PROBLEMI
21
VINKO BLATNIK: ODNOS MED ZAKONOM VREDNOSTI
IN PLANIRANJEM: VALENTIN CUNDRIC: ZAROTITEV;
BOŽIDAR DEBEN JAK: SOCIALIZEM IN NEKE DIMEN-
ZIJE ALIEN ACIJE V NAUKU KARLA MARXA; VLADI-
MIR KAVCiC: OD TU DALJE, O POLOŽAJU SLOVENSKIH
REVIJ; JOLKA MILIC: VETER, POPOTNI VETER, PTI-
CAM SKRIVNOST UKRADI; RUDI MIŠKOT: SENCE V
LOČJU; JOŽE OLAJ: NA SVOJEM GROBU; TONE PART-
LJIČ: RIBE NA PLITVINI; STANE SAKSIDA: PRVA PO-
LOVICA LETA 1964; RATKO SCEPANOVIC: RICARDOVA
ANALIZA VREDNOSTI — OCENE IN POROCILA — LI-
KOVNA PRILOGA FRANČIŠKA SMEEDUJA — DECEM-
BER 1961
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
Vsebina
Božidar Debenjak: Socializem in
neke dimenzije alienacije v nauku
Karla Магха........1025
Stane Saksida: Prva polovica leta
1964 ............ 1029
Vladimir Kavčič: Od tu dalje . . . 1049
Valentin Cundrič: Zarotitev . . . 1074
Cvetko Zagorski: Iz istrskega dnev-
nika ............1080
Rudi Miškot: Sence v ločju .... 1085
Jože Olaj: Na svojem grobu .... 1088
Tone Partljič: Ribe na plitvini . . . 1092
Vinko Blatnik: Odnos med zakonom
vrednosti in planiranjem .... 1118
Ratko Sćepanović: Ricardova analiza
vrednosti.........1136
Vladimir Kavčič: O položaju sloven-
skih revij..........1151
Jolka Milic: Veter, popotni veter,
pticam skrivnost ukradi .... 1162
OCENE IN POROČILA
LIKOVNA PRILOGA
Frančišek Smerdu: Relief matere z
otrokom, Bakhantka, Žena z lut-
njo, Mali ženski akt
problemi
revija za kulturo in družbena vpra-
šanja, leto II., št. гз
Ureja uredniški odbor: Božidar De-
benjak, Janez Dokler, Bogdan Kav-
čič, Vladimir Kavčič (glavni urednik),
Viktor Konjar, dr. Boris Paternu,
Janez Pirnat (odgovorni urednik),
Andrej Rijavec, Stane Saksida, Vita
Vari in France Zupan. Lektor: Samo
Savnik
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva IZ,
telefon: 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon 30-033, tekoči račun: 600-14-
-608-28 z oznako: za Probleme. Cena
posameznega izvoda za naročnike 80
dinarjev, v kioskih in knjigarnali 150
dinarjev. Celoletna naročnina 960 di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v
Ljubljani. Tisk, Izdelava klišejev in
vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« v
Ljubljani
Socializem in neke dimenzije alienacije
v nauku Karla Marxa
Božidar Debenjak
Osnovni napredek zgodovine je človeška emancipacija. Človeška emancipacija
je bistvena vsebina zgodovinskega razvoja. Kakor na samo zgodovino, lahko
tudi na zgodovino človeške emancipacije gledamo z dveh strani in jo razdelimo
na prirodnozgodovinsko in človeškozgodovinsko emancipacijo. Obe strani eman-
cipacije sta medsebojno pogojeni; v procesu prirodnozgodovinske emancipa-
cije gre za osvobajanje človeka od gospostva prirodne stihije, ta emancipacija
pa je na zgodnjih stopnjah družbenega razvoja mogoča samo z zasužnjevanjem
samega človeka v razredni družbi, zasužnjevanjem človeka pod njegovo bitno,
bistveno zvezo s prirodo, pod proces proizvodnje. Človeška emancipacija je v
drugem, človeškozgodovinskem pomenu besede, zvajanje človeških odnosov
na samega človeka, pa tudi razkrivanje verig alienacije, deziluzioniranje, strez-
njenje od cvetja ideoloških iluzij, ki je prekrivalo verige alienacije, verige člo-
veške (razredne) zasužnjenosti pod procesom proizvodnje.
Vse dosedanje oblike človeške emancipacije so bile samo stopnje emancipacije
znotraj odtujenega sveta — znotraj sveta gospostva proizvodnega procesa nad
človekom. Vsaka dosedanja emancipacija je prenašala človeške odnose na sa-
mega človeka — toda vsaka od teh emancipacij na danega človeka »wie er geht
und steht<<, na človek, kakršen je bil kot osnova za prejšnjo etapo emancipacije.
Ni mogoče zanikati, da ima meščanska demokracija nekaj pravice, da se ime-
nuje »svobodni svet«; toda ona ni svet človeške svobode, temveč svet držav-
ljanskih, to je političnih svoboščin. Svoboda kot družbena in moralna vrednota
državne družbe — to ni človeška svoboda, temveč svoboda državljana, oziroma
svoboda politične sfere od religioznih, hierarhičnih, rasnih, imovinskih in drugih
spon in razlik (razumljivo samo v primeru, ko je uveljavljena politična demo-
kracija). Osnovne predpostavke za to svobodo državljana so: razdvojitev druž-
benega življenja na sfero družbe in sfero države in — v sferi družbe — eksi-
stenca partikularnih, izoliranih, medsebojno irelevantnih egoističnih indivi-
duov, posameznikov-atomov, katerih splošni interes obstaja samo v iluzorno
splošni sferi politične države.
Toda egoistični, medsebojno irelevantni posamezniki niso zgodovinsko izvirna
človeška bitja, temveč rezultat zgodovinskega procesa. Proces, v katerem so
1025
človeška bitja postopoma postajala irelevantni osamljeni posamezniki, to je
proces blagovne menjave. Ti egoistični posamezniki so v isti meri proizvajalci
in proizvod nečloveških odnosov. Videti so kot naravna osnova državnega sveta,
to je sveta, kjer imajo zakoni kapitala (odtujeni zakoni proizvodnje) veljavnost
naravnih zakonov. Politična država je nadstavba nad svetom egoistične potrebe.
Posamezniki, ki jim je v splošnih okvirih družbenih norm dana individualna
svoboda moralnega prepričanja, živijo v carstvu egoistične potrebe, v svetu
odtujenih, pervertiranih človeških vrednot. Carstvo egoistične potrebe — to
je carstvo moči, ki jo ima individuum v obliki stvari, carstvo reificirane (ver-
sachlicht) moči, carstvo postvarelih človeških odnosov; moč posameznika v
družbi, njegov vpliv na družbo in njegova participacija v uživanju družbenega
bogastva je utelešena v količini stvari, blaga kat'exochen, denarja, s katero razpo-
laga. Moč individuuma v družbi obstaja v obliki moči stvari. Toda v isti obliki
stvari je izražena tudi moč družbe na prirodo.
Odnosi, v katerih najjasneje nastopa »človek v svoji nekultivirani, nesoclalni
obliki, človek v svoji slučajni eksistenci, človek ,wfie er geht und steht', človek,
ki ga je pokvarila celotna organizacija družbe« (Marx, Prispevek k židovskemu
vprašanju), to so odnosi kapitalistične blagovne proizvodnje. Njihova osnovna
antropološka dimanzija je odtujitev. Odtujitev dela — o tej je beseda — je v
svoji osnovi samoodtujitev dela, je odtujitev substance. Pod substanco razume
Marx (v Nemški ideologiji, posebno pa v Grundrisse der Kritik der politischen
Oekonomie in v rokopisu Zur Kritik der politischen Oekonomie iz 1863/64)
popredmeteno delo kot pogoj za živo delo, delo popredmeteno v sredstvih za
proizvodnjo in v oblikah socialnega komuniciranja (die sozialen Verkehrsfor-
men). Odtujitev dela — to je postavljanje dela nasproti substanci. Delo kot sub-
stanca (v odtujenem svetu kot substanca vrednosti) se spreminja v golo spo-
sobnost za delo. delovno silo brez substance: »Kapital: popredmeteno delo kot
gospostvo, kot komanda nad živim delom. Kot produkt dela se prav tako kaže
tudi to, da se njegov proizvod v obliki tuje lastnine, v obliki načina eksistence,
ki samostojen stopa nasproti živemu delu, prav tako pojavlja ]cot za-sebe-biva-
joča vrednost; da je produkt dela, popredmeteno delo, samo živo delo obdarilo
z lastno dušo in da se po živem delu določa kot tuja sila. Ce gledamo s stališča
dela, se kaže, da delo tako učinkuje v procesu proizvodnje, da svoje ostvarjanje
v objektivnih pogojih obenem odbija od sebe v obliki tuje realnosti in potem-
takem sebe postavlja kot brezsubstančno. zgolj potrebno delovno zmožnost
nasproti tej realnosti, ki je njemu, delu. odtujena, ki ne pripada njemu, tem-
več drugim; svojo lastno stvarnost ne postavlja kot bitje za sebe (Sein für sich),
temveč kot golo bitje-za-drugo in potemtakem golo drugobit ali bit drugega
nasproti samemu sebi. Ta proces ostvarjanja je istočasno tudi proces onestvar-
janja dela. Delo postavlja sebe objektivno, toda to svojo objektivnost postavlja
kot svoje lastno nebit ali kot bit svoje nebiti — kapitala. Vrača se vase kot gola
možnost postavljanja vrednosti ali vrednotenja; kajti celotno stvarno bogastvo,
svet stvarne vrednosti, kakor tudi realni pogoji za njegovo lastno ostvarjanje,
so postavljeni nasproti njemu kot samostojne eksistence. To so možnosti, ki
ležijo v nedrih samega živega dela, toda zaradi produkcijskega procesa eksisti-
rajo izven njega — toda kot njemu tuje stvarnosti, ki formirajo bogastvo in
nasprotnosti z njim«. (Grundrisse 357—358.) »Toda blago postane obča forma
produkta, vsak produkt mora zadobiti formo blaga, nakup in prodaja ne pogra-
1026
bita le presežek proizvodnje, ampak njeno substanco sámo šele na osnovi kapi-
talistične produkcije.« (Zur Kritik 1863 64, ЛМЕ II, VII, 180.)
«Preobrazba denarja, ki sam ni nič drugega kot preobražena forma blaga, v
kapital, se dogaja šele, odkar je delovna zmožnost (sinonim za poznejši termin
delovna sila — B. D.) spremenjena v blago za delavca samega, odkar se je
torej kategorija blagovne trgovine polastila sfere, ki je bila prej iz nje izklju-
čena, ali vanjo vključena samo sporadično. Sele potem, ko delovno prebivalstvo
bodisi ne pripada več objektivnim delovnim pogojem bodisi ne stopa več sámo
na trg kot blagovni producent ter prodaja namesto proizvoda svojega dela svoje
delo samo, ali točneje, svojo delovno zmožnost, šele takrat postane produkcija
v vsem svojem obsegu, v vsej svoji globini in širini blagovna produkcija, šele
takrat se spreminja ves produkt v blago in sami predmetni pogoji vsake posa-
mezne proizvodne sfere vstopajo vanjo sami kot blago.« (Zur Kritik 1863/64,
AME II, VII, 182.)
Na osnovi analize navedenih Marxovih postavk in njihovega konteksta lahko
rečemo, da predstavlja koncepcija odtujitve teoretično osnovo za analizo v
Marxovem Kapitalu in da lahko samo v luči koncepcije odtujitve razumemo
antropološke dimenzije Marxovega Kapitala. Ena od posledic te analize je tudi
teza, da etična problematika Kapitala izhaja ravno iz te antropološke fundacije.
V svojem «Marksizmu in humanizmu« je pater Bigo proglasil Marxovo kritiko
politične ekonomije za metafiziko; ker problem odtujitve prehaja meje tkzv.
»znanosti«, je bil pater Bigo tako pogumen, da je zavrgel Kapital. Lahko je
ugotoviti, da ta takoimenovana »znanost« ni nič drugega kot pozitivistično
pojmovanje znanosti. S pozitivističnega stališča je vsekakor treba zavreči vse
tisto, kar daje smisel tudi tistim stališčem, katerim pozitivisti lahko priznajo
znanstvenost. A to pomeni, da je treba odvreči jedro Kapitala. Kajti Kapital,
kakor tudi celoten opus Karla Marxa in Friedricha Engelsa ni nič brez svoje
antropološke vsebine in vsa analiza izhaja iz osnovnega antropološkega stališča
in ga potrjuje v svojih rezultatih. Iz Kapitala žari prav tista revolucionarna
strast, ki je izražena v včasih patetični dikciji pariških manuskriptov in v pole-
mičnem ognju Nemške ideologije. Osnova moralne revolucije je, da ljudje
morajo premagati nečloveške odnose. Osnova za moralno kvalifikacijo je že
termin »nečloveški odnosi«.
Ne gre torej za človeka »kakršen pač je«, temveč za človeka, »kakršen bi moral
biti« kot človeški človek. Gre za emancipacijo človeka, gre za človeškost člo-
veka. Odnos substancialne odtujitve poraja iz sebe identičnost biti in nebiti,
ostvarjanja in onestvarjanja, ter tvori iz sebe carstvo nuje. To carstvo nuje ni
vulgarno-ekonomistično carstvo nezadovoljenih potreb — ker bi v tem primeru
bile ZDA carstvo svobode ali bi to vsaj mogle postati z bolj enakomerno raz-
delitvijo nacionalnega dohodka, a osnovni •moralni cilj socializma bi bil pove-
čanje materialne proizvodnje, kar bi obenem pomenilo, da je osnovni cilj socia-
lizma mogoče doseči v okviru ostajanja pod gospostvom proizvodnega procesa.
Ali lahko carstvo potreb izenačimo s carstvom tržišča? V tem primeru bi bil
moralni imperativ emancipacija človeka od tržišča za vsako ceno, pa čeprav
z administrativno likvidacijo zakona vrednosti. Posledico takšnih aktov je bil
predvidel že Marx: »Vsak posameznik ima družbeno moč v obliki stvari. Vzemite
to družbeno moč stvarem, pa boste morali dati osebam tako moč nad osebami.«
(Grundrisse, 75.) Navidezna likvidacija oblasti produkcijskega procesa nad
1027
ljudmi je v vseh dosedanjih zgodovinsko danih variantah predstavljala v nekem
pogledu povratek k antikvirani obliki odtujitve — hierarhični oblasti oseb
nad osebami.
Iz povedanega sledi še ena konsekvenca: ideološke iluzije nikakor ne morejo
biti v skladu z zahtevo po človeškosti človeka. Vsaka iluzija in vsako navidezno,
ideološko (v Marxovem pomenu besede) reševanje predstavlja zavoro raztujitve
človeških odnosov — in iz tega aspekta se polna resnica o svojem stanju po-
stavlja kot ena od osnovnih moralnih vrednot, a iluzije — pesimistične ali
optimistične — kot moralno problematične.
Ce je borba proti odtujitvi osnovni moralni imperativ revolucionarnega spre-
minjanja sveta, ali, kar je isto, če je človek središče in merilo socializma, potem
so moralne vrednote socializma vse tiste vrednote, v katerih je izražena člo-
veškost človeka. Toda ta človeškost človeka ni nekaj, kar človek nahaja že
gotovo, ni neko nespremenljivo, večno človeško bistvo, temveč je v nekem
smislu večni Še-Ne, je v neki meri projekt. Z druge strani pa so moralni ideali
meščanske družbe že od vsega začetka vsebovali elemente, ki so presegali meje
realizacije v okvirih meščanske družbe, ki so torej bili v nekem pogledu pro-
jekti moralne družbe.
Edina doba, ki ve sebe kot projekt, je doba revolucionarnega spreminjanja
sveta. Edino gibanje, ki ve sebe kot resnični novum zgodovine — to je socia-
listična revolucija, revolucionarno spreminjanje sveta. Bistveno vprašanje, ki
ga je treba postaviti empiričnim raziskovanjem o naši družbi, je, na kateri etapi
te revolucije smo, kaj moremo in moramo mi kot zdajšnji in tukajšnji ljudje
Doba revolucionarnega spreminjanja sveta ve sebe kot projekt. Zato je novo
še-nikoli-ostvarjeno. revolucionirajoče ena od njegovih vrednot — družbeno-
moralnih vrednot. Toda v dobi mistifikacije novega je naša dolžnost, da vemo
kateri je pravi, resnični novum, kateri je ostvarljivi novum humanuni. Moralna
zavest mora poznati sebe kot projekt, mora poznati sebe kot kritično, praktično-
kritično zavest dobe. Njena zgodovinska vloga je kritična aktivnost do tiste
dimenzije stvarnosti, ki sta jo Marx in Engels imenovala »das Bestehende« —
obstoječe, to je v heglovski terminologiji »das Unwirkliche«. Engelsova parafraza
znanega verza iz Fausta se glasi: »Alles, was besteht, ist wert, daß es zugrunde
geht.« — Vse, kar obstaja, zasluži, da propade. Kategorija obstoječega ima v
Marxovem in Engelsovem opusu (moralno) — vrednostno negativno obeležje.
Obstoječe je tista dimenzija stvarnosti, kjer pride do nujnega konflikta med
revolucionarnim in konservativnim. Heglova dialektika je postala nemška moda,
ker se je zdelo, da opravičuje »obstoječe«. Feuerbachovo izenačevanje biti in
bistva je označeno kot »hvalnica obstoječemu« in »stališče naših nasprotnikov«
(namreč nasprotnikov komunistov). Kritična aktivnost do te dimenzije stvar-
nosti — to je naloga moralne zavesti. Edino iz te kritike se lahko porodi člo-
veški, generični človek. A ta kritika se giblje v praktično-kritični in v moralni
dimenziji človeškega praktičnega življenja.
1028
Prva polovica leta 1964
stane Saksida
(Nadaljevanje in konec)
I.
Iz tega, kar je bilo povedano v prvem delu naših razpravljanj, sledi — vsaj za
družboslovne fakultete:
1. Univerza ne daje mladim visokostrokovnim delavcem takega znanja in
usmerjenosti, ki bi jim omogočilo reševati naloge v njihovi kasnejši zaposlitvi.
Res, taka zahteva, vzeta v celoti, je pretirana. Znanje, pridobljeno na univerzi,
je šele osnova za reševanje nalog v stvarnosti. Toda ravno za to gre. Ta osnova
je nezadostna in to iz dveh razlogov. Najprej pouk na univerzi ni usmerjen
tako, da bi študent čutil potrebo po samostojnem izpopolnjevanju, ko jo zapusti.
Ta trditev se zdi morda pretirana in bi jo bilo možno dokončno preveriti šele
z obsežnejšo raziskavo. Toda že brez nje velja nekaj dejstev. Tako v celi vi-sti
fakultet ni nikakršnih tečajev, seminarjev, česarkoli, ki bi strokovnjake po do-
končani fakulteti seznanjali z novimi dosežki v znanosti. Vsi pa vemo, koliko
se v današnji znanosti v enem letu spremeni. In če dela strokovnjak po starih
metodah in s starim znanjem, ne izkorišča visoko strokovnega dela, nakopiče-
nega drugje. Zapravlja več, kot bi bilo potrebno.
Zasledovati nove dosežke v znanosti pomeni za Slovenca tudi obvladovanje
najmanj dveh tujih jezikov. Koliko študentov, ki odidejo z univerze, lahko
samostojno bere tujo strokovno literaturo v dveh tujih jezikih? V katerem
fakultetnem statutu je ta zahteva formalno postavljena? (Izključujem seveda
lingviste.)
Drugi temeljni deficit osnove, ki naj bi jo študent dobil, da bi v življenju
samostojno reševal naloge, pa se postavlja zlasti v letih po drugi svetovni vojni,
je pa za Jugoslavijo še posebej pomemben. Danes namreč prodira vse bolj
spoznanje o nujnosti, da se strokovni problemi rešujejo tudi z družbeno akcijo
in obratno; da družba ni več predmet slučajnih posegov posameznikov, ampak
je možno njene dele racionalno spoznavati in usmerjati.
Ta zahteva po povezanosti strokovnih znanj in družbene akcije je današnji
univerzi skoraj povsem tuja. Seveda — ne v besedah. Edino tako si je namreč
možno razlagati pojave, ki nanje vsak dan naletimo. Morda je najtežji od njih
neke vrste fatalizem: precejšen del mlajših strokovnjakov se za uveljavljanje
1029
strokovno boljših, modernejših rešitev ne bori dovolj odločno, ampak pre-
pušča rešitev situaciji, se vdaja prevladi konservativizma, menja službena mesta,
skratka se oportunistično obnaša. Dalje. Kdo je že videl specialista, ki bi svoje
strokovno znanje uporabil za poenostavitev neke strokovne razlage ali za tako
preprosto razlago številk, ki bi vsakemu članu delavskega sveta pokazala eko-
nomske posledice alternativnih odločitev? Ce smo kje naleteli na takega inte-
lektualca, potem je bila njegova aktivnost rezultat «privatne iniciative«. Na
kateri fakulteti sistematsko navajajo študente na táko strokovno delovanje
in sodelovanje v samoupravnih organih na vseh nivojih upravljanja? Kje dobi
bodoči inženir pouk o tem, kako je treba sodelovati z ljudmi, jih aktivirati za
samostojne odločitve? Kaj ve agronom o specifičnosti psihike kmečkega člo-
veka, njegovi nezaupljivosti, konservativnosti, o premagovanju teh ovir? In
tako naprej.
Pač pa imamo predavanja iz temeljev družbenih ved. In ta ostajajo čisti verba-
lizem, ker nihče ne skrbi za integracijo stroke v samoupravni proces. Mislim,
da se tudi samoupravljanje ne more razvijati v smeri večje učinkovitosti, če
strokovnjaki ne bodo v samoupravnih organih družbeno delovali.
Tema dvema pomanjkljivostma — pomanjkljivi usmerjenosti v samostojno
reševanje problemov in v družbeno reševanje strokovnih problemov — se prir
družuje še sistem vrednot, ki temelje na poudarjenem individualizmu in hierar-
hično zasnovani organizaciji univerze.
Intelektualec, ki prihaja z univerze, je torej nezadostno oborožen za reševanje
nalog v svojem poklicu in družbenem okolju. Način aktivnosti, kot se ga je
naučil, in sistem vrednot, ki si jih je pridobil, največkrat nista v skladu z na-
činom'dela v njegovi stroki niti z zahtevami, ki jih postavlja današnja dinamično
razvijajoča se družba. Zato se znajde v konfliktu med svojim dotedanjim na-
činom delovanja in reagiranja in zahtevami, smerjo in dinamiko družbenega
razvoja.	^
V tem konfliktu se znajde kot posameznik. Ne znajde se kot sloj, kot del siste-
matsko organizirane skupine, ampak kot individuum in zato seveda tudi indi-
vidualno reagira. Ce hočemo njegove reakcije razumeti, je treba torej obraz-
ložiti obnašanje individua v posebni situaciji, ko se znajde nezadostno oborožen
pred novimi ovirami. Danes opažamo nekaj takih »modelov« reagiranja. Naj-
bolj zdravo reagirajo tisti, ki se ne glede na vse pomanjkljivosti samostojno
prebijejo naprej, se integrirajo v svojo delovno in družbeno skupnost. Nekateri
postanejo tudi aktivni borci za uveljavljanje novega; mislim pa, da so ti v
manjšini. Večina se integrira na nižjem nivoju, kot bi se, če bi imeli drugačna
izhodišča. Vključijo se v družbeno akcijo, a so pretežno pasivni.
Nadaljnja pogosta reakcija je preprosta opustitev borbe s preživelim v družbi,
skoraj popolna resignacija na družbeno akcijo in umik v zgolj strokovno delo
in v dviganje osebnega ali družinskega materialnega standarda. Pobeg v pri-
vatno življenje.
Za naša proučevanja pa je posebno pomemben model reagiranja, pri katerem
se posameznik umakne iz družbene akcije in istočasno svoj umik uravnoteži
z govorjenjem o potrebi družbene akcije in z zgolj verbalno kritiko obstoječega
stanja. Posebna vrsta tega načina reagiranja je golo kritiziranje, kavarniško
ali filozofsko, brez analiz objektivnega stanja in brez smiselne usmeritve. Iz
1030
takega modela je izhajala in se nanj navezovala dejavnost večjega dela avtor-
jev v Perspektivah.
Najbrž bi našli še kak tak model reagiranja, a verjetno smo z gornjimi zajeli
večino. Ker govorimo o »modelu«, govorimo o abstraktnih osnovnih potezah
reagiranja in si torej konkretne posameznike predstavljamo kot dinamične
enote, ki se s svojo starostjo, izku.šnjami, osebnostnimi specifičnostmi pojavljajo
nekje v okviru teh modelov, so med okviri ali se gibljejo iz enega v drugega.
Osnovni kriterij klasifikacije vseh zamišljenih načinov reagiranja je bil vklju-
čenje posameznika v socialno akcijo, v proces spreminjanja obstoječe družbene
situacije. Po svoji osnovni usmerjenosti se skuša velika večina posameznikov
vključiti, integrirati v družbeno življenje. Skuša sodelovati z drugimi. Vpraša-
nje je le, kako intenzivno se posameznik vključuje. Ali mu gre zgolj za stik
z ljudmi ali tudi za reševanje nalog, doseganje skupnih ciljev s skupno akcijo.
Ce torej mlad intelektualec ni vključen v proces spreminjanja družbe, ali je
vključen samo na videz in to jedra njegove osebnosti sploh ne zadeva, če je
opustil borbo, da bi skupno z drugimi dosegel neke skupne cilje, bi se bilo
potrebno vprašati, zakaj se je odpovedal tej borbi. Vzroke smo pravzaprav že
omenili in jih je treba samo povzeti.
Uspeh v katerikoli človekovi akciji, usmerjeni v doseganje cilja, zavisi vedno
vsaj od štirih osnovnih skupin faktorjev: od intenzitete motivov, usposobljenosti
za premagovanje ovir, ki stoje med posameznikom in ciljem akcije, od velikosti
in moči ovir in končno možnosti, da se jim izognemo.
Ce je cilj akcije integracija posameznika v družbo, pomeni velikost ovire odpor,
na katerega nujno naleti vsak mlad človek, ko pride na svoje delovno mesto,
se skuša vključiti v delovno skupnost in na svoj način začeti z delom. Intenziteta
motivov in možnost izogibanja oviram zavisita od osebnostnih faktorjev —
o teh ne razpravljamo — in od socialnih. Gotovo je eden osnovnih socialni
izvor in materialni status posameznika. Ilustrirajmo: pri otrocih delavskih star-
šev bomo z večjo verjetnostjo naleteli na posameznike, ki imajo močnejše mo-
tive, da bi spremenili ekonomsko in družbeno situacijo delavcev. Na drugi
strani bodo imeli delavski in kmečki otroci manjšo možnost, da se izognejo
nekemu delovnemu mestu, na katerem doživljajo močan socialni pritisk, kot
otroci uradnikov. Mnogo manj jih ima namreč stnovanja v mestih, manj se
lahko poslužujejo družbenih in družabnih zvez, ki bi jim omogočale izbirati
med zaželenimi zaposlitvami, so slabše materialno situirani in imajo zato manj
možnosti, da bi se odločili za tveganje in se odpovedali dobro plačanim delovnim
mestom v korist slabše plačanim itd.
Mimo socialnih faktorjev vpliva na usmeritev posameznika tudi način življenja,
sistem vrednot in ostali elementi okolja, v katerem so se mladi intelektualci
dosedaj gibali. Vsi ti faktorji povzročajo, da se bodo verjetno mlajši intelek-
tualci uradniškega in intelektualskega porekla prej umaknili iz borbe- za aktiv-
no vključenje v družbo, za spremembo obstoječega stanja, kot intelektualci
delavskega in kmečkega porekla. Zakonitost seveda ne velja za vsakega posa-
meznika. ampak za večino. Zato je socialni sestav študentov na univerzi tako
pomemben faktor: gre za formiranje visokokvalificiranih strokovnjakov, ki
naj bi učinkovito progresivno spreminjali stvarnost.
1031
Omenili smo dalje, da vključenje v borbo za permanentno spreminjanje družbe
zavisi še od dveh skupnih faktorjev: od jakosti, moči ovir in od usposobljenosti
za premagovanje teh ovir. Intenziteta motivov za akcije, usmerjanje v nadaljnje
razvijanje družbe zavisi nedvomno tudi od moralne zavesti posameznika. Kakš-
na je situacija v tem pogledu? Moralna zavest nekoga, ki je preživel 12 do 16 let
v intelektualni dejavnosti, se prav gotovo ne more zadovoljiti s posameznimi
obrazložitvami, z razlago vsake konkretne situacije. Tak človek bo — če bo le
nekoliko bolj moralno osve.ščen, če se bo spraševal po smislu življenja in vred-
nosti človeških dejanj — zahteval obrazložitve dejanj iz občih moralnih prin-
cipov. Iz stotin diskusij mi je znana strastna potreba mladih ljudi, da bi našli
vsaj nekoliko splošnejše moralne norme in skušali na njihovi osnovi opredeliti
vrednost svojih in tujih dejanj.
V	vsesplošni zaostalosti družbene teorije je tudi na tem mestu praktično prazen
prostor. Vem, da bo marsikdo rekel, saj smo svoje moralne vrednote in ideale
kovali v NOB, v letih povojne graditve, mladi ljudje jih vsak hip vidijo, slišijo
o njih vsak dan itd. Sicer točna ugotovitev, a za situacijo, ki o njej razprav-
ljamo, brez pomena. Mladi ljudje ne morejo uporabiti za svojo »vsakdanjo rabo«
principov in idealov, ki temeljijo na posebnih izkušnjah prejšnje generacije in
zato nimajo prave zveze z njihovim vsakdanjim osebnim izkustvom, nastaja-
jočim v popolnoma drugačnih pogojih. Odpor proti obstoječemu in intenzivni
socialni pritisk je združeval ljudi v NOE in po njej, je do skrajnosti poenotil
nekatere njihove osnovne življenjske interese in enotno usmeril njihovo akcijo.
Danes pa nastopa potreba po intenzivnem razvijanju novega ob spoznanju, da
obstoje negativni elementi v naši lastni sredini, da se porajajo v vsakem nadalj-
njem razvoju, v istočasni borbi proti njim, obstaja nujnost razvijanja indivi-
dualne iniciative in ustvarjalnosti ob potrebi po njeni omejitvi v korist skup-
nih interesov itd. Skratka, situacija, v kateri se mora mladi intelektualec
moralno opredeliti, je bistveno različna od one v NOB in v prvih povojnih letih.
V	tem kratkem razpravljanju zagotovo ni možno začeti z resnim razmiki i'^njom
o tako obsežnem problemu. Upo.števati pa moramo, da obstoji in da formiranje
neke bodoče etike najbrž ne bo moglo temeljiti na statističnih dogmatiziranih
principih, ampak na tvorni sintezi objektivnih in subjektivnih moralnih kri-
terijev. Poenostavljena in zaradi enostavnosti abstraktna tipologija današnjih
moralnih pojmovanj bi nam verjetno pokazala dva osnovna kriterija moralnih
sodb, okrog katerih se nizajo moralna ocenjevanja. Prvi kriterij zahteva, da
ocenjujemo dejanja glede na njihov pomen za človeštvo in za družbeni razvoj.
Po drugem ocenjujemo človeka in njegova dejanja glede na subjektivno anga-
žiranost v čemerkoli: v ustvarjalnem delu, uporu ali pa glede na rezultat te
angažiranosti za posameznika: razvijanje osebnosti, individualna sreča itd. V
svojih dejanjih posameznik vedno praktično sintetizira oba kriterija. Mislim,
da je od vseh človeških aktivnosti v naši družbi možno najbolje analizirati
to sintezo v procesu dela in v samoupravni dejavnosti. Iz te sinteze bi bilo
treba izvesti na eni strani moralne kriterije, na drugi pa postopno formirati
spoznavno aparaturo, ki naj bi omogočila analitično aplikacijo teh kriterijev.
Mislim, da mora ustvarjalna analiza vsakega posameznega dejanja, na osnovi
dinamično uporabljenih kriterijev zamenjati poprejšnje togo primerjanje dejanj
ob statične moralne okvire in ugotavljanje, ali so dejanja prilagojena tem okvi-
1.32
.J
rom ali ne. Toda za take vrste »moralno oborožitev« manjka vsaka sistematska
teoretska osnova.
In ne samo, da nismo v etiki skoraj ničesar ustvarili, da nismo gradili sodobne
moralne teorije. S celotno organizacijo, z načinom dela, smo pri mladih inte-
lektualcih na univerzi oblikovali socialne izkušnje, na osnovi katerih so se
pretežno individualistično orientirali. Seveda ni rečeno, da ni bilo posameznih
akcij in aktivnosti, ki so učinkovale v nasprotni smeri. Morda so mladinske
delovne akcije še najboljši primer za to. Mislim pa, da ne morejo odtehtati
življenja in delovanja v celotnem sistemu aktivnosti.
Ce skušamo po teh ugotovitvah določiti, kaj vse je doprineslo k formiranju
osnovnega modela reagiranja nekega dela mlajših intelektualcev — kako velik
je ta del, je možno samo ugibati — lahko povzamemo sledeče: Temeljna naloga
intelektualca je določena z njegovo družbeno vlogo in ta naloga je tvorno,
ustvarjalno razreševanje družbenih problemov, objektivna kritika stvarnosti —
njeno progresivno spreminjanje — na nivoju visokokvalificiranega strokovnjaka,
skupno z drugimi ljudmi, s katerimi sodeluje v delovni skupnosti. Pri uresni-
čevanju te naloge pa smo imeli pri večini posameznikov na univerzi sledečo
situacijo:
1.	Naraščajoče število študentov s takšnim socialnim izvorom, ki je otežkočal
formiranje motivov, nujno potrebnih, da bi mogel posameznik trajno uresni-
čevati to svojo osnovno nalogo.
2.	Nerazvita družbena teorija, kar je otežkočalo ustvariti intelektualni instru-
mentarij, ki pomeni osnovni pogoj za kritiko in njeno uresničenje usmerjene
dejavnosti.
3.	Nerazvita moralna teorija, kar je otežkočalo oblikovanje moralne zavesti,
ki bi delovala na eni strani kot pozitivni gibalni motiv take aktivnosti, po drugi
strani kot kontrola, zavora motivov, ki sprožijo akcije usmerjane izključno
z individualističnimi cilji.
4.	Sistem socialnih izkušenj in iz njih zraslih vrednot, ki je negativne faktorje
oblikoval ali pa podpiral njihovo učinkovanje.
Te ugotovitve seveda ne veljajo samo za mlade intelektualce, ki so univerzo
zapustili, ampak tudi za tiste, ki še študirajo in poskušajo doseči iste cilje na
sami univerzi. Zato je razumljivo, da se del študentov in del intelektualcev, ki so
visoko šolo dovršili, ne more tvorno, aktivno integrirati v družbo. Rezultat —
reagirajo po že omenjenih modelih pasivizacije, umika iz družbe ali pa isto-
časnega umika in kritike.
Ni nujno, da bi vsak posameznik tako reagiral s svojo celotno osebnostjo. Možno
je, da se je na nekaterih področjih integriral v družbo, na drugih ne. V taki
delni vključenosti in istočasni delni izoliranosti pa nastajajo dispozicije za spre-
jemanje nazorov, ki pomenijo dejansko ideološko osveščenje iz družbe izdvo-
jenega intelektualca in njegove situacije. Na tako formirane osebnosti se je
naslonila dejavnost Perspektiv in kroga okrog njih. Sam krog Perspektiv se je
razvil iz iste osnove: iz nemožnosti in nezmožnosti vključitve v proces stvarnega
spreminjanja družbe.
In zato sem skušal v prvem delu naših razpravljanj pokazati, da se velik del
■ negativnih vplivov poraja na univerzi sami in ni nastal zaradi pisanja Per-
spektiv. Ideje, teorije, gledišča, misli, zastopane v krogu Perspektiv, in tiskane
1033
na nekaj tisoč straneh te revije, so samo poslednji miselni vršiček neke orien-
tacije dela intelektualcev, ki so jo pridobili v svojem družbenem okolju in jo
bolj ali manj dokončno oblikovali na univerzi.
Ni treba posebej dokazovati, da krog Perspektiv' ni bil vključen v proces spre-
minjanja družbe. Za dokaz so poskrbeli sami. Mislim pri tem na teze simpo-
zija o kulturi, ki ga je priredilo kulturnoumetniško društvo Anton Tomaž
Linhart, kjer so v vodstvu najbolj aktivni sodelavci naših Perspektiv in večina
članov uredništva. Posvetovanje je kulturnoumetniško društvo Anton Tomaž
Linhart organiziralo z namenom, da bi se razpravljalo o položaju in vlogi kul-
ture na Slovenskem. V tezah, ki naj bi bile izhodišče diskusije, ugotavlja vodstvo
društva, da obstaja osem vrst kulture na Slovenskem in to: akademsko-tradi-
cionalistična, birokratsko-reprezentančna, informativna, množična, prosvetna,
turistična, izvozna in končno kritična kultura. Edini plodni in perspektivni del
slovenske kulture predstavlja »kritična kultura«, sestavljena iz posameznikov,
ki niso vključeni v birokratske institucije. Z drugimi besedami: osrednji kritični
del sodelavcev Perspektiv. Ker se vse družbene institucije enačijo z birokrat-
skimi, pomeni to priznanje, da gre za zavestno kritiko izven obstoječih družbenih
institucij.
IL
Morda bi kdo ugovarjal, češ da skušamo na ta način delovnje Perspektiv in
reakcij na njihovo delovanje razlagati zgolj psihološko. V resnici je naš namen
drugačen. Namreč pokazati, da so nekatera družbena dogajanja, pa naj so
nastala neodvisno od usmerjene aktivnosti ljudi ali pa kot posledica zavestno
usmerjenih akcij, nujno vplivala na del posameznikov, zlasti na tiste iz me-
ščanskih in intelektualnih socialnih stratumov. Zakonito zvezo med družbenimi
faktorji vpliva in reakcijami posameznika pa je možno razložiti samo s psihič-
nimi zakonitostmi.
Druga stran vprašanja je seveda ocena družbenih izvorov in učinkovanja take
družbene poezije. Na tem področju je treba upoštevati še dodatne, ne samo psi-
hične komponente. S tega vidika se zastavlja vprašanje: kdaj je možno v neki
konkretni družbi kritizirati s pozicij »izven sistema«. Vsebinsko temelji kritika
izven sistema na tistih osnovah, ki ne dopuščajo v kritiki sedanjega ničesar, kar
je prejšnja družba ustvarila. Kadar gradimo v družbi povsem nov sistem, iz
novih izhodišč, diametralno nasprotnih materialnim in socialnim osnovam
prejšnje družbe — takrat je socialna kritika, ki konec koncev prehaja v »kritiko
z orožjem«, edino možna. Ce pa gradimo družbo na istih temeljih, čeprav radi-
kalno spreminjamo njeno formo in del njene vsebine, jo gradimo iz delne nega-
cije njenih lastnih osnov, a zato, da popolneje afirmiramo neke druge osnove,
odnosno, da ustvarimo še nerealizirano, ki popolneje uresničuje iste temeljne
principe. Ce smo aktivni soustvarjalci take družbe, se ne moremo dvigati nad
njo in izven nje, ampak lahko kritiziramo samo svoje lastne pozicije, kot so-
ustvarjalci, skozi njene možnosti kritike: v grupah, institucijah, zakonih te iste
družbe.
' Ko govorimo o Perspektivah, mislimo vedno na idejno jedro te revije, ne na vsa-
kega avtorja, še manj pa na vse avtorje, ki so kdaj pisali v tej reviji.
1034
Kritika Perspektiv je ohranila pozicije totalne kritike, se pravi pozicijo negativ-
nega odnosa do celotnega sistema. Ohranila jo je z izločanjem svoje grupe
iz celote dogajanj. Pri tem je deklarirala svoj lastni credo — ustvarjalna kritika
hoče izboljšati situacijo. Izločanje iz družbe pa je v današnjih pogojih nezdruž-
ljivo s pozitivno usmerjenim spreminjanjem družbe.
Pozicija Perspektiv pomeni kritiko relativno izoliranih grup intelektualcev, ki
sami ne morejo učinkovati, a bi si želeli ustvariti prostor za učinkovanje. Ker
se zavestno oddvajajo od vse druge družbe, je to lahko samo prostor, ki ga ustvar-
jajo sami. Zato je forma totalnosti v taki kritiki nujna. Osnovno protislovje
te kritike je, gledano zgolj formalno logično, kaj preprosto. Formalno so Per-
spektive zatrjevale, da se borijo za razvijanje samoupravljanja. Samoupravljanje
je možno uresničevati samo v samoupravnih institucijah. Ce pa so predstavniki
Perspektiv sami zatrjevali, da so izven obstoječih družbenih institucij — ki so
jih avtomatsko izenačili z birokratskimi — potem je popolnoma jasno, da samo-
upravljanja niso mogli razvijati. Lahko so kvečjemu govorili o samoupravljanju.
To nasprotje med besedami in akcijo za Perspektive ni nekaj slučajnega. Je
ena temeljnih karakteristik njihove kritike in izhaja iz načina vključevanja '—
ali bolje nevključevanja — te skupine v spreminjanje družbe.
Idejno jedro Perspektiv se namreč ni oblikovalo v zadnjem času. Znano je, da
se je ta grupa selekcionirala iz nekdanje Besede, ustanovila kasneje Revijo 57,
ki je bila prav tako ukinjena, in je končno ustanovila Perspektive. V tem
razdobju se kritična izhodišča skupine niso bistveno spreminjala, kvečjemu
utrjevala. V vsaki reviji posebej so se, od začetnih nejasnih in abstraktnih
oblik, razvijala do konkretne kritike sodobnosti, ko je postalo popolnoma jasno,
da stališča te kritike in njene posledice niso v skladu z osnovno smerjo druž-
benega razvoja.
Zdi se, da je toleranca predstavnikov družbe, ki je omogočala, da je skupina,
diferencirana iz Besede, dvakrat zapored dobila svojo revijo, učinkovala nanjo
na poseben način. Medtem ko so predstavniki družbe menili, da je potrebno
širše razviti vsebinsko kritiko, je skupina okrog Perspektiv mislila obratno:
da gre za nemoč družbe in za umik pred njenim konceptom formalne in
elitne kritike. Zato ga je razvijala iz revije v revijo, iz številke v številko.
Vsakokrat posebej je bila skupina bolj prepričana v svojo objektivno upravi-
čenost, v superiornost svoje forme kritike, njenih izhodišč in efektov, nad vsemi
drugimi in v zgodovinsko poslanstvo same sebe. Globoko prepričanje se je v
Perspektivah končalo z že razvito teorijo elite.
Iz kakšnih izhodišč je izhajala ta kritika in zakaj je nujno vsakokrat prišla v
konflikt z družbo? 2e v Besedi je postalo jasno — in o tem je bil že takrat
govor — da gre za upor v imenu individua proti absolutizirani vseobsegajoči in
vsemogočni družbi. Upor z vidikov družbene pozicije ljudi, ki se v družbo in
njeno spreminjanje niso mogli vključiti; kaj jih je pri tem oviralo, smo mogli
spoznati v naslednjih letih v Reviji 57 in v Perspektivah.
Nominalno se je ta skupina borila proti birokraciji. Kako se je in ali se je sploh
— o tem bomo še razpravljali. Toda za analizo njenih izhodišč je pomembno
tudi, kaj je zopcrstavljala birokraciji in kako jo negirala njene pozicije. Osnova
tega načina kritike ni bila analiza situacije. Niti z vidika elementov, ki bi bili
izvedeni iz te situacije same, niti z vidika v bodočnost projektiranih sanj, izha-
1035
jajočih iz analize elementov sedanjosti. Ti dve izhodišči kritike bi bili usmerjeni
v nadaljnji razvoj. Pri tem mislimo na metodo družbene kritike, ki stvarnost
negira z elementi negativnega v. njej sami, a se pri tem naslanja na tvorni del,
na delno ali celotno neuresničeno bodočnost, ki v stvarnosti sami obstoji, kot
nerazvit element ali možnost, in jo je treba razvijati naprej.
Namesto tega so kritiki v Reviji 57 in Perspektivah postavili idealno sliko
totalno angažiranega, totalno podružbljenega ali pa totalno ustvarjalnega indi-
vidua — angažiranega, podružbljenega in ustvarjalnega seveda po njihovih
lastnih kriterijih. Ob tem fiktivno-abstraktnem okviru so potem merili stvarnost
in seveda nujno ugotavljali neskladnost med svojo fikcijo stvarnosti in objek-
tivno situacijo.
Tak način kritike je lahko privedel samo do neprestanih ugotavljanj, kako se
fiktivni ideali ne uresničujejo. To bi bilo možno ugotoviti brez težav, toda kritiki
so bili zelo navdušeni, če so lahko ugotovili s kako zelo zapleteno metodo in
modro skonstruirano terminologijo, kako je prav zelo res, da se stvarnost prav
nič ne razvija v smeri, ki so si jo oni sami zamislili.
Osnovna fikcija Perspektiv je bil absolutno osvobojen posameznik, rekli smo
že, totalno osvobojen v ustvarjalnosti, v ppdružbljenosti, v angažiranosti, osvo-
bojen v individualnem preseganju vseh omejitev.
Ta ideal seveda zahteva takojšnjo popolno realizacijo. Ker ta ni možna — in
v tej obliki tudi, na srečo, nikoli ne bo — je stvarnost, ki realizira osvoboditev
človeka postopno, s parcialnimi akti, umazana, nevredna obstoja. Ni družbena
stvarnost, njene realne osnove in možnosti ter objektivno utemeljena smer
razvoja tisto, kar bi določalo in vsakokrat sproti preverjalo objektivno uresnič-
ljivost neke zamisli. Nasprotno: čista fikcija »totalnega individua« (ne subjekta!)
je merilo vseh akcij, vseh dogajanj in ta so seveda zato nujno nečista.
Metoda take analize družbenih pojavov se ne more naslanjati na odkrivanje
stvarnih dejstev in njihovih zakonitih zvez. Lahko samo gradi bolj ali manj
duhovito izmišljene konstrukcije iz različnih tvorb zavesti, ki pa niso čisto
slučajne in popolnoma izmišljene. Rastejo iz družbene pozicije take vrste kri-
tikov, s pozicije »svobodno lebdeče inteligence«, torej inteligence, ki se ni
mogla vključiti v stvarno spreminjanje družbe. V imenu borbe za totalno osvo-
bojenega individua je bila kritika Perspektiv usmerjena proti birokraciji. Kritiki
so zatrjevali, da je osnovni način borbe za osvoboditev individua razvijanje
samoupravljanja. Poglejmo, kako je družbena pozicija predstavnikov Perspektiv
deformirala stvarnost v svojevrstno predstavo o birokraciji in v deformirani
pojem samoupravljanja.
Spet ne moremo v nekaj stavkih izčrpati tako zapletenega družbenega pojava,
kot je nastajanje, oblikovanje in propadanje birokracije. Hoteli bi samo opo-
zoriti, da se mora vsaka resnejša kritika birokracije naslanjati na njene histo-
rične izvore in objektivno utemeljenost. In v tem pogledu je nastanek vsake
birokracije pogojen s kakršnokoli nesposobnostjo vladajočega razreda, da bi
svoje delovanje uravnaval v skladu z objektivnim razvojem in pri tem prezrl
trenutne interese večine posameznikov, pripadnikov tega razreda.
Tako se birokracija pojavlja, kjer razredi propadajo in skušajo posamezni pred-
stavniki razredov obdržati vse svoje prejšnje lastninske in oblastne pozicije in
privilegije, pri tem pa ohrniti obstoječi družbeni sistem in državo, ki ga brani.
14
Obdržanje razrednih privilegijev je protislovno obstoju sistema, grozi razrušiti
sistem z ukrepi, dejanji, ki povzročajo vedno nov odpor in tako krepijo aktivnost
osveščenega ali celo organiziranega dela tega odpora. Zato se izdvoji skupina
ljudi, državna oblast, ki v imenu zaščite sistema omejuje in včasih tudi postopno
odpravlja lastninske »privilegije« vladajočega razreda. Država, ustvarjena zato,
da bi ohranila sistem izkoriščanja v konkretnih lastninskih odnosih, okosteni
in negira neposredne koristi razreda, ki jo je ustvaril, da bi tako ohranila to,
zaradi česar je nastala. Tako stari Rim, prosvetljenski absolutizem, današnji
državni kapitalizem. Morda so najboljše ilustracije tega Rooseveltovi in Kenne-
dyjevi ukrepi in smer delovanja oblasti v času, ko sta bila predsednika. Prav tako
pa nastaja birokracija tudi tam, kjer so revolucionarni razredi osvojili oblast,
niso pa še sposobni zagotoviti uveljavljanja vseh tistih interesov, zaradi katerih
je bila oblast osvojena. Razdelitev presežnega dela v svetovnem merilu je po-
vzročila, da so se revolucije pojavile tam, kjer je bilo izkoriščanje v nacionalnih
okvirih okrepljeno z izkoriščanjem v svetovnem merilu: se pravi v zaostalih
deželah. To pa seveda ne pomeni le, da zaradi obstoječega nacionalnega bogastva,
stopnje razvoja proizvajalnih sil ni bilo možno zadovoljiti osnovnih potreb
množic, pač pa tudi, da jih je bilo potrebno pretirano omejevati — včasih bolj
kot v lastninskem sistemu — da bi se razvila tehnika do stopnje razvoja razvitih
držav in tako odpravila objektivna osnova neenakosti in izkoriščanja dela dru-
' gega človeka, ki nujno ostaja tudi po osvojitvi oblasti. Tej osnovi je potrebno
dodati še druge težave in probleme v ekonomski situaciji nerazvitih dežel. Ena
od njih je npr. preusmeritev nacionalnih gospodarstev v državah, kjer je bilo
gospodarstvo komplementarno državam, s katerimi so bile v kolonialnem ali pol-
kolonialnem odnosu. Dalje pomanjkanje strokovnih kadrov, zaradi katerega
nujno nastajajo strokovne napake. Potem uvajanje drugačnega gospodarskega
sistema, ki se ni mogel poslužiti utirjenih poti itd.
Vse to je povzročalo potrebo po omejevanju neposrednih interesov in potreb
množic ter centralizacijo, ki vodi v birokratizem. Vse to ga še vedno vsako-
dnevno poraja in ga tudi še bo.
Tu sta torej vsaj dve naličji birokratizma: omejevanje lastninskih interesov in
omejevanje potreb delovnih ljudi. Cilj obeh je popolnoma različen, pojavne
oblike pa velikokrat iste. Ponovili smo nekaj poznanih elementarnih resnic, da bi
z njihovo pomočjo osvetlili način kritike birokracije v Perspektivah. Vsaka res-
nejša kritika, ki bi v resnici hotela spremeniti situacijo, bi si morala zastaviti
namreč vprašanje, kateri faktorji so povzročili nastajanje birokracije in kako
usmeriti dejavnost — v tem primeru družbeno kritiko in kritiko kulture — da bi
ta dejavnost prvenstveno zadevala vzroke, spodrezavala korenine nenehnemu
stihijskemu nastajanju birokracije v družbi; šele na drugem mestu po pomenu
bi bila borba proti posameznim pojavnim oblikam birokracije.
Ce bi bila kritika zasnovana na resnični potrebi in praksi spreminjanja-družbe,
bi morala ugotoviti dejstvo, ki ga pri nas lahko ugotovi vsak človek že na stopnji
zdravorazumskega mišljenja. Ugotovila bi, da je v Jugoslaviji ista organizirana
avantgarda, ki je po logiki razvoja in zaradi svoje zavestne borbe po osvoboditvi
prevzela oblast — in z njo tudi administrativno, birokratično organizirano
upravljanje — že nekaj let po prevzemu oblasti zavestno in organizirano pričela
ustvarjati sistem negiranja administrativnega, birokratskega vodenja od zgoraj
navzdol.
1087
Birokracija kot statična institucija brez svojih družbenih nosilcev, kot so jo
poskušali narisati sodelavci Perspektiv, je tudi njihova čista fikcija. Pojave biro-
kracije v Jugoslaviji je treba analizirati konkretno: z vidikov tendenc, ki jo
objektivno porajajo in z vidika njenih družbenih nosilcev, ki pa kot organizirana
skupina, kot celota, delujejo proti institucionaliziranemu birokratskemu sistemu
in neprenehoma negirajo svojo sedanjo družbeno vlogo. Kako je možno, da
sodelavci Perspektiv niso videli tako očitnih dejstev? Kako se je mogla njihova
analiza razvijati iz slepe pege, ki je prikrivala vse stvarno dogajanje?
2e način analize birokracije nam bo dal delni odgovor na vprašanje. Birokracija
se v Perspektivah opredeljuje največkrat s svojimi čisto pojavnimi atributi,
v najrazličnejših inačicah. Največkrat poudarjajo sodelavci Perspektiv omeje-
valno funkcijo birokracije. Najmočneje napadajo administrativno poseganje v
kulturo v prvih povojnih letih, ki da je povzročilo popolno stagnacijo, odvzelo
status kulturnemu delavcu, ga spremenilo v izvrševalca plana itd.
V drugih izvajanjih kritizirajo birokracijo kot uresničevalca oblasti. Po tem
stališču birokracija samo nadaljuje lastninske odnose v formi upravljanja s
stvarmi in z ljudmi. Birokracija, ki uteleša državno oblast, se poslužuje hierar-
hične organizacije, da bi to oblast sploh lahko izvajala. V razvijanju tega stališča
pa pridejo do točke, ko se hierarhični sistem organizacije identificira z biro-
kracijo; kjer tak sistem obstoji, obstoji birokracija, z njo oblast in zato v takih
pogojih ne more delovati samoupravljanje in se ne more uveljavljati.
Birokracija eksistira na temelju »vztrajnega preprečevanja delovnega kontakta
med intelektualcem in drugimi delovnimi ljudmi« in tako naprej. Bistveno:
birokrati so skupine ljudi, ki se z zavestno in načrtno aktivnostjo z vso silo
oklepajo oblasti. Oblast pa ima isto funkcijo, kot jo je imela v lastninski družbi.
Tudi v ukrepih za sprostitev tržišča sodelavci Perspektiv ne vidijo bistvenega
napredka. Zanje postopno sproščanje tržišča ni uresničevanje pogojev za izme-
njavo proizvodov po vloženem in družbeno potrebnem delu, pač pa zgolj zvita
akcija pametnih birokratov, ki so si na ta način zagotovili možnost nadaljnje
eksistence v novih drugačnih pogojih.
Prav tako so kritiki v Perspektivah popolnoma prezrli, da gre ob postopnem
sproščanju tržišča tudi za nadaljnje razvijanje samoupravljanja. S sproščanjem
dobivajo tudi neposredni proizvajalca možnost učinkovitejšega upravljanja s
proizvodi svojega dela. ker se zvečuje območje njihovih odločitev in s tem obseg
učinkovanja teh odločitev.
Povzemimo sedaj nasprotujoči si stališči historične kritike in procesa realnega
odpravljanja birokracije na eni in kritike, kot jo je prakticirala revija Perspek-
tive, na drugi strani.
Historična kritika:
—	birokracija je produkt zgodovinskega razvoja, nastaja zaradi delovanja kon-
kretnih družbenih in ekonomskih zakonitosti;
—	birokracija ima drugačno družbeno vlogo in učinek v vsakokratni konkretni
družbeni situaciji. Njeni družbeni nosilci, vsebina, smisel, cilj in učinek njene
dejavnosti se kvalitativno razlikujejo. Temeljno pa se razlikujejo, kadar na-
stopa birokracija v družbenih sistemih z različnimi lastninskimi odnosi. V socia-
listični družbi temelji njena vloga na potrebi po centralistični in administrativni
organizaciji proizvodnje in države, zlasti v razdobjih takoj po izvedeni revoluciji;
11)ЗУ
iz tega sledi, da je njen obstoj toliko bolj togo determiniran, bolj zakoreninjen,
kolikor bolj je dežela zaostala;
—	birokracijo lahko odpravljamo kot družbeni pojav samo s celovito družbeno
akcijo, ki temelji na ukinjenju ekonomskih temeljev, nastajanju birokracije in
na zamenjavi birokratskega «vladanja« s samoupravljanjem.
Kritika Perspektiv:
—	birokracija nastaja zaradi volje birokratov, da podaljšajo oblastništvo izko-
riščevalskih razredov tudi v dobi, ko upravljanje z ljudmi ni več nujnost;
—	birokracija je po svojih učinkih identična ne glede na to, kje se pojavlja —
v lastninski ali socialistični družbi. Njena osnovna vloga je omejevanje ljudi,
njihove iniciative, ustvarjalnosti, preprečevanje komunikacij. Posebno sovražno
je birokracija nastrojena do inteligence, ki toliko bolj čuti njeno omejujočo
funkcijo. Zato birokracija uničuje kulturno tvornost;
—	birokracija lahko eksistira samo tako, da ločuje intelektualce od delavcev in
se jim vriva za posrednika;
—	eksistenca birokracije je vezana na hierarhično organizacijo;
—	birokracijo odpravljamo z borbo proti posameznim birokratom. Vodilno vlogo
v tej borbi ima inteligenca in to humanistična inteligenca.
