja dela pobožnosti, aihpak v vsestranski in resnični (toraj djanski) ljubezni, do Boga in do bližnjega. Prva in največa zapoved je ljubezen do Boga, nji enaka ljubezen do bližnjega. Sv. Pavel pa o ljubezni (I. Kor. XIII.) tako govori: «Ako bi človeške in angeljske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, bi bil kakor bučeč bron in zvoneč zvon. In ako bi znal prerokovati, in bi vedel vse skrivnosti, in imel vso učenost; in ko bi imel vso 216 vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nič nisem. In ako bi razdal vbogim v živež vse svoje premoženje in ko bi svoje telo dal, tako da bi gorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga. Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevošljiva, ne ravna napčno, se ne napihuje; ni častilakomna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse pretrpi, vse veruje, vse upa, vse prenese* itd. g. 120. Spovedenec, Iti je v Joližnji nevarnosti greha. Navadno človek ne pade iznenada v velik greh, ampak pride v okoljšine, ki ga v greh zapeljujejo in slednjič zapeljejo, ako ga modri prijatelj o pravem času ne opozori na nevarnost in odvrne od dušne propasti. Te okoljšine so včasih vsaj navi¬ dezno nedolžne; včasih pa tudi take, zavoljo kterih vest ni povse mirna, zato se jih rahločutni spovedenec tudi spove. Spovednik takih reči ne sme imeti za majhne, in jih kot ne- važne zanemarjati; ampak prizadevati se mora, da zatare klico večega greha, ki v njih tiči skrita; čim veči greh žuga spove- dencu, tem več naj se spovednik prizadeva, da zaduši iskro, poprej nego švigne v velik plamen. N. pr. Mladeneč ali deklica se obtoži nesramnih misli, ktere je imel odkar je slišal nesram¬ ni pogovor, ali odkar se shaja s ktero določno osebo; — nesram¬ nega djanja še ni storil in ne poželel, a v bližnji nevarnosti je, da bo iz slabih misli prišlo poželjenje, po poželjenju pri prilož¬ nosti djanski nečisti greh. Pri drugem spovedencu opazi spove¬ dnik srce, nagneno na lakomnost, in posvetne okoljšine priložne za razne krivice, kterih sicer še ni storil, — a jih bo, ako mu spovednik o pravem času ne izrije lakomnostne klice, ne omrazi krivice in prikupi poštenosti in pravice. Zopet drugi se spove, da, odkar si je počel kaj zaslužiti, gre včasih v pivnico, kjer tudi igra z drušnjo, ktero tamo najde; — čeravno še ni pijanec in ne strasten igravec, je vendar v nevarnosti, da vse to postane, ako v pravem času ne spozna dušne nevarnosti, v kteri se nahaja. Pri takih spovedencih je zveličanje v pravem pomenu v rokah spovednikovih, ki mu mora s primernimi in tehtnimi opomini na dušo govoriti, da zapre vhod grehu, ki že pred vratmi čaka; hvali naj mu čednost, kazaje jo'v najlepši po¬ dobi, kolikor more, greh pa naj opisuje v vsi njegovi gnjusobi in z vsimi slabimi posledicami, ktere slede iz njega. Razumi se, da mora modro postopati, posebno pri spovedencu, ki je v ne¬ varnosti greha proti čistosti, da še več ne vsplamti domišljije, ne prebudi še veče radovednosti, da ne zapelje na greh, pred kterim spoveden ca obvarovati misli. 217 S. 121 . Spovedeneo, kije prvič smrtno zagrešil. «Zakon narave je tak, da iz malega jaste veliko,* poje Koseski; to velja tudi v dušnih stvareh. Človek le polagama prihaja dober in popolnejši; pa tudi grešnik ne postane nakrat tak, ampak le polagama se privadi greha, dokler slednjič ne postane zastaran, trdovraten grešnik. Prvikrat človek navadno ne zagreši iz hudobije, tudi ne vse premišljeno, ampak večidel ga v nepremišljenosti zasačijo nevarne okoljšine in'pade. No precej, ko stori greh, vskipi tudi vest z vso silo, kara greh tem ojstrejše, čim bolj pobožno je bil dotičnik izrejen; kesanje in žalost se poloti srca; plašno se ozira okoli sebe boječ se pravične kazni od Boga, išče rešitve iz tega nesnosnega stanja; — blažen on, ki v tej zmešnjavi pribeži k edini rešitvi, k spovednici, in trikrat blažen, ako najde tudi modrega, skrbnega in vnetega spovednika, ki bo z naukom, z opomini, s prošnjami znal pre¬ buditi vse veče kesanje čez storjen greh in trden sklep pobolj- šanja. Po prvem padcu, dokler še čila vest kara z vso ojstrostjo, je poboljšanje mnogo ložej, kakor po večkratnem ponavljanju greha, kadar že vest v boju proti grešnemu nagnenju zgubi svojo čilost, se nekako vtrudi, otopi, videča nekorist svojega napenjanja opusti bojevanje; preneha grizti in ogluši. Mnogokrat tehtni opomini skrbnega spovednika tako pretresejo takega grešnika, da potem postane še gorečnejši, kakor je bil poprej; iz dušno lenega postane vnet spovednik, ki se skrbno varuje nevarnosti, ktere je sam skusil, kakor imamo zgled nad Davi¬ dom, kteremu je prerok v podobi razložil njegov greh. Sv. Gregor pravi: «Navadno se zgodi, da po grehu duša po¬ stane bolj goreča, ki je bila mlačna in nemarna, dokler je bila nedolžna.* §. 122 . Grešnik iz hudobije. Iz hudobije greši, kdor s premislikom in prostovoljno greši v veliki stvari. Pri takem spovedencu naj spovednik največ pazi, če se v resnici kesa zavoljo storjenega greha, in če ima resničen sklep poboljšanja; ker je ravno pri takem grešniku to dvoje rado pomanjkljivo. Spovednik ne more biti zadovoljen, da mu spovedenec s samimi suhimi besedami zagotovolja, da se kesa in da greha ne bo več storil. Posebno ako je že pri prej- šnih spovedih zagotovljal kesanje in obljuboval poboljšanje, pri dani priložnosti pa je vendarle greh storil, so njegove obljube sumljive, in spovednik mu mora odložiti odvezo, ako ne pokaže drugih znamenj resnične pokore in trdnega sklepa. Ako spovednik spozna ali sumi, da se spovedenec ne kesa dosti za svoje grehe, mora najprej se prizadevati, da ga 218 prebudi iz grešnega omrtvenja, pretrese dušo in ga napelje na resnično kesanje čez pretečeno življenje. Zato naj mu oživi najprej vero, po kteri spoznamo Boga brezkončno svetega, ki vsaki greh mrzi in sovraži, — Boga brezkončno pravičnega, ki vsako hudo kaznuje, mnogokrat že na tem svetu, kar kažejo premnogi žalostni zgledi; ako pak ga ne kaznuje tukaj, ga gotovo kaznuje v večnosti, — Boga, ki v svoji pravičnosti še edinoroje- nemu Sinu ni prizanesel, ko je nase vzel grehe sveta. — Naj mu pokaže na Sina božjega, vsega ranjenega, visečega na sramotnem križu zavoljo greha; — naj mu opiše muke peklenske, ki so neizgovorljive po svoji velikosti in še hujše zavoljo večnosti; — naj mu pokaže posledice greha sploh, in posebno posledice greha, v kterega je spovedenec prostovoljno in premišljeno zašel. S tem, da mu v duši prebudi spoznanje velikosti greha, prebudi mu tudi strah in žalost zavoljo storjenega greha; da mu pa duše ne porine v obupanje, naj mu od druge strani pokaže neskončno vsmiljenje božje, ki neče smrti grešnika, ampak hoče, da bi se poboljšal in večno živel. Dokaže naj mu iz sv. pisma, kako Bog v resnici želi odpustiti grešniku, da mu prebudi upanje v pre¬ strašenem srcu. Dokazov o vsmiljenju božjem je polno sv. pismo, naj bodo omenjeni tukaj le eni. (Ezeh. 18. 21. 23): «Ako krivični za vse svoje grehe pokoro dela, in vse moje zapovedi spolnuje, in prav in po pravici ravna: naj živi in naj ne vmrje! Nobene njegovih hudobij se ne bom spomnil; zavoljo svoje pravice, ktero je delal, naj živi! Marhočem smrt hudobnega, reče Gospod Bog, in ne veliko bolj, da se spreobrne od svojih hudih del, in živi?« (Ps. 33, 19): Blizo je Gospod tistim, ki so potrtega srca, in ponižnim v duhu pomaga,« (Jan. 3. 17); Bog namreč ni pos¬ lal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, temveč da bi bil svet po njem zveličan.« (Luk. 19. 10): «Prišel je Sin človeški iskati in zveličati, kar je bilo zgubljenega.« I. Jan. 2. 1: «Ako je pa kdo grešil, imamo besednika pri očetu, Jezusa Kristusa, Pravi¬ čnega, in on je sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, ampak za grebe vsega sveta.« Semkaj spadajo tudi prilike o do¬ brem pastirju, o zgubljenem sinu in njegovem dobrem očetu. Izgled božjega vsmiljenja je Jezus tudi djansko kazal s svojim obnašanjem do skesanih grešnikov; prim. Marijo Magdaleno, Petra, prešestnico v shodnici, desnega razbojnika. Isto kažejo mnogi svetniki, ki so bili nekdaj veliki grešniki, po vsmiljenju božjem pa so postali spokorniki in svetniki. Opozori naj spove¬ dnik spovedenca, da naj pogleda samo na svoje življenje in priznati bo moral, da se je Bog tudi njemu le vsmiljeriega skazoval, ker ga po tolikih grehih ni kaznoval, kakor je zaslužil, ampak mu je dal čas za pokoro, in ga je z raznimi sredstvi tudi klical na stezo pokore, namreč z grizečo vestjo, z dobro¬ tami, z nadlogami, v pridigah, v spovednici itd. — vse le iz vsmiljenja in dobrote. Da se spovedencu zraven upanja tudi obudi goreča lju¬ bezen do tako vsmiljenega Boga, naj mu spovednik še posebno pokaže na njegovo neizmerno dobroto, ki nas je vstvaril za 219 nebesa; nam dal celo svojega Sina, da nam zgublene nebesa zopet pridobi; nam daje brezštevilne milosti, s kterimi nam je mogoče priti k njemu; — ki nam tudi v posvetnih rečeh daje neštevilne dobrote, ker vse dobro, kar imamo, imamo od Boga; —ki nam deli dobrote, čeravno previdi našo nehvaležnost; nam jih daje tudi potem, ko smo ga že razžalili, ja celo v trenutku, ka¬ dar ga razžaljujemo! Kaj ni vreden vse ljubezni, ki nas je toliko ljubil in nas še zmiraj ljubi ! kaj ne bomo zdihnili s sv. Au- guštom (Soliloq. c. 13): »Pozno sem te začel ljubiti; gorje onemu času, v kterem te nisem ljubil! ?» Tako naj se spovednik prizadeva, da spovedencu vgreje srce v ljubezni do Boga, in na drugi strani naj mu pokaže ostudne grehe, s kterimi je Boga žalil, namesto da bi ga bil ljubil, da se bo kesal nad svojo hudobno preteklostjo in bo sklenil početi drugačno prihodnje življenje. Ako je spovednik dosti srce pretresel spovedencu in vidi, da mu je v resnici žal za storjene grehe, naj mu da odvezo, čeravno je ni bil vreden, ko je prišel k spovedi. Mnogokrat je ravno spovedna odveza in z njo sklenjene milosti in potem sv. obhajilo oni pečat, ki spovedenca popolnama potrdi v spokor- nosti in poboljšanju življenja. g. 123. Spovedenec, k:i je v grešni priložnosti. Grešna priložnost je zvunanja okoljšina, napeljujoča na greh. Grešna priložnost je daljna in bližnja. Daljna grešna priložnost sicer zapeljuje na greh, vendar navadno ne zapelje. Bližnja pa je, ki ima tako jako zapeljivno moč, da človek, ki se v nji nahaja navadno zagreši, kadar pride skušnjava, in je le malo upanja, 'da se bo greha vbranil. Prilož¬ nost, ktera ima sama na sebi veliko zapeljivno moč, da v nji človek navadno greši, in je toraj nevarna človeku, je brezozirna bližnja priložnost; ako pa ni nevarna vsakemu človeku, ampak le nekteremu zavoljo njegove nagnenosti, ali zato,^ker je v nji že grešil, je ozirno bližnja priložnost. Bližnja priložnost je pro¬ stovoljna (radovoljna), ako bi jo človek lahko odpravil; neogibna (potrebna), ako se je človek ne more ogniti. Ako se je človek nikakor ne more ogniti, je fizično neogibna; n. pr. ako bi bila možki in ženska skupaj v eni ječi. Ako bi se je pa človek sicer mogel ogniti, ali je ne more zapustiti ali odpraviti brez pohujšanja, ali brez zanemarjenja svoje službe, ali le v svojo veliko škodo, mu je moralično neogibna (potrebna) priložnost. Bližnja prilož¬ nost je pričujoča, ako je človek zmiraj, ali skoraj zmiraj v nji; n. pr. kdor ima v hiši priležnico; nepričujoča je, do ktere mora človek vsakikrat posebej priti; n. pr. določeno slabo društvo, pivnica itd. ktera je za kterega ozirno bližnja priložnost. 220 Nravstvena pravila oziroma grešne priložnosti so sledeča: a ) Pred vsako daljno grešno priložnostjo človek ne more in mu ni treba bežati dokler je na tem svetu; ampak jači naj svoj duh v pobožnosti, da skušnjavo tudi majhno bolj gotovo premaga; vestno naj rabi pomočke, skterimi si zagotovlja zmago čez skušnjave; zaupanje svoje naj ne stavlja v svoje moč in skušenost, temveč v pomoč božjo. b) Fizično neogibne priložnosti človek ne more zapustiti, zato naj se prizadeva, da iz bližnje stori daljno. Pomočki za to so: Pazljivost na svoje počutke, na oči, posluh, jezik, roke; — vedno opazovanje svojih misli in djanj; — ako prihaja grešna misel ali poželjenje, ga je treba zatreti precej v začetku; — po¬ gosto spraševanje svoje vesti in ponavljanje dobrih sklepov; — premišljevanje božjih resnic, vsevednosti, pravičnosti, svetosti, dobrotljivosti, ljubezni božje; — spomin najposlednjih stvari, smrti, sodbe, nebes, pekla; — premišljevanje Kristusovega trple- nja; — pobožna molitev; — pobožni zdihleji in posebno pogosto prejemanje sv. zakramentov. Dobro je tudi, da si taki grešnik (po spovednikovem nasvetu) odloči ktero posebno pokoro, ktero mora vsakikrat opraviti hitro, kadar ga skušnjava zopet premaga. Opomniti pa je treba, da ta pokora ne sme biti preveč težavna, ker bi jo spovedenec ne spolnil; — tudi ne prelahka, da je spovedenec (posebno ako je lahkomišljenega značaja) ne bo imel za davek od greha, in si mislil, da sme zopet grešiti, da le plača davek (opravi odločeno pokoro). c) Moralično neogibno (potrebno) priložnost tudi človek za prvič ni dolžen odpraviti; temveč naj najpred poskusi dotične pomočke, da mu iz bližnje postane dalna priložnost. Res je, da ima zveličanje prednost pred vsimi svetskimi dobrotami, in da mora biti človek pripravljen rajše vse zgubiti, kakor pogubiti dušo; vendar, ako se z.dušo morejo rešiti tudi imenitne posvetne dobrote, posebno poštenje, naj se poskusi rešiti oboje. Ako pa vsi pomočki vestno porabljeni ne zdajo dosti, mora dotičnik zapustiti (odpraviti) grešno priložnost, kar se lahko povzame iz Jezusovih besedi (Luk. 14. 23): «Kdor se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.« (Mat. 10. 37): «Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden ; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden«. (Mat. 16. 26). «Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi ? Ali kakšno menjo bo človek dal za svojo dušo?« Ako toraj spove¬ denec grešne priložnosti brez velike škode na imetku, na pošte¬ nju, ali brez velikega pohujšanja ne more zapustiti, a resno obljubi, da bo vse pomočke, ktere mu spovednik nasvetuje in določi, vestno rabil za premeniti bližnjo priložnost v dalno, da se mu odveza. Sv. Alfons k temu pristavi, naj se takemu spo- vedencu, ako je lahko mogoče (si commode diferri potest), odveza za kaj časa odloži, posebno, ako je priložnost v greh nečistosti, ker uči skušnja, da te vrste spovedenci po dobleni odvezi radi zanemarijo svoje obljube in zopet v greh padejo. 221 Ako je taki spovedenec že pri prejšni spovedi obljubil, da bo rabil potrebne pomočke, pa se je zopet vrnil v isti greh, se mu odveza odloži, dokler djansko pokaže, da se je poboljšal. Ako pa vse eno zmiraj pada v greh, čeravno rabi nasvetovane pomočke, in toraj na ta način ni upanja, da se bo poboljšal, se mu odveze ne more dati, dokler ne zapusti grešne priložnosti neglede na kterokoli škodo, vsled povelja Jezusovega (Mat. 18. 8.) «Ako te tvoja roka, ali tvoja noga pohujša, odsekaj jo, in vrzi jo od sebe«. To je, ako bi ti ktera stvar tako potrebna in ljuba bila, kakor ti je roka ali noga, a overa ti iti v nebesa, zavrzi jo, ker «je boljše, da nimaš posvetnih dobrot, kakor da najdeš pogubljenje, kadar iščeš dobička (Hier. in Mat. lib. III.) Poprej kakor spovednik to skrajno potrebo zapove, naj poskusi vse mogoče pomoeke, primerne spovedenčevim okoljšinam; in če¬ ravno se spovedenec še ne poboljša povse, zadosti naj bo, ako se poboljšuje, — z neprenehano vestno rabo primernih pomoč- kov poboljšal se bo polagama. Ako bi spovednik prehitro in preojstro zahteval odpravlenje moralično neogibne priložnosti, lahko bi spovedenca, komu bi se pretežko zdelo, odgnal od spo¬ vedi, mu vzel upanje na odpuščenje^ grehov in poboljšanje, in ga tako še globokejše -potisnil v grešno življenje. d) Prostovoljno bližnjo grešno priložnost mora spovede¬ nec zapustiti; ako je neče, je to znamnje, da nima zadostnega kesanja in ne trdnega sklepa; zato ni vredno pripravljen za sv. odvezo, ktera se mu mora odreči. Takemu spovedencu naj spo¬ vednik najprej pokaže predmet, osebe, kraj, okoljšine, ki ga v greh zapeljujejo, ali vsaj zapeljati morejo, da spozna priložnost, ktere se je treba ogibati. Z vso mogočo zgovorljivostjo naj mu skuša dokazati, da mora dotično priložnost zapustiti, ako se želi zveličati. Kdor hoče učinek, hoteti mora uzroke tega učinka; kdor ljubi nevarnost, pogubil se bo v nevarnosti. Najbolj po¬ gosto moti se taki spovedenec, ker misli, da mu zadostuje se odkritosrčno spovedati, kesati, in storiti sklep, da ne bo več storil tega greha. Misli, da mu je dopuščeno ostati v grešni pri¬ ložnosti, da le sklene se varovati greha. Spovednik naj mu raz¬ loži, da Bog ne zapove samo — varovati se greha, ampak tudi — bežati od grešne nevarnosti; da toraj spovednikov ukaz (da mora grešno priložnost odpraviti), ni njegov ukaz, ni njegova sitnost, ampak ukaz božji. Zopet drugi se moti misleč, da mu ktera grešna priložnost ni bližnja, ker z djanjem le redkokrat greši, čeravno z mislimi, s poželjenjem, z besedami mnogokrat greši. Priložnost je vselej bližnja, kadar človeka zapeljuje in zapelje na razžaljenje božje, naj že to razžaljenje bo z mislijo z besedo ali z djanjem. N. pr. Nekdo prav pogosto zahaja k neki ženski, do ktere ima grešno poželjenje, z njo nesramno govori, djansko nečistost pa stori morebiti Je enkrat na leto. Njemu je ta ženska bližnja nepričujoča priložnosjt, ktere se mora ogibati, kakor vsake prostovoljne bližnje priložnosti. Navadno te vrste spovedenci grešno priložnost tako opisujejo, kakor da jim ni bližnja, ampak daljna in da jim je pretežavno jo odpraviti. 222 Spovednik naj posluša izgovore in pretveze spovedenčeve a naj se ne pusti tako lahko preveriti, ampak naj dobro presodi dotični slučaj, in ako so izgovori prazni, naj jih skuša ovreči. Ako je spovedencu težavno zapustiti grešno priložnost, naj po¬ misli na nebeško plačilo, za ktero se je treba truditi in ga bodo dosegli le silni. Ako se boji posmeha ljudskega, mu je ta strah prazen in nieemen, ker — ali ljudje znajo za^ njegovo grešno življenje, ali neznajo. Ako ljudje znajo, da je živil grešno, zdaj pa vidijo, da odpravi grešno priložnost in se poboljša, ga pošte¬ njaki ne bodo zaničevali, ampak spoštovali; na hudobne se ni treba ozirati, ker ti bodo na sodnji dan sami odgovarjali na svoje posmehovanje: «Glejte mislili smo, da je njihovo življenje brez pameti.» Ako pa ljudje ne znajo za njegovo grešno življenje, tudi ne bodo mogli znati, zakaj odpravi dotično prilož¬ nost, in on na poštenju^ nič ne trpi. Ako spovedenec še ni odpravil bližnje prostovoljne grešne priložnosti, pri spovedi pa obljubi da jo bo, pazi se oziroma od¬ veze na to, je li priložnost pričujoča ali nepričujoča. Ako je priložnost nepričujoča, da se na resno obljubo dvakrat, tudi trikrat sv. odvezo. Ako pa potem zopet še gre v grešno prilož¬ nost, ne more se mu več verovati, dokler s poboljšanjem ne potrdi resničnosti obljube. Ako bi se pa tudi po večkratnem padcu okoljšine oziroma te priložnosti premenile, ali pa bi spo¬ vedenec obljubil, da bo proti nji rabil še druge pomočke, kterih dozdaj še ni poskusil, sme se mu dati odveza, ako je v ostalem vredno pripravljen. Ako je bližnja priložnost pričujoča je stvar mnogo težja. Tako priložnost je sploh mnogo težje odpraviti, kakor se ogibati nepričujoče, zato je treba zdatnejših pomočkov zoper greh, in na samo obljubo se navadno ne da sv. odveze. Ako pa taki spovedenec še ni bil nikdar opominjan, da naj odpravi grešno priložnost, zdaj pa na prvi opomin rad obljubi, da jo bo precej odpravil, — ali ako spovedenec kaže izvenredna znamnja kesanja in trdnega sklepa, da se za trdno sme upati njegovo poboljšanje, — ali ako se spovedenec k istemu spove¬ dniku ne more več povrniti, a resno obljubi, da bo grešno priložnost precej odpravil, — ali ako je spovedencu sv. odveza moralično potrebna (n. pr. zaročniku), — ali ako se spovednik boji, da bo spovedenec zavoljo odložene odveze svoj dober sklep oziroma grešne priložnosti rajše ovrgel, kakor vtrdil — sme se mu dati sv. odveza, ako je v ostalem vredno pripravljen. Spovednik, ki po modrem presodku misli, da bo takemu spovedencu najboljše odložiti sv. odvezo, naj skuša, da ga pre¬ priča o potrebi in koristi odloženja, da bo spovedenec s takim vspehom svoje spovedi zadovoljen. Ako spovedenec nasproti misli, da je spovednik z njim preojster, se mu dobra volja poboljšanja lahko spreobrne v nasprotno trdovratnost v grehu in zanemarjenje sv. zakramentov in neskrbnost za dušo. 223 g. 124. Grešnik iz navade. Kdor večkrat isti greh ponovi, s časom dobi neko nagne- nost_ in pripravnost do tistega greha, da v priložnosti ali skuš¬ njavi navadno tudi zagreši. Razločite se dve vrsti teh grešnikov; eni, ktejim je samo narava nagnena na dotičen greh, a volja se mu še zoperstavlja; drugi, kterih je tudi volja pripravna na ta greh, kteri toraj dotičen greh ljubijo. Kdor pa resno sklene poboljšanje in se tudi že izkoplje iz grešne navade, v veliki skušnjavi pa zopet pade v greh, ni grešnik iz navade, ampak povrnil se je v greh (recidivus). Grešna navada je tem močnejša, in zato težja za odpraviti, a) čem večkrat in v krajšem času kdo isti greh ponovi; b) čem več časa brez poboljšanja ostane v grešni navadi; c) čem pripravniša je volja na dotičen greh. Med vsemi grešnimi navadami je navada nečistega greha naj¬ hujša, ker se najložej prime človeka, in najtežje odpravi. ^ Spreobrnenje grešnika iz grešne navade je silno težavno, ker se greh nekako vkorenini v dušo in priraste naravi; zato mora biti sam spovednik prepričan, da mora imeti s takim spovedencem veliko truda in prizadevanja, in prepričati mora tudi spovedenca, da bo spoznavši težavo svojega spreobrnenja tem vestnejše rabil nasvetovane pomočke. Dušno zdravljenje spovedenca, ki je v grešni navadi, se mora največ potem ravnati, kakšna je navada, — ki se more razdeliti v tri vrste. 1. ) So grešniki iz navade, ki še ne znajo, da je njihova navada grešna; kadar pa to spoznajo, se resnično kesajo in store trden sklep poboljšanja od omenjene navade. Ako je spovedenec te vrste v nepoznani grešni navadi živel že več časa, in je med tem bil tudi pri spovedi, pri kteri pa greha ni spovedal, naj spovednik najprej pregleda, je li nje¬ gova nevednost bila zadolžena ali nezadolžena, da mu zna odločiti, so mu bile spovedi, storjene v času grešne navade vredne ali nevredne in dosledno zahtevati ponovljenje omenjenih spovedi, ali ne. Spovednik naj se posebno prizadeva, da spovedencu vtrdi sklep poboljšanja, kterega je že sam storil; zato naj mu kaže na gnjusobo greha, na posledice, ktere navadno slede iz take grešne navade, na nasprotnost te navade z božjimi zapovedmi; naj ga domisli ali nauči kteri sv. pisemski izrek, nasprotujoči njegovi navadi, kterega naj spovedenec večkrat premišljuje; naj mu da odvezo z opominom, da pride kmalo zopet k spovedi, pri kteri bo moral povedati, koliko se je v tej stvari poboljšal. 2. ) Druge vrste grešniki so, ki so še le malo časa privajeni kterega greha, ki spoznajo velikost greha in žele se osvoboditi od te grešne navade. Takim naj spovednik z resnim opominje- vanjem skuša dokazati grdobo greha in veliko škodo, izvirajočo 224 iz dotične grešne navade, da jim še bolj poveča sovraštvo do istega greha in jim vtrdi sklep poboljšanja. Opomni naj jih, da ni dosti spoznavati svojo hudobijo, ampak hoče se resnega prizadevanja proti grehu. Luk. XII. 47: »Hlapec, ki pozna voljo svojega Gospoda, in se ni pripravil, in ni storil po njegovi volji, bo zelo tepen.« Naj mu razloži, da se bo tem težje poboljšal, čem dalje odlaša resnično poboljšanje; dajezmiraj v veči nevar¬ nosti, da bi vmrl nespokorjeno, ker je velika nehvaležnost do Boga, žaliti Njega, ki mu je v svoje dobrotljivosti že dal milost spoznanja svojih grehov. Pomočki, kterih naj se poslužuje, da se odvadi slabe navade, so, n. pr. ti le: Pogosto in presrčno naj prosi vsemogočnega Boga, da mu s svojo milostjo pomaga se izkopati iz navajenega greha; skrbno naj se ogiblje vsake priložnosti, ki bi ga na isti greh mogla zapeljevati; kadar se počne priglašati poželjenje, naj si živo domišljuje pričujočnost božjo, svojo smrt, sodbo božjo; naj večkrat ponovi storjen sklep poboljšanja in premišljuje take verske resnice, ki človeka stra¬ šijo pred dotičnim grehom; naj prihaja pogosto k spovedi; naj opravlja v ta namen kakšno posebno pobožnost, n. pr. češčenje srca Jezusovega, Marijnega itd. Ako se je spovedenec prizadeval, da se odvadi grešne navade, in je sploh vredno pripravljen, se mu da sv. odvezo. Ako se dosedaj ni prizadeval se odvaditi, se mu odvezo odloži, za malo časa, in se mu naroči, da kmalo pride k spovedi, pri kteri se bo skazal, koliko se je prizadeval in poboljšal. 3.) Zopet drugi grešniki so v grešni navadi že vtrjeni, ki se morebiti greha malo pred spovedjo in po spovedi varujejo, sicer pa neprenehama v isti grešni navadi žive, ker se ne ogib¬ ljejo grešne priložnosti in tudi še niso prav iz dna srca odločili, da se hočejo poboljšati,^naj stoji kar hoče. Da se takega ^grešnika temeljito poboljša, hoče se mnogo časa, truda, potrpežljivosti, modrosti in posebne pomoči božje, za ktero.naj spovednik ponižno prosi in tudi spovedenca opomni, da naj iz vsega srca Boga prosi za milost resničnega pobolj¬ šanja. Najprej naj grešniku razjasni njegovo revno dušno stanje, da ga napelje^ da opusti zvunanje grešno djanje. Toraj da se navajeni krivičnik vestno varuje vsega ptujega imetka, da se nečistnik ne shaja več^ s svojim vdeležencem v grehu, da se sovražni človek ne maščuje več nad nasprotnikom, da se pi¬ janec ogiblje pivnice, opravljivec preneha opravljati, strastni igravec opusti igro itd. Potem naj se spovednik prizadeva, da bo takemu grešniku tudi nagnenje do tega greha pomanjšal in odpravil, in ga nav¬ dal, s gnjusom in sovražtvom do greha. Uči naj ga, kako naj pazi na svojo domišljijo, in vse nespodobno izganja iz nje; — ako se mu prijavlja poželjenje na dotičen greh, naj poželjenje skuša zadušiti v njegovem početku posebno s lem, da se domisli Boga in svojih poslednjih reči; —naj misli na spovednika in na nje¬ gove opomine, na dobre starše, kaj bi k temu rekli, ako bi 225 znali; — naj pomisli tudj_ na kterega nevošljivega mu nasprot¬ nika, kako bi se škodoželjno veselil, ako bi zaznal za njegov greh, itd. Pokaže naj mu visoko vrednost njegove duše, ktero je Bog vstvaril za nebesa, za ktero je sam Sin božji trpel in vmrl, on pa Jo z grešnimi življenjem svojevoljno goni proti peklu; — reče naj mu n. pr. takole: »Premisli dobro, zakaj te je Bog^ vstvaril; da bi namreč tukaj Bogu služil in po smrti večno življenje užival. Toraj namenjen si za nebesa, za večno zveličanje. Ali, ako hočeš to doseči,-varovati se moraš greha, božje _ zapovedi spolnovati in za storjene grehe pokoro delati. Premisli veliko ceno tvoje duše, za ktero je sam Sin božji trpel grozovite muke, da jo odreši. Poglej na trpečega Jezusa, premiš- luj njegove^ rane, njegovo kri, njegovo smrt in prašaj ga trpečega in vmirajočega. — In odgovoril ti bo: Moje rane, moje bolečine, moja kri, moja smrt so cena in odkupnina za tvojo dušo! Glej kako imenitna je tvoja duša, kako visoko ceni jo sam Bog! Ati, kaj si storil s svojo dušo ? Prodal si jo v sužnost greha, grdih strasti in hudobnega duha! Kadar je Jezus vmiral, stresla se je zemlja, skale so pokale, tema je nastala po vsem svetu — vsa narava se je zgrozila in zaplakala; kaj samo ti bi z mrzlo dušo in suhimi očmi gledal na vmirajočega Jezusa, in neobčutljivo šel memo po potu svojega navajenega greha!? O poglej na križ in spoznaj, tvoji grehi so Sina božjega nanj pribili, tvoji grehi so mu izžmili zadnjo kapljo krvi iz telesa! Poglej in žaluj! S ske¬ sanim srcem zdihni k svojemu Zveličarju: O gospod, na tvojem trplenju spoznavam imetnost svoje duše in gnjusobo greha, kteremu sem dozdaj služil! Konec hočem storiti grehu in greš¬ nemu poželjenju. Trdno sklenem zapustiti precej zdaj hudobne navade. — 'Spoznam, da sem tisučkrat že zaslužil smrt grešnika, a ti predobri Zveličar, si potrpel z menoj, mi ponujal milosti in pomoči in mi dal časa da delam pokoro. Ponižno te prosim, skončaj svoje delo, s svojo vsemogočno pomočjo mi pomagaj, da se vredno spokorim za storjene grebe, navdaj me z največim gnjusom do greha, da bom zmiraj pripravljen vse rajše trpeti, kakor povrniti se nazaj v grdo navado! — Opomni naj ga na neštevilne dobrote, s kterimi ga Bog zmiraj nadaruje, posebno tudi na božje vsmiljenje, ki mu daje časa za pokoro in poboljša- nje. Pokaže naj mu žalostne posledice grešne navade; morebiti jih je grešnik že sam kaj skusil, — te naj mu spovednik opiše kolikor živo mogoče, da bo strah pred slabimi posledicami po¬ magal premagovati grešno nagnenje in skušnjave. Posebni pomočki proti grešni navadi, kteri se tudi za pokoro morejo dati so; a) Pogosta in pobožna molitev; l) Beg pred priložnostjo v isti greh in zatiranje vsega, kar mu poželje¬ nje razdražuje. Toraj ako mu pogled ktere stvari vzbuja grešno Poželjenje, naj se tega pogleda varuje; ako slabe misli prihajajo v pričujočnosti ktere osebe, naj se ne. shaja z njo; ako mu je branje kterega spisa povod greha, naj ga ne bere več itd.; c) Ker vsako poželjenje pride Jz domišjije, ki nam ktero reč Mi djanje posebno mikavno kaže, je treba paziti na domišljijo 15 326 in iz svoje bližine odpraviti vse, kar vživlja in goji napčno domišljijo. Kakor hitro se oživi domišljija, iz ktere bi se lahko rodilo grešno poželjenje, treba jo zatreti s tem, da se misli obrnejo na kteri drugi predmet, posebno na vsevednost, pra¬ vičnost in svetost božjo, na pričujočnost angelja varha, ali na kakšno pošteno opravilo svojega stanu; d) Djanja, nasprotna spovedenčevi grešni navadi, posebno taka, ktera mu overajo priti v priložnost dotičnega greha. Toraj se nečistniku priporoči mrtvenje, pridno delovanje, prikrajšanje spanja, ponočna molitev (kadar ne more spati), — lakomniku milošnja, nezmernežu post, nevošljivcu djanska ljubezen; e) Pogosta spoved in posebno, da precej pride k spovedi, ako kterikrat zopet v isti greh pade. Pri spovedencih te vrste naj bo spovednik previden, da ga oziroma odveze ne bodo prevarili'. Nekteri imajo vest že tako oglušeno, da k spovedi pridejo le zavoljo zvunanjih uzrokov, in ne z namenom, da hočejo početi novo pobožno življenje. Največ jim je na tem ležeče, da dobe odvezo, ne pa da bi se resnično poboljšali. Zato uči skušnja, da se nekteri svojega navajenega greha nekaj časa pred spovedjo zdržuje, da bi spovednika pre¬ pričal, da se je že poboljšal in da bi tako odvezo dobil, a srce mu je še zmiraj nagnjeno na staro navado. Ako spovednik pri svojem spovedencu to spazi, naj mu pove, da za vredno odvezo ni dosti, da se za nekaj časa zdrži grešnega djanja, ampak srčno nagnenje mora premeniti, postati mora ves nov človek, kakor uči sv. Pavel; (Efež. 4. 23. 24): (»Ponovite se v duhu svojega uma, in oblecite novega človeka, kteri je po Bogu vstvarjen v pravičnosti in resnični svetosti.« (Pesem od sv. R. Tel.): «Novo naj postane vse, srce, jezik in djanja.