ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO   ZGODOVINO    KRONIKA
VPRAŠANJA IZ PRIMORSKE
Andrej Šavli
Moj namen je, da bi opozoril na nekatere
drobce zgodovinskega in letnografskega
gradiva, ki bi jih bilo danes še mogoče rešiti
s sistematičnim paberkovanjem na samem
terenu, ker so med ljudstvom še njih zadnji
ostanki oziroma sledovi.
Na Tolminskem n. pr. bi biloi mogoče iz-
' grebsti iz ljudskega spomina še do-kaj
viden obris sslike, ki bi pokazala zadnjo
fazo v razkroju fevdalnega gospo-
darstva in prehod imetja tolminske fev-
dalne gospode v roke podjetnejših pred-
stavnikov nastajajočega meščanskega
razreda, v katerem je na Tolminskem pre-
vzel vodilne funkcije posebno furlanski in
evstrijsiko-italijanski element, pomlajen z
obogateliimi domačini. Dokaj jasno sliko bi
si z zbranimi podatki mogli napraviti o
dobi po Napoleonovih vojnah, o dobi ab-
solutizma. Zaradi neprestanih nemirov
in vojn je v prejšnjem stoletju vzdrževala
Pogled z gradu Socerba na vasi Dolina, Krogle in Boršt
Avstrija vse do leta 1866 številno vojsko v
sevennoiitalijanskih pokrajinah. Primorska
je bila tedaj prehodno ozemlje, preko ka-
terega je šel ves avstrijski tranzit za Ita-
lijo. Ustno sporočilo ve povedati o tolmin-
skih voznikih, ki so vozili globoko v Lom-
bardijo in vse do Milana. Prav tako so
vozili tedaj ter pozneje čez Trbiž na Ko-
roško, proti vzhodu pa na Kranjsko. Fur-
lansko, italijansko in nemško furmansko
ter cestno izrazoslovje še danes živo priča
o tem. Živ je še spomin celo na posamezna
prevozniška, verjetno državna velepodjetja
na Tolminskem, na pr. na Platah v Podseli.
Preveč skromno in premalo načrtno so
bili doslej zbrani podatki o eksploataciji
gozdov na Tolminskem in <y gospodar-
skem ropanju dežele v dobi ra-
stočega kapitalizma. Malo vemo o
izvozu trsak v Italijo, o oglarstvu, o plav-
Ijenju drv po Soči in po njenih pritokih.
Pičli so podatki o zgodovini sirarstva, mle-
karstva in planšarstva na Tolminskem, dasi
imajo te g^ospodarske panoge tu zelo močne
tradicije. Lokalna zgodovina je sorazmerno
največ pisala o razvoju idrijskega živosre-
brnega rudndka, manj o rabeljskem rud-
niku, ki je važen za severni del Posočja. V
zgornji soški dolini je nekoč cvetelo žele-
zarstvo. Še danes nahajamo povsod na Pri-
morskem in v zamejstvu ostanke domače
obrti, tako n o ž a r s k o obrt na Banjški
planoti, č i p k a r s t v o okrog Idrije, 1 o n -
cevezce, brusače in dežnikarje
v Reziji, na Krasu kamnoseke in po-
dobne obrti v pasivnih krajih. Na Bovškem
je nekoč cvetelo k r o š n j a r s t v o , ki je
danes zamrlo.
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO    ZGODOVINO
Na G O r i C O *in na Trst gledamo skozi
lino raznih gospodarskih statistik. Ali ne
bi pogledali na ti dve mesti tudi z očmi
njunega slovenskega zaledja?
Poitalijančeni Slovenec in italijanski ire-
dentist Scipio Slataper je v svoji znani
knjigi »II mio Carso«, izdani leta 1912, sku-
šal gledati na problem slovenskega Krasa
iz Trsta navzven. Ko se je vzpenjal od
morja navzgor po klancu na svoj ljubljeni
Kras in ga je na poti spremljala prečudna
čustvena brozga, v kateri se je mešalo ro-
mantično navdušenje za naravo in za pre-
prostega človeka, pisateljski zanos, mestni
mladostni avanturizem, mazzinijanska svo-
bodoljubnost ter istočasno tudi nenasitni
pohlep italijanske iredente in fašističnega
imperializma, je v zgodnjih jutranjih urah
srečaval Kraševke, ki so težko otovorjene
nesle v mesto skromne pridelke svoje ka-
menite domovine.