2e iz teh nasprotujočih si stališč in rezultatov analize je družbeno izhodišče
obeh vrst kritik dokaj jasno: marksistični kritiki gre za odpravljanje birokracije
in njenih objektivnih korenin. Kaj pa kritika Perspektiv? Ukvarja se samo s
pojavnimi formami birokracije. Zato tudi pojmovno izenačuje birokracijo v
kapitalističnih deželah, pri nas, v Sovjetski zvezi in v drugih socialističnih
deželah. Po svojih pojavnih oblikah, po zunanjih simptomih so pojavi biro-
kracije v resnici lahko isti. Niso pa isti vzroki, še manj pa celotna smer in posle-
dice delovanja. Toda do teh, bistvenih osnov birokracije ni možno prodreti z
napadi na njene pojavne oblike, ampak .samo z analizo ekonomskih in družbenih
temeljev birokracije.
Taka analiza se poraja samo v konkretni ali pa v stvarno učinkovanje usmerjeni
družbeni akciji. Kdor deluje proti nekemu negativnemu družbenemu pojavu,
si bo nujno zastavljal vprašanja: od kod pojav izvira, kakšni so njegovi eko-
nomski temelji, kdo so njegovi družbeni nosilci, koliko časa traja, se razrašča
ali upada, na kateri razred ali sloj se je treba opreti v borbi proti pojavu, kakšne
so možnosti, da ga odpravljamo itd. Videli smo, do kam privede analiza, zgrajena
na takih vprašanjih. Realna posledica in akcijska smer ukinjenja birokracije pri
nas je — z vidika analize stvarnosti — razvijanje modernega gospodarstva, spro-
stitev tržišča in okrepitev obstoječih samoupravnih institucij. Za posameznika
pomeni ta smer vključevanja v obstoječe proizvodne in neproizvodne institucije,
v njihove samoupravne organe in vztrajna borba proti birokratskim tendencam
in njihovim nosilcem v institucijah ob neprestanem zviševanju izobrazbenega
in kulturnega nivoja delavcev. Teoretska kritika birokracije pa pomeni v naši
instituciji, torej v situaciji konkretnega negiranja birokracije, samo pojmovno
formo njenega stvarnega negiranja, tudi kadar je programsko zastavljena, tudi
če obstoji šele v pojmu.
Pojmovna forma kritike birokracije v Perspektivah pa izraža pač njihovo lastno
družbeno pozicijo in s te pozicije ustvarjeno deformirano predstavo družbe.
Na prvih straneh tega razpravljanja smo skušali pokazati, kako se oblikuje
1039
intelektualec, ki ne more najti poti v soustvarjanje družbe. Občutek odrinje-
nosti s privilegiranih pozicij, njegovo socialno poreklo, neoblikovana moralna
zavest, nezadostno strokovno znanje, ki mu onemogoča vključenje na nivoju
strokovnjaka specialista, vse to ga odriva na rob dogajanj in mu onemogoča
delovanje tam, kjer bi v resnici lahko kaj spremenil, preusmeril, razvijal. S takih
pozicij vidi seveda družbo kot tujo silo, kot sovražno, omejujočo sedanjost. Zato
so mu vse družbene institucije apriorni negativum. Delovanje v teh institucijah
je naperjeno predvsem proti njemu in je z njegovega gledišča zlo samo po sebi.
Kritika stanja bo zato temeljila na takšni lastni projekciji sveta.
Slika sveta v glavi izoliranega intelektualca se tu pojavlja kot negativ, obr-
njena slika sveta v glavi birokrata, totalno identificiranega s predstavo vse-
obsegajoče, vsemočne in absolutno pozitivno delujoče družbe. Birokrat se v
tej predstavi seveda identificira s pojmom Družbe, izven katere ni ničesar.
In tej predstavi absolutizirane družbe, ki ne poraja ničesar negativnega (če pa
negativno slučajno obstoji, je vedno samo preostanek starega) se izolirani inte-
lektualec upira. Tak upor ima v svoji pojmovni obliki tudi v naši povojni družbi
že svojo zgodovino. Nastopal je v Besedi, v obliki nediferenciranega kritičnega
individualizma, se ponovno pojavil v Reviji 57 kot vrednota sama po sebi in
kot pravica do intuitivnega odločanja o svoji lastni poti. V Perspektivah se
pojavlja v obliki kritike birokratizma in tehnokratizma.
V prejšnjih izdajah praznega upora je nediferencirano negativna družba (kar je
negativ birokratske nediferencirano pozitivne) absolutizirani nasprotnik indi-
vidua, ki se ji zato upira — pač zato, ker omejuje njegovo individualnost. V
perspektivni izdaji pa se upor navidezno konkretizira s kritiko birokracije
in tehnokracije. Toda — oba pojma sta fiktivna, sta zgolj možganska tvorba
izoliranega intelektualca, ne rezultat abstrakcije stvarnih pojavov. V tej obliki
sta identična s pojmom totalno negativne vseomejujoče družbe.
Pokazali smo, da izolirani intelektualec v birokraciji ne more odkriti njene
realne dvojnosti, njene notranje protislovnosti, njene istočasne utemeljenosti in
neutemeljenosti. Tudi ne more analizirati propadanja birokracije zaradi njene
protislovnosti z objektivnim razvojem in se vključiti v pospeševanje tega pro-
padanja. Namesto tega projecira v pojem birokracije vsebino, ki nastaja v nje-
govi lastni zavesti zaradi specifične družbene pozicije izoliranega intelektualca.
Zato mu pomeni birokracija množico posameznikov, ki omejujejo njegovo
lastno ustvarjalnost. Ti posamezniki se pojavljajo v obliki nediferencirane, abso-
lutno omejujoče Družbe.
Značilno je, da si tudi nastanek birokracije razlaga s svojo lastno eksistenco:
birokracija nastaja v borbi z intehgenco in se lahko vzdržuje samo tako, da
ločuje delavce in inteligenco.
III.
Podobno razvojno pot kot kritika kažejo tudi poskusi kroga Perspektiv, da bi
pokazal pozitivne rešitve iz slepe ulice totalnega upora. Vsebina kakršnihkoli
poskusov te vrste je ravno tako tvorba zavesti izoliranega intelektualca. Ne
glede na to, pod kakšnimi zunanjimi imeni se te tvorbe pojavljajo, imajo vse
isto osnovno vsebinsko strukturo. In tako postane, če prevedemo na skupni
imenovalec vso na videz komplicirano terminolgijo, osnova zelo banalna; skupni
imenovalec je avtonomni posameznik, ki naj se neomejeno uveljavlja.
1010
Predlogi, ki naj bi se v stvarnosti uresničili, so bili v primerjavi s kritiko malo-
krvni; mimo tega je možno mnogo laže spregledati njihovo zasnovo. V svojih
prvih oblikah — v Besedi in Reviji 57 — so se pojavili kot angažiranost za vsako
ceno, vendar brez vsebinske opredelitve. Včasih se je ta usmerjenost še konkre-
tizirala, vendar vedno brez uvajanja vsebine izven individua; tako smo prišli do
»najtežje poti«, ki si jo mora posameznik izbrati, pa do iskanja kot edine mo-
ralne vsebine in smisla življenja, čeprav se iskanje sprevrže v iskanje niča in
tako naprej.
V Perspektivah zasledimo različne terminološko in konstrukcijsko izpopolnjene
variante avtonomnega individua. Od samouresničevanj tja do glorifikacije real-
nega individua ob istočasnem anatemiziranju zadovoljevanja potreb. Posebno
formo dobiva kategorija avtonomnega individua, ko se jo skuša vgraditi v
proces samoupravljanja. Individum postane mahoma nekakšna monada, ki stopa
v posebne vrste pogodbeni odnos s skupino, ta pa spet komunicira z drugimi
skupinami, vse to brez vsakih materialnih in organizacijskih zasnov in zvez.
Motor združevanja in hkrati edina realna vez med ljudmi postane svobodna
volja individua, da se kakorkoli uresničuje kot človeško bitje: bodisi v ustvar-
jalnem delu, v svobodnem komuniciranju, v samorazvijanju brez omejitve.
Ni treba posebej omenjati, da se stvarni proces razvijanja samoupravljanja
in njegove perspektive bistveno razlikujejo od teh apriorističnih izhodišč. V
procesu samoupravljanja gre za uresničevanje realnega človeka, ki si v spre-
menjenih lastninskih odnosih sam ustvarja in spreminja pogoje svoje eksistence
preko njih v ustvarjanju teh pogojev ter v neposrednem kreiranju tudi samega
sebe, glede na razvojno stopnjo, do katere je družba v celoti in on sam prišel.
Ni abstraktnih totalnih ustvarjalcev, so samo realni individui, ki se v resnici
tudi uresničujejo in razvijajo, kolikor si ta samorazvoj izborijo preko samo-
upravnih institucij in pri čemer pomeni taka borba načelno vedno dvoje: da tako
Ustvarjanje pogojev in realiziranje samorazvoja tudi istočasno služi vsem drugim
individuom in da je zato združeno s prehajanjem smiselnega, vsebinskega dela
zunanjih omejevanj v človeka samega. Vendar — tudi to je samoupravljanje, se
pa s tem ne izčrpava njegova celotna vsebina, ki obstoji v celotnosti vseh inter-
akcij med ekonomiko, družbenimi institucijami, družbenimi skupinami in posa-
mezniki z vsemi njihovimi možnimi zvezami in v popolnoma konkretnem času,
v konkretni deželi ter glede na čas in prostor vsakokrat drugačni konkretni
situaciji. Tako bi videli situacijo v družbi aktivno delujoči ljudje. Na takih
osnovah bi začeli analizirati samoupravljanje, skušali določiti njegovo mesto
v družbi in zgodovini, ga postaviti v odnos do birokratizma in določiti v njem
mesto perspektive razvoja individua.
Ne tako izolirani intelektualec. Zanj obstojita samo dve alternativi: ali obstoječe
institucije že v celoti uresničujejo njegov fiktivni ideal avtonomnega in ne-
omejeno delujočega individua in potemtakem samoupravljanje obstoji, ali pa te
institucije delujejo kakorkoli drugače in se zato proglasijo za birokratske in
tehnokratske. Logika izoliranega intelektualca pozna namreč samo sedanjost
za njega samega, pozna samo tukaj, sedaj in zame.
Ce obstoječe družbene institucije ne morejo vključiti njegovega avtonomnega, v
možnosti neomejenega in zato totalno upravičenega delovanja, potem so abso-
lutno negativne in je potem vseeno, kako jih imenujemo: so totalizirana država,
1041
birokracija, tehnokracija. In če njegovega delovanja ni možno zakonito uvesti,
ali vsaj opravičiti iz preteklih dogodkov in zgodovine naroda, v katerem deluje,
potem — toliko slabše za zgodovino. Postane pretekli ali polpretekli mit. Torej
tudi kadar gre za razvijanje pozitivne usmerjenosti — kreacija stvarnosti iz
svoje lastne glave, projekcija svoje lastne izolirane situacije in zahteva, da se
celotna stvarnost po tej projekciji ravna.
Individualistične konstrukcije stvarnosti v naši situaciji ne morejo dolgo
vzdržati; ta stvarnost je preveč dinamična in zato tudi za izoliranega intelek-
tualca preveč resnična. Resnična je namreč na njegovem lastnem področju. Zato
začne njena vsebina proti volji konstruktorja vdirati v njegove idejne sheme.
Ta vdor se pojavlja v različnih oblikah.
Del ljudi s svojimi teorijami, stališči, hipotezami, ki so analizirali situacijo iz
istih izhodišč, zadene na stvarne družbene probleme in začne polniti svoje analize
s stvarno vsebino. Zato postajajo stališča, pogledi, kritika vedno bolj neenotni.
To povzroča, da se začno razvijati teoretski in včasih medčloveški konflikti
med njimi samimi in med njimi ter drugo skupino.
Ta druga skupina pa beži od vdora stvarnosti v svoje teoretske konstrukte.
Konstrukti prehajajo zato v totalno in popolnoma brezsmi-selno abstrakcijo ali
pa skušajo prekričati praznino svojih lastnih pojmovnih shem, ki se je vsak
trenutek bolj zavedajo z neposrednimi političnimi akcijami. Take, po'dosedanji
praksi provokativne, akcije sprožijo reakcijo družbe in na ta način doseže zlasti
druga skupina svoj namen: za navideznim mučeništvom prikrije praznino svojih
konstruktov, usmeri stvarno analizo v druge vode, proč od spodrsljivega terena
objektivne veljave praznih kategorij ter istočasno strne okrog sebe tudi del prve
skupine. »Strnitev vrst« olajšujejo tej skupini še frontalni napadi na celotni
krog, na vse sodelavce brez izbire, ne glede na objektivno, včasih diametralno
različnost njihovih pogledov.
Zadnja dogajanja, vključno z ukinitvijo Perspektiv, pomenijo že tretji primer
takega načina reagiranja. Prva dva sta bila ukinitev revij Beseda in Revije 57.
IV.
Nekakšen uvod in istočasno kristalizacijo temeljnih principov, s katerimi so Per-
spektive začele odkrito in zavestno politično akcijo — objektivno so namreč
politično delovale ves čas svojega obstoja — predstavljajo teze za simpozij o
slovenski kulturi.
Simpozij je sklicalo kulturnoumetniško društvo Anton Tomaž Linhart. Vodstvo
tega KUD je sestavljeno iz ljudi, ki so tvorili tudi idejno jedi'o Perspektiv. Zato
ne bomo preveč potvarjali resnice, če jih obravnavamo prav tako, kot da bi bile
objavljene v Perspektivah. Hkrati pa te teze ilustrirajo naša poprejšnja zaklju-
čevanja. zato jih bomo obravnavali nekoliko obširneje.
Po uvodnih konstatacijah pričenjajo teze z opredelitvijo socialnega programa
nove slovenske družbe, katere temeljni namen naj bi bil: »ustvarjanje socialnih'
odnosov, v katerih bo slovenski človek postal samostojen, aktiven, sv(?boden,
enakopraven nosilec in tvorec vseh socialnih procesov ter v njih realiziranih
vrednostnih norm. ki so hkrati rezultat celotnega razvoja naše zgodovine, pa tudi
evropske kulturne tradicije, saj smo po svojem zgodovinskem, socialnem in
kulturnem razvoju dediči, realizatorji in nadaljevavci temeljnih dognanj in misli
1042
evropskega kulturnega kroga.«^ Nujen pogoj, da bi ta cilj dosegel je: »obvla-
dovanje vseh negativnih antinomij,« ki deloma izvirajo iz dosedanjih dogajanj,
deloma pa iz sedanjega stanja in jih v tej situaciji ni možno razrešiti. Tu se
pojavlja kultura kot nujno gibalo nove slovenske družbe. Družbo formira v na-
slednjem smislu:
»— kultura omogoča, da družba sama sebe spoznava,
—	družba se preko kulture in v kulturi kontrolira,
—	v kulturi se družba vrednoti,
—	kultura je v življenju družbe mobilizator, ki osmišlja in omogoča akcijo,
—	kultura družbo usmerja,
—	v kulturi družba formulira, ohranja in razvija svoj vrednostni in moralno
normativni sistem,
—	preko kulture družba obvladuje specialne procese in dinamiko svojih proti-
slovij,
—	šele v kulturi se družba v vsej svoji celovitosti konstituira v osmisleno
človeško skupnost,
—	šele v taki skupnosti in torej šele preko kulture se človek konstituira v inte-
gralno človeško bitje, zakaj samo kultura omogoča komunikacijo, in združuje
v sebi celotno človeško problematiko.«
Sedanja slovenska kultura tem zahtevam ne ustreza. Vzrok je dvojen:
—	dosedanja slovenska kultura temelji na romantično tradicionalnih osnovah,
—	povojna politika pa je kulturo v razdobju administrativnega socializma osiro-
mašila, deformirala, onemogočila rast vrsti kulturnih kategorij, vzela kulturnim
in prosvetnim delavcem socialni status in sicer zato, ker »so politične sile admi-
nistrativnega socializma (izvajale kulturno politiko), ki je bila napačna, ker je
obravnavala kulturno problematiko z ideološko propagandnega pragmatično
interesnega stališča in je zreducirala kulturno dejavnost po eni strani na pro-
pagando svojih konceptov, po drugi strani pa na politično reprezentanco svoje
fiktivno socialne vloge; s tem je spremenila celotno kulturno dejavnost v instru-
ment svojih vodilnih pozicij, posledica takšnega stanja pa je bila, da je kultura
izgubila svojo socialno funkcijo, kulturni kriteriji pa so izgubili svojo veljavo
kot družbena norma in medčloveški korektiv«.
Temu razdobju je sledilo razdobje negativne demokratizacije kulture, ki je raz-
vila težnjo po nevezanem in nekontroliranem kulturnem delovanju. Socialna
osnova dogajanja v tem času je tehnokratizem. To razdobje pa karakterizirala
dva osnovna pojava:
—	ekonomizacija, pri čemer se sredstva za razvijanje kulture ne povečujejo, pač
pa zmanjšujejo in
—	dezorganizacija.
Odpadel je tudi enotni idejni program in na ta način so kulturne dejavnosti
in ustanove dobile relativno svobodnost. Samoupravni organi ne morejo poseči
v vse to dogajanje. »Samoupravljanje v kulturnih ustanovah bi lahko odigralo
svojo vlogo samo, če bi —
1. bila v ustanovah že začrtana jasno določena programska perspektiva,
" Vsi teksti v narekovaju so citirani po omenjenih tezah.
1043
2. če bi v okviru te perspektive temeljilo samoupravljanje na neovirani iniciativi
kulturnih ustvarjalcev.
Ob delovanju vseh teh faktorjev nam sodobna slovenska kultura razpada na
sledeče plasti:
—	akademsko-tradicionalistična kultura,
—	tehnokratsko reprezentančna kultura,
—	informativna kultura,
—	množična kultura,
—	prosvetna kultura,
—	turistična in izvozna kultura.
Te plasti vklepajo vse kulturno dogajanje v Sloveniji, razen enega samega
nasprotja temu dogajanju — kritične kulture. Kritična kultura pa: »izhaja iz
poskusa ohraniti in uveljaviti kulturo kot integralno socialno in moralno
vsebino družbe. Povezovati poskuša naše lastne sodobne z evropskimi duhovnimi
stvaritvami, pobudami in vsebinami. Kritično je naperjena zoper vse druge
oblike atomizirane kulture. Ker izhaja iz človeka kot osrednjega ustvarjavca
družbe, družbenih odnosov in moralne ter duhovne vsebine sveta, se obrača
tudi zoper socialne temelje, ki porajajo atomizirano kulturo. Njena socialna
osnova je šibka, zato je obsojena na stalen napor, da bi v idejno abstraktni sferi
obvladala socialno problematiko in realizirala svoje cilje. Njena socialna osnova
so večinoma mlajši, socialno nevezani in prosti, izven tehnokratskega sistema
politike, proizvodnje in potrošnje stoječi kulturni delavci. (Podčrtal S. S.)
Odtod kritičen odnos te kulture do obstoječega načina življenja, pa tudi njen
abstraktni inkomunikabilni značaj.«
Tej temeljni klasifikaciji sledi analiza kulturnih institucij na osnovi in s
pomočjo te klasifikacije; V tezah se analizirajo univerza in visoke šole, srednje
šolstvo, osemletke, masovna komunikacijska sredstva, se pravi televizija, radio,
film in časopisje, dalje gledališče, založbe, arhitektura in urbanizem ...
Na ta način smo dobili skoraj celovito sliko stanja v sodobni slovenski kulturi,
ki ga je seveda treba spremeniti. Cilji teh sprememb so v tezah navedeni
takole:
»— ukiniti negativno heterogenost današnjih oblik kulture in jih združiti v
v -enoten kulturni proces,
—	preprečiti ali vsaj omejiti moralno in socialno dezintegrativni vpliv oblik
antikulture,
—	doseči, da bo organizacijski in reproduktivni aparat kulturnih institucij
in sredstev v celoti vključen, kar naj ne bo doseženo preko administrativnih
ukrepov, pač pa z udeležbo kulturnih delavcev v ustreznih družbenih orga-
nizmih in kulturnih institucijah,
—	vkoreniniti slovensko kulturo v socialno dogajanje v najširšem smislu in jo
po eni strani narediti za organ socialnega dogajanja, po drugi za mobilizatorja
in realizatorja tega dogajanja (podčrtal S. S.),
—	s tako kulturno preosnovo osmisliti socialne procese v slovenski družbi
(podčrtal S. S.) in jim dati širšo človeško in zgodovinsko dimenzijo,
1044
—	na tak način omogočiti slovenski družbi njen nadaljnji razvoj v smislu
poenotenja socialne skupnosti (podčrtal S. S.),
—	in s tem kulturi tudi vrniti vzgojno funkcijo.«
Spremembe pa naj izvede:
... »Stalna konferenca tistih kulturno ustvarjalnih sil, ki so zainteresirane za
takšno preosnovo in ki lahko zanjo dajo ustrezno iniciativo in idejni okvir.
Takšna konferenca naj bi se konstituirala ne na podlagi formalnega predstav-
niškega principa, pač pa na temelju konkretnih delovnih predlogov, načrtov
in iniciativ (podčrtal S. S.). Konstituirala naj bi se torej kot rezultat spontane
akcije, za katero naj bi dala iniciativo določena družbenopolitična organizacija
ali forum ...
Kot taka bi bila lahko stalna konferenca prehodnega značaja, vendar bi morala
iz svoje srede (podčrtal S. S.) konstituirati stalno obliko širokega kulturnega
foruma, ki bi omogočal kulturno ustvarjalnim silam zmeraj nove iniciative
za vsebinsko in organizacijsko rast slovenske kulture.«
Temu skoraj ni kaj dejati. V skrajšani obliki bi lahko vsebino povedali takole:
kultura vodi, osmišlja itd. družbo, toda: tradicija je neuporabna in sedanje
stanje je nevzdržno. Vsi dosedanji nosilci kulturnih dejavnosti in uresničevale!
kulture so nesposobni, imajo kakršnokoli od negativnih karakteristik. Politiki,
birokrati in tehnokrati so ustvarili to zavoženo in nevzdržno situacijo. Edina
»zdrava sila« je kritična kultura. Edini možni nosilci kulture so na institucije
nevezani posamezniki. Torej: razrešimo to situacijo z ustanovitvijo novega vod-
stvenega telesa. To telo ne more' biti formirano po predstavniškem principu,
pač pa na temelju konkretnih delovnih predlogov, načrtov in iniciativ. Kdo naj
daje te iniciative in najboljše predloge? Gotovo nihče od tistih, ki so dosedaj
zavozili vso situacijo in ustvarili nevzdržno stanje. Ostanemo torej samo tisti, ki
pomenimo kritično kulturo. In ti bi potem tvorili »stalno obliko širokega kultur-
nega foruma, ki bi omogočila kulturno ustvarjalnim silam zmeraj nove iniciative
za vsebinsko in organizacijsko rast slovenske kulture, obenem pa zagotavljala
njihovemu delu socialno učinkovitost, ki bo dejanska, ne pa samo dobronamerno
opazovalna in kritična.« Ali: dajte nam možnost, da bomo formirali, vodili, osmiš-
Ijevali itd. slovensko družbo. Kajti ob takih ambicijah in ob drugih izjavah po-
dobne vrste si lahko mislimo, da ne bi ostalo pri eni sami vodstveni instituciji.
Iz teh tez je jasno razvidna temeljna težnja idejnega vodstva Perspektiv in njen
politični koncept: družbe ne preoblikujemo permanentno preko vseh ljudi, ki
so udeleženi v delovnem procesu, odnosno preko ljudi, ki jih delavci sami
pooblastijo, da upravljajo z materialno osnovo in z družbenimi institucijami.
Družbo lahko vodi samo majhna skupina intelektualcev, ki so edini do sedaj
ohranili kritičen pogled na stvarnost, ker se niso vključili v nobeno institucijo.
Mimo tega se niso okužili z izvirnim grehom — s tem, da bi napravili eno samo
napako — preprosto zato, ker je niso mogli, ker praktično niso nikoli delovali.
Zaradi teh spoznavnih in moralnih kvalitet, zaradi deviške čistosti na spoznav-
nem in moralnem področju so edini poklicani, da vodijo družbo. Ali kot je že
1931. leta pisal Ortega y Gasset:
»Družba je vedno dinamična enota dveh faktorjev, elit in mas. Elite so individui
ali skupine individuov s specialnimi kvalifikacijami; masa je celokupnost ne
posebej kvalificiranih.
1045
Pri grupah, ki jih lahko označimo kot izbrane, zajema dejansko ujemanje
njenih članov neko željo, neko idejo, ideal, ki že s svojim lastnim bistvom
izključuje veliko množico. Da lahko nastane elita, kakršna koli, je potrebno, da
se najprej vsak posameznik iz posebnih, razmeroma osebnih razlogov, oddeli od
množice. Njegova priključitev grupi je sekundarna in naknadna v primeri z
dejstvom, da se je osamil, in se zato v veliki meri dogaja v ujemanju v ne-
ujemanju.«
Ideje so torej že precej stare. Danes se zanje uporablja naziv »teorija elite«.
Drugače pa je »vlada najboljših«, ki naj zamenja reprezentativni in pri nas
samoupravni sistem, že od Platona naprej ponavljajoče se prepričanje, da bo
modri filozof — ali danes kritični intelektualec — dvignjen nad družbo, ne da bi
sodeloval v vseh njenih bitnih gibanjih in manifestacijah, najbolje vodil to
družbo prav zato, ker ni omadeževan z osnovnimi napakami, ki jim je podvržen
tisti, ki v družbi resnično deluje.
Teorija elite je s samoupravnim sistemom nezdružljiva in to ne samo zaradi
nedejavnosti njenih nosilcev. Sama teorija temelji na večni diferenciranosti
»■mas« in »elite« na hipostaziranju oddeljenosti intelektualno in moralno razvite
manjšine od tistih, ki jih je treba voditi, jim treba prinašati kulturo. Naj nave-
demo spet mišljenje Ortega y Gasseta. Praktično bi bilo vseeno, katerega od filo-
zofov elite bi navajali, toda vzemimo relativno novejšo formo.
»Delitev družbe v maso in elito torej ni delitev po socialnih, temveč po človeških
kategorijah; ni nujno, da bi sovpadala z razvrstitvijo višjih in nižjih razredov.«
»Zame je plemstvo isto kot napeto življenje, življenje, ki je vedno pripravljeno
preseči samo sebe, napredovati od doseženga k temu, kar si postavlja kot dolž-
nost in zahtevo. Tako se postavlja plemenito življenje nasproti običajnemu in
nedejavnemu, ki se nepremično zapira samo vase in je obsojeno na trajno
vztrajanje v samem sebi, če ga prisili neka zunanja sila, da gre iz sebe. To je
razlog za to, da vrsto ljudi, s katero imamo tu opravka, imenujemo »masa«; ne
zato, ker je številna, temveč zato, ker je lena.
Ko človek napreduje v življenju, ugotavlja do naveličanosti, kako malo ljudi je
sposobnih za napor, ki jim ni naložen kot točen odgovor na neko vnanjo nujnost.
Zato nam ostanejo tisti redki, za katere smo ugotovili, da so sposobni spontanega
prostovoljnega dejanja, toliko bolj privzdignjeni in monumentalizirani v spo-
minu. Oni so odlični, plemeniti, edini aktivni, ne zgolj reaktivni, za katere je
življenje stalna napetost, nenehen trening. Trening = askesis. Oni so asketi.«
Kaj imajo taka stališča opraviti s postopnim pretvarjanjem vseh ljudi v uprav-
Ijalce in z odpravljanjem nasprotij med fizičnim in umskim delom?
Na to vprašanje shšimo včasih odgovore, češ saj tudi v naši družbi obstoji bolj
osveščeni, bolj angažirani del in ta je celo organiziran. Mislimo Zvezo komu-
nistov. Toda upravičenost eksistiranja tega dela družbe dokazuje njegova osve-
ščena akcija, uspešno izvedena revolucija, stvarno spreminjanje družbe in to ne
le v enem, v našem primeru, pač pa potrjuje uspešno dejavnost tako organi-
zirano skupine vrsta držav, ki so izvedle socialistično revolucijo in tudi trajne
spremembe, ki jih je delovanje komunistov povzročilo v državah, kjer ni bilo
revolucije. Kriterij za oceno višje angažiranosti in zato upravičenosti obstoja in
1046
delovanje je torej tu drugačno kot pri eliti. Zveza komunistov si ni izborila
svojega mesta v družbenem dogajanju s proglašanjem same sebe za elito. Zveza
komunistov pomeni dejansko avantgardo, ker je v družbi učinkovito delovala,
jo spreminjala in jo še spreminja. Delovanje Zveze komunistov na osnovi svoje
vodilne teorije, marksizma, pa vključuje tudi postopno ukinjanje družbenih
odnosov neenakopravnosti, odpravo neupravičenih razlik med družbenimi sloji
in skupinami in postopno odmiranje same sebe. Vse to pa ji daje vsebino, ki je
popolno nasprotje fiksiranja večne razklanosti med aktivno in moralno elito ter
togo, pasivno maso, ki pristaja na danost.
Protislovnost med delovanjem s pozicij elite na eni in deklariranjem borbe za
samoupravljanje ter kritike birokracije na drugi strani zato ni slučajna, ampak
izhaja iz družbene pozicije »svobodno lebdečega intelektualca«. V začetnih ob-
likah te kritike, v prvih številkah revije to protislovje še ni bilo jasno izraženo.
Kolikor bolj pa so se teorije v reviji razvijale, toliko bolj so se odražala impli-
cirana, prej neizražena izhodišča na videz točno zadevajočih kritik.
Postopno razpoznavanje obrisov slepe ulice, v katero so teorije zašle in zato
vedno intenzivnejša usmeritev v kritiko posameznih pojavov in končno v poli-
tično akcijo izven območja kulture, je pospešil tudi družbeni razvoj v zadnjih
štirih letih. V tem času se je namreč pričela močneje razvijati družbena kritika v
samoupravnih organih, v političnih organizacijah, v Zvezi komunistov in vse to
se je odrazilo tudi v časopisih in revijah. Perspektive so si svojo družbeno
pozicijo zagotavljale samo s kritiko, in če so to pozicijo hotele obdržati, je bilo
nujno potrebno naprej razvijati na zunaj ostrejšo kritiko, kot se je pojavljala
drugje. Kolikor ostrejša pa je bila kritika navzven, toliko bolj jasno je postajalo,
da taka kritika nima trdnega teoretskega izhodišča. In ravno ta notranja kriza
je prisilila idejno vodstvo Perspektiv, da je po stari praksi, preizkušeni v pri-
meru Besede in Revije 57, pričelo z izzivanji in tako razkrilo svojo nesposobnost
razviti teorije, ki bi omogočile globljo analizo stvarnosti in usmerjale akcijo.
Ker je vodstvo Perspektiv za svoje delovanje izven območja kulture potrebovalo
vsaj elementarni pozitivni program, so bile izdelane teze za Simpozij o slo-
venski kulturi.
V.
Po vsem, kar smo dosedaj govorili o formiranju mladega inteligenta na univerzi
in izven nje, je razumljivo, zakaj se je del študentov skoraj nujno odzval tako
kritiki v Perspektivah kakor tudi usmeritvi, ki so jo nakazovale. Perspektive
niso predstavljale samo relativno majhne skupine intelektualcev. Ti so pomenili
osveščeni vršiček. Elemente podobnega dojemanja sveta, ki se oblikuje zaradi
družbene pozicije odrinjenega intelektualca, srečujemo pri vseh tistih mladih
intelektualcih, ki se bodisi na univerzi ali pa izven nje niso mogli, znali, smeli
ali hoteli vključiti v aktivno spreminjanje družbe. Pri vseh teh se oblikujejo
težnje po nedejavni, zgolj verbalni kritiki, vsi iščejo — čeprav največkrat zelo
megleno — načinov, da bi se s pomočjo privilegijev izolirane grupe prebili
v družbeno življenje.
Ideje in stališča Perspektiv temeljijo ravno na teh družbenih pozicijah in se
razvijajo, seveda v jasneje oblikovani formi, iz iste temeljne psihološke situa-
cije. Zato so nujno našle resonanco.	•
1047
Pri tem ne mislimo, da so vsi ti mladi ljudje do kraja* blikovani v smeri, naka-
zani z idejami in teorijami dela avtorjev v Perspektivah. Gre pač za večji ali
manjši vpliv, za določene plasti v zavesti, za reagiranje v specifičnih ali tudi
v bolj generaliziranih situacijah. Gre za tendence, formirane pri nekem delu;
kako obsežen je ta del, do kod vse so tendence formirane, o tem lahko samo
ugibamo. Nihče še ni teh pojavov pri nas podrobno proučil.
Toda prav gotovo velja: nezaupanje do inteligence, odklanjanje strokovnih
kadrov, nizek družbeni status prosvetnih delavcev, zapostavljanje proble-
mov univerze, slab materialni položaj študentov, zaničevanje «nekonkretnih
teoretikov« in «iskalcev problemov za vsako ceno«, izigravanje samoupravnih
organov in izsiljevanje odločitev — vsi ti ukrepi in odnosi so objektivno pora-
jali klimo, na katero so navezovale Perspektive svojo dejavnost.
Ob razpravljanju o vplivu Perspektiv ne smemo pozabiti še nečesa. Rekli smo
že, da apriorno odklanjanje vsega, kar je revija objavljala, ni upravičeno. Per-
spektive so načele mnogo nerešenih problemov in njihova kritika je marsikdaj
točno zadevala nekatere negativne pojave v našem življenju. Ostajamo pri
trditvi, da so bila izhodišča te kritike za nadaljnji družbeni razvoj neplodna
in včasih škodljiva. To pa ne pomeni, da nekateri negativni pojavi, ki jih je
revija obravnavala, ne bi obstajali. Težka ekonomska situacija študentov, pro-
blematični socialni sestav na univerzi, nacionalistično malomeščanske reakcije
ob Dizdarevičevi obsodbi, nerešena vprašanja v kmetijstvu, razvodenelost
odgovornosti — vse to je v resnici obstajalo in še obstoji. In tudi drugi problemi.
Ko so Perspektive vse to kritizirale, so si nujno pridobile simpatije tistih, ki
izhodišč njihove kritike niso vsakokrat sproti analizirali, a so bili sami kri-
tično nastrojeni do negativnih pojavov.
Zaradi vseh teh kompleksno delujočih faktorjev bi bilo popolnoma napačno
govoriti danes samo o Perspektivah, o njihovih napakah, o vplivu in posledicah.
Rekli smo že, da gre za vršiček celote problemov, zvezanih s položajem in dejav-
nostjo inteligence, s tradicijami njenega poprejšnjega formiranja in s perspek-
tivami njenega razvoja.
In zato tudi situacije nismo razrešili, če smo ta vršiček odrezali. Vse, prav vse,
kar ga je rodilo, je ostalo. Vsaj do danes. Politična akcija, usmerjena proti
političnim posledicam delovanja kroga okrog Perspektiv, zato ne more biti
omejena na en sam administrativni ukrep, nekoliko govorov, referatov in
člankov.
Tak ukrep bi bil pred leti morda še zakril slabosti naše politične aktivnosti._
Danes pa jih je razkril.
Politična aktivnost, usmerjena v reševanje celote problemov, ki so se sedaj
pojavili in se bodo nedvomno še, bi morala biti zasnovana na ustvarjalni in
kritični angažiranosti mladega intelektualca. Vendar pa je taka obča ugotovitev
zaradi svoje splošnosti prazna. Ni ene same pravilne rešitve niti ne obstoji
ena sama veriga povezanih akcij, ki bi kot čarobna palica razreševala celotno
situacijo. Pač pa obstaja ena sama možnost: Zgraditi v združitvi temeljitih, po-
gumnih, brezobzirnih analiz s praktičnimi akcijami dovolj gibčne metode dela
in z njihovo pomočjo aktivirati vedno večje število študentov in mlajših inte-
lektualcev pri reševanju njihovih temeljnih življenjskih problemov. Z drugimi
besedami, biti uresničevalec najbolj napredne in istočasno najostrejše kritike.
1048
Od tu dalje
Vladimir Kavčič
(nadaljevanje in konec)
Zjutraj, ko je prišel v službo, je Dimitrij v svoji pisarni že našel inšpektorja
Kosa. Naslanjal se je na debelo mapo raznobarvnih spisov, po katerih je Dimitrij
takoj ugotovil, da ga bo inšpektor seznanil z nekim novim primerom. Prese-
nečenje to ni moglo biti, ker je že bil pripravljen na vse.
—	Mladi mož, je brez ovinkov začel inšpektor in se z obema rokama oklenil
spisov, — v postopku imam nujno zadevo. Samo po sebi se razume, da razen
naju nihče nima vpogleda vanjo, samo midva sva odgovorna, če ne bo tako
ostalo tudi vnaprej ... Gre za nekega mornariškega kapitana ... To je človek
atletske postave, visok meter devetdeset, že osivel, oženjen, oče dveh otrok,
upokojen, naselil se je v našem mestu, predložil je načrt za gradnjo rečnega
pristanišča, reformator, mož z apostolskim kompleksom, stanuje v Zahodnem
predmestju, ulica pet skozi dva, levo ...
—	Starost? je mehanično vprašal Dimitrij.
—	Seveda, je z odobravanjem pritrdil inšpektor. — Popolnoma razumljiv
pomislek. Kapitan je osivel. Nimamo kaj pričakovati od njega... Proti priča-
kovanju pa so njegovi papirji v redu. Vse imam tu. (Potrkal je na mapo.)
Pravzaprav tudi nič posebnega... Najina naloga je, da ugotoviva, če je res tako.
Kapitanovega nácrta ni mogoče prezreti!" Ti, ki si bil nekoč nekakšen graditelj,
boš lahko presodil... Jaz kot nestrokovnjak imam vrsto pomislekov, ki jih bo
tudi treba upoštevati... Kapitan ni doma iz mesta, a se je vendarle naselil tu.
Je mornar in se potemtakem ne spozna na reke. Vsakdo naj ostane pri svojem
poslu. Reka je tu že desetletja, pa se še nihče ni domislil, da bi na njej gradil
pristanišče. Zakaj ravno kapitan? Vse prav. Pristanišče, barke in čolni bi dali
mestu nov ritem. Vprašam pa se: Cemu? Meni ni potreben, vam najbrž tudi
ne ... Se strinjava?
—	Kapitan mi je vse bolj in bolj pri srcu. Čeprav ga ne poznam, sem prepričan,
da zdravje v njem kar prekipeva. Lahko bi se bil odselil na dezelo, se posvetil
1049
vzreji morskih prašičkov in pripovedoval vnukom svoje spomine. Po zvezdah
bi še naprej odrejal pot svoji barki...
—	Tako. Zakaj ne dela tega?
—	Ne more. Pristan na reki ni tako majhna stvar... Nedvomno bi se meščani
radi vozili z barko, višji uslužbenci bi se lahko s čolni vozili na lov...
—	V načelu pozdravljam vse novo, ampak ... Se enkrat vam moram zagotoviti,
kako zelo cenim vse novo...
—	Prej ste omenili moje graditeljske sposobnosti. Pripomniti moram, da sem
doslej vedno izvrševal načrte drugih, glavnega inženirja na primer... Zdaj pa
imam v glavi nekaj lastnega ...
—	Nič ne de. Nemogočega ne zahtevam. Poročali mi boste o najmanjši podrob-
nosti, o vsem bom odločil jaz.
—	Izročili mi boste te spise. Rad bi spoznal kapitana. Skušal ga bom pridobiti
za svoj načrt.
—	Nemogoče. Vse boste ugotovili sami. Vzpostavili boste z njim osebne stike.
Ostalo prepuščam vaši iznajdljivosti. Ne p>ozabite, to je moj načrt! Ne izrabljajte
ugleda naše Ustanove.. . Cez nekaj dni bom kapitana povabil sem. Tedaj bo on
poročal o vas ...
—	Kaj pravzaprav hočemo od njega?
—	Vam ne postavljam nobenih omejitev. Obiskali ga boste večkrat. Vse je treba
presoditi znova. Z nobenim uspehom se ne moremo popolnoma zadovoljiti.
Važno je, da ukrepamo hitro. Presenečenje dela čudeže. Opustili boste vse drugo
in se popolnoma posvetili kapitanu.
—	2e čez nekaj dni morda ...
—	Nemogoče. Danes! Takoj!
—	Zdajle?
—	Nemudoma. Prvo poročilo hočem slišati še pred koncem službe.
Inšpektorjevo ravnanje je Dimitrija prepričalo, da mora resnično pohiteti. Od-
hajal je v upanju, da se bosta s kapitanom dobro razumela. Na stopnicah je
še enkrat ponovil njegov naslov in se pognal na ulico. Spomin mu je odlično
deloval. Tudi dejstvo, da ga pošiljajo na ulico sredi dopoldneva, je imel za pri-
znanje. Le o vrednosti tega priznanja še ni mogel soditi. Nič novega ga ni zani-
malo. Pretekla noč je s svojimi doživetji še vedno pustošila po njegovi zavesti.
Tudi spal je slabo, čeprav ni imel o čem razmišljati. Vse mu je bilo kar preveč
jasno, toda odmaknjeno njegovi presoji. Kot vselej, ko so se mu razkrivale,
nove razsežnosti sveta, je tudi zdaj čutil, da logike dejstev ni mogoče spremeniti,
a je bil obenem trdno odločen, da bo poskusil prav to.
1050
Ulice so bile prazne, le megla se je bila dvignila do višine drugega nadstropja.
Blato na asfaltu se je bilo čez noč omehčalo, pločniki so bili sveže obrizgani
z njim. Iz megle je še vedno pršelo. Spomin na poletje je bil samo še nekaj dalj-
nega. Za hip ga je obšla želja, da bi se pogreznil v tlak, da bi izginil, ali vsaj
zaspal. Toda ta želja je bila enako nesmiselna kot vse druge. Vedel je, da
lahko samo vztraja. Izpolniti mora inšpektorjevo željo. V kratkem bo inšpek-
torja tudi sam potreboval.
Kapitana ni bilo težko najti. Ko pa je potrkal na vrata pritličnega stano-
vanja v stranski, a po videzu še vedno ugledni ulici, ga je presenetil kovinski
zvok belo prepleskanih vrat, za katera ni bilo mogoče trditi, da se kaj prida
razlikujejo od sosednjih. Hip nato je že začel delovati skrivni mehanizem, vrata
se niso odprla, temveč zdrsnila v steno. Zdaj je tudi opazil, da niso enostavno
četverokotna, temveč elipsaste oblike in enako kot stene kovinska. Skratka:
Vstopal je v podmornico. Kajuta je bila nizka, z imitiranim usnjem tapeciran
prostor, brez vsakršnega pohištva. Bil je prepričan, da so se mu tla zamajala
pod nogami in da je slišal valovanje morja. Tuj, osorno zveneč moški glas ga je
po nevidnem zvočniku pozval, naj vstopi. Dimitrij je brez oklevanja sledil va-
bilu. Pred njim se je odprl naslednji vhod. V močno razsvetljeni kajuti brez
oken je v viseči ladijski mreži, oblečen v modre hlače in v mornariško majico,
ležal kapitan. V rokah je držal zganjen časopis in se zadovoljno, vljudno
smehljal.
—	Kar naprej, samo dalje.
Kapitanove besede so komajda imele smisel, kajti prostor je bil po vsem videzu
končen. Mogel bi kvečjemu nazaj. Toda Dimitrij ni dovolil, da bi takšna ma-
lenkost vplivala na njegovo razpoloženje. Nasmehnil se je.
—	Resnično je lep ta svet. Kamor koli se obrnem, povsod prijazni ljudje.
Kapitan?
—	Samo sedite. Da.
Dimitrij je sedel.
—	Vedel sem, da prihajate. Ze na ulici sem vas videl.
Kapitanova sposobnost predvidevati prihodnost, Dimitriju ni bila všeč. — Kako?
je hladno vprašal.
—	Skozi tole napravico. Kapitan je segel nad glavo in iz stropa potegnil ne-
kakšno raztegljivo cev.
—	Periskop, je ugotovil Dimitrij in vrgel nagel pogled po stenah. Oprava je bila
skopa: V kotu miniaturna pisalna miza, nad njo umetniško izrezljano ladijsko
krmilno kolo in sekstant. Na tleh razgrnjen načrt mesta nenavadnih razsežnosti.
Pokrival je pravzaprav ves prostor, bil je vdelan v pod.
1051
—	Točno, je pritrdil kapitan. O vaših vizualnih sposobnostih se lahko izrazim
kar najbolj laskavo.
Dimitrij pa se ni mogel odreči prepričanju, da ga je kapitan vendarle hotel
presenetiti. Tega pa od kapitana ni pričakoval.
—	S periskopom imam dober razgled po ulici. Vidim, kar je drugim skrito.
Vedel sem, da se boste oglasili. 2e zdavnaj ste bili namenjeni k meni.
—	To bomo šele videli. A zakaj...?
—	Prej ali slej se je moral zganiti nekdo od mlajših.
—	Jaz sem tisti. Zanima me vaš načrt.
—	Prihajate sami ali vas kdo pošilja? Vaši predstojniki? Zelo jih spoštujem.
Sklepam, da v odločanju niste samostojni...
—	Vsi jih zelo spoštujemo. To ste uganili, kot tudi vse ostalo. Kapitan, prihajam
z naročilom. Lahko vam povem tudi svoje intimno mnenje: Načrt mi ugaja, bolj
kot si mislite. Temu mestu nekaj manjka. Ne vem še točno kaj, a nekje je treba
začeti. Kjer koli... Spremeniti moramo njegovo podobo. Postavljam se v vašo
službo, lahko sodelujeva ...
—	Ali lahko z vso gotovostjo trdite, da so vas predstojniki razumeli?
—	Doslej jim še nisem uspel pojasniti svojega načrta. Opazil sem, da so ljudje
malodušni. Čeprav to ni pravi izraz . . . Naglo se spreminjajo... Ne zdijo se mi
prav srečni.
—	Vi jih boste poskušali osrečiti? Vseeno... Veseli me, da sva se spoznala
ravno midva. Vi ste vsaj sposobni občutiti, kaj pomenijo neizpolnjene sanje.
Naprej po začrtani poti! Morda se niti ne zavedate, kako tveganega dela ste se
lotili. Zmanjšajte vaš načrt na razumno mero...
—	Predlagate ...?
—	Nikakor ne, oprostite. .. Prišli ste k meni... Počutite se kar najbolj ugodno.
Da, tako je... Kot ste najbrž že pravilno presodili, sem svojo podmornico
namestil kar tu. Izognil sem se nekaterim čerem, še vedno verjamem, da oprav-
ljam svoje delo. Zadostuje pritisk na gumb in že izginem pod površino...
Na steni ob ležišču je Dimitrij opazil nekaj raznobarvnih gumbov. Kapitan
jih je gladil z dvema prstoma, toda pritisnil ni na nobenega. Najbrž je opazil
ironijo v Dimitrijevem pogledu, ker je nenadoma zaokrenil smer pogovora.
—	V zaščitni komori bi vas bil lahko uničil. Zadostuje en sam gib in že se
napolni z vodo. Izhoda nima.
—	Zelo ljubeznivo od vas, kapitan. Vendar me zdajle zanima nekaj drugega:
Kakšen je pravzaprav vaš cilj?
—	Imam še tri majhne prostore, vsi so zelo vlažni. Postopoma jih preurejam
v podmornico. Kajti po starem ne gre. Že tri leta nismo videli sonca. Moj sin
1052
piše pesmi o tuberkulozi, vendar niso nikomur všeč. Stvar se ge preživela. Vsak
čas hoče svoje pesmi... Kot vidite, ima voda v našem življenju znaten pomen.
Vse življenje sem živel ob njej in tudi moja prihodnost je odvisna od nje...
2e nekajkrat sem si ogledoval reko, ki teče skozi mesto. Globoka je in kalna.
Primerna za marsikaj ... Pustimo jo. Zaupajte mi, če so vaši predstojniki ribiči?
—	Navade so v tem mestu zelo stroge. Vsi morajo hoditi na lov.
—	Hodite vi z njimi?
—	Popolnoma napačne predstave imate o moji pomembnosti. Neznatna je.
—	S časom se vam obeta napredovanje.
—	S časom se nič ne spremeni. Druge sile vodijo ta svet.
—	Zgledi tovarišev?
—	Ni zgledov, ni tovarišev. Nekaj drugega je...
—	Vsaj upanje ...?
—	Niti to ne.
—	Cez leto ali dve...?
—	Nenavadno vprašanje. Ne zastavljam si ga. Vprašanja ničesar ne spremi-
njajo ...
—	Zelo osebno stališče, ki ne more biti izhodišče tudi za druge.
—	Izhajam iz njihovih primerov.
—	Potemtakem mi ne morete svetovati. . . Izgubil sem svojo barko, toda ostal
sem v vodi. Ven moram, na svetli dan hočem. Živeti hočem ... Moje dosedanje
življenje je ena sama ravna črta, a vseeno sem se znašel na stranski poti. Ali
je mogoče dalje?
—	Dalje pač, le naprej težko. Tako kaže tudi zame ...
—	In kaj nameravate zdaj?
—	Kocka je padla, je rekel Dimitrij in zmignil z rameni.
Kapitan je nekaj trenutkov molčal, kot da razmišlja. Nato je zganil časopis
in nadaljeval: — Ze prejle, ko sem vas videl na ulici, sem se nečesa domislil.
Uganite, kaj sem tedaj bral?
Dimitrij se je samo nasmehnil.
—	Dnevne vesti: Na severu od našega mesta so med postajami M in N našli
truplo neznanca. Očitno si je sodil sam. Je brez dokumentov, oblečen v preprosto
sivo obleko, perila nima. Ostrižen na kratko, brez posebnih znakov. Kdor kaj
ve, naj sporoči ... Kapitan se je zastrmel v Dimitrija.
Vsiljevala se mi je misel, da ste se vrnili.. . Pristrižen na kratko, oblečen
v preprosto sivo obleko, kajne da bi to lahko bili vi?
1053
—	Ne samo jaz. Kdor koli izmed nas...
—	Nesmisel, je poskočil kapitan. — Pobegniti? Je potem drugače? Bolje, da te
ubijejo drugi! Toda jaz se bom branil, vztrajal bom. Moji načrti so mestu v prid.
Ne morejo propasti! Boril se bom, dokazal bom ...	*
—	Kaj boste dokazali?
—	Da se ne dam odsloviti...
—	Povsem ste me prepričali. Sledil vam bom do konca.
—	Iskreno dvomim ... Med vašimi predstojniki je gotovo tudi kakšna ženska.
Z njimi se laže sporazumevam ...
—	Točno. Ime ji je Tilly.
—	To sploh ni ime. Prvič ga slišim. Je vsaj dostopna za toplo besedo? Stara
ali mlada?
—	Nisem vešč v ocenjevanju. Trdijo, da je- prikupna. Se nihče se ni pohvalil,
da jo je osvojil, zdi se mi pa, da ni povsem nedostopna. Na poti do nje je polno
ovir. Z načelnikom Edvinom živi zelo intimno. Njena pooblastila se zdijo
obsežna ...
—	Pa vidva? Kapitan je pomežiknil z levim očesom.
—	Pri vašem načrtu ne pride v poštev.
Kazno je bilo, da je kapitan izvedel vse, kar ga je zanimalo. Izraz obraza ga je
izdajal, da nikogar več ne potrebuje. Da bi prikril zadrego, je iz stropa spet
potegnil svojo pripravo za opazovanje ulice in se naslonil nanjo. Dimitrij ga je
neprizadeto opazoval. Po njegovem mnenju je preteklo že več kot pol ure, ko se
kapitan še vedno ni ganil od periskopa. Tedaj pa se je Dimitrij že tudi zavedel,
da lahko odide. Vstal je in pogledal, če je izhod odprt, zamrmral nekaj besed
v pozdrav in zapustil podmornico.
Čeprav že dalj časa ni verjel, da bi ga na cesti moglo kaj. presenetiti, si je
vendarle moral priznati, da ga na oddaljenem vogalu pričakuje neka ženska.
Čeprav mu je kazala hrbet, ni niti za hip podvomil, katera je. V obraz mu je
planila že pozabljena rdečica. Ko je čez nekaj trenutkov že stal pred Dunjo
in se je tudi ona obrnila, se ni zdelo ne enemu ne drugemu potrebno, da bi
spregovoril. Dimitrij je celo pričakoval, da se bo iznenada pognala vanj, ga
začela obdelovati z nohti, s čevlji in z zobmi hkrati. Vedel je, da se ne bo branil.
Sele ko sta prehodila nekaj desetin metrov drug ob drugem, je zazvenel krhki
Dunjin glas.
—	Kje si bil ves ta dolgi čas? Si prepričan, da si ravnal prav? Si vsaj odkril,
kaj je svoboda?
—	Preteklo je komaj nekaj dni . . . Zaupaj mi skrivnost, kako je mogoče ravnati
prav? Živim, to je vse ...
1054
—	Nekoč si bil drugačen. Poln sil... Tvojih dejanj ni več mogoče občudovati.
Izgubljaš se v sivini.
—	Vse je točno, tudi tisto, česar še nisi izgovorila. Različna so obdobja enega
samega življenja. Včasih je zelo preprosto nakaj počenjati. Toda pozneje
se vselej pojavijo nadležna vprašanja: Cemu, zakaj? Kadar pred samim seboj
izgubiš svoj smisel, ni več mogoče enostavno nadaljevati. Misliš, da se medtem
ni nič zgodilo? Majhen liričen intermezzo.
—	Ti nisi več isti.
—	Ne. jaz nisem več isti...
—	In kaj si našel pri njej?
—	Ce bi vsaj vedel, kaj sem iskal... Glej; vedel sem, da se bova nekoč spet
srečala, da se ti bom bal pogledati v obraz. A vendar...
—	Si vsaj srečen? Kako živiš?
—	Vselej pred novimi dejanji. Skušal bom nekaj ukreniti zoper to mesto...
—	Približno tako. .. Verjamem pa, da mestu v prid. Zdaj stojiva pred hišo,
v katero ti ne smeš vstopiti. V njej nisem sam, temveč osamljen.
Stekel je po stopnicah in se za hip ustavil ob kamnitem levu, ki je prav tedaj
odpiral žrelo. Moral se je ozreti. Njegov glas je še zvenel po ulici, toda tam ni
bilo nikogar več. Ker bi ga iz zgornjih nadstropij mogel opazovati kdo od pred-
stojnikov, se ni smel še dalje zadrževati. Prizadevno se je pognal dalje, da bi
čimprej poročal inšpektorju.
inšpektorjeva soba pa je bila prazna. Potrkal je na sosednja vrata, povprašal
po celem hodniku, a nihče mu ni vedel povedati, kam je odšel inšpektor Kos.
Čakal ga je v njegovi pisarni, dokler ni zazvonilo. Zadovoljiti se je moral z
ugotovitvijo, da so ga opravki zadržali 'drugje. To pa je bilo povsem običajno.
Dovoliti si ni mogel niti upanja, da se bo inšpektor vrnil zvečer ali naslednji dan.
Vselej je izginil za več dni. In preden se bo vrnil, se bo že našel kdo, ki mu bo
naložil novo delo.. . Kapitanovo vprašanje bo ostalo odprto ... Zdaj mu je bilo
tudi jasno, da na kapitana ne more računati. Začeti mora sam . .. Čakati, da
bo vendarle napočil trenutek, ko bo mogoče nekaj ukreniti, stopiti v sredo
dogajanja, razjasniti, kako je pravzaprav s tisto veliko stvarjo, ki ga že leta in
leta preganja po svetu ... Zavrteti kolo usode nekoliko v drugo smer, proč od
tiste, ki je že določena ... Kaj ...?
Prepričan, da se je njegovo življenje primaknilo k odločilnemu trenutku, je odšel
v svojo sobo in ni več mislil na inšpektorja. Sam, v popolnem miru, si je moral
odgovoriti na vprašanje, ali so njegove misli že sposobne voditi dejanja. Ze prej
zadušljivi vonj po orumenelem in zaprašenem papirju je bil zdaj neznosen, od-
vraten ... Kako bi mogel tu vzdržati še vse dolge dni, ki bi bili potrebni, da bi
1055
pregledal preostali kup aktov... Bi se vsaj tedaj zavaroval pred očitki svojih
predstojnikov, bi vsaj deloma zadovoljil samega sebe, svoj notranji nemir...
2e zdavnaj mu ni bil več tuj občutek, da se je znašel v kolesju, ki ga ni mogoče
več zaustaviti. Ostal je izven, daleč od drugih ... Zamotana in vijugasta pota,
po katerih bi se jim lahko približal, so mu bila neznana. Kolikor pa jih je
vendarle poznal, jim je moral odreči upravičenost. Ce bi nekdo trdil, da je
tujec, mu ne bi ugovarjal. Ali potemtakem ne bi kazalo povezati popotne culice
in oditi dalje, v neznano, novim možnostim nasproti, vztrajati do kraja? O koncu
tako ni mogoče predvideti nič določnega. Samo dalje. Ni podmornice brez izhoda
na ulico, vsaka ima svoj periskop. Koliko je na svetu mest, kot je to... Ali ni
bil enako, kot v to, povabljen v vsa? Ali ni tu že sama prisotnost dokaz pri-
znanja? Ali ne bi kazalo preizkusiti prav vseh možnosti, ugotoviti, kdo prav-
zaprav je, kaj hoče in koliko je pripravljen tvegati?
Stal je naslonjen na podboj in pogled mu je še vedno krožil po visoki skladov-
nici papirja. V tišino popoldneva se je tedaj vrinilo komaj zaznavno šelestenje.
Ko je prisluhnil natančno, ni bilo nobenega dvoma več, da se za skladovnico
smrdljivega papirja nekaj premika. Pomislil je na miši. Morda so našle v podu
luknjo in zdaj nemoteno opravljajo svoje uničevalno delo. Hip nato pa je že
vedel, da hoče znova varati samega sebe. Z odločno kretnjo je potegnil iz žepa
ključ in odklenil vrata, ki so vodila v sosednji prostor, kamor je po Tillynem
naročilu odlagal pregledane akte. Zagledal je na tleh sedečega fanta upadlih lic
in kuštravih las. Trgal in mečkal je njegove spise ter list za listom sežigal v
bencinskem sodu brez pokrova, kjer je z nizkim modrikastim plamenom brez
dima in brez vonja gorela temna tekočina. Dimitrij ni bil niti najmanj vzne-
mirjen. Stopil je korak, dva dalje in brezizrazno opazoval bledega mladeniča.