« Grešniku, kteremu je grešna navada že vkoreninjena, se po nauku sv. Alfonsa odveza za nekaj časa odloži, ako dopuste ostale okoljščine. Ako je pa grešnik že poprej zapustil grešno navado, potem pa se zopet vrnil ne samo v isti greh (zavoljo človeške slabosti), ampak tudi v grešno navado, se mu odveze ne more dati, ako ne pokaže izvenrednih znamenj, da je je vreden. Ne zahteva se izvenredno kesanje, ampak izvenredno znamnje, da ima resnično kesanje, in da je zato vreden sv. odveze, ker so redna in navadna znamnja pri takemu spovedencu sumljiva. Vse eno pa je oziroma odveze, ako je spovedenec že tako priprav¬ ljen prišel k spovedi, ali pa ga je še le spovednik pripravil z opomini. Ako pa ne pokaže nobenega izvenrednega znamnja resničnega kesanja, odloži se mu odveza za nekaj časa, n. pr- en teden ali dva tedna, k večem tri tedne, in sicer toliko časa, da ima priložnost pokazati svoje poboljšanje. N. pr. Preklinje* valec, ki je vsak dan preklinjal, že v enem tednu lahko pokaže, da se resno prizadeva se poboljšati; pijanec, kteri ima le ob nedeljah čas popijati, tega ne more skazati v enem tednu, kadar nima niti priložnosti za greh. Vendar se da odveza, čeravno te vrste spovedenec kaže le redna znamnja, in ne izvenredna resničnega kesanja, kadar bi bil spovedenec v nevarnosti velike dušne 227 škode, Se bime dobil odveze (n. pr. v smrtni nevarnosti); — ali, ako mora prejeti kteri zakrament živih ; — ali, ako mu ni mo¬ goče da bi se prihodnje k istemu spovedniku povrnil k spovedi; — ali ako spovednik vidi, da bi se spovedencu zavoljo odloženja odveze zamrzila spoved in bi lahko še bolj trdovraten postal v grehih; — ako je v takih slučajih spovedenčevo pripravljanje dvomljivo, se mu da pogojna odveza. Posebna, ali izvenredna znamnja resničnega kesanja pa so: Ako po spovednikovih opominih izrazi svoje kesanje z bese¬ dami, ki naznanujejo srčno žalost, ali morebiti s zdihovanjem ali solzami; — ako spovedenec zagotovlja, da je še le iz spove¬ dnikovih opominov dobil boljše spoznanje grdobe svojih grehov, in zato zdaj za trdno sklene, da se jih bo varoval, naj stoji kar hoče; ako je rad pripravljen spolniti vsako pokoro, in se poslu¬ ževati nasvetovanih pomočkov, za ktere morebiti še sam prosi: — ako je od zadnje spovedi marljivejše rabil pomočke zoper greh in zato v istih okoljšinah in v istih skušnjavah manj gre¬ šil, kakor poprej; — ako je k spovedi prišel zavoljo posebnega nagiba; n. pr. ker ga je ganila kakšna pridiga, kteri posvetni dogodek, smrt prijateljeva itd; — ako je moral premagati veliko težavo, da je mogel priti k spovedi; itd. primeri tudi §. 37. Ako spovednik iz tih in enakih znamenj spozna, da je spovedenec vredno pripravljen, naj mu navadno da sv. odvezo, in ga pusti k sv. obhajilu, da bo ravno po tem dobil največ moči zoper skušnjave. Rečem navadno, ker je včasih koristno, da se spovedencu (ako dopuste okoljšine) odveza za nekaj časa odloži, da še bolj spozna velikost greha se še bolj ojači proti povračenju v greh. Od teh grešnikov se mora razločiti grešnik, ki se je^ sicer povrnil v greh, kterega je bil poprej navarjen in ga je že ob¬ žaloval; — povrnil pa se je le iz slabosti in ne zavoljo priprav¬ nosti hudobne volje na greh (recidivus ex infirmitate). Kteri spovedenec spada v to vrsto, spoznal bo spovednik ako ga sprašuje: V kteri priložnosti je grešil? Je li sam iskal priložnost, ali pa je slučajno v njo prišel? — Je li že naprej odločil, da bo grešil, ali pa ga je le strast toliko omamila, da se je spozabil? — se je posluževal nasvetovanih pomočkov zoper greh ali ne? — Koliko časa se je varoval dotičnega greha? — Iz kterega uzroka je prišel k spovedi? — Vpraša naj ga tudi (ako ga ne spozna) o prejšni grešni navadi, koliko časa je bil v nji, pri kterih priložnostih je največkrat zagrešil itd. da bo znal dati primerne opomine in zdravilno pokoro, kakor uči sv. Tomaž Akv.: «Et ideo licet recidivus non teneatur confiteri directe peccata jam in alia Gonfessione dimissa, tenetur tamen indirecte sacerdoti exponere ea, cjuibus sacerdos possit scire, quae satisfactio sit congrua injungenda. Sicut confltens confitetur sacerdoti interdum se esse infirmum, ut jejunium non imponat, ita tenetur recidivus notificare peccata dimissa, quantum sufficit ad hoc, quod sciatur, quae satisfactio est ei injungenda, ut si * 228 ipse frequenter lapsum carnis passus est ex aliqua occasione, illa occasio praescindatur, et ad koc videtui' sufficere notificatio in generali.« Iz odgovorov na zgor omenjena vprašanja bo spovednik spoznal, je li spovedenec še grešnik iz navade, ali pa se je v greh povrnil le zavoljo človeške slabosti. Spovedencem, ktere je slabost premagala, da so zopet padli v greh, kterega so se poprej odpovedali z vsim srcem, se rado v srce vsiljuje neko nezaupanje do pravega poboljšanja; zato naj jim spovednik da poguma, in jih zogotovi, da se bodo z božjo pomočjo tudi gotovo odvadili greha, kterega resnično sovražijo. Včasih Bog dopusti, da kdo zagreši, zato da se bolj vroče in bolj srčno k Bogu obrne, prim. sv. Peter, aposteljni, ki so vjetega Jezusa zapustili, potem pa toliko bolj navdušeni oznanovali ga po vsem svetu. Taki spovedenec naj pogosto, ako mogoče vsak dan, sprašuje svojo vest in vsakikrat ponovi in potrdi sklep poboljšanja; — k spovedi naj pride pogostokrat, posebno vselej hitro za ponovljenim istim grehom; — naj pazi nad svojo domišljijo, naj beži pred grešno priložnostjo; — ako se je dotičnega greha že kaj časa obvaroval, naj se zavoljo tega ne umiri preveč; — naj ne stavlja zaupanja v svojo stanovitnost, ampak naj se spominja svoje slabosti, in pri Bogu pomoči išče. Pokaže naj mu spovednik, kako velika nehvaležnost proti Bogu je, ako se povrne v greh, od kterega je bil že odvezan, ker po besedah sv. Pavla s svojimi grehi zopet in zopet Jezusa kriza. Dokaže naj mu, koliko hujše je za človeka, ki se povrne v greh, kterega je že obžaloval, kakor reče J. Kristus: «Poslednje tega človeka postane hujše, kakor je bilo prvo.« Tudi je Jezus rekel (inrtvoudnemu): «Ne greši več, da se ti kaj hujšega ne zgodi« — toraj naj se boji spovedenec, da mu razžaljen Bog morebiti ne bo hotel dati pomožne milosti v toliki meri, kakor do sedaj, — morebiti ne časa za poboljšanje, morebiti ne milosti pravega kesanja; zato naj spovedenec prinaša vreden sad prave pokore in poboljšanja, dokler ga Bog milostno kliče in čaka. Skesanemu in vredno pripravljenemu takemu spovedencu da se sv. odveza. g. 125. Spovedenec preganjan od skušnjav. Pride spovedenec, ki se spovedniku potožuje čez svoje velike skušnjave; boji se, da ga je Bog zapustil, da mu ni moči priti v nebesa itd. Takemu spovedencu naj spovednik naj prej srce umiri zavoljo skušnjav in potem ga nauči, kako naj se ponaša v skuš¬ njavi in po skušnjavi. a) Ako ima kdo skušnjave, se mu zato ni treba ne bati ne obupavati. (Jakob I. 14); «Vsak pa je skušan, kadar je od svojega poželjenja vlečen in vabljen.« Toraj brez skušnjav m 229 nobenega človeka; imajo jih grešniki in pravični. Tudi skušnjava ni greh, ampak priložnost, da si človek lepšo krono zasluži, kar jasno kaže sv. pismo o pobožnem Tobiju; (Tob. XII. 13): «In ker si bil Bogu prejeten, je bilo treba, da te je skušnjava skusila;« in ,(Tim. II. 2. 5); «Ni kronan, ako se ni po postavi vojskoval.« Čeravno s svojim kratkim pogledom ne moremo zadostno viditi v vladanje brezkončne modrosti božje, moremo vendar določiti vsaj nektere uzroke, zakaj Bog dopušča, da pri¬ hajajo skušnjave čez nas. Skušnjava je najpred priložnost, v kteri moremo svojo čednost skazati. Da zna kdo plavati, se ne bo zagotovil na suhem, ampak še le kadar v vodo pride. Tako tudi kristjan spozna svojo krotkost, ponižnost, čistost, ljubezen do bližnjega, kadar ga ali notranje poželjenje, ali zvu- nanje stvari zapeljujejo na nasprotne grehe. Skušnjava je pa tudi šola, v kteri od ene strani spoznavamo svojo slabost in le v pomoči božji iščemo svoje rešenje; od druge strani pa se čednost ravno v skušnjavi more ojačiti (II. Kor. 12. 7): »Da se zavoljo velikega razodenja ne prevzamem, mi je dano zelo v moje meso, angelj satanov, da me bije» Sv. Aug. (Quest. 58. in V. T.) «Skušnjava je poskus, ne pa zapeljevanje na greh; ne zato poskus, da bi Bog spoznal, ampak da ljudem pokaže, kako naj bolj ponižno prosijo za pomoč in spoznavajo milost božjo.« Zato naj se skušani človek ne boji, da ga je Bog zapustil, ker velike skušnjave čeznj prihajajo; ker skušnjave niso znam- nje, da bi nas bil Bog zapustil ali zametoval, ampak so dokaz, da za nas skrbi, kakor uči Krizostom (Hom. 33 in Gen.): »Nikal¬ ne mislimo, da je to znamnje, da bi nas bil Bog zapustil ali da nas zaničuje, ker nas skušnjave preganjajo; ampak to naj nam bo največi dokaz, da Bog za nas skrbi.« Posebno po spreobrnenju rade prihajajo najhujše skušnjave, ki so ravno dokaz, da se je dotični izvil iz hudičevih zanjk, ki zato vse sile napenja, da bi ga zopet v svojo sužnost vklenil; kakor tudi lovec vjeto žival pusti na miru, strastno pa preganja bežečo od njega. Zato reče apostelj (Jak. I. 2): »V veliko veselje si štejte, moji bratje, kadar padete v mnogotere skušnjave.« Tudi pobožni ki se prizadevajo napredovati v kršanski popolnosti, občutijo velike skušnjave, pač zato, ker hudobni duh nikdar ne obupa, da bi človeka dobil v svoje kremplje, in na pobožne še posebno preži, in ker je primerno veselju dobrih angeijev nad pobolj- šanjem grešnikovem tudi v peklu hujše rezgetanje nad padcem enega pravičnega, kakor nad sto grehov grešnikov. Tat ne skuša vlomiti v prazno shrambo, ampak v obilno založeno; tako se tudi satan največ prizadeva vkrasti čednosti njemu, ki jih ima. b) Pomočki zoper skušnjave so posebno molitev, ponižnost in jakost. Ponižnost odstranjuje zadržke proti milosti božji, ker se Bog ošabnim nasprotuje, ponižnim pa daje milosti. Molitev izprosi potrebne milosti, kakor nas je učil Jezus (Janez XVI); »Prosite in bodete prejeli.« Jakost porabi od Boga podeljene milosti in znjiini skušnjave odžene. 230 Kadar skušnjava pride, moramo se v ponižni molitvi obrniti k Bogu za pomoč. Kakor namreč prestrašeni otroci precej beže v naročje materno, tako tudi mi, ako nas preganja kakšna skušnjava, precej bežimo k Bogu z molitvami. Potem moramo svoje misli obrniti na ktero pošteno opravilo ali pa obuditi djanje ljubezni, kesanja ali čednosti, nasprotne skušnjavi. Pri skušnjavah, ktere nam v duhu nekako nevoljo pre¬ bujajo, je dobro natanko pregledati skušnjavo, njene uzroke in posledice. Bojevaje se s skušnjavo moremo se domisliti ali skuš¬ njavi nasprotnih izrekov sv. pisma, ali pa nasprotnih zgledov, kakor jih imamo deloma v sv. pismu, deloma v življenju svet¬ nikov. N. pr. Pride ti skušnjava na jezo do bližnjega; — poglej prav blizo, zakaj se misliš nad bližnjim jeziti ? — Kaj ti je storil? — Morebiti en prazen nič, ali je rekel ktero nepremiš¬ ljeno besedo? — Morebiti niti ne zna, da te je razžalil? — Morebiti mu je že žal, ali bi mu žal bilo, ako bi znal, da te je razžalil? — Kaj imaš od te jeze? — Sebi škoduješ na zdravju, ljudje te zato ne bodo nič spoštovali, pri Bogu pa se močno zameriš. — Pomisli, kaj uči J. K. (Luk. VI, 27): «Jaz pa vam rečem, ljubite svoje sovražnike« — (Jan. XIII. 34): «Dam vam zapoved novo, da se ljubite med seboj. V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako se ljubite med seboj.« — Poglej Jezusa, kako ga preganjajo sovražniki, on pa za nje Boga moli: «Oče odpusti jim, vsaj ne znajo kaj delajo.« — Pomisli, da tudi ti Boga razžališ, in v Očenašu ga prosiš, naj ti odpusti dolgove, kakor ti odpuščaš; — toraj odpusti, da ti bo odpuščeno! Vjskuš- njavah te vrste je mnogokrat koristno precej storiti skušnjavi nasprotno djanje, ki se hitro pokaže, da ni tako težavno in zoprno, kakor ga skušjava kaže v domišljiji, ampak postane lahko in stori mirno srce. Toraj pri jezi do bližnjega, — posili se, hodi k tvojemu navideznemu nasprotniku, daj mu prijazno besedo, razgovarjaj se z njim prijateljsko; od začetka ti bo more¬ biti težko, a sčasom se ti bo vlegla jeza, da se boš čudil, zakaj si bil jezen. Vendar tako bojevanje proti skušnjavi ni vsakikrat koristno. Ako je strast prehuda, ki preveč prevladuje dušne moči, ne skušaj svojeglavno djanje nasprotno skušnjavi, ker bi jo s tim še le razhudil. Zato loti se kterega pametnega opravila, pri ktere m je treba imeti zbrane misli; obudi djanje ljubezni in kadar se ti vleže razburkana kri, pomisli, če že moreš storiti djanje, nasprotno skušnjavi. V skušnjavah, ktere v človeku prebujajo neko slast, kakor je posebno pohotno poželjenje, je zmaga edino le mogoča v begu. Toraj obrni misli na ktero drugo pošteno reč; — misli na Jezusa križanega, na Boga vsevednega, na angelja varha, na smrt, na večnost; — ako ti je mogoče, poklekni in moli na čast bi. D. Marije, angelja varha, svojega patrona, sv. Alojzija. Na skušnjavo ne pomišljuj, tudi ne na posledice, izvirajoče iz tega, ako bi v skušnjavi omagal. Sv. Bernard (de modo bene vivendi c. 7): «Ako te pohotnost vabi na greh, spomni se svoje 231 smrti, predstavi si prihodnjo sodbo, poglej v duhu na večno trplenje; spomin peklenskega ognja naj v tebi vgašuje ogenj nečistosti.« Mnogo tudi koristi, da svoje skušnjave, posebno take, ki nevoljo zbujajo, iskreno razodeneš svojemu spovedniku. Prvič skušnjava s tem zgubi veliko moči, ko se objavi; drugič bo moder in skušen spovednik tudi znal dati nauke in opomine, s kterimi bo skušnjavam podsekal korenine. c) Ko je človek srečno premagal skušnjavo, naj zmage ne pripisuje svojim močem in svojemu prizadevanju; ampak poni¬ žno in hvaležno naj da čast Bogu, kar z zgledom uči apostelj (I. Kor. XV. 57): «Bogu pa hvala, ki nam je dal zmago po Jezusu Kristusu.« Tudi naj se varuje, da ne postane prehitro brezskrben zavoljo skušnjave, ampak zmiraj naj stoji pazljivo na braniku svoje čednosti. Satan na vse načine poskuša, da bi človeka pogubil; prepusti mu enkrat, dvakrat zmago čez skuš¬ njavo, da bi človek postal malomarnejši; vdihuje mu dopadenje nad seboj; a kadar za vspi, napade,ga s pomnoženimi in silnej- šimi skušnjavami (I. Kor. 16. 13): «Cujte, ostanite v veri, možko se obnašajte, in trdni bodite.« (Mat. 1.22): «Kteri pa obstoji do konca, bo zveličan.« Ako je pa skušnjava premagal# človeka, naj ne zgubi poguma in ‘ne obupuje nad seboj; od druge strani pa naj ne zaupa preveč na lahko poboljšanje. Spozna naj svojo slabost, zaupljivo naj pogleda na vsmiljenje božje in hitro naj vstane naj prej s tem, da precej obudi srčno kesanje čez svoj greh, da si naloži ktero primerno pokoro in odloči kolikor prej mogoče iti k spovedi. Iz svojega padca naj se nauči, da spozna ne samo svojo splošno slabost, ampak tudi svojo posebno slabo stran, od ktere ga je skušnjava premagala, da bo v tem oziru zanaprej toliko pazljivejši. g. 126. Spoved on cc s sumljivo vestjo. Sumljiva vest človeku kaže dolžnosti, kjer jih ni, brez uzroka sumi o nepoštenosti djanja, toraj o grehu, kjer ga ni. Ne sme se zameniti z rahločutno vestjo, ktera človeka tudi v naj¬ manjših slučajih opominja na postavo. Rahločutna vest opomnja z jasnimi dokazi in z mirnim srcem; sumljiva pa brez uzroka, brez gotovih dokazov, in z notranjim nemirom. Sumljiva vest vtruja srce z brezkoristnim in neprenehanim preiskovanjem; nima pogu¬ ma za storiti dobro, ker se povsod boji greha; zadušuje pobožna ganutja duše, ktero napolnuje s žalostjo. Kohler jo imenuje strup pobožnosti; Reuter pa jo primerja kamenčku v obutalu popot¬ nikovem, ki ga tišči in mnogo zadržuje pri popotvanju. Sumljivo vest poznati se more iz sledečih znamenj. Spovedenec brez uzroka, ali vsaj iz ničemnega uzroka meni, da je ktero djanje nedopustljivo, in to mnenje zopet brez zadostnega uzroka večkrat premeni; svoje dvome ponavlja pri 232 različnih spovedih in še zmiraj dvomi, je li jih zadosti jasno razložil; s spovednikovem razlaganjem ni vpokojen, ampak še zmiraj išče uzrokov za nove dvome, o kterih razne spovednike vprašuje za svet, a se od nobenega ne da povse pomiriti; v svo¬ jem delovanju je nestanoviten, zdaj se loti tega, zdaj drugega opravila, pa ga hitro opusti; povsod se boji greha, še celo tamo, kjer noben moder kristjan ne spazi greha; pri spovedi obširno razklada svoja djanja, a pozna se mu, da je zmiraj nemirnejši in zmotnejši, čim več razklada, ker ga sumljiva vest zmiraj plaši, da se še ni popolnama spovedal Uzroki sumljive vesti so trojni; a) Telesna konstitucija, namreč melanholičen značaj, nagnen na bojazljivost in sumni¬ čenje, bolehnost in preobčutljivi živci, preživa in na krive pote zapeljana domišljija; b ) Satan, ki dušo takega, čegar telesna konstitucija je nagnena na sumničenje, še več bega s tem, da mu predstavlja napčne domišljije o grehu. Da je sumljiva vest od satana uzročena, ali vsaj pomnožena, poznati se more potem, ker takega človeka sumničenje ne podbuduje na zmiraj večo popolnost in na natančnost v spolnovanju svojih dolžnosti; tem¬ več ga vtruduje, čednost mu pristuduje, nagiba ga na obupanje, v najmanjših rečeh postane vest vsa razburkana, pri važnih se pa ne zmeni dosti, s časom se dotični počne nagibati na po¬ svetna poželjenja in razpuščeno življenje. c) Bog, ki dopusti sume, da bi človek močnejše sovražil storjene grehe, se jih potem skrbnejše ogibal in se z bolj vročo ljubeznijo zedinil z Bogom. Ako so sumi od Boga, nagibajo človeka na zmiraj veče sovražtvo vsakega greha, netijo ljubezen do čednosti, vzbujajo želje po ojstri pokori zavoljo storjenih grehov. Taki sum ne traja dolgo časa, nasledek mu je izven- reden mir duše. Tem glavnim uzrokom prišteti se mora kot pomožne uzroke, verska nevednost, posebno slabi pojmi o Bogu, o svojih dolžnostih, o privoljenju v greh, — branje preojstrih spisov, — druženje s človekom, ki ima sumljivo vest, — dušno vodstvo po spovedniku, ki ima sam sumljivo vest. Kdor ima sumljivo vest, sumniči; a) o grešijivosti svojih misli in djanj; b) o storjenih in spovedanih grehih, so li od¬ puščeni ali ne. Sumljiva vest je dušna bolezen, zato velika težava dotič- niku in tudi njegovemu spovedniku. Zdravlenje sumljive vesti je težavno; ravnati se mora po uzrokih in po predmetu sumov. Kot glavna vodila pri vsakem takem spovedencu naj ima spovednik: a) Spovedenca, ki mu prvikrat k spovedi pride, naj potrpež¬ ljivo posluša, da vse svoje dvome obširno razloži, da (spove¬ dnik) ^spozna njegov dušni stan, uzroke in predmet sumljivosti. Ako že iz prejšnih spovedi pozna spovedenca, naj mu ne pusti zopet razkladati svojih dvomov, ker to spovedencu zmiraj bolj 233 iznemirjuje dušo; temveč naj ga prijazno opomni, da mu tega ni treba zopet praviti, ker se je že v prejšni spovedi natanko spovedal. b) Odgovarjaje na dvome, naj se varuje, da ne bo izdal kakšne negotovosti in neodločnosti; ampak razsojuje naj z določ¬ nimi besedami; — pri storjeni razsodbi naj ostane stanoviten, — uzrokov svoje razsodbe naj navadno ne pove, le pri učenem spovedencu more povedati take, kteri so povse jasni in prepričalni. Te vrste spovedenci kaj na tanko pazijo na izreke spovednikove; in ako pri njem opazijo omahljivost, še močnejše sumničijo o dotičnem djanju. c ) Ako opazi, da ima spovedenec napčne pojme o verskih resnicah, naj ga nauči; posebno o pravici, dobrotljivosti in vsmiljenju božjem, o odrešenju po Sinu božjem, o božjih ali cerkvenih zapovedih, o kterih spovedenec nima dosti jasnega znanja. d) Priporoči naj mu, da si prizadeva otresti in pozabiti dvome, ki mu teže dušo. Zato naj se razvedruje s kterim pošte¬ nim opravilom, išče naj društvo modrega in zadovoljnega člo¬ veka, bere naj kaki razveseljiven spis, itd. e) Ukaže naj mu, da mora njegove svete, in opomine točno, brez ugovora in brez razmislika nasledovati in mu zagotovi, da on (spovednik) pred Bogom vse posledice prevzame, ako ga hoče natanko vbogati; zato naj so nič ne boji, nič naj ne premišljuje o dvomih, ampak le posluša. Da bo to gotovojše storil, naj ga še posebno opomni, da je ojstra dolžnost vsakega kristjana, da natanko posluša svojega spovednika. Oziroma uzroka sumljive vesti pazi naj spovednik na sledeče: a) Ako je uzrok sumljive vesti v telesni konstituciji, naj priporoča spovedencu, da naj ne premišljuje stvari, ktere ga strašijo in begajo; toraj naj ne misli na smrt, sodbo, pekel. Pokaže naj mu Boga v njegovi dobrotljivosti in ljubezni; do¬ misli naj ga svetopisemskih podob in dogodeb, ki jasno kažejo vsmiljenje božje, n. pr. o dobrem pastirju, o -zgublenem sinu, s Jezusu, ki grešnikom odpušča grehe, — take podobe in pove- oti naj spovedenec večkrat premišljuje, da mu preženejo prevelik in nepotreben strah. Ako je uzrok sumljive vesti nezaupljivost v sebe, priporoči naj mu spovednik zaupljivost do spovednika, in slepi posluh njegovih nasvetov. b) Ako je satan uzrok sumljive vesti, napelje naj spove¬ dnik spovedenca, da bo storil trden sklep, spolnovati vselej voljo božjo, za službo božjo postati še bolj vnet, z živim zau¬ panjem se Bogu izročevati vselej, kadar mu dvomi in sumi počnejo begati dušo. c) Ako je Bog uzrok sumljive vesti, naj mu priporoči ponižnost in potrpežljivost; z izročenjem v voljo božjo naj zmiraj bolj vnema v sebi ljubezen do Boga; kadar ga težijo dvomi in sumi, da je še premalo spokoren, premalo pobožen itd. naj pobožno obudi djanje kesanja in ljubezni, naj se domisli 234 in odloči ktero djanje, s kterim mu bo kmalo mogoče ljubezen do Boga djansko skazati, — ljubezen vroča in oživljena pregnala bo strah. Oziroma predmeta sumljivosti pazi se na sledeče: a) Ako spovedenec pri vsakem djanju sumi da zagreši, ukaže se mu, naj dela brezskrbno vse, kar ne vidi očitno, da bi bilo grešno; dvome in sume naj zanemarja, in naj se jih ne spoveduje. Ako je prestrašen zovoljo majhnih prestopkov, ktere stori iz človeške slabosti, nauči naj ga spovednik, da je velik razloček med tem, kar stori človek hoteno in premišljeno, in med tem, kar stori iz slabosti. V majhnih rečeh zagreši vsak človek, zato naj ga ti majhni grehi ne strašijo, ampak uzrok naj mu bodo, da se ponižuje pred Bogom, in z gorečimi molitvami od njega prosi pomoči. Ako sumniči, da so mu molitve in služba božja brez zasluženja, ker ne čuti nobene vnetosti, ampak mu je duša mrzla, otožna itd. naj spovednik najpoprej preišče uzroke dušne suhote in mrzlosti. Ako je tega spovedenec sam kriv, naj odpravi uzrok; ako ni sam kriv, pa vendar zmiraj dvomi in sumi, če je dosti pobožno in pazljivo molil, ukaže mu spovednik naj svojih molitev ne ponavlja, čeravno dvomi o zadostni pazlji¬ vosti, ampak naj jih nadaljuje s trdnim namenom pobožno moliti. Da ga druge misli ne bodo nadlegovale, naj že pred molitvijo otrese vse posvetne skrbi in svoj duh zbere v edini misli pri Bogu. Ako ga potem vse enako iznemirjujejo posvetne misli, so to skušnjave, ne pa greh, zato naj si zavoljo njih ne dela težke vesti. b) Ako je spovedenec v vednih dvomih in skrbeh, da bi bil slabim mislim in poželjenju privoljil, nauči naj ga spovednik, da slaba misel prihodeča v dušo ni greh ampak skušnjava; dvom (je li privoljil ali ne) naj zametuje in naj tega ne spoveduje, ako ni prav gotov, da je privoljil v grešne misli. c) Ako ima spovedenec vedne dvome o pretečenih spove¬ dih, naj spovednik prvič preišče dvome. Ako jih najde brez uzroka, ukaže naj spovedencu, da mu od prejšnih spovedi ni treba več govoriti, tudi ne na nje misliti, ker je vse poravnano; da ga povse pomiri, mu zagotovi, da on (spovednik) na sebe prevzame, ako bi vendarle kaj pomanjkovalo. Ako pa spovednik najde, da spovedi res niso bile povse vredne, naj napelje spove- denca da jih popravi. Ako najde, da spovedenec ni odkritosrčno spovedal svojih grehov, in ga zdaj zato vest iznemirjuje, to ni sumljiva vest, ampak prava in občutljiva, ker ne da miru, kjer ga biti ne sme. Spovednik naj mu pomaga, da popravi svoje spovedi; morebiti bo treba velike spovedi, posebno, ako je spo¬ vedenec še ni nikdar opravil. Ako ga vest iznemirjuje zavoljo kesanja, ker se zmiraj boji, da je svoje grehe premalo obžaloval, čeravno v isti sapi pove, da se je kesal, kolikor je mogel in znal, naj ga spovednik potolaži, kazaje mu brezkončno vsmiljenje 235 božje s primernimi izreki in izgledi. Nauči naj ga, kaj je pravo kesanje, posebno da se ne zahteva občutniško največe kesanje, zavoljo česa se sumljivci največkrat mučijo in trapijo. Sploh pa je treba omeniti, da je vodstvo sumljivcev naj bolj nevšečno in nehvaležno opravilo; obširno razlaganje in zdravlenje te dušne bolezni se najde v knjigi : «Ueber den in- neren Frieden, von Ambrosius von Lombez, Landshut, Krull- sche Buchhandlung«. §. 127 . Spovcclencc, ravnokar spreobrnjen od krive vere. S spreobrnjenim krivovercem se od začetka v vsakem ob¬ ziru ravna mehkejše, kakor s katoličanom; ker prvič ni imel na ponudbo toliko pomoči božje in je zato pri svojih grehih manj zadolžen, kot katoličan, ki neštevilne milosti božje ali zaničuje ali zlorabi; drugič, da se ga s preveliko ojstrostjo preveč ne prestraši. Toraj naj spovednik pri vprašanjih ne bo prenatančen, ampak le toliko, da je spoved popolna. Med ostalim pa naj ga vpraša: koliko časa je živel v svoji krivi veri, odkar je znal, da ni prava, ali vsaj o nji resno dvomil? — Ko je bil v dvomu o resničnosti svoje vere, je li iskal resnico ? Ako je ni iskal, zakaj ne? — Je navlaš ni hotel iskati, ali je bil prelen, ali mu ni bilo mogoče, ali je dvome imel za skušnjavo proti veri ali za prave dvome ? — Je li oziroma vere pohujšal kterega bližnjega, zape¬ ljal v krivo vero ali v nji zadržaval? Ako spovedenec spove velike grehe, se mu spovednik ne sme čuditi, tudi ga ne ojstro grajati; ampak naj mu da upanje, da se jih bo lože j obvaroval v katoliški veri, kjer bo pri sv. za¬ kramentih prejemal neprecenljive milosti od Boga. Opomni naj ga ljubeznivo, da naj zdaj, ko prestopi v novo mu dozdaj vero, tudi počne novo sveto življenje, primerno sv. veri. Opomine naj največ vzame iz verskih resnic, o kterih je spovedenec dozdaj krivo veroval. Pokora naj bo primerno majhna. Ako spovednik spozna, da je bil spovedenec nezaveden (materialis) krivoverec, more mu dati splošno odvezo; ako je bil pa zaveden krivoverec (haereticus formalis), mora za pravo spo¬ ved od škofa imeti preročeno sodnost, da mu more dati odvezo od kazni izobčenja. Zaveden krivoverec je, kdor neče verovati verske resnice, za ktero zna, da je od Boga objavljena, ali na¬ vlaš in trdovratno neče iskati resnice, čeravno ima vtemeljeni dvom o resničnosti svoje vere. Nezaveden krivoverec je, kdor svoje zmote ne pozna zavoljo svoje priprostosti, ali nevednosti, ali zavoljo*slabega podučenja, in je pripravljen popraviti zmoto, ako bi jo spoznal, Ako krivovercu pridejo dvomi o njegovi veri, in vse eno neče iskati prave resnice, je treba pogledati zakaj zanemarja dvome? Morebiti jih ima za skušnjavo proti veri, 236 morebiti misli, da različnost vere ni bistvena, zato more ostati v svoji veri; — v teh slučajih bi bil nezaveden krivoverec. Toraj se morejo med nezavedne krivoverce šteti tudi taki, ki žive med katoličani, in sicer ne samo priprosti, ampak tudi učeni in izobraženi, kterim so njihovi učeniki vse od^ otročjih let vbijali njihovo krivo vero in jih pitali z raznimi lažmi proti katoliški veri. V djanju pa je težko za gotovo razločiti, je li spreobrnjenec bil nezaveden ali zaveden krivoverec, zato je naj¬ boljše, da spovednik za prvo spoved spreobrnjenega krivoverca vsakako dobi posebno pooblaščen je od svojega škofa. Ako je bil spovedenec v taki krivi veri, da je bil njegov krst veljaven, mora se najprej odpovedati krivi veri, potem se mu da odvezo od cerkvenih kazni in slednjič odveza od ostalih grehov. Ako je bil krst neveljaven, se mora krstiti brezpogojno in mu za grehe storjene pred sv. krstom ni treba nobene od¬ veze (ne od cerkvenih kazni, ne od grehov), ker sv. Krst vse opere. Ako se dvomi, je li bil njegov Krst veljaven ali ne, se mora najprej odpovedati krivi veri, potem se krsti s pogojem (si non es baptizatus), potem se ga spove in mu da pogojno od¬ vezo (si indiges). Tako je v ti zadevi odločila S. G- Officii 17. Dec. 1868 in 17. Junii 1715. Opazi se: Ako je bil spreobrnjenec poprej nevernik, toraj ne kršen, se lahko razumi, da mu za djanja, storjena pred sv. krstom ni treba ne spovedi ne sv. odveze. Ako bi taki spovede¬ nec le hotel opraviti sv. spoved čez grehe, storjene pred sv. kr¬ stom, se ga sicer sme poslušati, mu dati primerne nauke in opomine, odveze pa ne, ker so že vsi grehi odpuščeni pri sv. krstu. g. 128. Spovedenec, ki je v posvetnih rečeh naučen. Ako je kdo naučen v posvetnih vednostih, ali izvrsten v kteri posvetni umetniji, še ni gotovo, da bi bil tudi do dobrega naučen v kršanskih resnicah in dolžnostih. Nekteri imajo po¬ sebno v kršanskih dolžnostih napčue pojme; n. pr. o dolžnosti poslušanja sv. maše, besede božje, o postu, čistosti itd. misleči, da so te stvari le za priproste ljudi, ne pa za nje. Nekteri se prepuste vsakovrstnim strastim in še ne pomislijo, da žive grešno, zato se ne spovedajo popolno. Pri takem spovedencu spovednika ne sme preslepiti ne učenost, ne slava njegova; ampak mora vprašati in naučiti o stvareh, o kterih je bojda zagrešil, posebno o spolnovanju stanovskih dolžnosti, o opuščenju zapovedanih dobrih djanj, o službi božji. Naj opomni, da učenost brez kršanske ljubezni le napihuje, in da ima popolno učenost, kdor Boga spoznava. Učeni in neučeni želimo priti k Bogu v večno veselje; zato pa moramo vsi delati s spolnovanjem volje božje. 237 Učenost in izvrstnost v umetnijah prinese posvetno slavo; ne¬ beško slavo pa zasluži učenost, po kteri Boga spoznavamo, in umetnost, s ktero znamo spolnovati njegovo sv. voljo. To pra¬ vilo je za vse enako. Opomine in nauke naj spovednik dokazuje z razlogi de¬ loma iz pameti, in še več z izreki iz sv. pisma, posebno nove zaveze, ker «v Kristusu so vse zaloge modrosti in znanja skrite® (Kološ. 2. 3.) — «Res vse imam za zgubo proti visokemu spoz¬ nanju Jezusa Kristusa, Gospoda mojega« (Filiplj. 3. 8.). Spovednik naj pa ima do takega spovedenca tudi spošto¬ vanje, ktero zasluži njegova učenost; zato naj se varuje brezob¬ zirnosti, da ga ne razžali in ne osramoti, ampak za nebesa pridobi. Ako spovedenec sam naravnost ne zahteva, da naj bi ga v kteri verski resnici ali kršanski dolžnosti naučil, spovednik pa vidi, da mu je nauka treba, naj ga naučuje na posredni način, n. pr. razjasnuje naj mu, kakor bi dober in veren kristjan v dotični priložnosti ravnal, — ali naj tako govori, kakor da misli, da mu je dotična verska resnica znana, pa mu jo vendarle ponovi, n. pr. znano vam je, da nas sv. vera v ti zadevi uči. ali naj mu svetuje, ali tudi da za pokoro kakšno molitev, ali izrek iz sv. pisma, pri kterem bo nehote moral mis¬ liti na versko resnico, ktera mu je bolj potrebna. Spovedenec, ki ima dvome o veri. Nekteri spovedenec se sam obtoži, da dvomi o kteri verski resnici, pri drugem pa spovednik to izve še le posredno iz spo¬ vedi. Pri takem spovedencu naj spovednik najprej preišče uzrok verskih dvomov, in potem dvom sam. Navadno je uzrok verskim dvomom grešno življenje, iz kterega izvira strah in potem sovražtvo do resnice, — in neka puhla ošabnost, zavoljo ktere dotičnik hoče biti vzvišenejši od prostih in vernih ljudi, ali vsaj enak svojim nevernim tovaršom. Spovednik naj spovedencu pokaže ta uzrok in naj se prizadeva, da ga odpravi. Toraj naj nagovarja^spovedenca, da naj živi čed¬ nostim in se ogiba brezverske tovaršije. O čednostnem življenju, kot uzroku trdne vere, pravi sv. Krizostom (sermo 22. de Elemos): «Ako želimo imeti vkoreninjeno vero, moramo živeti po zdravi pameti, ktero vlada duh, od kterega vsa moč vere odvisi, kakor je znano. Gotovo so tisti, ki bledejo o usodi in ne verujejo zve¬ ličavni resnici o ustajenju, zavoljo slabe vesti in pokvarene nravnosti sami sebe strmoglavili v prepad nevere«; kar je tudi kaj jasno učil sv. Jezus Kristus (Jan. VII. 17): «Ako hoče kdo njegovo voljo storiti bo spoznal iz uka, ali je iz Boga, ali jaz sana iz sebe govorim«. Ako resnično pobožnemu pridejo dvomi o verskih resnicah, ki mu uzročujejo veliko dušno trplenje, naj jih zaničuje, in misli ;. 