g
^'urjačan z mečem zarožlja, Po Krajni vsej glasiti da: »Le brž, le brž na Turka v boj, Junaški vitezi z menoj! Zberite svoje trume vkup, Da prepodimo turški hrup!« In vitezi to čujejo, Si meče pripasujejo; Krdelca svoja nabero, K Turjačanu j a priženo.
Podleški vitez Radivoj Pripravlja tudi se na boj; Pa predno gre, se poslovi, Soprogi mladi naroči: »Le prosi, moli mi Boga, Da vidiva se spet doma; In sinka mamo mi vzgojuj, Skrbno ga zibaj in pestuj; Ohrani zvesto mi srce, Dokler ne pridem iz vojske! In, da storiš mi res tako, Prisezi, draga, mi na to!«
Junaško ona besedi:
»»Zvestoba moja te skrbi?
Le pojdi z mirnim srcem v boj,
Prisegam to ti, Radivoj:
V trenotku, ko nezvesta bom,
Naj vragova nevesta bom!««
Odrine mirno Radivoj
S krdelcem svojim v turški boj,
Vragova nevesta.
(Po narodni pripovedki.)
Ko diči pisana pomlad
Okrog in krog podleški grad . .
Že kleplje kmetic si kose, Junakov ni še iz vojske: Ko grozdjiče obirajo In s hribcev se ozirajo, Dežele kranjske roj sinov Po slavni zmagi gre domov. Vsaksebi se poslavljajo, Domači jih pozdravljajo.
Gospa podleška vsa v skrbeh Vprašuje v selih in gradeh, Kako, da ni soproga več? Končal-li ga je ostri meč? Pa kaj je ž njim, in biva kje, Nikdo povedati ne ve . . . Gospa pa v lini tam stoječ Deli ukaze govoreč: »Le urno, sluga moj, Andrej, V zeleno Štajarsko poglej, Stoji-li še konjiški grad, Živi-li v njem še vitez mlad, Ki mu v lepoti ni enak Sto milj okrog noben grajščak; Povej mu, da si prav želim, Takoj se poročiti ž njim! In ti, Matjaž, služabnik moj, Poteči po meniha koj, Da naju urno poroči, Če vitez v zakon me želi.«

34                                           Enaki in različni poti.
Poteče dan in pride mrak, Na dvoru podkev vdarja tlak; Ostroga ti zabrenketa, In nožnica zažvenketa. K gospej brhko v podleški grad Gre po stopnjicah vitez mlad. »»Prišel sem daleč ženin tvoj, Da brž se poročim s teboj; Le koj besedo dajva si In prstana menjajva si!«« »Še blagoslov menih naj da!« »»Ni treba ga, saj to velja! Le svatovstvo posede naj, In vina jim prinesti daj; Naj godci stopijo le v krog, Da se zvrtiva urnih nog.««
Ko bije ura polnoči. Z nevesto ženin se vrti: Ko prvič prideta okrog, Glej, ženinu izraste rog;
Zdrčita drugič ti v kolo
Glej, kremplji ženinu vzrasto;
Ko v tretje par se zavrti,
Oj — v vraga mož se premeni . .
Tje k vratom se zažene par,
Na dvor drvi kot ljut vihar.
Na dvor pa vstopi Radivoj, Srdit izdere meč takoj: »Nesramnež, ženo mi slepiš, Ko mene ni, se ž njo vrtiš?« . . . Peklenšček pa se mu smeji, Na vranca brž jo posadi : »»Postala ti nezvesta je, In moja zdaj nevesta je!««
Z ostrogo dregne vranca v hlam, Obspe jih dim, objame plam; In vranec skoči, zacepta, Odnese v grozno noč oba. — —
A. H.
Enaki in različni poti.
(Študija. Nadaljuje Domen Svetko.)
Cv;
^^palentin, pazite ! Vaša kraljica je f^ v nevarnosti. Ako to izgubite, naredim hitro ,šah-matl. Ne vem,. kaj vam je. Ali niste nekoliko preveč raztreseni ?«
»»Oprostite, gospod profesor: pri igri je včasih tako, kakor dijaku v šoli. Ako se je tudi naučil doma dobro in gre v šolo z dobro vestjo, začne se nekaj mešati v glavi, polasti se ga slaba volja; ako je poklican, zastaja jezik, izrazov ne najde pravih, dijak ne umeva profesorja in profesor ne dijaka, in posledica je . . .««
»Gardez la reine (varujte kraljico)! — Ne morem pomagati, kraljica je izgubljena. Kar ste povedali, je morebiti
II. Počena struna.
res, Valentin, a pri igri je treba imeti misel za samo igro. Pa nehajva igro; za zmago mi ni dosti, ker ste raztreseni: drugikrat se poprimeva krepkejše.« Dva znanca naša sta, ki tako govorita. V nekoliko oddaljenem delu ljubljanskega mesta ju nahajamo v prijaznem stanovanju prvega nadstropja prav lične hiše. Soba, v kateri sta, ni velika, pač pa ukusno urejena in zares prijazna. Ker je večer in je pred našima znancema na mizi že svetilka, ne moremo vsega natančno opaziti, še manj pa presoditi, kaj se nahaja v sobi: vendar lep red, primerno, nepretirano krasoto opazimo ob prvem pogledu. Okrog mize obeh igralcev je vrsta z žametom pre-