je ozračje splošne melanholije in hrepenenja. Z Marie Antoinette je avtorica doživela precejšnjo polomijo pri kritikih in gledalcih. Propadla je na sebi značilen način. Coppola ni režiserka brez vizije. Prevedla je zgodbo nesrečne francoske kraljice v jezik, ki ji je blizu. Kraljica in ostali Siki delujejo kot bogati, mladi in lepi Američani, ki so na brezkončnem dopustu. Tu in tam režiserki uspe pričarati občutek izolacije m lade ženske, ka r opazi mo recimo takrat, ko Marie Antoinette med sprehodom poVersaillesu za svojim hrbtom zasliši kruto opravljanje. Uspe ji tudi obuditi lenobnost življenja na dvoru. Ampak že na začetku, ko vidimo lepo bodočo kraljico s kužkom v rokah in z delikatno klavirsko spremljavo, je prizadevanje režiserke po občutku ganljivosti tako očitno, da postane neprijetno. In to se vleče skozi ves film, ki kot celota deluje trivialno, saj je oropan zgodovinskega in političnega konteksta in je brez teže. V središču dogajanja je ljubezenska zgodba med kamero in zlato punco. Ko nam film prikaže lepo, bledo in plavolaso Kirsten Dunst v beli spalni srajci, ki leži na belih rjuhah, dobimo vtis, da nas režiserka na kolenih roti, naj se zaljubimo v junakinjo.
V Tam nekje imamo prav tako občutek previdno načrtovane trivialnosti. Film se Izogne vsaki rezkosti. Ko Johnny v Rimu prejme neko nagrado, se okoli njega na odru naenkrat pojavijo plesalke in on ne ve, kaj naj stori. Prizor bi lahko bil satiričen ali grotesken, vendar se raztopi v sentimentalnost, ko vidimo ekstatično nasmejan obraz njegove čudovite hčerkice. In ko se z Johnnyjem igrata v bazenu, slišimo v ozadju medlo glasbeno podlago soft popa in ponovno začutimo, da bi ustvarjalci filma radi manipulirali z nami na najbolj sentimentalen način. Pri tem umanjka najmanj kak ßill Murray, ki bi v vse to vnesel nekaj bodičaste človečnosti. Film pušča vtis, da si Coppola želi, da bi gledalci začutili neko nepopisno radost in hkrati žalost, nekaj transcendentega.
Režiserka se poskusa izogniti klišejem, kar je vredno pohvale. Ukvarja se s sugestijo namesto histrioničnostjo ali z dramatičnim konfliktom. Ampaknjeno uporno izogibanje »velikim momentom« in njena vsiljiva subtilnost sta prav tako porazna, kot je film, kije sestavljen le iz vrhuncev. Na koncu dobimo film, ki je niz antiklimaksov. Med gledanjem nam Tam nekje zbledi pred očmi.
■L \ ->\
*V
JRt ?
Â: ■ V
^Casino Jack in Združene države
Aniraž Jerič
Jack Abramoff je utelešenje ameriškega sna in hkrati tudi vse, kar je z Ameriko pravzaprav narobe. Zgodba o enem najbolj znanih ameriških lobistov, ki je bil leta 2006 obsojen na zaporno kazen zaradi prevare in zarotnlštva in izpuščen lani, se bere kot dokumentarec, a tudi kot scenarij za vohunski triler - v njej ne manjka prevar, laži, prikrivanj in dvojnih agentov. Zato ni niti malo presenetljivo, da so nam na filmska platna servirali oboje; dokumentarec Casino Jack in Združene države denarja (Casino Jack and the United States of Money, 2010), ki se gleda kot triler, je posnel znani dokumentarist Alex Gibney (avtor z Oskarjem nagrajenega dokumentarca Taxi to the Dark Side [2007]), igrani film Casino Jack (2010), ki se gleda kot resnična zgodba, pa George Hickenlooper (najbolj znan, morda ironično, prav po soavtorstvu dokumentarca Hearts of Darkness: A Filmmaker's Apocalypse [2001]). Katera plat zgodbe nas torej sploh bolj zanima? Vpogled v resnično kompleksno ozadje politične afere ali prikaz Abramoffa kot pretkanega anti-junaka, ki ga z lahkoto sovražimo?