Ne da bi kaj prida brskal po spominu, mu je bilo jasno, da ga vidi prvič in da
mu je bil še pred nekaj dnevi zelo podoben. Da, to je bil on sam. Mladenič ni
mogel prikriti svoje zadrege. Cez nekaj trenutkov je nenadoma planil pokonci in
se sunkovito priklonil. Z glasom seveda ni bilo nič. Ostal mu je v grlu. Izgrgral
je nekaj nerazumljivega. Dimitrij mu je dal znamenje, naj sede.
—	Kaj počenjaš tu?
—	Delam, je dahnil neznanec in se spet priklonil. — Naročeno mi je, naj pazljivo
sežgem vse te papirje .. .
—	Da, da, je zamišljeno pritrdil Dimitrij.
—	Oprostite ... Mladeničev glas je bil zdaj že proseč. — Nisem vedel, da ste
tudi vi moj predstojnik, nisem vas pričakoval. Novinec sem. To je moje prvo
delo, več tednov sem čakal nanj . .. Zdaj pa sem hotel pohiteti. Morda ni prav,
da se popoldne zadržujem v teh prostorih ... Recite eno samo besedico, takoj
1056
FRANCISEK SMERDI!: Relief matere z otrokom — okrog 1. 1942
Bakhantka — okrog 1. 1950
Žena z lutnjo — okrog 1. 1940
Mali ženski akt — okrog 1. 1943
bom odšel... Ce sem se pregrešil zoper navade v tej hiši, me kaznujte. Hotel
sem pokazati le svojo pripravljenost...
—	Da, je odvrnil Dimitrij. — Vidim, vidim vse... Pa vsaj napreduješ?
—	Počasi... Naročeno mi je, da moram vsak list pretrgati podolgem in počez,
zmečkati vsak del posebej ter drugega za drugim spustiti v ogenj. Vsakega
naslednjega šele tedaj, ko je poprejšnji že zgorel...
•— Mečkaj jih narahlo.
—	Da. Zelo narahlo, je pritrdil mladenič, zdaj že nekoliko opogumljeno. —
Lahko se zanesete name. Narahlo, z občutkom...
Dimitrij se je mimogrede in kar najmanj opazno ozrl po stenah; iskal je skrivni
vhod. Doslej je bil namreč prepričan, da je edini vhod skozi njegovo pisarno.
Toda pred novincem, za katerega niti ni vedel, če je res to, ni mogel kazati
svoje zvedavosti. Brez besed je zaloputnil vrata in ga prepustil svoji usodi. Zdaj
je skoraj že vedel, kaj mora storiti, ni pa mu bilo jasno, zakaj je samemu sebi
dopustil, da je preteklo že toliko brezplodnega časa. Zakaj je samo čakal? Morda
je že marsikaj zamujeno.
Zadostovalo je samo nekaj trenutkov in že se je vsa njegova pozornost usmerila
navzven. Občutil ni niti utrujenosti niti lakote, neznana moč ga je gnala samo
dalje in dalje. Ko je zapuščal stavbo, je preskakoval po tri stopnice hkrati,
švignil mimo vratarja in se zviška pognal na ulični asfalt. Celo v njegovem
telesu se je nekaj spremenilo: Dihal je počasi in umirjeno, izgubil je občutek
za hitrost, sploh ni imel vtisa, da hiti. Ulice so drvele mimo njega, on pa je stal
na mestu. V tej naglici in spričo pestrosti, ki se je nudila njegovim očem, ga
posameznosti in podrobnosti niso več zanimale. Mimo njega je švignilo celo
nekaj postav, lesketajočih se v novem usnju, kar je bilo za ta dnevni čas dokaj
nenavadno. 2e blizu doma ga je prehitela kolona avtomobilov, strogo zravnanih
po širini in dolžini, vendar to pot zavijanje strojev ni bilo tako odurno kot kdaj
prej, tudi njihova hitrost ni bila tako osupljajoče izrazita kot nekdaj. Dimitrij je
samo nekoliko bolj pritisnil na stopala, pa jih je nekaj časa z lahkoto dohajal.
Mikalo ga je sicer, da bi jih pustil za seboj, toda zavedel se je, da bi takšno
zapravljanje sil ne imelo nobenega smisla. Z brezglavo norostjo strojev ne gre
tekmovati. Ker pa se je obenem tudi zavedal, česa je sposobna velikodušnost, jih
je spustil naprej.
Čeprav je vso pot tekel, ni bil niti zadihan. Njegove misli so bile povsem jasne
in niti zadovoljstva, da je Žorža našel doma, ni znal prikriti. Žorž je ležal na
postelji in žvečil strupeno zeleno zeljnato veho ter buljil v šop papirjev, raz-
tresenih okoli sebe. V levici je držal kratko, obgrizeno pisalo in ga še kar naprej
vneto obdeloval z zobmi. Razmršeni lasje so mu viseli čez ušesa in čez oči.
Očitno je bil vznemirjen, zaskrbljen.
1057
—	Končno se spet vidiva, je živahno pozdravil Dimitrij.
Zorž je samo prikimal in pogleda niti za hip ni odmaknil od papirjev.
—	Kaj pa je to? Dimitrij je stopil bliže k Zorževi postelji.
—	Uradne listine, je zamrmral Zorž. — Redni letni pregled. Prekleto je zavit.
Ze nekaj ur čepim nad njim, a brez uspeha.
—	Za to sta potrebna dva: Tisti, ki preglede daje in tisti, ki nanje odgovarja.
—	Cinizem, je odvrnil Zorž in se škodoželjno zarežal. — Cinizem, ki se konča
ravno tisti hip, ko tudi sam prejmeš enake papirje. Vem, da jih boš isxedno
vesel... Tamle so ...
—	Do kdaj bi jih moral izpolniti?
—	V enem tednu.
—	Glej, usoda je milostna. Teden ima sedem dni in sedem noči. Kaj vse se
medtem že lahko spremeni.
—	Zelo se motiš. Teden mine, vprašanja ostanejo.
—	Celo na tvojem mestu ne bi trdil tega. Lahko te povozi vlak, padeš pod avto
ali pa se utopiš...
—	Prazne mamje. Izpolniti je treba samo redni letni pregled. Vse drugo odpade.
Sal ne prenesem.
—	Kaj pa piše v tem grozo zbujajočem pregledu? Saj si popolnoma bled ...
—	Kot navadno: Oče, ded, praded... Vsaka od teh rubrik ima svojo stran,
ki jo je treba izpolniti. V samo jedro stvari posegajo. Ko se jih boš lotil, ne boš
samo bled, temveč tudi zelen ...
—	Poslušaj me, Zorž! Dovoli, da ti zastavim majhno vprašanje: Ali si prepričan,
da boš vedno lahko živel tako lagodno kot sedaj? Kaj pravzaprav nameravaš
v prihodnje?
—	Ce vprašanje ni nova šala, ti lahko enako odgovorim: Prihodnost me ne skrbi.
Ce bom vselej vestno izpolnjeval ukaze predstojnikov, se mi obeta še lepa
prihodnost. Doslej je šlo še vse po sreči. Težave spremljajo lahko samo tebe.
—	Ce pade prijatelj, na katerega si se naslanjal, si tudi ti v blatu. Vsakdo
se lahko spotakne.
—	Brez nevarnosti ni mogoče vztrajati. Meni se doslej še ni pripetilo.
—	Najbrž še ne veš, da si podrejen. Prisilil te bom k dejanjem.
—	Nekdo te je navlekel, haja ...
—	Tilly mi je dala posebna pooblastila. Imam svoj načrt in ti mi boš pomagal,
da ga uresničimo. Ne bova sama, tudi Zan bo sodeloval in Enoroki. Celo in-
špektor Kos bo z nami. Toda cilj, sredstva in način bom odrejal sam... Pusti
papirje in spi. Nocoj je zadnja noč, ko lahko še mimo počivaš. Jutri se bo
1058
s teboj nekaj zgodilo. Začel se boš spreminjati. Naposled boš postal srečnejši
človek, toda drugačen, kot si sedaj.
—	Pusti me pri miru. Zadovoljna sem s svojim položajem in s samim seboj.
A tudi če ne bi bil, ti ne moreš nič spremeniti. Vse je določeno.
—	Tvoj primer še ni brezupen, računam pa, da se boš upiral. S samim seboj
boš imel največ težav... Vseeno poskusimo. Saj spoštuješ odločitve predstoj-
nikov?
—	Spoštujem. Dvomim pa, da jih ti... Dvomim v marsikaj...
—	Rešil te bom dvoma.
—	Raje mi povej, kaj boš napisal v rubriki »oče«?
—	Eno samo besedico: »Da«. Zdaj pa, 2orž, lahko noč. Da ne pozabim: Zjutraj
se takoj oglasi v moji pisarni. Ves dan si prihrani zame.
Dimitriju v resnici še ni bilo do spanja. S priprtimi očmi je še dolgo bedel v
preteklosti in nekajkrat se je že zalotil na robu možnosti, da bi vse svoje namere
obrnil v šalo, se rešil odgovornosti za jutrišnji dan in se prepustil sentimen-
talnemu oživljanju nekaterih preteklih trenutkov... Bili so nekoč časi, ko je bil
svet še harmonična celota. Potrebno je bilo samo stopiti vanj. Vstopil je in kaj
se je zgodilo? V tem trenutku je bil zadosti trden in dovolj neprizanesljiv
do samega sebe, da si je lahko priznal: Preteklost je nepreklicno samo še —
preteklost. Vse, kar se je končalo pred meseci, pred leti, morda celo pred dnevi,
ne daje smisla sedanjosti. Ali pa? Kakor koli... Nov dan terja novih dejanj,
kljub temu, da vse posledice prejšnjih še niso jasne in spoznane.
Zaspal je pozno, dolgo v noč so ga preganjale misli, vendar ni odnehal prej,
dokler slehernemu čustvu ni odrekel nove vsebine. Najdalj se je pravzaprav
mudil pri Dunji. Njen obraz je lebdel pred njim v mraku še neosvojenega
prostora, miren, skoraj žalosten. Kot da je v njej združena vsa preteklost.
Zdaj ni več dvomil, da so bile resnično močne samo vezi, ki so ga vezale nanjo.
Toda nekaj je bilo zdaj za vselej izgubljenega. Ne da bi vedel kdaj, se je izne-
veril njej in samemu sebi, prepričan, da sledi pravemu klicu. Danuška je bila
kot klic iz podzemlja, ki ga je dokončno razdvojil. En del njegove zavesti zdaj
neprestano nasprotuje'drugemu. Le s svojimi dejanji si lahko za hip ustvari novo
iluzijo v svoji celovitosti, o neizbežnosti vsega, kar je in kar je treba neprestano
zanikati. Zato mora vsak dan znova prestopiti tisti usodni prag, ki loči hotenje
od dejanj. Račun je jasen in zelo preprost. Cez prag gredo tisti, ki nimajo česa
izgubiti. Ce bi živel nekje na robu središča, kot Tilly, obdan z blestečo širino
asfaltiranih cest, tedaj ne bi razmišljal, kaj se dogaja v tej mračni kleti, daleč
od sveta, daleč od dnevne svetlobe, ki pogosto daje mestu varljiv videz.
Vstal je čil in odločen, z občutkom, da je njegov organizem pripravljen. Zorž
je še spal, budilka se še ni bila oglasila. Dimitriju se je mudilo, zato ga ni
1059
čakal in ne budil. Najprej je nameraval poiskati Zana in Enorokega, ju povabiti
v sobo inšpektorja Kosa, da bi jim potem, ko bi prispel Zorž, pojasnil svoj načrt
in vsakemu od njiju naročil, kaj mu je storiti.
Veža in hodniki Ustanove pa so bili še prazni, nemi. Niti najbolj delavni usluž-
benci še niso začeli prihajati. Tako Dimitriju ni preostalo drugega, kot da je
čakal v svoji pisarni. V tej jutranji tihoti, ko je bil zatrdno prepričan, da bo
nekaj trenutkov lahko prebil v odmaknjenem premišljevanju in razorožil sa-
mega sebe pred poslednjimi pomisleki, ki so se vtihotapili vanj med potjo,
je bil nemalo presenečen, ko je našel zgrbljeno na stolu in na pol ležečo na mizi
—	Tilly. Se bolj kot njena navzočnost je bila nenavadna njena zunanjost.
Drža mlahava, lasje neurejeni, po licih sledovi solz. Zdela se mu je starejša in
na svoj način tragična, a tudi bližja. Malodane pozabil je na njuno službeno
razmerje in skoraj bi ji bil položil roko na rame. Besede in način, s katerim so
bile izgovorjene, so to dvojnost njegovih občutkov tudi izrazile.
—	Ob tej uri že v službi? Ste me dolgo čakali?
—	Vso noč sem tu, je z zamolklim glasom in odsotnim pogledom pojasnila Tilly.
Dimitrij je čutil, da je njena navzočnost v zvezi z nečim, kar presega njuno
poznanstvo. Enostavno se je zatekla v ta prostor, ker je morda še najbolj ločen
od vseh drugih in kjer je verjetno občutek samote nekoliko izrazitejši. Tillyn
pogled je že nekaj trenutkov počival na njem; čeprav je Dimitrij poskušal
dvomiti o njeni potrtosti, to ni bilo več mogoče. Prepričala ga je.
—	Ti veš mnogo, a premalo... Ne vem, kje naj začnem... Sinoči je Edvin spet
priredil eno svojih divjaških predstav...
Dimitrij se je spomnil vrta s krdelom podivjanih psov, s podkovanimi čevlji
poteptane trave, starke v kuhinji ob kaminu, kovinskih znamenj, ki jih je bilo
mogoče vžigati v kožo, vendar ni čutil potrebe, da bi spregovoril.
—	Zoperstavila sem se mu ... Prebičal me je kot najnižjega služabnika in me
vrgel čez ograjo. Njegova sinova sta za menoj metala razbite steklenice in gra-
nitne kocke. Nikoli nista zgrešila... Morda se je tebi zdelo, da imam lep dom,
ugled, položaj ... To je samo videz. Dolga leta sem vdano služila Edvinu in
marsikatero bolečino mi je prizadejal. Z razumevanjem sem opravičevala nje-
govo divjaštvo, misleč, da to spada k njegovemu značaju. Navsezadnje tudi
služba zahteva, da je prav takšen. Marsikaterega uspeha ne bi bilo, če bi bil
drugačen. Vsi smo mu lahko samo hvaležni. Njegova usoda je žalostna. Rad
bi bil dober, a ne sme biti. Mora se žrtvovati in ostati grob. V začetku je zaradi
tega zelo trpel in lastne muke so ga naredile samo še bolj grobega. Potem je
resnično postal to, kar ni hotel, toda spomin na čas, ko to še ni bil, živi v njem
in ga razjeda. Zato pobesni.. . Dobro ga poznam, nisem bila samo njegova
sodelavka, temveč tudi njegova žena. Posteljo sem delila z njim in v najintim-
1060
nejših trenutkih sem mu videla v dno duše. Ti ničesar ne veš o dvojnosti moje
narave in o globokem prepadu, ki zija med eno in drugo stranjo. Potreboval
me je, a je obenem tudi trepetal pred menoj. Kajti nekega dne bom jaz njegov
konec. Morda se mi je samo dobrikal, da bi dobil oblast nad menoj. Čeprav
sem mu bila podrejena, je vedel, da ga bom nekoč obvladala. Zanj bi bilo
bolje, če bi bil dober, a ga je hromil strah, kalil mu je razsodnost... Poskušal
me bo izničiti, zanj sem samo še eno... Kot žena sem navezana nanj in še
čutim bolečine, ki mi jih je prizadejal, in zaradi njih ga ne morem zapustiti. To
so njegove bolečine... Zatekla sem se v tvojo pisarno, prebedela ostanek noči
in iskala izhoda, ki ga ni... Oprosti, našel si me v trenutku slabosti... Iščem
oporo...
—	Celo vi jo iščete?
Zmignila je z rameni: — Nekaj bomo morali storiti.
—	To trdim tudi jaz.
—	Ko ne bi vedela, da je že zdavnaj vse izgubljeno...
—	Kakšna sorodnost duš, se je suho nasmehnil Dimitrij. Vaša potegavščina
ne bo uspela. Odločeno je.
—	Nič ni odločeno. Prepusti drugim...
—	Nikakor ne. Začenjamo z vašim načelnim pristankom...
—	Zadržala te bom za vsako ceno. Ti si niti ne moreš predstavljati posledic
svojih dejanj...
—	Res, ne vseh. Dolga leta sem čakal... Ali naj oklevam vse življenje? No-
bena odločitev ni zadosti premišljena. Kot da bi bila naša dejanja razumna...
Pretiravamo v to ali ono smer. V stvarnost je mogoče uspešno poseči le z
nasiljem. Smotrna in postopna preobrazba — to je utvara. Sprejemam odgovor-
nost za svoja dejanja, spričo tega bo vaše stališče lahko. Ničesar ne tvegate,
vsak hip se me lahko odrečete, postavite me na laž. V primeru, da bi mi kazalo
slabo, moje izjave izgubijo vsako veljavo. Verjeli bodo samo vam, vašemu
ugledu, vašemu položaju.
—	Bojim se zate. Napravila sem vse, da bi te zaščitila.
—	Zoper mojo voljo to najbrž ne bo mogoče.
—	Sleherni trenutek dneva sem s teboj. 2e sama misel, da se ti lahko kaj
zgodi, me spravlja iz ravnotežja. Nikoli mi nisi verjel...
—	Nasprotno, prav nasprotno. Dvomim o iskrenosti vaših želja. Kaj je v tem
našem svetu še resnično? Računi? Čustva? Prevare? Ljubimo preračunljivo,
varamo iskreno, skrivamo svoj prav obraz, da bi bili pošteni, upoštevani, vredni
dostojanstva... Morda se vas loteva sentimentalnost, to bi bilo slabo zna-
1061
menje za oba. Vašemu življenjskemu načinu se ne bi prilegalo, vaš značaj bi
se upiral. Razen tega se bo zgodilo vse tisto, kar se mora zgoditi.
—	Nikoli se nisi potrudil, da bi me razumel. Omejen s predsodki si me trmasto
odbijal, samo odbijal. Kot da jaz ne bi mogla biti nežna, čuteča. Si morda
verjel, da sem previsoko nad teboj, zate nedosegljiva? Morda si celo podlegel
utvari, da delujem zoper tebe? Si še vedno prepričan, da je moja usoda dru-
gačna od tvoje?
—	Niti o tem nisem prepričan.
—	Ker sem Edvinova žena? Povedala sem ti, kako je ravnal z menoj. A tudi
to ni bistveno. Lahko bi to bil navaden družinski prepir. Važna je stiska, v kateri
se je znašel, protislovje, v katerega se vse bolj in bolj zapletamo. Poskušal
se me bo znebiti. Kdo ve, kakšen konec mi je namenil?
—	Sodila si boš sama, je tjavendan odvrnil Dimitrij.
—	Ne verjamem, to je dolgotrajen proces. Odpravil me bo mimogrede. Omenil
je dve možnosti: Sod z žvepleno kislino ali postopek z bencinom.
—	Konec je vselej samo konec, naj traja nekoliko dalj ali nekoliko manj. Bistve-
ne razlike ni.
—	Konec je vselej strašen. Tvoja fantazija ti o tem ne more nuditi nobene opore.
—	Izbira je tako stvar drugih.
—	Predstavljaj si, recimo, kaj čaka tebe ... Ozka, tesna cev iz bodeče žice,
skozi katero se moraš plaziti gol...
—	Najlepša hvala. Ideja ni slaba.
—	V resnici se prav dobro zavedaš, da ti bom stala ob strani, dokler boš živ.
—	Kot sem rekel, me vse posledice niti ne zanimajo...
Na vrata je pritajeno potrkalo in isti hip so se tudi že odprla. Z izrazom pri-
zadevne naglice na obrazu je v sobo skoraj padel — Zorž. Ko je zagledal še
Tilly, je prebledel in vrat mu je začel sunkovito trzati. Zdelo se je, da se pri-
klanja, zdaj enemu, zdaj drugemu, večinoma pa kar v kot. Zadrege ga je rešil
Dimitrij, ko mu je naročil, naj poišče Zana in Enorokega, nakar ga naj vsi
trije počakajo v pisarni inšpektorja Kosa. Zorževo klanjanje se je zdaj spre-
vrglo v neprekinjeno prikimavanje. Ritensko se je umaknil in z vso silo potegnil
vrata za seboj.
Dimitrij in Tilly sta se spogledala, kot bi si hotela še nekaj reči, vendar je prav
tedaj nastal v inšpektorjevi sobi živahen prepir. Čakala sta, da bo kdo vstopil.
Tilly se je dvignila, prisotnost tujih ljudi ji je bila očitno odveč. Tudi Dimi-
trijev pogled ji je govoril, da lahko odide. Ko je bila že na pragu, je Dimitrija
1062
še enkrat objela z žalostnim pogledom, ki pa je zanj ostal še vedno nerazumljiv.
Kljub temu pa je njen glas izražal resnično potrtost.
—	Zakaj morava biti midva tako nesrečna...?
Dimitrij je zmignil z rameni: — Oprostite, jaz nisem nesrečen.
Njenega odgovora ni slišal, kajti hrušč v sosednji sobi je naraščal in se bližal
njegovim vratom. Živahnih kretenj in žarečih pogledov so hkrati planili Zorž,
Zan in Enoroki, takoj za njimi pa je vstopil tudi inšpektor Kos. Kazno je bilo,
da je ostale ravno on potisnil naprej. Vsi so že imeli usta rahlo odprta in ušesa
ošiljena, pripravljena na sprejem kratkih, odsekanih povelj. Le inšpektor Kos
je potem, ko je rahlo priprl vrata, skoraj šepetaje vprašal, če je Tilly res odšla.
Potem nihče ni več mogel dvomiti o njegovi samozavesti.
—	Odšla je, je trdo odgovoril Dimitrij. Pogled na zbrane sodelavce ga je pre-
pričeval, da je položaj zanj nadvse ugoden. — Načrt, o katerem vam bom zdajle
pripovedoval, uživa njeno podporo. Jasno? Imam vsa pooblastila, da zadevo
izpeljemo do kraja.
—	Po najkrajšem postopku, tako je..., je pritrdil inšpektor, kot da so mu
znane že najmanjše podrobnosti.
—	Sc>dite! Dimitrij jim je z roko pokazal na zložene akte. — Zdaj je dovoljeno
tudi to. Izjemoma, seveda... Razgovor ne bo ravno kratek, čeprav vas ne
nameravam zadrževati. Z eno besedo: Mi se kolikor toliko poznamo. Ze lep čas
delamo skupaj na tej Ustanovi in vemo, da nas to delo, kljub najboljšim željam
in pričakovanjem, kljub vsakodnevni pripravljenosti, da napravimo nekaj
velikega, ni zadovoljilo, ni izpolnilo naših pričakovanj. Cas je, da se o tem
pogovorimo. Za uvod bom povedal nekaj svojih misli. Prizadevajte si, da me
ne boste napačno razumeli. Moje ugotovitve se nanašajo predvsem name, želel
pa vas bi prepričati, da tudi na vas. Ce nimam prav, mi boste ugovarjali. Na-
našajo se pravzaprav še na marsikoga drugega, znanega ali neznanega ... Na
razlike in različice me boste prav tako opozorili... Tu lahko govorimo povsem
odkrito. Govorimo isti jezik, uporabljamo iste besde, morda se bomo razumeli.
Naši cilji, pravzaprav cilji, katerim smo hoteli služiti, so podobni, če ne enaki.
Tudi jaz, enako kot vi, sem se zgodaj podal na to pot. (Razlogov ne bom na-
števal.) Z vsem mladostnim žarom sem hotel služiti naši veliki stvari. Čeprav
sem jo tedaj še slabo poznal... Moja usmerjenost je bila konkretne narave,
postal sem graditelj. Pomagal sem izpolnjevati velike načrte. Verjel sem v iskre-
nost vseh ljudi. Leta so tekla, resničnost je dobila več podob. Mnogi so oma-
gali, mnogi so ugotovili, da so se zmotili. Nekoč številne vrste so se začele
redčiti. Vsakdo si je prihodnost predstavljal na svoj način. Ce smo hoteli to,
potem nismo vedeli, kaj hočemo... Seveda z vsemi omejitvami, ki sem jih
omenil prej... Dopolnili me boste... Mnogi so podvomili nad samim seboj
1063
ali nad ostalimi... Tudi na to vprašanje boste lahko odgovorili. Tako sem se
tudi jaz znašel pred odločitvijo: Sprejeti stvarnost ali pa zavreči vse, tudi
življenje. Kot vidite, sem se odlečil za stvarnost. Toda ne za kakršno koli
stvarnost. Cilji so postali manj vzvišeni, toda bližji. Verjel sem, da so naši med-
sebojni odnosi urejeni tako, da že sami po sebi zagotavljajo spreminjanje stvar-
nosti. Tudi to ni res. Nič ni dokončno urejenega, vse je treba urejati znova,
vsak dan znova. Sleherno oklevanje, zanašanje na druge zbuja malodušje in
razočaranje. Tako sem prišel do točke, ko čakanje ni več spodbuda. Vse drugo
je pravzaprav nevažno. Drobni opravki, majhne skrbi, vsakdanjost... Izgubili
smo občutek za bistveno, čeprav sem prepričan, da ni nič pomembnejšega od
vsakdanjosti. Nekaj moramo storiti. Nekaj lahko storimo... Odločil sem se za
dejanje, ki sicer ni enako velikim odkritjem človekovega duha, za naš čas
pa ni brez pomena. Več sploh ni mogoče storiti. Zveni sicer ironično, toda mislim
resno: Z današnjim dnem prehajamo v zgodovino. Nastopiti moramo strnjeno.
Veliko dejanje je pred durmi. Na tem kraju bo nekač stal spomenik. Od nas
je odvisno, ali bodo naša imena na njem vrezana z zlatimi črkami ali pa bodo
neusmiljeno osramočena. Ste me razumeli? Ste mi pripravljeni slediti?
—	Smo, smo! so odgovorili vsi v en glas.	^
Dimitrij jih je pozorno opazoval, vendar na njihovih obrazih ni opazil nobene
spremembe, nikakršne zavzetosti. Enoroki si je z edino roko trebil' nos, Zan
je nepretrgoma buljil v steno, Zorž pa se je kar preveč udobno zleknil po pa-
pirju, da bi bila njegova pozornost lahko kaj več kot povprečna. Tudi inšpek-
torjev obraz ni izražal nobenega določnega razpoloženja. Zato je Dimitrij naj-
dalj strmel ravno vanj.
—	Dobro, je čez čas spregovoril Kos. — Dimitrij je pojasnil svoje stališče.
Zanj smo mu lahko samo hvaležni. Ničesar si ne domišljam, če trdim, da sem
ga popolnoma razumel. Zdaj je vrsta na vas. Zastavite vprašanja.
Zan, Zorž in Enoroki so ravnodušno strmeli zdaj v inšpektorja zdaj predse,
le na Dimitriju se je njihov pogled ustavljal samo mimogrede. Dolgo so mol-
čali. Dimitrij je bil trdno odločen, da ne spregovori prvi. Naposled je res in-
špektor vprašujoče razprostrl roke in svoj preiskajoči pogled zapičil naravnost
vanj. Inšpektorjev glas je postal kovinsko rezek, vendar ni bilo mogoče trditi,
kaj izraža: notranjo napetost, prizadetost ali kaj drugega.
—	Zdi se mi, da ne bi bilo neumestno, če bi nam razložil vsebino svojega veli-
kega, za zdaj še samo nameravanega dejanja. Kaj obsega in kaj je v njem
velikega?
—	To, to, je pritrdil Zorž. — O velikih dejanjih smo že toliko slišali...
—	Bodimo konkretni, je vzkliknil Zan, Enoroki pa je neodločno prikimal proti
kotu.
1064
—	Naš čas je bogat z velikimi dejanji, je nadaljeval inšpektor. — Kaj je veliko
v resnici in kaj samo na videz? Nas ni več mogoče presenetiti... Stvarni
ljudje smo...
—	Na vašo zrelost sem računal, je pojasnjeval Dimitrij. — Zdaj sem prepričan,
da se nisem uračunal. Mogoče je v inšpektorjevem vprašanju kanec posmeha,
prav je tako. Posmeh naj velja naivnosti, zanesenosti, nerazgledanosti. Vse to
pripada preteklosti. Spoštujem vašo skepso, če ji bodo sledila odločna dejanja.
V nasprotnem primeru pa je tako vse nesmiselno... Sam sem se dolgo trapil
z velikimi dejanji, ne da bi kaj vedel o njihovi resnični vsebini. Verjel sem,
da so to vsa dejanja, ki služijo našemu cilju, a ne nam. Nasedli smo in še
nasedamo... Vsaj delamo se tako. Priznam, da bi me inšpektorjevo vprašanje
še pred letom dni spravilo v zadrego. Morda je bilo s tem namenom zastavljeno
tudi zdaj?	;
—	Gremo dalje! Inšpektor je zamahnil z roko.
—	Samo dalje! Govoril sem o velikem dejanju, ker sem predvideval, da boste
uganili, za kaj gre... Za kopico drobnih stvari... Ce je tako, vam bom rad
pritrdil. V tem tudi vidim zagotovilo, da jih bomo zlahka opravili...
—	Postajam nestrpen, je pripomnil inšpektor.
-— Prijatelji, dovolite, da vas tako imenujem. Ko sem prevzel svojo dolžnost
pri vas, sem verjel, da tu delaju izbrani ljudje in vladajo izbrani odnosi. Osebne
izkušnje in stiki z vami so me prepričali o nasprotnem... To, nič drugega!
—	In kaj pravzaprav hočeš?
—	Spremeniti vse to.
—	Kje nameravaš začeti?
—	Pri nas samih. Mar se ne poznamo? Vsakdo je utesnjen in omejen na svoj
način, nikomur ni dano, da bi uresničil vsaj del tistega, kar želi sam. Večinoma
predstavljamo nekaj, kar nismo. Delujemo v ozkih kolesnicah, ki jih je določil
voz pred nami. Naš osebni polet je samo želja, privid, ki samo izjemoma postane
resnica. Nihče ne pozna naše resnične vrednosti, naše sposobnosti so izrabljene
nesmotrno. Z našimi imeni je združena kopica predsodkov in sodb, ki z nami
samimi niso v nobeni dejanski zvezi. Delujemo sredi namišljenega sveta in v
očeh drugih smo spet samo neke namišljene osebnosti. Povezujejo in razdru-
žujejo nas predsodki. Zakaj jih ne bi začeli odstranjevati? Vi, inšpektor Kos,
ali ste vi zadovoljni s samim seboj in s svojim položajem? Ze prvega dne, ko
sem prišel sem, sem zvedel, da vam ne zaupajo popolnoma. Nezaupanje je
samo oblika podcenjevanja. Zakaj vas podcenjujejo? Ker vam zavidajo, da jih
prekašate, ali zato, ker so za to kakšni stvarni razlogi? Zakaj vam očitkov ne
vržejo v obraz? Človek podvomi v resničnost, ki je ni nihče pripravljen javno
1065
zagovarjati. Vaš položaj je negotov in nevzdržen, čeprav so muke, ki jih pre-
našate, zgolj notranjega značaja... Vzemimo Zorža. On trpi tudi telesno. Hrani
se kot živina in živi v temi, podložen, ker je ogrožen, vsak trenutek izpostavljen
očitkom. Dela, uboga, a ga nihče ne spoštuje, vsem je le sredstvo, s katerim
drugi uresničujejo svoje cilje. (O njih kasneje.) Kaj je pravzaprav zakrivil?
Kaj je v njegovem življenju narobe? Zakaj ni enakovreden drugim? Očitajo
mu, da nima preteklosti, a ni sam kriv, če je nima. Bil je premlad. Niti z naj-
večjimi napori ne bi zmogel tistega, kar se je drugim ponudilo samo. Dajmo mu
živeti brez te preteklosti! Mar ni treba vsak hip sedanjosti potrjevati, kdo si
in kaj si? Ali nimamo pravice tudi tistim, ki se sklicujejo samo na preteklost,
očitati, da nimajo sedanjosti in jim odrekati prihodnost? V čigavih rokah je
pravica moralnega razsojanja? Glejte, kako je vse protislovno! Zanu očitajo
njegovo starost. Kar manjka enemu, je drugemu odveč! Radi bi se ga znebili,
on ima preteklost, on je dolgoletna priča. Namigujejo, da z njim nekaj ni v redu.
Z veseljem bi mu očitali kakršno koli podlost, če bi ga le razvrednotila. Dajmo
mu dolžno priznanje. Vztrajno je deloval za uresničevanje velikega cilja. Naj
stopi na plan, kdor mu hoče očitati sebičnost! Ce pa je res sebičen, predlagam,
da ga vržemo iz šestega nadstropja. Samo poglejmo ga! Kaj ima? Kako živi?
Je mar njegova napaka, če se ni znal obdati z bliščem in v svojih rokah ni
združil velike moči, pred katero bi morali trepetati, da bi ga lahko spoštovali?
Se naša narava resnično klanja samo strahu? Bodimo nekoliko manj osebni
in dajmo svoje tudi tistim, ki sami ne znajo ali ne morejo vzeti. Je pač tako...
Enoroki ima samo eno roko. Pozabili smo, kje je ostala druga in zakaj se je
odvadil jemati. Njegov obraz je pošten. Živeti hoče in delati. Dajmo mu nekoliko
več zraka. Težko diha, hrope, bled je, v službo prihaja povaljan. Vem, da bi tudi
on rad pokazal urejeno zunanjost. Ni vsak sam kriv, če tega ne zmore. Eno-
roki je med njimi! Spremenimo vse to... To je veliko dejanje, ki se začne pri
malem. Upam, da se ne motim... Sicer pa vi sami dobro veste... Nekaj čud-
nega se dogaja med nami... Usodno smo vezani na ta prostor in drug na dru-
gega, a smo neprestano na oprezu, kot da je med nami nekdo, ki nam je sov-
ražen. Kot da je nekdo od nas še vedno prišlek, nepoklican ... Drug drugemu
ne zaupamo. Kdo je zasejal med nas uničujoči strup sumničenja? Kdaj mu
bomo prenehali verjeti? V resnici drug drugega prav nič ne ogrožamo. Seveda,
če... Večni »če« ... Ce bi drug drugemu resnično priznavali enake pravice in
dolžnosti... To mesto je obupno zapuščeno, puščobno in odljudno. Srh sprele-
tava človeka, ko hodi po ulicah, če le ima čas pomisliti, kaj vse se skriva za
brezčutnim betonom. Zgodi se, da sredi noči slišiš iz dna ulice pretresljiv klic.
So to klici obupa ali pa samo klici na pomoč? Ste jih že slišali? Kaj ste lahko
storili? Sploh jih niste čuli? Vem! Drug drugemu smo tujci. Ulice so prazne,
nikogar ne srečaš. Ce ga srečaš, ga ne poznaš. Ce ga poznaš, ga ne razumeá,
1066
ali pa on ne razume tebe. A tudi če se sporazumeta, dvomita o resničnih na-
merah drugega... Sebe poglejmo! Ali lahko trdimo, da zaupamo drug drugemu?
Nedvomno bi si radi zaupali... Hotel bi vas prepričati, da se lotimo tega dela.
Ne izmikajte se z izgovori, da že imate dolžnosti, ki jih ni mogoče zanemarjati.
Ne bom vam verjel. Vsi počenjamo nekaj, kar je lahko važno, a lahko tudi
čaka. Rotim vas, da nimam nobenih sebičnih ciljev, hočem biti samo eden od
vas. Prepuščam se vaši sodbi, spoštoval bom vaše odločitve. Delajmo skupno,
odstranjujmo zapreke, ki nas ločujejo. Kaj bi govoril še naprej. Za nas gre,
za nas gre! Nikogar ni, ki bi to napravil za nas in namesto nas.
V Dimitrijevem glasu ni bilo čutiti vznemirjenosti, zanesenost mu je bila tuja.
Bil pa je nekoliko zamišljen, in medtem ko je govoril, mu je pogled krožil po
tovariših, kot da hoče ostati z njimi v najtesnejšem stiku. Sedel je na vrtljivem
stolu, vendar se s hrbtom ni naslanjal na pisalno mizo. Roke je držal na kolenih,
njegov obraz je bil, kot običajno, bled. Ko je končal, so ga vsi zbrano poslušali
še naprej, tako da iz njihovih negibnih teles in otrplih obrazov ni mogel skle-
pati, da mu pritrjujejo. Čakal je besed. Dolgotrajen molk je postajal že dvo-
smiseln. In medtem ko se je zadrževal, da jih ne bi spodbujal, se je zavedel
tudi možnosti, da mu ne zaupajo. Res, zakaj bi zaupali ravno njemu? Kateri
trzljaj na obrazu jim zagotavlja, da so njegove misli res iskrene, da je pri-
pravljen tudi na dejanja? Tudi njega je zaznamovala preteklost... Nenadoma
se mu je zazdelo, da je že zelo star, da je minila že kopica let, odkar je prišel
v to mesto... A še neznansko bolj oddaljena so tista mladostna leta navdu-
šenja: ljubezen, cesta na Krasu, tovarna železnih konstrukcij, močvirje... Vse
tisto je bilo nekoč res, vendar že tedaj drugače res, kot je videl on ... Prav
mogoče je, da se je v tej igri časa tudi z njim nekaj zgodilo, neopazno kdaj...
Nečesa ne razume, morda se je zmotil... Dovolj. Zdaj je vrsta na drugih.
Ko se je dvignil inšpektor Kos, je Dimitrij najprej pomislil, da hoče na ta način
dati svojim besedam večji poudarek. Inšpektorjev službeni položaj bi povsem
opravičeval takšen nastop. Inšpektor si je pazljivo namestil očala in s tem še
povečal videz poosebljene resnobe in zbranosti, tiste vrste zbranosti, ki se že
druži z duhovno odsotnostjo.
—	Govoril si zelo jasno, se je najprej obmil k Dimitriju, nato pa se ozrl v tla.
—	Tvoj izgovor se je v zadnjem času zelo popravil. Vendar ti za tvojo odkritost
nismo dolžni nobene hvaležnosti. Zbral si nekaj zanimivih podatkov, vprašanje
pa je, če so točni. Naši nepazljivosti se imaš zahvaliti, da si sploh prišel do njih.
Seveda, vse to bo imelo svoje posledice. Zal mi čas in prostor ne dovoljujeta,
da bi se dalje zadrževal tu. Dolžnosti me kličejo drugam ...
Tedaj so hkrati vstali tudi Zan, Zorž in Enoroki.
—	Kaj je to? Za vraga, počakajte! se je vznemiril Dimitrij.
1067
Medtem je inšpektor Kos z odločnimi koraki že odšel skozi vrata. 2an, Zorž
in Enoroki pa so se jim obotavljaje približevali, ne da bi kdo od njih še pri-
voščil pogled Dimitriju.
—	Kam se vam nenadoma mudi? Pogovorimo se! Ostani, Zorž! V imenu zelja,
ki sva ga požrla skupaj! Daj, prekleto ...
—	Da, v imenu zelja ..., je potrto odvrnil Zorž. Za hip je dvignil pogled in v
kotičkih očes se mu je zalesketalo, kot bi se hotele utrniti solze. Toda utrnile
se niso. Dimitrij jih ni videl. Zorž je že držal za kljuko.
—	Zan! Reci vsaj besedo! Vendar ne boš dovohl, da spremenim mnenje o tebi?
Da nisi tudi ti prihajal v mojo pisarno le zato, da bi izvedel, kaj mislim jaz?
Je bilo vse tisto, kar si mi pripovedoval, izmišljotina?
Zan je nagubal čelo, povedati ni imel kaj. Stal je tesno ob Zoržu in tudi že
grabil za — kljuko.
Zdaj je vstal še Dimitrij in se približal Enorokemu, kot da hoče zadržati
vsaj njega.
—	Misli na prihodnost! Hočeš biti tako klavrna pojava, kot je Zan, ali pa morda
računaš, da boš postal inšpektor, ki mu ne bodo zaupali?
—	Jaz sam ničesar ne domnevam, je lakonično odvrnil Enoroki. Od vseh je bil
on še najbolj miren, neprizadet. Odhajal je kot običajno. Dimitrij je bil pre-
pričan, da se sploh nista razumela. Enoroki je mislil na delo. Zadrževal ga je
po nepotrebnem.
—	Ne pozabite, da delam po Tillynih navodilih, je zaklical Dimitrij, a se mu
ni nihče odzval. — Popoldne vas bom čakal pri Crni vešči. Pridite vsi! Toda
sam je vedel, da konca ni že nihče slišal. Ob zadnji besedi so se s treskom
zaprla tudi vrata. To je gotovo napravil Enoroki, z edino roko. Tresk je bil
—	močan. Tudi inšpektorjeva soba je bila prazna. Miza pospravljena. Nič ni
kazalo, da se inšpektor namerava vrniti.
Dimitrij je zaprl vrata svoje pisarne in se vrnil k pisalni mizi. Zavedal se je,
da je ostal na pol poti in da mora dalje. Ni bil presenečen ne potrt, kot da je
omahljivost tovarišev predvidel že vnaprej. Niso se odločno uprli njegovi na-
meri, mar to ni pomenilo, da lahko postanejo še njegovi strastni pristaši? Ce bi
prijateljsko prepričevanje dopolnjeval s službenim prisiljevanjem? Naj naroči
vratarju, naj nikogar ne pusti domov? Po končanem delu ga bodo morali
počakati v veži in potem jih lahko prepričuje pozno v noč. Vse dotlej, da bodo
voljni za oblikovanje ...
Tedaj pa je zunaj na hodniku zaslišal neke glasove. Sprva so bili le pritajeni
šumi, potem so se začela s treskom odpirati vrata pisarn, šume je preglasil
topot korakov, enak na vseh koncih hodnika, in Dimitrij se je zaman priza-
1068
deval, da bi razbral, kam je ta poplava naglice usmerjena. Ropot ni trajal več
kot pet minut, spet so zaloputnila vrata, zarožljali so ključi in potem šo se
glasovi počasi oddaljevali, najbrž po stopnicah navzdol, vse niže in niže, dokler
se niso povsem razgubili. Ustanova se je pogreznila v molk. Ta molk ni bil
prazen, temveč poln pričakovanja in Dimitriju ni dovoljeval, da bi ostal še
naprej ravnodušen. Vsak hip bi se moglo ponoviti nekaj nepredvidenega. Nemir
v njem se je razraščal v negotovost. Mahoma se je zavedel, da se ne upa več
premakniti. Po prstih je stopil k vratom in jih previdno odprl. Njegova pisarna
je bila že pretesna.
Tišino so razklali koraki z nenavadno zvonkim odmevom, ki so se približevali
iz neznane smeri, bolj od vrha navzdol kot od spodaj navzgor. Ne da bi sfe
zavedal, kaj hoče, se je Dimitrij po vseh štirih splazil v inšpektorjevo sobo.
Niti za hip pa ni dvomil, da je obisk namenjen njemu. Vstopil je kapitan. Njega
je najmanj pričakoval, zato se ni niti dvignil. Tudi kapitan ni opazil, da je v
njegovi drži kaj nenavadnega.
Kapitan se je bil od zadnjega srečanja močno spremenil. Obraz mu je bil nekako
režeč, polno novih gub ga je oralo in mu dajalo videz boleče radosti. Tudi nje-
gova obleka je bila zdaj drugačna: od glave do nog — planinska.
—	Saj to ste vi, kapitan, se je prvi oglasil Dimitrij.
—	Se nekaj ur, je odvrnil z glasom, ki ga sam ne bi prepoznal.
Dimitrij ga očitno ni zanimal. Razgledoval se je po inšpektorjevi sobi, jo pre-
meril po dolgem in počez, nato pa kar brez povabila vstopil tudi v Dimitrijevo
pisarno. Dimitrij mu je sledil tik za petami, kajti kapitanovo početje ga je
čudilo. Medtem ko sta ga v inšpektorjevi pisarni zanimali samo širina in dol-
žina, pa si je tu ogledoval tudi strop in stene. Dimitrij je skušal z vljudnostjo
oba izvleči iz zagate.
—	Kapitan, to je moj delovni prostor. Dokaj pripraven kotiček, kajne?
—	Zato si ga ogledujem, je rekel kapitan.
—	Prav veseli me, da ste me obiskali...
—	Vražja ženska ta Tilly! Kapitan je še vedno nepremično strmel v strop. —
Takoj sva se sporazumela. Popoldne sem že povabljen k njej. Dala mi je
namig...
—	Najbrž se nanaša na pristanišče. Vaš načrt bodo gotovo sprejeli.
—	Nikakega načrta nimam. Zapomni si to, fant! Začenja se nova doba, doba z
novim štetjem. Zdajle še pišemo leto nič... Sprejeli so me v službo.
—	Pri nas?
—	Pri nas. Podrejen bom neposredno Tilly. Njen peti tajnik bom.
1069
—	To je naravnost presenetljivo! Mnogoobetajoče... Dimitrij se je nervozno
zakrohotal in vstal.
—	Zelenec in izrodek! je skozi zobe siknil kapitan. — Samo pomanjkanje sline
me ovira, da ne pljunem vate.
Dimitrijev hladni pogled se je srečal z divjim kapitanovim. Bolščal je vanj, kot
bi ga hotel prebosti. Vendar se je kapitan umaknil prvi. Z odločnimi koraki se je
nameril proti izhodu. Dimitrij mu je sledil na hodnik. Kapitan se je samo še
enkrat kradoma ozrl. Ko je opazil Dimitrijevo senco, se je kot iz uma pognal
po stopnišču. Z vrtoglavo naglico je preskakoval po štiri stopnice hkrati in že
v nekaj sekundah izginil Dimitriju izpred oči. Slišalo se je le še njegovo loma-
stenje po nižjih nadstropjih.
Dimitrij se je zložno spuščal navzdol ter se od časa do časa ozrl po hodnikih.
Vrata vseh pisarn so bila na stežaj odprta, kot bi ga vabila, nikjer pa ni bilo
žive duše. V vseh nadstropjih je bila podoba enaka.
Ko je prišel v vežo, je iznenada ugasnila luč. Klical je vratarja, a se ni nihče
oglasil. Tipaje z rokami je vendarle dosegel vrata. Zunaj je bil še dan, toda že
pozno popoldne. Rjavo siva megla se bila že spustila do asfalta. S pločnika se je
še enkrat ozrl na Ustanovo. Z njenih oken je na ulico uhajala kot petrolejski dim
črna tema. Prava poganska tema. Kot za slovo... Kamnita leva na prizidku
vhodnih stopnic sta zaspano zehala in široko odpirala gobca. Pelikan nad vrati
je z ostrim kljunom trgal svoje prsi. Temna kri je po belem perju drsela v
gnezdo z mladiči.
Ker je že vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo, se ni ozrl čez ulico. Tam so bili
kostanji, ograje vrtov. Gledal je samo predse, na pločnik. Pri tej svoji odločitvi
je vztrajal tudi potem, ko se je že oddaljeval od Ustanove. Megla je bila močno
razmehčala blato na pločnikih. Težki čevlji meščanov so mlaskali za njegovim
hrbtom. Bilo jih je najbrž preveč, da bi se zgnetli na pločnik. Hodili so tudi
po cestišču. On se sicer ni menil zanje, toda tudi povsem pozabiti jih ni mogel.
Zavil je proti Crni vešči. Tod so bile ulice tihe, prazne. Pred njim se ni zganila
nobena senca. Tudi luči še niso gorele. Iz megle je začel pršeti droben dež.
Dimitrij je verjel, da bo po neonskem napisu, ki je žarel noč in dan, vendarle
našel Crno veščo. Toda v tem mestu se očitno ni dovolj spoznal. Našel je ulico
in hišo. Obe sta bili povsem enaki tistima, ki ju je iskal, le neonskega napisa ni
bilo nikjer in vsi vhodi so bili zaprti. Vedel je, da tu ne more ničesar spremeniti,
in ker so se tedaj že tudi koraki someščanov tako zelo približali, da bi utegnili
postati nadležni, pršilo pa je vse bolj in bolj, je privihal ovratnik suknjiča,
stisnil glavo med ramena in se z odločnimi koraki spustil v beg proti domu.
Upal je namreč, da bo na stanovanju našel Zorža, od njega pa bi zvedel, kje ga
čakata Zan in Enoroki. Potem bi jih z Zoržem skupaj poiskala. Rosilo je pa
1070
čedalje bolj. Ze je padal pravi pravcati dež in vsiljivo prodiral skozi obleko.
Dimitrij se je zgrbil še bolj, roke je do komolcev potisnil v žepe in se tesno ob
stenah hiš plazil v predmestje. Medtem se je tudi že znočilo. Svetilke so negibne
in temne ždele nekje visoko nad ulico, s pločnika jih niti ni bilo mogoče videti.
Kljub temu je Dimitrij vendarle našel hišo, ki jo je iskal. In ko se je po temnem,
nerazsvetljenem stopnišču spuščal v klet, je čutil globoko olajšanje. Verjel je,
da se bo čez nekaj trenutkov že znašel v prostoru, ki pripada samo njemu in
njegovemu prijatelju, kamor drugi nimajo vstopa. Razen tega mu je bila v tem
trenutku potrebna tudi Zorževa bližina.
Toda Zorža ni bilo doma.
V prazni sobi se je Dimitrij prvič zavedel, da se lahko zgodi nekaj nepredvide-
nega. Zadrega je bila nedvoumna: Nenadoma ni več vedel, kaj v svojem položaju
še lahko stori. Premočen do kože je dolgo nepremično stal sredi sobe. Voda se
je v tenkih curkih odtekala z njega in se zbirala v veliko lužo. Iz nekakšne
omotične zamišljenosti se je zdramil šele, ko ga je začel stresati mraz, ko so mu
zobje že nezadržno šklepetali in ko je že sleherni delček njegovega telesa sam
zase drgetal. Nič več trden v kolenih, se je opotekel proti izhodu. Nenadoma
ga je namreč začela preganjati misel, da se mora vrniti v mesto in še to noč
nekaj ukreniti. Kaj, ni vedel. Pritisnil je na kljuko, a mu je bila roka že toliko
odrevenela, da se kljuka ni niti premaknila. A tudi potem, ko se je z vsem tele-
som naslonil nanjo, je ostala negibna. Vrata so bila zaprta. Zdaj je bil sam svoj
ujetnik. Prepričan, da je napravil vse, kar je mogel, se je vdal. Sredi sobe je
stresel s sebe še obleko in popolnoma gol legel v posteljo. Pod odejo se je neko-
liko ogrel in ni več trepetal. Ostal je negiben in z zaprtimi očmi čakal. Prav-
zaprav niti ni čakal. Tudi spal ni, a niti buden ni bil več. Cas je tekel, ne da bi
vedel zanj. Zoržev strojček ni miroval. Pomislil ni niti na to, da bi ga lahko
navil. Naslednji dan in vsi drugi dnevi v njegovi zavesti niso bili več prisotni.
Mnogo mnogo kasneje, ko se že ni več zavedal samega sebe, je nenadoma začutil
na svojem telesu topo bolečino. Preteklo je nekaj dolgih sekund, preden je ugo-
tovil, da gre v resnici zanj in da udarci brez prestanka padajo po njegovih ledjih.
Mukoma je odprl zlepljene oči, da bi videl, kaj se dogaja. Prav tedaj pa ga je
dobro merjen udarec po tilniku znova potisnil nazaj v temo. Grob pritisk na
udih je komaj še zaznaval. Ko se je spet zdramil, je čutil bolečino že po vsem
telesu. Nagonski strah pred smrtjo, ki ga je prevzel isti hip, mu je zbudil nove
moči. Zaprepadeno je pogledal okrog sebe: Ležal je na tleh zraven postelje in več
temnih postav se jo sklanjalo nadenj. Sprva niti ni verjel svojim očem: Videl je
same znane obraze — inšpektorja Kosa, vratarja Zorža, kurirja Enorokega,
Zana, nekoliko v ozadju pa je stal bledi Novinec, ki ga je dopoldne zalotil pri
sežiganju aktov. Ce ne bi bili njihovi izrazi tako strogi, pogledi srepi, tuji in
1071
sovražni, bi se jim bil nasmehnil. Medla svetloba je vse preveč poudarjala
pokončne črte njihovih obrazov, kakršna koli prijaznost bi bila odveč. Razen
tega so vsi držali v rokah nekakšne tolkače iz trdega lesa, z usnjenimi pasovi
pritrjene na zapestja, vsak hip pripravljene za udarec. Dimitrij se je že hotel
dvigniti, a k uresničitvi te namere so znatno pripomogli tudi sunki s čevlji.
Moral je zaječati, in ker je bil povsem gol, je stegnil roko po obleki. Seveda
je ni dosegel.
—	Gremo, je tedaj ukazal inšpektor.
Možje so vzeli Dimitrija medse in nekdo ga je od zadaj surovo potisnil skozi
vrata. Da ne bi priletel predaleč, ga je zunaj drugi že zaustavil z udarcem po
temenu. Pot jim je kazal Novinec, ki je nosil kvadrasto svetilko, nazvano
»volovsko oko«. Svetila je samo nazaj. Za svetilko je hodil inšpektor, nato
Dimitrij, levo od njega Zan, desno Zorž, vsi z dvignjenimi tolkači. Ce je Dimitrij
zaostal le za pol koraka, sta ga že vsaj dva spodbudila s krepkimi zamahi.
Dež je že prestal in tudi hladno ni bilo. Čeprav je bil Dimitrij gol, ga ni zeblo.
Kradoma je pogledoval okoli sebe, da bi vsaj približno ugotovil, kam ga vodijo.
Z glayne ulice so že na prvem križišču zavili v stransko. Te ni poznal, še nikoli
ni hodil po njej. Čeprav je vedel, da ne bodo nikogar srečali, je z razumevanjem
sprejemal prizadevanja spremljevalcev, da bi šli hitreje. Saj se je najbolj mudilo
ravno njemu... Čeprav so udarci pogosto padali po nejm, ni do nikogar čutil
niti najmanjšega sovraštva. Bili so mu sicer popolnoma tuji, toda bil je pre-
pričan, da jih razume. Kljub temu, da ga je ostro kamenje bodlo v podplate,
je vzorno skakljal, da ne bi po nepotrebnem zbujal njihove jeze. Ni ga čudilo niti
to, da molčijo, saj tudi on ni imel kaj vprašati.
Šumenje vode ga je prepričalo, da se bližajo reki. Cez nekaj trenutkov so se že
ustavili ob betonski ograji. Nekje za njo in pod njo, tako je bilo vsaj slišati, je
drla razbesnjena voda. Dimitrija je spominjala na mladost in na kalne jesenske
povodnji. Ko so se v enem samem trenutku zvrstile pred njim vse slike njego-
vega življenja, je tudi že vedel, da se ravnokar končuje in da je bilo v preteklosti
vse enako lepo kot nesmiselno.
Spremljevalci so stali tesno okrog njega. V inšpektorjevih rokah je motno
zablestel bel papir. Dimitriju se je zazdelo, da mu ostaja še mnogo mnogo časa:
Lahko se ozre v nebo. Ta večer je bil svod visoko, nič več meglen, ravno tedaj
je zažarel v soju raznobarvnih luči. Utrnile so se nekje iz globin neba in padale,
ozarile ostre obrise mesta, ki ga je hip nato spet zagrnila neprodirna tema.
—	Ura je polnoč, je s temnim, tujim glasom naznanil inšpektor. — Cez nekaj
sekund nastopi nov dan: sedmi november ... Ubijte ga!
Dimitrija je nenadoma zamikalo, da bi se branil, da bi govoril.
—	Vse svoje življenje...
1072
—	Svinja! Zorž ga je s tolkalom usekal po rebrih. Zaškripale so kosti.
—	Po Tillynem pooblastilu ...
—	Tudi ona bo dobila svoje. Njen konec je pomembnejši od tvojega ... Glas je
bil inšpektorjev.
—	Tilly, ha... Ona je Matilda. Ze zdavnaj te je povohala! To je bil Zan.
—	Zdaj! je zaklical inšpektor.
Svetlika se je dvignila v višino betonske ograje. Isti hip se je več udarcev
združilo v enega samega. Dimitrija so zgrabili trije pari rok in ga vrgli čez
ograjo.
Ko se je zavedel, je čutil, da plava. In plaval je kar naprej. Reka je bila sicer
divja, toda breg z lučmi je bil že blizu. Z zadnjimi močmi se je privlekel do
nekakšnega pomola, posedel nekaj trenutkov, da je izbruhal vodo in zajel sapo,
nato pa se začel plaziti po betonskih stopnicah navzgor.
Ze je slišal glasove. Ljudje zgoraj so ga opazili: Trije ali štirje so mu stekli
nasproti. Nekdo mu je ogrnil svoj plašč in podprli so ga z obeh strani. Kmalu
so se vsi skupaj znašli na ulici polni življenja in polni tople luči. Zdaj šele se je
Dimitrij lahko ozrl po svojih rešiteljih. Eden se mu je zdel znan, a ni vedel, od-
kod se ga spominja.
—	Me še poznaš? je vprašal neznanec. — Bil sem Mož brez imena. Vedno v
družbi z Dolgim Džonom. Brez obraza za tiste, ki tudi sami niso imeli svojega...
Ti ga boš kmalu našel. Začel si prav.