129. 238 na kaj drugega obrne. Pridejo ali iz prevroče domišljije, ali iz sumljive vesti, ali pa jih Bog pošle, da ga v dvomih očiščuje in potem še bolj vtrdi v veri. Ako spovedenec dvomi, ker je v verskih resnicah premalo naučen, naj skrbi, da jih bo bolj natanko preučil; spovednik naj mu pokaže način, kako bo prišel do pravega spoznanja, v glav¬ nih potezah pa naj mu precej v spovednici isti dvom ovrže. Ako je spovedenec skusil kteri„ dogodek, za kterega misli, da se ne more vjemati s ktero versko resnico, naj mu spovednik pove razloge, kolikor jih že po omejeni človeški pameti imamo za^razne dogodke, v ostalem pa naj ga zavrne na neizmernost božjo, ki je v svojih sklepih nezapopadljiv, dokler smo na tem svetu. Tukaj namreč gledamo kakor v zrcalu, kadar pa pridemo v večnost gledali bomo iz lica v lice, spoznavali, kakor smo spoznani. Ako spovedenec dvomi o kteri verski resnici, ki je skriv¬ nost, opomni ga spovednik, da je to skrivnost, ktere tukaj ni¬ kakor razumeti ne moremo in je ne bomo; podvreči mor a m° svoj um vsevednosti božji, ki nam je po svojem Sinu tako res¬ nico oznanil. Da je prava resnica, priča božanstvo Jezusovo, ktero se iz sv. pisma, iz njegovih čudežev, prerokovanj, iz nje¬ govega življenja lahko da dokazati. Sploh naj spovednik oziroma verskih skrivnosti opominja spovedenca z besedami sv. Pavla (Rim. XII. 3}: «Nikar bolj mo¬ drovati, kakor se spodobi modrovati; ampak modrovati, kar je prav, kakor je Bog vsakemu podelil mero vere«, in (Sirah III. 22): «Nikar ne išči, kar je za te previsoko, in ne pretuhtuj, kar tvoje moči presega; temveč vedno misli, kar ti je Bog za¬ povedal, in ne bodi radoveden v mnogih njegovih delih.« Ako spovedenec, ki je imel, ali ima dvome o verskih res¬ nicah, skrbno in željno išče pravega spoznanja in rad podvrže svoj mu, nima s timi dvomi greha, ampak so mu le skušnjava. Ako pa spovedenec neče iskati spoznanja, in čeravno se mu z razlogi, vzetimi iz verskega objavlenja in cerkvenega življenja, dokaže resničnost dotičnega nauka, vendar še dvomi in neče verovati, je to greh zoper sv. Duha, ki se ne more odpustiti, dokler spovedenec ne zavrže dvomov in veruje božji besedi. Za pokoro se dvomečemu spovedencu da molitev, pri kteri mora misliti na versko resnico, o kteri je dvomil, posebno obu- denje vere, ali premišljevanje kterega izreka iz sv. pisma, ki njegov dvom jasno in lahkoumevno zavrača. g. 130. Spovedenec neveden v verskih, resnicah. Spovedencu, ki ne zna verskih resnic, ktere je treba znati kot sredstvo opravičenja in zveličanja, se ne more dati odveze. Ako je njegova nevednost nehotena in nezadolžena, je za od¬ vezo nesposoben, in se mora poprej naučiti dotične resnice. Ne 239 zahteva se, da bi spovedenec dotične resnice moral znati našteti, temveč da jih kot znane veruje. Nekteri spovedenec deloma, za¬ voljo starosti, deloma zavoljo splošne toposti ne bo znal našteti 6 resnic, ktere mora znati vsaki človek, kadar k pameti pride; ali ako se ga vpraša, koliko je Bogov? — koliko je božjih oseb? — kdo nas je odrešil? — bo znal pravo odgovoriti. Ako ktere resnice le še nežna povedati in razločiti, nauči naj ga spoved¬ nik na kratko precej pri spovedi, in ga potem vpraša, ako zdaj veruje. Ako je pa spovedenec bistre glave, in je bil prelen in prenemaren za se naučiti kršanskega nauka, je njegova neved¬ nost zadolžena; spovednik naj mu ukaže, da naj se nauči do¬ tične verske resnice, ker je poprej nevreden sv. odveze. Ako bi pa bil na smrtni postelji, ali bi šel v smrtno nevarnost, ali mu je odveza potrebna zavoljo kterega drugega uzroka, naučiti ga mora spovednik (kolikor je mogoče) precej v spovednici, poprej nego mu da sv. odvezo. Tistim, ki so dosti bistre glave in imajo priložnost naučiti se kršanskega nauka, ni dosti, da znajo resnice, ktere je kot sredstvo zveličanja (necessitate medii) neobhodno potrebno znati; ampak morajo znati tudi resnice, ktere je treba znati vsled zapovedi (necessitate praecepti). Toraj se mu na¬ vadno ne sme dati sv. odveze, ako tudi teh zadnjih ne zna in neče obljubiti, da se jih bo naučil. Benedikt XIV. (Const. 42 de doctr. Christ §. 12) oziroma tega uči, da se mu sme dati sv. odvezo, ako za verske resnice, ktere je treba znati vsled zapo¬ vedi, resno obljubi, da se jih bo priučil. Ako je spovedenec v tako nevednem stanu že večkrat pri spovedi bil, so te spovedi neveljavne, ali vsaj sumljive, in jih je treba ponoviti. Ki je v verskih resnicah neveden, navadno tudi ne zna pravo opraviti spoved; to je, ne sprašati svojo vest, ne obuditi resničnega kesanja in trdnega sklepa. Pomagati mu mora spo¬ vednik. Sprašuje naj ga o storjenih grehih čez božje in cerkvene zapovedi, čez dolžnosti njegovega stanu, čez grehe, kteri so v dotičnem ststnu, ali kraju ali pri dotičnem opravilu bolj navadni; tudi ga mora spraševati za število grehov in okoljšine, ker tega nevedni spovedenci večidel ne spovedajo. Vprašuje naj spovednik jasno, z določenimi in kratkimi vprašanji; in ko je že vse spra- šal, kar je prašati mislil, naj še posebej vpraša spovedenca, ako se zave še kterega drugega greha. Spoznavši njegov dušni stan napelje naj ga s primernimi opomini in nauki na stud greha, na kesanje in trden sklep poboljšanja, in mu da odvezo. Ako je spovedenec tako top, da se ga nauki in opomini skoraj nič ne primejo, pazi naj spovednik na uzrok toposti. Ako je topost naravna, kar se spozna po tem, da je tudi v svetskih zadevah top, pa vendar toliko razumi, da je z grehi Boga razža¬ lil in veruje verske resnice, naj mu spovednik s kratkimi bese¬ dami najprej moli vero, upanje, ljubezen, kesanje in trden sklep, in mu potem da sv. odvezo. To velja posebno pri starcih, ki so od starosti otopeli, a poprej so znali verske resnice in dosti kršansko živeli. Ako je pa taki starec poprej živel nekršansko, 240 in se za verske resnice tudi ni brigal, se mu (izven smrtne ne¬ varnosti) ne da odveze, ampak se mu ukaže, naj se nauči, ko¬ likor mogoče. Kdor je toliko top, da o verskih resnicah nima in ne more dobiti zadostnega pojma, je toliko kakor blazen, nesposoben za spoved. Ako je topost posledica grešnega življenja (pijančevanja, nečistosti), kar se pozna posebno iz tega, da je taki človek v posvetnih rečeh bolj prebrisan, odloži se mu odveza, in mora se poprej zdržati svojega grešnega življenja, potem se mu bo skoraj gotovo ojačil duh, da se bo mogel vredno pripraviti za spoved. Ako topost ostane nepremenjena, ravna se z njim, kakor je re¬ čeno o naravni toposti. §. 131 . •Jetnik pri spovedi. Posebno pazljivost naj ima spovednik pri jetnikih, da sebi ne nakoplje nevšečnosti, in da jetnika napelje na vredno spoved. Prizadeva naj se na vsaki način, da si pridobi zaupanje jetnikovo. Zato naj ga obišče s prijaznim licem, se prijazno z njim razgovarja posebno o stvareh, ki so vsakemu človeku, toraj tudi jetniku ljube, namreč o njegovih domačih, o prijatljih, o opravilih na njegovem domu. N. pr. ga vpraša za njegove starše če so še živi? — Je oženjen? — Ima otroke? — Kakšne? — Potem lahko govor napelje na previdnost božjo ktero moramo častiti in se ji podvreči; — na Boga brezkončno dobrega, ki ima neizmerno potrplenje in vsmiljenje do ljudi; na kazni, ktere človek z grehi zasluži pred Bogom, in kako se more odslužiti te kazni z radovoljnim potrplenjem ječe in neugodnosti v nji. Ako je spovedniku mogoče in dopuščeno naj jetnika večkrat obišče, naj se s takimi prijaznimi pogovori prizadevarmu razsvet¬ liti um in mu vravnati srce, da bo spoznavši ljubezen božjo do ljudi hotel se resnično kesati za grehe, s kterimi je razžalil predobrotljivega nebeškega očeta. Da bo jetnik dobil še veče zaupanje, naj mu zagotovi, da ga ne obiskuje iz nobenega drugega uzroka, kakor da mu pomaga v dušnih zadevah. Opomni naj ga na najojstrejšo za¬ poved spovedne tajnosti, zavoljo ktere o tem, kar sliši pri spo¬ vedi ne sme povedati nobeni živi duši. Naj se zato jetnik ne boji odkritosrčno spovedati svojeh grehov, naj bodo kakoršni hočejo; od druge strane pa tudi jetnik ne sme upati, da bi ga spovednik mogel pri sodniku zagovarjati ali priporočevati, če bi se pri spovedi skazal nedolžnega. Prepričan naj bo jetnik, da spoved je povse božja sodba, ki na posvetno sodbo nima čisto nobenega vpliva. Ako bi jetnik izven spovedi (v zasebnem raz- govaranju) prosil za posredovanje pri sodnijski oblasti, naj mu navadno ne obljubi tega. 241 Ako sejetnik potožuje,naj mu spovednik ne nasprotuje narav¬ nost ampak naj ga tolaži, naj mu priporočuje potrpežljivo izro¬ čenje v voljo božjo, pogosto molitev, spraševanje vesti. Ako se potoži, da je krivično obsojen, naj ga opomni na vsevednega Boga, ki je vidil djanje, ki vidi posvetno obsodbo, in ki bo ne- glede na posvetno obsodbo sodil po svoji neskončni pravici in vsakemu odsodil, kar zasluži. Reče naj mu n. pr. Jezus je bil neskončno svet in popolnama nedolžen, pa je moral vendar trpeti neznanske ^muke in grozovitno smrt; tipa si Boga v mno¬ gih stvareh razžalil; za vsako razžaljenje si zaslužil večno pogublenje; a Bog neče, da bi se grešnik pogubil, zato je odlo¬ čil ti dati priložnost, da se tukaj očistiš, da tukaj trpiš, da ne bo treba te kaznovati v večnosti. Drugi so morebiti hujše za¬ grešili, kakor ti, pa niso še kaznovani; to je treba prepustiti Bogu, ki jih bo o svojem času gotovo našel in kaznoval. Ti samo na svoje zadeve misli in posvetno obsodbo prevzemi kakor kazen, odločeno od Boga, in večkrat zdihni k Bogu: O Bog, zavoljo tebe rad trpim, žgi na tem svetu, samo, prosim, odpusti mi v večnosti! — Ako se potoži, da je smrt presramotna (ako je v smrt obsojen) kaže naj mu spovednik na Kristusa, ki ni nobe¬ nega greha storil, a vendar pretrpel najsramotnišo smrt. Posvetna sramota le nekaj časa trpi, potem jo ljudje pozabijo, zato naj skrbi, da odbeži od večne sramote in si zasluži večno slavo v nebesih; to pa si more zaslužiti s skesano in odkritosrčno spovedjo in z izročenjem v voljo božjo. Navadno so jetniki v verskih resnicah slabo naučeni, ker jih ali nikdar znali niso, ali pa so jih pozabili v hudobnem življenju; naj spovednik poglavitne verske resnice in nravstvena pravila z njimi ponavlja. Ako zna jetnik brati, poskrbi naj mu primernih knjig (ako mu je mogoče), iz kterih more spoznavati verske resnice, in tudi takih ki ga bodo napeljevale na spozna¬ vanje samega sebe, na kesanje, na trden sklep, na izročenje v voljo božjo. Ako je jetnik za dolgo časa obsojen v ječo, naj ga nape¬ ljuje spovednik, da bo imel zmiraj ktero opravilo, ki mu bo koristno za dušo, n. pr. da moli, kaj premišljuje, bere, itd. Zjutraj naj pobožno opravi jutrnjo molitev, naj stori namen, da bo vse težave čez dan rad pretrpel zavoljo Boga in kot pokoro za svoje grehe; kadar sliši zvoniti k maši, naj se obrne proti onem kraju, kjer bo sv. maša in se v duhu prestavi v cerkev in moli ; kadar zvoni angeljsko češčenje naj pobožno moli posebno za potrpežljivost, za izročenje, v voljo božjo, za srečno smrt; v do¬ ločenih urah naj premišljuje trpienje Jezusovo; v petkih naj iz bukev moli in premišljuje križev pot — itd. Poprej nego je bila sodba izrečena se navadno ne spove¬ duje jetnika, ker se je bati, da ne bo vsega odkritosrčno spove¬ dal, 'in bi tudi težko imel resničen trden sklep vsestranskega kršanskega življenja, v ktero spada tudi resničnost; malo kteri jetnik se bo našel, da bo za trdno odločil povedati golo resnico na sodnikova vprašanja; vsaki si upaš zavijanjem resnice dobiti 16 242 manjšo kazen. Ako pa sam jetntk želi se spovedati pred izrečeno sodbo, mora spovednik seveda pripravljen biti. Ako se jetnik po izrečeni sodbi obtoži, da je pri sodnijski obravnavi neresnico govoril, navadno ni potreba, da bi mu spovednik ukazal, da naj svoje besede prekliče. Mora ga pa spovednik v tem poprašati, če se sam ničesa ne spove; posebno, če je pri preiskavi krivdo zvračal na druge nedolžne, če je krivo prisegel? Rečem, da mu navadno ni potreba oporeči svoje neresnične izjave; mora jo pa, ako je zavoljo njegovih laži kteri nedolžno obsojen bil. V tem slučaju mora jetnik ali pred sodnikom, ali pred dvema pričama povedati golo resnico; res je da sodnija po sklenjeni sodbi take izjave (brez drugih prič) malo uvazi, a jetnik mora to storiti, da se opraviči pred Bogom zavoljo tega, ker je nedolžnega obdolžil. Ako se jetnik spove, da je komu storil škodo, ktere pa zdaj nikakor povrniti nemore, mora zraven kesanja čez greh obuditi tudi srčno žalost zavoljo nezmožnosti in trden sklep, da bo povrnil škodo, ako še kterikrat pride v tako povoljne okoljšine. Ako je jetnik zaprt zavoljo tatvine, in je vkradeno stvar skril, zakopal, dal spraviti, mora povedati izven spovedi, kamo jo je skril. Ako tega izven spovedi nikakor neče povedati, mora spovednik varovaje spovedno tajnost tako vravnati, da poškod- vani dobi nazaj svojo stvar, n. pr. s spovedenčevim dovoljenjem E iše ali na poškodvanca ali na župana dotičnega kraja pismo rez podpisa, v kterem oznani, kje je spravljena dotična vkra- dena stvar. Ako se jetnik srdi na služabnike sodnije, na žandarme, ki so ga vjeli, na sodnika, ker ga je obsodil, naj mu razjasni spove¬ dnik, da so ti le svojo dolžnost spolnili, toraj naj jim ne zameri, ampak odpusti, kar niso delali iz sovražtva do^ njega. Ako spovednik nima sodnosti čez zadržane grehe, naj si jo poskrbi poprej, kakor gre spovedavati jetnika, da mu je ne 'bo treba iskati še le potem, kar bi lahko uzročilo sum o grehih spovedenčevih. V tržasko-koprski škofiji ima vsaki spovednik jetnikov neomejeno sodnost oziroma škofu zadržanih grehov, podeljeno v navadnem sodnostnem listi. Iz spovedi bo spovednik morebiti spoznal, da je spove- dencu potrebna velika spoved. Koliko globokejše je zabredel v hudobije in koliko manj zna kršanskega nauka, toliko več mu mora pri tem pomagati spovednik. Pokora se mu da taka, da jo v ječi opraviti more, toraj molitev in potrpežljivost. Vredno pripravljenemu se da sv. obhajilo. S- 132 . Nadaljevanje. Se težje je opravile z jetnikom, ki je v smrt obsojen, po¬ sebno ako obsojenec o sv. zakramentih nič neče slišati. Izven do zdaj navedenih pravil, omeniti je treba v tem oziru še nektera. 243 Na spoved se ga nagovarja še le, ko mu je sodnjjska ob¬ last oznanila smrtno obsodbo, ktera navadno človeka toliko pretrese, da se mu srce omehča in je mnogo bolj pripravljen za odkritosrčno in skesano spoved. Ako pa se sam želi spove¬ dati, poprej, kakor je izrečena in mu oznanjena obsodba, mora mu spovednik pripravljen biti. Opominja naj ga spovednik, da naj stori veliko spoved čez vse svoje življenje, pri čem naj ga vsestransko podpera in naj mu še pred spovedjo v kratkih obrisih ponovi nauk o spo¬ vedi sploh in posebno o veliki spovedi. Največ naj se spovednik prizadeva, da bo spovedenec obudil resnično in srčno kesanje čez vse svoje grehe, — da se izroči v voljo božjo, — da kazen sprejme kot pokoro za storjene grehe, da vsaj v duhu, še lepše djansko v pismu ali po spove¬ dniku prosi za odpuščenje vse, ktere je oškodil, razžalil, pohuj- šal, — da tudi sam nima srda na svoje zapeljivce, tožnike, ova¬ duhe, sodnike, rabeljna; — priporoča naj mu zaupanje na božje vsmiljenje, kazaje mu Jezusa križanega, ki desnemu razbojniku obljubuje raj. Pokora se mu da taka, da jo še pred smrtjo opraviti more, — molitev, pobožni zdihleji, poljubovanje sv. razpela, in poseb¬ no pripravnost duha, s ktero radovoljno sprejme kazen kot za¬ služeno in jo Bogu izročuje kot zadostenje za svoje grehe. Odvezo mu da od vsih cerkvenih kazni in grehov, tudi zadržanih. Pred sv. obhajilom naj mu narekava pobožne molitve, zdihleje, da se bolj vredno pripravi. Po prejetju sv. zakramen¬ tov naj še z njim moli, se kaj pobožnega z njim razgovarja, potem ga pusti na miru, da se opočije. V noči pred vsmrtjenjem naj mu priporoča, da naj spi, da drugi dan ne bo preveč vtrujen in zbegan; dobro je, da je čez noč kdo pri njem, da mu pomaga odganjati skušnjave, ki mu onkrat najjačje bijejo na dušo, ako ne more spati. V jutru dneva, kadar ima biti vsmrtjen, naj mu še po¬ sebno priporočuje izročenje v voljo božjo, radovoljno potrplenje smrti kot pokoro za grehe, misel in priporočenje Jezusu križa¬ nemu. Ako bi mu kdo za zajutrk hotel dati vpijančljive pijače, da bi mu namreč zmešal misli in pomanjšal strah, naj spove¬ dnik tega ne dopusti, ker le trezen more vmreti kot skesani spokornik. Na potu naj spovednik z njim moli, narekovaje mu mo¬ litve in nosebno pobožne, skesane zdihleje; obsojenec naj se ne ogleduje po ljudstva, ampak naj gleda na križanega Jezusa, kterega mu spovednik drži pred očmi. Ko zagleda kraj smrti, naj izdihne: Gospod ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!« Prišedši na kraj vsmrtjenja, vpraša ga spovednik še en¬ krat, ako mu še ktera reč teži vest, in se ravna po odgovoru. Potem mu s kratkimi besedami narekuje, obudenje vere, upanja, ljubezni, kesanja in izročenja v voljo božjo. * 244 Ako obsojenec nič neče slišati o spovedi, ker ostaja trdo¬ vraten v nepokori, ali pa, ker je obupal nad zveličanjem, naj spovednik išče pomoči v molitvi, posebno naj ga pri sv. maši priporočuje Njemu, ki je za vse trpel in vmrl. Ako se obsojenec znevolji, da le sliši o spovedi, naj ga spovednik ne nagovarja naravnost na spoved, ampak mu govori o drugih stvareh, posebno o takem, kar mora biti tolažba v smrti; n. pr. o družini obsojenčevi in o božji previdnosti, ki bo skrbel za njegovo družino; naj mu pripoveda ktero povest o kakem nesrečnem obsojencu, ki se je skesal in vmrl spokorno, kako se je potem vsim ljudem omilil, da so vsi molili za njega; tudi povesti, v ktere vplete nauk o božjih lastnostih, o več¬ nosti, itd. Govori naj mu vselej ljubeznivo; in čeravno zaničuje spoved naj mu ne reče nobene osorne besede. Na dan vsmrtjenja naj ga zopet vpraša, če se je kaj pre¬ mislil zavoljo sv. zakramentov, — ga opomni, da je zdaj na pragu večnosti, še en korak in večno bo srečen ali nesrečen, — vrata so mu odprta v nebesa in pekel, naj si zadnji hip izbere najboljši del, naj posnema desnega razbojnika, ne levega. Opomni naj ga ne tiste, ktere je resnično ljubil v svojem življenju, starše, ženo, brate, sestre, otroke, morebiti mu bo misel na te svoje drage omehčala srce. Prosi naj ga tudi prav z milimi besedami, naj se zavoljo R. krvi J.zve vsmili svoje duše. Ti nagovori in poskusi naj ne bodo predolgi, ampak kratki in za njimi naj sledi vselej prenehljaj. Ponovi naj s kratkimi besedami opomin, kadar že rabelj- novi hlapci pridejo, da ga odpeljejo. Po potu naj glasno moli za obsojenca (v jeziku, kterega obsojenec razumi), ako sam neče moliti, in ga med potjo enekrat vpraša, če se želi pomiriti z Bogom. Na mestu osmrtjenja reče okoli stoječim, naj pokleknejo in jim naprej moli molitev za obsojenca; — ako vse to nič ne izda, priporoči ga Bogu, — in rabelj stori svoje delo. Po smrti more (ako svetna oblast dopusti) nagovoriti okoli- stoječe, pokaže jim greh, kako je veliko zlo, kako hiter je korak v največje hudobije, svari pred slabimi društvami in slabo izrejo otrok itd. Ako je obsojenec skesano vmrl, sicer v govoru to sme omeniti, ali zavoljo tega ga ne posebno hvaliti. g. 133. Spovednik; pri bolniku. Posebno imenitno opravilo dušnega pastirstva je spove¬ dovanje za smrt bolnega človeka. Z dobro opravljeno spovedjo umiri se mu dušo, polakša žalostno stanje in kar je najbolj važno, vpelje se ga v večno življenje. 245 Ako je spovednik klican k bolniku, kterega ne pozna, naj že poprej vpraša, kdo je, kterega stanu, je naučen, izobražen, priprost, neveden, je pri zavednosti ali nezaveden, kako je sploh žive! (oziroma nravnosti), je ktera posebno važna reč, ktero bi dobro bilo mu opomniti? itd. Ako je spovednik sam tudi dušni pastir, in kteri iz nje¬ gove čede za smrt oboli, ne sme čakati, da ga bodo prišli klicati, naj pride bolnika za smrt pripraviti; ampak naj ga precej sam obišče, kadar zazna, da je kdo za smrt bolan. Znano je, da imajo nekteri ljudje nepotreben strah pred sv. zakramenti za bolne, misleči, da bolnik mora umreti, ako jih je prejel. Dušni pastir naj v taki priložnosti pri obiskovanju ne omeni precej sv. zakramentov, ampak naj se prijazno razgovarja z bolnikom, z njegovimi domačimi o bolezni, o uzroku bolezni; priporočuje iz- ročenje v voljo božjo, molitev za pomoč božjo; vplete naj me- mogrede kaj besedi o spovedi, o sv. poslednem olju, ktero je Jezus postavil ravno za pomoč bolanim; ovrže naj slabe pred¬ sodke o tem zakramentu in pri priložnosti tudi opomni, da je boljše se z Bogom pomiriti, dokler bolezen ni prehuda, ker je to tem težje, čem več se odlaša, in ker ravno mir duše največ pomore za telesno ozdravljenje in je sv. poslednjemu olju kot izvenredna milost obljubljena milost ozdravljenja. Ako bolnik želi prejeti sv. zakramente, naj bo spovednik precej pripravljen. Ako bolnik obljubi, da bo prejel sv. zakra¬ mente, naj določi tudi dan prejetve, in spovednik naj ga nauči, ali mu poskrbi pomožno knjigo da se bo vredno pripravil za spoved. Prejetje sv. zakramentov naj ne odlaša na daleč, posebno ne pri boleznih, ktere človeku pamet zmešajo; čem prej se pripravi za smrt, bolj je gotov, da bo smrt srečna. Ako pa bolnik o spovedi ali celo nič slišati neče, ali pa jo odlaša od dneva do dneva in je nevarnost v odlogu, naj spovednik preišče uzrok, zakaj se bolnik spovedati neče. Ako se brani spovedi, ker se boji, da je zavoljo brez¬ številnih svojih grehov ne bo mogel pravo opraviti, naj mu spovednik ponudi svojo pomoč in ga zagotovi, da bo spoved gotovo vredno opravil, ako le hoče, ker je Bog neskončno vsmiljen, ki skesanemu grešniku ne samo rad odpusti, ampak mu tudi rad daje svoje milosti, ako le zanje prosi, in ako ima resnično voljo se pomiriti z Bogom. Dokaz tega nam je sam Sin božji, ki ni trpel in vmrl samo za majhne grešnike, ampak za vse, da vsim pomaga iz greha, kteri v njega zaupajo. Tudi je dal zglede svojega vsmiljenja, ker je grešnikom in sicer zastarelim (n. pr. 38 let bolnemu,' desnemu razbojniku) odpustil grehe, čeravno sami od svoje strani niso drugega storili, kakor da so se kesali, priznali svojo grešnost in v Jezusa zaupali. Ako se bolnik brani spovedi, ker je otrpnenega srca, in trdovratno odbija spreobrnenje in pokoro, naj ga spovednik v goreči molitvi Bogu priporočuje, — ker je pri takih največ treba posebnega ganutja božjega, brez kterega vsi ljudski napori nič ne opravijo. Prosi naj spovednik Boga, da mu vdihne 246 primerne besede, s kterimi bo skušal omehčati trdo srce bolnikovo, V prenehlejih naj bolnika opominja, karkoli ga ljubezen in skrb do bližnjega in posebno pomoč božja navdahne, karkoli zna iz svoje skušnje, karkoli ponuja naša sv. vera tolažilnega za spo¬ korne bolnike in tudi strašilnega za nespokorne in trdovratne grešnike. N. pr. Neizgovorljivo nesrečo človekovo, ki vmrje v smrtnem grehu, — ojstrost in pravičnost božjega sodnika, — strahovitost in večnost peklenskega trplenja, — od druge strani nebeško veselje pripravljeno vsem, ki vmrjejo pomirjeni z Bogom, — veselje, ktero izvoljeni skupaj vživajo, in morebiti že kteri ranjki iz bolnikove družine čaka na njega, n. pr. njegoja ranjka pobožna žena, nedolžni otroci, dobri starši itd. — Kaže naj mu mir, kterega bo očutil v srcu, kadar se z odkritosrčno spovedjo z Bogom pomiri, — kaže tolažbo, ktero bodo njegovi bližnji sorodniki imeli po njegovi smrti, ako se ga bodo spomin¬ jali, da je v nebesih, — in od druge strani na neizmerno žalost, ktero bodo vselej očutili spomnivši se njega v strahu, da je po¬ gubljen, itd. Da bolniku nagovarjanje ne postane preveč nadležno, naj ga vsakikrat le nekaj nagovarja, pri odhodu pa mu priporoči, da naj pomisli čez to, kar je slišal. Ko spovednik odide od bolnika, naj ga v molitvi in pri sv. maši priporočuje Bogu in Materi božji, in naj se že za drugi¬ krat pripravlja s premišljevanjem, kako mu bo še bolj na srce govoril. Ako spovednik opazi, da se bolniku začne srce tajati, naj mu posebno kaže na vsmiljenje božje, ki neče smrti greš¬ nika, — naj mu priporoča, da naj tudi bolnik sam moli na čast bi. D. Marije. Pri spovedi bolnikov naj spovednik kolikor mogoče po¬ maga, da bolnik opravi popolno spoved, in posebno, da obudi resnično kesanje in trden sklep, da hoče zanaprej vvsim spolnovati voljo božjo in se izročiti v previdnost božjo. Nektere- mu bolniku njegove bolečine in skrb za družino močno vplivajo na um, kterega otemnujejo; takemu naj spovednik pomaga z vprašanji, da se popolno spove; vendar naj ne preiskuje preveč nadrobno, ako se boji, da bi s prenatančnim preiskovanjem pre¬ več težil duh bolnikov, ali-pa ako je nevarnost smrti v odlogu. Bolnika je pred odvezo treba vprašati še po sledečih stvareh : Ako mu vest očituje kteri greh, storjen že v prejšnem življenju in še nikdar spovedan? — Če ima za popraviti storjeno škodo, ali povrniti pošteno ime? — Je s kterim v sovražtvu? — Po odgovoru spovedenčevem ravnati se mora spovednik. Ako se obtoži smrtnega greha, kterega je zavedno že zdavnej storil, pa ga ni nikdar spovedal, je treba od tistega časa opraviti veliko spoved. V takem slučaju naj ima spovednik posebno ozir na moči bolnikove. Ako bi bil že tako slab, da se ima vsaki čas bati ali smrt ali zguba občutkov (sluha — govora) ali. pameti, zadosti mora biti da bolnik skesano reče, da se spove vsih znanih in neznanih grehov, storjenih v tem času in tudi obudi kesanje čez vse grehe tega časa. Ako taki bolnik poznej 247 postane močnejši, ali ozdravi, mora storiti natančno in odkrito¬ srčno, toraj popolno veliko spoved čez vse življenje, od kar je zamolčal dotični greh. Ako ima bolnik popraviti škodo na imetku ali poštenem imenu, ktero je mogoče precej popraviti, naj jo popravi še sam. Ako je bila škoda na imetku storjena skrito, naj jo popravi tajno, kar najložej stori, ako primerno svoto da spovedniku, ki jo potem izroči ali pošlje, oškodvancu neimenovaje njega, ki jo je dal. Ako bolnik ne more precej popraviti škode, naj stavi v testament, da naj njegovi dediči dotično svoto izplačajo kteremu zaupnemu prijatelju ali pa spovedniku, ki jo potem izroči poškodvancu. Težja je povrnitev vzetega poštenega imena. Ako spovedenec nikakor neče pred večmi ljudmi opravljanja oporeči, naj ga opo¬ reče vsaj pred dvema pričama, kteri pooblasti, da smeta po nje¬ govi smrti razglasiti, kar jima je pred smrtjo povedal. Ako je bolnik s kterim človekom v sovraštvu, mora mu iz srca odpustiti; spovednik naj se prizadeva, da bo odpuščenje oboje stransko. Zato naj nagovori bolnika, da svojega nasprotnika čini poklicati in ga za odpuščenje prosi. Ako bi se bolniku prošnja za odpuščenje zdela pretežavna naj posreduje spovednik, to je, naj v bolnikovem imenu prosi njegovega sovražnika, da naj se z njim pomiri, — kar se mu bo večidel tudi posrečilo. Ako ima bolnik v hiši priležnico in je priležtvo drugim znano, mora se s priležnico pozakoniti ali jo odpraviti iz hiše. Ako neče obljubiti, da se bo s priležnico pozakonil ali da jo bo precej odpravil, mora pa vsaj obljubiti, da bo po spovedi (toraj še pred prejetjem sv. popotnice) rekel okolisto- ječim, da bo priležnico odpravil iz hiše precej, kadar ozdravi. Ako še tega neče obljubiti, ni vreden sv. odveze. Ako je pa priležtvo skrivno, in se bolnik s priležnico ne more pozakoniti, in tudi je ne precej odgnati iz hiše, mora (samemu) spovedniku resno obljubiti, da jo bo odpravil, kadar bo ozdravil. Okolistoječim se ta obljuba ne oznani, da ne zvejo za greh, ki jim je bil doz- daj neznan. Ako bolnik živi v civilnem zakonu in zakonu ne naspro¬ tuje noben kanoničen zadržek, obljubiti mora spovedenec, da se bo kakor kmalo mogoče pozakonil po cerkvenih obredih. Ako to obljubi, se mu da sv. odvezo in spovednik naj poskrbi za odpust od oklicov, in naj na to sili, da se zakon sklene čem bržje mogoče. Ako zakonu nasprotuje zadržek, od kterega cer¬ kev navadno da odpust, mora spovedenec obljubiti, da se bo v vsem podvrgel zapovedi cerkveni. Ako obljubi, se mu da sv. odveza in ako spovedenec ne umrje hitro, spovednik v njegovem imenu prosi za odpust od zadržka in potem skrbi, da se dotičnik tudi pozakoni. Ako je pa zadržek neodpustljiv, da spovednik sv. odvezo, ako spovedenec obljubi, da se vseskozi podvrže cerkveni zapovedi. Kaj je storiti s takim spovedencem, ako oz¬ dravi, razvidi se iz g. 100. Ako je ljudem znano, da je samo civilno pozakonjen, mora bolnik zgor omenjeno obljubo po spo¬ vedi glasno izreči okolistoječim. 248 Ako je za smrt bolna ženska, ktera se je brez škofovega dovoljenja (svojevoljno) ločila od moža, in za ločitev nima kanoničnega uzroka, mora obljubiti, da se bo precej, kadar ozdravi, vrnila k možu, in ako je njena nepostavna ločitev ljudem znana, mora omenjeno obljubo po spovedi povedati okolistoječim. Ako se je pa od moža ločila sicer brez cerkvenega dovoljenja, a vendar zavoljo kanoničnega uzroka, odpustiti mora svojemu možu in obljubiti, da bo z njim prijazna, ako bi se z njim sešla, — ako namreč nikakor neče obljubiti, da se bo k njemu vrnila, kadar ozdravi. Isto pravilo velja za moža, ki je svoje¬ voljno ločen od svoje žene. Ako je bolnik zavoljo očitne hudobije podvržen cerkveni kazni, ne more se mu dati sv. odveze, ako vsaj pred dvema pričama ne izrazi kesanja zavoljo dotične hudobije in obljubi, da bo po močeh popravil dano pohujšanje. Ako je bolnik pod¬ vržen cerkvenim kaznim zavoljo skrivnih grehov, da se mu skesanemu in v ostalem vredno pripravljenemu sv. odveza brez zgor omenjenega javnega izraženja pred pričami. Ako bolnik ne more več govoriti, naj kolikor mogoče z znamnji spove svoje grehe, s tem, da na spovednikova vprašanja prikima ali odkima, ali roko stisne, ali na kteri drugi način. Ako bolnik pred spovednikovim prihodom zgubi zaved¬ nost, se mu da sv. odveza, ako je poprej pred drugim dal znam- nje kesanja, ali prosil za spovednika, za kar naj mašnik v takem slučaju vpraša okolistoječe. Ako nobeden okolistoječih ni opazil takega znamnja, a bolnik je poprej živel sploh pobožno, da se mu vse eno sv. odveza. Ako je bolnik kar na en hip zgubil zavednost ali občutke (govor, sluh, vid) da se mu pogojno odveza, ker se mora zmiraj upati, da se je bolnik kesal v srcu, morebiti le en trenutek, a kesanja ni mogel izraziti z zvunanjim znam- njem. Ako je bolnik zavednost zgubil v djanju greha, se mu ne more dati sv. odveze; spovednik pa (ako je mogoče) naj ne zapusti takega bolnika; morebiti se mu za malo časa povrne zavednost, in ga spovednik hitro nagovori na kesanje in mu da sv. odvezo. Tako uče nekteri nravoslovci; sv. Alfons (6. 