FESTIVAL: POR D
ZNANOST IN GLAMOUR
»Tole je pa lepše mesto kot Pordenone.«
»Ne poznam Pordenona,« sem odvrnil, »samo
skozenj sem šel.«
»Saj ni bogve kaj,« je rekei Aymo.
(Ernest Hemingway, Zbogom orožje)
Tale navedek iz svetovne literature so organizatorji letošnjih 10. Dni nemega filma (med 12. in 19. oktobrom) v Por-denonu postavili na prvo stran svojega programskega kataloga. Vsa prejšnja leta si ga bržda še niso upali, čeprav so ga, eruditi, gotovo poznali: Deset let jim je pač rabilo, da so iz internega srečanja, ki se je na njem spočetka zbralo osem (8) zanesenjakov, ustvarili svetovno pomembno prireditev in tako iz svojega furlanskega mesteca naredili »very much of a place«. Devetega septembra 1982 se je v mussolinijev-skem kinematografu Verdi zbrala sku-
pinica najvidnejših italijanskih zgodo-vinopiscev filma in si pripravila retrospektivo Maxa Linderja — kopije so pripeljali iz arhiva Furlanske kinoteke (Cineteca del Friuli) v Huminu (Gemona). Soprireditelj programa je bil lokalni filmski klub Cinemazero, tudi izdajatelj istoimenske cinefilne revije. Okoliški časniki so poročali, da »so v Pordenonu konec XX. stoletja prikazovali serijo filmov, ki niso bili zgolj nemi, pač pa celo nepodnaslovljeni«. Aldo Bernardini in Vittorio Martinelli sta jih nekaj sproti identificirala, bolje rečeno datirala in razbrala njihovo igralsko in drugačno zasedbo. Že na prvih Dneh nemega filma — tedaj še brezimnih — se je torej prijela navada, imenovana identifikacija: Personificirana je v tistih strastnežih, ki jim je skoz desetletje prišlo že v meso in kri, da med deveto zjutraj in drugo zjutraj (naslednjega dne) najdejo čas tudi za večidel slabo ohranjene neznane posnetke; in razmišljajo, kdo bi jih bil utegnil napraviti. Prva leta je ure in ure projekcij za obli-
gatnim klavirjem spremljal en sam pianist, tržaški garač Carlo Moser. Ves čas je ostal zaščitna znamka festivala (ki to iz zgodovinskih razlogov noče biti), le da je imel letos že kar precej sodelavcev, ki so poskrbeli za zvočno ozadje In pozasedli ospredje ekrana — orkestrski jašek. To so bili pianisti Neil Brand, Philip C. Carli, Bruno Ces-selli, Antonio Coppola, Silvijo Donati, Richard McLaughlin, Štefan Ram (glasbeni izvedenec Nizozemskega filmskega muzeja iz Amsterdama, inšti-tucije, ki je poleg ameriškega zgodovinarja Richarda Koszarskega prejela tokratno Mitryjevo nagrado za prispevek k ohranjevanju filmske dediščine) in Gabriel Thibaudeau. Pod odrom pa so se zvrstili še harfist Andrea Piazza, orglavca Bernard Drukker in Dennis James, multiinštrumentalisti Adrian Johnston, Sarah Homer in Jocelyn Pook ter nepogrešljiva dirigenta Gil-lian B. Anderson in Carl Daviš za pultom Cameratae Labacensis, komornega orkestra iz Ljubljane. Naši some-
PHYLLIS HAYER V FILMU CHICAGO (FRANK URSON IN PAUL IRIBE, 1928) - GEORGE EASTMAN HOUSE
LLOYD HAMILTON
ENO NE 91
ščani so odprli in zaprli letošnje srečanje. Uvodoma so z Gillian B. An-derson odigrali bleščečo priredbo Bi-zetove glasbe, ki jo je za Carmen (Ce-cil B. DeMille, 1915) in njeno prvo pevko-filmsko igralko Geraldine Parrar spisal Hugo Riesenfeld. Zadnji večer pa je pred tisočpetstoglavo občinstvo stopil britanski Američan Cari Daviš in v svojem baročnem psevdo-hollywoodskem slogu zmojstril ko-memorativno projekcijo spričo smrti Franka Capre. Gledali smo jedko komedijo Silak (The Strong Man, 1926); to je bila svetovna premiera v živo izvedene Davisove glasbe, narejene po naročilu Thames Televisión. Letošnjim Dnem je prisostvovalo kakih 800 gostov, zaradi programa, ki je obsegal predvsem retrospektivo rodo-vine DeMille in reanimacijo komika Lloyda Hamiltona, so bili to zvečine Britanci in Američani. Angleško govoreči svet je Pordenone odkril s člankom, ki ga je David Robinson (pri nas znan predvsem kot najodličnejši med
Chaplinovimi življenjepisci) leta 1985 v hvalniškem slogu napisal za Sight & Sound. FIAF, Mednarodna federacija filmskih arhivov je Pordenone tedaj v nekaj mesecih razglasila za »privilegirano mesto najodličnejših projekcij najboljših kopij in prizorišče presku-šenih arhivarskih dosežkov«. Našel se je celo možakar, ki si je rezervacijo na Dneh zagotovil do leta 2035. Med cine-fili je zavladalo mnenje, da je dozdajš-nje strogo bančno središče edino »festivalsko« mesto, kjer sta znanost in glamour takoj uporabna, zamenljiva in preverljiva; kjer skratka hodita v kino z roko v roki.