—	Kje sem? je vprašal Dimitrij.
—	V istem mestu kot prej, le na drugi strani reke.
—	Tu je vse drugače...
—	Res, marsikaj...
—	Tam... Dimitrij se je ustavil, nemočno zamahnil proti nasprotni, temni
obali in oblile so ga solze. — Ali je mogoče? Kam zdaj ...?
—	Od tu dalje, je bodril znani glas.
ft
1073
VALENTIN CUNDRIC: ZAROTITEV
V Toulousu, 1963
Po Avenue Jean-Riex sem hodil proti deželi
s soncem kot s sošolcem pod pazduho;
oblaki so švigali po nebu ko lisičji repi; ,
ptičji drobiž se je kotrljal čez cesto brez varuhov.
Naveličan palač, od koder gledajo šelesteče žene
neurje samo z vojaškim daljnogledom,
sem se ob štirih popoldne odpravil vselej
ven, brodolomec, grabeč za plavajočim lesom.
Ce nisem sedel na kamen, sem na kakšno ograjo;
večer si je svečavo brez šuma ulival;
prva zvezda je predla za halo;
dežela je postajala priprta skrinja.
Lepo je tako, ko besede niso preglasne
in se pomenkujejo med seboj, ko da te ni.
In če so si že nekoliko sovražne,
kažejo nate, češ mir, da se ta ne zbudi.
je vredno	hočem	berač sem
Iii vredno	nočem	bogat sem
je	kako te sovražim	nimaš pravice
ni	ostani	ubij me
nobena beseda poražena ni
nobena ne seže po lovoru
po ulici hodita ko dvojčici
prisedeta istočasno obe brez sramu
1074
Tisti večer sem že lezel nazaj v lupino
in se mislil počasi vrniti na dom,
pa požene starka iz tal, z njo vino;
pravi: gotovo s severa, vi niste od tod...
Povem ji, kje je moja dežela, zasajena ko vrba
nad breg provincijskih in svetovnih rek;
kot bi se na ponižni veter ne na palico oprla,
se je zamaknila v moj gorjanski smeh.
Potem sva premenjala pogovor, vremena
se nisva dotikala, ker na jugu
ni poleti hudih ur, ki bi cepile žene
in preplašene bilke na dvoje; samo povodnji toplote
pluskajo pred prag; človeško meso
pa ne ve, kam bi jezik delo, o, kaj bi
z jezikom... Ne ve, kaj bi z udi, obleko
odvrže v peščeni lug. Samo po mojem
mehkem nebu so rili gromi...
... Do kod sežejo
jambori, sva se vprašala, ko se je stemnilo.
In še, kaj je glob je: morje ali človek.
Vse je plitvo za krmarja, dokler ga ne obišče čas.
o ne sprašujmo se kaj je starejše
ljubezen ali ogenj gospoda nas ne vidi
rada brez dela pravite da ptica
v gozdu tiktaka in da gluhonema riba
na pragu vode pleše ne pravite ničesar
ker gospoda nas ne vidi rada brez dela
videli ste vrbe s pletivom valov
in pozabili da ogromna plošča dneva
odseva da se svetloba spodtika po gozdu
preplašena zaradi vas ki posedate
gospoda nas ne vidi rada brez dela
še zvečer ne ko vodnjak postaja prstan
na mezincu rož in iz njega zajemamo
svoje resnične podobe in spoznanje
da se ptičji kljuni ko ročice
zvečer v globoko razmišljanje sklenejo
1075
in jim odleže
pticam
odleže
odleže ...
Hišo iz blata sem zidal še včeraj
in jaz sem nosila pekoče kite;
za ščebetanjem sem plezal še včeraj
in jaz preoblačila lutke v rime.
Ljudje so dišali po češnjah še včeraj
in cimetu, veslo slonokoščeno
je bilo v njih, o, koliko maka je po vekah
ženskih čez noč zvenelo ...
Ne naglejte se ptic, ki s sredico vode
potoke zapuščajo, ne vejo, da smrt
temu naporu sledi, o, ptice, ki delajo vbode
v balo neba, ... noč jih pije ko strd.
odleže ...
Zdaj je čas, ko zaklepamo spalnice
in odrinemo splav svoj bolj ko podnevi od sveta;
dnevi so dovolj ubijajoče čakalnice
tega hipa s soparo, z meteži, z intervali dežja.
Stopi blesteča iz kolobarja oblek,
zjutraj boš spet pahnjena v to past;
spoznaj, da izviri starodavnih rek
hodijo moči med zaljubljene krast.
Glej, zdaj je čas, ko se duh navpije
in čas ko telo sluh izgubi;
noben Wragulj na stropu ne sije,
ni ne globin ne višin, samo mir.
odleže ...
O možje, ki ste pozabili,
da žene imajo roke
iz rastlinskega tkiva,
o te muževne ženske roke,
ki hočejo, da so v njih možje
kos ubogljivega prediva,
1076
kaj homo z njimi storili,
ko jih ne bomo več upognili
za lok, možje?
O možje, ki ste pozabili,
da je avgust mesecev kralj
in da so naše žene
z njim poročene,
ne z nami,
čemu bi jih zato krivili,
možje?!
Zene tega sveta so nezveste;
varajo rms s kriki iz noči
in če jim nobeden ni namenjen,
smo na vrsti mi.
odleže...
dnevu ki sika iz noči
krvi ki buta v žilah zemlje
kmetu ki privija strune njiv
lestvi vran ki se dotika zvezd
bršljanu ki oblači ledja skal
situ ki nas očiščuje plev
spomeniku ki se sprašuje kam
luni ki zastonj prebija led
rokam ki nam dežja in led trosijo
letu z dvema avgustoma
bilkam ki drevesa močna molijo
pogumu ki je skrhana sulica
volkovom ki grizejo lupino polj
rjuham ki zagrnejo dekliške noge
mleku ki ga pije srobot
rudi ki jo je obudil med žive jezik gazel
ne odleže pa
ljudem ki so zažareli in ugasnili
ljudem ki so pili in se zastrupili
ljudem ki so razpadli v temini
in si nič trajnega niso mogli naročiti
živel je tudi
1077
rod ki nima vzorov
mrak ki ne potrebuje dvojnika
ker je nesmrten neumrjoč
zid ki je ubil obzorje
kot si ga je narava zamislila
jezik ki ne pozna besed
sonce prihaja na obisk
jezik ki je ustvaril le te besede
garaj
živina
tlaka
pozdravi ponižno gospodarja
odleže?
a ne jemlji s sabo v posteljo
ptice ki poje brez ponosa
nisem vredna da greš pod mojo streho
zvezd ki vara topole
z lačnimi razbojniki
s pojočimi cigani
z neukroćenim morjem
lune ki ljubi vsakogar in nikogar
v svoji ošabnosti
pljuč ki vdihavajo lazi
ukaze k poslušnosti
a ne povabi na obed
bakrene ose ki bi tvoj hleb
v grad izvotUla
jabolko v svojo spalnico
tvoje čelo v svoje pribežališče
psa ki ovohava tvoj jezik
kaj si govoril
kot sem že rekel: četudi svet dvigne
palače in morje
za eno nadstropje
naše hiše bodo pokleknile
ker so že pritlične previsoke
za utrujene oči
1078
odleže a to ni rešitev
Človek se drugače lomi ko svetloba
in drugače kristale spočne ko neosveščeni pesek,
zato ga je smrti dostikrat groza
in jo roti: nisem vreden, da greš do moje strehe.
Dam ti pravico živeti, moj čas,
dam ti pravico živeti, moj prostor,
prostovoljno sem vama žrtvoval
svojo dobroto in vsenaokrog nabrano žensko lepoto.
Opravičil sem oba pred prihodnostjo,
čeprav mi ne dasta za pojoči snop povresla;
samo ne silita me, da skupaj nečistujemo
za eno žlico življenja!
1079
CVETKO ZAGORSKI: IZ >>ISTRSKEGA DNEVNIKA«
Izplula je bogve kje
Tá stara barka ^^aj:
že zdavnaj obledelo
na kljunu ji krstno ime je
in rojstni kraj.
Čezenj izpisal z roko je
rumeno ali črno ali belo
ASTRA
bogve kdo
in zakaj
To naj bi zvezda torej bila
če še latinsko kdo toliko ve
ASTRA
ZVEZDA
tá stara barka,
ki ji zdaj z jambora
v kraški burji
rumeno sonce plapola:
ARGENTINIJA
A mornarji na palubi
ti so Japonci.
Pritlikavi
pepelnatih lic
poševnih oči
tuji
molčečni
v zamaščenih
slanih platnenih pajacih
na ograjo naslonjeni
na tujo kraško obalo zro
1080
ko pridrve kamioni
Interevrope
in vozovi tovarne konzerv
Delamaris
cela kolona
in zaškripljejo škripci
zarožljajo verige
napno se vrvi
in zaječe
in iz trebuha
Zvezde
vlečejo tuno
in jo kot polena
na kamione mečejo
mrtvo
slano
suho
in vsaka je kot goveje stegno
kot krača
in vsaka široko odpira gobec —
takrat
pred tedni ali meseci
nekje v nekem oceanu
je še zadnjič hlastnila po vročem sopuhu
potem osteklenele so ji oči
in se zastrmele
velike in bele
ki zdaj sežgane
ugasle
zro v mornarje
v težake
v turiste
v hiše modre, rdeče
v mandlje cveteče nad Semedelo
v kamione Interevrope
in v dimnike tovarne konzerv
Delamaris
1081
Tri dni so težaki
praznili
trebuh
ASTRE
ZVEZDE
potem se je olajšana dvignila
na gladino morjá
pa zarjula
in izplula
v megleno spet stran
nazaj v ocean
ASTRA
ZVEZDA
tá stara barka ...
1082
Glej skozi lino,
Sugišima Moritoku	obala odmika,
pritisni rumeno lice
k okroglemu steklu
in povej,
kako ti je pri srcu,
Sugišima Moritoku.
Pol leta je komaj preteklo,
kar te je oče
štirinajstletnega
za vrečo riža
na tunolovko prodal.
Rumenopolt
slan
ožgan
si zasedèl se
nocoj v naši kavarni, »
poslušal naše pesmi,
pil pivo iz našega hmelja,
žganje iz naših sliv
in nisi več vedel,
kdo si in čigav,
ponujal drobiž,
ki ga nisi poznal,
in buljil v ženske,
vpil čudne besede
in po mizi bil,
dokler te ni odvedla patrola,
kapitan premikastil
in v kajuto nagnal.
Glej skozi lino,
kako se obala odmika,
pritisni rumeno lice
k okroglemu steklu
in povej,
kako ti je pri srcu,
Sugišima Moritoku!
1083
Vsako jutro
Vsako jutro ^^ prebudi osel
ali oslica
ko z nekega dvorišča
globoko tam spodaj
temnega vlažnega mahovnatega
zariga
sem gor v osmo nadstropje
in zajoče
zahrope
zariga
zavije
iz dna trebuha
iz drobovja
iz dna svoje prastare duše
tožeče
breznadno
samotno
z razparanim glasom
od zdavnaj
od včeraj
od danes
od jutri
tožbo o krivici
nasilju
neusmiljenju močnih
bogatih
velikih
skozi tisočletja
od Adama sem
1084
RUDI MISKOT: SENCE V LOCJU
Odloži poletje na ravnici daljni
Poletje oblačilo trav in cvetja...
Do vode pride. Na breg palico popotno
odloži. Obutev pusti na produ.
Dolga je pot bila. V strugo stopi,
potno čelo si omoči, odžeja se.
Reko prebrodi mimo sklonjenih vrb.
Obstane pred kočo.
Vrata odpre in boso v izbo vstopi;
košato glavo položi na mah dišeč.
Dolga je bila pot in dan žgoče vroč.
Zunaj se mrači. Veter s plapolajočimi rokami
oblake potemnele goni.
Ptic slišati ni več. Le tu in tam kovanje prepelic
v tišino se razlije. Okna zelene celice se že večer dotika,
poslednji svit odmika se v zaton.
Oči zapre poletje. Posluša trkanje dežja
na tenki strehi kačjega slačila ...
Kmalu ne sliši več bližajoče nevihte,
ki z donečim glasom in bliski oznanja skorajšnje slovo.
Skozi viharno noč mu v snu
zlatolasa žena obarva speče obličje.
1085
Na vroči samotni obali,
P e I i k 3 n i ^ pečinah razgretih od sonca,
zamišljeni zde pelikani.
Visoko nad njimi sprevod oblakov.
Nihče jih ne zaustavi;
le veter, ki med ločjem leži,
z ognjenim jezikom zmaja
stekel jim sledi.
In vedno bolj slepeče
pokrajina daljna žari —
in sonce vanjo meče
žareče iveri.
Oblaki v dalji izginjajo,
ptičje oči za njimi se dvigajo.
Na bregu usahlih voda
hrepene pelikani.
Telesa jim sonce izžiga
in veter jim perje cefra.
Negibno na skalah stoje.
S kljunom uprtim v prsi,
kakor da v mislih tesnobnih
sprašujejo svoje srce.
Objeta z vetrom je poletavala
P pi 1)3	barjansko pokrajino.
V zeleni rasti ribnikov, na robu
skrivnostnih močvirij taborila.
Zorenje poldanskega sonca
je z ribicami proslavljala brezskrbno stopicajoča
v toplih plitvinah stoječih voda.
Poslušala pogovore kobilic
in pesmi murnov v travah.
Zeleni zbori so zvečer
zazibali jo v sanje.
1086
Nekega jutra je obležala na produ.
S svežnjem suhega ličja v kljunu,
z zrnom svinca v telesu.
Ostalo je nedograjeno gnezdo
polno votlih sanj ...
Poslej ni sonca v njenih mrtvih očeh.
Nožice so ji potemnele
kot star pergament,
na katerega je popotrta ptica
zapisala zgodbo svojega življenja.
Ze dolgo v vitrini stoji
na lesenem podstavku.
Z razprtimi krili in dvignjeno glavo
pa še vedno hrepeni
v daljave poletov.
1087
JOZE OLAJ: NA SVOJEM GROBU
Zlato ognjev potemni.
Prolog Preperi davno
materino oko.
Spogledaš se s samim seboj:
zaliv brez vetra,
mornarji, ki so zgrešili morje,
so se vrnili, mrtvi od žeje,
visoko visoko na nebu luna zori,
vendar nihče ne joka
v tem olesenelem času,
nihče ne pozvanja k molitvi,
tako pride nenadoma,
neopazno ura,
ko skleneš kruto premirje,
da obiščeš svoj grob.
Bog stopiš z oltarja,
Opfej gledaš
svojo neizmerno preteklost,
svojo veliko,
blagoslovljeno samoto;
skloniš se
k samemu sebi;
v kamnu in prahu
so vse preteklosti sive.
1088
Na konici noči se srečata.
Molče si zreta v oči.
Srečanje je kruto:
daš si hlesk božanstva
daš si sivino zemlje
daš si ogenj vere
daš si mrtvo materino roko,
ko izmenjaš,
nisi ne prah ne kri,
nisi ne bog ne človek,
sam stojiš v žoltem brezvetrju,
počasi dvigaš obraz,
počasi dvigaš rumeno cvetočo lobanjo
in potem si človek
in potem si prah
in potem si kri
in potem si pepel,
hočeš biti kri,
hočeš biti človek.
Prekolneš svoj grob.
Vtem se zdani.

zberimo se
Kdo zbežimo ali umrimo
ali pa vsaj zasanjajmo
Sfinga stoji
pred mestom stoji
postavila je devet ugank
postavila devetkrat devet ugank
našli smo Ojdipa
umrla bo Sfinga
a ona je postavila
postavila
devetkrat
devetkrat
devet novih vprašanj
vprašanj
našli smo nove Ojdipe
iz polja smo jih rodili
iz zemlje izkopali
iz rude iztisnili
in razvozlali so
vseh devetkrat devetkrat devet zank
toda Sfinga
pred mestom stoji
stoji
in nas zasiplje
zasiplje
z vedno novimi
novimi težjimi
kdo jih bo mogel
rešiti
žene več niti roditi ne marajo
• otroci otroštvo zavržejo
in v pristaniščih opljuvajo
prihajajoče ladje
starci v kavarni
ob šahu sedijo
1090
ali pa nepredvideno umirajo
kmetje prekolnejo
jalova polja
in zbežijo
v šumno zavetje tovarne
razgaljenih prsi
se deklice lišpajo
v dvorani s sedmerimi ogledali
čakajo
da bodo slišale
Sfingino pesem
ostali spijo
ali pa se na vogalih
za prevrtane novce prodajajo
kdo?
kdo bo zmogel	'
Sfingine skušnje
zberimo se
še je čas
da zbežimo
ali pa umrimo
na pločevinast nagrobnik
nam bo Sfinga zarisala
svojo najnovejšo uganko
1091
Ribe na plitvini
Tone Partljič
Smreke na robu gozda so vrgle po pobočju sence, ki so oplazile travnik, njive in
se približale Jelovju; preplazile so prve hiše ter se razlezle po vasi. Najprej so
polizale šolo na koncu vasi, Krivčevo gostilno, učiteljski blok, zdravstveni dom,
obe trgovini, mesarijo... Kazalo je, da jih je cerkveni stolp poskušal zadržati,
vendar so ga preplezale in se spustile še niže proti Dravi.
Bilo je v zadnji jeseni, sončni in prijazni pohorski jeseni. Ker v šolski menzi v
septembru še niso pripravljali hrane za učitelje, sta učiteljici Beti in Majda
večerjali na vrtu Krivčeve gostilne. Hiteli sta, ker sta pač zmerom hitro jedli,
kot bi se bali, da jima bo kdo snedel večerjo. Tega večera se jima je še posebej
mudilo. V šolo sta morali na sestanek. Mahoma sta uzrli Jožeta in Tomaža, ki sta
pravkar stopila iz gostilne. Mlada učitelja sta Sla mimo vrta in nista videla
tovarišic, ali pa sta se samo naredila, da ju ne opazita.
Beti je pričela: «Glej domišljavca!«
Majda je dopolnila: »In še kakšna!«
Beti: »Ta Jože pa je že tako domišljav. Toda podkurila mu bom. Kaj misli, da
ne vem, da se je med počitnicami shajal z Marinko iz osmega razreda. Ce bi ne
imela stikov med seboj že med šolskim letom, bi se tudi med počitnicami ne
našla. In šele štirinajst let je deklici.«
Majda: »Pa ko bi bil vsaj lep. Suha južina je. Ne razumem, zakaj se Tomaž
druži z njim, Tomaž je tih in skromen. To pa ... Toda Tomaž dela zmeraj narobe.
Druži se s tistimi, ki ga niso vredni.« Majda je za trenutek obmolknila, pogledala
proti gozdu in grižljaj kranjske klobase se ji ni zdel več tako dober. Pogledala je
na uro: »Cez deset minut morava biti v šoli,« je ugotovila Beti in nadaljevala:
»Kdaj bo že konec teh priprav za proslavo! Cele počitnice so nam požrle. Ko bi
vsaj kdo plačal za to dodatno delo in skrb.«
Majda je mazala gorčico in mishla na Tomaža. Tomaž, zakaj me ne maraš?
Zakaj me nihče ne mara? Za trenutek je bila prepričana, da je Jože kriv, ker je
1092
Tomaž hladen do nje. Spomnila se je tudi, da je Jože priporočal Zelezniku, ki je
pripravljal program ob odkritju spomenika, naj je ne jemlje za napovedovalko,
ker govori, kot bi imela žgance v ustih. Ona pa si je že vse pripravila. Stala bi
na odru in povezovala posamezne prizore. Dala bi si narediti novo obleko modre
barve. Tomaž ji je lani dejal, da ji pristaja modra barva. Tomaž bi sedel v prvi
vrsti in bi gotovo pomislil, da ni napak, čeprav je že precej debela. Le zakaj
se tako redim?
»Tale Jože je brez značaja,« je rekla na glas in pogoltnila zadnji krajec klobase.
Beti je takoj poprijela: »Da, in tudi brez morale. Ali veš, da je spal tudi že z
Erno, tisto cipo?«
»Nikoli se ne bi spozabila tako daleč,« je rekla Majda.
Plačali sta in odšli. Njuni obilni postavi sta ze zibali v bokih. Sli sta hitro in
zviška odzdravljali vaščanom, ki so ju pozdravljali, bolničarke Erne, ki je slonela
na oknu zdravstvenega doma v belem plašču, pa nista niti pogledali.
Sola stoji na koncu vasi. To pa ne pomeni, da je bila pot dolga. Ne, vas ni kdo
ve kako velika. Tri ceste se sekajo v Jelovju. Ob tem križišču so zgradili hiše, ob
vsaki cesti jih je po nekaj. Na tem križišču bodo tudi odkrili spomenik padlim
borcem; v Jelovju so bili prvi pohorski partizani. Vsa vas se je pripravljala na ta
praznik. Ceste so posuli z gramozom, prebelili hiše in popravili cestno razsvet-
ljavo. Tudi šola je bila spremenjena. Na novo so jo prebelili, očistili so nesnago
okoli nje in napeljali vodovod. Stara, dobra šola iz terezijanskih časov se je
pomladila. Učitelji, ki so skrbeli za kulturni program, so bili tudi že nervozni.
Veliko časa so žrtvovali že med počitnicami, sedaj pa se je pričel že pouk, pa še.
zmeraj niso vsega pripravili.
Zato so imeli tega večera v zbornici sestanek.	^
Upravitelj vstane in začne govoriti o tem, da bo prišel na proslavo tudi zvezni
poslanec. Majdo pri tem zazebe, Zeleznik se spomni na program. Tako sedijo
okoli mize: Miro (prizadeven mlad biolog — posluša), Majda (zagrnjena v
molk od časa do časa pogleda k Tomažu), Beti (gleda v list pred seboj in
misli na použito kranjsko klobaso), Tomaž (prav ta dan praznuje petindvajseti
rojstni dan in misli, katero deklico bo ta večer povabil na praznovanje; on se
na vse to, kar je v zvezi z odkritjem spomenika, jezi), Jože (posluša upravitelja
in od časa do časa misli na svojo nesrečno ljubezen v Mariboru), Zeleznik
(računa, koliko bo zaslužil pri kulturnem programu) in upraviteljeva žena, ki
edina posluša moža. Upraviteljevi stavki so kratki in jedrnati. Pameten mož je.
Učitelji ga spoštujejo zaradi osivelih las, dobrega srca in razumnosti. Niti
nagrajevanje po učinku ni resneje omajalo njegove avtoritete.
»Vem, da ste že veliko žrtvovali za to proslavo, toda saj veste, da tega ne more
pripraviti nihče drug v Jelovju. Se bolj se moramo potruditi. Danes sem zvedel,
1093
da pride k odkritju spomenika tudi zvezni poslanec.« Potem je povedal, da pride
na šolo neka nova učiteljica. Vsi so se začudili, Tomaž se je še bolj zakrknil. Po
končani seji so se učitelji porazgubili. Vsak je mislil na svojo nalogo; Zeleznik
na program, Beti na razstavo, Jože na recitacijo, upraviteljeva žena na pevski
zbor...
Mrak se je že razlezel med hišami, večemica je mežikala in cestne svetilke so
pomembno prebadale mrak. Miro, Tomaž in Jože so se dogovorili, da se dobijo
čez četrt ure v Jožetova sobi v bloku, kjer bi praznovali Tomažev rojstni dan.
Tomaž je hitel v pisarno trgovskega podjetja, kjer ga je čakala Danica. Z njo
bo nocoj praznoval, Miro je bil zvest Tatjani iz Ljubljane, Jože pa je hitel v
ambulanto, da povabi bolničarko Erno. Erna ga je čakala. Se zmeraj je bila
v belem plašču in je naslonjena na okno opazovala večer v Jelovju. Avtobus je
že davno pripeljal. Jože jo je želel le povabiti, potem pa je misli v gostilno na
večerjo. Odprl je vrata ambulante, Erna se je odtrgala od okna. Stopil je k njej
in jo hotel poljubiti.
»Pazi, vidi se skozi okno,« je rekla in obrnila stikalo. Mrak ju je objel. V sobi
je dišalo po jodu, zdravilih in Eminem močnem telesu. Sedla sta na divan za
paciente, ki je bil pregrnjen z belim prtom iz umetne mase. Poljubila sta se,
njega je dražil vonj zdravil in joda, njo njegovi prsti, ki so jo rahlo božali
po laseh in tilniku. Za take reči je bila Erna občutljiva. Močneje sta se oklenila.
Jože je bolj sebi kakor njej, dejal: »V gostilno moram na paradižnikovo solato.«
»Ali se boš vrnil sèm, ali greva kam ven?« je zašepetala.
Povabil jo je k sebi v sobo. »Praznovali bomo Tomaževo petindvajsetletnico.«
Tomaž ji ni bil zoprn. »Tu te bom počakala, da se navečerjaš, potem greva
skupaj v blok.«
»Ne, sama pojdi, onadva bosta že tam.«
»Pa vendar ne morem priti sama tjg, to ne gre, to...«
»Prav sama boš šla.«
»Kot cipa, kaj! Zakaj se bojiš z menoj skozi vas celo v mraku? Sama se naj
plazim po prstih po bloku kot prava cipa, kaj?«
»Ne ponavljaj toliko te cipe. To mi gre na jetra.«
»Me veseli. Na jetra ti gre. To je vplgarno, kaj? To pa ni vulgarno, da sem se
že nekajkrat splazila k tebi po prstil], da si me slekel in odvlekel v posteljo.
Samo v postelji me poznaš, sicer se me izogibaš.«
»Dobro, oprosti. Kriv sem, čeprav moraš priznati, da te z veliko težavo ni bilo
treba vleči v posteljo. Prav, nič več ti ni treba priti.«
»Kolikokrat si že rekel to, pa sem se te potem spet usmilila, ko si me prosil,
naj bom s tabo, ker ne moreš pozabiti tiste gospe iz Maribora.«
1094
»■Ne govori o njej! Cuj, ne govori o njej!«
Erna je vstala in divan se je kar oddahnil. Spet je prižgala luč. Oči so ju
zaskelele od svetlobe. Bilo mu je žal, da je kričal na Erno. Stopil je k njej:
»Oprosti, Erna! Ne bom se več prepiral.«
»Saj nisem začela jaz.« Bila je užaljena, nekaj časa ga je molče gledala, potem
je pristopila k njemu in ga prijela za roko.
»Ali boš prišel sem?«
»J a.«
»Je ne moreš pozabiti?«
»Pozabljam jo!« V njem se je spet začela nabirati jeza, ker ga je spet vprašala
po Mileni. Le zakaj je tako radovedna, se je jezil.
»Kako ji je bilo ime?« je spet vprašala.
Molčal je, tudi ona je molčala. Spet sta sedla na divan, ki je presunljivo zaškri-
pal. Vonja po jodu nista več čutila. Cez nekaj časa je spet vprašala:
»Ali jo imaš še zmeraj rad?«
»Ne vprašuj me, prosim.«
»Je bila lepa?«
»Ne!«
»Zakaj jo pa ljubiš?«
»Ker je bila prva.«
»Kaj? Bila je prva?«
V	njem je zavrelo. 2e spet ga posiljuje s temi neumnimi vprašanji. Le zakaj
pretirava ta bolničarka? Mogoče ga ima rada, toda tudi drugi so bili menda
že z njo. On je nikoli nič ne sprašuje, ona pa venomer sili vanj: je bila lepa,
jo ljubiš, je bila prva...
»Pri vragu, ja, prva! Nehaj že spraševati. Ce te zanima, ja! Bila je lepa, lepa,
stokrat lepša kot vse pohorske babe s teboj vred!«
Tudi ona je vstala in zakričala. »Pojdi, pojdi in me ne išči več!«
Zaloputnil je vrata in stopil na cesto, ona pa je zopet sedla in globoko vzdih-
nila. Celo solze so ji prišle v oči in v prsih jo je tiščalo. On pa je šel preko
trga v Galmovo gostilno. Erna mu je hotela podati roko, pa je ni znal pobožati.
V	gostilni ga je pozdravil zatohel zrak, napolnjen s cigaretnim dimom in vonjem
po vinu. Sedel je v kot in gledal mrko predse. Nekaj mož je molče pilo vino.
Bili so drvarji, ob steni so stale sekire. Naročil je paradižnikovo solato, pol
klobase in vino. Jezil se je nase in na Erno, najbolj nase. Tako neumno se je
prepiral z Erno, kaj bi pa bilo narobe, če bi jo spremil do bloka. In že spet
je govoril o Mileni. Pri vragu, zdaj pa je že čas, da jo pozabi. Mu je postala
1095
sredstvo za žalost, plakat za sentimentalnost kot Helena Cankarju? Ne, njo,
Mileno je resnično ljubil. Kolikokrat je sedel na vrtu Krivčeve gostilne in gle-
dal, kako so utripale luči na koncu Dravske doline. To so bile luči Maribora.
Kolikokrat se je cmeril, ker ni bil prav takrat v Mariboru, kjer bi lahko bil z
Mileno, če bi ne bilo njenega moža doma, ali pa bi sedela kje v kavarni in
srkala turško kavo in govorila o tem, da jima je kljub vsemu lepo. Ze dvakrat
je bil v Mariboru in je ni bilo. Le zakaj ni prišla? Ali se je že naveličala pusto-
lovščine. Prestrašil se je besede. Zmeraj je imenoval to razmerje ljubezen.
Kaj, če je bilo zanjo vse le pustolovščina? Ne, ni mogoče. Zakaj je potem jokala,
ko je odšel v Jelovje? Ženske, ki si želijo le zabave, se vendar ne jočejo. Zakaj
ni prišla in že mesec dni nič ne piše. In Erna? Ta čudna Erna. Minilo bo. Pove-
čerjal je in pil črno vino. Segrelo ga je. Vino je koristna reč, je pomislil. Gledal
je drvarje. V gostilno je vstopil doktor. Prišel je na svoja dva deci. Jože ga
je pozdravil, plačal in pri tem pomislil, kako zelo je že spet na psu z denarjem.
Nekaj trenutkov kasneje so bili že zbrani v njegovi sobi Miro, Tomaž, Danica
in Jože. Bilo je čudno razmerje — trije fantje in eno dekle. Ona je bila Toma-
ževa. Tomaž in Danica sta sedela na Jožetovi postelji, Miro na stolu, Jože na
tleh. V rokah so imeli kozarce konjaka. Tomaž pa je držal z levico Danico
okrog pasu. Toda niso bil prav veseli. Jože je mislil na prepijr z Erno, Miro
na čudnost položaja, Tomaž na proslavo. Miro je bil že tretje leto v Jelovju.
V Ljubljani je dokončal študij na višji pedagoški šoli. Bil je najboljši študent.
Biologija mu je pomenila smoter življenja, posebno zoologija — mikale so ga
žuželke, metulji. Želel je nadaljevati s študijem na univerzi, nekoč napisati
disertacijo o metuljih in postati asistent na fakulteti, želel je živeti med mikro-
skopi, prebodenimi metulji in leksikoni. Tu v Jelovju pa je bilo vse tako ba-
nalno. Cas se je vlekel kot kurja čreva, on pa je učil otroke o asimilaciji, kloro-
filu, sončni svetlobi. Otroke ni to kaj prida zanimalo. Tako se je tudi ta večer
jezil nase, na Jelovje, na štipendijo, na ves svet in tudi na tisti vsakdanji deci
konjaka v roki. Dolgčas, da bi poginil. Tedaj ga je spreletela čudna misel. Kaj
ko bi tako iz dolgega časa prevzel Tomažu to njegovo Danico. Saj je ne
ljubi v resnici. Prav, pojdimo! In začel je kovati načrte...
Tudi Jože se je jezil, ker so bili tako tihi in resni. Vstal je in že četrtič nazdravil
Tomažu. Potem jih je silil, da so na dušek izpili ves konjak. Tedaj je privlekel
iz shrambe buteljko in začeli so piti peneče se vino. Malo so se razživeli. Danica
je začela dražiti Tomaža z Marjeto. On se je branil: Saj vendar vidiš, da bi se
izgubil ob njej. Enkrat več je je kot mene. Pa starejša je za dve leti.
»Zakaj pa ti je potem pisala?« je nadaljeval Danica.
»Saj mi ni!«
»Je ti, je ti, jaz vem,« se je hahljala Danica.
1096
Jože ni mislil več na ženske. Zdelo se mu je čudno, da niso bolj veseli. Prav
nenavadno je, da so žalostni ob polnih kozarcih. Prijel je steklenico, v kateri
je bilo še skoraj pol litra konjaka, in jo zagnal skozi okno. Začudeni so ga po-
gledali. Potem jih je silil z vinom. Tudi Tomaž je vstal.
»Vraga! Veselimo se!« In pili so iz buteljke in plesali, Miro je pogledal Danico,
ki je umaknila pogled.
»Prekleto, se mi že vrti,« je ugotovil Tomaž.
»Plešiva!« Plesala sta neki čudni ples. Divjala sta in tleskala z rokami. Medtem
sta si metala steklenico in jo razbila. Jože je šel v shrambo po drugo. Spet sta
pila in pela neumno popevko, ki sta jo znala le na pol. Zabrnel je zvonec.
Vedeli so, da je prišla Zeleznikova žena prosit za mir. Jože je stopil k vratom,
Danica se je skrila v kopalnico, Tomaž je sedel na tleh, Miro pa na postelji.
»Lepo prosim, če bi lahko bili bolj tiho. Mala ne more zaspati, saj razumete,«
je prosila Železnica.
»Prav! Oprostite! Lahko.« Zaprl je vrata. Tudi Danica se je vrnila iz kopalnice
in poznalo se ji je, da se je česala.
Miro jo je povabil k sebi na posteljo in začel govoriti o Zelezniku: »Ta se je
tudi zaletel. Se trideset let mu ni, pa ima že tri otroke. Pa sam služi.«
»Zakaj pa ne pazita,« je rekla Danica.
»Ne znajo vsi tako kot midva,« se je zarežal Tomaž.
»Vidim, kako je včasih slabe volje,« je nadaljeval Miro.
»Rad bi šel kam z nami, popil steklenico piva, pa ne sme.«
»Mora biti doma pri ženki. Mora tiščati noge v lavor s toplo vodo. Mora zibati
najmlajšo.«
»Ona pa tudi nič ne dela. Po vasi hodi in klepeta.«
*
»Neumna je ko noč,« se je razjezil Jože. »Vraga, nič ni neumnejšega od nas
in od naših kolegic. Kaj smo pa učitelji pametnejši? Kaj sta pametnejši Majda
in Beti. Povejte mi! Edina strast na svetu jima je — žreti vroče kranjske klo-
base z gorčico, prežvekovati in se rediti.«
»Seveda, ker nimata dedcev,« je zabrundal Tomaž. Jože je nagnil steklenico
in jo podal naprej.
»Lahko bi se ti katere usmilil,« ga je zbodla Danica.
»Saj nisem zmešan. Čeprav vam rečem, da je to vse skupaj neumno.«
»Kaj je neumno?« je vprašala Danica.
»Vse je en drek,« je rekel Tomaž.
»Nocoj si nemogoč,« je rekla Danica.
1097
Niso se mogli razživeti. Miro se je spomnil, kako so se zabavali v Ljubljani.
Tu pa je vse tako neumno in banalno. Jože je prej pravo uganil. Vsi skupaj
so neumni, vsi ti prosvetarji niti polintelektualci niso.
«Glasbo bi morali imeti,« je rekla Danica.
Pri vratih je zazvonilo. Jože si je na tihem želel, da bi bila Erna. Pogovorila
bi se. Sel je k vratom. Na hodniku je stala mlada ženska.
«Oprostite, kje stanuje upravitelj?«
Povabil jo je v sobo. Obstala je med vrati, le kovček je izpustila. Tomaž je še
zmeraj sedel na tleh.
»Vi ste naša nova tovarišica?« je vprašal Miro prijazno.
»Ja, Veronika mi je ime. Dober večer. Prosim, kje stanuje upravitelj?«
Tomaž na tleh se je oglasil. »Jaz sem upravitelj !«
Ni mu verjela. Molčala je. Spet se je oglasil Miro, ko da bi se opravičeval.
»Veste, praznujemo petindvajsetletnico Tomaževega rojstva,« in pokazal na
Tomaža, ki se je skobacal na noge in rekel tako razločno, da je vse zazeblo.
»Na današnji dan so mi ubili mamo.«
Danica je skočila k njemu in mu jela prigovarjati. »Tomaž, pusti to, pusti!«
Jože je dvignil Veronikin kovček in šel z njo po stopnicah do upraviteljevih
vrat. Začudena in s črnimi slutnjami je stopala za njim.
»Tu stanuje upravitelj. Soba je že pripravljena. Lahko noč!«
Zahvalila se mu je in pozvonila.
Danici je postalo slabo. »Smem v kopalnico, da se umijem,« je prosila.
Miro jo je spremil z izgovorom, da ji da kolonjsko vodo.
Tomaž je poiskal še eno steklenico vina. Nagnil jo je, da mu je teklo po bradi
in vratu za srajco. Pil je, dokler ni izpraznil do polovice. V tem se je vrnil Jože.
»Daj še meni,« je rekel in nagnil steklenico.
»Lepa je,« je rekel Tomaž.
»Kdo?«
»No, ta nova... Veronika, ali kako je že rekla.« »Ni slaba. Skoda, da stanuje
v bloku. Rad bi jo spremljal še dalje. Imel jo bom. Moram jo dobiti.«
Jože sam ni vedel, kako da se je v njem porodila taka misel. Skoraj se je
prestrašil. — »Ali delam to zaradi Milene? Ne, zato ker sem prasec.«
»Ne boš je imel,« je rekel Tomaž glasno.
»Zakaj ne?«
»Ker jo hočem imeti jaz.«
»Jaz jo bom imel prvi.«
1098
»Ne, jaz«, je vztrajal Tomaž.
»Staviva.«
»Za pet litrov črnega.«
»Velja,« in udarila sta. Tedaj je šele Jože opazil, da sta sama.
»Notri sta v kopalnici,« je povedal 'jjcjmaž. »Tolaži jo.«
»Pa ti je vseeno?«
»Vseeno. Naj jo ima. Kar naj mi jo vzame, saj ste mi vse vzeli.«
»Ali jo imaš rad?«
»Kaj je to?«
Jože je bil že presneto pijan, sicer bi ne začel govoriti o Mileni. »Vi ne veste,
kaj je ljubezen. Jaz pa vem. Poročena je bila. Naslikal jo bom, bom jo, jaz
ti povem.«
»Koga?«
»No, njo Mileno.«
»Kaj me briga tvoja Milena. Nihče me nič ne briga. In zdaj bo torej proslava
in mamo so mi na današnji dan ubili, prej pa očeta. Hvala za štipendijo Zveze
borcev. Hvala.«
Jože je čutil, da v svoji otopelosti ne sledi Tomaževim besedam. V Tomažu
je vrelo.
»Bom mu posvetil. Misli, da se ne spomnim, da je on vzel listek. Ce misli, da
ne vem, se moti, ti povem. Točno vem, da je sam nesel, naj reče, kar hoče.
Razkrinkal ga bom.«
»Koga, Tomaž? Ne razumem te. Koga so ti ubili?«
»Ali sem kaj rekel? Pijan sem, oprosti. Ne smem govoriti.«
»Povej mi Tomaž. Saj vem, da ti je hudo. Povej, laže ti bo.«
In Tomaž je pijano pripovedoval. Jože pa ga je poslušal.
Njune oči so bile kalne.
»Veš, moj oče je bil Nemec, pravzaprav Avstrijec. Ne vem točno. Nemec iz
Avstrije. V stari Jugoslaviji je prihajal sem na Pohorje drvarit. Zgali so oglje,
saj razumeš, ne. Tu je spoznal mamo. Vfeš, mi smo tod doma. Tako se neke jeseni
ni več vrnil. Vzela sta se. Razumeš, kratkomalo vzela. Pred petindvajsetimi leti
sem se rodil jaz. Takrat še ni bilo vojne. Očeta so domači baje zbrisali iz spiska
svojih, ker se je pobabil na Slovenskem.« Jože je prikimal in gledal Tomaževe
oči, v katerih so se nabirale solze.
»Kakih pet let smo tako živeli. Nejasno se spominjam nekih drobcev. Mislim,
da nam je bilo lepo. Potem je prišla vojna. Drugi so mi pripovedovali. Očetov
1099
brat je bil esesovec, večja živina. Menda je večkrat prihajal k nam. Spominjam
se ga, ko je bil zadnjič pri nas, ko je... Le zakaj ti pripovedujem to neumno,
sentimentalno storijo ... Daj mi še piti!«
»Na Tomaž!« Nagnila sta.
»Ali si moj brat? Reci, da si! Jože, jaz gimam brata ne očeta ne matere. Si
ti moj brat?«
»Sem, Tomaž. Tvoj brat sem!«
»Potem ti lahko povem. Veš, da so se prav v Jelovju zbrali prvi partizani.
Očetov brat je silil v očeta, naj kaj pozve. Ne vem, kako je bilo vse skupaj.
Nekega večera mi je dal oče listek, čuj, brat, o tem ne govori nikomur, ki sem
ga odnesel k sosedu. Dobro vem, da je bil Breznikov. Tisto noč so ubili veliko
partizanov. Nekaj dni kasneje so prišli partizani k nam in na dvorišču ustrelili
očeta. Mama je klečala pred njimi. Ubiti so hoteli tudi mene, pa se je mama
vrgla name. Potem sem velikokrat spraševal mamo, kdaj se bo ata vmil, ona
pa je samo jokala. Dobro se spominjam, da se je samo jokala. Ali verjameš,
da se spominjam? Ali verjameš, brat?«
Jože je prikimal. »No, pij brat.«
Tomaž je pil in vino mu je teklo po bradi in vratu.
t
»Potem je moralo miniti nekaj časa. Bil je moj rojstni dan. Mama se je jokala,
ko mi je dala belo kavo v belem porcelanastem lončku. In kekse je imela. Ne
vem, kje je vse to dobila; še sedaj vidim pred sabo belo skodelico s kavo. V sobo
je stopil stric.
»Kurba!« je zakričal nad mamo. Bil je v uniformi, ta očetov brat. Kričal je
nanjo. Menda ji je očital, da je ona kriva očetove smrti. Ona, svetnica. Vem,
da je dvignil sekiro, da je ona klečala pred njim in kazala name. A on je za-
mahnil. Joj, kri je brizgnila. Mama! Kri! Prase!...«
Tomaž je kričal in se penil. Danica in Miro sta prihitela iz kopalnice.
»Kaj mu je?« je vprašal Miro.
»Ah, nič, poznam ga!« je rekla.
Tomaž pa se je tresel in jokal. »To je moj rojstni dan! Vrag vzemi vaš denar!
Dajte mi mamo! Kri je brizgala in ona je ležala in klicala: jezus, jezus. Vem,
kri je tekla po belih deskah ...«
»Brat, ne joči, pozabi.«
»Breznik je bil takrat poleg, hudič. Danes pa je komunist in predsednik za-
druge. On. Prasec. Mamo? ...«
Omagal je. Le hlipal je. Potem je bruhal. Jože ga je peljal na stranišče. Bil
je pretresen.
1100
Pijan se je naslonil na bruhajočega Tomaža, ga objel preko napenjajočega se
trebuha in zamrmral: »Kakšna balada, balada ..
Pol ure kasneje je Miro spremljal Danico. Tomaž in Jože pa sta pijana, po-
bruhana in onemogla ležala na mrzlem cementu v predsobi. Beti in Majda sta
v sobi nad njima skomigali in se vpraševali, čemu neki so tako kričali.
2
Približeval se je dan proslave. Jelovje se je pripravljalo na ta praznik kot
ženske na prvi porod. Pionirji so nosili smrečje v šolo, trgovci so naročili za-
stavice, upraviteljeva žena je dirigirala do onemoglosti. Sedeli so v zbornici:
Majda, Beti, Veronika, Zeleznik in upraviteljeva žena, Veronika je iz dolgega
časa vrtela globus. Bila je v Jelovju šele štiri tedne, pa vendar je doživela
že toliko nenavadnih reči. Ta idilična pohorska vasica je razburkano morje,
ki požira vsakogar, ki ni ob njem le na izletu.
Učiteljice so bile slabe volje.
»Otroci so čez počitnice vse pozabili!-«
»Seveda, ko lahko lezejo s cveki brez popravnih izpitov iz razreda v razred.«
»Pa še udariti ne smeš nobenega,-« je potožila Beti.
»V resnici je naša vzgoja že prekleto daleč,« je rekel Zeleznik, ki se je spomnil,
kako so ga učenci lani kritizirali na sestanku razredne skupnosti zaradi kon-
trolnih nalog. Vsi jelovški učitelji so bili rahlo resignirani, najbolj pa Zeleznik,
ki je s svojo plačo komaj vzdrževal še ženo in troje otrok.
»Ko bi nas vsaj plačali bolje. Stiri brate imam, vsi so delavci, a vsi živijo
prekleto boljše. Naše plače so sramotne.«
Se so govorili o plačah po učinku, o tem, da zaslužijo njihovi nekdanji učenci
bolje. Veronika jih ni več dobro slišala. Globus je zavrtela močneje, a se je
nenadoma začela kot poblaznela vrteti vsa zbornica, vrteli sta se Majda in Beti,
Zeleznik, ribice v akvariju, vsi...
»Slabo mi je,« jo je spreletelo. Domov moram. —Vstala je, da bi si oblekla beli
jesenski plašč, a ga ni mogla najti, ker so bila tudi vrata bela. Sesedla se je
na zaboj pri peči.
»Kaj je z vami Veronika?«
»Ali vam je slabo?« je skočila k njej upraviteljeva žena.
»Prosim malo vode,« je zastokala Veronika vsa bleda v lice.
Dali so ji vodo. Pila je in trepetala kot šiba na vodi.
1101
»Spremim vas domov,« je dejal Zeleznik, ji pomagal obleči plašč in jo kot
otroka vodil po stopnicah, po cesti (ljudje so se ozirali, bolničarka Erna se je še
bolj nagnila skozi okno), do bloka. Komaj je prišla do svoje sobe.
»Boste lahko sami?« je vprašal.
»Hvala, hvala, vse bo dobro. Pa ne zamerite, ne zamerite,« je .šepetala vedno
tiše, dokler ni zaspala. Spala je nemirno kot otrok, ki ga preganjajo hude sanje.
»Jaz vem, kaj ji je!« je rekla Beti.
»Jaz tudi!« je dodala Majda.
»Kaj?« je vprašala upraviteljeva žena.
»Ja, takšne so te mestne cipe,« je spet rekla Beti.
»Noseča je,« je zašepetala Majda.
»Kaj? S kom pa?« se je začudila upraviteljeva žena.
»Z njim, z Jožetom,« je pohitela z novico Beti.
»En teden je bila pri nas, pa je že ostala čez noč pri njem. Pokvaril se ji je
ključ od sobe, pa je šla k njemu spat. To mora biti strašna cipa. On pa gre čez
deset dni k vojakom.«
»Jaz sem poznala svojega dve leti, preden me je dobil,« je rekla upraviteljeva
žena in vzdihnila za tistimi časi.
Ženske bi najbrž še naprej stresale jezo in opletale z jezikom, pa so prišli Miro,
Tomaž in Jože. Upraviteljeva žena se je dvignila z besedami: »Na kosilo moram,
če je naša kaj skuhala.« Mislila je na gospodinjsko pomočnico, ki je bila lena
kot vrag in je imela zobe redke kot grablje. »Sploh ne zna kuhati.«
»Jaz tudi grem,« je rekla Beti in pogledala Majdo. »Ali ti ne pojdeš?«
»Ne, nisem še lačna«, je rekla Majda, čeprav jo je že ščipalo v želodcu. A ni
mogla iti zaradi Tomaža, Beti pa se ni mogla premagati, med vrati se je obrnila
in revsknila. »Jože, tam v omarici vzemi aspirin in ga nesi v blok Veroniki.
Slabo ji je in bruhala je!« Potem je hitro zaprla vrata in odkorakala po stop-
nicah, kot bi naredila nekaj pomembnega.
Jože je obstal, požrl slino in v mislih preklel to debelo, deviško učiteljico, a
čutil je, kot bi mu za hip prenehalo utripati srce, že trenutek nato pa je jelo
razbijati s podvojeno silo.
»Da ni noseča?« ga je spreletelo. »Kaj naj počnem z njo in otrokom?« Lotil
se ga je pravi strah. Na zunaj pa je hotel ostati miren.
»Čestitam,« se je hudobno režal Tomaž. »Pet litrov črnega vina si dobil.«
»Vrag te vzemi,« je rekel Jože in odšel na hodnik nadzorovat otroke, da bi ne
divjali preveč, da bi se sezuli in si nataknili copate. Mislil je na sto stvari:
1102
na Veroniko, Mileno, svoj propadajoči talent, na slike, ki jih ne bo nikoli
naslikal, na Jelovje. Otroci so ga pozdravljali, a jim ni odzdravljal.
V zbornici so prav tako molčali. Miro se je čutil nekako kriv pred Tomažem,
ker mu je tisti večer speljal neumno Danico.
»V kabinet moram,« je rekel in šel na podstrešje, kjer je imel v mali izbici
kabinet. Sel je opazovat paglavce, ki jih je imel v posodi z vodo.
Majda je gledala na mizo in popravljala .slovenske domače naloge. Namakala
je peresnik v rdečilo in iskala napake. »Ali se veseliš proslave?« je vprašala
Tomaža. Takoj nato se je spomnila, da so Tomažu na ta dan ubili očeta in
bilo ji je žal.
Tomaž je vstal in se napotil k vratom.
»Si jezen?« je ljubeče vprašala.
»Zakaj?« se je začudil in je ni pogledal.
»Tomaž, zakaj me sovražiš?«
»Saj te vendar ne sovražim.«
»Tomaž, ko bi ne bil slep, bi videl, da te tista Danica vara, jaz pa...« Stisnilo
jo je v grlu, bila je nerodna kot pubertetnica.
»Daj no, ne smeši se,« ji je vrgel in odšel k Jožetu na hodnik.
Majda je sedla na stol, se sklonila naprej, da se je s čelom dotikala roba mize
in zaihtela. V njej se je lomilo.
»Zakaj sem grda? Zakaj sem debela? Zakaj sem se sploh rodila? Zakaj sem
zašla v to prekleto Jelovje, zakaj sem pri sedemindvajsetih letih še
nedolžna...?«
Tako jo je našel Zeleznik, ki se je vrnil iz bloka. Bilo ji je nerodno, zato je
stopila k pipi in si umila obraz. Ni mu bilo jasno, kaj je danes tem ženskam.
Stopil je k njej in ji položil roko na ramo: »Kaj je s tabo, Majda?«
»Ah, nič, nič. Je že dobro.«
Molčal je. Vedel je, da je ta Majda zelo nesrečna. Tako sama je. Nihče se v
Jelovju ne zmeni zanjo razen Beti, ki nima za nikogar tople besede. Pa mlada
ni več. Okoli sedemindvajset let ima, pa je sama, gotovo si želi moža in otroka.
Nekoga, ki bo njen. Tisti hip se mu je zazdelo, da je srečen, ker ima ženo
in tri otroke. Saj ve, da so res njegovi.
»Na kosilo grem«, je rekla Majda in se jela odpravljati. »Ne pravi nikomur,
da sem jokala. Včasih mi tako pride, ko mi je dolgčas.«
»Razumem te, Majda. Veš tudi jaz... Ce ti je dolgčas, ali lahko pridem nocoj
k tebi na kavo. Poklepetala bova in o programu bi se do kraja pomenila.«
»Pridi. Hvala ti.«
1103
»Zakaj?« se je začudil.
»Ne vem,« se je nasmehnila. Čeprav jo je še zmerom v prsih tiščalo, je bila
skoraj vesela. Glej, Zeleznik mi je ponudil toplo roko. On, kdo bi si mislil. Ne
norčuje se iz mene. Sla je proti gostilni. Sedaj je bila že pošteno lačna.
Jože je pozvonil, hrup v šoli je utihnil, učitelji so vzeli dnevnike in popoldanska
izmena se je pričela. Tudi v zvoniku je udarilo. Debelušni zdravnik je vščipnil
bolničarko Erno v zadnjico in tudi odšel v gostilno na dva deci. Erna pa je
začela pospravljati ordinacijo.
Ko se je Veronika prebudila, je bilo že pozno popoldne. Sonce je že lezlo za
Veliko Kopo. Pretegnila se je in se zavedela. Spomnila se je zbornice, globusa,
ribic v akvariju in Zeleznika, ki jo je spremljal domov. Strah jo je spreletel,
kot bi jo stresla elektrika.
— Moj Bog, kaj če sem noseča? Ali se bo Jože poročil z mano? Ne bo se, ker
gre čez teden dni k vojakom. Joj, če sem noseča, imela bom nezakonskega
otroka. Ne in ne! Nezakonskega otroka pa ne. Dovolj je, da sem trpela jaz.
Planila je kvišku in hodila nemirno po sobi. Potem je spet sedla na rob postelje.
Solze so se ji nabirale. Spomnila se je na Jožeta. Ne more biti tako slab. Kako
lepa je bila tista prva njuna noč. Do danes se ni še niti enkrat pokesala. Jože je
bil tako dober in pošten tisti večer, da se ji je zdel najbolj čudovit človek.
Začelo se je povsem po naključju. Zvečer se je vrnila domov v blok in hotela
odkleniti. Zlomil se ji je ključ. Tako ni mogla v stanovanje. Pozvonila je pri
Jožetu, ker je mislila, da bo on že kako znal odkleniti ali s svojim ključem ali
morda z vetrihom. Jože ji je ponudil posteljo, rekoč, da bo spal pri Miru.
Vikala ga je.
»Zakaj me vikaš, ko smo se pa pobratili?« je rekel.
»Nerodno mi je.«
»Ce pa meni ni.«
Govorila sta o drobnih rečeh. On ji je celo pravil, da je bil samo enkrat za-
ljubljen v neko poročeno žensko, a da sedaj nobene ne ljubi, potem sta govorila
o filmih, o Dravi, ki se pretaka skozi Maribor, nazadnje ji je pokazal celo nekaj
slik, ki jih je naslikal v Jelovju. Bilo je nekaj akvarelov. Na njih je spoznala
cerkev, gostilno z vrtom, pa smreke na pobočju. Na skicah je večkrat srečala
ženski obraz z velikimi odprtimi očmi in močnimi, na pol odprtimi ustnicami.
»Je to ona?« je vprašala.
»Da,« je rekel, čez čas pa je še dodal: »Nikomur ne pravi, da sem ti kazal te
akvarele in skice. Smejali bi se mi. Nobenemu jih še nisem pokazal. Preslabe so.«
»Samo meni si jih pokazal,« se je nasmehnila.
»Ja, tebi pa sem jih res.«
1104
Pravila mu je o mami, ki je pijančevala, o tem, da še ni videla očeta, o svojem
polbratu, pa o tem, kako je nekoč padla po stopnicah. Se sedaj se ji pozna na
glavi brazgotina.
Jože ji je potipal pod lasmi. Tako sta klepetala.
»Joj, že enajst je,« je vzkliknil Jože, ko je bila ura v zvoniku.
Ni odšel k Miru. Skupaj sta legla. Ni se ji zdelo grdo, zaupala mu je. Vedela
je, da ne bo nasilen. In všeč ji je bil.
»Lahko noč,« je rekel, jo pobožal po laseh in se hotel obrniti. Prijela ga je za
prste, ki so jo pobožali in jih hvaležno stisnila. Ni se obrnil, le božal jo je. Niti
na misel ji ni prišlo, da bi se branila, ampak se ga je oklenila.
Toda sedaj, sedaj je bilo vse drugače. V šoli ji je postalo slabo, morda je celo
noseča, Jože pa ima poziv k vojakom. Kaj bodo rekli drugi? En teden je bila v
Jelovju, pa je že spala z moškim, ki ga še nikoli prej ni videla. Kdo bi ji verjel,
da je bil prvi, ki se mu je predala, kdo je ne bo gledal postrani? Ali jo Jože ljubi
dovolj, da se ne bo ustrašil, če mu pove, da bosta imela otroka? Res je dober,
a kaj, ko je še sam otrok in potreben pomoči? Le kako ji bo pomagal on, ki dve
leti ni mogel pozabiti prve ljubice, ki je govoril z njo o svojem izgubljenem
talentu, o načrtih, o tem, da se bo po vojaščini vpisal na likovno akademijo.
Saj mu verjame, da jo ima rad, a kaj, če ima sebe še rajši.
— Nezakonskega otroka pa ne! Nikoli ne! — je rekla na glas, si izmila solzne
oči in si začela pripravljati večerjo. V prsih ji je ležal kamen in ji ni dal dihati.
Kamen je ležal tudi v Jožetovi duši. S Tomažem sta na vrtu Krivčeve gostilne
pila vino. V litrski buči je bilo črno vino. Jože mu je pripovedoval, kako je bilo
z Veroniko. Pa nista govorila po fantovsko prostaško.
Bila sta resna. Tomaž ga je tolažil.
»Ženske ne zanosijo tako zelo hitro. Potem bi bil jaz že vsaj petkrat oče.«
»Zre me vsa ta reč. Sam ne vem, kako se je zgodilo tako na nagloma. Poročiti
pa se še nočem, kaj se bom ženil, če mi je dvajset let! Jaz hočem študirati!«
Se si je nalil. Bilo je dobro dalmatinsko vino. Potem pa je živo dejal.
»Pustiva zdaj to. Hudič naj vzame babe.«
»Pijva!«
Iz gostline je stopila gruča mož. Bili so lepo oblečeni in imeli so kravate. Med
njimi sta bila tudi upravitelj in Beti. To je bil pripravljalni odbor za proslavo.
Tomažev obraz je dobil trde poteze. Nagnil se je k Jožetu.