Zgodba gre nekako takole: Jack Abramoff se rodi leta 1958, študira v Bostonu in na Georgetownu, je predsednik mladih republikancev, leta 1984 nastopi na državnem republikanskem kongresu, postane Reaganov podpornik, nekje vmes prestopi v judovsko vero, po študiju prava pa se odpravi v Holivud,
___• J*
kjer postane filmski producent. Krasen sinopsis zgodbe o nekom, ki leta 1994, ko republikanci po dolgih letih spet prevzamejo | večino predstavništev v kongresu, nastopi službo v prestižnem lobističnem podjetju. Od tukaj gre zgodba pravzaprav samo še navzgor, no, vsaj za Jacka. Lobira za Severne Marianske otoke, kjer cveti neobdavčena industrija na ramenih priseljencev, ki delajo za manj kot minimalno plačo v nečloveških pogojih, in številna indijanska plemena, ki mu za lobiranje v zvezi z njihovim lastništvom mnogih kazinojev izplačujejo mastne honorarje na račun svojega socialnega varstva in izobraževanja. Stvari se začnejo počasi zapletati, ko Abramoff ustanovi svojo skupino lobistov, kupi svojo verigo kazinojev in donira denar Bushevi volilni kampanji, njegov kolega Tom DeLay pa postane vodja večine v predstavniškem domu - čeprav je na vrhuncu svoje moči, postaja očitno, da mu stvari počasi uhajajo izpod nadzora. Leta 2004 časopis The Washington Post objavi reportažo o Abramoffovem izkoriščanju Indijancev in zadeva se kmalu znajde na sodišču. S sodelavcem Adamom Kidanom sta obsojena zaradi prevare in zarote, izpustijo ju konec leta 2010.
Seveda je vse skupaj precej bolj zapleteno, vseh podmiznih dogovorov in modrih kuvert se skorajda ne da našteti. Čeprav dokumentarcu v določeni meri to uspe, se Gibney zaveda, da to niti ni njegovo
bistvo. S filmom ne žeii izpostavljati golih	Igralci tako ostajajo bolj v sferah junakov	je scenarij in produciral akcijski film Rdeči
faktov, temveč hoče le-te kontekstualizirati,	in anti-junakov, kar pa ni povsem enako	škorpijon (Red Scorpion, 1988, Joseph Žito)
a brez kvazi-moraliziranja a la Michael	kot sfere dobrih in slabih. Kot rečeno je	z Dolphom Lundgrenom v glavni vlogi.
Moore. Glavni negativec tako nikoli ni bil	Abramoff seveda anti-junak, a težko bi rekli,	Takrat novopečeni diplomiranec in zagrizeni
Abramoff sam, ampak prav sistem, ki mu	daje preprosto slab; kar je še zanimivejše,	republikanec je vso svojo ideologijo, če ne
to dopušča - tudi Hickenlooper v svojem	Abramoff včasih deluje tudi kot junak, vsaj	deloma kar samega sebe, vse preveč klišejsko
igranem filmu ne pozabi pokazati vseh	če se za trenutek umaknemo s področij	vkomponiral v kičasto vojno akcijo, kjer dobri
ljudi z veliko višjih položajev, ki so bili z	ekonomske in politične realnosti in o njem	Američan pomaga ubogimTalibanom izpod
veseljem Jackovi prijatelji. Isti sistem naj	razmišljamo kot gledalci filmov; je človek	zlobnega režima sovjetskih komunistov
bi prav vsakemu posamezniku omogočal,	močnih načel, spreten in iznajdljiv,self-made	ä la Rambo III (1988, Peter MacDonald).