Slataper jih v svoji knjigi ves vzhičen
takole pozdravlja:
»Rad imam te Kraševke, ki tiščijo v zo-
beh, proti burji, rob rute in se v gručah
spuščajo v mesto, nesoč na glavi velik nik-
Ijast vrč, poln toplega mleka.«
Tisto pot v burji in proti burji so hodile
in še hodijo Kraševke in Kraševci jutrO' za
jutrom, leto za letom in celo stoletje za
stoletjem. Na glavi in v žuljavih rokah
nosijo toplo mleko in druge plodove svo-
jega truda za takšne ali drugačne vzne-
sence, kakršen je bil pisec knjige o Krasu.
Trst je dal enega samega Scipia Slata-
perja, eno samo knjigo »Moj Kras«, Kras
sam pa piše že stoletja s srčno krvjo svojih
sinov in hčera stran za stranjo velike knjige
»Naš Trst«. Treba jo bo le odkriti, zbrati
razmetane liste, jih urediti, povezati in pre-
brati svetu na glas.
Ali res ni v spominu tržaškega okoličana
nič takega, kar bi bilo treba povedati, ka-
dar nanese beseda o Trstu? Mislim, da bi
bilo potrebno povedati prav vse in prav
do konca, kako je s tistim toplim mlekom,
s tistimi potmi v burji. Vsa slovenska zem-
lja je en sam Kras. V Trst, k morju in od
tod dalje v svet je pošiljala in pošilja
jutro za jutrom svoje sveže življenjske so-
kove, svojo delovno moč.
Ni bilo le' naključje, marveč razvojna nuj-
nost, da je slovensko delavsko gibanje z
nastopom našega stoletja talko krepko vzva-
lovilo baš v Trstu. S tem gibanjem je jKJve-
zano ime Ivana Cankarja, zato ga je pri
nas omenjala najprej literarna zgodovina.
Danes pa postaja hvaležen predmet obrav-
nave za zgodovinarja in politika. Ivan Re-
gent, ki je bil sam organizator delavstva
v Trstu, je že nekajkrat pisal o tem. Treba
bo pohiteti z delom in rešiti pozabi vse,
kar je še rešljivo.
Gradivo za zgodovino delavskega
gibanja na Primorskem, zlasti še prvih
začetkov tega gibanja v Trstu, čaka in vabi
zbiratelje.
Eno izmed glavnih poglavij v zgodovini
slovenskega naroda v zadnjih 100 letih je
izseljevanje. Le-to nam je prizadelo
težke izgube. Naše najboljše moči so se iz-
gubljale v svet. Kolik je bil krvni davek,
ki ga je naš mali narod dal v nenasitno
žrelo mednarodnega kaipitalizma? O vsem
tem premalo vemo. »Srce poeta« (Zupan-
čiča) je stisnilo to narodno bol v pesniški
biser — »Dumo«. Zanamci pa bodo terjali
od nas točen račun, kdaj, kako, koliko in
kam se je iztekala slovenska kri.
Danes so še vidni vsi glavni tokovi izse-
ljevanja Slovencev, sistematično pa niso
raziskani in dognani.
O prvih začetkih le ugibamo. Tako n. pr.
ugibamo, da se že v prejšnjih stoletjih
marsikateri doslužen vojak, če se mu je po-
srečilo vriniti se v cesarsko ali kako drugo
službo, ni vrnil več v domovino. Pritegnila
so ga avstrijska mesta, v katera je pozneje
izvabil še tega in onega svojca ali sova-
ščana. Sodeč po izjavi, ki jo je dal leta 1827
na dunajski policiji Andrej Dolgan iz Šem-
bij pri Knežaku, ko je prinesel pritožbe
25 premskih vasi »do samega cesarja«, je
bila zadnji izhod, skozi katerega so bežali
ljudje v negotovost, celo Ogrska. (Mal, Zgo-
dovina slovenskega naroda, str. 468.)
Sodimo, da so bogata nemška posestva na
Koroškem in Gornjem Štajerskem že zelo
zgodaj pritegovala slovensko delovno moč.
Ženske so iskale zaposlitve kot služkinje
Staro ognjišče v Črnem Kalu
ČASOPIS   ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO   ZGODOVINO   KRONIKA
pri gosposkih družinah v mestih. Nato so
se odprla pota preko morja. Moški so šli
iskat srečo v Severno Ameriko, dekleta so
šla v Gorico in dalje po sledi Lepe Vide do
morja, v Trst, od tod preko morja v Egipt.
Tolminska je v prejšnjem stoletju pošiljala
moško mladino v uk k oibrtnikom v Celo-
vec ter v druga koroška in štajerska mesta,
od koder se marsikdo ni več vrnil.