»Poglej ga, Breznika.«
Breznik je bil upravnik kmetijske zadruge v Jelovju. Bil je majhen, debel
možicelj.
1105
»Veš, jaz se teh stvari ne spominjam dobro, ker mi je bilo nekaj več kot pet let.
Ata me je poslal z listkom k sosedu. Vem, da je bil takrat tam Breznik, da je bil
prijazen z mano, da je on vzel listek. Tisti večer so ubili nekaj partizanov. Ata
je bil poleg. In potem se je zgodilo vse ostalo. Po vojni sem bil pri teti. Vsi so
me zmerjali s Svabom. Nikoli se nisem branil. Potem sem nenadoma dobil pod-
poro Zveze borcev zaradi mame. Sel sem na učiteljišče v Maribor. Zmeraj me je
peklo tisto zaradi očeta. Tisočkrat sem ga preklel. Pa vendar sem ljubil spomin
nanj. Ne vem, kaj mi je padlo neke počitnice v glavo. Bilo mi je okoli osemnajst
let. Zazdelo se mi je, da je bilo tisto z atom velika pomota. Ne vem, kako sem
prišel na to misel. Najbrž zato, ker sem takrat prvikrat volil. Volili smo odbor-
nike za občino, ali kaj. Na listku je bil napisan tudi Breznik. Tedaj me je pre-
šinilo. Spomnil sem se, da me je on takrat pobožal po glavi, še točno vem,
naprej sem se česal in sem imel dolge lase. Pobožal me je in vzel listek. Kmalu
po vojni so ga že vsi spoštovali, bil je komunist, odbornik, predsednik zadruge.
Ne, to je pomota. Breznik je bil partizan in ata je poslal njemu listek. Ne, ata
takrat ni izdal partizanov. In šel sem k Brezniku. Nič me ni bil vesel, vendar
me je povabil, naj sedem. Celo kisel mošt je dal prinesti.
Povedal sem mu, da se spominjam, da je on vzel listek, in naj vendar pove,
da je ata delal z njim, da pade že madež z naše hiše. Pa me je nahrulil, naj se
poberem, da me bo tožil, češ kako si upam spravljati njega v zvezo s takim
Svabom, kot je bil moj oče. Zapretil mi je, naj bom le tiho, sicer mi bodo pod-
poro vzeli, sedaj ko trdim, da sem jaz nesel listek. ,Molči,' mi je rekel pin odhodu,
,molči raje tudi o sebi in tistem listku. O meni pa ne govori teh žalitev!' Sel sem,
in se še bolj izgubil. Vrtal sem in vrtal, a rečem ti, da vem, da je on vzel listek,
da je bil tam, da me je pobožal. No, pa kaj bi o tem. Saj sem že skoraj pozabil.
A razumel boš, da mi ob vseh teh pripravah za proslavo ni prav lahko pri srcu.«
»Razkrinkaj ga, razkrinkaj!« je vroče prigovarjal Jože. »Ne bodi šleva. Vsem
povej.«
»Kaj pa naj rečem? Saj nimam dokazov. Ne da se mi več brskati po teh rečeh.
Preveč me boli.«
Jože pa je bil še ves v ognju. »Jaz bi niu posvetil.«
Jože se je zagledal v Dravsko dolino. Daleč spodaj so se svetile luči. Kje je tisti
čas, ko se je sprehajal s skicirko v roki po razsvetljenih mariborskih cestah?
Kje je tisti čas, ko sta z Mileno pila turško kavo v kavarni in se pomenkovala?
Kako daleč je že vse to. Danes je tu, v Jelovju in ne ve, ali je Veronika noseča
ali ne, pije, vse preveč pije vino, posluša Tomaža in petje pijancev v gostilni.
. 1
Tomaž pa je mrko gledal predse in molčal. Niti pil ni več. Ko je bila buča prazna,
sta se razšla. Crnina jima je stopila v glavo in noge. Tomaž je šel proti tetini
hiši, hodil je počasi in sklonjen, ko da mu je dvakrat petindvajset let. Jože pa se
1106
je opotekal do bloka, copotal po stopnicah in pozvonil pri Veroniki. Odprla je,
on pa jo je gledal s kalnimi, rdečimi očmi, stopil k njej ter jo poljubil. Začutila
je, da mu smrdi iz ust.
»Ali ti je bilo res slabo danes v šoli?« jo je vprašal.
»Zakaj?«
»Beti mi je rekla.«
»Postalo mi je slabo, večkrat mi postane slabo.«
»Ze prej?«
»Ze prej.«
Videla je, kako se boji.
Začutil je njene misli.
»Ali si huda name, Veronika? Ne smeš biti huda, rad te imam.«
»Saj nisem huda? Ali si lačen?«
»Ne. Veš, malo sem pijan. Priznam, da sem slab človek. Namesto da bi slikal,
pijem. Nič ne bo iz mene. Mogoče se bom vpisal na akademijo po vojaščini.
Moram se, ne smem se prej izgubiti.«
Vedela je, da ji pravi to zato, da ne bo pričakovala kaj več od njega.
»Siromak sem, veš, slabič, nič ne bom naslikal... Ali ti res ni postalo danes
prvikrat slabo?«
»Ne, že od nekdaj mi postaja slabo.«
»Ali res?« Omahnil je in zaspal. Iz ust mu je smrdelo po črnini. Sezula ga je
in slekla. Bridko, a vendar toplo ji je bilo, ko ga je pokrivala kot Otroka in
skoraj da je rekla: O ti moj siromaček, ti!
Majda je pripravila kavo, pogrnila s svežim prtom mizo in pripravila vse za
Zeleznika. Vsak dan sta bila v šoli, nič bolj ji ni bil blizu kot šolski pomočnik, bil
je pač človek, s katerim je skupaj sedela v zbornici na sestankih. — Nocoj pa
tako pripravljam, da me obišče. Pa saj me še nihče ni obiskal tu v Jelovju razen
Beti. Oh, ko bi sedaj namesto Zeleznika pozvonil Tomaž. Zeleznika pa ni bilo.
Začelo se jI je dremati. Kava je bila mrzla. Se je čakala, a z glavo je že kinkala.
Slekla se je in kar pri luči legla. Cez pol ure jo je vrgel iz spanja zvonec. Ogrnila
si je haljo in vstala. V resnici je bil Zeleznik.
»Pridem, če ni prepozno.«
»Kar vstopi, kar vstopi.«
»Veš, moral sem počakati, da so otroci zaspali. Si že legla? Saj je šele devet.«
»Počakaj, kavo moram še enkrat skuhati.«
1107
Cul je, kako je odprla vodovod in točila vodo. Gledal je po izbi. Na nočni omarici
je videl modrček, ob njem pa majhne klobučke iz umetne mase. Z njimi si je
povečala prsi.
Vrnila se je. Iz džezvice se je prijetno kadilo. Nalila je. »Na, pij!« je rekla. Pri-
nesla je še napolitanke.
»Kar prijetna je ta tvoja kamrica,« je rekel Zeleznik in pihal v vročo kavo.
Klepetala sta dobro uro o vsem: o učiteljih, proslavi, plačah. O drobnih
rečeh pač.
Včasih je tako prijetno govoriti o drobnih rečeh.
8
Zelezničarska godba na pihala, ki so jo prireditelji povabili, je ob petih zjutraj
zaigrala budnico. Kot naročeno je bilo tudi vreme. Nebo je bilo brez oblačka.
Zastave so visele na mesariji, obeh trgovinah, šoli, na bloku in ambulanti. Na
cesto, ki vodi v Jelovje, je visel transparent z napisom: »Dobrodošli v partizan-
skem kraju!« Na večjih oknih so bile prilepljene papirnate zastavice. Tako
svečano že dolgo ni bilo v Jelovju.
Ljudje so že zgodaj prihajali v vas. Prišli so od daleč, z bregov in globač, oble-
čeni v debelo zeleno sukno. Bili so resni. Starejši med njimi so se še spominjali
krvavih dogodkov pred dvajsetimi leti. Mnogo jih je bilo poleg. Danes so z njimi
hodili že otroci, prav tako resni. Najprej so šli k prvi maši, potožili bogu o svojih
težavah, potem pa so šli na križišče, kjer je stal spomenik pokrit z zastavo.
Godba na pihala je igrala partizanske koračnice.
Iz Maribora so jeli prihajati avtobusi. V Jelovju ni bilo še nikoli toliko ljudi,
niti takrat ne, ko je bila birma in je bil tam sam škof.
Ob devetih so se oglasili možnarji, potem pa so medeninasta pihala zaigrala
himno.
Na govorniški oder je stopil poslanec, ki se je pred dvajsetimi leti boril na
Pohorju. Ko so ljudje zaslišali njegovo ime, ki so ga dobro poznali iz časopisov,
so stegnili vratove. »A takšen je torej funkcionar. Človek je kot mi, le da je
lepše oblečen, zna govoriti in v cerkev ne hodi.« Govoril je o dogodkih pred
dvajsetimi leti in o povojnih časih. Na koncu je govoril, kako bi moralo biti
danes pri nas. Tomaž je gledal v tla. Zeleznik si je ves nervozen brisal potno
čelo. Pripravil je program, zrežiral je tekst, ki ga je bil dobil iz Ljubljane. Bila
je to nekakšna ponovitev partizanskega mitinga. Upravitelj, ki je bil sam
partizan, je rekel, da so bili mitingi res takšni. Tekst je bil sestavljen iz parti-
zanskega skeča, Kajuhovih deklamacij, komisarjevega govora in partizanskih
koračnic. Zeleznik je čutil, da mora biti miting videti diletantsko improvi-
1108
ziran, zato so nastopali le preprosti kmečki fantje. Od učiteljev so bili poleg
Majda, Miro in Jože.
Toda ljudje so že ploskali poslancu.
Pepček se je nagnil k invalidu Petru: »Lepo zna govoriti.« Peter se je prestopil
in rekel: »Le kako je prav on postal funkcionar, ko smo se pa vsi tolkli?«
Pepček ga je poučil: »Vsi ne moremo biti funkcionarji. Zato moraš imeti šole.«
Za njim je stal kmet Gregore: »Tiho bodita!«
Medtem je namreč že pel pionirski zbor pod vodstvom upraviteljeve žene pesem
»Lepo je v naši domovini biti mlad«.
»Oprostite, gospod Gregore,« je rekel Pepček ironično in glasno, da so se ljudje
ozrli. Pepček je bil največji pijanec v Jelovju.
»Kakšen gospod neki! Tovariš sem, da veš,« se je izprsil Gregore.
Ljudje okoli so se po tihem režali, drugi pa so pomembno kimali z glavami,
češ kako dobro pojejo ti pohorski otroci. Ko bi imela upraviteljeva žena na
hrbtu oči in bi to videla, bi ji dobro delo. Ze so odpeli. Medeninasti instrumenti
so udarili novo koračnico, ljudje pa so se začeli pomenkovati. Ko je godba
utihnila, se je pričel partizanski miting. Komisar je bil Miro in je razložil gle-
dalcem namen mitinga in politično situacijo. Ljudje so z zanimanjem gledali in
nekaj časa niso razumeli, zakaj gre. Jože je deklamiral Kajuhovo pesem »Samo
milijon nas je«. Gledala ga je Erna, ki je imela z okna ordinacije odličen razgled
in Veronika, ki ji pa ni bilo prav dobro, Jože pa je nenadoma začutil na sebi
še en pogled. Toliko da se ni zmotil. Komaj je vzdržal do konca. Na levi strani,
kakih trideset korakov proč, sta stala Milena in njen mož. Gledala je Jožeta
in rekla v sebi — Ti moj mali fant, ti! — Zanjo je bil še zmeraj tisti zaljubljeni
dijak, ki ga je imela rada, ob katerem je pozabila vse in ki je v njej budil še
neznano občutje.
Jože ni vedel, kako je potekal ves ostali program, tudi Veronika ne. Izmotala
se je iz gneče in hitela domov. Toda ni zmogla. Prej je stekla v gostilno in
poiskala stranišče. Tam je bruhala.
Ljudje pa so že spet ploskali. Miting jim je ugajal. Nekaterim starejšim so prišle
celo solze v oči. Odkrili so spomenik. Partizan s puško je gledal predse skoraj
preresno. Potem so nesli venec na pokopališče, kjer je bil »partizanski« grob,
kot so mu rekli ljudje. Tam je imel kratek nagovor tudi Breznik.
Tomaž ni šel na ta skupni grob. Tudi Jože ne. Jože je šel najprej z ljudmi in
iskal Mileno. Sla je spredaj z možem, ki je imel okoli vratu obešen fotografski
aparat, in se ozirala.
Srečala sta se z očmi. Milo se mu je nasmehnila. On pa se je obrnil in šel v
gostilno. V njem je kipelo. — Zakaj je prišla? Kako me je pogledala? Se me
1109
Srečal je Beti. Presneto, se je začudil, ko je videl, da se drži za roko z nekim
šoferjem. Poznal ga je. Vozil je hlode za gozdno podjetje. Ko je bil že mimo, se
je Beti obrnila.
»Cuj, Veronika je bruhala. Pojdi k njej!« Potem je pa močno stisnila šofer-
jevo dlan.
Jože je šel proti Krivčevi gostilni. Na pokopališču je godba igrala žalostinko.
Otožni zvoki so doneli preko gozdov. Nato so se ljudje razšli v gostilne, otroci
so stali pred stopnicami, fantje so dekletom kupovali lectova srca, ali pa so
streljali na rdeče papirnate rože, ki so bile zataknjene v makarone.
Turisti iz mesta so posedli po travi, kupili jajca in jedli sir in salamo. »Kako
lepo je tu,« so pravili. Milena je odšla iskat Jožeta, a ga ni našla.
Jože je stopil na gostilniški vrt. Mislil je na Mileno, pa spet na Veroniko, ki
je menda bruhala. Torej je res noseča. Na vrtu je že sedel Tomaž. Zulil je dva
ded vina in bolščal v črvive mize na vrtu.
»Zdravo, Tomaž. K tebi bom sedel,« je rekel Jože.
»Sedi!«
Naročila sta liter črnine. Krčmar je pripravljal za goste, tekal sem ter tja, delil
povelja ženi in dvema dekletoma, ki ju je najel za ta dan. Cez čas so pričeli
prihajati ljudje. Od daleč sta videla prihajati Mira in Danico.
»Greva noter,« je rekel Tomaž. Ni hotel, da bi Jelovčani zijali vanj. Vzela sta
steklenico in kozarce ter odšla v posebno sobo, ki je bila prazna, vendar so bile
mize pogrnjene in krožniki so nekoga pričakovali. Tomaž je pil ta dan več kot
Jože.
Jože je iztresel svojo skrb: »Veronika je spet bruhala.«
Tomaž je na pol odsotno odvrnil: »Res?«
»Ja. In Mileno sem videl. Si slišal, Milena je tu z možem.«
»Kaj me brigajo sedaj tvoje babe,« se je zadri Tomaž. »Prav, Mileno si videl,
jaz pa sem danes zjutraj, ko sem se ravno zbudil, spet čisto živo videl, kako
je mama klečala na dvorišču in prosila, naj ne ustrelijo očeta. Vso noč se mi je
sanjalo, kako jo je tisti esesovec iz Maribora tolkel s sekiro po glavi, kako je
tekla kri po belih deskah.«
Tomaž se je tresel. Pil je črno vino in tudi Jože je molče pil.
»Hudiča, zakaj sem se moral roditi!« je zamrmral Tomaž.
»Tomaž, vse bo bolje.«
»Nič ne bo bolje!« Obmolknil je in od časa do časa nagnil kozarec.
Nenadoma je gostilničar odprl vrata.
»Lepo prosim, če bi zapustila to sobo, tu bodo obedovali gostje. Tudi poslanec.«
1110
■w-.—H«; - л -	■■	V,-
»Ali je kaj več kot midva?« je vprašal Tomaž.
»Oprostita, tovariša učitelja, ta soba je rezervirana že en mesec. Na vrtu vama
najdem prostor.«
»Saj že greva,« je zagodrnjal Jože.	*
Vstala sta. 2e med vrati sta srečala goste, ki so se lagodno pogovarjali. Tudi
upravitelj je bil poleg. Poslanec se je pravkar menil z njim. Tudi Breznik je
stopical okoli njega. 2e ves čas se je pripravljal, da bi spregovoril s poslancem
o zadrugi. Pri kosilu bo priložnost, si je mislil. Jože in Tomaž sta se umaknila
nazaj v sobo, da bi šli gostje mimo. Poslanec ju je čudno pogledal, ko sta stala
z litrom in kozarci v roki. Pijanca^ je pomislil; tudi upravitelj ju je čudno po-
gledal. Breznik pa jima je tiho pošepnil. »Pojdita, ne bodita tukaj v napotje.«
»Molčite, da vas ne treščim s steklenico po glavi,« je glasno, a počasi in razločno
rekel Tomaž. Vsi so obstali. Jelovškim funkcionarjem je bilo pred poslancem
nerodno.
»2e dobro, že dobro,« so rekli.
Poslanec pa si je mislil, — Kako, da so se že tako zgodaj napili?
»Poberite se!« je zasikal Breznik.
»Ti se poberi! Prej si bil kurba, zdaj si pa nuna!«
Tomaž sam ni verjel, da je bil ta glas njegov. Ves srd, ki se je nabiral leta
in leta, je ta hip bruhnil na dan. Tudi Jože ni verjel, da se to res dogaja. Tomaž
pa je vrgel kozarec na tla in začel vedno bolj vpiti.
»Ce je bil moj oče nemčur, je bil tudi on! Tudi on! On mi je vzel listek in me je
pobožal. On je pomagal izdati partizane! On, on! Sele potem, ko se je začela
stvar obračati, se je obrnil tudi on. Prej pa je bil nemčur! Nemčur!« In kazal je
na Breznika. Se je kričal. Oči so mu bile polne solza. Potem so ga zgrabile močne
roke v uniformi in ga odvlekle. Se je kričal: On, on!
Marica je bežala v Maribor. Breznik je bil bled. Nikomur ni bilo do kosila,
najmanj pa njemu. Vstal je in šel.
»Tudi njega primite,« je rekel poslanec.
Jože je trepetal, ko je stopil na vrt. Se zmeraj ni prav razumel, kaj se je zgodilo.
Na vrtu sta sedela Milena in mož. Kot nalašč je sedel blizu in pil vino.
Množica ni vedela, da se je kaj zgodilo. Videli so marico, a jih ni vznemirila. —
Miličniki morajo biti pri taki stvari, so mislili.
Invalidu Petru so plačevali, in on je pravil turistom, kako je bil ranjen, ko so
se tolkli za Jelovje. Tudi Pepček je prišel ta dan na svoj račun. Napil se je tako,
kot se še ni od takrat, ko sta se ločila z ženo.
Avtobusi so še zmeraj prihajali in odhajali. Ljudje so plesali pri Galunu. Tudi
fima. Beti se je objemala s šoferjem, ki je tolkel s petami ob tla. Majda pa je
ì^Òi	nil
prodajala spominske značke. Veter, ki je zapihal, je vznemiril zastave. Ljudje so
se veselili vse popoldne in dolgo v noč. Streljali so z možnarji, prepevali in se
nacejali z vinom.
Bilo je že pozno in prižgale so se cestne svetlike. Ljudje so odhajali. Žarometi
avtobusov so preskakovali od smreke do smreke, ko so avtobusi hiteli po gozdni
cesti v dolino k Dravi. Tudi Milena in mož sta se peljala z avtobusom. Bilo ji je
grenko pri duši. Želela se je za hip sestati z Jožetom, mu reči nekaj toplih besed
in ga samo enkrat poljubiti. Njegovi poljubi so bili tako mladostno sladki. Mož
je ni poljubil že nekaj let. Jože pa je pijan ko klada sedel na gostilniškem
vrtu. Nejasno se je spominjal, da so Tomaža odpeljali. Kot v megli mu je bila
pred očmi Milena. Veronike pa že ves dan ni videl. Le Beti, ta presneta Beti
mu je rekla, da je Veronika bruhala. Toda vse se mu je zmešalo. Ni mogel več
misliti. Zaspal je in iz ust so mu tekle sline in se lepile po bradi in vratu. Ljudje,
ki so ga videli, so zmajevali z glavami.
Prebudil se je, ko ga je nekdo stresel za ramo. Bil je gostilničar. »Zaprli bomo,«
je utrujeno povedal, nekaj godrnjal in šel nazaj v gostilno. Jože pa je šel na
dvorišče k vodnjaku na vreteno, potegnil vedro in se umil v ledeno mrzli vodi.
Skoraj čisto se je iztreznil. Globoko je vdihnil svež zrak in se napotil do bloka.
Ves dan nisem nič jedel, se je spomnil. Sel je mimo vrat svojega stanovanja in
{»zvonil pri Veroniki. Kolena so se mu tresla, v ustih je imel okus po pokvar-
jenem vinu in glava mu je bila težka.
»Samo po večerih se spomniš name.« Bila je oblečena v rdečo domačo haljo,
ki je bila izrezana na prsih. Ni bila nova, a pristajala ji je.
»Oprosti mi, Veronika! Tomaža so odvlekli.«
»Sem že čula.«
»Od koga.«
»Upraviteljeva žena mi je povedala. Bila sta pijana!«
»Ja, natreskana sva bila,« je utrujeno vzdihnil Jože.
»Zakaj toliko piješ? Ne maram, da toliko piješ.«
»To je zaradi mame, ki je pijanka,« je pomislil Jože.
Sedla je k njemu na divan in ga prijela za roko, ki je bila mrzla, mlahava,
pijana.
»Ne pij toliko, no!«
»Ne zameri,« je zamrmral, se zleknil in položil glavo na njena stegna. Začutil je,
da so mehka, topla, prava ženska stegna.
»Danes sva imela vzrok za popivanje.«
»Kakšen vzrok?«
»Saj veš, kako je bilo s Tomažem na ta dan pred dvajsetimi leti.«
1112
dedala ga je. Ležal ji je na krilu, onemogel, skrokan, slab in spomnila se je
matere. Kolikokrat je mama ležala na divanu, ležala je iztegnjena, pijana, ležala
je in preklinjala življenje. Iz ust pa ji smrdelo po žganju. Veronika je z gren-
kobo pomislila: »Ali bo zmeraj tako moje življenje? Bom zmerom negovala
pijance?« Stresla se je. Spet ni mogla povedati Jožetu, da je bržkone noseča.
»Pa če je imel Tomaž vzrok za popivanje, ga ti nisi imel.«
»Hotel sem ji pokazati, da mi je več do pijače kot do nje.«
»Komu si hotel pokazati?«
»Njej! Mileni! Tu je bila z možem.«
Veroniko je zalila grenkoba; ta zapiti slikarčič popiva, vzdihuje in joče, ker je
spet srečal svojo nesrečno ljubezen. Cmeri se in popiva, ker je zaljubljen v svojo
namišljeno nesrečo. Ona je bruhala, slabo ji je, noseča je, nezakonska hčer bo
rodila nezakonskega otroka, njega pa to nič ne briga, ampak pestuje svoje otožne
spomine in popiva s Tomažem. Kako po neumnem mu je zaupala in se mu
predala.
Kot bi vedel za njene misli, se je v hipu zdramil in vprašal: »Si danes res
bruhala?«
»Sem!«	■ ftfff'
»Si noseča?«
»Ne vem!«	, "'l '**!
Spet je obmolknil. Tudi ona se mu je smilila. Vendar jo je imel rad. Toda niti
pomisliti ni mogel, da bi se poročil z njo.
»V petek grem k vojakom.«
»Vem.«
»Hudo mi bo po tebi Veronika.«
»Tudi meni ne bo lahko.«
»Ali me imaš še rada Veronika?«
»In ti? Ali me imaš rad? Ali si me sploh imel rad?«
»Sem.«
»Lažeš.«
»Ne, ne lažem.«
»Ali si me imel rad takrat, ko sem ostala pri tebi.«
»Ja !«
»Lažeš. Takrat si stavil s Tomažem, da me boš imel.« Ustrašila se je lastnih
besed. Bila je prepričana, da se bo razjezil, da jo bo udaril. Beti ji je to enkrat
zabrusila; rekla je, da je čula od Tomaža, ki se je jezil, ker je moral dati za
vino, ker je izgubil stavo. Ni verjela, predobro je poznala Beti.
'	1113
Toda Jože je molčal. Zazeblo jo je.
»Sta res stavila, s kom bom prej spala?«
»Sva, toda Veronika, prvikrat nisem na to niti pomislil.«
Zaihtela je. Bila je osramočena, prevarana. In kako mu je tisti večer verjela ...
Skozi solze mu je rekla: »Pojdi, lepo te prosim, pojdi!«
Čutil je, da bi se moral zlagati. Tisti večer ni lagal niti besede. Hotel je biti
dober.
»Veronika, takrat ni šlo za stavo. Niti en večer ni šlo za stavo. Saj sem te
imel rad.«
»Poberi se, izgini! Baraba si, vsi moški ste svinje!«
»Veronika!«
»Nič ,Veronika'! Pojdi! Seveda, stavo bi predrago plačal, če bi sedaj dobila
otroka. Prosim te, ne išči me več. Si sploh pomislil, kako da si dobil stavo?
Ali si res mislil, da sem največja cipa? Si mislil, da me je očarala tvoja lepota?
V tebi sem začutila človeka. Kako da me nisi vprašal, kdo je bil pred teboj,
saj si vendar videl, da nisem več nedolžna. Tebe to ni zanimalo. Veselil si se
zmage. Nisi vedel, da me je prvo posilil očim, da sem potem ležala v bolnici,
da me je mama pretepala. Ne veš, da sem se komaj šolala. To te ni brigalo.«
»Saj mi nisi nikoli povedala tisto o očimu !«
»Nikoli me tudi vprašal nisi. Tebe je brigala stava in Tomaž in Milena pa
izgubljen talent, pa akademija. Ne skrbi. Ne boš dobil otroka. Tudi poročiti
se ti ne bo treba. Kar pojdi рк) vojaščini študirat! Pojdi, in če me vidiš, me
ne fx)zdravi!«
»Veronika, nimaš prav, ne smeva se tako ločiti.«
»Kako pa se smeva ločiti?«
»Lepše; saj ne vem kako.«
Sedela je na divanu in ihtela. V obraz se ji je režalo njeno nesmiselno živ-
ljenje, vsa njena bridka mladost — zmerjanje otrok s pankrtom, mamina
poroka, očimovo posilstvo — mamino popivanje. S kako velikimi upi je šla
v službo! Vsa velika pričakovanja se prehitro zrušijo. Tudi njena so se. Sedaj
sedi tu na divanu objokana pred mladim moškim, ki jo je premamil z besedami
in z na videz toplim srcem, v resnici pa mu je šlo za pet litrov črnega vina.
Zakaj ni rekel njej, naj mu plača tistih pet litrov pri Krivcu? Cemu se je z njo
tako banalno poigral? Kaj bom z otrokom?
Jože je stopil k vratom in se obrnil. Bilo mu je hudo. Ne, na tisto stavo že
davno ni več mislil, tudi na tisti večer ne. Pozabil je nanjo. Za to se tega niti ni
sramoval. Sram ga je bilo, ker je Veronika spoznala, kako se je prestrašil
otroka, da ima rad le sebe.
1114
»Veronika,-« je rekel mehko, kolikor je mogel. Ni se premaknila. Le solze, de-
bele kot grozdne jagode, so ji tekle skozi prste. Obraza ni videl. Prekrile so ga
roke in dolgi črni lasje. Pravzaprav je bila lepa, ko je tako sedela sključena
in zlomljena. Rdeča halja in črni lasje. Tako se je ujemalo — rdeče in črno.
Na hodniku se je v tem trenutku zaslišalo razbijanje po vratih in vpitje. Cul
se je histerični glas Zeleznikove žene.
»Tako pri njej je! Pri tej deviški kurbi!« se je drla, kot da bi jo iz kože jemali.
»Ti smrdljiva debela Majda s svojo mastno ritjo, ti že ne boš vlačila v posteljo
mojega deda, če drugih nimaš! Pa zaklenila sta se! Ti svinja stara, domov pridi,
doma imaš tri otroke, nagi so, ker ne zaslužiš zadosti. Pojdi k otrokom, ne pa
k tej kurbi.«
Iz Majdine sobe se je začul Železnikov glas: »Ne deri se, saj že grem.«
»Naj se ne derem, če hodiš k drugim babam?! To ni učiteljica, to je kurba.
To ni učiteljski blok, ampak bordel poln cip in buzerantov.«
Zeleznik je odprl vrata in jo udaril po zobeh.
»Greva domov, doma se deri!«
»Svinja, še mlatil me boš. Čakaj ti Majda, ti svinja grda in debela, gobec ti
razbijem!« Sla sta po stopnicah navzdol in se drla. Vsi stanovalci bloka so
prisluhnili.
Veronika je trepetala. Povsod je isto, povsod isto! Joj, da bi umrla. Povsod
ista umazanija. — Jože je stopil k njej in jo božal po laseh. »Veronika, saj
ni nič. Zeleznika se pretepata.«
Majda je stala v svoji sobi kot obstreljena.
V podstrešni sobi pa sta bila Beti in šofer. Šoferjeve hlače so visele čez stol.
Tako se je zaključila proslava. Od Velike kope dol pa so se valili veliki, črni
oblaki, ki so bili sivi in težki kot svinec.
4
Jože se je peljal z avtobusom v Jelovje. Bil je na vojaškem dopustu. Peljal
se je s čudnimi slutnjami. Ni vedel, kaj vse se je zgodilo v tem letu, kar ga
ni bilo. Nič mu niso pisali, le upravitelj mu je odgovoril na dve pismi. Toda
njega ni mogel spraševati o vsem, kar ga je zanimalo. Gledal je skozi okno.
Za avtobusom se je dvigal prah. Mislil je na Veroniko. Trikrat ji je pisal, a mu
ni odgovorila. Spraševal jo je tudi o nosečnosti, a ni bilo odgovora. Upravitelj
mu ni omenil, da bi Veronika rodila. Pisal mu je, da je dobila Beti sinčka
s tistim šoferjem, ki jo je potem pustil, a Veronike ni omenil. Tudi Tomaž,
ta presneti Tomaž, se ni nič oglasil. Upravitelj mu je pisal, da so Tomaža kmalu
1115
izpustili, da pa so Breznika obsodili na pet let zapora, za izdajstvo, a da je že
doma, vendar ni več upravnik zadruge, niti komunist. Doma da je in se izogiba
ljudi.
Kaj več pa Jože ni vedel o Jelovčanih. Tudi Miro mu je enkrat pisal kartico,
da je dolgčas, da ga je tista Tatjana v Ljubljani prevarala in da mu je tako
ljubše.
Jožetu je bilo čudno pri srcu. Kako ga bodo pogledali, kako sprejeli? Vedno
bolj nemiren je postajal. Cim bolj so se bližali Jelovju, tem bolj mu je bilo
neprijetno. Kakor se je kot vojak razveselil pisma, tako se je razveselil Tomaža,
ki je stopil v avtobus na postaji pred Jelovjem. Videti je bil resnejši. Jože,
ki je sedel bolj zadaj, ga je poklical. Tomaž se je radovedno oziral, medtem
ko je plačeval sprevodniku vozovnico. Šele ko je Jože vstal, ga je zagledal.
Začudeno je pogledal, saj ga vendar ni mogel pričakovati. Jožetu se je zdelo,
da se ga ni prav od srca razveselil. Potniki so se ozirali. V avtobusu so ljudje
bolj radovedni kot na vlaku ali ladji. Prijatelja sta si močno stisnila roke.
Tomaž je sedel k njemu. Avtobus je bil skoraj prazen. Do Jelovja se ni peljalo
veliko ljudi.
»Zredil si se,« se je zarežal Tomaž.
»Ti tudi!«
»Si velikokrat ribal klozet?«
»Večkrat kot pa sem doma pometal sobo.«
Oba se režita. Potem se menita o vojaščini. Vendar Jože ne vzdrži dolgo. Ne
more se pogovarjati o vojaškem življenju, ko ga vendar tare nekaj drugega.
»Kaj je novega v Jelovju?«
»Ni veliko!«
»Kaj je z Veroniko, ima otroka?«
»Ne.« Jožetu se zazdi, da Tomaž ne govori rad o tem.
»Kaj pa drugi?« vpraša.
»Po starem. Mira je zapustila tista njegova ljubezen v Ljubljani, sedaj ga zani-
majo samo še metulji. Ljudje se mu režijo in ga imajo za čudaka. On pa lovi
z mrežico metulje in jih nabada na igle. Tudi polže zbira in paglavce. Vsega
vraga. Na podstrešju vse smrdi po njegovih živalih.«
»Pa Zeleznik?«
»Dobro. Zena je enkrat prebutala Majdo, sedaj pa je spet mir. Ze četrtič je
noseča.«
»Pa Beti? Baje ima nezakonskega otroka in je zelo nesrečna.«
»Ne. Zakaj? Ta otrok je njen in Majdin bog. Vsak trenutek sta pri njem in ga
razvajata. Tisti šofer pa hodi z Danico, tisto mojo trgovko. Pa se mi zdi, da
1116
je Beti kar zadovoljna. Pravi, da je boljše, da nima deda, ima vsaj otroka.
Nora je nanj.«
Prve hiše zbežijo mimo avtobusa. Ura na zvoniku kaže poldne. Na križišču pri
spomeniku, kjer se avtobus ustavlja, je gruča otrok in odraslih. Pričakujejo
avtobus kot ljudje v pristaniščih ladje. Zavore zacvilijo in avtobus se strese
in ustavi. Izstopajo. Učenci pozdravljajo Tomaža in Jožeta s svojim »Zdravo«.
Jože vidi, kako stikajo glave. Nekaterim ljudem stiska roke in jim na kratko
odgovarja.
»Greva na pivo,« ga povabi Tomaž.
»Seveda,« reče Jože in se obrne proti ambulanti. Na oknu ordinacije vidi bol-
ničarko v belem plašču, a to ni Erna.
»Kje pa je Erna?« vpraša Tomaža med potjo do Galunove gostilne.
»Poročila se je z nekim invalidom, nekam na Dolenjsko. Hrom je in vozi ga
z vozičkom
»Z njim da se je poročila?«
»Ja.«
»O tovariš učitelj, kaj ste že vendar prišli malo pogledat?« ga priliznjeno po-
zdravlja Galun. »S čim smem postreči?«
»Dve steklenici piva,« pravi Tomaž.
Sedeta v kot. Vsak na svojo stran mize.
»Kako pa ti, stari?« vpraša Jože. »Kako je bilo tisto z Breznikom? Upravitelj
mi je pisal. Veš, lani ob tisti proslavi kar nisem mogel verjeti.«
»Kaj bi tisto. Mimo je. Bilo pa je neprijetno.«
»Resnica se je vendar izkazala,« pravi Jože, ki ga ta stvar močno zanima. Toda
tedaj opazi na Tomaževi levi roki prstan.
»Vraga, da nisi poročen?«
»Ja.«
»Čestitam stari, čestitam. Torej je tebe prej doletelo. S katero pa si se vendar
zavozlal, s katero, povej!«
/
»Z njo.«
»Katero? Majdo?«
»Ne.«
»Danico tudi ne?«
»Ne.«
»S kom pa pri hudiču? Ne muči me!« Jože nestrpno sili vanj.
»Z njo, z Veroniko«, reče Tomaž bolj tiho.
1117
Galun prinese pivo, nekaj šepeta in naliva. Pivo pa se peni, nekaj pen celo
preskoči rob.
»Na tvojo srečo,« reče Jože in dvigne kozarec.
»In na tvojo.« Pijeta. Oba sta tiho in skoraj nerodno jima je.
»Cuj, ali ni bila takrat noseča?« vpraša Jože.
»Ja, je bila.«
»In?«
»Abortirala je. Najprej je pomagala Erna, potem pa so jo morali odpeljati
v bolnico. A čuj, Jože, ne meniva se več o tem.«
»Prav imaš! Stavo pa si pravzaprav dobil ti,« reče Jože in se smeje. A smeh
mu ne gre iz srca. Še pijeta in molčita. V gostilno pride doktor in jima malo
zviška odzdravi. Nekaj govori, kako je bilo, ko je bil on vojak. V stari Jugo-
slaviji da je bilo mnogo teže.
Tomaž pokliče skozi okno dečka in mu naroči, naj gre k njegovi ženi.
»K tovarišici Veroniki, saj veš, kje stanuje. Reci ji, da pridem malo kasneje
domov. In povej ji, da naj nekaj več skuha.«
»Saj boš šel z mano na večerjo, kaj?« se obrne k Jožetu.
»Ne vem, še druge moram obiskati.«
Naročita še dve steklenici piva.
»Pa vidva, ali že imata takšnega otroka? Ga morda že pričakujeta?«
»Ne. Veronika ne more roditi!«
»Zakaj ne?«
»Sterilna je. Saj veš zakaj?«
»Zakaj?«
»No, zaradi abortusa.«
Jožeta zareže v srcu, kot bi kdo rezal z nožem po njem. Cez čas reče Tomažu:
»Si jezen name?«
»Zakaj?« mu odvrne Tomaž in dvigne čašo. Oba pijeta. V gostilno pride Pepček
in začne peti neko pesem o vojaškem življenju brez žensk. Prijatelja pa pijeta
vsak že tretjo steklenico piva in mislita na dneve, ki so mimo. Jože čuti, da
nima v Jelovju več kaj iskati, čuti tudi, kako je življenje steklo v tem letu,
kot da ni bil nikdar v Jelovju. Sem se ne bo vračal. Bila je le ena od postaj.
Koliko jih bo še preromal?
»Skoraj nič ne piješ,« mu pravi Tomaž. Pogledal je skozi okno. Na križišču
so se ljudje že davno razšli.
1118
Odnos med zakonom vrednosti
in planiranjem
Vinko Blatnik
(Metodološki aspekt problema)
Gospodarsko življenje in njegov rezultat, individualni in družbeni standard,
sta v državah s socialistično družbeno ureditvijo odvisna od vrste faktor-
jev, ki jih ekonomska teorija našteva v vrstnem redu: stopnja razvoja pro-
izvajalnih sil, stopnja družbene akumulacije, planska organiziranost gospo-
darstva itd. Praksa izgradnje socializma dokazuje, da sta stopnja družbene
akumulacije in planska organiziranost gospodarstva spet odvisni od skupnega
in osnovnega faktorja, od ekonomsko političnega vrednotenja zakona vrednosti
in planiranja, saj daje prav to vrednotenje, podprto z avtoriteto državnih
oblasti, obvezna napotila za praktične ukrepe gospodarske politike in s tem
smer gospodarskemu gibanju. Ekonomsko-politično vrednotenje zakona vred-
nosti in planiranja torej neposredno ustvarja gospodarske sisteme v sociali-
stičnih družbenih skupnostih prehodnega obdobja, to je družbene odnose,
individualni in družbeni standard, zato ima proučevanje odnosa med zakonom
vrednosti in planiranjem veliko praktično vrednost in pomen za družbeni
razvoj.
V ekonomsko-politični teoriji socializma se odnos med zakonom vrednosti in
planiranjem še pred dobrim desetletjem prevladujoče obravnava kot odnos
med stihijo kapitalizma in zavestnim usmerjanjem družbenega razvoja na te-
melju novih družbenih odnosov, to je medsebojno izključujoče, alternativno (v
obliki: ali zakon vrednosti ali planiranje), a kasneje se obravnava v pretežni
meri kvantitativno (v obliki: koliko zakona vrednosti, koliko planiranja). V tej
razpravi bom razvil tezo, da odnosa med zakonom vrednosti in planiranjem
ni mogoče obravnavati niti alternativno niti kvantitativno, marveč na vsebin-
sko nov način. Tezo mi bo v prvem delu razprave pomagala dokazati razčlenitev
odlomka iz Marxovega pisma Kugelmannu, ki se nanaša na obravnavano vpra-
šanje, v drugem delu razprave pa pregled evolucije odnosa med zakonom vred-
nosti in planiranjem, kakršno je na osnovi naše prakse izgradnje socializma
odrazila naša ekonomsko-politična misel.
1119
I.
»Vsak otrok ve, da bi poginil sleherni narod, ki bi ustavil delo ne eno
leto, temveč nekaj tednov. Prav tako vedo vsi, da zahtevajo različnim
potrebam ustrezne množine produktov različne in količinsko opredeljene
množine celotnega družbenega dela. Da se ta nujna razdelitev družbenega
dela v določenih razmerjih nikakor ne more odpraviti z opredeljeno obliko
družbene proizvodnje, je samo po sebi razumljivo; spremeni se lahko
le oblika, v kateri se pojavlja. Prirodnih zakonov sploh ni mogoče odprav-
ljati. Kar se v zgodovinsko različnih odnosih lahko spremeni, je edino
oblika, v kateri se ti zakoni uveljavljajo. In oblika, v kateri se uveljavlja
ta proporcionalna razdelitev dela — v takih družbenih odnosih, v katfrih
se uveljavlja povezanost družbenega dela kot privatna menjava indivi-
dualnih delovnih produktov — je ravno menjalna vrednost teh produktov.
Naloga znanosti je ravno v tem, da razloži, kako se uveljavlja zakon
vrednosti.«'
Ekonomski ali »naravni« zakon družbenega razvoja je po Marxovi razlagi v citi-
ranem pismu Kugelmannu tisti trajni odnos, ki neizogibno izhaja iz določenih
pogojev družbenega življenja in ki se objektivno in nujno vsiljuje ljudem, ne-
odvisno od njihove volje, zavesti in namer. V vseh oblikah družbene proizvodnje
je nujno, da se razpoložljivo družbeno delo v določenih proporcih razdeli na
proizvodnjo različnih dobrin, v skladu z družbenim povpraševanjem, ki izraža
družbene potrebe. Zakon sorazmernosti — ali, kakor ga Marx v »Kapitalu« Se
imenuje »železni zakon«, »naravni zakon ravnotežja«, »splošni zakon«, ki to raz-
delitev regulira, ni nič drugega kot teoretski izraz kvantitativnega usklajevanja
različnih funkcij družbenega dela z ustrezajočimi družbenimi potrebami. Po
Marxovih besedah se lahko menja samo pojavna oblika oziroma način pojav-
ljanja nujnosti proporcionalne razdelitve družbenega dela, to je zakona soraz-
mernosti v opredeljeni obliki družbene proizvodnje, ne pa sam zakon, ker »pri-
rodnih zakonov sploh ni mogoče odpraviti«. Povedano z drugimi besedami:
način vzpostavljanja ravnotežja med družbenim delom in družbenimi potrebami
ni nespremenljiva, marveč zgodovinska kategorija, pojavna oblika globlje —
»naravne« zakonitosti družbenega razvoja.
Ce sprejmemo Marxovo trditev, da se v različnih zgodovinskih obdobjih lahko
menja samo način usklajevanja ravnotežja med družbenim delom in družbenimi
potrebami, oblika zakona sorazmernosti in ne tudi sam zakon, potem se nam
kot prvo vsili vprašanje: na kakšen način se lahko vzpostavlja to ravnotežje?
Marksistična ekonomska teorija, preverjena in potrjena v praksi družbenega
razvoja, dokazuje, da se ravnotežje med družbenim delom in družbenimi potre-
bami lahko usklajuje na dvojen način. Ali se naravna težnja raznih panog in
področij proizvodnje za vzpostavljanjem ravnotežja ostvarja na približen način,
kot vladajoča tendenca, s posredovanjem zakona vrednosti (ki v blagovni pro-
izvodnji skozi mehanizem tržišča z medsebojno konkurenco individualnih pro-
izvajalcev reducira njihov delovni čas na družbeno potrebni delovni čas in na
ta način ob nujnem trošenju družbenih sredstev za proizvodnjo in delovne sile
' Marx Kugelmannu 11. julija ISüS, Marx-Engels, Izbrana dela II, CZ, Ljubljana,
1951, str. 594 in 595.
112Ü
vendarle priganja proizvajalce k ekonomičnemu delu in vnaša nekakšen red
v anarhičnost) — kar je ena glavnih karakteristik obdobja razredne družbe,
še posebno poslednje etape njenega razvoja, kapitalističnega načina proizvodnje,
ali se vnaprej zavestno anticipira in plansko ostvarja kot spoznana nujnost,
ki so se ji proizvajalci s svojim združenim razumom najsmotrneje prilagodili
in tako podvrgli proces materialne proizvodnje svoji skupni kontroli — kar je
ena najvažnejših karakteristik bodoče epohe — komunistične družbe. Glavna
razlika med dvojnim zgodovinskim načinom uveljavljanja zakona sorazmer-
nosti, razlika med posredno ex post in neposredno ex ante sorazmerno delit-
vijo skupnega družbenega dela, je torej vezana na stopnjo razvoja proizvajalnih
sil družbe, na stopnjo njenega spoznanja in obvladovanja naravnih in druž-
benih zakonitosti. Iz tega izhaja, da se bo zavestna, znanstvena in neposredna
planska sorazmerna delitev skupnega družbenega dela na zadovoljevanje potreb
tako celote kot vsakega posameznika — v kateri postaja delo vsakogar, pa
najsi bo še tako specifično, vnaprej in direktno družbeno delo — ostvarila kot
objektivni ekonomski zakon na neprimerno višji stopnji razvoja proizvajalnih
sil, kot so razvite danes — šele v komunizmu. Samo v tem smislu interpreti-
ranja cdncsa med pojavnimi oblikami zakona sorazmernosti je vprašanje od-
nosa med zakonom vrednosti in planiranjem alternativnega značaja in planira-
nje objektivni ekonomski zakon.
Zakon vrednosti in planiranje — forme zakona sorazmernosti na različnih stop-
njah družbenega razvoja — sem doslej vrednotil v njihovi abstraktno-teoretski
obliki kot dve kvalitativno različni, zgodovinsko in prostorno nespojljivi statični
veličini. Ce želimo analizirati obliko delovanja zakona sorazmernosti na današnji
stopnji družbenega razvoja, potem moramo ekonomski kategoriji »zakon vred-
nosti« in »planiranje« kot splošna pojma o proizvodno družbenih odnosih opa-
zovati v gibanju, njihov medsebojni odnos pa vrednotiti kot dialektično enotnost
protislovij.
Zakon vrednosti, opazovan v gibanju, se kot nezamenljiv regulator ekonomsko
družbenih odnosov blagovne proizvodnje in kot zgodovinsko primarni pojem
teh odnosov kaže — tako kot vsaka zgodovinska kategorija — v nizu pojavnih
oblik. V teh pojavnih oblikah »doživlja« zakon vrednosti svoj razvoj in vrh,
a tudi odmira — skozi različne oblike družbene proizvodnje — zaradi vse moč-
nejšega pritiska novega načina vzpostavljanja ravnotežja med družbeno pro-
izvodnjo in potrošnjo, pritiska zavestne akcije družbe, ki jih zahteva sama
priroda visoko razvitih proizvajalnih sil. Zavestna dejavnost družbe (današnja
sredstva in metode ekonomske politike) se bo ostvarila kot neposredno, znan-
stveno in vnaprejšnje vzpostavljanje gospodarskega ravnotežja, kot objektivni
ekonomski ali »naravni« zakon, kot nova kvaliteta — naj še enkrat nalgasimo
— šele na koncu procesa odmiranja blagovne proizvodnje — v komunizmu.
Zakon vrednosti se bo torej v prepletanju z različnimi formami družbenega
usmerjevanja gospodarskega razvoja še dolgo uveljavljal kot edini objektivni
regulator gospodarskega življenja. Proučevanje pojavnih oblik zakona vred-
nosti je zato tudi danes prav tako pomembna naloga ekonomske znanosti kot
pred sto leti, kar kaže, da se pomen Marxovih besed medtem niti malo ni
zmanjšal.
Ce izvzamemo enostavno blagovno proizvodnjo, v kateri se je funkcija tržišča
pod delovanjem zakona ponudbe in povpraševanja ostvarjala z reduciranjem
1121
cene na vrednost, se zakon vrednosti, zgodovinsko gledano, nikoli kasneje ni
izrazil v čisti teoretski obliki. V pogojih kapitalizma, ko se proizvodi dela ne
realizirajo več samo kot blago, marveč kot proizvodi kapitala, je oblika delo-
vanja zakona vrednosti drugačna, ker je funkcija tržišča bistveno spremenjena.
Glavni regulator cene fxjstane povprečna profitna stopnja, a tržišče deluje pre-
ko profita kot faktor delitve družbenega kapitala in dela na različne panoge
proizvodnje. V pogojih monopolističnega in državnega kapitalizma, ko splošno
povečanje organskega sestava družbenega kapitala znižuje povprečne profitne
stopnje, je delovanje zakona vrednosti spet modificirano, tokrat s prizadeva-
njem kapitalistične države, da s svojo intervencijo do skrajnih možnih meja
podaljša obdobje kapitalizma. Na temelju državnega in družbenega lastništva
nad sredstvi za proizvodnjo in postopnega odmiranja blagovne oblike delovne
sile, se v nadaljnjem zgodovinskem in logičnem razvoju družbe zakon vrednosti
spet ostvarja v novih oblikah, ki jih ekonomska znanost še vedno raziskuje.
Analiziranje pojavnih oblik zakona vrednosti, ki se je v ekonomski teoriji
socializma močneje razvilo šele v zadnjem desetletju, je izkristaliziralo naslednje
najsplošnejše ugotovitve:
1.	da zakon vrednosti kljub »vseobsegajočem« in direktivno centralističnem pla-
niranju objektivno deluje tudi še v gospodarstvu prehodnega obdobja;
2.	da je vprašanje, v kakšni meri se zakon vrednosti lahko izkorišča kot faktor
optimalne razdelitve razpoložljivega družbenega dela na razne vrste proizvodnje,
povezano s stopnjo razvoja proizvajalnih sil države, ki poskuša čim hitreje (in
s čim manj negativnimi, nagel razvoj spremljajočimi pojavi) skočiti iz gospo-
darske nerazvitosti na tako strukturo gospodarstva, ki bo omogočila nagel
tempo razvoja;
3.	da se družba v celoti še vedno nahaja na takšnem nivoju tehnike proizvodnje
in organizacije dela, na katerem se morejo še vedno najučinkoviteje s posredo-
vanjem zakona vrednosti, na trgu, s konkurenco in denarjem vzporejati in me-
riti razlike v produktivnosti, intenzivnosti in kvaliteti dela, kakor tudi usklaje-
vati elastičen in kolebljiv sistem družbenih potreb, posebno strukturo osebne
potrošnje državljanov. Čeprav je zakon vrednosti po svojem načinu delovanja
stihijska sila. z omejevanjem individualne potrošnje dela na družbeno potrebno
mero tega dela vendar še vedno opravlja vlogo iniciatorja v razvoju proizva-
jalnih sil, ki se v razmerju do proizvajalca izraža v stalnem siljenju k pospe-
ševanju vseh činiteljev produktivnosti dela in k najracionalnejšemu izkoriščanju
produkcijskih sredstev in živega dela, v razm,erju do posameznega produkta v
stalni prisiljenosti zmanjševati porabo dela in premeščati produkcijo tja, kjer
so zanjo pogoji najugodnejši, kjer je produktivnost dela povprečna ali večja
od povprečja, a v razmerju do vse proizvodnje v stalni primoranosti, da se urav-
noteži, to je, da se celotno družbeno delo sorazmerno razdeli na različne vrste
koristnih del v skladu z družbenimi potrebami in produktivnostjo dela. S pri-
moranostjo in nagonom k razvoju produktivnosti dela'v različnih oblikah druž-
bene proizvodnje pa zakon vrednosti stalno teži in vodi tudi k splošnemu ve-
čanju produktivnosti dela in družbenih proizvajalnih sil;
4.	da strogo centralizirano vodenje gospodarstva s ix>močjo državnega aparata,
»vseobsegajoče« direktivno planiranje (čeprav neobhodna oblika borbe za učvr-
stitev socialističnega sektorja gospodarstva, obliká koncentracije razpoložljivih
1122
izvorov sredstev na prioritetne cilje hitrega razvoja proizvajalnih sil in mate-
rialne osnove novih družbenih odnosov ter zato tudi nujno v prvem obdobju
po revoluciji) — v nobenem smislu ni zavestno planiranje v Marxovem pomenu
tega pojma (kakor sem ga razložil v uvodu). Tako planiranje ima svoje opravi-
čilo samo dotlej, dokler ne opravi omenjene naloge, to je dokler trajajo pogoji,
ki upravičujejo njegovo uporabo.
Na snovi navedenih, po mojem mišljenju najvažnejših ugotovitev ekonomske
misli socializma, lahko ugotovimo, da se naša država nahaja na takšni stopnji
gospodarskega razvoja, na kateri je zakon vrednosti še vedno najracionalnejša
oblika merjenja dela in potreb, kakor tudi vzpostavljanja gospodarskega rav-
notežja. To dejstvo je dobilo polno potrdilo v zadnjem desetletju našega gospo-
darskega razvoja, ko so minili pogoji, ki so upravičevali našo obliko nujnega
porevolucionarnega centralističnega planiranja in ko se v predvidevanju in
usmerjevanju gospodarskega razvoja vse bolj naslanjamo na objektivne zako-
nitosti družbenega gibanja. V dosedanji praksi družbenega gospodarjenja in
organizaciji družbenega dela se je namreč pokazalo, da je razsipavanje sred-
stev in neekonomično poslovanje lahko posledica tako centralističnega, direk-
tivnega in detajliziranega planiranja, kakor delovanja zakona vrednosti, da ima
torej centralistično planiranje poleg pozitivne tudi negativno smer učinkovanja
na družbeni razvoj, ki lahko na določeni stopnji razvoja proizvajalnih sil —
če ne upošteva objektivnih ekonomskih zakonitosti — deluje na vzpostavljanje
sedanjega in bodočega gospodarskega ravnotežja celo bolj škodljivo kot zakon
vrednosti. Praksa izgradnje socialistične družbene ureditve je prav zaradi tega
dokaza izsilila priznanje objektivnih ekonomskih zakonitosti v vseh državah
s socialistično družbeno ureditvijo, a sedaj vse odločneje zahteva kombinirano
vzpostavljanje sedanjega in bodočega gospodarskega ravnotežja — tako z delo-
vanjem zakona vrednosti kot z organizirano zavestno akcijo družbe, s sredstvi
in metodami konkretne gospodarske politike, ki pa mora biti vedno pogojena
s stopnjo razvoja proizvajalnih sil. Tako je s samo prakso izgradnje socialističnih
družbenih odnosov potrjena teoretska predpostavka, da je treba odnos med
zakonom vrednosti in planiranjem razumeti kot dialektično enotnost protislovij,
ki se razrešujejo z določenimi sredstvi in metodami gospodarske politike,
dokler traja blagovna proizvodnja. V tem odnosu je zakon vrednosti kvalita-
tivna veličina v odmiranju, a sodobne forme planiranja — v našem smislu
vrednotenja te ekonomske kategorije — so samo elementi bodoče kvalitativno
nove oblike istega ekonomskega zakona — zakona sorazmernosti. Odnosa med
zakonom vrednosti in planiranjem v sedanjem pomenu pojma (planiranje kot
sredstvo in metoda gospodarske politike) ni mogoče vrednotiti kot odnos med
kakovostno enakimi primerljivimi veličinami: zakon vrednosti je objektivna,
blagovni proizvodnji imanentna (po dr. V. Bakariču širša) kvalitetno drugačna
ekonomska kategorija kot sedanja oblika planiranja, ki je samo element (po
dr. V. Bakariču najvplivnejši, najvažnejši-) nove bodoče kvalitete.
Takšno definiranje ekonomskih kategorij »zakon vrednosti« in »planiranje« in
takšna opredelitev njihovega medsebojnega odnosa narekuje, da našo pozornost
osredotočimo na zakon vrednosti. Tudi sama gospodarska praksa usmerja raz-
- Dr. V. Bakarić, Aktualni problemi izgradnje našeg privrednog sistema. Ekonomski
pregled, Zagreb, 1963/3-5, str. 392.
1123
pravo na zakon vrednosti, saj se njegovo delovanje vse bolj čuti v našem eko-
nomskem življenju. Ce želimo, da bi delovanje zakona vrednosti zaradi njegovih
pozitivnih svojstev še močneje vplivalo na gospodarsko gibanje kot doslej (v
obdobju, ki je sledilo povojni centralizaciji gospodarstva), moramo še bolj raz-
viti institucionalni mehanizem, v katerem zakon vrednosti deluje, blagovno
gospodarstvo. Zastavlja se vprašanje, kaj pomeni ta zahteva v svojem marksi-
stično teoretskem smislu. Edino mogoč znanstveni odgovor, ki izhaja iz nepo-
srednih Marxovih besed (razlaganih v vsebinskem ne dobesednem smislu') je
— zahteva po večji delitvi dela in večji relativni ekonomski samostojnosti go-
spodarskih celic. Ce pogledamo naš gospodarski razvoj v poslednjem deset-
letju, lahko ugotovimo, da se to teoretsko napotilo v naši praksi vse bolj uve-
ljavlja. Tudi v drugih socialističnih državah so ga že začeli upoštevati. Praksa
dokazuje, da je relativna ekonomska samostojnost gospodarskih celic^ na opre-
deljeni stopnji družbenega razvoja kljub vsebinski spremembi proizvodnih
odnosov zgodovinska nujnost, ker krajša čas in ublažuje »porodne bolečine«
izgradnje materialne baze in družbenih odnosov bodoče komunistične družbe.