488) pa pravi: «Etiam potest et debet absolvi (intellige sub conditione) homo catholicus, etiamsi in actuali peccato sensibus destituatur«. Pokora se za smrt bolnemu da majhna, taka, da jo v bo¬ lezni more opravljati, n. pr. da svoje bolečine radovoljno potrpi in Bogu daruje za pokoro, — da se povse izroči v voljo božjo, — da pobožno izgovarja presv. ime Jezusovo, — da poljubuje sv. razpelo, skesano pogleduje na križanega Jezusa. Ako je imel bolnik velike grehe, opomni ga spovednik, da naj opravlja večo pokoro, ako bi ozdravil. Satan zmiraj išče, kako bi vpropastil kterega človeka; posebno, kadar ima človek stopiti iz tega sveta v večnost, napenja vse sile, da bi, ako mogoče, še zadnji čas dušo zapletel v svoje mreže, — zato imajo bolniki mnogo skušnjav. Kako se je treba obnašati v skušnjavah, povedano je že v g. 125; — oziroma bolnikov pa je treba še nekaj omeniti. 249 Ako bolniku prihajajo skušnjave in dvomi proti kteri verski resnici, naj mu spovednik dotično versko resnico potrdi z naj ložej razumljivimi uzroki in mu svetuje, da naj obudi djanje vere; ako je preslab za to, naj vsaj stanovitno ponavlja: Verujem, kar je učil J. K. in kar uči sv. Katoliška cerkev. Tudi naj mu spovednik (ako dopusti čas in okoljšine) govori o veliki sreči, da je bil rojen med kristjani, in da naj se za to veliko milost Bogu zahvaljuje posebno s tem, da brezdvomno in stano¬ vitno veruje, kar je Bog razodel. Ako skušnjava še neče odjen- jati, je najboljše svoje misli obrniti na kteri drugi predmet. Ako mu prihajajo skušnjave proti upanju in se mu vsiljujejo misli na obupanje, strah pred večnim pogubljenjem, naj mu spovednik govori o neskončnem vsmiljenju božjem, o odrešeniku, ki je zadostil za vse grehe, o dobrem pastirju, o očetu zgub¬ ljenega sina, o obljubi božji, da neče smrti grešnika, o Materi božji, ki je pribežališče grešnikov in zdravje bolnikov. Ako se mu vsiljuje nepotrpežljivost, pokaže naj mu spo¬ vednik neizmerni dobiček, ako izročivši se v voljo božjo radovolj- no potrpi, ker si s tem zmanjšuje trplenje in ima velike zasluge za večnost; z nepotrpežljivostjo pa si bolečin ne pomanjša, tem¬ več povekša, in v večnosti za prestane bolečine nima nobenega zasluženja. Govori naj mu o Jezusu, ki je krvavi pot potil, in naj ga nagovarja, da naj kakor Jezus tudi on ponižno prosi: «Ako mogoče, vzemi kelih trplenja od mene, — pa ne moja volja, ampak tvoja volja naj se zgodi!« Ako ima bolnik čezmerne želje po ozdravljenju in življenju, naj spovednik preišče uzrok tih želja. Morebiti ima drobne otročiče, za ktere bi še rad skrbel; takega naj opomni na pre¬ vidnost božjo, ki hrani ptičice pod nebom, hranila in skrbela bo tudi za njegove otroke. Vsevedni Bog v svoji neskončni modrosti vse tako ravna, kakor je za nas najboljše; toraj ako je on (bolnikj za otroke še potreben, dal mu bo Bog zdravje, — ako ga vzame k sebi, bo Bog za otroke na drugi način skrbel, — toraj zaupa naj v Boga in naj zavoljo otrok bode miren I Ako si želi zdravja, da bi poboljšal svoje življenje in Bogu služil, opomni naj ga spovednik, da je njegovo poboljšanje nego¬ tovo, a najboljše znamnje Bogu poslušnega duha je, da se v vsim, toraj tudi oziroma življenja in smrti brezpogojno izroči Bogu. Naj stori trden sklep poboljšanja, bolečine svoje naj ima za pokoro pretečenega življenja in mirno pričakuje odločbo božjo, naj že bo smrt ali zdravje. Čednosti, na ktere naj bolnika napeljuje so: Kesanje, tr¬ den sklep v vsem spolnovati voljo božjo, izročenje v previdnost božjo, potrpežljivost, želje po združenju z Bogom, vera, upanje, ljubezen, zaupljivo priporočenje Materi božji, angelju varhu. Na te čednosti naj ga napeljuje s tem, da mu narekuje kratke iz- dihleje, ktere naj bolnik za njim ponavlja. Papežev blagoslov (Benedictio papalis), ki ni odveza od grehov, ampak podeljenje popolnih odpustkov, se da bolniku po spovedi, po prejetju sv. popotnice in poslednjega olja. Papežev 250 blagoslov se da v bližnji smrtni nevarnosti bolniku, komu seje dala odveza od grehov. Ako je bolnik pri zavednosti, naj obudi djanje kesanja in pobožno izgovori ime Jezus. Mašnik ga opomni na učinek papeževega blagoslova, in mu priporoči, naj bolečime in tudi smrt radovoljno potrpi kot pokoro za svoje grehe, potem mu podeli blagoslov, kakor je predpisano v obredniku. Ako bi bil bolnik že tako blizo smrti, da bi ne bilo časa za očitno spoved in ostale molitve, podeli mašnik precej blagoslov z bese¬ dami: »Dominus noster J. Cb.» Papežev blagoslov se v isti bolezni ne da večkrat; ako pa bolnik ozdravi in potem zopet oboli za smrt, se mu da zopet blagoslov. Kadar bolnik začne umirati, naj ga spovednik, (akoje pričujoč) večkrat pokropi z blagoslovljeno vodo, ga prekriža z desnico z besedami: «Blagoslovi naj te Bog Oče, ki te je vstvaril, blagoslovi naj te Bog Sin, ki te je odrešil, blagoslovi naj te sv. Duh ki te je posvetil!® Daje mu poljubovati sv. raz¬ pelo, narekuje mu presv. ime Jezusovo, tudi zdihleje, s kterimi izrazuje vero, upanje, ljubezen, kesanje, želje po sv. nebesih, da bolnik, ako je še zaveden, ravno to vsaj v srcu izgovarja; n. pr. O dobri Jezus usmili se me! — O usmiljeni Jezus, kesam se, da sem te razžalili —Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se me! — Gospod nisem vreden, ali reci samo eno be¬ sedo, in veselil se bom s teboj! V tvoje roke zročim svojo dušo, Jezus sprejmi me! — Sv. Marija, mati milosti božje, prosi za me! Angelj varh brani me! — Vsi svetniki božji, pomagajte mi! itd. Ako je bolnik zaveden, naj večkrat obudi kesanje čez svoje grehe, in se mu tudi večkrat podeli sv.^odveza, po kteri se mu pomnožuje milost posvečujoča in manjšajo časne kazni, tudi se mu srce zmiraj bolj umiri. Ako je bolnik že nezaveden, naj mu spovednik (ali kteri drugi njegovih domačih) narekuje obudenje kesanja in mu da vsake tri ali štiri ure sv. odvezo pogojno (si capux). Duša se more bolniku že poprej priporočiti; besede: «Proficiscere ...» pa se molijo kadar se vsaki hip pričakuje smrt. Ko je bolnik umrl in je mašnik pričujoč, naj poklekne in moli, kakor je predpisano v obredniku: «Subvenite sancti Dei. .» in mrliča poškropi z blagoslovljeno vodo. Spovedenki, naj se ne sramuje. Sramežljivost vsakemu spovedencu mnogo obtežuje spoved, posebno, ako ima velike grehe na vesti; kdor svojo sramežljivost premaga in se odkritosrčno obtoži, stori s tim veliko pokoro in zadostenja za greh. Satan je, ki v djanju greha odvzema Primeri opominjevanj. §. 134 . 251 sramežljivost, pri spovedi pa jo vračuje podvojeno. Posebno so temu podvržene ženske, kterim mora spovednik z ljubeznivim prigovaranjem pomagati, da zavoljo sramežljivosti ne opravijo nepopolnih spovedi. Da ima spovedenec, oziroma spovedenka, še kteri greh na vesti, kterega spovedati se sramuje, vidi se mno¬ gokrat iz spovedenčevega obnašanja, n. - pr. naenkrat obstane med obtožbo grehov, — včasih že počne stavek: «sem_» in potem obmolkne, ali zastoče, zdihne ali kaj nerazumljivega reče, ali si z rokami zakrije obraz, ali na drugi način pokaže, da ima nekaj že na jeziku, kar si pa ne upa povedati. Opomni naj spovednik n. pr. tako: «Sramujete se, pove¬ dati nekaj, kar vam je že na jeziku. Poslušajte me pazljivo, in potem se bodete lahko obtožila. Ne mislite, da ne vem, kakšni grehi se zgode na svetu; slišal sem jih že v spovednici vsake verste, morebiti veče, kot je vaš. Zagotovim vas, da vas za greh, naj bi bil še tako velik, ne bom ojstro kregal, ne vam očital; le učil vas bom, pomagal vam bom, da vam bo veljavno odvezan, in da se ga bodete v prihodnje ložej varovala. Pomislite, da sem v spovednici na¬ mestnik Jezusov, ki ni prišel soditi, ampak zveličati; tako bo tudi moja največa skrb vas rešiti od tega greha. Razumim vašo sramežljivost; da, prav zadovoljen sem, da se sramujete, ker imate veliko priložnost s zatajenjem sramežlji¬ vosti pred Bogom zadostovati. Recite v svojem srcu: O Bog sramujem se, tebi darujem to sramoto v kazen, da se nisem sra¬ movala storiti greh. Zdihnite tako k Bogu, in sramežljivost vam bo lepa pokora za greh, in tudi zmanjšala se vam bode zdaj pri spovedi. Pomislite malo, če imate uzrok se sramovati pri spovedi. Komu se spovedate? — Spovedniku, ki o spovedi nikdar ne sme govoriti, da, še celo misliti ne sme — na to, kar je slišal pri spovedi. Zažugane so vsakemu spovedniku najojstrejše kazni, ako bi kaj razglasil, kar je v spovedi slišal. Toraj, ako se resni¬ čno in skesano spovedate, ne bo nihče drugi znal za greh, kakor ki že zdaj zna; greh bo zakopan na vse veke, da ga živa duša ne bo več zvedila. Ako pa bi ga zamolčala, ga Bog vse enako vidi in razglasil ga bo sodnji dan pred vsim svetom. Pomislite kako bi vas še le sram bilo, ako bi za vaš greh znal ta ali ta, n. pr. starši, kteri prijatelj, kteri vikši. Glejte vsi ti ga bodo znali na sodnji dan, ako ga zdaj povse ne uničite! Toraj uničite ga z odkritosrčno spovedjo; z eno kratko besedo ga morete uni¬ čiti, da ne bo nihče znal zanj in zagotovite si prijateljstvo božje in upanje na večno življenje. Ako vam je še težko se spovedati, spomnite se da ste tukaj pred božjim namestnikom. Da ne bodete mislila, da se spovedujete navadnemu človeku, zamežite in mislite, da se spovedujete samemu Bogu, ki že zna za vaš greh, ki vidi v vaše srce, ki vidi tudi veliko težavo, ktero očutite zavoljo spovedi. Ako se re snično spoveste, očutila bodete neko nepopisljivo zadovoljnost in mir duše; ako pa bi ga zamolčala, nikdar ne bi mogla mirna biti. Sv, Frančišek Sal. pravi: «Dokler so grehi zaprti v duši, so kakor bodeče trnje, kadar jih pa z resnično spovedjo izderemo iz duše, postanejo rožice.« Morebiti se bojite, da vas bom jaz manjše častil, ako se obtožite kterega posebnega greha. Znajte, da mi je poznana človeška slabost, in tudi sramežljivost. 'Pomiloval vas bom za¬ voljo storjenega greha; molil bom za vas, da se ga povse očistite, in še posebno vas bom cenil zato, da ste premagala sramežljivost, kar je ena najtežjih del. Kadar vam bom dal odvezo, ne bom v vami vidil grešnico, ampak veselil se bom nad vami, kakor se vesele angelji v nebesih nad grešnikom, ki se spokori. Mislite na Marijo Magdaleno! — Kdo jo obsojuje kot grešnico? Vsaki se je spominja s spoštovanjem kot spokornice! — Pomislite na predobrega nebešksga očeta, ki bi vas zopet hotel imeti za svojo dobro hčer; ki vas je navdihnil, da ste prišla k spovedi; ki tudi meni navdihuje besede, s kterimi se prizadevam, da bi vam odvzel sramežljivost. Ni potreba, da mi govorite na široko; z eno, z dvema besedama mi povejte, proti kteri božji zapovedi ste grešila, potem vas bom spraševal in odgovarjala mi boste lahko s kratkimi besedami — ja — ne — kar vam ne bo tako težavno. Ne dajte satanu tega veselja, da bi vam zavezal jezik zadn ji hip, kadar ste že na tem, da se odkrižate satanu in grehu! Zagotovim vas, da, ako se zdaj ne spoveste greha, se ga bodete drugikrat še veliko težje; morebiti vam bo celo nemo¬ goče, ker vam Bog s svojo milostjo morebiti ne bo toliko poma¬ gal, kakor vam danes. Mnogo jih je v peklu, ker so prvikrat zavoljo napčne sramežljivosti zamolčali kteri greh! Le eno besedo vam je treba reči, in odprete si z njo večna nebesa, ali pa si jih s zamolčljivostjo za vekomaj zapahnete!«— itd. Opazi: Vsaki m. č, g. bralcev lahko vidi, da se navadno ne nakopiči toliko opominov za eno reč; ampak spovednik si izvoli tistega, za kterega bolj gotovo sodi, da bo z njim moč¬ nejše ganil dušo spovedenčevo. Ti opomini so le primeri; več jih^ dobi vsaki spovednik iz bogoslovskih ved, s premišljevanjem božjih resnic, z branjem pobožnih spisov itd. §. 135 . Spove el en. c vi, Ivi se za grehe ne kesa zadostno. O znamnjih kesanja, in o dolžnostih spovednikovih pri takem spo- vedencu gl. §§. 36, 37, 34. Spovedali ste mi velike grehe; upam, da odkritosrčno, zato se tudi trdno zanašam, da želite opraviti vredno spoved in početi drugo, boljše življenje. Vendar pri vaši Spovedi pogrešam 253 nekaj, kar je za odvezo in za prihodnjo poboljšanje neogibno potrebno, to je resnično čeznaravno kesanje. Iz raznih okolšin zaključujem, da nimate še pravega kesanje za svoje grehe. Pomislite nekoliko, kaj ste storili s temi grehi! Razžalili ste in sicer neizmerno razžalili Boga, ki vas je vstvaril, Boga, ki vas je odreši), Boga, ki vam je dal in še zmiraj daje neštevilne dobrote. Življenje, zdravje, vse dobro, kar imate, od koga imate? Kaj ne od Boga, komu nič dobrega niste storili in ki vam ničesa ni dolžen ? Le iz neskončne ljubezni do vas obsiplja vas z dobro¬ tami A vi kako ste se zahvaljevali za vse dobrote? Kako ste preživeli dozdaj svoje življenje ? Morali bi ga zmiraj ljubiti, vsaki hip hvaliti in častiti, vi pa ste ga nasprotno grdo žalili, kaj rečete k temu, kaj ni to grda nehvaležnost? Mislite si sina, kterega oče neizrečeno ljubi, noč in dan skrbi za njegov blagor, njegove pregreške ali spregleduje ali lju¬ beznivo kara, vse se prizadeva, da bi bil sin srečen, in spošto¬ van pred ljudmi; — sin pa ne bi hotel poslušati svojega očeta, zasmehaval bi ga v lice, zaničaval vpričo drugih ljudi, njegovo dobrotljivost bi zlorabil v zasramovanje očetovo! — Kaj taki sin ne bi bil vreden, da ga oče spodi iz svoje hiše!? In ako bi ga oče ne samo ne izgnal, ampak bi mu bil že mnogokrat odpu¬ stil njegove nerodnosti, kaj bodete rekli o sinu, ako ga zopet in zopet razžaljuje? kaj njegovo djanje ni črna nehvaležnost proti dobremu svojemu očetu! kaj bi mu pri misli na grdo ne¬ hvaležnost ne moralo zaruditi lice od sramote? — kaj bi si smel upati naravnost pogledati v oči svojemu očetu ? — O pač ne! — Glejte taki nehvaležen sin je vsaki grešnik; taki nehva¬ ležen sin proti svojemu nebeškemu očetu bili ste tudi vi dozdaj! Glejte, ako morete, dobrote, ki vam je dal in vam jih zmeraj daje; na drugi strani pa poglejte svojo nehvaležnost, pobesite svoje oči in zdihnite s skesanim srcem: O gospod, grdo sem te žalil, poznam svojo črno nehvaležnost, ^ nisem vreden da bi me zopet imenoval svojega sina, ali ponižno te prosim zavoljo trplenja in smrti J. K.sa, vsmili se me, daj im milost da spoznam svojo hudobijo, dajo obžalujem, kakor je obžalovanja vredna in vzemi me za svojega najzadnjega hlapca! Precej, kadar ste storili prvi smrtni greh, zaslužili ste, da bi vas bil Bog po svoji brezkončni pravičnosti pahnil v večno pogubljenje, — a on tega ni storil. Pomislite na zavržene an- gelje, ktere je Bog zavoljo enega edinega greha pogreznil v pe¬ klensko brezno. Tudi od ljudi jih je v večnem trplenju nešte- vilno, ki so manjše zagrešili, kakor vi; — tudi vi ste že toliko in tolikokrat zaslužili isto kazen ! Pa zakaj Bog z vami ni posto¬ pal tako ojstro, kakor z drugimi ? — Druge je sodil po svoji pravični sodbi, vas pa ohranjuje po svojem neskončnem vsmilje- nju! Kaj v tem ne vidite in spoznate neizmerne dobrotljivosti do vas ? ! Poglejte kako vam je Bog dober, a kako ste vi hu¬ doben proti njemu ! — Kaj vas res to vsmiljenje božje ne bo ganilo, da se v srcu zgrozite nad svojo opačnostjo, da mu z vsim srcem obljubite, da ga ne bodete več žalili s temi grehi?! — Ako 254 vas spomin na božjo dobrotljivost ne gane, reči vam moram: gorje vam, strašno gorje! Bog se vam skazuje vsmiljenega, ali znajte dobro, da bo njegovega vsmiljenja konec, ako ga bodete hladnokrvno zaničevali in zametavali ! A potem gorje, kakor vsakemu, ki pride v roke pravičnega Boga ! Poglejte v duhu na sv. razpelo, in premišljujte ga ! Kdo je, ki je pribit na sramotnem križu ? O dobro znate, da je Jezus, 'sin božji naš Učenik, naš Dobrotnik, naš Odrešenik. Vprašajte ga, zakaj je prelival kri, zakaj v neznanskih bolečinah in grozni sramoti vmrl na križu ? Odgovorila vam bo kri njegova, da je tekla, odgovorile rane, da so bile vsekane, zato, da bo zadosteno Bogu zavoljo greha ! Poglejte ga od blizo, tudi svoje ime bodete našli zapisano v njegovi srčni rani ; poslušajte ga, z umirajočim glasom šepta vam na uho: Sin moj, pomisli, kaj trpim zavoljo tvojih grehov, poglej kaj trpim, ker še zdaj ne prenehaš s svojimi grehi množiti rane na mojem razmesarjenem telesu! Kaj bi mo¬ gli imeti tako kamenito srce, da bi vam ga ne pretresel ta pogled ! Kaj bi mogli mrzlo iti memo križa v nove grehe ! ? O gotovo ne! Ampak s srcem skoz in skoz razžalostenim, zdih- nite k trpečemu Jezusu: O moj Odrešenik, kako grdo sem rav¬ nal s Teboj ! Hujši sem od judov, ki so te le en dan trpinčili in te še pravo za svojega Odrešenika spoznali niso ! Jaz pa te imenujem svojega Boga, svojega Odrešenika; a vendar, koliko krat sem te grdo razžalil, koliko krat Ti ponavljal tvoje grozne muke 1 O gorje meni, nehvaležniku I O prosim te, poglej me, ka¬ kor si pogledal Petra, da se mi v srcu prebudi živo kesanje, živo kakor goreč ogenj, da z njim požgem svoje strasti in naguenja do greha! O Jezus vsmili se me! Poglejte kaj ste dobili s tem, da ste žalili Boga!? Zadovo¬ ljili ste za en hip svoje mesno poželjenje, (ali ste ugodili lcteri drugi strasti, ali ste si pridobili perišče zemlje ali zemeljske rude, ali ste uživali en hip nasladnost posvetnega veselja); — in nasprotno ste razžalili Boga, in zapravili večno življenje in zaslužili večno pogublenje! Znate kaj je to? — Zgrozimo se, kadar slišimo o Judežu Iškarjotu, ki je za ubogih 30 sreberni- kov prodal svojega Odrešenika, vi pa si še toliko niste pridobili, pa^ste vendarle prodali svojega Boga ! Več ste cenili svoje mesno poželjenje (ali perišče zemlje, ali nekoliko posvetne časti) kakor Sina božjega! S svojimi djanji ste govorili: Kaj meni mar Bog, kaj mi mar Odrešenik, kaj mi mar njegove zapovedi, kaj mi mar njegovo žuganje in obljube, kaj mi mar pekel in nebesa, da le ugodim svoji grešni strasti! Hu, kaj ni to brezsrčna hudobija! O spoznajte velikost svojega greha in zdihnite s skesa¬ nim srcem: «Vsmili se me, o Bog, po velikem vsmiljenju svojem!» Upam, da vam je prav iz vsega srca žal, da ste tako grozno razžalili Boga; upam tudi, da imate trden sklep, da bo¬ dete zanaprej dober in poslušen otrok proti nebeškemu očetu, posebno da tega greha .... ne bodete nikdar več storili, da se bodete zmiraj ogibali priložnosti v ta greh, zato vam še enkrat 255 in sicer djansko pokažem božje vsmiljenje. Veliki so vaši grehi, a božje vsmiljenje je veče, zato vam bom v imenu božjem dal sv. odvezo; a razumite me dobro, ne zato, da bi mislili, da smete svobodno grešiti, ker dobite odvezo za svoje grehe; dam vam sv. odvezo, da v tem spoznate ljubezen in dobrotljivost božjo, da tudi v vašem srcu vsplamti ogenj čiste ljubezni, iz ktere izvira kesanje za pretečene grehe in sklep poboljšanja prihodnjega življenja. g. 136. Spovedencu, Iti živi v sovražtvu z bližnjim. Obtoži se spovedenec, da ima (ali je imel) srd do bližnjega« ki mu je storil kaj nevšečnega, za kar se pa ni maščeval, ker se ni hotel ali ni mogel. Na daljna uprašanja spovednikova raz¬ loži, da dotičnemu ne dela škode, tudi ga očitno ne kolne, le viditi ga ne more; — veseli ga, kadar sliši, da se je nasprotniku dogodila nesreča; včasih mu tudi sam želi, da bi ne imel sreče — itd. Tega spovedenca je treba napeljati, da svojemu sovražniku ne bo odpustil samo z besedami, kar navadno rad obljubi; am¬ pak resnično iz vsega srca, — da bo istemu človeku želel dobro, — da tudi na dnu srca ne bo imel pike do njega. N. pr.: Vi sovražite svojega bližnjega, in še pomislite ne, kako močno se s tem zamerite Bogu, in kako veliko škodo delate sam sebi. Razložil vam bom kolikor mogoče s kratkimi besedami, da bodete sovražtvo iz srca odpravili, ker povem vam, da vam na samo spoved ne morem dati odveze, in ako bi vam jo dal, ne bi vam pred Bogom veljala. Pomislite, kaj vam koristi, da ste jezen na njega. Ako vam je storil škodo, ali vas obrekoval, ali klel itd. si z jezo tega prav nič ne popravite; ampak škodujete si na telesu in na duši. Zdravje telesno si spodjedate vselej manj ali več, kadar se vjezite; kolikokrat vam je ta jeza uničila kakšno nedolžno veselje ali zadovoljnost, ktero bi bili občutili, ako bi imeli mirno srce; z jezo napravljate si čmrne dni in kopljete si zgodnji grob. Kaj pa na duši? — Bog reče v sv. pismu: »Odpustite in se vam bo odpustilo.« Ako vi svojemu bližnjemu ne odpustite iz srca, tudi Bog vam ne bo odpustil vaših dolgov, ktere imate zadolžene zavoljo svojih grehov; ako v grehih živite, odtegnil vam bo svoje milosti in v nevarnosti bodete storili še druge veče grehe, ker brez Boga še kaj dobrega misliti ne moremo sami iz sebe, uči sv. Pavel; mesto napredovati v dobrem, na¬ predovali bodete v slabem, — a kakšna bo smrt, kakšna večnost? Pomislite na Kajna! — Jezen je bil na svojega brata; opominjal ga je sam Bog (I. Mojz. 4 6.): »Zakaj se togotiš, zakaj ti je obraz upadel? Ali ne boš prejel plačila, ako delaš dobro, če 256 pa hudo, bo kmalo greh pred vratmi, toda podvrzi si njegovo poželjenje in ti čeznj gospoduj!» On ni poslušal božjega opomina, in postal je ubijalec, svojega brata. Ne rečem, da bodete tako daleč zabredli, le pokažem vam žalosten zgled, da spoznate, da vam jeza veliko škoduje na duši, ako je ne ukrotite. Ako vam je težko ljubiti svojega sovražnika, ljubite vsaj samega sebe; izbijte si iz glave sovražne misli na njega, da si ohranite mirno srce, zdravo telo in prijateljstvo božje. Sv. pismo (Mark. 12. 33) pravi: «In ljubiti bližnjega, kakor samega sebe, je več kakor vse žgavne in druge daritve.« Pa rečete, da vam je storil to in to. Ako vam je storil znatno škodo, vam ne ukažem, da mu odpustite škodo; ampak smete iskati svoje pravo, vendar samo toliko, kolikor je res pravično in brez škodoželjnosti in brez srda v srcu. Ako je pa škoda neznatna, — morebiti vam je ni storil iz hudobije, — morebiti mu je žal, — morebiti odškodnine nikakor ne morete iztirjati; v teh slu¬ čajih svetujem vam, odpustite škodo prav iz srca, in vas zagoto¬ vim, da vam jo bo neki drugi v veliko veči meri povrnil. Bog namreč je vseveden; on vidi škodo, ki vam je bila storjena; ako bo vidil še vaše dobro, pomirljivo srce, zbrisal vam bo dolgove, ktere ste pred njim dolžni zavoljo svojih grehov, odpustil vam bo časne kazni, in dal vam bo na drugi strani tudi posvetnega blagoslova, skrbel bo za vaše poštenje itd. — vsaj vam reče v sv. pismu: «Jaz sem Gospod, pustite meni sodbo!« Ako se jezite nad bližnjim, hočete sam obsoditi brez Boga; tako si od¬ rečete ravnokar povedanih dobrot in nič si ne morete pomagati, — glejte kolika škoda! Pomislite, kaj molite v očenašu: «Odpusti nam dolgove naše, kakor mi odpuščamo dolžnikom svojim 1» Glejte s temi besedami sami Boga prosite vsaki dan, dokler ste v jezi do bližnjega, naj vam ne odpusti! kaj bi bilo, ako bi vas v takem stanu smrt zatekla! ? Da bodete ložej ne samo odpustili svojemu bližnjemu ampak ga tudi ljubili, pomislite, kdo je? — Kot človek je vaš brat! Pa kaj, z bratom ne bi nič potrpeli! — Jezus Kristus ga je toliko ljubil, da je vmrl za njega, vi pa ga ne bi prav nič ljubili! — Morebiti je pred Bogom veči prijatelj, kakor vi, mo¬ rebiti je v milosti božji, — kaj bo Bog rekel, ako sovražite njega, kterega Bog ljubi!? Toraj spolnujte zapoved Jezusovo, ki pravi (Mat. V 43-45); »Ljubite svoje sovražnike; dobro jim storite, kteri vas sovražijo in molite za nje, da bodete otroci svojega očeta, ki je v nebesih, kteri daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in da dežvati nad pravične in krivične.« Ako vam pride skušnjava na jezo, kadar ste zvunaj, morebiti na polju, poglejte blagoslov božji, kako ga siplje na dobre in slabe, to je na božje prijatelje in sovražnike. Vest vam bo povedala, da ste tudi vi Boga razžalili, a Bog vam je namesto kazni dal srečo in blagoslov; — toraj, želite tudi vi bližnjemu dobro, in ne jezite se nad njim! Morebiti vam pride skušnjava doma na samem, ali celo v cerkvi med molitvijo, — poglejte |na sv. razpelo, ali 257 v cerkvi na 11 postajo križevega pota in premišljujte Jezusa, na križu visečega. Noge ima pribite na trdi les. Kaj slabega je del z nogami? — Hodil je od kraja ^do kraja in iskal je zgubljene ovčice, da bi jih pripeljal v večno življenje; — te pa nesrečne se niso pustile voditi od dobrega pastirja, ampak v svoji nehvalež¬ nosti pribile so mu noge na križ! Tudi roke ima pribite. — Kaj je storil z njimi? — Povzdigoval jih je, daje bolnike ozdravljal, zdrave blagoslivlal, otroke objemal, hudiče izganjal; — a tisti, kterim je telesne nesreče odganjal, so v svoji zasleplenosti šli in povdignjene roke pribili na križ! — Poglejte, vse telo ima krvavo, zakaj? — Zato, ker je ljubil svoje, ljubil jih je do kraja; a oni, preganjali so ga tudi do kraja, še celo visečemu na križu ne dajo miru in počitka, še tamo ga zasmehujejo in se mu rogajo! — Kaj ne, to so bili sovražniki! — Je li vam vaš so¬ vražnik storil toliko slabega? — Pa kako se je Jezus jezil nad njimi? — Saj znate iz kršanskega nauka, molil je za svoje sovražnike in preganjalce: «Oče odpusti jim, saj ne znajo, kaj delajo!» — Rekel je pa tudi pri drugi priložnosti: «Kdor hoče moj učenec biti, naj nasleduje mene!« Ako toraj hočete biti učenec Jezusov, in enkrat deležnik v nebesih, posnemajte Jezusa v odpuščevanju, v ljubezni do bližnjega, ker zapoved ljubezni je najprva in največja zapoved! Ako nečete odpustiti, znajte, da niste učenec Jezusov, ne pomaga vam, da ste vpisani v krstne bukve; — na sod nji dan odgnal vas bo Jezus od sebe, ker ste sovražili brata Jezusovega, in v svojem bližnjem samega Jezusa, ker pravi: «Karkoli ste storili mojemu najmanjšemu bratu, ste meni storili« itd. Pa rečete: Saj mu rad odpustim, le viditi ga ne morem itd. To ss pravi: z besedami mu odpustite, v srcu pa ne; Bog pa vidi v vaše srce, kako pa vas bo sodil enkrat? — Pomislite, kaj reče Jezus: «S kakoršno mero bodete merili, s tako se vam bo odmerilo.« Kaj bo z vami, ako vam bo božji sodnik rekel na sodnji dan: «Ne želim ti slabo, ali viditi te pa ne morem, poberi se spred mojih oči 1» — Kamo? — V večni ogenj! Toraj odpustite svojemu bližnjemu, in sicer odpustite mu popolnama iz vsega srca, in tudi z zvunanjim obnašanjem po¬ kažite, da nimate srda do njega! Zagotovim vas, da bodete srd najgotovejše pregnali iz srca, ako se na zvunanji način prijateljsko proti njemu ponašate. Morebiti se vam ponudi priložnost, da dotičnemu morete storiti ljubav; storite mu jo. Morebiti bodete slišali slabo govoriti o njem; branite ga. Vi o njem govorite le dobro; ako je v kteri potrebi in mu vi nemorete pomagati, priporočite ga drugim. Ako se z njim srečate, pozdravite ga kakor dobrega znanca. S takim obnašanjem pokazali bodete tudi svojemu nasprotniku, da ste mu odpustili, da ste mu dobri; tudi njemu se bo srce otajalo in morebiti bodeta postala naj boljša prijatelja. Morebiti on že srčno želi, da bi se z vami pomiril, pa ne vidi vašega srca; zato pokažite mu svojo spravljivost na zvunanji način. 17 258 Ako se vam pa le še v srcu zagreni, kadar ga vgledate, ali nanj pomislite; recite precej v srcu: nečem se nanj jeziti; storite in večkrat ponovite sklep, da naprej prekličete vsako slabo željo čez njega, ako bi se vam nehote vkradla v srce; ako vam prihaja srd, kadar ste sam, molite en očenaš za dotičnega, — zagotovim vas, da vam bo srce postalo mirno, duša zadovoljna, in zaslužili si bodete veliko plačilo pred Bogom, ki vsako dobro djanje plačuje stotero, to je neizmerno! Za pokoro se da molitev očenaša s posebnim povdarkom in premišljevanjem pete prošnje, — molitev in dobra dela za nasprotnika, — ponižna molitev' za dar ljubezni do bližnjega, — premišljevanje kterega izreka Jezusovega oziroma ljubezni do bližnjega, n. pr. «Dam vam zapoved novo, ljubite se med seboj....« ali: »Ljubite svoje sovražnike..— premišljevanje Kristusa na križu, prosečega za sovražnike, — premišljevanje ljubezni božje do grešnikov« — itd. S- 137. Spovedencu, ki obupuje nad odpušče- njem grehov. Bojite se, da so vaši grehi tako veliki, da vam jih Bog ne more odpustiti. Slišal sem grehe, ktere ste spovedali; res veliki so, ali opomnim vas, da je vsmiljenje božje veliko veče, ker je neizmerno. Sv. Krizost.om bi rekel: «Poglej ognjeno iskro, kadar pade v morje, kaj ne zgine mahoma? Kar je iskra v primerju z morjem, je greh v primeri z neskončnim vsmiljenjem božjim, — in še več, ker morje ima meje, vsmiljenje božje jih pa nima.« — Toraj vrzite svoje grehe v neizmerno morje božjega vsmiljenja in zatonili bodo za vselej! To opominja sam Bog v sv. pismu (Iz. I. 18); «Ak'o bi bili vaši grehi kakor ŠKrlat, bodo beli kakor sneg; in ako bi bili rudeči kakor bager, bodo beli kakor volna.« — (Pet. II. 3. 9); «Bog neče, da bi bili kteri pogubljeni, temveč, da bi se vsi k pokori obrnili.« Razumite, Bog ne želi vašega pogublenja, ampak vaše zveličanje; toraj zaupajte, in kolikor veči so vaši grehi, toliko več zaupajte! Ako bi vam Bog ne hotel odpustiti, ako bi vas hotel pogubiti, kaj mislite, da bi vas ne bil mogel že kaznovati? — Kaj niste zmiraj v njegovi roki? — kaj nima oblasti čez vse stvari? — kaj bi vas ne bil mogel streti precej po grehu in pahniti v pekel? — Pa vas ni uničil, ampak potrpel je z vami, ker se mu smili smrt grešnikova; — potrpel je in vas navdihnil, da iščete odpuščetija grehov v spovedi, da bi se vam pravo zaupanje prebudilo v srcu, da bi vas prerojenega mogel sprejeti v svoje očetovske roke. Glejte, ne samo, da vam more, ampak tudi hoče vam odpustiti, ker je neizmerno dober, da sv. Franc. Sal. pravi: «Bog v svoji dobrotljivosti ima veče veselje nam dajati milosti, nego mi jih sprejemati«. 259 Pomislite na Zveličarja, ki je trpel in vmrl za grešnike, in sicer za vse, toraj tudi za vas! Kadar je iz križa milo gledal po svetu, gledal je s svojim vseve dnim očesom tudi na vas in na vaše grehe; — kadar je njegova kri kapala na zemljo in prala grešne madeže, kapala je tudi na vaše grehe, in jih vmivala;— kadar je Jezus molil: «Oče odpusti jim, saj ne znajo, kaj delajo,« molil je tudi za vas. Toraj zakaj obupujete in se strašite čez mero? — Kaj ste morebiti prvi grešnik, ki je mnogo razžalil Boga, pa vendar prosi za odpuščenje? Pomislite na sv. Petra, Pavla, Augustina, Magdaleno, Marijo Egipčansko, Margareto Kortonsko itd. (obširniše se omeni posebno takega svetnika, kterega grešno življenje je kaj podobno spovedenčevemu), tudi ti so bili grešniki, zdaj pa so svetniki in veliki božji prijatelji, ker so se kesali svojih grehov, jih opustili in z otročjim zaupanjem se izročevali božji previdnosti. Tako storite tudi vi, in hitro bodete na potu proti nebesom! Uči nas sv. vera, da ni nobenega greha tako velikega, da bi ga Bog ne mogel odpustiti; Jezus nas pa tudi uči, da so nekteri grehi, kteri ne bodo odpuščeni ne na tem ne na unem svetu; ne zato, ker bi jih Bog ne hotel odpustiti, ampak ker grešnik vsmiljenju božjemu vrata zapira, in tako v grehih vmrje. Eden teh grehov je obupanje, in rečem vam, da je to satanska skušnjava, ki vam preveliki strah vsiljuje zato, da bi od samega strahu prevzeti pozabili na najimenitnejšo reč pri odpuščenju grehov, namreč kesanje. Toraj priporočujem vam, kadar vas obhaja čezmeren strah zavoljo grehov, recite kakor nas uči sv. Bernard: »Resje, nesrečen grešnik sem in nisem vreden nebeškega raja; pa vse enako upam. ker je Jezus zaslužil za mene. Zaupam na zasluženje njegovega trplenja, in nikdar, nikdar se ne pustim ločiti od ljubljenega Zveličarja!