V nekaterih predelih in v nekaterih ob-
dobjih (v drugi polovici prejšnjega in v
prvih desetletjih našega stoletja) je bilo
izseljevanje na Primorskem deloma le se-
zonsko. Naši ljudje so vrtali predore, gra-
dili železnice, ceste, tovarne, osuševali moč-
virja, krotili razibeanele valove rek, delali
v rudnikih, kamnolomih, skratka, opravljali
so najtežja dela na vseh gradbiščih po Av-
striji in Ogrski. Na zimo, po končanem delu
so se vračali domov, da so spomladi ali ob
prvi priliki zopet odrinili v svet. Znani so
tolminski drvarji, ki so drvarili v gornje-
štajerskih, bosanskih, slavonskih in sedmo-
graških gozdovih. Znani so zidarji iz Renč
ter graditelji jezov iz kobariškega Kota.
Doba med obema vojnama je bila za Pri-
morce najtežja tudi v pogledu izseljevanja.
Italijani so jih načrtno izseljevali. Močan
tok izseljencev se je usmeril v Jugoslavijo.
To so bili največ mlajši ljudje, ki so šli tja
v šole, ali pa umski delavci, ki so iskali
slovensko službo v matični državi. Nekva-
lificirani delavci so šli v Francijo, Belgijo,
na Holandsko, v Avstralijo, Argentino,
Brazilijo in drugam. Preostale uslužbence
slovenske narodnosti so oblasti premestile
v stare pokrajine Italije. Dekleta so šla v
službe v italijanska mesta vse doli do Ne-
aplja in še dalje.
Postavlja se vprašanje, kako priti do
kolikor mogoče realne slike izseljevanja iz
zahodnih slovenskih predelov v zadnjih sto
letih. Kar dve strahotni vojni sta pustošili
tod in uničili arhive, iz katerih bi bilo mo-
goče povzeti vsaj nekatere podatke. Morda
bi poskusili z zbiranjem podatkov od hiše
do hiše. Izbrati bi bilo treba za to primerne
kraje s tipično gospodarsko strukturo. S
temi podatki bi mogli rekonstruirati precej
zanesljivo sliko o izseljevanju iz določenega
števila hiš oziroma iz posameznih vasi za
tri ali štiri rodove nazaj. Takšno sondi-
ranje terena bi dalo osnovo za približno
cenitev obsega, smeri in drugih posebnosti
izseljevanja v posameznih obdobjih.
Ne samo pri proučevanju izseljevanja,
marveč tudi pri proučevanju in pri zbira-
Biljana v Goriških Brdih
nju gradiva iz mnogih drugih področij bi
bilo na Primorskem, morda tudi drugod,
pametno in zdravo, da se ne bi naslanjali
zgolj le na statistike in na arhive, ker bi
bile sicer slike nepopoine. Statistike poda-
dajo globalne in mrtve podatke, iz katerih
ne utripljeta v dovoljni meri življenje in
prizadetost. Kronike in arhivske listine be-
ležijo le posebne dogodke, izbrane in pri-
krojene od posameznikov, ki so jih popi-
sali. Opisali pa so jih navadno zastopniki
ali  vsaj  služabniki  vladajočega  razreda.
Med zelo važna vprašanja primorske zgo-
dovine spadajo stare (in seveda tudi nove)
intrige italijanskega iredentiz-
ma in imperializma, ki so že leta
1915 pognale Italijo v osvajalno vojno. Pri-
hodnost bo terjala tudi o* tem od nas jas-
nejšo in točnejšo sliko, kakor jo moremo
dati danes. Več bo hotela vedeti o spletkar-
jenju našega zahodnega soseda. Naše po-
tomce bo n. pr. zanimalo soško bojišče
v letih 1915—1917, in to predvsem iz pokra-
jinskega ter narodnega vidika. Več bi radi
vedeli o žrtvah civilnega prebivalstva, o
njegovem begunstvu v Avstriji in Italiji, o
prvi italijanski okupaciji in upravi Brd ter
kobariškega Kota, o razdejanju dežele,
vojni škodi itd. Zlasti v kulturnozgodovin-
skem pogledu je bila prizadejana velika
škoda, ki je bila v marsičem nepopravljiva.
Izpremenilo se je za vselej prvotno lice ne-.
KRONIKA    ČASOPIS    ZA    SLOVENSKO    KRAJEVNO   ZGODOVINO
katerih do tal porušenih vasi, uničeni so
bili mnogi kulturni spomeniki, arhitekton-
ske in druge znamenitosti, knjižnice, arhivi
in važni zgodovinski viri. Na drugi strani
pa je dobila dežela nova cestna omrežja, ki
ne ustrezajo gospodarskim vidikom.