Kar zadeva Lloyda Hamiltona, za katerega je Walter Kerr leta 1985 na Fiafo-vem simpoziju o slapsticku porekel, da danes ni nič več kot samo ime, je bila letošnja »delovna proslava« ob stoletnici rojstva šele priprava na prihodnje leto, ko naj bi sodelovali hamiltonovci z vsega sveta (za zdaj so filme prispevali samo Muzej moderne umetnosti iz New Yorka, Kongresna knjižnica iz
Washingtona, KcSbenhavnski filmski muzej in praški Filmski arhiv), vse gradivo pa naj bi rabilo tudi za pordenon-sko leto 1994, ko se bo slavila zgolj in samo ameriška filmska komedija. Hamilton je tudi za poznavalce velika uganka, tako da zanj niso prikrajšani samo navadni gledalci, saj je v rednem mednarodnem obtoku izredno malo njegovih filmov. Zgodovinsko dejstvo pa je, da ga je Buster Keaton nekega dne poimenoval najsmešnejši človek s filma, kar je za človeka takega značaja izjemna pohvala. Vse priznanje mu je izrekel tudi Charles Chaplin. Po zaslugi Boja Berglunda, ki je pred nedavnim odkril nekaj zgodnjih Hamiltonovih del, in spričo Pordenona, ki je dal motiv za nadaljnja iskanja, ta »miloševi-čevski« obraz ni za vselej zgubljen. V Villi Galvani je bila na ogled velika razstava »L'eredita DeMille/ The DeMille Legacy«, ki so jo postavili Bison Archives, Brigham Young University, Academy of Motion Picture Arts and Sciences, Hollywood Studio Museum, Kobal Collection, British Film Institute in Kevin Brownlow Collection. Tako diskretne množice fotografij, scenarijev, scenerije, kostumov, pisem, protestov, pogodb in domačih predmetov v Pordenonu še nismo videli. Istonaslov-Ijena knjiga, ki sta jo uredila Paolo Cherchi Usai (sodelavec George Eastman House iz Rochestra) in Ekranov znanec Lorenzo Codelli, pa je eden izmed najvišjih dometov svetovne filmske publicistike. Na 592 straneh (od tega 120 ilustriranih) pišejo vsi pomembni millologi, užitek v branju pa je tudi čista indiskrecija, saj so razgaljena prenekatera pisma in spomini družinskih članov Williama C. deMilla (z malo), Cecila B. DeMilla (z veliko) ter njuna korespondenca. S 110. obletnico rojstva Cecila B. DeMilla se na veliko ukvarja tudi trojna (40—42) številka Griffithiane, glasila Furlanske kinoteke. Kakor osrednje pordenonske knjige-katalogi, je tudi ta nepogrešljiva mednarodna revija za filmsko zgodovino dvojezična, spisana v angleščini in italijanščini. Davide Turconi, nekdanji šef Dni nemega filma, nam razkriva nova spoznanja o lanskem pordenon-skem slavljencu, zapostavljenem komiku Raymondu Griffithu. Martin So-pocy se je lotil ponovnega branja prelomne Kracauerjeve knjige Od Cali-garija do Hitlerja, med zanimivejšimi prispevki pa sta več kot nujna vsaj še Russell Merritt (o razmerju med Lillian Gish in Davidom W. Griffithom) in Wil-iam Luhr (ki piše o vplivu Parižanke na razvoj Chaplinove kariere). Za marsikoga pa bo vreden arhivskega branja tudi pregledni članek Sergia Bas-settija, v katerem so nanizane vse gramofonske plošče (LP in CD), kar jih je do zdaj izšlo z izvirno, kompilirano ali na novo komponirano glasbo za neme filme.
MIHA ZADNIKAR
11