« V skušnjavi na obupanje molite obudenje upanja, posebno povdarjajte besede: «Upam odpuščenje grehov!« Molite pa tudi sploh večkrat za dar trdnega zaupanja! — Strah pa, kterega ste dosedaj imeli zavoljo svojih grehov, naj vam bo nauk in opomin, da iste grehe mrzite iz dna srca, in se jih toliko bolj pazljivo ogibate! Kadar se domislite tih grehov, ali se vam približa skušnjava na nje, spreleti naj vas groza zavoljo njih, in vselej se domislite tudi v Boga in skesano pribežite k božjemu vsmiljenju, kakor preplašen otrok pribeži v naročje svoje matere! g. 138. IPr*eklirjj evalcu. Spovedenec: Sem klel in preklinjal veliko in grdo. — Kako, s kterimi besedami ste kleli in preklinjali? — Z vsakimi, tudi z največimi kletvami. — Je treba, da jih bolj natanko razločite, ker so ene kletve veliko veči greh, kot druge. — Sem klel: Hudič te vzami! — Strela te ubij! — Ilija naj te ubije! — * 360 Zlodej! — Kriste te ubij! — Pri moji duši! — Hudič naj me vzame, če ni res! — Da bi oslepel! — Sakramentl — Oštija te ubij! — Madona! — Z eno besedo, kar mi je na jezik prišlo, vse sem rekel. — Koga ste kleli? Vsakega, še sam sebe, svoje otroke, ženo. očeta, sosedove, živino, kadar sem se vdaril, kadar sem našel škodo na polju, ali v gozdu, sem najhujše preklinjal. — Kolikokrat ste kleli ? — Skoraj vsaki dan, tudi po večkrat na dan, vselej, kadar sem bil jezen; — samo po spovedi sem se bil nekaj dni zdržal. — Kdaj ste bili zadnjič pri spovedi? Pred pol leta. — Pa ste že pred zadnjo spovedjo ravno tako kleli in preklinjali ? — Ravno tako. — Ste se kaj prizadevali, da se zdržite grde kletve ? — Pri zadnji spovedi sem trdno odločil, da se bom odvadil kletve, ker mi je mnogokrat žal zato; tudi sem se nekaj dni zadržal, potem pa sem padel nazaj v staro navado. — Ktere pomočke ste rabili, da bi se odvadili kletve? — Od začetka sem večkrat molil kaki očenaš, da bi mi Bog dal moč, da bi se mogel zdržati, poznej pa sem opusti molitev. — Želite resnično se odvaditi in poboljšati? — Prosim, naj me nauče, kako naj storim, da se bom mogel, ker spoznam, da je moja navada res grda. Poslušajte me, obljubim vam, da se bodete s časom povse odvadil, ako bodete nasledovali moje nasvete. Najprej vam moram opomniti, da je vaše kesanje sicer pravo in resnično, ali preveč je površno, tako'tudi vaš sklep poboljšanja. (Opomine oziroma kesanja glej g. 135). Da boste še bolj spoznali gnjusobo svoje navade, premislite svoje kletve. Morete kaj hujšega želeti svojemu bližnjemu na duši, kakor večno pogublenje, ali na telesu kaj hujšega, kakor strela te ubij! Da bi oslepil! itd. A Jezus pravi: «S kakoršno mero boste merili, s tako se vam bo odmerilo!« Kaj bi bilo z vami, ako bi nad vas prišli vsi hudiči, vse strele, vse nesreče, ktere ste že drugim našteli? — In povem vam, prišli bodo, ako se povse ne poboljšate! Bog pravi v sv. pismu: «Ako se grešnik spreobrne od svoje grešne steze, ne bom se več domislil njegovih grehov.« Ako se pa ne spreobrnete od grešne navade, domislil se bo Bog vsih grehov s kaznijo, in gorje človeku, ki pride v roke pravičnega Boga! Ako ni poboljšanja, je sumljivo kesanje in sklep; ako pa to ni zadostno, tudi odveza ne velja. In čeravno bi bilo kesanje še zadostno in sv. odveza pred Bogom veljavna, je vendar za) vsaki greh treba trpeti še velike časne kazni, ako ne na tem svetu, pa na drugem, — v vicah. Glejte tam bodo prišli nad vas vsi tisti hudiči, zlodji, strele itd., ktere ste klicali na druge. In koliko jih bo, ako vsaki dan, leto za letom vse svoje življenje kolnete in preklinjate? — Kaj se ne bojite, da bi jih bilo več, kot imate vlas na giavi? — Kaj bo z vašo dušo? — Pa ste preklinjali: Krište, oštija, madona, sakrament itd. Pomislite kterikrat, kaj s tem rečete, kako strašno Boga razžalite ? Jezus Kristus, Sin božji, je iz neizmerne ljubezni do nas ljudi prišel na ta svet, da nas odreši ; vsa njegova djanja, vse njegovo življenje je tako, da se z eno besedo izreči more; ta beseda je: 261 ljubezen. Ljubil nas je, zato je prišel nas zveličati, ne pa pogubljati kterega; še celo najhujše svoje sovražnike, ki so ga križali, ki so ga še na križu visečega zasramovali, še te bi bil rad zveličal, zato je molil zanje: Oče odpusti jim, saj ne znajo, kaj delajo. Glejte, koliko je ljubil! Vi pak ga kličete, naj vam bo vaš rabelj, ki naj ljudi pobija. — Hu, kakšno zasramovanje večne ljubezni! Kaj vam resna misel na to ne pretrese kosti in mozeg? Da bi, Jezus svoje ljubezen in odrešenje naklonil vsim ljudem, postavil je sv. zakramente, ki so kakor viri, iz kterih zajema¬ mo milosti božjih, brez kterih bi nam ne mogoče bilo se zveličati. Kako neprecenljivi dar so nam sv. zakramenti, a vi jih v jezi bogokletno izgovarjate! Kaj ni to črna nehvaležnost proti Bogu!? Najsvetejši med vsimi zakramenti je presv. Reš. Telo, sveta hostija, ki ni samo zakrament, ampak sam živi Bog; tisti Bog, kterega Kerubini in Serafini na obrazih ležeči molijo in častijo; — tisti Bog, ki nas je odrešil; — tisti Bog, ki nas bo enkrat sodil; — tisti Bog, ki je zmiraj pripravljen nam pomagati v vsih potrebah in težavah, ki nam ravno v podobi sv. hostije na pomoč pride tudi na smrtni postelji, da bi nam pri zadnjem bojevanju pomagal srečno končati to življenje in še srečnejše početi večno življenje v nebesih! Ime Jezus Kristus, in tudi presv. Reš. Telo, je tisto ime, pred kterim se ima pokloniti vsako koleno, naj bo v nebesih, na zemlji, ali pod zemljo; molijo in častijo ga angelji in verhangelji, a vbogi človek se predrzne s tem imenom preklinjati! Razumite, kako velika hudobija je to? — Preklinjali ste tudi z «madona» to je: mati božja, ktero vsi kristjani vsega svetu častimo kot svojo ljubo mater, kot najboljšo pomočnico in srednico pred Bogom; posebno pa je pri pobožnih Slovencih v veliki časti; vi pa preklinjate z njenim imenom, spakovaje se po italijansko! Kako jo bodete na pomoč klicali, kako se ji priporočavali, ako jo tako razžaljujete! ? — Kaj pa bo rekel J. Kristus k temu? kaj mislite, da se ne bo potegnil za čast svoje ljubljene matere? — No, poglejmo vaše kletve še od druge strani. Kleli ste bližnjega. Želite biti pravi učenec Jezusov, ki upa na večno življenje? — Gotovo, kaj ne? Poslušajte, kaj reče Jezus: «Ljubite se med seboj, kakor šem jaz vas ljubil, po tem bodo ljudje spoznali, da ste moji učenci.« A kako je ljubil Jezus? — Poglejte sv. razpelo, odgovorilo vam bode, da je ljubil prijatelje in sovraž¬ nike do kraja, do zadnje kaple krvi, do zadnjega zdihleja! Imenujete se kristjana, toraj njegovega učenca; a kje je ljubezen, ki ne želi slabega, ki potrpi ? Storili ste še hujše; kleli ste celo svoje otroke. Eni so še drobni, nedolžni, ki še ne znajo, kaj delajo! Ako oče kolne svoje otroke, kdo pa jih bo blagoslavljal, kdo bo zanje Boga molil? Gotovo želite, da bi vaši otroci bili enkrat srečni, pametni, poslušni; kaj ne? — Dragi moj, s kletvami jim tega ne boste poskrbeli. «Vsaki dober dar pride od zgoraj, od očeta svetlobe« nas uči sv. pismo. Toraj tudi dobra pamet, dobra« prava volja, 262 sreča itd. pride od Boga. Zato priporočujte jih Bogu, materi božji, angelju varhu, — ne pa hudiču, streli! Velikokrat je že Bog starše kaznoval s tem, da je dopustil, da se je spolnila njihova kletva. Pa kaj bi bilo, ako bi vam otroka res strela vbila, ako bi res oslepil, kadar ga tako nespametno kolnete? Bi mogli še kterikrat imeti mirno srce? Vam ne bi vest zmiraj očitala, da ste s svojim jezikom vbil otroka? Zato ne skušajte Boga! — Verujte mi, čeravno bi vas Bog ne kaznoval na tako očevidni način, kaznoval vas bo gotovo v otrocih, ako se ne odvadite te grde navade! (Sir. 3. 11): « Očetov blagoslov hiše dela, materna kletev vse podere« pravi sv. pismo; toraj otroci, ktere kolne oče ali mati, nimajo sreče ne blagoslova božjega; vest vam bo očitala, da ste jim vi odgnal dobro. Že zdaj pravite, da vas ne ubogajo, — zagotovim vas, koliko več jih boste kleli, toliko manjše vas bodo poslušali, in več jezili, in s svojimi nerodnostmi vam kopali zgodnji grob. A pri tem je še nekaj hujšega. Nejsamo, da s kletvami odganjate otrokom srečo in blagoslov božji, tudi pohujšujete jih! Kot oče imate dolžnost jih lepo učiti, napeljevati na čed¬ nostim življenje; pa kako jih boste svarili, ako nad vami vidijo tako grešno navado!? Navadili se bodo tudi oni kleti, če ne od drugih, pa od vas; dokler jim boste dajali slab zgled, koristili ne bodo nobeni opomini, ne vaši, ne duhovnega pastirja — kaj bo potem za njihove duše? Kdo bo za nje odgovarjal, kaj ne vi? — «Gorje 'človeku, po kterem pohujšanje pride; boljše bi mu bilo, da se mu malinski kamen na vrat obesi in vtopt v globočino morja,« žuga Jezus pohujševalcem; kaj bo še le rekel, ako je celo oče pobujševalec? — Kako boste odgovarjali pred božjim sodnikom, ako bodo otroci, ktere ste po sv. krstu nedolžne kot angelje sprejeli od Boga, — ako bodo ti tožili, da so se od očeta navadili kleti?! — Kam se bodete skrili pred jezo božjo? Toraj spoznajte svoj greh, spoznajte, na kako nesreč¬ nem potu ste, in vernite se, dokler je čas! Kleli ste tudi svojo ženo, kteri ste pri poroki in tudi drugekrati obljubovali večno ljubezen, a zdaj na njo kličete pekel in hudiča! — Recite mi, si želite tukaj na svetu mirno in zadovoljno življenje? — A, ja. — Glejte največ vam more življenje osladiti ravno žena. Med drugimi uzroki zakaj je Jezus postavil sv. zakon, je tudi ta, da si mož in žena eden drugemu pomagata v težavah, da se tolažita v nesrečah, da skupno vreme skupno nosita. Hiša, kjer se mož in žena resnično ljubita, kjer eden z drugim potrpita, eden drugemu pomagata, je podobna zemeljskemu raju, ker je v nji mir, blagoslov božji in zadovoljnost. A, kjer se mož in žena vjedata, se kolneta, in nasprotujeta, je živa podoba in tudi početek pekla. Toraj potrpite z ženo; ako opazite kaj napčnega, povejte ji s pametno besedo, dobra beseda dobro mesto najde; z njo lepo ravnajte, ljubita se resnično med seboj! S tem si osladujeta življenje, otrokom dajeta lep izgled, in služita si večno življenje. Prim. %. 142. 263 Kleli ste tudi svojega starega očeta; toraj njega, ki vam je za Bogom najgrvi dobrotnik, — po kterem vam je Bog dal življenje, zdravje in premoženje, — ki je za vas skrbel, ko še sam niste mogel ničesa pomagati, — ki se ni prestrašil ne potov, ne truda, ne mraza, ne vročine, da bi za vas kaj več poskrbel! — Za hvaležnost ga zdaj kolnete! Kaj se ne bojite Boga, ki je v četrti zapovedi zapovedal spoštovanje do staršev in dobrim otrokom obljubil srečno življenje na tem svetu in v večnosti, a nasprotno hudobnim zažugal najhujše kazni tukaj in večno prekletstvo v peklu! Toraj spoštujte ga, lepo z njim govorite, bodite mu dober; čeravno ne more več kaj delati, strezite mu, kar največ morete: posebno svojim otrokom tudi vkazujte, naj svojega deda ljubijo in spoštujejo! Pomislite nekoliko, 'kako bi vam bilo pri srcu, ako bi vas vaši otroci zaničevali, vas kleli, vas zasramovali v vaši starosti, kadar si sam ne bodete mogli pomagati. Kaj vas ne strese mraz, ako kaj takega samo pomis¬ lite? — Ali, zagotovim vas, kakor bodo vaši otroci vidili, da vi delate s svojim očetom, tako bodo oni z vami ravnali! Tofaj poskrbite si dobro na tem svetu, srečno starost in večno življenje. Prim. tudi g. 140. Ste kleli, kadar ste našel škodo na svojem. Kaj mislite, da Bog ni vidil tiste škode ? — da on ne bo znal sam dobiti krivičnika in ga kaznovati po svoji modrosti in pravici? — Bog sam pravi v sv. pismu: «Jaz sem Gospod, meni prepustite sodbo!« Toraj prepustite sodbo Bogu! On je brezkončno pravičen; storjeno vam škodo bo činil povse popraviti, in naplačal bo tudi vaše zaupanje v njega; ako boste potrpeli na eni strani, nadomestil vam bo na drugi strani toliko več. Ako pa kolnete, jemljete Bogu pravično sodbo; sam se hočete maščevati, čeravno se ne morete; pomagate si nič, a škodujete si mnogo, ker nimate zasluženja zavoljo potrplenja in zavoljo zaupanja v Boga, a ka¬ zen si nakopujete s kletvijo, s ktero razžaljujete Boga. Toraj že zavoljo svoje koristi, opustite grdo navado, ki nič ne koristi, škoduje pa veliko! Govoreč vam o potrplenju, pa ne rečem, da morate vsako škodo kar mirno potrpeti; ampak pravica pravi: «Vsakemu svoje!« — Tudi vi smete si iskati svoje. Ako ga znate, ki vam dela škodo, zahtevati smete odškodnino pri sodbi; ali zapomnite si dobro, ne delajte nepotrebnih pravd, tudi ne iz jeze in sovražtva do bližnjega, ali da bi ga oškodili, ampak z edinim namenom, da svoje dobite nazaj. Ako neznate, kdo vam škodo dela, vam ne ostane drugega, kakor da sodbo Bogu prepustite, to je, potrpite in Bogu se izročujte, on bo vse pravo naravnal! Pomislite, koliko Boga razžalite, koliko dolga imate pred njim, in male nadloge in nevšečnosti, ktere vas sem in tje zadenejo potrpite z namenom, naj bo za pokoro vaših grehov in skusili boste, da vam bo že sama ta misel polakšala pol trplenja. Kleli ste: Pri moji duši! — Hudič naj me vzame — da ne bi živil eno minuto, ako ni res itd. To niso samo navadne kletve, ampak priseganja. — Je bilo vselej resnično, kar ste potrjevali 264 s takimi besedami? — Včasih ja, včasih ne. — Kolikokrat ste na resnično trditev tako zakleli? — Ne znam pravo, ali gotovo več kot stokrat. — Poglejte malo, vsakikrat, kadar ste na ne¬ resnično trditev tako zakleli, prisegli ste po krivem. A kaj je kriva prisega? Eden največih grehov; greh kterega je Bog mnogokrat že na tem svetu strašno kaznoval. Bojte se ga, da tudi vas ne vdari s trdo šibo svoje jeze! Pa ni saum takrat greh, kadar se zaklinjate na neresnične besede, ampak že sama navada takega preklinjevanja je greh pred Bogom in sramota pred ljudmi. Ker ste tako navajen, vrti se vam jezik, da še ne opazite kako, in zmiraj ste v nevarnosti krivo priseči, kakor sam spoznate, da ste to storil vsakokrat, da celo ne znate kolikokrat! Sploh vam moram za vse te razne kletve in preklinjevanja še eno opomniti. Da ljudje moremo govoriti, je neizmerni dar nebeškega Očeta. Dal nam je dar govora, da izrazujemo svoje notranje misli in želje, da bližnjega kaj naučimo, ali tolažimo ali razveseljujemo in posebno, da Boga častimo z jezikom. Kako grda nehvaležnost je proti Bogu, neprecenljivi dar govora zlora¬ biti v greh, z njim kleti bližnjega in Boga žaliti!? Mislite si, da bi bili vi mutasti, da bi ne mogli nobene besede izgovoriti, kaj ne, kako bi bili nesrečni! ? — A povem vam, tisočkrat bolj srečni bi bili, kakor da z jezikom tako grdo Boga razžaljujete! Ako bi bili mutasti, tam v nebesih bi se vam jezik razvezal za češčenje in poslavljenje božje; ako pa boste zdaj z jezikom Boga razžaljevali, razvezal se vam bo jezik v peklu, da bodete kleli, kakor ste bili navajeni na zemlji! V peklu preklinjajo, in človek, ki preklinja, pripravlja se za pekel, in je že tukaj na zemlji podoben pogubljenim. Skoraj bi rekel, da je hujši od pogubljenih. — V peklu preklinjajo, ker nobene dobrote več ne dobe; človek ki kolne, razžaljuje Njega, od kterega še zmiraj prejema nešte- vilne dobrote! Kaj ni to grda hudobija!? — Ne izgovarjajte se s tem in unim, n. pr. da kolnete, kadar ste jezni, itd. — Bog vas ne vjezi nikdar, pa vendar s kletvami Njega razžaljujete. Kaj bi rekli, da pride človek, kteremu slabega niste storili, a veliko dobrega, in vas dobro ploskne za uho, in- se potem izgovarja, da je bil jezen ?! Kaj pa bo Bog rekel, ki vam vse dobro daje, in nikdar slabega, pa mu z grdim jezikom dajete zaušnice, kadar ste jezni? — Upam, da spoznate, kako grda je vaša navada, in da imate resnično voljo se je odvaditi in početi vse drugačno živ¬ ljenje. Da se bodete za gotovo poboljšali, priporočim vam posebno, da zmiraj pazite na svoj jezik. Odločite, da bodete vsaki večer pred večerno molitvijo tudi svojo vest izprašali, posebno oziroma tega greha. Pomislite vsakikrat natanko, kolikokrat ste (morebiti) zopet zakleli čez dan, s kterimi besedami, zakaj, v kteri prilož¬ nosti. Ako vam bo vest očitala greh, obudite precej srčno kesanje, prosite Boga za odpuščenje, in precej resno sklenite, da se bodete drugi dan posebno varovali v okoljšinah, v kterih ste se pretečeni dan spozabili. Naložite si vselej sam ktero pokoro, in Boga prosite za pomoč v skušnjavah. Za bogokletstva (oštija — 265 sakrament itd,) pa storite še več. Odločite, da bodete za vsaki krat, kolikokrat bodete še tako rekli, ali dal kakšno milošnjo (eno desetico prvemu beraču, ki pride na vrata) ali si kaj odrekli pri jedi, ali molili ktero posebno molitev. — Razumite me, tega vam ne ukažem, le svetujem in vroče priporočim, ker sem trdno prepričan, da se bodete na ta način najprej in najbolj gotovo odvadili preklinjevanja. Tudi morate bolj pogosto priti k spovedi, (se mu določi z ozirom na njegove okoijšine) in pri prihodnji spovedi mi bodete povedali, če ste tako ravnali, kakor sem vam svetoval. Pokora: Molitev za tiste, ktere je klel, posebno za otroke, ženo, očeta; — očeta naj prosi za odpuščenje; — zavoljo pre¬ klinjevanja — (oštija — sakrament itd.) naj nekaj nedelj po končani službi božji ostane v cerkvi in pred sv. Reš. Telesom moli vsakikrat primerno dosti časa, in nekaj časa na čast Matere božje; — rožnivenec, ako je v takih okoljšinah, da bi ga mogel moliti, — križev pot, kjer je. g. 139. Spovedencu, ki ne praznuje praznikov. Spovedenec: Pet nedelj nisem bil pri sv. maši. — Zakaj? — Ril sem v mestu, nisem mogel v pravem času opraviti svojih opravil. — Kakšna opravila imate o nedeljah v mestu? — Nesem kaj na prodaj, sadje, zeljenjavo, kolce in kar je. — Zakaj ne nesete delavni dan? Tudi v delavnikih nosim; pa me mnogokrat tako zateče, da v saboto še le pripravim, in v nedeljo nesem na trg; tudi se v nedeljo za kteri novčič proda dražje. — Petkrat niste bili pri sv. maši; pa drugekrate ste bili tudi pri pridigi? — Kadar sem v mestu navadno vlovim le tiho mašo. — H kr- šanskem nauku in blagoslovu ste prihajali v nedeljah? — Kadar sem bil v mestu, nisem bil nikdar pri blagoslovu, ker moram iti domu; kadar sem pa doma, grem rad tudi popoldne v cerkev, če morem. — Kaj delate v nedeljah popoldne po blagoslovu, ali kadar iz mesta pridete? — Navadno poiščem ktero drušnjo, včasih grem v gostilnico. — Ostanete dolgo v krčmi? — Kakor se snide drušnja, do noči, včasih igramo do polnoči, — Ste se tudi vpijanili? — Da bi ne znal za se, nisem bil pijan, dobre volje sem bil pa večkrat. — Ste pri vinu morebiti govorili nespo¬ dobno? — Tudi se je kaj reklo, kaj? — Ste pri igri kleli? - Kadar sem zgubil, ali če smo se skregali, sem tudi klel. (o nespodobnih govorih, o kletvi, o pijanstvu — gl. drugde). Iz vaše spovedi spoznam, da ne znate, kako Bog zapove, da moramo praznike posvečevati. Razložil vam bom na kratko, da spoznate, kako daleč ste zagazili v grehih. Bog je zapovedal praznike praznovati zato, da telo počije od dela, da se duša ovsobodi od posvetnih misli in skrbi, in tem ložej skrbi za čast božjo in svoje zveličanje. Zato je Bog kratkomalo prepovedal 266 vsako hlapčevsko delo, ktero se na drugi dan more odložiti. Med hlapčevska dela se pa tudi šteje, pridelke v mesto naprodaj nositi. Bog v sv. pismu določno ukazuje (II. Mojz. 20, 8. 9): «Sešt dni delaj, sedmi dan pa je počitek gospoda tvojega Boga; na ta dan ne delaj nobenega dela, ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla.« Toraj ves teden vam Bog prepusti, da si poskrbite za posvetne reči; nedelje in nekaj praznikov pa je pridržal sam sebi, to je, da jih posvetite na čast božjo in za svoje zveličanje. Vi pa še te dni porabite za posvetne skrbi, za prenašanje pridelkov, za posvetno razveseljevanje, za popijanje in igro, — toraj za posvetnost in greh! Kaj se ne pravi to, Bogu vzeti, kar je božjega in dati svetu in hudiču!? — Ako najamete kopača in se z njim pogodite za celi dan, kaj boste rekli, ako bo šel kopati na svojo njivo in ne na vašo? Ako bi šel popivati ali v senco ležati, namesto da bi pridno delal uka¬ zano delo ? — Glejte, v enakem položaju smo v praznikih kristjani prama Bogu. Praznik je dan božji, v kterem moramo Bogu služiti. Poglejte, koliko v tej zadevi pomanjkujete od svoje dolž¬ nosti proti Bogu! — Če bi prišel k meni na spoved delavec, ki ni delal delo, za ktero je prejel plačilo, moral bi mu ukazati povračilo, ker je s tem svojega gospodarja oškodil. Glejte, vi tudi niste delali pri njem, od kterega vendarle plačilo prejemate. Vsak dober dar pride od Boga; vse kar imate, vse kar ste, vse vam Bog podeljuje; vi pa še to malo časa, kterega si je sebi pridržal, še to mu vzamete in porabite za sebe! Pomislite, koliko odškodnine ste dolžni Bogu! Izgovori, ktere poveste, so votli in prazni. Pravite, da vas čas tako zateče, da še le v saboto pripravite. Dobro, pripravite v saboto in počakajte do ponedeljka! — Pravite, da v nedeljo kaj dražje prodaste, in to mislim, je največi uzrok, vaša lakom¬ nost. Kaj res mislite, da boste z zanemarjenjem božjih zapovedi obogatili? — Kaj niste še nikdar slišali besedi sv. pisma: «Ne on, ki seje, je kaj, tudi ne, ki zaliva, ampak on, ki da rasti» To se pravi: človeški trud brez božjega blagoslova nima vspeha. Pa ^kako upate blagoslova božjega od dela, pri kterem Boga razžaljujete? — Sv. Duh kratko reče (Preg. 10. 2. 6); «Ne poma¬ ga bogatstvo nakopičeno po brezbožnosti. — Gospodov blagoslov pa počiva na glavi pravičnega!« Verujte mi, kdor si s tem do¬ biček kopiči, da tepta zapovedi božje, spravlja ga v raztrgan žep. Kar je Bog rekel neposlušnim Izraelcom, reče še zdaj vsake¬ mu, ki neče spolnovati božjih zapovedi (Hag. I. 6—9); «Veliko ste sejali, pa malo pridelali; jedli ste, pa se niste nasitili; pili ste, pa se le niste napili; oblekli ste se, pa se vendar niste ogreli; po obilnosti ste gledali, in glej pomanjkovalo vam je; in kar ste v hišo nanesli, sem jaz iz nje popihal. Poslal sem sušo na zemljo, in na žito, in na vino, 'in na oljke, in na vse kar zem¬ lja rodi, in na ljudi in na živino in na vsaki trud vaših rok: A zakaj to? pravi Gospod Bog; zato, ker je moja hiša pusta, in vi se poganjate le vsaki za svojo hišo.« Razumite toraj, zastonj se 267 trudite, ako Bog ne da svojega blagoslova. Ne glejte na tisti novčič, kterega v nedeljo pridobite, ker Bog pravi, »kar ste v hišo nanesli, sem jaz ven popihal;« na drugi strani boste imeli deset¬ krat večo zgubo ali nesrečo, ker cn krivičen vinar poje sto poštenih. Ali to še ni vsa škoda, kar jo imate zavoljo nepraznovanja praznikov; večo škodo imate še le na duši. Kaj pomaga človeku, ako bi ves svet dobil, na duši svoji pa bi škodo trpel; ktero zameno bo dal za svojo dušo? — Kadar bo prišla smrt, kadar bo pravični sodnik zahteval račun od vaših djanj, kaj boste položili na tehtnico, ktero bodo grehi, storjeni s neposvečevanjem praznikov potezah na stran pekla? — Kaj boste položili? Tiste novčiče? — Prelahki bi bili, ker pred Bogom nimajo cene; in še tistih ne boste imeli, ker jih boste pustili na tem svetu! Kaj pa bo za dušo? — Pomislite, koliko zasluženja se tvegate, ker božjih dni prav ne posvečujete. Petkrat ste zamudili sv. mašo. Sv. maša je ponavljanje Kristusove daritve na križu; toraj je djanje, pri kterem se vsmiljenje božje razliva na svet, djanje, pri kterem Bog svoje dobrote in milosti siplje nad pobožne kristjane. Še misliti si ne morete, koliko dušne in posvetne škode imate, kadar opustite sv. mašo in to zato, da si pridobite en par novčičev! — Kako ste pa bili pri drugih sv. mašah, kadar ste bili v mestu v opravilih? — Vas niso misli na kupčijo motile pri molitvi ? — O ja, velikokrat. — Glejte, tudi tiste sv. maše, ktere ste še vlovili, vam niso bile dosti vredne; bile so le hipine brez jedra, — slepili ste sebe, da ste spolnili zapoved božjo, a Boga niste mogli oslepiti, ki je vidil vaše raztreseno srce, posvetne misli, itd. Gestiti ste prihajali Boga le z životom, le z zvunanjo podobo, ne pa z dušo in v resnici. Saj znate, kaj reče Jezus: «Bog je duh in resnica, kdor ga hoče moliti, moli naj ga v duhu in resnici.« Glejte, koliko pomanjkanja ste storili! Ako ste imeli preveč raztresene misli, morebiti celo grešne, ste s tem Boga veliko razžalili. Kadar človek hoče kterega razžaliti, ne gre ravno v njegovo hišo, ampak počaka, da se mu kje zvunaj ponudi pri¬ ložnost; — Boga pa ne razžaljujete samo zvunaj, ampak greste še celo v njegovo hišo in pred sv. altarjem razžaljujete ga z ne- pobožnostjo! Znano vam je sv. Evangelje, v kterem se pripove¬ duje, kako je Jezus iz tempeljna izgnal prodajalce in kupčevalce. Glejte, tak ste tudi vi, kadar pri sv. maši v mislih prerešetujete svoje kupčije, namesto pobožno moliti! Pri pridigi navadno niste bili. To vam je tudi v veliko dušno škodo. Res je, da ni naravnost zapovedano, da bi moral vsaki biti pri pridigi in pri kršanskem nauku; zapovedano pa je, da se mora vsaki prizadevati spoznavati Boga in njegovo sv. voljo. A kako boste spoznavali Boga, ako ne poslušate besede božje!? Ker ne poslušate besede božje, ne znate zadosti volje božje, ne znate pomočkov proti skušnjavam, nimate napeljevanja in nagovarjanja na lepo čednostno življenje, — z eno besedo v veliki nevarnosti ste, da vas premaga greh. — Kako se boste 268 enkrat izgovarjali pred Bogom? Morebiti, da niste znali volje božje — ali, da niste mogli premagati skušnjave? — A Bog vam bo pokazal vse pridige in krš. nauke, v kterih je bilo toliko koristnega povedano ravno za vas, — pa ste zanemarili slišati zavoljo skrbi za en par novčičev. Kaj pri tem ne boste vstrepe- tali na vsem životu!? — Isto velja tudi o sv. blagoslovu, ki sicer ni zapovedan, kakor sv. maša, a veliko si škoduje, kdor ga brez posebne po¬ trebe zanemarja. Jezus pravi:« Pridite k meni, ki ste trudni in obteženi, okrepčal vas bom jaz;« in ravno pri sv. blagoslovu razdeljuje svoje pomoči potrebnim, tolažilo žalostnim, moč skušanim. Kaj nimate nobene potrebe, dušne ali telesne, za sebe ali za družino? Imate jih, kakor jih ima vsaki človek; verujte mi, s svojim trudom in pehanjem ne boste za vse zadostili; poprej bodete onemogli, ako vam Jezus ne pomaga. Toraj pridite k sv. blagoslovu, potožite Bogu svoje težave, izrazite v ponižni in pobožni molitvi svoje želje, prosite na pomoč Mater božjo, svetnike in svetnice! — in Bog bo blagoslovil vas na duši in telesu, vas in vašo družino, in trud vaših rok. Opomniti vas moram še nekaj posebnega. Bog hoče, da je ves dan, dan božji, ne samo tiste ure, kadar je služba božja; a vi ste po blagoslovu navadno šli v pivnico, kjer ste popijali do pozne dobe, grdo govorili ali vsaj poslušali take govore, igrali, kleli itd. — Ne rečem, da bi morali ves dan moliti ali v cerkvi čepeti. Nedelja je tudi dan oddihleja, dan veselja, je predpodoba večnega praznika v nebesih, kjer bo neprenehama veselje. Ali veselje mora biti nedolžno, kakor uči sv. Pavel: «Veselite se, ali veselite se v Bogu«; — toraj tako, da Boga ne odženete od sebe. Popijanje čez mero, nespodobni govori, igra, pri kteri se kolne, itd. so pa grehi, s kterimi se razžaljuje Boga in onečaščuje praznik. Vsako razveseljevanje in kratkočasje, ktero je protivno svetosti praznika, s kterim se žali vera in dušna korist, s kterim se škoduje čednosti in poštenju, ktero pohujšuje bližnjega ali mu na drugi način škoduje, je vsakikrat greh, a storjeno na praznični dan Je dvakrat greh. Toliko stvari je, s kterimi po končani službi božji morete Bogu služiti, n. pr. imate otroke, ponovite z njimi resnice, ktere ste culi pri pridigi in krš. nauku; — sprašujte svojo vest in očiščujte jo z resničnim kesanjem in s kako spokorno molitvijo; —je v vasi kteri bolnik, obiščite ga, tolažite ga; — iditetudi v drušnjo pametnih sosedov, pogovorite, posvetujte se z njimi kaj o skupnih zadevah in ko¬ ristnih rečeh ; — pojdite na polje in s hvaležnimi mislimi na Boga častite največjega dobrotnika.. .! Privošite si tudi ktero drugo razveseljevanje, ali rečem nedolžno, s kterim ne bodete ražžalje- vali Boga. Pokora: Za opuščenje sv maše, (ako dopuste svetske okol- šine spovedenčeve) poslušanje sv. maše v delavnikih, ali v nedeljo dvakrat, ali po končani službi božji molitev v cerkvi, križev pot, rožnivenec; za lakomnost: milošnja; za popivanje: post itd. 269 g. 140. Sinu, ki ne spoštuje svojih, staršev. Spovedenec: ^Mnogokrat sem razžalil očeta, sem jih klel, sem jih jezil, poslušati jih nisem hotel. — Kako si jih zalil? — Stari so že, ne morejo več delati, sem jih brez potrebe kregal, tudi sem se jim posmehaval, ker niso za nobeno delo več. — Zakaj si jih klel ? — Ker sem bil jezen nanje, ko so mi kaj očitali. — Kaj so ti očitali ? — Zmiraj me kregajo če grem na vas z drugimi mladenči, če grem kterikrat v pivnico ali igrati. — Pa kaj si jim rekel na taka karanja? — Sem jim rekel, naj molče, naj grejo k vragu, naj jih hudič vzame, da bi krepali! itd. — Kolikokrat si se nepodobno obnašal ali grdo govoril proti očetu? — Mater nisi nikdar razžalil? — Mati so mi vmrli. — Moliš kterikrat za nje ? — Malokdaj kaki očenaš, kadar mi rav¬ no na misel pride; 'tudi so mi na smrtni postelji naročili, da naj po njihovi smrti dam za nekaj sv. maš za njihovo dušo, pa še nisem dal. — Zakaj nisi dal, kaj nisi imel denarja? — Imel sem, saj so mi mati še več pustili, pa sem porabil za sebe. — Toraj si iz same nemarnosti ali pa lakomnosti opustil storiti, kar so ti mati na smrtni postelji naročili ? — Od začetka sem odlašal, potem pa pozabil na to; a zdaj mi je prišlo zopet na misel in bom dal, kakor hitro bom imel toliko denarja. — Si se do očeta že tudi pred zadnjo spovedjo nespodobno obnašal ? — Tudi včasih, ali od zadnje spovedi sem ga največkrat razžalil, ker mi brani se poročiti z dekletom, s kterim imam že več časa znanje. (Opazi; ako se ničesa ne obtoži, ga je treba vprašati kakšno je to znanje, koliko je grešno, in o tem posebej naučiti). Dragi moj, ti si na slabem potu, ki te bo gotovo v pekel pripeljal, in na tem svetu v nesrečo in gorje, ako se ne spreo¬ brneš, in to zdajl Mislim, da veš, da se k spovedi ne pride samo zato, da bi breme grehov odložil neglede jia poznejše življenje, ampak zato, da za storjene grehe zadostuješ in da s poboljšanjem počneš novo kršansko življenje. Zato poslušaj moje opomine, da spoznaš nevarnost, v kteri si, dokler ne spoštuješ svojega očeta. Bog v četrti zapovedi ukazuje: »Spoštuj očeta in mater, ako češ dolgo in dobro živeti na zemlji«. Razumiš, Bog ti obljubuje dolgo in srečno življenje, toraj svoje posebno varstvo, svoj blagoslov za tvojo dušo, za tvoje telo, za posvetne reči, namreč premoženje, poštenje, družino, ako boš spoštoval očeta in mater. Nasprotno pa, ako ne boš spoštoval očeta, zgodnjo smrt, more¬ biti nesrečno in nepripravljeno, prekletstvo božje na duši in telesu, na premoženju, na poštenju, zdravju in družini! Gorje človeku kteri se Bogu toliko zameri, da ga počne preganjati s svojo jezo! Ako bi bilo časa, naštel bi ti lahko neštevilno zgledov, ki vsi kažejo, da se mu ne zgodi dobro, kdor ne spoš¬ tuje očeta in mater. Opomnim te le na žalostni zgled Kamov in Absalonov, o kterih znaš iz kršanskega nauka, kako ju je Bog kaznoval, ker nista spoštovala svojih očetov. 