Vprašanje je, če so dovolj jasno prika-
zani nerodni in brezuspešni poskusi, da bi
po prvi svetovni vojni vsaj kolikor toliko
pravično uredili ter rešili problem zahodne
slovenske meje. Zgodovinarja še vedno vabi
(dasi imamo o tem že marsikaj napisanega)
italijanska zasedba Primorske in Istre
v zvezi z vsemi nepreglednimi posledicami
in dogodki, ki so ji sledili, od zvijačnega
izigravanja in kratenja kulturnih ter po-
litičnih pravic do najbolj brezobzirnih na-
silstev, do požigov, pobojev, obsodb, kon-
finacij, izpreminjanja slovenskih priimkov,
italijanske šole in drugih asimilacijskih
ukrepov. Posebno pozornost bo treba po-
svetiti infiltraciji italijanskega prebivalstva
v večje podeželske centre in ogromnemu
dotoku Italijanov iz starih pokrajin v Go-
rico, Trst in istrska obalna mesteca. V ne-
katerih industrijskih centrih so bili izve-
deni poskusi kompaktne italijanske kolo-
nizacije.
Veliko govorimo in tudi pišemo o načrtih
za delo, ki ga bo treba opraviti v zvezi
z zbiranjem gradiva in obravnavo zgodo-
vine N O B. Težko si je v celoti pred-
staviti, kako velik obseg bo to delo zajelo.
Prav gotovo bo skozi več generacij zapo-
slovalo naše zgodovinarje. Narodnoosvobo-
dilni borbi je na Primorskem sledila še doba
upravljanja ZVU, ki se na Tržaškem po-
daljšuje do naših dni. Mnogo gradiva nam
je dala odločna in težka borba za pravične
slovenske meje na zahodu in na severu. Ni
še izzvenela beseda naših zastopnikov in
politikov na pariški mirovni kon-
ferenci. Beseda o naših mejah še danes
vztrajno odmeva pri nas doma in v svetu,
v Trstu, Gorici in Slovenski Benečiji se naš
živelj še danes z vso odločnostjo bori za
svoje kulturne in politične, naravne in zgo-
dovinske pravice.
Dotaknem naj se še krvnega davka,
ki ga je slovenski narod dajal svojim gospo-
darjem in zavojevalcem. Tudi mimo njega
ne more zgodovinar. Doslej je bil le domena
literatov. Že Josip Jurčič nam je dal Paj-
kove »Spomine starega Slovenca«. Rahel je
v naši literaturi spomin na suženjsko in
valptsko vlogo slovenskega vojaka v av-
strijsko-italijanskih vojnah v prejšnjem sto-
letju. Nekoliko bolj živ je spomin na nje-
govo janičarsko pomoč pri zasužnjevanju
Bosne. Še ves pekoč in trpek pa je spomin
na strahote bojišč iz prve svetovne vojne,
na glad, bedo in upore v zaledju. Naj na-
vedem samo Ivana Cankarja, Hinka Smre-
karja, Voranca Prežiha, Franceta Bevka,
Ivana Matičiča, dr. Andreja Budala in
Frana Roša. Med najmlajšimi zajema Trža-
čan Boris Pahor snov za svoje spise iz ita-
lijanske osvajalne vojne v Afriki.
Ko sem zasukal besedo na krvni davek
našega naroda, nisem mislil na umetno lite-
raturo z vojno motiviko, marveč na takšne
preproste odraze narodovega čustvovanja,
kakršne je zbral Slavko Slavec (dr. A. Bu-
dal) v zbirki »Svetovna vojna v ljudski
domišljiji«, objavljeni v 8. zv. poljudno-
znanstvenega zbornika »Luč« (Trst, 1932).
Koliko podobnih zbirk smo zanemarili in
jih še dames puščamo v nemar, dasi bi mogle
dobro dopolniti našo zgodovino in pričati,
kako je naš preprosti človek spremljal zgo-
dovinske dogodke, ki so ga vlekli s svojim
neizprosnim tokom.
Ce bi iskali še dalje gradivo, ki čaka
zbiratelja, bi se naštevanje prav gotovo
nadaljevalo. Iz 'navedenega je vendar že v
zadostni meri razvidno, da bo na Primor-
skem in v Istri v tem pogledu dovolj dela.
Razmišljajmo o tem, kje in kako bi z njim
pričeli!
SLIKE
objavljene ob tekstu članka, so bile posnete ob terenskem
delu >Kronikc( v tržaški okolici oz. Etnografskega muzeja
T Brdih. Foto S. Vilfan s sodelovanjem J. Sušteršiča
Značilna primorska hiša v vasi Črni Kal