550
A. Aškerc: Amazonke.
R m a z o n k e.
Kavkaška romanca.
'mrt vsem moškim! — velim vam še enkrat, za slovo vam to pravim nocoj, predno hčerke predrage ve moje na krvavi otidete boj.
»Amazonka sem stara. Poznam ga, izza mladih poznam ga jaz let ta predrzni, lokavi, hinavski in prekanjeni moški ta svet!
»Gospodarji so moški — me sužnje! Oh, podjarmili čisto so nas! Ves svet v moški vzdihuje oblasti, tudi dom naš, naš slavni Kavkaz!
»Kdo zakrivil to robstvo je naše? Nismo krive li ženske same ? I, zakaj pa prenašamo jarem tisoč let do današnjega dne?l
»V boj, devojke, za žensko svobodo! Kadar mine pa leto in dan, se povrnite k materi svoji ... Boj bo sveti že pač dokončan.
»Pa mi pravile boste po vrsti, kod vas vodil junaški je boj, in pa koliko moških katera mi pobila je s svojoj rokoj . . .
»Ko pa gledam vas, hčerke ve moje, črn oblak mi nad dušoj visi . . . Ah, bojim se za vas, res, bojim se . . . Preveč lepe ste, žal, mi vse tri . . .
A. Aškerc: Amazonke.
551
»Ne zaljubite mi se v trinoge! Oh, ljubezen je moška le past, da še v hujšo vas vklenejo sužnost in vas vjamejo v svojo oblast . . .
»Zdaj prisezite večno sovraštvo in vsem moškim prisezite črt, brezobzirno prisezite borbo, zatiralcem prisezite smrt!«  . . .
Plava mesec po jasnem azurju, mimo koče pa Terek šumi. In na pragu tam materi svoji Amazonke prisegajo tri.
In prisega hči prva, Tamara: »Ne povrnem domov se poprej, dokler tam na bojiščih krvavih ne dobim si pobednih trofej!
»O ti majka, kako jih sovražim vse te moške, kako jih črtim! Duša moja že žeja po krvi . . . Rada, rada na boj odhitim.«
In prisega hči Čira, roti se: »Zdaj izpolni se skoro moj san! Predno leto preteče, poslednji bode moški premagan, zaklan!
»To jih bomo podile, lovile te bradate, brezsrčne stvari! O, to bomo po gorah, dolinah me prelivale moško tam kri!«
In prisega ji hči Samdzimara: »Kaj besede! Dejanje velja! Bodeš videla, zlata ti majka, kaj vse hčerka najmlajša ti zna!
552
A. Aškerc: Amazonke.
»Predno leto se enkrat zasuče, ti boš čudesa cula o nas! Za svobodo boj krasni, boj sveti! Veselim se te davno že jaz! . .«
In poljubile mater so staro Amazonke na usta vse tri. In odišle so z loki in meči v boj krvavi sred tihe noči . .
Samo mesec na sinjem azurju spremljevalec pogumnih je dev; samo Terek šumi jim pozdrave in pa bojni svoj peva jim spev.
A na pragu posedala starka dan na dan je, gledaje tja v svet, če po cesti tam beli prihaja že odkod pač nje troje deklet.
Pomladil se je mesec dvanajstkrat, tička bela v aul prileti. Ni to tička, to pismo je drobno, ki ga pisala prva je hči:
»Majka draga!« — ji piše Tamara — »dokončala sem z moškimi boj! In zadeta sem, ranjena v srce; ranil, ah, me sovražnik je moj.
»Lep mladenič je, raven ko palma. Ti ne veš, kak on rad me ima! Jaz ga ljubim z vsem srcem gorečim . . O, kak srečna sva tukaj oba!«
Oddahnila si komaj je starka — tička druga pred prag prileti. Ni to tička, to pismo je belo, ki pošilja ga druga ji hči.
A. Aškerc: Amazonke.
553
»Majka zlata!« — ji piše hči Čira — »odložila sem ostri svoj meč! Odložila sem tul in lok prožni; ne preganjam jaz moških nič več.
»Krasne brke ima ti moj ženin, ognjevitih oči ima par . . . Strastno ljubim ga. Jutri pa  stopim ž njim k poroki pred sveti oltar!«
Oddahnila si komaj je starka — tička tretja v aiil1) prileti. Ni to tička, to pismo je belo, ki pošilja ga tretja ji hči.
Piše hči Samdzimara: »O mati! V srcu mojem ugasnil je črt! A odkar živim z ljubljencem svojim, svet bojišče ni — rajski je vrt!
v
»Sla bi sama ti pravit o sreči, ki mi cvete zdaj takraj planin. Ne utegnem, žal! . . Zibati moram . Lep ko angelček ti je moj sin!«
»»Izdajalke!«« ¦— zavpila je starka -»»Amazonke premotil je vrag!«« Onemela je, vsa pobledela pa se zgrudila mrtva na prag.
A. Aškerc.
l) = vas.