270 Nespoštovanje očeta in matere je posebno velik greh; kaže močno pokvarjeno srce; je uzrok in početek sploh hudob¬ nega življenja. Bog takemu nehvaležnemu otroku odvzame svoj blagoslov, odvzame posebne milosti in pomoči, pošlje mu za- žugano prekletstvo, prepusti ga njegovim strastim, ki ga zape¬ ljujejo iz enega v drugi greh. Zato uči skušnja, da so otroci, ki se pregreše proti četrti zapovedi, ali pijanci, ali preklinjevalci, igravci, ali nečistniki, ali zapravljivci ali pa vse skupaj! Ako bi mogel natanko pregledati uzroke, kteri so hudodelnike, zapeljali na največe hudobije, zavoljo kterih zdaj ječijo po ječah, ali pa se obešajo na vislice, vidil bi, da jim je bil večidel početek neposluh in nespoštovanje do svojih staršev. Ne rečem da si ti že tako daleč; ali na potu si, po kterem se pride do največih hudobij; zato bi rad, da se prestrašiš pred koncem, da se spreo¬ brneš, dokler je čas. Da bolj spoznaš hudobijo tega greha, spomni se, kaj so ti starši, koliko dobrega so ti že storili, in kako jim zdaj vračuješ slabo za dobro! Za Bogom so ti prvi in največi dobrotniki; da, starši so ti namestniki božji; zavoljo tega moraš jih za Bogom največ ljubiti, največ spoštovati! Spoštovati jih moraš z vsim obnašanjem do njih, toraj da se lepo vedeš in ne surovo, da si jim prijazen, da se prizadevaš jim postreči, jih razveseljiti, ne pa jih žalostiti in jeziti. Bog reče v sv. pismu: »Proklet bodi, kdor ne spoštuje očeta in mater!« — »Kdor očeta žali in mater podi, je brez poštenja in sreče.« — Oko tega, kteri očeta zasra¬ muje, in porod svoje matere zaničuje, zasluži, da ga ob potoku krokarji izkljujejo, in mlade postojne požro.« Poglej, kako Bog ojstro žuga nehvaležnim otrokom! Pa poglejmo bolj na blizo, kako si se pregrešil proti svo¬ jemu očetu. Kregal si očeta, se jim posmehoval, ker so stari, ker niso za nobeno delo več. Toraj zdaj, ko so stari in ne more¬ jo delati, zdaj niso za nič; neznaš pa, da so delali, se trudili, kadar se ti še nisi mogel nič pomagati? Trudili so se vse življenje, za koga? — Za svoje otroke, toraj za tebe; ti pa jim nekdanji trud povračuješ s zaničevanjem, kaj ni to črna nehvaležnost! ? Bil si ti enkrat majhen, nisi mogel nič delati, nič zaslužiti; onkrat so oče za tebe skrbeli, da si imel jesti, obleko; oni so te varovali nesreče, te učili, ali dali naučiti, da si zdaj moreš kruh služiti, — in za vse te dobrote kaj jim vračuješ ? Na rokah bi jih moral nositi, paziti na vsaki njihov miglej, da spoznaš vsako nji¬ hovo željo injo precej spolniš, noč in dan si prizadevati, dajimosladiš stare dni, s svojo roko bi jih moral pitati, ako bi bili toliko stari ali bolni, da bi si sami ne mogli pomagati, — vse to jim moraš storiti, saj so tudi oče to storili tebi! Sv. pismo (Sir. 3. 15.) pravi: «Sin podpiraj starost svojega očeta, in ne žali ga v njegovem življenju; in ako mu pamet peša, zanašaj mu in ne zaničuj ga v svoji moči; zakaj vsmiljenje do očeta ne bo nikdar pozabljeno.« Zapomni dobro, Bog ne zapoveduje starše spoštovati samo toliko časa dokler so močni, dokler morejo delati, itd. ampak oče so ti vse do smrti in tudi še po smrti! 271 Klel si jih in zmirjal, ker so ti očitali tvoje nerodnosti, popijanje, igro, vasovanje. Pomisli nekoliko, kako dobri so ti oče; dokler so mogli delati, delali so za tebe, a zdaj, ko več delati ne morejo, pak te uče in svare, ker znajo, da bi te tvoje nerodnosti preiahko pogreznile v časno in večno nesrečo. Glej, kako te ljubijo oče; radi bi, da bi bil ti dober, pameten, srečen, spoštovan od ljudi in ljubljen od Boga; ti pa njihovo ljubezen vračuješ s kletvami ! — Boj se Boga! poboljšaj se, da te ne vdari kazen božja, ktero ti je Bog morebiti že odločil, pa z njo še čaka zavoljo tvojega dobrega in skrbnega očeta! Očeta moraš v vsem poslušati (karkoli ni proti božji za¬ povedi), še bolj jih moraš poslušati, kadar te odvračajo od greha in nerodnosti, hvaležen jim moraš biti, da ti očitajo tvojo nespa¬ met, da te na dobro napeljujejo in od hudega odvračajo. Tvoj oče so tudi bili mladi in lahko so opazili pri drugih da take nerodnosti, kakor popijanje, igra, vasovanje škodujejo na duši in telesu, vničujejo premoženje, podkopujejo zdravje, jemljejo poš¬ tenje in so nevarnost za neštevilno drugih grehov; radi bi, da bi to njihovega sina, to je tebe, nikdar ne zadelo, — toraj ne žali jih zato, ampak poslušaj jih, in hvaležen jim bodi za dobre opomine ! Največkrat si jih razžalil, ker so te kregali zavoljo znanja z nekim dekletom. Oče znajo dobro, kamo pripeljejo taka znanja, večidel v sramoto in nesrečen zakon. Res je, da si že polnoleten in ti zato oče nemorejo povse ukazati, s ktero se moraš pozako- niti; a vendar poslušaj njihov svet, ako le moreš. Že samo s tim, da poslušaš svet svojega očeta, zaslužiš si pred Bogom veliko blagoslova; a blagoslov božji je najboljša dota, — potre¬ ben je povsod, in še posebno pri ženitbi. Ako boš brez premis- lika s trmo tiščal v kteri zakon, je gotovo, da boš nesrečno zadel. Zato premisli dobro očetove uzroke, s kterimi ti branijo omenjeno dekle, in ako le moreš poslušaj njihov svet, da se ne boš kesal, kadar bo prekasno. Ako pa le previdiš, da bi dotično dekle za tebe bilo naj pripravniše, skusi pregovoriti očeta z dobro besedo, da ti ne bodo nasprotvali. Čeravno si že polno¬ leten in po češarkih postavah ne potrebuješ očetovega privoljenja, pa veliko več potrebuješ blagoslova, «očetov blagoslov hiše dela» pravi sv. pismo. Kar tiče tvojo mater, si se tudi veliko pregrešil. Nehva¬ ležno srce ima, kdor se svoje ranjce matere ne spominja v mo¬ litvi ; a ti si še več storil, zanemaril si njihovo zadnjo voljo, ktero so ti na smrtni postelji naročevali. Grdo je, ako otrok ne posluša svoje živeče matere, a še veliko grše je in večo kazen zasluži, kdor zadnjega njihovega naročila ne spolni. Kaj bi re¬ kel, ako bi vidil sina, ki bi suval svojo mater, jih tepel, jih pre¬ ganjal, jim vse mogoče trplenje prizadeval ? — Kaj ne, taki sin ni vreden, da ga zemlja nosi! Večno gorje mu pred Bogom! Ali čuj, morebiti si ti ta sin ! Morebiti zavoljo kterih pomanjklji¬ vosti trpe v vicah, morebiti trpe neizrekljivo, morebiti bi jih bile ravno tiste sv. maše, ktere si jim ti zadržal, rešile iz vic, a 272 gotovo je, da bi jim bile polakšale trplenje (ako so v vicah); a, da morajo še trpeti, kdo je tega kriv, kaj ne tvoja nemarnost, tvoja lakomnost ? — Pomisli na njihovo ljubezen, s ktero so te ljubili; srce naj ti pretrese misel na tvojo nehvaležnost, da se boš z vsimi silami prizadeval, čem prej, tem boljše prihraniti si denarjev, da boš dal za sv. maše za ranjko mater 1 Ako ne mo¬ reš dati za vse naenkrat, daj kolikor premoreš, in prizadevaj si, da boš kmalo spolnil vso dolžnost. Opomnim ti, da ni potreba, da bi dal za te sv. maše ravno meni ; daj kteremukoli mašniku hočeš. Morebiti se spovedenec izgovarja, da je jezen na očeta, jih kolne, ker imajo kakšno slabo lastnost, n. pr. so zapravljivec, nečistnik — Opomni se mu : Ako imajo tvoj oče to slabo last¬ nost, ne morem ti drugega svetovati, kakor, zavoljo ljubezni do Boga irnaj potrplenje z očetom. Bog je odločil od vekomaj, da boš imel takega očeta, podvrzi se v vsi ponižnosti njegovi sv. volji. Ti spoznaš, da je ta lastnost slaba, toraj pazi se, da se je boš ti temveč ogibal! Sodnik očetov nisi, zato jih ne smeš kleti, zaničevati; smeš pa jih na samem prositi, naj opuste svojo slabo lastnost, in posebno veliko in vroče moli zanje! V vsih dopust- ljivih stvareh pa jih moraš vse enako poslušati in jih spoštovati. Vidi se na prvi pogled, da si v slabih okoljšinah ; ali ravno^ to more ti biti uzrok zveličanja, ktero si moreš zaslužiti s spošto¬ vanjem svojega očeta zavoljo ljubezni do Boga. Upam, da se želiš tega greha, namreč nespoštovanja do svojega očeta, povse odvaditi; zato ti je treba resničnega in na¬ tančno določenega sklena, da boš zanaprej posebno ljubeznivo in prijazno ravnal z očetom posebno v okoljšinah, v kterih si jih dozdaj zaničeval ali klel. Za najboljši početek priporočim ti, da danas prosiš očeta za odpuščenje zavoljo tvojih nerodnosti in jim obljubiš, da jih boš odzdaj zanaprej vselej spoštoval, kakor dober sin. To se ti vidi težavno; ali pomisli, koliko ^ve¬ selja boš s tem storil očetu, ki si jih do zdaj tolikokrat razžalil. Ena tvoja beseda omehčala jim bo srce, morebiti jim bo v očeh posvetila solza veselja nad svojim sinom; veruj mi, ena taka solza očetova bo ti pred Bogom več dolga zbrisala, kakor, da bi po golih kolenih plazil okoli altarjev! Toraj stori to, ne boj se, da bi bilo to poniževalno za tebe, — vidil te ne bo nihče, a očetu bo to toliko všeč, kakor da bi bil nazaj dobil zgublenega sina! Skušnja uči, da so se resnično poboljšali, ki sona ta način počeli poboljševati svoje nerodnosti do staršev, in so postali dobri otroci, tolažba staršem, veselje in čast pred Bogom! Pokora: Molitev za starše, — razmišljevanje besedi Jezuso¬ vih na križu do svoje matere: «Mati, glej sina — Janez, glej mater!« s kterimi kaže, kako mora sin po mogočnosti skrbeti za svoje starše, čeravno bi bil sam v skrajni potrebi. 273 g. 141. Roditelj ta (očetu ali materi) oziroma skrbi za otroke. Navadno se starši ne obtožijo, da bi bili pri odgoji svojih otrok kaj zanemarili. Spovednik pa morebiti zna iz opazovanja, ali iz drugih spovedi, ali sumi iz spovedi staršev, da je odgoja pomanjkljiva. V takem slučaju naj najprej vpraša o določeni stvari, v kteri misli, da starši pomanj kujejo in potem tudi o dru¬ gih zadevah, v kterih morajo starši z naukom in lepim izgledom otroke napeljevati na^ dobro. N. pr. Maloprej je bil sin pri spo¬ vedi, ki se je obtožil, da je hodil na ptuje po drva, po listje itd. — Zakaj ? — Oče so me poslali. — Obtožila se je hči, da je v nedeljih večkrat nosila razne reči na prodaj v mesto in ni bila pri sv. maši. — Zakaj si nosila ravno v nedeljo? — Mati so me pošiljali v nedeljah, ker moram čez teden kaj drugega delati. Ako se taki oče ali taka mati o tem ne obtoži, vprašajih spovednik in potem nauči njihovo dolžnost. — N. pr.: S tem, da vam je Bog dal otrok, sprejeli ste na svoje rame veliko breme, namreč skrb za otroke, skrb, o kteri boste morali dati natančen odgovor vsevednemu sodniku božjemu. Ne bom vam toliko priporočal, da morate skerbeti za hrano, za obleko, za snažnost svojih otrok, da jih morate privaditi na ktero delo, s kterim si bodo mogli kruh služiti, z eno besedo, da jim morate skrbeti za telo in posvetnost, ker narava že sama naganja na to, kakor vidimo celo pri živalih, ki nimajo pameti. Veliko več vam moram priporočati, da otrokom skrbite za dušno odgojo. Ako jim za posvetnost še tako lepo skrbite, a za dušo in večnost ne, jim niste nič poskrbeli; ker je čas tega življenja tako kratek, da je v primeri z večnostjo prazen nič. Ako jim pa za dušo dobro poskrbite, ste storili vse za nje, čeravno jim ne zapustite ne bogatstva in ne posvetne imenitnosti. Tudi na dušno odgojo nagibati vas mora že sama narava. Vi želite gotovo, da bi vaši otroci bili modri, poslušni, dobri, srečni. Vse to pa bodo le, ako bodo dobri kristjani, ker početek modrosti je strah božji; toraj izredite jih v strahu božjem in postali bodo modri, dobri in tudi srečni, ker tistim, ki Boga ljubijo, se vse na dobro obrne. Da jih boste pravo kršansko izredili, naučujte jih sami o Bogu, o božjih lastnostih, o božji ■volji, učite jih moliti! To sam Bog zapove v sv. pismu (V. Mojz. 6. 6.): «Te besede, ki ti jih danes zapovem, naj bodo v tvojem srcu, in pripoveduj jih svojim otrokom.« Besede tedaj, ktere, slišite od božjega namestnika, pripovedujte svojim otrokom! Kteri so že dosti veliki, da morejo v cerkev, naj gredo tudi k pridigi, h kršanskem nauku; kadar pridete iz cerkve ponovite z otroci, kar ste božjega slišali iz pridižnice, da boste imeli veselje nad svojimi otroci, kakor reče sv. pismo (Preg. 29. 17): «Podučuj svojega sina, in te bo hvalil, ter veselje delal tvoji duši.« 18 274 Posebno pred pohujšanjem morate varovati svoje otroke. Pazite na nje po dnevu in po noči. Po dnevu, da ne bodo zahajali v slabe drušnje, v kterih bi se lahko popačili po pohujš- ljivih govorih, po nesramnih kvantah, pregrešnih norčijah, itd. Še več pa morate za nje skrbeti po noči, — noč ima svojo moč. Da bodo po noči doma, — da ne bodo kakšni razuzdanci zaha¬ jali v hišo, pod okno itd. A pred vsim skrbite, da jih sami ne boste pohujšali. In lavno v tem ste dozdaj največ zagrešili, — ste ukazali sinu, naj gre na ptuje po drva, po listje, — glejte zapovedali ste mu, naj prestopi 7. zapoved; — ste ukazali hčeri, naj v nedeljah hodi po svoji kupčiji; — tako ste ji ukazali, da naj prestopi tretjo božjo zapoved; — sami ste kleli vpričo svojih otrok, prepili ste se, da so vas vidili otroci, — glejte na vse te grehe ste jh pohujševali. Ako otrok v vašem obnašanju vidi slab zgled, gotovo ne bo nikdar dober kristjan. Vsi opomini, s kterimi ga bodete svarili vi, duhovni pastirji; vse kazni, ktere ga bodo doletele zavoljo hudobnega življenja; — vse skupaj mu ne bo toliko izdalo, da bi se mu iz pameti izbrisalo pohuj¬ šanje, ktero mu vi daste. Zato poboljšajte se najprej sami, posebno od tistih napak, ktere bi na sinu najtežje vidili. Ne želite, da bi bil vaš sin igralec, pijanec, zapravljivec, — zdržujte se tih napak in strasti, pa bodete lahko opominjali sina, ki vas bo tud ^poslušal. Mislite si, da vaš sin pride k spovedi, in se obtoži raznih grehov. Med opomini moral bi mu jaz reči: ne posnemaj slabega, kar vidiš pri hudobnih ljudeh, ampak ravnaj se potem, kakor vidiš delati svojega dobrega očeta. Pa mu smem tako reči, ko mu vi sam s slabim zgledom kažete pot v greh, da, še celo z ukazi in napeljevanjem!? — Kakšna sramota je za starše, ako mora spovednik reči otroku: ne posnemaj svojih staršev! Toraj popravite svoje slabo obnašanje! Kot oče imate dolžnost otroka pokarati, ako pri njem opazite grešna djanja; a kako bodete pokarali, ako vam otrok more odgovoriti, da tudi vi delate!? Pa še ni dosti, da otrokom ne daste slabega zgleda, in da mu ne ukazujete proti božjim zapovedim; ampak dajati jim morate lepe zglede pobožnosti in svetosti. Otrok posnema, kar vidi. Naj bo pravično vaše djanje in nehanje, spodobna vsaka vaša beseda, potem bodete lahko rekli svojim otrokom, kakor sv. Pavel Korinčanom (I. 4. 16.): «Prosim vas, moji posnemovalci bodite, kakor sem jaz (posnemovalec) Kristusov!» Ako vas otroci ne poslušajo, pokarajte jih, kaznujte jih ali nikar jih ne kolnitel Kazen naj bo pametna in primerna pre¬ stopku in otrokovi starosti. Ako boste z otrokom vselej potrpeli, njegove hudomušnosti spregledovali, ga le gledali, izgovarjali, branili, kadar ga že drugi karajo, verujte mi, spletli si bodete bič za starost. Modro strahovanje je velik pripomoček za dobro odgojo, kakor tudi sv. pismo pove; (Preg. 13. 14.): »Komur se šibe škoda zdi, sovraži svojega sina; kdor ga pa ljubi, ga stra¬ huje.« (Prag. 23. 13. 14.): «Siba in svaritev podeljujeta modrost; deček pa, ki je svoji volji prepuščen, dela sramoto svoji materi«. 275 H koncu je še posebno potreba, da vsaki dan molite za svoje otroke. Vsako dobro pride od Boga; tudi modrost, pamet, sreča itd. otročja je dar božji, za kterega morate posebno Boga prositi. Ge starši ne bodo molili za svoje otroke, kdo bo zanje molil ? Vidite, tako odgojujte svoje otroke, potem smete upati, da bodo s pomočjo božjo res dobri, vam poslušni, Bogu in dobrim ljudem ljubi, na starost vam veselje in pomoč in po smrti važen uzrok zveličanja. Le pomislite na tisti strašni dan, ko bomo vsi stali pred neskončno pravičnim sodnikom, — kaj bi bilo z vami, ako bi zavoljo vaše nemarne odgoje vaši otroci stali na levi strani med pogubljenimi! ? — Bi vam mogoče bilo stopiti na desno stran, ako bi vas otroci tožili, da ste jim vi krivi njihovega pogubljenja!? — Kako neizmerna tolažba pa bi za vas bila, ako bi otroke za¬ gledali na desni strani, ako bi vas otroci hvalili pred Bogom, da ste jim z naukom, z lepimi izgledi, z molitvijo zdatno pomagali do zveličanja! Kaj si ne želite tega veselja! ? — No, skrbite, da bodete zanaprej bolj vestno spolno vali očetovsko dolžnost; kadar pogledate svoje otroke, domislite se, da vam jih je Bog dal nedolžne angelje, in jih bo take zahteval iz vaših rok; po¬ novite večkrat trden sklep, da bodete na vse mogočne načine pospeševali njihovo zveličanje! Pokora: Djanja, nasprotna grehom, s kterimi je otrokom dajal pohujšanje, — molitev za otroke, — premišljevanje ljubezni Marijne na četrti postaji križevega pota— itd §. 142 . Možu., naj živi v sloščini s svojo ženo. Spovedenec: Jezim se, — največkrat z ženo, ker me ne posluša, dela po svoje, je sitna itd. kregava se zmiraj itd. Vaše obnašanje do žene je slabo obnašanje, ki vam kali zadovoljnost srca, porušuje hišni mir, pohujšuje otroke in družino. Ako vas žena opomni o kteri stvari, ^ne smete se jeziti na njo; opomni vas z dobrim namenom, ker želi vam in vsi hiši dobro, — zato vendar ne zasluži, da ji osorno odgovarjate in jo zmirjate. Vsakikrat pomislite dobro, na kaj vas opominja; morebiti bodete sami spoznali, da vas napeljuje na dobro, in poslušajte jo. N. pr. Brani vam igro, popijanje, pohajkovanje, obiskovanje lctere slabe drušnje itd; — glejte v tih rečeh ima ona pravo, ona vam je angelj božji, ki vas opominja pred nevarnostjo v greh. Poslu¬ šajte jo in bodite ji hvaležen za njene dobre opomine! — Ako se pa ona moti v kteri zadevi, kakor se vsaki človek zmotiti more, mirno in potrpežljivo ji stvar razložite in konec bo besedi. Gotovo ima tudi ona dobrih lastnosti, ktere vam dopadajo; ljubite jo zavoljo teh lastnosti! Ako ima tudi nevšečnih in sla¬ bih, potrpite z njo! V zakramentu sv. zakona zedinil vaj je Bog * 276 v nerazvezljivo društvo; toraj je božja volja, da skupaj in složno živita do smrti; potrpite zato njene nevšečne lastnosti zavoljo Boga! Znano vam je, kako je Bog prvo žensko vstvaril; vzel je spečemu možu rebro in je storil Evo. Glejte to stvarjenje jma velik pomen in jasen nauk. Bog ženske ni vstvaril, iz moževe glave, ker ni hotel, da bi ženska gospodovala čez moža; tudi je ni vstvaril iz noge, ker ni hotel, da bi mož teptal po nji; ampak vstvaril jo je iz rebra, — iz kosti blizo srca, ker je hotel, da naj žena bo moževa družica skoz življenje, da naj jo mož ljubi, kakor svoje telo. Zato je tudi v sv. pismu zapovedano: «Možje, ljubite svoje žene!» Toraj vidite Bog hoče, da se z ženo ljubita, da sta si dobra, prijazna eden drugemu. Na ta način imeli bo¬ dete že na tem svetu mirno in zadovoljno življenje v hiši, in pripravljate se na večno srečo v nebesih! Hiša, v kteri vlada sloščina in ljubezen, je srečna, čeravno ni bogata. Ako pa s svojo ženo živite v zdražbi, v jezi, v ne¬ prijaznosti, imate že tukaj preokus pekla, kterega si s svojim slabim obnašanjem vsaki dan posebej služite. Vi si želite priti v nebesa, kaj ne? — Vaša žena tudi kot kristjana upa in želi priti tamo. Pa, kako bodeta šla obadva v skupna nebesa, ako že tukaj ne moreta složno skupaj živeti? — Bo li Bog za vsakega vstvaril posebna nebesa? — Tega ne bo storil; ampak poslal vaj bo tamo, kjer ni več ljubezni in sloščine, kjer vlada sovražtvo, jeza, preklinjanje — v pekel! Iz vašega obnašanja prihaja še neko drugo zlo, namreč pohujšanje otrok in družine. Otroci vidijo, kako ravnate s svojo ženo, z njihovo materjo, in zgube spoštovanje do matere in očeta. Zapoveduje se jim, naj spoštujejo očeta in mater; pa kte¬ rega bodo spoštovali očeta ali mater ? — Mater ne, ker jim vi slabim svojim obnašanjem odvzamete spoštovanje do nje, ker vidijo, da z njo morebiti grše ravnate, kakor kdo drugi s svojo deklo. Ako jih bo mati kaj opominjala, zaničevali jo bodo, kakor se od vas navadijo. Pa bodo morebiti zato vas bolj spoštovali? — Tudi ne. — Neko notranje čutje jim bo povedalo, da vi ne delate pravo z njihovo materjo, morebiti se bodo nad vami hu¬ dovali, a ljubili in spoštovali vas gotovo ne bodo! Tudi skušnja res uči, da otroci, kterih starši ne žive v ljubezni in sloščini, večidel postanejo razposajeni in navadno zagazijo v slabo živ¬ ljenje. Gotovo si želite, da bi bili vaši otroci dobri, pametni itd. — dobro, spoštujte svojo ženo, živite z njo v sloščimi in ljubezni; posebno pred otroci ji ne oporekajte nikdar nobene reči, ne je¬ zite se nad njo, da bodo otroci vldili, da sta oba enih misli, pa potem vaj bodo obadva spoštovali in poslušali ! Jezus Kristus vsim kristjanom zapoveduje: Ljubite se med seboj! Toliko več ljubiti se morata z ženo, ki sta si večno lju¬ bezen slovesno obljubila pri sv. zakonu, in ki sta za vse življe¬ nje skupaj združena! Pokora: Molitev na čast sv. družine za mir in složnost v hiši, — premišljevanje, kako sta Jožef in Marija složno skupaj 277 živila, skupaj potrpela v revni Betlehemski štalici, skupaj hodila v tempelj, skupaj sina iskala itd. toraj v edinosti polajševala težave eden drugemu, — vaja krotkosti, — premišljevanje Jezu¬ sovega izreka: »Učite se od mene, jaz sem krotek in ponižnega srca!« — spomin na besede sv. pisma: Možje ljubite svoje žene, kakor svoja telesa_itd. g. 143. F*ij ancu. Spovedenec se obtoži, da je bil ene parkrat pijan ; po dal- njih vprašanjih se izve iz njega, da gre navadno vsaki praznik popoldne v pivnico, včasih še pred blagoslovom, — da se sicer ne prepije, ali da je večkrat dobre volje, — da v pijanosti pre¬ klinja, zmirja svojo ženo, in stori druge pijancem navadne grehe. Spovedali ste se, da ste se eneparkrat prepili, in to je dosti slabo. Mislim, da to sam spoznate in da imate resno voljo se zanaprej varovati pijanosti. Da bodete svoj sklep tudi držati mogli, si pa morate še nekaj drugega odločiti, namreč zapustiti slabo navado zahajanja v pivnico. Ne recite, da ni nič slabega, iti v pivnico, da se kaj razveselite s tovarši. Pokazal vam bom, da je to veliko slabo, je tako slabo, da vam celo odveze ne morem dati, ako mi za trdno ne obljubite, da se bodete zanaprej ogibali pivnice. Vi zahajate v pivnico brez potrebe, — pijete brez potrebe in čez mero, čeravno se vsakikrat ne prepijete, — težko zaslužene denarje zlivate v svoje grlo brez koristi in celo v ve¬ liko svojo škodo, telesno in dušno, — pivnica vam je bližnja priložnost toliko in toliko grehov, ktere ste storili dozdaj, in ktere bodete delali tudi zanaprej, ako se ne ogibljete pivnice. Kaj ni proti pameti, več piti, kakor ste žejni; poglejte še neumna živina ne pije več, kakor je žejna. Vi pa, vstvarjeni po podobi božji, ki imate pamet in razsodek, in tudi spomin da dobro znate, kamo vas more privesti pijanost, pijete čez mero, da celo toliko, da svoj razum zatopite v pijači! Sploh se dandanašnji ljudje tožijo, da je težko za denarje; in res težko jih je zaslužiti, in veliko se jih potrebuje za živež, za obleko, sploh za hišne in druge potrebe. Vi pa denarje, ki so, tako rečeno, krvavo zasluženi, lahkomarno z vinom izlivate, da od njih nimate drugega, kakor drugi dan glavobol in more¬ biti še druge sitnosti, — kaj to ni proti zdravi pameti!? Pa je tudi proti pravici. Vi ste oče, imate ženo in otroke, ki morebiti celo v vsakdanjih potrebah trpe pomanjkanja, ker vi preveč trosite za pijačo. In čeravno morebiti ne trpe pomanj¬ kanja, bi jim vendar z denarji, ktere teden za tednom stran vržete, mogli poskrbeti boljšo odgojo, jih morebiti pripraviti v povoljnejše okoljšine, morebiti jim kaj več poskrbeti za doto. Ne recite, da navadno zapijete le po malo. Verujem vam to; ali zračunajte sam, koliko stori v enem letu; — petdeset krat, šestdesetkrat enomalo stori veliko, in več let zavrstjo stori prav 278 veliko svoto. Vidite, koliko stran vržete, kar bj lahko poskrbeli svojim otrokom, za ktere ste pred Bogom dolžni skrbeti! S to razvado prestopljate še eno drugo veliko dolžnost, imate še starega očeta, staro mater, kterim tudi ni prav, da tako v pivnico zahajate; kregajo vas in mnogo se žalostijo z vami — glejte to je greh proti četrti zapovedi božji. Morete upati od Boga blagoslov in srečo, ako žalostite svoje starše ? Spovedali ste se tudi, da ste zmirjali ženo in grdo z njo ravnali, kadar ste bili pijani. Glejte, tega vam je uzrok pivnica; drugače, pravite, z ženo živite v miru in zastopnosti, le kadar ste pijani, onkrat se skregate, ker vam očita vašo grdo navado! Glejte kako daleč zaidete po ti razvadi, da zmirjate ženo, kadar vam najboljše hoče! Pomislite tudi kakšen zgled daste svojim otrokom, ki vas vidijo iti vsaki praznik v pivnico; ki opazijo, da vas kterikrat ni v cerkvi, ker ste v pivnici; ki vas vidijo dobre volje — ali bolj pravo rečeno, neumne volje; ali vas vidijo celo povse pre- pitega; ki vas slišijo govoriti nespodobno, prepirati se z njihovo materjo itd. — kakšen zgled jim daste ? — Kaj bi radi, da bi tudi vaši sini bili enkrat pijanci ? — Ne ? — Ali povem vam, gotovo bodo, če jim bodete dajali tako slab zgled! — Bi radi, da vas otroci poslušajo? — Ja? — Dobro, ali povem vam, po¬ slušali vas ne bodo, ako vas bodo vidili pijanega, ker pijanca nihče ne spoštuje, vsaki otrok, domači in ptuji, ga zasmehuje! Poglejmo še naprej, kaj imate od pivnice: — Kakšne po¬ govore imate s svojimi pijanimi tovarši? — Kaj ne take, da bi si pošten in trezen človek moral ušesa zatisniti ? — V pivnici se kolne, se kvanta, se prepevajo nesramne pesmi, se obira bliž¬ nji, itd. Sv. pismo pravi: «v vinu je nečistost« — in prav res¬ nično je to, ker nima čistih misli, spodobnih besedi in lepega obnašanja, kdor se z vinom zaliva. Glejte na koliko grehov in slabosti zapeljuje vas pivnica! Kdor se večkrat prepije, podkopuje si tudi zdravje, vbija- lec je sam svoj, in večkrat pride med prepire in poboje, ki so med pijanci navadni. Oslabi si dušne zmožnosti, da ne more več pobožno moliti, ne pravo premišljevati, ne spraševati svoje vesti; z eno besedo, dušne moči mu otope in kar je najhujše, v skrajni nevarnosti je večnega pogubljenja. Jezus nam reče: «Ne znate ne ure, ne dneva«. Koliko ljudi zaloti smrt, kadar so najmanj mislili nanjo! Ako bi tudi vas, (n. pr. kadar ste vinjen vas zadene mrtvoud (Schlagfluss), ali padete in se pobijete, ali ste ranjen v poboju, ali vas zadene ktera druga nesreča, na ktere ravno pijanci najložej nalete) nenadoma smrt zalotila v pijanosti, kaj bi bilo z dušo vašo ?! — In čeravno bi vam živ¬ ljenje ne vgasnilo tisti hip, povejte mi, kako bi se v pijanosti mogli pomiriti z Bogom? — kako sprašati svojo vest? — Kako se iz vsega srca kesati zavoljo svojih grehov? — Kako jih od¬ kritosrčno vse spovedati ? — Povejte, kako bi se pripravili za smrt, — mar dobro, ali slabo? 279 Razumite tedaj, kako veliko zlo vam izvira iz vaše navade da pogosto zahajate v pivnico? — Spoznate, da morate opustiti to razvado? — Ker drugače ni upanja, da se poboljšate. Ne rečem vam, da ne smete nikdar vina piti: ampak ako si kteri- krat želite kako malo veselje, privoščite si ga, ako premorete, — pa ne toliko, da bi trpela vaša duša, vaše zdravje in premo¬ ženje. Toda, ne hodite piti ga v pivnico, da vas navadni tovarši ne zapeljejo na staro slabo navado; ampak pošljite ponj, in doma, v svoji družinij ga pite; privoščite ga tudi svojemu sta¬ remu očetu, materi, ženi, — vidili bodete, kako bodo vsi zado¬ voljni in veseli, občutili bodete veliko večjo radost med svojimi v nedolžnem veselju, kakor v pivnici med pijanimi tovarši. Toraj obljubite, da se bodete ogibal pivnice ? — Treba se je odločiti ali za greh ali za opuščenje greha. Pohajaje v piv¬ nico ne bodete se varovali greha, kakor sem vam poprej poka¬ zal ; ako se ga hočete varovati, morate pustiti pivnico in le pod tim pogojem vam morem dati sv. odvezo. Ako pa se pivnice nečete ogibati, tudi vaši sklepi, da se bodete varovali greha, niso resnični, in odveza bi bila neveljavna pred Bogom, čeravno bi vam jo dal! Ne mislite, da je to tako težko. Res je, da je sploh te¬ žavno opustiti staro navado, ali z resno voljo premagajo se najtežje reči. Mnogo jih je, ki so imeli to slabo navado, pa so se je odvadili in zdaj hvalijo Boga in njega, ki jim je s primer¬ nim svetom pomagal, da so se odvadili. Ne smete odločiti, da se bodete odvadili malo po malo; ampak pri ti navadi je edini pomoček, da trdno sklenete, da nikdar več ne bodete šli v piv¬ nico ! — razumite, nikdar več! (Razumi se brez potrebe, kakoršna bi bila, ako bi bili na potu, v mestu). To razvado je treba vso naenkrat odlomiti. — Ne bojte se, kaj bodo rekli vašj prejšni pajdaši; rajše pomislite, kaj bodo rekli vaši starši, vaša dobra žena, in vsi dobri ljudje, ki vas bodo potem veliko več spoštovali in ljubili, kakor dozdaj. Ni se treba ozirati, kaj bodo rekli slabi ljudje; vjedali se bodo nekaj časa, a potem bodo obmolknili; prišla pa bo tudi ura, namreč na sodnji dan, da bodo tisti, ki so vas zasmehovali zavoljo poboljšanja, pred vsim svetom go¬ vorili : (Modrost V. 3-5): »Ti so, ki smo jih nekdaj imeli v po¬ smeh in v zasramljiv pregovor. Mi neumni smo njih življenje imeli za nespamet in njih konec za nečast! Glej, kako so zdaj šteti med otroke božje, in njih del je med svetniki«. — Pomislite nekoliko na tisti strašni dan, — kaj ne želite, da bi bili med poboljšanimi na desni strani, skupaj z vašimi starši, z vašo dobro ženo, z vašimi ljubimi otroci! ? — Zapustite tedaj pivnico, ki vam je priložnost greha in s tim lahko uzrok pekla! Pokora: Molitev za milost poboljšanja, — premišljevanje postaje 10. križevega pota, kjer Jezusu dajo piti grenkega žolča, — ako posvetne razmere dopuste, post, milošnja, itd. F* o la vij š evalcu. Izven opominov, ktere sem vam zdaj dal za spovedane grehe,.opomniti vas moram najtežjo stvar na vaši duši, namreč na pohujšanja, ktera ste tolikim dali z vašimi grehi. Dali ste pohujšanje z besedami, s slabimi zgledi, s zapeljevanjem na greh itd. Nikar ne mislite, da je to malovažna stvar, ampak je velik greh, greh taki, da se še presoditi ne more, kako velik je. S pohujšanjem ste temu in onemu vsmrtili dušo. Kaj če to reči, spoznate lahko iz tega, da je duša podoba božja, name¬ njena za večno življenje, odrešena od Sina božjega; a vi ste pogrdili podobo božjo, vkradli jo iz nebes in pahnili v pekel, iztrgali jo iz rok krvavečega Zveličarja in jo pahnili satanu v žrelo. Ako bi bili pohujšali samo enega, bi bilo to že neizgovor¬ ljivo velika škoda, ker ste mu vzeli nedolžnost, božjo milost, mir vesti in nebeško kraljestvo. Ali s pohujšanjem ste jih v greh zapeljali že več; ti, ktere ste vi zapeljali, bodo skoraj gotovo za¬ peljali zopet druge, kteri bodo zapeljali tretje, in tako naprej. — Morebiti bodete že 100 let trohneli v grobu, a pohujšanje bo zmeraj rastlo med ljudmi in bo zopet druge pohujševalo. G-lejte kako neprecenljiva škoda, kako neizmerna nesreča. Kdor druge pohujšuje, nasprotuje naravnost božji volji, ker je volja božja, da bi se vsi ljudje zveličali, a pohujšljivec dela na to, da bi se vsi pogubili. — Jezus Kristus je dal kri in življenje, da bi duše rešil iz pekla; pohušljivec pa jih nazaj v peklo potiska. Kaj bodo duše pohujšanih rekle pohujšljivcu na sodnji dan! Sv. pismo pravi: »Kri Abelnova upije za maččevanje v nebesa,« — vendar je Kajn ubil Abelnu samo telo, mu toraj vzel življenje samo na nekaj let; — pohujšljivec pa ubije dušno življenje, toraj večno življenje in dušo pahne v večno pogub¬ ljenje! — Kakšno gorje klicale bodo duše pohujšanih proti po¬ hujšljivcu! Kako preklinjale njega, ki jim je kriv pekla! Zato se pač ni čuditi, da je tudi Jezus strašno gorje zažugal pohujšljivcem; (Mat. 18. 