Ce je relativna ekonomska samostojnost gospodarskih celic poleg delitve dela
bistven pogoj eksistence blagovnega gospodarstva, je tudi v korelaciji z delo-
vanjem zakona vrednosti. In je res. Gledano skozi zgodovinski razvoj družbe
so omenjene ekonomske kategorije premo sorazmerne, medtem ko je ekonom-
ska samostojnost gospodarskih celic v odnosu do centralističnega, vseobsega-
jočega naturalnega planiranja obratno sorazmerna (to sorazmernost je posebno
lahko ugotoviti z analizo evolucije odnosa med zakonom vrednosti in plani-
ranjem v sovjetskem gospodarstvu). Da bi še prepričljiveje dokazal nujnost
vpeljave ekonomske kategorije »relativna ekonomska samostojnost gospodarske
celice« med metodološke osnove te razprave, si oglejmo gibanje te kategorije
skozi revolucionarne spremembe družbene ureditve. Revolucionarna oblast,
oziroma socialistična država v procesu revolucije in neposredno po njej, z na-
menom da ustvari materialno bazo za svojo učvrstitev in za uresničevanje
svojih ciljev, najprej radikalno ukinja samostojnost privatno lastninskih gospo-
darskih celic (kar je sicer bistveno za spremenitev družbeno ekonomskih od-
nosov, toda s tem se je proces njihovih sprememb šele odprl), potem pa, ko se
je učvrstila, začne, prisiljena zaradi nizke stopnje proizvajalnih sil, ekonomsko
samostojnost (ne lastnino!) vračati gospodarskim celicam (najprej deklarativno,
a kasneje tudi s povečevanjem njihove materialne osnove in poslovnih kom-
Po Marxu eksistira trg kot samostojna gospodarska faza samo v družbi, kjer imajo
družbeno delitev dela in kjer so proizvodne enote samostojne in neodvisne, v prvi
vrsti privatno lastninske gospodarske celice. »Samo proizvodi samostojnih in drug
od drugega neodvisnih, privatnih del si stojijo nasproti kot blago« (K. Marx, Kapi-
tal I. del. Kultura. Beograd, str. 46). »Uporabni predmeti postanejo vobče blago samo
zato, ker so proizvodi privatnih del. ki se opravljajo neodvisno drug od drugega.
Kompleks (celota) teh privatnih del sestavlja celotno družbeno delo.« (Prav tam,
str. 68 - vse podčrtal V. B.)
Ekonomsko kategorijo »relativna ekonomska samostojnost gospodarskih celic« ra-
zumevam v tej razpravi kot teoretski odraz evolucije njenih pojavnih oblik v naši
praksi: državna podjetja, podjetja, gospodarske organizacije in delovne organizacije
kot samoupravne celice njene širše in višje gospodarske in družbene asociacije. V
doduktivnem toku razprave, v nadaljnjem razglabljanju o odnosu med zakonom
vrednosti in planiranjem, bom omenjeno ekonomsko kategorijo izrazil z nekaterimi
od njenih pojavnih oblik.
1124
petenc), razumljivo — v procesu istočasnega vzpostavljanja in razvijanja kvali-
tetno novih proizvodnih odnosov. Z drugimi besedami: socialistična država —
zaradi njenih centraliziranih funkcij jo tu vrednotimo kot od neposrednih
proizvajalcev odtujeno silo — je prisiljena, da oživlja ekonomsko samostojnost
gospodarskih celic (in s tem zakona vrednosti) prav zaradi naravnejšega seda-
njega in bodočega delovanja zakona sorazmernosti in razvijanja novih pro-
izvodnih odnosov.5
V primeru, da tega ne napravi pravočasno, izvrši nasilje nad zakonitostmi druž-
benega razvoja, prisilno odlaga začetek spajanja neposrednih proizvajalcev s
sredstvi za proizvodnjo, a s tem tudi začetek njihovih poskusov zavestnega
postavljanja gospodarskega ravnotežja in usmerjanja gospodarskega razvoja
preko svojih svobodno združenih samoupravnih delovnih asociacij.
Ekonomske kategorije »relativna ekonomska samostojnost gospodarske celice«
pa nisem vključil v razpravo samo zaradi zgoraj omenjenih razlogov, marveč
v prvi vrsti zaradi odločilne vloge, ki jo mora odigrati pri razreševanju proti-
slovij med zakonom vrednosti in planiranjem. Na njeno odločujočo vlogo pri
razreševanju omenjenega protislovja kaže spet analiziranje zakona vrednosti.
Zakon vrednosti, vrednoten z aspekta neposrednega proizvajalca in njegovih
zgodovinsko nujnih delovnih asociacij, predstavlja odtujeno stihijsko silo, ki se
mu vsiljuje neodvisno od njegove volje in anarhično razbija njegove napore.
Z razvojem proizvajalnih sil in družbenih odnosov — v komunizmu — bo po
marksistični teoriji družbenega razvoja ta odtujenost izginila, a posamezni in
združeni proizvajalec bo postavljal gospodarsko ravnotežje zavestno in znan-
stveno stališče, da naj gospodarsko ravnotežje v gibanju družbe h komunizmu
vzpostavlja vse manj odtujena sila (zakon vrednosti, kapitalistična in sociali-
stična država), a vse bolj zavest neposrednih, v samoupravne organizme zdru-
ženih proizvajalcev, smo že samo s tem priznali gospodarski celici odločujoče
mesto in vlogo pri razreševanju nasprotja med zakonom vrednosti in plani-
ranjem. Relativna ekonomska samostojnost gospodarske celice je po eni strani
bistven pogoj eksistence blagovne proizvodnje in delovanja zakona vrednosti (to
je tudi stihije), a po drugi strani lahko gospodarski organizem (celica) samo
z relativno ekonomsko samostojnostjo, ki temelji na adekvatni materialni bazi,
učinkovito — zavestno vpliva na usklajevanje gospodarskega ravnotežja (in
s tem omejuje stihijo). Primer, ki to potrjuje: planski organi so prisiljeni, da
upoštevajo samo tiste zavestne odločitve delovnih organizacij, za katerimi stoji
ekonomska moč, medtem ko drugi izrazi zavesti vplivajo na njihovo delo pred-
vsem posvetovalno, s težo argumentov in z logičnimi dokazi, kar pa pomeni tudi
— neobvezno.
POVZETEK
Na osnovi dosedanjega metodološkega pristopa k obravnavanemu problemu,
sem sprejel sledeča stališča, ki mi bodo služila kot osnova in kritičen odnos v
nadaljevanju razprave:
^ »Tudi če je neka družba odkrila prirodni zakon svojega gibanja ... ne more niti
preskočiti niti z ukazi izključiti faze naravnega razvoja. Toda porodne bolečine
lahko skrajša in lahko ublaži.« (K. Marx, »Kultura«, Beograd, 1958, str. 19.)
1125
1.	Zakon in planiranje sta zgodovinski obliki delovanja tistega osnovnega
zakona — zakona o sorazmernosti. Obe ekonomski kategoriji sta samo kot
teoretski izraz družbeno-ekonomskih odnosov na različnih stopnjah proizva-
jalnih sil, v kapitalizmu in komunizmu, alternativnega karakterja, medtem ko
jih je treba v vmesnem zgodovinskem prostoru, to je v gibanju, vrednotiti kot
obliko dialektične enotnosti nasprotij, njihov medsebojni odnos pa ocenjevati
v zvezi s stopnjo razvoja proizvajalnih sil družbe.
2.	Človeška družba kot celota se nahaja na tisti stopnji razvoja proizvajalnih sil,
na kateri je zakon vrednosti s Svojimi pozitivnimi lastnostmi še vedno najpo-
membnejši regulator gospodarskega življenja in objektivno delujoča sila v pri-
merjavi z dosedanjimi oblikami planiranja, sredstvi in metodami gospodarske
politike, ki so samo elementi bodočega objektivnega ekonomskega zakona.
Oblike zakona sorazmernosti v sedanji enotnosti delovanja torej niso kakovostno
primerljive veličine. Ker zakon vrednosti še ni opravil svoje zgodovinske vloge
niti v visoko razvitih kapitalističnih državah in ker njegova vloga v gospodar-
skem življenju socialističnih držav po konsolidaciji socialistične oblasti in izsi-
ljenem priznanju objektivnih zakonitosti v gospodarskem razvoju pravzaprav
šele raste, moramo v prvi vrsti osredotočiti svojo pozornost na zakon vrednosti.
Analiziranje institucionalnih okvirov delovanja zakona vrednosti v kapitali-
stičnem gospodarstvu in v gospodarstvu prehodnega obdobja nas je pripeljalo do
zaključka, da je oživljanje ekonomske samostojnosti gospodarksih celic v centra-
liziranem gospodarstvu bistven pogoj za razvoj blagovnega gospodarstva in oživ-
ljanje zakona vrednosti. Ekonomsko kategorijo »relativna samostojnost gospo-
darske celice« pa smo vpeljali v analizo tudi zato, ker opravlja kot samoupravna
in v višje organizme integrirana asociacija neposrednih proizvajalcev odločilno
vlogo pri razreševanju nasprotij med zakonom vrednosti in planiranjem.
Na osnovi vsega povedanega lahko zaključimo, da vprašanje odnosa med zako-
nom vrednosti in planiranjem ne moremo postaviti alternativno (v obliki: ali
zakon vrednosti ali planiranje) — kakor ga je do pred kratkim postavljala
sovjetska ekonomska teorija, niti kvantitativno (v obliki: koliko zakona vred-
nosti, koliko planiranja) — kakor ga zaradi neupoštevanja kakovostne neprimer-
Ijivosti teh veličin in plansko centralističnega vrednotenja tega problema še
vedno postavlja sovjetska in večji del naše ekonomske teorije. Da bi prišli do
odgovora, kako je treba ta odnos vrednotiti, je treba še prej pregledati, kako
ga je v svojem razvoju obravnavala naša ekonomska misel.
II.
Evolucija vrednotenja ekonomskih kategorij »zakon vrednosti« in »planiranje«
in utrjevanje njunega medsebojnega odnosa je v jugoslovanski ekonomski
teoriji odraz tako razvoja materialne osnove našega gospodarstva in razvoja
novih proizvajalnih sil kakor tudi vpliva marksistične ekonomske misli v prvem
obdobju povojnega razvoja v njeni sovjetski interpretaciji. Vsebina in medse-
bojni odnos teh kategorij se z izjemo nekaj razprav v zadnjem času ne postav-
ljata v smislu tega razglabljanja. Odnos med zakonom vrednosti in planiranjem
se vrednoti kot odnos med njunima institucionalnima formama delovanja, kot
odnos med trgom in planom, stihija in zavestnim usmerjanjem družbenega raz-
1126
voja, a ilustrira z vlogo socialistične države v gospodarskem življenju, vlogo cen,
socialističnim karakterjem blaga itd. Zaradi takšne pojmovne pestrosti v teoret-
skem opredeljevanju odnosa med zakonom vrednosti in planiranjem sem pri-
siljen, da v razpravi po potrebi uporabim iste termine in s tem vpeljem v
analizo nove ekonomske kategorije.
Zaradi varčevanja s prostorom razprave ni mogoče dopolniti z daljšimi razla-
gami, zato jo nadaljujem še z naslednjimi metodološkimi predpostavkami:
1.	s stališči, ki so v nasprotju z metodološkim načinom obravnavanja problema
v prvem delu razprave, ne bom podrobneje polemiziral, če daje že sam metodo-
loški način obravnave zadovoljive odgovore;
2.	v razpravo vključujem razvoj materialne baze jugoslovanskega gospodarstva,
ki je sicer bistveno vplival na evolucijo ekonomske misli, kot znano veličino;
3.	evolucijo ekonomske teorije v opredeljenem odnosu med zakonom vrednosti
in planiranjem vrednotim v zvezi z ekonomsko kategorijo »relativna ekonomska
samostojnost gospodarske celice«, katere transformacija se v tem obdobju izraža
v oblikah: državno podjetje, gospodarska organizacija, delovna organizacija. Ti
pojmi gospodarske celice odražajo stopnje njene relativne ekonomske samo-
stojnosti, stopnje učvrščevanja novih družbeno ekonomskih odnosov, ki rastejo
iz te ekonomske samostojnosti, a istočasno tudi proces usihanja direktivnega
»vseobsegajočega« planiranja v korist svobodnejšega delovanja zakona vrednosti.
Ako uporabimo kategorijo »relativna ekonomska samostojnost gospodarske
celice« kot kiiterij za razdelitev naše prakse in teorije socialističnega razvoja,
lahko povojni razvoj razdelimo na dve obdobji:
1.	obdobje administrativnega upravljanja v gospodarstvu (1945—1950);
2.	obdobje delavskega samoupravljanja v gospodarstvu (od 1950 do danes).
V obdobju administrativnega upravljanja je na organizacijo našega gospodarstva
razen nizke stopnje razvoja proizvajalnih sil in z vojno razdejane materialne
baze bistveno vplivala sovjetska ekonomsko-politična teorija s Stalinovo nedia-
lektično trditvijo, da »plani niso plani prognoze ne plani — ugibanja, marveč so
to plani direktive, ki so obvezni za vodstvene organe in ki odrejajo smer našega
gospodarskega razvoja v bodočnosti za vso državo«" (vse podčrtal J. V. Stalin).
Stalinovo prepričanje, da direktivnost, vseobsežnost in obveznost planov, orodij
v rokah socialistične države, duši delovanje zakona vrednosti in s tem postaja
zakonitost družbenega razvoja, je dominiralo v tem obdobju tako v naši teoriji
kot v praksi. Vsi konkretni ukrepi ekonomske politike so bili usmerjeni v
centralizirano plansko razdelitev skupnega družbenega dela na zadovoljevanje
različnih potreb v naturalnih pokazateljih iz enega centra. To je v pogojih držav-
nega lastništva nad sredstvi za proizvodnjo in državnega organiziranja gospo-
darskega življenja pomenilo minimum ekonomske samostojnosti za gospodarske
celice. Podjetja so bila samostojna samo v kombinaciji proizvodnih faktorjev za
planirano proizvodnjo (predvsem glede znižanja lastne cene) in v manjših po-
pravilih. v manjših upravnih izdatkih ter v razpolaganju z delom direktorje-
vega sklada. Neposredni nosilec operativnega upravljanja je po zakonu o
državnih gospodarskih podjetjih (sprejet 24. 7. 1946) direktor, ki v vlogi držav-
" J. V. Stalin. Politično poročilo Centralnega komiteta na XV. kongresu SKP/b, cit.
po G. Sorokin, Socialističko planiranje narodne privrede SSSR, »Kultura«, Beograd,
1947, str. 8.
1127
nega organa upravlja podjetje in je za svoje delo odgovoren administrativno-
operativnemu vodstvu podjetja. Omenjena institucija je v tem obdobju izredno
važna za delo podjetja, saj sestavlja njegova pravila, plane za delo, odreja
obratna sredstva itd. Razen tega administrativno-operativno vodstvo podjetij
združuje vsa podjetja iste panoge na določenem področju (okraj, republika)
zaradi lažjega reševanja problematike, ki jim je skupna, deluje pa na principu
službene nadrejenosti in podrejenosti ter osebne odgovornosti ljudi iz upravnega
aparata.
Celotno gospodarstvo se v tem obdobju razvija na temelju splo.šnega državnega
plana, ki ga organi državne uprave detajlizirajo na nižje nivoje. Glavna naloga
delovnega kolektiva je, da dnevno in v daljših rokih točno izpolnjuje predpisani
plan, da bi mogli planski organi s čim manjšimi gospodarskimi rnotnjami koli-
činsko razdeljevati surovine, polproizvode in izdelke med gospodarske organizme
po vnaprej pripravljenem načrtu.
Organizacija gospodarskega življenja na temelju državne lastnine nad sredstvi
za proizvodnjo in v pogojih »vseobsegajočega« direktivnega planiranja, ki ome-
juje ekonomsko samostojnost gospodarskih celic do skrajno mogočih meja, je
imela v praksi za posledico dušenje blagovno denarnega gospodarstva na račun
naturalnega, v teoriji pa prepričanje, da je socialistična revolucija razrešila
nasprotje med konkretnim in abstraktnim delom in s tem tudi notranje proti-
slovje blaga, protislovje med uporabno vrednostjo in vrednostjo.'' Za osnovni
cilj proizvodnje je postavljena uporabna vrednost. Toda gospodarska praksa
je že s samo eksistenco blagovno denarnih odnosov in z delovanjem zakona
vrednosti v deformirani obliki, tako v socialističnem kot v privatnem sektorju
gospodarstva negirala možnost, da bi se blagovna proizvodnja na relativno
nizki stopnji razvoja proizvajalnih sil spremenila v obliko planske delitve vna-
prej planiranih uporabnih vrednosti, a menjava v sredstvo planske delitve.
Dejstvo, da je nizka stopnja razvoja proizvajalnih sil nepremostljiva ovira za
likvidiranje protislovij blagovnega gospodarstva in blagovnega gospodarstva
samega, je spoznal že Lenin in ga izrazil z ugotovitvijo, da je dušitev pjlvdine,
nedržavne menjave, to je trgovine, ki je nujna, kadar obstajajo milijoni malih
proizvajalcev, neumnost, ter da je trgovina edino mogoča ekonomska zveza med
desetinami milijonov malih poljedeljcev in velike industrije." (Podčrtal V. B.)
V prvem obdobju našega povojnega razvoja jugoslovanska ekonomsko politična
misel tega dejstva ni upoštevala v prvi vrsti zaradi nujnosti izgradnje ustre-
zajoče materialne baze za razvoj novih proizvodnih odnosov, pa tudi zaradi
močnega vpliva sovjetske teorije in prakse, ki sta hoteli blagovno proizvodnjo
kot »dediščino kapitalizma« in nujno zlo čimprej likvidirati.
Na osnovi kratkeqa pregleda teorije in prakse administrativnega upravljanja
v našem gospodarstvu lahko zaključimo, da se v tem obdobju odnos med za-
konom vrednosti in planiranjem ne vrednoti kot dialektična enotnost nasprotij.
' »Osnovna družbeno ekonomska zakonitost našega razvoja je postalo socialistično
planiranje, ki med drugim pomeni zavestno izkoriščanje objektivnega zakona vred-
nosti, ki ga poznamo in obvladujemo«, B. Kidrič, Teze o ekonomici prelaznog perioda
u našoj državi, Komunist, 19.5()/6, str. 48.
" V. I. Lenin, O porezu u naturi, Izabrana dela 14, Kultura 1960, Beograd, str. 229 do
293. O značaju zlata sada i posle potpune pobede socializma, Izabrana dela 14, Kul-
tura, Beograd, 1960, str. 422—423.
110
marveč kot odnos med dvema alternativnima kvalitetama, od katerih druga
drugo absolutno izključuje. Takšen teoretski odgovor na glavno vprašanje
ekonomske teorije prehodnega obdobja je praksa gospodarskega razvoja kmalu
v celoti demantirala.
Na temelju pomembnih rezultatov, doseženih v razvoju proizvajalnih sil, ki so
ustvarili materialne pogoje in predpostavke za nadaljnji razvoj socialističnih
proizvodnih odnosov, kakor tudi na temelju kritične analize stalinistične teorije
in prakse o izgradnji socialistične družbe in lastne izgradnje socializma, oprav-
ljanje po objavljenju znane resolucije Informbiroja junija 1948. leta, je naša
marksistična in ekonomska teorija prišla do zaključka, da predstavlja državna
lastnina nižjo obliko socialistične lastnine, ki se kot nujnost lahko pojavi samo v
prvih obdobjih razvoja socializma v zaostali deželi. Prav tako je tudi gospo-
darjenje s to lastnino s pomočjo državnih planov in administrativnega uprav-
ljanja preko državnega aparata nujno samo v začetni fazi izgradnje socializma,
ko se socialistični odnosi v proizvodnji šele učvrščujejo v borbi proti ostankom
kapitalistične preteklosti. Tak sistem omogoča, da se ustvari nujna baza za
nadaljnji razvoj proizvajalnih sil in socialističnih proizvodnih odnosov, lahko pa
omogoči tudi patronat birokracije nad gospodarskimi in družbenimi odnosi in
predstavlja pripravna tla za razvoj birokratskih tendenc. Razen tega se — v
težnji, da bi temeljito izmenjalo' odnose in razvojne tendence v pogojih zaostalih
proizvajalnih sil — državno administrativno planiranje nujno zatekla k nasilju,
da bi »ukrotilo« ekonomske zakone. Državno administrativno planiranje teži za
tem, da ekonomske zakone »likvidira«, kar ima za posledico, da se kriteriji eko-
nomskega razvoja lahko oddaljujejo od objektivnih pogojev, da se z vsilje-
vanjem subjektivnih ocen v skalo prioritet ustvarajo še nova neskladja v raz-
voju. Stvarna graditev socialistične družbe terja torej preraščanje državnega
socializma v svobodno asociacijo neposrednih proizvajalcev, v procesu prera-
ščanja državne lastnine v družbeno lastnino pod upravo neposrednih proizva-
jalcev pa naj spet pridejo na dan in do veljave splošne zakonitosti blagovnega
gospodarstva. Vloga gospodarskih planov se v pogojih tako fundiranega kon-
cepta družbenega razvoja kakovostno menja. Plani morajo regulirati samo
osnovne proporce proizvodnje in delitve, to je odrediti osnovne obrise mate-
rialnih proizvajalnih sil in razdelitev narodnega dohodka, a sami proporci mo-
rajo biti v skladu z materialnimi pogoji in hkrati usmerjati splcini gospodarski
razvoj v smeri najugodnejšega družbenega efekta.® Poglavitna naloga osnovnih
proporcev je, da utrdijo odnos med akumulacijo in potrošnjo, to je stopnjo aku-
mulacije kot bistveni faktor za odrejanje stopnje rasti in nivoja potrošnje, od
katerega je odvisen življenjski standard delovnih ljudi. Istočasno morajo tako
" »Vsestranski napredek socialističnega pspodarstva je mogoč samo kot rezultat
svobodnega gibanja socialističnih proizvajalnih sil. kakor se razvijajo na bazi druž-
bene lastnine nad sredstvi za proizvodnjo in zavestnega splošnega upravljanja tega
razvoja s pomočjo družbenega plana. V tem smislu socialistični plan ne more biti
drugo kot plan splošnih proporcev v gospodarskem razvoju, s katerim družba
zavestno razrešuje nujna notranja protislovja tega razvoja in zagotavlja v danih
pogojih pravilno socialistično splošno delitev viška dela. Znotraj tega morajo imeti
naši delovni ljudje svobodo najširše individualne in kolektivne iniciative, ki jim jo
omogoča prav družbena lastnina nad sredstvi za proizvodnjo.« E. Kardelj, Novi pri-
vredno organizacioni sistem. Problemi naše socijalističke izgi-adnje II, Kultura, Beo-
grad, 1960, str. 151.
1129
usmeriti del investicijske izgradnje, da se s to usmeritvijo odredi smer nadalj-
njemu razvoju proizvajalnih sil države. Osnovni proporci ne duše zakona vred-
nosti. marveč le preprečujejo njegove anarhične učinke ter omogočajo zavestni
družbeni vpliv na usklajevanje družbenega dela in družbenih potreb. Ker se
osnovni proporci družbenih planov ne uveljavljajo kot posamezne odločbe in
ukazi direktivnega karakterja za posamezna podjetja, marveč kot splošni pogoji
njihovega poslovanja, določeni v splošnih zakonskih predpisih, postaja v njihovih
okvirih mogoča svobodna iniciativa gospodarskih celic na osnovi njihovih samo-
stojnih odločitev in planov.
Takšen teoretski odgovor na osrednje vprašanje prakse o oblikah organizacije
gospodarstva v prehodnem obdobju — ki ga praksa na različnih stopnjah druž-
benega razvoja obvezno zastavlja subjektivnim silam družbe — čeprav časovno
kasneje formurilan, se je manifestativno izrazil že 2. julija 1950 s sprejetjem
osnovnega zakona o upravljanju z državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi
gospodarskimi združenji in vse do danes odločujoče vpliva na sistem družbenega
planiranja, naslonjen na samoupravljanje delovnega ljudstva v gospodarskem
in družbenem življenju. Predaja državnih podjetij v upravljanje delovnim kolek-
tivom ne pomeni — gledano z našega aspekta analize — nič drugega kot nujno
oživljanje ekonomske samostojnosti gospodarskih celic in s tem blagovne pro-
izvodnje in zakona vrednosti za bolj naravno delovanje zakona sorazmernosti.
Podjetje je postalo relativno samostojna gospodarska celica z vidno izraženo
lastno ekonomsko individualnostjo,'" kar ga bistveno razlikuje od podjetja v
predhodnem obdobju, v katerem je delovalo kot proizvodna tehnična enota
države. Vzporedno z decentralizacijo odločitev v planiranju in jačanjem pristoj-
nosti in funkcij samoupravnih organov je podjetje, delujoče kot relativno samo-
stojna ekonomska celica v pogojih konkurence vse bolj prisiljeno, da zaradi
svojega lastnega obstanka na trgu posluje po principu ekonomičnosti in renta-
bilnosti, a to pelje do stalnega povečevanja individualne in družbene produk-
tivnosti dela. Z drugimi besedami: zakonu vrednosti se s temi ukrepi (z decen-
tralizacijo upravljanja gospodarstva, z decentralizacijo planskih odločitev, oživ-
ljanjem ekonomske samostojnosti gospodarskih celic itd.) v novi obliki družbene
proizvodnje vrača zgodovinsko nujna vloga, ki jo mora opraviti na dani stopnji
razvoja proizvajalnih sil.
A kako je naša ekonomska teorija kot odraz razvoja materialne baze in insti-
tucionalnih oblik delavskega in družbenega upravljanja vrednotila odnos med
zakonom vrednosti in planiranjem v svoji nadaljnji evoluciji? Odgovor na to
vprašanje bom skušal poiskati skozi ocenjevanje nekaterih najkarakterističnej-
ših razprav različnih avtorjev.
Milentije Popovič vrednoti v 1953. letu administrativno obdobje našega gospo-
darstva kot državni kapitalizem." Da bi se socialistična družba izognila držav-
»Pod socialističnim podjetjem razumevamo proizvodno komercialno ali čisto ko-
mercialno gospodarsko organizacijo, ki v sklopu socialistične blagovne menjave in
na temelju njenih družbeno ekonomskih zakonitosti proizvaja in zamenjuje blago
kot ekonomsko pravni individuum v smislu zakonskih predpisov države delovnih
narodov. Ti predpisi morajo ustrezati objektivnim ekonomskim in družbenim zako-
nitostim socialistične blagovne menjave v naši državi.« B. Kidrič, Teze o ekonomici
prelaznih perioda, Komunist, Beograd, 1950/6, str. 1.
" Glej M. Popovič — Sta državni kapitalizam znači u društvenom razvitku. Naša
stvarnost, 1953/2, str. 14.
1130
nemu kapitalizmu, se mora organizirati v »svobodno asociacijo blagovnih proiz-
vajalcev«. Družba liberalnega kapitalizma je po takratnem mišljenju M. Popo-
vića svobodnejša in naprednejša v primerjavi s sedanjim državnim kapitalizmom,
ker je državni kapitalizem »udušil svobodo osnovnih družbeno ekonomskih sil
(kapitala, profita in blaga), a z njim sorazmerno tudi svobodo človeka«. Na
osnovi teh misli sledi primerjava blagovne proizvodnje s svobodo proizvajalca
in posameznika.'- Dr. Mirko Perovič piše leta 1964: »Cim večja svoboda zakona
vrednosti, tem manj nepravičnih omejitev in privilegijev«." Takih ekstremnih,
kot reakcijo na togo centralistično planiranje, sicer razumljivih stališč v korist
svobodnejšega delovanja zakona vrednosti, ne moremo sprejeti kot adekvaten
odraz naše prakse. Oblikovanje družbenih odnosov med ekonomsko povsem
samostojnimi gospodarskimi celicami brez nadzorstva družbe kot celote v praksi
ni mogoče, saj zahtevajo višji gospodarski in družbeni organizmi v splošno
družbeno dobro določeno omejevanje svobode nižjih asociacijskih celic in posa-
meznikov. (Zaradi tega dejstva v razpravi tudi uporabljam kategorijo »relativna
ekonomska samostojnost gosfX)darskih celic«.)
Tudi v razpravah, ki so sledile v naslednjih letih, se vprašanje odnosa med
zakonom vrednosti in planiranjem v naši ekonomski teoriji ne vrednoti tako kot
v uvodu te razprave. V nekaterih delih so trditve, »da proizvodnja razvite socia-
listične družbe ne bo blagovnega značaja«,'^ a tudi deljena mišljenja o mestu
in vlogi zakona vrednosti. Medtem ko je dr. Zoran Pjanič mnenja, da je svobod-
nejše delovanje zakona vrednosti v skladu z »nadaljnjim razvojem socialistične
ekonomike«,ne pove pa, zakaj je v skladu, a dr. Jakov Sirotković v načelu
odklanja tržišče v funkciji regulatorja proizvodnje in investicij, čeprav ga upo-
števa kot indikatorja in korektorja v planiranju in operativni ekonomski poli-
tiki,'" se dr. Bora Jelič nasprotno zavzema za večji vpliv tržišča na strukturo
investiranja." Za nadaljnji razvoj ekonomske misli je zelo pomembno akcep-
tiranje spoznanja, da določeni materialni in družbeni pogoji odločujoče vplivajo
na formiranje različnih sistemov in oblik gospodarskega planiranja,'® kakor
tudi da planiranje v naših pogojih »regulira in usmerja osnovna materialna
gibanja,« ki temeljijo na »ekonomski samostojnosti družbenih podjetij« oziroma
»na svobodi družbeno ekonomskih sil«'". To načelo mora opredeliti tudi odnos
med planiranjem in trgom (ki ni nič drugega kot oblika družbene samostojnosti
podjetja in oblika svobodnega razvijanja ekonomskih sil). Po tezi dr. Sirotko-
Prav tam, str. 18.
'•' Dr. Mirko Petrovič, Problemi robne privrede prelaznog perioda. Rad, Beograd 1964,
str. 105.
Dr. M. Perovič, Osnovi političke ekonomije, Savremena administracija, Beograd,
1959. str. 306.
Dr. Zoran Pjanič, Neki problemi ekonomskega sistema v socializmu. Socializem,
19!59'3, str. 77.
'" Dr. Jakov Sirotković, Načrtno usmerjanje gospodarstva in vloga tržišča. Komunist,
13. III. 1959, str. 8.
" Dr. Bora Jelič, Neki aspekti dejstva plana i tržišta u našoj privredi. Ekonomist
1958 1—2, str. 195.
Dr. Jakov Sirotković. Sistemi privrednog planiranja i njihova društvena uslov-
Ijenost, Medjunarodni problemi, 1959 1,
Milentije Popović, Planiranje u društvenom sistemu samoupravljanja radnih ljudi,
Naša stvarnost, 1958/1, str, 4 i 6.
1131
vica mora plansko usmerjanje proizvodnje omogočiti realiziranje pozitivnih
lastnosti zakona vrednosti.^® Planiranje je torej le okvirno usmerjanje go-
spodarstva; omejuje se na razdelitev družbenega proizvoda in s tem na naj-
važnejše odločitve o razširjeni reprodukciji. Nekateri ekonomisti so drugačnega
mišljenja. Gospodarstvo prehodnega obdobja obravnavajo kot blagovno gospo-
darstvo, v katerem deluje še ves tržni mehanizem. Toda ker so tržni zakoni
modificirani že z intervencijo sodobne kapitalistične države, jih mora sociali-
stična družba toliko prej korigirati s planiranjem.-' Tako vrednotena vloga pla-
niranja kot sredstva in metode popravljanja zakona vrednosti potemtakem ni
istovetna prej omenjeni teoriji družbenega planiranja — planiranja kot aktivnega
usmerjevalca gospodarskega razvoja. Na ta način se v naši ekonomski teoriji
z drugim besednjakom in mnogo manj vidno obnavlja diskusija med »genetiki«
in »teologi« v SSSR na koncu drugega desetletja tega stoletja o istem vprašanju,
toda takrat postavljenem v ekstremnejši obliki: ali tržišče ali plan. Na absurd-
nost alternativnega formuliranja tega vprašanja je opozoril že Maurice Dobb
z besedami, da »mora biti vsak plan v določeni meri sinteza predvidevanj in
direktiv. Podobno samemu toku zgodovine mora biti rezultanta subjektivnih
in objektivnih komponent..
Tudi v ekonomsko teoretičnih delih novejšega datuma na temo »zakon vrednosti
in planiranje« se omenjena razprava nadaljuje, vendar prinaša več svetlobe v
proučevano problematiko. Trditvi, da je delovanje zakona vrednosti širše od
planiranja, da je planiranje (samo) element zakona vrednosti — največji, naj-
važnejši — in da je zaradi tega potrebno, da pripelje planiranje gospodarski
razvoj v sklad z delovanjem vrednosti-' — nasprotuje mišljenje, da se v naši
teoriji zakon vrednosti idealizira, da se »zakon vrednosti lahko zelo uspešno
vpreže v voz socializma« in da je »splošni regulator celotnega procesa proizvodnje
pri nas v socialističnem gospodarstvu plan, pojmljiv v njegovem polnem, najšir-
šem smislu besede.2^ Planiranje je v širšem, polnejšem smislu besede po
M. Todoroviču »skupnost vseh zavestnih akcij družbe v procesu proizvodnje in
delitve, da bi se zagotovil najhitreje mogoč neprestan razvoj proizvodnje zaradi
optimalnega in vse popolnejšega zadovoljevanja potreb, posameznikov in družbe
in zaradi razvijanja vse višjih in svobodnejših družbenih odnosov«, a agense
zavestne akcije družbe sestavljajo »družbena skupnost kot celota, vsi njeni deli,
enote itd., subjekti proizvodnje, posamezniki, katerih svobodna volja se izraža
skozi ožje in širše, nižje in višje kolektivne skupnosti. Vsak od subjektov mora
imeti materialno osnovo svojega delovanja«.-" Citirana definicija planiranja in
vrstni red naštevanja agensov zavestnega vplivanja družbe na objektivni tok
družbenega razvoja sta kot teoretska odraza naše dosedanje prakse še vedno
močno centraliziranega financiranja razširjene reprodukcije nedvomno točna
Dr. Jakov Sirotkovič, Privredni sitsem i plansko usmeravanje privrede. Naša stvar-
nost 1958/5, str. 549.
Ing. Ivo Lavrač, Iniciativa in konkurenca v našem gospodarstvu. Ekonomska revija,
Ljubljana, 1959/1, str. 6.
Maurice Dobb, Sistem planiranja, prevod VSPN, Beograd, 1962, str. 3.
Dr. V. Bakarič, Aktuelni problemi izgradnje našeg privrednog sistema. Ekonomski
pregled, Zagreb, 1963/4, str. 392.
Mijalko Todorovič, O nekim pitanjima našeg privrednog sistema, Borba, 4. XII. 1962.
Prav tam.
1132
(ker se zavest družbe uveljavlja kot od neposrednih proizvajalcev relativno
odtujena sila). Vendar samoupravnim procesom, ki se bodo razvijali v duhu
nove ustave, bolje ustreza stališče, da plan v pogojih samoupravljanja koordi-
nira dejavnost samostojnih činiteljev družbenega procesa reprodukcije, repro-
ducira njihove odnose na višji stopnji, a to predstavlja za delovne in družbene
skupposti začetno osnovo za sprejemanje ukrepov-'' usmerjanja gospodarske
politike. V zadnjem času se povečuje število ekonomistov, ki menijo, da bo
»planiranje evoluiralo v tem smislu, da bo postalo osnovna oblika vplivanja
subjektivnega faktorja na gospodarska gibanja ne samo iz centra, od zgoraj
navzdol, kakor je bilo doslej, temveč od spodaj navzgor«.-' Da je v teoriji še
vedno prevladujoče opredeljevanje vloge planiranja s centralističnih pozicij,
dokazuje naslednja formulacija skupine ekonomistov na posvetovanju zagreb-
ških ekonomistov v 1962. letu: »Vloga družbenega plana ni samo v tem, da
odredi osnovne cilje in proporce ekonomskega razvoja in instrumente za nje-
govo kvantitativno zagotovitev, marveč, da omogoči (podčrtal V. B.) decentra-
liziranim enotam odločitve pravilno formuliranje odločitev svoje kratkoročne
in dolgoročne politike.«-® Kljub takim stališčem pa ugotovitve, da se »sociali-
stična proizvodnja na današnjem nivoju materialno proizvajalnih sil (z današ-
njimi proizvajalnimi sredstvi) mora organizirati na bazi bolj ali manj samo-
stojnih (in samoupravnih) enot, podjetij v ekonomsko pravnem smislu«,-® da
»dobiva proizvod obliko vrednosti prav zaradi decentraliziranega odločanja,
a da nujnost takega odločanja izhaja iz nesposobnosti centralnega družbenega
organa, da bi na sedanjem nivoju razvoja znanosti in tehnike, v današnji kom-
plicirani družbeni delitvi dela mogel sam smotrno racionirati uporabo proizvod-
nih činiteljev«,'" a še posebno predustavna razprava" navajajo na zaključek,
da ekonomska teorija vendarle priznava relativni ekonomski samostojnosti v
višje asociacije nujno integrirane gospodarske celice vse večji pomen pri raz-
reševanju protislovij med zakonom vrednosti in planiranjem ter da je začela
tudi blago prehodnega obdobja obravnavati kot rezultat protislovne enotnosti
stihijskega in zavestnega dela.
Na osnovi omenjenih definicij in mišljenj lahko ugotovimo, da se z uvedbo
in razvijanjem delavskega in družbenega samoupravljanja odnos med ekonom-
skima kategorijama, zakonom vrednosti in planiranjem, v glavnem vrednoti
kot dialektična enotnost nasprotij, ki se na današnji stopnji družbenega raz-
voja ne moreta medsebojno izključevati. Toda mesto in vloga zakona vred-
nosti in planiranja se določneje opredeljujeta v pretežni meri z aspekta centra-
liziranega odločanja, a merita se s kvantitativnimi merili. Centralistična vpra-
Dr. Jakov Sirotkovič, Družbeno samoupravljanje in planiranje. Komunist, 27. de-
cember 1963.
" Mirko Frkovič, Uloga planiranja i tržišta u sistemu raspodele prema radu. Naša
stvarnost 1962/2.
O nekim problemima privrednog sistema. Ekonomski pregled, Zagreb, 1963 3—4,
str. 154.
Mijalko Todorovič: O nekim pitanjima našeg privrednog sistema. Borba, 6. de-
cember 1962.
™ Ing. Ivan Lavrač: Plan i tržište. Ekonomski pregled, Zagreb, 1963/3—4, str. 370.
'' Glej M. Popovič: Jedinstvo privrednog sistema, Samoupravljanje, planiranje, Ko-
munist, Beograd, 1963.
1133
šanja: koliko zakona vrednosti, koliko plana, so imela kot logično nadaljevanje
za posledico vprašanja kvantitativnega značaja: katera od teh kategorij je
širša, katera pomembnejša in tem vprašanjem analogen, spredaj analiziran
odgovor ekonomske teorije.
III.
Z analizo evolucije naše ekonomske teorije kot odraza razvoja materialne baze
in institucionalnih sprememb v upravljanju gospodarstva, sem opozoril na ko-
relacijo med zakonom vrednosti, planiranjem in relativno ekonomsko samostoj-
nostjo gospodarskih celic ter naglasil objektivno zgodovinsko nujnost organi-
ziranja gospodarskega življenja — ne z obnavljanjem proizvodnih odnosov, ki
oddvajajo proizvajalca od sredstev za proizvodnjo in omogočajo upravljanje
z gospodarskimi potenciali »v imenu« delovnega človeka, marveč z oblikova-
njem odnosov, ki naj omogočijo, da bo lahko delovni človek sam in v okviru
svoje delovne organizacije, družbeno teritorialnih skupnosti in drugih svojih
samoupravnih gospodarskih in družbenih asociacij odločal o vseh vprašanjih
svojega dela in življenja, a to pomeni — tudi o razširjeni reprodukciji. Mate-
rialna podlaga za razvijanje takih odnosov je družbena lastnina nad sredstvi
za proizvodnjo, nad katerimi ne more nihče uveljavljati posebne lastninske
pravice, toda vsakdo prisvaja proizvode svojega skupnega dela, sorazmerno
svojemu deležu v skupnem delu. Delež v skupnem delu in z njim doseženi re-
zultati dajejo sorazmerno svoji velikosti delovni organizaciji, integrirani v samo-
upravne asociacije, tudi pravico upravljanja nad sorazmernim delom vrednosti
proizvoda, namenjenega razširjeni reprodukciji. (Ostvarjanje te pravice se je
v naši gospodarski praksi šele začelo.) Samo zavest, ki odraža tako zasnovane
proizvodne odnose v družbeni bazi, je neodtujena sila, to je tista zavest, ki
naj (in mora!), v smislu marksistične znanosti kot objektivni faktor in agens
družbenega razvoja, s sredstvi in metodami gospodarske politike razrešuje dia-
lektično nasprotje med zakonom vrednosti in planiranjem. Tendenca gospodar-
skega razvoja držav s socialistično družbeno ureditvijo preko tako zasnovane
materialne podlage novih priozvodnih in družbenih odnosov, v katerih postaja
zavest neposrednih proizvajalcev (združenih v nujne širše in višje, gospodarske
in družbene samoupravne organizme) vse bolj aktiven faktor proporcionalne
delitve skupnega družbenega dela na zadovoljevanje individualnih in družbenih
potreb, zahteva drugačno vrednotenje odnosa med zakonom vrednosti in plani-
ranjem, kot ga je izražala ekonomska teorija pri analiziranju etatiziranega go-
spodarstva. Planiranje bo vse manj odtujena sila, ki se od zgoraj vsiljuje družbi
in družbenim odnosom, ker bodo neposredni proizvajalci lahko urejali svoje
življenje vse bolj le na osnovi svojega dela, na osnovi svoje (neodtujene) za-
vestno izražene in v praksi uveljavljene volje. Na temelju tako fundiranoga
in pojmovanega razvoja človeške družbe se vprašanje odnosa med zakonom
vrednosti in planiranjem ne more postavljati več alternativno ali kvantitativno,
marveč na vsebinsko nov način. Bistveno za razreševanje protislovij med zako-
nom vrednosti in planiranjem postaja vprašanje, na kakšen način zagotoviti
delovnim ljudem tak družbeno ekonomski položaj, da bi mogli v svojem nepo-
srednem interesu in v interesu družbe kot celote sami izpostavljati družbene
zveze in odnose v proizvodnji in delitvi ter sami odločati o razširjeni reproduk-
1134
ciji. Tak družbeno ekonomski položaj je delovnim ljudem mogoče zagotoviti
samo z razširjanjem relativne ekonomske samostojnosti njihovih osnovnih
gospodarskih organizmov in višjih samoupravnih gospodarskih asociacij, ki
močno zaostaja za deklariranimi pravicami delovnih ljudi in institucionalnimi
formami samoupravljanja.'^
Samo skozi delovne asociacije, ki delujejo kot ekonomska sila, lahko proizva-
jalčeva zavest (ki ni nič drugega kot odraz njegove neodtujene ekonomske moči
in ekonomske moči delovnih asociacij), učinkovito vpliva na gospodarska gibanja
z namenom optimalnega zadovoljevanja svojih sedanjih in bodočih, individual-
nih'in družbenih potreb. Toda ker so proizvajalne sile družbe relativno še ne-
razvite in spoznavne možnosti proizvajalčeve zavesti o objektivnih zakonitostih
družbenega razvoja, posebno o oblikah čim racionalnejšega vzpostavljanja gospo-
darskega ravnotežja, še zelo omejene, bo zavestni vpliv združenih proizvajalcev
na gospodarska gibanja, čeprav vse bolj agresiven in učinkovit, kot element
v prihodnosti dokončno uveljavljenega »naravnega-« zakona sorazmernosti, še
dolgo izpostavljen »kritiki« in »pedagoškim naukom« objektivne zakonitosti
družbenega razvoja — zakonu vrednosti. Prav dialektična borba nasprotij med
zakonom vrednosti in sredstvi ter metodami gospodarske politike delovnih
ljudi bo v nadaljnjem procesu družbenega razvoja usposobila zavest združenega
proizvajalca — človeka za njegovo zgodovinsko nujno obvladanje naravnih in
družbenih zakonitosti.
Po podatkih Zveznega zavoda za statistiko je neto produkt ali nacionalni dohodek
v 1962. letu v družbenem sektorju v vrednosti 2648,3 milijarde dinarjev razdeljen
tako, da je 31,8 "/o šlo za osebne dohodke, a 68,2 <"/0 za akumulacijo. Od skupne akumu-
lacije je za skupnost izločeno 83,7 ^/0 sredstev, a za gospodarske organizacije in nji-
hove skupne fonde 16,3 "/0. Sredstva za investicije so še vedno močno koncentrirana
v rokah skupnosti. V letu 1963 so splošni investicijski skladi razpolagali z 3148,3 mili-
jarde dinarjev skupnih sredstev, od tega federacija 66,5®/», republika 20 "/o, okraji
5,8®/o, a občine 5,9«/0. Glej: Vlajko Begovič: Radni kolektivi i zajednica, VSPN, Beo-
grad, 1964.
1135
Ricardova analiza vrednosti
Ratko Sćepanović
Vrednost, odtujena tvorba blagovnega sveta
Dejstvu, da v naših proizvodnih odnosih obstoji blagovna in vrednostna oblika
delovnih produktov, je bilo v zadnjih letih posvećeno mnogo razprav. Da bi
kolikor mogoće globlje dojeli bistvo obstoja te tvorbe v naših odnosih, ima
prićujoći sestavek nanien, da pokaže na razliko v analizi vrednosti D. Ricarda
in K. Marxa, torej razliko v analizi vrednosti dveh mislecev, ki sta vsak v
svojem ćasu dala najpomembnejše rezultate na tem področju.
Ricardo opredeli relativne ali menjalne vrednosti blaga s kolićino dela, ki je
potrebna za njihovo proizvodnjo. To »je najbolj tehten nauk politične ekono-
mije« (Ricardo: Načela politične ekonomije in obdavčenja, str. 27 C. Z.). Iz te
opredelitve izhaja vsa pomanjkljivost in hkrati vsa veličina Ricardove analize
vrednosti.
Ricardo s to opredelitvijo pove samo to, da količina dela določa velikost vred-
nosti. Nikjer pa ne pove, zakaj se delo kaže v vrednosti. Kasneje bom pokazal,
da Ricardo vprašanja, zakaj se delo kaže v vrednosti, sploh ni mogel postaviti.
Tega vprašanja pa nikakor ni mogel postaviti zaradi intelektualne nemoči.
Ker ni mogel postaviti tega vprašanja, tudi ni mogel odkriti vrednosti, to je
vrednostne oblike delovnega produkta. Vrednost bi lahko odkril le, če bi odgo-
voril na vprašanje, zakaj se delo kaže v vrednosti. Ricardo sicer razlikuje rela-
tivno in absolutno vrednost (glej Načela, str. 32). Za relativno vrednost uporablja
tudi izraza menjalna vrednost ali komparativna vrednost. S temi tremi pojmi
izraža količinske odnose med blagovnimi produkti. Namesto absolutne vrednosti
uporablja tudi izraza realna vrednost ali samo vrednost. S temi izrazi pa ozna-
čuje količino dela, ki je potrebna za proizvodnjo določenega produkta. Vrednost
v tem drugem pomenu je opredeljena s količino dela. S tem ko vrednost opre-
deli s količino dela, opredeli pravzaprav samo velikost vrednosti, ne pa vred-
nostno obliko blaga.
Da ni mogel odkriti vrednostne oblike delovnega produkta, je vzrok v njegovem
pojmovanju blagovne produkcije kot naravne oblike družbene produkcije sploh.
»Celo v tistem zgodnjem razvoju družbe, na katerega se sklicuje Adam Smith,
bi bil potreben lovcu neki kapital, čeprav bi ga morebiti sam ostvaril in zbral,
da bi mu omogočil ubiti divjad«. (Ricardo: Načela str. 34). Iz tega citiranega
stavka lahko povzamemo sklep, da ima Ricardo vsako proizvajalno sredstvo za
kapital. Prav iz istega pojmovanja, da je blagovna produkcija naravna oblika
vsake produkcije, izhaja tudi obravnavanje blagovne menjave, vrednosti, mezde
1136
in profita kot naravnih značilnosti vsake proizvodnje. Vse tiste odnose, ki jih
najdemo v razviti buržoazni družbi, lahko najdemo po mnenju Ricarda v vseh
razvojnih dobah družbe. Brž ko so začeli ljudje proizvajati, so bili takoj prisotni
vsi odnosi kapitalistične blagovne proizvodnje: vrednost, kapital, mezda, profiti,
blagovna menjava itd. (glej Načela str. 37).
Ricardu bi lahko očitali nepoznavanje zgodovine človekove proizvodne dejav-
nosti. Očitno pa je, da Ricarda zgodovina posebno niti ne zanima. Za Ricarda
proizvajati pomeni ustvarjati vrednost. Vse preveč je zaverovan v to pojmo-
vanje, da bi brskal po zaprašenih knjigah in ugotavljal, če je bila proizvodnja
kdaj drugačna od proizvodnje, ki jo on pozna. Od kod izhaja ta Ricardova zave-
rovanost v blagovno proizvodnjo? Ricardo pojmuje blagovno proizvodnjo kot
naravno in večno obliko družbene proizvodnje sploh in vrednostno obliko delov-
nega produkta kot naravno obliko delovnega produkta sploh zato, ker ne pozna
zgodovinske možnosti takih družbenih opredelitev produkcije, ki bi ne bila
blagovna produkcija in bi delovni produkti ne dobivali vrednostne oblike. Takih
družbenih opredelitev produkcije ne pozna, ker ne ve, da kapital proti svoji
volji ustvarja svojega grobarja, ker ne ve, da proletariat preraste kapital, ker
ne ve za zgodovinsko poslanstvo proletariata, da uresniči take družbene opre-
delitve produkcije, v katerih produkcija ne bo blagovna produkcija in delovni
produkti ne bodo dobivali vrednostne in blagovne oblike.
Ce bi Ricardo odkril vrednost, bi to pomenilo, da bi odgovoril, kakšne so opre-
delitve družbene produkcije, ki povzročajo, da se delo kaže v vrednosti. Moral
bi odkriti karakter dela, ki se kaže v vrednosti, moral bi odkriti, da dobi delo,
brž ko se produkt pojavlja v blagovni obliki, dvojni značaj in da delo dobiva
dvojni značaj samo zato, ker je blago produkt takih individualnih delovnih sil,
ki jih ne trosijo zavestno kot eno samo delovno silo, ker ne obvladuje svoje
produkcijske dejavnosti, temveč je ta osamosvojena od njihove kontrole. Vsega
tega Ricardo ne more odkriti, ker ne pozna možnosti drugega sveta kot me-
ščanskega, ker ne ve za destruktivno stran te družbe in zato motri ta svet kot
večnosten svet.
Marxova analiza vrednosti
Prikaz Marxove analize vrednosti temelji predvsem na analizi vrednosti, ki
jo je Marx podal v »Kapitalu«. Res je, da to ni prvo delo, v katerem je Marx
raziskoval problem vrednosti. Sam Marx šteje »Kapital« za nadaljevanje raz-
prave »Prispevek h kritiki politične ekonomije«, ki jo je objavil 1859 (glej
»Kapital I«, str. 10). Toda med »Prispevkom« in »Kapitalom« obstoji pomembna
razlika v zvezi z uporabo termina menjalna vrednost. V »Prispevku« Marxu
še ni povsem jasna razlika med menjalno vrednostjo in vrednostjo. To razli-
kovanje izvrši Marx šele v »Kapitalu«.
Marx analizira vrednost neodvisno od pojavne oblike vrednosti, od menjalne
vrednosti (glej »Kapital I«, str. 47). Zato me v začetku tudi ne bo zanimala
pojavna oblika vrednosti in velikost vrednosti, temveč bom prikazal Marxove
analize vrednosti neodvisno od izrazne oblike vrednosti.
»V družbi take oblike, kakor jo tu raziskujemo, nastopajo uporabne vrednosti
hkrati kot osnovne nositeljice menjalne vrednosti«. (K. L, str. 44). »Menjalna
1137
vrednost se kaže kot količinsko razmerje, kot proporcije, v kateri se menjajo
uporabne vrednosti ene vrste v uporabne vrednosti druge vrste..(K. L,
str. 45). Da se lahko uporabne vrednosti zamenjujejo, morajo imeti nekaj skup-
nega. »To skupno pa ne more biti geometrična, fizikalna, kemična ali kaka
druga naravna lastnost blaga« (K. L, str. 46). Te lastnosti delajo blago za upo-
rabno vrednost, najti pa je treba tisto skupno, kar uporabne vrednosti naredi
za menjalne vrednosti. »Ce se torej ne menimo za uporabno vrednost, ostane
blagovnim telesom samo še ena lastnost, namreč ta, da so produkt dela« (K. I.,
str. 46). Toda blagovna telesa so produkt dela, ki ima poseben značaj. Uporabne
vrednosti so produkti mizarskega, zidarskega ali kakršnega koli drugega kon-
kretnega produktivnega dela. Kako se Marx ne ozira na koristni značaj pro-
duktov dela, na njihovo uporabno vrednost, da bi našel tisto skupno, ki se
izraža v menjalni vrednosti, tako se tudi ne ozira na koristni značaj razno-
vrstnih del, da bi našel tisto, kar imajo skupnega različna konkretna dela. Da
bi lahko produkte različnih konkretnih del med seboj zamenjavali, morajo ta
konkretna dela imeti nekaj skupnega. To skupno je njihovo reduciranje na
enako človeško delo, abstraktno človeško delo. S tem se tudi produkt dela
kaže v drugačni luči: vse čutne lastnosti produktov izginejo, kaže se le
kot gola strdina človeškega dela, »strdina trošenja človeške delovne sile, ne
glede na obliko njenega trošenja«. (K. L, str. 47). »Kot kristali te družbene
substance (abstraktnega človeškega dela — op. ŠR), ki je njim (produktom
dela — op. SR) skupna, so vrednosti, so blagovne vrednosti«. (K. L, str. 47).
Ta dvojna narava dela, ki ga vsebuje blago, je »jedro, okrog katerega se vrti
razumevanje politične ekonomije«. (K. L, str. 50).
Postavimo sedaj vprašanje, ki ga Ricardo ni mogel postaviti: zakaj se delo
kaže v vrednosti? Delo se kaže v vrednosti samo zato, ker so konkretna dela
zreducirana na abstraktno človeško delo. Toda »delo, ki je opredmeteno v bla-
govni vrednosti, ni predstavljeno samo negativno kot delo, v katerem so.^b-
strahirane vse konkretne oblike in koristne lastnosti dejanskih del. Njegova
lastna poziti\hia narava stopa tukaj izrazito v ospredje^< (K. L, str. 79). Ta po-
zitivna narava abstraktnega dela se kaže v tem, da se vsa konkretna dela
nahajajo v splošni družbeni obliki, obliki enakosti z vsemi drugimi deli.
Vrednost delovnega produkta, ki se kaže kot strdina človeškega dela brez
razločka, dvojni značaj dela, ki ustvarja blago in dvoličnost blagovne oblike
produkta, ki se kaže v uporabni vrednosti in hkrati kot menjalna vrednost, so
»formule, ki jim je na čelu zapisano, da pripadajo družbeni formaciji, v kateri
produkcijski proces vlada nad človekom, človek pa še ne obvladuje produk-
cijskega procesa.,.« (K. L, 94).
Pogoj za obstoj vrednosti, dvojnega značaja dela in dvoličnosti produkta, brž ko
postane blago, so privatna dela, ki se opravljajo neodvisno drug od drugega.
»Cisto atomistično ravnanje ljudi v njihovem družbenem produkcijskem pro-
cesu in zato njihova, od njihove kontrole in njihovega zavestnega, individual-
nega delovanja neodvisna snovna podoba njihovih lastnih produkcijskih odno-
.sov, se kažeta predvsem v tem, da produkti njihovega dela splošno dobivajo
obliko blaga« (K. L, str. 107). Da postane snovna podoba njihovih produkcijskih
odnosov neodvisna od njihove kontrole in njihovega zavestnega individualnega
delovanja, je vzrok v atomističnem ravnanju ljudi, v njihovem produkcijskem
procesu, v katerem produkti dela dobivajo vrednostno obliko.
1138
Tako Marx v sami blagovni in vrednostni obliki delovnega produkta odkrije
odtujenost proizvodne dejavnosti. Ne da bi to trditev posploševal na druge ka-
tegorije, pa smem reči, da je zaradi tega, ker je koncept alienacije vsebovan
v analizi vrednosti, vrednost ne samo ekonomska kategorija, temveč hkrati
tudi filozofska kategorija.
S tem ko so delovni produkti v odnosu kot menjalne vrednosti, so pravzaprav
v odnosu privatni, med seboj ločeni producenti in njihova dela. Strdina ab-
straktnega človeškega dela se kaže kot vrednost in mera trošenja človeške
delovne sile po njegovem trajanju, dobi obliko velikosti vrednosti delovnega
produkta. Vrednost in velikost vrednosti se na ta način pojavljata kot lastnost
uporabnih vrednosti, kot lastnost, ki jim pripada kot stvarem.
Samo v zgodovinsko določeni epohi razvoja družbe se delo, potrošeno v pro-
dukciji nekega uporabnega predmeta, kaže kot njegova »predmetna« lastnost,
kot njegova vrednost (glej K. L, str. 73). S tem da je stvar posrkala družbeno
proizvajalno moč in je dobila vrednostno obliko, se stvar dejansko pojavlja
kot personificirana, kot stvar, ki je obdarjena s svojim lastnim življenjem.