da postane, kar želi, in mu obljubljal, da	man. Za pravo aristotelovsko dramaturško	Potemtakem bi z lahkoto rekli, da gleda
so možnosti prav za vsakogar neskončne.	strukturo zgodbi morda manjka le nekakšna	Abramoff na svoje življenje kot na filmsko
Seveda je ta obljuba prav toliko resnična	katarzična pokora, a glede na to, da gaje na	zgodbo oziroma ga tako vsaj živi, hkrati pa
kot zgornja trditev o sistemu, ki kar sam od	koncu uničila prav ista sila, ki jo je pomagal	bi mu težko očitali, da živi v zmoti. Ali kot
sebe dopušča izkoriščanje; ravno nasprotno,	ustvariti, je konec pravzaprav ravno prav	pravi sam v e-mailu, ki ga Gibney uporabi
v obeh primerih so v sistemu uspešni le	ironičen. Prej omenjeni igrani film našo tezo	kot prolog za svoj dokumentarec: »Zakaj
tisti, ki ga znajo izkoristiti. A čeprav je bil	le podpira; v dokumentarističnem pogledu	bi hotel posneti dokumentarec o sebi? Nihče
Abramoff ena od velikih rib, se ne moremo	je Abramoff le eden izmed akterjev široko	ne gleda dokumentarcev. Posneti bi moral
znebiti občutka, da tudi z njegovim odhodom	razpredene korupcije, vfilmskem svetu pa nas	akcijski film!« Vsekakor je tako Gibneyju
kakšne konkretnejše spremembe ne bo.	zanima tisto nevsakdanje, izstopajoče-vsi so	kot Hickenlooperju, vsakemu po svoje, to
Jack Abramoff je tako le nekakšen igralec	torej korumpirani, a v čem je Jack Abramoff	tudi uspelo,
monopolija, ki mu je pravi denar približno	še vedno poseben? Ko razmišljamo o takih
toliko pomemben kot tisti igralni, sam pa v	meta-narativah, mogoče ni zanemarljivo tudi
igri bolj uživa zaradi nekih lastnih, inherentnih	to, da je Abramoff velrk filmski navdušenec
pravil - vprašanje sistema torej ne leži v	(ves čas nadležno citira znane filmske izreke)
igralcih, ampak v igri sami.	in je bil nekaj časa tudi producent: napisal
Max Frisch: NOVE KNJIŽNE IZDAJE
Max Frisch: Naj mi bo ime Gantenbein
Theo Gantenbein zakon z vedno znova nezvesto ženo Lilo ohranja le s hlinjenjem slepote. Tako je ves roman nekakšen boj - boj za Lilo in boj za ljubezen. Frischevo spoznanje: resnica ni zgodba z začetkom in koncem. In vse, kar naredimo, je le del resnice- preostalo si je treba izmisliti.
Max Frisch: Homo Faber
Walter Faber živi le v sedanjosti, čustvom, preteklosti in ljudem se izogiba. A plaz dogodkov zamaje temelje njegovega življenja. Prisilni pristanek njegovega letala, prijateljev samomor, pa končno pozitivni obrat - ljubezen, ki jo odkrije v mladi Sabeth ... kar sledi, je komaj predstavljiv dramatičen razplet
Max Frisch: Stiller Pretresljiva zgodba Jacka Whita, Američana iz Nove Mehike, ki ga na obisku v Švici aretirajo in vtaknejo v zapor. White noče priznati, da je njegov potni list ponarejen, in trdi, da ni kipar Anatol Ludwig Stiller, ki je izginil pred šestimi leti. Tako se v najboljši kriminalistični maniri začne razvozlavati zgodba o človeku, ki je hotel zbežati iz svojega življenja.
Max Frisch: Dnevnik 1966-1971 Dnevniške zapiske Maxa Frischa odlikujejo miselna globina, duhovitost in moralna angažiranost ob svetovnem dogajanju. Kot nevtralen, vendar globoko zavzet opazovalec zaznava zunanji in notranji položaj Evrope in sveta v svojem času. Domiselna prvina dnevnika so satirično prirejene ankete o različnih usodnih ali tudi le na videz pomembnih vprašanjih.
Max Frisch: Montauk Montauk je Max Frisch označil kot obračun s svojim življenjem, poskus, da bi ustvaril umetniško figuro z imenom Max Frisch, da bi se povsem »razgalil in razkrinkal«, Gre za zagotovo najbolj »intimno« Frischevo knjigo, ki je s svojo neprizanesljivo odkritosrčnostjo dokončno pokopala avtorjev zakon z ženo Marianne.
Maja in junija 30% popust ob nakupu predstavljenih naslovov v knjigarni Baletrina (Novi trg 2, Ljubljana)
¡¡ŽEPNA« SL, Študentska S=~====fl ^^založba