6); »Kdor pohujša kterega tih malih, ki v mene veru¬ jejo, bolje bi mu bilo, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopil v globočino morja. Gorje svetu zavoljo pohuj¬ šanja! Pohujšanja sicer morajo priti, ali gorje tistemu človeku, po kterem pohujšanje pride!« Ne rečem vam tega, da bi vas potisnil v obupanje, ampak, da spoznate velikost razžaljenja božjega, — da ne bodete obža¬ lovali samo svoje grehe, ampak obžalovali tudi grebe, ktere so sicer storili drugi, pa ste vi krivi, da so jih storili. Želim, da vas spoznanje velikosti razžaljenja božjega vtopi v grenko žalost, — ali ne potopi v obupanje. Jezus Kristus je vmrl za vse ljudi, — tudi za vas je vmrl; kliče' vas na pokoro, in to je znamenje, da vam v svojem brezkončnem vsmiljenju že ponuja odpuščenje grehov, ako imate srčno žalost čez grehe in resnično voljo pravega po- boljšanja in zadostenja! 281 A kakšno “žadostenje se zahteva za dana pohujšanja! Poslušajte, če kdo bližnjemu iz hudobije vbije živinče, kako mora zadostiti ? — Kaj ne s tim, da povrne storjeno škodo? Glejte, vi ste ubili duše svojih bližnjih in treba je, da jih zopet probudite k duševnemu življenju, vsaj kolikor je v vaših močeh, kolikor pa ne morete, prosite Boga, naj on pomaga s svojo milostjo! Toraj morate najprej prejenjati dajati pohujšanje, to je po¬ boljšati morate svoje življenje; — z vsim obnašanjem morate kazati, da niste več taki, kakor ste bili poprej in da vam je močno žal zavoljo danega pohujšanja; — prizadevati se morate, da nazaj na stezo čednosti pripeljete, ktere ste pohujšali, toraj jih opomniti na gnjusobo greha in jih prositi, da naj se pobolj¬ šajo; — in ponižno in prisrčno Boga prositi za pohujšane, da jih on razsvetli, jim on da milost spoznanja in kesanja. Hočete to storiti? — Da se bodete za naprej bolj gotovo varovali pohujšanja, dam vam še ene nauke. Pogostokrat se domislite, da je pravi pomočnik satanov, kdor druge pohujšuje; in kadar se tega do¬ mislite, hitro sklenite, to pa že nečem biti! Mislite na strašne nasledke pohujševanja, ki se zmiraj naprej širi med ljudmi; — mislite, da se s pohujševanjem več kakor z drugimi grehi tepta in v nič devlje trpljenje Jezusovo, toraj je pohujšljivec pravi sovražnik Kristusov; — mislite na strašno žuganje Kristusovo, ktero sem vam poprej omenil. Vse to večkrat dobro premislite, in gotovo vas bo strah in groza pred pohujševanjem, da se ga bodete zanaprej skrbno varovali. Pokora: Molitev in druga dobra dejanja za pohujšanje, posebno za mrtve, ako je od pohujšanih že kteri vmrl, — zvrše- vanje djanskih čednosti, nasprotnih svojemu pohujšljivemu živ¬ ljenju. g. 145. Spovedencu, ki je imel grešne misli in poželjenja. Grešne misli in slaba poželjenja, ktera ste imeli, ko ste poželjeli po tujem imetku, ko ste bili nevošljivi svojim bližnjim, ko ste poželjeli po nečistosti, po drugem spolu itd. se vam vidi malovažna stvar, ker v tih ozirih še niste storili djanskega greha; ali, povem vam, v bistvu ima slaba misel in poželjenje toliko hudobijo v sebi, kakor dotično dejanje, — zato je mnogokrat tudi smrtni greh, kteremu sledi za plačilo večno pogubljenje. Zato vas opominjam z vso gorečo ljubeznijo, kolikor morem, da se takih misli in poželjenj varujete, da jih odganjate od sebe, kadat se vam nehote prikradejo v srce, ker so v nekih ozirih še bolj nevarne, kakor ista grešna djanja. S tim, da imate grešno dopadajenje ali poželjenje, s svojim umom in s svojo voljo že storite dotičen greh, in vsevedni Bog vidi greh, in je razžaljen zavoljo njega. Kdor potem še v djanju 282 stori greh, se samo telo še vdeleži greha, kterega je duša že poprej storila. Da so grehi, storjeni z mislimi, smrtni grehi, imamo dosti dokazov v sv. pismu. Zakaj so zavrženi angelji v peklu? — Te¬ lesa nimajo, toraj so grešili s samim umom in voljo, — toraj z mislimi, in pahneni so v večno pogubljenje. Jezus Kristus nas tudi o tih grehih uči, da so iste vrste, kakor grehi z djanji. Po¬ trdil je zapovedi božje, kterih deveta in deseta prepovedujete grešne misli in poželjenja, — stavi jih v isto vrsto, kakor peto, sesto, sedmo, ktere prepovedujejo najhujša grešna djanja. Pa je tudi pokregal farizeje: »Kaj mislite hudo v svojih srcih.« (Mat.7.14.) — Rekel je drugikrat (Mark. 7. 21: 22.): »Kar iz ust ven gre, to pride iz srca, in to je, kar ognjusi človeka. Iz srca izhajajo hude misli, prešestovanja, nesramnost, ubijanja, tatvine, lakomnosti, hudobije, preklinovanje, napuh in nespamet.« — Učil je, da je kriv ubojstva, kdor se v svojem srcu razsrdi zoper svojega brata, — da je kriv prešestovanja, kdor poželi ženo svojega bližnjega. Glejte to so besede večne resnice! Zato je pač verjetno, da jih premnogo v peklu gori zavoljo grehov z mislimi. Hudobni duh namreč malo zbira, s čim kterega pogubi; kadar vidi, da je kdo z grešnimi mislimi že zaaran za pekel, ne zapeljuje ga toliko močno na grešna djanja. Pa rečem, da so grehi z mislimi še bolj nevarni, kakor grehi z djanji, ker jih je mnogo ložej storiti, kakor te. Strah in sramežljivost človeku branita, da mnogo grehov ne stori v djanju; a, z mislimi jih stori kadar hoče, naj doma, na polju, sam, v drušnji, še celo v cerkvi, kadar molek drži v rokah, ustne pre- giblje, kakor v molitvi, misli pa se pečajo morebiti z najgršim gre¬ hom. Oh, koliko grehov se tako stori! Največja nevarnost pa vam bodo te vrste grehov na smrtni postelji, ako se jih poprej dobro ne odvadite. Ako ne vmrjete nenadno, je gotovo, da bo zadnje ure satan največ pritiskal s skušnjavami, da bi predobil vašo dušo, ker zna, da jo zmaga za večnost, ako jo nazadnje zmaga. Pa, kaj mislite, na kaj vas bo on skušal? Na grehe z jezikom ne, ker morebiti še govoriti več ne bodete mogli; — tudi ne na grehe z djanji, ker vam bo nemogoče jih storiti; ampak samo na grehe z mislimi. In ako vas v ti zadevi najde, da ste nagneni na slabo in navajeni, kaj bo z vami?! V največji nevarnosti bodete, da bodete privoljil v greh, kterega zdaj tako lahko storite; kdor se v zdravju ne na¬ vadi odganjati in premagovati skušnjave, ima še veliko manj moči v bolezni. Slabo navado, ktero ima človek v zdravju, ima tudi v bolezni, — kakor kdo živi, tako tudi vmrje! Vidite, v kako strašni nevarnosti ste s to dušno boleznijo, na ktero ste dozdaj malo pazili. Zato priporočam vam, kolikor mogoče, navadite se naspro¬ tovati takim skušnjavam precej od začetka! Kadar vam hudobn duh vtisne slabo misel, precej se ji vstavite! Nikar nič ne oprez- vajte, tudi ne računajte, koliko časa smete imeti slabo misel, da še ni greh; ampak hitro, ko se je zavedete, tudi jo odganjati 283 počnite! Obrnite svoje misli drugamo, in ako ne znate hitro kaj drugega storiti, kličite Boga na pomoč, Mater božjo, angelja varha, kakor na pomoč zakličemo, kadar se nam pripeti nenadna nesreča, pri kteri si v hitrosti neverno pomagati! — Prekrižajte se, in s pobožnim srcem vzdihnite: O Jezus, pomagaj mi! Da postanete močnejši v takih skušnjavah, opravljajte kakšne posebne pobožnosti na čast bi. D. M. n. prim. vsako jutro in zvečer molite »Češena si Marija« v ta namen! — Spoznali bodete kmalo, kakor močno pomoč bodete s tim zadobili. Ako vam slabe misli prihajajo po noči v postelji, molite, — ako še ne^odhajajo, vstanite, zraven postelje pokleknite, in gotovo bo bežal satan! Slabe misli in poželjenja pa ne pridejo samo od hudob¬ nega duha, ampak mnogokrat si jih človek sam zakrivi, Skusili ste, da so vam prišle, kadar ste dolgo časa prebudjeni ležali v postelji, kadar ste vidili kaj pohujšljivega itd. Takih uzrokov se je treba varovati! Kadar se v jutru prebudite, vstanite, če bi bilo prav malo bolj zgodaj od navade, —na svoje oči pazite, da vam skozi oči ne pride greh v dušo, kakor tat skoz nezavarovano okno, — tako tudi na druge počutke, posebno na ušesa, da ne bodete poslušali, kar je strup za dušo! Ako si sami kličete skuš¬ njavo, potem pač ni upanja zmage, ker ste že v početku boja zmagani. Pokora: Premišljevanje božje vsevednosti, Jezusa s trnjevo krono, s sulico prebodenega, — molitev na čast bi. D. M. S- 146. Kvantaču. Spovedenec: Sem govoril nespodobno in nesramno. — Kdo vasje slišal, kadar ste govorili grdo? — Kakor je naneslo, včasih oženjeni, včasih prosti, včasih sem govoril tudi pred otroci. — Če je kdo drugi govoril nesramno, kaj ste storili ? — Smejal sem se. Govoriti nesramnosti je prav grda navada, ki vas osra- motuje pred ljudmi; navada, s ktero kažete nehvaležnost do Boga, ki vam je dal dar govora; navada, ki je mnogim ljudem pohujšanje v greh. Niste več otrok, ampak ste že na pameti; toraj bi se mo¬ rali sramovati navade, ki vas osramotuje. Kaj bi vi rekli, ako bi vam kdo očital, da ste nečistnik? — Sram bi vas bilo, raz¬ jezili bi se, kaj ne? — A, povem vam, čeravno vam to v lice nihče ne reče, 'mislijo pa to od vas vsi, ki vas slišijo nesramno govoriti. Česa je srce polno, to skipi na usta, so govorili že naši stari. Le sami pomislite, kterega bodete imeli za čistega, ki ne¬ sramno kvanta, ali ki govori vselej spodobno? — Toraj če vam je kaj mar za svoje poštenje odvadite se te ostudne navade. Sme- jajo se vam le hudobneži, nečistniki in vetrnjaki; poštenjaki vas zaničujejo. Se več pa, kakor na ljudi, morate gledati na Boga. Zakaj vam je Bog dal govor? — Kaj ne zato, da bi govorili, kar je 284 prav, da bi bližnjega kaj naučili lepega, ga pošteno razveseljili, ga tolažili, da bi Boga hvalili in častili? Dar govora je eden naj- večih telesni darov, ktere smo prejeli^od dobrotljivega Stvarnika, in kdor ta dar porabi zato, da Boga žali, da bližnjega pohujšuje, je eden največjih nehvaležnikov proti Bogu! A, več še, kristijan ste, in pristopite večkrat k angeljskej mizi; — glejte, iz tistih ust, s kterimi zavžijete pravega živega Boga, neizmerno svetost, bruhate grde nečedne besede! — Kako je Jezus ljubil čistost! On sam najčistejši, zbral si je za mater najčistejšo devico in za najbolj ljubljenega aposteljna deviškega Janeza! Sv. pismo pove, da bodo v nebesih deviški najbližje pri Jezus! Glejte, kako Jezus ljubi čistost! — S kakšnim srcem pač mora priti v usta ktera so navajena na nesramne govore! — Pomislite na to, gotovo vas bo groza spreletela, in spoznali bodete, da so nesramni govori nevredni za pametnega človeka, a trikrat nevredni za kristijana! S kvantanjem pa zakrivite še mnogo drugega slabega. Kadar o nesramnih rečeh govorite, vse, ki vas slišijo, stavite v bližnjo nevarnost greha, — eni dobe grešno dopadajenje in po- željenje, drugi počnejo tudi kvantati, zopet drugi odločijo in potem morebiti tudi store nečisti greh. Kolikor vas sliši, toliko jih po- hujšate, in za vse bodete morali odgovoriti pred brezkončno pra¬ vičnim sodnikom! Ne recite, da navadno govorite pred takimi, ki že vse znajo. Čeravno znajo o takih rečeh, vendar poželjenje spi v njih, in s svojimi kvantami ga prebudite; toraj vi ste krivi grehov, ki iz tega pridejo. Koliko večji greh pa je, ako vas kterikrat slišijo nedolžni! Od vas se nauče hudobije in njihovi angelji varhi tožijo vas pred prestoljem božjim! — Gorje svetu zavoljo pohujšanja, žuga Jezus (O pohujšanju gl. §. 144). »Malopridni pogovori kazijo dobro za¬ držanje.« (I. Kor. 15. 33.) »Njihovo grlo je odprt grob« (Ps. 5. 11.). Glejte, kako gnjusna je vaša navada; — glejte, kako z njo Boga razžaljujete, — kako veliko gorje si nakopujete z njo! Toraj skrbite, da se odvadite! A, kako? — Poboljšanje ni tako težavno; hoče se le resnega premišljevanja in trdnega sklepa. Premišljujte natanko grdobo te navade in njene posledice; pre¬ mišljujte Boga brezkončno svetega in pravičnega, — da se zgro¬ zite pred to navado, da se vam srce napolni z žalostjo, in potem resnično, trdno sklenite, da ne bodete nikdar več tako govorili! Odločite si tudi posebno pokoro, ktero bodete vselej hitro opra¬ vili, ako bi zopet kterikrat govorili tako grdo! Posebno ogibajte se takih drušenj, v kterih se grdo govori! Prosite Boga za pomoč, da bodete mogli stanovitni ostati v dobrem sklepu! Ako kterega slišite nesramno govoriti, opomnite ga, da se nespodobi tako go¬ voriti ! Res je, da vam bo iz začetka težko karati, kar ste do- zdaj sami delali; ali, od ene strani vam je potrebno kot zado- stenje za storjene grehe, in od druge strani najmočnejši pomoček, da se bodete odvadili. Ako bodete kterega odvrnili od takih grehov, največ smete biti zagotovljeni, da vam bo Bog dal posebno milost 285 in pomoč, da se jih bodete tudi sami obvarovali. Sicer morate pa v vsim obnašanju kazati, da ste zdaj drugačni, kakor ste bili dozdaj; toraj v društvih govorite spodobno, o stvareh pod- učnih, koristnih za dušo in telo; — kakor ste dosedaj z jezikom škodili bližnjemu na duši in nečast delali Bogu, od zdaj zanaprej govorite, kar je Bogu na čast in hvalo in bližnjemu vspešno. Pokora: Litanije vsih svetnikov, lavretanske na čast M. božje, — molitev za te, ktere je pohujšal. g. 147. IVCelikiažnežu. Obtoži se spovedenec, da je storil sam nad seboj nečisti greh, velikokrat od zadnje spovedi in tudi poprej, včasih go več¬ krat na teden, navadno v postelji, kadar po noči ni mogel spati, ali je zjutraj prebudjen dolgo ležal; kadar je prej ta dan kaj več pil, ali bil v drušnji, kjer se je nesramno govorilo, je vselej za¬ grešil po noči — itd. Ker si že več časa v ti navadi, in se tudi od zadnje spo¬ vedi nisi nič poboljšal, razvidim, da imaš premajhno kesanje in premalo trden sklep; a, to zato, ker ne spoznaš živo, kako grd, ostuden in škodljiv je ta greh. Da bi ti mogel odpovedati, kakšen gnjus je ta greh pred Bogom! —Bog vsaki greh neizmerno so¬ vraži, vendar med vsemi grehi največ mrzi na nečistost. Ako po¬ gledamo na sv. pismo, najdemo brezštevilnih izrekov božjih, s kterimi je ljudi ravno zavoljo nečistosti kaznoval. (Sir.): »Kdor se drži nečistnic, je hudoben, gnjiloba in črvi se ga bodo pola¬ stili.« — »Nečistnica« (toraj tudi nečistnik) »bo preklet spomin zapustila za seboj, in njena sramota ne bo nikdar zbrisana.« (Sv. Pavel Ef. 5. 3.): »Nečistost naj se še ne imenuje med vami- To namreč vedite, da nasladnež in nečistnik nima sedeža v kra¬ ljestvu Kristusovem in božjem.« Pomisli strašne kazni, s kterimi je Bog ljudi kaznoval zavoljo nečistosti. Ob času Noetovem je ves svet zatopil z vodo zavoljo raznih pregreh, a posebno zavoljo nečistosti. Ob času Abrahamovem je Sodomo, Gomoro in sosedna mesta pokončal z ognjem in žveplom zavoljo vsake vrste nečistosti, ki so jih on- dotni ljudje vganjali, itd.' Dosti že ta dva izgleda kažeta, kako Bog večkrat že na tem svetu ta greh kaznuje. Kterega pa ne kaznuje tukaj, in ki se tudi pokoriti neče, toliko hujše ga bo Bog kaznoval v večnem peklenskem ognju! — Boj se Boga! Varuj se greha, ki je največa gnjusoba pred Bogom! Da je ta greh najgrši, pove že tudi lastna pamet; vsaki človek se ga sramuje, zato rečemo nesramen greh. Pri dobrih ljudeh vidimo, da se nečistosti z vso skrbjo varujejo, se Bogu prisrčno priporočujejo, da bi jih ovaroval pred tim grehom, — zakaj? zato, ker znajo, daje to najgrši greh. Hudobneži, ki ta greh vganjajo, vganjajo ga skrivaj, skrbno se varujejo, da bi jih kdo ne opazil, ako bi jim kdo očital ta greh, rotili bi se in 286 prisegali, da ga ne delajo, — zakaj? — Zato, ker jim vest oči- tuje, da je najnesramniši greh 1 Pomisli malo, bi ti prav bilo, da bi ti kdo v oči rekel, da si nečistnik? — A, vendar si na ti stezi, da te bodo enkrat vsi ljudje, vsi angelji zaničevali in zasramovali kot nečistnika, — namreč na sodbi božji. Tvoji dobri oče in mati, bratje in sestre, prijatlji in znanci vsi te bodo vidili nečistnika, vsi bodo strmeli, vsi te zasramovali! Ne tolaži se preveč, da se boš spovedal greha in ti bo zbrisan iz knjig življenja. Res je, greh se povse izbriše, kadar grešnik opravi vredno spoved. — So pa tvoje spovedi vredne, dokler se tega greha ne odvadiš? —Bog zna! —Danas se jih spoveš, in potem živiš kakor poprej, greh nakladaš na greh, pomočkov proti grehu ne rabiš marljivo, — vse to je znamenje, da nimaš dosti kesanja, ne dosti trdnega sklepa; — a brez tega je spoved pomanjkljiva in odveza neveljavna. Ne rečem ti, da so bile tvoje spovedi nevredne, a rečem, da so sumljive, ker toliko časa živiš nepoboljšano v isti grešni navadi; zato ti pri¬ poročim, da čez ta čas, odkar si v ti navadi, storiš veliko spo¬ ved, — ne danas, ker nisi pripravljen za njo — ampak opusti grdo navado, z vsimi dušnimi močmi se prizadevaj, da se po¬ boljšaš, pripravljaj se s premišljevanjem, z molitvijo in ako mo¬ goče s postom in potem opravi veliko spoved. Da še več spoznš gnjusobo tega greha, pomisli, da si kristjan, da je tvoje te posvečeno pri sv. krstu in drugih sv. sakramentih, ktere si že prejel, toraj je tempelj sv Duha, — tudi zavžiješ presv. R. Telo, toraj je tvoje telo, kakor tabernakelj, v kterem je shranjeno presv. Rešnje Telo, — ti pa to telo ognju- suješ s tako grdim grehom! Premisli tudi posledice tega greha. Izpija ti najpotrebnišo moč v životu, telo počne pešati, naklonjeno je vsaki bolezni, ako zboli se ozdravi težje, — z eno besedo, ta greh uzroči nadležno životarenje in zgoden grob! Na duši vzame vse dobre lastnosti, ktere nadomesti s slabimi, — razum peša, volja postaja zmiraj več nagnena na slabo, postane trdovratna in nepokorna, molitev se pristudi, ljubezen do bližnjega ugasne, za čednosti postane človek len, — sebi je težava, drugim ljudem spodtiklej > staršem žalost, Bogu v jezo, samo hudičem v veselje! — Glej, kako gnjusen je ta greh! Upam, da resnično želiš, da bi ozdravil od tega greha; toraj stori, kar ti bom zdaj svetoval. Najprej moraš odpraviti vse, kar te v greh napeluje, namreč — zjutraj, ko se zbudiš, moraš precej vstati, čeravno bi bilo bolj zgodaj, kakor navadno vstaneš', ker najhujše skušnjave pridejo njemu, kdor zjutraj pre¬ bujen v postelji lenari; — ako se zbudiš po noči, moli, ako te skušnjava močno nadleguje, vstani, poklekni pri postelji in v pobožni molitvi izročuj se Bogu in Materi božji; —med tovarše, kteri govore nesramno, ne hodi, tudi ne v pivnico ker obodvoje naravnost neti nečisti ogenj; — varuj svoje oči, da jih ne boš obračal na reči, pri kterih so ti že drugikrat prišle slabe misli in skušnjave na nečistost; — varuj se lenobe in pohajkovanja 287 daj si zmiraj kakšno pošteno opravilo, ali pojdi v društvo pa¬ metnih mož; — ne zahajaj med lahkomisljene vetrnjake, po¬ sebno ne v drušnje, kjer pridejo mladenči in dekleta skupaj; — najnevarniše ti je ponočno shajanje z nesramnimi tovariši ali z drugim spolom. To so ti glavne stvari, kterih se moraš varo¬ vati, zraven se moraš pa še posebej prizadevati, da si zopet pri¬ dobiš lepo čistost, da zopet postaneš veselje Bogu in angeljem! Zato moraš bolj pogostokrat iti k spovedi; ako bi po nesreči zopet v greh padel, pridi precej k spovedi, ne čakaj na kteri določeni čas, ker greh uzroči drugi greh, ako se hitro ne zatare. Zapomni dobro, to je eden najmočnejših pomočkov zoper greh, da precej prideš k spovedi, ako bi te skušnjava zopet premagala! Prosi veliko Boga za pomoč, priporočuj se bi. D. Mariji, posebno, kadar čutiš, da prihaja skušnjava! (Ako zna spovedenec brati, naj bere kakšne pobožne bukve, n. prim. —Lesarjevo: Jezus devicam go¬ vori — Nebeška krona — Življenje svetnikov — Filoteja). Misli večkrat na vsevednost božjo, ki te zmiraj vidi, tudi v najtem¬ nejši noči; pomisli na smrt svojo — pomisli, kako boš enkrat ležal v tesni mrtvaški trugi, zakopan globoko pod zemljo; — hodi na pokopališče, poklekni na kteri grob in reci si: Tukaj noter bom jaz ležal, kaj mi bo enkrat pomagalo, ako bi zdaj stregel grešnemu poželjenju! O Bog, daj mi moč, da se zmagam ! Blažena Devica pomagaj mi, reši me! — Veruj mi, skušnjava bo bežala, kakor beži noč pred soncem! Opazka: Ako ni posebne potrebe za sv. obhajilo, ali ako ne kaže izvenrednega znamnja resničnega kesanja, naj se mu odloži sv. odvezo za nekaj časa, n. pr. za 14—21 dni, v kterem času se bo skazal, ako ima resno voljo se odvrniti od te nesrečne navade, (gl. g. 124.) Ako je spovedenec kterega drugega navadil ta greh, opom¬ niti ga je treba na dolžnosti izvirajoče iz pohujšanja (gl. g. 144.). g. 148. Spovedencu, ki je v (bližnji grešni pri¬ ložnosti. A. Spovedenec ima deklo, s ktero je večkrat grešil nečisto, toraj mu je bližnja prostovoljna, priložnost v greh. Pokazati mu je treba najprej ostudnost nečistega greha, ki je gnjusoba pred Bogom in ljudmi, — ki zatare človeka na telesnem zdravju in na duši, — mu vzame mir vesti in zado¬ voljnost duše, — mu vzame prijaznost božjo, — zaslužuje naj- veče kazni že na tem svetu, in gorje v peklu, — dokazujejo nam to neštevilni izreki iz sv. pisma in tudi vsakdanja skušnja. Pri takem spovedencu je »conditio sine qua non,« da priležnico od¬ žene od sebe, »kdor ljubi nevarnost, bo poginil v nevarnosti.« Spovednik naj zbere vso svojo zgovornost, da ga na to napelje, reče naj mu n. prim.: 288 Dokler imate to žensko v hiši, vam kratkomalo ne morem dati sv. odveze; — ne rečem, daje nečem dati, ampak ne morem in ne smem. Ženska vam je najbližnja grešna priložnost, in ako jo svojovoljno držite pri sebi, sami ljubite nevarnost in greh; kdor pa ljubi greh, ne more dobiti odveze od njega. Toraj če bi vam prav dal odvezo, slepil bi vas in sebe, ker bi vam od¬ veza bila neveljavna. Greh vam ne bo šel iz duše, dokler ona ne gre iz hiše! — S tim vam ne nakladam kakšne pokore, ampak to je zapoved božja, ki veli, da se moramo varovati grešne pri¬ ložnosti. Jezus naravnost pravi: »ako te oko tvoje pohujšuje, izderi ga! ako te pohujšuje tvoja roka, odseci jo! to se pravi: ako bi ti ktera stvar bila tako potrebna in koristna, kakor je oko, roka, in te pohujšuje, odvrzi pohujšljivo stvar, ker boljše ti je, da prideš slep v nebeško kraljestvo, kakor z zdravimi očmi v pekel! Nikar se ne izgovarjajte, da vam je dobra in skrbna, da jo potrebujete, itd. Naj vam bo še tako dobra in potrebna, več dobra in potrebna vam ni, kakor nebeško kraljestvo. Jezus reče: »Kdor očeta ali mater več ljubi, kot mene, ni mene vreden.« Jezusa morate več ljubiti, kakor vse drugo, tudi kakor časni do¬ biček, kterega imate od te ženske. Ako pogledate z očmi sv. vere, bodete pa tudi spoznali, da vam ta ženska ni dobra, — ona vam krade, ona vas ubija! — Krade vam čednosti, krade vam zasluženje za nebesa, krade vam dušni mir, krade vam večno življenje, in morebiti poštenje pri ljudeh; ubija vas na telesu, ubija vas na duši, v pekel vas poganja! Proti vsemu temu, kaj je tisto malo posvetnega do¬ bička?! »Kaj pomaga človeku, ako bi si pridobil ves svet, na duši svoji pa bi trpel škodo? — Kaj pa bodete dali enkrat za dušo? — Morebiti ono malo prislužka, kterega vam ona poskrbi? — Morebiti bo v večnosti vsaj ona za vas Boga prosila? — O, gotovo ne! — Klela in preklinjala vas bo, ker ste tudi vi nji v grešno priložnost, kakor je ona vam; eden drugemu sta si v pohujšanje, — zdaj se ljubkujeta, a, enkrat se bodeta klela v večnem pogubljenju, ako se ne razločita in ne nastopita pot čednosti. Rečete, da jo imate tako rad. Prav všeč mi je, da jo imate rad, saj je največa zapoved, zapoved ljubezni. Ali treba je, da jo imate res rad v srcu in ne samo na jeziku, da imate rad njo, ne njeno vživanje! Ako jo res ljubite, želite in skrbite ji zato, kar je nji najboljše, to je zveličanje duše! Toraj hodite domu, opomnite jo, v kaki nevarnosti večnega življenja sta do- zdaj živela, — recite ji, naj si poišče drugo službo, ali ji vi, če morete, poskrbite, — prosite jo naj se kesa in pokoro dela za svoje grehe, naj opravi veliko spoved, — molite za njo, itd.« Tako bodete pokazali, da jo resnično ljubite; a kakor zdaj delate tirate jo v večni pekel, uzročujete ji najhujše zlo, — to vendar ni prava ljubezen! Ako vas bo poslušala in se bo poboljšala, rešili ste ji dušo in spoznali bodete iz tega, da ima ona tudi vas rada; zdaj se bodete lahko ločili in z zaupljivim pogledom bodete 289 gledali proti nebesom, kjer se bodeta v čisti ljubezni ljubila na vekomaj! Ako vas pa ne bo hotela poslušati, morebiti se bo norčevala iz spovedi, iz greha, iz večnosti, — spoznajte, da je orožje satanovo, ki vas hoče z njo v pekel potegniti, — nevsmi- ljeno jo vrzite od sebe! (Ako je spovedenec oženjen, ta greh ni samo priležtvo, ampak tudi prešestovanje. Spovednik naj ga opomni na veliko nečast, ki se stori sv. zakramentu, — na ve¬ liko krivico, ki se stori zakonskemu družetu, — na slabe po¬ sledice, ki slede iz tega greha, namreč nemir v družini, slaba odgoja otrok, oškodovanje zakonskih otrok, itd.) Pa rečete — kaj bodo rekli ljudje... Kaj bodo rekli? — Ako o vajnem grešnem življenju nič ne znajo, tudi zdaj o tem ne bodo mogli nič reči, — koliko jih je, ki premene službo! — Ako bi pa kteri hudobnež kaj rekel, pustite ga, naj brusi jezik; pametni in pošteni ne bodo slabo čez vas govorili, na hudobne se pa ne ozira pri tako velevažnem delu, kakor je zveličanje svoje duše. — Ako pa ljudje znajo za vajno grešno življenje, bodo iz vajne ločitve spoznali vajno poboljšanje; ako vas ni sram, da zdaj slabo o vami mislijo, vas mora pač manj sram biti, da bodo mislili na vaše poboljšanje. Sploh pa se ni treba ozirati toliko na ljudsko govorico: kaj bi vam pomagalo zdaj slepiti ljudi, — na sodnji dan bo vendarle vse znano. Za tisti dan skrbite, da ne bodo slabega v-idili nad vami; to pa morete po¬ skrbeti edino s tem, da zapustite greh; greh pa bodete zapustili, ako poprej zapustite — odpravite grešno priložnost. Opazka: Ako so ugodne okoljšine, more se mu tudi sve¬ tovati, da se pozakoni s priležnico. Ako je s to osebo zdaj zagrešil prvikrat, in mu je res prav potrebna, more se ga za prvikrat poskusiti, da rabi kake posebne pomočke proti grehu, n. pr. da nista nikdar sama skupaj, posebno ne po noči. Ako bi hlapec in dekla, ki skupaj služita, živela v nečistem grehu, ukaže se spovedencu, naj zapusti dotično hišo in si po¬ išče drugo službo, najboljše v drugem (oddaljenem) kraju. Naj pomisli, da bi hitro pustil službo, ako bi pri velikem trudu imel slabo ali nikakšno plačilo, ako bi bil v nevarnosti zgubiti živ¬ ljenje; — tukaj si služi najslabše plačilo, ker si služi pekel, — je v največi nevarnosti, da zgubi življenje, sicer ne telesno, ampak kar je mnogo hujše, zgubi dušno življenje — toraj proč iz te službe! Res je, da je spovedencu težko in morebiti tudi v posvetno zgubo, ako' mora odpraviti skrbno služabnico (zapustiti dobro službo), ali to težavo naj spovedenec radovoljno sprejme kot pokoro za toliko grehov, s kterimi je Boga razžalil. Taki namen mu težavo mnogo polakša (prim. §. 