Z odtujeno družbeno močjo obdarjena stvar stopa v odnos z drugimi predmeti,
toda v odnos, ki obstoji neodvisno od producentov. Personifikacija stvari na-
stane s tem, da stvari prevzamejo proizvajalno moč in postanejo vrednosti,
to je strdine abstraktnega človeškega dela in da se ta prevzeta proizvodna
moč pojavlja kot njihova lastna moč, kot njihova lastnost. Personifikacija
stvari pa istočasno pomeni tudi postvarelost ljudi. S tem ko so stvari obdarjene
z odtujeno proizvodno močjo, pa se ljudje pojavljajo kot postvareli, kot ljudje,
ki imajo samo takšno družbeno moč, kakršno moč imajo stvari, ki jih posedujejo.
Vrednostne velikosti delovnih produktov se neprestano spreminjajo neodvisno
od volje, predvidevanja in početja menjalcev. (Glej K. L, str. 87). Odnose med
produkti določa naravni zakon — delovni čas, družbeno potreben za njihovo
produkcijo. Ta družbeno potreben delovni čas se postavlja za hrbtom proiz-
vajalcev in prav zato ima značaj naravnega zakona, ki sloni na nezavestnosti
udeležencev (glej K. L, str. 88, 122). Ker je samo določevanje vrednosti »nekaj,
kar se dogaja za njegovim (producentovim — op. SR) hrbtom, s silo razmer,
ki so od njega neodvisne...« (K. III., str. 806) dobivajo odnosi med stvarmi
od producentov neodvisen značaj. Ti odnosi med stvarmi, ki se vzpostavljajo
neodvisno od producentov in ki jih določa naravni zakon, pa določajo odnose
med producenti in vtisnejo odnosom med ljudmi značaj postvarelih odnosov.
S tem da so odnosi med ljudmi določeni od odnosov med stvarmi, so ljudje
postali stvari, objekti. Toda samo določene družbene opredelitve njihove lastne
produkcije, samo določeni odnosi med ljudmi v njihovi produkcijski dejavnosti
povzročijo, da se vrednost kaže kot naravna lastnost produktov, da se odnosi
med stvarmi vzpostavljajo neodvisno od proizvajalca. Samo določeni odnosi
med ljudmi samimi povzročijo, da se odnosi med stvarmi osamosvojijo od pro-
ducentov, da pa določajo odnose med ljudmi. Samo zaradi določenih odnosov
med ljudmi samimi v njihovi proizvodni dejavnosti postanejo stvari personi-
ficirane, dejavne, oživljene. Samo zato, ker produkt dela kot blagovno telo
posrka družbeno dejavnost in postane sam oživljen, dobi družbena dejavnost
obliko dejavnosti stvari. S tem postane gibanje stvari določilo družbenega
gibanja (glej K. L, str. 87).
1139
Odtujenost, postvarelost, personifikacija, fetišizem
V Marxovi analizi vrednosti lahko opazimo razlike, ki jih Marx naredi med
posebnimi opredelitvami družbene produkcije, med načini, kako se te opre-
delitve pojavljajo in med načinom motrenja tega produkcijskega procesa in pro-
duktov dela, to je razlike med odtujenostjo produkcijskega procesa, med per-
sonifikacijo stvari in postvarelostjo ljudi in med fetišizmom.
Danes obstojijo najbolj različna gledanja na te razlike. Nekateri sploh zanikajo,
da bi Marx v »Kapitalu« (in ob analizi vrednosti nas zanima predvsem to delo)
raziskoval problem, ki ga je v zgodnejših delih eksplicitno imenoval odtujitev.
Tako meni Boris Ziherl »da bistvu stvari (vladanje produkcijskega procesa
nad producentom — op. SR) bolj ustrezajo označbe, kakor so reifikacija (Ver-
dinglichung), blagovni fetišizem, itd.« (B. Z., Naši razgledi, št. 246).
Sami stvari na ljubo pa bo vendar treba narediti razliko med odtujitvijo (Ent-
fremdung), postvarelostjo in personifikacijo ter fetišizmom. Ugovor, češ da Marx
v »Kapitalu« ne uporablja pojma odtujitev (Entfremdung), naj že vnaprej za-
vrnem z navedbo strani, kjer Marx v »Kapitalu« uporablja ta pojem:
Kapital I, (C. Z., Lj. 1961) 488, 642, 686, 729;
Kapital III, (Kultura 1948) 227, 340, 393, 551, 717, 765, 766.
Sicer pa naj povem že vnaprej: polemika o terminologiji me v zvezi z name-
nom tega sestavka posebno niti ne zanima. Predvsem me zanima vsebina tisti"h
karakteristik proizvodne dejavnosti, za katere sicer Marx res uporablja različne
termine, je pa vsem tem karakteristikam skupno to, da Marx z njimi označuje
tak značaj produkcije, ki jo človek ne obvladuje in mu zato stoji nasproti kot
osamosvojena sila in ga produkcijski proces spravlja pod svojo kontrolo. Ce
naj za ta način bivanja človeka uporabljamo pojem alienacija ali kakega dru-
gega, je pač odvisno od »doslednosti« posameznika. Analiza in tematizacija tega
načina bivanja človeka je pač nekaj popolnoma drugega, kot zahteva po strikt-
nem uporabljanju pojma alienacija.
Marx pokaže, da je atomistično ravnanje ljudi v njihovem produkcijskem pro-
cesu pogoj blagovne proizvodnje. Ta atomizem, to neobvladovanje produkcij-
skega procesa pravzaprav pomeni, da ima produkcijski proces karakter osamo-
svojenosti, tujosti. Odtujenost proizvodnje pomeni način življenja ljudi in sicer
tak način življenja ljudi, v katerem je njihova lastna dejavnost podrejena
osamosvojeni moči njihovega produkta, kajti določen produkcijski proces je
produkt dejavnosti ljudi.
Postvarelost oseb in odnosov ter personifikacija stvari sta samo dve pojavni
obliki odtujenosti proizvodnega procesa, ki proizvaja produkte v vrednostni
obliki. Stvari ne bi bile oživljene in ljudje ne bi bili postvareli, če bi proiz-
vajalci obvladovali svojo produkcijsko dejavnost.
O blagovnem fetišizmu govori eksplicitno Marx v Kapitalu v četrtem podod-
delku prvega poglavja. Fetišizem je zanj družben pojav; produkti človeške roke
so videti kot samostojna bitja, ki so obdarjena s svojim lastnim življenjem in
so v odnosih in med seboj in z ljudmi. Fetišizem se prilepi produktom dela,
brž ko se producirajo kot blago in je zato neločljivo od blagovne produkcije
(glej K. L, str. 85). V blagovnem svetu so produkti človeške roke res videti kot
samostojna bitja, ki so obdarjena s svojim lastnim življenjem. Tako niso videti
IKO
le zato, ker si jih ljudje take sami zamišljajo, temveč, kot sem že pokazal,
zato, ker so v blagovnem svetu produkti dela dejansko oživljena bitja, kajti
proizvajalci so dejansko pod gospodstvom gibanja stvari. Toda od kod izvira
ta fetišistični značaj blagovnega sveta? Marx sam odgovarja: »iz svojevrstnega
družbenega značaja dela, ki producira blago« (K. I., str. 85).
Feti.šizem pomeni za Marxa določen način motrenja blagovnega sveta in sicer
tak način motrenja, ki smatra obdarjenost produkta z lastnim življenjem za
naravno lastnost stvari samih. Torej tak način motrenja, ki ne ve, da so pro-
dukti dela oživljeni samo zato, ker so produkti takih privatnih del, ki se oprav-
ljajo neodvisno drugo od drugega, ker so produkti osamosvojene, odtujene pro-
izvodnje.
Marx defetišizira blagovni svet s tem, da pokaže, da je ta oživljenost in osamo-
svojenost stvari posledica odtujenosti človeške proizvodne dejavnosti. Odtuje-
nost človeške proizvodne dejavnosti, postvarelost človeških odnosov in perso-
nifikacijo stvari Marx ne more odpraviti. Tega ne more, ker je odtujenost de-
janska. Razodtujitev lahko izvrši le proletarijat.
Fetišističen iznačaj blagovnega sveta, ki kaže na odnos producentov do skupnega
dela, kot odnos med predmeti, ki obstojijo izven producentov, izvira iz druž-
benih določil produkcije, iz odtujene človekove proizvodne generične dejavnosti.
Omenil sem že, da Marx analizira vrednost najprej neodvisno od mezde in
profita, zato je povsem razumljivo, da so tudi karakteristike odtujenosti
proizvodnega procesa, ki producira blago, to je karakteristike načina življenja
ljudi in načina bivanja stvari, povsem drugačne od tistih značilnosti proizvodne
dejavnosti, ki še ne omogočajo pojava mezdnega dela in kapitala. Zmota vseh
tistih, ki štejejo štiri momente odtujenega dela, ki jih je Marx nanizal v Pari-
ških rokopisih, za nespremenljivo vsebino vseh alienacijskih procesov, izvira
prav iz nerazumevanja razlike med vsebino odtujenosti produkcije, ki producira
produkte kot blago in med vsebino odtujenosti ob pojavu kapitala in mezd-
nega dela.
Razlika med Ricardovim in Marxovim pristopom k analizi vrednosti
Da bi Ricardo odkril vrednostno obliko delovnega produkta, bi pomenilo, da bi
moral odkriti določene družbene značaje produkcije, ki povzročajo, da se delo
kaže v vrednosti. Ce bi odkril te določene družbene značaje produkcije, bi to
pomenilo, da je odkril atomistično ravnanje ljudi v njihovem produkcijskem
procesu, da je odkril privatna, med seboj ločena dela. Da bi odkril odtujenost
proizvodnje, ki povzroča, da se delo pojavlja v vrednostni obliki delovnega
produkta, bi moral poznati zgodovinsko dejansko možnost neodtujene proizvodne
dejavnosti, bi moral vedeti za možnost združenega dela. Odkritje odtujenosti
proizvodnje, zaradi česar se delo pojavlja v vrednosti in zgodovinsko uresni-
čitev združenega dela v njihovi produkcijski dejavnosti pa je zgodovinsko
poslanstvo tiste prevratniške strani — proletariata, tiste proizvajalne sile, ki
je od vseh proizvajalnih sil najpomembnejša in ki v določenem zgodovinskem
momentu preraste svoj odtujeni produkt, kapital. Ker Ricardo ne ve za to zgo-
dovinsko poslanstvo proletariata, tudi ni mogel odkriti družbenih značajev
1141
proizvodnje, ki povzročijo, da se delo kaže v vrednosti, ni mogel odkriti vred-
nostne oblike delovnega produkta.
Ricardo motri meščanski, odtujeni način produkcije kot naravno obliko druž-
bene produkcije in vrednost kot večnostno naravno tvorbo človeškega dela
sploh, zato ker ne ve za stvarno možnost razodtujitve sveta, ker ne ve za
podružbljeno človeštvo, ker ne ve, da najpomembnejša proizvajalna sila, pro-
letariat, preraste kapital.
Ker Ricardo obravnava vrednost — to odtujeno tvorbo meščanskega načina
produkcije — kot naravno karakteristiko človeškega dela sploh in ker ne pozna
drugega sveta kot meščanskega, odtujenega, se Ricardova misel pojavlja kot
ideologija odtujenega sveta. Ricardova politična ekonomija — prav tako kot
vsaka druga politična ekonomija — ki ne ve, da se samo odtujeno delo kaže
v odtujeni tvorbi, v vrednosti, ki vrednost in blagovno obliko produkcije motri
kot naravno obliko človeške proizvodne dejavnosti, se pojavlja kot ideologija
odtujene družbe, predzgodovino človeštva. Vsaka politična ekonomija je odtu-
jena znanost o tvorbah odtujene proizvodnje generične dejavnosti ljudi. Poli-
tična ekonomija obravnava te odtujene tvorbe kot naravne značilnosti člo-
veškega dela. Prav zato politična ekonomija ne more postaviti vprašanja, zakaj
se delo kaže v vrednosti, niti ne more raziskati družbenih značajev produkcije,
ki šele omogočajo, da se delo kaže v odtujeni tvorbi. Ce se bi hotela politična
ekonomija dokopati do vrednosti, bi morala odtujeno tvorbo, blagovno obliko
delovnega produkta, zvesti na odnose med ljudmi in pokazati, kako se zaradi
odtujenosti ljudi v njihovi proizvodnji, za hrbti producentov, ustvarja odtujena
tvorba, vrednost. Toda misel, ki bi odkrila, da se vrednost kaže kot tvorba
odtujene proizvodnje, ki bi odkrila, da se samo privatna, med seboj izolirana
dela kažejo v vrednosti, bi ne bila več politična ekonomija. Ce edino proletariat
lahko v določenem zgodovinskem momentu preraste svoj odtujeni produkt,
kapital, in če edino ta prevratniška stran lahko ustvari take družbene od-
nose ljudi v njihovem produkcijskem procesu, ki onemogočajo, da bi se pro-
dukti dela, njihova družbena proizvodna moč odtujevala, ločevala od produ-
centov in jim gospodarila v obliki vrednosti, kapitala ali produkcijskega pro-
cesa, ki vlada nad producentom, potem je jasno, da edino misel s pozicij
te prevratniško revolucionarne strani lahko odkrije vrednostno obliko delov-
nega produkta, lahko odgovori na vprašanje, zakaj se delo kaže v vrednosti.
Na ta vprašanja pa lahko odgovori zato, ker ni samo politična ekonomija, socio-
logija ali filozofija. Politična ekonomija je lahko samo meščanska znanost, je
lahko samo znanost, ki je ostala na poziciji odtujenega dela, ki motri vrednost
kot naravno obliko človeškega dela in odtujeno proizvodnjo kot naravno obliko
družbene produkcije sploh. Odtujen svet sprejema politična ekonomija kot
sveti svet. Politična ekonomija je metafizična misel odtujene in fetišizirane
zavesti. Metafizičnost politične ekonomije se kaže v tem, da družbeni razvoj
obravnava kot naravno gibanje, ki je neodvisno od človekove dejavnosti. Za
Ricarda je glavna naloga politične ekonomije ugotoviti, kakšno je naravno
gibanje rente, profita in mezd (glej Ricardo: Načela, str. 21). Družbeno gibanje
odtujene družbe ima res značaj naravnih zakonov, ki »se uveljavljajo z že-
lezno nujnostjo« (Marx: K. L, str. 10).
V nasprotju z Ricardom, ki pojmuje razvoj družbo kot prirodni proces, ker je
zanj blagovna proizvodnja naravna oblika družbene produkcije sploh, pa je
1142
za Marxa ta prirodni proces hkrati zgodovinski proces. Marx ne bi mogel nikoli
odkriti vrednostne oblike delovnega produkta, odtujenosti proizvodne dejav-
noisti, katere produkti dobivajo vrednostno obliko, ne da bi na osnovi absolut-
nega splošnega zakona kapitalistične akumulacije vedel, da proizvajalna sila
delavskega razreda v določenem momentu preraste sam kapital in da lahko
ta destruktivna stran vzpostavi družbene opredelitve združenega, neodtujenega
dela. In ta »zakon kapitalistične akumulacije« je »izmistificiran v naravni zakon«
(K. I., str. 701). Zakon kapitalistične akumulacije pa Marx gradi na predpo-
stavki avtokratičnosti kapitala, osamosvojenega, odtujenega produkta. Razvoj
kapitala pa je hkrati razvoj njegovega grobarja.
Toda ne razumeti, da ima družbeno gibanje značaj prirodnega gibanja zaradi
določenih odnosov med ljudmi v njihovem produkcijskem procesu, ki povzro-
čijo, da produkcijski proces in produkti dela gospodarijo nad producentom,
pomeni pojmovati razvoj odtujene družbe kot večno naravno obliko razvoja
vsake družbe. Metafizičnost politične ekonomije se kaže v tem, da, ko misli,
da motri razvoj družbe, pravzaprav motri gibanje odtujene proizvodnje in
odtujenih tvorb človekove dejavnosti, ki gospodarijo nad producentom. V tem
svetu sta kapitalist in proletarec v bistvu samo poosebljenje, derivata, izločka
odtujenega produkta — kapitala in mezdnega dela.
Ricardovo pojmovanje družbenega razvoja kot prirodnega procesa in nezani-
manje Ricarda za predmeščansko obliko produkcijske dejavnosti, sta samo dve
izmed oblik nehistoričnega bistva Ricardove politične ekonomije. Ker Ricardo
ne ve za možnost produkcije, ki ne bi bila blagovna produkcija, ne more vedeti
za historičnost in prehodnost obstoječe blagovne produkcije. Ricardo pozna
prihodnost le toliko, kolikor je prihodnost reprodukcija blagovne proizvodnje.
Odkritje vrednostne oblike delovnega produkta pa je za Marxa nasprotno,
odkritje historične označbe posebne vrste produkcije. Danes niti ni sporno
vprašanje, ali je Marxova misel po svojem bistvu historična ali ne, s tem se
vsi strinjajo. Veliko bolj sporna pa je opredelitev izvora te historičnosti. Isto
velja tudi za problem kritičnosti Marxove misli. Historična dimenzija Marxove
misli mu je omgočila kritično pristopanje k vsaki družbeni obliki. Ce sem za
Ricarda zapisal, da njegova misel ne more biti niti historična niti kritična,
potem je treba postaviti vprašanje, v čem je omogočena kritična in historična
pozicija Marxove misli. Odkritje vrednostne oblike delovnega produkta po-
meni za Marxa odkritje historične označbe posebne vrste družbene produkcije.
»Vrednostna oblika delovnega produkta,« piše v Kapitalu, »je najbolj abstraktna,
pa tudi najsplošnejša oblika meščanskega načina produkcije, ki prav z njo
dobi označbo kot posebna vrsta družbene produkcije in s tem hkrati svojo hi-
storično označbcK< (K. L, 94). Pokazal sem, da Marx lahko odkrije vrednostno
obliko delovnega produkta le zato, ker ve za možnost združenega dela. Marx
le skozi bodočnost, skozi spoznanje zgodovinske možnosti združenega dela od-
krije historično označbo sedanjosti. Ne da bi vedel za bodočnost, ne bi vedel
za historične označbe sedanjosti, ne da bi vedel za združeno delo, ne bi mogel
odkriti vrednostne oblike delovnega produkta, ne bi mogel odkriti atomistič-
nega ravnanja ljudi v njihovem produkcijskem procesu, ki proizvaja blago. Ker
edino proletariat lahko spremeni ta svet, ker edino on ve za bodočnost, se
historičnost in kritičnost pojavljata kot dimenzija zavesti te prevratniške strani.
1143
Enotnost Marxove misli v analizi vrednosti
V Marxovi analizi vrednosti je treba eksplicitno pokazati enotnost njegove misli.
S tistim trenutkom, ko Marx odnose med stvarmi zvede na odnose med ljudmi,
to je, ko ugotovi, da je menjalna vrednost kot kviintitativen odnos med blagov-
nimi telesi samo pojavna oblika vrednosti, preseže horizont politične ekonomije.
Ko Marx ugotovi, da samo določeni odnosi med ljudmi povzročajo, da dobi
delo dvojno naravo, in da se strdina abstraktnega človeškega dela pojavlja
kot vrednost, kot lastnost stvari, ter da so stvari lahko sploh samo zato v od-
nosu, ker so strdine tega abstraktnega človeškega dela, njegova analiza vred-
nosti ni več politično ekonomska, temveč je enotnost ekonomskega in socio-
loškega aspekta. S tistim trenutkom, ko Marx ugotovi, da je vrednostna in bla-
govna oblika delovnega produkta personificiran način bivanja stvari in po-
stvarel način življenja ljudi in ko ugotovi, da dobivajo, zaradi tega, ker vlada
produkcijski proces nad človekom, produkti dela od njihovega individualnega
delovanja neodvisno podobo, vrednostno obliko, je v analizi vrednosti hkrati
prisoten tudi filozofski aspekt. S tem je Marxova misel preraščena v enotnost
treh kritik. Ni enostavno agregat treh misli. Marxu je bilo omogočeno narediti
sintezo treh kritik le s pozicije proletariata, ker edino ta pozicija omogoča
razkriti odtujena dela, ki se kažejo v vrednosti. Ce ne bi Marx vedel za zgodo-
vinsko možnost združenega dela, ne bi nikdar razkril odtujenosti dela, ki se
kaže v vrednosti.
Marxovo najvažnejše delo »Kapital« se še danes več ali manj obravnava kot
ekonomsko delo. Ce pa se že obravnava tudi kot filozofsko in sociološko delo,
se kot argumenti take obravnave navajajo tisti deli, kjer Marx eksplicitno go-
vori o filozofski problematiki (kategorija dela, fetišizma, dialektika) in socio-
loški problematiki (družbeni odnosi, razredi, delitev dela, itd.). Danes je raz-
širjeno splošno mnenje, da se je Marx v svojih zgodnjih delih ukvarjal s filo-
zofsko problematiko, da pa se je v svojih kasnejših delih, predvsem v »Kapi-
talu«, ukvarjal predvsem z ekonomskimi problemi in da je tu in tam zapisal
kak filozofski stavek.
S stališča, da je Marxovo najvažnejše delo predvsem ekonomsko delo in analiza
vrednosti predvsem ekonomska problematika, se Marxa obravnava kot enega
izmed ekonomistov, katerega pomen in veličina je v tem, da je ob kritiki poli-
tične ekonomije odkril vrednost, presežno vrednost, vrednost delovne sile (in
ne dela), dvojno naravo dela, itd. S tega stališča se Marxa ne loči od ostalih
ekonomistov, razen po tem, da je ekonomski misli dal vrsto novih odkritij.
»Kadar ugotavljamo, da je eden od virov marksizma angleška klasična ekono-
mija, imamo v mislih predvsem Ricardova »načela«. »Načela« vsebujejo ne le
osnovo celotne Marxove teorije vrednosti in razdelitve, temveč tudi analitični
aparat, ki ga je Marx uporabljal pri preučevanju novih problemov.«' (Podčrtal
S. R.) (Ivan Lavrač: Uvodna beseda k Ricardovim Načelom str. 19). Stališče, da
je Marx samo nadaljeval Ricardovo teorijo, pomeni, ne videti načelne razlike,
ki Marxovo »zrelo« misel in s tem tudi analizo vrednosti loči od vseh ostalih
ekonomskih doktrin, pomeni ne razumeti bistva Marxove misli, kot misli revo-
lucionarne prakse, katere cilj je, da še v carstvu nujnosti uresniči proizvodno
dejavnost združenih proizvajalcev, pomeni ne razumeti bi.stva prelomnice da-
našnje družbene prakse, katere cilj ni samo proizvesti več uporabnih pred-
1144
metov, temveč predvsem emancipirati človeka, proizvajalca in spraviti proiz-
vodni proces pod skupno kontrolo, ker bo v nasprotnem primeru on njim
gospodaril kot neka slepa sila (glej Kapital III, str. 756). Obravnavanje Marxo-
vega Kapitala kot ekonomskega dela in Marxove analize vrednosti kot eko-
nomskega problema, ne pa kot enotnosti treh kritik, ne izhaja samo iz nepozna-
vanja ali nerazumevanja bistva Marxovih misli, temveč ima svoje družbene
korenine v naši današnji praksi. Ekonomska misel se je izdvojila iz Marxove
enotnosti treh kritik predvsem zato, ker je jedro, okrog katerega se razvija
družbena praksa, vprašanje racionalne ureditve človekove menjave materije s
prirodo, racionalne proizvodnje. Izdvojena ekonomska znanost je našla plodna
tla zato, ker je mogla odgovoriti na vprašanje, kakšna naj bo racionalna pro-
izvodnja. Ekonomska znanost pa je ostala brez odgovora in je zašla v slepo
ulico tam, kjer bi morala odgovoriti na vprašanje, kakšni naj bodo pogofi
proizvodne dejavnosti, ki bodo najdostojnejši in najadekvatnejši človeški pri-
rodi. (Glej Kapital III, str. 756.) Ekonomska znanost, dokler ostaja ekonomska
znanost, ne more odgovoriti na to vprašanje. Da bi mogla odgovoriti na to vpra-
šanje, bi se morala skçsana vrniti k svojima sestrama, ki sta se tudi razšli.
Ko bi se vzpostavila kot enotnost treh kritik, bi prenehala biti samo ekonomska
znanost. Le kot enotnost treh kritik lahko socialistična misel odgovori na to
vprašanje. Toda izdvojitev ekonomske misli je posledica družbene prakse, ki
ji še ni v celoti uspelo uresničiti pogojev, ki bi bili najdostojnejši in najadekvat-
nejši človeški prirodi. Osnovna karakteristika ekonomske znanosti je v tem,
da motri proces proizvodnje in produkte dela neodvisno od človekove narave
in značilnosti njegove čutno predmetne dejavnosti. V kolikor pa človeka veže
s procesom proizvodnje, ga motri izključno kot ekonomski faktor proizvodnje.
Ce ekonomska misel govori o izboljšanju delovnih pogojev, zanjo to v prvi
vrsti pomeni možnost večje produktivnosti.
Sociologija bo ostala toliko časa odtujena zavest, dokler bo zakone o razvoju
človeške družbe motrila neodvisno od konkretnih opredelitev družbene produk-
cije in dokler ne bo v razvoju človeške družbe videla tudi človekove čutne
dejavnosti. Ko bo motrila opredelitve družbene produkcije in v razvoju družbe
videla tudi človekovo čutno dejavnost, bo prenehala biti samo sociologija. So-
ciologija, dokler ostaja sociologija, ne more nikdar razumeti, ne da bi prešla
svoj predmet, izvore posameznih družbenih tvorb, ker družbene tvorbe motri
neodvisno od konkretnih opredelitev materialnega življenjskega procesa in
človekove predmetne dejavnosti. Zato ne more razumeti, da posamezne druž-
bene tvorbe (država, religija, itd.) nastanejo zaradi odtujenosti človeka in nje-
govega življenjskega materialnega procesa.
Ker se je tudi filozofija izdvojila iz enotnosti in je ekonomski znanosti prepu-
stila konkretno zgodovinsko določene tvorbe, ki se osamosvajajo nasproti pro-
izvajalcu, je filozofija fiksirala človeka in svet v odvojenosti od njegovega od-
tujenega proizvodnega procesa. Ce filozofija spravlja človeka v zvezo s proce-
som proizvodnje in družbenimi tvorbami, ga spravlja samo deklarativno, kajti
če bi ga spravila v dejansko zvezo, bi prenehala biti samo filozofija. Ne da bi
raziskala vsebino posameznih družbenih tvorb in značajev družbene produkcije,
ne more ničesar povedati o vsebini in karakteristikah odtujenosti človeka. Ne
da bi vedela za odtujenost človeka, tudi ne more vedeti za neodtujen način
bivanja človeka. S tem ko se je filozofija izdvojila in prepustila ekonomiji kon-
1145
kretno predmetno dejavnost človeka, je izgubila tla, iz katerih bi šele lahko
črpala konkretna določila življenjskega procesa ljudi in ta življenjski proces
ni nič drugega kot proces proizvodnje.
Izdvojitev filozofije iz enotnosti je posledica družbene prakse, ki ji v celoti
še ni uspelo emancipirati človeka in se predmetni videzi njegove proizvodne
dejavnosti še vedno v obliki vrednosti blaga ločujejo od njega. Osamosvojena
filozofija bo obstajala toliko časa, dokler bo obstajal predmetni proizvodni
proces, katerega produkti so stvari, v kàterih se zaradi njihove osamosvojenosti
ne vidi človekovo čutno dejavnost, v katerih človek ne prepozna samega sebe,
v katerih ne vidi produkta svoje glave in svojih rok.
Blagovni svet in metafizika
S tistim trenutkom, ko se delo kaže kot vrednost stvari, ko se vrednost skozi
menjalno vrednost kaže kot naravna lastnost stvari, se svet pojavlja preobrnjen.
Stvari kot vrednosti nastopajo oživljene, osamosvojene sile človeka. Vrednostna
oblika stvari je oblika brez vrednosti človeka, je negacija izvorne vrednosti
človeka in zanikanje, da je on najvišje merilo.
Metafizika predstavlja svojo substanco kot izven človeka zamišljen princip
vsega, kar obstoji, kot izven človeka postavljeno osnovo vsega, kar obstoji.
Besedo metafizika uporabljam za tiste sisteme mišljenja, ki kot substanco vsega,
kar je, postavljajo pravzaprav značilnosti človeka: razum, volja, smisel, absurd,
duh, bit, nič. V blagovnem svetu so stvari res nositeljice človeških lastnosti,
so res oživljene in res stvari določajo človeka. To je temelj predzgodovine člo-
veštva, temelj metafizike meščanskega sveta. Blagovna vrednost se pojavlja
kot način bivanja ljudi in kot način bivanja stvari. Obstoj vrednostne oblike
blaga kaže na tak način bivanja ljudi, v katerem ljudje zaradi atomističnega
ravnanja v svojem produkcijskem procesu povzročijo, da dobiva delovni
produkt vrednostno obliko. Tak način bivanja ljudi dobi obliko aktivitete stvari.
Ne da je samo človek ob obstoju blaga kot postvarjenega načina bivanja ljudi
in aktivitetnega načina bivanja stvari, izgubil sleherno zgodovinsko ustvarjalno
dejavnostno funkcijo, temveč motri tudi ta svet kot oživljeno stvar, v kateri
pa ne vidi človeške čutne dejavnosti. V stvareh se ne vidi človeške čutne de-
javnosti zaradi tega, ker so osamosvojene do proizvajalcev, katerih produkt
so, in se zato gibljejo po sebi lastni logiki.
Metafizika mora človeka pojmovati kot derivat tega izven človeka zamišljenega
najvišjega principa, kajti v svetu blagovne produkcije je človek res opredeljen
od oživljenih stvari in z avtokratičnostjo proizvodnega procesa. Metafizika, ki
obravnava človeka kot derivat substance, ne more poznati problema odtujitve,
humanizma, svobode itd. Najvišje, do česar se lahko povzpne metafizika, je poj-
movanje svobode kot spoznane nujnosti (Hegel). V svetu, v katerem je obstoj
blaga, vrednosti, način postvarelega življenja ljudi, se svoboda res sestoji iz
spoznanja nujnosti. Nujnost je pravzaprav avtokratizem proizvodnega procesa.
Ce metafizika govori o odtujitvi in humanizmu, je to zanjo odtujitev od sub-
stance in humaniziranje kot povratek k metafizično pojmovani biti, govori torej
o psevdoodtujitvi in psevdohumanizmu. Metafizika se pojavlja v bistvu kot
resnica tega sveta.
1146
Vsak poizkus, da bi metafizika prešla ta svet. se končno kaže kot pristajanje
nanj, pristajanje na obstoječe, na danost. To obstoječe se končno kaže v meta-
fiziki kot edina možnost bivanja. Osamosvojeni produkcijski proces vedno znova
reproducira obstoječe v obliki iste danosti. Ker se v obstoječem ne vidi člove-
kove čutne dejavnosti in to obstoječe metafizika pojmuje kot derivat substance,
se metafiziki to obstoječe kaže kot edina možnost bivanja. Sama zgodovina
postane nekaj danega za zavest, znanstveno dejstvo. Znanost je znanje, zavest
o družbenem gibanju stvari.
Vrednost in družbeno delo
To poglavje nima nobenega drugega namena, kot da pokaže na odnos vrednosti
in združenega dela. Obstoj blaga in vrednostne oblike dela njegovega produkta
Marx veže na obstoj atomističnega ravnanja ljudi v njihovem produkcijskem
procesu. Neposredno podružbljeno delo je produkcijska oblika, ki je diametralno
nasprotna produkciji blaga (glej Kapital I, str. 109). Produkti dela združenja
svobodnih ljudi, ki delajo z družbenimi produkcijskimi sredstvi in ki svoje
mnogoštevilne delovne sile zavestno trošijo kot eno samo družbeno silo, ne
postanejo blago in delo se ne kaže v vrednosti. S tem se ukinejo imanentna
nasprotja blaga: »Med uporabno vrednostjo in vrednostjo, med privatnim delom,
ki mora biti podano hkrati kot neposredno družbeno delo, in posebnim konkret-
nim delom, ki velja hkrati samo za abstraktno splošno delo, med personifikacijo
stvari in postvaritvijo vseh« (Kapital L, str. 129). Z združenim delom podoba
družbenega življenjskega procesa, to je materialnega produkcijskega procesa,
izgubi svoj mistični megleni pajčolan (glej Kapital I, str. 94).
Devet let po izidu prvega zvezka »Kapitala« Marx kritizira načrt programa
Nemške delavske partije, o katerem naj bi kongres partije razpravljal v Gothi
in piše: »V kolektivistični, na skupni lastnini proizvajalnih sredstev temelječi
družbi proizvajalci svojih proizvodov ne zamenjujejo; prav tako se tudi delo,
pretvorjeno v proizvode, ne pojavlja kot vrednost teh proizvodov, kot neka nji-
hova materialna lastnost, ker sedaj — nasprotno kakor v kapitalistični družbi
— posamezno delo ne postane posredno, marveč neposredno sestavni del celot-
nega dela.« (Marx, Engels: Izbrana dela II, str. 18, CZ; podčrtal S. R.).
Ce danes v Jugoslaviji obstojijo produkti dela v blagovni in vrednostni obliki,
pomeni to, da ne obstoji združeno delo.' Dejstvo, da v Jugoslaviji obstoji vred-
nostna blagovna oblika delovnih produktov, priča samo, da je naše družbeno
dogajanje drugačno, kakor si ga je zamislil Marx, in pri tem ne govori o potreb-
nosti ali nepotrebnosti blagovne proizvodnje. Se posebno je treba to poudariti,
ker danes vsepovsod srečujemo iluzije, da smo že dosegli združeno delo. Ce
bi pri nas že dosegli združeno delo, bi se delo ne pojavljalo kot vrednost pro-
' Naj tu samo mimogrede omenim, da je danes precej razširjena navada, da se pri
razpravljanju o delitvi dohodka po delu, o upoi-abi enakega merila kot vzrok ne-
enakosti, o združenem delu, o skupni lastnini itd. uporabljajo citati, vzeti iz Marxove
kritike Gothskega programa in se z njimi hoče pojasniti dogajanje v naši družbi.
Pri tem pa se zanemarja, da Marx govori o drugačnih opredelitvah družbene pro-
dukcije, kot obstojijo danes pri nas. Zaradi tega tudi ti citati ne pojasnjujejo ničesar.
Tak način obravnave pa kaže na nerazumevanje specifičnih določil Jugoslovanskega
proizvodnega procesa.
1147
izvodov in proizvodov ne bi zamenjavali v obliki blaga. Ce priznavamo obstoj
blaga, moramo priznati tudi vse tiste konsekvence, ki iz tega sledijo, in tiste
pogoje, ki šele omogočajo, da se pojavlja delo v vrednosti. Obstoj družbenega
plana, ki določa najsplošnejše proporce, vnaša v delovanje zakonitosti bla-
govne proizvodnje določene spremembe. S tem, da plan postavlja najsploš-
nejše okvire družbene proizvodnje, določa pravzaprav okvire, v katerih se od-
vija blagovna menjava in produkcija. Plan, ki določa najsplošnejše proporce,
ne ukinja blagovnega značaja proizvodnje in blagovne menjave. Iluzija večine
teoretikov administrativnega socializma se je kazala v tem, da so smatrali, da
je združeno delo uresničeno s tem, da so proizvodno menjavo in delitev pod-
vrgli državnemu planu. Z državnim planom je bila res stvarem odvzeta njihova
moč, ki jo imajo kot vrednostne oblike, toda ta moč se je pokazala kot moč
oseb nad osebami. Ukinjena je bila personifikacija stvari in postvarelost ljudi,
toda odtujenost se je kazala v neukinjenem mezdnem delu in v odnosih hierar-
hične osebne odvisnosti. Mezdni značaj dela se je ohranil, dobil je karakter
državno mezdnega dela.
V naslednjem obdobju se v Jugoslaviji čedalje bolj uveljavljajo značilnosti bla-
govne proizvodnje in menjave. Centralistični državni plan se spreminja v plani-
ranje osnovnih proporcev družbene produkcije.
Blagovna proizvodnja pri nas nastopa »kot osnovno notranje protislovje...
celotne družbene ekonomike. Bilo bi pa naivno, če bi mislili, da to protislovje
ne poraja tudi nasprotij. Ce ne bi porajalo nasprotij, tedaj ne bi imeli opravka
z najrazličnejšimi partikularističnimi tendencami... Socialistična blagovna me-
njava sicer poraja nasprotne smernice, vendar ne vodi nujno do razrednega
antagonizma« (Boris Kidrič: Teze o ekonomiki prehodne dobe v naši državi.
Komunist št. 6, 1950!).
Napačno bi bilo delovanje blagovne produkcije prikazovati samo negativno,
kajti to delovanje nosi s seboj tudi civilizatorske elemente, kajti blagovna pro-
izvodnja po svojem bistvu podira vse krajevne, jezikovne itd. meje in povzroča
univerzalen razvoj materialnih prôizvajalnih sil in človeških proizvajalnih sil
in s tem univerzalen razvoj individuov, njihovih odnosov in potreb. Zaviralen
element blagovne proizvodnje pa je realizacija menjalne vrednosti.
Obstoj vrednostne oblike delovnega produkta priča o obstoju privatnih, med
seboj ločenih del, posredno družbenih del, ki šele z zamenjavo postanejo ne-
posredna družbena dela.
Ta privatna dela niso dela, katerih osnova je privatna lastnina, temveč so to
posredna dela delovnih kolektivov, ki pa zaradi zakonske določitve, da morajo
ohranjevati prvotno vrednost proizvajalnih sredstev in zaradi dajatev, ki jih
dajejo od ustvarjene vrednosti produkta, nimajo značaj korporativistične last-
nine. Toda s tem posrednost, medsebojna ločenost njihovih del ni zanikana,
prav tako niso zanikane najsplošnejše karakteristike blagovne produkcije.
Atomistično ravnanje ljudi v njihovem produkcijskem procesu — in tega ato-
mizma plan proporcev ne ukinja — je pogoj, da dobi produkt dela vrednostno
obliko. Prav zaradi tega tudi delo. ki se kaže v vrednosti, dobi dvojni značaj:
pojavlja se kot konkretno in abstraktno delo. »Ta abstrakcija dela nasploh ni
samo miselni rezultat neke konkretne celokupnosti del. Ravnodušno.st proti
določenemu delu odgovarja obliki družbe, v kateri individui z lahkoto prehajajo
1148
z enega dela na drugo in jim je določena vrsta dela slučajna in zato indife-
rentna.« (K. Marx: Prilog kritici političke ekonomije, str. 195, Kultura, 1956).
Tudi blago se kaže kot nekaj dvoličnega: kot uporabna vrednost in kot vred-
nost. Delovnemu kolektivu je vzrok proizvajanja uporabnih vrednosti menjalna
vrednost. Tudi za današnje razmere velja Marxova misel: »Zanj (Marx misli
na privatnega producenta, ne pa kapitalista — velja pa tudi za delovni kolektiv)
nima njegovo blago nobene neposredne uporabne vrednosti. Sicer bi ga ne nosil
na trg... Neposredno ima zanj edino to uporabno vrednost, da je nosilec me-
njalne vrednosti« (Kapital I, str. 99). Obstoj blagovne produkcije pomeni obstoj
avtokratične produkcije, kajti blagovna produkcija ima vedno tak značaj zato,
ker je to produkcija, katere smoter je proizvodnja menjalne vrednosti. Menjalni
vrednosti je vseeno, v kaki posebni uporabni vrednosti se pojavlja. Nasprotje
blagovne produkcije, ki zaradi avtokratičnosti vlada nad človekom, je združeno
delo, je družbeno smotrno organizirana produkcija, katere smoter je proizvodnja
uporabnih vrednosti.
Obstoj nezdruženega dela se kaže tudi v tem. da se delo pojavlja kot lastnost
stvari, da se v tem personificirajo stvari in postvarjujejo ljudje.
Tudi dohodek, ki ga proizvajalci iztržijo za svoj produkt dela in ki si ga delijo
proizvajalci med seboj, ko odvedejo vse dajatve, nikakor neposredno ne odraža
dela. Ce bi dohodek neposredno izražal delo, bi to pomenilo negacijo uporab-
ljanja vrednostnega obračuna dela v denarni obliki in bi predpostavljalo zdru-
ženo delo ter bi delovni čas služil kot mera za individualni producentov delež
pri skupnem delu. Zato je izraz delitev dohodka po delu. da bi z njim označili
današnji način delitve, neustrezen.
Da bi lahko dohodek neposredno izražal delo. bi ne smel obstajati produkt dela
v vrednostni obliki. S tem pa se tudi dohodek ne bi pojavljal v denarni obliki.
Dohodek danes izraža tržno priznano ceno produkta delovnega kolektiva. Toda
tržno priznana cena se razlikuje od individualne vrednosti produkta. Ker obstoji
ta razlika, se v velikosti dohodka ne kaže individualna količina dela. Ta razlika
bo obstajala toliko časa, dokler bo obstajalo posredno delo, ki šele preko me-
njave postaja neposredno družbeno delo. Te razlike ne bi ukinili enostavno
s tem, da bi različnim individualnim količinam dela, opredmetenega v produktu,
ki pa se na trgu izkažejo kot enakovredne, pripadali tudi individualnim koli-
činam dela sorazmerni dohodki. Ce bi ukinili to razliko, bi tisti, ki bi proizvajal
dražje, dobival večji dohodek, tisti pa, ki bi proizvajal ceneje, bi dobival manjši
dohodek. S tem bi blarrovni proizvodnji odvzeli v njej imanentno vsebovano
težnp povečanja produktivnosti dela in s tem težnjo po razvoju proizvajalnih
sil. Ta razlika med individualnim delom in družbeno priznanim, in v osnovi
te razlike leži nezdruženo delo, poraja nasprotje med posameznikom in družbo.
Posameznik ne troši svoje individualne delovne sile zavestno kot eno samo
družbeno silo in se zato pojavlja kot izoliran posameznik, ki stopa v odnos z
vsemi drugimi le preko menjalnih odnosov.
Vsa ta nasprotja bi se zaostrovala in bi prešla v neznosno družbeno atomi-
zirano dogajanje, če ne bi proletariat zaradi svojega posebnega zgodovinskega
položaja imel zgodovinske možnosti, da vzpostavi družbene opredelitve združe-
nega dela. Zgodovinska pot, ki jo je izbral jugoslovanski proletariat in s katero
hoče uresničiti združeno delo, je samoupravljanje. Uresničeno združeno delo bi
1149
pomenilo ukinitev blagovnega značaja produkcije in ukinitev vseh značilnosti,
ki jih ima delovni produkt v svoji blagovni obliki.
Ce bi bilo samoupravljanje samo derivatna sfera blagovne proizvodnje, ne bi
preko njega vodila pot k združenemu delu. Samo če današnja faza samouprav-
ljanja že vsebuje sfere, ki presegajo blagovno proizvodnjo, ima samoupravljanje
večji pomen, kot ga ima kakršenkoli ekonomski instrument znotraj blagovne
proizvodnje. Samoupravljanje je začetek depersonifikacije in depostvarelosti
samo toliko, kolikor vsebuje sfere, ki niso nastale kot derivatne sfere blagovne
proizvodnje. Samo v kolikor samoupravljanje prehaja preko sfere blagovne
proizvodnje, pomeni dejansko pot k združenemu delu, nosi s seboj neko novo
»ontološko« in »antropološko« dimenzijo, nov način bivanja stvari in nov
način življenja ljudi, ki je različen od postvarelosti ljudi in personifikacije
stvari, katerima pa je pogoj nezdruženo delo.
Dosledna uresničitev samoupravljanja bi pomenila integracijo proizvajalca z
delom, produktom dela, soproizvajalcem in samim seboj, s tem pa hkrati inte-
gracijo delovnega kolektiva z družbeno skupnostjo. Tako gledano samouprav-
ljanje ni ničesar drugega kot uresničitev združenega dela. Edino če samouprav-
ljanje gledamo tako, potem se pot k združenemu delu javlja kot proces deper-
sonifikacije stvari in depostvarelosti oseb ter ukinjanje vseh posebnih sfer,
ki so ločene od proizvajalca. Edino tako pojmovano združeno delo bi pomenilo
resnično ukinitev prej navedenih nasprotij: med privatnim in družbenim de-
lom, med uporabno vrednostjo in vrednostjo, med konkretnim in abstraktnim
delom, med avtokratičnostjo proizvodnega procesa in procesa, ki ga obvladujejo
producentje, med posameznikom in družbo itd. Ta nasprotja obstojijo v takšni
meri, v kakršni obstaja blagovna proizvodnja, ukinjena pa so v tisti meri,
v kakršni je že prisotno združeno delo. Družbeni značaj proizvodnje se posa-
meznikom kaže kot njihov medsebojni odnos v tolikšni meri, v kolikršni je ures-
ničeno združeno delo. To je v kolikor so ukinjena omenjena nasprotja. Družbeni
značaj proizvodnje pa se kaže kot nekaj tujega, kot stvar, kot odnosi, ki ob-
stojijo neodvisno od njih v takšni meri, v kakršni je ohranjena blagovna pro-
izvodnja in s tem vrednostna oblika blaga.
1150
o položaju slovenskih revi
Vladimir Kavčič
I.
Ena ad posledic delovanja Perspektiv je tudi intenzivnejše zanimanje za vlogo
in položaj ostalega slovenskega revialnega tiska. Medtem ko smo v preteklosti
večkrat razpravljali o materialnih težavah, o razširjenosti in usmerjenosti tega
tiska, pa so zdaj stopila v ospredje vprašanja, kako zagotoviti takoimenovani
družbeni vpliv tudi na tem področju. Nekoliko bolj informiranemu opazovalcu
bi se najbrž zdelo, da je ta najnovejša skrb nekoliko andhronistična. Problem
upravljanja in vodenja revij ni bil tako aktualen niti v času najbolj »admini-
strativnega socializma« in zdi se mi kar nekoliko nenavadno, da se je odločno
zastavil v času že razmeroma razvitih demokratičnih mehanizmov. Na ta po-
mislek bomo seveda zlahka odgovorili, da moramo prav razvitemu demokratič-
nemu vzdušju pripisati dejstvo, da so postale opazne in aktualne nekatere ne-
ustrezne, zastarele in anahronistične sestavine obravnavanega področja, sesta-
vine, ki so bile v času intenzivnega administriranja potisnjene bolj v ozadje.
Takšna naknadna ugotovitev za položaj revialnega tiska v preteklosti ne bi
bila nezanimiva, saj je marsikdo živel pod vtisom, da je bilo to področje že
dokaj dolgo osvobojeno administrativnega pritiska. Omenjena možnost seveda
ni edina, ki lahko zahteva spremembo odnosov v revialnem tisku. Morda se je
tudi struktura sodelavcev revij tako spremenila, da je mogoče nadaljnje demo-
kratično delovanje revij zagotoviti le z ustreznimi pravilniki. V tem primeru bi
kot hipotezo postavil trditev, da je sedanja struktura sodelavcev odraz spre-
menjene družbene situacije, zato menim, da bi tak parcialni izraz, ki je posle-
dica premikov v globalni družbi, ne mogli bistveno spremeniti in urediti, ne da
bi posegali v samo bistvo teh premikov.
II.
Zahteva, da je treba odnose med sodelavci revij, uredniškimi odbori, izdajatelji
in bralci urediti s pravili, pravilniki in drugimi ustreznimi pravnimi akti, se
ne postavlja kot zahteva teoretskega koncepta o vlogi in družbenem angaž-
maju revialnega tiska, temveč je to le ena od praktičnih posledic delovanja
revije Perspektive. V tem smislu postavljata zahtevo po spremenjenih odnosih
v revialnem tisku Beno Zupančič v X. številki letošnje Sodobnosti in Boris
1151
Majer v 10. številki letošnje Teorije in prakse. Iz podobnih praktičnih izhodišč
izhajajo tudi drugi viri, ki pa svojih stališč jn zahtev še niso javno formulirali, *
toda njihov nastop lahko vsak hip pričakujemo. Podobne zahteve se bodo najbrž
pojavile na vsem jugoslovanskem prostoru, zato se moramo spoprijeti z dej-
stvom, da vprašanja objektivno obstajajo in da bomo morali nanja odgovoriti.
III.
Da ne bi na široko razpravljali o tem, ali omenjena vprašanja res obstajajo
sama po sebi in niso morda le plod kakšne nove iluzije, se raje posvetimo neka-
terim elementom, ki po mnenju tovariša Majerja, ekspliciranim v članku Viri
konflikta (Teorija in praksa, 10. št. 1964), konstituirajo situacijo, iz katere nujno
sledi zahteva po spremenjenih odnosih v revialnem tisku. Po mnenju Borisa
Majerja je eden od poglavitnih virov konfliktov s Perspektivami in okrog njih,
vzrok za »neavtentične^^ opredelitve drugih javnih delavcev, ki se niso strinjali
s postopki ob ukinitvi Perspektiv, v koncepciji absolutne avtonomnosti revije,
ki se je hkrati povezala še s teorijo elite. Po njegovem je bila revija v to pozi-
cijo dokaj neprincipialno potisnjena že od vsega začetka in jo je seveda skušala
obrniti v svoj prid. Logika te pozicije je porajala logiko njenih filozofskih,
estetskih in političnih konceptov, vse do predstave o poslanstvu kritične kul-
ture. Te Majerjeve ugotovitve se mi zdijo za nadaljnje obravnavanje Perspektiv
ter pojavov, ki so nastali ob njih in po njihovi ukinitvi, izredno pomembne,
pomembne tudi za nadaljnja njegova izvajanja v članku Viri konflikta. Podobno
stališče je ob ukinitvi Perspektiv izrazil tudi Mitja Mejak, ko je v Naših
razgledih zapisal, da so bile Perspektive ustanovljene na birokratski način in
da je njihov konec kar v skladu s takšnim začetkom. (Smisel njegovih trditev
navajam po spominu.) Se bolj daljnosežne ugotovitve pa je v Naših razgledih
zagovarjal neki drug člankar (smisel njegovih trditev prav tako navajam po
spominu), ko je med drugim zapisal, da je bila že sama ustnovitev Perspektiv
rezultat napačne in nedomišljene odločitve. Ta odločitev je po njegovem teme-
ljila na nezaupanju v obstoječe družbenopolitične mehanizme, v nezaupanju v
njihovo mak.simalno ustvarjalno vlogo v našem družbenem življenju. Samo tako
si je namreč mogoče razložiti dejstvo, da se je izven in mimo vseh obstoječih
družbenih mehanizmov formiralo telo, skupnost, grupa, ki si je za svoj pro-
gram zadala prav kritiko obstoječih družbenih razmerij. O njenem programu
je bilo tedaj mogoče že prav določno sklepati iz njenega delovanja v Reviji 57.
Ali lahko priznamo, da ta sklep ni povsem brez osnove? Vendar ni mogoče
verjeti, da so faktorji, ki so omogočili nastanek Perspektiv, zavestno pristali
na formiranje posebne skupine, novega »ideološkega subjekta«. Bolj sprejem-
ljiva je druga možnost. Odgovorni činitelji so najbrž pristali na formiranje nove
revije, ker so hoteli skupini mlajših piscev nuditi mo-'nost afirmacije in ker
so upali, da se bo vsa skupina polagoma vraščala v obstoječe okvire naše družbe.
Takšnega dobrohotnega očetovskega odnosa do nekoliko razborite mladine
pa seveda ne moremo šteti za smotrno kulturno politiko. Ostane nam še mnogo
možnosti za ugibanje, kaj je hotela ena stran in kaj druga, na osnovi kakšnih
analiz so eni zahtevali revijo in na osnovi kakšnih so jo drugi dali. Neizpodbitni
* Članek je bil napisan pred posvetovanjem, ki ga je sklicalo predsedstvo SZDL
dne 3. ХП. 1964 o pravnem statusu revij.
1152
pa so rezpltati teh pogajanj, nejasen odnos poUtičnih faktorjev do nekajletnega
delovanja Perspektiv in iz njega izvirajoči še bolj nejasen odnos mnogih drugih
javnih in kulturnih delavcev. Prav tako je nedvoumno dejstvo, da so odločujoči
faktorji (ne morem jih imenovati drugače, ker jih ne poznam) via facti omo-
gočili nastanek prav takšnih Perspektiv, kot so bile, vodilna skupina pri Per-
spektivah pa je seveda takšno revijo želela in hotela imeti, živela je v iluziji,
da ima mandat poskušati ravno tisto, kar drugim ni mogoče. V dobrih dveh
letih je razvrednotila vso našo kulturno tradicijo in sama začela pisati svojo
zgodovino. V pogojih administrativnega socializma zdisciplinirani slovenski
kulturnik pa je celo verjel, da so za to opravilo dobili vsaj uradni pristanek.
Nastajale so mučne situacije, ko so nekateri kulturni delavci mislili, da se
»historični subjekt« pogovarja z njimi le še prek Perspektiv. Izoblikoval se je
celo nekakšen pritisk s prizvokom poluradnega stališča, da o Perspektivah ne
kaže razpravljati niti ne z njimi polemizirati. Zdaj je sploh težko reproducirati
vse komponente tedanje situacije, vendar se skoraj vsi strinjamo v oceni, da
vpliv Perspektiv tudi v intelektualnih krogih v Ljubljani ni bil posebno velik.
Mnogi posamezniki so se javno, pismeno, na sestankih in ob drugih priložnostih
prav določno ogradili od stališč in metod, ki so jih skušale uveljaviti Perspektive.
V Naših razgledih, v Sodobnosti in »Problemih« smo lahko brali celo nekaj po-
lemik s Perspektivami. (V Delu takšnih stališč na primer nismo opazili.) Skratka:
Cela vrsta ljudi, ki se ji danes skuša pripisati Perspektivam sorodne tendence,
je v tedanji nejasni situaciji ravnala izključno po svojem osebnem preudarku
in v skladu z njim odklanjala Perspektive, Iz opisane situacije po mojem mnenju
sledita dva zaključka:
1.	Perspektive so od vsega začetka imele v naši javnosti poseben položaj, po-
ložaj, kakršnega druge revije niso imele. Takšen položaj je omogočil realizirati
posebne tendence, ki jih je imela ta skupina, razviti teorijo grup, teorijo elite
in postaviti zahtevo po »pluralizmu ideoloških subjektov«.
2.	Z zgoraj navedenimi značilnostmi in zahtevami Perspektiv se ni solidarizirala
nobena druga slovenska revija, več posameznikov je v teh revijah zavzelo od-
klonilno stališče do Perspektiv.
IV.
Ukinitev Perspektiv je zbudila vrsto protestov, izjav. Boris Majer ugotavlja,
da podpisniki teh izjav niso branili idejnega koncepta Perspektiv, temveč sam
obstoj revije kot avtonomnega činitelja v naši družbi. Sodelavci Sodobnosti so
v svojem odgovoru Benu Zupančiču že sami pojasnili, kakšno mesto in vlogo
pripisujejo reviji v družbenem življenju, zato njihovih stališč ne bi komentiral.
Ne v njihovi Izjavi ne v člankih, ki so Izjavo spremljali, po mojem mnenju
ni mogoče zaslediti zahteve po »pluralizmu ideoloških subjekov, ki bi se med
seboj razlikovali po svoji izhodiščni (idejno-politični zasnovi)«, kakor je ta plu-
ralizem skušal definirati Boris Majer. Podpisniki izjave Problemov pa so
v svoji izjavi napisali, da je publicistika relativno avtonomno področje druž-
benega življenja, s svojimi imanentnimi zakonitostmi in da je mogoče nastalo
situacijo kritično preseči samo v publicističnem dialogu. Zdi se, da ta formu-
lacija ni bila zadosti jasna, ker so se iz nje izvajale zelo daljnosežne konsekvence.
Vendar menim, da citiranega stališča ni mogoče razumeti drugače, kot je napi-
sano. Probleme in vprašanja, ki se pojavljajo v publicistiki, je mogoče razreše-
1153
vati le na isti način in z istimi sredstvi, kot so bili zastavljeni. Relativna avto-
nomnost publicistike je ravno v tem, da spoštuje zakonitosti, ki delujejo na
posameznih področjih družbenega delovanja kot zakonitosti posameznih strok.
Znanstveni kriteriji, po katerih na primer delujejo filozofija, sociologija, zgo-
dovina itd., so najbrž kriteriji, ki jih znotraj teh strok ni mogoče prezreti. Temu
pravimo relativna avtonomnost strok in to relativno avtonomnost je treba va-
rovati tudi v interesu družbe. Nedialektična in neznanstvena pa bi bila zahteva
po absolutni avtonomnosti teh strok. Kajti tudi one so vključene v splošne
družbene procese, delujejo v okviru določenih družbenih formacij, so z njimi
tesno povezane in od njih tudi relativno odvisne. V nasprotnem primeru bi
bila politika univerzalna stroka, s katero bi zdaj opravljali zahtevne kirurške
posege ali razreševali strukturo aminokislin, zdaj z njo korigirali pravila logič-
nega mišljenja ali metodologijo socioloških raziskav, estetske probleme sodob-
nega slikarstva ali vprašanja dialektike pi'i Sartru. Relativna samostojnost
posameznih strok ne pride do izraza le v odnosu do takoimenovane politične
sfere, temveč tudi v odnosu do drugih strok. So določeni problemi estetike,
ki jih ni mogoče reševati z zakonitostmi optike -in akustike. Publicistika, ki
obravnava ta vprašanja, mora vztrajati na poziciji relativne samostojnosti, to
je pravzaprav edina možna pozicija, pogojena s specializacijo posameznega stro-
kovnjaka, s parcializacijo znanstvene in družbene problematike, te pa si niso
izmislili nadležni publicisti, ampak je imanentna samemu razvoju družbe, tudi
v njej se izraža splošni družbeni interes. Le relativni zaostalosti naše zavesti
moramo pripisati dejstvo, da se nam ne vzbudijo nobeni pomisleki, ko pri-
znavamo relativno samostojnost prirodoslovnih, eksaktnih znanosti, da pa se
nam zelo radi vzbudijo takšni pomisleki, ko preidemo na področje družbenih
znanosti. Da ne bi povzročil novih nesporazumov, še enkrat poudarjam, da
govorim o relativni samostojnosti posameznih področij človeškega delovanja v
v smislu, kot sem ga navedel zgoraj.