123. d.) 19 NačLalj e vanj e. B. Ako je spovedenec v bližnji grešni priložnosti, ne pro¬ stovoljni ampak neogibni (potrebni), svetuje se mu okoljšinam primerne pomočke in sredstva, s kterimi more bližnjo priložnost premeniti v dalnjo. Iz pretečenega življenja zna dobro spovedanec, v kterem kraju, kdaj in v kterih priložnostih je s svojo udeležnico navadno zagrešil; ravno pri takih priložnostih se mora zdaj največ varo¬ vati in že naprej odločiti, da bo v tih okoliščinah posebno na sebe pazil. Paziti mora posebno, da z dotično osebo ne bo nikdar sam skupaj, posebno ne na samotnem, skritem ali temnem mestu. Paziti mora na svoje oči, da ji ne bo nikdar n aravnost gledal v lice, da mu oči ne bodo vhajale na stvari (n. pr. na njena prša), kar mu je drugekrati prebudilo grešno poželjenje. Paziti mora na svoje roke, da je ne bo prijemal, ne stiskal ji roke, ne se z njo nespodbno cukal, pehal. Paziti mora na svoj jezik, da z njo ne bo govoril nepotrebnih govorov, tem manj nespodobnih. Če¬ ravno mu je priložnost v hiši, mora se vendar prizadevati, da se je ogiba, kolikor mogoče. V pobožni molitvi naj se večkrat priporočuje Bogu in Materi božji. Dobro je, da stori kako posebno pobožnost na čast bi. D. M. s prošnjo, da mu pomaga premagati skušnjave, n. pr. večkrat moliti rožni venec. Premišljevanje je takemu grešniku posebno potrebno; naj poklekne pred sv. razpelo in premišljuje Sina božjega v njego¬ vem trplenju in smrti in naj se domisli, da ga je tudi on sam s svojimi grehi pomagal križati. Naj premišljuje svojo smrt; — ako si je ne more lahko predočiti, naj, n. pr. zvečer, ko se vleže v posteljo, se tako vleže, kakor bo ležal mrtev, toraj stegnjen, roke sklenjene na prsih, molek med prstmi in naj si misli — enkrat bom tako ležal v mrtvaški trugi, v tamnem grobu, črvi bodo zjedali moje meso, kaj mi bo pomagalo, ako bi zdaj stregel poželjivem mesu! Take misli so kaj močne proti skušnjavam nečistosti. Naj premišljuje tudi pekel z vsem trplenjem in z vso grozo, kolikor je njegova domišljija zmožna misliti, in naj si misli, da si ravno s svojo nečisto ljubeznijo in nesramnim živ¬ ljenjem s to osebo služi večno gorje v peklu! — Tamo bo večni ogenj, večna žalost, večno trplenje ! Tamo se bodeta z njo, s ktero se zdaj ljubkujeta, nasprotno klela na vse veke brez konca! Ako mu skušnjava posebno dodaja, naj djansko poskusi kako bol, n. pr. naj stavi prst na plamen (ako ni druzega, dobra je žigica) in si misli, te male vročine ne morem prestati, kako {pa bom prestal večni peklenski ogenj, — toraj beži skušnjava — beži greh ! Naj potrebniše in naj zdatnejši pomoček pa je pogosta spoved (vsaj vsaki mesec), in sicer spoved pri enem spovedniku. Kdor spovednika premenjuje, ga hoče slepiti in še nima dosti trdnega sklepa se poboljšati, in se tudi poboljšal ne bo! 291 Ako se ^spovedenec na ta način prizadeva, upati se sme, da se bo z božjo pomočjo varoval greha. Ako bi ga skušnjava vendarle zopet premagala, naj pride hitro k spovedi, naj ne čaka drugega, tretjega greha, ampak očisti naj se ga poprej, nego se mu je v dušo zajedel. Udeležnici greha naj pove, da se je spovedal, da se hoče poboljšati in nikdar več z njo grešiti; reče naj ji, da naj ga pusti na miru in ne skuša na greh! Tudi naj jo opominja in prosi,^naj opravi spoved, zapusti greh, se pokori itd. Morebiti bi udeležnici bilo na kteri način mogoče odpraviti grešno priložnost, n. pr. da ona poišče drugo službo, — spovedenec naj jo to prosi, ker ji ukazati ne more. Morebiti se bo vse to zdelo težavno spovedencu, zato naj ga opomni spovednik, da je vse neobhodno potrebno za odvezo; ako pa neče porabiti primerna in zadostna sredstva za pobolj- šanje, mu v njegovih okoljšinah noben spovednik ne more dati veljavne odveze (gl. g. 123. b.). g. 150. Vasovavcu. Spovedenec se deloma obtoži, deloma se z vprašanji iz¬ vleče iz njega, da je mnogokrat kvantal, preklinjal, pel nesramne pesmi in sicer le po noči z mladenči na vasi; da je z istimi mla- denči zahajal v kakšno pivnico, kjer se je pilo, pelo, plesalo in razgrajalo; potem pa je šel večidel k svoji ljubi pod oknjo, s ktero sicer ni storil nesramnega djanja, a govoril je vsake vrste in imel tudi mnogokrat nečisto poželjenje. Kvantal si, klel si, itd. Glej, to so grehi, s kterimi si žalil Boga, s kterimi osramotuješ podobo božjo v sebi. Vsi ti grehi ti pa izvirajo iz ene slabe navade, proti kteri ti moram kaj več opomniti, namreč iz vasovanja. Ti še pomisliš ne, da je vaso¬ vanje greh; a vendar je, bi rekel, pri tebi poglaviten greh, iz kterega veliko drugih izvira. Zato ti precej naravnost povem, da moraš vasovanje pustiti. Upam, da si prišel k spovedi iz do¬ brega namena, namreč, da si očistiš dušo in počneš pravo kršansko živeti; a, ne eno ne drugo ne storiš, ako ne skleneš za trdno, da ne boš več zahajal v staro drušnjo, da ne boš več po noči hodil na vas. Ne pomaga nič, ako obljubuješ, — ne bom več klel, kvan¬ tal, itd. ako ne odpraviš uzroke in priložnosti teh grehov. Sv. pismo pravo: «S svetim boš svet, s hudobnim boš hudoben«, s kvantačem boš kvantavec; kdor po blatu hodi, oblati se, ni drugače. Eno najvažnejših pravil je, — varuj se slabe tovaršije, ako hočeš biti in ostati dober in pobožen, — ena grintava ovca okuži celo čedo; — tako je tudi s hudobnim človekom, in še bolj gotovo te bodo okužili, ako prideš med več grintovcev! Ponočni tovarši te zapeljujejo na kletve, na nesramno govorjenje, * 292 pri kterem imaš nečisto poželjenje, na popijanje, na razgrajanje po noči, itd. Ako bi ne hodil v njihovo drušnjo, ne bi bil storil teh grehov; glej, koliko ti škodujejo na duši! Ni mi treba praviti, kterih slabih tovaršov se moraš ogi¬ bati; sam lahko znaš, da tistih, ki te vabijo na vasovanje, ki govorijo nesramno, ki preklinjajo, ki zahajajo v pivnicein še druge silijo, ki se radi prepirajo, ki k dekletam pod oknja zaha¬ jajo itd. Sploh, brez opravka ne hodi nikamor po noči, ako ti je ljubo čednostno življenje; kdor zahaja med vasovavce, živil bo, kakor bo vidil pri njih, s takim življenjem si pa človek na- kopuje nesrečno življenje na tem svetu in večno gorje v peklu! Vasovanje pa je še iz drugih uzrokov zavržljivo in grdo. Oče in mati gotovo niso zadovoljni, da po noči na vas zahajaš, ker dobro znajo, da si zmiraj v nevarnosti greha in vsakovrstnih časnih nesreč. — Koliko grehov se stori v temni noči z besedami in z djanji tako grdimi, da se nebesa nad njimi groze! — Kolikokrat se ponočevalci skregajo, zbijejo; kolikokrat se zgodi, da kterega zjutraj na mrtvaški oder pokladajo, ki je še zvečer na korajžo klical, njegove tovarše pa vlačijo po kajhab, kakor ubijalce in razbojnike! — Pomisli nekoliko, kaj bi rekli tvoj pošteni oče, tvoja dobra mati, da se s teboj kaj takega zgodi! — Ne ugovarjaj, tako ne bom nikdar storil. — Rad ti verujem, da ne misliš kaj slabega storiti ; ali noč ima svojo moč, — od jeze in prepira, od vina ali žganja razvneta kri pa velikokrat zakrivi, za kar je potem človeku srčno žal vse dni svojega življenja! Ce bi te tudi ne zadela ta nesreča, vendarle si z vaso¬ vanjem brezpotrebno vničuješ zdravje, sam sebi koplješ zgodni grob! Po dnevu imaš dosti težkega dela; Bog je vstvaril noč, da bi si opočil, da bi si okrepčal oslabljene moči; — ti pa na¬ mesto počivati okoli rogoviliš, — drugi dan si okoren za delo, oslabljene moči se še več trosijo in korak za korakom bližaš se onemoglosti, ktera bi te še dolgo ne dohitela, ako bi živil redno in pametno. Koliko jih je, ki v najboljših letih počnejo hirati, bolehati, itd.! Kakor bleda senca lazijo med drugimi čvrstimi, kakor živi mrliči tavajo med bujnimi junaki, — zakaj ? —- Zato, ker jih v njihovi mladosti ni bilo nikdar moč vgnati! Glej, koliko slabega in kolikih nevarnosti izvira ti iz vaso¬ vanja na duši in na telesu! Menda lahko spoznaš, da moraš to razvado opustiti; drugače za tebe ni dobrega ne za ta svet, ne za večnost! Upam, da bodeš od zdaj zanaprej postal ves drugačni; vendar te moram še nekaj opomniti, da se boš znal vladati. Ako ne bodeš prišel na vas, prišli te bodo tvoji tovarši klicati; kaj bodeš storil onkrat? — Treba ti je poguma, posebno za^prvikrat, da te ne bo sram jim kratko odgovoriti, da ne boš več hodil na vas. Sicer to ni nič težavnega in posebnega, da se preneha zahajati v kakšno društvo, ker se mnogokrat še moč¬ nejša prijateljstva razderejo za kakšen prazen nič; a priznam ti rad, da se za to hoče vendarle precej premagovanja samega sebe, 293 ker je človek toliko pokvarjen, da se več boji zasmehovanja od posvetnjakov, kakor zavrženja od Boga. Zavoljo tega v ponižni molitvi prosi Boga, — posebno danas po sv. obhajilu, — da ti za čas take skušnjave da svojo pomoč; prvokrat je težko pre¬ magati, potem pa je zmiraj ložej. Pomisli, da bi te tovarše gotovo zapustil, ako bi znal, da ti delajo kakšno škodo, ali te pripravljajo v posmeh ; — glej, delajo ti največo škodo, kakor sem ti poprej razložil, na duši in na telesu, — in pripravljajo te tudi v posmeh in zaničevanje od strani Boga, angeljev in dobrih ljudi Nikar ne misli, da te ti tovarši ljubijo, ker te imajo radi med seboj, ker so ti prijazni, se ti prilizujejo, itd. Ljubiti se pravi, dobro želeti in kolikor mo¬ goče dobro storiti bližnjemu; — a kakšno dobro ti delajo ? — S svojimi slabimi zgledi te zapeljujejo, da bi hodil po stezi po- gublenja! — To pač ni prava ljubezen! Toraj naj bo dosti tega; razumi dobro, — ali moraš biti za Boga in z Bogom, ali proti Bogu in za pekel! — Odločiti se moraš! — Zapustiti moraš vasovanje in slabe tovaršije, ali pa upanje na nebesa! §. 151 . Nadaljevanje. Pri tvojem vasovanju je pa še nekaj drugega, kar treba, da popraviš; namreč ljubkovanje s tvojim dekletom. Sicer, rečeš, nista nič slabega storila, a, vendar si imel grešna poželjenja, sta govorila tudi kaj nespodobnega. Glej, to so tudi grehi. Pohajanje pod okno k dekletu ti je priložnost v te grebe in nevarnost še v veliko veče. Ako hočeš opraviti dobro spoved, moraš za trdno obljubiti in skleniti, da zanaprej ne boš zahajal k dekletu pod oknjo. Sam svojo vest vprašaj, in naj ti odgovori, če moreš na¬ daljevati tako 'ljubkovanje in biti tudi v milosti božji!? Že sam mnogo Boga razžališ z mislimi in besedami, in v nevarnosti si ga še več razžaliti; — kaj pa tvoje dekle? Kaj nima tudi ne¬ čistih poželjenj, kaj ne greši tudi z nespodobnimi govori? — Glej, za te grehe si ji ti uzrok, si ji ti pohujševalec! Priznam ti, da je vajna ljubezen poštena toliko, kolikor svet zahteva poštenosti; ali prav lahko spoznaš, da pred vestjo in pred Bogom ni povse čista. Zato se je treba odločiti; — ali jo misliš vzeti v zakon, ali ne. Ako je ne misliš vzeti v zakon, toraj z njo ljubkuješ le za kratek čas, opustiti moraš to enkrat za vselej in povse; ker ne samo, da je to ljubkovanje obema grešno in pohujšljivo, lahko bi ji s tem tudi zapravil posvetno srečo, da se ne omoži na dobro' mesto, kamor bi se, ako ne bi imela znanja s teboj. S tem ji lahko storiš veliko škodo in krivico, za ktero bi mora! enkrat odgovor dajati pred Bogom! 294 Ako pa resno misliš se z njo poročiti, povej to stvar svojim in njenim staršem; ako so zadovoljni, stori hitro, kar misliš storiti, — to je: oženi se, čem bržje, tem boljše. Ako tvoji ali njeni starši ne puste, je najboljše, da vse na stran pustiš. Res je, da te ne more nihče siliti, ktero nevesto si boš izbral; a tudi je gotovo, da zakon ni srečen, ako ga ne blago¬ slovijo starši. Ako želiš imeti srečno in zadovoljno zakonsko življenje, porazumi se s starši, in sicer tudi z njenimi, ker boš z njimi stopil v najbližijo sorodstvo, ako se vzameta, — a grdo je, ako„se sorodniki pisano gledajo. Čeravno bi se v kratkem z njo poročil, vendar po noči ne smeš zahajati pod njeno okno. Za sv. zakon se moraš pri¬ pravljati pobožno, čisto in sveto; potem smeš od Boga upati obilnega blagoslova v zakonskem stanu. Ako sta si že zaročena in so starši zadovoljni, greš jo lahko obiskati po dnevu, in vpričo njenih staršev se vse lahko pogovorita, kar je prav in pošteno; — toraj ti ni treba k nji zahajati, kakor tat v noči. Ako pa si v takih okoljšinah, da se še dolgo časa ne boš mogel oženiti, opusti popolnama pohajkovanje za njo. Ako je volja božja, še zmiraj jo boš dobil, kadar jo boš smel vzeti; ako pa ni božja volja, si je ne boš pridržal z vsem ljubkovanjem. Bog da vsakemu po zasluženju, toraj glej, da v mladeniškem stanu ne bodeš z grehi nase klical jeze božje, ki bi te zadela v zakonskem stanu. Zapomni si dobro, nedolžno mladeništvo je naj gotovejši porok srečnega zakona! Iz srca bi rad, da bi ti ta spoved bila uzrok zadobljene milosti božje in početek življenja, kakoršno se spodobi dobremu kristjanu; zato ti to toliko priporočujem, ker znam dobro, da taka ljubkovanja s časom zapeljejo v najgrše grehe. — Ne reci, tako daleč jaz ne bom šel. — Tako je vsaki od začetka govoril; a šel je naprej korak za korakom, da je padel v brezno naj- ostudišnega greha, zgubil svojo, zatrl dekliško nedolžnost, in z njo mir dušni, spoštovanje pri ljudeh, staršem skopal zgodnji grob, a sebi v srce vgnjezdil grizečega črva! Ti ne bi rad padel tako globoko? — Dobro, vstavi se, dokler je čas! — Ako tvoje dekle res kaj ljubiš, pomisli, kaj bi bilo, ako bi ljudje s prstom za njo kazali, da je nesramnica! — Toraj varuj nedolžnost sebi in nji! Varuj si poštenje, dokler ga oba imata; saj si že slišal pregovor: «ura zamnjena, nedolžnost zgubljena, ne pride nobena«. (Oziroma odveze gl. g. 123). Opazka. Vsako zaljubljeno znanje (Liebschaft) sploh se ne more zabraniti, ali kar naprej imenovati grešno. Znanje, ktero imata neoženjeni z neoženjeno med seboj z namenom se po¬ ročiti, naj spovednik tako napeljuje, da ne bo greha med njima in da jima zaljubljenost tudi ne bo v grešno priložnost. Kršanski zakon mora se skleniti svobodno, zato je zanj treba resnega prevdarka. Za se ložej obvarovati pred nesrečnim zakonom, je prav, da se dotična dva poprej bolj natanko spoznata in že poprej eden do drugega dobita nagnenost, ki se jima bo v za¬ konu premenila v zakonsko ljubezen, ki jima ima gladiti trnjevo 295 pot skoz življenje. — Zaljubljeno znanje pa je nedopustljivo, a) ako ima eden ali drugi grešno dopadajenje ali poželjenje po nečistosti; — b) ako sta zaljubljena v takih okoljšinab, da se med seboj nikakor ne smeta poročiti, in tudi, ako enemu ali drugemu z zadostnim uzrokom branijo starši ženitbo in do¬ sledno ljubkovanje z dotično osebo; — c) ako se shajata skrivaj, po noči, na samotnem kraju, ker je v teh okoljšinah vselej bliž¬ nja nevarnost za greh; — d) ako eden od zaljubljenih drugega zapeljuje v greh, je vselej vsaj nevarnost za greh, čeravno bi se drugi še ne vdal grehu. — V teh in enakih slučajih naj spo¬ vednik sili, da spovedenec zapusti dotično zaljubljeno znanje. %. 152 . Krivičniku. Nekteri spovedenci, ki so bližnjega na kterikoli način ©škodili, iščejo vsake vrste izgovore, da bi se odtegnili povra- čenju škode; spovednik jim mora izgovore ovreči in jih s pre¬ pričevalnimi razlogi napeljati, da bodo povračenje ne samo ob¬ ljubili, ampak djansko storili; n. prim. Pravite, — »saj bom povrnil, in želim, da bi se nihče ne mogel potožiti čez mene, da sem ga kaj oškodoval«. — Znati morate, da ni dosti, obljubiti z besedami, treba je storiti z dja- njem. V peklu jih je neštevilno, ki so samo obljubovali, a zraven odlašali, dokler jih smrt ni prehitela. Kdor mora in more ptujo stvar povrniti, po je ne povrne, toliko časa ponavlja greh kri¬ vice, dokler samo obljubuje, v djanju pa ne povrne. Zato. uči sv. cerkev z besedami sv. Augustina, da se mu greh ne odpusti, kdor ne popravi krivice, ki bi jo mogel popraviti. Rečete, — »ne morem zdaj povrniti, nimam s čem«. — Premislite dobro, če je ta izgovor tudi resničen, ali ne. Spoved¬ nika se lahko preslepi, Boga se pa ne more, on je vseveden. Zato pomislite dobro, če si res ne morete toliko pomagati, da bi povrnili. Če nimate pri roki toliko denarjev, pa imate more¬ biti v svoji hiši, v svojem gospodarstvu, kar vam ni neogibno potrebno, kar bi se lahko dalo prodati in s skuplenimi denarji plačati s krivico storjen dolg! — Morebiti živite razsipno, raz- trosljivo, na obleko, ha veselice in na druge stvari trosite brez potrebe, da vam nikdar nič ne ostaja ; — ako je tako, morate opustiti nepotrebne stroške, morate živeti varčno, da s prihranje¬ nimi denarji popravite krivico. Ne izgovarjajte se, da morate živeti, kakor drugi vašega stanu, ker vam ne ukažem, da bi za potrebne reči ne smeli trositi; temveč vam govorim za reči, kteri niso potrebne, ktere imajo ljudje le zavoljo veče ugodnosti in zavoljo ošabnosti, da se z njimi skazujejo pred drugimi. — Glejte, pri takih štedite! — Morebiti si morete tudi pri hrani kaj prištediti, da se za kaj časa zadovoljite z navadnejšo jedjo in pijačo in ne izbirate dragocene jedi in pijače! — Zapomnite 296 si dobro, čem prej bodete popravili svojo krivico, tem ložej vam bo pri srcu! — Morebiti vam ni mogoče povrniti vse na enkrat, morete pa po malo; — toraj povrnite precej, kolikor morete, a za ostalo se prizadevajte z varčnostjo in s pridnim delom, da bodete mogli kmalo povrniti! Rečete, — da se vam zdaj zdi jako težavno, da bodete povrnili, kadar^vam bo bolj priložno. Pomislite nekoliko, kadar ste oškodili bližnjega, — ste čakali, da bo bližnjemu priložno, da se pusti od vas oškodvati ? — Niste čakali. — Zakaj bi pa zdaj vaš bližnji moral čakati na vašo priložnost? — Je to pravica? — Lahko razumite, da ta izgovor ne velja, — pripeljal bi vas gotovo v pekel, ker krivičniku ni nikdar priložno, da bi povrnil. Rečete, — imam ženo in otroke, ki bi morali z menoj trpeti pomanjkanje. — Prav všeč mi je, da ljubite svojo dru¬ žino; a ne smete jo več ljubiti, kakor svojo dušo! —Kaj, zato, da bodo vaši otroci nekaj časa mogli zložno živeti, da bodo imeb na izbir dosti jedil in obleke, itd., zato hočete vi na vse veke trpeti v peklu? — Menda ne? — Ako bodete zavoljo slepe ljubezni do otrok in žene prišel v pekel, bodo mar oni prišli in vas rešili iz pekla? — Menda ne upate tega? — Bojite se, da bodo morali trpeti kakšno pomanjkanje, ako vi storite, kar Bog zapove; — Kako ste zaslepleni! — Kaj ne znate za nebeškega očeta, ki hrani ptice v zraku in oblači rožice na polju; kaj mi¬ slite, da bo pozabil na vaše otroke!! — Glejte, ravno s tem, da s krivičnim imetkom skrbite za svoje, delate jim tudi v posvetnih rečeh največ škode. Krivično blago nikdar ne tekne; — en kri¬ vičen denar poje deset poštenih ! Vaše gospodarstvo bo šlo zmi- raj več rakovo pot, dokler bodete imeli krivico na vesti. Toraj otresite se krivice; zaupajte na dobrotljivost in previdnost božjo, Bogu se izročujte, — in pri mirni vesti imeli bodete tudi bla¬ goslov pri posvetnih opravilih! Pomislite na smrt! — Kaj bi bilo, ako bi vas smrt pre¬ hitela poprej, kakor povrnete in vam bo brezkončno pravični sodnik kazal, kdaj bi bili mogli povrniti, pa niste hoteli! Kaj vam bo ostalo od vsega premoženja? — Mrtvaška truga, mrt¬ vaški prt! Vse drugo bodete pustili tukaj! — Kaj pa bo za dušo? — Kaj bodete dali za njo ? — Pomislite na priliko evangeljsko o dolžniku, kterega je gospodar ukazal vreči v skrajne tmine, kjer bo jok in škripanje z zobmi, dokler ne plača najzadnjega vinarja! — S čim bodete plačevali tamo? — Toraj hitro porav¬ najte svoje račune, ker ne znate, kdaj bo treba stopiti pred sodbo božjo ! Mislite si, da ste kteremu ojstremu človeku toliko dolžni, kolikor imate popraviti krivice. Ako bi vas on resno tirjal, in vam žugal, da vam vse proda, ako ne plačate dolga, — kaj ne bi vse mogoče poskusili, da bi dolg hitro, hitro plačali!? — Glejte, ta ojster verovnik je Bog, branitelj nedolžno trpečih, ki vam po mojih ustih ukazuje, — plačajte kar ste dolžen, ako ne pogublena vam je duša in telo na vekomaj v peklu! 297 Upam, da se- bodete prizadevali na vse mogoče načine, da čim bržje popravite krivico; vendar vam naročim, da bodete pri prihodnji spovedi povedali, koliko bodete do takrat povrnili krivice. Ako se spovedenec boji osramotenja, ker je njegov greh oškodvanja tajen, naj mu spovednik svetuje način skrivne povr¬ nitve; n. pr. s pismom po pošti, ali naj spovedenec dotično svoto izroči spovedniku, ki jo potem da poškodvancu; v tem slučaju naj bojazen spovedenčevo pomiri s tem, da mu pove, da od njega (spovednika) ne bode in ne sme nikdar nihče znati, kdo mu je izročil denarje, ktere da poškodvancu (prim. g. 115). g. 153. Bolniku. Pri bolniku naj ima spovednik tudi ozir na njegovo bo¬ lezen, v kteri naj ga tolaži, in napeljuje, da mu bo bolezen res to, za kar mu jo Bog pošlje; namreč klic, s kterim ga Bog vabi k sebi. N. prim. Vsaki človek ima svoje težave in križe. Bog je, ki po svoji neskončni modrosti da vsakemu, kar previdi, da bo boljše za njega. Vam je poslal zdaj bolezen. Čeravno se vam zdi te¬ žavna, radovoljno potrpite v nji in mislite si, — Bog že zna, zakaj mi jo je poslal! Sv. vera nas uči, da se brez križa ne pride v nebesa; toraj zahvaljujte Bogu, da vam daje lepo priložnost s pptrpež- ljivostjo in vdanostjo v voljo božjo služiti si nebesa. Ako svoje življenje pregledate, rekla vam bo vest, da ste dozdaj še premalo zaslužili za večno življenje. Glejte, kako ugodno priložnost imate zdaj nakopičiti si bogatstva, s kterim si bodete pri sodbi božji kupili kraljestvo nebeško. Rekla vam bo tudi vest, da ste v svojem življenju veliko¬ krat Boga razžalili. Za vsako razžaljenje božje čeravno odvezano pri spovedi, mora priti pokora, in sicer velika pokora na tem svetu, ali pa še veča v vicah. Morebiti imate pred Bogom veliko dolga zapisanega. Spoznajte in hvalite neskončno dobrotljivost božjo, ki vam tukaj pošlje bolezen in nadloge, da bi vas po smrti to¬ liko prej mogel vzeti k sebi v rajsko veselje! Zato v svoji bo¬ lezni večkrat izdihnite : O Bog, zahvaljujem ti za priložnost, s ktero morem zadostovati za svoje grehe, s ktero si morem za- služevati za nebesa! Gospod, iz ljubezni do tebe rad trpim bolečine, ktere si mi naložil 1 Prosim te, vzemi moje trplenje kot zadostenje za tolike grehe, s kterimi sem te razžalil! Jezus Kristus, odrešenik moj, prideni k mojemu slabemu zasluženju tvoje zasluženje! Pomagaj mi, da tukaj zbrišem dolgove, da si po tem trplenju zagotovjm večno veselje pri tebi v nebesih ! Da bodete iožej potrpeli ponižno in vdani v voljo božjo, poglejte večkrat na ‘ sv. razpelo; premišljujte, koliko je on 298 najsvetejši trpel za vaše grehe, kaj se ne spodobi, da tudi vi kaj trpite! ? Kakor je on spolnoval voljo božjo, prizadevajte se tudi vi, zato večkrat ponavljajte: zgodi se volja tvoja! Žalostni ste, ker ne morete marsikaj dobrega storiti, kar bi bili storili, ako bi bili zdravi. Zato vam ni treba žalostnim biti. Med vsemi djanji je v očeh božjih najboljše — spolnovanje volje božje. Ne vsaki, kteri mi pravi: Gospod, Gospod; pojde v nebeško-kraljestvo; ampak, kteri stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško-kraljestvo. (Mat. 7.21). Toraj ne ravno molitev, tudi ne ravno milošnja, ampak spolnovanje volje božje je najboljše dobro delo. Glejte, v bolezni je volja božja, da radovoljno potrpite, da se izročujete v previdnost božjo; — storite to, in najboljše skrbite za čast božjo in zveličanje svoje duše! «Kdor hoče za manoj priti, naj vzame svoj križ, in naj nasleduje mene»; — toraj vzemite križ bolezni, in po trnjevi poti trplenja bližajte se Jezusu v njegovi nebeški časti! Ne rečem vam, da ne smete prositi za zdravje; ampak še priporočim vam, le molite za zdravje ! Zdravje je velika dobrota za človeka, kdor ga zna prav ceniti in rabiti. Zato pa tudi pri molitvi za zdravje pristavite, — ako je volja božja! Ako pa Bog previdi, da je za vas boljše, da ste bolni dolgo časa, ali da vam je ta bolezen za smrt, recite: — ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi! Včasih nam Bog pošle bolezen in druge nesreče, ker nas hoče s tem opomniti, da od nas kaj želi; zato uči skušnja, da se jih je že mnogo ravno zavoljo bolezni poboljšalo, ker so v bolezni storili dober sklep, da se bodo odvadili tega in tega greha. Morebiti Bog tudi od vas kaj takega išče. Preglejte svoje življenje ; morebiti imate ktero slabo navado, ktere bi se bili že zdavnej morali odvaditi ? Obljubite Bogu, da se bodete z vsemi močmi prizadevali, da se tega greha ali te slabe navade zdriite ali odvadite, ako vam Bog da zdravje. Taki sklep je Bogu ve¬ liko bolj všeč, kakor zaobljuba, da bodeti šli kamo na božjo pot, ali dali kakšen dar cerkvi. Toraj ne plašite se preveč v bolezni! Domislite se, da ste v roki božji; ako je njegova sv. volja, bodete ozdravili; ako pa on hoče, da vam je ta bolezen za smrt, se tudi ne smete preveč žalostiti in bati. V očenašu vsaki dan molite: «Pridi k nam kraljestvo tvoje« — glejte, zdaj se vam bliža! Vest ste očistili s skesano spovedjo, dolgove za grehe zbrisujete s potrplenjem in z vdanostjo v voljo božjo ; toraj upajte v Boga, da vam bo telesna smrt početek večnega življenja! Večkrat obudite vero, upanje, ljubezen vsaj s kratkimi zdihleji, n. prim. O Bog, verujem vse, kar si ti razodel in kar uči sv. katoliška cerkev ! — O Bog, v tebe zaupam, ti si moje odrešenje; vsmili se me, vbog in potreben sem, pomagaj mi! — O Bog, ljubim te iz vsega srca; ljubim te čez vse! — Po¬ magaj, da te zmiraj več ljubim ! — O večna dobrota, pozno sem te začel ljubiti! — Oh, da bi Te ne bil nikdar razžalil! — 299 Žal mi je, žal mi je iz vsega srca, da sem Te razžalil! — O Marija, mati milosti, mati usmiljenja, pomagaj mi proti sovraž¬ niku, pomagaj mi na smrtno uro! — Angelj varh, stoj mi na strani, ne zapusti me v zadnjem boju! — Dušo mojo pelji v raj! §. 154 . Konec. Iz opominov sv. Frančiška Sal. do spovednikov. »Preljubljeni bratje, vzvišena je služba, ktero v cerkvi božji opravljate; dal vam je namreč Jezus toliko oblast soditi duše, da so vaše obsodbe na zemlji, ako so izrečene pravično, potrjene v nebesih. Vaša usta so kakor mistični vodotoki, po kterih na ljudi dobre volje prihaja pravi mir iz nebes. Besede vaših ust so trobente velikega Jezusa, ktere porušujejo zide pregreh, ali mističnega Jeriha. V resnici, z veliko častjo je neizmerna dobrotljivost Božja počastila ljudi, ktere je vzvišila do dostojanstva, kterega celo angelji niso deležni; kteremu od angeljov bilo jo namreč kdaj rečeno: Prejmite sv. Duha, kterim bodete odpustili grehe, bodo jim odpuščeni. Rečeno pa je bilo to aposteljnom, in v njih vsem, ki bodo po postavnem nasledstvu prejeli isto oblast. Cisti bodite, in prosti vsakega greha, ker se prizadevate drugim očiščevati vesti; da se vam ne bo oponašal stari izrek : Zdravnik, ozdravi sam sebe, ali besede aposteljnove: v čem drugega sodiš, sam sebe obsodiš. Ako vas toraj kličejo spovedo¬ vati, kadar ste (kar Bog obvari) morebiti v smrtnem grehu, morate najprej svoje grehe očistiti v zveličavni spovedi, ali, ako ni priložnosti, vsaj s popolnim srčnim kesanjem. Goreči bodite za zveličanje duš, posebno tistih, ktere k vam pridejo; prosite Boga, naj spreobrne njihova srca, da bolj in bolj napredujejo od čednosti do čednosti. 'Pomislite, da vas vbogi grešniki v početku spovedi ime¬ nujejo oče; sprejmite jih tedaj s prisrčno ljubeznijo, dobrotno potrpite njihovo neotesanost, nevednost, slabost in počasni razum. Ako je le kaj upanja za poboljšanje, ne odtegnite jim svojega sveta, kakor opominja sv Brnard: Breme duš, breme bolnih, ker jih ni treba nositi, ktere so zdrave, toraj niso breme. Čeravno se je zgubleni sin od svinske čede vrnil nag, zamazan in osmra- den, ga je predobrotljivi oče vendar spoznal, ga objel, ga po¬ ljubil in od veselja nad njim jokal: bil je namreč oče, ki ima navadno do otrok največo ljubezen. Bodite previdni kakor zdravniki; grehi namreč so bolezni in dušne rane; resno presodite spovedenčevo pripravljenost, da ga bodete pravo obsodili. Ako opazite, da se kdo sramuje, dajte mu poguma s temi besedami: Kakor drugi, tudi vi niste angelj; saj ni čuda, da so ljudje podvrženi grehu. R pokoro zaslužite večo hvalo, kakor sramoto z grehom; tudi spovednik vas ne bo 300 sodil po tem, kar ste bili, ampak po tem, kar ste zdaj. Grehi se pri spovedi tako pokrijejo in pokoplejo, kakor, da so uničeni z večno pozabljivostjo. Ako opazite človeka ki pristopi predrzno, brez sramežlji¬ vosti, komu ni mar za storjene grehe, opomnite ga, da je tukaj pred sodnim stolom božjim. Tukaj gre za njegovo večno zveli¬ čanje. Na smrtno uro ne bo za nobeno reč dajal težjega odgo¬ vora, kakor za nevredne spovedi. V tem zakramentu razdeluje se cena smrti in trplenja Gospoda našega Jezusa Kristusa. Boječemu, na duhu pobitemu, in na odpuščenju obupajočemu vdihnite upanje, pokažite mu, kako veliko veselje ima Bog nad grešnikom, ki pokoro dela. Čim veča je naša reva, tem več se kaže božja dobrotljivost. Jezus je molil za te, ki so ga križali, da bi mi spoznali, da bi tudi nam odpustil, čeravno bi ga bili s svojimi rokami na križ pribijali. Bog pokoro tako ceni, da, stor¬ jena na tem svetu, zadostuje za največe grehe, čeravno bi bila prav majhna, da je le prava. Ako bi bile duše pogubljenih zmožne jo storiti, odpustili bi se jim vsi grehi Največi svetniki bili so nekdaj grešniki, namreč Peter, Matevž, Marija Magdalena, David, itd 0. A. M. D. G. KAZALO. UVOD UVOD 0 'pokori sploh. Str. §. 1. Sv. pokora.5 §• 2. Sv. pokora pravi zakrament. 9 I . 3. Tvarina in oblika.12 . 'J. Kesanje.15 . 5. Spoved in pokora.16 . 6. Učinek vredne spovedi in njeni dobrodelni vpliv na nravnost — I. DEL. Spovedniku potrebna svojstva. — i. Poglavje. Potrjenje in sodnost. §. 7. Spovednik.18 §• 8. Potrjenje in sodnost.— §. 9. Podeljenje sodnosti.20 §• 10. Omejena sodnost ..22 §. 11. Sodnost omejena oziroma oseb.— §. 12. Nadaljevanje.23 §. 13. Nadaljevanje . .24 §. 14. Sodnost omejena oziroma grehov.25 §. 15. Pogoji, s kterimi je kteri greh zadržan .... 26 §. 16. Papežu zadržani grehi.27 §. 17. Nadaljevanje ..31 §. 18. Nadaljevanje ..35 §. 19. Škofom zadržani grehi.36 S. 20. Samostanskim predstojnikom zadržani grehi ... 38 S. 21. Sodnost oziroma zadržanih grehov.39 §. 22. Nadaljevanje.41 2. Poglavje. I . 23. Lastnosti in čednosti, potrebne spovedniku ... 45 • 24. A. Znanje.46 . 25. Nadaljevanje.47 . 26. B. Modrost.49 . 27. C. Gorečnost ..51 . 28. D. Ljubeznivost in potrpežljivost.53 . 29. E. Srčnost.55 . 30. F. Molitev in ponižnost.56 31. G. Neomadežvano življenje.58 II. DEL. O dolžnostih spovednika in spovedenca glede zakramenta sv. pokore. §• 32. Razdeljenje tega oddelka.60 302 1. Poglavje. Str. 8. 33. Kesanje.61 §. 34. Kakšno mora biti kesanje.— §. 35. Nadaljevanje . 62 §. 36. Dolžnosti spovednikove oziroma kesanja spovedeneev . 64 §. 37. Nadaljevanje.65 2. Poglavje. §. 38. Spoved.68 §. 39. Kaj mora grešnik spovedati.69 §. 40. Spraševanje vesti.71 §. 41. Formalno popolna spoved.72 §. 42. Nepopolna spoved.75 §. 43. Neveljavna in nevredna spoved.77 §. 44. Način spovedovanja.78 §. 45. Nadaljevanje.80 §. 46. Kraj in čas spovedovanja.82 §. 47. Spovednik more spraševati spovedenee .... 84 §. 48. Vprašanja o številu, okoljšinah in vrsti grehov . . 86 §. 49. Vprašanja o grehih, za ktere spovednik sumi, da jih je spovedenee storil, čeravno jih ni spovedal ... 89 §. 50. Vprašanja o spovedenčevem dušnem stanu ... 93 §. 51. Kako naj spovednik vprašuje?.95 §. 52. Spovednik mora opominjati spovedenee .... 97 §. 53. Nauki o verskih resnicah in dolžnostih spovedenčevih . 98 §. 54. Opomini za spoznanje velikosti storjenih grehov . . 101 §. 55. Opomini o poboljšanju.104 §. 56. Nadaljevanje.107 §. 57. Način in tvarina opominov.108 §. 58. Nadaljevanje.110 §. 59. Velika spoved.112 3. Poglavje. §. 60. Zadostenje ali pokora.115 §. 61. Učinek pokore.117 §. 62. Kakšna naj bo pokora.118 §. 63. Nadaljevanje.119 §. 64. Nadaljevanje.121 §. 65. Nadaljevanje.123 §.66. Premenenje pokore.124 §. 67. Pokora v prvih kršanskih časih.125 §. 68. Posnetek iz starinskih spokorniških pravil . . . 126 §. 69. Spokorna djanja.130 §. 70. Molitev.— §. 71. Nadaljevanje.132 §. 72. Češčenje Matere božje in svetnikov.134 §. 73. Nadaljevanje.136 §. 74. Pobožne vaje (v širjem pomenu) A. Obiskovanje službe božje 137 §. 75. Nadaljevanje B. Duhovne vaje (v ožjem pomenu) . . 139 §. 76. Nadaljevanje G. Premišljevanje večnih resnic . . . 140 §. 77. Nadaljevanje. D. Spraševanje vesti.142 §. 78. Nadaljevanje. E. Branje pobožnih spisov .... 144 §. 79. Nadaljevanje. F Pogosta spoved.145 §. 80. Nadaljevanje. G. Pogosto sv. obhajilo .... 147 303 §. 81. Nadaljevanje. H. Duhovno obhajilo.^5$ §. 82. Nadaljevanje. I. Zvrševanje djanskih čednosti . . — §. 83. Post.. §• 84. Zdržanje od dopustljivega razveseljevanja .... 154 §. 85. Prikrajšanje spanja.155 §. 86. Radovoljno potrplenje v nadlogah ... — §• |7. Mrtvenje.156 g. 88. Milosnja.. 157 4. Poglavje. §. 89. Sv. Odveza.158 g. 90. Nadaljevanje.IGi §. 91. Odložena in odrečena odveza.162 5. Poglavje. §. 92. Dolžnosti spovednikove po spovedovanju . . . 165 §• 93. A. Spovedna tajnost.— §. 94. B. Popravljanje pogreškov.170 III. DEL. Posebna pravila oziroma različnih spovedencev. §. 95. Otrok pri spovedi.171 S. 96. Nadaljevanje . 175 §. 97. Mladeneč pri spovedi.176 §. 98. Dekle pri spovedi..179 §. 99. Zaročniki pri spovedi.181 §. 100 Oženjeni pri spovedi.183 §. 101. Starši pri spovedi . _• ..188 §. 102. Poglavar in mogočnjak pri spovedi.191 §. 103. Gospodar pri spovedi ..192 §. 104. Posel pri spovedi • 193 §. 105. Rokodelec in obrtnik pri spovedi.1 94 S. 106. Vojak pri spovedi.196 §. 107. Bogatinec pri spovedi.198 S- 108. Vbogi pri spovedi.199 §. 109. Klerih pri spovedi •.200 §. 110. Duhovnik pri spovedi.201 §. 111. Nuna pri spovedi ..202 §. 112. Starec pri spovedi ..203 §. 113. Gluh in mutast spovedenee.204 114. Blazen pri spovedi • • . • • , • • • . ■ 205 8. 115. Spovedenee, ki mora popravljati posledice svojih grehov 206 §. 116. Spovedenee, ki želi odvezo ali premenenje storjene zaobljube 209 §. 117. Spovedenee z malimi grehi ..210 §. 118. Pobožni, ki želi večjo popolnost.212 §. 119. Nadaljevanje . • • • ■ • ■ • • 214 S- 120. Spovedenee, ki je v bližnji nevarnosti greha . . 216 §. 121. Spovedenee, ki je prvič smrtno zagrešil 217 §. 122. Grešnik iz hudobije . • • • • • • — §. 123. Spovedenee, ki je v grešni priložnosti .... 219 §. 124. Grešnik iz navade ..223 §. 125. Spovedenee, preganjan od skušnjav .... 228 §. 126. Spovedenee s sumljivo vestjo .231 304 Str. g. 127. Spovedenee, ravnokar spreobrnjen od krive vere . 235 g. 128. Spovedenee, ki je v posvetnih rečeh naučen . . 236 g. 129. Spovedenee, ki ima dvome o veri .... 237 g. 130. Spovedenee, neveden v verskih resnicah . . . 238 g. 131. Jetnik pri spovedi.240 g. 132. Nadaljevanje 242 g. 133. Spovednik pri bolniku.244 Primeri opominjevanj. g. 134. Spovedenki, naj se ne sramuje.250 g. 135. Spovedeneu, ki se za grehe ne kesa zadostno . . 252 §. 136. Spovedeneu, ki živi v sovražtvu z bližnjim . . 255 g. 137. Spovedeneu, ki obupuje nad odpuščenjem grehov . . 258 g. 138. Preklinjevaleu .259 g. 139. Spovedeneu, ki ne praznuje praznikov . . . 265 g. 140. Sinu, ki ne spoštuje svojih staršev .... 269 g. 141. Roditelju oziroma skrbi za otroke .... 273 g. 142. Možu, naj živi v sloščini s svojo ženo . . . 275 g. 143. Pijancu.277 g. 144. Pohujševaleu.280 g. 145. Spovedeneu, ki je imel grešne misli in poželjenja . 281 g. 146. Kvantaču .. . . 283 |. 147. Mehkužnežu.285 g. 148. Spovedeneu, ki je v bližnji grešni priložnosti . . 287 g. 149. Nadaljevanje.290 g. 150. Vasovaveu .291 g. 151. Nadaljevanje.293 g. 152. Krivičniku .295 §. 153. Bolniku.297 g. 154. Konee .299 Popravki, \ ¥>. I I kB US ■ / '• •* • V