Koliko je prišla pri Perspektivah do izraza zahteva po absolutni samostojnosti
revije in kakšne konsekvence izhajajo iz nje, o tem smo že mnogo razpravljali.
Menim, da so Perspektive v tem pogledu povsem izjemen in poseben primer.
Ta njihova pozicija je izhajala iz njihovega posebnega statusa in njihove posebne
usmerjenosti. Predpostavljajmo, da so vse naše ugotovitve o Perspektivah, za-
radi katerih smo jih obsojali in obsodili, točne in upravičene. Pravim pred-
postavljajmo, ker sem prepričan, da je ta problematika lahko predmet posebne
debate. Sele nekoliko bolj vsestransko in poglobljeno razmišljanje bi moglo
odgovoriti na vprašanje, kdaj lahko govorimo o pluralizmu ideoloških kon-
ceptov in kaj sploh konstituira posamezne ideološke subjekte.
Revija »Problemi« je v svoji izjavi izrazila željo po relativni avtonomnosti
publicističnega področja, vendar ta razlika, -ki je v odnosu do Perspektiv bi-
stvena, ni Borisa Majerja prav nič ovirala, da ne bi omenjenega stališča »Pro-
blemov« obravnaval hkrati in na enak način kot zahtevo po absolutni avto-
nomnosti revij, ki jo pripisujemo Perspektivam. V istem smislu kot o »Pro-
blemih« govori tudi o Sodobnosti, v nadaljevanju govori celo na splošno o re-
vijah za kulturo in družbena vprašanja, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da
določene negativne tendence pripisuje tudi ostalim slovenskim revijam, ki jih
ni imenoval: Teoriji in praksi ter Obzorjem. Kot bralec in kot sodelavec vsaj
ene od omenjenih revij se sprašujem, zakaj je želja po generalizaciji pri Borisu
•
1154
Majerju preglasila občutek za razlikovanje. Poskus, da bi sodelavce različnih
revij ali vsaj podpisnike različnih izjav v določenem pogledu izenačil s težnjami
Perspektiv, zanemarja številna nasprotja, razlike v pojmovanjih in ocenah, ki
so že nekaj let prisotna na straneh omenjenih revij in jih je opazil tudi sam
Boris Majer. Po njegovi konstrukciji že sama zahteva po avtonomnosti revije
vodi do pluralizma ideoloških in političnih subjektov in temu seveda slede
zelo znane ugotovitve o pluralizmu političnih in drugih grupacij v bivši Jugo-
slaviji, čemur seveda vsi pritrjujemo, vendar imamo žal opraviti še s »pre-
ostankom« številnih dejstev, ki jih ta konstrukcija v odnosu do sedanje situa-
cije ne obsega. Eden od takih dejstev je tudi prej opisana razlika med »Pro-
blemi« in Perspektivami. Zanemarjanje takšnih in podobnih razlik sicer po-
enostavlja oceno določenih pojavov, vendar nastalih protislovij ne pomaga
razreševati. Hote ali nehote skuša ustvariti enotno ideološko in politično plat-
formo za nekaj, kar v resnici niti zdaleč ni enotno. Pristajanje na Majerjevo
enotno platformo omogoča zelo preprosto ideološko in politično, subjektivno
in objektivno diskvalifikacijo vseh, ki bi na ponuđeno platformo pristali. Kot
urednik in sodelavec »Problemov« moram v tem pogledu Borisa Majerja raz-
očarati. Ne nameravam braniti Perspektiv ne v celoti ne v posameznostih, ker
mi moje prepričanje tega ni nikoli dopuščalo, toda če bo hotel diskvalificirati
»Probleme« na isti način in na istem nivoju kot Perspektive, bo moral najprej
napraviti analizo konkretnega gradiva, ki je bilo v tej reviji objavljeno in
seveda tudi analizo vseh uredniških akcij in stališč od ustanovitve revije do
današnjih dni. Brez takšnih analiz, katerih vzdržnost ali nevzdržnost bomo javno
preverjali, pa se sleherni poskus poenostavljanja, subsumiranja in enostranskega
»analiziranja« sprevrže v svoje nasprotje in se vrača natanko tja, od koder
izhaja. Realno obstoječa protislovja žal niso nič manjša, če jih enostransko
spregledamo ali poenostavimo, da bi bila v skladu z našo shemo sveta. Zaključki,
ki temeljijo na predpostavkah, ki niso v skladu z dejanskim stanjem stvari,
imajo le svojo hipotetično vrednost.
V.
Po mojem mnenju je docela subjektivna in dejanskemu stanju v celoti ne-
ustrezajoča ugotovitev, da so revije za kulturo in družbena vprašanja tribuna
kroga sodelavcev posameznih revij in da izražajo zato predvsem njihove »lastne«
koncepte in stališča, da torej stoji za vsako obstoječih revij določen, precej
sklenjen krog ljudi (»grupa«). Po Majerju tako pojmovanje že precej časa pri-
znavamo kot empirično dejstvo itd. Menim, da je treba takšna »pojmovanja«
najodločneje zavrniti, ne glede na to, kje bi se pojavila. Ce je Boris Majer
prišel do te ugotovitve na osnovi prej obravnavane konstrukcije, ki je nastala
predvsem na analizi Perspektiv, potem bi bila tudi v tej točki potrebna smiselna
omejitev. Omenjeno »pojmovanje« bi veljalo kvečjemu za Perspektive. Kot je
mogoče sklepati iz kasnejših pojasnil, je skupina mlajših publicistov in književ-
nikov dobila revijo Perspektive kot carte blanche. Kaže, da je bila revija po-
polnoma odvisna od njihove lastne usmerjenosti, oziroma, da je imela edini
namen prezentirati to njihovo usmerjenost. Kaže, da je bil izdajatelj zaintere-
siran, da takšna usmerjenost postane dostopna slovenski javnosti. Takšno »za-
upanje« je v slovenski kulturni praksi nekaj docela izjemnega, vendar se mi
1155
zdi, da je zgornja razlaga edino možna. Kajti, če je izdajatelj, mecen ali kdor-
koli, ki je botroval nastanku Perspektiv in jim omogočal izhajanje, ravnal dru-
gače, se je moral pred začetkom izhajanja revije z njenim konstitutivnim delom
dogovoriti vsaj za načelno usmerjenost revije. Ce tega ni storil, je ravnal ne-
kulturno in nepolitično, njegova odločitev ostane docela nerazumljiva, zlasti še,
če je ravnal tako v imenu družbe. Ce pa se je z bodočim krogom sodelavcev
dogovoril za določen program, potem je soodgovoren tudi za rezultate tega
koncepta. Stališče, da se je usmerjenost Perspektiv bistveno spremenila šele
pred koncem, ne vzdrži kritičnih pripomb. Ce pustimo ob strani posamezna
stališča, ki so se v Perspektivah permanentno pojavljala in stopnjevala od
njihovega začetka do konca, je zgornja ocena protislovna že sama v sebi, ko
trdi, da je negativna plat Perspektiv prišla do izraza predvsem tedaj, ko je
revija posegla v takoimenovano politično sfero. (Tedaj je bila tudi ukinjena.)
Ta ugotovitev deli kulturo od politike in med njima ne vzpostavlja zveze.
Na kulturnem področju dopušča nekaj, kar se ji zdi na političnem področju
nevzdržno. V političnem delovanju je pripravljena videti kulturne posledice,
ne pa obratno. Ce je bilo drugače, bi isti faktor, ki je omogočil nastanek Per-
spektiv, lahko ves čas njihovega obstoja ustvarjalno sodeloval pri realizaciji
njihovega programa.
Revijo, iz katere se je razvila današnja Sodobnost, je ustanovila Osvobodilna
fronta. Čeprav ne poznam njenega ustanovitvenega akta, sklepam, da je hotela
z revijo realizirati del svojega kulturnega programa. To že lahko nekaj pove o
splošni usmerjenosti te revije. Z leti se je seveda marsikaj spremenilo, tako tudi
pojmovanje o politični vlogi SZDL na takšnih parcialnih področjih, kot jih
obravnavana revija. Ce s to revijo dandanes ni vse tako, kot bi kdo želel, se
moramo vprašati, kaj je njen družbeni mentor storil, da bi bila drugačna.
Da se ne bi napačno razumeli, poudarjam znano resnico, da se revije polnijo
s članki, ki jih napišejo individualno določeni posamezniki v svojem imenu,
vsaj kar zadeva umetniško tvornost in publicistiko z močno poudarjenim stro-
kovnim elementom, bolj splošnejši, bolj »politični« publicistiki pa bi se lahko
posvečali tudi forumi. Vprašajmo se, koliko so bile izkoriščene omenjene mož-
nosti vplivanja? Toda razen omenjenih možnosti so še druge, za katere sodelavci
revij niso nedostopni.
»Probleme« izdaja CK ZMS, on je tudi imenoval prve uredniške odbore, revijo
je takorekoč »izročil« uredniškemu odboru in sodelavcem, vendar je to napravil
po temeljitem soočenju stališč v svojem lastnem okviru in z bodočim uredniškim
odborom. V teh razpravah so se izoblikovale tudi splošne smernice za načelno
usmeritev revije. Ti koncepti -niso nikoli bili in nikoli ne morejo biti monopol
posameznika ali skupine, toda za njihovo realizacijo nam je posameznik nujno
potreben. Literarno ali filmsko kritiko, esej ali črtico lahko napiše samo posa-
meznik po zakonih svoje lastne ustvarjalnosti. Kljub pristajanju na splošna
idejna izhodišča pa se realizirani napori posameznih sodelavcev revije med seboj
nujno razlikujejo. Do skupnega stališča na višjem nivoju jih lahko privede le
soočenje posameznih stališč, skupen napor za njihovo preseganje.
Menim, da tudi Perspektivam ne moremo brez omejitev očitati, da so se zaprle
v svoj krog. Vsak sodelavec je sam izbral, v kateri reviji bo sodeloval, mnogi
so sodelovali kar v vseh hkrati, nekateri so prehajali od ene k drugi. Ce je kdo
zapiral te kroge, so jih zapirali predvsem tisti, ki niso sodelovali ne tu ne tam,
11.5(5
tisti, ki so z verigo molka obdali vse govoreče. Konkretna analiza posameznih
revij bi šele pokazala, kolikšna je koherentnost stališč, ki so jih zagovarjali
avtorji v okviru ene revije. Takšna analiza doslej še ni bila napravljena. Imamo
sicer neke splošne vtise o načelni usmerjenosti različnih revij, vendar teh vtisov
še nismo dovolj soočili in preverili. Prepričan sem, da so apriorne sodbe in pred-
sodki prisotni tudi na tem področju.
VI.
Ne da bi upošteval razlike pri nastanku in delovanju slovenskih revij, raz-
like, zaradi katerih se tudi družbeni status delujočih revij močno razlikuje
od tistega, ki so ga imele Perspektive, je Boris Majer prišel še do ene hipotetične
ugotovitve. Ugotovil je namreč, da takšna koncepcija družbenega statusa revije,
kakršna je v najekstremnejši obliki prišla do izraza v Perspektivah, in takšne
tendence so po njegovem »vsaj latentne« tudi pri drugih revijah, ne ustreza več
današnjemu stanju. Kolikor ta ugotovitev zadeva bivše Perspektive, se z njo
lahko samo strinjam, vendar ta ocena prihaja prepozno, da bi bila učinkovita.
Kar zadeva ostale revije, in tu govori Majer o revijah nasploh, je treba ponoviti
vse tisto, kar sem o Sodobnosti in »Problemih« napisal zgoraj, za Teorijo in prak-
so pa je treba dodati, da jo je ustanovila Visoka šola za politične vede v Ljubljani
z jasno usmerjenim publicističnim konceptom, ki je bil objavljen v uvodniku
k prvi številki in ki mu nikakor ni mogoče očitati, da bi platformo sodelovanja
kakorkoli omejeval. Navzven je morda videti, da vsebinska usmerjenost revij,
nekakšna njihova specializacija, vendarle predstavlja omejitev za sodelavce.
Teorija in praksa ne objavlja literarnih prispevkov, »Problemi« pa so objavili
vrsto socioloških raziskav, ki za uredništva drugih revij niso bila zanimiva itd.
Po mojem mnenju je težnja po specializaciji revij celo pozitivna, saj poskuša
združevati sodelavce ob vsebinskih vprašanjih, kar lahko v znatni meri prispeva
k njihovemu razreševanju.
Boris Majer dalje ugotavlja, da bi bil neustrezen tudi povratek k dirigirani
uniformnosti revialne publicistike iz časov administrativnega socializma, ker
bi enako kot »pluralizem subjektov« pomenil fiksacijo le enega pola obstoječih
protislovij, ne bi pa pomagal k razrušitvi same osnove, ki ta protislovja poraja.
Pravi tudi, da ni »nobenega modela, ki bi nam pokazal, kako naj to napravimo
na področju publicistike«. Po njegovem bi »korak na tej poti napravili že tedaj,
če bi pogumneje in v večji meri kot doslej rušili ekskluzivnost in zaprtost kroga
sodelavcev posameznih revij, ko bi se ob isti problematiki in isti dimenziji
problema spopadli in konfrontirali med seboj v skupnem ustvarjalnem naporu
(na straneh iste revije ali v različnih revijah), ne kot mimohod monologov,
v katerih ostane na koncu vsak pri tistem, kar je trdil na začetku, temveč kot
razgovor razmišljujočih in iščočih, kjer se misel oplaja ob misli, zanika in
povzema v dialektični sintezi, kjer je vprašanje resnice in poti do nje prvo,
ter vprašanje osebnega prestiža in avtoritete zadnje ...« Dvomim, če je med
slovenskimi publicisti, ki delujejo v območju raznih strok, sploh kdo, ki bi
kriteriju znanstvene resnice predpostavljal kakega drugega. Nedvomno pa se
Boris Majer zavzema za nekaj, kar še ni postalo stvarnost, in zanimivo bi bilo
slišati, zakaj že doslej ni prišlo do takšnega sodelovanja, zakaj so monologi
ostajali monologi, zakaj je marsikdo od govorečih ostal brez sobesednika, ali
.1137
pa je dobil tak odgovor, da mu je za lep čas zaprl usta. Kriterij iskanja resnice
se v celoti sklada z zahtevo po relativni avtonomnosti publicističnega področja
in spoštovanja njemu imanentnih zakonitosti, za katero so se v svoji izjavi
zavzemali »Problemi«. Vendar vemo, kakšne konsekvence je tej zahtevi pri-
pisal Boris Majer, znane pa so tudi negativne ocene, ki so ji jih pripisali drugi.
Kot sodelavec katere koli revije bi kriterij iskanja resnice podpisal z obema
rokama, vendar nas je praksa že nekajkrat poučila, da je ta kriterij močno
platoničen in da razen njega obstajajo še drugi, dosti bolj učinkoviti kriteriji.
Konec koncev se mi zdi, da je platonična tudi Majerjeva vizija publicističnega
sodelovanja, saj je »osvobojena« konkretnih družbenih razmerij in ne računa
s konkretnimi sodelavci. Zame ni problem, kako »rušiti ekskluzivnost in zaprtost
kroga sodelavcev raznih revij«, saj se ljubezniva vabila pojavljajo zdaj od te
zdaj od druge revije. V Majerjevi viziji sodelovanja pa je problematično tudi
vprašanje, kdo bo »v skupnem ustvarjalnem naporu« presojal, če je prispevek
posameznika res »ustvarjalen«, če je razgovor res »razgovor iščočih«, če to ne
bodo sami sodelavci revije, na straneh revije, seveda z argumenti,^ki so ima-
nentni vsakemu resničnemu iskanju resnice. Kljub izraženim pomislekom se
osebno pridružujem predlogu Borisa Majerja. Pridružujem se tudi zato, ker
sem podoben predlog formuliral že letos pomladi na simpoziju KUD A. T. Lin-
hart. Tedaj sem trdil, da so naše umetniške in publicistične ustvarjalne potence
majhne, da razlike med revijami niso navzven vedno zadosti jasne in da imajo
zato bralci večkrat vtis, da gre za grupaštvo, neprincipialne delitve, za osebna
nesoglasja in za prestiž posameznikov. Hkrati pa vse revije objavljajo gradivo,
ki ni vedno do kraja pretehtano in bralcu neobhodno potrebno. Trdil sem, da
ne bi bilo s stališča bralcev nobene škode, če bi bilo na Slovenskem manj
revij, če bi te bile bolj kvalitetne in bralčevemu žepu bolj dostopne. Menil sem,
da bi bilo za bralce ugodnejše, če bi različna stališča našli soočena na straneh
iste revije. Sodelavci združenih revij bi se mogli združevati v študijske sku-
pine in se specializirati za kvalitetno teamsko raziskovalno delo. Trdil sem,
da številna kulturna področja terjajo poglobljenih študijskih analiz, k njim
je treba pristopiti s sodobnimi znanstvenimi metodami. S takšnim delom bi
ob novi reviji postavili tudi trdne temelje delovnemu kulturnemu klubu, ki
bi se za razliko od nekaterih drugih slovenskih kulturniških klubov študijsko
konstruktivno ukvarjal s perečimi kulturnimi in drugimi družbenimi problemi.
Moj predlog je bil z vsemi utemeljitvami vred od predstavnikov Perspektiv
in Sodobnosti ocenjen kot nesprejemljiv in škodljiv nadaljnji rasti slovenske
kulture. V drugih krogih, ki jim nikakor ni mogoče očitati, da so bili blizu
Perspektivam ali Sodobnosti, pa je bil isti predlog ocenjen kot poskus, da bi
formirali slovenski Petöfi klub.
Zanimivo bi bilo vedeti, kdo lahko zagotovi uresničitev Majerjevega publicistič-
nega sodelovanja, če na takšno sodelovanje ne bi pristali sami publicisti in kdo
nam lahko zagotovi, da kakršna koli nova oblika sodelovanja publicistov ne
bi bila spet ocenjena kot zahteva po »pluralizmu ideoloških subjektov«? Tudi
resnično delovno prizadevanje idejno različno usmerjenih publicistov samo
po sebi še ne more zagotoviti, da bi se število »ideoloških subjektov« zmanjšalo.
Menim, da bi bilo dosti bolj smotrno prizadevanje, ki bi imelo za cilj, da vsakega
človeka, tudi publicista, obravnavamo kot subjekt in ne samo kot objekt —
sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti zdaj v te zdaj v druge namene.
1158
Eden od vzrokov, da predlagani kriterij »iskanja resnice« ne more postati odlo-
čujoč kriterij v slovenski publicistiki, je tudi relativna zaostalost naše publi-
cistike, relativna zaostalost humanisičnih znanosti in nivo šolske vzgoje, ki
običajno niti na univerzi ne nauči ljudi, da bi skušali formirati svoj odnos do
številnih družbenih pojavov, niti .jih ne nauči formulirati tega odnosa. Ne-
znanje in neangažiranost pa dajeta relativni avtonomnosti publicistike še druge
dimenzije. Jasno je, da o številnih strokovnih problemih lahko razpravljajo
le tisti, ki te probleme poznajo. Princip demokratičnosti je omejen s principom
strokovnosti.
VII.
Med zahtevami za ureditev družbenega statusa slovenskih revij je zahteva
po demokratičnosti poslovanja in delovanja takorekoč na prvem mestu. Seveda
pa se doslej še ni nihče zavzel za demokratične pravice sodelavcev, vsi pobudniki
teh razprav si prizadevajo zagotoviti vpliv družbe na tem področju, vsi so
mnenja, da dosedanji status revij ni v zadostni meri urejen s formalnopravnimi
akti. Izdajatelji revij postavljajo zahteve po pravilih in pravilnikih, s katerimi
bi tudi formalnopravno uredili odnose med revijo in izdajateljem, odnose med
sodelavci revij in njihovimi uredništvi. V ozadju vseh teh zahtev je odkrito
prisotna zaskrbljenost, da tudi druge revije ne bi šle po podobni »razvojni«
poti, kot so šle Perspektive. Menim, da je to zaskrbljenost smiselno izrazil
tudi Boris Majer v svoji konstrukciji, po kateri zahteva po avtonomnosti (abso-
lutni ali relativni) revij vodi logično do zahteve po »pluralizmu idc4)loških sub-
jektov«, kar bi v praksi pomenilo že kar prizadevanje po različnih političnih
strankah. Takšne ambicije seveda ne bi bile v skladu z že doseženo razvojna
stopnja naše družbe, zato je naloga subjektivnih sil, da opozore na tendence,
ki delujejo v nasprotni smeri od napredka. Seveda pa vsi nosilci te zaskrblje-
nosti pozabljajo na razlike, ki obstoječe revije že v osnovi ločujejo od Perspek-
tiv. V sodelavcih vsake revije vidijo potencialne politične intrigante, katerih
mračne naklepe je mogoče že vnaprej spregledati. Menda ni treba poudarjati,
da so takšna stališča za dobršen del slovenskih publicistov žaljiva in da kažejo
na nivo naše politične zrelosti in naših medsebojnih odnosov. Vendar z mora-
liziranjem ne bomo nič spremenili, če niti dosedanje delo ne more služiti za
dokaz naše družbene usmerjenosti.
Osnovno je torej vprašanje, kako zagotoviti vpliv »družbe« na tem področju.
Ker je družba zelo širok organizem, si lahko zagotovi svoj vpliv samo prek
posameznikov kot »svojih predstavnikov« ali prek institucij, delovnih in drugih
organizacij. To verjetno ne bi bil organizacijski problem, če bi nam prej uspelo
rešiti .nekatera principialna vprašanja. Eno od osnovnih vprašanj so izdajatelji
revij. Izdajatelji sedaj obstoječih revij so znani, vendar so v revialnem živ-
ljenju dokaj neaktivni. Sedanji izdajatelji bi morali najprej formulirati svoj
odnos do revij, svoj program, ki ga prek revij uresničujejo. Tako bi revije
postale sestavni del raznih organizacij in institucij, urejati in voditi bi jih bilo
mogoče analogno kot časopise. Izdajatelj bi si za vsa področja družbenega
življenja, ki bi jih želel obravnavati v reviji, izdelal podroben program in ga
realiziral s svojimi stalnimi sodelavci ter uslužbenci. Ostali občani pa bi o svo-
jih bolj ali manj pomembnih tegobah dopisovali v rubriko »Pisma bralcev«,
1159
ki bi jih urednik z »družbenim« zaupanjem objavljal ali odklanjal. Vpliv družbe
bi bil v taki reviji vsekakor zagotovljen, dvomim pa, če bi tako instituciona-
liziran vpliv družbe stimulativno vplival na neoficialne sodelavce, če bi vzpod-
bujal intelektualno aktivnost, demokratično vzdušje, če se ne bi zbirokratiziral
ali zbledel do zdolgočasenosti.
Prepričan sem, da vse pozitivne izkušnje revialnega tiska nasprotujejo njegovi
institucionalizaciji in so v nasprotju s težnjami po demokratičnem uveljavljanju
vseh ljudi. Četudi bi ugotovili, da so institucionalizirane revije potrebne, sem
prepričan, da bi moralo obstajati tudi nekaj revij, ki bi bile diskusijska tribuna
zainteresiranih občanov. Ce dosedanji izdajatelji ne morejo revijam zagotoviti
takega statusa, je treba poiskati nove izdajatelje. Zakaj pri revijah splošnega
tipa ne bi mogla biti izdajatelja na primer Svet za kulturo in prosveto SRS
ali kulturno-prosvetni zbor naše osrednje skupščine. Ce kdo, bi morala biti ta
dva foruma zainteresirana za čimbolj demokratično izmenjavo mnenj, za iz-
menjavo stališč ljudi, ki delujejo na posameznih kulturnih in drugih družbenih
področjih. Družbene upravičenosti takšne izmenjave mnenj se mi niti ne zdi
potrebno dokazovati in utemeljevati. V reviji splošnega tipa bi morali odločilen
vpliv zagotoviti sodelavcem revije. Zbor sodelavcev bi bil tisti družbeno-upravni
organ, ki bi skupno z izdajateljem razpravljal o splošni usmerjenosti revije,
formuliral njen program in druge oblike sodelovanja z javnostjo. Izdajatelj bi
načelno usmerjenost sodelavcev lahko odobril in jim dal mandat, da v dolo-
čeni dobi vodijo in upravljajo revijo, lahko pa bi jo zavrnil in skušal doseči
obojestransko zadovoljivo rešitev v spremenjenem krogu sodelavcev, lahko
pa bi sploh opustil realizacijo revije. Zbor sodelavcev, ki bi dobil mandat za
vodenje revije v določenem času, bi iz svoje srede volil uredniški odbor in
urednike. V vseh teh organih bi lahko imel svoje zastopnike tudi izdajatelj,
z močjo argumentov in intelektualne avtoritete bi mogel vsak hip vplivati na
delovanje revije. V primeru, da uredništvo ne bi izpolnjevalo smernic zbora
sodelavcev, bi mogel zahtevati razpravo v zboru sodelavcev in izmenjavo ured-
ništva. V primeru permanentnega nesoglasja s sodelavci bi mogel tudi eno-
stavno prenehati z izdajanjem revije. Ker bi bili sodelavci revije splošnega
tipa predvsem ljudje, ki sicer delujejo na svojih posebnih področjih in se pri
reviji angažirajo predvsem s svojimi deli, ne bi mogli prevzeti posebnih orga-
nizacijskih obveznosti, nemoteno poslovanje in sredstva bi moral reviji zago-
toviti izdajatelj, on bi lahko dajal tudi pobude, kdaj in kako se naj revija
(poleg objavljanja gradiva) še vključuje v različne akcije širšega družbenega
pomena.
Za članstvo v zboru sodelavcev bi seveda bil odločilen status sodelavca. Status
sodelavca revije ima lahko samo tisti, ki je v določenem času in na določen
način v njej sodeloval. Ta zahteva se nekaterim zdi pretirano formalistična.
Mnenja sem, da gre pravzaprav za uveljavljanje delovnega principa, iz katerega
izvirajo določene samoupravne pravice, podobno kot v delovnih organizacijah,
društvih in strokovnih združenjih. Menim, da formalni delovni princip v načelu
ne zmanjšuje možnosti sodelovanja kateregakoli občana, ki s svojimi stališči
lahko vpliva na usmerjenost in delovanje revije. Treba bi bilo vztrajati, da
vsa javna vprašanja obravnavamo javno. Kdor ni sposoben svojih stališč javno
formulirati, se bo pač moral odpovedati sodelovanju v javnosti. Uredniški
odbor bi lahko eventualno zoževal načelno priznano možnost splošnega sode-
ПНО
lovanja v reviji s takoimenovanimi strokovnimi kriteriji. Sporne prispevke
bi zato razen uredniškega odbora obravnaval tudi zbor sodelavcev, prizadeti
pa bi imeli še možnost javno zastaviti svoja vprašanja v drugih revijah ali
časopisih. V vsakem javnem delovanju seveda lahko pride do zlorab položaja
in demokratičnih pravic posameznika, toda vse take primere je mogoče regu-
lirati v organih posameznih revij.
Nekateri glasovi se zavzemajo tudi za vpliv bralcev na revijo. Po mojem mne-
nju to ni poseben problem. Možnosti, s katerimi bralec lahko vpliva na revijo,
so neštete. Lahko je ne naroča in ne bere. Lahko v njej sodeluje in z vsemi
sredstvi javnih komunikacij skuša spremeniti njeno usmeritev. Vsak hip se-
veda lahko postane sodelavec revije in sprejema soodgovornost za njeno delo-
vanje. Tej pravici slehernega pa je seveda imanentna zahteva, da mora svojo
pravico uveljaviti na določenem nivoju, ki vključuje znanje, družbeni angažma,
obliko itd. Tega nivoja seveda ni mogoče vnaprej definitivno določiti, ampak
ostane diskrecijska pravica vseh faktorjev, ki oblikujejo revijo.
Menim, da bi bila zgoraj opisana organizacija vodenja revije v skladu s sploš-
nimi težnjami naše družbe, zagotovila bi možnost maksimalnega angažmaja
vsakega posameznika, povečala njegovo odgovornost pred^ sodelavci in pred
skupnostjo, afirmirala pa bi tudi samoupravne pravice, ki izvirajo iz dela.
Različne družbene institucije bi kot izdajatelji imele možnost kontinuiranega
vplivanja na delovanje revije. V primeru, ko bi po njihovi oceni delovanje re-
vije ne bilo več smotrno, pa bi ji enostavno odtegnili svojo podporo. Institucije
bi morale znati revialno dejavnost vključevati v svojo aktivnost, ne pa se samo
postavljati v nedotakljivo pozo čuvarjev socializma ter se v odnosu do revij
pojavljati le kot nosilec represivnih ukrepov. Ce niso zmožne tudi na tem pod-
ročju prispevati svojega aktivnega deleža, potem naj se pač odpovedo izdajanju
revij.* Zaupanje v »kulturnike« in »publiciste« se mi zdi, če sodim po zaskrb-
ljenosti, ki jo (javno) izražajo predstavniki posameznih družbenih institucij,
že toliko omajano, da dosedanji način vodenja revij, pri katerem so imeli glavno
besedo sodelavci, očitno ne ustreza več. Toda hkrati se mi zdi, da so tudi te
ugotovitve izraz nostalgičnih čustev po dobrih starih administrativnih časih,
ko je zadostovalo, da smo o vsaki stvari imeli eno samo stališče, tisto od zgoraj.
Kaj je kulturniška iluzija in kaj trda stvarnost, bo seveda pokazala javna
diskusija in seveda, praksa.
Svoja stališča do obravnavanih vprašanj imam le za ena od možnih stališč,
ki jih je mogoče v diskusiji osvetliti in dopolniti še z drugih izhodišč.
* Mimogrede naj zastavim še eno vprašanje: Ali je nujno, da med revijo in tistim,
ki jo financira, obstaja še poseben posrednik — izdajatelj? Ali ne bi mogel konsti-
tutivni del sodelavcev vsake od obstoječih revij skleniti pogodbe za izdajanje dolo-
čenega tipa revije z določeno usmerjenostjo kar s skladom, ki financira kulturne
dejavnosti. Očitno tudi on vodi nekakšno kulturno politiko, saj mora razpoložljiva
sredstva deliti po nekih kriterijih.
; 1.Í,
Veter, popotni veter,
pticam skrivnost ukradi
Jolka Milič
(Generacija baržunastih, maničnih pesnikov)
Sezi,
kirurška roka
v prsi daljin
in iz osrčja jim iztrgaj ptico,
to mrtvo izročilo preminulih dni,
(Prosto po Niku Grafenauerju)
Pričujoči sestavek je otrok razpoloženja, plod trenutnega, enkratnega navdiha,
oziroma, da se izrazim manj ohlapno, manj zanikrno in čisto nič prispodobarsko, tole
moje laiško in neznanstveno premišljevanje je nastalo povsem po naključju.
Pred nekaj dnevi sem si priredila večer sodobne slovenske poezije. Deloma iz
prirojene naklonjenosti, a tudi iz privzgojene, tudi iz kultivirane ljubezni in simpatije
do vezane, prosto pojoče ali v skrite kanone dikcije, ritma in sinkop uklenjene
besede. Zvečer sem si prebrala nič manj kot štiri pesniške zbirke, in sicer: Zeleno
ječo Franceta Forstneriča (Založba Obzorja, Maribor, 1961), Večer pred praznikom
Nika Grafenauerja (DZS, Ljubljana, 1962), Morje brez obale Miroslava Košute (Lipa,
Koper, 1963) in Upadlo gladino Bojana Piska (Klub kulturnih delavcev v Kranju, 1964).
Sprva sem prebrala, tjavdan listajoč, le po nekaj na slepo srečo izbranih pesmi iz
vsake zbirke. Potem pa, pičena v živo od neubranljivega zanimanja in neustavljive
radovednosti, vse pesmi skraja, sistematično. Po redu in obredu. Vse pesmi vseh štirih
pesniških zbirk, od A do Z, brez pretiravanja. Pesem za pesmijo, cikel za ciklom, zapo-
vrstjo in po avtorju. Od žametno mehkih naslovov in tipajočih pristopnih besed, do
zamirajočih stavkov in spevov, do poslovilnih taktov in podob. Stotriinštirideset pesmi
v enem samem prekratkem večeru. Stotriinštirideset pesmi brez pavz, brez predaha.
Ta tek čez plan in čez domače zapreke — zašita v vrečo izročila.
(Poučen, poživljajoč izlet.)
Zakaj sem si izbrala ravno te štiri pesnike?
Saj se prvotno nisem nameravala le njim posvetiti, marveč se skozi vse mogoče raz-
položljive tekste nekako dokopati vsaj do enega od večstranskih aspektov sodobnega
1162
slovenskega pesništva, si skratka preko njih ustvariti bežno sliko o snovanju in pre-
okupacijah mlajših generacij nasploh.
Namera mi je kakopak spodletela, kajti omenjene zbirke so bile v.se, kar mi jé knjižna
polica trenutno nudila, in morala sem se, hočeš nočeš, odločiti zanje, se pač podrediti
danostim. S tem hočem poudariti, da sem se le nanje omejila bolj po naključju, kakor
pa po kakšni neodložljivi in apriorni nujnosti, bolj po sili razmer, kakor pa po kakš-
nem vnaprej domišljenem in izdelanem načrtu.
Kakšne vtise, kakšne misli, kakšna spoznanja sem odnesla iz te svoje večerne hoje in
samotnega pohajkovanja po tihotnih, le od joka ptic in ihtenja vetra obdanih ložah
premilih slovenskih muz?
Vsestranske vtise, premnogostranske misli. Malo besed bi rabila, da bi lahko vse po
vrsti povedala. Za nameček: Podlegla sem hudi, neozdravljivi strasti. Strasti kolek-
cionista. Kakor zveni paradoksalno, polotila se me je zbirateljska razbrzdanost. Žilica
nekdanjega numizmatika, bibliofila, filatelista, zbiralke gumbov, kroglic in peresc mi
ne da več miru. Sili me v neko novo, cenejšo avanturo. V zamotano pustolovščino
zbiranja prevladujočih pesniških prispodob in metafor na Slovenskem na rovaš
samote, solz in tišine; vetra, ptic, obrežij in noči. Skratka na načrtno zbiranje vseh
magičnih formul in liturgičnih oblik na čast in škodo naglavnih slovenskih ... tote-
mov. Formul in oblik, ki se navkljub este'tski pestrosti in vsebinskih diferenciacij,
skrajnje pogostno, recimo kar konstantno, ponavljajo (do izčrpavajoče enoličnosti), ter
so že nekakšne predpisane, sakralne posode, nekakšni različno krojeni in brušeni vrči,
obvezni simboli domačega pesniškega rituala.
Ob istem tudi na postopno katalogiziranje metaforičnih shem in obrazcev najno-
vejšega datuma, na rovaš pojmov-prvin, kot so, denimo pesek, sivina, gora, kri,
kamen, pepel; oznak, ki so že predmet široke obdelave in potrošnje po kovačnicah
sodobnejših strof, in na ves glas, na vse grlo aludirajo (ni treba dosti iskati) na ob-
čuten prodor deziluzionizma v slovensko pesem, ki je po tradiciji in naravi rajši
otožna, rajši nostalgična, kakor pa zares žalostna in pesimistična, rajši vdano nemočna,
resignirana, kakor pa brezizgledno uporna, brezperspektivno obupana.
Pa kaj bi samo tjavendan ščebetali, ko pa lahko spregovorimo s primeri in svoje
trditve podkrepimo z dokazi: z očitnostjo.
Ce v slovenski poeziji noč, veter, ptice (itd. itd.) niso manira, če niso do zvezd, do
absurda dovršenosti dognana stilna aberacija — in niti pragmatične niti kvaziher-
metične teze za prijetno in neskončno muziciranje — potem so obsedenost, manija,
manična, morbidna znamenja, kar je po mojem še hujše, še bolj zaskrbljujoče.
Prisluhnimo torej, kaj vse nam zna povedati naš skromni pesniški kvartet — ne vsi
slovenski pesniki v zboru — na ... leitmotiv vetra in ptic. Potem pa sami presodimo.
Ne vrnejo se, o veter; čakam te, veter; suhi veter; noč je tvoje pristanišče, veter;
veter, samoten veter; o veter, kakor srh, samo bolj nežen, upogni me; veter si je
zlomil peruti; veter se ni nikoli stišal; veter bo piskal v bilki; veter in poljub; veter
bo jokal čez njuna groba; veter kodra mi valove; veter pesti vrtove; veter napenja
zastavo rumenega listja; veter napenja zavese; že krili veter; bor krili v vetru; pod
tihim vetrom; ob prvem tenkem vzgibu vetra; pošepetavanje listja v vetru; vetra
plahutava odeja: izlizan od vetrov; veter razgrinjam v širokih redeh; utrujene trave
veter prebuja; bil sem vetrov kuštravi kurir; in si val vetra; vetrov šepet je v tvojih
laseh; zelena jadra pojó veter; trava si v valovanju vetra; povaljan od trav in sitega
vetra; v večernem vetru; trava nemira v vetru; veter melje mesečino; ta veter brez
1163
svežine noči; ta veter, ki se z listjem opoteka; odmevi jader, ki so ujeli veter; kjer
veter zdaj z belim plamenom gori; veter, ki nima dlani; takrat sem veter poiskal; šla
si, da boš prihajala spet z vetrom; veter je z-njo zaihtel; topel od vetra in rož; njihova
pesem plove zaneseno z vetrom; veter razgrinja žalni pajčolan; južni veter v sovjem
zraku; v južnem vetru se vi je jo vrhovi; helenski veter pod večer; veter vlaži pri-
dverja; veter izžema solze; grom se razpreda kakor veja v vetru; v tenkem vetru
tleskajo zastori.
Veter, veter in veter.
Oglejmo si zdaj pobliže še ptice.
Ptica z mrtvaško perutjo; ptica z ožganimi krili; ptica hrepenenja v soncu; neznana
ptica nosi vlečko dima; jokal sem... s pticami; šla si, ...da boš prihajala spet...
s pticami; kot bele, zgubljene ptice; ptice tvojih želja; danes so se vrnile ptice; jutri
bo ptica umrla; še ptica, ki umira nocoj, ne umre; od bele slasti prebujenih ptic;
reka drhti od zalih trav in ptic; klic prebujene ptice; blizu so ptice; ptice zvenijo;
kot ptice se zbirajo; v plivkanju ptic; v peni avgusta plivkajo ptice; plivkajoče ptice;
ptice, dobre spletične daljin; kamen je mrtva ptica; sam s pticami, slečenimi do duše;
o, poje materinska ptica; ne morem gledati ptic; nočem gledati ptic; ptice se bodo
vrnile; ptice oživljajo v zelenem ivju; ptice ti sedajo na ramo; polnoč je med pticami;
gnezdile so ščebetajoče ptice; pod nebom ptice; z leteče ptice senca pada; s ptičjim
petjem okrvavljeni zrak; ptice, poslane iz rok usmiljenja; poslušam... ptice; kot
majhna čuda vzletava jo ptice; zagrebel sem ptico; žrtvena pesem ptic; kakor ptica
seda moja duša; v srcu čisti napor ptičev, ki lete; pozdravljam zvezdo, ptico; ptiči so
v noči kot trnje zraka; dolgo ubijam ptiča; kot v oslepelem ptiču; ptič pod modrim
zvonom mraza; ptici je sledil tvoj pogled; vije se ptičji let; in ne bo ptic nad suho
travo; za novo, za živo ptico; kot osamljen ptič; narisal bom svojo pot za pticami;
nikjer ni ptic; črte poslednjega ptičjega leta; spomin na ptice; kot dih se oglaša ptica;
jate vrše... proti jugu; ptice vrše v brezvetrju; zagrebel sem ptico; v mračnih jatah
vršijo ptiči; drevo gre mimo njega ... in ptice.
Tudi ptic ni malo.
Ce se v svojih računih ne motim, so tedaj veter in ptice domena vseh štirih
pesnikov. (Samo njih?) Niso njihov vodilni in predominantni element, pač pa le
komplementarne in dekoracijske enote. Diskretno v ozadje potisnjeni lepotilni pri-
pomočki, — the magic toc, the back music — ki prevladujoče elemente le dopolnju-
jejo, le polepšujejo, le požlahtnujejo. Nekakšni spremljevalci in sordina, ki direktno
ne ustvarjajo pesniškega vzdušja, pač pa ga močno favorizirajo, ga tako rekoč poga-
jajo, skratka, mu pomagajo do zoritve in izraza.
Pri naših tvorcih ustvarjajo »-klimo« in »atmosfero« zlasti noč, zlasti voda. In tišina.
In samota. Ino solze. Ino kri.
Niko Grafenauer (42 pesmi), ta nepomirljivi pevec somraka, agonije in noči, ta trpko-
molčeči vitez matice tišine par excellence — »aussi étrange qu'un aérolithe»« — nam
svojo obsedenost do temnih, stišanih in samotnih stvari posreduje na tisoč nenavadnih
in en običajen način, s pravcatim razsipavanjem in razfrčkavanjem metafor. Obmolk-
nimo, prosim, ob mračnih zvokih njegove neusahljive lire.
Dolgo sem v noči drhtel; dolgo sem v noči iskal; krik, ki vzleti iz noči; grobni mir
noči; na robu noči... sem; pred neizrekljivimi nočmi tiste jeseni; na vaše rame se
1164
je vzpela noč; ljubkujte noč; pod nama v noči je dolina nema: noč je zložila svoja
crna krila; noči uperjene vame z očesci kresnic; noč nosi vsemu črno oznanilo smrti;
pod noč je svet tako lahak; v nočeh nad mano nevidno srepijo; ovrgel sem s sebe
v noči perut; ta sem, ki se zbira v temnih nočeh; že ude prežema sla zadnje noči;
pod noč, ko se duša razveže; kakor v polnoč prisluhne; zelena polnoč me objame;
mrak spušča veke; mračni pastirji tleskajo z biči; čez mračni svod; iz mračnih kotov
vro pajki; mrak veje skozi moje prsi; v temi sem; zdaj je večer uteha; večer bo
s sencami izgladil pokrajino; večer se spušča v tvojo glavo; v temi si, sama; odstiram
temni zakrament stvari; njive so temno znamenje... v osrčju mraka; grem v tem
mraku, uklenjen; v temo se ugrezam, v črne daljine; med veje črnih dreves; v tih,
mrk gozd sem zašel; pred temnim obličjerrt mrtvih stvari; v temnem zraku; v temnem
valu: v snu temnega dna; v zelenem somraku dreves; na temne obale prši; vrzi po-
slednje speve v temno molčečnost morja; temna zrna rose; nad mračno vodo; iz vsake
ženske seva temna sla; daljna pobočja vabijo k temnemu plesu; vrči... so polni
temnega odhoda; spevi pri mizi temnijo; po temnem prostranstvu navzdol; somrak in
trpljenje; za temnim znanilcem usod; v uri, ko dušo oklepa tema; do temnega dna;
nemo poklekam v somrak; mrak se razteza v tišino. Tišini vzemi njeno pesem; do grla
poln tišine; obokan si s tišino; navzdol po tišini; v stoječo tišino; strašna tišina,
krik; vode... odgrnejo novo plast tišine; velika tišina živali; pesmi njihove moja
tišina krsti; v črni nasladi trga tišino; tih let libele; tih si kakor so zvezde; najtišje
vlakno spomina; mehko tone v tišini; prihajam iz trpke grobnice tišine; tišino v meni
bodo raznesle ptice do meseca; vrči ponujeni iz nemih rok; sij, ki iz nemih rok vre;
vrtovi so nemi; onemel je sovji molk in solze; molk na pobočjih; trd molk zdaj vlada;
nemim postavam že vračamo krono; ta ura nema; bliža se nemi krvnik; zrak je
molčečen; najmolčečnejši cvet; srh nemega snovanja me prežema; zbori so onemeli;
molčiš sam v sebi; spevi nosijo... krono nemih dežel; samotna pokrajina za menoj
molči: samota kakor luč, najtišja nežnost; nepomirljiva je moja samota; sam stojim,
sam: včasih je dobro biti sam; zavesa pada čez samotno dušo; samota me gladi;
samota se zgošča kot smola pod noč; samota se odpira ko speči cvet; samota nad
menoj razpenja krila; že stoletja je tam zgrbljen v samoto.
Miroslav Košuta (37 pesmi) je tudi k ustom prislonil zeleno piščal molka in samote,
k ušesu pa pritisnil školjko tišine. Le na srečo bolj ekonomično.
V zavesah modri tišina; koga kliče tišina?; slutim tišino; razkrit sem v najtišjem;
ostal sem brez besed in prazen; ostani brez besed kot tišina zgodnjega večera; da ne
bi preslišala njegove tišine; v tišini somračnega lesa; kot težko pričakovanje rase
tišina; tema z oslepelimi očmi in tišina; šumenje spominov je vse bolj tiho; s koraki
brez odmeva; ostani suhi jezik molka; molk drhti v odsevih odsotnih dreves; ožgane
steze tajijo molk tujih let; kipi stojijo na straži molka; voda brez glasu; dolg molk
hodi s tabo; nemi koraki prebujajo pesek, skrijem se ti v molk; sovji molk preži na
zaspane gibe; prsti iščejo... samoto; nemijo odmevi; ujet v izzvenčasju; vse je nekje
v izzvenčasju.
France Forstnerič (26 pesmi — nemara vodnar?), ta neizmerno vdani jetnik z daljavo
v očeh, ta beli, vitki svetilnik, ki se samoten pne v temo, nam poklanja ožgana
razkošja svojih peščenih obal. Reke, morja, samote, s strugami otroštva. In peščico
drobnega, suhega, zasipavajočega peska.
1165
o morje, nemo v polsnu; brezroko morje, kje so tvoji gibki prsti; stojim pred nemim
morjem; vso dolgo pot do morja; kako me vleče daljno morje; kakor obraz morja; le
nihaš, morje, kakor utopljenec... z brega na breg sveta; na tej obali; na bregu neke
reke; zate je razplela reka kite svojih tokov; legamo na prod široke reke in neizmerno
vdani čakamo, da nas odnese v ocean samote; Je to obala... obrežje otroštva; luč
izgorelega sonca z nekdanjih obrežij; vsak dan odhajam na obrežje naše stare reke;
vsak v svoji reki ploveta; nemirne reke trav; valovi trav; potoki, curki trav; do
gležnjev bos v plitvini mrtve struge; nekoč so odtekle vode; valovje sem; vonj hodi
moker in bos; bregovi božajo mi boke; jaz pa... postal sem voda; jutri bodo tod
vrvrale pomladne vode; lase kot vodna trava; z mokrih peruti; izvrgla ga je voda;
moje narasle vode; debela voda teče, polna zemlje; leta me bodo viharno pripljusnila;
molk naplavljenih stvari; izpljune jo voda v mutasti sreči; lezi in čakaj, da te
poplavi noč, noč in šumenje voda; šumenje razpenjenih slapov krvi.
Čeprav me je pesek streljal v peruti; pesek otroštva; prijateljeval sem s peskom;
trava se je zadušila v pesku; le drobni pesek me duši; bleščeč hrbet peska; najtanjši
pesek; po pesku sem taval; kri je spil pesek; kosti je zmlel pesek; sonce je oslepelo
od peska; nisem mogel dvigniti roke, da bi vrgel soncu peska v oči; pesek je ostal;
pesek je siv; (ni mrtev, ni živ); pesek je žejen; čas je neslišno zasipavanje.
Bojan Pisk (38 pesmi) pa nam svojo kri, svoje solze ponuja.
Vznemiri upadlo gladino moje krvi; najlepše rože iz moje krvi; breze in zvezde
rasto iz moje krvi; šel bom za glasom tvoje krvi; na gladini krvi... se motno zrcali
mrzlo truplo jeseni; glej, tvoja dlan krvavi; ajda je rdeča od tvoje krvi; večer je
oškropil s toplo krvjo tvoje oči; črna, poslednja kri neke jeseni; zjutraj bo moja
dlan le... tanek curek usahle krvi; deklica... je tiho prinesla v odprte sanje kapljo
krvi; z rdečim nožem mi reže večer telo, da krvavi.
Ljudje pa so rože in jočejo; jokal sem z njimi, z rožami in pticami; (veter) je z njo
zaihtel; joči, joči, zjoči se; nikar zdaj ne joči; saj bi jokala za mano brez joka.
Po vsem, kar smo zgoraj napisali — strašno smo se namučili — smemo nekazno-
vano zaključiti, da glavnina slovenske sodobne poezije, ki pripada tako imenovani
struji novoromantičnega brenkljanja na večne, inertne in izrazito egoistične teme (kot
so recimo samota, bolečina, večer, letni časi, smrt in sanje) sloni predvsem oz. iz-
ključno na metafori, kar je očitna zmota, očiten nesporazum. Smemo celo trditi,
da slovenska pesem spričo zadušljivega preobilja metafor (metafor nasploh in me-
tafor na rovaš vetra ptic itd. posebej) nujno vodeni. Nujno, neizbežno drsi v pre-
cioznost in emfazo, spreminja se v običajen prežveček iz papirja in otrobov (iz brez-
lesnega papirja, iz prvosortnih, baržunastih otrobov), v postan, brezidejen brezvse-
binski, le votlozvončkljajoč verbalizem, ki ga ničesar ne opravičuje, nobena živa in
možata misel, nobeno čvrsto, izvirno, resnično čustvo ter postaja že odvečen, morda
celo že nadležen in nezaželen.
Zategadelj se bo ta pesem prej ko slej znašla na pragu novoakademizma. Od Pod do
banalnosti in popolne okamnitve je pa le korak. Metafore bodo potemtakem njen —
z opali, berili in lazuriti okrašeni grob.
1166
Ocene in poročila
Hahn Otto: POP-ART IX HAPPENINGS
Pop-Art je najnovejša smer v umetnosti,
njeni proizvodi polnijo avantgardistične
galerije v New Yorku, Londonu, Parizu in
Rimu. Je nova izvirna oblika realistične
umetnosti, ki se poslužuje industrijskih ar-
tiklov, reklamnih parol, časopisnih in film-
skih fotografij, skratka vseh proizvodov,
namenjenih široki potrošnji. Pop-Art je
neke vrste izhod, ki ga je trenutno našla
umetnost na svoji poti k figurativnosti, beg
pred hermetično zaprtostjo abstraktne
umetnosti. Pop-artisti dobivajo inspiracijo
v Picassovih kolažih, surrealističnih mon-
tažah. Picabija in dadaističnih konstrukci-
jah Kurta Schwitterja. Začetnika te umet-
nosti v Ameriki sta Robert Rauschenberg
in Jasper Johns. Predstavljata vmesno ge-
neracijo umetnikov, med abstraktnim
ekspresionizmom Pollocka, Kooninga, Kli-
nea in generacijo pop-artistov, Rauschen-
berg je znan po takoimenovanem »combi-
ne-painting«. Za njegove slike so značilni
poetičnost in simboli dela, npr. koščki ve-
zenine, prošnja za službo itd. V delih
Jasperja Johnsa pa prevladuje racionalni
moment, točno predvidene modifikacije
uporabljenega predmeta. Roy Lichtenstein
pa išče navdih v plitvi komercialni ilu-
straciji. Njegovi najbolj priljubljeni sižeji
so eksplozije, kriki, letalske nesreče; zanje
je značilna tragična veličina. Med znanimi
pop-artisti naj omenimo še naslednje: Ja-
mes Rösenquist, Andy Warhol, Robert In-
diana, Jim Dine, Vlaes Oldenburg, George
Segal.
Glasba je še pred slikarstvom skušala in-
tegrirati stvarnost, npr. vplesti v kompo-
zicijo šume korakov, škripanje vrat, itd.
Med prvimi pobudniki te vrste umetnosti
je bil John Cage. V glasbi so se tako,
vzporedno z razvojem pop-Arta, razvili ta-
koimenovani happenings, kot izraz želje
po prepletanju umetnosti in življenja.
Glasbenikom so se pridružili tudi slikarji
pop-artisti. Happenings so postali pojem
za gledališko predstavo, nekako sintezo
glasbenih in likovnih elementov. V 5 do
20 minut trajajoči predstavi, ki se je ude-
leži majhna skupina povabljencev, so ig-
ralci istočasno tudi gledalci in na določenem
prostoru improvizirajo dano temo. Hap-
pening je oblika odklanjanja stereotipnega
načina življenja, ki ga nudi človeku mo-
derna civilizacija, pomeni sprostitev člo-
vekove zatirane seksualnosti. Jean-Jacques
Lebel takole opisuje potek predstave hap-
peningsa »Sence«: »Claes Oldenburg, skrit
za poševno nagnjeno mizo v sobi št. 3,
osvetljuje papirnato steno in pri tem dela
določen šum. Lucas in Pat sta v sobi št. 2,
oblečena v črno. Lucas z bucikami spenja
spodnji del hlač nekega človeka, ki ga drži
Pat na rokah, na glavo mu položi suknjič,
čeprav ima že klobuk, in ga popolnoma
prekrije kot kako mumijo. Nato ga vrže,
vsega v črnem, v banjo, napolnjeno s črno
tekočino; zdaj Lucas pometa sobo, se po-
gleda v ogledalo, si našminka ustnice in
gre ven.«
Alain Jouffroy v svojem romanu »Sanje,
daljše kot noč« (»Un rêve plus long que la
nuit«) opisuje potek happeningsa takole:
»... pripovedovala je o slavju na morski
obali, v Sheepshead Bay, pokopališču ladij
v bližini Coney Islanda, kjer so mladi,
ljudje iz Greenwich Village zažgali stolpe,
zgrajene iz zabojev. Na kole so obesili kose
sivega platna in na koncu vrgli goreče de-
ske v morje: Pisala je: ,To je čista resnica,
noro gledališče, počasi odvijajoča se im-
provizacija na obali, ob mraku: možje in
žene, ki jih ne vidi noben neprizadet gle-
dalec. Vsi prijatelji se udeležujejo slavja
in se zanimajo le za postavljanje in ruše-
nje stolpov, za igro vetra na blagu, pritr-
jenem na kole za pristajanje. Nobena gle-
1167
dališka predstava se ne more meriti s tre-
nutki, ki jih človek sam doživi, noben
dialog ni tako lep kot stavki, ki jih spre-
govorimo s prijateljem, ni lepšega dekora,
kot je pravo nebo z milijardami ptic. Iz
oddaljenega juke-boxa v nekem lokalu so
prihajali zvoki melodije, ki jo je pel Ray
Charles. Bolj nas je ravznemala in očarala
kot Walkyrijina pesem.' Slavje se je za-
ključilo s kopanjem vseh nastopajočih:
Dekleta, ovita v papir, impregniran s smolo
in privezan z vrvicami, možje s starimi
radijskimi aparati, z deli hladilnikov, av-
tomobilskih karoserij na ramah. Ko so se
potopili vsi ti ostanki, je nastala tišina,
morje je pljuskalo ob trupe ladij, zasidra-
nih ob obali. Dekleta so se zleknila na čr-
nem pesku, počasi so odvezovale vrvice in
se za trenutek pokazale gole, brez ogrom-
nih vencev iz papirja, impregniranega s
smolo.«
Pismo Allana Kaprowa, v katerem slikar
popisuje happening: »Dali so mi klet za
centralno kurjavo (v kletnih prostorih ne-
kega gledališča), da bi tam priredil happe-
ning. Deloma sem poplavil klet in v njej
razobesil sode (ki so bili stolčeni) in raz-
novrstne kovine. V ogromnih kupih papirja
so bili ljudje, nad njimi pa je na lestvi
visela gola ženska. Skupina ljudi je prišla
po veži, skozi garderobo in temen hodnik;
s skupino glasbenikov se je spustila v
jamo. Povsod so bili lasje... in policija
je bila tam.«
Jean-Jacques trdi, da je že Antonin Artaud
poznal to eksperimentalno izrazno obliko.
Isto tendenco zasledimo v momentalnem
gledališču Marinettija, v dadaističnih spek-
taklih, v gledališču Bauhausa in v velikih
surrealističnih »gestes« (geste-kretnja, ju-
naška pesem). Za razliko od dadaističnih
in surrealističnih manifestacij, ki so bile
izpostavljene zasmehovanju in so izzvale
škandale, so happeningi zaključene pred-
stave. O happeningu ni mogoče dati kri-
tične ocene, ker je to neke vrste domača
zabava. Le povabljenci lahko sodijo o
uspehu in neuspehu, in sicer po ekstazi, ki
jo doživijo ob predstavi. Številni newyorški
slikarji so odložili čopič, se odrekli slavi
in se povsem posvetili happeningsu, v ka-
terega umetnik lahko vloži — daleč stran
od publike in skomercializiranega sveta —
vse svoje umetniške sposobnosti.
Razlika med Pop-Artom in happeningom:
Pop-Art vključuje realnost v imaginarno
območje umetnosti, happening pa vklju-
čuje irealnosl v realnost. Obe obliki umet-
nosti sta odvrgli dediščino abstraktne
umetnosti in poskušata najti tako umetni-
ško govorico, ki bi bila v skladu z moderno
urbanistično in rrjestno civilizacijo.
Popravek
V članku Božidarja Debenjaka »K vprašanju o alienaciji 3« št. 20-21 na str. 756,
5.—6. vrsta od zgoraj se je pri lektoriranju vrinila napaka, ki bistveno kazi
smisel. Stavek se mora pravilno glasiti: »Predpostavke so vsepovsod obstajale
dalje«; (namesto: »Domneve so.. .« etc.). Bralce prosimo, da nam oproste.
1168